Izvirni znanstveni clanek UDK 316.774:004.738.5 Tanja Oblak Crnic, Jernej Prodnik PRISTRANOSTI INTERNETA IN (NE)MOC SPLETNIH OBCINSTEV IZVLECEK: Namen prispevka je pokazati na omejitve »emancipatornih« potencialov interneta kot medija in opozoriti na svojstvene pristranosti, ki zmanjšujejo avtonomijo pri delovanju ter izbirah posameznikov na spletu. Avtorja najprej konceptualizirata kibernetski prostor kot skupek materialne infrastrukture, javnih reprezentacij in vsakodnevnih praks, kar jima omogoci, da analiticno razmejita kljucne ravni, prek katerih se vzpostavljajo razmerja med spletnimi akterji. V nadaljevanju prek kritike tehnološkega determinizma predstavita lasten model materialnih, vgrajenih in strukturnih pristranosti. Medtem ko materialne pristranosti izhajajo iz same tehnicne infrastrukture interneta, ki temelji v mrežni strukturi in spletnih povezavah, so vgrajene pristranosti povezane z digitalnimi vešcinami, homogenizacijo izbire in mehanizmi avtoritete. Pri strukturnih pristranostih igrajo kljucno vlogo komodifikacija, privatizacija in koncentracija, ki se prenašajo tako na tehnicno infrastrukturo samih omrežij kot na vsebine in aplikacije, ki tecejo na omenjeni materialni platformi. Avtorja clanek skleneta z razmislekom o posledicah teh ugotovitev za proucevanje spletnih obcinstev. KLJUCNE BESEDE: pristranosti in kibernetski prostor, obcinstva, splet in internet, neenakosti, hierarhicnost, koncentracija moci The biases of the internet and the (un)power of web audiences ABSTRACT: The main purpose of this article is to set out the main limitations of the »emancipatory« potential of the Internet, and to show certain biases of this technology with regard to audiences and individual agency online. The text first conceptualises cyberspace as an assemblage of material infrastructure, public representations and everyday practices which enables the differentiation of the key levels through which relations among different actors on the Web are formed. The authors then provide a critique of technological determinism by focusing on their own model of material, incorporated and structural biases that constrain the power of audiences and possible emancipatory potential that could develop online. While material biases derive from the technical infrastructure of the Web that is based on network structure and web links, embedded biases refer to digital competencies, the homogenization of choice and mechanisms of authority. When it comes to structural biases, crucial areas include Tanja Oblak Crnic, Jernej Prodnik commodification, privatisation and concentration which are transmitted via both the technical infrastructure as well as content and applications. The authors conclude with a consideration of the possible consequences of these findings for understanding the complicated relations involved in studying audiences on the Web. KEYWORDS: biases and cyberspace, web-audiences, the web and the Internet, inequality and hierarchies, concentration of power 1 Uvod Podobno kot razmah drugih novih tehnologij je tudi pojav interneta spremljalo svojevrstno utopicno pricakovanje, da gre za rojstvo emancipatornega medija, ki bo opolnomocil posameznike ter do tedaj izolirane in nemocne množice uspešno povezal v skupno globalno vas. Avtorji so kljucna razloga za to videli v decentraliziranosti in nehierarhicnosti te nove tehnologije, pojmovni seznami novonastalih enakosti pa so segali na raven ozemeljsko, politicno kot tudi kulturno in družbeno pogojenih oznak (Kitchin 1998): brezmejnost in brezprostorskost, enakopravnost in nehierarhicnost, demokraticnost in brezvladje so denimo oznacevali potenciale nove tehnologije, ki naj bi vzpostavila nov družbeni red – red brez hierarhij in klasicnih avtoritet, red skupnega in enakega, red, ki je javen, vsem dostopen in odprt. Taka ideja vsesplošne »enakosti « se je zgodovinsko gledano elegantno vpela v kontekst ameriške kontrakulture v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki je z znanstveno ideologijo ter zahtevami vojske (decentralizacija zavoljo morebitnih napadov) bistveno pripomogla k razumevanju interneta kot »romanticnega medija« (Curran in Seaton 2003). Z množicnostjo in popularnostjo se je kibersvet zlil z vsakdanjo realnostjo do te mere, da so se težnje po urejanju in reguliranju »virtualnega« življenja ter vladanju temu življenju na spletu širile podobno hitro, kot se je razširil spekter »spoznanj« o negativnih implikacijah nove tehnologije. V privlacen in pester novi spletni svet so se namrec naselili tudi kaoticni, dezintegrativni in družbeno gledano patološki poja vi. V zgodbo o boju med avtoritarno, nadzorovalno usmerjeno politiko do spleta in na drugi strani libertarno-demokraticnim pristopom, ki zagovarja splet kot skupno javno dobrino, ki ni last nikogar, razen uporabnikov samih (Connery 1997; Knapp 1997), so z razmahom ekonomskih akterjev in specificnih interesov moci v delovanje spleta odlocno posegli interesi kapitala in kmalu vzpostavitev nove ekonomske elite, ki so – kot v primeru drugih medijskih korporacij – pricele pomembno strukturirati novomedijski vsakdan. Kljucna posledica pestre plejade sprememb je bila postopna »normalizacija« svetovnega spleta ter ocitno razpadanje meja med domnevno locenostjo »virtualnega« in »realnega« prostora: vseprisotnost svetovnega spleta v vsakdanjih praksah uporabnikov je namrec prispevala k njegovi naturalizaciji, saj so o specifikah njegove uporabe uporabniki prenehali zavestno razmišljati, internet pa je v številnih pogledih postal kvecjemu podaljšek družbenega življenja oz. njegovo nadaljevanje. S tem je splet v veliki meri pricel odražati družbo kot takšno (Prodnik 2010). Kljub temu se zdi, da je »moc« uporabnikov še vedno prepušcena njim samim; kot da bi popularno razumevanje spleta gradilo na ideji vsemogocnega uporabnika, ki se Pristranosti interneta in (ne)moc spletnih obcinstev vedno in vselej lahko svobodno odloca, kaj, kako in cemu bo na spletu pocel, z vsakim novim klikom pa povzrocil vihar in novo družbeno revolucijo. Še vec, uporabniki so mnogokrat celo v znanstvenih zapisih sprejeti kot aktivni in samorefleksivni akterji, ki povsem samostojno odlocajo o svojih rabah in potrebah (Napoli 2011). Skrajno zaupanje v »vsevedocega« uporabnika, ki razume splet in zna uporabljati njegove aplikacije, je odraz zame(gl)jenega pogleda ne le na spletno realnost, ki se reproducira skozi medijski in tehnološko-deterministicen diskurz, ampak tudi na širšo družbo, saj spregleda pogojenost in omejenost posameznika v družbi. Ta se podobno kot v družbenih odnosih odraža tudi na svetovnem spletu: posameznik je tehnološko, strukturno in ideološko mocno omejen v svojem delovanju. Kljucna težava idealisticnega dojemanja domnevno avtonomnega posameznika je predvsem v ignoriranju neenakih razmerij moci, ki obstojecega družbenega statusa quo niso zgolj preslikala na splet, ampak so po empiricnih analizah Hindmana (2009) obstojece neenakosti celo povecala. Na ravni spletnih vsebin je namrec prišlo do koncentracije prometa v smer najbolj priljubljenih spletišc, na ravni rab pa pri spletnih obcinstvih prihaja do vsaj tako visoke koncentracije kot v tradicionalnih medijih. Ceprav je internet vsakemu posamezniku, ki ga uporablja, omogocil preprosto produkcijo vsebin in prispeval k svojevrstni demokratizaciji, rezultat vec kot ocitno ni tudi dejanska razpršitev vpliva in moci med posameznike, kar je le ena izmed mnogih kontradikcij interneta kot medija. Svojevrstno opolnomocenje in zmanjševanje ekskluzivnosti pri produkciji vsebin namrec spremlja narašcanje neenakosti zaradi koncentracije pri njihovem sprejemanju.1 Vztrajanje na avtonomnem in aktivnem uporabniku zato v veliki meri pomeni negacijo spoznanja, da so se na spletu prek izrazite komercializacije in komodifikacije kibernetskega prostora ter prenosa siceršnjih družbenih neenakosti na splet vzpostavile (nove) stroge hierarhije, ki na strukturni ravni obvladujejo internet kot medij. Po drugi strani ne gre spregledati niti subjektivnih, socialno-psiholoških omejitev pri izbirah posameznikov, saj imamo ljudje le redko racionalen, še manj pa popoln nadzor nad svojimi odlocitvami (Salecl 2011). Vseprisotna možnost izbire, ki jo imamo v današnji družbi na številnih podrocjih in ki jo lahko razlagamo s poznokapitalisticno »ideologijo izbire«, je v resnici zreducirana na osebno pravico posameznika do izbire in posledicno prevzemanje odgovornosti za te odlocitve. Ideja (pre)številnih možnosti pri izbiri je ocitna 1. Te neenakosti se zaradi specifik interneta reproducirajo – najvecji akterji imajo najvec virov, s cimer lažje ohranjajo svoj položaj ali ga celo izboljšujejo, (predvsem financne) ovire pri vstopu med najvecje igralce pa se povecujejo. Hindmanova (2009: 6. pogl.) raziskava je sicer vkljucevala tudi analizo blogov. Kljub temu da imajo milijoni bloge, je res dobro obiskanih le pešcica, še bolj problematicno pa je, da so »glasovi« teh blogerjev nereprezentativni glede na celotno družbo. Majhno skupino ljudi, ki pišejo najbolj obiskane bloge, namrec sestavlja predvsem družbena elita. Med avtorji najbolj obiskanih blogov so tako na primer skorajda vsi koncali univerzitetni študij, kar dve tretjini jih ima doktorat, enak delež jih je diplomiralo na elitni univerzi. Hindman (prav tam: 124; prim. Kaye 2011) blogosfero zato primerja z atensko demokracijo – tisti, ki se lahko posvetijo politiki in javnim debatam, so tisti z najvec družbene avtonomije. Tanja Oblak Crnic, Jernej Prodnik tudi za splet, pri cemer neskoncnost potencialnih spletnih mest pogosto niti najmanj ne deluje osvobajajoce. Tako se uporabniki zaradi udobja najveckrat odlocajo za obiskovanje istega družbenega omrežja kot vecina prijateljev, pri brskanju po spletnih virih pa za tiste možnosti, ki jih Googlov iskalnik na seznamu zadetkov navede na prvih mestih. V okviru teh struktur imajo posamezniki še vedno razmeroma odprte možnosti ter dovolj prostora za izbiro in avtonomno delovanje, a protislovja novih medijev so neizbežna (Rice 1999): pojav nišeizacije in izolacije na eni ter koncentracije na drugi strani; možnosti za široko in nehierarhicno mobilizacijo, a obenem povecevanje razlik v razmerjih moci. Ta protislovja so inherentna že samemu internetu kot tehnologiji, ki je bil sprva zasnovan kot razpršeno in decentralizirano omrežje, s komercializacijo, množicnostjo in popularizacijo pa se je moc pri podajanju vsebin, ki tecejo na tej tehnološki podlagi, pricela koncentrirati. Kot poudarja Mattelart (2000: vii), gre v teh paradoksih le za navidezna nasprotja: fragmentacija je povsem logicna posledica homogenizacije družbe, ki je inherentna poenoteni ekonomski sferi. Povecuje se namrec prepad med racionalnostjo trga in raznolikostjo kultur, med tehnoznanstveno logiko, ki teži k poenotenju in redukciji, ter kulturno potrebo, da necemu (raznolikemu) pripadamo. Pricujoci clanek se loteva razgrnitve družbenih in tehnoloških ravni, ki v veliki meri vplivajo na posameznikovo vedenje, strukturirajo njegovo obnašanje ali omogocajo nekatere aktivnosti, drugih pa ne. To nikakor ne pomeni, da so obcinstva ali uporabniki vsestransko determinirani in neavtonomni, vsekakor pa so v svojih aktivnostih vcasih bolj, drugic manj omejeni. Namen prispevka je pokazati prav na vprašljivo »emancipatorno « moc interneta kot medija ter opozoriti na vlogo tistih dejavnikov, ki vnašajo svojstvene pristranosti v sicer pestra in heterogena spletna okolja. Zato najprej konceptualiziramo kibernetski prostor kot skupek materialne infrastrukture, javnih reprezentacij in vsakodnevnih praks, na podlagi katerih analiticno razmejujemo kljucne ravni, prek katerih se vzpostavljajo pomembna razmerja med spletnimi akterji. Nato se skozi kritiko tehnološkega determinizma posvetimo analiticni razmejitvi svojstvenega modela pristranosti, kjer locujemo med materialnimi, vgrajenimi in strukturnimi pristranostmi interneta. Vsaka od omenjenih pristranosti in ravni znotraj njih potencialno omejuje emancipatorno moc domnevno avtonomnega in aktivnega internetnega uporabnika, pri cemer se v okviru teh pogojenosti pojavljajo tudi pomembne razlike in dejavniki, ki se z razlicnimi stopnjami vpliva tudi medsebojno omejujejo ali omogocajo. Clanek sklenemo z razmislekom o morebitnih posledicah pristranskosti spleta za razumevanje zapletenih razmerij na podrocju proucevanja spletnih obcinstev. 2 (Infra)struktura kibernetskega prostora: materialna forma, reprezentacija in izkustvo Pri umešcanju kulturnih in medijskih sprememb, povezanih z novimi mediji, se naslanjamo na koncept kibernetskega prostora, ki pa je v sodobnih razpravah pogosto uporabljen le na metaforicni ravni. Kot opozarja Dahlgren (2009: 155), nastopa v tem primeru kibernetski prostor le kot neka rezidualna kategorija, kot »neprostor«, pri cemer se izgubi možnost za bolj poglobljeno analizo družbenih transformacij na ravni Pristranosti interneta in (ne)moc spletnih obcinstev izkušenj, identitet, vešcin in horizontov pricakovanj. Nunes (2006) denimo odpre prostor za tovrstno raziskovanje, ko se eksplicitno vpraša, »kje je kibernetski prostor?«, saj ga opredeli širše kot zgolj podrocje praks in izkušenj. Po Nunesu se namrec sleherna analiza kibernetskega prostora nanaša na dinamicna razmerja med »materialno formo, konceptualno reprezentacijo in dispozicijskimi praksami, ki proizvajajo omrežni družbeni prostor« (Nunes 2006: xxii). Materialne forme obsegajo konkretne racunalniške tehnologije in programje, družbeni dostop do njih in cloveško-strojne interakcije, ki potekajo okrog posamicnih rab. Konceptualne reprezentacije se nanašajo na prevladujoca razumevanja omrežja in spleta – kot trga, informacijskega vira, domene prostega casa, civilnega orodja, globalne družbe itd., ki pripomorejo k visoki stopnji konceptualne stabilnosti. Prakse, relevantne za kibernetski prostor, pa so številne in specificne, od e-pošte do izmenjave datotek, bloganja, objavljanja biografskih podatkov na družabnih omrežjih, moderiranja forumov, nakupovanja, participacije v virtualnih igrah itd. Številne izmed teh vsakodnevnih praks niso postale le vsakdanje, ampak lahko s pametnimi mobilniki vdirajo v vse koticke življenja.2 Za našo razpravo je kljucen odnos med materialno, strukturno in izkustveno dimenzijo kibernetskega prostora, ce želimo razumeti odvisnost in pogojenost vedenja »kibernavtov« od samega tehnološkega artefakta. Raven materialnih form znotraj kibernetskega prostora zajema to, kar Hindman (2009) preprosto poimenuje infrastruktura interneta, v najbolj splošnem smislu pa združuje »racunalnike, kable in drugo strojno opremo, mrežne protokole, ki omogocajo komunikacijo med mrežnimi vozlišci, programske kode, ki podpirajo posamezne racunalnike, in elektricno napeljavo, ki omogoca delovanje strojev« (Hindman 2009: 14). Ce je infrastruktura torej predvsem materialna dimenzija kibernetskega prostora, je za konceptualizacijo tistega, kar obcinstva lahko izkusijo, ko so na spletu, treba upoštevati še javne reprezentacije teh tehnologij in konkretne prakse, ki sam prostor delovanja na spletu konstituirajo. Eden pomembnih idejnih okvirov, v katerem je v devetdesetih letih 20. stoletja »rasel« internet in kasneje splet, je t. i. ideologija tehnologije, ki tehnologijo razume »ne le kot naravno in normalno za kulturo, temvec tudi kot nekaj nujnega za izboljšanje družbe« (Burnett in Marshall 2003: 9). To pa posledicno ustvarja željo po kulturnih transformacijah, kot jih narekuje tehnologija: »Prek ideologije o tehnologiji sprejemamo hitrost tehnološke spremenljivosti in naturaliziramo naše potrošniške želje do te mere, da nismo srecni, dokler nimamo cisto zadnjega tehnološkega modela. Za mnoge je ta ideologija tehnologije kulturna realnost, ki zaznamuje naš vsakdan« (Burnett in Mar 2. Nedavna Ofcomova raziskava v Veliki Britaniji je na primer pokazala, da ima polovica najstnikov pametni mobilnik, s katerim je mogoce preverjati elektronsko pošto ali svoj profil na družbenih omrežjih ter brskati po spletu, zelo priljubljeni pa so tudi med starejšimi. Šestdeset odstotkov omenjenih najstnikov ocenjuje, da so od svojega pametnega mobilnega telefona zelo odvisni, da ti telefoni posegajo tudi v najbolj intimne koticke življenja, pa kaže podatek, da kar polovica najstnikov v Veliki Britaniji priznava, da pametni mobilnik med drugim uporabljajo celo na stranišcu (Ofcom 2011). Tanja Oblak Crnic, Jernej Prodnik shall 2003: 9). Tehnološki diskurz, ki temelji na materialnih vidikih neke tehnologije,3 namrec omogoca artikuliranje, predvsem pa legitimiranje strukturnih sprememb v družbi, s cimer lahko pridobi osrednjo vlogo pri oblikovanju politicnega, kulturnega in družbenega duha nekega casa. Njegova osrednja vloga je prav v navidezno nevtralnem opisovanju tehnoloških karakteristik. Navideznem zato, ker so se skozi zgodovino za isto tehnologijo v razlicnih družbeno-kulturnih okolišcinah vzpostavljale celo diametralno nasprotne interpretacije, kakšen je (ali naj bi bil) pomen neke tehnologije; to preprosto pomeni, da so že same interpretacije o pomenu neke tehnologije zmeraj družbeno specificne.4 S tem dobi tehnologija moc, da prek diskurza o sebi posredno soustvarja spremembe, ki naj bi jih ta diskurz opisoval povsem nevtralno. Diskurz o tehnologiji namrec ne predstavlja transparentne slike resnicnosti, ampak kvecjemu specificen pogled nanjo, s tem pa posledicno tudi (po)ustvarja to resnicnost.5 Kljucna implicitna predpostavka, ki izhaja iz te zastavitve, je, da so stvari, kakršne so, takšne zaradi specifik in zahtev tehnologije, ne zaradi razmerij moci v družbi, ki se jih skupaj z razrednim konfliktom ali na novo ustvarjenimi neenakostmi posledicno izvzame iz družbene enacbe (Fischer 2010). Cetudi se zaradi diskurza o tehnologiji ustvarja slika, po kateri je internet kot tehnologija avtonomen in dolocujoc, je vedno povezan z institucijami in razmerji moci. Kot druge tehnologije je del politicnoekonomskega konteksta in obstojecih družbenih vzorcev, ki jih aktivno soustvarja, zato je konkretne rabe in odzive obcinstev na spletu nujno umešcati v širšo perspektivo, ne zgolj skozi specificna tehnicna orodja, ki jih splet ponuja. Od zgodnjih zacetkov je internet v svoji 40-letni zgodovini prehodil mnogo raznolikih obdobij: od tehno orodja znanstvenih elit in že omenjenega romanticnega medija se je intenzivno komercializiral (Oblak Crnic 2008). Poleg normalizacije spleta po mnenju nekaterih avtorjev (Bentivegna 2006; Dahlgren 2009; Napoli 2011) te spremembe prinašajo vec pomembnih posledic: fragmentacijo kiberprostora, njegovo nišeizacijo in vse bolj izrazito specializacijo. To naj bi vodilo v povecano izolacijo drugace mislecih uporabnikov in tvorbo vase zaprtih, prvenstveno homogenih zasebnih skupnosti. Te ugotovitve niso prav dalec od tega, kar naj bi po mnenju Baumana (2001; 2008) posta 3. Pri internetu na primer že omenjena nehierarhicnost, možnost mreženja, razpršenost in manko pravega centra. Kljucno je seveda vzpostavljanje omrežij prek spleta: omrežij poznanstev, prijateljstev in stikov, ki postajajo sestavni del sodobnega vskadana. 4. Zanimiv zgodovinski primer je mehanska ura, ki sta jo kot metaforo v politicnem diskurzu 17. in 18. stoletja v Evropi uporabljali dve nasprotujoci si doktrini: na celini so mehansko strukturo te tehnologije uporabljali kot potrditev avtoritarne politicne ureditve, kot metaforo za Boga in kot ultimativni vir avtoritete; v Angliji, kjer je bil v politicnem življenju že razvit liberalizem, pa so jo po drugi strani jemali kot dodatno afirmacijo spontanega politicnega življenja, ki se podobno kot trg regulira sam (Fisher 2010: 76–77). 5. Dyer-Witheford (1999) je v deterministicnh napovedih Daniela Bella in nekaterih drugih avtorjev, ki so pisali o postindustrijski družbi, prepoznal prav takšno samouresnicujoce napovedovanje: »postindustrijska futurologija napoveduje prihodnost, ki jo namerava narediti « (prav tam: 19). Ti avtorji so nameravali izbrisati razredne antagonizme in v družbo znova vnesti stabilnost, ta podvig pa naj bi se zgodil s pomocjo tehnološkega razvoja in racionalnega napredka, pri cemer bi seveda ohranili kapitalizem. Pristranosti interneta in (ne)moc spletnih obcinstev jale obce znacilnosti sodobnih skupnosti: te vedno bolj postajajo osebni projekti, ki so podrejeni posamezni(kovi)m identitetam in identitetnim izbiram. Možnost poljubnega izbiranja, ki je skorajda izenacena s potrošniškim nakupom v supermarketu, istocasno implicira tudi poljubno odprtost ali zaprtost posameznika do neželenih »zunanjih« vplivov in narašcajoco krhkost tako izoblikovanih skupnosti. Prevladujoci znacaj kibernetskega okolja pa v veliki meri narekuje nacelo potrošniške identitete, kar v vecji meri spodbuja individualisticne oblike delovanja na spletu kot pa kolektivisticne vzorce aktivnosti in skupinske participacije (Dahlgren 2009: 170). Potrošnja novih tehnologij, tako pri nakupu kot tudi koncni uporabi, pa prinaša in ustvarja tudi pritisk casa in vešcin – treba je imeti cas in ustrezna znanja; vcasih je ta pritisk celo vecji kot izhodišcna motivacija za nakup. Konvencionalna marketinška perspektiva zanemarja te pomembne družbeno-kulturne dinamike, saj tehnologijo razume kot nevtralni skupek funkcionalnosti in rab. A tehnološki objekti in lastništvo nad njimi predstavljajo celo pricakovanja in strahove – projekcije iz preteklih izkušenj v smislu pricakovanih in želenih vešcin. Kibernetski prostor je torej vec kot zgolj tehnologija in ni le neki prostor »tam zunaj«, kamor gremo, ko smo »na spletu«, temvec je »niz praks, ki delujejo na tehnološkem potencialu in konceptualnih okvirih« (Dahlgren 2009: 156–157). Ali receno z Nunesovimi besedami: »Kibernetski prostor ni nekaj, kamor gremo z omrežno tehnologijo, temvec to, kako jo živimo« (Nunes 2006: xxiii). 3 Pristrana kultura interneta in pogojenost spletnih izkustev Kibernetski prostor je za komunikologijo zanimiv predvsem kot specificen komunikacijski fenomen, kjer imajo pomembno vlogo razlike vseh vrst – politicne usmeritve, zanimanja, spol, etnicnost, kulturni kapital, prostor in podobno (Dahlgren 2009: 164). Dnevna raba interneta je že na ravni praks in zanimanja pogosto neenakomerno razdeljena: tako denimo rabe za politicne namene pogosto prehitevajo druge rabe, kot so na primer splošni družbeni stiki, zabava, klepet, nakupovanje, igre, nepoliticne informacije itd. Analiza spletnih delovanj in predvsem komunikacijskih praks je v daljši zgodovini internetnih študij pogosto opremljena z zdrsom v tehnološki determinizem, ki – poenostavljeno receno – »reducira specificnost komunikacijske prakse, ki poteka prek nekega komunikacijskega medija, na tehnološke lastnosti samega medija« (Škerlep 1998: 25). Koncept tehnološkega determinizma po Burnettu in Marshallu (2003: 10–12) poudarja neizogibnosti, ki jih tehnološka sprememba prinaša, producira dialektiko med utopicnimi in distopicnimi pogledi na tehnologijo in družbo ter zgodovinske, družbene in kulturne procese reducira na en sam vzrocni dejavnik. Tehnodeterministicna logika tako ustvarja napacne predstave, da v neki dobi »prevladujoca tehnologija« na primer kavzalno determinira nacin interakcij med ljudmi; s pojavom spleta in njegovo popularizacijo so tako vzniknile mnoge ideje o »virtualnih odnosih«, »virtualnih skupnostih« in »virtualnih identitetah«, ki s »pravo«, »resnicno« identiteto nimajo nic skupnega. Internet je v tem kontekstu še posebej zahteven za analizo, saj kot metamedij, ki sestoji iz razlicnih medijev ali, še bolje receno, iz razlicnih tehnoloških matric (Škerlep 1998: 27), ki skozi razlicna komunikacijska orodja s svojimi vmesniki razlicno Tanja Oblak Crnic, Jernej Prodnik strukturirajo možni nacin komuniciranja za uporabnika, omogoca hitro prehajanje med razlicnimi komunikacijskimi praksami, ki so umešcene v številne družbene pro- store. A spoznanje, da ima sleherni družbeni medij tudi svoje pristranosti – v smislu kateri tip komuniciranja spodbuja ter kakšne družbene posledice in nagrade prinaša uporabnikom (Innis 1951 v Quan-Haase in Young 2010) – postaja mnogokrat izhodišce tudi empiricnih študij o rabah novejših spletnih storitev, med katerimi v zadnjih letih najvec zanimanja zbuja porast spletnih družabnih omrežij. Innisova teorija pristranega komuniciranja (bias of communication), ki je v komunikologiji zaznamovana kot tehnodeterministicni pogled na vlogo komuniciranja in tehnologij v družbi, kljub temu ponuja izhodišce za analizo strukturnih omejitev tehnologij v odnosu do njenih koncnih uporabnikov. Sleherna komunikacijska tehnologija namrec po mnenju Innisa prinaša »zavezanost« ali »pristranost« bodisi do casa bodisi do prostora. Komunikacijski medij je lahko prvenstveno namenjen konzervaciji informacij v casu (time-biased) ali široki distribuciji informacij v prostoru (space-biased): casovna pristranost v dani kulturi pomeni, da je v ospredju težnja po ohranitvi informacij skozi cas, prostorska pristranost pa nasprotno predstavlja težnjo po širši distribuciji informacij skozi prostor.6 Casovno pristranske družbe so ohranjale vecjo izoliranost in manjšo odprtost do izmenjave z drugimi kulturami in tradicijami, zato so posledicno bolj konservativne. Kulture, pristranske do prostora, pa so zgodovinsko gledano delovale na podlagi takšnih komunikacijskih tehnologij, ki so omogocale širšo diseminacijo in izmenjavo informacij v prostoru. Papir je bil recimo bistveno bolj mobilen nacin prenosa informacij, prinesel pa je tudi vecjo možnost kulturne dominacije v širšem prostoru in oblikovanje imperijev. Ker je Innis svojo teorijo zasnoval v petdesetih letih prejšnjega stoletja, torej pred pojavom interneta in svetovnega spleta, lahko kibernetski prostor kot skupek materialne, reprezentacijske in izkustvene dimenzije konceptualiziramo kot ravnotežje med obema tipoma pristranosti: prostorsko gledano ima vecji doseg kot televizija, toda distribucija vsebin in njihova potrošnja sta bistveno bolj razpršeni; s prevlado zahodnocentricnih struktur tako na ravni materialnih kot tudi izkustvenih možnosti internet povecuje vpliv enega tujega jezika in na ta nacin centralizira moc v imperijskem smislu, kot ga razume Innis. Casovna pristranost kibernetskega prostora je manj razpoznavna, saj je sprico hitrosti, hipnosti in nenehnega spreminjanja spletnih vsebin na spletu delovanje prek njega v casu neulovljivo. A vendar, kot uporabniki z vsakim korakom na spletu pušcamo svoje sledi. Mnoge informacije se dandanes prenašajo na internet ter s tem arhivirajo in trajno ohranjajo.7 6. Kultura, ki temelji denimo na oralnem komuniciranju, je po Innisu tista, ki deluje po nacelu ohranjanja tradicije in ritualov ter je tako pristranska do prepletanja sodobnosti s preteklostjo. Ker je prevladujoca oblika komuniciranja oralna, je dejanska velikost te kulture omejena. 7. Aplikacija Innisovih idej na raziskovanje interneta bi recimo med drugim pomenila, da se vprašamo tudi o tem, v kolikšni meri in na kakšen nacin internet doloca mobilnost posameznikov ali organizacij v prostoru. Kako se nekdanje oblike prvotno vpisanih rab spreminjajo in od cesa je uspešnost prehodov v nacinu uporabe bolj odvisna – od institucionalnih okvirov, v katerih tehnologija nastane, ali od moci, lastnosti uporabnikov. Pristranosti interneta in (ne)moc spletnih obcinstev Kot poskus izgradnje novega konceptualnega presecišca med Nunesovim triadnim razumevanjem kibernetskega prostora in Innisovo teorijo pristranosti zastavljamo svojstven model materialnih, vgrajenih in strukturnih pristranosti, ki so v vzajemnem odnosu, pri cemer je vpliv ene vrste pristranosti v kompleksnem odnosu s preostalimi, zaradi svojih specifik pa lahko dodatno prispeva k skupnim omejitvam ali reproducira dolocene oblike delovanja, medtem ko poizkuse drugacnega delovanja omejuje.8 Najprej se lotevamo materialne pristranosti, ki se nanaša na infrastrukturno plat, torej na materialne specifike digitalnih tehnologij, ki zaradi svoje tehnološke zgradbe po eni strani bodisi omogocajo bodisi onemogocajo dolocene oblike delovanja posameznika, kot je na primer formalna avtonomnost pri izbiri vsebin ali dolocena oblika komunikacije: neka tehnologija lahko omogoca le enosmerno sporocanje, druga pa dvosmerno. Kot drugo vrsto pristranosti omenjamo vgrajene mehanizme, ki so del posameznih spletnih strani, aplikacij ali vmesnikov in ne nujno internetne materialne strukture. Ta raven je pomembna, saj gre lahko v primerih vgrajenih tehnoloških omejitev za vprašanja moci ali družbenih in sociodemografskih omejitev neke tehnologije ter posledicno njenih rab.9 Medtem ko materialne pristranosti izhajajo iz same tehnicne infrastrukture interneta, ki temelji v mrežni strukturi in spletnih povezavah ter na internetu pretendira k politiki zmagovalca, ki pobere vse, so vgrajene pristranosti povezane z digitalnimi vešcinami, homogenizacijo izbire in mehanizmi avtoritete. V zadnjem delu pa se osredotocimo na strukturne pristranosti, ki vsaj posredno odražajo prelivanje obstojecih družbenih razmerij (ne)moci v spletna okolja. Pri strukturnih pristranostih igrajo kljucno vlogo komodifikacija, privatizacija in koncentracija, ki se prenašajo tako na tehnicno infrastrukturo samih omrežij kot na vsebine in aplikacije, ki tecejo na omenjeni materialni platformi. 8. Ceprav se specifike posameznih pristranosti, omejitev in z njimi povezanih tendenc ne morejopovsem izkljucevati, med njimi brez dvoma lahko obstajajo pomembne kontradikcije. Že omenjena formalna odprtost in demokraticnost interneta, na katerem lahko vsakdo z malo truda sporoca svoje mnenje, je na primer v neposrednem konfliktu z vlogo, ki jo na spletu (prek iskalnikov) igrajo spletne povezave. Z njihovo vlogo se ukvarjava v nadaljevanju; na tem mestu velja omeniti le, da bistveno prispevajo k narašcajoci koncentraciji prometa k najvecjim spletnim mestom (kljub temu da to morda niti ni njihov namen). To je prav tako v soskladju z drugo ravnjo, namrec z znacilnostmi kapitalisticne družbe in v njej prisotnih tendenc po tržni monopolizaciji/koncentraciji (glej npr. Baran in Sweezy 1966). Zadnji dve tendenci torej vsaka na svoj nacin krepita omejitve vpliva posameznikov na spletu – prva zaradi dolocenih materialnih pristranosti, druga zaradi politicnoekonomskega konteksta, v katerem obstaja internet. 9. Pri samih tehnoloških specifikah in »dizajnu« gre lahko tudi za povsem politicna vprašanja, kako se razvija neka tehnologija. Eden kljucnih politicnih konfliktov na podrocju interneta in medijev v ZDA, v katerega se je vkljucilo tudi ogromno državljanov, se danes bije okrog vprašanja (tehnološke) nevtralnosti interneta (net neutrality), ki bo v veliki meri dolocal nadaljnji razvoj te tehnologije. Kljucna tocka spora je vprašanje, ali imajo ponudniki dostopa do internetnega omrežja (ISP-ji) pravico, da dolocajo hitrost prenosa dolocenih vsebin: hitrejši prenos za en tip vsebin bi lahko poslabšal dostop do vsebin, ki jih ISP doloca kot »neprioritetne «. V ozadju teh konfliktov je poizkus medijskih in telekomunikacijskih korporacij, da bi si že na ravni tehnoloških omejitev izborile prednost na trgu (McChesney 2007). Tanja Oblak Crnic, Jernej Prodnik 3.1 Materialne pristranosti: mrežna struktura in spletne povezave Eno od nacel, ki je prakticno od samega nastanka interneta tehnicno in materialno neizogiben del same strukture tehnologije, je njegova mrežna struktura, ki pa ima po mnenju Burnetta in Marshalla tudi pomembno ekskluzivisticno vlogo: »Splet kot omrežje ni ekskluziven samo po sebi; a ker število spletnih mest ni omejeno ali nadzorovano, so spletna mesta z vidika podrocnih interesov lahko zelo specificna. Ekskluzivisticost spleta kot omrežja je torej v razpršenosti uporabnikov v izolirane žepke interesov« (Burnett in Marshall 2003: 37). Ekskluzivisticen znacaj mrežnega sistema, kakršen je internet, ni nepomemben, ce privzamemo, da splet kot omrežje pomembno spreminja tudi vzorce osebnih mrež. Mrežna struktura prepušca na eni strani široko distribucijo informacij prek številnih spletnih mest, obenem pa se je internet populariziral tudi kot pomemben prostor za ohranjanje osebnih stikov in vezi ter sklepanje novih poznanstev prek sistemov za izmenjavo e-pošte in vkljucevanja v diskusijske skupine ali prostore klepeta. Tako je splet konstitutiven tudi kot »kanal za geografsko razpršitev intimnosti medosebnih mrež« (Burnett in Marshall 2003: 37). Poleg intimizacije spletnega delovanja pa mrežna struktura interneta kot tehnologije prinaša še drugi paradoks – decentraliziran sistem omrežij, zgrajen kot prostor enakovrednih vozlišc, prek katerih poteka komunikacija med ustreznimi racunalniškimi sistemi (od racunalnika do strežnika in med strežniki), ki onemogoca identifikacijo centra, ki bi distribucijo vodil in nadzoroval. A vendarle obstajajo jasne smeri v samih informacijskih tokovih, ki obenem replicirajo in predstavljajo obstojece strukture moci (Burnett in Marshall 2003: 44). Poleg mrežne strukture imajo kljucni vpliv na dostop in potrošnjo spletnih vsebin hipertekstualne povezave, ki jih Burnett in Marshall prikažeta kot »kri spleta«. Tudi Hindman (2009: 14–15) opozarja na kljucno vlogo strukture povezav, saj doloca, kaj državljani kot uporabniki spleta sploh lahko vidijo. Vzorci povezav, ki vodijo do nekega spletnega mesta, dolocajo njegov položaj v seznamu iskalnih rešitev. Posledice te moci, ki jih imajo povezave, niso zanemarljive, saj v prvi vrsti neposredno dolocajo vidnost spletnih vsebin; možnost izbire vsebin na spletu v duhu te razlage torej še zdalec ni enaka – vsebine niso enakovredno dostopne vsem, saj njihovo hierarhijo gradijo spletni iskalniki, ki s tem postajajo pomembni vratarji pri odmerjanju pomembnih spletnih mest od manj pomembnih (Oblak in Petric 2005). Nazoren primer je koncept googlearhije (Hindman 2009), ki sugerira, da spletna koncentracija izhaja že iz same velikosti medija in nezmožnosti državljanov, da bi tako obširen prostor pokrivali v celoti. Googlearhijo doloca pravilo tistega z najvec povezavami, iz cesar izhaja, da je »vidnost« spletnega mesta odvisna od števila povezav, ki vodijo do njega. Posledicno to vodi do prevlade majhnega števila spletnih mest v doloceni »niši« oz. skupini spletnih vsebin. Ta odvisnost od števila povezav posledicno samoohranja prevlado dolocenega spletnega mesta v posamezni niši, saj vec povezav privablja vec novih povezav, vec pogledov in s tem vec sredstev. Ceprav splet omogoca milijone možnosti dostopa do kolicinsko gledano ogromnega števila vsebin, pa ta plejada možnosti ne pomeni, da jih uporabniki tudi dejansko izkorišcajo, o cemer prica majhno število »hiperuspešnih« Pristranosti interneta in (ne)moc spletnih obcinstev spletnih mest, ki so najbolj vidna. Medtem ko nekatera spletna mesta konstantno narašcajo med zaznamki iskalnih rezultatov, pa nasprotno nekatera druga nikoli niso niti indeksirana v seznam »rešitev«. Zato je na mestu opozorilo Lessiga (1999), da se regulacija interneta odvija ne le skozi zakonodajo in norme, temvec tudi skozi temeljne izbire v dizajnu, ki so vgrajene v sam internet, in skozi programje, ki doloca, kaj uporabniki smejo in cesa ne smejo poceti. Ce torej arhitekturo interneta razumemo v tem širšem smislu, ugotovimo, da so uporabniške interakcije s spletom bistveno bolj determinirane, kot si predstavlja vecina. Nenazadnje je tudi krog spletnih mest, ki jih uporabniki najdejo in obiskujejo, bistveno manjši, kot se zdi (Hindman 2009: 15). Hindman s svojo analizo utemeljuje, da na spletu vlada politika zmagovalca, ki pobere vse, kar pa ne velja le za najvecje spletne strani, kot so Google, Yahoo ali Facebook, temvec se prenaša tudi na nižje ravni spleta.10 Zato na vprašanja, ali je internet naredil politiko manj ekskluzivno, ali je opolnomocil državljane in povecal vpliv njihovega glasu, podaja preprost odgovor: »Ne«. Imeti možnost govoriti še ne pomeni, da te bo kdo slišal. Na ravni ekskluzivnosti je prišlo kvecjemu do premika od produkcije, ki je sedaj omogocena skoraj vsakomur, do filtriranja, ki ostaja v rokah najmocnejših in postaja pomembnejša zaradi preobilice informacij; vratarji tako ostajajo bistveni del informacijske pokrajine. 3.2 Vgrajene pristranosti: digitalne vešcine, homogenizacija izbire in mehanizmi avtoritete Drugo vrsto pristranosti imenujemo vgrajene pristranosti, ki so delno materialno pogojene s samimi tehnološkimi matricami, na katerih so zgrajene in vzpostavljene razlicne oblike možnih delovanj na spletu (kot nacini komuniciranja, iskanja informacij, povezovanja z drugimi, predstavljanja sebe kot uporabnika ali objavljanja mnenj ipd.), a so neposredno odvisne od delovanja vmesnikov na eni in odzivov uporabnikov na drugi strani. Vmesniki v obliki konkretnih internetnih programov in storitev so sistemsko gledano podsistemi same internetne infrastrukture (v obliki mreže in povezav), ki jo s samim nacinom prijavljanja, vkljucevanja in delovanja znotraj njih celo zapirajo. Predpostavljamo, da same tehnološke matrice nimajo nekih trajnih in fiksnih oblik, temvec se v praksi spreminjajo, posodabljajo in nadgrajujejo. Te nadgraditve so pretežno rezultat tehnicnih inovacij.11 Drugi pomemben dejavnik, ki podobo in delovanje tehnološke matrice spreminja, pa so uporabniki sami. Denimo že s tem, ko 10. V njegovi analizi je sicer opaziti vec težav pri izpeljavi ugotovitev. Vprašljivo je denimo prepricanje, da je z empiricnimi podatki spodkopal teze o fragmentaciji, saj z osredotocenostjo na niše dokazuje ravno nasprotno, namrec, da je v veliki meri prišlo do fragmentacije obcinstev v nišne teme (t. i. narrowcasting – najprimernejši prevod bi bil ciljano razširjanje vsebin – kot nasprotje broadcastinga, ki ga poleg spletnih strani vedno pogosteje uporabljajo tudi televizije). 11. Dober primer so denimo nekdanji konferencni sistemi, namenjeni skupinski izmenjavi informacij in mnenj, ki so bili sprva zgolj besedilnega znacaja, danes pa so opremljeni z multimedijskimi formati. Tanja Oblak Crnic, Jernej Prodnik dolocen program ali pristop uporabljajo pogosteje kot druge – na primer (ne)klikanje po dolocenih povezavah in razlicna kolicina pozornosti, ki jo namenijo doloceni podstrani ali celo delu podstrani, vplivata na to, kako se bo neka spletna platforma spreminjala in kako se bo v prihodnje prilagajala obstojecim uporabnikom oz. poizkusila pritegniti nove. Ne glede na ta uporabniški vpliv izpostavljamo tri ravni, ki dolocajo nižjo ali višjo stopnjo svobode pri izbiri rab, kar prikazujemo tudi z dvema tehnološkima matricama: spletnimi družabnimi omrežji in spletnimi forumi. Razmerje vplivanja je namrec obojestransko: lahko gre za individualni ali kolektivni vpliv uporabnikov na spreminjanje in razvoj dolocene platforme in obratno, za poskus vpliva na delovanje uporabnikov prek nekih vnaprej dolocenih spletnih rešitev. 3.2.1 Digitalne kompetence Prva raven je vgrajena v samo idejo tehnološke uporabljivosti – dostop do razlicnih oblik in vzorcev rab je vedno pogojen z znanjem. Vgrajena pristranost v prvi vrsti zadeva vprašanje potrebnih znanj, ki diferencirajo že odlocanje o tem, kaj si uporabniki sploh predstavljajo, da lahko pocnejo na spletu. Poznavanje interneta je danes oznaceno kot oblika implicitnega, privzetega znanja (tacit skilling), ki se nanaša na družbeno pridobljeno in samoumevno, a s specificnim kontekstom pogojeno znanje, za katerega se najveckrat ne zavedamo, da ga (že) imamo, in o katerem težko govorimo. Strukturno gledano smo z vidika dostopa do »biti na spletu« prica zmanjševanju družbene diferenciacije glede na statusne, spolne in razredne razlike. Kot je optimisticno zapisal Chadwick (2006: 198), se je z razširitvijo osebnih racunalnikov v domove in gospodinjstva tako v ZDA kot Evropi povecalo tudi poznavanje spletnih brskalnikov in spletnih mest med zaposlenimi belimi ovratniki. S tem so se obenem razširila pricakovanja v odnosu do udobja in relativne preprostosti pri domaci uporabi interneta. Toda dostop je že na individualni ravni pogojen z vsaj štirimi vrstami ovir (van Dijk 2005): motivacijskimi, materialnimi, vešcinskimi in prakticnimi. Motivacijske ali kognitivne ovire se nanašajo na odsotnost osnovnih digitalnih izkušenj kot posledice pomanjkanja zanimanja, pretiranega strahu pred tehnologijo in neprivlacnostjo novih tehnologij; materialne omejitve se nanašajo na odsotnost posedovanja racunalnika in omrežnih povezav; vešcinske ovire kažejo, da je pomanjkanje digitalnih vešcin pogojeno z nezadostno izobrazbo, odsotnostjo družbene pomoci pri uporabi ali zaznavanjem tehnologije kot »neprijazne« stvari; prakticne ovire pa se nanašajo na pomanjkljive zmožnosti same uporabe tehnologij v praksi. Neenakosti v odnosu do teh raznovrstnih dimenzij dostopa niso zgolj tehnološke narave, temvec gre za kompleksno prepletanje individualnih dispozicij, družbene lokacije in mobilnosti ter ekonomskih, politicnih, kulturnih in nenazadnje tudi jezikovnih virov. Neenakosti se nenazadnje kažejo tudi na ravni starosti, razreda, spola, etnicnosti in geografske pripadnosti (Dahlgren 2009: 171). 3.2.2 Homogenizacija izbire in kultura spletnih kast Vpetost razlicnih vešcinskih zahtev pa ni le rezultat siceršnjih družbenih neenakosti ali diferenciacije, pac pa so te »pristranosti« dolocene znotraj posamezne arhitekturne zasnove tehnološkega vmesnika, ki »nosi« družbeni prostor, v katerega stopajo inter Pristranosti interneta in (ne)moc spletnih obcinstev netni uporabniki. Kot denimo ugotavlja Papacharissi (2009) v svoji primerjalni analizi treh razlicnih družbenih omrežij na spletu – Facebooka, LinkedIna in AsSmallWorlda – vsebuje Facebook, cetudi je dandanes splošno odprto omrežje, vgrajene »demografske pristranosti«, saj je bila prvotna baza uporabnikov strukturirana okrog privilegiranih izobraževalnih institucij, kar po mnenju nekaterih v spletno kulturo vnaša elemente »ameriške buržoazije« (Boyd 2007 v Johnson 2007). Na zasebni, težko dostopni mreži AsSmallworld je družbeni razred poudarjen že v uvodnih predstavitvah udeležencev, ki se mocno navezujejo na predstavitev lokacije, šolanja in trenutne zaposlitve (Papacharissi 2009: 211). Vstop v omrežje je namrec pogojen z vabilom že registriranega clana, kar predstavlja pomemben mehanizem selekcije na eni strani in privilegija na drugi. V tem duhu se denimo Papacharissi (2009: 205) sprašuje, ali so v casu, ko težave z dostopom do tehnologije in pismenosti ne rešujejo vprašanj digitalnega razkoraka, saj se ta premika v drugo smer, nekateri prostori »bolj enakopravni kot drugi« in se posledicno prek njih vzpostavlja nov spletni informacijski »kastni sistem«. Ti spletni kastni sistemi se po njenem mnenju organizirajo okrog subkultur okusa, ki obstojece neenakosti utrdijo ali jih postavijo pod vprašaj. Že sam izbor in namera za prikljucitev v posamezno spletno družbeno omrežje je namrec indikator okusa: v LinkedInu je tako denimo etos okusa zgrajen okrog profesionalnih kazalcev, clanstvo pa predvideva tehnološko pismenost in poklice, ki so pretežno »racunalnikom prijazni«, kar implicira razredno strukturo belih ovratnikov (Papacharissi 2009: 212). Vgrajena arhitektura Facebooka je na vstopni ravni ravno nasprotna: je vsesplošna, kar posledicno narekuje njegovo odprtost, množicno popularnost in na ravni uporabniške strukture vecjo družbeno diferenciranost. 3.2.3 Upravljavski mehanizmi avtoritete Spletna družbena omrežja so tako kot preostali prostori skupinskega komuniciranja vedno last nekega ustanovitelja – bodisi zasebnega ali javnega podjetja, clana ali sku- pine clanov, javne ali zasebne organizacije, združenja itd., ki v funkciji »upravljavca« (Petric in Petrovcic 2008: 49) pomembno vplivajo na naravo družbene dinamike in odnosov med clani. Ustanovitelji namrec v odnosu do uporabniških izkušenj v veliki meri determinirajo vedenja, izbire in odnose med uporabniki, saj med drugim dolocajo: a) odprtost komunikacijskega prostora v smislu dostopa in objave sporocil; b) pravila identifikacije, ki se nanašajo na sistem objav osebnih podatkov in oblikovanja osebnih profilov v sistemu; c) pravila delovanja in komuniciranja ter njihovo uveljavljanje (od pristojnosti moderatorjev in vzpostavljenih pravil do možnih sankcij); d) oblike in nacine komuniciranja v smislu zamejevanja javnih in zasebnih prostorov za izmenjavo sporocil in izbire razlicnih komunikacijskih poti; ter e) t. i. mehanizme ugleda, ki vnašajo pomembno interno diferenciacijo in tekmovanje med clani. S tem se v prostorih spletnih forumov uveljavljajo formalne norme, ki se nanašajo na formalno zapisana pravila in dolocajo norme kulturnega vedenja, avtorske pravice, kazensko in pravno odgovornost upravitelja in clanov ter tudi pogoje za vkljucitev v skupnost. Poleg formalnih pravil imajo upravljavci v rokah tudi regulacijo, prek katere svoje clane bodisi Tanja Oblak Crnic, Jernej Prodnik kaznujejo bodisi nagrajujejo.12 Vgrajena pristranost pa je razvidna tudi v mehanizmu zahtevane identifikacije ob vstopu v neki forum, ki doloca objavo pravega imena clana ali celo drugih osebnih podatkov (Petric in Petrovcic 2008: 59). 3.3 Strukturne pristranosti: privatizacija, koncentracija, komodifikacija Poleg materialnih in vgrajenih mehanizmov pristrane kulture spleta imajo mocan vpliv na vedenje obcinstev še dejavniki, ki jih je mogoce opredeliti kot strukturne pristranosti. Ugotovitve Hindmana, da prihaja na svetovnem spletu do znatne koncentracije moci, namrec ne gre zreducirati le na materialno raven specificnosti tehnologije, po kateri naj bi same tehnicne lastnosti interneta pretendirale v smer koncentracije. Internet se je razvil v kapitalisticnih družbah, in ce je bil v svojih zacetkih v veliki meri protikomercialno usmerjen, se je od zacetka enaindvajsetega stoletja vedno bolj spreminjal v privatizirano podrocje, ki se ga z univerzalizacijo blagovne forme poizkuša na razlicnih ravneh namerno nadzorovati prek zaprtih in celo monopoliziranih trgov (Bellamy Foster in McChesney 2011). Analiticno gledano lahko izpostavimo vsaj tri podrocja, na katerih so internetne aktivnosti vse bolj podvržene pritisku komodifikacije in komercializacije, s cimer postane izbira uporabnikov dodatno zamejena ali celo onemogocena. 3.3.1 Privatizacija omrežij Prva raven se nanaša na tehnicno raven internetnega omrežja,ki je privatiziran tako v ZDA kot v Evropski uniji, ceprav sta bili obe omrežji zgrajeni z javnimi sredstvi. V ospredju je predvsem vzpostavljanje koncentracije pri ponudnikih storitev, znacilno predvsem za ZDA, kjer mnogo gospodinjstev nima izbire med vecjim številom ponudnikov dostopa do interneta. Iz tega vsaj delno izhaja tudi dalj casa prisoten »boj za nevtralnost interneta« in poizkus pretvorbe interneta v nadgrajeno obliko digitalne televizije, kjer bi obstajale precejšnje omejitve, kam na internetu lahko zares ucinkovito dostopamo že na ravni same tehnologije. 3.3.2 Koncentracija Druga raven se nanaša na koncentracijo na spletu, kjer nekaj internetnih gigantov ponuja in distribuira spletne vsebine ter storitve, s cimer ohranjajo nadzor nad znatnim delom interneta. Ceprav so se z internetom pojavili novi zmagovalci, kot je denimo Google, to nikakor ni prineslo resne razpršitve moci, kot se je utopicno pricakovalo. Nasprotno, monopolizacija je v visoko povezanih trgih spletnega sveta še bolj verjetna, ovire za vstop na »spletni trg« pa so enako ali celo bolj visoke, kot na drugih kapitalisticnih trgih (kjer igrajo pomembno vlogo tudi omenjene materialne pristranosti). Vsaj posredno je ta koncentracija vodila tudi v možnost omejevanja odprtosti spleta in njegovo ograjevanje prek le delno odprtih platform ter aplikacij. 12. Ta vloga je v spletnih forumih obicajno dodeljena enemu ali vec »moderatorjem«, ki skrbijo za vsebino sporocil in tudi vedenje uporabnikov, saj lahko sporocila premikajo, jih preimenujejo, brišejo ali zaklepajo. V primeru hujših kršitev lahko nekega clana tehnicno celo izkljucijo iz skupnosti (Petric in Petrovcic 2008: 51). Pristranosti interneta in (ne)moc spletnih obcinstev 3.3.3 Komodifikacija in ohranjanje hierarhij Tretja raven zadeva vzpostavljanje ter ohranjanje hierarhij in koncentracije moci prek avtorskih pravic in patentov, ki so oblika kapitalisticne rente. Zakonsko zašciteni lastniški sistemi najvecjim podjetjem olajšujejo možnost, da na internetu ohranjajo razmerja moci v svojo korist. Prek omejevanja dostopa v digitalnem okolju se ustvarja redkost dobrin in fiktivna blaga, kjer ta zaradi preproste reprodukcije in posledicno možnosti neomejenega izobilja de facto ne bi mogla obstajati, zato se jih ustvarja umetno (May 2010). Internet s tem morda najjasneje izpostavlja nasprotja kapitalisticne družbe, v kateri lahko zasebno bogastvo pogosto raste le na racun skupnega, javnega bogastva – neomejen dostop (npr. do virov znanja) bi namrec onemogocal redkost dobrin, ki je nujna za ustvarjanje profitov (Bellamy Foster in McChesney 2011). To vzpostavlja nove monopole nad znanjem, ki so po Innisu (1951) zgodovinska stalnica vseh cloveških družb. Omeniti velja tudi drugo plat narašcajoce komodifikacije spleta, saj najbogatejša in najvecja spletna podjetja kolektivno sodelovanje in participacijo svojih obcinstev izkorišcajo kot obliko brezplacnega dela, ki se pretaka v njihovo zasebno financno korist (Terranova 2004). Prav aktivnosti in vsebine uporabnikov na najpopularnejših spletišcih so namrec eden bistvenih predpogojev obstoja in uspeha teh podjetij, z vloženim delom obcinstev pa lahko ta podjetja nadalje obnavljajo svoj vpliv in moc. V tem okviru je mogoce Wikipedijo jemati kot najuspešnejši primer alternativnega in nekomercialnega pristopa, ki v prvi vrsti služi javnemu dobremu, in ne zasebnim financnim interesom, s cimer se uspešno upira zgoraj omenjenim procesom komodifikacije spleta. 4 Sklep Strinjamo se s Fuchsom (2008: 215), ko pravi, da imajo tehnologije dvostranske ucinke, saj hkrati »omogocajo in omejujejo cloveška delovanja«. Treba pa je dodati, da nobena tehnologija sama po sebi ni spremenila razmerij moci, a kot potencial sleherne tehnološke nadgradnje ponujajo tudi alternativne oblike organizacije v družbi in delovanje znotraj nje, ki jih poprejšnje tehnologije morda niso. V primeru interneta se to kaže predvsem v strukturi novih demokraticnih in alternativnih gibanj, ki so v svojih temeljih lahko horizontalna, brez pravega centra, mocno pa so zaznamovala prav leto 2011. Splet kot medij, ki je še vedno tesno vezan na idejo odprtosti, pa po drugi strani oblikujejo tudi mocne hierarhije: te so materialne, vpete v hiperpovezave, politicnoekonomske, kjer dominirajo podjetja, kot so Google, Facebook ali Microsoft, in družbene, vidne na primer v manjši skupini belih, visokoizobraženih moških profesionalcev, ki so množicno nadreprezentirani v vidnosti mnenj, ki jih objavljajo na spletu (Hindman 2009: 18–19), mocno pa prevladujejo tudi, ko pride do samega zanimanja za politiko na spletu (Kaye 2011). Zato je tudi pri analizi potencialne avtonomije spletnih obcinstev treba upoštevati vecdimenzionalnost interneta kot tehnologije in se spraševati a) o dostopu do interneta in naravi omejitev na ravni njegovih materialnih specifik; b) o sposobnostih za njegovo rabo na nacin, ki bo uporabnikom dejansko v prid; in c) o institucijah, v katere je internet vpet in od katerih je odvisen njegov nadaljnji razvoj. Tanja Oblak Crnic, Jernej Prodnik Omenjene ravni neenakosti so se v mnogih razpravah (npr. Van Dijk 2006) poenotile pod terminom digitalnega razkoraka. S tem odražajo širše procese stratifikacije, ki so, kot ocenjuje Fuchs (2008: 215–216), kljucni vir, skozi katerega se vzpostavljajo razredi poražencev in zmagovalcev v sodobni družbi. Stratifikacijski vzorci so v prvi vrsti vzpostavljeni skozi obstojece družbene hierarhije – glede na starost, družinski status, zmožnosti, spol, etnicnost, poreklo (origin), jezik in prostor (urbani vs. ruralni). Neenakosti v dostopu do materialnih ravni, zmožnosti na ravni rab, koristi od tehnologije in participacije v odnosu do institucij, ki proizvajajo nove tehnologije, pa so tudi posledica asimetricne distribucije ekonomskega (denar, lastnina), politicnega (moc, družbeni odnosi) in kulturnega (vešcine) kapitala. Razloge za take razkorake Fuchs (2008: 216) pripisuje »vecdimenzionalni razredni strukturi sodobnih družb, ki ustvarja strukturne neenakosti. Ljudje z višjimi dohodki, daljnosežnimi in vplivnimi družbenimi vezmi, dobro izobrazbo in visokimi vešcinami imajo v vecji meri dostop do novih tehnologij, lažje jih uporabljajo, vec koristi imajo od njih in politicno bolj delujejo prek njih kot tisti z nizko kolicino ekonomskega, politicnega ali kulturnega kapitala.« Vprašanje, ki na tem mestu ostaja odprto, je, v kolikšni meri in na kakšne nacine se ta vecdimenzionalna razredna struktura prekriva s strukturo mocnih vs. nemocnih spletnih obcinstev. Ali mit o avtonomnem in svobodnem spletnem uporabniku vendarle ne dovoljuje vsaj nišnih poti, skozi katere se lahko na novo konstituira statusni ali razredni sloj, ki je drugacen oz. spletno specificen? Odgovor na zastavljeno vprašanje je po našem mnenju nujno redukcionisticen, ce ne upošteva na tem mestu ponujenih spoznanj o zapleteni strukturi internetne infrastrukture ter širših družbeno-ekonomskih in kulturnih konstelacij. Aplikacija sintetiziranih pristranosti spletne kulture na vprašanje diferenciacije spletnih obcinstev bi namrec pomenila, da se v neki tocki, kot omenja Fuchs, odvija družbeno prekrivanje med »bogatimi« in »osiromašenimi« razredi. Raziskovanje razredne pogojenosti spletnih obcinstev zahteva perspektivo vsaj dveh socasnih pogledov – pogleda od družbene optike k spletu na eni in pogleda iz spletne optike v družbo na drugi strani. Obenem pa zahteva tudi iskanje »novega« razreda avtonomnih in opolnomocenih, a ne nujno bogatih posameznikov, ki znajo izkoristiti potenciale interneta ter subvertirati njegove družbene in tehnološke omejitve do te mere, da spletne prostore in orodja uporabljajo kot vzorce lastne emancipacije, kot možnost potencialnega iskanja alternativ za pristranosti, ki v veliki meri odražajo neenakosti in hierarhije v sami družbi. Na teoretski ravni sta primer takega politicnega razreda s konceptom multitude poizkušala podati Hardt in Negri (2005). Multitudo vidita kot primer mrežnega telesa, ki se lahko upira poizkusom družbenega nadzora in hierarhicnosti (bodisi notranji hierarhiziranosti bodisi hierarhijam v sami družbi). Znacilnost multitude je namrec oblika organizacije, ki nadomesti suverenost in enotnost; eno nadomesti mnogo, zaradi cesar to politicno telo vsebuje mnoštvo družbenih razlik, katerih pomembno nacelo je, da tudi ostajajo razlicne (za razliko od starih protisistemskih gibanj). Kot primer avtorja podajata nova politicna in družbena gibanja, ki se opirajo na mrežno povezovanje onkraj nacionalnih meja in so brez pravega središca. Pristranosti interneta in (ne)moc spletnih obcinstev Prej bi zato lahko govorili o policentricnosti, o mnoštvu bolj ali manj cvrstih in trdnih vozlišc, ki z medsebojnim povezovanjem odražajo tako novo razredno kompozicijo v postfordisticnem kapitalizmu kot mrežno strukturo interneta, ki je lahko pomembna komunikacijska platforma za povezovanja teh vozlišc. Obe specifiki postmoderne omogocata prav takšno obliko necentraliziranega delovanja. Na nadnacionalni ravni se je v letu 2011 s takšno obliko povezovanja vzpostavilo vplivno gibanje 15. oktober oz. 15o, katerega mocno ohlapna organizacija in mobilizacija je v veliki meri vzniknila iz spleta in potekala prav prek njega, manifestirala pa se je s protesti na trgih in ulicah številnih mest po svetu. Literatura Baran, Paul, in Sweezy, Paul (1966): Monopoly Capital. New York: Monthly Review Press. Bauman, Zygmunt (2001): Community: Seeking Safety in an Insecure World. Cambridge: Polity Press. Bauman, Zygmunt (2008): Identiteta: Pogovori z Benedettom Vecchijem. Ljubljana: Založba /*cf. Bellamy Foster, John, in McChesney, Robert (2011): The Internet's Unholy Marriage to Capita lism. MRZine, 62 (10). Dostopno prek: http://monthlyreview.org/archives/2011/volume-62- issue-10-march-2011 (17. 3. 2011). Bentivegna, Sara (2006): Rethinking politics in the world of ICTs. European Journal of Cultural Studies, 21 (3): 331–343. Burnett, Robert, in Marshall, P. David (2003): Web Theory: An Introduction. London: Routledge. Chadwick, Andrew (2006): Internet politics: States, Citizens, and New Communication Technologies. Oxford: Oxford University Press. Curran, James, in Seaton, Jean (2003): Power without Responsibility. London: Routledge. Dahlgren, Peter (2009): Media and Political Engagement: Citizens, Communication and Democracy. Cambridge: Cambridge Press. Dyer-Witheford, Nick (1999): Cyber-Marx: Cycles and Circuits of Struggle in High-Technology Capitalism. Urbana, Chicago: University of Illinois Press. Fisher, Eran (2010): Media and New Capitalism in the Digital Age: The Spirit of Networks. New York: Palgrave Macmillan. Fuchs, Christian (2008): Internet and Society: Social Theory in the Information Age. London: Routledge. Hardt, Michael, in Negri, Antonio (2005): Multituda: Vojna in demokracija v casu imperija. Ljubljana: Študentska založba. Hindman, Matthew (2009): The Myth of Digital Democracy. Princeton in Oxford: Princeton Press. Innis, Harold A. (1951): The bias of communication. Toronto: University of Toronto Press. Johnson, Bobbie (2007): Facebok v Myspace. A class divide. The Guardian, 26. junij. Dostopno prek: http://www.guardian.co.uk/world/2007/jun/26/usa.news (6. 12. 2011). Kaye, Barbara K. (2011): Between Barack and a Net Place: Motivations for using social network sites and blogs for political information. V Z. Papacharissi (ur.): A networked self: 208–231. London: Routledge. Lessig, Lawrence (1999): Code and other laws of cyberspace. New York: Basic Books. Tanja Oblak Crnic, Jernej Prodnik Mattelart, Armand (2000): Networking the World, 1794–2000. Minneapolis, London: University of Minnesota Press. May, Christopher (2010): The Global Political Economy of Intellectual Property Rights: The new enclosures (2. izd.). New York: Routledge. Mayer, Paul A. (1999): From logic mashines to the Dynabook: An overview of the conceptual development of computer media. V P. A. Mayer (ur.): Computer Media and Communication: A reader: 3–22. Oxford: Oxford University Press. McChesney, Robert W. (2007): Communication Revolution: Critical Junctures and the Future of Media. New York, London: The New Press. Napoli, Philip M. (2011) Audience Evolution: New Technologies and the Transformation of Media Audiences. New York: Columbia University Press. Nunes, Mark (2006): Cyberspace of Everyday Life. Minneapolis: University of Minnesota Press. Oblak Crnic, Tanja (2008): O zacetkih interneta na Slovenskem. Javnost/The Public, XV: 151–172. Oblak, Tanja, in Petric, Gregor (2005): Splet kot medij in mediji na spletu. Ljubljana: FDV. Oblak, Tanja (2003): Izzivi e-demokracije. Ljubljana: FDV. Ofcom (2011): A nation addicted to smartphones. Dostopno prek: http://consumers.ofcom.org. uk/2011/08/a-nation-addicted-to-smartphones (4. 8. 2011). Quan-Haase, Aanabel in Alyson L. Young (2010): Uses and Gratifications of Social Media: A comparison of Facebook and Instant Messaging. Bulletin of Science, Technology & Society, 30 (5): 350–361. Paparachissi, Zizi (2009): The virtual geographies of social networks: a comparative analysis of Facebook, LinkedIn and AsmallWorld. New Media & Society, 11(1–2): 199–220. Petric, Gregor, in Petrovcic, Andraž (2008): Strukturni in upravljalski dejavniki družbene kohezije, zaupanja in participacije v spletnih skupnosti. Družboslovne razprave, XXIV (58): 45–68. Prodnik, Jernej (2010): Garderobne skupnosti in kiberprostor: h konceptu »psevdookoljskih« niš. Casopis za kritiko znanosti, 242: 109–124. Resnick, David (1998): Politics on the internet: the normalisation of cyberspace. V C. Tolouse in W. T. Luke (ur): The Politics of Cyberspace: 48–68. London. Routledge. Rice, Ronald E. (1999): Artifacts and Paradoxes in New Media. New Media & Society, 1 (1): 24–32. Salecl, Renata (2011): Izbira. Ljubljana: Cankarjeva založba. Škerlep, Andrej (1998): Model racunalniško posredovane komunikacije: tehnološka matrica in prakticna raba v družbenem kontekstu. V V. Vehovar in drugi (ur.): Internet v Sloveniji: 24-53. Izola: Desk. Terranova, Tizziana (2004): Network culture: Politics for the information age. London: Pluto Press. Van Dijk, Jan A. G. M. (2005): The deepening divide: Inequality in the information society. London: Sage. Winner, Langdon (1985) Do artifacts have politics? V D. Mac Kenzie in J. Wajcman (ur.): The Social Shaping of Technology: 26–38. Buckingham: Open University Press. Pristranosti interneta in (ne)moc spletnih obcinstev Summary The present article lays out main limitations of the “emancipatory” potentials of the Internet as a medium, which was throughout its history presented in mostly utopian terms. It was commonly considered as a medium that will bring positive social and political change that will enable equality between users, non-hierarchical relations and consequently also new potentials for fully developed democracy. Article demonstrates certain biases of this new technology in regards to the audiences and individual agency on the Net, by providing a critique of the before mentioned simplistic notions of its possible use and development in a wider social context. These biases are either connected to the material limitations and are therefore dictated by the technical biases of technology as such, or reflect wider socio-structural limitations that are mirrored through the Net. The Internet, being a part of wider social relations, much like other technologies either enables or constrains audiences and their autonomy. On the basis of these preliminary presuppositions, authors first conceptualize cyberspace as an assemblage of material infrastructure, public representations and everyday practices, which enables them to analytically differentiate key levels through which relations between different actors are constituted. After this initial clarification, authors provide a critique of technological determinism, which presents technological changes as independent, neutral and autonomous from society. This approach is connected to the “ideology of technology”, which can be seen as providing an influential interpretations of technological and social changes, especially of its supposedly positive outcomes (which seem necessary and inevitable in this interpretation). As an alternative, authors present Innis’s theory of the biases of communication, which was often accused of technological determinism. They demonstrate that a closer interpretation of this theory can offer a much more nuanced and complex picture of the role technology plays in society. This offers a solid ground for authors to focus on their own model of material, embedded and structural biases of the Internet that constrain and limit the power of audiences on the Internet and with it also possible emancipatory potentials that could develop through the use of this new technology. Firstly, material biases develop from the technical infrastructure of the Net that is based in network structure and web links. This bias shows a tendency towards the politics of winners-take-all (e.g. the concept of “Googlearchy”), while autonomy of audiences can also be limited through choices of architecture or design of specific medium or technology (and may seem self-evident or even natural when they are completely implemented). Secondly, embedded biases are connected to digital competencies, homogenization of choice, and mechanisms of authority. These biases can change with use and practice of audiences, but nevertheless seriously constrain activities of individual users. They are connected to the wider social relations, for example to the social norms, regulation, hierarchies or social inequalities. A crucial part when it comes to the third type of biases, the structural ones, is assigned to commodification, privatization, and concentration on (and of) the Internet. These processes are transmitted both on the technical infrastructure of the networks (privatization) as well as on Tanja Oblak Crnic, Jernej Prodnik the content and applications running on this material basis. The Internet is a part of capitalist societies, which produce serious inequalities, while there is also a constant tendency toward monopolization. These processes reinstate new (old) hierarchies and (re)produce concentration of power both through the Net and on it. Authors claim that all these biases and their different levels of influence seriously impede possibilities for possible autonomy of audiences and users when it comes to their activities and choices on the Internet. They note that particular biases are usually at the same time in complex reciprocal relation with one another and can either enhance or even contradict each other. While a certain bias of new technology can provide new means of autonomy (e.g. reduction of exclusivity when it comes to the production of content), others can seriously impede such possibilities (e.g. new monopolies and economic elites, concentration of the web-traffic, or privatization of technological infrastructure and large parts of the Web). It is therefore possible to see several contradictions and antagonisms at work both within the Internet and within society, which fully normalized this new technology. Authors conclude their article with a consideration of possible consequences of these findings for understanding of complicated relations when it comes to studying audiences on the Web, by pointing at different possibilities of political empowerment. Keywords: biases and cyberspace, web-audiences, the web and the Internet, inequality and hierarchies, concentration of power Podatki o avtorjih: dr. Tanja Oblak Crnic izredna profesorica na Katedri za medijske in komunikacijske študije FDV, Ljubljana tanja.oblak@fdv.uni-lj.si Jernej Prodnik asistent na Katedri za medijske in komunikacijske študije FDV, Ljubljana jernej.prodnik@fdv.uni-lj.si