Izdajatelji: Janko Kersnik, Fr. Leveč, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar. J-ETO III. y J^JUBLJANIj 1. JANUVARIJA 1885. * pTEV, t. Čas. kraljestvo jc nidje prostrano. Kje konec njegovih je mej? Počiti nikjer mi ni dano. Od vekov drvim se naprej. Jaz videl sem zemlje vstvarjanje In rojstvo nebeških svetov. Zrl prvo njih divno migljitnje In gledal razpad bom njihöv. Zemljana jaz slednjega štel sem. Kar vek jih na vek je rodil, Pri prvi zibelki bedel sem. In zadnjo bom krsto kropil. Sezidal sem mesta, gradove. Gradove in mesta podrl. Neštete rodil sem rodove, Rodove neštete sem stri. Jaz gledal sem narodov roje, Njih bol in njih boj in radost.; Zdaj boje in trude zrem tvoje. In tvojo sladk6st in bridkost. Kot dnh 11a peroti mog6čni Nevidno nad tabo hitim, Zdaj venec ti vijem poročni, A venec mrtvaški za njim. S skrbmi razordvam li celo In sejem bridkosti v srce, Spet zjasnim oko licvesclo, Obrišem peköce solze. Zdaj cvetje, zdaj trnje bodeče-Iz mojih ti vzraste poljan. Popolne, neskaljene sreče Pod solncem ne včaka zemljan. 0, tudi moj novi oddelek Pač raznih prinese dardv. In mnogo izteše zibclek In mnogo izkoplje groböv S. Gregorčič. B r o d ni k. Balada« „„Ne müiam za vaše zlatö, Če mil mi pač ribiču bö? Zastonj vas čez reko prepeljem, In tudi mi sive glave Jemati ne bode treb6; — Rad vašim ustrezam poveljem."" Med skalami Sava šumi. $ Valove .mogočne vali, V naročaj jih Dnnavu tira. * Ob bregu je čolnič pripet, V njem ribič pa sivi)» je let, Na veslo se truden opira. -Hoj! starec, ne bodi zaspan. Pa jademo v drugo tam stran Čez šum no nas reko* prepelji! Čuj! turško, rumeno zlatč Obilno plačilo ti bö, Ko naši ustregel si želji." „Glej, tiho-je polje in log! Tam onkraj krščanski ostrog V neskrbnem že spanji počiva. — Zaviti v plašč temne noči Ogledat poslani smo mi, Kod kleti sovražnik se skriva." „Zatorej le veslo zdaj v dliSii, Pa naglo na čno tam stran Čez širno prepelji nas Savo! Ko zmdgamo, suho zlato Plačilo bogato ti bö — Če nočeš — ti vzamemo glavo!'* Že čolnič od brega drči In nese oglednike tri. Veslajo pa ribič ozira Srpö se v vrtenje voda, Ki rado se s čolni i grd In slastno na dnö jih požira. „Res hrabro srce ti imiiš, Bes vrl prevoznik si ti naš, Ni takega blizu okoli! A nas bo pohvalil glavar, Oj krasen pač čaka nas dar, Krasnejši nas ni Se nikoli." — „-Na mestu!"" de ribič krepkö In veslo zažene v vodč — „„Tu v.aše in moje plačilo!k<" — „Bes, djaur!" še krik iz valčv, Iz mokrih je Save groböv — Potem pa vse tiho je bilo. Gor d z d. Cyclamen. Roman. Spisal Janko Kersnik. l|p||:ilo je pred nekoliko meseci, ko sem lepo nedeljsko popo-iSt^l? stal v pisarni pred svojo mizo ter pogledoval zdaj ven skozi okno proti jasnemu obnebju, zdaj zopet na kopo pisem in aktov, ležečih v predalih pred menoj. Bil sem v onem dolgočasnem položaji, v katerem človek ne ve, česa bi se lotil, niti kaj bi storil, niti kam bi šel, da bi prosti čas jasnega nedeljskega popoludneva pošteno porabil in — pobil. Vsak človek ima take ure, v katerih nima gotovega opravka in v katerih mu tudi slučaj noče vplivati na voljo, da bi jo nagnil v to ali ono opravilo. In tako sem, dejal bi, mehanično odprl par predalov pisalne mize ter jel pregledovati in premetavati lističe, pisma in zavitke, ležeče v silnem neredu po njih. Iskal nisem ničesa in tudi v red jih nisem spravljal; čemu tudi ? Tu je bila še stara študentovska korespondenca, mladostne bedarije, sem ter tja že pozabljen opomin pozabljenega ali pa odpravljenega manihejca, krojačevi računi, nekoliko gimnazijalnih spričeval, par „zaljubljenih pisem", katera sem, — kaj morem zato? — še jedenkrat vestno prečital, in v katerih je ležalo izjemno še nekaj suhih cvetic ali peres. — vse križem mi je sililo v roke. Dober spomin mi je skoro največ pomagal, da sem takoj vedel in znal, v katero dobo spadajo te ali one stvari — namreč ženska pisanja, saj ta so navadno brez datuma. Na jedenkrat se mi pokaže iz vsega papirnega kaosa rumen zavitek, in ko ga raz-ganem, ugledam v njem malo posušeno, dobro ohranjeno cvetico cyclamen, ali kakor jej pravimo pri nas: k or če k. Osupnen sem obračal listič s cvetico na vse strani, — nisem vedel v prvih trenutkih, kam, v kateri čas, v katere dogodke bi jo del. Pa tu doli v kotu je stalo nekaj zapisanega; bilo je iz Fausta: HOMUNCULUS: Kin guter Reith ist auch nicht v.w vevsclmiälrn. MEPHISTOPHKLES:---Wir wollen's weiter seh'n. To p rebra vsemu se je odprla mojemu spominu cela. dolga vrsta dogodkov, v katerih mi sicer ni bila nikdar odmenjena nobena aktivna uloga, kateri pa so mi vender zdaj vstajali s čudno, neum-Ijivo silo pred duševnim očesom. Položil sem zavitek s suho cvetlico vred nazaj v predal in jel sem pisati to povest. Prvo poglavje. Pet let je minulo, kar je davkarski adjunkt Josip Megla zadnjo predpustno soboto popoludne zamišljenega, skrbnega obraza hodil gori in doli po svojem stanovanji, mali, nizki sobi pri tleh ne posebno znatne hišice v Borji. Bo rje je trg na Kranjskem, — imenovati ga hočemo tako, da pravega imena indiskretno ne izdamo, — šteje skoro tisoč prebivalcev ter je središče Borjanskega političnega okraja. Tu imamo okrajno glavarstvo, sodnijo jn davkarijo in kolikor je še drugih po naši upravi potrebnih oblastev. Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati: celo finančna straža, ali kakor jej ljudstvo pravi, Jblajtarji- so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katerih smemo glede izobraženja staviti kolikor toliko v jedno socijalno vrsto z uradnimi osobami. In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospode, doberšno število obiskovalcev. Taka veselica, katera je bila naznanjena za pustno nedeljo zvečer v Borjanski čitalnici, ali da prav rečemo, — taka „beseda" bila je uzrok, da je davkarski adjunkt Josip Megla hodil prejšnjo soboto popoludne tako zamišljen in očitno poln težkih skrbij po svoji mali sobi od vrat do jedinega okna in zopet nazaj od jedinega okna do vrat ter neprenehoma sezal si z razklenenimi prsti leve roke v svoje goste rumene lase. Z desnico pa se je pri vsakem desetem koraku potipal za vrat, okoli katerega si je bil ovil debel robec. Pri tem je poskušal pokašlje- -vati ter poluglasno intonirati nizke in visoke glasove. Pa hripavi so bili vsi. In čim dalje je poskušal, ten\ obupneje je pogledoval proti stropu. „Kaj bo, kaj bo!" zajecal je nekolikrat, potipal se zopet za obezani vrat, z levico pa preril si lase ter potem melanholični pogled vrgel na mizo pri oknu, kjer so ležale že tri prazne jajčje lupine. Totem pa je z globokim vzdihom obrnil pogled k tlom tja, kjer sta njegovi silo obširni nogi tičali v čisto novih za ples pripravnih čevljih. Od tod so mu silile oči na posteljo, kjer je ležala nova črna suknja, tako deviška, kakor jo je krojač dal iz svojih rok. Poleg nje pak je bilo videti par novih'prav masleno rumenih rokavic in bel, tudi nov ovratnik, vse tako, kakor bi bilo na ogled razstavljeno. Pa še nekaj je bilo tam, in na istem je oko ubozega Josipa Megle s silnim veseljem in dopadenjem obviselo, a v drugem trenutku že tem bolj se zmračilo. Bil je to visok črn cilinder, nad navadno mero širokokrajen: svetil se je tako, da mu je tudi površen opazovalec leliko prisodil, da ga je še pred kratkim gladil in likal klobučar. Ta klobuk je Megla vzel čez nekoliko trenutkov melanholičnega pogledovanja varno s postelje ter stopil pred zrcalo in nastavil si ga jako skrbno na glavo. Poveznil se mu je skoro do ušes ; a to Megle ni motilo. „Oh, oh, kaj bo, če bom jutri tako hripav !K vzdihnil je zopet. Potem je stopil nekoliko korakov nazaj, snel cilinder, prijel ga ob robu s palcem in kazalcem desne roke, komolec pritisnil k telesu, ter tako klobuk pred se moleč stopal lelikih nog proti zrcalu. Pred njim pak se je elegantno priklonil in potem zopet jako zadovoljno sam s seboj poveznil klobuk na glavo. sVse bi bilo, le ta zagrljenost! Oh, moj tenor-solo!" V tem je nekdo burno odprl vrata ter planil, ne da bi pozdravil, v sobico s klobukom na glavi in z mokro ugaslo smodko v ustih. „Vse gre križem, vse narobe!' kričal je prišlec; „to bo lepa beseda jutri!" „I, kaj pa je?" zinil je zamolklo, a naglo Megla, pozabi vsi v prvem trenutku svojega vratu. „Kaj? Igro, pomislite, igro je vrag vzel! A kaj vrag, ne vrag, nego jeziki, klepetulje so jo vzele. Gospodična Filipina Vrtačnikova je odpovedala; ona ne bo igrala stare vdove, ker je danes od dobre prijateljice zvedela, da je gospa Teranova dejala o svojem pohodu pri sodnikovih, da je gospodična Filipina najbolj pripravna za ulogo stare vdove. Križana nebesa, kaj čeino zdaj „Oh,kaj to?" omeni tu davkarski adjunkt: -a petje, petje! — Pomislite, gospod Koren, jaz sem tako liripav, da jutri ne bom mogel peti. In ta lepi solo, ta krasna pesen!" Pri tem se zasuče proti oknu ter poskusi intonirati: „Bodi zdrava, domovina!" „Do jutri bode dobro,* tolaži prišiee; „in če boste še hripavi, izbere se lahko druga pesen." „Nikdar ne, solo mora biti; a kdo bo pel tenor-solo?" „Novi dacar tudi dobro poje! Kaj, ko bi ga k nocojšnji skušnji povabili?" „Se ve da!" togoti se Megla; „kot čitalničin odbornik tega ne dopuščam; dacar — kakov človek je to ?" „Pa kaj, tu se še pomaga! Igra, igra to je glavna skrb. In moja lepa naloga: — stavim, da bi se nikdo tega „doktorja Zijava" ne bil tako pridno učil, nego sem se ga jaz: videli ste včeraj, kako je sodnijski adjunkt gledal, ko je prišel poslušat k skušnji. In on nekaj ve o tacih predstavah/' V tem je poskušal govornik zapaliti si svojo mokro smodko, a brezvspešno. Ugasle žveplenke metal je po tleh. Megla pak je hodil zopet po sobi sem ter tja ter pozabil, da nosi še vedno cilinder na glavi. Ko je prišel pred zrcalo, snel ga je ter pokazal ga obiskovalcu: „Glejte, gospod Korčn, danes sem ga dobil iz Ljubljane. Lep je!" „A, Vi pojdete s cilindrom?" - „Kaj pada! Dan danes se tudi po čitalnicah ne protivijo temu in lepa noša je to. Ali ni istina?" Megla je govoril večinoma nemški; a obiskovalec njegov zdaj nemški, zdaj slovenski, kakor je to razvada v omikanih Slovencih. „Plesali boste pač, tudi ko bi ne peli?" vpraša Koren ter malo od strani ogleduje adjunktov klobuk. „Peti moram vsakako! In ples, to je gotovo! Glejte, tu imam nove čevlje: a ta ljubljanski čevljar! Tako jih je spredaj ztfžil, da bi lehko koga nasadil: in prepovedal sem mu to. Malo špicaste naredite, dejal sem mu, a ta norec mi napravi take, kakor jih vidite!" Megla je govoril to na videz nejevoljen, a skrben opazovalec bi bil lehko videl, da so mu ravno taki Čevlji najbolj po volji, kakeršne mu je bil ustvaril čevljar. „Pa to je zdaj moderno!" meni Koren. „A, kaj moderno — da bi mi bili le prav; a še tega ni zadel ta norec! Preveliki so mi. Dva para debelih volnatih nogavic sem moral obuti." Megla se je silno lagal; še jednega para nogavic ni imel pod usnjem, nego kar na golo kožo je bil nove čevlje obul in to za tega delj. da. bi jih drugi večer tako malo raz vlek nene laže obul, ker je vedel, da ga bodo tiščali. In tiščali so ga že grozno. Davkarski adjunkt je bil še mlad, komaj tri in dvajset leten mož, ne ravno neprijetnega, pa prav navadnega obraza, srednje postave, slok, a vender koščen in okoren. Izobraženje njegovo tudi ni sezalo daleč preko prvih gimnazijalnili razredov; — pa blagovoljni čitatelj bode imel še dovolj prilike, našega Meglo vsestransko spoznavati. Obiskovalec njegov, gospod- Koren, kakor ga je Megla na-zival, bil je v obče jednake vnanjosti, samo menj skrbno opravljen nego adjunkt, in tudi starejši od onega. Tu v trgu je opravljal službo občinskega tajnika, v kateri je po nedovršenih študijah in po večletnem potovanji iz jedne pisarne v drugo našel vsaj nekoliko mirno in varno zavetje. „Novo suknjo sem tudi dobil!" nadaljuje adjunkt kažoč na posteljo; »vse, vse imam-v redu! Le ta nesrečni vrat!" „Surovo jajce izpijte!" svetuje Koren. „Izpil sem že tri: koncem se mi bo še želodec obrnil! In tako draga so jajca! Tri krajcarje jed no." „Vam bodo pa oča malo več podpore poslali!"- smeje se oni. Megla je z imenitnim izrazom nagrbančil ustna, toda zinil ni ničesa. „Kaj mislite/ povzame po kratkem molku Koren zopet govor, ..kako bi utolažili gospodično Filipino?" Oni premišljuje. „I, kaj! Doktor Hrast naj to uredi! On je predsednik in njegova skrb bodi, da se beseda dobro izvrši!" „Prav imate!" pritrdi Koren. „Tem gospodom doktorjem je. le do tega kaj, da so predsedniki: delajo naj pa drugi. No, naš doktor Hrast vsaj pleše; kako, — to je druga stvar, a grozno je vender. Zadnjič je trem gospodičnam na noge stopil, in jedni, baje ravno Vrtačnikovi Filipini, obleko raztrgal! Trebalo bi, da se še malo plesati uči!" Megla je izustil to jako samosvestno, češ, jaz ven ler nisem tak ! „Bi li ne hoteli z menoj k doktorju, da mu poročiva, kaj se je pripetilo?" vpraša Koren. „Vi ste odbornik!" „Ni mogoče! V tem mrazu! Potem je moj glas pokopan za pol leta!" zavrne Megla. „Jeden mora tja; pojdem pa sam!8 meni oni; "„oh pa — skoro bi bil pozabil; Vi imate dva para črnih hlač: ako se ne motim oboje v dobrem stanu; posodite mi slabejši par k jutrajšnji besedi. Moje hlače skoro niso za rabo več; drugo imam vse v redu. Rokavice so sicer še od zadnjega pogreba, saj se domišljate, ko smo županovega fantička pokopavali, — a dobre bodo. Kdo pa pazi na to!" V tem je bil Megla že odprl kosten, jedin v sobi, in iz njega izvlekel dva para črnih hlač, katere je skrbno na vse strani preobračal. „Te-le bodo!" dejal je potem ter pomolil onemu dotično oblačilo; „tu doli so malo razparane, pa to lehko sami popravite!" „To se ve, da!" rekel je zadovoljno Koren; „boljših si ne morem želeti. V velikosti in širokosti sva skoro jednaka." Pri tem je zavil oblačilo v kos starega časopisa ter se hotel odpraviti. „K nocojšnji skušnji pač pridete, gospod Megla!" vpraša še pri vratih. „Sigurno!" pravi oni. „Torej na svidenje nocoj! Bog daj, da bi doktor Filipinico omečil!" Pri teh besedah je Koren že odpiral vrata. Pa še jedenkrat se vrne. „Ste li čuli, da bodemo jutri videli tudi čisto novo prikazen, novo gospodično?" „Ah!" de radovedno adjunkt. „Novo guvernanto, ki je prišla včeraj k Boletovim na Drenovo. Vsi pridejo k besedi!" „Je li lepa?« „Nisem je videl, a opoludne pri obedu je sodnijski adjunkt pravil, da je krasna! Tam daleč iz Nemcev je in slovenskega ne ume!" „Vse jedno, daje le krasna.!" zavrne Megla, ter si pomane roki. „Boletovi so si jo samo zato naročili, da bodo otroci pravilno nemški govorili: to se pravi, gospa Boletova jo je naročila, kajti njemu, gospodu, to ni posebno po volji. On je preveč naroden." „To je neumno!" zavrne Megla; „ko bi imel jaz toliko premoženja, kakor ga ima Bole, in ko bi imel otroke, jaz bi jim tudi naročil nemško odgojevalko!" „Pa lepa bi morala biti!" smeje se Koren. „To jo, da!« 8 tem je bil ta zanimljivi razgovor končan, kajti Koren je zaprl vrata za seboj ter naglo odšel. Megla pa si je pomol v drugič roki in posmehljal se dvakrat. Očitno je mislil le na novo guvernanto. Postal je zopet pred svojo črno suknjo, a na jedenkrat obrnil se energično po sobi ter zamrmral hripavo: „Peti pa moram, to je zdaj gotovo!" Pogledal je na uro ter jel se počasi in skrbno opravljati, da pojde k večerni skušnji. Tu se ni bal prehlajenja. Drugo poglavje. Beseda na pustno nedeljo zvečer je bila jako dobro obiskana. Prostori Borjanske čitalnice so bili skoro premajheni, da bi ustrezali vsem potrebam mnogobrojnega občinstva. Taisto je bilo jednacih neprilik vajeno, in zato se je večina dobrovoljno dala stiskati in gnesti v tesni, zaduhli dvorani, ako smemo tako ijnenovati glavno sobo, v kateri se je vršila predstava. A Borjanje so jo tako nazivali, in torej njihova veljaj ! V ozadji te dvorane je "bil napravljen primeren oder, in široka rudeča zavesa je zakrivala kulise radovednim očem. Pred odrom pak so bili nastavljeni v šestih vrstah preko cele sobe različni stoli in raznovrstne klopi. Kar je bilo novejših in elegantnejših, stali so v prvih vrstah, in te so zasedle gospe in gospodične; za njimi pak je razno moško občinstvo porabilo vsak prazen prostorček, in kdor je tu prepozno došel, stiskal se je ob stransko steno. Uhodna vrata, kjer je visok prag dajal jako ugodno stališče, zastavili so tukaj za prvo točko programa mladi in stari gledalci tako, da ni bilo lehko več prodreti v dvorano. A tu med vrati je bilo tudi prijetno. Kajti tobak kaditi je bilo v dvorani strogo prepovedano in odbornik Josip Megla je s paznim očesom izza kulise ali zagrinjala nadzoroval to prepoved. A tu med vrati in za njimi ta paragraf čitalničnih pravil ni užival tako stroge interpretacije, kakor notri med štirimi stenami. Zato pa so kadili tudi gospodje tam pred uhodom, kolikor se jim je ljubilo, ob jednem pa bili pazni poslušalci. Od ondot je vodil širok s steklom zavarovan mostovž v druge čitalniške prostore, kateri so bili za take večere preustrojeni v gostilniške sobe. A tudi te so se med seboj nekoliko razlikovale. Oprava prvim ni bila tako nova, ali rekel bi, elegantna kakor v zadnji sobi; v prvih dveh okorne mize in trdi, često leseni stoli; po'mizah pa ru-deči ali raznobarveni prtici; v zadnji pa deloma mehki naslonjači ali vsaj obojani stoli in po malih okroglih mizah snežnobeli prti. Ob zadnji steni pod velikim zrcalom je bila pa pogrnena dolga miza, in na njej so stali trije veliki šopi cvetic v ukusnih vazah. Očitno je bil tu prostor"odmenjen dostojanstvenikom, nižjemu občinstvu pa so bile posvečene prve sobe. Naših dveh znancev iz prvega poglavja nocoj ni bilo videti niti v dvorani med poslušalci, niti tu v gostilniških sobah. OUa sta imela posla dovolj za kulismi; kajti Josip Mogla je bil izpil sinoči in danes toliko čaja in surovih jajc . ter potil se po noči v postelji tako vrlo, da je nekako zadovoljen šel v besedo, prepričan, da bode z glasom izhajal; in ker iz poČetka besede nikdo ni bil naznanil, da se bode predstavljala druga igra, nego je ostala pisana na programu, ali pa nobena ne, nadejati se smemo, da je predsednik doktor Hrast ali celo Kören sam potolažil bil gospodično Filipino, ter da pričakuje zadnji zdaj oni važni trenutek, ko bo stopil v ulogi »doktorja Zijava" na oder. Improvizirane gostilniške sobe že ined besedo niso bile prazne. V prvi sta sedela pri mizi v kotu dva tržana v družbi po*dučiteljevi; kajti ta, žal, ni imel toliko glasu, akopram je poučeval mladino v petji, da bi bil mogel sodelovati pri pevskih zborih v čitalnici, zato tudi ni rad poslušal petja v dvorani. V drugi sobi pomenkoval se je zemljiški knjigovodja z okrajnim tajnikom, in pozneje se jima je pridružil še poveljnik finančne straže. Vsem tem do besede ni bilo mnogo. V zadnji sobi pa, tam kjer so bile mize belo pregrnene, hodil je jeden gospod polagoma po sobi gori in doli ter pušil iz dolge lesene, s srebrom kovane pipe. Z jedno roko je držal dolgo češnjevo cev, drugo pa si je bil položil na hrbet ter tako počasi meril sobo s svojimi koraki. Kozarec piva na konci dolge mize pod zrcalom, iz katerega je storil potnik časi dva požirka, pa je pričal, da je bil tam zavarovan njegov sedež. To je bil okrajni sodnik M ajar on. Oblekel se ni bil praznično, nego opravljen je bil z debelo lovsko suknjo, zeleno obrobljeno in nosil škornje z golenicami čez koleni. Pa ravno ta oprava je pristo-vala njegovemu zagorelemu licu. Gosti sivi lasje in dolga bela brada so mu podajali nekaj čestitega, akopram so ga njegove živahne oči kazale mlajšega, nego je bil v istini. Sodnik ni ostal dolgo sam v zadnji sobi. Začetni prolog nocojšnje besede, katerega je govorila mlada gospodična, bil je komaj gotov in glasnemu plosku še ni bilo konca, ko pride naglih korakov v sobo k sodniku črno opravljen gospod, držeč v jedni roki par belih rokavic, v drugi pa stisnen klak. „Izvrstno je bilo to, gospod sodnik!" kliče že sredi druge sobe, ugledavši sodnika korakajočega mimo vrat „Gospodična Marica je klasično deklamQvala; ta sigurnost in ta prirojeni talent, škoda, da niste poslušali! O, od zdaj Vaše gospodične hčerke ne bodemo več izpustili, ta prvi poskus je pokazal, koliko se smemo nadejati o njej, in kako izvrstna moč nam je zdaj gotova! A zakaj niste poslušali v dyorani, gospod sodnik ?K Govornik je v tem obstal pred starim gospodom, ter z rokavicami, katero je držal v levici, švigal ob svoje stegno. Sodnik se je jako prijazno nasmehljal, svojo pipo snel s cevi ter iztrkal in izpraznil na tla. „Preveč zaduhlo je tam v dvorani, gospod doktor, in glava me boli nekoliko; pomislite, tri dni sem zemljiške knjige urejeval, — še denes dopoludne ni bilo miru! Torej, dobro je deklamovala Marica?" „Izvrstno, pravim Vam, gospa soproga in vsi Vam lehko potrdijo to! In pogum ima gospodična, — čudil sem se v istini tej sigurnosti!" Tako govoreč položi došlec svoj klobuk na mizo ter ukaže točajki prinesti kozarec piva. Bil je primeroma še mlad mož, morda malo preko trideset let, živahnega gibanja in v svoji vnanjosti eleganten. Lepi obraz krasila mu je kratka temna brada in jednakobarveni kodrasti lasje, in ko bi lica njegovega okrog usten ne bila kazila nekakova mu nepristujoča poteza, imenovali bi ga jako simpatičnega moža. Sodnik je bil v tem sedel na konci mize, kjer je stal njegov kozarec, ter zadovoljno tlačil tobak iz obrobljenega mehurja v svojo pipo. „Da, da, pogum ima pač," povzame zopet sodnik pogovor, „saj .sem jej vsak dan priporočal in govoril, da je le treba pogumno nastopiti; o, vedite, osem in štiridesetega leta sem tudi jaz deklamoval v ljubljanskem gledališči, in tedaj ..." „Da, da, pripovedovali ste mi že o tem," segne doktor sodniku v besedo: „deklamovali ste Prešimov „Krst pri Savici!" „Res je! In tedaj so mi znanci in prijatelji svetovali ..." „Da je bolje, ako stopite v gledališko učilnico, nego premetavate še dalje corpus juris in ..." „In morda bi bilo res bolje!8 reče sodnik ter nastopi s svojo v novič zapaljeno pipo zopet pot po sobi. Doktor je izpil v tem dobro polovico svojega piva. „Vedite, gospod doktor Hrast," povzame sodnik, „meni ni všeč, da moja hči deklamuje tu v čitalnici. Vam lehko govorim o tem, Vi ste pameten mož; pa pomislite: jedino to, da sem osem in štiridesetega leta deklamoval Prešimov „Krst pri Savici8, .škodilo mi je toliko, da nisem pozneje dobil hitro mesta na Kranjskem; rekli so. da sem revolucij on ar. In pred par leti bi imel biti imenovan svetovalcem v Ljubljani, — sam predsednik mi je pisal, naj prosim tja, — in ravno tedaj je moja starejša hči Milica pela v naši čitalnici, in — jaz nisem bil imenovan. In denašnja deklamacija mi bo tudi škodila !8 Doktor Hrast je nehote segel zopet po svojem kozarci; smeh ga je silil, in nekakšen sarkastičen izraz legel mu je okrog usten; a dejal je naposled dobrovoljno: „Ne bojte se, gospod sodnik; zdaj bo jel drug veter pihati, in že piše: morda pojde celo Vaš predsednik jedenkrat še v kako čitalnico! Nič gotovega ne vemo!" „Nikar ne mislite, da se bojim: tega nikdar ne, gospod doktor!" reče sodnik emfatično; „jaz sem dva in petdesetega leta z nadvojvodo Ivanom na Gorenjem Štajerskem . . ." „Da, da, tudi to vem, gospod sodnik," povzame zopet naglo doktor besedo, da bi preprečil pripovest, katero je bil že morda petdesetkrat cul; „vem, kako sta familijarno občevala z nadvojvodo, ker ga niste poznali; in ko ste ga spoznali, Vas tudi ni strah obšel! In tudi zdaj sem uverjen in vem, kako možato zastopate svoje prepričanje." „Pa boste videli, kako mi bo to deklamovanje moje imenovanje preprečilo! Glejte, zakaj pa okrajni glavar ne hodi k našim besedam? Zakaj ostaje davkarski nadzornik doma?" „ Drugi pa vender hodijo, in zato jih ni kdo ne grize! Pred par leti morda, a zdaj se je čas izpremenil. In ko bi se kaj zgodilo, imamo vender naše poslance . . ." Zdaj je bil sodnik s smehom na vrsti. „Za božjo voljo, gospod doktor! Ste li . . Mi ne znamo, kaj je nameraval sodnik reči, kajti vesel glas od- vrat sem odrezal mu je besedo. a Ali zopet politika? I)a ne morete mirovati! Kako stoji v Faustu: Ein garstig Lied, pfui! Ein politisch Lied!" „O, živio, Bole!" vzklikne doktor in poda doslemu prijateljsko roko. „Bal sem se, da te morda ne bo nocoj!" Sodnik je isto tako prijazno stopil onemu nasproti, a pri tem skrivaj in malo plašno pogledal v prednjo sobo, kjer je sedel okrajni tajnik. „Ne tako glasno, gospod Bole," dejal je potem, „midva se bolj tiho pomenkujeva in ni treba, da bi vsak vedel, o čem govorimo." ^ Hali a, torej ,le tiho, le tiho, ljubica, da tega ne slišijo mamica4 — kaj ne?" smeje se Bole ter porine svoj stol poleg doktorjevega. Novi prišlec je bil morda štiri do pet let starejši od doktorja, velik in životen, jako jovijalnega obraza, in vedenje njegovo je bilo skoro premladostno glede vse njegove vnanjosti. Bole je bil bogat posestnik iz bližnje okolice; grad Drenovo, oddaljen dobre četrt ure od Borja, bil je njegova last in tam je imel tudi veliko tovarno za parkete. Ime njegovo je bilo znano daleč po Kranjski, in veseljaka so ga čislali v vsaki družbi. Obiskoval je v mladosti visoke šole, po smrti očetovi pa pustil jih ter pečal se odslej samo s svojimi posestvi in s tovarno. „Pa kje imaš gospo?" vpraša ITrast; „prišla je vender s teboj?" „Kaj — gospo! Gospe, ali bolje, gospo in gospodično — moraš reči!" pravi dobro voljno Bole ter si vije cigareto. „Ah. kako?" meni radovedno doktor. „Vse sem pripeljal! Zeno in gospodično! Ah, krasna je, — pravim ti!" „Soproga tvoja, to se ve da! Občudujem jo, odkar jo poznam!" pritrdi veselo Hrast. „Ah,kaj bos govoril o moji ženi! Jaz menim gospodično Elzo! Našo novo guvernanto ali družabnico, ali kakor jo hočeš imenovati! Dva dni je že pri nas!" Doktor tudi zdaj ni druzega zinil, nego: -„A—!" akoravno je že včeraj zjutraj vedel, da je prišla k Boletovim mlada guvernanta. „Prijatelj, doktor! To ti je rasa! Urgermanisch, kakor imaš v knjigi pisano! Plavolasa, modrooka — in pomisli, obrvi ima temne, — no, le počakaj; zdaj sta obe v dvorani, a predstavi bo kmalu konec, potem boš videl!" „Ti si grozen entuzijast! A kaj poreče tvoja milostiva, ako boš to plavolaso modrooko EIzo — ka-li ..." „Da Elza, Elza Müller!" pritrdi Bole. „Kaj poreče tvoja soproga, ako se boš tako zagledal v to guvernanto, kakor priča tvoja govorica?" „Haha! Moja žena me pozna! Jaz gledam in občudujem silo rad lepe slike, ne kupim pa nobene! Pa ti, doktor, ti glej! Tako mladim, neoženjenim advokatom so take guvernante nevarne. Nekoliko me to tolaži, da je Nemka. Ti menda Nemke ne boš jemal!" „Müller se zove? Jako navadno ime!" oglasi se sodnik od druzega konca mize. „Res da! Jaz ne znam koliko sto tisoč Müllerjev živi v Nemcih, pa druge .Elze Müller4 sigurno ni več na svetu!" smeje se Rolč. „Preradoveden sem, da bi je ne šel že zdaj pogledat!" reče doktor Hrast ter jame vleči svoje rokavice čez prste. „Za božjo voljo, nikar prijatelj!" kliče Bole; „počakaj tukaj; tu zavarujmo svojim ljudem sedeže, in potem boš imel še dovolj prilike! Izročil sem ženo in gospodično Elzo Vašemu odborniku; čakaj, kako se pač piše? Tako neumno ime nosi — Megla ali Oblak, ka-li? Megla je pač!" „Da, Megla, Pepe Megla!" pritrdi Hrast. „Torej ta ji je izpeljal na prvo vrsto sedežev. Ti ne moreš do njiju, zatorej počakaj, — predstava mora biti vsak trenutek končana!K „Kako pač pridete do tega, da jemljete Nemko v hišo?" oglasi se zopet sodnik. „Tako naroden mož, kakor ste Vi!" „Vidite, gospod sodnik, to pač pride tako, ako zeha hoče!" meni dobrovoljno Bole. „Moja soproga želi, da bi otroci pravilno nemški govorili, in francoščine je tudi treba! Nemški naj bi govorili tisti „ü", tako kakor naši Bibničanje, kadar imenujejo „kruh!" Jaz sem jej tudi svetoval, naj si izbere kakega ribniškega dekleta, toda zastonj S" „Kje pa je doma ta Vaša guvernanta?" vpraša sodnik. „V Renski provinciji! Katoličanka je pač!" Tu se obrne Bole k doktorju. „I, kaj pa ti, prijatelj? ,Srce je prazno, srečno ni4 — ali si se že par distance zaljubil, ker ti to izvrstno pivo več ne gre?" „A, pojdi, ti s svojimi vednimi neprimernimi citati! Pa, glej, predstava je končana." Pri teh besedah je vstal ter naglo odšel proti dvorani. „Videli bodete, gospod sodnik, doktor mi bo denes mojo guvernanto prevzel!" šali se Bolč za njim. „A, kaj še!" meni oni ter puhne gost oblak pred se. „Doktor je mrzel! Pa mlad je, in ona —! Jaz sem tudi radoveden videti Vašo gospodično. Tu sem jo morate posaditi. Oh, ko sem bil jaz mlad, tedaj sem v Slatinskih Toplicah poznal lepo francosko markizo ..." „Vem, vem!" kliče Bole, kajti to pripovest je bil tudi že petdesetkrat čul; „in hoteli ste jo odpeljati, pa novcev ni bilo, — hvala Bogu, kaj ne; če ne bi Vas bili Še zaprli!" „Kaj še! Zdaj bi bil bogat posestnik tam v Normandiji ali . pa na Burgundskem; sam ne znam več, kje je imela svoje gradove!* Bole bi ne bil ušel svoji usodi, da bi bil moral poslušati v jednoinpetdesetič pripovedovano nezgodo sodnikovo s francosko markizo, ko bi ne bila v tem trenutku stopila večja družba v zadnjo sobo. Pred vsemi je pritekla mlada, kakih šestnajst let stara deklica skozi vrata, z velikim šopom cvetic v roki in hitela naravnost k sodniku, kratko, a prijazno vrnivši Boletov pozdrav. Za njo je prišla postarna gospa, ponosno oziraje se na deklico in na druge. Bili sta to sodnikova soproga in hčerka M&rica. Povedali sta mu naglo o izvrstnem vspehu deklamacije. „Ko bi bila mene v vsem ubogala, bilo bi še bolje," reče sodnik, ter skuša prikrivati svojo notranjo zadovoljnost.. „Zakaj? Kako?" meni Marica. Sodnik ni znal odgovora, ker ni bil poslušal hčerinega dekla-movanja; a drugi gostje, ki so zdaj vstopili, rešili so ga iz zadrege. Adjunkt Megla je prihitel pred dvema damama ter urejal stole pri dolgi mizi pod zrcalom. Sodnik je ozrši se k vratom naglo vstal. „Pipo bi bil tudi leliko doma pustil! In čino suknjo bi bil tudi lchko oblekel! In te Škornje! Da se ne sramuješ!K šepetala je nejevoljno soproga njegova. A on se ni zmenil zato. Z neko mladostno gibčnostjo je šel proti vratom, kjer sta bili vstopili dve dami. Tudi Bole se je približal: za gospema pa je stal doktor Hrast. N Predstavljanje se je hitro zvršilo, in sodnik je uljudno gospe Boletovi poljubil roko, drugi pa» katero je Bolcs imenoval .gospodično FJzo Müllerjevo'. rekel prijazno frazo. Pipo je pri tem pač vzel iz ust, a iz rok je ni dal. Doktor Hrast in adjunkt Megla seznanila sta se bila z damama očitno že v dvorani. Vsa družba je sedla okrog dolge mize in sodnik se je pomaknil v istini na stol poleg Boletove guvernante. Doktor Hrast jej je sedel nasproti in drugi so se uvrstili, kakor jim je velel ravno slučaj." Adjunkt Megla je zabaval sodnikovo hčerko po svoje in gospa sodnikova si je prisvojila sedež poleg Boletove gospe. Bole ni imel stalnega prostora; ob drugem konci mize pa so se naselili drugi gostje. S prva je vladala nekoliko minut ona sitna tišina, katera nastopi vselej, ako se snidejo v tesni družbi znani elementi z neznanimi in kadar so vse navadne uvodne fraze dogotovljene. Prijazna, morda tridesetletna soproga Boletova je bila jako lepa . dama, in ukusna njena obleka jo je storila še zanimliivejšo. Pa denes so bile obrnene vse oči v njeno družabnico, ali, kakor jo je sama imenovala, guvernanto, in celo skrbni in priljudni doktor Hrast, ki je bil do zdaj vselej njen sosed pri tej mizi po čitalničnih besedah, presedel se je bil nocoj na nasprotno stran. In ta nemška guvernanta? Ajdovski gradeč. Spisal Dr. Janez Mencinger. '^reširen poje v „Krstu pri Savici0: • „On z njimi, ki Se tercVjo v6ro krivo. Beži tje v Bohinj v Bisterško dolino V tevdnjävo zidano na skalo sivo. Še diin današnji vidiš razvalino. Ki Ajdovski se gr&dec imenuje; V nji gledaš Čertomirovo lastnino." Marsikdo me je vprašal, ali se nahaja v Bohi nji Ajdovski gradeč. Našel sem tudi obiskovalce Bohinja, ki so v Bohinj i samem zastonj povpraševali po Ajdovskem gradci ter naposled mislili, da je Prešimov Ajdovski gradeč iskati tam, kakor njegov Moravski trg Lesce — v deveti deželi. Ajdovski gradeč res obstoji. Kar o njem pomnim iz otročjih let in kar o njem sodim kakor nezgodovinar, naj tukaj v vzpodbujo preiskovalcev naše stare zgodovine objavim, predno se ime Ajdovski gradeč izgubi med narodom. Vozeč se v Bohinj i od prve vasi, ki se zove „na Nomenji", najprej naletiš čez pol ure tik ceste na desni na jako visok slap, ki ga ne moreš izgrešiti. Voda, za kake tri mlinske kamene močna, žene se z vrha gore, razpršuje pred votlo steno v meglenaste srage, ki se ob pragih sredi gore goste in potem po gladkem žlebu navpične stene tanko šumeč pode v skalen kotel nomerjene globokosti. To je „Ubita.Voda". Od Ubite Vode imaš pet minut do vasi „na Lepenjcah". Od te vasi pa vidiš samo jedno hišo pod zložnim klancem „Premom". Vrhu Prema se ti odpre prvi večji in prijetni razgled v spodnjem Bohinji: zato postoj tam pri stari, okorno zidani kapelici. Videl boš pred seboj zopet staro znanko iz dolge jednolične soteske — bistro, prozorno Savo, ki se ob skalovji klančevega podnožja zelena in glokoka vrtinci v prvotni svobodi, dalje gori pa brani plitvo strugo zoper ho-botno rastoče vrbovje in močne kašte polja potrebnega Bitnjana in Bistričana. Ob savskih bregovih se razgrinja ravno polje Bitenjsko, Bistriško in Brojsko, in vrste se v slikovitem neredu njive s travniki in vrtovi. .Ravnino robijo travnati griči: v dnu zadaj se pa v polukrogu zložno iz doline dviguje mejno gorovje Tolminsko, katero o je spodaj s senožetimi in tamnim lesom, v goličavah pa s snegom ali sinjim prodovjem odeto. V bližini te vabi sredi polja na pol go-tiška cerkev Matere Božje na Bitnjah in bolj na desno konec polja prisojna, čedna vas Bitnje. Za Bitnjami pa tolsta, do vrha obrastena gora „Babina gora" zapira pogled do zgornje doline in do Triglava. Prvi grič, ki ga na levi strani ugledaš tik desnega brega Save in Bitenjski cerkvi vzpored je pa Ajdovski gradeč. Ajdovski gradeč je med ravno Bistriško in ravno Bitenjsko polje postavljena, kakih dvesto metrov visoka oblina poluta, ki je na severni strani, kjer jej Sava pere vznožje, od vrha do ravnine, na južni strani pa samo do polovice višave strmo obrezana. Grič izmed nizkega grmovja in redke trave povsod kaže sive skale. Teme ima precej ravno, in gori se more priti samo od večerne ali jutranje strani po strmi stezi. Na jugu je grič vezan z 'zadnjim odrastkom gorske dobrave' Jelovice, katere koritaste višave in podolja so še dan danes do svojega vznožja, to je do Selške Sore in Save z gostim lesom pokrite. „Le majhin prostor je tje do gošave," pravi Črtomir v „Vvodu", in to velja o Ajdovskem gradci še danes. — Raz oblo gorico Ajdovskega gradca imaš sicer jako lep razgled skoro po vsej spodnji dolini Bohinjski, na gorske velikane .v Triglavu in v dnu za jezerom, iz katerih so viri Save in Soče napajajo, pa to ne daje hribu nobene imenitnosti. Samo ime je zanimljivo, in naš prvi pesnik je je venčal z mavrico poezije. Zato se spodobi, da se nekoliko ž njim pečamo. — Ko sem bil Bistriški šolarček, vodila sta nas otroke gospod Ivan Brence, pozneje župnik na Unci, in gospod Jakob Mencinger, ki zdaj že drugi rod Bohinjski lika, cesto na Ajdovski gradeč, kjer sta med grmovjem in kamenjem ustvarila prijeten vrtič. „Novice" so takrat že prinesle Preširnov „Krst pri Savici", ki je bil tudi že poprej leta 1836. izšel v posebni knjižici. Iskali smo tedaj na gričevem vrhu sledu in razvalin gradu, „ki ga niso mogle meč, sekira in lopata" odpreti, pa ni se nam posrečilo gledati Črtomirove lastnine. Na temenu griča je bila tanka črna prhlica, v kateri se je našlo nekoliko rimskih novcev od Trajana in poznejših cesarjev, tudi precej drobljanccv oglja. To oglje je pa gotovo samo od kresov ostalo, ker za kresove kuriti ni bolj pripravnega mesta v vsi spodnji dolini. 0 kakem poslopji ali zidavi ni bilo sledu. Kamen vrha je sicer precej razoran apnenik, pa ni se našla zidarska malta, ali v črtah potegneno skladje, in niso sc dobili ostanki opeke ali obrezanega kamena. Bral sem v nekem poročilu geologa Morlota in v Dimitzevi zgodovini kranjske dežele, da je na Ajdovskem gradci ali ob njem bila utabor-jena rimska fužina ali orožarna. To se mi ne zdi verjetno. Na Ajdovskem gradci ni potrebne vode za gonila mehov in kladiv in ni prostora za plavže, ognjišča in ogclnjake. Tudi ne moremo misliti, da bi bili Kimljanje svojo tovarno postavili na po polnem nepriprav-nem mestu, ko so blizu okoli imeli prav primernih prostorov na izbiranje. Na Ajdovskem gradci ni nobenega sledu ožganemu kamenu in kovačevi ali plavževi žlindri. Drugod v Bohinji se pa taki stari sledovi po gostem nahajajo. Pa tudi pod Ajdovskim gradcem ob Savi ni najti takih sledov. Svet v vznožji tega hriba je ali gosta skala, ali pa o povodnjih voda nanj stopa. Sava sama je pa za prvotne plavže starih dob in za prvotne fužine, ki niso niti potrebovale, niti znale rabiti velike gonilne moči, imela premogočno vodo. Jezovi na njej bi bili predragi. Še dan denašnji na Bohinjski Savi ne stoji nobena fužina, in nikjer ob njej ni najti sledu železokovni tovarni, ki bi iz Save bila jemala gonilno moč. Pač pa so se našli sledovi in celo podrt.ine nekdanjih plavžev na Mostnici pri Starem Kladivu ali pri Stari Fužini blizu jezera, na vodi pod Hudnico (Bohinjci pravijo Rodnico), med vasema Brod in Savica, ter na desnem bregu Save v Nomenjski soseski na potoku „Mošenacu" in na potocih »Pod koriti". Ti plavži so se kurili na vodah, ki so še zdaj stanovitne, ki pa o povodnjih ne narastajo toliko, da bi jih človek ne mogel krotiti. Narodne pravljice vedo, da je na imenovanih mestih sveta Hema imela svoje plavže. Ime Ajdovskega gradca in okoliščine nas napotujejo na mnenje, da so na prostorih, ki se zdaj sveti Ilemi pripisujejo, že davno prej rimski naselniki Bohinjsko rudo plavili. Za rimskih cesarjev zadnjih stoletij starega veka je bilo na zemlji, kjer zdaj Slovenci prebivamo, dokaj omike, obrta, prometa pa tudi pravnega reda in premoženjske varnosti. Saj samih cest za rimske legione ni bilo menj nego zdaj državnih cest. Z razširjano omiko je pa rastla potreba železa in s potrebo tudi umeteljnost, kako je pridobivati. Zdanje slovensko pri morje in bližina severne Italije nista dosti bogati železne rude. Gorovje Bohinjsko in bližnja okolica na jugu in iztoku pa še zdaj hrani dokaj železne rude, ki je za staro dobo in prvotno pridelovanje imela važno prednost, da se koplje od vrha breztežavno v 2* skalo vsekanih rovov in jamičev, da se rada topi in da dobro plcnja; železo iz nje je pa čisto in se rado kuje, ker je mehko. Ne moremo torej misliti, da bi praktični Rimljanje, ki so železa potrebovali, bili v nemar puščali te zemeljske zaklade, ki so se ponujali tako blizu in tako obilno. Osojno, zložno proti dolini nagneno pogorje spodnjega Bohinja je redilo, kakor še zdaj, gosto naglorastočo šumo. Izpod' gozdov so se pa nabirali stanovitni potoki, ki jim suša ni vode manjšala, deževje pa jih je čez mero napenjalo. Buda, voda, les ter bližina Italije morali so rimske rudosledce v Bohinj privabiti. Ajdovski gradeč je gotovo gledal rimske plavže in fužine, v katerih se je plavilo in gostilo imenitno noriško železo, ker ravno v njegovi okolici je bilo mnogo prav primernih fužinskih prostorov, tako na vsej Bistrici, na Belici, na Jereškem potoku, na Ubiti Vodi in drugod. Na Bistrici so se ohranile fužine iz starih starih časov. Ob vodi gori zadnja stoji na mestu, „Pozabljeno" imenovanem, blizu brega, ki se mu pravi „Laško Rebro". To nenavadno ime „Pozabljeno" gotovo kaj pomeni. — Pa ne samo rudosledci so se v Bohinji naselili. Iz soške doline čez nizko Bačo ni daleč v Bohinj. Tukaj je bilo dosti spočite zemlje za kmeta in živinorejca. Okolica velikega Ogleja in sploh soška dolina je bila v poznejši rimski dobi gotovo prenaseljena, tedaj zemlja utrujena in malo gozdnata. Te preobljudene pokrajine so tedaj preobilico svojega prebivalstva oddajale v bližnji prostorni Bohinj, kar se po malem še zdaj godi. Rimski novci se na več krajih nahajajo, največ na Bitenjskem polji, ki je varno pred potoškimi preplavi. V votlini Babine Gore so našli rimski denar in pradobne posode. Na Lepenjcah blizu Ajdovskega gradca so odprli pred malo leti prazgovinske grobove. Pomnim, da smo se otroci igrali s pre-vrtanimi jantarjevimi kroglicami in bronastimi ali medenimi prstani in zaponami iz gomile na Saviškem polji, ki se je pred Štiridesetimi leti njivam umaknila. Iz taci h znamenj smemo sklepati, da so okoli Ajdovskega gradca v soseski zdanjih vasij Lepenjce, Bitnje, Bistrica, Brod in Savica že za Rimljanov sedevali poljedelci, rudarji in kovači. Velike pa te naselbine niso mogk biti in tudi bogate ne; kajti rimskega denarja se ni mnogo izkopalo in našel se ni noben spomenik iz kamena in noben obrezan marmor, da si je dokaj marmorja v Babini Gori. Tudi nikjer se ne sledi podzidje cestam in zidanicam. Tisti staroselci so najbrže prebivali v lesenih, a gorkih in suhih kočah, kakor je do konca 18. stoletja sploh v Bohinj i bila navada: bolj so tovorili, nego vozarili — kajti tudi ceste se ne dado zaslediti — in svoj bronasti denar so varčno rabili še dolgo potem, ko so že davno rimski cesarji zbrali se k svojim očetom. Vse, kar se je našlo, ubožno je, in kaže na uboštvo starih prebivalcev. Najti se pa še utegne kaj znamenitega: kajti dozdaj se je malo iskalo in veliko, kar se je po naključji našlo, zavrglo, zamolčalo in celo zatajilo. „Accidit in puncto, quod non speratuv in annum.2 — Ali je na Ajdovskem gradci kedaj stal grad ali trdnjava? Tudi to vprašanje se mora zanikati. Rimljanje sploh niso svojih trdnjav stavili na strme robove s težkim pristopom in majhnim prostorom. Pri Ljubljani n. pr. se niso utaborili na mestu zdanjega Grada ali na Golovci, temveč na ravnem Milji. Da bi krotili betvico Bohinjcev, tudi gradu ali trdnjave niso potrebovali, kakor take potrebe tudi v porimskih časih ni bilo in je še danes ni. Morebiti je šla za Rimljanov pozneje opuščena cesta s Tolminskega čez Bačo v Bohinj, in od tiste ceste se nemara najde sled nad vasjo Ravne, kakor mi je nekdo pravil. Pa ta cesta je težko delj sezala nego samo v Bistriško dolino, kajti zgornja Gorenjska stran Kranjske dežele nima skoro nič rimskih znamenj, in je takrat najbrže bila gosto lesovje. To malo cestico ali tovorno stezo ni kazalo čuvati s previsokega Ajdovskega gradca, ko so bila na Bači nad Bohinjem in pri vaseh Bitnje ali Lepenjce, katerih se je cesta morala dotikati, za varstvo in nadzorstvo bolj pripravna mesta. — Tudi pozneje se na Ajdovski gradeč ni stavil noben grad. Da bi se bila o preseljevanji narodov, ko so se divja krdela drvila v rajsko Italijo, v obljubljeno deželo, kaka četa zgrešila v Bohinj, in prodrla skozi ozko, s šumami in skalami zaprto, dolgo in odljudno sotesko, ki se zdaj „Stenge" imenuje, ni verjetno. Kajti v Bohinji ni bilo mnogo pleniti; in četa, ki je skozi Štenge utegnila v Bohinj prodreti, ni tam ostala. Zazrla je z južnih, mejnih gor sinje morje, severno Italijansko ravan in bele zidove velikega Ogleja: nesla je tedaj svoje orožje dalje proti lepi Italiji. Obri so Slovence dolgo mučili, pa težkokdaj so bili v Bohinji. Drugod v Slovencih se še slišijo pravljice o pesjanih. V Bohinji tacih pravljic ni. Saj še celo Turki, ki so skoro vse kranjske kote preplavili, nikoli niso pridivjali v Bohinj. — Ko se je z nastopom srednjega veka umakniti morala latinska omika ter družabni red in pravna varnost rimskih časov germanskemu pravnemu načelu, da je sila nad pravico, gradili so si pač potem načelu do moči prišli germanski ali pogermanjeni gospodje po časi tudi med Slovenci svoje trdne gradove nad pohlevnimi seli tlačenih tlačanov in jih najrajši postavljali na strme robove in gorska zakotja, da so tam bili sosedje medvedov in drugih zverij jednaka pravna načela upotrebljajočih. Vender v srednjem veku ni bilo ne na Ajdovskem gradci, ne drugod v Bohinji germanskega trdnega grada. Skoro ves Bohinj je prišel precej zgodaj pod bolj krotko, ker cerkveno, oblast Briksenskih škofov. Tem je pa za vladanje njih Blejcev in Bohinjcev zadostoval Blejski grad. Ko bi pa bil kdajkoli na Ajdovskem gradci stal grad, ostalo bi bilo od njega vsaj količkaj ostanka in sledu, ker voda tam ne nastopa, plazovi ne trgajo, in prebivalci okoliški niso spravljali težkega kamenja s strmega hriba, ko so za vse svoje potrebe blizu na ravnem z drobnim in debelim, potrebnim in nepotrebnim kamenom le preobilno obdarovani. Gori na Gradci pa ne najdeš nobene razvaline, ne Črtomirove, ne druge lastnine. Smemo tedaj reči, da Ajdovski gradeč nima nič zgodovinskega na sebi. Saj še celo, kar je historičnega, ni vselej istinito. V Klunovem zborniku „Archiv für die Landesgeschichte des Herzogtums Krain" in v Di-mitzevi kranjski zgodovini beremo, da je Briksenski škof Hugon leta 1120. ustanovil v Bohinji samostan Cr u ski lac h ali Cr u skilack, in Dimitz po pisanih poročilih pristavlja, da je ustanovitelj v tem samostanu tudi svoje življenje sklenil. Drugi tudi v 12. stoletji osnovani samostani na Kranjskem, kakor Velčsalski, Zatiški, v Kostanjevici in na Bistri so prebili mnogo stoletij in Valvazor jih ima lepo naslikane v svoji kroniki. O samostanu v Bohinji pa Valvazor prav nič ne ve, dasiravno je veliko dežele obhodil in mnogo zgodovinskih virov in listin pregledal. Iskal sem v dijaških letih po Bohinji imen, ki bi se dala zaviti v Cruskilach, ter povestij in pravljic, iz katerih bi se dalo soditi, da je nekdaj v Bohinji stal samostan, ali da so kjer si bodi v Bohinji živeli menihi, ali da je tam umrl škof iz tujih krajev. Ves moj trad je bil zastonj; in ko sem trdil, da je v knjigah pisano, da se je v 12. stoletji v Bohinji zidal samostan, bili so ljudje le bolj prepričani, da je v knjigah veliko zlaganega. To sem si potlej tako tolmačil, da je ta Bohinjski samostan ostal samo na papirji, in da je pravi zidavi nedostajalo zagotovila dohodkov, podpore dariteljev. pravic in svoboščin deželnih knezov in morebiti tudi papeževega privoljenja. Morebiti se je samostan zidati začel, a pripomočki so med zidanjem usahnili. Nemara se je to godilo ravno na „Pozabljenem" za Bistrico — v jako zavetnem kraji za pobožne menihe. Govori se, da je tam stala prva Bohinjska cerkev. Kaže se še zdaj mesto, kjer je neki stala. Sledu pač ni več. Stoje pa tam poslopja fužine, ogelnjaka in delavskih hiš že iz davnih časov. Že Valvazor, ki je pred 200 leti živel, pripoveduje na kak čuden in nemogoč način na Pozabljenem železo vlečejo. Ako je kedaj tam stala cerkev z opuščenim samostanom, porabilo seje pozneje pozabljeno zidovje in gradivo za fužinske stavbe. Ce smemo dvoj iti o zgodovinski resnici Bohinjskega samostana, ne sme se nam zameriti, da nimamo vere v Bohinjski grad na Ajdovskem gradci. Znani so mi pa v Bohinji trije gradci: Ajdovski gradeč, katerega sem že opisal. Zajčji gradeč — prodovje debelih skal pod gorsko steno „široko polico" blizu vasi Savice, — in Gradec nad potokom Suho, na južni strani iztoka Jezernice, Save iz jezera. Vsi ti gradci se ti vidijo štrleče stene ali razvaline mogočnih gradišč, ako jih gledaš od daleč in z živo fantazijo. Ako so Bohinjski staroselci pribežali iz krajev, kjer so videli gradove, in ako so imeli kaj fantazije, smeli so ta mesta imenovati gradce. Gradec med Bistrico in Bitnjami je pa priimek Ajdovski nemara od tod dobil, ker je tam stal, kjer so nekdaj Ajdje prebivali, ali na tisti strani, koder se do njih pride. Jednako so se naredila imena vasij v Bohinji in v Bledu: Laški Rovt — Rovt na laški strani, Nemški Rovt — Rovt na nemški strani Bohinjska Bela — Bela pred Bohinjem in Koroška Bela — Bela pred Korotanom. Črtomirov grad na Ajdovskem gradci je zidal jedin Preširen. Našel ni druzega gradiva nego starinsko ime in ni imel pripomočkov nego sam svoj pesniški duh; vender je njegov grad lepše in stano-vitneje zidan, nego vsi ošabni gradovi nekdanjih nemških vitezov in škofov. Ko smo ravno v Bohinji in pri „Krstu pri Savici" in se človek od obeh težko loči, naj še povem, kako je Preširen tudi imenitno Savico pesniški poveličal. — V „Krstu" beremo: „Izmed oblakov sonce zdaj zašije, ln mavrica na bledo Bogomilo Lepöte sv6je čisti svit izlije. Nebfcški zör obda obličje milo; Jok, ki v oči mu sili, kčmej skrije, De ni neb6 nad njim se odklenilo, Do je na sveti, komej si verjame, Tak Čertomira ta pogled prevzame. Kes, kakor tukaj Preširen poje, tako krasna je mavrica pri Savici. Pa le malokdo jo vidi. kajti solnce komaj tri predpoldanje ure obseva spodnjo polovico slapa in goste, kvišku vihrajoče srage razpenj enega kotla, v katerega Savica grmi. V ledenomrzlem sopuhu teli srag narede solnčni žarki več mavric jedno nad drugo. Posebno goste in živobojne so videti, ako jih gledaš od stene na levi strani kotla, tako da imaš solnce ravno za hrbtom. Tja čez skale pod kotlom lahko prideš, samo pazi. da varno stopaš, sicer ne prideš več cel in sam iz prepadov in globočin deroče vode. Ako se tam v čarobni pogled zamaknen spomniš Črtomira in Bogomile, izprevidel boš. da je Preširen tudi tukaj rabil poetiško svobodo. Mavrice se previsoko vzpenjajo in človeku se ni mogoče tako postaviti, da bi drugi videli njegovo obličje obdano z mavrice čistim svitom. Tudi na bledo Bogomilo ni mogla mavrica razliti svoje lepote. Neverjeto resnico, da se pri Savici mavrica vidi, izprašal je težko Preširen iz malobesednega Bohinjca zgornje doline. Gotovo pa je, da je bil v Bohinji in da je obiskal Savico, že takrat slovečo. Moral je tam biti jasnega dne pred deseto uro zjutraj, ker pozneje se mavrica ne vidi, in pogled v krasno prikazen ga je tako prevzel, da je iz tega vtiska ustvaril najlepši prizor v „Krstu pri Savici". Pravilo se mi je, da je Preširen pri spomeniku ob Savici sede ves zamišljen dolgo strmel v grmeče pene slapa in v Ogradnika navpičnih sten v nebo kipeče sklade nad seboj. Tovariši so ga nadlegovali, naj katero zakroži o Savici. On se jih je odkrižal s kratko, precej robato zabavljico na Savico. Oni pa ž njo niso bili zadovoljeni; in na to je Preširen izpregovoril. da bode o Savici tako zapel, da bodo vs1 strmeli. Tako bi se bil spočel „Krst pri Savici". — Spomini na jutrove dežele. Iz svojega dnevnika priobčuje Anton Ukmar. I. Od Trsta do Smirne. jff|S3|§ilo je 18. avgusta leta 1873.; ležali smo s tedanjo največjo •-JlgM avstrijsko ladjo oklopnico „Lisso" pred tržaškim prista-n iščem ter slavili z gromom velikanskih topov rojstveni praznik našega najvišjega vojnega poveljnika, presvetlega cesarja Frana Josipa L, ko nam dojde nenadoma telegrafično povelje, pripraviti se na daljno potovanje po širnem morji. Težko si je misliti, kaka čutila so nas navdajala o tej vesti. Mi samci, kateri si mislimo ves božji svet svojo lastnino in na drugi strani vender nimamo ničesar, kar bi nam moglo beliti glavo, vzprejeli smo to povelje z veliko radostjo; kajti izpolnila se nam bo vender jedenkrat srčna želja, zapustiti za nekoliko časa domača obrežja ter ogledati si nekoliko tudi tuja morja, tuje dežele in do zdaj še nepoznata mesta. Drugače pa oženjeni; nenadoma smo morali zapustiti pristanišče in ni jim bilo možno, pritisniti še jedenkrat pred odhodom na prsi svoje drage soproge in poljubiti svoje ljube dece; brez slovesa smo odrinili na daljni pot, ne vedč, kedaj se zopet vrnemo. In pomorščaki, katerim sicer prisvajajo malo sočutja, v takem slučaji vender nismo tako trdega srca, da bi ne vedeli umeti solze v očesu svojega bližnjega, celo svojega kamerada. Prva in glavna stvar je bila preskrbeti blagajnico z zlatom ter ukrcati vsakovrstnega živeža in premoga za tri mesece, da vsaj za toliko časa ni treba trositi novcev po inozemskem za veliko dražje in čestokrat veliko slabejše blago. Odpravile in preskrbele so se še druge malenkosti in 24. avgusta smo zapustili tržaško pristanišče ter odpluli doli po Jadranskem Morji. Pri odhodu se nam je pripetila na morji ne redka nesreča. Komaj se je bila kolosalna ladja začela gibati, prestraši nas vpitje, da je pomorščak padci čez brod. Urno planemo na krov in zapazimo, kako ubožec plava že daleč za nami in akopram se ladja ustavi in pošljemo nesrečniku čoln naproti, doseči ga vender niso več mogli, ker je morje gnalo silno visoke valove, kateri so ga bili kmalu pred našimi očmi pogoltnili. Pozneje nam je bilo objavljeno, da je morje izbljuvalo mrtvega pomorščaka med skalovje pri tržaškem svetilniku, kjer so ga našli in spodobno pokopali. Začetek našega potovanja je bil tedaj nesrečen in babjeverci so nam prerokovali nezgodo za vso našo vožnjo: a hvala Bogu, da se jim ni izpolnila njihova volja; kajti to je bila jedina nezgoda, katera nas je zadela. • Dolga pot je, preorati vso Adrijo od severja do juga, preplavati Joniško Morje, kreniti okoli Grecije med Kikladske otoke .in čez Egejsko Morje do Smirenskega zaliva! Vozili smo se celih deset dolgočasnih dnij, v katerih časi ni moglo oko zazreti okoli sebe ničesar, nego neizmerno morsko planjavo in sem ter tja svetlobela jadra samotne ladje, koja je kakor mi borila se s penečimi valovi, da bi prej dospela do svojega zaželjenega smotra. Blagovoli me zatorej prijazna čitateljica in prijazni čitatelj obiskati med temi dolgimi desetimi dnevi v mojem zdanjem stanu, da si nekoliko ogledata od blizu pravo pomorščak ovo življenje. Vojna ladja se more primerjati vojašnici na suhem, toda s tem razločkom, da na ladji, posebno na širokem morji, navezani smo vsi tako drug na druzega, da se moramo smatrati kakor udje jedne obitelji, a na suhem hodi vsak svoj pot. In to tudi drugače ne more biti; na majhnem prostoru nas je živelo skupaj 550 osob; razumeva se tedaj, da smo morali poznati drug druzega od obličja do obličja in kamor se je človek ozrl, videl je znan obraz. V takih razmerah sklepajo se prijateljstva, katera veljajo mnogokrat vse poznejše življenje. Vsi imamo jednake pravice, jednako odgovornost; skupno veselje, skupno žalost: drug mora iti drugemu na roko in drug imeti potrpljenje z dfugim, da vlada mir in jedinost v tej velikanski družini. Tukaj vidimo na ozkem prostoru vsacega njemu odmonjen posel in vender ni nikdar drug drugemu na poti. Za ranega jutra se razlega trobentarjev rog po ladjinih prostorih ter budi moštvo in štab na lioge. In tedaj se začenja življenje . in vršanje po vsej ladji, kakor v velikem panji, kadar se zjutraj čebele napravljajo na pašo. Toda mi ostanimo rajši še dobro uro v gorki postelji; tudi ne bi vam svetoval zdaj že hoditi na krov; kajti nevarnost je, da bi vas ne odnesla povodenj; krov pero namreč na vse zgodaj in snažijo ladjo od zunaj in od znotraj ter pluskajo z morsko vodo okoli, da bi kmalu vse odplavili, ako bi ne bilo tako dobro pribito ali privezano. Pustimo jih tudi, da razpnö jadra na jutranjem solnci in prezračijo ladji vse prostore ter počakajmo do osmih zjutraj, da razvijo zastavo. In glejte, da smo tudi zaspali, prebudila bi nas vojaška godba, katera gode o tej svečanosti mogočno cesarsko himno. Zdaj je tedaj čas, da vstanemo in odrinemo v obednico posrkat svojo čokolado ali kavo in potem pogledat na krov, kjer so se menda že posušila znamenja zjutranje povodnji. Voda je sicer opravila svoj posel, a na svojo ladjo ponosni pomorščak še ne miruje ter zahteva, da se ladja obleče vsako jutro v čisto, praznično obleko. Pazite tedaj, kako ročno ličijo pomorščaki vso kovino, bodisi železo, med ali baker, visoko na jadernikih. na krovu ali pod krovom. In zakaj tudi ne? Saj jim svira tamo-le pri velikem jaderniku vojaška godba za kratek čas, kakor bi bilo delo res tako težko, da bi jim je morali sladiti z godbo; toda mislimo si danes, da igra nam na čast in poslušaj mo; zagotavljam vas, da vam ne bo žal. Toda godba kmalu odstopi in ob devetih se prieno prave vojaške vaje. Kakor vsakdo, tako moram iti tudi jaz na svoj posel; vi pa ostanite tamo-le na kasaretu, da ne boste nobenemu na poti in videli boste, kako na mogočen glas poveljnikov začno mrgoleti pomorščaki in plezati po vrvenih lestvicah na jademike v koš, kjer se kakor blisk razdele po jadernikih in ranjah, razvijajo in zopet zavijajo jadra, izpuščaj o ranje na krov in jih zopet dvigujejo na svoje mesto. Ko ste se nagledali teh nevarnih vaj, pri katerih more vsak trenutek pomorščak pasti 30 metrov visoko na krov in razbiti si črepinjo, tedaj pojdite v baterijo, kjer sučejo mogočne Kruppove topove in se vadijo, rabiti jih v pravem času. Gorje ladji, kojo zadene tak projekti!! Hodite dalje in videli boste, kako se tamo razlaga krmilo in njegov pomen, a pazite, da vas na vaši promenadi ne podere zopet druga četa pomorščakov, kateri tako ognjevito manevrirajo po ladji, kakor bi imeli Bog si ga vedi kak prostor na razpolaganje. Pojdite še skozi ona vrata iz baterije v sprednji del ladje in videli boste, kako se naš kuhar v snežnobeli jopici ročno suče okoli železnega ognjišča, dobro vedoč, da se bliža ura, da bo moral pokazati svojo gastrono-mično vednost. Tam na levi pa, — ne svetoval bi se vam bližati, ako ste premehkega srca, — tam je bolnica, tam gospoduje ladji zdravnik. Poslužite se rajši stopnic pred nami, po katerih dospetc nizko pod vodo, kamor solnce nikdar ne prisije in zazreli boste velikansko mašino, gibalno moč. dušo vse ladje. Tukaj vlada maši-nist; tu je kovaČnica, kjer poje bat po nakovalu, da se razlega po vseh spodnjih ladjinih prostorih. — Malo korakov nazaj zapazite starešino med svojimi polnimi sodi, vrečami in različnim živežem in ako se potrudite po bližnjih stopnicah navzgor, dospete v elegantni oddelek ladje, do velike dvorane in stanovališč ladjinemu štabu. Opazovali ste med promenado na krovu častnika, pod krovom zdravnika in maš in is ta; blagovolite naposled obiskati tudi prijazno kabino, v kateri si računar ubija glavo ter opazuje vse življenje na ladji od najbolj prozaične — od denarne strani. Vesel je vašega pohoda, ponudi vam odpočiti se nekoliko v mehkem naslonjači, postreže vam tudi iz srca rad s kupico dobrega češnjevca ali dobre slivovke, zago-tavljaje nam, da nam bode po njem bolje šel v slast drugi zajutrek, katerega ravno zdaj naznanja trobente pomenljivi glas. Tega klica nečemo zamuditi. Urno tedaj popusti vsakdo svojo opravilo in se napoti v obednico, iskat si pokrepčanja in razvedrenja po končanem delu. Vstopite^ tudi vi in videli boste, da življenje na morji ni ravno tako neprijetno, kakor si ga misli marsikdo. Zajutrek nam diši, kakor bi prišli od najtežjega dela in med jedjo pripoveduje se marsikatera tako živahna, da bi človek kmalu lehko pozabil, da nas loči voda toliko in toliko miriametrov od suhe zemlje. Ob tem času obeduje tudi moštvo in po obedu privošči se vsej ladji ura splošnega počitka. Trudni pomorščaki poležejo okoli po krovu in po bateriji ter si zapalijo pipo ali prižgo slastno cigareto; štab pa si išče po prijetnih kabinah počitka, da nas zopet vzdrami krmilarjev zvon ob jedni popoludne, kličoč nas vsacega na odmenjeni-mu posel. Tedaj se začenja zopet delo povsod: v jadernikih, na krovu, v bateriji, nad vodo in pod vodo. Te splošne vaje trajejo do petih popoludne, do glavnega obeda, kateri nas vse od štaba zjedini še jedenkrat v veliki dvorani. Zal, danes nas opozoruje vse, da je že jako dolgo, kar smo zapustili suho zemljo; mesto sočnega beafsteaka ali druge slastne pečenke se moramo zadovoljiti s slanico; mesto govejega mesa in krepke mesne juhe dobra mora biti prežganica. A to nam ne kvari dobre volje; saj vemo, da dojdemo kmalu zopet v novo pristanišče, kjer nam bo prilika, odškodovati se za prebite nezgode. In božje kapljice, te nam je tudi še ostalo, da nam vedri um in razveseljuje srce. Cas po obedu posveti vsak svojim osobnim potrebam. Moštvo se razdeli v posebna krdela ter prične svoje navadne igre in razve-seljevanja. Tu se razgovarjajo znanci o domačih stvareh, tam igrajo tombolo; tu se čuje sramežljiva istranska „Rožica rumena", tam ona četa zopet z mogočnimi glasovi poje slavnico „Kraljeviču Marku", da se razlega -daleč okrog. In v štabovih prostorih tudi ni tako mirno, kakor se vidi na prvi pogled. Tu prineseta dva vsak svoje citre v dvorano in koncertirata, da se človeku srce smeje; tam se zaprč drug v svojo kabino in moleduje na svojo sentimentalno piščal; tukaj daruje v kotu pri mizi trojica bogu Balm, kakor bi ne bili prišli še le od obeda; pri oni zeleni mizi pa vidite zopet štiri druge raz-grevati se pri taroku. Marsikateri pa se je izgubil takoj po obedu v svojo celico in ako bi ne bilo indiskretno opazovati na skrivnem, kaj ga zadržuje, da se ne udeležuje naše družbe, našli bi, da piše samotar goreče liste svoji ženi, zaročeni nevesti ali svoji ljubici; kajti jutri bo palo sidro v Smirenskem pristanišči, kjer bo imel priliko, izročiti pismo pošti na zaželjeni naslov. Mene pa ne zanimlje niti vino, niti igra, zadnje omenjene skrbi mi pa tudi — vsaj do zdaj — še niso delale najmanjše preglavice, zatorej odrinem kmalu v svojo kabino k počitku ter pustim, da me vojaška godba, koja svira vsak večer po poldrugo uro na krovu, zaziblje v sladke sanje. — Bajke in povesti o Gorjancih. Spisal Janez Trdina. 13. Jutroviea. ranjska dežela je slovela nekdaj za bogato kakor malo katera ISlIliipJe k°llca kraja obilo najlepšega žita in iffiSM. najžlahtnejšega vina. Ljudje so jedli pečenko in potico, pili starino in spali na pernicah. Na Kranjsko so prišli trije stari romarji: Sveti Trije Kralji. Oglasili so se najprej pri gorenjskih kmetih. Kmetje so dali vsakemu kos ajdovega kruha, kupico mrzle vode in za posteljo strnen otep. Rekli so tudi vpričo njih, da vlaču g ar j i še take postrežbe niso vredni. Za ta greh je Bog hudo kaznil gorenjske kmete. Strnenega žita dosti prideljujejo, ali o staje jim samo slama za posteljo: zrnje morajo prodajati, da zadovoljijo s skupljenim denarjem gospodo. Jesti jim je treba ajdov kruh, ker boljšega niso vredni. Zemlja jim je nehala dajati vino. katerega niso privoščili svojemu bližnjemu. Ostala pa jim je dobra mrzla voda in* tudi pravica, da smejo pri njej. kolikor jih je volja, pe#ti, gosti in plesati! Sv. Trije Kralji so se mudili še delj časa na Gorenjskem. Šli so zaporedoma k vsem stanovom. Ljudje so jih vzprejemali mrzlo in zaničljivo: samo pop, rezar in konjederec so jim dali drage volje vse to. kar so sami imeli in uživali. Za to pa je te tri tudi Bog blagoslovil in jim povrnil dobroto z dobroto. Podaril jim je dober kruh in zaslužek ne le doma. ampak po vsej soseščini. To je uzrok, da dobiš gorenjskega duhovna po vsem Kranjskem, pa tudi po bližnjih škofijah; ravno tako si delata dobičke po širokem svetu gorenjski rezar in konjederec. Spoznavši Gorenjce napotili so se Sv. Trije Kralji na Dolenjsko. Kmetje se jih niti tam niso obveselili. Dali so vsakemu kos zmesnoga kruha iz ovsa in prosa, kupico najslabšega vina in za posteljo ječmenov otep. Ob jed nem so zabavljivo godrnjali, da je za berače vse dobro. Bog je kaznil tudi dolenjske kmete. Odslej so morali jesti zmesen kruh iz ovsa in prosa, ker je za nje vse dobro. Vino, katero jim je trta rodila, bilo je z večine tako kislo in prazno, da so je imenovali sosedje: cuckovcc, cviček, zvižgalec, zel niča. nedolžna kri. Razen ječmenove slame za posteljo ostala jim je res da tudi ječmenova kaša, ali ne za slast in veselje. Pustega „bizgeca" se boji kmet in družina, celo berači ga preklinjajo. Sv. Trije Kralji so pohodili tudi na Dolenjskem vse stanove. Po krščansko vzprejeli in pogostili so jih samo oskrbnik, sebenjak in kuharica in Bog je te tri stanove blagoslovil. Ce se dolenjskemu oskrbniku ne ljubi več služiti, kupi si graščino in če se prodaje kakemu kmetu grunt, kupi ga sebenjak. Dolenjskim kuharicam ponujajo dobro službo domača iiv tuja gospoda: nahajajo se po Ljubljani in Zagrebu, po Gradcu in Trstu in marsikatera se je že prav na bogato omožila in se povzdignila za gospo. Kranjska nepriljudnost in skopost razglasila in razvedela se je po vseh deželah in narodih in vzbudila do Kranjcev splošno nejevoljo in sovraštvo. Ce pride kranjski revež na Štajersko ali drugamo, pitajo ga povsod z vlačugarjem in beračem in gonijo brez usmiljenja iz hiše. Ako dobi kak dar, ne dado mu ga iz dobrega srca, ampak za to, da se nadležnika iznebe. Tako se morajo pokoriti zdaj za grehe hudobnih sprednikov ubogi vnuki! S Kranjskega so popotovali Sv. Trije Kralji na Hrvatsko. Proti večeru so prišli v borno vas Mrakovico. Ime je dobila od tod, ker je sijalo solnce komaj pol ure na njo. Od jedne strani so zapirali dolino strmi Gorjanci, od druge pa navpična gola pečina, ki je kipela še čez oblake. Ko so videli blagi Mrakovičanje stare romarje, smilili so se jim prav v srce in vabili so jih k sebi vsi od prvega do poslednjega. Sv. Trije Kralji so šli k županu, ker jih je bil prvi zagledal in povabil. Njegova žena jim je prinesla vse, kar se je dobilo dobrega doma in pri sosedih: slanine,'pleča, bravine, pečenega purana in še marsikaj druzega. Pripravila jim je tudi dobre postelje, za vsakega mehko pernico, da jim se trudni udje slaje odpočinejo. Ko pa se je storila noč, postavil je župan prednje debelo voščeno svečo, katero je bil kupil pred praznikom Svetih Treh Kraljev, da je gorela na čast tem svetnikom in pred njihovo podobo. Stari romarji so se pomenkovali preprijazno ž njim in z vso njegovo rodbino. Pripovedovali so jim o svoji domovini, o srečni jutrovi deželi, ki se zove jutrova za to, ker jo obseva solnce od ranega jutra do poznega mraka. Pravili so jim o vseh prerazličnih žitih in sadežih, ki v njej dozorevajo in o neskončni slasti in dobroti njenega vina, kateremu ni najti jednakega pod božjim solncem. Zupan vpraša svoje goste, če je jutrova dežela ravna ali gorata. Najstarejši romar mu odgovori: Proti zahodu poteze se dolga gora, kakor vaši Gorjanci, ali skloni se jej dvigujejo povsod tako po lahkem, da se komaj pozna: hude strmine, ki se ne bi mogla obdelavati, ni nobene. Proti vzhodu pa se širi, dokler oči neso, naj-krasnejša ravan, vsa prepletena z žitnim poljem, prijaznimi holmci in zeleno dobravo. Da me boste laglje razumeli, pokazal vam bom z voskom, ki seje nakapljal od sveče, vašo deželo in jo z našo tako zjednačil in poravnal, da ne bo ostal med njima noben razloček. Pazite! Tod gredo strmi Gorjanci; tod se vleče dolga, žalostna tokava, v kateri stoji vaša Mrakovica in na tej strani moli proti nebu navpik ta nesrečna, ogromna pečina, ki jemlje dolini svetlobo in gorkoto blagodatnega solnca. Najprej se morajo Gorjanci tako nagniti, da se bo dobilo dovolj pripravnega prostora za vinstvo in senožeti. O teh besedah pritisne čestiti starec voščeni kupček, ki je pomenil Gorjance in zdajci se začuje proti zahodu strašansk polom, kakor da bi se bil podrl mogočen hrib. Potem se dotakne druzega kupčka in veli: Ta vaša navpična skala ni za nikako rabo, treba jo je povse odstraniti. To rekši potlači in razplošči okapke, ki so pomenili navpično pečino, da ni ostalo nič višave, ob jednem pa se začuti grozovit potres, kakor da bi se bila navpična skala utrgala in pogreznila v zemljo. Po tej šali se dvignejo stari romarji, žele županovim lahko noč in gredo spat. Zupan pa pravi ženi: Poglej čudo! prisijal je mesec, katerega nismo v tem hramu še nikoli videli. "V spanji so se mu prikazali Sv. Trije Kralji, zahvalili ga za postrežbo in blagoslovili. Zjutraj ga vzbudi žena in veli: Poglej novo čudo! v hram nam je prisijalo solnce, ki ga Mrakovica dopoludne še nikoli ni videla. Ko je župan pogledal, če so dragi gostje že vstali, našel je postelje prazne, videl pa je skoz okno vso neizrečeno krasno podobo jutrove dežele, katero so zapustili. Zdelo mu se je, kakor da ga je prenesel kak božji angelj iz mrtve puščave v nebeški raj. Navpična skala je zginili brez sledu, kakor da ne bi bila nikdar skrivala nesrečni Mrakovici solnca. Gorjanci so se nagnili na stran, njihove puste strmine so se izpremenile v prisojne in položne rebri, ustvarjene kakor nalašč za vspešno rast božje kapljice — najplemenitejšega pridelka na vsem neizmernem prostoru naše slavjanske domovine. Pod Gorjanci in njih odrastki pa se je širila proti Metliki, Karlovcu in Zagrebu prerodovita ravan, vsa prepletena z žitnim poljem, cvetnimi lokami, kašatimi vrti, prijaznimi holmci in zeleno dobravo. Uboga Mrakovica si je brzo opomogla in razcvetela. Zašelila je s svojimi prebivalci slavno Vivodino in vso bogato krajino. Ki se "razprostira tja do Jastrebarskega trga. Ali vnuki niso ohranili v vseh rečeh nedolžnih nravov, ki so (ličili in osrečili staro Mrakovico. Njihovi grehi so zakrivili, da se je čista podoba jutrove dežele na mnogih mestih okrasila in pohabila. Sem ter tja kaže zdaj mesto prijaznih dolcev blatne jarke, mesto ljubkih, povsod plodonosnih bregov odrte robove in strme klance. Tudi še marsikatera druga milina in lepota se je na njej po polnem izbrisala ali vsaj zamazala. Vender pa jej je ostalo še dovolj čudovito dražcstnih črt in oblik, da se domisli človek brez truda prvotnega obrazca najsrečnejše zemeljske krajine. Vivodinska in druga sosednja vina slove še zmerom daleč preko mej hrvatskega kraljestva. Tovorniki hodijo ponja o dobrih letinah iz vseh krajev in koncev, ker so uverjeni, da slajših in močnejših ne bi nikjer dobili. AJi ponja hodijo tudi o slabih letinah, leer jih uči skjišnja, da se vivodinska in sosednja vina upirajo skoro vselej zmagovito vsem nepogodam in udarcem vremena in letnih časov. Božji blagoslov pa se usiplje Hrvatom z obilno mero tudi na polje in vrte, na hleve in dvore. Hranijo se lahko ne le s kruhom, ampak tudi s svinjino in bravino, s tolstimi purani in vsako drugo kuretino. Pernate postelje vidi osupneni popotnik v najpriprostejših kmetskih kočah, v katerih bi pričakoval komaj slamnate. Ta rodovitost in to bogastvo sta dar božje milosti, katerega so prinesli Sveti Trije Kralji gostoljubni hrvatski zemlji. In božji blagoslov jej bo ostal, dokler bodo ohranili bratje Hrvatje zlata svojstva in plemenite navade svojih očetov: spoštovanje starosti, ljubezen do bližnjega, priljudno postrež-nost proti znanim in neznanim, domačim in tujim gostom in popotnikom. V spomin svetih romarjev, prišedših iz jutrove dežele in velike sreče, katera je došla po njih Mrakovici, izgubila je ta vas svoje staro, tako otožno ime: začela se je zvati in se imenuje še dan d en aš nji Jutrovca ali Jutrovica. 0p oniii j a. Kdor bere to povest, mogel bi misliti, da stoji Jutrovica pod Gorjanci v lepi. rodoviti ravnini, kar pa ni res. Nahaja se v goratem in zelo kamenitem okraji, ki je na vse strani krasno odprt in za vinstvo neizrečeno pripraven. Povod bajki je dala brez dvojbe ta prisojnost in dobrota vina. še bolj pa nenavadno ime Jutrovica. Ta vas je zdaj precej borna in menda nikoli ni bila dosti bogata. Ljudje so mi sami pravili, da žita ne dobe dovolj za svojo potrebo in če ne rodi vino, da morajo stradati. Tedaj so osrečili Mrakovičanje 3 s svojim gostoljubjem bolj druge Hrvate nego sebe in svoje obližje. Od Novega Mesta do Jutro vice je sedem ur, od Metlike tri. Cesta je od Kranjske Radovioe dalje tako grda in zanemarjena, da pač ni vredna tega imena. V drugi strugi. pstavil svojo strugo je Potočič v tekxi let In si izkopal drugo je In bistro tekel spet. I» kmalu mu glasno pojoč Skakljale ptice so In vstajale ljubko cvetoč Lepe cvetice so. O naj mu le! — Pri njem sem bil Poleten solnčen dan In s tožnirn srcem ga motril, Ko tekel je glas;tn. Pozna se še, kjer prejšnje dni Imel on strugo je; Tema je tam in mrak noči — Izkopal drugo jo! Vesel je zdaj in pa glas&n, Ko bil ni nikdar pved, In krog in krog lepo nastlan Duhti mu pisan cvet! . . . Le nični ne!. . . Kako bi rad Ostavil žalni pot In vsaj enkrat, oh le enkrJit Bi togi bil gospod! ■b- P i s m o. o prvi jezuitje bili poklicani v Avstrijo. Temu škofu se ve da Trubar in Wiener in ves stolni kapitelj ljubljanski niso bili po volji, osobito ker se je tudi stolni prost dr. Mertlitz s svojo kuharico poročil ter se kanonik Wiener po smrti svoje prve žene v drugo oženil. Ko se je poprej ugodno položenje nemških protestantov po š m alle aid ski vojski pohujšalo, pokazali so se nje nasledki takoj tudi na Kranjskem. Trubar je izgubil svojo faro ter je bežal v Norimberg. Wienerja je pa škof z njegovo ženo vred spodil iz kanonikatske hiše v Ljubljani. Kmalu potem dojde povelje od kneza Ferdinanda I., da naj se kanoniki: stolni prošt Mertlitz, generalni vikar Dragolitz, Primož Trubar in Pavi Wiener zapro. Wienerju zapečatijo vse stanovanje, zasežejo vso njegovo imovino, pobero mu vse spise in knjige ter ga z generalnim vikarjem Dragolitzem vred zaprö na ljubljanski grad. Tu je moral Wiener prebiti oster preiskovalni zapor. Škof ga je sicer obiskal ter čital mu o katoliških verskih resnicah iz neke knjige, a govoriti in o verskih stvareh prepirati se ž njim ni hotel, rekoč „er sei kein Doctor". Katoliške priče, katerih je bilo mnogo zaslišanih, dolžile so Wienerja, Trubarja in njegove tovariše: 1. dass sie die selige Jungfrau Maria und die Heiligen nichts gelten lassen, 2. dass sie meinen, die von den h. Vätern festgesetzten Vigilien nützen nichts, 3. dass sie die für den Kaiser und für den König abgehaltenen Processionen verlachen und nichts gelten lassen, 4. dass *) Herr Paulus (Wiener) und ich (Primus Trüber) — wir haben gute Erinnerung gehabt, (fass der Herr Christoph Räuber, Franciscus Kanutzianer seligen, beide Bischöfe zu Laybach, .und Herr Petrus Bonomus seliger. Bischof zu Tri est, in ihrer-letzten und sterbenden Noth das ganz Sacrament haben empfangen, wie sie es ohn Verletzung ihrer Gewissen nit anders empfangen wollen. Pismo Trubarjevo škofu Petru pl. Seebachu, v Ljubljani 8. julija loCl. Original v dež. arhivu kranjskem. sie die kanonischen Hören niemals halten; 5. dass sie den gnädigsten Herrn Bischof als er die Weihe neuer Priester vornahm, verspottet haben;-6. dass sie die Gregorianische Litanei für nichts achten; 7. dass sie den Andern das Abendmal unter beiderlei Gestalten austheilcn; 8. dass sie behaupten, Taufe und Weihwasser seien nichts; 9. dass sie in der Fastenzeit Fleisch essen; 10. dass sie Bücher von Brenz, Spangenberg und andere ähnlichen Gelichters besitzen. Wiener, Dragolitz in drugi jetniki tega niso tajili, a zatrjevali so, da ostanejo tudi o tem svojem verskem prepričanji rimski katoliki, kajtj vse, kar oni verujejo, da se dokazati iz svetega pisma. Skof Textor je izpraševalni protokol poslal Ferdinandu I., pri katerem so tudi deželni stanovi kranjski prosili za jetnike. A nasledek je bil, da se je Wienerju zapor poostril in ljudstvo je sploh mislilo, da bode ob glavo dejan ali krivovcrcc sežgan. A Ferdinand I. zapove, da naj Wienerja pošljejo uklenenega na Dunaj, kjer ga zapro v minoritskem" samostanu. Tu Ferdinand I. sestavi novo sodišče, kateremu je predsedoval dunajski škof F rid. Nausea, iz mladih let Wienerju tako iskren prijatelj, da mu je ta prejšnja leta celo s Kranjskega pošiljal na Dunaj sladko vipavsko vino. Začelo se je spet dolgotrajno izpraševanje in prepiranje o verskih resnicah, a možje se niso mogli zjediniti. Več protokolov je bilo poslanih kralju Ferdinandu I. v Avgsburg, a Wiener je vedno še vzdihoval v ječi. Zdaj se Wiener obrne naravnost do Ferdinanda T., da naj njega, nedolžnega moža, izpusti iz ječe ter ga spet postavi v njegovo prejšnjo službo v Ljubljani. Ferdinand mu odgovori, naj prej svojo krivo vero prekliče. Wiener tega neče ter rajši ostane v ječi. Cez nekoliko tednov se obrne Wiener spet do kralja Ferdinanda I. ter ga prosi, da naj mu odkaže vsaj drugo bivališče; svojega verskega prepričanja pa ne more preminjati, ker se mu zdi jedino pravo; pri tem hoče ostati vsaj, dokler ga občni cerkveni zbor ne pouči, da krivo veruje. Milo toži Wiener, da njegova obitelj živi v uboštvu in da vdova njegovega brata in njegovi netjaki, za katere je poprej on skrbel, morali bodo vzeti v roko beraško balico, ako nečejo poginiti od glada. A Vse je bilo zastonj! Celo leto je prebil Wiener v ječi, a naposled ga pomilosti kralj pod tem pogojem, da se preseli — na Erdeljsko! Tujec in berač pride nekdanji kanonik ljubljanski Pavi Wiener na tuje Erdcljsko, kjer so takrat divjali divji boji med Ferdinandovimi privrženci in Zapoljanci. Mestni zbor v Sibinji je dal staremu možu najprej učiteljsko službo z letno plačo 25 gld., katero je že drugo leto povišal na 80 in tretje leto na 90 gld. In ko 1. 1552. umrje mestni župnik, izvolijo Wienerja za njegovega naslednika. Deželni stanovi kranjski sicer nujno prosijo 1. 1554. kralja Ferdinanda I., naj dovoli Wienerju povrniti se v domovino, a kralj jim ne vsliši prošnje. In tako Wiener ostane še na Erdeljskem ter se udomači v tuji zemlji. In kakor je bil nekdaj v svoji domovini češčen in spoštovan, tako se tudi v Sibinji kmalu vsem priljubi. In ko se 1. 1553. zbere v Sibinji protestantovska sinoda, da si izvoli cerkvenega poglavarja, bili so vsi te misli, da nihče temu poslu ni tako zmožen, nego li prognanec Pavi Wiener, župnik sibinjski, katerega potem soglasno izberö za prvega, e v angeljskega škofa na Erdeljskem. A le malo let mu je bilo dano služiti novi šoli in cerkvi erdeljski. Kmalu potem začne po Erdeljskem razsajati kuga> katera 1(>. avgusta 1554. 1. konec stori življenju Wienerjevemu. Gospod Elze, ki nam je z mnogovrstnimi zgodovinskimi razpravami svojimi razbistril že marsikatero temno stran zgodovine Kranjske v 16. stoletji ter priobčil nam v njih mnogo čisto novih in interesantnih podatkov o početkih književnosti novoslovenske, pokazal nam je s to lepo razpravo iz nova svojo ljubezen do zgodovine in dežele Kranjske. Oprt na bogate vire deželnega arhiva kranjskega in na mnoge druge pripomočke zgodovinske spisal nam je tukaj apologetično monografijo o Pavlu Wienerji, prijatelji in somišljeniku Trubarjevem; a tudi kdor se ne more ogrevati za novoverca Wienerja, našel bode v knjižici mnogo obče zanimljivih zgodovinskih črtic iz one dobe. v kateri se je porodila književnost novoslovenska. F r. Leveč. Slovenski glasnik. Slovenski koledarji za leto 1883. Razen koledarja družbe sv. Mohorja so prišli na svetlo še ti koledarji slovenski: J. Koledar m dnevnih za leto J883. Novo Mesto. Tiskal in založil J. Krajec. Ta koledar v obliki žepnih zapisnih knjižic obseza poleg navadnih koledarskih stvarij še rodopis cesarske rodovine in „dnevnik", kjer je za vsak dan odmerjen prostor raznovrstnim noticam. Cena temu jako prikladnemu in jako elegantno v platno vezanemu koledarju je samo 70 kr. 2. Žepni koledar za navadno leto 1883. Novo Mesto. Založil J. Krajec. Ta priročni koledarček, katerega vsak lehko v listnici s seboj nosi, stoji 20 kr. ft. Viseča pratika za 4eto 1883. prilepljena z obešalom od kovine. Novo Mesto. Založil J. Krajcc. Cena po pošti 35 kr. 4. Velika praiika za navadno leto 1883. Na svetlo dala c. kr. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. Cena 15 kr. Kazen koledarja obseza velika pratika Še spisek sejmov na Kranjskem, Štajar-skern, Koroškem in Primorskem. Zabavni del prinaša podobe -Rudolfa I., Albrehta I. in cesarja Franca Josipa T. s kratkimi zgodovinskimi črticami in podobo dr. Janeza vit, Bleiweisa Trsteniškcga s kratkim Životopisom; dalje „Mnogovrstne gospodarske skušnje", „Pogovor pod lipo" in „Naznanila". 5. Mala pratika je samo ponatis koledarskih stvarij iz „Velike prati ke". Cena 13 kr. 0. Slovenska pratika za navadno leto 1883. V Ljubljani natisnila .in založila Klemmayr et Bamberg. Obseza razen koledarja še spisek sejmov po slovenskih pokrajinah. Cena 13 kr. Narodna biblijoteka. Podjetni g» tiskar J. Krajec v Novem Mestu bode pod tem neslovom začel na svetlo dajati zbirko raznovrstnih spisov slovenskih po primeri srbske, hrvatske in znane nemške univerzalne biblijoteke. Vsak zvezek po 4—5 tiskanih pol obsežen bode po nizki ceni prinašal originalnega in preloženega zabavnega in poučnega berila. „Škrat" bode ime novemu šaljivemu in satiričnemu listu, ki bode po novem letu izhajal po dvakrat na mesec v Ljubljani v Narodni Tiskarni. Zabavljati bode imel v našem političnem, literarnem in socijalnem.življenji marsičemu. Želimo mu mnogo vspeha. Odlikovauje. Sovrstnik Preširnov in iz „Kranjske Čebelice" znani pesnik slovenski dr. Jarnej Devičnik, dekan v sv. Mohorji na Koroškem, je od presvetlega cesarja prejel viteški križ Fran-Josipovega reda. Prehajanje Venerino mimo solnca dne 6. dec. 1882. opazovalo se jo povsod z največjo pozornostjo; poročila iz Amerike in Avstralije govore o dobrem vspehu, ki so ga sploh imela tamošnja opazovanja. Menj se sliši o evropejskili opazovanjih, pa ta tudi niso važna ta pot, ker se časi zunanjega in notranjega dotikanja ob vstopu, ki je bil v Evropi viden, ne razločujejo veliko od onih iz središča zemljinega opazovanih. Ti razločki vender morajo biti kolikor mogoče veliki, ako se hoče zcmljina daljava od solnca z nekako gotovostjo zračuniti. Če koga izmed čestitih bralcev matematikov zanima teorija teh računov, naj pregleda spis v letniku 1879. ljubljanske gimnazije, kjer je na kratko vsa stvar, razložena; toda treba je k temu malo potrpežljivosti, ker navadno vržemo take in jednakc spise hitro v kot, ko naletimo na kako točko, ki je na prvi mah ne umemo. — Tu v Ljubljani se je na več krajih prehajanje Venerino opozovalo: na opazovalnici tukajšnje realke, ki ima dva velika daljnogleda, jeden reflektor in jeden refraktor, zbralo se je nekoliko radovednih opazovalcev. Točno ob treh popo-ludne poznala se je že mala zareza na solčnem robu, tako da se ceni vstop lahko za dve minuti pred tremi. Ob 3. uri 20. min. plavala je vsa Venera na solnci ter se potem pomikala zelo počasi dalje na solnčni plošči kot črna pika. Nebo, ki se pri nas v Ljubljani in morda tudi drugod kuja že delj časa, razjasnilo se • • - je to popoludne kakor nalašč ter dalo gledati za malo časa svoja čuda. Ob 3. uri 45. min. zakril je gost oblak solnce z Venero vred. Tako se je končalo opazovanje redke prikazni, kakeršne še ne bodo videli niti naših otrok otroci. M. V. Slovenci v Severni Ameriki. Prijatelj našega lista nam piše iz Severno Amerike: 22. oktobra 1S82. so se sešli v semenišči St. Francisca, v okraji Milwaukee, v državi Wisconsin, semeniški Slovanjc, Čehi in Slovenci, da ustanovi slovansko društvo. Početkom novembra je stopilo torej v življenje društvo „Slovansky Spolek", kateremu je glavni namen oživljevati. podpirati in razšir-jevati živelj slovanski v Ameriki, seznanjati svoje člane s književnostjo slovansko, skrbeti za njihovo učenje jezikom slovanskim in pripravljati jih na bodoči poklic duhovnikov slovanskih — Da se doseže ta namen, ustanovili si bodo slovansko knjižnico, ob sejah pa predavali svoje spise, vadili se v govorništvu, predstavljanji, i. t. d. Za starosto ,-Spolkii" je bil izvoljen za to najsposobnejši mož, Ceh g. V des lav Ilija K oerner, kateri je pri prvi redni seji v 5. dan novembra 1882. pozdravljajo navzočne govoril o potrebi bralnih društev slovanskih ter posebno poudarjal, da so taka društva potrebna tu v Ameriki, polagal članom na srce, da naj bodoči duhovniki delajo v prospeh društev slovanskih, kajti društvo je vez, ki veže Slovana na Slovana; inače se Slovanje pogube med drugimi narodnostimi. V drugi seji v 12. dan novembra se je sklenilo po nasvetu Slovenca g. Ivana Solne a, da se naroči Ä Slovansky Spolekpoleg družili čeških listov tudi na dva slovenska, na »Ljubljanski Zvon* in „Kres" in da se vpiše v slovenski literarni društvi: Slovenska Matica in družba sv, Mohora. — Društveni jezik je slovenski in češki, a dovoljeno je predavanje v katerem koli drugem jeziku slovanskem. — V 30. dan novembra sem obiskal semeniške Slovane. Zanimanje za društvo je občno in pričakovati je, da bodo s časom vsi Slovanje. katerih je v semenišči nad 40, pristopili k društvu. To je v Ameriki prvo slovansko društvo, v katerem se čito. govori, predava in predstavlja tudi slovenski. Skromen je začetek, a po vztrajnosti bode napredek večji. V jedni prihodnjih sej bodo predaval g. starosta S. Gregočičevo pesen „Soči*. Društveno gaslo pa bodi: Slavia for ever! Daničič. Mnogi listi slovanski, med njimi tudi „Ljubljanski Zvon* so poročali, da si je pokojni Daničič to pisateljsko ime pridejal po svoji umrši nevesti, hčeri Vuka Karadžiča Stefanoviča. O tej stvari piše prof Arnim Pavič v zagrebškem „Pozoru* dne 7. decembra: Kako se ostali govor sav vodio oko Daničiča, ja sam pitao, koliko je istine, što se ono kod nas novinama pronijelo, zašto je pokojnik u književnom svijetu taj pseudonim uzco. Od profesora Boš-koviča doznasmo, da u toj priči nema ni slovca istine. Vukova kči, koja mogaše Daničiču biti zaručena (ali u istinu to nije bilo), nijc se ni z vala Danica i pokojnik jo ono ime uzco po Vukovu Almanaku Danici. U ovom je g. 1828. izašao Vukov članek o srpskoj etimologiji, i u povodu toga članka započeo je s Vukom književnu polemiku Svetič-IIadžič, pak je onda naš pokojnik braneči u -Ratu za srpski jezik i pravopis" Vuka, uzeo ime Dani čič, t. j. pristaša Vukove Danico. „Matica Hrvatska" je pred nekoliko tedni razposlala poročilo o svojem delovanji 1. 1881., iz katerega posnemamo te črtice: Članov je imela 1. 1881. 4.747 (tedaj do malega s/4 več nogo naša!), letnih dohodkov 22.6G9 gld. 50 kr. in vrhu tega znaša Mati čina glavnica, od katere se trosijo samo obresti, 69.429 gld. 85 kr. Poročilo poleg navadnih društvenih stvarij obseza tudi poziv na zbiranje hrvatskih narodnih pesnij, navodilo gg. poverjenikom in pravila „Matice Hrvatske". Iz teh pravil omenjamo osobito tisto točko, ki pravi, da mora vsak matičar poverjeniku povrniti, kolikor je imel ta poštnih stroškov za knjige. Še važnejše se nam zdi določilo, da se Matičine knjige absolutno nikomur ne smejo poslati, kdor o pravem času ne plača svojega doneska, To določilo bi morala tudi naša Matica strogo in brez razločka in usmiljenja zvrševati. S tem, da je naša Matica prej po več let neplačane knjige pošiljala družabnikom in s tem, da uprave raznih novin slovenskih še zdaj pošiljajo svoje liste tudi takim naročnikom, ki ne plačujejo naročnine o pravem času, ali je tudi ne plačajo nikdar, izpridilo se je naše slovensko občinstvo tako, da je marsikdo silno razžaljen, ako mu ustaviš list, kadar mu poteče naročnina, ali ako mu ne pošlješ Matičinih knjig, za katere še ni plačal letnine. Ti čudni ljudje, ki ne vedö, da je točno plačevanje osobito pri literarnih podjetjih in zavodih prvi pogoj čvrstega razvoja, pri domačih knjigah in novinah takoj iščejo osobnih uzrokov, ako jim ne pošlješ še neplačane knjige: a preradi zabijo, kako strogo je to pravilo izvedeno n pr. v Nemcih. Ako se ti ustavi nemšk časopis tisti dan, ko poteče naročnina, to se ti zdi prav naravno, a Slovenec bi ti ga moral pošiljati še na — upanje: če ne si hudi Nekoliko več reda bi se lehko navadili naši rojaki v tem ozira, da bi iz naših novin izginile večne tožbe in terjave o neplačani naročnini, ki našemu narodu niso na čast! Storia del Montenero (Ornagora) d i Giacomo Chiudina. Spalato, Zanoni 1882. 8°, 214 str. — Znani italijanski prelagatelj srbskih narodnih pesnij „zvč-rižil* je zgodovino Črnegore in jo posvetil vladajočemu knezu Nikoli I. To posve-čenje odkriva pisateljeve namene, iz katerih se je lotil spisovanja črnogorske zgodovine po vseh mogočih dozdanjih virih in popotnih poročilih. Da je knjiga nekritično pisana, kaže že razvrstitev gradiva. Večkrat se ponavlja jedna in ista stvar (n. pr. na str. 60 in 101). Y topografiji Črnegore je napravil pisatelj veliko zmešnjavo in zlasti nedostatno je opisal gore, tedaj poglaviti del Črnegore. Vplel je tudi več rečij, ki so le v daljši zvezi s povestjo te gorske državico, n. pr. starejšo zgodovino Srbov, zgodovino Dobrovnika in Boke Kotorske za francoske okupacije ter naposled — per longum et latum — letošnje potovanje kneza Nikole v Rusijo. Pri knezu Petru Petroviču II. ponatisnil je ves obseg jjGorskoga vjjenca" iz svoje zbirke „I canti popolari slavi*, — Zlog je prav napet, časi bombastičen in poln patetičnih deklamovanj. O Avstriji ta knjiga ne govori posebno prijazno. S. Pt. „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih, ter stoji: za vse leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 30 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po o gld., >sa dijake po 4 gld. na leto. Založniki: dr. I. Tavčar in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: Fr. Leveč. Ureduištvo: v Novih ulicah 5. — Upravništvo: na Marije Terezije cesti 5. Tiska „Narodna Tiskarna* v Ljubljani. Št. 1. Priloga k 1. zvezku Ljubljanskega Zvona 1883. Odslej bodemo „Ljubljanskemu Zvonu" časi prilagali „Uganke" na posebnem listu. Tiste gospode, ki so tako prijazni, da nas zalagajo s temi igračami, prosimo najuljudneje, da bi nam pošiljali uganke ločene od njih rešitve in na posebnem papirji: prosimo jih na dalje, da bi se bolj ozirali na slovanska imena; a prosimo jih osobito, da bi se sestavljaje uganke ogibali vseh trivijalnih lastnih imen, n. pr. Jože, Tone, France i. t. d. Imen tistih gg. naročnikov, ki uganke pogode, odslej ne bodemo razglašali. I. Skakalnica. I ob- 1 1 jcui—j ro ka- i o- daj 1- ' nak fc daj go mrak| ijc F" daj ja- H sla- mi- mu pljo dru- pri- |siurt- )jn-1 «olj | ke boš ijo ; ina-; do- kri J« sio- oj inia«l| «j ci ! jiri- j 1 re- pri- jinla- bi !.ra-| če ,mo-' da šel 1 l'i kri | daj iri mu \m} J "C j jej sem |ka- ka i |lj». 1 ži ; ni • gor- 110 1 « i, M ca mla-' bi- me- I1« ver- vo-1 k- slre-' iz 1 ie i in lira- vo- vi j na- sr- dc j Iii lil | M M |kr- bi-. lii jak | L. Cvetnič. H. Zložni predalčki. n. r r 1 d i 1 j a a a a > c n n d d v v ž p i P P e e r r a a a • e i i i » d d i i a a. a a * M ' 2 a V obeh kvadratih uredi črke tako, da se bodo čitale jednake besede od leve na desno in od zgoraj doli. Pomen bcsedij v I. kvadratu: 1) glavni pogoj denašnjemu novinarskemu razvoju; 2) žensko ime; 3) rastlina; 4) »lavna ulica slovanskega mesta; 5) francoski pisatelj. V H. kvadratu: 1) rokodelec; 2) žensko ime; 3) biblijski kralj; 4) avstrijska reka; 5) Slovenski notar. Fr. Tomšič. III. Aritmogrif. 1) 12. 9. 11. 2. 15. gora iz starega testamenta. 2) 13. 9. 10. 2. drevo. 3) 7. 14. 6. 5. 11. 7. 18. 9. 16. slovanski vladar. 4) 18. 7. 1. 9. 17. 5 gorenjska vas. 5) 5. 18. 6. 15. 8. grški vladar. 6) 11. 9. 2. 20. 9. znano jezero. 7) 12. 5. 6. 5. 8. ruska reka. 8) 19. 9. 7. 12. grški otok. 9) 9. 6. 5. 11. 5. 15. moško ime. 10) 11. 9. 2. 3. 2. 6. 2. imeniten šum. 11) 2. 6. 7. 11. biblijško ime. 12) 6. 7. 17. 21. 5. 22. 7. 6. 8. francoski politikar. 13) 7. 3. 3. 9. 7. 11. 5. vlaško mesto blizu komljanskega jezera. 14) 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. pomnoževalni način. Začetne črke teh besed od zgoraj doli čitane dajč naslov imenitnemu časopisu; končne od zdolaj gori pa njegovo starost. — Fr. Tomšič. IV. Logogrif. Iz nasledil i h 22 zlogov: a, a, bor, ja, ja, let, Ii, ma, ma, me, tius, o, ob, re, re, ri, se, &ti, še, far, list, tri, zloži 7 besed, kojih pomen je: 1) cesarja Tiberija svetovalec; 2) neka vrsta kvarca; 3) slovensko mesto; 4) davščina od posojil;^) pesniška oblika: 6) žensko ime; 7) poznata osoba slovenskih semnjev. — Začetne črke dajo ti, če jih čitaš od zgoraj doli, naslov male skupnine pesnij, končne njih pesnika pravo ime. —y—