665
GLEDALIŠČE
WILLIAM SHAKESPEARE,  KRALJ HENRIK  V.
»Henrik V.«' je zadnja historija v Shakespearovem lancasterekem ciklu, ki se prične z »Rihardom II.«, in po časovni zapovrstnoisti verjetno tudi zadnja med Shakespearovimi histerijami sploh, ako mednje ne štejemo »Henrika VIII.«, ki je nastal pet do šest let po tem ciklu kot priložnostna pesnitev za neko dvorno slovesnost.
Daei »Henrik V.« ni naročena, priložnostna pesnitev, ima vendarle poteze slovesne, jubilejne igre, kar je očitno tako iz idealiziranega lika glavnega junaka kakor iz domoljubno pristranske politične morale tega dela, in po tej
' Uprizoritev ljubljanske Drame; režija: dr. Bratko Kreft; scena: Vladimir Rijavec.
značilnosti se »Henrik V.< razlikuje od drugih histerij, ki so prav s suženjsko zvestobo posnete po Holinshedovih in Hallovih kronikah. To posebnost »Henrika V.« si razlagajo shakespearoslovci s kompozicijskimi in zgodovinsko vsebinskimi vzroki. Lancasterski cikel tvoiri dramsko tetralogijo, ki jo veže ista zgodovinska tematika, in »Henrik V.« je vrh in zaključek tako zgodovinskega zaporedja vladarjev lancasterskega rodu kakor tudi višek tako imenovane stoletne vojne Anglije s Francijo: vojvoda Henry Bolingbroke-Lancaster prežene svojega bratranca Riharda II. Plantageneta (1377—1399) s prestola, ga da umoriti in po sklepu parlamenta kot Hemrik IV. zasede angleški prestol. (Historija »Rihard II.«). Henrika IV. vse njegovo vladanje mori zavest, da je samozvanec in da je dal umoriti maziljenega kralja in kot samozvancu mu kljubuje in se mu upira fevdalna gospoda do njegove smrti. Državljanska vojna, Henrikovi boji s fevdalnimi velikaši tvorijo akcijsko vsebino obeh delov »Henrika IV.«. Henrikovega sina in naslednika Henrika V. pa ne muči več samozvanstvo, on je že legalen vladar, ki se mu fevdalni velikaši voljno pokorijo. Vrhu tega je Henrik V. v tako imenovani stoletni vojni Anglije s Francijo, ki jo je pričel leta 1338 Edvard III., v znameniti bitki pii Azincourtu leta 1415 premagal Francijo in si v miru v Troyesu leta 1420 izsilil francosko krono kot dedni fevd. Tako ta kralj po dolgotrajni in pogubni državljanski vojni vrne svoji deželi red in mir in z zmago nad Francijo znova uzakoni pravice Anglije na francosko krono^ Domoljubni ponos in patos prešinjata to delo in mu dajeta značaj slovesne, jubilejne igre. In zato je Shakespearov Henrik V. naslikan kot vzor »krščanskega kralja«, tankovestno pravičnega v zasebnih in javnih zadevah, hrabrega in velikodušnega, Ijudomilega in tolerantnega, čeprav iz zgodovine vemo, da je ta vzgledni krščanski vladar brezobzirno preganjal Wicliffa in njegove pristaše in plenil njihovo premoženje. V to idealizirano podobo vladarja pa se je Shakespearu, verjetno zavoljo naglice, s katero je pisal, prikradla iz kronike vendarle neka karakterna poteza, ki ni niti viteška niti krščanska: v neenakem boju, ki se bije pri Azincourtu med Angleži in Francozi, ukaže Henrik V. svojim ljudem, naj pobijejo vse svoje jetnike... V enaki meri, kakor je v tej domoljubni igri angleški kralj poveličan, je njegova protiigra ponižana. Francozi so neznosni razustniki, njihov dauphin obupen bahač in bojazljivec, njihov kralj umobolen (ne slaboumen!); zadnje sicer ustreza zgodovinski resnici.
Kakor skoraj v vseh elizabetinskih dramah se tudi v »Henriku V.« prepletajo heroični prizori s komičnimi. Komični element v »Henriku V.« je napovedan že v prejšnji histeriji, v »Henriku IV. (2. del)«, in to v zelo konkretni podobi. Tam pravi namreč Plesalec v epilogu: »Naš vdani pisatelj bo historijo nadaljeval in v njej bo nastopil vsem v zabavo sir John (Falstaff) in lepa Katarina.« Toda napovedanega Falstaffa, ki ga poznamo iz obeh delov »Henrika IV.« in iz »Veselih vdov«, v »Henriku V.« ni, ni ga niti v nepopolni kvartni izdaji iz leta 1600 niti v celotni folio izdaji iz leta 1623. Shakespearova neizpolnjena obljuba je med shakespearoslovci povzročila razna ugibanja, med njimi najbolj pogostoma to, da se je Shakespeare zbal protestantov, ki so v osebi sira Johna videli sramotitev svojega verskega pristaša, sira Johna Oldcastla, ki je bil pod Henrikom V. obsojen na vislice in grmado. Toda debeli vitez sir John nastopa pod imenom sir John Oldcastle, torej pod imenom Wicliffovega pristaša in mučenika, samo
666
v danes že izgubljeni igri neznanega avtorja »Henry V, The famous victories of Henrv the Fifth« iz leta 1588, v Shakespearovih knjižnih izdajah pa vedno kot John Falstaff in kot tak si je moral med londonskim gledališkim občinstvom pridobiti veliko priljubljenost, saj je izšel »Henrik IV. (l.del)« pred celotno folio izdajo kar v šestih kvartnih izdajah in se na odru zopet pojavil v »Veselih vdovah Windsorskih«, ki so bile napisane na željo same kraljice Elizabete, kakor pripoveduje legenda. Vzrok, da je Shakespeare v »Henriku V.« izpustil Falstaffa iz političnih ozirov, torej ni posebno prepričevalen. In ker nismo liermenevtiki, se raje preprosto sprijaznimo z dejstvom, da je prišel »Henrik V.« do nas brez Falstaffa in nas v tej zvezi kvečjemu zanima vprašanje, ali je ta drama s Falstaffovo nenavzočnostjo estetsko izgubila ali ne.
Shakespearoslovci pa niso tako popustljivi do zgodovine in njenih ugank, in kakor nam pripoveduje Matej Bor t Gledališkem listu (Gledališki list Drame SNG 1958—1959/7, »O oživljenem Falstaffu«), je shakepearo-slovec J. H. Walter v »Modern Language Revue« leta 1946 napisal študijo >"With Sir John in it«, kjer je na podlagi kritične analize besedila v 1. prizoru II. dejanja »Henrika V.« prišel do zaključka, da je v prvotnem zapisu »Henrika V.« vendarle moral nastopati tudi Falstaff. Omenjeni Walter skleipa iz motenj in nedoslednosti v besedilu, ki ga govore trije Falstaffovi pajdaši Nym, Pištol in Bardolf in ki ne ustreza njihovemu značaju in njihovi karak-terizaciji iz prejšnjih iger, da je del tega besedila moral v prvotnem Shakespearovem zapisu govoriti Falstaff, saj je to besedilo napisano naravnost na njegovo osebo.
Walterjeva teorija se opira na domnevo, da je Shakespeare stranski zaplet v obeh Henrikih, to je zgodbo Falstaffa in njegovih pajdašev, vodil z enako doslednostjo in enotnostjo kakor glavni zaplet, zgodbo Henrika IV. in njegovega sina, pri čemer ne upošteva možnosti, ki je bližja resnici, da je Shakespeare stranski historični zaplet od histerije do histerije improviziral in ga spreminjal zlasti glede sestava Falstaffove tovarišije. Ker izhaja Walter iz domneve, da je Falstaffovo spremstvo stalno, nespremenljivo in da vodi Shakesipeare tudi stransko zgodbo enotno in dosledno, se mu zdi neprirodno, da se v »Henriku V.« imenuje Furja Pistolova žena, ko pa je bila v »Henriku IV.« obljubljena Falstaffu, dalje, da se Nym, ki ga v »Henriku IV. (2. del)« sploh ni, imenuje prijatelja Dolči Solznodolske in da je zaradi Furje ljubosumen na Pištola, češ, oboje — Furjin mož in prijatelj omenjene cipice — more po logični zvezi s prejšnjim delom biti samo Falstaff. Hkrati opozarja, da toži Pištol v »Henriku V.«, da ga že tarejo leta, ko je vendarle Pištol v prejšnji igri še razmeroma mlad in bi take tožbe pričakovali samo iz Falstaffovih ust. (Ob rob: če se gremo doslednosti pri Shakespearu, se je mogel tudi Falstaff v tej igri postarati kvečjemu za pičli dve leti, ako pomislimo, da je bil ob smrti Henrika IV. še čil in krepak.) Iz vseh teh nedoslednosti sklepa Walter, da je današnje besedilo »Henrika V.« kar se tiče komičnih prizorov pokvarjeno oziroma sipremenjeno in da je prvotno Falstaffovo besedilo preneseno na dve osebi, v glavnem na Nyma in delno na Pištola. Toda Walterjeva domneva o enotnosti in doslednosti Shakespearovega slikanja Falstaflovih pajdašev je samo domneva. Shakespeare improvizira Falstaffovo tovarišijo od igre do igre: tako v »Henriku IV.  (l.dei)«  še ni Bardolfa, ki nastopi šele v drugem delu te igre in
667
nato še v »Henriku V.« in »Veselih vdovah«. Na drugi strani ni Nyma niti v prvem niti v drugem delu »Henrika IV.«, nastopa pa v »Veselih vdovah« in v »Henriku V.«. In ker smo že pri malih klovnih treh »Henrikov« — v »Henriku V.« ni niti Poinsa niti Petta, obeh veselih spremljevalcev iz Harrv-jeve malopridne preteklosti...
Za svojega bivanja v Angliji si je Matej Bor osvojil Walterjevo domnevo in jo še dopolnil s svojim dokaznim gradivom. Iz omenjenega prizora II. dejanja je zbral vrsto stavkov, ki jih govorita Nym in Pištol in ki bi jih, po Borovem mnenju, zaradi značilnega humorja mogel govoriti sam Falstaff in nihče drugi (Gledališki list Drame SNG 1958—1959/7, str. 188/89). Oboje, Walterjeve dokaze in laistno prepričanje, je pripravilo Mateja Bora, da je v prevodu »Henrika V.«, ki ga je oskrbel za SNG, oživel Falstaffa in tako izpolnil Shakespearovo obljubo konec »Henrika IV.  (2. del)«.
Primeri besedila, ki ga navaja Matej Bor kot vzglede izrazito falstaffov-skega humorja, pa niso vsi enako prepričljivi in marsikak stavek, ki ga navaja, bi mogel govoriti kdorkoli iz Falstaffovega spremstva. Tu nastane vprašanje, kaj je pravzaprav bistvo Falstaffovega humorja, in v tej zvezi vprašanje, v čem je estetski pomen te velike komične figure v obeh »Henrikih«?
Henrika IV. mučijo kot vladarja in očeta dve stvari, — da je samo-zvanec, obremenjen z uinorom maziljenega kralja, in da je zato njegov prestol vedno v nevarnosti, in okolnost, da je njegov najstarejši sin in naslednik zašel na slaba pota in je s tem lancasterski rod na angleškem prestolu tudi v bodoče ogrožen. Nad čim je lahko Henrik IV. pri svojem sinu resno zaskrbljen? Ali nad tem, da se mu vlači s cipami, popiva in je s svojimi malopridnimi izgredi ljudem v pohujšanje? Vse to počno skoraj vsi mladoletni princi, ne da bi to pozneje škodilo njihovi vladarski modrosti. Resna nevarnost za mladega Harryja je Falstaffov cinični humor. Falstaff je v Harry-jevi tovarišiji edini plemič, vitez in bivši dvorjan in njegov cinični htimor smeši vse tiste državne in družbene vrednote, v katere bodoči vladar mora verjeti — spoštovanje do kraljevske oblasti, do države, do vojnega hero-izma, do vojske kot orodja državne moči, do pravosodja in seveda tudi do ljubezni in zakona, čeprav je debeli vitez tu najmanj brezbožen, saj kot debeluh in notoričen pivec sploh ni sposoben za velike ljubezenske avanture. Prav po tem porogu vsem temeljem družbe in države in svetovnemu redu sploh je ta veliki komični klovn tako zelo podoben Shakespearovemu velikemu tragičnemu klovnu, Learovemu norcu, samo s to razliko, da je Learov norec ciničen iz grenkega spoznanja. Falstaff pa iz svoje epiku-rejske hedonične narave. Ves ostali humor, kakor ga stresajo mali klovni Bardolph, Pištol, Nym in drugi, meri na nižjo cinično komiko, kakor jo poznamo iz antične komedije, na požrešnost v jedi in pijači, na kvantanje, na razustnost, na tatinstvo. Ko se Harry ob smrti svojega očeta zresni, se odreče Falstaffa in njegovega ciničnega humorja z besedami: »Ne poznam te, starec!«, kajti samo z odpovedjo ciničnemu pogledu na svet lahko postane mladostno lahkomišljeni princ Harry viteški, krščanski kralj Henrik V., kakor ga zahteva ta s^Iovesna, jubilejna igra. Zato iz čisto estetskih, umetniških razlogov Falstaff ni več na mestu v »Henriku V.« pa najsi ga je Shakespeare v epilogu prejšnje igre obljubil ali ne. In tako nastopa Falstaff v Henriku V. samo še v spominu njegovih pajdašev, ki jih kliče krčmarica Furja k njegovi smrtni postelji. In pretresljiv je kratki in ganljivi prizor, v  katerem
668
se njegovi tovariši spominjajo umirajočega Falstafta in o njem pravi John Masfield (»William Shakespeare«, London 1954): »To most of us (in med nje spada tudi pisec teh vrst), the scene in \vich the group of followers teli of the death of Falstaff is the finest piece of poetry in the play.« Toliko o estetski  strani poskusov oživiti Falstaffa  v  »Henriku V.«.
Prevod »Henrika V.« je izvrsten, kakor so vsi Borovi prevodi Shakespeara, odličen zlasti v odrskem smislu, ker je izredno dobro govorljiv, v svoji metaforiki lahko umljiv in v primerjavi s klasicističnimi odlikami Zupančičevih prevodov bolj  realističen.
Trd oreh pa je bil za prevajalca jezik treh neangleških častnikov v Hcnrikovi vojski: Valižana Fluellena, Škota Macmorrisa in Irca Jamyja. Bor je dal prvemu govoriti hrvaško zagorsko, drugemu koroško, tretjemu tržaško primorsko narečje. Učinek te in take rešitve pa ni isti kakor pri Shakespearu, kjer se visak izmed imenovane trojice trudi pravilno' izgovarjati angleško in je pri Shakespearu v njihovih neuspelih poskusih vir komike.
Dr. Bratko Kreft «i je ob svojih zadnjih režijah Shakespearovih histerij zamislil posebno leseno konstrukcijo sredi odra s stiliziranim dvižnim mostom in zvišenim odriščem kot nekakim stražnim stolpom nad njim. Za to odrsko konstrukcijo, ki po režiserjevem mnenju v poenostavljeni obliki vsebuje vse glavne elemente elizabetinskega odra, ga je navdihnil svoječasni obisk angleškega gradu Waarwicka, ki ima veliko stražnih stolpov in dvižnih mostov (Gledališki list Drame SNG 1958—1959/7, Shakespearov »Henrik V.«). Torej tudi tu nekoliko historizma, starinoslovski navdih pred estetskim. Vse to stilizirano posnemanje nekdanjega elizabetinskega odra bi se zdelo gle-tlališko smiselno, ako bi predstavljal elizabetinski oder res smotrno izumljeno in idealno rešitev scenskega vprašanja, ne pa, kar je v resnici, zasilno gledališko adaptacijo starega angleškega gostišča s prostornim arkadnim dvoriščem za poslušalstvo in z improviziranim odrom v obokanem hodniku, prostorom pred njim in balkonom nad njim. Ta oder je imel sicer res več prizorišč, bil pa je vzlic temu izredno primitiven in bi ga gotovo celo elizabetinski naivni gledalci radi zamenjali za naše tehnično odlično opremljene prostorne odre.
»Henrik V.« je, kakor smo že v začetku omenili, slavnostna, jubilejna igra in po mnenju shakespearologov so ga za Shakespeara uprizarjali in igrali z vsem tedaj možnim sijajem kostumov, bleskom orožja, barvitostjo bojnih zastav, vojaško glasbo in kanonado. Ljubljanska uprizoritev razen nekaj barvitili kostumov ni kazala posebnega sijaja in se je razvijala po že uhojenih poteh prejšnjih historij in glavni junak (Boris Kralj) je bil zresnjeni in dvorno dekorativni Harry iz zadnjega akta »Henrika IV. (2. del)«.
Vojvoda Glouceisterskega je igral Danilo Benedifič, vojvodo Exeterskega Stane Potokar, grofa Westmorlandskega. Ivan Jerman, nadškofa Canterburij-skega Edvard Gregorin, škofa Elyskega Anton Homar, lorda Scroopa Ivan Petje, slušatelj AIU, Thomasa Greya Drago Ulaga, slušatelj AIU, Riharda Cambridgea Lojze Drenovec, Gowera Jože Zupan, Fluellena France Preset-nik, Macmorrisa Polde Bibič, Jamyja Anton Homar, Batesa Vinko Podgoršek, Williamsa Milan Skrbinšek, Pištola Aleksander Valič, Nyma Stane Česnik, Bardolpha Maks Furijan, Falstaffa Pavle Kovic, Karla VI. Stane Sever, dau-phina Branko Miklavc,-vojvodo Burgundskega Rudi Kosmač, vojvodo Orleanskega Andrej Kurent, vojvodo Bretanjskega Drago Makuc, vojvodo Bour-
669
bonskega Jurij Souček, Moiitjoya Dušan Škedl, Harfleura Marijan Bene-dičič, Izabelo Francosko Mihaela Saričeva, njeno hčerko Katarino Majda Potokurjeva, dvorno damo Aliso Elvira Kraljeva, krčmarico Furjo Mila Ka-čičeva, Zbor Demeter Bitenc k. g. in paža Ali Raner, slušatelj AlU.
Vladimir   Kralj
670