DOLGA PLANINSKA POT BRANKA CEROVIČA
ŽIVLJENJE ZA DURMITOR IN TARO
TOMISLAV JAGAČIČ
Pred šestimi, sedmimi leti so na veliko govorili o graditvi hidrocentrale na reki Tari. Obstajali so celo načrti, predvidene so bile lokacije in kombinacije. Nad Taro je bila velikanska nevarnost. Takrat sem se odločil, da grem v Črno goro in da se morda zadnjič z višav Čurevoa (1625 m) nagledam najgloblje brazde Evrope, po dnu katere teče naša hitra lepotica Tara. To je bilo leta 1984. Vendar tja nisem prišel sam. Povabil sem še druge. Odziv je bil nepričakovan. Tako sem postal organizator in vodnik desetdnevnih planinsko turističnih potovanj julija in avgusta na Durmitor in Taro, čemur sem dodal še vzpone na Komove in Ma-glič. Letos bomo pripravili že 11. in 12. potovanje, doslej pa je bilo z menoj več kot 500 udeležencev. Najštevilnejši in naj-zvestejši so Slovenci. Na koncu koncev to niti ni nenavadno, če vemo, da je od celotnega števiia članstva planinske organizacije v Jugoslaviji polovica iz Slovenije.
Medtem ko so bili najzvestejši prijatelji Tare in Durmitorja doslej Slovenci, je bil naš najlskrenejši sodelavec in vodnik po Durmitorju Branislav Cerovič.
LJUBEZEN NA PRVI POGLED___
še preden sem leta 1984 spoznal Branka, kot ga planinci najpogosteje kličejo, sem si ob iskanju ustrezne literature o Durmitorju kupil prvo izdajo njegove knjige »Durmitor in kanjon Tare« (zdaj že obstaja druga, bogatejša izdaja te knjige, ki je prevedena tudi v nemščino in angleščino).
Kot pravi planinski memento vedno znova kličem v spomin njegovo prvo opažanje Durmitorja, ki ga je v svoji knjigi takole popisal:
»Ko sem prehodil iz Beograda do sem vseskozi peš dolgo pot brez prebite pare v žepu, otovorjen z nahrbtnikom, prepolnim kozarcev z domačo marmelado in drugimi malenkostmi, sem nenadoma postal bogat. Če bi bil pesnik, bi navdahnjen od prizora vsekakor spočel vzvišene verze. Vendar nisem imel niti fotografskega aparata, da bi od tega srečanja ostale vsaj črnobele razglednice. Pa saj je on to sam napravil — Durmitor. Z ostrim dletom si je izdolbel mesto v meni, ne v kotičku, temveč sredi mene. Postal je nepozaben in se mu ne morem več izogniti «
Tej ljubezni na prvi pogled, ljubezni (saj za to ne najdem lepšega Izraza) do Dur-
mitorja, je Branko Cerovič ostal zvest od leta 1932 pa vse do danes. Če je Julius Kugy postavil, kot sam lepo pravi, našemu ponosnemu Triglavu najvišje oltarje, potem je Cerovič najvišje oltarje postavil in jih še vedno postavlja Durmitorju. Med svojimi bivanji s planinskimi skupinami na Durmitorju, takih potovanj pa je bilo doslej deset, nisem nikoli izpustil priložnosti, da ne bi obiskal Branka v njegovi planinski počitniški hišici v turističnem naselju Ivan dol. Prišel sem celo s cčlo skupino in številnim je Branko v svojo knjigo napisal posvetilo. Vedno smo našli čas, posebno pa med dolgimi vzponi na Bobotov kuk, Savin kuk ali Crveno gredo, med pešačenji po durmitorsklh livadah, za pogovor in planinska premišljevanja.
Tako sem nekoč prosil Branka, naj ml pripoveduje, kako se je začelo. Od kod. Kdo mu je vsadil veliko ljubezen do gora. »Tistega davnega leta 1931,« ml je pripovedoval, »sem šel s svojim sošolcem na obisk k njegovim sorodnikom v Sarajevo. Ta čisto nič nenavaden obisk se je zato, ker so bili najini gostitelji ljubitelji narave in člani delavske planinske organizacije Prijatelj prirode, končal karseda nenavadno. S temi ljudmi sva hodila po Trebeviču, Igmanu in Jahorini, nato pa sva po njihovem nasvetu križarila še po Prenju in Veležu ter se od tod sko2i Hercegovino peš in brez kakršnekoli opreme podala do Dubrovnika. Na tej poti sem zares našel tisto, o čemer sem do takrat samo sanjal: vznesena doživetja spoznavanja in odkrivanja narave in svoje mesto v njej.«
Vendar se je prava in organizirana Cerovi-čeva planinska dejavnost začela leta 1933. Kot študent beograjske fakultete se je včlanil v Združenje študentov planincev. Organiziral in vodil je nedeljske planinske izlete, sodeloval pri gradnji planinskega doma na Kopaoniku, kamor je na izmene po 14 dni vodil skupine smučarjev, organiziral poletne pohode po gorah Srbije, Makedonije in Črne gore. Ena od teh planinskih tur je peljala na Jakupico, Peli-ster, Galičico, Korab, Šar planino, Pro-kletije, Komove, SInjajevino, Durmitor, Maglič, Bioč in Volujak in je trajala kar dva meseca. Iz tega planinskega društva je šla skupina s Cerovičem na raziskovanja v albanske Prokletije. To je bila do leta 1948 edina jugoslovanska planinska skupina v albanskih Prokletijah. Vendar je Cerovič posebno pozornost vseskozi posvečal Durmitorju, kjer je predvsem označeval in markiral planinske poti.
VOJAK V SLOVENSKIH ALPAH
Če pravimo, da je Durmltor prva in največja Cerovičeva ljubezen, so slovenske gore, Julijske in Kamniške Alpe, njegova druga ljubezen,
«Vojaščino,« mi je pripovedoval Branko, »sem leta 1937 in 1938 služil v šoli rezervnih oficirjev v Mariboru, Dneve, ko sem lahko še! iz vojašnice, sem izkoristil za podrobnejše seznanjanje s Pohorjem v zimskih in poletnih mesecih. Takoj ko sem po odsiuženju vojaškega roka prišel iz vojašnice, sem šel na petnajstdnevno spoznavanje Kamniških in Julijskih Alp. Leto dni pozneje sem bil na lastno prošnjo poslan na dvomesečne vojaške vaje v prvem planinskem polku (garnizije Mojstrana, škofja Loka In tabor Pokljuka), kar mi je omogočilo, da sem sam ali v skupini z vojaki ponovno prehodil del Julijcev in bil tudi nekajkrat na Triglavu, Mobilizacijsko življenje predvojnega leta 1940 (na vsakih 15 dni vojaških vaj je bilo 15 dni dopusta) sem izkoristil za več poletnih izletov na gore Srbije, poleti pa v gore črne gore.«
V Cerovičevo predvojno planinsko dejavnost lahko štejemo še brošuro »Durmitor«, ki jo je leta 1938 napisal skupaj s prof. dr. B. Gušičem iz Zagreba. To je bil pravzaprav prvi vodič po Durmitorju. Poleg tega je imel številna predavanja, ki so bila tisti Čas ilustrirana samo z zemljevidi in skicami, izdelal pa je tudi pregledno grebensko karto Kopaonika z vrisanimi smučarskimi turami. Skupaj z inž. Ratimirom Stefanovičem je dal pobudo, urejal in sodeloval s prispevki za tri številke Almanaha Srbskega planinskega društva. V tem društvu je bil Cerovič dve predvojni leti sekretar. Potem je prišla vojna, ki jo je B. Cerovlč kot ujeti častnik stare jugoslovanske vojske preživel v nemškem ujetniškem taborišču.
»Kolikokrat sem,« se spominja Branko, »v popolni negotovosti premišljeval, če se bom vrnil v domovino k svojim. Ali bom še kdaj planinari! po Durmitorju. Ko sem iz Ilegalnega taboriščnega unikatnega biltena zvedel za prehod enot NOV jeseni leta 1942 z območja Durmitorja v Bosno, sem za taboriščni stenski časopis po spominu narisal pregledno karto območja Durmitorja, Ptve, Magliča In Vo-lujka z oznakami možnih prehodov prek Pive in prek imenovanih gorž. Ko sem risal karto, sem čutil, kot da sem v družbi z našimi borci.«
PO VOJNI VIHRI_________
Vojna se je končala In že poleti leta 1945 se je Cerovlč po vrnitvi iz ujetništva iz garnizije Kamnik odpravil v Grintovce, na Skuto in Planjavo, z gorami Črne gore
Bran I s lav Cerovlč (v kratkih hlačah) In avtor prispevka Tomlslav Jagačlč — kfe pa drugje kot na Durmllorju	[Foto: Ratka Juratovlč)
pa je spet nadaljeval prijateljevanje leta 1947, »vesel,« kot pravi, »da je moje delo na Durmitorju preživelo črno vihro. Tako sem se odločil še naprej vzdrževati in širiti mrežo markiranih poti in vzponov, to pa delam še dandanašnji.« Ko so ga leta 1949 iz Beograda premestili v Split, je Cerovič tudi svojo planinsko dejavnost preselil v glavno mesto Dalmacije in v dalmatinske gore. Starejši planinci iz Dalmacije In Splita, posebno še člani PD Mosor, se dobro spominjajo Cerovičeve dejavnosti pri organiziranju orientacijskih tekmovanj, množičnih planinskih izletov, medsebojnih obiskov planinskih društev, organiziranja pohodov v visoke gore Bosne in Hercegovine, obnavljanja in začetka obratovanja planinskih koč in zavetišč. Povsod je aktivna vloga pripadala Ceroviču. V Splitu je živel in delal do leta 1959, deset let, potem pa se je vrnil v Beograd. Branislav Cerovič je od nekdaj želel, da bi tudi Srbija dobila svojo planinsko revijo. Pa so prav njemu po vrnitvi iz Splita v Beograd ponudili, naj bi bil glavni in odgovorni urednik revije »Kroz planine«, Žal je ta revija po nekaj številkah ugasnila, ker ni imela moralne in materialne pomoči. Skoda! Zdaj obstaja po-
PLANINSKI VESTNIK^^^^mh^MM^BM^MI
266
buda, čeprav skromna, da bi v Srbiji po toliko letih vendarle obnovili planinsko revijo. Osebno ne morem verjeti, da zadeva ne bi uspeta. Vendar se bo treba iskreno potruditi in biti vztrajen, da bi bila stvar uspešna. Pa čeprav bi izhajala kot dvojne številke šestkrat letno.
ŽIVETI ZA DURMITOR _ _
Pa se vrnimo k Durmitorju! Nekega večera sem se pred tremi leti vračal s tremi tovariši od Ledene jame mimo Kovačevičeve planšarije v Lokvicah proti Črnemu jezeru in Zabljaku. To je bilo vračanje z akcije, na kateri smo iskali tovariša, ki se ni vrnil s ture do Ledene jame. Bali smo se, da se mu ni kaj pripetilo, v takih primerih pa je organizatorju najhuje. Našli smo ga. Pot nas je vodila skozi Ivan dol, kjer so postavljene zasebne počitniške hišice in kjer stoji tudi hišica našega Branka Ceroviča. Bili smo utrujeni in lačni, pa sem tovariše peljal k Brankovi hišici, Nihče od njih ni vedel, čemu in kam jih peljem. Želeli so si samo, da bi si nekoliko odpočili in se napili, to pa je bila hkrati priložnost, da bi se od Branka posfovil In se mu zahvalil za prijateljevanje in pomoč, ki nam jo je nudil, kajti naslednji dan bomo odšli iz Zabljaka. Pri Branku pa je bila poslovilna večerja: splitski planinci, stari Brankovi prijatelji, so se imeli naslednji dan po večdnevnem bivanju na Durmitorju, ko jim je njegova hišica služila kot planinska koča, namen vrniti domov v Split, pred tem pa je bilo treba kaj prigrizniti in popiti.
Tako so nas Branko in Splitčani povabili na večerjo.
Se danes po treh letih nisem tistim, ki so nas v strahu čakali v hotelu v 2ab-Ijaku, odkril skrivnosti, zakaj se je naša trojica tisti večer tako dolgo zadržala. Tisti večer je bil namreč pri Branku nenačrtovan planinski sestanek. Tema pogovora so bile gore in Durmitor. Branko Cerovič je moral mesece dolgo puščati svoje stanovanje v Beogradu prazno ter poleti in pozimi preživeti veliko časa na Durmitorju, da je lahko napisal knjigo »Durmitor in kanjon Tare«, v kateri so opisi planinskih izletov, pregledna planinska karta, podroben opis splavar-jenja po Tari ter številne avtorjeve barvne fotografije. Pripravil in napisal je tudi Planinski vodič po gorah Črne gore, vendar, žal, za to knjigo, ki bi jo še kako potrebovali in ki bi nam še kako koristila, doslej ni bilo mogoče najti založnika.
GORA POTREBUJE KOČO _
Povojno delo tega planinskega zanesenjaka je nadaljevanje njegove predvojne planinske dejavnosti.
Odkar je B. Cerovič v pokoju, je njegovo planinsko delo še intenzivnejše, in sicer pri vzdrževanju in širjenju mreže poti in vzponov (pri čemer je Cerovič našel precej sodelavcev), prt postavljanju planinskih bivakov in zavetišč ter pri vodenju planinskih skupin, posebno še iz Slovenije in Hrvaške.
»Tisto, kar Slovencem pomeni Triglav,« mi je pojasnjeval Branko, »pomeni nam v Črni gori Durmitor. Vi ste v Sloveniji za Triglav zgraditi in razširili planinski dom na Kredarici, mi na Durmitorju pa nimamo planinskih koč. Tista pri Škrčkih jezerih je preskromna, če se hočem zelo milo izraziti. Imamo dve zavetišči, morali pa bi jih imeti več. Sam si predstavljam zidavo večjega doma v bližini glavnega vrha (Bobotov kuk), morda v Valovitom dolu. Prav gotovo bo do tega nekoč prišlo, če bomo našli investitorja in sposobne ljudi, ki bodo želeli povezovati jadranski in gorski turizem Črne gore. Dokler v Zabljaku ni aktivnega planinskega društva, je to še daleč. Takrat mene ne bo več med živimi,« mi je ob neki priložnosti dejal žalostno na Savi-nem kuku, ko sva se z očmi sprehajala po durmitorski panorami. Na koncu te resnične zgodbe o nekem planinskem življenju, posvečenem Durmitorju in goram, naj povem, da je PD Rad-nički sprožil akcijo, v kateri bi eno od planinskih zavetišč, bivak na Durmitorju, imenovali po njem. Upamo, da bodo tak izraz spoštovanja, priznanja in hvaležnosti podprli vsi planinci, posebno še tisti, ki so Branislava Ceroviča osebno spoznali, in takih planincev iz Slovenije ni malo.
Greste na Durmitor in Taro?
Iz Maribora je prišla novica, da se je 22 članov PD Jakob Aljaž odločilo za desetdnevno potovanje na Durmitor, Taro, Komove in Maglič, En sicer od 4. do 13. avgusta letos. Potovali bodo v organizaciji drugega zaljubljenca v Durmitor Tomislava Jagačiča iz hrvaškega Varaždina.
Z njim bodo letošnjega avgusta in v prvem terminu, od 30. junija do 9. julija, potovali po Is lih poteh planinci iz Divače, Radovljice, Ljubljane, Kamnika, Samobora in Zagreba. Za obe potovanji je še nekaj prostih mest. Tisti, ki bi želeli kaj več zvedeti o teh tradicionalnih potovanjih, v katera je vključeno tudi tridnevno splavarjenje po Tari, naj pišejo na naslov: Tomislav Jagačič, Slavenska 19, 42000 Varaždln (telefon 042/47 512).