195 Slovstvo. Vodnikov spomenik — Vodnik-Album. Na svitlo dal dr. E. H. Costa. Pokazal se je na beli dan lep in vreden spomenik za našega slavnega Vodnika; lep zares po unanji obliki in znotranjem obsežku, in ravno ker je slovstven, vreden posebno za moža, ki je obudil in oživel naše slovstvo. Izdajatelj teh bukev je sicer z njimi tudi sam sebi postavil znamenje svoje uneme za domače slovstvo in svoje umnosti o zbiranji razdrobljenih moči v eno dragoceno delo. Besedo reči o tem spomeniku, kaj, če se prederznem? Veseli tak spomenik vsacega iskrenega prijatla naše domovine. Kaže se namreč iz vsega dela, koliko s post o-vavcov ima slavni Vodnik, mož bogat z zaslugami za domovino, in sicer spoštovavcov, bodi si po tem, da so v bukve pisali, bodi si po tem, da so se za-nje naročili. Kaže se pa tudi, koliko je literarnih moči, ki Vodnika nasledujejo ali zamorejo nasledovati na poti, ktero je on odperl, in po kteri je sam po junaško stopal. To resnico \zdatelj lepo spričuje v svojem predgovoru; ta resnica se pa tudi jasno razodeva iz mnogoterih sostavkov, ki se dalje berejo v spomeniku samem. Vendar — (naj bi ta beseda smela stati iz perva) bal bi se človek, če spomenik pri vsem tem se komu ne kaže prijazen. Zdelo bi se, da naj bi spomenik bil kot svetel in visok špicast steber ali obelisk, ki se ne gane ne v to ne v uno stran, ki se ga ne pre-derzne majati ne ta ne ta moč. Zatoraj bi si človek iz ^predgovora" besedo o zanikavni ojstri kritiki in o sebičnem nasprotji nekterih domačih pisateljev raji vošil v pozabnik, ne pa v spomenik; kaj mar, take stvari ne smejo imeti ne večnega obstanka ne vednega spomina. Tudi tožbo o pešanji našega slovstva bi si človek raji vošil v bukve zbrisanih dolgov, saj bi skoraj ne vedil, če bi bil to reč smel kdaj šteti med dolgove. Alji nase slovstvo peša ali se okrepčuje, pred drugim ne pričajo tiskavnice, temuč pisavnice, če imajo naši literarni možje ondi kaj zakladov nabranih. Ne da se vsak spisek naglo kot iz malega perstca izcuzati, ne da se tudi vsak izdelek precej kot blisek na jasno utreniti. Ali naše slovstvo raste ali omaguje, pričajo pa tudi tiskavnice, če na pr. bo pervi del nemško-slovenskega slo vn i k a skoraj izveršen; če so štirje močni zvezki prestave sv. pisma že natisnjeni, peti se tiska, in za šestega in poslednjega je vsa tvarina pripravljena, in to sicer v kratkih letih. Pri tem obojem delu je bilo mnogo slovenskih pisateljev, in sicer izverstnih, na trudu in ter- pežu, in po tem jim je odšla zmožnost za druge dela v ravno tistem času; nobeden naših pisateljev pa nima dveh ali štirih glav, štirih ali osmerih rok, kot nekteri staroslo-venski ali pa indiški bogovi. Pričati pa vsega tudi ne morejo naše domače tiskavnice, če se mnogoteri krajnski izdelki, bodi si v nemščini ali v slovenščini, tiskajo zunaj dežele, ne samo v bližnji soseščini, ali na glavnem Dunaji, in v mnogih slovanskih krajih, temuč tudi zunaj našega cesarstva; navodi v spomeniku in na njegovem zavitku imenujejo Brunsvik in Moskovo. To je res, da ni nobenih bukev, ktere bi bile vsem bravcom všeč; tega veseli pesniško, le-poznansko berilo, tega resno zgodovinsko, tega jezikoslovno, tega pravoslovno, tega naravoslovno; uni pa ima najraje pobožne stvari — cuique suum, vsacemu svoje; zatoraj pa naj se pri števenji izdanih bukev ne prezira nobena stran naše literature, dasiravno se ne more hvaliti vsako delo. Še bi si človek vošil, da bi nekteri pesniški sostavki v spomeniku imeli nekaj drugačen predmet in drugačno obliko; utegnilo bi komu nad njimi kaj zamerzeti, in človek bi ne vošil, da bi le eno oko spomenik serpo pogledati moglo. Pa beseda o tem naj počaka bolj pripravnega mesta. Za zdaj naj povzamem iz vsega in polnega serca besedo, ki jo izdajatelj govori domačim pisateljem: ?)Urno in nemudoma se lotimo dela! Saj gre za blagor domovine, in tu ne sme in ne bode nihče zadaj ostal!" Pa še bi se pristavilo: Gospoduje naj ljubezen med nami, pustimo v stran vse sebične razpore in nasprotja! Pa ozrimo se posebej v obsežek Vodnikovega spomenika. Spredaj Vodnikova podoba, zadej na kamnu posnet rokopis Vodnikov in Cojzov, namestuje njim, ki Vodnika niso vidili živega, toliko bolj Vodnika celega, ker bi si njega samega ne mogli misliti brez ozira v njegovega biazega podpornika. Zivotopisni načert str. 3, ki ga je sostavil izdajatelj dr. E. H. Costa sam, naznanuje mnogo okolišin iz Vodnikovega življenja, ki doslej niso bile znane, zlasti iz njegove duhovne službe in iz njegovega šolskega učiteljstva; dalje razodeva njegovo telesno podobo in njegov dušni značaj, namreč radostnega duha, dobrotno serce, prijaznost brez hlimbe, ljubezen za vse dobro in lepo, ravnovoljnost in terd-nost v sredi zavidanja, nasprotovanja in odmetovanja; tudi odkriva njegovo mnogostransko učenost, in zlasti njegov trud za sostavo slovenskega slovnika. Vodnikov list do g. Pinhaka, govornika v stolni ljubljanski cerkvi, kaže, kako je bil slavni mož z malim zadovoljen, samo da bi mu bilo mogoče, s slovstvom se ložje pečati. Popisan je tudi spominek, ki je bil Vodniku na pokopališču pri sv. Krištofu postavljen, kjer počiva zraven svojega prijatla, si. Linharta. Sledeči sostavki popisujejo slavnega moža vsak po drugi strani. Gosp. Petruzzi v sostavku „ Vodni k und seine Zeit — Vodnik in njegov čas" str. 9 popisuje Vodnika kot učitelja v ljubljanskih latinskih šolah; kot za lep obrobek k podobščini pridaja versto vseh učenih mož, ki so bili z njim vred kinč ljubljanskega mesta. Kdor Vodnika ni imel, bi si ga po tem popisu želel imeti učitelja. S tem popisom se prav za prav strinja gosp. Slomšek s povedko ^Vodnikova palica in pa klobuk" str. 212; kaže namreč, na kakošni stopnji je bil učitelj z učenci. Dr. H. Costa v sostavku „Vodniks letzte Stunden — Vodnikove zadnje ure" str. 15, naznanuje slavnega moža kot zgodovinskega pisatelja, in razodeva izdelovanje njegove zgodovine krajnske zemlje — Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebietes von Triest und der Grafschaft Gorz. Pripoveduje tudi naglo — žaiibog! prenaglo smert Vodnikovo; za mertvudom je umeri. Vendar, naj pristavim, Vodnik je doživel 61 let, rojen 3. febr. 1758, umeri 8. januarja 1819. Njegov prijatel slavni Linhart je doživel le 38 let, rojen leta 1756, umeri je v jeseni leta 196 1794, kakor se kaže iz Cojzovega pisma do Vodnika, in sicer tudi naglo; kervna žila mu je počila. Spomina je vredno, da je bil tudi Anton Linhart iz perva v samostanu; v zatiških zapisnikih se bere: Fr. Christianus Linhard, Carn. Radmansdorfensis, in saeculo Antonius, natus 11. dec. 1756, dimissus a. 1778. Gospod Mala vasic v spisu ;,Vodnik in Slovenščina" str. 18 razlaga zasluge slavnega moža za slovenski jezik, ter sklepa, da on je postavil slovenščini terdne mejnike, dokazal bogastvo narodnega jezika, učil si pomagati za nove besede, vadil pisati skladno in prijetno in umljivo. Ravno o teh zaslugah Valentinu Vodniku str. 179 hvalo govori gosp. Matija Maj ar. Oosp. Metelko kaže Vodnika slovenskega pisatelja str. 21; ter šteje njegove slovenske bukve: 1. Velika pratika za 1. 1795, 1796 in 1797; 2. Ljubljanske Novice za leto 1797, 1798, 1799 in 1800; 3. Kuharske bukve; 4. Pesmi za pokušnjo; 5. Pesmi za brambovce; 6. Pismenost ali gramatika za perve šole; 7. Kersanski nauk za ilirske dežele; 8. Početek gramatike ali pismenosti francozke; 9. Abeceda za perve šole; 10. Ba-bištvo ali porodničarski uk za babice; v rokopisu zapušene pa a) Pesmi prenarejene in pomnožene, in b) Slovar slovenskega jezika, ki zdaj prenarejen in pomnožen, po stroških rajncega visokorojenega g. Antona Alojza, ljubljanskega škofa, izhaja na svetlo. Gospod Hicinger je dal ^Pregled Vodnikovih pesem", kjer v pojasnjenje, da je Vodnik mojster slovenskih pesnikov, tudi razlaga starjo zgodovino slovenskega pesništva, in moža velicih zaslug tudi zagovarja zastran ob-dolženja, da bi bil avstrijanski vladi nasprotnih misel; pesem Ilirija zveličana, ki je iz rokopisa pervikrat tukaj natisnjena, razodeva pravo Vodnikovo misel. — Na tem mestu bi kdo vprašal, kako stoji z novo izdajo Vodnikovih pesem. Odgovor naj bo odkritoserčen: Gosp. Kastelic, v čigar posesti je rokopis, je sam že odbiral in odbiral v prejšnjem času, da bi se Vodnikove pesmi zamogle na svetlo dati brez ovirka ali spodtikljeja. Ali je zadosti odbral ali ne, je skusil gosp. Hicinger, komaj ko se je o tej reči.oglasil; zatega voljo je poskušal v imenovanem spisu zagovarjati pl lir rjo oživljeno", pa tudi „Milico" in „Miljeta" poslednje dve pesmi sicer s tem, da ste glasovi iiepopače-nega slovenskega mladenča in nepopačene slovenske deklice, , ki se išeta v pošten zakon, z vestjo svojega očeta in svoje matere. Upa si, da je zastran teh pesem zadostil vsacemu pametnemu tirjanju; če bo pa s tem izhajal tudi pri nekterih Anakreontnicah poslovenjenih, si še zdaj ne ve dati odgovora; in tako reč zastaja. Sicer bi kdo drug drugač mislil, kakor imenovani gospod; ali bi mu pa obveljala, to se še vpraša. Saj beseda, ki je v spomeniku stran 212 postavljena zastran nekterih Vodnikovih pesem, bi utegnila dobri reči več nasprotovati kot pomagati. Okrogla in okrogla je razloček, in — naj bo naravnost izrečeno —- ljubezen in ljubezen je razloček. Kdo pa bo sodnik o tem? Gotovo najbolj prav Vodnik sam; le beseda njegova se mora prav pretehtati. Ktera ? Kdo rojen prihodnjih Bo meni verjel, Da v letih nerodnih Okrogle sem pel? Ko je Vodnik te besede pel, se je toliko spremenila njegova misel in njegova obnaša, da sam spozna; nihče bi mu zdaj okroglih ne prisojeval. Pristaviti se še sme: Vodnik je res nektero okroglo zapisal, ali iz ptujega jezika prestavil, za slovstvenih uzrokov voljo; je tudi nektero okroglo zapel za šale in razveselitve voljo; pa razločiti se mora oseba memo osebe, starost memo starosti, čut memo čuta, namen memo namena. Pomniti se mora beseda, ki jo je pisal dr. Richter, obžalovaje Vodnikovo smert: „Kakor človek in kakor masni k je bil Vodnik zavoljo svoje p o-božnosti, pohlevnosti, postrežnosti in svojega radostnega bitja sploh spoštovan, in po tistih, ki sa ga bližje poznali, ljubljen." (Spomenik str. 39 po ilirskem listu 1819 št. 4). Pogledati je tedaj treba, kaj in koliko se s to besedo da soediniti. Zatoraj je pisatelj pričujočega sostavka tudi zgoraj svojo misel razodel, da bi si vošil, naj bi nekteri pesniški sostavki v spomeniku imeli nekoliko drugačen predmet in drugačno obliko; iz spomina mu namreč to ne gre, da ravno zavoljo tega, ker se o Vodnikovih okroglih brez pravega razločka mnogo govori, še njegova v milih glasih poslovljena mertvašnica: Dies irae, dies illa — dan poslednji pride sila, ni mogla natisnjena biti kot v stoletni spomin rojstva Vodnikovega, temuč je bila veržena med ?)nauke za pust!44 Vsaka reč naj ima svoj čas, svoje mesto in svojo mero; in mnogokrat se bo po tem oašlo nasprotovanju ali prepiranju. Pa idimo dalje. Gospod dr. Bleivveis razlaga „Vodnikove Novice" str. 31; pripoveduje, kako je bil Vodnik tudi začetnik časopisja slovenskega, koliko živega narodnega duha in koliko močne ljubezni do domovine je moglo biti v možu, ki je bil skozi štiri leta sam pisavec in vrednik „Novic"; naznanuje, kaj je slavni mož s tem časnikom storil za izdramljenje slovenskega ljudstva, za oče-jenje narodnega jezika, za podučenje svojih rojakov; tudi enako zagovarja Vodnika zastran njegove misli o Francozu; sploh pozvedamo iz tega spisa mnogo reči, ktere so bile dosihmal malo znane. Gospod Dimi t z popisuje Vodnika kot stari no-slovca in zgodovinarja str. 37; govori o njegovih zgodovinskih bukvah, o preiskovanji starih napisov, denarjev in družin ostankov iz rimskega časa, in o dotičnih popisih v ljubljanskem časniku; pristavlja tudi besede, ki so v tem časniku rečene v hvalo Vodnikovo. Dobro se zdi človeku, da je Vodnik ondi omenjen kot maš ni k, dasiravno s kratko besedo dr. Richterja. Gosp. Babnigg v svoji pripovedi, die Ziege — Koza, str. 71 naznanja lepo podobo o Vodnikovem prijaznim, miloserčnem ravnanji pri svoji duhovni cedi, in o zavarovanji preganjane nedolžnosti. Pri tem bi si človek tudi vošil, da bi bil gosp. dr. C os ta dal saj odlomek Vodnikove pridige, ktero hvali str. 4; bi se Vodnik po tem tudi razodel kot govornik. Gosp. Jelovšek v spisu Valvasor und Vodnik navoduje kupen list iz leta 1693, po kterim je Janez Vaj-kard baron Valvazor, slavni krajnski zgodovinar, hišo na Kerškem prodal nekemu Jakobu Vodniku, ter sklepa, da bi ta Vodnik utegnil biti zmed prednikov našega slavnega Valentina; opira se on na to besedo o Vodnikovem životopisu, da so njegovi predniki kdaj na Dolenskem stanovali. Ta reč bi potrebovala bolj natančne preiskave. Pomljivo bi se utegnilo zdeti, da je poslednji zarodnik Valvasorjevega imena umeri 17. marca 1759, in je pokopan na Jezici. Pod naslovom Miscellen — Zmesi str. 42, se bere mična povedka, kakor je Vodnik besed za svoj slovar iskal pri hribovskem čevljarji; po tem šesteromerne in petero-merne verstice latinske, v kterih za vednost voljo znani mašnik Juri Miklavčič prijaznega in postrežnega Vodnika prosi za nektere bukve; v zadnje pa žalost niča ali elegija o Vodnikovi smerti, peta po njegovem pri-jatlu Francu Bilcu, ki je leta 1824 umeri kot duhoven pastir v Harijah na Pivki. Ta žalostnica je lep spominek za oba prijatla, Vodnika in Bilca; Bile je Vodniku pomagal slovenske besede nabirati po Notranjem in v Primorji, m se v tej pesmi sam kaže dobrega slovenskega pesnika. (Konec sledi.) 203 Slovstvo. Vodnikov spomenik — V odnik-Album. Na svitlo dal dr. E. H. Costa. (Konec.) Cvet celega Vodnikovega spomenika pa se smejo imenovati listi ali pisma barona Z i ga ta Cojza do Vodnika; natisnjeni so po rokopisu, ki se hranuje v ljubljanskem muzeji. Iz njih se živo kaže, kakošen mecen za slovenščino in za vsaktero vednost je bil blagi baron, in kako je on sam pomagal pri delu za popolnost narodnega jezika, in za izdajo dobrih slovenskih bukev. Živo se tudi kaže, kako pridno, marljivo in združeno so delali s Cojzom vred učeni možje Linhart, Kumerdej in Vodnik. Iz teh listov, devet jih je iz let 1794 in 1795, ni mogoče dajati kacega izlečka, le celi se morajo brati in brati; pisani so sicer v nemškem jeziku. Gosp. Malavašič je na strani 63 priložil Slovesnosti, obhajane v spomin stoletnega rojstnega dneva Valentina Vodnika, očeta slovenskega pesništva; namreč najpoprej slovesnost, ki se je napravila na svečnični dan 1858 popoldne v Vodnikovi rojstni hiši, pri Zibertu v Šiški, ko je bil odgernjen ondi postavljen spominek; dalje razsvečavo te rojstne hiše na večer, in zbor ob treh po tem na jutro, ob uri, ko se je Vodnik rodil, dalje besedo, ki se je imela 5. februarja v gledišu, ko je bila h koncu ovenčana Vodnikova podoba s predgovorom gosp. Lovreta Toman-a; in v zadnje mertvaš-nico, ki se je obhajala 6. februarja v cerkvi častitih Oo. Frančiškanov za dušo rajncega Vodnika, kjer se je pela veličastna in žalostna pesem ^Dies irae" po Vodnikovi lastni prestavi, in po gosp. Mašekovem napevu. Ti sostavki se nahajajo v pervem oddelku Vodnikovega spomenika; le nekteri so bili zavoljo enacega predmeta že tukaj omenjeni iz druzega oddelka. Raznoličen je ravno obsežek druzega oddelka; nekteri sostavki se še ozirajo na Vodnika, nekteri na druge slavne može slovenske zemlje; nekteri segajo v slovensko zemljopisje, zgo-dovinstvo in jezikoslovje, nekteri prinašajo prosto izbrane predmete le sploh v znamenje spoštovanja do slavnega moža. Pesem v Vodnikovo slavo se bere mnogotero, nemških in slovenskih; perve so dali gospodje Dimitz s prestavo Prešernove pesmi, Kordesch, Leinmiiller, Melzer, Vesel; druge pa gospodje Bile, Cegnar, Hladnik, Kastelic, Kosmač, Miroslav, Pra-protnik, Slomšek, Supan,Sušnik, Svetličič, Verbnjak, Vir k. Poslednja je g. Blaža Potočnika, ki kakor najkrasniši venec, peta prav v Vodnikovem duhu, h koncu ovenča mojstra pesnikov slovenskih. Vodnika naravnost zadevata tudi gosp. T o man v popisu in gosp. K urnik v pesmi oKoprivniku — nekdanji Vodnikovi duhovnii. Z Vodnikovo slavo se edini tudi slava druzih imenitnih slovenskih mož. Gospod Janežič razlaga hvalo U. J ar- 204 nika, ki je na Koroškem budil slovensko slovstvo, kot Vodnik na Krajnskem; pristavlja tudi njegove pesmi; gosp. Maše k slavi Gala (Petelina), krajnskega rojaka, in hvaljenega glasbarja ; gosp. K or d esc h daje pripoved o do-brotnosti M. Ravnina rja, teržaškega škofa in izver-etnega slovenskega pisatelja; gosp. A. Griin, Le vičn i k in Melcer spevajo slavo dr. Prešernu, po svoje posebno izverstnemu pesniku; gospod Cl. Herman nsthal poje o spominu M. Čopa, prezgodaj umerlega jezikoslovca; gospod baron Lazzarini se glasi o hvalivrednega škofa A. Alojza Wolfa in grofa R. Blagaja; gosp. T o man ne žabi svoje Jozepine T u rn ogr a d s ke, ter pridaja njeno povest „Marulau. Gospod Terpinc sploh jemlje v spomin nekdanje dobre učitelje ljubljanskih šol. O slovenskem jezikoslovji se glasijo: gospod Cigale piše pomina vrednih besed zastran slovensko-nem-škega slovarja; gosp. Navratil daje nasvet zastran slo-vensko-nemškega podnarecnika, ki bi obsegal besede, le v posebnih krajih navadne; gosp. Z a I o k a r daruje slovenski rodovnik, ali imena za vse kolena sorodstva in svaštva. Gosp. dr. Miklošič govori o imenih ^Ljubljana, Laibach" str. 189, in razkazuje, kako je po slovniških vodilih iz korenike ljub se stvarilo ime Ljubljana, ki bi se prav za prav moglo glasiti Ljubljane, v mnogobroji; in kako je zopet iz mestnika Ljubljana h po nekem sem ter tje navadnem prikratenji nastalo Lj ubij ah, in od tod nemško ime Laibach. Samo zavoljo korenike se ne pre-derzuje naravnost soditi, je li navadno ljub, drag, prijeten, je li staroslovensko lub, čelo, teme, po nekterih tudi verh, breg; in zastran oblike Ljubljana v edino-broji ne pomni enacega izgleda. Ce bi človek smel kaj pristaviti, bi hotel opomniti, da tudi beseda čelo je v imenu kraja rabljena v pomenu za breg; pri Verhniki stoji malen pod bregom, mu pravijo pod Čelom; utegne ravno to veljati od besede lub. Zastran edinobroja se kaže izgled Poljana za Savo, in Polja niča v Kočevji, ktero ime se drugod vedno glasi v mnogobroji Poljane. Kar se tiče oblike nemškega imena Laibach, se pa sme vendar pomniti, da v najstarjih listinah, ki so se doslej našle, leta 1140, 1221 in 1248, se že bere oblika Laibac, Laibach, pozneje še le Lavbach, nikoli pa ne Laubach. Nasproti se Ljubelj v zatiških listinah leta 1268 bere za Liibel, pozneje se glasi Loibel. Kaj tedaj, ko bi se nasprot obernilo, in reklo, da tudi Ljubno se je najpo-prej prekerstilo v Laifen, po tem zavoljo dozdevnega pomena besede, brez pravega vodila, v Laufen. Nemci v spremenjevanji slovenskih imen niso celo nič natančni. Po takem bi korenika 1 u b vendar utegnila ostati v pomenu za breg, verh. — Se gre semkaj gosp. Terstenjak z razlago rimske postaje Longoticum — Logatec, ktero ime izpeljuje iz besede long, log ali gojzd, kakor je že znano iz „Novic". O slovenskem krajopisji je baron Laz za r in i-Jablanitz dal mičen nemšk sostavek o potovanji skozi osem dni na Gorenskem; govori o Loki in Železnikah, hvali lepi in veličastni Bohinj; popisuje Jezerce za Triglavom, o kterih je že marsikdo hotel dvomiti, in visoki slap merzle Savice, ki iz njih izvira, tudi prelepo Blejsko jezero in druge krasote tiste strani; dalje piše o Radolici, Kranji in Kamniku, dokler se ne verne v belo Ljubljano; prav podučen in mičen je ta spis, konča se s pesniškim glasom na blago Krajno. Gosp. Levi čn i k daje razgled iz Ra-titovca, ki sega do Triglava in do Grintovca, do Krasa in do Cerkniškega jezera. Tudi pesniki slovijo domače kraje v svojih oglasih, in sicer lepo Krajno sploh g. Heinrich, Hueber, Leinmiiller; posebej speva gospod Hueber Bohinj, Savico in Planine; baron Lazzarini Bled in Bohinj, Postoujsko jamo, Idrijo, Cerkniško jezero in druge strani; M. Pretner čuda podzemeljskih jam, gosp. Vesel J>elo Ljubljano, in gosp. Zaveršnik Troje polje in Bohinj. Kaže se, da so posebno odbrane strani, kjer se je Vodnik navzel pesniškega duha. Gosp. Frever popisuje svojo izdajo obraza krajnske zemlje, dr. Ulepič pa veliko glediše v Veroni; — spisu Freverjevemu se na obraza bere, da je pisatelj „ein Fremdling in Jeruzalem", sicer bi bil mogel pač vediti, da tergovina s slovenskim slovstvinim blagom še nikogar ni obogatila in — molčal bi bil o tem, da je svojega „Co m me u ta r-a" „kauflich vvenig" med ljudi spravil. Ce je to res 55Anlass gab, meine dev Slavvistik ge-wogene Feder ruhen zu lassen", ne more biti ta „Ruhe-standa prevelika zguba za slovstvo slovensko. Se ostaja slovensko zgodovinstvo. Gosp. B r a-daška razlaga, kaj je Slovane oviralo, da niso dospeli do moči, svojemu množtvu primerjene; jrosp. dr. Klun piše o zgodovini slovenskega slovstva. Gospod Kosmač daje pripoved o najdbi Iderskega rudnika; če bi se smelo kaj pristaviti, je to, da, kakor se je letos našlo v Iderskem arkivu, je pravo ime suličarja ali vojaka, ki je zbral pervo rudarsko družtvo, Andrej Perger, in njegov priimek Katzanderle, ne Kancjan Anderlein (Andree Perger, genannt Katzanderle, der Griffner). Gospod Legat piše o Višnjigori, gosp. Leinmiiller o rimskem napisu na kamnu na Kerškem; gospod Radič ponuja izleček iz zapisnika verske komisije leta 1614 do 1618, ko so se poslednji ostanki luteranstva odpravljali iz Krajnskega. Gosp. Terstenjak piše odlomek zgodovinski, Ljudevit vojvoda horvatski str. 221; razlagan je ondi boj, ki so ga Hor-vatje, združeni s Slovenci, leta 819 do 822 imeli zoper Franke, da bi se rešili njih težkega jarma; nesrečen konec je imela vojska, sosedna naroda sta ostala pod ptujim gospostvom, in hrabri Ljudevit je po zalazovavcu bil ostrupljen. Gosp. Verne daje odlomek iz občne povestnice o Turcib,. ki so bili dolgo sovražniki Slovencom; gosp. Vijanski deli zgodovinski odlomek o nekdanjih Slovanih. V zadnje prihajajo še pesniški sostavki, deloma zgodovinskega, deloma drugačnega obsežka, nemški in slovenski. Dr. H. C os t a daje narodne pripovedi o zalogu pri Moravčah in o Griču na Dolenskem; gospod Kordesch poje pripoved o povodnem možu, gosp. K urnik o pošten-gani kaši, narodni jedi, gosp. Kovačič o tožbi revnega dijaka, gospod Len če k o cvetlici „Operosa" (Academia operosorum, družtvo učenih mož, začeto leto 1701 v Ljubljani); baron Lazzarini se ozira v izobražeuje krajnskega naroda, in gospod Poženčan poje narodne pripovedi o kralju Matjažu, o sinici, in o Bernekarjevem gradu. Se se nahajajo mnoge druge pesmi raznega obsežka, ki so jih podali gosp. Ge r m o vn i k, Hašnik, Heinrich, Hušak, Krek, Legat, Levstik, M. Majar, (z gradjansko-cirilskimi pismeni; hvala!) Novak, Urbas, Valjavec, Vesel, Vijanski, Zauper. Gosp. Šubic je dal episodo iz Virgilijevih bukev „Georgikon — o kmetijstvu"* poslovenjeno; od Vesel-Koseskega pa je priložen sonet „Potažba", ki ga je Vodnik sam bral, in je napis za-nj nasvetoval. To vse tedaj obsega Vodnikov spomenik, natisnjen v čveterki na 268 straneh. Da je obsežek obilen, lep in slavnega moža vreden, se kaže iz popisa sostavkov zadosti; — da ni ravno vse izverstno, nektero (pa malo je takega) celo brez vse slovstvine vrednosti, ne krati slave Vodnikovega spomenika. Kdor se pervaku našega slovstva ni mogel pokloniti v dragoceni suknji, se mu je poklonil v borni jopi — gnala pa je vsakega serčna želja, pokazati svetu, da čisla moža, čigar ime v zlatih bukvah domovine naše v pervi versti stoji. 86 pisateljev šteje ^spomenik" — čez 1000 pa naročnikov — pač lepa množica na vsako stran! Hvala g. izdatelju za početje ujegovo! — Opomba. Po neljubi pomoti je v tem sostavku ondi, kjer je beseda o zagovarjanji Vodnikovih 5)okroglihtt navedena stran 212. namesti 98. strani. r.