Velika odgovornost sindikatov
za naš družbeni razvoj
V ponedeljek dopoldne je bilo v Klubu poslancev v Ljubljani III. plenarno zasedanje Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. Udeležil se ga je tudi sekretar Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije tovariš Miha Marinko.
Člani sveta so razpravljali o problemih, ki naj bi jih sindikalne organizacije predvsem obravnavale na bližnjih občnih zborih. Tajništvo sveta je že vnaprej predložilo predlog zaključkov. Te je uvodoma obrazložil predsednik tovariš Stane Kavčič. Po teh uvodnih.besedah je v razpravi sodelovalo 15 članov sveta. V razpravi je govoril tudi sekretar Centralnega komiteja ZKS tovariš Miha Marinko:
Odzval sem se vabilu, da prisostvujem temu vašemu plenumu, zlasti zaradi tega, ker ste pred važno nalogo — pred občnim! zbori sindikalnih organizacij. Gre za to, da na tem mestu poudarim pomen in naloge, ki jih imajo sindikati v našem celotnem družbenem življenju, zaradi česar je velika odgovornost vseh naših političnih forumov, da sindikatom posvete polno pozornost in pomoč.
Delovanje na tem področju je izredno odgovorno, problematika zelo obsežna, hkrati pa tudi zelo interesantna za vsakega družbenega, zlasti pa za političnega delavca. Vsak sindikalni funkcionar je odgovoren družbeno-politični delavec, ker dela na torišču, kjer se kristalizirajo in zaostrujejo pojmi o našem družbenopolitičnem razvoju v celoti, kakšen naj bi bil ta razvoj spričo družbene problematike in na kakšen način je treba iskati rešitve za določene probleme. Vedeti moramo, kje in kakšen je v danem trenutku ustrezen ukrep, ki ga je treba izvesti, ne da bi se obešali na rep nazadnjaških in uravnilovskih sil, a da se hkrati tudi ne bi zaletavali naprej in idealizirali zrelosti naših delovnih množic. Delavskim množicam je treba spričo večkrat nasprotujočih si želj In teženj jasno povedati — glede tega je treba imeti čvrsto hrbtenico — kaj je možno ustvariti in kaj bo koristilo napredku, ne pa potrjevati stvari, ki vlečejo nazaj in ki jih naša družba ne more sprejeti. Žaradi tega morajo biti občinski in okrajni sindikalni sveti najtrdnejša hrbtenica naši politike v občini in v vsakem podjetju posebej. Nujno je
CVETJE NA NJIHOVIH GROBOVIH: IZ NJIHOVE SETVE SO VZKLILE RDEČE ROŽE NASE SVOBODE
potrebno, da se čutimo za delo sindikatov odgovorni vsi skupaj in da tej odgovornosti primerno angažiramo tudi svoje sile za to, da jim omogočimo pravilno uveljavljenje, da bi na tem torišču želi čim hitreje še večje uspehe, kot jih imamo pri reševanju gospodarskih, gmotnih problemov, zlasti pa pri socialistični prevzgoji delovnega človeka. Samo od tega tempa prevzgoje je odvisen tudi napredek našega celotnega družbenega sistema. Kasneje bom nekatere stvari posebej poudaril, mimogrede pa naj omenim, da se mi zdi, da smo v idealiziranju naše družbene zavesti šli celo predaleč in da se to zrcali tudi v nekaterih naših družbenih predpisih ter celo v nekaterih naših zakonih. Vzemimo kot primer samo zakon o delovnih razmerjih. Ta zakon predpostavlja določeno stopnjo zavesti, da se bo proizvajalec posluževal teh predpisov, ne pa da jih bo zlorabljal na škodo skupnosti.
Mislim, da je treba pri na-glašanju	v a zanos ti sindikatov
opozoriti tudi na politične naloge, ki jih imajo partijske organizacije in Socialistična zveza. Prav v tej dvorani smo imeli Plenum Zveze komunistov, na katerem smo ugotovili, da je samo 25 ali 268/o sindikalnih funkcionarjev članov Zveze komunistov. Seveda ne gre za ta _or-malen odstotek, kako bi ga povečali, gre pa za to, da je treba tej stvari posvetiti dovolj pozornosti. Politične organizacije bodo lahko prav iz sindikatov črpale najbolj zdrave sile za svoje vrste in bo od tod tudi organizacija Zveze komunistov dobivala pravilno orientacijo in oporo za svoje delo. Ce posvetimo 25 ali 26°/o sindikalnih funk-rem delujejo sindikati, bomo najlaže, čeprav tudi s težavami, dobivali pravilno orientacijo, kakšna naj bo naša politika. Pri tem se bomo opirali na najnaprednejši razred, ki je že doslej nosil najtežje breme in je treba torej prav njemu pripisati največje zasluge za to, kar danes imamo. Pri tem pa spet ne mislim reči, da kaže te stvari idealizirati; tudi v delavskem razredu imamo zelo različne in nasprotujoče si težnje, ki so seveda odraz določene stopnje zavesti. Mimogrede se bom dotaknil nekaterih tekočih problemov, ne da bi mislil, da bi vam kaj novega povedal.
Precejšnje težave imamo z našim sistemom nagrajevanja. Naše potrebe so velike, investicije so napete. Vse to ovira, da nimamo tistih notranjih rezerv, ki bi bile potrebne za to, da bi
reševali izredno perečo problematiko produktivnosti dela, ki je alfa in omega rasti življenjskega standarda. Samo na tem temelju moremo pričakovati napredek našega gospodarstva. Večkrat bi kazalo spremeniti, ker nam gospodarski rezultati nakazujejo kopico stvari, okrog katerih se vrtimo in iz katerih iščemo izhoda na najrazličnejšo načine.
Ze vrsto let na primer obravnavamo, smešimo in zavračamo težnje po neki absolutni enakosti, tako Imenovano tezo o »enakih želodcih«. Vendar iz tega ne pridemo popolnoma, ker je vrsta stvari takih, da nam to preprečuje. Sami instrumenti delitve dohodka in, če hočete tudi zakon o delovnih razmerjih, deloma ovirajo pospešeno reševanje problema produktivnosti. Precej ste govorili o željah po proizvodnih investicijah za razširjeno reprodukcijo. Povsod najdemo predloge in želje po čimvečji modernizaciji. Potrebe nedvomno so in teh stvari ne kaže povsem zavračati ter jih proglašati kot nekaj negativnega. Vendar pa so to težnje, v kolikor se pretirano uresničujejo, ki objektivno otežujejo reševanje problema same produktivnosti in s tem življenjskih pogojev.
Spričo teh velikih apetitov po investicijah in spričo še drugih momentov je nastalo vprašanje pomanjkanja delovne sile ter silno hlastanje za tem, kdo bo dobil kakšnega delavca. Prosta delovna sila je zelo iskana. To deluje bolj ali manj na fluktu • acijo delovne sile, škrata na to, o čemer je bilo že govora, čla se skuša marsikdo med rednim delom odpočiti in si manjši zaslužek nadomestiti z večjim zaslužkom nekje drugje. Naloga sindikatov je podpreti stališče, da se obeh stvari ne da naenkrat napraviti: razširiti proizvodnjo s pritegnitvijo nove delovne sile, obenem pa reševati še vprašanje produktivnosti, če ne bomo zavrti investicij, potem ne bomo mogli urediti niti sistema nagrajevanja niti problemov družbenega standarda. Primeri, ki smo jih tu slišali, so zelo zgovorni tčr pričajo o tem protislovju. Stvarni interesi socialističnega napredka, čigar nosilci so tudi sindikati, se morajo ubraniti takih teženj. Okrog tega se porajo kopica vprašanj, do katerih moramo resnično imeti jasno stališče. Gre za vprašanje pretiranega zaposlo-
vanja, za hlastanje po delovni sili, čeprav je bilo že rečeno, da je pozitivna plat tega pojava v tem, da nimamo presežka delovne sile. Res je, da je to pozitivno v primerjavi s staro Jugoslavijo, saj je s tem zagotovljena popolna eksistenca. Danes prav zares ni vprašanje obstoja kateregakoli posameznika, razen morda nekaj ljudi, ki si niso sposobni služiti kruha ali pa gre morda tudi v nekaterih primerih za birokratski in nečloveški odnos posameznih organov do posameznikov. Sicer pa zaposlitev pri nas ni vprašanje.
Ob vsem tem pa še nismo našli popolne rešitve za smotrno uporabo delovne sile v rednem delovnem času in nismo rešili sistema nagrajevanja tako, da bi dosegli ustrezajoč učinek, če hočemo investirati proizvodnjo ter hkrati reševati tndi vprašanje življenjskega standarda, potem smo v zadregi. Obojega hkrati ni moč reševati, če pa se že lotevamo prvega in drugega, potem se pojavlja pomanjkanje delavcev. To povečuje stalež tistih delavcev, ki često menjavajo zaposlitev.
Reči moram, da so tudi naši predpisi pomanjkljivi ter teh stvari ne opredeljujejo tako, da bi bili nestalni delavci malce na slabšem od drugih glede svojih pravic. Zato se lahko dogaja, da precejšen del delavcev išče svoj zaslužek v honorarnih zaposlitvah in v šušmarjenju. Precejšen del delavcev je, ki pomagajo bogatitev enega dela privatnih obrtnikov. Na nesrečo je naš sistem šibak v tem smislu, da ne spodbuja dovolj nagrajevanja po učinku in da ne vodi k temu, da bi bil delavec dejansko zainteresiran čimveč zaslužiti v osmih urah. Nasprotno, položaj je tak, da omogoča delati v osmih urah celo počasi, Včasih tudi nekoliko zadremati ter s tem prihraniti sile za to, da se po delu ustvarja dejanski zaslužek.
Stremeti moramo, da bo sistem nagrajevanja tak, da se bo delavec sam potrudil ter dosege! višjo kvalifikacijo, da ga bo njegov interes vodil k temu in do boljšega zaslužka. Pri reševanju problemov družbenega standarda v komuni moramo voditi jasnejšo politiko glede razmerij med mestom in vasjo. Biti si moramo namreč na jasnem, da raste standard na vasi sorazmerno hitreje kot standard delavcev in uslužbencev, katerih zaslužek je odvisen zgolj od njihovih sposobnosti in pridnih rok. Zato je treba ljudem v mestih in tovarnah posvetiti čim-večjo skrb. Če se njihovih problemov trenutno ne da reševati na drugi način, potem je treba ta vprašanja reševati vsaj tako, da dodeljujejo delovni kolektivi, namesto da bi šli na delitev celotnih svojih skladov med delavce, pred razdelitvijo dopolnilnih nagrad, sredstva iz svojih skladov raje za neposredne po-
Veliki
mejnik
Kot granitna skala stoji veliki mejnik v zgodovini človeštva — oktobrska socialistična revolucija, neuničljivo delo revolucionarnih borcev, ki jih je neposredno vodila Leninova roka in opajala ustvarjalna Marxova in Leninova misel. Z oktobrsko revolucijo se je iz oklepov imperializma izvil nov svet, nov družbeni red. Socializem kot nota oblika družbenih odnosov je postal neposredna življenjska stvarnost milijonov delovnega ljudstva.
Prav nič ne morejo za-temneti svetle podobe Velikega oktobra vsa poznejša prizadevanja birokratskih sil, da bi vklenila v mrtvo dogmo živo iskro revolucionarnega marksi-
stičnega duha in zmaličile pravo vsebino socializma. Kljub veliki škodi, ki jo je ■mednarodnemu delavskemu gibanju in ideji socializma povzročil birokratizem, pa si danes socializem utira pot skozi vse razpoke preživelih kapita-Ijstičnih odnosov in postaja neposredni cilj težnje po napredku in svobodi milijonov ljudi po vsem svetu. Socialistična misel si prisvaja njihova ' srca in razum ob neprestanem bot-ju s silami nazadnjaštva, ki skušajo zavreti in obrniti tok zgodovine.
Delavskemu razredu in vsemu delovnemu ljudstvu Jugoslavije je pripadla zgodovinska vloga, da pogumno dalje razvija, brani in uresničuje v pogojih
Napotki republiškega sveta za sindikalne občne zbore
III. plenum Republiškega sveta sindikatov je razpravljal o pripravah na zbore sindikalnih organizacij in sprejel naslednje zaključke:
1.	Plenum meni, da bj moral celotni sindikalni pollitični aktiv posvetiti največjo pozornost občnim zborom sindikalnih podružnic v podjetjih. Predvsem od sposobnosti, pravilnega dela in usmerjenosti sindikalnih podružnic in od njihovega medsebojnega povezovanja v okviru občine in preko občinskih sindikalnih svetov je odvisno, ali se bodo postavljene naloge in smernice uresničevale uspešno in v interesu delavskega razreda. In predvsem zato, ker se v mnogih občinah in podjetjih sindikalne organizacije kot celota še niso lotile tistih gospodarskih in političnih problemov, ki so za delavstvo najbolj nujni, plenum meni, da je treba letne občne zbore tako pripraviti, da bodo omenjene pomanjkljivosti čimbolj odpravili. To se pravi, da je treba občne zbore usmeriti v obravnavo konkretnih družbenih odnosov v podjetju Sn v obravnavo življenjskih in delovnih pogojev delavcev.
2.	Se vedno povzročajo med delavstvom in v delovnih kolektivih upravičeno nezadovoljstvo brezdušni, birokratski in nepravični odnospin postopki nekaterih posameznikov, ki ne razumejo ali nočejo razumeti smisla delav. samoupravljanja. Zato bi morale vse sindikalne podružnice na občnih zborih analizirati to družbeno dogajanje v kolektivu; občni zbori bi morali s svojo osnovno politično usmerjenostjo zelo določno nastopiti proti takirti birokratskim pojavom in podpreti organe delavskega samoupravljanja.
3.	Eden od osnovnih problemov, ki je neposredno povezan z življenjskimi in delovnimi pogoji delavcev, je sistem nagrajevanja. Tu je izredno pomembna ne samo delitev dohodka med kolektivom in družbo, ampak tudii delitev dohodka znotraj kolektiva. Občni zbori naj bi politično podprli vsa tista prizadevanja, pobude, in oblike nagrajevanja (enota proizvoda, akord, premije itd.), ki
imajo namen odpraviti nekatere slabosti sedanjega sistema in ga tako izpopolniti, da bo spodbujal kolektiv in posameznika k boljšemu delu In gospodarjenju in da bo za boljše delo in gospodarjenje vsak tudi ustrezno nagrajen.
4.	Plenum meni, da v kolektivih še niso izkoriščene vse možnosti za izboljšanje delovnih in življenjskih pogojev delavcev. Upoštevajoč to, da življenjska raven delavskega razreda ni odvisna od splošne gospodarske politike in od tiste delitve narodnega dohodka, ki jo predvideva plan, ampak tudi od politike kolektivov in občin, priporoča plenum vsem sindikalnim podružnicam, naj s teh vidikov kritično ocenijo svoje dosedanje delo, usmerjenost in položaj. Z vso gotovostjo je moči predvidevati, da bodo skiadi splošne potrošnje, ki jih bodo imela podjetja v naši republiki, znašali ob zaključku leta nad 10 milijard. Plenum meni, da bi se morale sindikalne podružnice zavzemati za to, da bi najmanj dve tretjini teh sredstev investirali v takšne objekte družbenega standarda, ki bodo bodisi v okviru podjetja ali pa na področju občine neposredno in v čim krajšem času izboljšali delovne in življenjske pogoje tam že zaposlenega delavstva. Semkaj sodijo predvsem delavsae menze, razni servisi stanovanjskih skupnosti, stanovanja, obrt, trgovina — zlasti trgovina s prehranskimi artikli, a nadalje krediti na osnovi pogodb raznim okoliškim kmetijskim posestvom in zadrugam za modernizacijo in povečanje tiste proizvodnje, ki je predvsem važna za kolektive in industrijske občine, nadalje ambulante in zdravstveni domovi, počitniški domovi itd. Zaradi smotrnejše uporabe obstoječih sredstev in zaradi boljšega poslovanja mnogih prej naštetih obratov priporoča plenum sindikalnim organizacijam, naj se zavzemajo' za to, da bi se na področju občine sredstva podjetij tudi združevala z občinskimi in drugimi investicijskimi skladi. Tako združevanje mora biti seveda prostovoljno, z jasno določenimi medsebojnimi pravicami in dolžnostmi in
na osnovi že, predloženih in sprejetih načrtov za razširitev in novo gradnjo ustreznih objektov.
5.	Plenum meni, da bi morale imeti sindikalne organizacije — in v ta namen je treba izkoristiti občne zbore — mnogo močnejši politični vpliv na zaposlovanje nove delovne sile v kolektivih. Dejstvo je, da še mnogi kolektivi izvajajo nepravilno, nepremišljeno in kratkovidno politiko pri sprejemanju nove delovne sile. Res je, da imajo pri tem zasluge tudi nekatere vrzeli v sistemu delitve dohodka, vendar kljub temu mora biti vsakomur jasno, da ima zaposlovanje novih delavcev brez vzporednega povečanja proizvodnosti dela za posledico padec ali vsaj omrtvelost realne delavčeve plače. Plenum priporoča, naj občni zbori v kolektivih zahtevajo od od organov delavskega samoupravljanja, od komisij za delovna razmerja in od upravnih vodstev obrazložitev in natančne račune o tem, kje, zakaj in kako so bili zaposleni novi delavci in kakšni so bili rezultati. Občni zbori bj morali zahtevati v prid že zaposlenega delavstva, da bi v prihodnje postavili ostrejša meriia za sprejemanje nove delovne sile; zahtevkti bi morali razširitev dela Po akordu in odprto, z razpisi urejeno notranjo kadrovsko politiko, razmeščanje Sn napredovanje.
6.	Za uspešno delo sindikalnih podružnic v prihodnjem letu je treba precej spremeniti in okrepiti kadrovsko sestavo izvršnih odborov. Zlasti v tistih delovnih kolektivih, kjer so pretežno zaposlene ženske, je nujno izvoliti v izvršne odbore sindikalnih podružnic večje število tovarišic. Spremeniti je treba tudi navado, da sloni vse delo samo na predsedniku. Samo taka praksa, kjer bo ves izvršni odbor sindikalne podružnice delaven in povezan s kolektivom, lahko d^i dobre rezultate. In prav take izvršne odbore bi morali izvoliti na letošnjih občnih zborih. Zato plenum priporoča zlasti kandidaturo mlajših, lahko tudi manj izkušenih tovarišev, ki pa bodo voljni prijeti za delo.
trebe stanovanjskih skupnosti in s tem dajejo določene ugodnosti delavstvu, ki živi v industrijskih centrih. Gre torej pri tem za po-boljšanje žvljenjskih in delovnih pogojev v mestih in,industrijskih središčih. Nasproti temu mojemu gledanju bi se lahko nekdo postavil na stališče, češ, da to ni pravično in da mora vsakdo biti enako nagrajen. Če pa bi danes po podjetjih analizirali, koliko stanejo podjetja tisti delavci, ki se vozijo v tovarno, bi videli, da podjetja plačajo zanje mnogo več, kakor to predvidevajo predpisi, spričo tega, da morajo podjetja plačati razliko vožnje nad 600 dinarjev.
To znese včasilč tudi dva do tri tisoč dinarjev na delavca. Pri nas v Sloveniji pa imamo tako strukturo delavstva, da je sko-
lastnega življenja revolucionarno jedro Marxove in Leninove misli, idejo socialistične demokracije, ki je prvič našla svoj odraz v pariški komuni in se utelesila v leninskih sovjetih. Naši delavski sveti, naše komune in vse oblike družbenega upravljanja so živi dokazi neprestanih razvojnih teženj socialističnih sil.
Zmagovitega pohoda socialistične mitsli, ki jo je označil Oktober, ne more več zaustaviti nobena sila, kajti po besedah pesnika »neprekinjena drži veriga iz zarje v zarjo in od dne do dne ... «
raj polovica delavcev takih, ki so posestniki, ki so mali kmetje in ki so spričo tega, da so napol delavci napol kmetje, v neprimerno boljšem položaju, kakor pa tisti, ki so čisti delavci. Če pa to stvar vzamemo še politično, lahko na splošno ugotovimo, čeprav to morda do zadnjega primera ne velja, vendar sem prepričan, da je ta trditev povsem umestna, da so prav zunanji delavci največkrat godrnjači v podjetju. Tudi sindikati so pogosto pod vplivom teh godrnjačev, katerim marsikdaj popuščajo, ne rešujejo pa osnovnih vprašanj za tiste delavce, ki jim je dejansko treba izboljšati njihove življenjske pogoje. Res je, da si marsikdo želi tudi ven iz mesta, da bi si na perifieriji zgradil svojo hišico, morda tudi s pomočjo svojega sorodstva. Toda s to udobnostjo, ki jo uživa sprejme tudi nekatere nevšečne posledice.
Imeti moramo pravilno orientacijo in zlasti v občinah voditi pravilno politiko, predvsem politiko družbenega standarda, da se začnemo iz teh stvari izkopavati in da vidimo v perspektivi pravilno rešitev.
Sindikati se ne morejo orientirati samo na probleme znotraj podjetij, ampak morajo imeti veliko posluha in razgledanosti za reševanje problemov tudi na terenu, skratka v občini. Ob vprašanju, kako reševati življenjski standard, se postavlja prav tako izredno važna naloga, da prav delavski razred vodi preko svojih zastopnikov tudi politiko stvarnega napredka v kmetijstvu. Za to večkrat nimamo prave orientacije. Celo nekaterim našim zadružnim organizacijam ni docela jasna politika razvoja in napredka našega kmetijstva. Zato moramo mobilizirati naš delavski razred, da se zanima, v kakšni obliki se nalagajo investicije v kmetijstvu, ne za neko splošno pospeševanje kmetijstva ter za usluge, ki se individualno tičejo kmeta, temveč za dosego napredka v dejansko socialistični smeri. Gre za to, da se dejansko
postavi osnova, na kateri ne bi mogel določen sloj kmetov izkoriščati naše skupnosti s špekulativnim navijanjem cen. Glede tega imamo še težave in je zato nujno potrebno, da sindikati z zrelo in jasno orientacijo dajejo vso podporo našim občinskim ljudskim odborom in izbojujejo, da občinski ljudski odbori, in če hočete tudi politični forumi in partijski komiteji, ne bodo podlegli tej tako imenovani »kmečki« politiki«.
Tovariš Miha Marinko je zatem razpravljal še o nekaterih vprašanjih, o katerih so govorili tudi člani plenuma, med 'drugim tudi o pojavih, birokratizma. Dejal je, da je naloga sindikatov v tem pogledu zares velika. Prizadevati bi si morali namreč, da sproste občutek za vsako upravičeno kritiko in absolutno zaščitijo osebo, ki bo upravičeno kritizirala. V 1 tej zvezi je dejal, da bi bilo morda koristno, če bi bili tudi pri ljudskih odborih organi, ki bi naglo in, pravilno reševali pritožbe državljanov. Razpravljal je tudi o združevanju industrijskih podjetij', o čemer 'je bilo, prav tako govora v razpravi. Pri združevanju podjetij moramo biti zelo pazljivi, da ne bi prevladale tehnokratske tendence, ki so v nasprotju z našim sistemom družbenega in delavskega samoupravljanja. Ce gre za skupna gospodarska vprašanja, je prav, da se podjetja povezujejo v interesne skupnosti, ki imajo skupne naloge pa tudi skupne dolžnosti. Gre za povezovanje podjetij, ki so v proizvodnem procesu vezana druga na drugo. Ta vprašanja bodo vsebolj prihajala v ospredje, saj je kooperacija med podjetji zelo pereča in je treba iskati ustreznih načinov, s katerimi ne krnimo pravic delovnih kolektivov, ki imajo samoupravne organe, temveč snujemo sodelovanje, skupno izdelavo programov, skupno odločanje o materialnih sredstvih, ki jih taka skupnost ustvarja. Izvajanja sekretarja CK ZKS Mihe Marinka so člani Republiškega sveta topilo pot. zdravili.
Usmerimo se k osnovnemu vprašanju
Predlog sklepov III. plenarnega zasedanja Republiškega sveta ZSS, ki so ga dobili člani vnaprej, je obrazložil tovariš Stane Kavčič:
Ce analizira o aktivnost in usmerjenost sindikalnih organizacij, ugotovimo, da se danes osnovni problemi kažejo in pojavljajo v sindikalnih podružnicah. Osnovna slabost in osnovni problem sindikalnih' organizacij je predvsem v tem, kako preko sindikalnih podružnic realizirali tisto politiko, tiste zamisli in tiste sklepe, ki jih sprejemajo in o katerih razpravljajo in govorijo na višjih sindikalnih forumih. Lahko rečemo, da nekatere sindikalne podružnice čutijo problematiko in so usmerjene tja, kamor je treba; predstavljajo politično vodstvo in politično silo kolektiva, imajo nanj vpliv .in so z njim povezane. So pa tudi sindikalne podružnice ki še vedno životarijo same za se, nepovezane s kolektivom, brez pravega vpliva na kolektiv; skratka, zapirajo se v svoje drobcene problemčke, niso usmerjene tja, kamor bi morale biti, se pravi k osnovnim ekonomskim problemom kolektiva oziroma komune, v kateri ta kolektiv živi. Zaradi tega menimo, da je potrebno občne zbore sindikalnih podružnic predvsem izkoristiti za to, da bi taka vodstva sindikalnih podružnic in celotne sindikalne podružnice skušali odtrgati od take ožine in jih usmeriti k osnovnim problemom. Občne zbore je treba .zato pripraviti tako, da bodo organizacijsko formalna demokratična vprašanja imela sekundarni pomen, da a bo osnovni in glavni pomen dobila tista problematika, ki se danes kaže v kolektivu ali komuni, kjer taka sindikalna podružnica živi in' dela.'1
Ce hočemo seveda stvari postaviti tako, potem je nujno potrebno že predhodno izvršiti mnogo priprav. Tu bi morali predvsem pomagati višji forumi sindikalnih organizacij. Menim, da ni toliko važno, da -se iz formalno demokratičnih razlogov predstavnik višjega' sindikalnega foruma udeleži občnega zbora :n tako občni zbor blagoslovi z nekim načelnim govprom, temveč se mi zdi mnogo važnejše to, da predhodno vzpostavi z več kolektivi neposredni kontakt in se porazgovori o vprašanjih, ki jih bodo postavili na občnem zboru, o tem, kako jih bodo postavili, kakšno stališče bodo zavzeli in . kako bodo ta stališča utemeljevali.
Ce izhajamo s takih stališč, potem se postavlja vprašanje, kam je treba prvenstveno orientirati občne zbore sindikalnih podružnic. Menimo, da nima smisla obremenjevati občnega zbora z mnogimi drobnimi in nepomembnimi vprašanji. Občne z'- re je treba usmeriti k enemu samemu glavnemu problemu, ki se sicer kaže v kolektivih v različnih inačicah in ki je borba in delo za čimboljše delovne in življenjske pogoje zaposlenega delavstva, bodisi v okviru kolektiva, bodisi na področju komune. To mora biti osnovni cilj. S teh pozicij, se nam zdi, je tre-
ba izhajati že v pripravah in s teh stališč postavljati probleme ter v zvezi s tem iskati rešitve, dajati predloge in kritične pripombe, odvisno od konkretnih situacij in razmer, v katerih posamezne podružnice delajo in žive.
Nekatere sindikalne podružnice, oziroma njmova ^voastva, Čutijo, da glede življenja in delovnih pogojev ni enotnosti v kolektivu, oziroma čutijo, da prevladujejo nekateri posamezniki, ki silijo v ospredje s social - demagoškimi zahtevami in nastopu. In ker se mnogokrat
DELOVNI IN ŽIVLJENJSKI POGOJI DELAVCA
ni posamezniki razbili takšen večji sestanek, kot je občni zbor, ali pa ga s svojim nerganjem napačno orientirali, ne dajo osnovnih ekonomskih političnih vprašanj na dnevni red. To je nepravilno. Nobenega smisla nima, da bi se umikali v defenzivo. Bilo bi škodljivo, če bi se zaradi -nekaterih nepravilno orientiranih posameznikov odmikali od teh vprašanj, temveč je nasprotno treba ta vprašanja odprto postaviti na dnevni red, se upreti takim gledanjem in povedati, kaj je možno in kaj ne, kaj lahko sami napravimo in kaj ne, skratka, stvari je treba postaviti na svoje mesto. S teh vidikov je treba postaviti življenjske in delovne pogoje zaposlenega delavstva in predvsem v tej smeri orientirati celotni občni zbor. S teh vidikov je potrebno zavzeti posamezna stališča in odrediti politiko, za katero se sindikalna podružnica zavzema in se bo zavzemala.
činrke proračune, o katerem je bilo govora, da ga občine lahko uvedejo. Nasploh ni slabo, am-i ak dobro, da so občine uvedle ta prispevek. Toda kaj je slabega pri tej stvari? Slabo je to, da večina zborov proizvajalcev v občinskih odborih ni vedela, kaj sprejema in kaj ta sklep pomeni. Bilo je nešteto primerov, ko je občinski zbor proizvajalcev mirno glasoval za ta prispevek, ne da bi vedel, zakaj glasuje. Ko pa so ti ljudje prišli v tovarno in je njih same ta sklep prizadel, so začeli spraševati, kakšen je vendar ta novi davek in kdo si je to oslarijo izmislil. To je bilo skoraj pravilo ob sprejemanju teh sklepov in so bile izjeme v nasprotni smeri na žalost majhne. Sele praksa jih je prisilila,. da so začeli znova ugotavljati, ali je to pravilno ali ne, kje je treba popraviti in podobno. Mislim, tovariši, da je takih sklepanj še vedno mnogo preveč v organih delavskega upravljanja. Razumljive je, da delavci vsega ne vedo. Toda po malem se je ustvarilo mnenje, da lahko obveljaš za primitivnega, če ne veš in vprašaš. To je napačno, proti temu mnenju se moramo boriti. Napraviti moramo med člani organov delavskega samoupravljanja tako razpoloženje in prepričanje, da bo vsakdo smatral za svojo dolžnost, da vpraša, če kaj ne ve, in da si bo dal trikrat izračunati in obrazložiti tam, kjer bo dvomil, in tam, kjer mu stvari ne bodo do kraja jasne. V tem smislu bi morale sindikalne organizacije s političnimi sredstvi vzgajati in pomagati organom delavskega samoupravljanja.
Nadalje imamo še kolektive, kjer se okoli organa delavskega samoupravljanja čestokrat organizirajo ozke grupacije posameznikov, ki so vzele delo teh sa-
moupravnih organov v svoj zakup. Naj navedem samo en primer, ki se je dogodil v zadnjem času. Okrajni partijski sekretar je bil z anonimnim pismom obveščen o situaciji v nekem kolektivu, kjer je operativni voditelj vrinil 16 svojih sorodnikov bodisi v delavski svet ali pa v upravni odbor tistega kolektiva in je ta družinska skupnost — funkcionirala je bolje kot že marsikatera ustanovljena komunalna skupnost — dpala v rokah Vse ključne položaje v kolektivu. Ta delavec piše: »Oprostite mi, ker se ne upam podpisati, toda pojdite v podjetje in boste videli, da je res. Ce me dobe, vam, da bom šel iz podjetja!« Približno tako piše. V zvezi s tem si človek upravičeno zastavi vprašanje, kje je' potem sindikalna podružnica in kje so politični, demokratični in socialistični odnosi v tem kolektivu; pa tudi, kje so podružnice drugih, sosednih kolektivov, ki so za te stvari nesporno vedele, saj je vsa okolica šušljala o teh odiio-sih. Skratka, vse te stvari kažejo na to, da še nismo v situaciji, ko bi kakorkoli lahko zmanjšali našo pozornost v odnosu do tega, kaj se dogaja v organih delavskega samoupravljanja,, kakšni so dejansko politični odnosi v določenem kolektivu, ali na določenem področju neke komune. Zato mislim, da bi bilo treba s teh vidikov tudi na občnih zborih dati analizo in spregovoriti ter oceniti konkretne odnose v tisti podružnici oziroma odnose, ki obstajajo v tistem kolektivu. Treba bi bilo v osnovi povedati, kaj smatramo za pravilno in kaj za nepravilno. Dati je treba kritične pripombe in predloge, upoštevati zahteve in želje ter dati iniciativo, kako naj se stvari izboljšajo, če se ugotovi, da niso dobre.
0 sistemu uugmjevcuijci
Ostankom birokratskih odnosov m smemo podoe^levciti-
Občni zbori bi morali tudi analizirati doseženo stopnjo socialističnih in demokratičnih odnosov v kolektivu in komuni; utrditi in pohvaliti to, kar je s tega vidika pohvalno in priznanja vredno ter kritizirati tisto, kar je slabo. Pri tem ne gre podcenjevati elementov birokratizma, ki so po nekaterih kolektivih še zelo močni; ne bi smeli podcenjevati elementov nezadovoljstva, ki jih taki odnosi povzročajo. Ce analiziramo razne konflikte v kolektivih, ki so v zadnjem času zavzeli večji ali mani-ši obseg, ki so se pojavili zaradi tega ali onega razloga, tedaj bomo skoraj povsod videli, da birokratizem igra še vedno zelo veliko vlogo. Običajno so se ti birokratski odnosi pojavljali v podjetjih kot brat in sestra anarhiji in so potem v kritičnih momentih skupaj z nastopi raznih anarhično sindikalistično nastrojenih posameznikov dobili večji ali manjši vpliv in prišli bolj ali manj do izraza. Končno, če pogledamo z druge strani, je tudi razumljivo, da čimbolj se razvija demokratična in socialistična zavest delavcev, toliko manj so pripravljeni trpeti birokratske postopke in toliko bolj
taki primeri pri delavcih povzročajo nezadovoljstvo. Ce ste gledali ankete o tem, kaj si delavci žele v podjetjih, potem je zelo zanimivo to, da je n. pr. želja po dobrih, tovariških in pravičnih odnosih običajno celo pred višino plače. Z drugimi besedami povedano, naš delavec ne živi samo od kruha, temveč živi od vsega tistega, kar potrebuje razvit, dostojanstven in svoboden človek ter ustvarjalec. Zato teh ostankov birokratskih odnosov ne smemo podcenjevati in ne smemo misliti, da jfe ta bitka že povsod in v vsakem vprašanju do kraja dobljena, marveč je treba biti do teh stvari čimbolj občutljiv. Mislim, da bi morali predvsem sindikati skupaj z Zvezo komunistov'imeti v kolektivih najbolj' tanek posluh za ta dogajanja in bi morali v tem pogledu čvrsto stati na pozicijah obrambe vsakega posameznega delavca, kadar gre za njegove demokratične pravice, kadar gre za njegovo človeško dostojanstvo, za možnost sproščenega delovanja,' ali kadar gre za borbo proti tistim, ki vsega tega ne razumejo, ali pa ne .marajo razumeti.
Tretji problem je sistem nagrajevanja. O teh vprašanjih je bilo v zadnjem času že mnogo govora. Mi mislimo, da se bomo verjetno ob novem letu — zlasti če bodo sprejete in storjene kake večje korekture v obstoječem sistemu — še enkrat sestali in tedaj še enkrat razmotrili konkretno situacijo in jo vsestransko analizirali. O slabostih sedanjega sistema nagrajevanja, — predvsem pa o instrumentu mi-rlmalnega osebnega dohodka ne bi govoril, ker bi ponavljal že nekajkrat ugotovljene stvari. Menimo, da je treba tu videti oba momenta, ki sta enako važna. Prvo,, je delitev sredstev med podjetjefii in družbo. To je predvsem naloga vse družbe, pri čemer je treba slabosti sedanjega sistema čimbolj odpraviti in korigirati in to po možnosti že za bodoče leto. V tem smislu. je naloga sindikalnih podružnic politično podpreti taka prizadevanja in predvsem politično pripraviti delavce in delovne kolektive na to, da so take korekture potrebne in nujne in da je pri iskanju teh korektur treba izhajati iz širših principov, ne pa videti samo koristi svojega podjetja in ocenjevati sistem po tem, ali ima podjetje več ali manj sredstev. Letos imamo tako situacijo, da so nekateri kolektivi, predvsem tisti z Višjo stopnjo akumulativnosti, kljub raznim pomanjkljivostim letošnjih instrumentov, v relativno precej boljšem položaju kakor lani. Določene korekture bodo lahko, če bodo sprejete — v ce-
loti vzeto, bodo vsekakor pozitivne in progresivne, toda v prihodnjem letu bodo lahko take kolektive postavile v težji položaj kakor letos oziroma jim bodo vzele tiste privilegije, ki so jih letos imeli. Ce ne bomo s tem momentom računali in če ne bomo pri stanju sprememb in izpopolnitev našega sistema nagrajevanja izhajali iz principiai-nih osnov, izhajali predvsem iz tega, kar je za celotno družbo prav, potem se nam lahko dogodi, da bodo Jtajboljšl predlogi v takem kolektivu naleteli na nerazumevanje lin povzročili velike težave. Zato mislim, da je na občnih zborfh treba govoriti predvsem s teh! vidikov.
druge namene, pri tem pa pozabljajo na tiste stvari, ki so za njih najbolj važne. Ce bi se na to področje odločneje orientirali, bi v nekaj letih lahko tu , marsikaj spremenili.
V zadnjem času so se spet pojavile diskusije o tako imenovani iztrošenosti slovenske industrije. To ni docela točno, ker povprečna iztrošenost slovenske j industrije ni mnogo večja od iz-trošenosti vse jugoslovanske industrije. Toda na osnovi teh zatrjevanj se sedaj pojavljajo zahteve po čimprejšnji modernizaciji. To je pritisk poslovnih in gospodarsko pridobitnih krogov, ki v tem pogledu igrajo še vedno prvo violino in katerim problem standarda, kadar gre za dejanje in ne le za besede, ni preveč pri srcu.
Vzemimo n. pr. družbeno prehrano, ki ni toliko problem tistih delavcev, ki se vozijo iz vasi, kot je problem delavcev, ki živijo v industrijskih centrih. Ce bi se dalo za te namene nekaj sto milijonov ali pol mili-
Posjeg na ms
Ce hočemo doseči stvaren učinek, potem mislimo, da je treba predvsem izhajati s stališča komune in združiti ta sredstva. Pri tem, pišemo v zaključkih, je treba združevati sredstva na osnovi konkretnih pogodb in posameznih objektov. Tu je treba videti tudi možnosti za povezavo s kmetijstvom. Okrog posameznih industrijskih centrov imamo nekatera kmetijska posestva, ki zato ne morejo nikamor, ker nimajo sredstev. Zanje pa včasih 20 do 30 milijonov pomeni veliko pomoč in jim ustvarja možnost za večjo produkcijo. Zakaj se ne bi nekaj kolektivov dogovorilo in napravilo dolgoročno pogodbo o posojilu tem kmetijskim psestvom zato, da bi se ta na svojih kompleksih prvenstveno orientirala na proizvodnjo tistih artiklov, ki jih najbolj rabijo menze tistih podjetij,
jarde, je moč v nekaj letih ustvariti solidno materialno osnovo. Brez pametne investicijske politike je težko govoriti tudi o obrtništvu in o raznih servisih, ki naj bodo v stanovanjski skupnosti. Nedavno je bilo posvetovanje o stanovanjskih skupnostih, glede katerih kažejo predvsem ženska društva veliko , iniciativo. Danes so ustvarjene velike možnosti, da se tu marsikaj napravi. Toda če ne bomo dali za to določenih materialnih sredstev, se nam bo dogodilo, da se bo sicer mnogo govorilo o stanovanjskih skupnostih, imeli bomo mnogo lepih programov, ki pa se ne bodo realizirali. Tako bodo te stvari ostale še naprej sarno stvar političnih delavcev, kelektivi pa bodo svoja prosta sredstva uporabljali za razširjeno reprodukcijo v industriji. S sredstvi, ki jih kolektivi vlagajo v novo, razširjeno reprodukcijo, ustvarjajo samo nove probleme pri zaposlovanju delovne sile, ne rešujejo pa drugih problemov, ki so tu. .
oziroma glede katerih je trg najbolj v zadregi. Nedavno sem si ogledal nekatere načrte, ki jih imajo v tem pogledu v Celju. Tu so se zedinili občina in nekateri kolektivi ter so bili voljni dati sredstva dvem kmetijskim posestvom v okolici Celja, kjer bi s pogodbo jasno določili, kakšne kulture bodo razvijali na osnovi teh kreditov; Določeno je celo, kdaj naj dajo na trg te pridelke. Tako bodo tudi eliminirali sedanji monopolni položaj okoliških privatnih' proizvajalcev. Mislim, da bi morali občni zbori sindikalnih podružnic poskrbeti za približne analize o predvidenih sredstvih, ki bodo ob zaključku leta na razpolago, in dati konkretne smernice za uporabo teh sredstev v nakazani smeri, se pravi za objekte družbenega standarda.
Kratkovidna politika pri zaposlovanju
v
Drugo vprašanje pa je notranja organizacija in notranja delitev sredstev v posameznih kolektivih. Kljub temu, da celotni sistem ni tak, da bi z dinarjem pritiskal in uravnaval te notranje odnose, mislim, .da je možno napraviti'več, kot pa je že narejeno in da so mnoge stvari, ki tudi znotraj kolektiva delavcem niso všeč. O teh stvareh se je treba odkrito pogovoriti. Tu so akordi, normiranje, premiranje itd. Za te stvari seveda ni mogoče dajati vsesplošnih receptov in mislim, da je osnovna slabost v kolektivih ta,. da preveč čakajo samo na splošna navodila in na iniciativo od žunaj. —
Splošni principi nagrajevanja znotraj kolektiva so v glavnem jasni, sedaj pa je stvar vsakega kolektiva, da jih čimbolj izpopolni.
Naslednje vprašanje je zaposlovanje nove delovne sile. Objektivni momenti tu so nekatere slabosti obstoječih instrumentov; subjektivni moment pa je kratkovidna politika. S prevelikim kopičenjem delovne sile, s prevelikim zaposlovanjem, zlasti še, če ne gre vzporedno s tem ustrezni dvig produktivnosti, dejansko znižujemo življenjsko raven v mestu in jo povišujemo na vasi. In tako je letos. Kod veste, bomo petletni plan delovne sile izpolnili že letos. Postavlja pa se vprašanje, ali bomo izpolnili petletni plan dviga standarda ter
takih, ki niso polno zaposleni, bistveno nič spremenilo, če bo še eden več ali manj. Tako nam neprestano prihajajo novi ljudje iz vasi. Ne gre za to, da smo morda proti temu, da bi ljudje dobili delo; ne, nismo proti, ker dela je za vse dovolj. Brezposelnost ni problem,. To se najbolje vidi iz tega, ker tako imenovani brezposelni izbirajo delo, kraj, čas in postavljajo še druge pogoje zaposlitve. Problem je v tem, da so danes že mnoge panoge deficitarne in da je danes zanje (kot n. pr. za gozdarstvo in gradbeništvo) zelo težko dobi-
ske ravni — dvig zaposlenosti. Pri nas je osnovni problem dviga življenjske ravni dvig realnih plač že zaposeltiih delavcev, že zaposlenega proletariata. V to pa bi se morale prvenstveno usmeriti sindikalne podružnice, tu bi te morale biti občutljive. Ne biti občutljiv, če nekje v nekem zaostalem kraju ali v nekem področju nekdo ne more takoj dobiti dela in se sem in tja po malem zaposluje na svojem posestvu. Zlasti za sindikalne aktiviste, za sindikalne podružnice to ne sme biti ne vem kako težak problem. Občutljivi moramo biti pri realnih plačah že zaposlenih, predvsem v mestih in industrijskih centrih; občutljivi moramo biti predvsem pri tistih, ki žive samo od svoje plače. Iz tega vidika sodimo, da je treba zaostriti kriterije, zaostriti odgovornost za tak razvoj stvari in se zavedati, da vsako neopravičeno zaposlovanje plačuje predvsem mestno in industrijsko prebivalstvo.
Kolektivna vodstva in prednost mladini
In kot zadnje bi omenil orientacijo na kadre. Nepravilno bi bilo orientirati se v tem pogledu tako, kot se običajno misli, to je, da morajo sindikalne podružnice imeti, če hočejo delati, če ne ž’e čisto javno priznane, pa vsaj nekakšne' ilegalne profesionalce. Taka orientacija je prav gotovo napačna. Orientirati se moramo na taka kolektivna vodstva, ki bodo sposobna biti povezana s kolektivom, pretresati probleme, jih poslavljati na dnevni red in diskutirati o njih. Orientirati se moramo na take izvršne odbore sindikalnih podružnic, ki bodo imeli o raznih dogodkih v kolektivu, komuni itd., svoje mnenje, jih analizirali, povedali kaj mislijo in to kon-frontirali z drugimi mnenji; skratka, ki bodo vodili neko politiko in zastopali dejanske interese proletariata, že zaposle-rlh delavcev in nameščencev.
Čestokrat je čuti tarnanje, da tovariši nočejo prevzemati funkcij. Kjer je tak primer, se moramo zavedati, da je to rezultat določene birokratizacije take funkcije, da je tp rezultat slabe politike in cja je zato treba politiko spremeniti. Zaradi tega je treba cilje in — dejal' bi — namen sindikalnih organizacij jasneje postaviti in precizirati. Potem bo pa tudi za take cilje in za tako politiko . mogoče dobiti ljudi. Sedaj pa pravijo: »Da bom tam sam, da bom sam letal sem pa tja, da bom na vseh sestankih in kot profesionalec, zato pa ne grem.« Kot rečeno, ne stremimo za takimi profesionalci. Naš na-
l@izkonša@!i@ možnosti
za izboljšanje standarda
iskil
:lo
V kolektivih je še preveti stvari za zaprtimi vrati
Po kolektivih imamo še vedno primere, da mnogo stvari ne povedo celotnemu kolektivu in da celo organi .delavskega upravljanja sprejemajo sklepe, ki so mnogokrat sicer popolnoma pravilni, povzročajo pa potem med kolektivom politične probleme in težave predvsem zaradi tega, ker niso obrazloženi in politično niso dovolj pripravljeni, ker skratka pH takih sklepih podcenjujejo tisto že doseženo stopnjo soodgovornosti in prizadetosti, ki jo pri teh vprašanjih kažejo danes široke množice delavcev. Mi menimo, da se še mnoge stvari delajo preveč za zaprtimi vrati, da se premalo igra z Odprtimi kartami, da je trgba še
mnogo bolj kakor doslej — razvoj nas čedalje bolj pritiska v to smer —• politično utemeljevati in pojasnjevati, ker se sicer v kolektivu takoj pojavljajo razni problemi. Nadalje so primeri, ko se nekateri organi delavskega upravljanja spreminjajo v navadne kimovce, ki so več aii manj vedno pripravljeni sprejeti sklepe, ki so jim dani na mizo, in da mnogokje ne vedo, kaj bodo tisti sklepi v končnih rezultatih politično ali ekonomsko pomenili za tisti kolektiv ali komuno. Tu tudi zbori proizvajalcev v občini še ne predstavljajo kake posebne izjeme. Naj vas spomnim n. pr. samo na možnost tistih 10% prispevka za ob-
gojih delavcev sicer žeto mno-prav, da bi nam vsem postalo jasno, da vse možnosti, ki tu obstajajo, zlasti pri nas v Sloveniji, niso izkoriščene. V praksi še vedno nismo postavili skrbi za delovne in življenjske pogoje delavcev v kolektivih in v komuni tako, da bi ta naloga po-’ stala enakovredna drugim nalogam, ki se v kolektivih in komuni' postavljajo. Tu mislim predvsem na razširjeno reprodukcijo. Stvari še vedno niso tako postavljene, da bi bile v kolektivih investicije za standard enakovredne investicijskim načrtom za dolgoročna vlaganja. Konec leta bo v podjetjih zbranih več kot 10 milijard dinarjev sredstev mimo že izplačanih plač in verjetno še ene ali dveh plač, izplačanih preko tarifnega pravilnika. Postavlja se vprašanje, kam bodo potem šla preostala sredstva. Ce pustimo stvari tako, kakor se orientirajo sedaj, bodo ta sredstva šla.v razširjeno reprodukcijo in mnogo manjši del, morda niti ne četrtina, bo šel za reševanje neposrednih problemov življenjskega standarda. To moramo spi meniti.
Ce bomo stvari postavili tako, kakor jih postavljamo sedaj, potem se nam bo zgodilo, ko bomo rekli naj gresta najmanj dve tretjini teh sredstev za družbeni standard, da bodo v podjetjih nenadoma prišli z najrazličnejšimi izgovori; nastala bo velika diskusija o tem, da imajo še stare obveznosti, da rabijo sredstva za najemanje novih kreditov, kjer je treba dati garancije, in podobno, skratka ta sredstva so vezana na vse strani. Dobro, stare obveznosti in načrte bo treba izpolniti; nove pa je treba marsikje postaviti drugače, sicer bomo še vnaprej dajali za obrtništvo samo milijardo dinarjev na leto in za trgovino ne mnogo več; za stanovanja dajemo nekoliko več, toda tako se stvari ne dajo bistveno spremeniti. Spremeniti pa jih moramo in pri tem morajo predvsem intervenirati sindikalne organizacije. Sicer glasno recimo, da ne rabimo menz in obrtniških uslug, da. ne rabimo menz in obrtniških uslug, da se ne pritožujemo, če trgovina ni sposobna delati tako, kot želimo, pa bo stvar v redu, ne pa da kolektivi dajejo svoja sredstva v
Udeleženci plenarnega zasedanja pazljivo spremljajo razpravo
realnih plač delavcev in nameščencev. V tem pogledu je mnogo težje dati tako jasno garancijo kot v zaposlovanju nove delovne sile. Prav tu pa nobena od naših sindikalnih podružnic in organov delavskega samoupravljanja ne zna čuvati svojih lastnih interesov. Mislimo, da je zaradi tega treba to vprašanje postaviti na občnih zborih. Vprašati je treba, koliko je zaposlene nove delovne sile, kakšna nova delovna sila je to in kaj je bil rezultat tega. Danes je javna tajnost, da se v tovarno mnogokrat pride preko zvez, če imaš kakšnega znanca, mojstra, predmojstra, delovodjo itd., M bo zate rekel besedo. Potem se reče, da se ne bo, če je že toliko
ti dovolj delavcev, ker gre za težko delo in ker vsi hočejo k strojem. Saj taka tendenca je normalna in ..razumljiva. Vprašanje pa je, če je prav, da jo obstoječi proletariat in mestno prebivalstvo podpira in plača iz svojega žepa. To ni prav in mi smo proti temu. Delovni kolektivi in sindikati morajo stvari tako postaviti, da ne bodo zaradi neodgovornega zaposlovanja delovne sile, zaradi protekcije, raznih zvez, zaradi familijarnih vplivov itd. itd., sebi zniževali realnih plač. Prav sindikalne podružnice bi morale to stvar zaostriti. V Sloveniji situacija ni taka, kot je v nekaterih drugih področjih Jugoslavije, kjer je osnovni problem dviga življenj-
men je dobiti kolektivna vodstva, ki jim je mogoče pomagati, ki lahko pridejo vprašat in se posvetujejo, če ne vedo, kakšna stališča naj zavzamejo pri posameznih vprašanjih. V tej zvezi bi se morali orientirati predvsem na mlajše ljudi, na mladino, jih pogumno dvigati, ne se bati, pa naj ga tudi kaj polomijo, saj smo ga mi včasih tudi in ga še bomo. Skratka, dati prednost mlajšemu kadru. V vsako podružnico lahko pridejo delavci, stari okrog 25 do 30 let. Zakaj ne bi bili ti predsedniki, tajniki sindikalnih podružnic. Orientirati se je treba predvsem na te mlade kadre.
To je, tovariši, obrazložitev predlaganih sklepov.
POVZETKI IZ RAZPRAVE
Seznanimo kolektiv z vsem, kar se v podjetju dogaja
Potem ko je predsednik Stane Kav&ič obrazložil predloge sklepov plenarnega zasedanja Republiškega sveta, se je razvila razprava, v kateri je sodelovalo 15 članov sveta.
Tovariš Andrej Verbič je uvodoma opozoril na izkušnje kranjskih podjetij, kjer so na priporočilo zbora proizvajalcev omejili sprejemanje nove delovne sile. Danes se že kažejo rezultati: tisti, ki so pogostoma menjavali zaposlitev, se sedaj bolj zanimajo za gospodarjenje in spoznavajo, da ni rešitev zanje v pogostem menjavanju siužbe. Po njegovem mnenju imajo taki ukrepi pozitiven vpliv na družbeno upravljanje in na gospodarjenje v podjetju, saj se ljudje intenzivneje zanimajo za vse probleme podjetja.
Prj nas še vedno iščejo vzroke za to, da se standard ne zviša, zgolj zunaj podjetja, je nadaljevali tovariš Verbič. V kolektivih se pogosto izgovarjajo zgolj na instrumente. Dokaj pogosto pa takim mnenjem pritegnejo tudi sindikalni odborniki in tako ne postavijo jasnih stališč glede discipline ter reda v podjetju, ne pokažejo, kaj je treba storiti, da bi se proizvodnost dvignila in. da bi tako pomagali reševati standard.
Ankete v nekaterih podjetjih so tudi pokazale, da se mnenja ljudi o.item, kaj je treba storiti, bistvefto razlikujejo od mnenja vodstev podjetij. Vodstva podjetij največkrat mislijo, da je potrebnih več sredstev, ljudji pa najbolj teže neurejeni odnosi v podjetju.
Naši ljudje vedo, da- morajo biti v naši družbeni ureditvi drugačni odnosi. Ce politične organizacije ne store ničesar, se stvari prej ali .-lej zapletejo. Ko pa so v zagati, ko se odnosi zaostre, izplačajo še pd eno plačo, da preidejo hudo uro, obenem pa kažejo na druge kolektive, kjer bolje uspevajo. Vzroke iščejo povsod drugod, le pri sebi jih ne najdejo. Mimo tega še ugotavljamo, da je komaj 15°/o ljudi obveščenih o sklepih delavskega sveta, da ljudi ne obveščajo niti o najvažnejših zadevah, o delitvi dohodka, o sredstvih, o njihovem namenu, o sodelovanju s komuno itd. Potem se dogaja, da govore nekateri ljudje demagoško v imenu vsega koletiva, položaj v kolektivu pa je povsem drugačen.
Ce bodo naše sindikalne podružnice pripravile svoje občne zbore tako, da bodo vedele, kaj hočejo, pokazale na žgoča vprašanja v podjetjih, se bodo rešile tudj raznih kvazi-aktivistov, v svoje vrst" pa bodo pritegnile ljudi, ki se bodo urugače lotevali teh problemov. Danes zbori proizvajalcev še nimajo jasnih načrtov, kaj bi 'kazalo storiti za druž-bend standard. Potem seveda tudi ne more biti jasno, kaj in ko-liko naj podjetja prispevajo.
Prekomerno zaposlovanje vpliva na standard že zaposlenih
Tovariš Ivo Tavčar je govoril o zaposlovanju delavcev. Pri tem gre za važen odnos med mestom in vasjo, je dejal. To vprašanje je tesno povezano s socialistično preobrazbo naše vasi. S' politiko naglega zaposlovanja do neke mere celo destimuliramo in odvračamo kmeta od njegovih lastnih vpra-
šanj, kako bi največ proizvajal. S tem pa seveda otežujemo preskrbo mest. Pri nas je precej polproletariata, ki rešuje svoj standard tako, da &j zasluži v tovarni polovico osebnega dohodka, drugo .pa na kmetiji. Mn.ogo bi lahko storili, če bi z raznimi subjektivnimi napori v podjetjih tako zaposlovanje preprečevali. Mariborska tekstilna tovarna je na primer določila premijo vodilnemu kadru za pravilno zaposlovanje. To je vsekakor eden izmed pomembnih činiteljev. Ne gre za zaposlenost ali nezaposlenost, gre' za to, da se prepreči dvojno zaslužkarstvo in, da vsakdo na svojem delovnem mestu da čim-več od sebe in da tudi čimveč zasluži.
Drugo vprašanje, ki je s tem tesno povezano, je protislovje med potrošniki in proizvajalci v mestih. Proizvajalci gledajo vse najpogosteje zgolj s stališča računice podjetja, ne vidijo pa, da nastaja ob tem kopica komunalnih problemov. Vsako novo zaposlovanje povzroča namreč potrebe po večjem številu trgovin, stanovanj, po boljši preskrbljenosti trga itd. Vsega tega pa gospodarski račun podjetja ne zaznamuje, marveč se to pokaže šele v občini.. Iz takih razmotrivanj se potem poraja mnenje, da je plača, ki jo dobi delavec, čisto nekaj drugega, kot če podjetje prispeva v občinski sklad. Naloga subjektivnih sil je, da kažejo na enotnost teh vprašanj. Menim, da je prav zbor proizvajalcev mesto, kjer bi se delavci seznanjali s temi problemi in prek katerih hi mogli nanje tudi odločilno vplivati.
Poleg tega pa včasih precej precenjujemo delovanje instrumentov in predpisov. Naj omenim samo zadnje zvišanje cen. Vse preradi se zatekamo k odlokom, inšpektorjem itd., pozabljamo pa, da že imamo or-gan) ki bi lahko močno vplival na trg — potrošniške svete. Pozabili smo pravzaprav na množično, organizirano silo, ki bi nam danes lahko veliko koristila, istočasno pa tožimo, da je premalo tržnih inšpektorjev, in prav tako, da potrošniški sveti še niso našli prave vsebine dela. Če je bila kdaj, je danes priložnost, da se potrošniški sveti uveljavijo.
Posplošene razprave ne rodijo sadov
Tovariš France Pipan je opozoril na nekatere slabosti v delu sindikalnih organizacij. D^jal je, da sindikalni odborniki že delj časa razpravljajo o nekaterih stvareh, ki kljub pogostim razpravam ne rede zaželenih sadov. V sindikatih na primer pogostokrat razpravljajo o stanovanjski izgradnji, družbeni prehrani, poživitvi obrti, zboljšanju' komunale itd. Toda marsikje razpravljajo izvršni odbori o teh stvareh samo v okviru svojega podjetja, zahtevajo nekaj, kar bi služilo le njihovemu članstvu. Skratka, o stanovanjski izgradnji, trgovini, obrti itd. ne razpravljajo s širših i-dikov.
To, kar velja za sindikalne podružnice v podjetjih, velja tudi za sindikalne svete. Kjer so v sindikalnih svetih večidel člani iz industrijskih kolektivov, razpravljajo na sejah o vprašanjih, ki so zanimiva za industrijska podjetja, recimo o proizvodnji, tarifni politiki itd.
-1-
Širidesetlefnica KPif v filmih
Za jubilej KPJ so jugoslovanska filmska podjetja pripravila program več kratkih filmov, v katerih nameravajo prikazati zgodovino, razvoj ali pa značilna obdobja v zgodovini Partije.
Tako je podjetje »Zagreb-film« sklenilo posneti film o V. državni konferenci, medtem ko bo Vardar film prikazal razvoj KP Makedonije. Ava-la-film pa je pripravil kar celo trilogijo. V prvem filmu bodo obdelali razdobje v razvoju KPJ od 1919 do fašističnega napada na Jugoslavijo, v drugem ljudsko revolucijo, v tretjem pa KPJ v povojni izgradnji. Tudi ljubljansko podjetje Viba-film namerava posneti dva filma iz razdobja borbe slovenskega narod i pro-, ti okupatorju med zadnjo vojno, razen tega pa še film o razvoju KP Slovenije od stavke železničarjev pa do osvoboditve. Beograjsko podjetje Slavija-film bo nadaljevalo z Obdelavo teme, ki jo je načelo
že s filmom -Ob tovarišu je tovariš«. V novem filmu nameravajo obdelati obdobje od 1914 do 1923. Filmsko podjetje JLA Zastava-film bo posnelo film o' Moši Pijadu, Ufus pa film o treh obdobjih v razvoiu Partije, v katerih so delovali narodni heroji D juro Djakovič, Lola Ribar in Stevan Filipovič. Prizadevanjem za čim do-stojnejši prikaz delovanja KPJ se bo pridružilo tudi zagrebško podjetje za šolski in poučni film Zora-film, ki namerava izdelati 12 diafilmov, v katerih bo prikazalo vse najznačilnejše dogodke iz zgodovine Partije, razen tega pa še dva filma z isto tematiko.
Verjetno tudi ostala podjetja ne bodo ppstila te pomembne obletnice iti mimo, ne da bi se je spomnila s kakšnim filmom. Obstaja pa tu nevarnost, da bi več podjgtij izdelalo film z isto vsebino. Temu bo odpomoglo Združenje filmskih proizvajalcev Jugoslavije, ki bo to delo koordiniralo.
Ne razpravljajo pa o različni problematki izven svojega podjetja. Kadar govore o trgovini ali obrti, govore večidel nasploh. Premalo pa je konkretnih predlogov, kako naj bj določene stvari popravili.
Če analiziramo delo sindikalnih organizacij s teh vidikov, je dejal, potem moramo prav sedaj pred občnimi zbori temeljito razpravljati o kadrovski sestavi sindikalnih podružnic, o tem, kdo naj v bodoče vodi sindikalno podružnico, kdo naj deluje v njej.
Namišljeni bolniki zmanjšujejo storilnost
Slavko Prinčič, je uvodoma govoril o izkoriščanju socialnega zavarovanja. Dejal je, da bomo sedaj ob občnih zborih sicer ugotavljali dokajšnje uspehe v gospodarjenju, obenem pa se bomo marsikje zaustavili tudi ob prekomernih bolniških izostankih. Ti so marsikdaj neopravičljivi. v tržiškem območju so se bolniški izostanki povečali povprečno za 14°/o. Dogodi se, da ljudje namerno obolevajo. V resnici tedaj obdelujejo svojo njivo in to pogostokrat v delovna obleki, ki jo dobe v tovarn; kot zaščitno oblačilo. Ti ljudje škodujejo vsemu kolektivu. V podjetju dobe prav tolikšen osebni dohodek kot ostali, toda kjer je v tovarni precej bolniških izostankov, se zmanjšuje storilnost.
Razpravljajmo tudi o nagrajevanju
Tovariš Ivo Janžekovič je na plenumu razpravljal predvsem o nagrajevanju in. vlogi strokovnega kadra v podjetjih. Na občnih zborih moramo razpravljati o nagrajevanju v celotnem gospodarstvu in nagrajevanju znotraj podjetij. Ta vpi-ašanja so med našim političnim aktivom še dokaj nejasna. In iz teh nejasnosti tudi izvirajo različne težnje. V kolektivih, kjer slabo delajo, se porajajo težnje, da bi nagrajevanje administrativno urejali. Tam pa, kjer dobro delajo, izražajo bojazen, ali bo v bodoče . sistem nagrajevanja urejen tako, da bo dobil več tisti kolektiv, ki je več naredil, V kolektivih, l:jer so ob letošnjih instrumentih ustvarili precej dohodka, sedaj niso preveč navdušeni za določene popravke, čeprav so bili prej prav ti najbolj vneti v dokazovanju, da sedanji gospodarski sistem ni dober.
V sedanjem sistemu nagrajevanja se namesto obratnih delavskih svetov uveljavlja mojstrski in obratovodski kader. Ta dostikrat boj za storilnost napak pojmuje. V mariborski tekstilni tovarni je na primer normativ delovne sile istočasno tudi izhodišče za premijo, ki naj jo dobi mojster, če zaposluje čimmanj ljudi. Mojstri hočejo doseči premijo in če nekaj delavk zboli, upravljajo te stroje preostale delavke. Tako dobe sicer sami ob skrajnem naprezanju delavk premijo, ne dobe jo pa delavke, ki so naredile še enkrat več.
Kjer so politične sile v podjetju — sindikat, organizacija Zveze komunistov — slabe, se dogaja, da je vodstveni strokovni kader nosilec strokovnih teženj, ki so v nasprotju s političnimi gledišči. Kadar v podjetju razpravljajo o storilnost, dokazuje ta kader, da se sindikati in politični aktiv ogrevaj«, glede storilnosti za priganja-štvo, oni pa trde, da ni moč doseči večje produktivnosti dela drugače kot v zboljšanju strojnega parka, to je z investicijami. V tfekšnih podjetjih se torej strokovnjaki in politične sile v vrsti važnih vprašanj razhajajo. Zdi se, da bi mora. biti vodstveni kader v podjetju tudi odgovoren za politični položaj v svojem oddelku ah obratu. Ob občnih zborih velja torej razpravljati tudi o teh stvareh.
0 zaposlovcmfii odloaa delavski svet
O vprašanju zaposlovanja novih delavcev je med drugim govoril tovariš Rado Miklič Dejal je, da se v posameznih delovnih kolektivih slišijo pripombe, da o zaposlovanju novih delavcev in uslužbencev odlo čatjo lahko le tehničn' odstv«. in mojstri. Odtod tudi napakf pri zaposlovanju, kajti personalna vprašanja niso sam opravilo uprav. Zaposloval je novih delavcev je gospodarske vprašanje, ki je tesno povezan, s problemom racionalizacije de-
la ter racionalne izrabe delovnega časa. Zaposlovanje je treba povezovati z vsemi elementi, od katerih je zlasti važna produktivnost dela. Zato je zaposlovanje novih delavcev povsem gospodarska odločitev ter prav zaradi tega spada to vprašanje v pristojnost delavskih svetov, oziroma kolektivov. Na občnih zborih bi morali zato uveljaviti misel, da mora in sme o zaposlovanju novih uslužbencev odločati delavski svet na predlog pristojne komisije ali pa delovnega kolektiva. Prav zato naj bi sindikati zahtevali, da delavski sveti in komisije za zaposlovanje delavcev poročajo članom sindikata, zakaj so dopustile toliko in toliko novih zaposlitev. Občni zbor; naj bi okrepili avtoriteto delavskega sveta na tem področju.
Zatem je tovariš Miklič govoril o vlogi in delu sindikalnih podružnic pri ustanovah. Problemi, o katerih je govora v zaključni resoluciji današnjega sestanka, so prav tako problemi sindikalnih organizacij v ustanovah kot so problemi sindikalnih podružnic v gospodarskih podjetjih. Clanj sindikata v teh ustanovah morajo prav tako dobro poznati naša politična stališča. Vsak javni delavec, ki pripravlja na primer gradivo za delo svetov pri ljudskih odborih, gradivo za delo splošnih zborov in zborov proizvajalcev lahko s primernim pripravljanjem gradiva vpliva na boljše ali slabše delo teh organov.
Enakost pri izmenjavi mnenj
Tovariš Vinko Trinkaus je govoril o odnosih v kolektivih. Gre namreč za enakost proizvajalcev takrat, ko gre za razpravo, izmenjavo mnenj, takrat.
Člani republiškega Sveta so tudi med odmorom razpravljali
ko gre za tovariške odnose. Torej ne gre za enakost v ekonomskem smislu, ker delavci dobro vedo, da razlike glede na sposobnost morajo biti. Drugačna pa je stvar, ko gre za enakost v odnosih. V sistemu, ko skušamo vso državno upravo čimbolj demokratizirati in «:im'-več ljudi pritegnit; k sodelovanju v upravljanju, se zdi, da ponekod premalo podpiramo hotenja delavcev, k; ne puste, da bi ji kdo »komandiral«. V ros-nici pa je prj nas malo ljudi, ki bi hotel; biti birokrati. Ti so namreč birokrati bolj zaradi tega, ker je to lagodno, zato, ker je laže o nečem ukrepati, ne da bi se poprej s kom posvetovali, ne da bi ukrepe poprej ocenjevali ali celo kogar koli prepričevali. Zaradi lagodnosti skušajo nekateri stvar« reševati hitro in mimo ljudi Nekateri pa se pri tem poslužujejo nekakšnega ukazovanja. Pri tem pa se je dogodilo, da se politična organizacija ni potegnila za delavca, ki se je postavil po robu samopašnosti mojstra ali obratovodje itd. Tak človek poslej menda ne razpravlja več in namesto poštene borbe, nastajajo skriti problemi. V tem pogledu bi bilo treba okrepiti vpliv sindikalnih organizacij po podjetjih. Kadar gre za poštene stvari, je treba ljudi v njihovih prizadevanjih podpirati, ker bodo le tako odnosi med ljudmi najboljši. Saj delavci ponekod sami poudar-
jajo, da si v prvi vrsti žele v svojem podjetju tovariških medsebojnih odnosov. Td pa dokazuje, da za delavca ni važno le to,'kaj bo v podjetju dobil, marveč tudi to, kako se bo v podjetju počutil.
Tovariš France Svetek je predlagal, naj bi si sindikati prizadevali, da bi izpopolnili službo za posredovanje dela. Posredovalnica za delo aaj bi imela možnost vplivati na izbiro poklica in tudi na prekvalifikacijo. Tako bi lahko usmerjala ljudi v tiste panoge, kjer jih najbolj manjka. . Danilo Sbrizaj pa je med drugim razpravljal tudi p vprašanjih prosvetnih sindikalnih organizacij
Opozoril je na lo, naj bi občinski. sindikalni odborniki bolj pomagali pri občnih zborih podružnic prosvetnih delavcev, jim pojasnili problematiko komune in podjetij. To bi bilo važno zlasti za njih same, koristilo pa bi. tudi s "čisto vzgojne plati — učence bi vedeli prav poučiti, ko jim po reformiranem učnem programu že morajo govoriti tudi o teh stvareh. Janez Kant iz Ljubljane je med drugim govoril o potrebi obnove ljubljanske tobačne tovarne. Danica Sfer je predlagala, naj bi izvršni odbori podružnic omogočili, da bi se člani že prej seznanili s poročilom o delu podružnice ali vsaj z načrtom dela podružnice za prihodnjo J o-slovno dobo. Janez Gabrovšet'
se je dotaknil napačnega pojmovanja, da je tisto, kar da kolektiv občini, izgubljen denar.
Nasprotno — tudi tu gre za standard delavcev, le pogledati je treba, kako se ta denar uporabi. Franc Leban iz jeseniške železarne je govoril o normativih delovne sile, ki naj jih tudi sindikalne podružnice dobro proučujejo. V železarni je v začetku leta manjkalo 500—600 delavcev, po devetih mesecih proizvodnje pa se je izkazalo, da so pl-an izpolnili, ne da bi do-■bilj teh 500—600 novih delavcev.
Politike zaposlovanja n.e smemo prepustiti zgolj tehničnemu vodstvu podjetja, ampak naj se za to posebej zanima sindikat in naj vpliva na komisijo delav. sveta, da bo vodila smotrno politiko. Mara Fras iz Maribora je opozorila na naraščanje bolezenskih izostankov" in na izvajanje 'zakona o delovnih razmerjih, zlasti glede določb o dopustih. Tako se dogaja, da mojstri sami kršijo zakon, ko pošiljajo delavce za en dan na dopust. Josip Jošt iz Celja pa je govoril o upravljanju trgovin, ter gostinskih in o> rtnih obratov, kjer imajo delavski organi upravljanja po ugotovitvah komisije za delavsko in družbeno upravlajnje še dokaj malo besede. Občni zbori podružnic so priložnost, da ob pomoči višjih sindikalnih vodstev globlje prodre v te razmere in jih >nčno urejati
T
V/DA TOMS1C
Sodelovanje žena - delavk v stanovanjskih skupnostih
Minuli teden je bil v Beogradu II. kongres za zaščito otrok, ki je trajal štiri dni. Po bogati razpravi o vlogi družine in komune pri vzgoji otrok, o vlogi šole, družbenih organizacij, umetnosti in tiska pri oblikovanju osebnosti in družbene zavesti mladega rodu, je kongres sprejel sklepe, ki pozivajo vse družbene organizacije, starše in prosvetne delavce, naj vsestransko prispevajo k vzgoji naše mladine. Iz obširnega kongresnega gradiva, ki bo izšlo v posebni brošuri, posredujemo bralcem odlomek iz razprave tovarišice Vide Tomšičeve, ki je na kongresu govorila o stanovanjskih skupnostih in udeležbi neposrednih proizvajalcev pri njihovem razvoju.
Tovarišica Tomšičeva je najprej govorila o tem, da otrok in mladine v stanovanjski skupnosti ni treba le varovati in skrbeti zanje, temveč da lahko tam tudi sami sodelujejo in pomagajo. Mladina naj se tehnično vzgaja in pomaga pri odpravljanju zaostalosti v pojmovanjih, ki se pojavljajo pri uvajanju moderne tehnike v gospodinjstvu. V nadaljevanju svoje razprave o stanovanjskih skupnostih pa je' tovarišica Tomšičeva dejala:
»Stanovanjskih skupnosti ne smemo imeti za nekakšno vsesplošno zdravilo pri vseh naših socialnih vprašanjih v zvezi z družino. S takim pojmovanjem bi le zavrli njihov razvoj, ker ie-te ne morejo že takoj prevzeti reševanja vseh socialnih vprašanj, posebno še, ker za to nimajo materialno finančnih možnosti. Stanovanjska skupnost se je pojavila kot nujna samouprava državljanov na področju potrošnje. Nepravilno pa bi bilo združevati državljane in družine na področju potrošnje samo tam, kjer je ta zaostala, kjer je življenje konservativno in kjer imamo mnogo odprtih vprašanj in velike socialne probleme. Sprijazniti se moramo s tem, da mora stanovanjska skupnost najprej postati nujnost, poseben način reševanja problemov tam, kjer je industrializacija zajela družino, to je v mestih in industrijskih središčih. Tu pa obstaja tudi druga v®žna naloga:	dvig
produktivnosti dela ob istočasnem nagrajevanju povišane produktivnosti dela. Zato bomo morali stanovanjsko skupnost združiti z borbo za • čjo produktivnost dela, ker se bo le-ta morala v veliki meri nasloniti na samo-foprinos družine.
Druga stvar, ki se javlja ob
‘anovanjskih skupnostih je to. da v razpravah okoli njih in pri njihovem organiziranju niso v večjem številu udeleženi tisti, ki
so najbolj vezani na stanovanjske skupnosti — to so delavci in delavke — temveč se s tem ba-vijo predvsem ljudje, ki so jim pedagoška, socialna in zdrav-, stvena vprašanja poklic. To sicer ni slabo in je treba vse, ki so pri tem sodelovali in razurheli značaj stanovanjskih skupnosti, pohvaliti. Vendar bodo naše stanovanjske skupnosti še precej dolgo ostale samo zamisel prostovoljnih družbenih delavcev, če ne bodo takoj našle stika z delavskim razredom, z delovnimi kolektivi v podjetjih. Mi vsi skupaj — a v prvi vrsti mislim na Slovenijo — nismo napravili dovolj, da bi naše načrte o vzgoji in zaščiti otrok v konkretnih primerih vsklajevali s potrebami kolektivov. Ob tem tudi ugotavljamo, da je delavka z največ otroci najmanj družbeno aktivna, ker nima časa sodelovati v delavskem svetu, v komuni ali v stanovanjski skupnosti. A vendar je prav ona tista, brez katere ne bomo mogli povezovati stanovanjske skupnosti z najbolj živimi problemi terena. Zato je naša dolžnost, da zaposleni ženi pokažemo, da se ne more več sama ukvarjati ž vsemi družinskimi opravki in kloniti pod bremenom lastne družine, temveč da mora izstopiti iz tega kroga in se zavzemati za ustrezne rešitve. Brez sodelovanja že-na-delavk ne bomo prišli do drugih, verjetno glavnih materialnih sredstev stanovanjskih skupnosti, to je do družbenih skladov, s katerimi razpolagajo in bodo vedno bolj razpolagale gospodarske organizacije. Delavke same bodo najuspešneje lahko vplivale na podjetja, da bodo iz družbenih "skladov dajala sredstva za gradnjo menz, otroških ustanov in servisov, ali pa naj bi se kolektivi združili v okviru stanovanjske skupnosti na terenu, da bi s svojimi skupnimi skladi podprli ustvarjanje ustanov za pomoč družini. Gospodarske organizacije imajo tu-
di materialno spodbudo, da vlagajo čimveč sredstev v porast družbenega standarda, ker jim od tega ni treba plačevati davka, ter lahko okoli 20% teh skladov občuvajo za njihov prvotni namen. Naša dolžnost je, da iz teh skladov, ki se še vedno v precejšnji meri trošijo za manj važne, a prav tako koristne stvari, dobimo čimveč sredstev za upravljanje stanovanjs'kih skupnosti, za kar je treba pridobiti delovne kolektive preko tistih delavcev in delavk, ki se za razvoj stanovanjske skupnosti najbolj zanimajo. Tako ne bomo več imeli primerov, da bi se v naših otroških ustanovah praktično povsem izmenjala struktura otrok, t. j. da bi bili v njih predvsem otroci tistih staršev, ki so sicer prav tako potrebni pomoči, a imajo vendar doma matere, ki samo gospodinjijo, ali imajo ka--ko drugo možnost za čuvanje otrok. Ustvarjanje stanovanjskih skupnosti je sestavni del naše osnovne naloge — zvišanja življenjske ravni: Tu ni vključeno samo povečanje osebnega dohodka, temveč predvsem boljše in srečnejše življenje. Vendar srečnejšega življenja za delavsko družino ne more biti, če se njihov otrok potepa po ulici. Tovariš Todorovič je v svojem eks-pozeju na zadnjem zasedanju skupščine naglasil, da je sedaj na področju standarda naša velika družbeno-vzgojna in politična naloga, povečati družbeno odgovornost proizvajalcev. Doseči moramo namreč, da bo proizvajalec prenehal samo v svoji tovarni boriti se za plače, temveč da se bo tudi kot potrošnik boril za cenejše blago v trgovini itd. ter hkrati tudi za nov način organizirane družinske potrošnje in drugačne uporabe prostega časa. Ustvariti je treba takšno razpoloženje in delati na tem. da bi se čimprej rešil spor med proizvajalcem in potrošnikom, ki ga je mogoče razrešiti samo v okviru organiziranega samoupravljanja na področju družinskega življenja, ozirpma skupnega opravljanja tistih družinskih dolžnosti, ki jih družina ne more več opravljati sama. To moramo rešiti s stanovanjskimi skupnostmi z vključitvijo družin ne samo v delo, ki zadeva le njihove družine, temveč v organizirano skrb za vse člane stanovanjske skupnosti.
Podčrtati je treba, da so naši organizacije, posebno organizacije za zaščito otrok in mladine že ustvarile izredno dobro pod lago za to, kar bo stanovanjskin skupnostim v bližnji prihodnost omogočeno z zakonom. Sedaj ži imamo osnovne zamisli in kadre ki te ideje lahko uresničijo, imamo pa tudi materialna sredstva
Pri tem je najvažnejše deli družbenih organizacij na tisti! področjih, kjer zakoni lahko )i malo store. Družbene organiza cije so pri nas sestavni del me hanizma socialistične demokracije. Zato ni njihova dolžnost samo dajati določene predloge zi zakone in čakati, da bo obias nekaj ukrenila. Biti mo ijo sestavni del oblasti — samouprave. To pa pomeni, naj tam, kje na področju stanovanjske skup nosti še ni drugih organov, začni s hitrejšimi koraki urps,.ičevni konkretne načrte in pri tem n. računajo .-.amo z možnostmi nekaj sto članov naše organizacije temveč tudi z materialnimi možnostmi vse okolice, cele slano vanjske skupnosti — to se prav tudi podjetij in drugih družbe nih organizacij, kot tudi s sred stvi, ki jih komuna daje v zdravstveno, prosvetno in ro cialno delo. Biti morajo pobudniki posameznih predlogov, k vključujejo vse probleme v procesu ustvarjanja boljših pogoje'' družini. V ta proces naj se m vključujejo samo tisti, ki delaji na prostovoljni osnovi kot druž beni delavci, temveč vs* starši ki se bodo združili, da b> razdelili to, kar so skupno proizvedli to je, kar so dobili za sVoje delo Starše bo to dvakratno zanima lo: prvič zaradi materialne plat in drugič zaradi njihovih otrok ki bodo sami vplivali nanje, d: bodo začeli razmišljati, o noven načinu vzgoje lastpih otrok ii otrok v staijovapjske skupnosti komune in vse naše skupnosti
Vse najboljše, kar so dosle dosegle naše organizacije, je treba posredovali drugim in spre jemati pobude, ki se porajajo i organiziranju vsega našega družbenega življenja. Ustvariti ji treba kadrovsko in organizacij sko osnovo, iz katere bo moč hitro ustvariti tehnično osnovi za podružbljenje gospodinjskil opravkov v ožjem smislu ter os novo za širšo vzgojo in zaščiti naših družinskih članov.«
Birokratske težnje
v členih pravilnikov o delovnih razmerjih
Po zakonu o delovnih razmerjih so gospodarske organizacije dolžne sprejeti pravila podjetja najpozneje do konca leta. Ce delavski svet sklene, so lahko pravila podjetja izdelana posebej, pravilnik o delovnih razmerjih pa spet posebej. Če pa je to dvoje združeno, morajo vsebovati pravila podjetja tudi tista dotočila o detovnifir raz merjih, ki so po zakonu posebej predpisana. Podjetja so imela dovolj časa, da bi jih sestavila, toda velika večina jih čaka na zadnji čas in zdaj teče pravzaprav že mnogim voda v grlo, ker mora biti osnutek objavljen najmanj 30 dni prej, pred en ga delavski svet sprejme.
Tokrat se zadržimo ob nekaterih splošnih pripombah k pravilnikom o delovnih razmerjih. Te naj služijo predvsem kot opozorilo tistim, ki pravilnika še niso sestavili, pa tudi tistim, ki so ga že, da bi ga lahko popravili, še preden bodo sklepali o njem delavski svet, komisija občinskega zbora proizvajalcev in občinski sindikalni svet.
PREPISOVANJE, KI NE
UPOŠTEVA RAZLIČNIH PRIMEROV
Ena splošnih pripomb, ki velja bolj alli manj skoraj za vse pravilnike o delovnih razmerjih, je ta, da se skoraj krčevito drže zakona, ga zgolj prepisujejo, dosti redkejša Pa so določila, s katerimi bi zakon prilagajali stvarnim razmeram v podjetju. V zak. o del. razmerjih je cela vrsta členov, ki izrečno predpisujejo, da to ali ono zadevo ureja gospodarska organizacija s svojimi pravili oziroma s pravilnikom o delovnih razmerjih. V podjetjih pa so, kot vse kaže, zakon zelo slabo prebrali in niso konkretizirali splošnih določil zakona. No, v nekem podjetju so šli celo tako daleč, da so namesto besedila člena zakona zapisali samo njegovo zaporedno številko, na primer; člen 6., * člen 128. zakona o delovnih razmerjih.	i
Glede prepisovanja besedila zakona o delovnih razmerjih si marsikje še niso edini. Nekateri namreč mislijo, da besedila zakona ne kaže prepisovati, češ saj tako in tako velja. Zato menijo, naj bi v pravilnikih o delovnih razmerjih zapisali le tiste stvari, ki so za to podjetje specifične. Drugi pa SRet menijo, da je zakon za podjetja pravilnik o delovnih razmerjih, ki je dostopen vsakemu delavcu, in naj zato vsebuje celotna določila iz zakona, vse pravice in dolžnosti delavcev. Delavec namreč nima pri roki uradnega lista, da bi pogledal, kaj piše v njem.
Po našem mnenju imajo drugi bolj prav. Delavec naj najde v Pravilniku o delovnih razmerjih vse pravice in dolžnosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja, kar mu daje občutek pravne varnosti in gotovost, da mu ne bo treba odgovarjati za nekaj, kar v pravilniku ni napisano.
Takrat pa, kadar zakon že predpisujemo, ga prepišimo tako, kot je objavljen! V nekaterih podjetjih, so zakon prepisali po svoje. Kar jim je ugajalo, so prepisali, drugo pa so izpustili. (Na primer 181. člen, pri katerem so Izpustili, da direktor in njegovi namestniki nimajo nikakršne pravice do osebnega dohodka za nadurno delo.) Drugod pa so zamenjali vrstni red določil zakona. V nekem podjetju so prepisali navodilo o plačanem letnem dopustu, toda peto točko so dali na prvo mesto, kar naj bi pomenilo, da uslužbenci najbolj potrebujejo dodatni dopust.
DIREKTOR ODREJA VSE
Pri prelistavanju pravilnikov o delovnih razmerjih si lahko vsak dokaj naglo ustvari sodbo, kako daleč so kje z delavskim upravljanjem. Če se skozi ves pravilnik kot rdeča nit vlečejo določila, da »o tem odloči direktor«, da »direktor odreja dan tedenskega počitka«, da »direktor sklene delovno . razmerje« (ne pa komisija delavskega sveta, kot je v zakonu predpisano) itd., potlej že lahko sklepamo, da v odnosih v takem kolektivu nekaj šepa.. V neki tekstili}i tovarni so dali vsem uslužbencem poleg dopusta, določenega s 26. členom zakona, še po 6 dni dodatka — materam in invalidom pa le po 2 dni. V nekem trgovskem podjetju so določili direktorju 30 dni dopusta, ne glede na to, ali ima po zakonu pravico nanj. Lahko bi imel le 10 let delovne dobe, primaknejo mu lahko le največ 6 dni po navodilu iz Uradnega lista št. 21 m bi mogel imeti potemtakem le 24 dni dopusta.
Med taka določila, ki so odsev odnosov v podjetju, sodijo, tudi določila o delovnem času. V nekem podjetju so si kljub povsem jasnemu zakonskemu predpisu upali napisati, da je v upravi delovni čas 7 ur. Najdejo pa se v njih tudi« členi s tako vsebino; »Zlonamerno obrekovanje vodilnih uslužbencev je težji disciplinski prekršek«. Ali »Zlohotno in nepravilno kritiziranje ukrepov ter odredb organov upravljanja, direktorja, oziroma njegovih pooblaščencev, in to z namenom, ^.bt ee rušila redna disciplina, je težji disciplinski prekršek«.
Taka določila so sila nevarna, saj jih lahko izkoristijo za to, da se naglo znebe nekoga, ki se je upal kritizirati. Kdo bo tisti, ki bi objektivno presodil, kaj je zlonamerno obrekovanje in kaj zlohotna kritika? Vsak lahko to obrne po svoje in zato taka določila ne sodijo v pravilnike. Prej bi mogli reči, da se v njih zrcalijo težnje birokrata, ki bj rad že vnaprej preprečil vsako — tudi dobronamerno kritiko. Če pa bi v podjetju kdo opravljal, tako si namreč lahko tolmačimo »zlohotno« kritiziranje, je treba ukrepati drugače. O takih stvareh naj razpravljajo politične organizacije v podjetju, za kaznovanje pa so pristojna disciplinska ali pa celo redna sodišča.
KJE SO PRAVICE SINDIKALNIH ORGANIZACIJ
V nekaterih pravilnikih skoraj ne zaslediš besedice sindikat, dasi je v zakonu o delovnih razmerjih vrsta členov, ki dajejo sindikalni organizaciji posebna pooblastila Tako na
primer ne predvidevajo v disciplinsko 'komisijo imenovanje predstavnika sindikalne podružnice, sindikalna organizacija ne sodeluje niti pri planu niti pri odrejanju dolžine dopustov, izpuščajo določilo o pravici sindikata, da bi zastopal obtoženca pred disciplinsko komisijo itd. Ne glede na to, da so taki pravilniki o delovnih razmerjih neveljavni, ker so v nasprotju z določili zakona o delovnih razmerjih, kažejo vendarle svojevrsten odnos sestavljavcev osnutka pravilnika do sindikalne organizacije. Ob tem kaže opozoriti na to, da je moral biti osnutek pravilnika izobešen najmanj mesec dni pred zasedanjem delavskega sveta in da v tem času sindikalni podružnici ni uspelo spremeniti takih določil. To pomeni, da se sindikat tudi sam ni zavzel za to, da bi uveljavil svoje zakonite pravice.
Pravilniki o delovnih razmerjih, oziroma pravila podjetja, katerih sestavni del so tudi določila iz delovnih razmerij, so zakon podjetja. Zato je zlasti sedaj priložnost, da bi v podjetjih razčistili odnose ter ne dopustili, da bi se vanje prikradle birokratske težnje. To so dolžne storiti najprej sindikalne podružnice, potem pa še občinski sindikati sveti, ki so eden izmed treh podpisnikov pravil oziroma pravilnikov o delovnih razmerjih.
Vlado Jarc
GOSPODARSKI PREGLED
Preusmerjanje osebne potrošnje
V tem mesecu bo tudi v naši republiki, kot po vsej državi, »Mesec dni tehnike po šolah«. To akcijo je razpisal Centralni odbor Ljudske tehnike Jugoslavije in je podobna lanskoletni akciji »Tehniko pionirjem in mladini«. V »Mesecu tehnike« naj ne bi sodelovala le Ljudska tehnika, marveč tudi družbene in gospodarske organizacije, pomagale pa naj bi predvsem oblastem in šolam pri izvajanju šolske reforme. Zato naj bi prav šole in oblastveni organi razmišljali o novih načinih in oblikah, kako čim hitreje ustanoviti prepotrebne šolske delavnice, kabinete itd. Centralni odbor Ljudske tehnike bo ob zaključku letošnje akcije razdelil nagrade tisti okrajni organizaciji Ljudske tehnike in treh šolam, ki se bodo v »Mesecil tehnike« najbolje izkazale.
Nedokončana pot
Ob sindikalnem občnem zboru v polzelski tovarni
Obnova zastarelega strojnega parka to je menda osnovno vprašanje, s katerim se je ta kolektiv ukvarjal v preteklih letih. Stroji v polzelski tovarni so že tako zastareli in izrabljeni, da z njimi ni moč bistveno povečati produktivnosti dela. Zato so lani naročili v tujini nove snutkovne stroje, in pa sio v tovarno prispeli kasno, in so zato morali tudi prvotni proizvodni plan zmanjšati za okrog 163.000 parov nogavic. Ob modernih strojih se do sedaj v glavnem delovna storilnost ni dvigovala, kar je razumljivo, saj je treba precej časa, da se delavke privadijo novih strojev. Po drugi strani pa so imeli v tovarni kar precej težav z utensilijiami, ki jih domača industrija (za te stroje) še ne izdeluje. To pa je oviralo normalen potek proizvodnje.
Z obnovo strojnega parka (ki
je pa še niso končali) pa pot k boljšim proizvodnim uspehom še ni končana. V polzelski tovarni vsi dobro vedo, da bodo morali razen strojev tudi skrbeti za strokovno Izpopolnjevanje delavcev. Se do nedavnega so nove delavke poslali takoj v obrate, kjer so zanje skrbele starejše sovirstniice. Sprva so nove delavke samo opazovale delo, kasneje pa so tudi same pričele streči strojem. Tak uk je trajal' precej mesecev, včasih tudi leto in več. Zato so v tovarni nogavic ustanovili center za izobraževanje delavcev.
Strokovno usposabljanje novih delavcev zdaj poteka hitreje pa tudi bolj smotrno. Delavke že po nekaj tednih oddidejo iz centra na svoje pravo delovno mesto v obratu.
Ze s postopnimi tehničnimi izboljšavami zastarelega stroj-
nega parka in z novimi stroji ter s smotrnim usposabljanjem delavk so v pretekli dobi dosegli prav dobre uspehe, saj je proizvodnja nasproti letu 1955 narasla za 7.5 odstotka y letu 1956, za 22.4 odstotka v lanskem letu, medtem ko se je letos dvignila za 28 odstotkov. Ti dobri proizvodni uspehi pa nikakor ne bi smeli zadovoljiti delovnega kolektiva, da ne bi v prihodnjih letih še bolj streme’, k večjim proizvodnim uspehom. Toda občni zbor sindikalne organizacije nam je razodel, da so nekateri delavci s temi proizvodnimi uspehi že popolnoma zadovoljni. Predsednik sindikalne organizacije je v poročilu nanizal nekaj težav, s katerimi so se ukvarjali v preteklem letu v tem podjetju, vendar je bilo to poročilo premalo podrobno. Razprave ni bilo, delavke se niso oglasile, čeprav bi o mar-
V
brez
ZAGORJU večjih sprememb
Po objavi novih odlokov Zveznega izvršnega sveta na območju občinskega ljudskega odbora Zagorje ob Savi ni opaziti zvišanja cen kmetijskih pridelkov, prav tako tudi še niiso opazili zvišanja cen obrtnih proizvodov in uslug. Sicer pa nam je občinski -tržni inšpektor povedal, da starih kalkulacij ni in ni, da. zato ne morejo ugotavljati sprememb cen. Kljub temu pa je ugotovljeno, da je tržišče sta-,
X. leto revije* »Borec«
Revija »Borec« ima med našimi revnijami posebno mesto, saj je edino republiško glasilo Zveze borcev v državi. Organi-zaoijisko in idejno je povezala vse tiste, ki so tako ali drugače sodelovali v boju proti fašizmu. Njen pomen ipa je še mnogo širši. Na svojih straneh ohranja številne .spomine na narodnjo-osvobodilno * borbo, prikazuje življenjepise ljudi, ki so dali največ, kar so mogli, vse do življenja, da bi ustvarili lepše življenje po osvoboditvi. Tudi za zgodovinarja je na njenih straneh ogromno materiala, ki je nadvse dragocen. Pri tem bi opozorili tudi na fotografsko gradivo, ki ga revija redno objavlja. Tudi reprodukcije umetniških del predstavljajo pomemben, del njene dejavnosti. Precejšnje je tudi število pesmi in literarnih prispevkov, s katerimi je revija obogatila svojo vsebino.	,
V teku let je uredništvu uspelo zbrati širok krog sodelavcev. Anketa, ki so jo ob vstopu v deseto leto izhajanja izvedb med bralci in drugimi kulturnimi in političhimii delavci, organizacijami in ustanovami, je pokazala, da so zadovoljni z dose-damjdm urejanjem.
novitno in da ni kakih posebnih pojavov zviševanja cen.
Na zagorskem živilskem trgu in v dveh trgovinah s sadjem in zelenjavo je v glavnem dovolj pridelkov. Živilski trg in trgovina sta bolje založeni le ob plačilnih dneh, to je 1. in 15. v mesecu. Sicer pa je na voljo blaga, ki je staro in ovelo. V Zagorju manjka predvsem jajc, perutnine in rib. Pomanjkanje jajc je že odpravljeno, ker je občinski tržni inšpektorat interveniral pri pooblaščenem podjetju in dosegel, da so v Zagorju dobili okoli 3000 jajc po 21 dinarjev.
Odkup kmetijskih pridelkov poteka na območju občinskega ljudskega odbora Zagorje ob Savi kar dobro. Dogaja pa se, da večina kmetovalcev sama prodaja kmetijske pridelke neposredno potrošnikom. Zato je odkup kmetijskih zadrug sorazmerno majhen. Po zadnjih prijavah tržnega inšpektorata mesarji — nakupovalci na območju občinskega ljudskega odbora Zagorje — spoštujejo najnižje dogovorjene odkupne cene. Opaziti pa je, da hodijo na območje Zagorja ob Savi tudi nakupovalci iz drugih občin. To povzroča pri odkupu zmedo in bega zagorske nakupovalce živine.
Red na tržišču na območju občine Zagorje ob Savi je bil zagotovljen takoj, ko je občinski svet za blagovni promet izglasoval odlok o cenah. S tem je onemogočeno vsako neupravičeno zviševanje cen. Tržni inšpektorat je dobil v pomoč še dva uslužbenca, ki kontrolirata izvajanje odloka sveta za blagovni promet. Tržni inšpektor je izrekel že štiri kazni, en prekršek pa je prijavil javnemu tožilstvu. V glavnem je šlo za naznačeva-nje cen in netočno merjenje blaga.
Zagorskemu trgu so v glavnem v celoti zagotovljene zadostne količine kmetijskih pridelkov. Že prej pa sem omenil, da potrošniki kupujejo v veliki meri neposredno od kmečkih proizvajalcev. Potrošniki plačujejo kmetijske pridelke, ki jih kmetovalci pripeljejo na dom, v glavnem po ceni, ki velja na trgu.
Naj za konec še omenim, da so cene v menzah ostale iste, kakor so bile pred 1. oktobrom. Velja ' sicer poudariti, da so uprave hotele zvišati cene, pa jim je občinska tržna inšpekcija to zvišanje onemogočila.
Da strnem misli: po objavi novih odlokov ZIS se stanje na tržišču v Zagorju v glavnem ni spremenilo. Tržišče je ustaljeno, ponudba pa večja od povpraševanja.
Marjan Lipovšek
M0B v delih likovnih umetnikov Jugoslavije
a Založba »Invalidskega lista-pripravlja lepo presenečenje za vse ljubitelje reprodukcij naših likovnih umetnikov. Konec leta bo namreč poslala na trg mapo z reprodukcijami likovnih umetnin naših umetnikov s snovjo iz NOB. Ožja redakcijska komisija, ki so jo med dragim sestavljali Veliko Vlahovič, Spasemija Babovič, Djordje Andrejevič-Kun, Anton Avgustinčič in Marijan Detoni, je med 1-500 reprodukcijami izbrala 270 del okrog 100 avtorjev, ki bodo izšle na več kot 300 straneh. Pri tem so se ozirali na dela, nastala med NOB, pa tudi po njej. Seveda pripada izlx>r tako oljem kakor grafiki in kiparstvu. Mapa bo izšla v velikem formatu na finem papirju in v polusnju. Njeno vrednost bo dvigal tudi bakrotisk.
sikateri stvari lahko veliko povedale. Res je. Proizvodne težave jih za sedaj ne tarejo. (Predsednik delavskega sveta je na občnem zboru skopo poročal o delu delavskega sveta, navedel je nekaj številk, problemov pa nj omenil). Toda pred njimi je še druga stopnja obnove tovarne, za kar si bodo morali vsi delavci precej prizadevati, potrebovali pa bodo tudi precej sredstev. Še naprej bo treba dobro gospodariti. To pa ni stvar samo posameznih članov kolektiva, ni vprašanje, ki se tiče le delavskega sveta in sindikalne organizacije, pač pa je to problem, s katerim se bodo morali ukvarjati vsi delavci.
Iz razgovora (po občnem zboru) z nekaterimi člani sindikalne organizacije in vodilnimi tovariši v podjetju pa bi lahko razbrali tudi tole; v tovarni je čutiti, da se sindikat še ni povsem zavedel svoje vloge. Vzrok za to naj bi v glavnem iskali v tem, da v Polzeli manjka takih lij udi, ki bi mogli voditi take politične organizacije. Prepričani so, da so imeli v tem letu srečnejšo roko pri izbiri kandidatov za novo vodstvo sindikalne organizacije.
Prav gotovo so kadrovske težave resen problem, da delo sindikalne organizacije ni moglo, zaživeti. Ob tej priložnosti naj bi razmislili, če morda le ne bi bilo potrebno, da bi tudi druge politične organizacije, ne samo v tovarni — temveč tudi v občini, pomagale, da bi sindikalna organizacija v prihodnjih letih postala tudi pobudnik določenih ukrepov pri gospodarjenju podjetja.
Nace Borštnar
Investicije naraščajo hitreje, kot smo predvidevali v perspektivnem načrtu za razvoj yospodarstva. — Gospodarski strokovnjaki pravijo, da bomo za skupne investicije v letošnjem letu porabili najbrž okoli 550 milijard dinarjev. To je seveda precej več, kot smo računali, in zato bomo morali poskrbeti, da bomo uporabo sredstev za gospodarske in negospodarske objekte vskla-dili z gospodarskim načrtom. Struktura investicij se je sicer bistveno spremenila, veliko več sredstev je namreč uporabljenih za kmetijstvo, pa tudi za družbeni standard so bila uporabljena večja sredstva. Toda ne glede na to moramo biti pazljivi. Mimo tega, da ne moremo dopustiti nenehnega povečevanja investicij, je še zlasti važno, da nalagamo manj sredstev, kot bi bilo potrebno, v nekatere gospodarske objekte, ki naj bi bili dograjeni do leta 1961. Tem podjetjem pa se nikakor ne moremo odreči, saj bi lahko sicer v gospodarskem razvoju povzročili neskladja, ki bi prinesla zaostajanje na tistih področjih, kjer si to najmanj želimo, na primer pri družbenem standardu. Perspektivni načrt se opira predvsem na napredek surovinske industrije, na povečanje energetskih virov in na nekatere gospodarske panoge, kot kemično industrijo itd. Zato pa je treba dokaj koncentrirati sredstva. Razvoj posameznih panog mora biti skladen in moramo zato zbirati potrebna sredstva, seveda tako, da ne bomo resneje posegli v pravice somupravnih organov. Ta naloga bo mnogo lažja, če bomo upravne organe in gospodarske organizacije spodbujali, da bodo sami usmerjali razpoložljive sklade v tiste investicije, ki jih predvideva gospodarski načrt. Trenutno pa je precej sredstev uporabljenih tudi za razvoj takih dejavnosti, ki sicer pomenijo napredek, v bistvu pa vendarle povzročajo neskladen razvoj, ki se mu hočemo na vsak način izogniti.
LJUDSKI ODBORI LAHKO MOČNO VPLIVAJO NA USTALJENOST
Ocena gospodarjenja v preteklih mesecih je opozorila tudi na zaostajanje osebne potrošnje za predvidenim načrtom. Ljudska skupščina je zato sprejela že znane ukrepe, ki bodo vplivali na povečanje osebne potrošnje v mestih in industrijskih središčih, kjer je zaostajanje za načrtom največje. Na osnovi teh ukrepov so dani pogoji, da tudi letošnje leto dosežemo predvideno 1 povečanje potrošnje prebivalcev, zlasti delavcev in uslužbencev. Za to so dane vse materialne osnove, pri čemer so zelo pomembne ustvarjalne zaloge industrijskih proizvodov, ki znašajo okoli 60 milijard dinarjev. Toda s takim reševanjem vprašanj življenjske ravni nismo in ne moremo biti povsem zadovoljni. Gre namreč za to, da večjega povečanja realne potrošnje v mestih nismo dosegli predvsem zaradi kolebanja nekaterih cen ob sicer zadovoljivi proizvodnji. Zadnji ukrepi glede spremembe, čen kažejo, kako pomembno vlogo imajo pri tem lokalni organi, ki lahko z odločnejšo akcijo (s tako, kakršno izvajajo v zadnjih tednih) odločilno vplivajo na življenjsko raven. Seveda je tudi v tem primeru mnogo odvisno od tega, ali se
bo ta dejatvnost lokalnih at* ganov nadaljevala ali pa 96 bo končala kot nekailcšlta kampanja. Če bo zadeto (žeto stalno, uspehi ne bodo izostali.
VEČJA POTROŠNJA
INDUSTRIJSKEGA BLAGA
Ob oceni porasta življenjske ravni pa ne moremo mimo spremenjene strukture potrošnje. Res je sicer, da delavska in uslužbenska družina še vedno porabi največ sredstev za hrano, toda iz leta v leto se ta sestav spreminja, in prebivalstvo uporablja vedno več sredstev za industrijske proizvode. To je tako posledica gibanja cen kot posledica spremenjenih navad mj v bistvu pomeni napredek. Medtem ko so delavci in nameščenci uporabili v letu 1956 za prehrano 55 odstotkov, so lani porabili le še 53.2 odstotka, v letošnjem prvem polletju pa 50.6 odstotka. Slednji odstotek sicer ni povsem točen, ker se bo ob koncu leta zaradi nakupa ozimnice nekoliko povečal, venaar pa kaže, da se izdatki za prehrano v proračunu vsakega posameznika vendarle zmanjšujejo iz leta v leto. Temu primerno pa naraščajo izdatki za tekstil in obutev in sicer od 14.3 odstotkov v letu 1956 na 19 odstotkov v letošnjem prvem polletju, za ostalo industrijsko blago pa so se povečali od 6.5 odstotkov v letu 1956 na 7.3 odstotka v letošnjem prvem polletju. Značilno je, da potrošniki kupujejo vedno manj dragih volnenih tekstilnih proizvodov in da se v zadnjih letih močno povečuje potrošnja bombažnih tkanin in blaga iz umetnih vlaken. Medtem ko je bilo porabljenih v letu 1957 okoli 10 odstotkov sredstev za nakup bombažnih tkanin, je bilo v letošnjem prvem polletju uporabljenih že 16 odstotkov. Tudi pri industrijskih proizvodih se struktura nakupov počasi spreminja. Medtem ko so delavci in nameščenci kupovali v preteklih letih predvsem pohištvo in ra-dioaparate, se je že lani, še bolj pa letos povečal nakup električnih aparatbv za gospodinjstvo ter prevoznih sredstev, koles in motorjev. Rezultat tega je tudi stalno povečanje potrošnje električne energije v gospodijijstvih. V delavskih družinah so porabili še 1954. leta povprečno komaj 280 kilovatnih ur, leta 1955 že 464, leta 1956 520, lani pa kar 678 kilovatnih ur. Potrošnja v uslužbenskih družinah pa je še nekaj večja.
Če si ogledujemo te podatke, moramo, če smo količkaj objektivni, zaključiti, da te spremembe v strukturi potrošnje pomenijo v bistvu tudi povečanje življenjske ravni. Ocena sestava potrošnje pa je opozorila na to, da se sestav menja hitreje, če je izbira novih industrijskih proizvodov zadovoljiva in široka. To so pravzaprav napotki za tista podjetja, ki premalo skr-be za izbiro proizvodov in imajo 'težave z nekaterimi proizvodi, ki jih je na trgu več kot dovolj in je pro.daja težavnejša. Za vse naše gospodarstvo pa je zelo ugodno. da se struktura potrošnje nenehno spreminja in da znašajo stroški za prehrano vedno manj, medtem ko izdatki za nakup industrijskih proizvodov rastejo. S sestavom potrošnje se torej počasi, vendar vztrajno približujemo razvitejšim državam, kar samo potrjuje naš lastni nnnrerfek.
— Lepe tovarne imate, škoda le, da zaradi teh dimnikov ne
čUA. 4
vidite ničesar drugega!
(Karikatura M. Maver)
SVETOZAR VUKMANOVIČ-TEMPO
ŠE O VLOGI SINDIKATOV V RAZDELITVI DOHODKA
Ti Te lastim si pravice, da bi natan-J\J ko povedal, kako je treba ta vprašanja konkretno urediti, ker predvsem nimam niti elementov, ki so mi potrebni za formuliranje takšnih zaključkov. Zato se bo moja razlaga omejila izključno na obravnavanje bistva problemov, ki se pojavljajo v dosedanjem sistemu razdelitve in na možnosti, kako bi te probleme uredili.
Preden pa preidem na bistvo pcp-blemov, se moram dotakniti nekaterih mnenj, češ da v našem sistemu razdelitve ni treba ničesar nadalje proučevati, saj je sedanji sistem nekaj najboljšega, kar smo doslej odkrili, saj je sedanji sistem Že uzakonjen itd. Takšna mnenja so očitno napačna, ker ne upoštevajo resnice, da življenje nenehoma napreduje in terja novih ureditev vseh problemov, tudi v razdelitvi dohodka. Razen tega pa noben postopek za pravilnejšo razdelitev dohodka ni nekaj najpopolnejšega, marveč samo najpopolnejši postopek, ki smo ga mogli uveljaviti v sedanjih pogojih. Iz tega pa sledi, da moramo v sistemu razdelitve dohodka nenehoma iskati še boljših ukrepov, ki bodo v praksi pravilneje uveljavili socialistično načelo nagrajevanja po delu. Pri tem moramo zmerom upoštevati, da se vsi problemi, ki nastajajo pri razdelitvi dohodka, ne pojavljajo samo spričo delovanja sistema razdelitve dohodka, marveč tudi spričo sestave našega gospodarstva, spričo naše gospodarske politike itd. Iz tega sledi, da lahko te probleme odstranimo ne samo s spremembami v sistemu razdelitve dohodka, marveč tudi s spremembami v naši gospodarski politiki, z nadaljnjim razvojem gospodarstva itd. Kadar pa to pravimo, seveda ne smemo razumeti stvari tako, da bi morali vsako leto uveljaviti nov sistem razdelitve dohodka, kajti uvajanje novega sistema povzroča v poslovanju gospo-darskh organizacij določeno negotovost. Zato je treba spremembe v posameznih instrumentih uveljaviti postopoma in šele potem, ko smo preverili delovanje posameznih instrumentov v praksi in ko smo se temeljito posvetovali z gospodarski-
mi podjetji, sindikati, gospodarskimi strokovnimi združenji, zbornicami itd.
Kakor vemo, še ni minilo dovolj časa, da bi lahko iz prakse docela spoznali delovanje sedanjih instrumentov za razdelitev dohodka. Ze zdaj pa lahko vidimo nekatere negativne sadove, ki jf.i lahko v glavnem povzamemo takole:
Prvič, zelo neenakomerna porazdelitev skupnih sredstev, ki ostanejo za razpolaganje gospodarskim panogam in posameznim gospodarskim podjetjem in v zvezi s tem zelo neenakomerna porazdelitev zaslužkov delavcev, tako da niso v pravilnem sorazmerju z doseženo proizvodnjo in delovno storilnostjo, kakor tudi ne v sorazmerju z na-pornostjo dela v posameznih gospodarskih panogah in posameznih gospodarskih podjetij. Čeprav še nimamo popolnega pregleda porazdelitve sredstev po posameznih gospodarskih panogah in posameznih gospodarskih podjetjih (kar bi morali storiti takoj), vendar lahko že zdaj ugotovimo, da takšna porazdelitev sredstev, ki ostanejo gospodarskim organizacijam na razpolaganje, očitno ni v skladu s potrebo po uveljavljanju v praksi socialističnega načela nagrajevanja po delu, ker se v nekaterih podjetjih zaslužki stekajo iz sredstev, zbranih z delovanjem splošnih gospodarskih in ostalih činiteljev.
Drugič, čeprav nimamo dovolj podatkov, iz katerih bi lahko utemeljeno sklepali, ali sedanji instrumenti razdelitve dohodka do.volj vzpodbudno vplivajo in v kolikšni meri sploh vplivajo na razvijanje delovne storilnosti, vendar lahko že zdaj sklepamo, da gre tu za peza-dostno vzpodbujanje k povečanju delovne storilnosti. Ce pa upoštevamo tudi korist komune (a to moramo upoštevati, ker so delavci neposredno zainteresirani tako na povečanju sredstev podjetja in zaslužkov kakor tudi na povečanju sredstev komun, saj je od sredstev komun in njihove pravilne uporabe v veliki meri #dv;sno, na kakšni ravni se bo formiral realni zaslužek delavcev), tadaj moramo priti do sklepa, da sddanji instrumenti razdelitve dohodka v določenem smislu tudi destimulativno vplivajo na povečanje delovne storilnosti. In ni naključje, da letos nismo dosegli v povečanju delovne storilnosti nekoliko večjih uspehov. Tega, da se .delovna storilnost ni povečala, seveda ne moremo pojasniti s prepovedjo nadurnega .dela, kar se je zgodilo z zakonom o delovnem razmerju. kajti dejstvo je, da imamo v naših podjetjih velik presežek delovne sile, podjetja pa se ne bi odločila za povečanje števila zaposlenih, da niso imela določene vzpodbude izdelovanju sedanjih in-struVentov v razdelitvi dohodka.
Kaj bi morali upoštevati pri reviziji sedanjih instrumentov v razdelitvi dohodka za prihodnje leto?
SPREMEMBE V SISTEMU PLINIBANIA
Po mojem mnenju moramo uveljaviti nekatere spremembe v načinu planiranja ter planskaga usmerjanja gospodarskega gibanja in gospodarskega razvoja. Kakor vemo, smo pri določanju osnovnih proporcev v razdelitvi dohodka na osebno, investicijsko in proračunsko potrošnjo, doslej v planu določali, kateri povprečni zaslužki delavcev ustrezajo doseženi delovni storilnosti na posameznih gospodarskih področjih (industrija, socialistični sektor v kmetijstvu, promet itd.). Pri sestavljanju družbenega plana bi morali torej upoštevati, da določena razdelitev dohodka na eni strani omogoči, da se povprečni zaslužki delavcev formirajo skladno z doseženo delovno storilnostjo na drugi pa, da ostane investicijska potrošnja na takšni ravni, ki omogoča stalno naraščanje narodnega dohodka v prihodnjih letih in da se tudi Proračunska potrošnja formira na ha takšni ravni, ki bo v glavnem zadovoljila družbene potrebe državljanov in obrambne potrebe države. Skratka, višina povprečnega zaslužka, zagotovljenega z družbenim planom za posamezna gospodarska torišča, mora ustrezati doseženi delovni storilnosti, istočasno Pa ne sme zavirati uresničevanja drugih ciljev naše gospodarske politike in zadovoljevanja ostalih potreb družbene skupnosti (stalnega naraščanja narodnega dohodka v Prihodnjih letih, zboljšanje družbenega standarda itd.). Družbeni plan )e doslej samo globalno upošteval te ddnose med zaslužkom delavcev in doseženo storilnostjo na posameznih gospodarskih toriščih. V praksi pa s® je dogajalo, da so se formirala Zelo različna sredstva v posameznih gospodarskih panogah in gospodarskih podjetjih, ki niso bila v sorazmerju z doseženo delovno storilnostjo. To se je dogajalo zato, kdft Smo enotno obravnavali vsa sredstva gospodarskih podjetij (ne glede ha to, ali so jih sploh dobila s pri-^devanjem delovnega kolektiva ali Spričo ugodnejših tržnih, naravnih m splošnih gospodarskih pogojev) in
prosto razpolaganje, da bodo prišla do skladov in da bodo lahko izplačevala delavcem zaslužke.
Posebno vprašanje je, po katerih kriterijih naj ugotovimo to razmerje med posameznimi gospodarskimi panogami, oziroma gospodarskimi skupinami znotraj posameznih gospodarskih panog. Na to vprašanje lahko odgovorimo samo orientacijsko. Pri določanju tega razmerja med panogami moramo vsekakor upoštevati napornost dela v posameznih gospodarskih panogah, kajti družba v načelu ne more priznati enakega zaslužka delavcem v premogovni in tekstilni industriji, čeprav je lahko delovna storilnost v obeh enaka, ker je napornost dela v prvi in drugi panogi različna. Upoštevati je treba tudi doseženo stopnjo storilnosti v posameznih panogah glede na doseženo storilnost v razvitih deželah. Drži, da je težko meriti in primerjati storilnost, toda če upoštevamo, da mora prinesti to primerjanje samo grobe popravke v določeni lestvici gospodarskih panog, razdeljenih po napornosti dela, tedaj lahko rečemo, da je takšno grobo primerjanje možno. Če pa teh popravkov ne bi opravili, tedaj bi lahko prišle posamezne gospodarske panoge, ki v storilnosti znatno zaostajajo, v znatno ugodnejši položaj, ker s povečanjem svoje storilnosti (kar je relativno laže doseči prav zato, ker zaostajajo) dosežejo tudi povečanje zaslužka glede na tiste gospodarske panoge, ki so že dosegle visoko stopnjo storilnosti in malone dohitele razvite dežele.
Ko smo že določili našo politiko nasproti posameznim gospodarskim
panogam oziroma gospodarskim skupinam, to je, ko smo določili, koliko sredstev je treba orientacijsko pustiti posameznim skupinam (vse to je določeno z družbenim planom), tedaj nastane druga naloga, ki je v tem, da z instrumenti za razdelitev zajamemo presežke sredstev gospodarskih organizacij. Tu gre sev.ofla s a nap za to, da zajamemo sredstva, pridobljena na sedanji ravni delovne storilnosti. Ce pa je gospodarska organizacija povečala delovno sto-rilndst, tedaj bi ji morali načeloma ta sredstva pustiti za razpolaganje.
Naloga sindikalnih organizacij, posebej Centralnega sveta in centralnih odborov strokovnih sindikatov, je v tem, da odnosi med posameznimi panogami glede razpolaganja s sredstvi za sklade in plače, ki jih bo določil plan. ustrezajo odnosom med panogami po napornosti dela, po doseženi delovni storilnosti itd. Samo po sebi se razume, da, je treba te odnose prediskutirati z vsemi sindikalnimi organizacijami, gospodarskimi zbornicami in združenji, gospodarskimi organizacicjami itd., kar vse nam bo v na j večji meri jamčilo, da bomo te odnose med gospodarskimi panogami v načelu v družbenem planu pravilno postavili.
Ce pa smo plan v glavnem sestavljali na starih postavkah, ga bomo morali čimprej temeljiteje proučiti v smislu tega. kar smo rekli, to .le, morali bomo bolj konkretno začrtati našo politiko nasproti posameznim gospodarskim panogam glede prepuščanja sredstev za prosto razpolaganje oziroma glede začetnih pogojev za formiranje zaslužka delavcev.
SPREMEMBE V RAZDELITVI SREDSTEV MED PODJETJI IM DRUŽBENO SKUPNOSTJO
ker smo hoteli z enotno stopnjo obdavčenja zajeti presežke sredstev v gospodarskih podjetjih za zadovoljevanje potreb družbene skupnosti. Zato je zelo pogosto prišlo do precejšnje neizenačenosti v zaslužkih delavcev (pod neizenačenostjo razumemo samo višino zaslužka glede na storilnost dela. nikakor pa ne samo višino zaslužka v absolutnem znesku) in do raznih motenj v uresničevanju predvidene razdelitve dohodka. Nekaterim gospodarskim podjetjem in panogam namreč ni ostalo dovolj sredstev niti za povprečne zaslužke, predvidene s planom. čeprav so povečala delovno storilnost, vtem ko so imela druga gospodarska podjetja in gospodarske panoge znatno večja sredstva, kakor so znašali s skladom predvideni povprečni zaslužki delavcev, čeprav delovne storilnosti skoraj niso povečala itd. Zato je moralo pogosto priti do tako imenovane rebiilanče in spreminjanja družbenih planov, ker v praksi ni bilo moč vzeti presežka sredstev podjetjem, v katerih so se nabrala, in sicer znatno večja sredstva, marveč je bilo treba dodajati tistim podjetjem, ki so imela manj sredstev itd.
Zato so potrebni v našem dosedanjem sistemu planiranja nekateri popravki. S planom je namreč treba ugotoviti ne samo, koliko pustimo sredstev gospodarskim organizacijam v posameznih področjih za zaslužke delavcev, ki bi ustrezali sedanji stopnji dosežene delovne storilnosti, marveč je treba to določiti s planom tudi za posamezne industrijske panoge, po možnosti pa tudi za posamezne ožje skupine sorodnih podjetij. In ne samo to. S planom bomo morali predvideti tudi celotna sredstva, ki jih bomo lahko pustili posameznim gospodarskim skupinam znotraj posameznih industrijskih panog za zadovoljevanje potreb podjetij po obratnih sredstvih, za potrebne rekonstrukcije itd. Drugače povedano, s planom moramo predvideti, koliko lahko pustimo posameznim gospodarskim skupinam podjetii sredstev za
Posebej je treba obravnavati vprašanje, s katerimi instrumenti za razdelitev dohodka lahko zagotovimo v praksi uveljavljanje planiranih proporcev v razdelitvi dohodka. V sedanjih instrumentih za razdelitev dohodka je namreč tudi zelo progresivna lestvica obdavčenja dohodka podjetii (po izločitvi minimalnih osebnih dohodkov, ki ostanejo neobdavčeni) in zelo progresivna lestvica obdavčenja individualnega dohodka vsakega delavca posamezno. Takšne progresivne lestvice obdavčenja naj onemogočijo, da bi si pridobila podjetja večja sredstva (oziroma da bi bili zaslužki delavcev večji), če to ni v skladu z naraščanjem proizvodnje in delovne storilnosti. Takšna progresivna lestvica pa na eni strani onemogoča, da zaslužek delavcev narašča skladno z naraščanjem delovne storilnosti, vtem ko na drugi preprečuje, da si pridobe posamezna podjetja (ki so visoko akumulativna) zelo velika sredstva, ki niso v sorazmerju z doseženo proitevodnjo in delovno storilnostjo. Posledica sedanjih instrumentov za razdelitev dohodka (spričo težnje, da bi z enotno progresivno lestvico obdavčenja za vso industrijo zajeli potrebna sredstva za skupnost in s to lestvico kar najbolj izenačili podjetja v njihovih obveznostih do skupnosti) je, da so sredstva iz dohodka zelo neenakomerno porazdeljena po podjetjih, kar velja tudi za obveznosti podjetij do skupnosti. Posledica vsega tega je, da imajo podjetja' na razpolago večja sredstva za porazdelitev na zaslužke delavcev, čeprav jih niso dobila po zaslugi delovnega kolektiva in s povečano delovno storilnostjo, marveč spričo ugodnejših splošnih gospodarski in splošnih naravnih pcgo-jev. Na drugi strani vse to otežko-ča boj za povečanje delovne storilnosti. Sama progresivna lestvica obdavčenja minimalnih osebnih dohodkov (in ostale administrativne omejitve, ki preprečujejo povečanje plačnega sklada) _ destimulira posamezne delavce, da bi povečali delovno storilnost čez določene meje, ker skupnost bolj zajema povečani zaslužek s progresivno stopnjo obdavčenja, prav tako to, da impmo neobdavčene minimalne osebne dohodke. ustvarja možnost za povečanje špekulacije gospodarskih podjetij in komun v tej smeri, da dobe s povečanjem števila zaposlenih več neobdavčenih sredstev, kar lahko negativno vpliva na razvoj delovne storilnosti, vtem ko progresivno obdavčenje preostalega dela dohodka podjetii (po izločitid minimalnih osebnih dohodkov) zelo pogosto pušča podietia brez sredstev za izplačilo zaslužka delavcem, čeprav so povečal' delovno storilnost, kar spet rtfora negativno vplivati na razvoj delovne storilnosti itd.
Zdi se mi, da bi bilo moč te probleme urediti samo s temeljitejšo spremembo v instrumentih prve razdelitve. Tu moramo namreč upoštevati dejstvo, da lahko pridejo delovni kolektivi v naših pogojih do večjih sredstev za razdelitev ne samo, če so povečali delovno storil-npst. marveč tudi, če so dobili od družbene skupnosti v uporabo večja osnovna in obratna sredstva, če
imajo ugodnejše naravne pogoje, če lahko dosežejo na trgu določen monopolni dobiček itd. Če pa je tako, tedaj se lahko vprašamo, zakaj ves dohodek gospodarskih organizacij enotno obravnavamo in enotno obdavčujemo s progresivno stopnjo? Zakaj podjetja, ki so dobila od skupnosti sredstva v upravljanje, ne plačujejo enotne cene za uporabo teh sredstev v obliki nekakšnega davka na uporabo družbenih sredstev? Zakaj podjetja, ki imajo ugodnejše naravne pogoje, ne plačujejo skupnosti rente oziroma cene za uporabo ugodnejših naravnih pogojev? Zakaj gospodarske organizacije, ki spravljajo na trgu monopolni dobiček, ne dajo družbeni skupnosti večine doseženega dobička itd.?
Zdi se mi, da bi lahko vse te vrste davkov uvedli, čeprav bi seveda imeli z njihovo uvedbo težave, ki jih ne smemo podcenjevati. Če pa bi se usmerili na to, da bi s temi instrumenti izravnali (kolikor je to možno) samo stopnjo presežka dela med posameznimi podjetji znotraj ožjih gospodarskih skupin, odnose med temi skupinami pa urejali s planskimi proporci in različno stopnjo obdavčenja dohodka v posameznih ožjih gospodarskih skupinah, tedaj lahko rečemo, da je moč v doglednem času te probleme urediti. Lahko bi namreč ukrenili tako, da bi z instrumenti prve razdelitve dosegli kar največje možno izenačenje stopnje presežka dela, kolikor ie ta razlika nastala kot posledica delovanja ugodnejših gospodarskih ali naravnih pogojev, o katerih je bilo prej govora. Razlike, ki nastanejo spričo različne vneme delovnega kolektiva, morajo seveda ostati, in te razlike bodo uporabili delovni kolektivi, ki so dosegli večjo delovno storilnost. Tako bomo dosegli tudi potrebno enotno podlago za formiranje zaslužka delavcev v vseh gospodarskih organizacijah.
Sele z ureditvijo problemov v zvezi z uveljavljanjem instrumentov prve razdelitve bi lahko v osnovi opustili progresivni sistem obdavčenja preostalega dela dohodka in namesto njega vpeljali proporcionalni sistem obdavčenja tako preostalega dela dohodka podjetij, kakor tudi osebnega dohodka posameznih delavcev. S stimulativnoctio samega sistema razdelitve bi seveda odprli vrata za naraščanje delovne storilnosti. Zdi se mi. da celo tedaj, če z instrumenti prve razdelitve ne bi mogli doseči izenačenja razlike v stopnji presežka dela, ki je nastala kot posledica delovanja zunanjih činiteljev (o čemer je bil prej govora) in kar je nujno potrebno za uvedbo (proporcionalnega) obdavče-nia preostalega dela dohodka, ne bi smeli omist;*i tega (proporcionalnega) obdavčenja dohodka, marveč b' morali po potrebi uporabiti različno stopnio prnoorcionalnegn obl davčenia dohodka za posamezna gomrvjarska nodietja. Individualno stopnio obdavčenja preostalega dela jdohodka bi seve lahko uporabili samo kot iziemo v nrimer:h. ko imamo v posameznih gospodarskih 'kupmah posamezna pod'°tia. ki •'mato mnogo večto ali mnogo mapi-=o sto.nnio presežka dela, kar pa ni posledica vnem° samega kolektiva. To bi torei prišlo v poštev samo v
primerih, ko obstoj takšnih pbdj.etij onemogoča uvedbo proporcionalne stopnje obdavčenja dohodka za vso gospodarsko skupino.
Vse delo z določanjem instrumentov prve in druge razdelitve, to je, razdeljevanja dohodkov med družbeno skupnostjo in podjetji ter porazdelitev osebnega dohodka na zaslužke delavcev in na komunalne potrebe pa zahteva za uresničenje v praksi precej več časa. Zato moramo vzporedno z ohranitvijo pozitivnih pridobitev dosedanjega sistema razdelitve postopoma spreminjati sedanje instrumente v smeri čim-večjega vzpodbujanja podjetij in delavcev k čimvečji delovni storilnosti. Zato se moramo zdaj usmeriti samo na nekaterč popravke v instrumentih prve razdelitve (anuitete, davek na promet, uvedba določenih oblik rente itd.), hkrati pa se moramo osredotočiti na temeljiteiše proučevanje najbolj racionalne uvedbe teh oblik obdavčenja, o ka-
in po kvalifikacijah, ali pa naj se usmerimo samo na potrebna popravke sedanjih minimalnih osebnih dohodkov na podlagi tarifnih pravilnikov, le-ti pa naj odstranijo razlike v tarifnih postavkah in minimalnih osebnih dohodkih, ki jih imamo ne samo v posameznih podjetjih znotraj gospodarskih skupin, marveč tudi med samimi gospodarskimi skupinami. Zdaj se moramo osredotočiti (a to je rekel tudi tovariš Tito) ne na uvedbo minimalnih osebnih dohodkpv po delovnih mestih ali kvalifikacijah in poklicih, marveč moramo samo opraviti potrebne popravke v sedanjem sistemu minimalnih osebnih dohodkpv v tem smislu, da popravimo razlike v tarifnih postavkah (ki služijo istočasno kot minimalni osebni dohodki med posameznimi podjetji znotraj ožjih skupin in samih gospodarskih skupin — slednje motamo ugotoviti že v planu kot enega izmed proporcev v planski razdelitvi). To morg-
terih je bilo govora. V instrumentih . mo storiti zato, ker je vprašanje, ali
prve razdelitve se moramo torej zdaj usmeriti na najnujnejše spremembe. ki jih lahko uveliavimo do konca leta in ki bodo veljale v prihodnjem letu. Istočasno moramo že zdai temeljiteje proučevati uporabo instrumentov prve razdelitve (davek na uporabo družbenih sredstev, razne oblike rente, davek na nrometl za posamezne ožie gospodarske skupine. da bomo že v tej razdelitvi zajeli večji del tistih sredstev, ki iih pridobivajo gospodarska ^podietia toda ne po zaslugi kolektivov, marveč spričo delovanja zunanjih činiteljev.
Posebno vprašanje ie. kako urediti probleme druge razdelitve ozirpma minimalnih osebnih dohodkov in davčne stopnje obdavčenja preostalih sredstev potem, ko smo izločili minimalne osebne dohodke. Zdi se mi, da bo praksa pokazala, da lahko z instrumenti prve razdelitj/e dosežemo v glavnem izenačenje v stopnji presežka dela (seveda, kolikor se to izenačenje nanaša na odstranitev razlik v stopnji presežka dela med posameznimi gospodarskimi podjetji, te razlike pa nastaneio zaradi delovanja zunanjih činiteljev). Čeprav pa ne moremo govoriti o kaki temeljiti ureditvi instrumentov prve razdelitve v prihodnjem leto, marveč bomo za prihodnje leto opravili samo najnujnejše popravke, se vendar pokaže kot nujno potrebno, da pustimo za prihodnje leto tudi ta instrument minimalnih osebnih dohodkov. Vprašanje je samo. ali naj sprejmejo minimalne osebne dohodke po delovnih mestih
naj minimalni osebni, dohodki ostanejo kot sistem za razdelitev dohodka med družbeno skupnostjo in gospodarskimi podjetji, ali pa samo ' kot ena izmed socialnih kategorij poroštva za določeni minimalni zaslužek delavca, ki mu ga zagotavlja družbena skupnost, pa tudi zato. ker določitev minimalnih osebnih dohodkov po delovnih mestih kot davčne kategorije odpira nove možnosti za špekulaciie posameznih podjetij. k< bi se bržčas usmerile na to, da delovnih mest ne bi organizirala po potrebi, da bi hitreje naraščala delovna storilnost, marveč po tem, da se zmanjšajo davčne obveznosti do skupnosti itd.
Glavno, kar moramo doseči pri teh popravkih je, da se kar najbolj ognemo progresivni stormii obdavčenja in dosežemo č''mhol j enakomerno razdelitev šred-tov ki ostanejo gospodarsk!m organ^oejiam za razpolaganje. Kadar govorimo o enakomernejši razdelitvi sredstev, razumemo pod tem samo neenakomernost, ki ie posledica delovanja ugodnejših pogoiev poslovama. ne pa večje vneme kolektivov. Drugače povedano — z določemmi popravki v sedaniih instrumentih moramo doseči, da bomo v praksi čim dosledneje uveljavili planske proporce v razdelitvi sredstev vsaj v ožjih gospodarskih skupinah sindikatom in zbornicam na pustili skrb, da razdale sredstva po posameznih pedietiih na sklade in na zaslužke delavcev v skladu z doseženo delovno storilnostjo in n-otrebami nadaljnjega razvoja podjetij.
SPREMEMBE V RAZDELITVI SREDSTEV PODJETIJ NA SKLADE IN ZASLUŽKE DELAVCEV
V vsem našem sistemu razdelitve dohodka ima zelo važno mesto porazdelitev preostalega dela dohodka v podjetjih na sklade in zaslužke delavcev. V načelu naš sistem določa, da imajo podjetja proste roke v razpolaganju s preostalim delom dohodka potem, ko so izpolnila obveznosti do skupnosti. Ker pa se vprašanja porazdelitve preostalega dohodka dostikrat prepletajo z razdelitvijo dohodka med družbeno skupnostjo in podjetji (in eno drugo izpopolnjuje) in ker je gospodarski razvoj v veliki meri odvisen od tega, kako bo podjetje opravilo porazdelitev na sklade in zaslužke delavcev oziroma ali bo dovolj upoštevalo perspektivni razvoj podjetja itd., mora biti tudi porazdelitev preostalega dela dohodka na sklade in zaslužke delavcev pod določeno kontrolo družbene skupnosti. Iz tega pa sledi povečanje vloge sindikatov v vsem sistemu razdeljevanja dohodka. Posebno vprašanje je, v kakšnih organizacijskih oblikah bodo sindikati uveljavljali takšno svojo povečano vlogo v razdelitvi preostalega dohodka podjetij. Zdi se mi, da bodo najprikladnejša organizacijska oblika sporazumi med sindikati in poslovnimi združenji ter gospodarskimi zbornicami. Tu torej ne gre za nekakšne tarifne sporazume, po katerih bi sindikati z zbornicami določali nekakšne enotne tarifne postavke. Takšna usmeritev bi nas nujno privedla tudi do predpisovanja enotnih norm iz centra (nazadnje pa tudi do prepovedi delitve plač iz dohodka), kajti z določanjem enotnih tarifnih postavk v izenačenju podlage za formiranje zaslužka delavcev ne bi nič dosegli Takšna usmeritev bi nas torej nujno privedla do predpisovanja plač iz centra, kar vsekakor ne bi bilo v skladu z delavskim samoupravljanjem. Iz teh razlogov morajo dobiti sporazumi med sindikati ter poslovnimi združenji in gospodarskimi zbornicami mnogo širši značaj, ker še ne nanašajo zgolj na probleme skupne razdelitve sredstev nodietja (in na vso razdelitev etohodka s predlaganjem državnim organom, naj spremene posamezne instrumente prve razdelitve). To pomeni, da so dogovori med sindikati ter poslovnimi združenji in zbornicami važna vzmet v vsem našem sistemu
razdeljevanja dohodka.
Katera vprašanja moramo v glavnem obravnavati s temi skupnimi dogovori?
Prvič, ali lahko sindikati in zbornice pripomorejo, da bomo pravičneje razdelili dohodek med družbeno skupnostjo in podjetji?
Na to vprašanje moramo odgovoriti trdilno, ker z instrumenti prve razdelitve nikoli ne bomo dosegli, dg bi izločali sredstva, ki jih pridobe podjetja zato, ker imajo ugodne pogoje (o čemer je bilo že govora). Se več, to sploh ni potrebno, kajti delovna storilnost ni zgolj sad izključno ročnega dela, marveč tudi boljše uporabe dobljenih družbenih sredstev in naravnih pogojev itd. In nadalje lahko posamezni kolektivi pridejo do. večjih sredstev zato, ker so bolje ocenili zahteve trga (ker so pravočasno izdelali vrsto blaga, po katerem je povpraševanje veliko) in tako dosegli večji dohodek itd. Vse to seveda terja skrbno odmerjanje instrumentov prve, pa tudi druge razdelitve. Iz tega sledi, da mora razlika v stopnji presežka dela med podjetji ostati, toda z instrumenti prve in druge razdelitve ie treba doseči. da bodo čim manjše tiste razlike. ki nastaneio kot posledica delovanja zunanjih činiteljev® To pa lahko najbolje nresodiio same gospodarske in sindikalne organizacije v medsebojnem dogovoru.
Ko skupno Obravnavamo razdelitev sredstev, ki ostanejo podjetjem in gibanje zaslužka delavcev Po delovni storilnosti lahkp najhitreje in najbolj zanesljivo presodimo. ali Instrumenti prve in druge razdelitve delujejo po smernicah, začrtanih v'planu, in kaj |e treba spremeniti.
Obravnavanje teh prbblemojv na skupnih dogovorih sindikatov ter poslovnih združenj in zborn’c pride v poštev že zato, ker ne moremo pričakovati, da hi lahko '/. instrumenti odstranili tiste razlike v stopnji presežka dela. ki so posledica enakomernega razvoja gospodarstva (ne oa dolovania instrumentov) in ki iih lahko docela odstranimo šele v procesu oasiaiiniecta razvoja po-sroUo-stva Kor ra so bn moralo go-spo^arstvo 111d’ v prihodnje razvijati neon alromerpo. so bodo te razlike šo podalin noiooliolp jn lahko fModolievnmo oa R strani)
Vloga sinikatov
v razdelitvi dohodka
(Nadaljevanje s 5. strani) postanejo ovira za dosledno uporabo takšnega sistema razdelitve, ki bi nudil kar največjo vzpodbudo za razvoj delovne storilnosti. Prav zato se bo v perspektivi pojavljala potreba, da sindikati skupaj z gospodarskimi združenji in zbornicami predlagajo spremembe ne samo v instrumentih za razdelitev, marveč tudi v konkretni gospodarski politiki (devizni koeficienti, cene itd.), da bi odstranili pojave, da pridejo posamezna podjetja do sredstev, ki jih niso dosegla po svoji zaslugi in podobno.
Sindikati in poslovna združenja bodo mnogo bolje spoznali vse razlike v stopnji presežka dela, ki ^se pojavljajo v podjetjih znotraj ožje skupine in ugotovili, v katerem primeru se pojavljajo kot posledica večje vneme kolektiva, v katerem pa kot sad delovanja drugih činite-lje$. Na podlagi takšne analize pa lahko sindikati in gospodarska združenja predlagajo tudi ustrezne spremembe tako v sistemu razdelitve dohodka, kakor tudi v konkretni politiki.
Drugič, ali v kolikšni meri naj sindikat posega v razdelitev sredstev, ki ostanejo gospodarskim organizacijam za prosto razpolaganje, ali naj v določenem smislu vpliva na porazdelitev teh sredstev na sklade podjetja in skupni plačni sklad podjetja?	_	,	.
Kakor vemo, naš gospodarski sistem v načelu dopušča, da podjetja prosto razpolagajo z vsemi sredstvi, ki jim ostanejo oziroma da jih prosto porazdeljujejo na investicijske sklade, na sklade skupne potrošnje in na skupne plačne sklade. Ker pa se lahko zgodi, da posamezna podjetja zapostavijo svoj razvoj in da na račun skladov (a ne na podlagi povečanja storilnosti) večajo osebne zaslužke delavcev, bi takšna porazdelitev konec koncev prizadela same delovne kolektive, ki v naslednjih let.h ne bi mogli povečati ne delovna storilnosti ne svojega zaslužka, ker niso nič prispevali za razvoj podjetja. Takšna usmeritev (zlasti če bi zajela večje število podjetij) b: utegnila škodovati vsemu gospodarstvu, ker bi lahko povzročila določene motnje na trgu in določeno zaviranje gospodarskega razvoja.
Sindikati kot predstavniki koristi delavskega razreda (in delovnih ljudi) morajo že zato v celoti na naj-prikladnejši način posegati v to razdelitev. Razen tega je intervencija sindikatov potrebna tudi zato, ker bodo zmerom ostali nepopolni vsi instrumenti tako prve, kakor tudi druge porazdelitve (ne glede na to, ali bodo kot instrumenti druge razdelitve veljali minimalni osebni dohodki ali progresivna stopnja obdavčenja ali pa bo veljala samo proporcionalna stopnja obdavčenja preostalega dela dohodka, uporabljena za ožje skupine gospodarskih podjetij), ker bodo zato podjetja imela na razpolago večja ali manjša sredstva, do katerih niso prišla po zaslugi delovnega kolektiva itd. Vse to zahteva, da sindikati v sodelovanju z združenji in zbornicami posegajo v razdelitev sredstev in da zagotove, da podjetja formirajo povprečne zaslužke delavcev v sorazmerju z doseženo delovno storilnostjo (ne da bi pri oceni dosežene delovne storilnosti upoštevali zunanje činitelje, o katerih smo že go-
gorili), ostala sredstva pa preneso razponih v zaslužkih med kvalificiranimi in nekvalificiranimi delavci, kakor tudi med vodilnim osebjem in ostalimi delavci, pa imajo lahko, če bi prevladale v več podjetjih slabe posledice za razvoj vsega gospodarstva, s tem pa tudi za formiranje življenjskega standarda delavskega razreda v celoti. Prav zato morajo sindikati posegati tudi v konkretno tarifno politiko v okviru posamezne gospodarske panoge in v sodelovanju z združenji in zbornicami določati razpone, v katerih se morajo gibati zaslužki kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev v posameznih panogah.
Samo po sebi se razume, da se mora vsaka sindikalna podružnica ukvarjati ne samo z vprašanjem, ali tarifni pravilnik ustreza sklepom višjih sindikalnih organov ;n gospodarskih združenj glede razpona, marveč se fnora v celoti ukvarjati tudi z vso tarifno politiko, ki se uveljavlja v podjetju, in zagotoviti, da je ta politika v korist čim hitrejšega razvoja delovne storilnosti in proizvodnje v samem podjeju. ker je to hkrati najhitrejša pot k zboljšanju življenjskega standarda delavcev.
ftat&o upravCjanto

v sklade podjetja, da bi zagotovili določeno povečanje proizvodnje in delovne storilnosti v prihodnjih letih. Tu torei ne gre za nekakšno intervencijo sindikatov »od zunaj«. marv*eč za skupni dogovor vseh tovarn, združenih v poslovna združenja in sindikate, da se razpoložljiva sredstva porazdele na sklade podjetja in zaslužke delavcev v skladu z načelom, da zaslužki delavcev ustrezajo doseženi delovni storilnosti, sklad' podjetja pa potrebi, da se vsako leto poveča proizvodnja in delovna storilnost v določenem odstotku, da bi ustvarili pogoje, da bi se v prihodnjih letih delovna storilnost in zaslužki delavcev povečali
Tretjič, ali naj sindikat posega tudi v vprašanje razdelitve skupnega plačnega sklada podjetij na posamezne delavce? Drugače povedano. ali naj sindikat posega konkretno v tarifno politiko posameznih podjetij?
Na to vprašanje lahko takoj odgovorimo, da mora biti v načelu uveljavljanje konkretne tarifne politike stvar delavskih kolektivov in njihovih organov upravljanja. Težnje po izkoriščanju ali prevelikih
SPREMEMBE ? SISTEMU NIGRSJE-VANJR V SAMEM PODJETJU
Kadar govorimo o sistemu nagrajevanja po enoti proizvoda, mnogi mislijo, da gre za sistem, po katerem naj se razdeljujejo sredstva med družbeno skupnostjo in podjetjem, ker je bil takšen predlog že v razpravi, pa so ga zavrnili. (Gre za predlog, naj bi družbena skupnost določila skupni plačni sklad v vsakem podjetju). Tega predloga niso zavrnili zato, ker bi bil nestimulativen za razvijanje delovne storilnosti (nasprotno, bil bi za to sti-mulativenl. marveč zato, ker je praktično neuresničljiv, če hočemo na podlagi tega predloga razdeljevati siedstva med družbeno skupnostjo in podjetji. Ce pa pojmujemo nagrajevanje po enoti proizvoda kot notranji sistem nagrajevanja v vsaki tovarni, tedaj je sprejemljiv v vsaki tovarni in razen tega zelo stimulativen za razvijanje delovne storilnosti. Za njegovo uveljavljenje pa je potrebna cela vrsta pogojev, predvsem ta, da ustvarimo potrebne gospodarske (da jih tako imenujem) pogoje. Potrebno je namreč, da ves sistem razdeljevanja sredstev med skupnostjo in podjetjem (o čemer je bilo govora) ne ^sloni na progresivni stopnji obdavčenja preostalega dela dohodka podjetij (po prvi razdelitvi) in da tudi ne sloni na progresivni (in sicer dokaj ostri) stopnji obdavčenje osebnih dohodkov delavcev, ker takšno obdavčenje jv prvem in drugem primeru praktično destimulira podjetje kot celoto in posameznega delavca, da razvija delovno storilnost. S tem je v precejšnji meri odvzeta tudi baza za uveljavljenje sistema nagrajevanja po enoti proizvoda v posameznih tovarnah, ker ta sistem zahteva, da 'se zaslužek delavca giblje v od.vis-nosti od dosežene proizvodnje. Zato je za uveljavljenje tega sistema v vsaki tovarni nujno potrebno, da razdeli sredstva med skupnostjo in podjetjem na način, o katerem smo
že govorili (z instrumenti prve razdelitve) in z uvedbo proporcionalne, toda zmerne progresfvne stopnje obdavčenja preostalega dela dohodka v podjetju, kakor tudi z uvedbo proporcionalnega (ali zmerno progresivnega) obdavčenja osebnega dohodka delavcev za potrebe komun. Kolikor tega' ne bo moč uveljaviti v prihodnjem letu (videli pa smo že. da ne bo možno), tedaj moramo upoštevati, da bomo s potrebnimi popravki v sedanjem sistemu (z uporabo zmernejše stopnje progresivnega obdavčenja oziroma z uvedbo proporcionalne stopnje obdavčenja preostalega dela dohodka na posamezna podjetja itd.) ustvarili čim ugodnejše pogoje za uveljavljenje sistema nagrajevanja po enoti proizvoda v posameznih tovarnah.
. Na drugi Stranj je potrebno da ustvarimo po podjetjih potrebne tehnične pogoje za prehod na sistem nagrajevanja pb enoti proizvoda. Vsaka tovarna mora prilagoditi svojo notranjo organizacijo dela, mp.ra . izšolati potrebne kadre itd. Za takšno pripravo pa je treba v naslabšem primeru nekaj mesecev intenzivnega dela.
Dejavnost sindikatov mora biti torej zdaj usmerjena na to, da ustvarimo ugodne pogoje, tako gospodarske kakor tudi tehnične, za uveljavljenje sodobnega sistema nagrajevanja po enoti .proizvoda v vsaki tovarni, ker je to najhitrejša in najbolj zanesljiva pot k povečanju zaslužkov delavcev, in sicer ne samo nominalnih, marveč tudi realnih, kajti povečanje zaslužkov kot posledica povečanja delovne storilnosti samo po sebi ne more sprožiti nobenih motenj v gospodarstvu in lahko privede samo do povečanja realne mezde delavcev oziroma do , zboljšanja življenjskega standarda delovnih ljudi v celoti.
DOPUST
g. F., Pivola: Po osem mesecev trajajoči zaposlitvi ste zamenjali zaposlitev in takoj po prenehanju delovnega razmerja s prejšnjim podjetjem nastopili delo naslednji dan že v novem podjetju, kjer ste zaposleni že več kot tri mesece. Ali imate pravico do rednega letnega dopusta? — Odgovor: Delavec pridobi pravico do rednega dopusta po nepretrgani delovni dobi enajstih mesecev. Po 27. členu zakona o delovnih razmerjih v delovni dobi enajstih mesecev ni presledka, če sklene delavec novo delovno razmerje v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehalo njegovo prejšnje delovno razmerje. Ce je torej res, da ste se takoj po prenehanju delovnega razmerja že naslednji dan zaposlili in torej sklenili novo delovno razmerje, imate sedaj izpolnjen pogoj za pravico do rednega letnega dopusta in sedanji delodajalec vam mora še v letošnjem letu omogočiti, da izkoristite dopust, ki vam pripada. Nimate pravice zahtevati od prejšnjega podjetja, da vam plača dopust. To bi mogli storiti samo v primeru tretjega odstavka 36. člena omenjenega zakona, to je. če bi vam prejšnje podjetje odpovedalo ali če bi prejšnje delovno razmerje prenehalo po sporazumu.
PLAČEVANJE R. M., Radovljica: Pol leta pred iztekom vajenske dobe ste opravili strokovni izpit. Ko ste po izpitu zahtevali plačo kot kvalificirani delavec oziroma pomočnik, so vašo zahtevo zavrnili. Zaradi tega vprašujete, ali vam pripada plača pomočnika že po opravljenem izpitu ali ne. — Odgovor: Po 23.
členu uredbe o vajencih se vajencu prizna strokovna sposobnost kvalificiranega delavca oziroma pomočnika, ko opravi strokovni izpit. Pravico do opravljanja tega izpita pa dobi učenec po izteku učne dobe in opravljeni Vajenski šoli. Po tem členu in po določbi 13. člena navedene uredbe morata biti izpolnjena dva pogoja za priznanje strokovne izobrazbe pomočnika oziroma kvalificiranega delavca: iztek učne dobe in opravljen strokovni izpit. V vašem primeru je bil izpit opravljen že pred iztekom učne dobe. Za priznanje strokovne izobrazbe pomočnika z vsemi pravnimi posledicami. torej tudi glede pravice do plače, pa je morala poteči še predpisana učna doba in šele z ni enim iztekom ste si lahko pridobili vse pravice s tem v zvezi.
PLAČEVANJE
V.B. Ljubljana:	Delavec 'ela
po normi, pa je ne izpolni in s tem ne doseže osebnega dohodka, kj mu pripada po tarifnem pravilniku. Do kakšnega osebnega dohodka ima jt tem primeru pravico- in ali smejo premestiti na drugo delo delavca, ki stalno ne dosega norme svojega delovnega mesta: Odgovor: Res določa zakon o delovnih razmerjih-v 197. členu, da se lahko delavčev osebni dohodek določa na podlagi delovnega učinka, v 23. členu a, da tarifna postavka n.e sme biti nižja od predpisanega minimalnega osebnega dohodka. Vendar pa sta to dve stvari. V drugem primeru zakon določa spodnjo mejo, pod katero ne smejo tarifne postavke, določene v tarifnem pravilniku. Tarifna postavka pa n.i osebni dohodek, temveč je samo ena iz-
med os,nov za ugotavljanje osebnega dohodka, kar izrecno predpisuje omenjeni zakon v 188. členu. Iz tega torej sledi, da mora biti tarifna postavka za določeno delo ali delovno mesto najmanj tolikšna, kot je predpisani minimalni dohodek Lahko’ je samo višja. Delavčev osebni dohodek pa ni odvisen od minimalnega osebnega' dohodka, temveč od njegovega delovnega uspeha. Delavec, ki dela po nori i, dobi osebnj dohodek v višini izpolnjene ali neizpolnjene norme. Treba je pripomniti, da v tarifnem pravilniku niso določeni osebni dohodki (ker se le-ti ravnajo po času, prebitem na delu, po doseženem delovnem učinku in po dohodku gospodarske organizacije), temveč le osnove za ugotavljanje osebnih dohodkov, t. j. tarifne postavke, normne in akordne postavke, premijske osnove ali druge enote, po katerih, se ugotavlja in obračunava osebni dohodek. Če delavec stalno ne dosega norme, potem je lahko dvoje: ali norma ni pravilno postavljena ali pa delavec ,ni sposoben za delo, k: ga naj opravlja in ki je normirano. V prvem primeru je temeljema revizija (seveda ko se poprej ugotovi, da je norma nepravilna ne glede na osebo, k je trenutno zaposlena), v drugem primeru pa je seveda ute-r^eljena premestitev na drugo delovno mesto. Kajpak je mogoče, da je za to mesto tarifna postavka nižja in delavec v takem primeru dobi med drugim tudi določbo o novem minimalnem osebnem dohodku, določenem za to delovno mesto v posebnem dodatku k tarifnemu pravilniku. Taka premestitev je dopustna, mora biti le v okviru delavčeve stopnje strokovnosti.
O OBRATNIH
DELAVSKIH
SVETIH
Kot prvo snov za temeljitejšo razpravo v rubriki »Kako upravljamo*1 smo izbrali temo: Obratni delavski sveti. Taka izbira ni slučajna, saj je pri nas že precej kolektivov, ki so z uvajanjem obratnih delavskih svetov poglobili sodelovanje proizvajalcev v družbenem samoupravljanju in s tem povečali njihovo vlogo tudi pri gospodarjenju. Vendar ugotavljamo, da so oblike, metode dela, zlasti pa pravice in dolžnosti teh obratnih organov proizvajalcev od primera do primera drugačne ter da moramo skrbneje oceniti njihove izkušnje in koristne napotke prenašati med kolektivi. Proučevanje dela obratnih delavskih svetov pa je potrebno tudi zaradi tega, ker vse večje materialne osnove gospodarjenja v posameznih podjetjih prav spodbujajo ustanavljanje teh organov tudi v drugih kolektivih.
Lani je izkušnje obratnih delavskih svetov ocenil kongres delavskih svetov ter v resoluciji opredelil njihov pomen in naloge. Takole je rečeno: »Odločneje in bolj široko moramo ustanavljati organe delavskega samoupravljanja v obratih in poslovnih enotah, v vseh podjetjih, kjer so za to p o -goji. V pravilih podjetij je treba odrediti pravice teh organov, vendar ne samo v tem smislu, da lahko pripravljajo predloge za reševanje posameznih vprašanj, marveč jim je treba omogočiti tudi odločanje, bodisi v soglasju z osrednjim organom upravljanja v podjetju bodisi da je to povsem njihova pravica. Z izpopolnjevanjem organizacije podjetja bi bilo treba omogočiti ugotavljanje uspehov ne samo za podjetje v celoti, marveč tudi za posamezne enote, tako da bi se ustvarila določena materialna osnova njihova samoupravljanja." (Podčrtal pisec.)
Ta zgoščena ocena obratnih delavskih svetov, ki je v bistvu plod mntogih proizvajalčevi ki so o tem vprašanju govorili na kongresu delavskih svetov, združuje vsa bistvena vprašanja, o katerih bi želeli razpravljati. Dosedanje delo je dokazalo, da smo s temi organi dosegli v večjih številnejših kolektivih nekaj zelo pomembnih uspehov:
— omogočili smo proizvajalcem boljši vpogled v gospodarjenje in povečali smo zanimanje za proizvodne probleme. Bojazen, da bodo obratni delavski sveti razbi-
mnogih drugih prednosti delovanja obratnih svetov ne kaze podcenjevati pri njihovem uvajanju. Delovanje političnih subjektivnih sil, njihov vpliv na smotrno gospodarjenje, na proizvodnost, zaposlovanje delovne sile in podobno še dolgo, pravzaprav nikdar ne bo moč povsem nadomestiti s »čisto* materialno spodbudo. Slednje, namreč materialna spodbuda, mora biti le sestavni del, pa čeprav najvažnejši, organiziranega delovanja obratnih delavskih svetov. Večja ali manjša materialna spodbuda je odvisna tudi v tem primeru od delovanja družbenih organov po obratih in narobe, seveda. Ce delo teh organov uspeva, je to njihov prispevek k povečevanju materialnih osnov upravljanja..
Pri ocenjevanju obratnih delavskih svetov moramo po našem mnenju ugotoviti, da tudi zaradi premalo skrbnega prenašanja izkušenj nismo zagotovili zadovoljiv razvoj teh organov. V mnogih primerih so ostali pri istih pravicah in dolžnostih kot pred leti, ko smo jih ustanovili. Zaostajanje obratnih delavskih svetov ni toliko posledica pomanjkljivih zakonitih osnov in premajhnih materialnih možnosti kot je posledica, premajhnega zanimanja političnih, zlasti sindikalnih vodstev za njihovo delovanje in raz-, voj. Narobe, zdi se, da so v marsikaterem primeru obratni delavski sveti v pogledu pravic, odnosov do osrednjih organov zaostali za možnostmi, ki jih nudijo zakoniti predpisi in uveljavljen sistem delitve dohodka.
Pravila podjetij, ki naj opre-dele pravice in dolžnosti obratnih delavskih svetov, so ostala ponekod ne glede na nenehen razvoj in na nove pogoje enaka kot v začetku.. Tako na primer nekateri zakoni, kot zakon o delovnih razmerjih, računajo z obratnimi delavskimi sveti kot dejstvom. Omenjeni zakon omogoča% da bi odločanje 6 nekaterih stvareh s področja delovnih razmerij prepuščali obratnim svetom. Seveda je napak, če teh možnosti ne izkoristimo.
Slejkoprej pa je jasno, da bomo z zakopom lahko določili obratnim delavskim svetom le najširše okvire delovanja, ker mora ostati podrobnejše določanje pravic in dolžnosti stvar posameznih kolektivov. Le tako bomo lahko upoštevati različne po-
goje za delo, saj se podjetje raz* ttkeju od podjetja. S predpisi v tem pogledu ne bomo omejevali samoupravnosti kolektivov.
Glede materialnih osnov, ki naj bi jih prepuščali obratnim delav* skim svetom, pa velja omeniti* da niso edina možnost le gospo* darske enote ali nagrajevanje po enoti proizvoda im podobno. To je po našem mnenju sicer zelo dobra rešitev, ki spodbuja k povečevanju proizvodnosti, k smotrnemu gospodarjenju in bo v večjih kolektivih takorekoč terjala vzporedno ustanavljanje obratnih delavskih svetov. V takih primerih bodo obratni delavski sveti pomemben organ, ki bo odločal pri razporejanju tistega dela ustvarjenega dohodka, ki bo odpadel na obrat, katerega upravlja. Načela, o katerih prav seda) razpravljajo v sindikatih, bodo kolektive spodbujala, da uvedejo tak sistem in tako organizacijo podjetja, da bo moč ugotavljati uspehe tudi za posamezne enote. S tem bo v bistvu omogočeno izpolnjevanje tistega dela zaključne resolucije kongresa delavskih svetov, kjer je zapisana prav ta zahteva. Toda do take organizacije dela in proizvodnje v podjetju pridemo lahko postopoma. Zato je možno, da obratnim delavskim svetom prepuščamo določene materialne osnove za njihovo delovanje že sedaj. V tem pogledu imajo nekateri kolektivi prav lepe izkušnje. Tako na primer obratni delavski sveti razpolagajo s sredstvi za obnovo strojev (amortizacijo). Ce kaj prihranijo, uporabijo denar za obnovo tistega, kar bi sicer še zlepa ne prišlo na vrsto. Drugje zopet so obratnim, delavskim svetom prepuščena sredstva za premije. Le-te dele sami na osnovi skupnega pravilnika, kar je vsekakor velika materialna spodbuda za boljše delo v obratih. Hočemo reči. da že sedanji sistem omogoča, da marsikatere materialne osnove in odločanje o tem povsem prepuščamo tem organom. Materialna spodbuda je nedvomno zelo važna osnova uspešnega sodelovanja obratnih delavskih svetov, čeprav jo je treba po našem mnenju vedno ocenjevati skupaj z ostalimi prednostmi.
O teh vprašanjih se želimo v rubriki KAKO UPRAVLJAMO dodobra pogovoriti. Tako bomo lahko	nekatere za-
ključke, ki jih bodo s pridom uporabili v mnogih kolektivih Seveda je še mnogo drug'1, problemov, kot sestava, način volitev obratnih delavskih svetov in podobno. Ce bomo tudi o lem zbrali dovolj mnenj in če jih bomo s to rubriko uspeli prenesti iz kolektiva v kolektiv, uspeh r.e more izostati
MITJA ŠVAB
jati enotnost podjetja, se je spremenila, kot je bilo pričakovati, prav v nasprotje; Zlasti v tistih kolektivih, kjer so obratnim delavskim svetom prepustiti določene materialne osnove, se je sprostila iniciativa posameznika, obrata, ki je gospodarsko koristila podjetju kot celoti. Svobodnejši obrati v smislu bolj samostojnega gospodarjenja so imeti ob primerni materialni spodbudi tudi večjo odgovomriost pred celoto, katere sestavni del so.
— Obratni delavski sveti so oziroma bodo razširiti osnove družbenega samoupravljanja v podjetjih, saj pritegujejo v neposredno delo znatno širši krog proizvajalcev. To je med drugim V marsikaterem podjetju prispevalo k boljši povezavi kolektiva z organi upravljanja. Obratni delavski sveti so postati, če tako rečemo. »osnovna* šola družbenega samoupravljanja. Delavec, ki je izvoljen v obratni delavski svet, mora tu prvič1 o d ho č a t i o tem, kako bo gospodaril. Razumljivo, da mu je laže razpravljati o težavah in o delu njegovega obrata in že zategadelj ne kaže podcenjevati vzgojnega pomena obratnih delavskih svetov. Menimo, da tudi takrat ne, če jim zaradi objektivnih pogojev še nismo dali sicer potrebne in koristne materialne osnove za samostojnejše delo. Kot rečegio, obratni delavski sveti povečujejo krog upravljavcev. To je koristno. Mimo tega pa moramo biti na . to tudi pozorni, ker opažamo, da zlasti v večjih podjetjih včasih pretirano zmanjšujemo število članov delavskih svetov. To store zato. ker menijo, da so manj številni organi samoupravljanja bolj operativni, gibčni. Od tod pojav, da smo imeti leta 1956 v delavskih svetih 214 tisoč proizvajalcev, letos pa jih je ob večjem številu podjetij in ob nekaj sto tisoč več zaposlenih le nekaj nad 200 tisoč — Obratne delavske svete so začeli v podjetjih usipudvljati. pravzaprav zaradi obsežnejših dnevnih redov na sejah osrednjih delavskih svetov. Obratni delavski sveti so prevzeti stvari, o katerih so prej razpravljati na sejah osrednjih delavskih svetov, čeprav se tičejo le obrata samega To so poslej obrati uspešno reševali sami, mimo tega pa so posredovali osrednjim delavskim, svetom mnogo koristnih pobud, predlogov ' itd. Tudi teh in še
ŠTIRI VPRAŠANJA o obratnih delavskih svetih
Vse proizvajalce, čla-ne sindikatov. zlasti pa člane izvršnih odborov sindikalnih podružnic in delavskih svetov vabimo, nai nam pošljejo odgovore na zastavljena vprašanja. ki jih bomo sproti v primerni obliki objavljali, tako da bodo lahko bralci tudi sami primerjali različne ocene o delu obratnih delavskih svetov. Želimo seveda, da hi bili odgovori, kjer je to le možno. pripravljeni na skupnih sestankih članov izvršnega odbora sindikalnih podružnic jn delavskih svetov. Ob razpravah v kolektivih ;e bo prav gotovo izluščilo več koristnih mnenj in napotkov- Seveda pa pričakujemo, da bodo načenjali ta in druga vprašanja tudi posamezniki.. javni delavci in drugi, kar vse bo samo nov prispevek k razpravi, ki smo io začeli.
PRVO VPRAŠANJE:
Kakšne pristojnosti imajo vaši obratni delavski sveti in kako so njihove pravice ter dolžnosti urejene s pravili podjetja? Kakšni so odnosi med centralnim delavskim svetom in delavskimi sveti posameznih obratov? Kako ocenjujete oomen obratnih delavskih svetov?
DRUGO VPRAŠANJE:
Kal menite o materialnih osnovah ki omogočajo uspešno delovanje obratnih delavskih svetov? Katere materialne pravice vaši ODS že imajo in katere jim nameravate prepuščati v prihodnosti? Kaj menite o uvajanju nagrajevanja po enoti proizvoda ali podobnem sistemu ter o vzporednem uvajanju ODS?
TRETJE VPRAŠANJE:
Izkušnje kažejo, da bomo morali razlikovati obratne delavske svete v podjetjih z nepretrgano proizvodnjo (železarne, tekstilna podjetja itd). Od podjetij kjer predstavlja obrat povsem samostojno enoto (gradbena podjetja, kmetijska posestva, lesnoindustrijska podjetja itd.) Vaše izkušnje in mnenja?
Četrto vprašanje-.
Kakšne metode in oblike dela so po Vašem mnenju v obratih delavskih svetov najbolj primerne? Kako nad bi bile izvedene volitve kakša nad bo sestava število članov teh organov itd.?
Ta vprašanja smo posebej poslali kolektivom: MTT Maribor Rudniku svinca Mežica, Tovarni emajlirane posode Celje. Tovarni Brest Cerknica. Tovarni čipk in pletenin Rašica Litostroju Ljubljana, Inštitutu za elektrozveze Ljubljana. Kmetijskemu gozdnemu gospodarstvu Kočevje. Gradisu Ljubljana, LIP Bled in Tovarni Lek Ljubljana. Od njih pričakujemo odgovore že zato ker imajo že dalj ča»a obratne delavske svete in zato tudi določene izkušnje, mnenja in pred-oge.
PRIZNANJA NAJBOLJŠIM
Danes naj le na kratko omenimo, da za tiste, ki bodo sodelovali z najboljšimi prispevki v pogovorih PO^ naslovom .»Kako upravljamo^ oripravljamo lepa priznanja. Prvič bomo ta priznanja podelili *ob delavskem prazniku. 1. maja.
Uredništvo rubrike KAKO UPRAVLJAMO