202' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 SOCIALNA STANOVANJSKA GRADNJA V MARIBORU JELKA PIRKOVIČ-KOCBEK Uvodoma sem dolžna pojasniti, katero te- mo nameravam obdelati v pričujočem se- stavku, oziroma kaj mi pomeni njegov na.- slov. Pojdimo po vrsti: Socialna problematika je deklarirana kot eno najpomembnejših težišč sodobne arhi- tekture in urbanizma, vsaj v njegovih za- četkih v 20. letih našega stoletja, ko se je uveljavilo moderno gibanje s svojim »social- nim« programom. Ne da bi se spuščali v po- drobno razpravljanje o dejanskih učinkih sodobne arhitekturno-urbanistične dejavnosti (pri tem je pomenljiv že sam pojav funkcio- nalizma, s katerim sta arhitektura in urba- nizem postala neposredni funkciji ekonomije v njeni tehnökratski inačici), je dovolj zgo- vorno že dejstvo, pod kakšno zastavo je Le Corbusier oznanjal evangelij modernega gi- banja: v svoji knjigi »Vers une archittecture« je zapisal: »arhitektura all revolucija« in s tem nedvoumno postavil enačaj med družbe- no vlogo arhitekture in socialnimi spremem- bami, oziroma bolje, zagotovil, da je prava arhitektura zmožna preprečiti revolucionarne družbene preobrate. Tako se socialna usmer- jenost arhitekture, 'ki je navzven v službi »ponižanih in razžaljenih« (jim daje stano- vanja, fizično in mentalno zdravje, jih skrat- ka osrečuje), v resnici izkaže kot družbeno reakcionarna sila, ki blaži socialna nasprotja, ne da bi jih odpravljala in tako pomaga vla- dajočemu razredu pri vzdrževanju obstoje- čega družbenega reda. »Socialna« usmerjenost sodobne arhitektu- re je najbolj poudarjena pri stanovanjskem vprašanju, kjer so poleg buržoaznih človeko- ljubov, utopičnih socialistov in bojvnikov za higieno preteklega stoletja prav arhitekti pi- onirske dobe funkcionalizma tisti, katerih de- lež je najbolj očiten. Rešitve so ponujali pod gesli kot so »množična in cenena stanovanjska zidava«, »stanovanjski minimum« oziroma »stanovanje kot stroj«, »prefabrikacija in (industrializacija gradnje« itd. Res je stano- vanjsko vprašanje socialno vprašanje prve vrste, vendar kot je dokazali Engels,* problema ni mogoče rešiti, ne da bi odpravili družbene odnose, ki ga povzročajo. Res da je v razvitih kapitalističnih deželah danes sta- novanjsko vprašanje na prvi pogled kvanti- tativno rešeno (statistično gledano je šte- vilo stanovanj večje od števila gospodinj- stev), kljub temu pa je z visokimi najemni- nami, nepriljubljenimi stanovanjskimi obli- kami v velikih betonskih soseskah, vsiljenim »idealnim« stanovanjem v obliki enodružin- ske hiše na obrobju mest stanovanjska kriza še kako živa, le da je dobila nove razsežnosti. Dosežena pa je bila dvojna zmaga kapitali- stičnega sistema: potreba po stanovanju je postala eno najpomembnejših orožij pri paci- fikaciji delavskega razreda in drugič, grad- bena industrija, kjer gradnja stanovanj pred- stavlja največji delež, je postala pomemben člen v sistemu kapitalske ekonomije, še po- sebej v kombinaciji z industrijo prostega časa, iki je tesno povezana s kapitalizacijo stanovanjskega vprašanja. V naših razmerah seveda nismo prišli tako daleč. Do spremembe družbenih odnosov po osvoboditvi stanovanjsko vprašanje ni prese- glo ravni, ki so jo poznala velika industrij- ska mesta Evrope v 19. stoletju — seveda pa pri nas stanovanjska stiska in beda delavskih četrti nikoli ni bila tako kričeča kot v vele- mestih Anglije, Nemčije, Francije. Kljub te- mu pa So osnovne poteze stanovanjske krize v naših industrijsikih središčih bile podobne KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 203 i Zelezničarska kolonija na Studencih, 186S—1872 tistim, ki jih je opisal Engels v »Položaju delavskega razreda v Angliji«.^ Maribor kot eno najpomembnejših indu- strijskih mest na našem ozemlju, katerega gospodarski vzpon ima svoje korenine že v sredi devetnajstega stoletja, pomeni tipičen primer, bi nam pove, kako se je tradicional- no mesto pozne fevdalne dobe spremenilo v sodobno kapitalistično mesto in kasneje v mesto, polno protislovij, značilnih za našo pot v socializem. V tem zgodovinskem okviru je treba razumeti tudi nastop urbanizma ozi- roma regulacijske dejavnosti, ki se je v na- ših okoliščinah začel uveljavljati v drugi po- lovici 19. stoletja, kar se prekriva z dejstvom, da se je prostor naših večjih mest pričel kapitalizirati.ä Ker je vse do spremembe oblasti v letu 1945 Maribor nedvomno sodil med provincialna mesta (problematika nje- gove provincialnosti po letu 1945 je vsekakor drugačna kot v obdobju avstro-ogrske države in kraljevine SHS), je bila vloga regulacijske dejavnosti pri rasti mesta precej omejena in še to predvsem na področje tehnične regu- lacije in upravnih posegov države, zelo malo pa je bilo urbanizma kot umetnosti obliko- vanja prostora. Več o tem, kako se je v Mariboru odvijal zgodovinski proces uveljavljanja urbanizma in sodobne arhitekture, sem skušala povedati v knjigi »Izgradnje sodobnega Maribora«. V njenem podnaslovu je postavljena časovna meja z letoma 1918 in 1976. Prva letnica je navidez dokaj utemeljena, saj je bila v tem le- tu ustanovljena kraljevina Jugoslavija in se je tudi za Maribor končalo čmo-žolto obdobje. Letnica 1976 je veliko bolj naključna in po- meni le, da sem besedilo knjige napisala leta 1977. Pri bolj poglobljenem premisleku pa tudi j zareza prve vojne in državnopolitični preo- ; brat nista tista temeljna kamna, na katerih j bi slonel razvoj sodobne mariborske arhitek- i ture in urbanizma. Ce hočemo bolje razu- j meti ta pojav, je treba poseči v obdobje pred j letom 1918, to je v 19. stoletje. Naj mi bo na i tem mestu dovolj no napraviti kratek ovinek v i drugo tematiko, to je v vprašanje, kako je \ sodobni urbanizem vkoreninjen v dogajanju j prejšnjega stoletja. Kljub temu pa bomo še \ vedno ostali v Mariboru in pri tem skušali j pojasniti, da je v 19. stoletju prisotnega več , urbanizma, kot smo v prvi sapi pripravljeni j priznati. \ Kot dokaz za zgornjo trditev naj naštejem i nekaj ukrepov, ki so močno vplivali na mesto . in življenje v njem in ki jih, gledano s sta- , lišča strukturalne podrobnosti, lahko ozna- j cimo z besedo »protourbanizem«. Prvi takšen ; ukrep je bil cesarski ukaz, da naj porušijo ^ obrambne naprave v mestih nemško-rimske- , ga cesarstva. Ukaz so pričeli izvajati v 90. '¦ letih 18. stoletja, dela pa so dokončali v pr- . vih desetletjih 19. stoletja. Tako so tudi v ' Mariboru odstranili mestno obzidje in vrata, j zasuli obrambne jarke, zemljišče in obrambne j stolpe pa prodali na dražbi. Ni moj namen ; podrobno opisovati zgodovino teh dogodkov, ' poudariti hočemo le, da cesarski dekret ni ¦ bil izdan le zato, da bi omogočU prometno ' posodobitev mest — češ da so ozka mestna vrata ovirala promet z velikimi vozovi ;kar j je seveda bilo v skladu z merkantilistično j politiko tiste dobe), temveč jih je treba ra-^ zumeti v luči drugih prizadevanj cesarske države: obenem z ukazom o porušitvi obzidja je Jožef II. v 80. letih 18. stoletja izdal tudij ukaze, ki odpravljajo najbolj bistvene mest-j 2041 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 ne svoboščine, izvirajoče še iz srednjega ve- ka. Taiko se je pričel proces ukinjanja mestne avtonomije in spreminjanja mestnih insti- tucij v birokratske institucije države. In v tej luči je padec obzidij imel globlji pomen: označil je pričetek poenotenja prositora, ki je bil v obdobju fevdalnih in polfevdalnih družbenih odnosov sestavljen iz množice po- sebnih delov, med katerimi so mesta s svo- jo ekonomsiko samostojnostjo in družbeno enakostjo meščanov pomenila pomemben ele- ment družbenega pluralizma. Drugi ukrep z daljnosežnimi posledicami za Maribor (in za druga slovenska mesta) je bila odločitev o izgradnji južne železnice na sedanji trasi. Prav trasiranje te proge je po- membno za na novo nastajajočo hierarharijo centralnih krajev in s tem povezano lokacijo industrije. V tem pogledu je Maribor prido- bil mnoge ugodnosti, ki so poleg drugih, pred- vsem eikonomskih dejavnikov pospeševale njegov razvoj v pomembno industrijsko in upravno središče. Na lokalni mestni ravni je lokacija proge pomembna zato, ker je, tako kot v večini mest, tudi v Mariboru povzro- čila, da se je težišče poslovnega življenja preselilo v smeri proti železniški postaji, torej konkretno iz starega jedra, od Glavne- ga trga in Vetrinjske ulice, na Slovensko ulico in Partizansko cesto. Naslednji ukrep, ki je prav tako povezan z izgradnjo železnice — natančneje njenega koroškega kraka, zadeva lokacijo prvega ve- likega industrijskega obrata v Mariboru. Delniška družba, bi je bila lastnik južne že- leznice, se je leta 1863 odločila, da glavne de- lavnice za vzdrževanje in popravila želez- niških naprav in strojev preseli iz Ljubljane v Maribor. Če bi obrat ostal na prvotni lo- kaciji, verjetno danes Maribora ne bi prište- vali med močna kovinsko-predelovalna sre- dišča v naši državi. O naslednjem gradbenem podvigu v me- stu — o izgradnji novega državnega mostu čez Dravo in njegovem katastrofalnem učin- ku na podobo Glavnega trga in na življenje v Pristanu — so pisali skoraj vsi avtorji, ki so se ukvarjali z urbano zgodovino mesta. Dodam naj le, da se je pni tem pokazala ena osnovnih potez sodobnega urejanja prostora, to je parcialnost rešitev, ki so seveda po- sledica boja med posamičnimi interesi, med katerimi po pravilu zmaga zakon močnejše- ga, kar seveda ne pomeni tudi najpametnej- šega. Razlogi, ki so narekovali postavitev mostu v višini Glavnega trga, so že nekaj let potem, ko je bil most postavljen, izgubili pomen in postali smešni. V vrsto ukrepov, ki jih lahko štejemo za znanilce sodobnega urbanizma, nedvomno iso- dijo tudi odločitve o lokaciji različnih javnih in reprezentančnih zgradb v središče na le- vem bregti. Nekaj so jih postavili v stari del Maribora — tako kot pošto, hranilnico in gledališče na Slomškov trg (pri čemer se je tradicionalni značaj stolnega trga popolnoma spremenil — nastal je reprezentančni mest- ni prostor z za 19. stoletje značilno parkovno ureditvijo). Večinoma pa so bile lokacije zanje izbrane vzdolž novih ulic v pravokotni ulični mreži, na osnovi katere je nastalo no- vo mariborsko središče med starim delom mesta in železniško postajo. Tako je bil do- ločen značaj mesta na levem bregu, pa tudi značaj mestnih predelov na desnem bregu Drave, kjer se je naselila industrija, delav- Ivan Vumik: Delavska kolonija na Taboru, 1928 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 2051 ske stanovanjske četrti, kaznilnica, bolnišnica — torej vse, kar sicer sestavlja mesto, a ga ne reprezentira. In končno, v drugi polovici 19. stoletja je Maribor dobil tudi vrsto regulacijskih na- črtov, s katerimi se je nedvomno začelo ob- dobje urbanizma tudi za mesto ob Dravi, pa čeprav je večina načrtov ostala le na papirju. (Saj je vendar neuresničljivost ena značilnih »odlik« urbanistične dejavnosti.) Posledica vseh naštetih odločitev, katerih pobudniki so bui država in njene institucije (mednje je v tem času treba šteti tudi ob- činsko upravo) je bila, da je Maribor postal sodobno mesto z značilnimi sodobnimi nas- protji. Ker nas v tem hipu ne zanima njihova po- drobna analiza, naj le površno označim takš- ne pozitivno-negativne dvojice: novo^staro, center-periferija, levi breg-desni breg, arhi- tektura-nearhitektura. Do podobnih zaključ- kov sem prišla tudi v monografiji o arhitek- turi in urbanizmu Maribora po letu 1918, ne da bi pri tem posebej poudarjala, da so ta nasprotja v času stare Jugoslavije že obsta- jala, da so jih porodile spremembe v uredit- vi mesta v obdobju, ko je kapitalizem izpod- drival staro družbeno zasnovo. Ce se vrnemo k osnovni temi, potem bi lahko zapisali naslov sestavka tudi takole: kako se pri arhitekturi in urbanizmu Mari- bora vidi, da je Maribor delavsko mesto. Res se je, kot sem že rekla, Maribor razvil iz tra- dicionalnega mesta pozne fevdalne dobe v sodobno industrijsko, upravno in kulturno središče širšega zaledja. Premalo pa se zave- damo, da se ima mesto za to zahvaliti delav- stvu, brez dela njegovih rok razvoj pač ne bi bil mogoč. Delavski značaj Maribora se kaže predvsem v industrijski in stanovanjski arhitekturi, pri čemer se bomo seveda ome- jili zgolj na slednjo. Odkar se je pričel razvoj Maribora v indu- strijsko mesto, sta na vprašanje, kako zago- toviti delavcem stanovanja, vedno obstajali dve vrsti odgovorov. Prvi odgovor je regu- lacija, oziroma s sodobnimi besedami: urba- nizem, načrtovanje, drugi odgovor pa je sti- hija. S stihijo na tem mestu označujem vse, kar ni regulacija, urbanizem, načrtovanje, kar pa je v vseh obdobjih prevladovalo v celotni izgradnji mesta. Tako smo prišli do pregleda realizacij na področju socialne stanovanjske gradnje v Ma- riboru. Na prvem mestu je seveda treba omeniti železniško stanovanjsko kolonijo na Studencih, ki je najstarejše delavsko naselje pri nas, če seveda upoštevamo le stalna bi- vališča.' Zgrajena je bila med leti 1863 in 1872. Kolonijo lahko štejemo med uspešne primere stanovanjske zidave za delavce, kjer so gradnjo vodili predvsem oziri higiene, na- črtnosti (ki se izraža v pravilnem tlorisu naselja in v — danes bi rekli — visokem družbenem standardu, saj je kolonija imela kantino, konzumno trgovino, otroško varst- vo). Vendar je bila to načrtnost brez estet- skega presežka — estetsko oblikovanje je bilo pač prihranjeno za stanovanjsko arhi- tekturo višjih slojev, o čemer pričajo stano- vanjski predeli na levem bregu Drave. V času stare Jugoslavije je mariborska ob- čina formalno vodila določeno socialno sta- novanjsko politiko, ki pa je v resnici bila zelo skromna: takoj po prvi svetovni vojni So sicer zgradili nekaj barak za deložirance (vprašati se je treba, kako je sploh prišlo do tega, da so ljudi deložirali), v 20. letih pa zgradili najemne stanovanjske stavbe ob Smetanovi ulici po načrtih Maxa Czeikeja. Vendar v njih niso stanovali delavci, temveč predstavniki srednjega sloja. Glavni ukrepi občine, s katerimi naj bi omilili stanovanjsko stisko v Mariboru, je bila parcelacija zem- ljišč: v predmestjih, kjer je bila zemlja po- ceni, je občina kupila večje zemljišče, ga razparcelirala in prodala zasebnim ponudni- kom. Posledice takšne gradbene politike pa So bile vse prej kot socialne. Krepila se je namreč predvsem zasebna graditelj ska pod- jetnost, bogatela so gradbena podjetja, pred- mestja so ekstenzivno pozidovali, novi pre- deli so bili slabo komunalno opremljeni in oddaljeni od središča mesta — skratka, soci- alna stratifikacija mestnega prostora, zastav- ljena že v drugi polovici devetnajstega sto- letja, se je še stopnjevala. Leta 1931 je bU sprejet nov gradbeni zakon ki naj bi uvedel red na področjih mestne zidave. Zato se na prvi pogled zdi gradbeni zakon napreden. V resnici pa je, podobno kot gradbene zakonodaje drugih kapitali- stičnih dežel, nastal iz potrebe velikega kapi- tala, da omili težave pri delovanju mestne celote in je zato v določenih primerih »žrtvo- val« institucijo zasebne lastnine — seveda na škodo malih lastnikov. Tudi v Mariboru je takšna usmerjenost regulacijske dejavnosti zbudila odpor, predvsem v okoliških občinah in pri zasebnih zemljiških lastnikih, ker je Po njihovem mnenju predvideni regulacijski program »najlepše parcele v okolici rezervi- ral za zaščitne pasove ali za širši gradbeni okoliš in s tem globoko posegel v pravice privatne lastnine«.* Vendar pa predvojni re- gulacijski načrt Maribora, kot ga je zahteval 206 . KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Borut Pečenko In Vlado Emeršlč: stanovanjski bloki »bumerang« na Taboru, 195»—1961 zakon, nikoli ni bil končan in tako je stara praksa bolj ali manj brezobzirne parcelacije imela proste roke. Zaradi takšnih razmer je še toliko bolj za- nimiv poskus, ki se ga je ob koncu 20. let lotil Ivan Vurnik. Po njegovih načrtih so namreč leta 1928 zgradili delavsko kolonijo na Taboru. Kolonija pomeni prvo pravo so- cialno stanovanjsko gradnjo pri nas in se od- likuje po vseh plateh — po arhitekturni, ur- banistični in finančni. Arhitekt je namreč skušal najti takšno re- šitev, ki je najbolj ekonomična. Z urbani- stičnega stališča je naselje urejeno po enot- nem načelu. Kolonija ima svoj mestni zna- čaj — vrstne hiše (motiv je pri nas prvič uporabljen) obrobljajo ulice, na zunanjih obodih je zasajena »vrsta dreves kot jasnost meje med tem delom in ostalim mesto -!! Le na dvoriščnih straneh vrste hiš se moč- no izraža polkmečki značaj našega delavstva, ki ga je Vurnik tudi zavestno poudaril, ko je vsaki hišici namenil vrt in majhno delav- nico ob dvorišču. Se posebej je bUa delavska kolonija uspešna po finančni plati — delavci so namreč z dvajsetletnim odplačevanjem anuitet v obliki najemnine postali lastniki svojih hišic. Reči pa je treba, da takšen na- čin reševanja stanovanjskega vprašanja de- lavcev v ničemer ni spremenil njihovega družbenega položaja in je tako posredno slu- žil za ohranjevanje obstoječega družbenega reda. j Kljub temu je Vurnikova delavska kolo- nija dober primer uspešne socialne gradnje, še posebej, če jo primerjamo s Hutterjevo kolonijo na Pobrežju, nastalo po načrtih Kiff- mannovega stavbnega podjetja (1936—37). Ko- lonijo sestavljajo hišice, ki v oblikovnem po- gledu posnemajo malomeščansko vilo, vendar ne morejo skriti, komu so namenjene. To- varna je v tem primeru ostala lastnik stano- vanj — če So delavca vrgli iz službe, je zgubil tudi pravico do stanovanja. Kolonijo so zgra- dili na periferiji in to ne le zato, ker je bilo zemljišče tam najbolj poceni, temveč tudi zato, ker so bili delavci tako ločeni od »me- stnega« življenja. Pri tem je zgovorna pro- storska gradacija stanovanj tvrdke Hutter: delavska kolonija stoji v predmestju, v stro- gem središču mesta so postavili najemni sta- novanjski blok za nameščence, v zaščitnem zelenem pasu pod Kalvarijo pa si je Hutter dal zgraditi vilo, ki posnema tip majhnega baročnega dvorca. Po letu 1945 se je pričelo novo poglavje v zidavi stanovanj za najširše sloje: ne more- mo več govoriti o pojmu socialnih stanovanj, ki je značilen za kapitalistične družbene raz- mere. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da se nam je posrečilo stanovanjsko krizo odpra- viti — še več, pravo pomanjkanje stanovanj je nastopilo šele s tem, ko so se krepila indu- strijska in druga središča in ko je kmečko prebivalstvo vse bolj množično zapuščalo zemljo. Ta proces se je pričel že kmalu po letu 1945, ko je nova oblast načrtno spodbujala industralizacijo države, predvsem izgradnjo težke industrije. Mariboru je bila dodeljena vloga največjega slovenskega kovinsko-pre- delovalnega središča. Istočasno z izgradnjo industrijskih objektov so načrtovali in izved- li tudi dve, za tisti čas značilni tovarniški KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 207 < stanovanjski naselji — naselje TAM in Me- talna na Tezenski dobravi. Kljub temu, da naselji kažeta vse slabosti tedanje dobe (ti- pizirani bloki so shematično razporejeni v prostoru, izvedba je slaba, niso zgradili pred- videnih spremljajočih objektov itd.), sta za- nimivi zato, ker je na njuno urbanistično oblikovanje^ očitno vplivalo načelo Miljutino- vega trakastega mesta. Po letu 1950 se je pričelo obdobje decen- tralizacije projektivnih služb — namesto cen- traliziranih birojev, podrejenih ministrstvu, so v večjih središčih, med katerimi je bil tu- di Maribor, ustanavljali samostojne proje- ktivne organizacije. Otoplitev je bilo čutiti tudi pri zidavi stanovanj. Projektiranje stanovanj se je v Mariboru razvilo na zavid- ljivo raven predvsem po zaslugi Zavoda za regulacijo, oziroma kasnejšega Komuna pro- jekta. Mariborčani so se zgledovali predvsem pri tako imenovanem »švedskem modelu«, ki So ga seveda skušali prilagoditi našim raz- meram. Stanovanjska zidava se je osredoto- čila v treh conah: ob Gosposvetski cesti, na Pobrežju in na Taboru. Mariborski arhitekti so dali velik poudarek projektiranju cenenih stanovanj, kjer pa so akušali ohraniti za ti- ste čase razmeroma ugoden stanovanjski standard. Pri tem so uvajali tipološko — oblikovne novosti, kot so bloki »metuljček«, »Z« bloki, »bumerang«, stanovanjske stolp- nice (prve v Jugoslaviji) itd. Kljub spodbud- nim dosežkom — spomnimo se le stanovanj- skega naselja ob Gosposvetski ulici — pa ob- likovnih in tehničnih novosti ni spremljala stalna in načrtna »pozitivna stimulacija ob- lasti«, kar se je pokazalo že leta 1955, ko so razpustili Zavod za regulacijo Maribor.' Kon- tinuirano strokovno delo na tem področju pa je bUo onemogočeno, ko so leta 1965 ukinili stanovanjske sklade pri občinah, s čimer je dokončno prevladala gradnja stanovanj za trg. Tako smo prišli do obdobja v zidavi sta- novanj, ki z določenimi dopolnitvami traja še danes. V tem času je bilo tudi konec eksplicitne socialne stanovanjske politike. V primerjavi s prejšnjim obdobjem je v Mari- boru stanovanjski standard padel — velika večina novo zgrajenih stanovanj se po opre- mi, arhitekturnem oblikovanju in vključeva- nju v večje enote ne razlikuje od socialne stanovanjske gradnje slabše vrste, kot jo po- znajo v razvitih kapitalističnih državah. Izgovor, s katerim so »pristojni činitelji« spodbujali gradnjo stanovanj za trg, je bil, češ da bo konkurenca med gradbenimi pod- jetji pomagala odpraviti pomanjkanje stano- vanj." Dejansko pa je konjunktura na tem i področju omogočila velikim gradbenim pod- j jetjem, da si ustvarijo monopolen položaj j in to s trojno vlogo projektanta, investitorja in izvajalca. Kljub temu (ali pa ravno zato) stanovanjska stiska ni bila odpravljena — ' še več, vedno več ljudi je čakalo na stano- j vanje, saj gradbena projektiva ni imela in- j teresa odpraviti razmere, ki so ji sploh omo- | gočale monopol pri zidavi stanovanj. j Povrhu vsega se je vzporedno z razrašča- j njem stanovanjske stiske pojavilo še novo \ nesorazmerje: v prejšnjih obdobjih so dajali I prednost predvsem kolektivnim oblikam sta- | novanja (blokom in stolpnicam), od začetka : šestdesetih let dalje pa je zasebna stanova- j njska gradnja (kjer je tako kot pred vojno j prevladoval tip prosto stoječe enodružinske j hiše) postajala vse bolj priljubljena, tako da j se je delež zasebnih stanovanjskih hiš v raz- ' merju do družbenih stanovanj stalno večal. ¦ Prav tako se je večal razkorak med površino ' in opremljenostjo enih in drugih stanovanj, j Tako je stanovanjsko vprašanje pri nas do- bilo še eno krizno točko: razkol med družbe- no in zasebno stanovanjsko gradnjo, med ka- terima nobena doslej ni bila zmožna, da bi zadovoljivo rešUa osnovno nalogo, da bi na- mreč ustvarila primerno bivalno okolje za i najširše plasti prebivalstva. i Tudi to, kar so gradili v Mariboru v 60. in j 70. letih, se ne razlikuje od splošnih vzorcev, ; značilnih za našo stanovanjsko zidavo. Po, eni strani sta institucionalni urbanizem in stanovanjska soseska S-21 na Taboru, urbanistična postavitev ZUM, 1965 208 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 arhitektura, ki so ju kot na tekočem traku »proizvajali« projektivni ateljeji gradbenih podjetij in Zavod za urbanizem, oblikovala stereotipne stanovanjske soseske, kot so na- selje Jugomont ob Betnavski cesti, S-21 ob Cesti proletarskih brigad, Greenwich-jug na Pobežju, S-36 na Teznem itd. Po drugi stra- ni pa Maribor skoraj z vseh strani oklepa obroč enoličnih predmestij z enodružinskimi hišami »po katalogih«, ki se še posebej ob prometnicah širijo globoko v kmetijsko oko- lico in pod zelene obronke Pohorja. V začetku 70. let je postalo vse bolj jasno, da same tržne zakonitosti ne zmorejo rešiti zapletenega stanovanjskega vprašanja. Pri iskanju novih poti so pričeli ustanavljati sa- moupravne interesne skupnosti (mariborska je bila ustanovljena leta 1973), s pomočjo katerih bi vodili družbeno usmerjeno stano- vanjsko politiko. V začetnem obdobju delo- vanja samoupravnih interesnih stanovanj- skih skupnosti je pomemben del nalog pome- nila gradnja solidarnostnih stanovanj," ki pa je sčasoma vse bolj stopala v ozadje, tako da je danes reševanje socialnih primerov naj- večkrat prepuščeno posameznikom in delov- nim organizacijam, kjer so ljudje zaposleni. V zadnjih letih smo v Mariboru priče pri- zadevanjem, kako bi izgradnjo stanovanjskih predelov razrešili s celovitejšim arhitektur- no-urbanističnim prijemom: v okviru pro- jekta Maribor-jug so že zgradili soseske S-23 in Nova vas I, Nova vas II. pa je v toku zi- dave. Pri Maribor-jugu naj bi preizkusili no- va načela prostorske organizacije in nov ob- likovalski pristop, katerega osnovna značil- nost je zgoščena stanovanjska zidava vzdolž uličnih potez. Kljub temu pa novosti niso take, da bi v temelj üi spremenile osnovni urbanistični koncept soseske in že uveljav- ljeno prakso funkcionalističnega arhitektur- nega oblikovanja. Tako ima S-23 preveliko gostoto prebivalcev in stanovanjski objekti so z višinami zunaj človeškega merila, so- seske niso optimEilno opremljene z vzpored- nimi dejavnositmi, predvsem pa ni presežena stopnja, ko so novi mestni predeli le spalna naselja brez polnega življenja. Naj končam z ugotovitvijo, da je kljub raz- ličnim pristopom k reševanju stanovanjskega vprašanja, ki smo jih doživljali v obdobju po letu 1945, stanovanjska kriza pri nas še ne- razrešena in da se arhitekturi in urbanizmu kot pomembnima dejavnostma, ki se ukvar- jata s to problematiko, doslej ni posrečilo ponuditi takšnih rešitev, ki bi bistveno pri- pomogle k oblikovanju boljšega življenjskega okolja za delovne ljudi. Preden bomo našli takšne rešitve, bomo morali odgovoriti na naslednja vprašanja: — kako to, da kljub združevanju velikih sredstev*^ nismo odpravili pomanjkanja sta- novanj v večjih urbanih središčih in komu služi ta neučinkovitost; — kako bi uspeli kanalizirati zasebno gra- ditelj sko pobudo, (da ne bi bila v takšnem nasprotju z načeli bolj racionalne izrabe gra- div, prostora in energije), po drugi strani pa omogočiti stanovalcem v blokih in stolpni- cah, da bi odločali o vseh vprašanjih v pro- cesu gradnje stanovanj (tudi na področju ob- likovanja); — in kako doseči, da bi na stanovanjskem področju zaživelo ' načelo solidarnosti kot protiutež ozkim gospodarskim ozirom? V takšni luči je torej še vedno živa En- gelsova trditev, da je stanovanjsko vprašanje socialno vprašanje prve vrste — toda ne ta- ko, da bi gradili socialna stanovanja za naj- nižje sloje, temveč tako, da bi stanovanjska politika postala pomemben del socialistične socialne politike. OPOMBE* 1. »O stanovanjskem vprašanju«, slov. prevod v Marx-Engels: Izbrano delo, IV. Ljubljana, 1968, s. 341—451. — 2. V Marx-Engels, Izbrano delo, I. del. 1969. — 3. Tako R. Jakhel opredelju- je urbanizem kot zgodovinski pojav, ki označuje, da je konkretna družba dosegla določeno stop- njo v kapitalizaciji prostora, oziroma kot druž- beno dejavnost, ki omogoča dokončno kapitali- zacijo prostora. R. Jakhel: Iluzija in resničnost urbanih središč, Ljubljana, 1979. — 4. Partizan- ska knjiga, Ljubljana, 1982. — 5. Ze pred sredo stoletja so postavljali začasna stanovanjska naselja za delavce, ki so gradili južno železnico. Največje takšno naselje je bilo v Zidanem mostu in še danes se njegov del imenuje Majland — pač po furlanskih delavcih, ki so bili zaposleni pri gradnji proge. — 6. »Regulacijski načrt Maribora in okolice«, Slovenec, 13. 3. 1937, s. 3. — 7. Ivan Vurnik: »Za lasten dom in vrt«, Slovenec, 1928, št. 71, s. 3. — S. Avtor urbanistične postavitve pri naselju Metalne je bil Jaroslav Cernigoj, pri na- selju TAM pa Ljubo Humek, prvi projekti so na- stali leta 1947. — 9. Namesto njega so ustanovila projektivno organizacijo Komuna projekt, ki pa zaradi drugačnega pravnega položaja tudi ni imel takšnih kompetenc kot Zavod, ki je bil or- gan Okrajnega ljudskega odbora. — 10. Ci »Prva stanovanja za tržišče«, Delo 2. 2. 1962, s. 3. — 11. Solidarnostni stanovanjski sklad je v Mariboru pričel delovati celo eno leto prej, kot je bil spre- jet samoupravni sporazum o stanovanjski gra- ditvi, torej leta 1972. — 12. V Jugoslaviji gre namreč 10 odstotkov narodnega dohodka za stanovanjsko gradnjo.