na mrtvih dan brli nocoj v Tomaju in bori. . . bori. . . trepetajo v gaju . ..
Kje v mesečini slavčki so, slavulje? Nekdo spet sipi je v noč srca dragulje.
Jesen med kamni
Kostanji rdečerumeni, tihe lipe smaragd zgubile so, prelepe krone. Slonim ob pilu blažene Madone, poslušam srca Njenega utripe.
Gospa prekrasna, dobra Mati božja, med kamni temi v siva se okrožja
jesenska dvigam — in kot izven časa oba sama sva s Sinom sredi Krasa.
Kras žari
Pozimi Kras žari srebrno sivo in sonce z zlatim sijem ljubi drago, kjer mah zelen je, potok zmrzel z žago, kjer vrana črna gre čez pusto njivo.
A v jutru v rdečih kepah zmrzla slana iskri se in oranžnega fazana
v borovju vidiš plavo plahutati. V pepelu išče zubljev stara mati.
Božični večer
Od slane kraško polje je srebrno, obrobljajo vasice temni bori, ledena burja skozi veje ori, ob kalu vidiš plaho, rdečo srno.