Lojze Zupanc Kako je Kristus ustvaril vinsko trto . . . (Btlokrajinska pripovedka) Ko sta Kristus in sveti Peter še po zemlji hodila, sta nekoč pripoto-vala tudi v Belo Krajino. Hodila sta bosa in oprta vsak na svojo pa-Hco po prašni cesti od bajte do baj-te ter se ustavljala pri otrocih, ki so v gručah posedali pred hišami. Otročaji so bili oblečeni v same ro-bače in so se lovili, kričali in igrali. Ko pa so zagledali trudna popotni-ka, so ju obstopili in hiteli vpraše-vatl, kam ju vodi pot... »K dobrim ljudem, ljubi otroci,« jim je odgovoril Kristus. Med pogovorom je Kristus vsa-kemu otroku položil roke na glavo. Ko sta se s svetim Petrom oddalji-la od dece, je sveti Peter vprašal Kristusa: »Gospod, zakaj si otrokom po-kiada! roke na glavo?« »Zato, da bodo zmerom ostali pa-metni in dobri ljudje, kakor so njih očetje in matere,« je odgovoril Kri-stus. »Le kako moreš potem dopustiti, da ljudje. ki so dobri, prebivajo v takšnem puščobnem in skalovitem kraju,« je ugovarjal sveti Peter, iz-tegnil desnico ter pokazal po ska-loviti pokrajini. »Glej, Gospod, ljudje trpe glad, če je letina samo srednja, nikar še slaba. Samo ob »Potrpi, Gospod,« mu je odgovo- dobrih letinah pridelajo po tej kra- ril sveti Peter. »Tamle na hribu se ški zemlji toliko, da se za silo pre- pasejo ovce. Nikjer ni v bližini no- žive.« bene hiše, da bi mogla poprositi za Kristus pa je kar molčal in ni sve- vodo, ampak k pasiirjem pojdeva temu Petru ničesar odgovoril. in dali nama bodo piti...« »Pa ne samo lačni.« je sveti Pe- Rečeno — storjeno! ter dalje silil v Kristusa, »tudi žej- Kristus in sveti Peter sta se na- ni so pogosto. Ubogi ljudje, ki mo- potila na Fočo goro in prosila pa- rajo prenašati v poletni vročini že- stirje za vodo. Toda dečki so bili jo, ker nimajo vode v svojih vod- sami žejni, da so imeli suhe jezike njakih...« in razpokane ustnice. Pozno popoldne, ko je bila aon- »Prav radi bi vama dali vode, pa čna pripeka najhujša, sta božja po- je nitnamo niti kapljice,« je odgo- potnika prišla do Nove Lipe, kjer voril najstarejši pasiir. se iz ravnice dviga Foča gora. Foča »Ali ni v bližini nobenega stu- gora je bila pusta in vsa posejana denca?« je vprašal sveti Peter. s skalami, zapičenitni globoko, glo- Pastirji so se žalostno nasmehnili boko v zemljo. Samo tu pa tam je in odgovorili vsi na mah: med skalovjem poganjala slaba tra- ,,Ne, ni gat Samo kamenje je po- va, kakrsno rabijo dandanes samo vsod prinesli smo si zjutraj s seboj še za nastilj. Pastirji so po stelnikih barilček vode, pa smo jo že davno pasli ovce. popiU.