Pošlimi« plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto V. št. 4.
Dopisi in časniki naj se pošiljajo na poštni
predal 259, Ljubljana Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta >0 Bin, za vse leto 60 Din, Posamezne številke 1.50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din.
Kranj, 24. januarja 1936.
\ mm u ■ rnmmm
Uprava: Kranj, Strossmajerjev trg štev. 1. Poštnočekovni račun Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifi.
Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju Predstavnik tiskarne France Uliernik, Kranj.
Slovensko učiteljstvo in politika
V zadnjem času se zopet pojavljajo v naših listih polemični sestavki o učiteljskih zadevah. Polemike spominjajo na pisan je v predvo jni dobi. Nek list je v „obrambo“ učiteljstva opozoril na Cankar jeve „Hlapce“,ki so izšli pred 25 leti, kakor da bi bil hotel biti sebe po zobeh. A v 25 letih se je marsikaj spremenilo. Zaman so prizadevanja, prikazati današnja politična na-sprotstva kot zgolj nadaljevanje stare politične igre med liberalci in klerikalci. Videz je lahko ta. a dejansko se pripravljajo povsem druge odločitve. Tega naj bi se predvsem učiteljstvo zavedalo in spoznalo resnična vprašanja današnjega časa.
Ponovno smo v svojem listu kritično osvetlili vlogo slovenskega razumništva v današnjem našem narodnem položaju, in marsikaj, kar smo povedali, velja tudi za učiteljstvo. Kakor na vse pojave gledamo tudi nanj z vidika naših slovenskih narodnih težav in teženj, in naša sodba ne more biti ugodna. Slovensko u-Čiteijstvo ne daje svo jemu narodu v današnjem težkem položaju liste opore* ki bi ga ta opravičeno od njega pričakoval. Nas ne vodijo pri presojanju učiteljstva in njegovega dela nobeni politični predsodki ali računi. Niti nočemo svoje sodbe posploševati. Niso redki učite-Iji, ki pravilno gledajo na položaj in so spoznali, kje je njih mesto a danes so vendar še izjeme in učiteljstvo se na sploh ne razlikuje od drugega slovenskega razumništva. To razumništvo pa je danes največja ovira za zunanjo
politično strnitev slovenskega naroda v eno enoto, kakor jo vidimo izvedeno pri Hrvatih. In nič ne pretiravamo, če trdimo, da je učiteljstvo še vedno eno izmed glavnih opor vseh centralističnih in unifikacijskih prizadevanj ’\V	• 'VS. %'\ '	ki	so naperjene
naravnost proti življenjskim osnovam slovenske narodne samobitnosti. Prav zato, ker je učiteljstvo razvrščeno po vsem slovenskem ozemlju in ima priliko, da pride v stik z ljudstvom, lahko s svojim delom našim narodnim težnjam ravno tako škodi, kakor koristi. Zato obžalujemo, da vidimo precejšen del učiteljstva še vedno v taboru, ki je po svoji osnovni usmeritvi protislovenski in protil judski, in obžalujemo, ko vidimo med njimi še vedno toliko naivne in slepe vere v neke politične nazore, ki jih je sam tok življenja že zdavnaj premagal. Ali ie treba, da slovensko razumništvo, da slovensko učitel jstvo caplja v spoznavanj u življenjskih nujnosti naroda za l judstvom in mu z obotavljanjem sledi, ko bi ga moralo voditi?
Ali se slovensko učiteljstvo zaveda, kaj bi danes lahko v javnem življenju pomenilo, ko bi našlo pot tlo ljudstva in do najglobjih l judskih teženj ? Časi so še korenito spremenili. Kdor z ljudstvom čuti in prihaja njegovim potrebam in željam nasproti, bo imel ugled in besedo in nihče drugi.
Ne da se tajili, tla proces političnega strez-n jenja med slovenskim učiteljstvom napreduje. Preveč je bilo v politične namene izigrano, tla ne bi spoznalo kvarnosti političnega priganja-štva. Vendar pa to razočaranje nad politično-
CENJENIM NAROČNIKOM „SLOVEMJE“.
Pred nekaj tedni smo priložili našemu tedniku in sicer številkam, ki jih dobivajo gg. naročniki zunaj Ljubljane, poštne položnice, na katerih je bil napisan znesek, s katerim so gg. naročniki zunaj Ljubljane v zastanku z naročnino. Zaostalo naročnino je pa nakazalo le malo naročnikov. Naš tednik je navezan fe na naročnino in izhaja z velikimi žrtvami. Prosimo gg. naročnike, naj zaradi slovenske stvari blagovolijo nakazati zaostalo naročnino!
Uprava „Slovenije“.
strankarskim delom ne sega tako daleč, da bi se duhovno preusmerilo in v celoti našlo pot domov k slovenski zemlji, slovenskemu ljudstvu in slovenski misli, da bi spoznalo razliko med nacionalističnim in pravim narodnim mišljenjem.
Če presojamo duhovno življenje učiteljstva in idejno usmeritev učiteljstva po pisanju njegovega stanovskega glasila, bi morda prišli do prenagljenih zaključkov, vendar smo opravičeni sklepati iz pisanja tega lista na mišl jenje vsaj nekega dela učiteljstva. Stanovsko glasilo sicer odločno poudarja svojo politično nevtralno amer, se veliko vnemo zavacma. za pravni položaj učiteljstva, za njegovo stalnost, se bori
Širite in berite ..SLOVE
Nesreča zaradi Matterhorna
pojnosti raznih nevarnosti, 'tukaj o stvari ne moreni
ali prepisovalni „podvig“ starega
Ne vem, če se godi tudi drugim, kakor meni: Kadar berem kje besedo ..podvig1" ali kakšno podobno pridobitev jugoslovenske žurnaljščine, takoj pomislim, tu pa spet ne bo nekaj v redu. nekaj nam hoče prikrili, z nečim nas hoče potegniti ta človek. Kajti „podvig“ je beseda, ki jo bereš, ogleduješ od spredaj in zadaj, pa nikoli ne veš, kaj je za njo in v njej in če je sploh ka j v njej. Ne veš, če gre pri tem sploh za kako dejanje, ali če hoče pisec povedati, da se včasih vzdigne, ali da sc mu je morebiti celo nekaj vzdignilo. Po slovensko, kar je isto, kakor odkrito, naravnost, resnično, torej pisec ne zna govoriti. Torej vse skupaj ne more bili resnično ali vsaj ne dosti vredno. Torej je v najboljšem primeru vse skupaj prazna občulkar-ščina.
In lako sem nekako nagonsko že hotel odložiti božično številko „Jutra“, ki je v njej izšel sestavek z naslovom:
..Nesreča na Matterhornu. Tragičen doživljaj mladega slovenskega turista leta 1887 ", in pod katerim je podpisan dr. E. T. kot pisec, ko sem prišel že takoj v drugem stavku do (e znamenite besede. Pa vendar me je zamikalo dvoje stvari, da nisem tega storil. Pred vsem: ..tragičen doživljaj" slovenskega turista na Matterhor nu. pa še iz tistih časov, iz katerih je zapisano y ..Planinskem vestniku’" in drugod skoraj, če je kdo kihnil pri odprtju kake koče. Potem: '*di so stavki, kakor so bili sicer nerodni, skrotovičeni. ali vendar, imeli so vsebino in misli so bilo v njih. In iz tistih nerodno izbranih in postavljanih besedi so bili slišni doživljaji, ki res niso mogli biti izmišljeni. Mar so se začeli goditi čudeži, in podviga rji bi nam mogli povedati kaj globokega, resnega, tehtnega? Ali pa je vsaj mogoča izjema meti njimi?
Bral sem l°rej dalje, pa sem kmalu videl in vedel. Pred očmi spomina je vstala balada gor-
vati, kar«je mogoče?
Ibsen: Cesar in Galile-jee.“
/
j ugoslovenskega neturista leta 1955.
ske strasti, Lammerjev „Matterhorn“, eden izmed najlepših gorskih opisov in — dejanj.
Res, zelo. zelo so včasih ljudje neprevidni.
Primerjajmo torej!
Za geslo imata dr. E. T. in Lafmmer citat iz Ibsena.
1'!. T. ga takole navaja:	Lanimer navaja pravilno:
„Mar se izplača, zalite- „Mar je vredno zahtevati ono, kur je nemogoče?
Ibsen: Cesar in Galile-jec.“
2e takoj to začetno geslo je značilno za celo prepisarijo. Prepisovalni podvigar je preveljavi! Ibsenovo misel v njeno nasprotje. In kakor v začetku, lako tudi naprej: napake, pomote. nastale iz neznanja nemščine, to je izvirno pri njem, a tudi edino izvirno.
Primerjamo dalje! Da bo to lažje, bom prevajal Lammerjev sestavek kar le mogoče dobesedno, pri čemer seveda nisem mogel podati uglajenosti, ritma in izklesanosli Lamerjevega sloga.
Dr. E.	T. začenja:	Drugi	odstavek l.ammer-
J.eta 1887. Nad Zernint-	j e v egu	i.. Matterhorna" pa
toni se je razlilo vroče po- se glasi: letje z	.dolgimi, sončni-	..1887.	Vroče poletje je
mi tedni.	Za menoj je bilo	nastopilo nad Zerinattom
odsluženo leto prostovolj- /. dolgimi sončnimi tedni, ca. \ mojih pršili pa je Za menoj je bilo prosto-plapolalo /noče hrepene- voljsko lelo, žareče je nje do priznanja vrednih plapolalo v mojih prsih alpinističnih podvigov, ne- hrepenenje za planinskim ugasljiva žeja po smrtni dejanjem, neugasna žeja nevarnosti. Bil sem odlo- smrtne, nevarnosti. Odlo-* čil. da vržem živl jen je vsak čen sem bil. da tvegam čas od sebe, kakor zlom- najvišje, da vsak hip vr-Ijeno hribovsko palico. ž;em življenje tja. kakor Vzrok temu pa je sedel zlomljeno gorsko palico, mnogo globje nego v o- To pa je imelo mnogo,
l n tv a j U	ne	morem
širše razpravljati. Da povem kratko: Kakor moja nedozorela filozofija moje alpinistično h in moji čini niso imeli “zaprek, bahavega športnih rekordih, je kasneje orisal Steini-skoro nisem ker
etskili
onega
tudi hotenje
r
Sicer pa dulni o ki 'ga
ker,
že zato ne zdelo vse ono premagal, revno nasproti moji
občutil, se mi ji' kar sem in ničevo volji."
mnogo globlje razloge, kakor tista opojenost nevarnosti, česar pa ne morem tu razlagati široko, kakor bi bilo treba: Lc to naj povem, da sta težko tlačila mojo mlado khtšo strahotni dvom in razkroj vseh človečnostnih vrednot. ki so trpele zaradi njih v osemdesetih in devetdesetih letih vse globlje nature, gele nekoliko pozneje so zrušili ..moderna" umetnost in marsikateri novi eiični vzori: takrat pa ni bilo zaine ni-čes::r. razen golega in nagega individualizma; In alpinistika v tem duhu izživljanja osebnosti, brezobzirna do samouničenja. mi je bila edina vera. Kratko in malo. kakor moja nezrela filozofija ni poznalo tudi moj«« alpinsko hoten j e in ravnanje nobenih etičnih o-vir Toda od bahavega tekmovalno-sportneg‘a duha. ki ga je pozneje očrtat Steinitzer, sem čutil komaj za dih v sebi. že zategadelj, ker se mi je zdelo vse borno in ničevno. kar sem storil, če sem primerjal s svojim titanskim hotenjem."
Če torej odštejemo, da je dr. E. T. nekaj — najbrž njemu nerazuml jivih misli izpustil, je vse skupaj skoraj dobesedno prevajanje. Kolikor je seveda takemu prevajanju dorasel. Mikavno je na primer, da je spremenil Lain-nierjevo subjektivno ..ravnanje" v objektivne
proti vmešavanju dnevne politike v prosvetne <•••' "O3V.	u».'x	k v ,v.	Mar-
sikateri članek v »Učiteljskem Tovarišu" bi po svoji nacionalistični frazeologiji bolj sodil v „Pohod“ t»li kateri drugi nacionalistični list, ko v stanovsko glasilo slovenskega učiteljstva, [z te zgrešene idejne osnove so zaman vsa prizadevanja, učiteljstvo vzgajati k politični samostojnosti in spoznavanju njegovega položaja in njegove naloge med slovenskim ljudstvom je pa tudi nemogoča vsaka resna akcija v prid samouprave slovenskega šolstva. Brez te pa ne more biti organskega razvoja slovenskega šolstva.
Tde ja integralnega j ugoslovenstva, na katero se opira jugoslovenski nacionalizem, je znanstveno, praktično, psihološko in politično nevzdržna in ni nikoli pognala korenin med slovenskim ljudstvom. Kdor oznanja ' nacionalizem, ki je v svojem bistvu političen in pro-tipriroden, se sam prostovol jno izločuje iz slovenskega narodnega občestva in se postavlja v nasprotje s slovenskim ljudstvom. Učiteljstvo naj hi se tega zavedalo. Naj bi spoznalo da bo rast h) na moči in ugledu le s svojim ljudstvom in v tesni povezanosti z njegovo usodo. Dokler bo iskalo zaslombo izven svojega naroda, ne ho nič pomenilo. Naj hi spoznalo, da živimo v dobi vplikih odločitev in globokih sprememb v po-
litičnem življenju. Narodu gre za biti ali ne biti. Tu izginejo vsi malotni vidiki. Ni je sile, ki bi mogla zadržati razvoj v smer, ki ho naš narod enako strnila, kakor je danes strnjen hrvaški narod. V takih dobah se postaviti v o-čitno nasprotje z narodno voljo bi bilo brezumno početje in bi se moralo bridko maščevati nad posameznikom kakor nad stanom.
Razvoj morda ne bo šel v povsem ravno smer. Ne izključujemo možnosti, da pride tudi za naše nacionaliste še kaka politična konjunktura. Mora pa biti samo začasna in gorje, če bi se dalo učiteljstvo zapeljati od neke navidezne moči. Njegovo mesto je na strani ljudstva in nikjer drugod. Izbirati ima samo med zvestobo ali izdajstvom tega ljudstva. Nič se ne bi hu je maščevalo, kakor če hi se iz strahu pred ljudstvom dalo zapeljati na stran pota, in da bi svoje upe stavilo na tuje sile. Učiteljstvo je tu zaradi ljudstva. V njegovi službi in samo v njegovi službi bo tudi samo raslo in napredovalo. Svoje poglede naj usmeri u.čiteljstvo v bodočnost in ne v preteklost. Naj pogleda, kjer se nahaja mladina. Učiteljstvo je pred nekaj leti pokazalo, da si zna iz lastnih sil utreti pravo pot. Takrat je omahnilo in ni doseglo cilja. Upajmo, da se najdejo v njegovih vrstah možje, ki bodo imeli poguma, iti pravo pot do konca in druge potegniti za sabo.
za to, da prekvasi javno življenje v nravstvenem smislu. Toda to se le zelo redko dogaja. Nasproti temu pa vidimo, da politični mogočniki le preradi podpirajo take stranke, ki so vse prej ko idealne, in če so kedaj kaj vzorov imele, se prav tako le preradi trudijo, da jijn te vzore izpodkopujejo, da pokvarijo s tvarnimi in drugimi sredstvi zlasti vplivnejše strankar-je. Pri tem pa je precej vse eno, kako so taki politični mogočniki prišli do oblasti. Kajti tudi če so prišli kot strankarji — tisti ki razpolagajo dejansko z oblastjo v državi, so jim pomagali do oblasti le, da služijo v prvi vrsti njim. In če bi se kasneje lak človek hotel odtegniti njihovemu varuštvu — sam je pomagal vzgojiti v stranki ljudi, ki kar preže za oblastjo in njenimi koristnimi lastnostmi. Zato ostane raje na oblasti sam, slepi sebe in druge s puhlicami o načelih in delu za ljudstvo, in iz včasih idealnega bojevnika nastane prikrit hinavec. Hinavec, ki je zaradi krinke, ki jo nosi z tv javno nravstvenost bolj škodljiv, ko neprikriti politični kupčevalci in poslovni ljudje.
Proti strankam so, ki nimajo ljudskega zaupanja.
Naša stvar ni, da prepričujemo načelne pripadnike fašizma in diktature. Zanimivo pa je, da je teh ljudi zelo malo videti. Kakor da bi čutili, na kako slabih nogah je miselno njihova, ideologija: v javnosti so .,prav za prav“ tudi /a demokracijo, seveda za primerno »popravlje-no“. Ta poprava pa vrholi zmeraj v zabavl janju na strankarstvo in v zahtevi, da se strankarstvo odpravi . Pri tem računajo na dejstvo, da se da sedanjemu politično-strankarskemu življenju res v marsičem prigovarjati, pa seveda prav tako redoma zamolčujejo, da to ne po krivdi strankarskega načela. Obenem seveda tudi z velikim zanosom poudarjajo ,,poštenost" v javnem življenju. Tako jim res nasede mnogoka-teri naiven ali zagrenjen poštenjak. In nič ne dokazuje bolj kratke pameti tistih, ki so bojda za demokracijo, pa vendarle odklanjajo strankarstvo, kakor dejstvo, da sploh niso sposobni, napraviti iz svojega političnega dognanja nekaj kar najpreprostejših sklepov. Zato hočemo v naslednjem navesti nekaj zelo preprostih osnovnih resnic o mogočosti in načinu izražanja l judske volje.
Ljudska volja se uveljavlja skozi stranke
Pred vsem: demokracija pomeni dobesedno ljudsko vlado, to je tako vlado, ki si jo je izbralo in postavilo ljudstvo samo in ki jo ima ljudstvo prav tako pravico odstaviti, brž ko mu ni več všeč. Če nima vlada teh lastnosti, ni več ljudska, ni več demokratična — o tem menda ne bo spora. Gre torej samo še za način, kako naj ljudstvo najbolje in najsvobodne je svojo voljo izrazi.
Najidealneje bi seveda bilo. če bi se moglo ljudstvo zbrati na javnem zboru in na tem odločati o vseh svojih zadevah. To pa je mogoče samo pri skrajno primitivnih in majhnih družbenih organizacijah. Veličina, obseg, nepreglednost in zamotanost sodobnega družbe-
Demokracija, diktatura in strankarstvo
Strankarsko načelo in stranke.
Danes je precej navadno, takorekoč politi-čno-moderno, zabavljati na stranke. Vsega slabega izvor je strankarstvo, zgolj in edino le strankarstvo. »Če hi strankarstva ne bilo . . .“ in že se ponuja za oglom kak »voditelj naro-da“ podpovprečnih sposobnosti za polovično eeno, že čaka pred vrati kaka junaška viteška organizaci ja, ki je pripravljena rešiti »narod in državo", pod pogo jem seveda, da sme takoj od-praviii tisto preklicano strankarstvo.
Ni dvoma, da nasedajo tudi politično pošteni ljudje tej protistrankarski miselnosti. So to pa brez izjeme ljudje, ki nimajo časa in volje, da hi preučili politično dogajanje do njegovih virov, ki vidi jo vso to tvarno revščino in politično korupcijo, upravno pomanjkljivost in gospodarsko razkrojstvo, ki pa s svo jim ali kratkovidnim ali nevajenim očesom vidijo zgolj stranke, stoječe v ospredju, ne opažajo pa vše večjih in močnejših sil, ki stoje zadaj in ki so če že ne edini, pa vsaj poglavitni izvor in vzrok stisk in nadlog. Sile so to, ki pomagajo same ustvarjati slabe stranke in ki opazujejo potem s komaj ali sploh nič prikrivanim dopadajenjem, kako prihaja na slab glas zaradi, slabih strank načelo političnega strankarstva, kako jim gredo pri tem v klasje njihovi posebni nameni, ki so navsezadnje zmera j diktatura v tej ali drugi obliki. To vtepavanje protistrankarske miselnosti je lahko opazoval vsakdo pri fa-
šistični zavladi v Italiji in Nemčiji, opazuje ga lahko tudi pri nas že dolgo vrsto let, naj že posluša Zbor ali Narodno Odbrano ali Or.juno. In precej komično je vsaj za resnega človeka, da se je celo jugoslovenska nacionalna stranka vsak hip borila zoper strankarstvo. Komično, a vendar naravno spričo brezidejnosti in proti ljudskosti te »stranke*-. Kajti čutila je, in vedeli so njeni generali da je ta »milijonska,, stranka mogoča samo. dokler je sama, dokler torej prav za prav sploh ni stranka in dokler imajo njeni povel jniki pravico in oblast, dikta-torično urejati politično dejanje in nehanje v državi. Odtod zanos, ki je z njim ta „stranka“ odklanjala strankarstvo.
Pogoj za zdravo strankarstvo je svoboda.
O pravem strankarskem političnem življenju je mogoče govoriti samo, kadar je po eni strani dana popolna svoboda besede v govoru in tisku, po drugi pa prav tako popolna svoboda združevanja brez slehernega pritiska od katerekoli strani. Ne rečemo in nihče ne bo trdil, da bodo tako in na tak način nastale samo idealne stranke, nepristopne podkupovanju zlasti v njihovem vodstvu — in drugi korupciji. Toda pri popolni javnosti vsega strankarskega življenja in pri dejanski demokratični organizaciji strank hi se dalo strankarstvo bolj in bolj spopolnjevati v smeri stvarnega in nese-bi čnega dela za narodno skupnost Tti tu bi morala poseči vmes zakonodaja, ki bi ji bilo res
,čine. Morebiti se mu je tisti hip zasvetilo, da njegovi „čini“ prepisovanja še danes nimajo .,etskih zaprek“.
V tem slogu gre prepisovanje dalje — skoraj celo dolgo „Jutrovo“ stran. Kratko in malo: urepisan je ves Lammerjev „Matterhorn“, ki re natisnjen v njegovi knjigi „Jungborn“, v prvi izdaji na str. 107 do 115. Če in kadar postane prepisovalec „samostojen", postane to nehote, o to Zgolj napake, nastale tako iz alpinistične levednosti, kakor iz neznan ja lepe, ubrane, izklesane Lammerjeve nemščine. Skoraj bi bili »ristavili, da je izvirna tudi prepisovalčeva slovenščina, no pa to bi bila zmota. Za pravo lovenščino komaj če gre pri n jem. Kajti v je-ikovnem pogledu varuje vestno izročilo ju-;oslovenske žurnaljščine.
Nekaj zgledov za prepisovalno nesposobnost pa moram vendarle navesti.
Lammer pripoveduje:
„Na Lyskamm sem se ! otel povzpeti z Lorriom ez grozotno severno ste-o skozi ledeniške prepo-ke in skozi opast...“
Prepisavee namreč ni f3 = opast“ pa jo je greben“!
Lammer pravi na dru-em mestu:
„August Lorria in jaz va prenočila v zanemarjeni koči na Stockjejii,..
E. T. pa prepisuje:
„Na Lyskamm sem hotel z Lorriom preko grozovite severne stene, skozi razpokline leldenika in po grebenu,
razumel besede „Wach-preprosto prekrsti
v
E. T. pa prepisuje:
„Z Avgustom Lorriom sva prenočila na zanemarjeni koči Stokje ..
Prepisovalec in opisovalec »tragičnega do ivl.jaja“ namreč ne ve, da se imenuje Stock 'calnata vzboklina na Matterhornovem grebe >1, na katerem stoji koča, ne pa koča sama.
Je pač križ z nedoživljenimi doživljaji!
In spet piše Lammer:
„Dolgotrajno sončno obsevanje je razkrilo brežine, ki jih je vezal desetletja /.ledeneli sneg...”
Ko piše Lammer:
E. T. pa spet ne razume besede „aper“, pa kvasi veselo:
..Zaradi dolgotrajnega ob. sevanja je skalovje vseh k lancev razpadalo..
Pa prepisuje dr. E. T. ..Sladki mir je izginil,
„Konec je bil sladkega zaželjcni Nirvana je bil miru, zaželene nirvane ..pri kraju ..
Kajti za prepisovalnega podvigarja je Nirvana lastno ime, najbrž takole kakšen gorski duh.
Tako in podobno gre veselo naprej. Če govori Lammer o »velikem plazovnem stožcu”, se spremeni pod prepisavčevim nepoštenim
peresom
I nko j
,velik hrib plazov11 in
spalni vreči, ki sta jih l ammer in Lorria pustila v koči, in s katerima ni Lammer mogel do zapuščenega tovariša, ki sta pri podvigarju na mah zlezli nekam na streho ka-li. tako da on ni »mogel splezati do njiju“.
II koncu naj še dodamo, da pojasmijejo besedilo tega izvirnega prepisa v »Jutru1' risbe. Ker je Lammerjev spis brez njih, je njihova zanesljivost še večja. Pa vsaj ne, dji bi bile tudi te kje »izposojene14?
Prapor slovenskega književnega izročila je bil doslej vedno čist, in komaj če bi spravili skupaj tisto neizogibno potrebno število plagiatov, ki je potrebno, da potrdi to pravilo. Za dcv in zadevic, kakor doli na jugu, pri nas nismo imeli, nismo poznali.
Dolžnost do vse javnosti je zategadel j, da se glo izogniti, če noče, da ga bo poslej vsakdo javno lahko zaznamoval kot oporo književne nepoštenost i.
T. M.
Slovenski ljudski podobar Lovrenc Erzar
(Napisal M. Gaspari. Odtisk iz ..Etnologa” Vlil.)
Ob stoletnici rojstva slovenskega podobarja Erzarja je napisal akademični slikar Gaspari zgorajšnjo razpravo. Znano je, kakšno je Gasparijevo stališče v slovenskem kulturnem življenju: slikar je 011. ki je zrastel z našim preprostim človekom, z našo zemljo, kakor le malokdo drugi. Nič bolj naravnega torej, ko da ga je moral zanimati človek - umetnik, soroden njegovemu hotenju, prizadevanju in delu.
Lovrenc Erzar je bil rojen v Nasovčah na Gorenjskem, kjer je tudi umrl. Bavil se je z mlinarsko obrtjo. Njegov dar za plastično upodabljanje pa ga je od mladih nog navajal, da je v prostem času z najbolj preprostim orodjem dolbel, izrezoval in oblikoval. Ceneni brezperesni noži — pipci, z rdeče pobarvanim držajem, so niu^ zadostovali, da .je z njimi ustvarjal umetniška dela, polna verskega občutja in izraz močne in izvirne osebnosti. Gaspari navaja njegova najbolj znana dela, in človek se čudi. koliko je ustvaril ta preprosti mlinar - samouk, ki ni imel driige priložnosti, da se izobrazi, kakor opazovanje podob v okoliških cerkvah.
Knjižica je torej tehten prinesek k naši u-metnosti, naši kulturni zgodovini. Hvalevredno je, da opozarja na kulturne dobrine, da se ne pozabijo in porazgube. Svoje poročilo o knjižici pa končamo gotovo najbolje z besedami bamberškega arhitekta J. Kronfusa v »Carnioli“ pred vojno o ljudski timetnosti na Kranjskem, besede, ki jih je postavil Gaspari na začetek Svoje razprave:
Je-li mogoče, da so bili Časi, ko je umetnost osrečevala ljudstvo, ko je imel vsak veselje, da ustvarja lepoto?“
nega in državnega življenja pa takega neposrednega odločanja ne pripušča.
Od nekdaj so si torei v demokratični družbi pomagali ljudje, da so si izbirali svoje zaupnike, zastopnike, ali kakor jih .še hočemo imenovati, ki naj bi v družbi, razviti v državo in zanje bolj ali manj nepregledni, uveljavljali njihove želje in koristi.
Glede izbire teh zastopnikov pa, j e pri zmerom večji družbi — državi veljalo kmalu isto, kakor glede neposrednega odločanja v skupnih zadevah: obseg volilnih okrajev, ne-poznanje oseb je naravnost sililo ljudi, da so se organizirali po nekih načelnih vidikih, ki so jim glede na stan, vzgojo, gospodarske koristi ali svetovni nazor najbolj ugajali. Kajti sicer so postali popolnoma odvisni od krep-kosti, omahljivosti, tudi kratkovidnosti in podkupljivosti svojih zaupnikov. Zaradi le prevečkrat nepopolnega poznanja oseb jim ni bilo mogoče, svoje izbrance dodobra spoznati in — demagogija tudi ni od danes. Ti načelni vidiki, zlasti čimbolj so bili izdelani o podrobnostih, v programu, so pa le nekako poroštvo-vali. da so zastopniki v večjo ali manjšo vnemo izpolnjevali prevzeto nalogo, in ta program, ki je bil hkratu smernica njihovega dela. je tudi lajšal nadzorstvo nad njimi. Brž pa. ko so nastale združbe državljanov po teh načelnih vidikih, so nastale tudi stranke in gotovo je, da si političnega demokratičnega življenja v količkaj večji družbeni organizaciji brez strank ni mogoče misliti. V stranki je bilo zmeraj dano boljše nadzorstvo in poroštvo, da je posamezni izbrani zastopnik izvajal program, na katerem je bil izbran, stranka je do neke mere tudi oteževala preveč hitro „meno prepričanja'4, to se pravi na primer prehajanje
iz nedonosne načelne opozicije k bol; donosni vladajoči organizaciji. In stranka je bila zlasti tisti ustroj, po katerem so državljani lahko ostali v potrebnih stalnih, aktivnih stikih s političnim dogajanjem, s katerim so v prvi vrsti uveljavljali svoje zahteve in potrebe.
Boj proti strankarstvu je boj za diktaturo
Lahko torej rečemo, da je boj proti strankarstvu kot načelu — ne seveda proti neki določeni stranki in njenemu programu — boj proti demokraciji in za to ali ono zvrst diktature.
Zavestno ali podzavestno se zavedajo tega tudi protistrankarji. Prav tako čutijo menda, da s prosvetljenim absolutizmom, ki se je preživel že pred sto leti in sicer v vse bolj preprosti družbi, ne pojde več. Zato so izkopali iz dobe fevdalnega absolutizma stanovstvo in krošnj arijo z njim.
O stanovstvu smo pa že dovolj pisali. Ker pa razgraja prav tu demagogija še dalje in dalje, bomo zvedli še enkrat vse stanovsko vprašanje na nekaj osnovnih resnic.
Najprej: Demokracija ni proti stanovom, ni proti stanovskim organizacijam, ni proti stanovskemu zastopstvu. Narobe, šele demokracija in edinole demokracije daje stanovom mo-gočost, da se res zberejo in urejajo svoje zahteve in potrebe. Demokracija jim daje edina tudi mogočost in priložnost, da prerešetajo politične organizacije in stranke glede na to, koliko so njihovim koristim potrebne ali škodljive, ali da si magari osnujejo nove organizacije in stranke. Seveda — enega jim demokracija ne bo mogla dati: da bi namreč maloštevilen in malopomembcn stan pomenil in odločal več, kakor pomemben in številen.
Tako pa je tudi prav!
Dvojna morala
Nedavno tega je madjarska vlada odredila, da bodi na šolali nemške narodne manjšine materinščina učni jezik.
Znano je, da je bila nemška narodna manjšina na Madjarskem po veliki večini narodno precej nezavedna, največ pod vplivom madjar-skili raznarodovalnih šol in zaradi madjarskega nacionalističnega strahovanja — prav podobno kakor pri Slovencih na Koroškem.
Znano je dalje, da so ti nezavedni nemški starši vpisovali zaradi tega svoje otroke v ma-djarske šole, kjer so jih odtujevali njihovemu narodu, njihovemu materinemu jeziku, in pretvarjali v odpadnike — prav podobno, kakor pri Slovencih na Koroškem.
In prav tako je znano, da je v Burgenlandu, nemški pokrajini v zahodni Madjarski, pri ljudskem glasovanju 1. 1922 del te deželice, kljub svojemu nemškemu prebivalstvu, pod vplivom raznarojenih odpadnikov in strašljiv-cev, glasoval za madjarsko državno pripadnost, — prav tako, kakor del Slovencev na Koroškem za avstrijsko dve leti prej.
Nemci s to raznarodovalno politiko Madjarov seveda in po pravici niso bili zadovoljni. Zato so seveda in po pravici zahtevali od Madjarov, naj jim dado šole. ki naj bo materinščina — ne pa morebiti jezik ..kulturne pripadnosti"! — v njih edini učni jezik — torej natančno vse tisto, kar zahtevajo koroški Slovenci.
Toda važno je, in kar se da visoko je treba pribiti: Natančno vse stvari, ki so naravne in
pravične za Nemce na Madjarskem, niso — po nemški nacionalni logiki in morali — naravne in pravične za Slovence na Koroškem.
In vsi dogodki, kakor na primer ljudsko glasovanje (plebiscit) v nemškem Burgenlandu za Madjarsko leta 1922, ki dokazujejo za Nemce — po pravici — samo madjarsko narodno nestrpnost in posilnost, katere nasledek je bila nenaravna odtujitev nemštvu, se spreminjajo v tistem hipu, ko gre za koroške Slovence, v popolnoma naravno prijaznost nemštvu in zvestobo enotni koroški domovini. Tisti Nemci, ki so na Madjarskem zatajili svojo narodnost in postali madjaroni, so manjvredni odpadniki. I isti Slovenci pa, ki so storili isto na Koroškem in postali nemškutarji, so kulturno zavedni, napredni in nravstveno visoko stoječi nemški narodnjaki.
Madjarska vlada je sedaj Nemcem bolj ali manj ugodila. Nemci so zadovoljni in glasilo avstrijske vlade „Reichspost“ pozdravlja ta ukrep. Pozdravlja kot izraz narodne strpnosti in pravičnosti.
Sedaj smo pa samo še radovedni, lcedaj se bo tudi avstrjiska vlada zavedla ne samo teh uučel, ampak tudi svojih obilnih obljub v duhu krščanske pravičnosti, ki ji je bojda vodilo, ke-daj bo zlasti začela spoštovati določila mirovnih pogodb o varstvu manjšin, skratka, kedaj bo (bila tiste pravice, ki jih sama zahteva za nemške manjšine v tujini, tudi Slovencem na Koroškem.
OPAZOVALEC
Izbran fižol
»JUTRO" v štirinajstih dnevih.
„Jutro z dne 31. 12. 1933 piše v uvodniku „1 remalo jasnosti" med drugim: Vendar pa imamo, vsaj enkrat, v našem javnem življenju prav za prav le dva jasno izkristalizirana politična programa. Prvi je program JNS, spopol-njen in oživljen (sijajno povedano!) s pohorsko deklaracijo in njej sledečimi zaključki raznih konferenc, a drugi je program dr. Mačka, ki sicer pozitivno ni konkretiziran, a je vsaj v negativnem oziru prilično jasen v tem smislu, da odklanja državno in narodno edinstvo . . .
„Jutro" z dne 12. 1. 1936 pa piše v uvodniku „Čas kliče" med drugim: Zato vidimo pri nas obraten pojav, nego v ostalih državah, (namreč, da bi se državljani politično delili v samo dva nasprotna tabora). Namesto koncentracijske tendence v razporedili narodnih sil se razvija pred nami nevarna dekoncentracija narodove moči . . .
Katero j zmed obeh ., Juter" ima prav, naj po ve	M' sm° si v tem vprašanju brez nje-
ga “prilično na jasnem".
Korak naprej.
G. Stošovic, minister prosvete v vladi dr. Sto-jadirtovic-dr. Korošec-dr. Spalio, je odprl zasedanje Glavnega prosvetnega sveta letos z govorom, v katerem pravi tudi to: V vprašanju pouka smo že napravili korak naprej z razpisom natečaja za sestavo učbenikov nacionalne skupine predmetov.
Kako to, če pa piše »Slovenec", da je to napravil JNS-režim meseca — januarja 1935?
3.
Unitarizem, ki ni centralizem.
Sedijo trije pravniki in glodajo Pirkmajerjevo razpravo »Naš problem upravne decentralizacije". Št... 1 vpraša, kaj naj bi bila — v naših razmerah — razlika med unitarizmom in centralizmom, (ki jo poudarjajo dandanes ne samo janezi. temveč nekateri »razredni" politiki). Za zgled nejasnosti opozori na Pirkmajerjevo oziiamenilo. da je decentralizacija prenos u-pravnih poslov, ki bi jih sicer ..morala" izvrše vati država, na samoupravna oblastva, dekon centracija pa da je vsak prenos poslov iz cen trale, ne samo na samoupravna oblastva, temveč
tudi na lokalno upravo. Pri tem oznamenilu pa ostane seveda odprto glavno vprašanje: kdo je tisti, ki določa, katere posle mora izvrševati država, oziroma kateri posli so to. V zvezi s tem se oglasi št. 2 z mnenjem, da je centralizem teorija, unitarizem pa — praksa. Temu sledi sicer soglasen pritrdilni smehljaj, ali št. 1 ugovarja, češ da je centralizem taka ureditev, da je Ase v centrali, unitarizem pa, da je vsepovsod enako. Na pr. vse občinske table so po celi državi enake, to je unitarizem, vsa občinska imovina (razpoložljiva gotovina) pa mora biti naložena v hipotekarni banki, to je centralizem. K temu pritrdi št. 3, da je med centralizmom in unita-tarizmom mogoče vendar-Ie razlika, kajti pri centralistični ureditvi bi morale biti table vseh občinskih uradov v —Beogradu, ne samo, da bi morale biti enake. Potemtakem ima Pirkmajer prav, ko zanika bistveno razliko med decentralizacijo in — dekoncentracijo.
Jasno, ker je dekoncentracija izraz, ki so ga iznašli politiki-unitaristi, ko so zaduhali, da izrazu decentralizacija nihče več ne veruje. Treba je bilo torej za isto stvar najti novo obleko.
Curiosity Shop by Vlada Ilič.
Kot posebnost in redkost praznuje Belgrad enoletni jubilej, odkar županuje industrijalec Vlada Ilič. Oficielni Belgrad živi torej — kakor je videti — hitreje, nego neoficielni Chikago.
Nič hudega.
Govorijo o črtanju kredita za cesto Ljubljana — Kranj. Nič hudega. Treba se bo pač boriti za manjši kredit, da se spremeni ta cesta v njiAro.
Z.
Za svoj denar moramo prositi
Ta teden je šel v Belgrad predsednik ljubljanske občine dr. Adlešič, da posreduje pri finančnem ministrstvu zaradi posojila 30—40 milijonov dinarjev pri Hipotekarni banki za Ljubi j ano. Ljubljanska mestna občina bi s tem denarjem plačala svoje dolgove Mestni hranilnici. Ta bi na ta način lahko spet začela vračati svojim upnikom in se izvila iz dušečega objema slaboglasne zaščite. Prišlo bi tako nekaj denarja v promet tudi v Sloveniji in poživilo naše hirajoče gospodarstvo. Jako hvalevredno torej, in samo želimo, da se stvar posreči.
Slovenstvo živi in bo poklicano k vstajenju, čeprav ne slišijo gluhci njegovega diha in ne vidijo slepci njegovih gibov. Tudi življenje včasih rnolči in snuje v molku, da pride rojstvo, ki vzbudi lepše in močnejše življenje.
Za Boro Glišičem A. Markišič
Belgrajski dnevnik »Politika" priobčuje prai prijazno opise Slovenije. Bora Glišič ji je 5 t. m. opisal slovensko vasico na Gorenjskem pred par dnevi ji je pa opisal slovensko me sto Maribor A. Markišič. Za Glišiča so go renjski kmetje pijanci in mu je gorenjska va: prav hudo smrdela, za Markišiča je pa Maribo: mesto pustolovcev in ljudi, ki so čez noč po stali bogatini in zapravljajo po kavarnah ir nočnih lokalih velikanske vsote ter se izdajaj* za milijonarje, tovarnarje, grofe, da delajo a Mariboru kjer je nemški vpliv velikanski strašne dobičke s tihotapstvom itd. Za nas niste ne Bora Glišič, ne A. Markišič novi prikazni Spomnimo se, kako je pred nekaj leti pisal priznan moderni belgrajski književnik, ki inu visoko službo, o slovenskih dekletih ter priporočal, da si jih belgrajske družine preskrbe zf SAroje dorasle sinove, da bi ostali zdraAd itd Je pa. še dolga Arsta ljudi in časopisov, ki nisc SloA'encevr označevali le za manjvredne ljudi ampak so nas hoteli tudi naravnost izbrisati h obličja zemlje. To so Ar.si tisti, ki so zahtevali in še zahtevajo, da tudi slovenski jezik izgine, da ostane le še narečje, ki so pisali, da ima slovenski jezik le par tisoč besed ter se je ohranil le še v Julijskih Alpah in v Beli Krajini itd. itd. I ake in podobne stvari so nekateri »učenjaki" iz juga spravl jali tudi v tujezemeljske časopise n. pr. nemške. Drugi spet niso govorili tako naravnost. ampak so bili bolj previdni ter so raje imeli v ustili znani izrek: »Ne boj se brate" ter s° raje po svoje delali kot pa govorili. Ti poslednji so imeli in imajo več uspehov. Našli so med nami dosti pripadnikov, ki so postali njih orodje. Vprašamo pa samo jugošlovenarje pri nas, kaj pravijo na vse to in upamo, da bodo vsi l judje pri nas, čeprav še niso prišli um-
Stran 4.
SLOVENIJA
stve.no do tega, da bi se v resnici zavedali slovenstva, pa imajo vsaj nekaj človeškega dostojanstva v sebi, da bodo obrnili hrbet »jugoslo-venarjem" in vsemu kar je z njimi v zvezi, za zini raj.
Kovčke gor, kovčke dol
V »Jutru" pripoveduje nekdanji jugosloven-»ko-nacionaini narodni poslanec Rasto Pusto-slemšek, da ga je odbor mozirske občine imenoval pred dvema letoma za častnega občana, letos ga je pa kot častnega občana črtal.
in C. Rasto Pustoslemšek pristavlja trpke besede: „Častiti možje ... so v svoji naivnosti gotovo prepričani, da so s tem storili junaško delo in bogoljubno ob enem . . .“
Torej ga je vkljub nasprotnem zatrjevanju ta črna nehvaležnost vendarle zadela! Kaj ko bi g. Pustoslemšek raje pomislil, da ni moglo biti dosti vredno imenovanje za častnega obča na, ki so ga izvršili ljudje, imenovani od imenovane stranke, ki jo je spet imenovala vlada In če bi še zraven preudaril, da bi ga svobodno voljeni občinski možje gotovo ne bili nikoli imenovali za častnega občana, kakor je tudi gotovo, da bi ob svobodnih volitvah ne bil nikoli izvoljen za državnega poslanca.
Sicer pa štejemo to dejanje za izraz odpora slovenskega ljudstva zoper k v. \	. ki so
mu s svojim centralizmom prizadejali toliko škode in trpljenja. In ker je g. Pustoslemšek velik v \\	) naj bi se res nikar ne čudil.
Pričakovati je tudi, da bodo slovenski občinski odbori črtali še marsikaterega	\
iz svojih seznamov, — seveda le tisti in takrat po pravici, ki bodo voljeni od svobodnih državljanov v svobodnih volitvah.
Prepričanje v plašču
»Jutro" poroča:
»Malo je listov v Jugoslaviji, ki bi tako po veiru spreminjali svoj plašč, kakor belgrajsko «Vreme». Še lani je bilo «Vreme» najvnetejši zagovornik JNS, čez noč je prešlo na Jefticevo stran, komaj pa je Jeftič padel, je odkrilo svoje simpatije za JR Z, sedaj bo pa postalo ofi-cielno in glavno glasilo J It/ za vso državo.“
K temu politično-moralnemu rodovniku bi pripomnili prvič, da je bilo «Vreme» v začetku svojega res precej skrotovičenega prepričanja v edinstveni jugosloven.ski nacionalni stranki, drugič, da je »Jutro" spočetka Jeftica komaj kaj manj pozdravljalo, kakor „Vreme" in da je odnehalo od prepevanja slave šele, ko.je dobilo od Jeftičeve vlade brco, tretjič pa je »Ju-tro“, ko je poročalo o govoru sedanjega ministra Jankoviča o jugoslovenslvu, bilo kar zadovoljno z njim ...
Sicer pa, kadar bi se »jutru" spet dalo raz-mišljevati o plaščih, ki jih vrti in obrača veter: kaj če bi nekoliko preudarilo tisti del svoje preteklosti, ko je na slepo lomastilo za Radičem.
murtMtvmmmnpr ’■ rir.^vaajiniMiiizjinB«j.Tiiiiii im m n ■» m   ninviiim va-. _-«■»v>
Janez Kocmur:
Malo popravka
Prispevek k slovenski politični zgodovini.
(Nadaljevanje.)
Objava pooblaščencev s pravico glasovanja v »Napreju" je pomanjkljiva; izpušča vse zastopnike iz Ljubljane in okolice, razen členov izvršilnega odbora. Juga Štefana in Peternela Franceta sem uvrstil pomotoma med Ljubljančane: je pa prvi iz Idrije, drugi pa iz Gorice. Tudi Petejan je bil iz Gorice in ne iz I ulja. Celotna slika se s tem bitno rie spremeni.^
december.ski številki .,Naših zapiskov so izšle resolucije brez vsakršnega komentarja. Dermota jim je napisal le kratek uvod. lakoie pravi: ..itesolucije jugoslovanske konlerence so se razglasile kot nekakšen program. Dobro. Bile bi naj torej dokument, ki bo za celo vrsto let določal smer delu in razvoju soeiaJnodemo-kratičnih strank na I aIkanskem polotoku in v Avstriji. Prav. i oda to nam ne more braniti, da sprožimo razgovore o njih v našem listu: da. ravno ker je stvar f. ko daljnosežnega pomena. smo primorani, da je ,u' registriramo samo. marveč tudi razmoirivarno javno. Saj vprašanj, katera tvorijo jugoslovanski problem, resolucije ne rešujejo vseli: izogniti se jim pa ne moremo in ne e m . . .
Ali ni to naravnost odklanjanje resolucij. In očitek, da se .je delalo za zaprtimi !• tajno pred dobro presajenim ..forumom"'' ITi. še več: obsodba! - Dermota ni bil eden tistih, ki veliko govore: ali kar je rekel, je bilo premišljeno, da je držalo. Bil je poleg Tu.me najgloblji mislec v stranki, njen najresnejši delavec. Ali je po vsem tem verjetno, da je glasoval za nekaj, čemur se je upiral njegov razum? Ne! Dermota ni bil tak mož. In vendar je zapisal ..Bdeči prapor”, da so bile resolucije sprejete soglasno . . .
Kaj je Dermota obsojal, je \ dotičnem delu revolucije podčrtal in je natisn jeno razprto.
Saj vendar ne poreče navsezadnje, da je bil Radič kedaj tudi samo majčken, majčken hipec jugosiovenar . . .
Doslednost
V »Slovenski zemlji" priobčuje dr. Vekoslav Kukovec pod naslovom »Potrebno pojasnilo" pismo dr. Kramerja od julija 1926, s katerim je bil dr. Kukovec izključen iz Samostojno-deino-kratske stranke. Za politično moralo so poučne še nekatere druge navedbe v tem Sestav ku, ki so sicer že večini znane, glede katerih pa vendar ne škoduje, da se ponove zdaj pa zdaj, že da se ne pozabijo in da se znanje od njih kar najbolj razširi. Tako na primjer sta leto potem, ko je bil dr. Kukovec izključen iz stranke zgolj zaradi udeležbe na nekaterih shodih hrvaške kmečke Radičeve stranke, dr. Kramer in Žerjav sklenila koalicijo s Stjepanom Radičem in šla z vso svojo stranko v Radičev tabor. No, pozneje njihovemu »konstruktivnemu" delu ni bilo všeč Radičevo gibanje. Zato sta Radiča s svojo stranko, ali s tistim, čemur so tako rekli, spet zapustila. Pozneje so seveda spet pustili SDS in prešli v JNS, pri čemer je treba vsaj to pot priznati, da med tema dvema organizacijama ni razločka.
Ali Z nami, ali zoper nas!
Ljubljanska lekarna L. Bahovec je začela pošiljati slovenskim lekarnarjem ponudbe za neke svoje izdelke v srbsko-hrvaškem jeziku.
Je to prava jugoslovenslca praksa, ki so jo začeli uvajati	' v Sloveniji, menda
da na ta način olajšajo uradom uvajanje srb-sko-hrvaških tiskovin in da hkratu delajo v smeri in nameri »Narodne Odbrane" in njenih Bulatov in Kičovičev, ki hočejo slovenščino »likvidirati tiho in postopno.
Videti je, da se je tudi omenjena lekarna uvrstila v te slovenstvu in slovenščini neprijazne vrste. In z njo vred še neka druga ljubljanska lekarna, ki ponuja svoji izložbi n. pr. „sl jezov" čaj, ker se ji pač zdi slovenski „slez“ premalo imeniten, kali?!
Slovenska krajina in naš jezik
V Dolnji Lendavi izhaja tednik »Novine Slovenske Krajine". Pisan je v prekmurskem slovenskem narečju, vendar pa že precej pod vplivom književne slovenščine. Lisi bi utegnil biti zato za vsakega prijatelja slovenskega jezika zanimiv, in le škoda je. da pobira slovenska časnikarija raje razne turške, arabske, arnavtskp in cincarske besede po Balkanu, namesto da bi posegla v domačo skrinjo. Opozarjamo na primer na lepo besedo „prekosnico“ za »dovtip", ki je za slovensko uho prazna beseda. Prav tako opozarjamo na slovensko obliko za pojem »bellum - Krieg". namreč ..bojna". ki io rabijo ..Aoviic-". Kajti sedaj rabljena beseda »vojna" je le slovanska izposojenka.
ki nam jo je prinesla potreba, da ločimo vojsko -armado od vojske - bellum. l.Koštial je sicer predlagal v »Mladiki", naj sc v duhu živega jezika rabi beseda »vojska" soznačno za oba pojava, toda tu imamo prav tako živ jezik, ki ju loči in s tem natančneje opredeljuje. Besedo »vojska" pa rabijo »Novine" določno v zmislu »armada".
Zanimalo bo tudi vsakega tole pismo Med-murca, ki ga priobčujejo letošnje »Novine" v svoji 2. številki:
»Leta 1916 na bojišči v neko j šumi sem naj-šeo en deo Novin, samo glavo, meso je bilo v nje zasukano. Sam prečteo, ka je bilo za {teti i mi je bilo zadosta, moja duša je zarazmela: iii najdeš svojo pomoč. I Novine sem talci naročo, se ravnao po njihovih navukaj i srečno sem prišo v celom življenji skoz. Bog me je blagoslove). da sem podpirao krščanski tisk’ Pa sam Medji mu rec. Lejko ie Prekmurce sram. če zavržejo svoj domači list. ki je pun Kristušovoga diiha, i segajo po tiijih, ki so brez toga diiha.
Alt Anton, Gibina 20 letni naročnik. Zanimivo je to pisano zlasti zategadelj, ker priča, da je temu Medmurcu bljižje slovensko narečje, kakor književna srbohrvaščina.
V zvezi s tem naj še omenimo, da je imela Mohorjeva družba prejšnja leta tudi v hrvaškem Zagorju, med hrvaškimi kajkavci, precej udov. Izginjati so začeli šele pod vplivom šol in pa, ko so Hrvatje ustanovili Družbo sv. Jeronima, ki mu je bila slovenska Družba sv. Mohorja v vsakem oziru za zgled.
MALI ZAPISKI
Prepovedana knjiga.
Ministrstvo za notranje stvari ie prepovedalo uvažati in širiti v naši državi knjigo »Fine ganze Welt gegen uns", ki jo je spisal WiS-Kelm Retz in je izšla v Berlinu.
Kaznovan dvom.
Marsikdo se še spominja, kakšno hudodelstvo je bilo v rajnki Avstriji med svetovno vojno, če je kdo dvomil o njeni zmagi. Bolj ko je bilo gotovo, da bo Avstrija premagana, večje je bilo hudodelstvo, hujša je bila kazen. Lahko bi se nekako relclo, da je hudodelnost rasla v geometričnem stopnjevanju z verjetnostjo in resničnostjo dvoma in trditve.
Znamenje slabosti!
Te dni pa je bil, kakor poroča »Istra", na Reki obsojen trgovec Josip Ribarič na 9 mesecev zapora in na denarno kazen 6000 lir, ker je rekel, da Italija ne bo zmagala v Abesiniji.
Poslej bo gotovo g. Ribarič verjel v zmago.
Urednik in izdajatelj: Mavčič Adolf, Kranj
To ni malo — to je »krizantema" slovenskega naroda! — Napovedanega komentarja ni bilo: sploh so molčali »Naši zapiski" o njih, kakor da jih ni. Značilno. Tudi ostali strankini tisk jih je objavil — ob spremi jevan.j u molka.
Ni golo naključje, da so »Naši zapiski" ostali samo pri registraciji I ivolskili resoluci j. Zagovarjati se po zdravem razumu niso dale, zato jn taktika narekovala molk. N sak analitičen poskus bi bil zgolj trošenje energije. I uc. i zunaj konference ni bilo avditorija, sposobnega za kritično gledanje. Bil je že, a zelo maloštevilen. Slovensko delavstvo še ni bilo doraslo češkemu v ostrini opazovanja. Prepričanje, da bodo ostale resolucije na papirju, je priporočalo molk.
Medtem ko so »Naši zapiski resoluciji' samo zabeležili, pa so priobčili še pred konferenco v dveh nadaljevanjih izpod peresa dr. Dermote precej obširno poročilo o smichovskem zboru. in sicer o prav tisti točki, ki je o njej razpravljala tudi Tivolska konferenca: o narodnostnem vprašanju. Gotovo ne samo po dolžnosti kronika, ampak iz dobro premišljenega razloga. Dermota je priobči! po »Akademiji", znanstvenemu glasilu češke stranke, povzetek dr. Smerni:! k njegovemu govoru na smichovskem zboru in radi nepristranosfi (udi izvleček iz razprtivc centralista dr) Františka Soukupa, državnega poslanca, o istem predmeiu v dunajskem ..Kampfu". ("'.oprav je bil slednji v nasprotju s šmcralom centralist, ie vendar 'J’1’1' njim in E. Kristanom nepremostljiva razlika. Omejujem se pri obeh le na najpomembnejše odlomke.
Dr. Šmeral je delaj oz. zahteval: »Izvršitev popolne narodnostne samouprave zn vsako izmed narodnosti v Avstriji na osnovi načela osebnosti (on pravi personalitete Op. nis.) v narodnostno kulturnem oziru . . . izvršitev demokracije, samoupravljanja in razsredotoče-nja državne uprave in državnih uradov v vs6h drugih ozirih . . . Pri ljudskem štetju naj se pri vsakem državljanu dožene no resnici, kakšne narodnosti je (ne z občevalnim jezikom) in
na tej osnovi naj se urede narodnostne pravice. Svoboda, prijaviti se, mora biti pri tej priliki kazensko zavarovana proti vsaki zlorabi gospodarske in politične moči . . . Vsi pripadniki kakšne narodnosti tvorijo ustavno priznano, javnopravno telo. v katerem se izvaja enotnost naroda v državi in njega vrhovnost v vseh na-
rod nosi no- kult u mili zadevah. Zakonoda jni organ tako pravno konstituiranega naroda bodi narodni parlament, izvoljen po splošni in enaki volilni pravici) s pravico za vse nurodno-kul-turne zadeve, njegov izvrševal ni organ pa na-
rodna vlada. Narodni parlament naj dispouira
v svojem delokrogu tudi s samostojnimi finančnimi sredstvi, ki jih oskrbi na ta način, da se nekatere zadostujoče vrste davkov proglase za davke v nu rod nostno-k ul turne namene" itd. Dalje: »V vseh drugih strokah državne uprave naj se zruši dualizem med samoupravnimi uradi in deželno gosposko in vsa oblast sedanjih uradov deželne gosposke naj se prenese po vzoru angleške ustave na samoupravne rade... Ta drugi sestav... naj se po vzoru švicarskih kantonov kolikor mogoče razsredotoči . . . povsod i mora bili členom vseli narodnost: zagotovljena polna prostost izvrševanja zborovalne, združevalne, koalicijske in tiskovne pravice . . . stranka bo pobijala vsak poskus ki stremi na to. da bi se z brezplodnimi narodnostnimi prepiri motilo delovanje zakonodajnih zborov, bodisi državnega zbora ali deželnih zborov.
') /n ljudsko štetje o<l !. 1'KiO daljo je iznašel uvstrij-ski nemški centralizem namesto materinega tako imenovani občevalni jezik, ker j(. \ vojski bil službeni jezik nemški, se je vpisalo pri enotah, sestojeeih i/ pri -patlnikov nenemške narodnosti, navadno vs<> moštvo z nemškim občevalnim jezikom. ICnako osobje, služeče v nemških (bližinah, podjetjih itd. Nasprotno pa je vladni aparat skrbel za to. da noben Nemec, služeč pri ne-nemškem gospodarju ni prišel za nemštvo v izgubo. Na ta način so tudi mene proti moji volji označili pri vojakih za Nemca.