Dušan Pirjevec, Strukturalna poetika. Kibemeti-ka, komunikacija, informacija.
Literarni leksikon. Študije, dvanajsti zvezek. Izd. SAZU, Ljubljana 1981, 93 str
Za posplošeni prikaz Pirjevčevega gesla v Literarnem leksikonu ni potrebno iskati besed. Povzamemo jih lahko kar iz Redakcijskega pojasnila na koncu knjige izpod peresa Darka Doli-narja, ki je Pirjevčevo besedilo pripravil za tisk. Vrsto pomislekov našteje redaktor v svoji spremni besedi, kakor v strahu, da ga ne bi prehitel kritični opazovalec: da kaže Pirjevčeva razprava »sledove prvega spopada s snovjo«, »precej citiranja in povzemanja obravnavanih znanstvenih del«, »nekaj ohlapnih formulacij«, »rahlo nesorazmerje med ambicioznim začetkom« in »ne povsem dodelan/im/ kon/cem/, med obširnim prikazom obče komunikacijske in informacijske teorije ter krajšo predstavitvijo njune aplikacije na literaturo«, da manjka podatkov in imen vrste Uterarnih strukturahstov, da je opazna nepreglednost glavnih problemskih področij, raziskovalnih metod in interpretacijskih postopkov. Skratka, gre za pomisleke, ki so jim botrovala stroga redaktorjeva merila.
Za predlogo sta bila na razpolago dva rokopisa predavanj iz let 1974 in 1975. Redakcija si je izbrala prvega, ki je bolj ustrezal propozicijam Literarnega leksikona. Drugi, za geslo neizrabljeni Pirjevčev rokopis sooča strukturabio poetiko s t. i. imitacijsko-gnoseološko estetiko, načenja
89
splošnejše in načelnejše vprašanje o vlogi in mestu strukturalne poetike v našem svetu in o njenem pomenu za umetnost Predavateljeve izjave o strukturalni poetiki tu so delen odgovor na vprašanje po vzroku nekam nedodelane, na hitro in nezadovoljno zaključene predstavitve strukturalne poetike v predhodnem rokopisu. Ne gre več za komentirano predstavitev strukturalne poetike, kakršna ustreza konceptu Leksikona, ampak za poglobljeno refleksijo o njej. Ni tako obsežna, da je ne bi mogli na tem mestu v glavnih obrisih obnoviti. To se mi zdi u-pravičeno, ker geslo ni bilo natisnjeno zgolj kot eno izmed mnogih drugih v Leksikonu, pač pa tudi kot posmrtna predstavitev Pirjevčevega dela; še bolj zato, ker se je Pirjevec lotil strukturalne poetike prav zaradi najsplošnejših vprašanj o naši kulturi, ki jih je mislil z njeno pomočjo rešiti, ne pa zaradi morebitne vzhičenosti nad njenimi metodičnimi in interpretacijskimi postopki. Ker mu strukturalna poetika na ta splošna vprašanja ni dala ustreznih odgovorov, jo je tudi zapustU. Takole je bilo naprej Pirjevčevo razmišljanje o strukturalni poetiki.
1. Samo strukturalna poetika je zmožna razlagati nekatera modema besedila, npr. novi roman.
2. Strukturalna poetika je edino znanstveno u-kvarjanje z Hteraturo, ker jo tehta z matematično mishjo. S stališča znanosti ne more biti proti njej nobenega ugovora.
3. Strukturalna poetika se samorazumeva kot konec 2500-letne tradicije imitacijsko-gnoseo-loške estetike; umetnost ji ni več imitatio (posnetek). Vrsta izjav strukturalistov ne dopušča dvoma o takem samorazumevanju. Tu pa nastopi problem. Strukturalni poetiki umetnost torej ne more biti »čutno svetenje ideje«, oz. čutno pojavljanje resnice. Na razpolago ji ostaneta dve možnosti: umetnost ji je lahko zgolj nekaj čutnega (igra) ali sama resnica brez čutnosti (znanost). Nobena od možnosti ni za umetnost dobrodejna. Definiciji pomenita ah zanikanje ali degradacijo umetnosti, s tem pa tudi njene poetike, česar strukturalna poetika v dobro svoje eksistence ne bi smela sprejeti. Nekje v sklepanju mora biti napaka: aU v dejstvu, da je imitacijsko-gnoseološki estetiki umetnost nekaj drugega kot pojavljanje resnice v čutni obliki ali pa v pretiranosti samo-prepričanja, da je strukturalna poetika prelom z imitacijsko-gnoseološko estetiko.
Strukturalna poetika ugotavlja, da je bila umetnost človeku vedno sredstvo spoznanja resnice in kot taka spoznanje nižjega tipa v primerjavi z znanostjo. To potrjujejo razna prepričanja, a) Da je umetnost danes že presežena in zato nepotrebna. V naši civilizaciji lahko upravičimo po-
trebnost znanosti in tehnike, ne moremo pa tega storiti za umetnost Vemo, da brez znanosti in tehnike ne bi mogli živeti, nismo pa prepričani, da isto velja tudi za umetnost b) Druga praksa je, da ima znanost pravico podučevaU umetnost (npr. kritik Uterata) in v razpravah prevajati umetnostni jezik v znanstveno racionalnega, in tretja, c) da umetnost v popolnosti lahko razloži že šolski pouk. Za strukturalno poetiko je naša civilizacija zavezana eni sami resnici, do katere vodi več poti. Najkrajšo sta si izbrala delo in znanost, umetnosti pa pripada daljša pot, ki je zaradi tega manj pomembna. Lotman, ki je Pirjevcu ilustrativni avtor strukturalne poetike, na podlagi teh dejstev ugotavlja, da so naše koncepcije o človeški kulturi nezadostne. Pirjevec za tem hitro in brez običajnega logičnega utemeljevanja zaključi razmišljanje o strukturalni poetiki: zavračanje starih literarnih znanosti z njene strani je neutemeljeno; od gnoseološke se je treba o-brniti k ontološki problematiki umetnosti, kakor je nakazal že Hegel.
Ostane nam, da kar sami poskušamo zapolniti praznino z manjkajočimi sklepi. Nobenega dvoma ni, da se kljub vsem pohvalam Pirjevčev prikaz izteka v nezaupnico strukturalni poetiki. Njena trditev o prelomu s tradicionalnimi literarnimi znanostmi se mu zdi pretirana in neosnovana, saj se tudi sama vključuje v njihovo vrsto z definicijo umetnosti kot modela sveta; neosnovana tudi zato, ker tradicionalna literarna znanost ni bila podrejena samo gnoseološko-mi-metičnemu razumevanju umetnosti. Novost strukturalne poetike je v priznanju nezadostnosti naših konceptov o človeški kulturi, ker in kadar ti temeljijo na delu in znanosti, dejavnostih, ki zapostavljata umetnost kot fakultativni, manjvredni način spoznavanja. Čutiti pa je Pirjevčev očitek Lotmanu, da se njegova poetika ni potrudila to neustrezno koncepcijo spreminjati.
Pozitivno razrešitev za strukturalno poetiko slutimo v njeni drugi definiciji umetnosti: umetnost je komunikacijsko sredstvo. AU s to oznako postaja strukturalna poetika pozorna tudi na tisto plat umetnosti, ki ni v konkurenčnem in s tem že v podrejenem položaju do znanosti? Beseda komunikacija ima v slovarju dva pomena. Prvi bi bil - poenostavljeno - odprtost za medsebojno sporazumevanje, drugi pa - manj dialektičen -posredovanje informacije. Komunikacija na prvi način bi bila lahko temeljni pojem novega razumevanja sveta, razUčnega od tistega, ki ga o-predeljujeta znanost (mislim, torej sem) in delo (delujem, torej sem), preko katerih se bistvo tega sveta - moč - najustrezneje izraža. Pirjevec ugotavlja, da strukturalna poetika, kakršno poznamo danes, ni izkoristila te možnosti. Struktural-
90
na generativna poetika nima formulacije, da se umetniškost realizira v komunikaciji, v odprtosti. Umetnost je zanjo samo komunikacijsko sredstvo. Strukturalna poetika je izrabila drugi pomen besede komunikacija in se preko njega vključila v kibernetiko, vedo o obvladovanju vsega, kar je. Tako se je v loku vrnila nazaj tja, od koder je že kazalo, da se bo odcepila: k službi moči. Nehierarhični komunikacijski model (ek-spedient-sporočilo-recipient) je izgubil svojo dialektično razsežnost Pomembna je postala samo sprejemna faza komunikacijskega akta -kibemetični model reakcije sistema na informacijo. Informacija je kibernetiki pomembna kot prenašalka spoznanj, ki pomagajo svet razumeti in obvladati. Strukturalna poetika je zanemarila fatični moment komunikacije. Nefiote je potrdila prepričanje, da je položaj \mietnosti v naši civilizaciji vprašljiv, oljtičala je pri degradaciji umetnosti.
Zapletenost problema s tem še ni razvozlana. Strukturalna poetika priznava umetniškim besedilom maksimalno informativnost Dobe jo zaradi posebnega načina branja, ki ni linearno kot pri praktično sporazumevalnifi in strokovnifi (znanstvenih) besedilih,' ampak prostorsko, iko-nično (s stalnim vzporejanjem in kontrastira-njem prebra^iega). Pa tudi interpretacije, ki so se skozi zgodovino prilepile umetniškim besedilom, povečtijejo njihovo informativnost Maksimalna informativnost bi pomenila tudi ma,ksi-malno spoznavno moč, če strukturalna poetika ne bi tega sklepa omejila z izjavo, da ne gre za običajno, ampak posebno, estetsko informacijo. Kaj z estetsko informacijo početi v kibemetičnih modelih sodobnosti, je drugo, pri avtorjih, ki jih je pregledoval Pirjevec, nezastavljeno in nerešeno vprašanje. Jasno je, da na področju družbene moči taka informacija in komunikacija, za kateri je značilna odprtost obeh komunikantov, ne moreta doseči velikega uspeha. Zato jo strukturalna poetika, ki je člen kibernetike, pušča ob strani in gre raje tehtat možnosti, ki jih umetnostna produkcija nudi na področju družbenega uspeha in vpliva. Postane člen socioloških raziskav, umetnost opazuje z aspekta njenih manipulacijskih potencialov.
Pirjevčeva nezaupnica strukturalni poetiki ni deklarativna; v večji meri kot jasni stavki jo izraža nezaključenost razmišljanja o njej in usmeritev k fenomenologiji, ki je, opiraje se tudi na izsledke komunikacijske teorije, po svoje rešila problem.
¦ Pirjevec uporablja namesto tega izraza »vsakdanji« in »navadni« jezik.
Natančnega poročila o vsebini obravnavane publikacije tale zapis ni prinesel. Nadomestilo ga bo pozorno branje Pirjevčeve jasno, logično, zanimivo in svojsko pisane knjižice.
Miran   Hladnik Filozoiska fakulteta v Ljubljani
91