GEOGRAFSKI VESTIVIK
ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE
II. letnik	(1926)	Št.	4.
VSEBINA:
RAZPRAVE:	Str.
MELIK, prof. dr. A. (Ljubljana): Jovan Cvijič (z 1 sliko o prilogi) . .	129
jONAŠ. dr. L. (Praga): Geografija v Češkoslovaški republiki	....	133
BAŠ, prof. F. (Maribor): Maribor. (Nadaljevanje, z 1 karto o	prilogi)	139
SALOPEK, uniu. prof. dr. M. (Ljubljana): Geološko proučavanje i kartiranje u Sloveniji god. 1926...................... 153
BOHINEC, dr. V. (Ljubljana): Županova jama (z 1 načrtom v tekstu.
i načrtom in 7 slikami u prilogi).................. 156
• GEOGRAFSKE NOVICE......................................... 168
KNJIŽEVNOST.............................................. 169
GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI........................... 172
Knjigotržka cena zvezka znaša 15 Din.
IZDAJA IN ZALAGA GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI
UKEDNIKI:
dr. VALTER BOHINEC. dr. ROMAN SA VNIK, dr. IVO RUBIČ,
Ljubljana.	Celja.	Split.
BULLETIN DE LA SOCIČTČ DE GČOGRAPHIE DE LJUBLJANA
(ROYAUME DES SERBES, CROATES ET SLOVENES)
2* annee	(1926)	N°	4
TABLE DES MATIERES.
Pogc
A. MELIK: Jovan Cvijič (avec une figure hors texte)...................................... 129
L.JONAŠ: La gčographie dans la R6publique tchecoslovaque................................. 133
F. BAŠ: Maribor. I. Die historisch-geographische Entwicklung (Fortsetzung und
Schluß, mit i Karte, Tafel 6)............................................... 139
M. SALOPEK: Geologische Untersuchungen und Kartenaufnahme in Slovenien im
Jahre 1926 ................................................................. 153
V. BOHINEC: Die Županova jama bei Grosuplje (Slovenien) (mit 1 Lageplan im
Text, 1 Grundriß u. 7 Abb. auf Tafel 7, 8, 9)............................... 156
Chronique göographique....................................................................168
Litli ratu re............................................................................ 169
La Soci6t6 de Geographie de Ljubljana............................................ ....	172
„GEOGRAFSKI VESTNIK“, časopis za geografijo in sorodne vede, izhaja v Ljubljani letno v 4 zvezkih. Rokopisi, časopisi v zameno in knjige v oceno naj se pošiljajo na naslov: dr. Valter Bohinec, Ljubljana, Vrhovčeva ulica 14/1. Gg. avtorji se naprošajo, da priložijo svojim člankom rčsumč v kakem svetovnem jeziku. Za znan» stveno vsebino Člankov so odgovorni gg. avtorji sami. Ponatis člankov in razprav je dovoljen le z vednostjo in dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira. — Denarne pošiljke je poslati na račun čekovnega urada 12.503 (tiskarna Brata Rodč & Martinčič, Celje).
Tiska tiskarna Brata Rode 4 Martinčič. Za tiskarno odgovarja A. Rode, Celje, za vsebino in inseratni del urednik dr. Roman Savnik, Celje.
Jo Dan Cuijič
(1865 — 1927)
GEOGRAFSKI VESTNIK
1926.	ŠT.	4.
ANTON MELIK:
JOVAN CVIJIČ.
(S sliko v prilogi).
Dne 16. januarja 1927 je končala življenjska pot dr. Jovana Cvijiča. Vedeli smo, da tlači težka bolezen življenske sile njegove, a vendar nismo hoteli verjeti, da se že bliža konec delu velikega moža, ki mu ni bilo niti še 62 let. Ko je brzojav prinesel potrdilo o njegovi smrti, je odjeknilo poročilo ne le v naši kraljevini, marveč v vsej Evropi; ves kulturni svet našega kontinenta se je spominjal njegovega velikega dela, zavedajoč se, da se je zaključilo življenje enega najproduktivnejših duhov sodobne evropske znanosti.
Jovan Cvijič je zapustil za seboj široko sled. Njegova dela so nenavadno mnogoštevilna in prav tako mnogostranska ter obsegajo domala vse panoge geografske znanosti. S svojimi študijami je proučeval domačo zemljo in lastni	narod	ter nam odkrival z njimi tako rekoč	lastno bistvo;	posegel
pa je z	njimi	tudi v občno	znanost ter je podal	rezultate, ki pomenijo
ogromno obogatitev znanja o prirodi zemeljske površine in njenih pojavov.
Zelo je značilno za stanje geografske znanosti med Srbi, da je pričel Jovan Cvijič svoje znanstveno delo kot visokošolec v 1. 1887. s studijo o geografski terminologiji. Jako je instruktivno danes pregledovati to razpravo1); od nje, ki je verno zrcalo domače geografske znanosti koncem 80tih let, pa do 1. in II. knjige Cvijičeve Geomorfologije2) je ogromen napredek, ki bi mogel biti delo generacij, pa je le delo enega moža, enega duha.
Na dunajski univerzi, kjer je študiral Cvijič — po končanih študijah na beogradski veliki šoli — v dobi 1889 do 1893, je bil učenec Albrechta Pencka,	Eduarda Suessa in	Julija Hanna, odličnih	predstavnikov	nemške
znanosti, ki so	imeli vodilni	pomen v znanstvenem	svetu tedanje	Evrope.
Pri njih je imel izvrstno šolo in ko je bil v marcu 1. 1893. imenovan za rednega profesorja velike šole v Beogradu, je pričela prava doba njegovega znanstvenega delovanja.
Zanjo si je ustvaril odlično vstopnico z delom, ki predstavlja pričetek njegove znanstvene karijere. To je velika monografija o krasu, ki je bila njegova disertacija in je izšla 1.1893. v nemškem jeziku8) ter ga takoj uvrstila med najresnejše geografske strokovnjake.
Odslej je ostal Cvijič profesor beogradske univerze in gradil iz tega svojega bivališča znanstveno delo svojega življenja neprestano do konca, z edino izjemo velike vojne in deloma povojne dobe. Na neštetih ekskurzijah po Srbiji in drugih jugoslovenskih kakor tudi po ostalih balkanskih in sosednih pokrajinah je zbiral gradivo za svoje mnogovrstne razprave, ki tvorijo njegovo življensko delo. Te ekskurzije so bile ogromne vrednosti4),
') Natisnjeno v „Prosvetnem Glasniku“, december 1887 in januar 1888; ponatisnjeno v: Jovan Cvijič, Govori i članci III, Beograd 1923, p. 67 ss.
2) jovan Cvijič, Geomorfologija. Knjiga prva, Beograd 1924. — Knjiga druga, Beograd 1926.
3) Das Karslphänomen. Versuch einer morphologischen Monographie. Geogr. Abh., herausg. von Prof. Dr. A. Penck, Bd. V. Heft 3, 1893 (srbski prevod: Karst, geografska monografija, Beograd 1895).
4) V 11. zvezku Glasnika Geografskega Društva v Beogradu je izšla karla vseh
znanstvenih ekskurzij Jovana Cvijiča v dobi od 1. 1888. do 1925.
saj so odprle znanstvenemu svefu deloma še popolnoma neznane predele; veljale so vsem panogam geografske vede, geologiji in tektoniki gorovij, prirodi in dimenzijam jezer, prebivalstvu, njega naseljem in kulturi; tehtajo tem več, ker so se često vršile v najneugodnejših pogojih, združene z življenjsko nevarnostjo, n.pr. na ozemlju nekdanje Turčije, osobito v območju arnavtske anarhije. V takih neugodnih okolnostih izvršeno znanstveno delo pomeni gotovo še več.
Cvijičev študij je segal že poprej tudi v Bosno-Hercegovino in Dalmacijo, po osvobojenju se je razširil na vso kraljevino, osobito na Slovenijo; toda sredi nadaljnjih načrtov je moral Jovan Cvijič svoje delo prekiniti za vedno.
Proučevanje krasa, s katerim se je Cvijič uvrstil med prave znanstvenike, ga je zanimalo tudi še ves čas pozneje in posvetil mu je obilo svojega dela ter preštudiral osobito dinarska kraška polja ter razne oblike kraške površine in notranjosti. „V tej panogi geomorfologije“ — zaključuje dr. ]ifi Danešr>) — „ki se bavi s tolmačenjem kraških oblik, ostaja Cvijič tudi nadalje prvi avtor, ki nima tekmeca kar se tiče vsestranosti, osebnega poznavanja, objektivnosti in preciznosti v zaključkih“.
Poznavanje Balkanskega polotoka, ki je bil do Cvijičevih del gotovo najmanj znani predel v Evropi, je napredovalo ogromno. Cvijič je prvi dognal geološko-tektonske odnošaje balkanskih gorskih sistemov, pokazal, da je razlikovati Dinarski sistem od Pindskega, preiskal, kod poteka meja med njima pa med Balkanom in Karpati ter med navedenimi sistemi in Rodopsko maso. Prav tako je on prvi dognal točne podatke o prirodi, genezi in velikosti jezer na Balkanu, segajoče presenetljivo močno v podrobnosti.
Osobito važno je Cvijičevo proučavanje glacijalnih sledov na planinah Balkanskega polotoka. Cvijič je sistematično preiskal vse višje planine in dognal, da so bile v ledeni dobi močno z ledeniki obložene; dokazal je, da so se ohranili v določeni obliki sledovi dveh glacijacij, o tretji pa bi se mogli domnevati le nekateri nesigurni znaki; preiskal je podrobno vse sledove poledenitve, ki so ostali v obliki obilice jezer, okrešljev, kočen, ledeniških dolin itd.; našel je, da se je ločnica večnega snega nahajala v bližini Jadranskega morja na višini 1300-1400 m, v notranjosti, n. pr. na Rili, pa v višini 2100—2300 m.
Velik del svojega proučevanja je Jovan Cvijič posvetil morfogenetskim problemom Balkanskega polotoka, osobito njegovega severnega dela. V študijah o jezerski plastiki Šumadije, v abrazijskih in fluvijainih površih je ugotovil, da je na južnem obrobju Panonske kotline, tja do razvodja med Donavo in Jadranskim morjem niz ravni in teras, ki se dvigajo v smeri od severa proti jugu, stopičasto druga nad drugo. Sistem ravni in teras, ki so v glavnem delo zaporednih jezerskih faz, je značilen za današnjo plastiko severne Srbije in seveda prav tako bližnjih pokrajin. Slične prirode so Cvijičeve študije v drugih predelih, osobito študija o razvoju donavske doline v Djerdapu ali Železnih vratih, ter o razvoju planot v Dinarskem gorskem sistemu. V zadnji dobi je obrnil svojo pozornost na razvoj jadranske obale bodisi s tektonskih vidikov kakor tudi glede poteka in učinka abrazije.
Proučavanje geomorfoloških problemov Balkanskega polotoka se je raztezalo na vso dobo Cvijičevega znanstvenega delovanja; najobširnejše delo v tej seriji so njegove Osnove za geografiju i geologiju Makedonije in Stare Srbije, ki jih je izdala Srbska kraljevska akademija v treh knjigah v dobi od 1906—1911 in ki pomenijo zares osnovo za poznavanje geološkega in geografskega stanja navedenih in sosednih dežel, a se ne ome-
6) Dr. Jifi D a n e š — Dr. Miodrag Dragič: lovan Cvijič. Beograd 1927, p. 19.
jujejo samo na geomorfološko stran, marveč posegajo globoko tudi v proučevanje anfropogeografskih pojavov, ki so v (eh centralnih balkanskih področjih bolj komplicirani in bolj interesantni kakor kjerkoli drugje. Že zgodaj so obrnili nase pažnjo velikega geografa in na mnogoštevilnih potovanjih po balkanskih pokrajinah se je seznanil s socijalnimi, gospodarskimi, kulturnimi in duhovnimi značilnostmi balkanskega prebivalstva ter se polagoma zaglobil v njihove probleme.
Antropogeografska raziskovanja niso bila prvotno v načrtu Cvijičevega študija. V uvodu k prvi knjigi v zbirki „Naselja srpskih zemalja“, kjer je objavil prvo svoje večje delo iz območja antropogeografije, pravi sam: „Naučni raziskalec, ki potuje po prostranih predelih, prične nehote promatrati tudi antropogeografski in etnografski; to velja posebno za Balkanski polotok, kjer živi na relativno majhnem prostoru 7—8 raznih narodov, kjer se križajo štiri povsem različne kulture in kjer žive plemena in narodi, ki so etnografsko povsem sveži, poleg Rusov etnografsko najbolj sveži v Evropi. Taka opazovanja sem dolgo smatral samo kot postranski del svojih fiziško-geografskih in geoloških študij. Ali naraščala so mi; bila so vmes tudi taka, ki so bila prav posebne vrednosti, ker jih spričo socijalnih in kulturnih razmer mi še moremo opraviti, dočim je ostala Evropa že zamudila priliko, da jih izvrši. Postopoma, po dolgotrajnem delu in razmišljanju, sem mogel spoznati antropogeografske probleme, ki imajo velik interes in pomen ; vedno bolj se me je polaščala misel, da je treba sistematski preiskati najprej selišča, ki so v zvezi s fiziško geografijo, potem tudi druge antropogeografske in nekatere etnografske objekte11)“.
Ta razvoj Cvijičevega znanstvenega dela je za poznavanje celotne njegove življenjske podobe zelo instruktiven. Dasi je smatral prvotno an-tropogeografsko opazovanje za stransko zadevo, se mu je vendarle posvetil z največjo vnemo in temeljitostjo. Organiziral je iz Beograda študij srbskih selišč ter v ta namen že 1. 1896. izdal „Uputstva za ispitivanje sela u Srbiji i ostalim srpskim zemljama“, ki so se pozneje še izpopolnjevala ter prilagodila za posamezne pokrajine. Ta Cvijičeva zasnova je imela največjega občudovanja vreden uspeh; kot del zbirke „Srpski Etnografski Zbornik“ je mogla Srpska kraljevska akademija nauka v Beogradu izdati doslej 20 knjig „Naselja Srpskih Zemalja“, v katerih je zbranega ogromno gradiva o antropogeografiji in etnografiji, pa tudi iz sorodnih področij za srbske pokrajine. Osobito dragocen uspeh premišljeno zasnovanega študija je spoznanje živahne migracije v zahodnih in centralnih deželah Balkanskega polotoka, segajoče prav v najnovejšo dobo; pokazal je presenetljive rezultate o selitvah srbskega prebivalstva v raznih dobah in smereh; s sličnim delom se more pohvaliti antropogeografija za malekatero deželo. Prav tako so dragoceni rezultati glede študija psihiških svojstev prebivalstva v posameznih predelih, izvršenih po Cvijičevih navodilih, dalje o raznih ljudskih tipih med srbskim in balkanskim prebivalstvom sploh itd.
Osobito tehtna so bila Cvijičeva raziskavanja v kompliciranem problemu o narodnosti Makedoncev, kjer je domači in vnanji svet, bodisi znanstveniki kot ostalo občinstvo, stalo pod raznimi vplivi političnih aspiracij in političnih propagand. Cvijič, ki je sam ponovno poselil sporne pokrajine, je odgovoril na vprašanje znanstveno in objektivno. Zato seveda ni zado-
“) ]. Cvijič, Antropogeografski problemi Balkanskoga Poluoslrva. Naselja srp. zemalja, 1. knj., Beograd 1902, p. I.
voljil politikov, a je ustanovil možnost objektivnega premotrivanja makedonskega problema.
Sintezo svojih antropogeografskih študij je podal Cvijič tekom svetovne vojne, ko je moral prekiniti svoje raziskavanje ter je kot begunec živel v Franciji, kjer je v 1.1917. in 1918. na pariški Sorbonni predaval o anfropo-geografiji Balkanskega polotoka. Plod te sintetične ureditve je veliko delo La Pčninsule Balkanique, Geographie Humaine7), ki je izšlo pozneje tudi v srbščini ter v latinici8), ali samo prvi del. Delo predstavlja zaključek Cvi-jičevih antropogeografskih študij o Balkanskem polotoku in ostane za poznavanje tega dela Evrope za dolgo osnovne vrednosti.
Poslej se je vrnil Cvijič zopet h geomorfološkim študijam. Napravil je še vrsto podrobnih razprav iz tega področja, potem pa se je lotil velike sinteze tudi tu in zbral osnovne svoje nazore o pojavih in problemih fizikalne geografije v velikem delu Geomorfologija, ki je izšlo v dveh velikih, prvovrstno opremljenih knjigah, tako da se more častno postaviti ob stran prvim delom svetovne geografske literature. Tretje knjige veliki avtor, žal, ni mogel dokončati; ostali so zanjo samo odlomki v rokopisu.
Da se je Cvijič v zadnji dobi zopet povsem posvetil geomorfologiji, o tem priča tudi njegova oporoka, v kateri je volil glavni del svojega premoženja fondu za podporo geomorfoloških študij.
Ako pregledujemo seznam Cvijičevih del9), moramo občudovati izredno plodovitost našega doslej največjega znanstvenika. Poleg že navedenih poglavitnih del je gotovo treba posebej opozoriti na njegove številne razprave, ki jih je napisal o aktualnih problemih, največ iz področja geopolitike
V	njih je izrazil svoje nazore, hkrati utemeljeval politične aspiracije svoje države, a vendar tako, da so popolnoma v skladu s pojmovanjem in strogo resnicoljubnostjo znanstvenika, kar je gotovo dokaz, kako se je nahajala država v skladu s prirodnimi zakoni razvoja. Večina teh razprav in člankov je zbranih v štirih knjigah pod naslovom „Govori i članci“10), kjer so objavljeni tudi razni drugi članki in govori ter študije Jovana Cvijiča, tako da so dragoceno gradivo za poznavanje duševnosti velikega našega moža.
jovan Cvijič je rastel s svojim delom v ugledu ne le doma, kjer so ga spoštovali kot objektivnega, visoko nad malenkostnimi prepiri vsakdanjega življenja stoječega učenjaka, marveč tudi v tujini, kjer se je priznaval kot prva znanstvena avtoriteta balkanskih dežel in pravtako kot eden prvih strokovnjakov svetovne geografske znanosti; saj so glavne njegove razprave izšle (udi v svetovnih jezikih. Zato je sodeloval kot strokovnjak na pariški mirovni konferenci in pri izvedbi koroškega plebiscita, zalo je mogel biti glavni inicijator I. kongresa slovanskih geografov in etnografov v Pragi v 1. 1924.
Z Jovanom Cvijičem se je duševna sposobnost našega naroda povzpela silno visoko in dokumentirala pred vsem svetom svojo veliko notranjo silo, oznanjujoč najboljše perspektive za bodočnost.
Geeografiji na Slovenskem bo ostalo njegovo delo dolgo dolgo vzgled in vzor; obilo nam je treba še napora in sistematičnega dela, da izvršimo program, ki ga nam je s svojimi študijami postavil nesmrtni Jovan Cvijič.
!) Paris, A. Colin 1918.
8) Jovan Cvijič, Balkansko Poluostrvo i južnoslovenske zemlje. Osnove anfropo-geografije. Beograd 1922. Zagreb 1922.
9) N. pr. Bibliografija radova Jovana Cvijiča, izradio Dr. Borivoje Ž. Mllojevič v: Dr. ]ifi D a n e š — Dr. Miodrag Dragič, Jovan Cvijič, Beograd 1927, sir. 45—56.
'°) Jovan Cvijič: Govori i članci. Lin II. Beograd 1921; 111. in IV. Beograd 1923.
LADISLAV JONAŠ:
GEOGRAFIJA V ČEŠKOSLOVAŠKI REPUBLIKI.
Početki moderne geografije v Češkoslovaški segajo do sredine preteklega stoletja. Združena so z njimi Iri velika imena: ]an Krejčf, Karel K o f i s t k a in jan P a 1 a c k y. Čeprav je bil samo Palacky geograf v pravem smislu besede — prvi je zaslovel kol geolog in drugi kol geodet — so vendar ti trije položili temelj moderni geografiji pri nas. Glavna zasluga Karla K of ist k a je, da je s svojimi hipsomefričnimi deli in z matematično - geografskim umevanjem njihovih izsledkov utemeljil orografijo današnjih pokrajin češkoslovaške republike. Odlikoval se je tudi z izredno risarsko~sposobnosfjo in zemljevidi, ki jih je zasnoval in izvedel, pri čemer je pravzaprav on prvi1) propagiral metodo barvne lestvice za izražanje višinskih razlik, so zlasti v rokopisih vprav umetniško dovršeni.
Z imenom ]ana Palackega je združena ustanovitev geografskega kabineta praške (Karlove) univerze2), s čimer so češki geografi prvič dobili oficijelno središče. Na žalost je radi nenaklonjenosti dunajske vlade dolgo trajalo, preden je mogel zavod, ki naj bi bil žarišče češke znanstvene geografije, primerno vršiti svojo nalogo. Svoji nalogi je mogel zadostiti šele v zadnjem četrtstoletju po zaslugi tedanjega asistenta, danes ravnatelja geografskega zavoda, Vaclava Švambere, ki pravkar dokončuje prekrasno delo njega dovršenja. Zavod sam, predvsem pa njegov seminar je imel v prvi vrsti služiti odgoji znanstvenih geografov. Prof. Švambera je dobro razumel, da je bilo med glavnimi ležkočami našega geografskega dela^objavljenje njihovih izsledkov. Zato je ustanovil zbirko Travaux gčo-graphiques tchecques, v kateri se naj bi priobčala dela mladih čeških geografov vselej v kakem svetovnem jeziku, da bi izsledki naših raziskavanj pronikli tudi do tujine. Začel jo je sam leta 1901. z izdanjem svoje monografije o Kongu, ki še danes kljub temu, da so prinesla mnoga moderna odkritja nekaj popravkov, ne izgublja na svojem pomenu. V lastni založbi je izpočetka izdajal poljudno „Zemljepisno knjižnico“ (Zemepisnä knihovna).
Že preje pa je obstojal geografski časopis Sbornfk českč společnosli zemžvždnč (danes Československč společnosti zemčpisnč), ki stopa letos v 33. letnik; ustanovila sta ga 1. 1894. ]. M e 1 e 1 k a in ]. Frejlach. Prva češka perijodična geografska publikacija, ki jo je v 1. 1886. ustanovil in urejal ]. R e ž ä b e k, je imela le tri letnike, ker se radi težkih razmer ni mogla dalje ohraniti.
Po odstopu ]. Palackega se je 1. 1902. habilitiral za geografijo na praški univerzi V. Švambera Oficijelni ravnatelj geografskega zavoda v tej dobi je bil etnolog prof. L. Niederle in pozneje F. Augustin, ki si
') Po krivici se (o pripisuje Hauslabu.
*) Pod imenom geografski zavod (tisfav geograficky) obsloja šele izza 1. 1891.
je kof meteorolog in klimatolog stekel mnogo zaslug za organizacijo meteorološke službe na Češkem. V tej dobi je začel V. Švambera raziska-vati šumavska jezera tako podrobno in temeljito, da je težko najti primerov podobnega dela.
Pozneje ko	Švambera se	je habilitiral J.	V. Daneš. Izpočetka se
je	posvečal v prvi vrsti kraškim	problemom, s	katerimi se mnogo bavi
tudi K. Absolon, ki je znan po svojih odkritjih v Moravskem krasu. Pozneje je Daneš obrnil svojo pozornost k splošni morfologiji in k anfropo-geografiji, ki je hkratu s politično in trgovsko geografijo prava stroka V. Dvorskega3). Vsi ti trije geografi so se zanimali tudi za Balkan in za pokrajine današnje kraljevine SHS. Medtem ko je reševal Daneš geomorfološke probleme Balkana in se je preiskovanju jugoslovanskega Krasa posvetil zlasti Absolon, je Dvorsky podrobno študiral geografijo našel j in prebivalstva v Sloveniji in Črni Gori.
Za geomorfologijo se je nadalje habilitiral V. Dčdina, za matematično geografijo in kartografijo B. Šalamon. Slednji se posveča tudi aplikaciji geofizičnih metod v geografiji ter vodi magnetično kartiranje češkoslovaške. V geografiji slovanskih zemelj deluje j. Kral, ki je kof prvi naših učenjakov začel sistematično preiskavah prav do najnovejše dobe zanemarjeno in vendar tako zanimivo Podkarpatsko Rusijo1).
Geografsko	metodiko goji pri	nas predvsem	F. Macha t, ki se močno
uveljavlja tudi v	praksi z delom	za izboljšanje	in reformo geografskega
študija in pouka. Pomembna so dela j. V. Novaka in ]. Moschelesove, ki obravnavajo v glavnem različna vprašanja iz fizikalne geografije in geo-morfologije. Za antropogeografijo se je nedavno habilitiral ]. Pohl.
Kar se tiče biogeografije, v kateri je bil brez dvoma najuniverzalnejši delavec že omenjeni ]. Palacky, je treba navesti žal prerano umrlega K. Thona; tudi je vredno opozoriti na geobofanične študije K. Domina, R. Schustrera in B. Näbelka, ki pa že ne pripada k znanstvenikom na Karlovi univerzi, ampak je profesor brnske tehnike.
Končno naj še spregovorimo o meteorologiji in klimatologiji, ki tvorita tudi zelo važen del fizikalne in regionalne geografije. V naših deželah se je zlasti na Češkem oddavnaj posvečala pozornost meteorološkim in hidrografskim vprašanjem. Naš meteorološki in hidrološki državni zavod razpolagata danes z eno najbolj gostih mrež meteoroloških odnosno vodomernih postaj. Imena Studnička, Augustin inFrejlach ostanejo nerazdvojno združena z razvojem češke klimatologije. Današnja zastopnika teh ved na naši univerzi sta St. Hanzlfk in R. Schneider.
’) Dvorsky je hkralu ravnatelj geografskega zavoda na trgovski visoki šoli. Ta zavod pa zasleduje bolj praktične cilje, kar izhaja že iz značaja šole same.
‘)^Čeprav^ne spada čisto v okvir le razprave, vendar ne smemo na (etn meslu prezreli "profesorja 4ukrajinske univerze v Pragi (do 1. 1926.) Sl. Rudnyckega, ki je mnogo sloril za preiskavanje Podkarpatske Rusije, zlasti na polju fizikalne geografije, morfologije in geologije.
S klimatološkimi in meteorološkimi vprašanji, zlasti v kolikor se tičejo hidrografije, se bavi tudi V. Laska, čigar glavna stroka je geofizika, katere pomen v fizikalni geografiji danes stalno raste.
Profesorja Karlove univerze sta tudi A. Musil in B. Hrozn^, ki se oba posvečata preiskavanju Orienta. Musil pravkar predelava izsledke svojih preiskovanj in je že pričel z njihovim publiciranjem.
Na tem mestu naj omenimo tudi bivšega profesorja praške tehnike B. Purkyne, ki je danes na čelu državne geološke službe, in ravnatelja geološkega zavoda Karlove univerze R. Kettnera, ki ju štejejo radi njunih odličnih geomorfoloških del med češke geografe.
Geografski zavod češke univerze je bil dolga leta edino središče češke geografije. Šele ko sta bili po ustanovitvi češkoslovaške države otvorjeni univerzi v Brnu (Masarykova) in v Bratislavi (Komenskega), sta tudi pri njih nastala geografska zavoda. Ravnatelj brnskega instituta je F. Kolä-ček, ki proučuje seizmične in hidrografske razmere v državi, predvsem še na Moravskem. Na brnski univerzi deluje tudi F. V i 1 ä s e k, ki se je habilitiral za fizikalno geografijo ter si izbral za glavni predmet svojih študij glaciologijo s posebnim ozirom na Češkoslovaško.
Na bratislavski univerzi geografski zavod pravzaprav šele nastaja. Izmed profesorjev naj se tu imenujeta K. Chotek, znani etnograf, in F. Št ul a, ki se bavi z oceanografijo.
Iz krogov, ki so zunaj univerze, je treba navesti vrsto geografov, praktikov in teoretikov. Ti združujejo običajno obe smeri, praktično preiskavanje in na njegovi podlagi tvoritev znanstvenih dedukcij. Med starejšimi si je pridobil svetovno ime O. Feistmantel, s preiskavanji v Indiji, ki jih je vršil v angleški službi kot geolog, pri čemer je posvečal mnogo pozornosti raznim čisto geografskim problemom. Resnično vsestransko preiskavanje južne Afrike je v 1.1873—1887 vršil dr. E. Holub. V svoji dobi je bil največji južnoafriški potnik sploh ter je zaslovel kot neumorni zbiratelj prirodnin in kulturnih predmetov, ki jih pa žal ni mogel očuvati v celoti.
V	Indiji se je uveljavil pravfako v starejši dobi kot raziskovalec F. Sto-liczka (1838—1874), medtem ko je južno Ameriko prepotoval B. Roezl (1824—1885), ki je s svojimi botaničnimi izsledki mnogo pripomogel k poznanju razširjenosti rastlin, južna Amerika je bila tudi glavno torišče delovanja E. St. Vraza, ki je prehodil in zanimivo popisal pokrajine ameriških pragozdov in ozemlje severne Afrike.
A. Frič je potoval po južni Ameriki v svrho etnografskih študij. Mnogo je potoval tudi ]. Kofensky, avtor prvega češkega potopisa o potovanju okoli sveta, ki je še danes zelo priljubljeno čtivo v najširših krogih. V Prednji Indiji je bival daljšo dobo O. P e rt o ld. Pomembna v preiskavanju Afrike sta B. Machulka in R. Storch; uveljavljala sta se zlasti kot zbiratelja zooloških predmetov. Machulka je v letih 1889—1906 obiskal Tripolitanijo in Madagaskar. Podal se je tudi na Ceylon, v Indijo
in Mezopotamijo; najvažnejša pa so njegova potovanja v pokrajinah ob Nilu (1914 in zopet 1924). Storch se je 1.1911. udeležil ekspedicije k Belemu Nilu, leto zatem pa je z Indijskega oceana skozi Ugando dospel v Egipt. Antropološke študije v južni Afriki in pozneje na Labradoru je vršil V. S uk, profesor brnske univerze. Med pofovalci najnovejše dobe je treba navesti ]. V. Daneša, ki je že pred vojno s K. Dominom nekoli-krat potoval po Tihem oceanu. Pozneje je sam bival dalje časa v Avstraliji, odkoder se je skozi Severno in Srednjo Ameriko 1. 1923. vrnil v domovino; ob tej priliki je obiskal tudi Kitajsko. V Severni Ameriki, ki je bila sploh priljubljen predmet njegovih študij, je bival že preje. Drug potovalec iz vrst naših univ. profesorjev je St. Hanzlfk, ki je obiskal Algier, Sibirijo, japonsko in Kitajsko, da bi proučeval tamkajšnje meteorološke in klimatološke razmere. Z mnogimi rezultati so obogatila vedo obsežna preiskavanja Aleša Hrdličke, kustosa etnografskega oddelka narodnega muzeja v Washing-tonu; japonsko, južno Ameriko in Tihi ocean je temeljito spoznal jan H avla s a. Do takorekoč nepoznanih predelov Arabije je prodrl orientalist A. Musil in jih vsestransko preiskal. Njegova potovanja so se vršila v letih 1897 do 1917. Znatno so razširila geografsko znanje tudi sicer v prvi vrsti arheološka proučevanja B. H rožnega v Mali Aziji, ki ta študij še stalno nadaljuje.
Odlično mesto zavzema v krogih, stoječih zunaj univerze, St. Nikola u, ki se bavi s politično in splošno geografijo in se posveča popularizaciji znanstvene geografije. Tej služi pri nas predvsem v njegovi redakciji izhajajoča zbirka, ki objavlja večinoma potopise, „Zeme a lidč“, ter časopis „Širym svetem“. Tu je tudi treba omeniti „Časopis klubu československych turistu“, kjer so priobčena mnoga, tudi za znanstveno geografijo važna dela. Med periodičnimi geografskimi publikacijami je omeniti tudi „Archiv pro pfirodovedecky vyzkum Čech“, ustanovljen 1. I860., v katerem so bili objavljeni mnogi geografski spisi, ki se nanašajo na orometrijo. V njem se nahajajo klasična dela Kofistkova, nadalje hidrografski, biogeografski in morfološki spisi. Tudi v vestniku Drž. geološkega zavoda lahko najdemo številne, tudi za geografa zanimive članke, v glavnem morfološkega značaja.
Našo praktično geografijo gojijo vojaški krogi. Izmed starejših kartografov je treba omeniti j. Homolko in ]. Suchänko; slednji je bil izredno dober risar ter je ustvaritelj kartografskih znakov, ki se v celoti še zdaj rabijo na naših vojaških kartah. Na čelu vojnogeografskega zavoda stoji general K. Rausch, izmed drugega osobja v njem pa navajamo kot odlične strokovnjake: polkovnika ]. Hild k a, polkovnika dr. ]. Čermaka, podpolkovnika M. Se mika, majorja R. Beneša in štabnega kapetana j. Peterko. Naš vojnogeografski zavod je vznikel takorekoč iz nič; šele od 1. 1925. je nameščen v lastnem moderno zgrajenem poslopju in se lahko svobodno razvija, medtem ko je dotlej nudil nekaterim njegovim oddelkom zatočišče geografski zavod na univerzi. Glavno delo vojnogeografskega zavoda obstoja danes v novem kartiranju ter v eventualnih revizijah sta-
rejših kari Češkoslovaške države; v lo svrho so se podvzela mnoga obsežna merjenja. Razen kart, ki služijo vojaškim svrham, so se izvršile v njem tudi karfe za razne druge državne pofrebe ter s pomočjo šolskih strokovnjakov fudi šolske karfe.
Končno moramo poudariti tudi pomen, ki ga je imela za razvoj geografije pri nas svetovna vojna. V ujetništvu	in v legijah so	videli	naši
ljudje mnogo tujih	krajev, zlasti notranjo	Azijo. Bili so	med	njimi
geografsko izobraženi ljudje, fudi taki, ki niso le videli, ampak hkratu opazovali. Tudi pri onih, ki so osfali doma, se je vzbudil interes za usodo njihovih dragih in moremo reči, da je proniklo široko med narod razmeroma znatno, dasi ne v pravem smislu besede geografsko, pa vsaj topografsko znanje; sploh vlada v najširših slojih večje zanimanje za geografijo, ko za večino drugih ved.
Za odgojo znanstvenega naraščaja služijo predvsem seminarji naših univerz. Pomoč jim nudi fudi Češkoslovenska společnosf zemčpisna, ki zbira v svojem akademskem odboru dijašfvo, ki ga zanima razvoj in napredek geografije; ona fudi znatno prispeva k propagiranju geografije med širokimi sloji. Kakor se geografija uveljavlja v praktičnem življenju, pridobiva fudi njeno poučevanje na srednjih šolah, ki se je nekdaj zanemarjalo, stalno na pomenu. Znamenito okrepitev geografskega delovanja pri nas je prinesel prvi zbor slovanskih geografov in etnografov v Pragi 1. 1924. To kaže med drugim	fudi veliko zanimanje, ki	vlada za letošnji	drugi	zbor,
ki se pripravlja na	Poljskem. Gotovo približa fudi ta k cilju	mnoge, na
prvem zboru sprejete sklepe, ki vodijo k ustvaritvi duševne vzajemnosti znanstvenega dela vsega Slovanstva, kakor ga je prorokoval in zahteval naš veliki pesnik jan Kollar začetkom prošlega stoletja.
Resume. — La geographie dans la Republique tchecoslovaque.
Aux debuts de la geographie tcheque sont lies les noms de ]. Krejči, E. Ko-ristka et ]. Palacky. Les deux premiers, l’un par ses travaux geologiques, 1’autre par ses travaux hypsometriques ont pose les principes de la morphologie des pays tcheques. Le troisieme excella par la biogeographie et dans la geographie regionale. II fut aussi le premier directeur de 1’Institut geographique de 1’University tcheque a Prague fonde en 1891. Son assistant etait alors M. V. Svam-bera, aujourd’hui directeur de 1’Institut geographique dont l’outillage et l’agran-dissement en voie d’achevement son entierement son oeuvre. Outre ces travaux d’organisation, M. Svambera s’occupe surtout de 1’hydrographie et specialement de la limnologie et des problemes africains — il est 1’auteur d’une monographie detaillee sur le Congo — et c’est a lui qu’on doit 1’exploration consciencieuse des lacs de la Boheme. Les autres membres de 1’ Institut geographique de t’Uni-versite Charles IV sont M. J. V. Danes pour la morphologie et la geographie humaine, M. K. Absolon qui s’occupe surtout des problemes du Kras, et M. V. Dvorsky pour la geographie economique et politique. Les deux premiers ont etudie de preference des questions concernant la morphologie des Balkans, M. Dvorsky celles de la geographie humaine des pays slovenes. Plus tard se sont succede un certain nombre d’agregations, celle de M. B. Salamon pour la
geographie mathematique, de M. V. Dedina pour la geomorphologie, de M. J. Krai pour la geographie des pays slaves. M. B. Šalamon est charge aussi du leve magnetique de la Republique tchecoslovaque. De la geographie physique et de la geomorphologie s’occupent Mile J. Moscheies et M. V. J.Noväk, de la geographie humaine M. J. Pohl. M. F. Machät est charge de cours pour la methode de la geographie.
Les sciences alliees et auxiliaires de la geographie sont representees ä l’Universite Charles IV par MM. K. Domin et R. Schustler pour la geobotanique, MM. St. Hanzlik et R. Schneider pour la meteorologie et la climatologie, M. V. Läska pour la physique du globe, MM. C. Purkyne et R. Kettner pour la geomorphologie et la geologie.
En 1918 ont ete fondees l’Universite Masaryk ä Brno, oü travaille M. F. Kolaček, sismologue et hydrographe, avec M. F. Vitäsek, charge de la geographie physique et surtout de la glaciologie, et l’Universite Komensky ä Bratislava, oü la geographie est, representee par MM. K. Chotek et F. Stüla.
Parmi les savants tcheques, il faut mentionner O. Feistmantel, connu par ses explorations aux Indes, et le docteur E. Holub qui, dans ses voyages dans l’Afrique meridionale entre 1873 et 1887, a reuni des collections remarquables. — F. Stolička a fait des voyages dans les Indes, B. Roezl et, plus tard, E. St. Vräz et A Frič en ont fait dans l’Amerique du Sud. J. Korensky est 1’auteur de la premiere description tcheque d’un voyage autour du monde. B. Machulka a parcouru l’Afrique du Nord, Ceylan, les Indes et la Mesopotamie, et plus tard, (en 1914 et 1924) a fait des expeditions importantes dans la region du Nil. R. Storch a participe ä une expedition sur le Nil Blanc et dans l’Ouganda. V. Suk a fait des etudes anthropologiques dans l’Afrique meridionale et orientale et recemment dans le Labrador. MM. K. Domin et J. V. Danes ont fait des voyages dans la region du Pacifique. Ce dernier a sejourne plusieurs annees en Australie, d’oii il est rentre dans sa patrie en s’arretant en Chine, dans l’Amerique du Nord et l’Amerique Centrale. M. St. Hanzlik a etudie les pro-blemes meteorologiques et climatologiques en Algerie, en Siberie, au Japon et en Chine. Les recherches de M. A. Hrdlicka, conservateur du Musee ethno-graphique ä Washington, ont apporte de brillants resultats. M. J. Havlasa, lui aussi, a une connaissance approfondie du Japon, de l’Amerique du Sud et de la region du Pacifique. Entre 1897 et 1917, M. A. Musil a explore des regions presque inconnues de l’Arabie et il est en train de publier systematiquement les resultats de ses recherches. Recemmement, M. B. Hrozny s’est occupe de 1’exploration archeologique de l’Asie Mineure.
Le docteur St. Nikolau, specialise dans la geographie politique et generale, s’ occupe de la popularisation de la geographie.
Notre cartographie pratique est concentre dans 1’Institut geographique de 1’Armee sous la direction du general K. Rausch. Parmi les collaborateurs scientifiques se distinguent le colonel J. Hh'dek, le colonel Dr. ). Cermak, le lieutenant-colonel M. Semik, le majeur Dr. R. Beneš, et le capitaine de l’etat-major J. Peterka. Le	täche	principale	de 1’Institut geographique	de 1’Armee
qui, depuis 1925, est	installe dans son	propre immeuble outille ä	la moderne,
est aujourd’hui le nouveau	leve cartographique et eventuellement	la revision
des anciennes cartes	de la	Republique	tchecoslovaque. II se livre	done ä des
travaux geodesiques de grande envergure. En outre, on y prepare aussi des cartes pour les differents usages de 1’ Etat et on y examine de nouvelles methodes cartographiques.
Karte k članku o Mariboru (pril 6) usled nenadnih tehničnih ovir nismo mogli priložiti in jo priobčimo u prihodnji šteuilki.
Infolge technischer Schwierigkeiten kann die Karte zur Abhandlung „Maribor“ erst im nächsten Hefte zur Veröffentlichung gelangen.
\
Le centre de nos geographes et de ious qui s’interessent ä la geogra-phie est la Societe geographique ichecoslovaque. Son organe est le „Sbornik československe společnosti zemepisne“, fonde en 1894 par ]. Metelka et J. Frejlach sous le nom de „Sbornik češke společnosti zemevedne“.
L’Institut geographique de 1’Universite Charles IV publie periodiquement les „Travaux geographiques tchequ's“, fondes en 1901 par M. V. Svambera. Beaucoup d’ouvrages geographiques, surtout les ouvrages classiques de K. Koristka ont ete publies dans les „Archives pour les recherches d’histoire naturelle de la Boheme“. Le Journal du club des touristes („Časopis klubu čsl. turistu“) contient aussi beaucoup d’etudes precieuses pour la geographie scien-tifique. Le periodique „Sirym svetem" (A travers le monde) et la collection „Ze-me a Iide" (Pays et Peuples), tous deux rediges par M. St. Nikoiau, servent ä la popularisation de la geographie, en vue de laquelle M. V. Švambera avait d’abord fonde et publie la Bibliotheque geographique.
FRANJO BAŠ:
MARIBOR.
(Nadaljevanje, z 1 karto v prilogi).
Ukinitev posebnih, samo Mariboru koristnih privilegijev po Maksimilijanu II. ima poleg političnih tudi svoj gospodarski vzrok Denarno gospodarslvo je sedaj že docela razvito1). Srebrni in zlati rudniki na Tirolskem, Koroškem in Ogrskem dosežejo višek produkcije, ki ni šla vzporedno s produkcijo agrarnih in obrtnih dobrin. Svet zajame v XIV. stoletju divja spekulacija. Vse trguje, „duhovnik in posvetnjak. gospoda in kmet“2). Ta spekulacija, ki dviga vsled vedno večjega obtoka dragih kovin cene surovinam in obrtnim izdelkom, udari zlasti mestno trgovino, ki v tem položaju ni imela moči, da bi čuvala svoj trgovski monopol. Privilegiji, s katerimi skušajo deželni knezi v teh časih mestom ponovno zagotoviti trgovski monopol v njihovi okolici, ničesar ne izdajo; kajti plemstvo, ki proizvaja surovine, in na katero je radi dovoljevanja davka navezan deželni knez, pokupi živila, živino in vino ter s tem samo trguje. Isto je s suknom, platnom, soljo, s čimer trgujejo po plemiških, izvenmestnih gosposkah ščiteni italijanski prekupci.
Ko pa so koncem XVI. in začetkom XVII. stoletja koroški in tirolski rudniki dragih kovin izčrpani, nastopi poslabšanje denarja in s tem padec njegove vrednosti. Valutna reforma iz 1. 1559., ki je denarno veljavo stabilizirala, je omajana; mesta zabredejo s svojo trgovino v novo krizo, ki jo reformacijske homatije le še stopnjujejo. Maribor nazaduje z drugimi mesti vred. Tranzitno trgovino med Ogrsko in alpskimi zemljami onemogočajo poleg Turkov, ki gospodarijo v Podonavju, večni obmejni spori med Štajerci in madžarskimi velikaši v Slovenski Krajini radi uravnave
') F. Mayer: Die ersten Bauernunruhen. Milt. d. hist. Ver. f. Slmk. XXIII. p. 111.
-) R. Peinlich: Der Brolpreis zu Graz und in Steiermark Im 17. jhdt. Ibid. XXV. p. 157 s.
foka Mure med Radgono in Veržejem5). Prejšnja podjetnost Mariborčanov zaspi v XVI in XVII. stoletju. V mestu je izumrlo vsako samoudejstvovanje. Hiše v propadajočem Mariboru so prazne in nenaseljene4).
Izza XVI. stoletja pa meščanstvo tudi politično propada5)- Edini preostanek srednjeveške politične moči je marijonefa deželnih stanov, meščanski maršal, ki brez vpliva zastopa v deželnem zboru mesta in trge.
Propadati začne pa tudi uprava. V dobi turške nevarnosti 1. 1683 (Zahn), oziroma za sedemletne vojne (Gubo) čitamo ukore graške vlade mariborskemu magistratu in sodniku radi upravnih in prometnih nerednosfi v mestu.
Značaj Maribora se spremeni. Gospodarski temelj, na katerem životari mesto, je usnjarstvo in mestna posestva, v prvi vrsti gozdovi med Radvanjem, Pekrami in sv. Bolfenkom, odkoder dobiva Maribor apno in oglje. Kmetski značaj mesta nam v XVI. stoletju kažejo občinske njive v magdalenskem predmestju ob cesti v Hoče in ob poti v Limbuš; enako občinski pašniki med Mariborom in Kamnico, ter med mostom in Pobrežjem in občinski gozd med Rošpohom ob Vinskem jarku in Tremi ribniki0).
Ker se je med dolnjo Rošpoško vodo in Mariborom razprostirala mestna posest in so se med cerkvijo sv. Ulrika (danes Dijaški dom) in Cvetlično ulico ter mestom razprostirala polja in travniki posameznih meščanov, je razumljivo, da je tvorila v XVI. stoletju mejo obmestja najprej Drava do Rošpoške vode, nato Rošpoška voda do tam, kjer jo danes prestopi cesta Maribor—Kamnica, in končno približno Prešernova in Cvetlična ulica. Z ozirom na to, da je Maribor izvrševal v okolici tudi višje sodstvo, in sicer v Kamnici, Bresternici, Vilfušu, Vukovskem dolu, Selnici ob Dravi, Remšniku, Sv. juriju ob Pesnici, Špičniku, Podigracu, Jelenčah, Ottenbergu, Selnici na Muri, Ceršaku, Svetini, Dobrenjah, Hlapjah, Dragučevu (glede ostalih krajev prim. Puff II. p. 107.), in da je imel pravico pobirati ob sejmskih dneh mitnino v Sv. juriju ob Pesnici, v Magdalenskem predmestju, Selnici ob Dravi, Šmarjeti ob Pesnici, Sv. Jakobu, Št. liju, Svečini in Kamnici7), moremo reči, da nam ti kraji napram gravitacijskemu ozemlju v srednjem veku označujejo ozemlje, kjer je mesto v novem veku poleg sodne oblasti vršilo tudi svoj trgovski in obrtni monopol.
Plemstvo, ki se v XVI. stoletju okrepi, začne z mestom boj za carinsko zaščito štajerskih agrarnih produktov proti carine prostemu uvozu ogrskih in hrvatskih živil. Slovenska Štajerska je bila v dobrih letinah poleg vzhodne Štajerske žitnica za graško in severno štajersko ozemlje. Vendar pa tudi
3)	F. Kovačič: Slovenska Šfajerska in Prekmurje, p. 251 ss.
*) P. Puff: 1. c. II. p. 105.
6) 1. H. Biedermann: Die Veriassungskrisis in Sleiermark zur Zeit der erslen französischen Revolulion. Mill. d. hisl. Ver. f. Slmk, XXI. p. 32.
*) P. Puff: 1. c. II. p. 106.
■>, P. Puff: ibid. p. 107 s.
v dobrih letinah preostanek še ni kril vseh potreb obeh pasivnih pokrajin, vsled česar sta bili ti navezani tudi na uvoz iz Ogrske. To trgovino z žitom so vršili producenti, štajerski in ogrski veleposestniki — tedaj plemiči sami. Da se pa Maribor vendar ni potegoval za posredovanje v žitni trgovini med slovenskim in graškim ozemljem, je imelo svoj vzrok v ogrskem žitu, ki je bilo pasivnim krajem bližje in cenejše. Celo Maribor sam je uvažal žito iz Ogrske, poleg tega pa še kože za svoje usnjarstvo in med8). Razumljivo torej, da bije zdaj z drugimi mesti vred obupen boj proti uvedbi carine na ogrsko žito, ki je poceni, in da se skuša obvarovati carine na kože iz Ogrske.
Edino možnost za uspešen razvoj mesta bi moglo nuditi v tem času izrabljanje rudnih zakladov, ustanovitev aprovizacijskega izhodišča za vojaštvo na turški meji ali birokratizacija. Kmet v mariborski okolici je namreč takrat gmotno veliko preslab, da bi mogla trgovina med njim in mestom slednje dvignili, kot je to bilo početkom druge polovice srednjega veka, ko je bil kmet še gmotno jak. Toda okolica Maribora pogreša rudnih zakladov; tudi se kot vojaško aprovizacijsko izhodišče razvije ob Muri Radgona in ob Dravi Ptuj, ki sta kot vojaški postojanki obenem branila vstop v Graško kotlino in na Ptujsko polje, in s tem tudi Maribor; birokratizacija pa se razvije šele z nastopom prosvetljenega absolutizma. Tako je v takih razmerah dobivalo mesto vedno bolj kmetski značaj. Trebijo se gozdovi; v tej dobi nastanejo na Kalvariji in Piramidi vinogradi; krčevito ugotavljajo Mariborčani od časa do časa občinsko stanje. L. 1671. manifestirajo lastninsko pravico do okolice s tem, da obidejo ozemlje od Radvanja skoro do Sv. Bolfenka, preko Teznega do blizu Račja, proti Kamnici in Sv. Urbanu ter preko Orešja, Cvetnika in Počehove").
Ko padajo v drugi polovici XVIII. stoletja cene lesa10), Mariborčani ne izkoriščajo več pohorskih gozdov. Prepuste jih raje proti formelni, v kapunih plačani najemnini pekrskim in radvanjskim kmetom za pašo in pridobivanje drv. Kajti les so jim splavi dovažali ceneje, ko bi ga sekanega v lastni režiji dobivali s Pohorja. Vendar ne pozabijo si zasigurati proti kmetskim pretenzijam na te gozdove lastninsko pravico s pogodbo s pekrskim gospodom grofom Ivanom Jakobom Khislom11).
Zunanji znak teh razmer, ki se jim pridružujejo še posledice tridesetletne vojne in stalna turška opasnost, ki terja vedno nove deželne doklade in kontribucije, je razpadajoče mestno obzidje. Katastrofo mesta pa končno še dopolnijo elementarne nezgode: požar 1. 1648, ogrska mrzlica 1666, kuga 1664 in 1680—81.
“) Milih. d. hisl. Ver. f. Slmk, XXII. p. 135.
s) P. Puff: 1. c. II. p. 148 ss.
10)	Akt mariborskega magislrala: priloga 2, fasc. Tožba Maribor—Pekre in Radvanje radi pohorskih gozdov.
•') A ki mariborskega magislrala: priloga 3, fasc. Tožba radi pohorskih gozdov.
Vendar je — mimogrede omenjeno — XVII. stoletje za Štajersko in Maribor važno v kartografskem oziru. V letih 1674 ali 1675 do 1678 je nastala prva celotna karta historične Štajerske, izdelana na 12 listih v merilu 1:172.000: Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica deseriptis Authore G M. Vi s h er. Slednji je karto izdelal po petih okrožjih, ki so jih nato pregledali poznavalci vsakega okrožja12). Kot ta in nekatere druge po Visherju predelane karte, je ostala do danes geografsko in zgodovinsko važna »Knjiga gradov“ (Schlösserbuch), ki jo je tudi Visher risal za deželne stanove; izšla je po njegovi smrti 1. 169913). Knjiga ima 499 slik gradov, mest in trgov. Med njimi so štiri slike iz Maribora: pogled na celotno mesto z juga; grad v mestu, pogled od vzhoda; grad v mestu (fasada), pogled z Grajskega trga; Stari grad na Piramidi. Historičnogeo-grafsko je važna slika celotnega mesta, ki nam kaže nezazidani severozahodni del obzidanega mesta, malo graško predmestje v zahodnem delu sedanje Aleksandrove ulice in še manjše koroško predmestje na mestu, kjer se stikata Koroška ulica in Vodnikov trg.
Šele odstranitev turške opasnosti po miru v Sremskih Karlovcih je omogočila razvoj Maribora, ki ga je še pospešil m e r k a n t i 1 i z e m in v zvezi z razvojem habsburškega absolutizma in centralizma birokratizacija državne uprave. Sukcesivni razvoj absolutizma je na mestu stanovske vedno bolj uvajal uradniško upravo. Štajerska okrožja, ki so v XVI. stoletju predvsem rekrutovalna14), torej nekaki naborni okraji, služijo v XVII. veku kot pokrajinske enote davčnim predpisom1*). Vendar je moč stanovske uprave končno docela strla šele Marija Terezija, ki je uvedla 1. 1740. upravna, uradniška okrožja. Mariborsko okrožje, ki se je v glavnem teritorijalno krilo s prejšnjim nabornim, oziroma davčnim okrožjem „med Muro in Dravo“, je sedaj obsegalo ozemlje, ki ga omejujejo Paški kot (Packwinkel), Rosenkogel, Stainz, St. Florian, potoka Stainz in Kraubath, Wildon, Lebring, Mura do Radgone, bivša madžarsko-hrvafsko-štajerska meja Haloze, Macelj, Žetale, potok Polskava do ceste Slovenska Bistrica— Ptuj, ozemlje med Framom in Gornjo Polskavo, greben Pohorja, Brezno, Drava in koroško-štajerska meja do Packwinkla10).
To okrožje s središčem v Mariboru da temelj uradniškemu značaju mesta, ki ga je razvoj vedno bolj utrdil in ga ni mogel niti najnovejši Čas izbrisati. V smislu fizijokratizma dviga birokracija kmeta, ki do tedaj „ni imel s čim, da si zabeli kašo“, obenem pa zasleduje merkantilistične težnje ki jih je začel pri nas izvajati Karel VI. s tem, da je 1. 1723. prepovedal
,2) ]. Zahn: Georg Matthäus Visher. Milth. o. hist. Ver. f. Slmk XXIV.
“) Ibid. p. 48.
>') Zwiedenek — F. Indenhorsf: Das steierische Aufgebot von 1565. Milth. d. hist. Ver. f. Slmk XXIV. p. 100.
t5) A. Mell: Der windische Bauernaufstand des Jahres 1635 und dessen Nachwehen, Mitl. XL1V., p. 205.
,6) F. Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje, Ljubljana 1926, p. 289.
uvoz tujega usnja17)- Oboje ojači trgovino Maribora, celo ker je v borbah Karla VI. v Italiji vzcvetela trgovina z živino in usnjem z Italijo. Cesar podpira trgovski razvoj mest tudi s tem, da zgradi glavno trgovsko cesto Dunaj—Trst. Pri tem je za zgraditev ceste pritegnil tlačana k ročnemu delu, meščana pa financijelno. Tako mora Maribor trajno odstopiti dve tretjini svojih mitniških dohodkov za zgradbo in vzdrževanje ceste sploh, medtem ko se je morala ostala tretjina uporabljati za zgraditev in vdrže-vanje ceste v njegovem obmestju1*). Zdaj omogoči zboljšanje prometnih sredstev Mariboru ponovni trgovski razvoj, čeprav ga zavro bojeviti časi Marije Terezije. Zasužnjeni kmet prideluje po slabih letinah v mirnih časih krompir, nato tudi koruzo; zato je za izvoz vedno več pšenice na razpolago. K ojačenemu izvoznemu prometu se pridruži promet z Ogrsko ter med Ogrsko in Italijo, skratka tranzitni promet med severom in morjem. Obenem dvigne merkantilistična gospodarska politika prosvetljene dobe steklarstvo na Pohorju in železarstvo v Dravski dolini. Na Kozjaku se koplje zlato, ob Dravi pa se nahajajo izpiralci zlata, ki so se bili pojavili že v dobi gospodarske krize okoli 1. 1700. Med tem pa, ko nazaduje vsled konkurence ogrskih vin vinska trgovina, se razmahne trgovanje in obrt z živili.
Že sredi XVIII. stoletja uvaža Maribor iz Ogrske poleg kož hmelj, med, sir, lecat. Koncem istega veka je v mestu že razvita trgovina s pijačami, mesom, maslom, divjačino (fazani, divjimi racami, šnefi, kosi), perutnino, dinjami, gobami ter s konopljinim, orehovim, rožmarinovim in smolnim oljem1”). Konoplja in lan dasta podlago za izdelovanje manu-fakturnega blaga, predelava vina in prirejanje pijač pa izpodrine v zvezi z mitninami ogrska vina in ustvari pogoje za poznejše pripravljanje pijač, zlasti piva.
Našteti trgovski predmeti nam kažejo drugačno sliko kultur v tedanji mariborski okolici, kot jo vidimo danes. Dinje namigujejo na vpliv suhe, kontinentalne Ogrske; divje race, šnefi, fazani ter rožmarinovo in smolno olje pa nas spominjajo ozemlja zlasti ob Dravi in ob mlakah na meji pli-ocena in diluvija na vzhodnem vznožju Pohorja, ki je bilo mnogo bolj gozdnato, kot je danes.
Izmed obrti prestane usnjarstvo vse krize, jožef II. ga ponovno dvigne s tem, da ustanovi v Mariboru vojaško oblačilnico (Montour Oekonomie Comission). Usnjarski mojstri imajo v tej dobi do dvajset pomočnikov. V francoskih vojnah, tik pred likvidacijo (1. 1811.) je zaposlovala vojaška obla-čilnica povprečno 800 delavcev20).
Napoleonova doba in njej sledeča gospodarska kriza z državnimi bankroti je zaustavila v prosvitljeni dobi započeti razvoj. Maribor izgubi zdaj mifniško in sodno oblast vse do Mure. Že preje, 1. 1784., izgine (udi
'■) P. Putt: I. c. II. p. 172.
1S) Akl mariborskega magistrala z dne 3. X. 1817.
lw) Akt mariborskega magisirala z dne 22. II. 1878.
,0) P. Puft: 1. c. II. p. 200.
Sfari grad na Piramidi, a preko krize prve polovice XIX. veka slopa Maribor v novo razvojno fazo.
Kol poprej v slabih časih se spomnijo Mariborčani (udi sedaj svoje občinske posesli. Epizodo tvori sicer že 1. 1766., ko vsled naraščanja lesnih cen21) Maribor skupno s pekrskimi in radvanjskimi kmeti — vsak proti volji drugega — izrablja pohorske gozdove. Nato pa pusti mesto njih eksploatacijo zopet kmetom obeh vasi in niti ne toži radi ustavljenega plačevanja najemnine, ki so jo ti zadnjič poravnali 1. 1770. To pa končno dovede do tega, da vsled nemarnosti mestne uprave zastare lastninske pravice Maribora. Ko namreč mesto po vojni 1. 1809. in po razpustitvi vojaške oblačilnice naperi tožbo radi pohorskih gozdov, jo po vseh paragrafih izgubi. Da se gmotni položaj meščanov vsaj nekoliko ublaži, izvede Maribor razdelitev travnikov na Teznem.
Če oživlja Maribor v francoskih vojnah le vojaška oblačilnica, medtem ko stopa žitna in vinska trgovina2'-) v ozadje, ne pride mesto vsled nemirnih časov in ustanovitve Ilirije do pravega razmaha niti kot križišče koroške, hrvatske in glavne trgovske ceste23). Dočim so mariborski usnjarji do 1. 1809. uvažali iz Kranjske veliko kož in izvažali nazaj usnje, se loti zdaj Ilirija sama predelave kož; tudi je tuje politično gospodsfvo ustavilo izvoz ogrskega žita v Italijo. Tem živahnejši je zato v dobi Ilirije in pozneje promet s Koroško, kamor izvaža Maribor vino, usnje, knoper in žito ter uvaža steklo in železo. Splavi po Dravi nosijo tovore do 300 centov (ca 174 t). Tako se nam položaj Maribora na zunaj kaže v dokaj ugodni luči; vendar ne smemo prezreti, da mesto od 1.1811. nima več vojaške oblačilnice.
Kot so francoske vojne zavrle nadaljni trgovski razvoj, tako je zadala industrijskemu razvoju mesta usodni udarec avstrijska gospodarska politika, ki je pričela s sistematičnim prenosom vse večje industrije v sudetske pokrajine, Dolnjo Avstrijo in mursko ter muriško ozemlje severne Štajerske. Posledica tega je bilo propadanje železne obrti v Dravski dolini. Zdaj da lega Maribora na vratih agrarne Slovenske Štajerske v industrijsko severno Pomurje mestu nalogo, da zbira živila in jih pošilja proti severu, tako sadje, zelenjavo, perutnino, mast, meso in vino. Vendar se to trgovanje z obrtnim severom šele prav razvije vzporedno z razvojem predelovanja poljedelskih produktov, mlinarstva fn pivovarstva ter usnjarstva in lesne obrti v obliki tvorniškega obrata. To pa je v zvezi z otvoritvijo bivše južne železnice 1. 1846. in koroške 1. 1860. Zgraditev prve pomeni namreč preložitev dotedanje glavne prometne smeri Maribor—Koroško v smer Maribor —severna Štajerska.
“) Ak( mariborskega magistrala, šf. 712/124.
22) I. C. Kindermann: Reperiorium. Graz 1798, p. 383.
23) M. Hotter: Marburg vor hunderl Jahren. Bläffer zur Oeschichle und Heimaf-
kunde der Alpentäuder, ]hg. IV., p. 361 ss.
V	začetku XIX. stoletja je obsegal zazidani Maribor poleg obzidanega mesta, kjer pa so v severozahodnem delu bili še vedno sadni vrtovi in vinogradi, ozemlje2*) okoli Vodnikovega trga, severne dele Kopališke, Frančiškanske, Cvetlične in Mlinske ulice ter Zagato. Skozi slednjo je šla cesta v Orešje25), ki je bilo kot Studenci, Pobrežje in Krčevina, ob današnji Obi-ličevi in Principovi ulici ter vzhodni Meljski cesti, povsem samostojno selišče brez dozidane zveze z mestom oziroma s predmestji. Niti zazidava Aleksandrove ceste, kjer so stale na severni oziroma zahodni strani manjše hiše, ni bila enotna; okoli sedanjega hotela „Meran“, ki je bil do pedesetih let preteklega stoletja še pritlična gostilna, so se razprostirala polja. Zazidano je bilo tudi ozemlje ob Dravi med Kopališko in Mlinsko ulico, na desnem bregu pa Ruška cesta do Smoletove ulice ter Pobrežka do železniškega mosta. Sicer pa so bila povsod še polja in travniki, tako tudi v magdalenskem in koroškem predmestju.
Ker je bilo v dobi pred otvoritvijo železnice življenje meščana težko, je v težnji po cenenem življenju v drugi polovici XIX. stoletja nevede omogočal dvig birokratizacije in delne industrializacije mesta. To ceneno življenje v Mariboru, ki je postalo proverbijalno, je uravnaval tržni red od 18. Vlil. 1837., ki je bil 1. 1852. obnovljen2'1). Sejmi so se vršili vsako soboto. Na trgu so lahko razstavili svoje izdelke le producenti — Špeharji 1
—	in izdelovalci živil, peki, tkalci, izdelovalci lesnih predmetov ter mestni obrtniki sploh. Konkurentov ni bilo, ker je bilo podeželskim obrtnikom za-branjeno prihajati na mariborske sejme. Tržni red je zabranjeval prekupčevanje z žitom. Meščan lahko kupi žito, ako ni žitni trgovec, le za lastno uporabo, in to zopet ali med tednom na deželi naravnost od kmeta, ali pa v soboto na trgu. Trgovci z živili ne smejo na trg pred 10. uro, torej ob času, ko prihajajo tudi ostali meščani. Blago, ki se pripelje na trg, se ne sme ustavljati nikjer, temveč mora takoj na določeno mesto, sicer zapade meščan, ki ga ustavi, kazni. Tudi po končanem sejmu mora prodajalec zopet naravnost domov. Prostori, kjer se je tržilo, so bili: za les, lesne izdelke in železo Pristan; za seno in slamo Slomškov trg; za moko Rotovški trg; za ostala živila Glavni trg.
Nezanesljivi so podatki, ki jih imamo na razpolago za število mestnega prebivalstva v tem času. Kinderman n27) navaja za čas koncem XVIII. stoletja za mesto s predmestji 5000 prebivalcev, Schmutz28) za čas okoli 1. 1820. za mesto brez predmestij 2198. Če vpoštevamo še Puffa211), ki navaja za 1. 1846. za mesto 2200 (poleg 1224 tujcev), za
ui Katastralna mapa iz 1. 1825.
ss) Želeli bi bilo da mariborski občinski svel izprerneni spako »Meljska cesfa" v historično in narodno edino pravilno ime .Oreška cesta*.
26) Marktordnung: Akt mariborskega magistrata.
57) K i n d e r m a n n, 1. c.
28) C. Schmutz: Hist.-fopogr. Lexicon von Steiemark, Graz 1822.
a») P. Puff: 1. c. II. p. 209
graško predmestje 280, za koroško 467 in magdalensko 442 duš, fer njegovo opombo, da ni mesto štelo štirideset let preje mnogo nad 1000 ljudi, se nam upravičeno vzbudi dvom nad verodostojnostjo Kindermanno-vega podatka. Da bi vojaške delavnice v njegovi dobi tako visoko dvignile število mestnega prebivalstva, je izključeno že zato, ker so se razvile predvsem v času francoskih vojn, torej že po izdaji Ki n d e rm a n n ovega repertorija, pa tudi zato, ker te vojaške delavnice niso zaposlovale le mestnih, ampak tudi predmestne in okoliške delavce. Kindermannovi podatki so torej pretirani ter moremo število prebivalstva koncem XVIII. stoletja na podlagi Schmutzovih podatkov ceniti na okroglo 2200. V 1124 tujcih, ki jih posebej omenja Puff, namreč ne smemo zreti pravega mestnega prebivalstva. Primerjajoč Schmutzove navedbe in uraden podatek za mesto 1.1850., ki omenja 2607 prebivalcev, in vpoštevajoč, da je bila baš v dobi, na katero se nanašajo Puff ovi podatki, gradnja železnice v zadnji etapi, moremo z gotovostjo sklepati, da so navedeni tujci le pri železnici zaposleni delavci itd., da torej ne tvorijo sestavnega dela meščanov.
Omenili smo že, da je živel Maribor pred otvoritvijo južne železnice od tranzitne trgovine z alpskimi zemljami, predvsem s Koroško. Glavno prometno žilo je tvorila Drava, plovna 4-7 mesecev, po kateri so se iz Koroške prevažali kolonijalni, tekstilni in rudarski izdelki. Šajke, ki so vozile železo iz Koroške in pohorskih kovačnic, so pristajale v Pristanu, splavi z lesom za kurjavo, stavbnim lesom, deskami in koli za trto pa na levem bregu med železniškim in dravskim mostom30). Nasprotno je Maribor izvažal v Koroško vino, žito in knoper. Pojavijo pa se v tej dobi v mestu že začetki tvorniške industrije. Izdelujejo se kavni surogati, likerji, rafinira se veštanj. Vendar je zunanji izgled Maribora še vedno sličil kakemu današnjemu podeželskemu trgu. Tlak je bil najslabše vrste, po noči so raz-svetljavale ulice svetilke s svečami, mesto je bilo brez kanalizacije, medtem ko sta vodovod nadomeščala dva vodnjaka na Glavnem trgu. Hiše, kvečjemu enonadstropne, so bile masivno zidane; fasada je bila enostavno ometana z malto ter razen okornih balkonov brez dekoracij. Strehe hiš so bile strmo nagnjene, večino pritličnih so krile škodlje ali slama.
L. 1851. se priključijo Mariboru „na principu svobode, enakosti, bratstva“ magdalensko, koroško in graško predmestje ter Orešje in del kata-stralne občine Pristava (Burg Meierhof). S tem se z Mariborom združi ozemlje, kjer so posedovali meščani večino zemlje, obrti in trgovine in so ga tako gospodarsko obvladali. Prebivalec predmestij postane zdaj meščanov uslužbenec, fevdalna uprava v predmestjih pade. V pogajanjih, ki so se vršila radi inkorporacije predmestij, se navajajo podatki o številu prebivalstva za 1.1850S1). Mesto šteje 2607, koroško predmestje 1226, graško 1031, mag-
,0) Akl mariborskega magislrala z dne 6. XI. 1850.
”) Ak( mariborskega magistrala šf. 4312, z dne 23. VIII. 1850.
dalensko 615, Orešje 228 ljudi. Tako šteje 1. 1851. razširjeno mesfo 6706 prebivalcev.
jasno odseva iz feh številk vpliv železnice. Najbolj se razmahne kolodvoru najbližje graško predmestje, kjer se razvija novo trgovsko središče. Novi dotok priseljencev se ustavlja v koroškem in magdalenskem predmestju. To so večji del delavski sloji, zaposleni v mestni obrti in trgovini, deloma tudi — zlasti v koroškem predmestju — zasebniki, ki zalagajo mesto z vrtnarskimi pridelki. Ozemlje razširjenega mesta pa sega tudi na pobočje Kalvarije in Piramide, tedaj celo preko današnjega političnega mestnega teritorija. Sedanja upravna mestna meja je bila namreč vpostav-ljena šele 23. XII. 186532), ko je odstopil Maribor iz policijskih in geografskih razlogov Krčevini pobočje in vznožje Kalvarije ter Piramide, v kolikor si ni pridržal radi naravne lepote ozemlja današnjega parka. Tako vključuje sedaj mariborska občina ozemlje pod vznožjem Meljskega in Stolnega hriba; njena meja poteka po Tomšičevi ulici, mimo parka, po Vinarski ulici in cesti v Kamnico; dalje sledi dolnji Rošpoški vodi in Dravi do stu-deniške brvi, preseka koroški kolodvor in delavnice južne železnice, obkroži bivšo vojaško realko, preseka Befnavsko cesto in sledi od mestnega vodovoda dalje proti severu Tržaški cesti; končno doseže med Mejno in Trdinovo ulico (Pobrežje) Dravo in gre ob njej do vzhodnega konca naseljene Meljske ceste.
Železnica Dunaj-Trst vpliva na Maribor predvsem v trgovskem oziru. Mesto intenzivno zbira poljedelske, živinorejske in vinarske produkte vzhodnega slovenskega Podravja ; v Mariboru pa se razvije tudi predelovanje agrarnih surovin, ki se odpremljajo v industrijski sever. Ko pa otvorijo 1. 1860. železnico Maribor—Franzensfesfe, pomenja to za mesto le še pospešeni trgovski razvoj. Maribor dobi s to progo tudi izredno važen železniško-geografski pomen. Postane centialna točka prog južne železnice med Dunajem, Budapeštom, Trstom in Tirolsko. Čisto naravno je bilo, da se ustanovi na tej pomembni točki na koroškem kolodvoru (jugovzhodno od Studencev) železniška strojna tovarna (1863) z nalogo, da vzdržuje v dobrem stanju železniške vozove in stroje na progah južne železnice do Miirzzuschlaga in Vordernberga, Lienza, Kormina, Trsta, Pulja in Reke ter Siska, Barča in Budapešta. Te delavnice so se popele do strokovne višine ter so stalno zaposlovale in zaposlujejo 1250 uslužbencev. Postale so glavni razvojni činitelj magdalenskega dela Maribora, pa tudi okoliških krajev Studencev, Radvanja in Nove vasi.
Sploh nastopa v drugi polovici XIX. stoletja industrija svojo zmagoslavno pot. Usnjarstvo se razvija v tvorniških obratih ob Dravi, kjer je pod vplivom železniške konkurence propadalo splavarstvo, ter v Orešju radi bližine glavnega kolodvora. Dvigajo se pivovarne. Male mline ob Dravi
3a) Poročilo župana Tappeinerja mesfnemu občinskemu svelu 27. XII. 1867.
io •
sfre parno mlinarstvo; fo se razmahne vsled ugodne promefne zveze, ki jo dobi Maribor po železnici Pragersko—Budapešt z žitnicami na Dravskem polju, v Podravini in Medimurju, ter radi bližine konsumentov v industrijskih alpskih zemljah. Slične predpogoje nastanka ima izdelava mesnih izdelkov in hladilnica, ki sprejema iz juga in vzhoda perutnino, da jo ohlajeno pošilja na sever in zahod. Kakor pa so te industrije izraz trgovine in prometa surovin iz juga in vzhoda proti severu, tako se odraža v umetnem ključavničarstvu, v izdelovanju šivalnih strojev, koles, umetnih kamnov, kario-naže in mila ter v parnem barvanju gospodarski vpliv industrializiranega severa na agrarni jug in vzhod. Po ujedinjenju se končno v Mariboru krepko razmahne zlasti metalurgična, kemična in tekstilna industrija. Industrije imajo svoj sedež predvsem na periferiji mesta in to v magdalenskem in oreškem okraju, izven politične mestne meje pa na Teznem in v Studencih. če vpoštevamo še razmah mestne industrije (plinarne, klavnice), smemo trditi, da je bila industrija tisti činitelj, ki je povzročil gradbeno delavnost in zazidal na vzhodu ves prostor med Orešjem in glavnim kolodvorom, na jugu pa med Studenci in dravskim mostom.
Kakor vpliva na razvoj Maribora proti vzhodu in jugu zlasti industrija, tako pospešuje zvezo starega mesta z glavnim kolodvorom trgovina. Do svetovne vojne je bil Maribor eno glavnih vinskih tržišč alpskega ozemlja tja do Švice; najrazličnejše poljedeljske, vrtnarske in živinorejske produkte pa je pošiljal na sever. Danes mariborska trgovina nazaduje.
Končno je bil v drugi polovici XIX. stoletja tretji razvojni činitelj Maribora razvoj uprave, sodstva, šolstva itd., z eno besedo birokratizacija. Poceni življenje, smotieno stremljenje občine, da dvigne mesto s pomočjo novih uradov, šol i. dr., ter germanizacijska tendenca nekdanje notranje avstrijske politike sta razvila to stran mariborskega življenja. Doba Marije Terezije prinese Mariboru poleg že omenjenega okrožja po propadu ruške gimnazije 1. 1758. jezuitsko gimnazijo. Učiteljišče se razvija od 1. 1792. dalje. Stremljenje, da postane Maribor sedež raznih oblasti, pa se zlasti poživi sredi XIX. stoletja. Ustanove se nižje šole, obrfno-nadaljevalna šola, realka, vojaška realka, sadjarska in vinarska šola ter dvoje učiteljišč. Vsem tem ustanovam postavi mesto do začetka XIX. stoletja v svojem severnem delu nova poslopja. Važnejše za Slovence v narodnostnem oziru ko za razvoj mesta je prenos lavantinske Škofije iz Št. Andraža 1.1859. ter ustanovitev bogoslovnice. Z vsemi močmi podpira mesto stacijoniranje vojaštva. Nekdanjo vojašnico, ki je stala na vzhodni strani Glavnega trga, in bivši Žički dvor nadomesti pehotna vojašnica v Orešju ter pehotna, konjeniška, topniška vojašnica in vojaška realka v magdalenskem okraju. Kot je postala vojaška garnizija za Orešje v mali, je bila za magdalenski mestni del v veliki meri činitelj razvoja. V upravnem pogledu se iz okrožja izza Marije Terezije razvije 1. 1849. mariborsko okrožje /. združenim sodstvom in upravo,
ki je segalo od razvodja med Muro in Dravo do kranjske meje85). Uradniški značaj mesta ne pade niti po 1. 1868., ko se uvedejo okrajna glavarstva ; kajti uprava se loči od sodstva in Maribor postane sedež okrožnega sodišča (1898)35). Slednje se je zgradilo v sredi med Aleksandrovo in Tatten-bachovo ulico ter je pripomoglo k razvoju mesta v tem ozemlju slično kakor moška kaznilnica na Pobrežki cesti.
Iz navedenega se jasno razbere značaj mestnega prebivalstva. Industrijski in vojaški magdalenski okraj imata pretežno delavsko prebivalstvo, ki ga ima tudi Orešje. V starem mestu ter okrog Aleksandrove ceste in glavnega kolodvora prevladujejo svobodni poklici, trgovec, odvetnik, zdravnik. V severnem mestnem delu pa stanujejo pridobitni krogi iz starega mesta in okoliša Aleksandrove ceste ter uradništvo. Le na koroški mestni okraj ni odločilno vplival nobeden naštetih razvojnih činiteljev. Tu živi predvsem mali obrtnik, mali trgovec, delavec pri manjših tvornicah na obeh straneh Drave ter vrtnar. Tako je v tem mestnem delu zunanji izraz prebivalstva najmanj enoten, čeprav omogoča razvoj izglede, da se bo severna stran tega dela priključila severnemu delu mesta, medtem ko utegne postati ozemlje ob Koroški cesti delavski okraj.
Značaj prebivalstva in dobo razširjenja mesta nam jasno kaže zunanjost hiš. Dvonadstropne stavbe prevladujejo med Tattenbachovo, Slovensko ter Maistrovo in Koroščevo cesto, enonadstropne pa so v starem mestu, v Orešju, v magdalenskem, koroškem okraju ter v vilskem delu. Staro n.esto z ozkimi ulicami s srednjeveškimi motivi, z malenkostnim licem in zaprto notranjostjo se lepo loči od hiš, ki so bile zgrajene začetkom ali sredi druge polovice XIX. stoletja. Iz teh veje praktičen duh, arhi-tektonika je razvita le ob oknih, na prekrovih vidimo tupatam baročne motive, sicer pa enostaven neokrašen omet. V lem oziru je značilna Aleksandrova cesta. Pri stavbah, ki izvirajo iz konca XIX. in XX. stoletja do svetovne vojne, se kažejo v arhitektoniki izrazito renesančni motivi. Rustika, balustrade, renesančni motivi ob oknih in vhodih, konzole, pilastri i. dr. se vrste zlasti v severnem delu mesta, v Tattenbachovi ulici in severno od nje, v manjši meri tudi na Frankopanski, Tržaški in Meljski cesti, jako lepo vidimo združeni obe fazi gradbene delavnosti na Slomškovem trgu. Povojne stavbe imajo v piimeri s predvojnimi le značaj boljših podeželskih hiš. Po vojni zgrajeni Kralja Petra trg nam kaže dekorativno slično priprosto sliko kot Aleksandrova cesta.
Najlepše razberemo razvoj mesta iz statistike. Pospešena trgovina dvigne število mestnega prebivalstva 1. 1857.S3) na 7.572, industrija po otvoritvi koroške železnice 1. 1867. na 12.670. Novo nastale ulice nam izdajo smer mestnega razvoja. V tej dobi se oivorijo vse ulice, ki teko s severa k Ale-
33) F. Kovačič, 1. c. p. 352.
3I) A. M a 1 i y, 1. c. p. 4P.
T a p p e i n e rje v o poročilo.
ksandrovi cesfi. Delavstvo, zaposleno v delavnicah južne železnice ustvari 1.1863. „Sfaro kolonijo*. Ofvori se zveza Frankopanske ceste s koroškim kolodvorom, dalje Cesta ob železnici, Krekova ulica in jugoslovanski trg. L. 1870. šteje Maribor 12.822 prebivalcev. Mesto se razvija v istem pravcu na sever in na jug. Na severu se ureja prijetni, a majhni mestni park ter se otvorijo Razlagova, Ciril-Metodova, Maistrova, Koroščeva, Tomšičeva in Vinarska ulica; na jugu Stritarjeva ulica in Nova kolonija; Orešje se širi od nove vojašnice proti glavnemu kolodvoru. L. 1890. šteje mesto že 19.898 prebivalcev (15.950 Nemcev, 2.650 Slovencev). Značilen je na-daljni razvoj. Razvijata se okolici obeh kolodvorov, Studenci in Orešje, ki prirasfeta k mestnemu jedru. Staro mesto napreduje najbolj počasi. Ljudsko štetje 1. 1900. ugotovi v Mariboru 24.601 prebivalca (19.298 Nemcev, 4.602 Slovencev; 24.183 katolikov, 326 protestantov). Najhitreje se zdaj razvija severni del, kjer se grade velika stanovanjska poslopja; počasneje napredujejo oreški, koroški in magdalenski okraj, kjer nastajajo predvsem enosfa-novanjske hiše; medtem pa staro mesto v razvoju zastane.
V	začetku XX. stoletja se pojavi v Mariboru pomanjkanje stanovanj
—	dokaz razvoja —, ki povzroči novo gradbeno gibanje. Razvijejo se novi mestni deli na zahodni strani Koroščeve ulice in ob Kamniški cesti; nastane tu vilska četrt, kakršna se ustvari tudi vzhodno od parka s središčem na Aškerčevi cesfi. Vzporedno z dograditvijo vojašnic začetkom XX. stoletja se za-ziduje ozemlje okoli okrožnega sodišča, zahodna stran Orešja ter južno od Drave Kettejeva, Magdalenska in Koseskega ulica z okolico. Po številu prebivalstva narašča najbolj severna stran mesta, nazaduje pa sfaro mesto; naslaja tu mariborska city. L. 1910. ima Maribor 27.994 prebivalcev (22.653 Nemcev, 3.823 Slovencev; 26.658 katolikov, 1.220 protestantov [vsled gibanja „Proč od Rimal“]).
Pod vplivom mestnega razvoja napredujejo tudi okoliški kraji. Zelo naraščajo Pobrežje, Studenci in Krčevina; Tezno in Nova vas sta nastala koncem XIX. in začetkom XX. stoletja takorekoč iz nič. V okoliških krajih živi v cenejših stanovanjih z vrtovi delavstvo, ki je zaposleno v Mariboru ali v industrijskih obratih predmestij. Povojni prirastek prebivalstva je številčno jak vsled novih industrij na periferiji in birokratizacije v središču; vendar ne povzroči posebne gradbene delavnosti, jugoslovanski Maribor šteje 1.1921. 30.739 prebivalcev (20.374 Slovencev, 6.455 Nemcev, 776 Srbo-hrvatov)3"). Povojno naraščanje mesta obstoja iz graditve stanovanjskih hiš; južno od Drave je usmerjeno na Kralja Petra trg in na južni del Betnavske ulice, na severu pa na ozemlje med Smetanovo in zahodnim delom Koroščeve ulice in vzhodnim delom Kamniške ceste.
Prebivalstvo je naseljeno najgosteje in v največji aglomeraciji na Koroški (1697 prebivalcev), Aleksandrovi (1430), Meljski (1238) in Frankopanski
s‘) „Riječnik mesta“ 1925 sir. 491. — Siccr so vsi podalki o številu prebivalstva — razen kjer je drugače navedeno — povzeti iz krajevnih reperforijev.
cesti (801). Te ceste, ki v njih prebiva ena šestina Mariborčanov, so geografska mestna os, kjer se osredotočuje vse mestno življenje, medtem ko je dravski most geografsko mestno središče.
Vendar kaže Maribor na zunaj - razen v starem mestu, na Aleksandrovi cesti, ob Dravi zahodno od Pristana in v Kolonijah — značaj nedo-zidanega mesta, ki je brez enotne slike. So sicer zazidane predvsem severne, t j. solnčne strani ulic, ki teko od vzhoda proti zahodu, toda na južnih straneh so le manjše stavbe (Aleksandrova cesta), ali pa so sploh prazne (Gregorčičeva, Smetanova, Tomšičeva, Stritarjeva ulica). Mnogo bolj zazidane so ulice, ki potekajo v smeri sever—jug. Toda tu je poleg večnadstropnih še več pritličnih stavb ko v ulicah, ki imajo smer vzhod— zahod (Koroška cesta).
V	narodnostnem oziru je prihajal izza srednjega veka glavni dotok priseljencev iz slovenskega Podravja. Tri četrtine prebivalstva predvojnega Maribora je imelo domovinsko pravico v slovenskih krajih. Pri tem pa ne smemo prezreti, da je bila velika večina mariborskega uradništva importirana iz avstrijskih nemških krajev. Pod vplivom nemške uprave, gospodarsko jakega nemškega delodajalca-podjetnika in organizacijske internacionale se je slovenski priseljenec ponemčeval. Osvobojenje je prineslo v umetni mestni nemški otok, ki ni imel nikdar teritorijalne zveze z nemškim narodnim trupom, slovensko upravo. Nova svobodna država onemogoča pritisk na priseljenca, zato ostane to, kar je bil - Slovenec. Osvobojenje Maribora pomenja tedaj v narodnostnem oziru samö vpostavitev normalnega stanja in odstranitev raznarodevalnega pritiska od strani preje upravno in materialno gospodujočih slojev.
(Nadaljevanje v prihodnjem lefniku).
Resume, — Maribor. I. Die historisch-geographische Entwicklung.
Maribor is! in der Zeit der systematischen Kolonisation Croßkarantaniens als ein Dorf unterhalb der Burg am Pyramidenberge entstanden und zwar in der Umgebung des heutigen Vodnikov trg, wo die Stroßmayerjeva ulica auf die Koroška cesta auftrifft. Da sich die Wasserläufe der Umgebung wegen der Sommerdürre und geringen Wassermenge für die Anlage von Mühlen nicht eignen, konnten sich am flachen Drauufer bedeutendere Schiffsmühlen entwickeln. Zugleich war dies in der Zeit der primitiven Verkehrsmittel der einzige geeignete Landungsplatz für Flöße usw., da die Drau oberhalb Maribors überall Steilufer aufweist, unterhalb der Stadt aber in der Ebene zum breiten Flusse wird, den zu flache Ufer begleiten. Aus demselben Grunde konnte auch später nur hier ein Brückenübergang entstehen.
Da die Mühlen zum Treffpunkt der Bevölkerung aus der Umgebung wurden, entwickelte sich in ihrer nächsten Nähe mit den Anfängen der Geldwirtschaft eine gewerbliche Siedlung (etwa das südliche Ende der heutigen Vetrinjska ulica, den Westteil der Tattenbachova ulica, den Osten des Glavni trg und die südlich davon an der Drau gelegenen Teile der Stadt umfassend). Die östliche Umgebung Maribors liegt im Übergangsgebiet zwischen der baltischen und pan-nonischen Flora. Dadurch wurde infolge der verschiedenen dem Handel zur
Verfügung stehenden Holzarten der Holzverkehr auf der Drau gefördert, zugleich damit natürlich auch das gewerbliche Maribor, das sich nun mit einem Dorfe im Ostteil der heutigen Koroška cesta zu einem Orte zusammenschloß. Als nach den Grafen von Sponheim und den Traungauern die Babenberger und schließlich die Habsburger in den Besitz Maribors kamen, erkannten die beiden letzteren Herrschergeschlechter bald die Bedeutung des Ortes als eines Ausgangspunktes für ihre gegen Süden gerichtete Expansionspolitik. Zugleich besaßen sie hier den einzigen Brückenkopf in der Draugegend, da sich Ptuj im Besitze des Salzburger Erzbischofes und Slovenjgradec in den Händen der Andechs-Meranier bezw. Aquilejas befand. Sie hielten die Entwicklung Ptujs nieder und förderten mit allen möglichen Privilegien den Aufschwung Maribors, das bald den gesamten Holzverkehr nach Osten kontrollieren, den hauptsächlich nach Kärnten gehenden Weinhandel der Slovenske gorice, der Haloze und des östlichen Pohorje dagegen ganz monopolisieren konnte.
Als Wirtschaftszentrum und Brückenkopf entwickelte sich die Stadt in der Richtung auf den Pyramidenberg zu und erreichte über die Gosposka und Vetrinjska ulica bald das Gebiet der heutigen Slovenska ulica. Zu Beginn des XIII. Jahrhunderts wurde Maribor Markt, in der Mitte desselben Jahrhunderts Stadt und wurde als solche zu Beginn des XIV. Jahrhunderts ummauert. Die Stadtmauer ist nie erweitert worden. Sie lief längs der heutigen Stroßmayerjeva, der Gregorčičeva ulica, des Trg Svobode, der Kopališka ulica und dann längs der Drau so, daß ste die Usnjarska ulica aus-, das Minoritenkloster aber noch einschloß. Die stürmische Zeit Friedrichs III. und der Türkeneinfälle sowie die Besitzergreifung Ptujs durch die Habsburger bedeuten das Ende der mittelalterlichen gewerblichen und kaufmännischen Blüte der Stadt; die politische und wirtschaftliche Ausspielung Maribors gegen Ptuj durch die Landesfürsten fiel für immer aus. Einen weiteren Rückgang brachten in der Neuzeit zahlreiche Feuersbrünste und Seuchen sowie die Rückwirkungen der politischen Lage in Ungarn und die günstige wirtschaftliche Stellung des feudalen Großgrundbesitzes, der für die Zölle auf Agrarprodukte sich einsetzte und sie teilweise auch zu erkämpfen wußte.
Erst der Merkantilismus Karls VI., der die große komerzielle Hauptstraße erbaute, sowie die Bemühungen Maria Theresias und Joseph II. brachten eine neuerliche Hebung Maribors in gewerblicher und kaufmännischer Hinsicht. Zugleich begann mit dem Absolutismus Maria Theresias der Zustrom der Beamten.
Den gewaltigsten Aufschwung brachten natürlich im XIX. Jahrhundert die Eisenbahnen. Die Eröffnung der Südbahn gab den Anstoß zur Entstehung des neuen geschäftlichen Mittelpunktes der Sladt in der heutigen Aleksandrova cesta, die der Kärntner Bahn aber brachte die großangelegte Südbahnwerkstätte. Einerseits hob die Südbahn den Handel mit landwirlschaftlichen Erzeugnissen nach dem industrialisierten Norden, andererseits begann sich unter dem Einfluß der Kärntner Bahn in Ma ribor eine landwirtschaftliche Erzeugnisse verarbeitende Industrie zu entwickeln. Der Handel konzentrierte sich in der Altstadt und wie erwähnt, in der Aleksandrova ulica, während die Industrie ihre Anlagen in Orešje in der Nähe des Hauptbahnhofes und in der Magdalenenvorstadt errichtete. Die Vororte Orešje und Studenci wuchsen mit der alten Stadt zu einer Siedlung zusammen. Zugleich hob sich mit den neuen Verwaltungs-, Gerichts-, Schul- und Militärbehörden der birokra-tische Charakter der Stadt. Im Norden der Altstadt und der Aleksandrova cesta entstanden große Zinshäuser mit Beamtenwohnungen, während die Cottageviertel der wohlhabenderen Gesellschaftsklassen unter dem Kalvarien- und Pyramiden-^ berge emporschossen.
Mit der Entstehung des Königreiches der Serben, Kroaten und Slovenen hob sich in Maribor besonders die metallurgische und die Textilindustrie, zugleich entstanden neue Verwaltungsbehörden, da die Stadt zum Sitz des Großgespans erhöben wurde. Sie beginnt sich gegen Süden und Nordwesten stärker auszubreiten.
Den Grundriß der Stadt hat der Verlauf des Drauufers und der Draute-rassen beeinflußt: die Längsstraßen ziehen parallel zu ihnen von W nach O und werden von den Querstraßen fast rechtwinklig durchschnitten, was wieder in der mittelalterlichen Entwicklungsrichtung vom Landungsplatz gegen den Pyramidenberg seinen Grund hat. Maribor ist noch keineswegs verbaut. Die Nordseiten der W-O-Gassen sind wegen der sonnigen Lage mit fast zusammenhängenden Häuserzeilen besetzt, während ihre Südseiten noch vielerorts weite Lücken aufweisen. In der Aleksandrova cesta, ferner nördlich und südlich davon sowie im nördlichen Teile der Altstadt herrschen zweistöckige Häuser vor, während in Orešje, in der Magdalenen- und Kärntnervorstadt sowie im Cottagenviertel die einstöckigen Häuser die Mehrzahl bilden. Die verschiedenen Bauarien weisen auf das Alter der Gebäude hin.
In nationaler Hinsicht strömte im Mitlelalter deutsche und slovenische, in der Neuzeit überwiegend slovenische Bevölkerung in die Stadt. Dank dem regierenden System, der überwiegend deutschen Beamtenschaft und der wirtschaftlich überlegenen Lage der Deutschen fand ein Assimilierungspozeß des slovenischen Elementes durch das deutsche statt. Maribor war vor dem Kriege eine künstlich erhaltene deutsche Sprachinsel. Mit der Entstehung des nationalen Staates der Serben, Kroaten und Slovenen sind die erwähnten Momente entfallen und der Slovene, der jetzt aus der Umgebung in die Stadt zieht, bleibt seiner Nationalität erhalten.
MARIJAN SALOPEK:
GEOLOŠKO PROUČAVANJE I KARTIRANJE U SLOVENIJI GOD. 1926.
•
Počefkom druge polovice prošlog sfolječa proveo je bečki geološki zavod provizorna geološka proučavanja Ausfro-ugarske monarkije, u svrhu izradbe prijegledne geološke karte. Slovenačke krajeve proučavali su lom prilikom M. L i pol d, G. Stäche, T. Zollikofer i drugi.
Nakon tih prvih istraživanja prislupio je pomenuli geološki zavod god. 1884. detaljnom geološkom kartiranju Slovenije.
Ova delaljna geološka proučavanja započeo je bečki geolog F. Teller, a njemu se kasnije pridružiše geolozi F. Kossmat i J. D reg g er. Od loga vremena radili su rečeni članovi državnog geološkog zavoda u Beču, sve od reda Nijenici, godinu za godinom u našim planinama. Ne samo u Sloveniju, nego i u Dalmaciju slao je tadanji c.-kr. državni geološki zavod u Beču, koji je u to vrijeme raspolagao znatnim novča-nim sredstvima i velikim naučnim aparatom, svoje ponajbolje činovnike, kao da je predosječao, da ta proučavanja neče biti dugog vijeka.
Posljedica loga geološkog rada bila je, da sc danas velik dio Slovenije i Dalmacije vidno isfiče, kao geološki ponajbolje proučeno područje naše države.
Nakon oslobodenja oslobodila se je i Slovenija svojih^ dojakošnjih geologa. 1 tako nam blagopokojna majčica Auslrija namre golemo naučno blago. Ipak nije bilo opravdano, da smo i mi ovdje u Sloveniji morali počivali na tim lovorikama dugi niz godina.
Tek godine 1926. odreduje Ministarslvo prosvjefe geološko-paleon-tološkom institutu sveučilišta u Ljubljani poseban kredit za geološko proučavanje i kartiranje Slovenije. Tim stupa geološko proučavanje Slovenije u novu fazu razvoja.
Kako ču još potanje obrazložiti, odlučio sam, da ponajprije posvetim naročilu pa2nju Dolenjskoj, toj geološkoj „terri incogniti“ Slovenije.
Mome pozivu za naučnu saradnju odazvao se je upravo mladenačkim zanosom g. prof. F. Seidl, koji se je jedini od Slovenaca bavio geologijom sedimenlarnih terena, te je sudjelovao i kod geološkog kartiranja prof. F. Kossmal-a u Sloveniji, a od godine 1915. bavi se proučavanjem južne Slovenije. God. 1911. sudjelovao sam kod geološkog kartiranja prof. F. Kossmat-a u julskim Alpama, a kao član zagrebačke geološke komisije radio sam god. 1913. i 1914. u vezi s budimpeštanskim državnim geološkim zavodom u susjednom hrvafskom području lista Čabar-Lož, lako da početak ovogodišnjih geoloških proučavanja u Sloveniji znači u neku ruku nastavak naših več prije započetih študija.
Prema do sada izvršenim geološkim proučavanjima možemo Slove-niju podijeliti u dva dijela. U južni dio Slovenije, koji obuhvata velik dio Dolenjske, t. j. listove specijalne karte: Novo mesto, Višnja gora, Lož i Kočevje, te u preostali sjeverni dio Slovenije sa sjev. Kranjskom i Štajerskom. Geološko poznavanje lih dvaju područja polpuno je različilo.
Dok pomenuti sjeverni krajevi, koji ujedno obuhvataju znalno veči dio Slovenije, važe kao ponajbolje proučeni predjeli naše države, to Dolenjska nije od 60 tih godina prošloga sloleča, pa do godine 1913. geološki prou-čavana.1) Pošto su (a prva geološka istraživanja i kartiranja bila, kako je gore navedeno provizorne prirode, bijaše več unaprijed vjerojalno, da danas više neče podnijeti naučnu kritiku. Ujedno je odnosna budgetna slavka za geološko-paleontološki institut ljubljanskog universiteta usvojena i iz naro-
’) U izvještaju bečkog geološkog zavoda za god. 1913. (Verhandlungen der k. k. geologischen Reichsanstalt, Wien 1914. p. 19) spominje E. T i e t z e medu ostalim i slije-dece: »Auf Ersuchen der k. k. hydrographischen Landesabteilung von Krain, die dortam-tigen Untersuchungen in Unterkrain durch Entsendung eines Aufnahmsgeologen zu unterstützen, wurde der Sektionsgeologe Dr. L. Waagen beauftragt, einen Teil der Aufnahmszeit bis zur maximalen Dauer von 6 Wochen zur Kartierung in jenen Gegenden zu verwenden. Es konnten in diesem Jahre natürlich nur orientierende Begehungen vorgenommen werden. Es hat sich dabei herausgestellt, dass in Unterkrain eine bedeutend grössere stratigraphische Mannigfaltigkeit herrscht, als sie Ende der 50iger Jahre von Lipoid festgestellt wurde, und es wird sich daher nach der Ansicht W a a g e n s die Notwendigkeit ergeben des nächsten Sommers im Kartenblatte Weixelburg-Zirknitz zu beginnen, im Anschluße an die von Prof. K o s s m a t im nördlich angrenzenden Blatte Laibach durch-geführtcn Arbeiten.“
čilih državnih interesa, napose i inleresa državne obrane, pa mi je več i s toga razloga bila dužnosf, da proučavanju Dolenjske priklonim posebnu pažnju, jer su ii krajevi na sjeverozapadnoj granici naše države, kako su (o pokazala i ovogodišnja proučavanja, osfali do danas zapravo geološki nepoznafi.
Prije počefka geološkog karfiranja proučio sam polporom Minisiar-sfva za šume i rude onu naučnu gradu, koja se odnosi na naše krajeve, a pohranjena je na državnom geološkom zavodu u Beču.
Nadalje sam izvršio nekoliko večih prefhodnih ekskurzija u Dolenj-skoj, a nakon (oga sam zajedno s g. prof. F. Seidl-om kroz pel tjedana provodio geološka proučavanja i karfiranja na području lisla Novo mesi o. Zahvaljujuči naročilo ranijim geološkim proučavanjima g. prof. F. Seidl-a u Sloveniji, naš je posao relativno brzo napredovao, i mi smo več ove godine mogli, da znatno promijenimo dosadašnju geološku karfu Dolenjske.
Kao glavne rezultate naših zajedničkih ovogodišnjih proučavanja Dolenjske navesti ču za sada samo slijedeče:
1. U okolišu Novog mesta zaprema do sada ovdje nepoznata jurska formacija znafne prostore. Ovu formaciju izgraduju: grebenski vapnenci, oolilni vapnenci, hidrozojski vapnenci i litonski vapnenci s brojnim oka-menjacima.
2. lstočno Novog mesta zaprema gosavska kreda znatna područja, a slijedi lransgresivno na gornjem juri. To su fliški lapori i pješčenjaci, rudistne breče i rudistni vapnenci, koji su u dosadašnjim geološkim kartama označeni kao trijas. Pružanje slojeva je izrazito dinarsko.
3. Po Lipold-u kao diiuvij označeni sedimenti, koji zapremaju znatne prostore Dolenjske i igraju znalnu ulogu u konfiguraciji terena, pripadaju u največem svom dijelu pliocenu. Medu tim sedimentima su osobito značajni kremeni pijesci i gusti kremeni pješčenjaci, koji polijedrično raspadaju.
1 u tektonskom i morfološkom obziru pružaju ti krajevi mnogo novog i zanimljivog, tako da do sada s nepravom zanemarena Dolenjska neče zaostajati po svojoj geološkoj zanimljivosti za ostalim krajevima Slovenije.
L. Waagen je proučavao god. 1913. hidrografiju ribniško-kočevske kotline i dobro-poljske doline. (Karslhydrographische Mitleilungen aus Unlerkrain. Verhandlungen der k. k. geolog. R.-A., Wien 1914, p. 102.) U toj raspravi ima malo geoloških podataka.
Novija geološka istraživanja na južnom rubu ljubljanskog barja zahvaljujemo F. Kossmat-u. (Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion. Mitteilungen der geol. Ges., Wien, Bd. VI, 1913.)
Državni geološki zavod uBeču nije više mogao nastaviti najavljena i započeta islraživanja u južnoj Sloveniji.
Nadalje spominjem i noviju raspravu F. Seidl-a: Der diluviale See von Prečna bei Novo mesto. Camiola, Ljubljana 1918.
Zalo i s pravom očekujemo, da če i nadležni faktori znati cijenili naporan i samoprijegoran rad geologa, le i unaprijed poduprijeli naša nastajanja u nauči, koja je i koja če bili jedna od glavnih osnovka našeg ekonomskog i lehničkog razvitka.
Resumč — Geologische Untersuchungen und Kartenaufnahme in Slovenien im ]ahre 1926. Von einem großen Teile Sloveniens liegt die geologische Karte nach den seit dem Jahre 1885 durchgeführten Neuaufnahmen der geologischen Reichsanstalt in Wien vor, teils in publizierten Kartenblättern 1 :75.000, teils im Manuskript. Die neue geologische Aufnahme wurde von F. Teller, F. Kossmat und J. Dregger durchgeführt.
Vom südlichen Teile Krains und der südlichen Steiermark bestehen jedoch nur die Manuskriptblätter der alten Übersichtsaufnahme (1856—59), die gegenwärtig bereits veraltet sind.
Das Unterrichtsministerium in Beograd bewilligte nun im Jahre 1926 dem geologisch-palaeontologischen Institut der Universität in Ljubljana einen Kredit zur geologischen Erforschung und Kartierung Sloveniens.
Nach Studien am geologischen, von den früheren Aufnahmen in der geologischen Bundesanstalt in Wien vorhandenen Material und nach Durchführung mehrerer größerer Exkursionen wurde mit der geologischen Aufnahme des Ka1 tenblattes Novo mesto begonnen. Als wissenschaftlicher Mitarbeiter wurde Prof. Ferd. Seidl gewonnen, welcher seit Jahren dem Studium der Geologie Sloveniens oblipgt.
Die von Lipoid und Stäche bearbeitete geologische Manuskriptkarte der erwähnten alten Übersichtsaufnahme konnte nicht als Basis unserer Untersuchungen dienen, und es mußte ganz von neuem begonnen werden.
Als Hauptergebnis unserer gemeinsamen diesjährigen geologischen Untersuchungen in Unterkrain sei derzeit folgendes erwähnt:
1. In der Umgebung von Novo mesto ist die bisher daselbst unbekannte Juraformation weitverbreitet. Sie besteht aus Riffkalk, oolithischem Kalk, Hydrozoen-Kalk und Tithonkalk mit vielen Versteinerungen.
2. Östlich von Novo mesto verläuft ein breiter Zug der Oberkreide in Gosaufazies, transgredierend auf dem Oberjura. Das Streichen der Schichten ist ausgesprochen dinarisch. In dieser Oberkreide spielen die Hauptrolle Flyschmergel und Sandsteine, Rudistenbrekzien und Rudistenkalke. Auf den bisherigen geologischen Karten ist die Gosaukreide als Trias kartiert worden.
3. Die durch Lipoid als Diluvium bezeichnten Sedimente, welche in Unterkrain eine bedeutende Rolle spielen, gehören größtenteils dem Pliocän an. Besonders charakteristisch sind Quarzsande und dichte Quarzsandsteine, welche in polyedrische Bruchstücke zu zerfallen pflegen.
VALTER BOHINEC:
ŽUPANOVA JAMA.
1. poročilo „Društva za raziskavanje jam" v Ljubljani.
(Z t načrlom v lekslu, 1 načrtom in 7 slikami v prilogi).
Slovenska zemlja je svetu znana kot klasična dežela kraškega fenomena že oddavnaj. Ne imenuje jo tako le Knebel, temveč ludi številnim drugim speleologom in morfologom je nudila visoko šolo za njihova raz-
iskavanja. Znanstvena literatura si je prisvojila celo vrsto slovenskih izrazov in označb za kraške pojave kot mednarodne termine, dasi so ti pojavi več ali manj razviti tudi drugod. Sloves našega Krasa kot prve speleološke zemlje na svetu je še vedno neomajan in prav v najnovejšem času ga je zopet potrdila italijanska knjiga o dva tisoč jamah na naši zemlji onstran
meje1)-
Prav v podzemskih jamah pride kraški fenomen do svojega najver-nejšega, včasih naravnost ogromnega izraza. Starejši avtorji so o njih poročali z le težko prikrilo grozo in so polni praznoverja. Človeku 17. stoletja je n. pr. Postojnska jama sedež pošastnih prikazni2) in tudi še 1. polovica 19. stoletja pri opisu jam ne more najti dovolj fantastičnih izrazov za „di-jamanle, ktere je izbrusila uže sama narava“3). Tudi pretiravajo starejši pisatelji glede prehodnosti in prostornosti kraških jam, sicer se ne bi bil 1. 1849. pojavil v časopisih resni načrt nekega dunajskega profesorja, ki je predlagal, naj se zgradi železnica od Ljubljane do Trsta vsaj deloma pod zemljo, pri čemer bi se mogli uporabiti rovi podzemskih jam, Postojnske, Črne, Škocijanskih itd. 1
Šele z 2. polovico 19. stoletja je prišla klasična doba raziskavanja naših jam; imena A. Schmidla, F. H o c h s t e 11 e r j a, F. Krausa, W. Pu ficka, 1. Cvijiča, E. A. M a rt el a, W. Knebla so za vedno zvezana z njo. Večinoma so raziskovalci bili tujci; vodili so jih pa seveda izključno le slovenski domačini, ki so dobro poznali dohode do jam in zlasti hidrografijo dotične okolice. Slovenci smo se za znanstveno delo v podzemskem svetu odločili šele pozno. Kakor ob drugih prilikah, se je izkazalo tudi tu, da posameznik ne more doseči ničesar in tako je prišlo v maju 1.1910. do ustanovitve „Društva za raziskavanje podzemskih jam“ v Ljubljani. Tajnik in duša temu društvu je bil prof. ]. Cerk (1881-1912), ki si je kot znanstveno izobražen morfolog — bil je Pen c kov učenec — zastavil s svojimi „Drenovci“ lepo nalogo, da preskusi Grundovo teorijo o talni vodi v Krasu na naših jamah in da določi hidrografsko razmerje med Krko in Ljubljanico4). Njegova prerana, tragična smrt je naglo prekinila vse te načrte. Poleg dobrepoljske (pozneje dolenjske) skupine društva, ki ji je načeloval, - njeno vodstvo je prevzel za njim učitelj P. Kunaver —, je uspešno delovala tudi kočevska, ki je posvetila posebno pažnjo številnim jamam krog Kočevja. V vrhniški okolici se je kot drzen raziskovalec udejstvoval zlasti učitelj 1. Michler, Cerkovo delo pa je v gotovem smislu nadaljevala hidrografična skupina pod vodstvom inženirja K. Picka. Skušala je z barvanjem in raznimi merjenji razčleniti porečja Ljubljanice, Krke in Kolpe.
‘) L. V. Berfarelli ed E. Boe ga n, Duemila grolle. Touring Club Ilaliano, Milano 1926.
’) Valvasor, Die Ehre deß Herlzoglhums Crain, Laybach 1689, IV 532.
*) E. H. Costa, Postojnska jama, Ljubljana 1863, p. 3 s.
4)	M. Pajk, f Dr. Josip Ceik. Carniola, Nova v.sla III 1912, p. 216 ss.
Vsa ta mnogoobefajoča dela, ki so se izvajala kljub predvojnemu času s prav pičlimi gmotnimi sredstvi, je vojna popolnoma prekinila. Šele 1. 1925. je društvo zopet oživelo pod imenom „Društva za raziskavanje jam“, ki je doseglo v zvezi z ljubljansko univerzo, zlasti pa z vodilno delavnostjo svojega tajnika, univ. docenta dr. R. Kenka, ki mu stojita poleg drugih ob strani kot biolog in preiskovalec kemijskih in bakterioloških svojsfev kraških voda univ. docent dr. A. Seliškar, kot tehnični organizator ekspedicij pa učitelj I. M i c h 1 e r, že v prvem poslovnem letu neoporečne uspehe6)-Medtem ko so se vršila preiskavanja v prejšnjih desetletjih večinoma le z enega znanstvenega stališča (morfološkega, hidrografskega, biološkega itd.), se sedaj prvič pri nas obrača pozornost v enaki meri vsem speleološkim problemom. Speleološki delovni načrti pri tujih avtorjih, ki so, kakor avstrijski Nemci, vodilni v praktični in teoretični speleologiji6)- so nudili tudi nam podlago za .Program za raziskavanje jam*. Sestavili so ga še 1. 1925. od-borovi člani R. Kenk, j. Žurga in V. Bohinec, sledeč pri tem v splošnem geografski metodi. Ker se je ta načrt obnesel tekom približno 80 obiskov raznih jam v Sloveniji in se je po njem vršilo tudi raziskavanje Županove jame pri Grosupljem, o kateri je govor pozneje, navajam v naslednjem njegove glavne točke.
Po vsaki ekspediciji se sestavi zapisnik, če možno še isti ali vsaj naslednji dan, ko so posameznosti še sveže v spominu. Navede se najprej ime jame in morebitni sinonimi, nakar se na kratko opiše njena topografija: lega po politični razdelitvi pokrajine (politični okraj, politična in katastralna občina, parcela v katastru, ime posestnika), lega po orohidro-grafski razdelitvi pokrajine, dostop in višina vhoda jame. Pri opisu dostopa se omeni tudi za obisk jame potrebna oprema (lestve, vrvi itd ). Določi se geološka formacija, v kateri se jama nahaja, in doda opazovanja o petrografskem in tektonskem značaju hribin kakor tudi o destrukciji v jami; slednje je seveda zopet v zvezi z morfološkimi in hidrografskimi opazovanji. Poleg kratkega morfološkega opisa bližnje okolice obsega morfologija j?me predvsem njeno geodetsko izmero (tloris, dolžinske in prečne profile), opis tal, sten, stropa in posebnih tvorb (sige, kapnikov, starih strug in teras, ilovice itd.), ter ugotovitev morebitnih zvez jame z drugimi jamskimi sistemi. Nato sledi hidrografski opis, ki se ozira
1.) na tekoče in stoječe vode (potoke, reke, jezera, tolmune) ter ugotovi pri njih dimenzije (površino, globino), gibanje vode (smer, padec, hitrost, strujo, množino vode), temperaturo (na raznih mestih in v raznih globinah), kemijsko sestavo (zlasti z ozirom na C02, O, CaCOs, koncentracijo H-ionov [določitev PHJ, kakovost dna in zvezo z drugimi vodnimi sistemi (odtoke, pritoke itd.);
5) Prim. (udi moje kralko poročilo v lem letniku Geogr, vestnika p. 121.
6) Prim. G. Kyrie, Aufgaben der Höhlenkunde, Mill. d. G. G. Wien, 62, 1919, p 360 ss.
2.) na „talno" vodo;
3.) na močo ob slenah in na tleh (kapanje s stropa, vlažnost jamske ilovice itd., kar je važno zlasti za jamsko biologijo);
4.) na tvorbo ledu.
jamski meteorolog meri temperaturo zraka v jami, če treba na različnih mestih in v različnih višinah, vlažnost zraka, množino COs v zraku, gibanje zraka (prepih itd., smer in jakost zračnih struj) ter določi končno tudi mejo med svetlim in temnim delom jame (prodiranje dnevne svetlobe v jamo, važno za biologijo 1).
Iz vseh doslej navedenih opazovanj bo mogel speleolog sklepati na genezo jame in morda tudi na vzroke njenega bodočega propada.
Drugi del opazovanj je posvečen biologiji ter poglavju o jami in človeku. Določijo se morebitni fosilni ostanki v jami (paleobiologija), posebno pažnjo pa zasluži zlasti v novoodkritih, po nepoklicanih nabiralcih še ne izropanih jamah njihova sedanja favna in flora (biologija). Spe-leobiolog posveča svojo pozornost živalim in rastlinam na tleh, po stenah, na stropu, pod kamni, v ilovici, pesku in vodi, pri čemer zapisuje natančno nahajališča, ekološke pogoje itd. Zadnje poglavje programa se bavi z odnosom človeka do jame in sicer vprašuje po prazgodovini jame, po tradicijah in pravljicah, ki so o njej razširjene med ljudstvom, in po izrabi jame po človeku: a) ali se jama sedaj kako uporablja? b) ali bi se dala jama narodnogospodarsko izrabiti (ima n. pr. ilovica kako vrednost kot gnojilo, obiskujejo jamo turisti?). Dodatno se še ugotovi, da-li je jama sama ali kak njen del oziroma kaka biološka vrsta v njej potrebna zaščite v smislu varstva prirode.
Samo po sebi se razume, da se v slučaju potrebe objekti skicirajo in fotografirajo. Svetloba najboljših jamskih svetilk je še vedno tako šibka, da se v večjih podzemskih prostorih kar porazgubi; zato odgrne večkrat le fotografska plošča pravilno sliko in omogoča speleologu šele doma ob pozitivu podroben opis tega ali onega jamskega pojava.
Navedeni načrt je mišljen seveda kot maksimalen program. V tej ali oni jami marsikatera njegovih točk sploh ne bo prišla do razprave, v drugi pa se bo zopet izkazala potreba, da se kako točko bolj razčleni oziroma da se doda celo kaka nova, ki v načrtu sploh ni bila predvidena. Na drugi strani pa društvo danes niti še ne more izvajati vseh merjenj in opazovanj svojega programa, ker mu njegova majhna gmotna sredstva še ne dovoljujejo nabave nekaterih dragih aparatov, čolnov in drugih priprav.
Županova jama se nahaja v slikoviti dolenjski pokrajini jugozahodno od Grosuplja, v neposredni bližini Ledenice pod Taborom, ki je v literaturi znana že od Valvasorjevih in Hacquetovih časov sem7).
’) E. Fugger, Eishöhlen und Windröhren. Jahresber. d. k. k. Ober-Realschule in Salzburg 1891, p.30s. Tudi R. Badjura, Vodič kroz Jugoslovenske Alpe, Ljubljana 1922,p. 158.
Svoje ime je dobila po županu v Ponovi	vasi, g.	Josipu	Perme-tu,
ki ima največ zaslug za njeno odkritje.	Pri poselu	dotlej	brezimenega
.brezna“ dne 26. maja 1926 je skušal prodreti naprej in tako odkril doslej neznane podzemske prostore. Hvalevredno	je	dogodek	takoj	javil Muzejskemu društvu za Slovenijo v Ljubljani, ki	je	o tem obvestilo Društvo za
raziskavanje jam. Tekom petih ekspedicij, ki so se vršile 13. junija, 20. junija, 27.-29. junija, 4. julija 1926 in 20 februarja ter 1, marca 1927 je društvo jamo izmerilo in preiskalo v toliko, da je sedaj že mogoče podati njen geografski opis.
jama leži v katastralni občini Liplenje v politični občini istega imena (politični okraj Ljubljana), na posestvu ge. ]. Sever. Dostopna je najlažje z železniške postaje Grosuplje. Pot drži v \l/t ure pešhoje od postaje po deželni cesti v Ponovo vas, odtod pa po poljski in gozdni poti mimo šentjurskega Tabora proti jami Ledenici. Županova jama je približno 100 m oddaljena od nje in leži krog 410 m nad morjem (glej položajni načrt!).
Ledenica sama je v avstrijski specialni karti (22 IX: Weixelburg und Zirknitz) vrisana, v karti 1:25.000 pa označena tudi imenoma. Dostop in sestop se vrši lahko tudi z železniškega postajališča Predolje v 1 uri pešhoje. Vhod v jamo, ki je bil prvotno nezavarovan (gl. sliko 1), je sedaj — zopet po zaslugi župana Perme-ta — zaprt z vrafmi iz železne pločevine na cementnem okviru; v jami sami pa so postavljene na štirih težjih mestih lestve, tako da za njen obisk razen običajne jamske opreme niso potrebne niti vrvi niti lestve. Ključe do vrat hrani župan Perme v Ponovi vasi.
Gorski greben, ki izpolnjuje ozemlje med Sevnico, Bičijo in	Dobravo in
obenem prisili Bičijo, da	ga obide v
velikem ovinku, se od severa proti jugovzhodu vedno bolj viša in doseza na Taboru višino 492 m, v Velikem Ostrku nad Velikimi Liplenjami pa 528 m. Pokrajina kaže s svojimi kratkimi	meandrastimi	vodnimi	toki	v	močvirnatem dolinskem dnu	in s tipično
razvitimi	velikimi	dolinami	zlasti	južno od Ponove vasi pravo	kraško lice.
Vodovje zbira Dobrava, ki izgine v „Mokrinah“ pod zemljo, vendar se pa periodično združuje s kratkim, precej močnim tokom Siče pri Mali Račni. Ker ima Siča podzemsko zvezo s Krko, spada vsa pokrajina krog Gro-suplja in Št. jurija hidrografsko h Krki.
1 492
upar\oy<\ \ ia.ma.\*/\
V
LecLenlca/
”483
o
TOO
300
Položajni načrt Županove jame.
Sl. 1. Prvotni vhod v Županovo jamo.
(Fot. P. Nooikoo).
Sl. 2. Stebra v rovu B,
(Fot. R. Kenk).
ODDELEK. C
/vKod-
, .',(*10 m)'
LegertoLa
sdpniKi
Stopnje -»s Škraplje s io
Skale (Nft ponve ilovica W vi Sine pod vKodom cenjene višine stropa
[batciakin
Sl. 3. Tloris Županove jame.
c, . Sl. 5. Vzhodna stena Blatne dvorane (D). Sl. 4. Velika dvorana (C).	. „ „ ,,	' '
v '	(Fot. R. Kenk).
(Fot. R. Kenk).
Sl. 6. Škraplje v Veliki dvorani. (Fol. V. Bohinec).
Sl. 7. „Kamrica“ v prehodu k dvorani D. (Fol. V. Bohinec).
Sl. 8. Skupina počenih stebrov v prehodu k dvorani D. (Fol. V. Bohinec).
Kakor Ledenica, se nahaja tudi Županova jama v zgornjem triadnem apnencu (dachsteinskem apnencu) in zdi se, da ležita obe jami na prelomni črti, ki jo vidimo jasno ob vzhodnem robu ljubljanskega barja. Proti jugovzhodu se ta črta nadaljuje v Dobrepolju in Strugah, kjer jo, kakor znano, tudi spremljajo podzemske jame (Podpeška jama, Kompoljska jama i. dr.). Zemeljske plasti vpadajo v Županovi jami pod kotom 30° v smeri proti SSW. Skladi so debeli 3/i do 15 m in torej dovolj kompaktni za tvorbo večjih podzemskih prostorov.
Geodetsko izmero jame je izvršil abs. tehn. P. Novikov. Na podlagi njegovih načrtov je narisan tloris, ki ga prinašamo v primerni pomanjšavi v sliki 3 naše priloge. Ker so višine v prostornejših delih jame večinoma le cenjene, profilov nismo mogli narisati.
Vhod v jamo leži na točasno izsekani, le z grmičjem in mladimi drevesi porastli gozdni parceli. Morfološko predstavlja udor na stropu večje votline, ki tvori prvi, doslej domačinom že znani oddelek jame; zaznamovan je v naši skici z A. Udor se je moral izvršiti že pred davnim časom, ker je stožec nagromadenih skal, zemlje, vej in drugih od zunaj v jamo vnešenih predmetov pod njim prav obsežen in kažejo tudi v več vencih po vsej severni polovici sten in stropa votline razporejeni stalaktiti vse znake senilnosti. Čim se je strop udrl, je prenehalo pronicanje vode skozi apnenčeve sklade in s tem tudi tvorba kapnikov. Istočasno se je začelo gibanje zraka med toplimi jamskimi prostori in mrzlim zunanjim ozračjem pozimi oziroma narobe poleti, atmosferilije pa so začele glodati na kapnikih. Voda ne kapa več od njih, postali so sivi in neznatni ter se bližajo popolni destrukciji. Višina votline A znaša od vhoda do najbližje točke dna 9-30 m; prvi raziskovalci so jo morali premagati z vrvjo oziroma žično lestvijo, ki ju pa sedaj nadomestuje čvrsta lesena lestev. Tloris votline predstavlja skoro krožnico s premerom 15—20 m z dvema izrastkoma na vzhodni strani, od katerih se konča eden slepo, medtem ko predstavlja drugi zožujočo se špranjo, po kateri je nemogoče prodreti naprej. Že omenjeni osrednji stožec nasutih skal in drugega materiala pada — odgovarjajoč ekscentrični legi prvotnega udora na stropu — prav neenakomerno proti stenam, najbolj strmo proti severni steni (pod kotom 25°); sicer je položnejši. Najnižje točke votline A se nahajajo naravno ob njenih stenah, najgloblja s skoro 15 m ob vzhodni steni.
Proti jugozahodu se spuščajo tla naglo navzdol v širok, izprva približno r/2 m visok rov B, ki se čimdalje bolj zožuje. Njegov srednji in jugozahodni del se je udrl, pač vsled dveh manjših prečnih prelomov, in tvori s skalami izpolnjeni do 29 m pod vhodom globoki predel med dvema po 3 m visokima stopnjama. Severni prelom je v smeri proti NW ustvaril tudi stranski rov, ki pada v dveh nadaljnjih stopnjah do globine 33 oziroma 39 m pod vhodom, pri čemer znaša višina stropa v njegovem zadnjem oddelku 15 m. Siga prekriva tu velik del severne stene in je ustvarila na
u
njej velike „orgle“, kakor lo Ivorbo pač najbolje imenujemo. Voda kaplja na rob nekoliko iz slene molečega apnenčevega sklada ter leče potem v paralelnih curkih po steni navzdol. Pri tem izloča apnenec ter izoblikuje do tal segajoče »piščali“ orgel, med katerimi pušča precej globoke žlebove. Glavni rov B je v svojem severnovzhodnem delu pokril z velikimi premakljivimi skalami, ves zahodni del pa je zasigan in tu vidimo tudi prve lepše kapniške tvorbe, Prav blizu najožjega mesta rova B, ki je obenem najožje mesto jame sploh (3 m), krasijo strop in jugozahodno steno lepi zveneči zastori, s tal pa se dvigata proti stropu dva vitka bela stalagmita (gl. sliko 2). Levi na sliki je visok 3'80 m in zrastel blizu pod stropom s prav kratkim, tankim stalaktitom.
Očividno je pritekala z apnencem nasičena voda tekom stoletij skozi špranjo v stropu v močnem curku, ki je sicer ustvaril ta lepi stalagmit, a ni imel časa, da bi izoblikoval na stropu odgovarjajoči viseči kapnik. Sčasoma je pa že na poti skozi strop se izločajoči apnenec zadelal špranjo v toliko, da se je sila vodnega dotoka zmanjšala oziroma da je voda ubrala drugo pot; kaplje so pričele padati bolj mirno. Stalagmit je bil zrastel že skoro do vrha, ko se mu je približavala mlada, neznatna stropna cevka in se kmalu združila z njim. Proces danes še ni končan. Steber bo čez gotovo dobo enako debel tudi v svojem gornjem delu, seveda pa ne bo vseboval osrednje cevke, ki sega v normalnih slučajih od stropa do sredine stebra. Navajam ta slučaj le kot primer komplicirane tvorbe kapnikov, ki je povsem odvisna od oblike špranj v stropu in vodne množine, ki priteka skoznje. Obenem nam ta primer lepo dokazuje, kako zmotni so vsi računi glede starosti kapniških tvorb.
Na poti proti zahodni stopnji imamo v več manjših stalagmitih dobre oprimke. Mimo majhnega tolmuna z zasiganim dnom priplezamo do stopnje same, ki poteka na razdaljo 16 m diagonalno preko jame od vzhoda proti zahodu in loči rov B od Velike dvorane C.
Velika dvorana, tretji in največji oddelek jame, je v najdaljšem premeru dolga 54, široka pa 30 m; višino cenimo na nekaterih mestih na 12—15 m. V splošnem leži srednji del dvorane v njeni daljši osi približno 17 m pod vhodom, kar odgovarja višini vzhodnih delov rova B. Njeno dejansko dno se nahaja seveda nekoliko globlje in le tu in tam stopamo faktično nanj. Kajti s stropa so se tekom časa utrgale mestoma ogromne skale, ki napolnjujejo dvorano v obliki nasipa; ta pada proti stenam tu položno, tam strmo, na več msstih ga pa prekinjajo prave stopnje v dolžini in višini več m (n. pr. v vzhodnem in jugozahodnem delu). Vsekakor se nahajajo najnižje točke tudi tu ob stenah in dosezajo ob vzhodni steni 23, ob severni 26, ob južni nad 27 m globine pod vhodom. V jugozahodnem delu dvorane se je tvorila ob steni celo 22 m globoka globel s strmimi, gladkimi stenami; njeno dno je najgloblje mesto v jami sploh, 44 m pod
vhodom ali približno 366 m nad morjem, podatek, ki je važen za presojo hidrografičnih razmer v jami.
Stene so po vsej južni strani dvorane zasigane. Tu so se ponekod (vorile tepe stalaktitne skupine: baldahin, šal, kapelica itd. Skoro vsa severna stena je brez sige, zato pa prepreza strop pravi gozd stalaktikov v najrazličnejših oblikah. Na naši sliki št. 4 so v stropu jasno razvidne neštete razpoke, vzdolž katerih so nastali ti viseči kapniki. Hipoma nam postane ob sliki tudi jasno, zakaj so skale, ki tvorijo tla dvorane, povsod zasigane in se ne da niti najmanjši kamenček odmakniti. Neštete kapljice so na skalah ustvarile vse mogoče tvorbe od tanke gladke kožice iz sige preko bolj grobih zrnatih krovov do ogromnih kapniških skupin — pač odgovarjajoč legi skal, velikosti špranj v stropu, nasičenosti vode z apnencem, vodni množini, toplotnim razmeram, razdalji od stropa in daljši ali krajši dobi procesa. Slika št. 4 nam pokaže poleg visečih kapnikov tudi več stalagmitnih oblik, predvsem v sredini več m visoki beli „Spomenik“ (kot merilo jamska svetilka v sredi na levi). Enako mogočen je v zahodnem delu dvorane drug bel kapnik ogromnih dimenzij. Nedaleč od „Spomenika“ stoji ob steni tik nad zahodno stopnjo rova B skupina „Županovega kapnika“, ki je lep šolski primer za tvorbo stebra. Od dveh blizu skupaj visečih stalaktikov se je desni že združil s spodaj v eno maso zlitima stalagmitoma, levi pa bo do združitve rabil še precej časa. Vse skupaj bo končno tvorilo enoten steber, pri katerem bo pač težko razbrati genezo iz dveh prvotno ločenih visečih kapnikov.
Manjših stalaktitnih tvorb je v dvorani še v izobilju — omenim naj še orglam slične tvorbe na skalah v zahodnem delu dvorane, dasi ne dosegajo izmer „orgel“ v stranskem oddelku rova B. Druga tvorba, ki jo nahajamo v notranjih delih kapniških jam prav redko, a se je v Županovi jami tipično razvila, pa so podzemske škraplje (gl. sliko 6).
Razvile so se prav blizu „Spomenika“ v lepi skupini, ki v svoji izrazitosti nikakor ne zaostaja za škrapljami na kraški površini. Prekaša jih celo po ostrosti svojih robov in globoko zarezanih žlebih, kar lahko razlagamo iz dejstva, da jih je ustvarilo edinole kemično delovanje vode (korozija), ki ga ni motila niti razdirajoča sila zimskega ledu niti drugi vplivi (veter, nagle toplotne izpremembe itd.): jama pač ne pozna insolacije. Velike, zelo propustne špranje morda precej tankega stropa so tu nudile dežnici prosto pot, tako da ni utegnila raztopiti kaj apnenca, temveč prišla z vsem iz zraka vzetim ogljikom naravnost v jamo, a tu izdolbla žlebovje. Vmes so se v stropu seveda nahajale manjše špranje, po katerih je voda šla isto pol kakor drugod v jami. Zato vidimo v sredini naše slike zaobljene stalagmitne oblike, na levo od jamske svetilke (ki služi tu tudi kot merilo), pa celo majhen stalagmit. Škraplje se na levi od fotografirane skupine nadaljujejo v ostrih grebenih, ki] se stekajo z vseh strani v precej globok odtočni lijak.
ti*
Tolmuni sc nahajajo v dvorani trije, dva prav blizu vhoda v dvorano z rova B, trelji pa ob severni steni. Na več mestih leži plast ilovice, zlasti v severnem in jugozahodnem delu.
Iz Velike dvorane držita v zadnji, morda najzanimivejši oddelek jame, v Blatno dvorano D, dva vhoda. Levi jc 5 m širok in nizek prehod z dvema manjšima in eno višjo stopnjo (3 m), medtem ko predstavlja desnega ozek in nizek rov. Stene so, razen vzhodne stene levega prehoda, vseskozi zasigane. Že med obema prehodoma zagrinja steno lep kamenit slap, ki je še obrnjen proti jugozahodnemu delu Velike dvorane.
V	levem prehodu priplezamo kmalu do velike skale, ki se je utrgala s stropa in tvori z njim in z na novo nastalo steno na severni strani rekli bi „kamrico“ (gl. sliko 7), ki nam prav zanimivo tolmači postanek jam s pronicajočo vodo, med katere štejemo tudi Županovo jamo (K neb love Sickerwasserhöhlen B [Zerklüflungshöhlen]8).
Ogljik vsebujoča voda. ki pronica skozi apnenčeve sklade, raztopi velike množine apnenca. Deloma odteka z njim v globlje razpoke, deloma ga pa izloča v obliki Ca C03 kot sigo in kapniške tvorbe. Seveda odnaša voda mnogo več kamenja kot ga more sproti ustvariti in kmalu nastane v skladih votlina s kapniki. Skladi sami so vsled vode razgibani, v globini jim sčasoma zmanjka podlage in zadostuje kak sicer neznaten zunanji povod, n. pr. nenaden pritok večje množine vode ali potresni sunek, da se utrga del stropa, kakor se je to zgodilo v našem slučaju. To se bo pripetilo v začetni razvojni dobi jame tem lažje, ker med steno in stropom še niso mogli zrasti kapniški stebri, ki bi kot opora nadomestili odnešene hribine. Na novem stropu nadaljuje narava svoje delo in vzdolž njegovih razpok nastajajo novi stalaktiti, kakor nam to slika lepo predočuje. Iz teh mladih stalaktitnih vrst, ki jim odgovarjajo na tleh le še neznatne stalag-mitne vzbokline, lahko sklepamo, da se je katastrofa tu pripetila v še nedavni dobi. Verjetno je n. pr., da se je utrgala skala ob ljubljanskem potresu 1. 1895. To ostane seveda le domneva, ker starosti kapnikov niti relativno ne moremo prav ceniti. Saj imamo n. pr. prav na tem stropu na desni zgoraj dva večja stalaktita, ki sta kljub razliki v velikosti najbrž enako stara kakor manjši kapniki v ozadju, dasi moramo pripustiti možnost, da je na njunem mestu bila razpoka	med skladoma	že pred	katastrofo	širja
kakor odzadaj ob glavni steni.
Iz „kamrice“ stopimo skozi	odprtino, ki jo	vidimo	na desni	naše
slike, 3/i m globoko naprej v nov oddelek prehoda. Tu se pojavi ob svitu jamske svetilke na desni strani lepa galerija visečih, stoječih in tudi v stebre združenih kapnikov; nastala je vzdolž razpoke v stropu. Kapniki stoje drug za drugim v ravni črti, brez vsakih izrastkov in so, sodeč po premeru že precej stari. Kakor že prej na nekaterih mestih, leži tu na tleh precej ilovice.
8) W. Knebel, Höhlenkunde, Braunschweig 1906, p. 47
Še mnogo več je dobimo v novem oddelku, v katerega pridemo zopef čez majhno stopnjo. Prvi obiskovalci jame so več cm debelo plast ilovice našli mestoma prekrito s skorjo iz sige, zanimiv začetni stadij zasiganja mehkih tal. Ta skorja, o kateri bo govor tudi še pri opisu Blatne dvorane, obstoja danes žal le še na nekaterih težje pristopnih mestih, ker so jo obiskovalci pogazili in uničili. Posebno pozornost vzbuja v tem oddelku prehoda zahodna stena, ki obiluje na kapnikih najrazličnejše oblike in velikosti (gl. sliko 8, jamska svetilka nudi merilo). Nizki strop je olajšal tvorbo stebrov, zanimivo pa je, da so tu vsi stebri počeni približno v svoji spodnji tretjini.
Če vprašujemo po vzroku tega gotovo redkega pojava, se bo glasil odgovor, da so se pač morala tla, na katerih stebri stoje, znižati nenadoma in to s tako silo, da so stebri počili. Zgodilo se je to morda prav takrat, ko se je v soseščini utrgala velika skala, ki tvori sedaj tla „kamrice*. Ugotovili smo, da se je morala katastrofa zgoditi tam še pred nedavnim časom. Iz ostrih robov razpok v naših stebrih pa lahko sklepamo, da so nastale pravfako šele pred kratkim, ker bi jih vzdolž stebrov tekoča voda sicer pač že zadelala s kalcitom ali vsaj zaokrožila. Verjetno je torej, da sta oba dogodka v medsebojni zvezi, zlasti ker gre za isto steno in se sicer nikjer v Županovi jami ne nahajajo počeni stebri.
Čez strmo stopnjo 3 m zapuščamo ta zanimivi prehod in se spustimo v zadnji oddelek jame, ki smo mu po vsej pravici dali ime Blatne dvorane. Kakor se spušča opisani prehod vedno bolj navzdol proti tej dvorani, tako tudi raste na tleh množina ilovice, v dvorani sami pa pokriva skoro vsa tla z debelo plastjo. Blatna dvorana je nekaj večja od votline A ter ima v glavnem obliko elipse s premeri 24 in 17 m. Tla se spuščajo naglo navzdol proti severnemu koncu dvorane; razlika med najvišjo in najnižjo točko znaša kakih 10 m. Zahodna stena je gola, medlem ko spremljajo^ vzhodno steno mogočne kapniške oblike. Tudi strop je ob razpokah bogat na pravih šopih stalaktifnih tvorb (gl. sliko 8). Sicer je strop v splošnem raven; njegova višina znaša 2—12 m. Ogromni stalagmit, ki ga vidimo v sredini naše slike, meri v obsegu nič manj ko 7 m. Na levi vidimo v manjši kapniški skupini lep primer za tvorbo stebra, slično kakor pri Županovem kapniku v Veliki dvorani. Tudi tu se na levi strani ravno že dotikata viseči in stoječi kapnik, medtem ko se desna dva šele približujeta drug drugemu.
Med to skupino in velikim stalagmitom je kapljajoča voda ustvarila v dnu desnega prehoda iz Velike v Blatno dvorano dva večja in nekaj manjših tolmunov z značilnimi tankimi stenami iz sige in zasiganim dnom. Tudi sicer pokriva siga tla vzhodnega dela Blatne dvorane in preko nje pridemo po precejšnji strmini na severnem koncu dvorane k celemu sistemu tolmunov, ki so se razvili že v prave sigave ponve (Sinterbecken). Povsod v njih stoji voda, zlasti v ponvah na vzhodni strani. Tu se dvorana tudi končuje v slepi špranji, ki je na dnu zasuta z ilovico.
Ilovico je ludi v Blatni dvorani v nedotaknjenem stanju prekril v precej širokem pasu fin krov iz sige. Bil je sicer popolnoma tanek, tako da so ga stopinje obiskovalcev jame uničile, vendar pa dovolj trden, da je vzrastlo na njem več čez pol m visokih stalagmitov, ki si slede čez sredino dvorane drug za drugim in odgovarjajo vrsti stalaktikov v stropu. Brez težave jih lahko odmaknemo od tal. Poleg skorje iz sige nam pa priča njihova velikost, da je vsa ilovica v dvorani starega izvora in da sveža ilovica v njo že davno ni več prišla. Izgleda, da je voda priplavila večino ilovice v dvorano ne s stropa, temveč iz špranje v njenem južnem delu, ki je še danes napolnjena z ilovico. Ker je vsa pregraja med vhodoma v dvorano močno zasigana — prav ob omenjeni špranji imamo lepo kapniško skupino „oltarja“ — smemo domnevati, da je špranjo že pred davnim časom zamašila siga in je morda vsled tega prenehal pritok vode in ilovice skoznjo. Naj bo temu vzrok tudi kaj drugega, vsekakor je siga ob mirni ilovici dobila priliko, da jo je deloma prevlekla s svojo skorjo. Zaradi mokre ilovice je to šlo seveda le počasi; tem hitreje so se pa na enkrat dobljeni podlagi mogli razviti že prej imenovani stalagmiti.
Hidrografske razmere Županove jame so brž opisane, ker v jami ni nobene tekoče vode. Stene so na več mestih mokre in ta voda, ki kaplja mestoma tudi s stropa, se nabira v že omenjenih tolmunih rova B, Velike in Blatne dvorane; odlikuje se povsod v njih po izredni čisfofi. Njena temperatura znaša stalno 8‘5—8'6° C. Mokrota jame je odvisna seveda od zunanjih vremenskih razmer. 20. 6. 1926 in 1. 3. 1927 je n. pr. kapljalo s sten in stropa mnogo več vode kot sicer, ker je bilo v vsakokratnem tednu pred tema dnevoma mnogo dežja; voda torej pronica skozi strop jame s precejšnjo naglico. Tolmuni zlasti pozimi večkrat izsuše, kar omogočuje zasi-ganje njihovih sten in dna.
Meteorološka opazovanja v Županovi jami so se omejevala na merjenje temperature zraka in vlage pred vhodom v jamo in v njenih različnih oddelkih. Vlago smo merili z navadnim lasnim higrometrom. Podatke same prinašam v sledeči razpredelnici:
	Dan	Temperatura z			raka	v C°	Vlažnost zraka v				°/ /o	
		pred jamo	A	B	C	D	pred jamo	A	B	C	D	
	13. 6. 1926			13-5	9’8	(11-0?)			_	98	99	(87 ?)	_	
	20. 6. 1926	16-6	9'8	—	a) 8'8	—	60	99	—	a) 93	—	
					b) 8'6					b) 98		
	28. 6. 1926	191	—	—	8-8	8'8	-	-	—	—	100	
	4. 7. 1926	—	a) 10 6	—	8-7	86	—	99	—	—	—	
			b) 10-2									
	20. 2. 1927	-5	9-7	—	—	8-7	44	94	—	—	93	
Ti podatki sicer ne zadostujejo za podrobnejšo oceno toplotnih razmer v jami, vendar pa razvidimo že iz njih, da so toplotne izpremembe zlasti v njenih notranjih delih majhne, tako da je poleti zrak v jami hladnejši
kakor zrak zunaj nje, pozimi pa narobe. Ob obisku jame 20. 2. 1927 smo opazili, da je precej debela plast snega v širokem pasu krog vhoda v jamo popolnoma skopnela, ker puhti topli jamski zrak pozimi iz vhoda V vseh oddelkih jame je zrak konstantno skoro nasičen z vlago. — Dodatno še lahko pripomnimo, da je pred napravo umetnega vhoda razsvetljevala dnevna svetloba vso votlino A in segala še nekako do polovice rova B.
Glede biologije Županove jame mi sporoča g. dr. R. Kenk sledeče:
„V oddelku A leži dosti strohnelega lesa in dračja, ki na njem rastejo glive. Solitarne netopirje (Rhinolophus) smo našli v oddelkih B in C. Omenjene rastlinske snovi, odpadki netopirjev in ostanki živalskih trupel (domačih živali in manjših sesalcev) so edini neposredni ali posredni vir organske hrane za jamske živali, kvečjemu pride v poštev še mala količina humozne prsti, ki leži na nekem mestu dvorane C in ki jo je prinesla s seboj skozi strop pronicajoča voda.
Favno Županove jame sestavlja razmeroma majhno število živalskih vrst. V oddelku A in B prevladujejo troglofilne živali: pajki, opilionidi, ki prezimujejo v jami in prodirajo do oddelka C, jamske kobilice (Troglo-philus), poleg teh pa smo našli tudi več trogloksenov, ki so le slučajno padli v jamo (Carabus, Salamandra, Rana, Bufo). Pravi troglobiji se nahajajo v oddelkih B, C in D, predvsem Titanethes, Lipura in jamski hrošči.“
O kakih prazgodovinskih najdbah v Županovi jami nismo našli nikakih sledov; verjetno je celo, da se je udor stropa, ki je ustvaril vhod v njo, zgodil že v zgodovinski dobi. Tradicije jama seveda tudi nima, upati pa je, da postane znana v bodočnosti. Na majhnem prostoru je v njej zbranih toliko speleoloških in morfoloških zanimivosti, kot redko kje drugje; poleg tega je lahko dostopna. Zato zasluži vso pozornost in želeti je, da jo me. rodajni činitelji zaščitijo in jo tako ohranijo v vsej prirodni lepoti.
Opomba. Položajni načit Županove jame na str. 160. je izveden na podlagi avstrijske karte 1:25.000. V tlorisu jame (priloga 7) so uporabljena konvencionalna znamenja R. Jeannela in E.-G. Racovifze. Gl. R. Jeannet et E.-G. Racovitza, Enumeration des grotles visilčes. 1913—1917 (6e sčrie). Biospeologica XXXIX. Archives de Zoologie Expžrimentale el Gžnčrale, Tome 57, Paris 1918, p. 214.
Rčsume. — Die Županova jama bei Grosuplje in Slovenien. In Slovenien, das seinen Ruf als klassisches Land des Karstphänomens bis auf den heutigen Tag bewahrt hat, besteht seit 1910 ein Verein für Höhlenforschung. Während des Krieges mußte er seine Arbeiten einstellen, wurde aber 1925 neu begründet und entfaltet seitdem eine rege Tätigkeit, die sich allen speläologischen Problemen zuwendet (Anschrift: Društvo za raziskavanje jam, Ljubljana). Unter den in der letzten Zeit neu entdeckten Höhlen wurde die Zupanova jama bei Grosuplje in Unterkrain in mehreren Expeditionen soweit erforscht, daß im vorstehenden ein Bericht über ihre geographischen Verhältnisse gegeben werden konnte. Die Höhle liegt in etwa 410 m Höhe unweit von der in der Literatur bekannten Ledenica (Eishöhle, vgl. E. F u g g e r 1891, Nr. 48) im Dachsteinkalk und wahrscheinlich an der großen Bruchlinie, die den Ostrand des Ljubljanaer Moores bildet und —
durchwegs von Höhlen begleitet — ihre Fortsetzung im langgestreckten Dobrepolje findet. Den Eingang zur Höhle bildet ein Deckeneinbruch über einem ziemlich geräumigen Hohlraum A (vergleiche den Grundriß auf Tafel 7), von dem man durch den verhältnismäßig breiten Gang B in einen „Großen Saal“ C und von da durch zwei niedrige Verbindungsgänge in den Saal D gelangt. Überall finden sich Tropfsteinbildungen, Versinterungen der Wände, Sinterbecken usw. vor, vornehmlich in den Räumen C und D. Höhlenlehm ist an mehreren Stellen vorhanden, in einer besonders mächtigen Schicht im Raume D. Als besonders interessante Bildung sind Schratten im „Großen Saale“ zu erwähnen, die hinter ähnlichen Bildungen an der Karstoberfläche in nichts zurückslehen und durch ihre messerscharfen Grate und Ränder als typische unterirdische Schratten gelten können. Sie haben ihre Entstehung hauptsächlich der Korrosion zu verdanken und werden nicht wie ihre Schwesterbildungen auf der Oberfläche durch in der Insolation begründete Einflüsse mitzerstört (Abb. 6, Tafel 3). Im linken Durchgang vom Saale C zum Raume D liegt ein von der Decke herabgestürzter Felsblock, an dessen Bruchfläche junge Tropfsteinbildungen verraten, daß der Felssturz erst vor kurzer Zeit erfolgt ist (Abb. 7, Tafel 3). In seiner Nähe finden sich an derselben Wand geborstene Tropfsteinsäulen, bei welchen die scharfen, also noch rezenten Ränder der Bruchstellen einen Zusammenhang mit dem erwähnten Felssturz vermuten lassen (Abb. 8, Tafel 3): wahrscheinlich hat der Stoß eines Erdbebens die beiden Geschehnisse ausgelöst. An zwei Stellen ist der Höhlenlehm mit einer dünnen Sinterdecke bedeckt, auf der Stalagmiten genügenden Halt gefunden haben, aber ohne Schwierigkeit weggehoben werden können. Die Sinterdecke und die Größe dieser Stalagmiten lassen darauf schließen, daß der Höhlenlehm seit langem nicht mehr mit neuem Lehm überdeckt wird, die betreffenden Zufuhrspalten also versintert oder sonst wie geschlossen worden sind. An der Nordwand des Raumes D besteht ein ganzes System von Sinterwannen. Fließendes Wasser gibt es in der Höhle nicht, sie ist also eine Sickerwasserhöhle mit Tropfsteinbildungen (Zerklüftungshöhle) im Sinne Knebels. Das Wasser der Sinterwannen hat eine Temperatur von 8‘5—8‘6° C, während die Lufttemperatur der inneren Teile der Höhle (C, D) zwischen 8-6 und 8'8" C schwankt. Von echten Höhlentieren finden sich in der Höhle Titanethes, Lipura und Höhlenkäfer. Vorgeschichtliche Überreste sind nicht gefunden worden.
Text zu den Abbildungen: S. 160: Lageplan der Župai.ova jama. Tafel 7, Abb. 1: Der ursprüngliche Höh-leneingang. Abb. 2: Zwei Säulen im Gange B. Ab'j. 3: Grundriß der Mö'ile. Tafel 8, Abb. 4: Der »Grosse Saal« (C). Abb. 5: Die Osfwand des Saales D. Tafel 9, Abb. 6: Höhlenschratten im Saale C. Abb. 7: Der Felssturz im Verbindungsgang von Saal C zu Saal D. Abb. 8: Geborstene Tropfsteinsäulen ebendort.
GEOGRAFSKE NOVICE.
Program beograjskega geografskega kongresa od 27.-29. aprila 1927:
27.	aprila od 8’/j—101/, h: 1. Otvoritev kongresa. 2. Dr. Sima Milojevič: Morfologija beogradskog zemljišla. 3. Svetozar Tomič: O predavanju Geografije u sred-njoj školi. 4. Petar Šobajič : Predlog da se ustanovi i sprovede jedinstvena geografska terminologija u srednješkolskoj nastavi. Od 10‘/i—12h: obisk Etnografskega muzeja in Muzeja srbske zemlje. Od 15 do 18h: ekskurzija v Zemun in v Bežanijo.
28. aprila od 81/,—10 '/2 h : 1. Dr. Bo-rivoje Drobnjakovih : Stanovništvo Beograda. 2. Dr. Borivoje Ž. Milojevič: Usavršavanje nastavnika Geografije. 3. Novica Ščep^novič: Predlog da se geografske eksk'TZije u srednjoškolskoj nastavi izvode obavezno. Od 10'/2—12 h : obisk meteorološkega observatorija. Od 15—18h: obisk Vojnega geografskega instituta.
29. aprila od 81/*—10'/, h: 1. Emilo C v e t i č: Teritorijalni razvitak Beograda
od počelka XIX. veka. 2. Dimitrije Bor-devič: Program geografske naslave u srednjoj školi. 3. Vojislav Mladenovič: Predlog da geografska nastava u srednjoj školi bude u rukama samo slručnih na-slavnika. 4. Kraj in čas bodočega geografskega kongresa. Od 10*/2- 12h: obisk botaniškega vrla. Od 15-18h: ekskurzija v dolino Tcpčiderske reke.
Dodatek k opisu Županove jame.
Domnevo, da se je odprl vhod v Zupanovo jamo šele v historični dobi (gl. str. 156), potrjuje, kakor izvemo naknadno, tradicija, ki stavlja njegov nastanek nekako v sredino preteklega stoletja. Izprva le za pest velika odprtina se je sčasoma razširila tako, da so delavci mogli obešati v njo običajni sodček za vodo (barilček), da je voda ostala hladna. Pred kakimi 40 leti je udor postal večji in sčasoma dosegel izmero 1VSX1 m- Tu imamo torej redek primer nastanka vhoda v podzemsko jamo v najmlajši dobi.	V.	B.
Novi jugoslovar ski etnografski časopisi. V proslavo 251etnega obstoja Etnografskega muzeja v Beogradu (1901—1926) se je vodstvo muzeja odločilo za izdajo letopisa, ki je za I. 1926 pravkar izšel z naslovom: Glasnik Etnografskog Muzeja u Beogradu (Bulletin du Musee Ethncgra-phique de Belgrade). To je, če se ne oziramo na velike etnografske zbornike naših akademij, prva periodična publikacija v naši kraljevini, ki se bavi izključno z etnografskimi in etnološkimi problemi. Urednik „Glasniku“ je ravnatelj Etnografskega muzeja v Beogradu dr. B. M. Dr ob n jakovi č. Na str. 110 tega lepo opremljenega lista (vsebino gl. na drugem mestu) nam sporočata dve vrstici, da se nahaja v tisku tudi že 1. zvezek „Etnologa“, periodične publikacije ljubljanskega Einografskega muzeja. Beležimo oboje kot razveseljiv znak napredka in novega dela na doslej pri
nas precej zanemarjenem polju etnografske znanosti.	V.	B.
Slika g. ]ovana Cvijiča, ki jo prinašamo v prilogi št. 5, je reprodukcija po sliki v olju izpod čopiča Uroša Prediča iz 1. 1923. Priobčena je tu prvikrat z blagohotnim dovoljenjem pokojnikove vdove, ge. Cvijičeve, ki ji izrekamo ludi na tem mestu svojo najtoplejšo zahvalo. V. B.
Geografska predavanja na jugoslovanskih visokih v šolah v poletnem semestru 1926 27. (Število tedenskih ur v oklepaju).
Beograd, Univerza : r. prof. P. Vu-jevič: Okeanografija, II. deo (Dinamika, 2). — Meteorologija. Prognoza vremena (2)v— Geografski seminar (zajedno s prof. B. Ž. Milo j e vicem, 2). — R. prof. B. Z. Milojevič: Geografija Jugoslavije, II. de o (3). — Dinarsko Primorje i ostrva (1). — Geografski Seminar (2). — Geografska vežbanja (2). — Geografske ekskurzije.
Ljubljana, Univerza: hon. prof. A. Gavazzi: Geografija Evrope (nadaljevanje, 2).
Skoplje, Univerza: izr. prof. P. S. Jovanovič: Geomorfologija (nastavak, 2). — Antropogeografija Balkanskog Poiu-ostrva (psihičke osobine, nastavak, 1). — Regionalna Geografija, Evropa (1). — Geografska i kartografska vežbanja (1). — Geografski seminar (2). — Oeografske ekskurzije.
Zagreb, Univerza: r. prof. M. Seno a: Opča antropogeografija (2). — Geografija Australije (nastavak, 2). — Vježbe u terenu za 5.- 8. sem. (2). — R. prof. A. Gavazzi: Opčena fiziogeografija (4).— Seminar (2).
Zagreb, Ekonomska visoka škola: r. prof. F. Lukas: Ekonomska geografija (I. sem. 3, II. 2, III. 1, IV. 1). - Historija trgovine (III. 1).
KNJIŽEVNOST.
H. J. LjHHrep: Kypc AcTpoHOMHje (Teopmt «eo). ßpyro, npepatjeHO, nocMpTHO H3flatt>e. IlpeBOA c pycKor op, TneHepajia C. n. BouiKOBHfca. MHHHCTapcTBO BojcKe h MopHapmie. Bojmt TeorpatJiCKH MHCTHTyT. Beorpaa
1925.	Str. XIII+ 316.
Jugoslovanska znanstvena literatura je za dragoceno delo bogatejša. General S. P. Boško v:»,, načelnik Vojnega geografskega instituta in profesor geodezije ne višji šoli Vojne akademije v Beogradu, nam je priredil prevod „klasičnega dela v bogati ruski literaturi te vrste“, klasičnega tudi v toliko, da mu morejo tudi drugi narodi težko postaviti kaj enakovrednega ob stran. Saj je značilno, da je izšlo v boljševiški Rusiji 1. 1922. že drugo, posmrtno izdanje te
knjige v redakciji admirala E. L. Bjalokoza, generala D. D. Sergijevskega in astronoma V. Ahmatova, dasi je bil general Cinger član carske vojske. Brez te knjige bo sedaj tudi pri nas težko izhajal, kdor se misli baviti s problemi astronomije in geodezije; služila bo zato ne le vojaškim strokovnjakom, ki jim je namenjena v prvi vrsti, temveč tudi profesorjem in dijakom na univerzi in na drugih visokih šolah. General Boškovič nam predlaga zaenkrat prvi, teoretični del „Kurza“, medtem ko sta 2. in 3. knjiga v pripravi (2. je že v tisku)!
Delo je pisano v strogo znanstvenem stilu in zahteva znanje višje matematike. Vendar pa upoznava avtor čitotelja z njenimi osnovnimi pojmi, kakor s sferno trigonometrijo, diferencialnimi formulami, verjetnostnim računom, metodo najmanjših kvadratov itd., tako da zadostuje za študij knjige predhodno znanje matematike iz srednje šole. Prvi oddelek uvaja v te računske probleme, drugi pa obravnava že pravo astronomijo, kakor navidezni in resnični položaj zvezd na nebu in njih gibanje, gibanje in obliko zemlje, teorijo astronomske refrakcije, paralakso nebesnih teles, gibanje solnca, meseca in planetov, računanje časa, Keplerove in Newtonov zakon, precesijo in nutacijo, mrke itd. Dodane so tudi različne pomožne tabele.
Zal se je vrinilo v knjigo zelo veliko tiskovnih hib, kijih dodatek popravlja; imajo svoj vzrok v nedostalnostih majhne tiskarne Vojnega geografskega instituta, ki je bila ob stavljenju knjige šele v prvem stadiju svojega razvoja. Drugi in tretji del knjige se bosta tem napakam znala izogniti. Vsekakor moramo „Astronomijo“ pozdraviti z iskrenim veseljem, saj je hvalevredno zlasti tudi dejstvo, da nas seznani z odličnim delom ruske znanstvene literature, ki nam je bila doslej tako rekoč tuja : general Boškovič nam je s tem prevodom dokazal, da niso le nemške knjige dobre.	o. Reja.
Rudolf Badjura: Kozjakovo pogorje nad Dravo. Izdala in založila mariborska podružnica SPD. Maribor 1927. Str. 32. — To je vestno in točno, v smislu avtorjevih večjih predhodnih del izdelan „vodnik po Mariboru, Dravski dolini. Kozjaku, Radlah in Košenjaku“. Geografu bo služil izborno kot kažipot pri morfološkem, klimatološkem, rastlinskogeografskem, topografskem in etnografskem študiju ozemlja, ki ga je doslej opisal kot turist le Frischauf, kot geolog pa deloma Heritsch. Ker je našemu turistu tn geografu kakor tudi slovenskemu znanstvu sploh „Kozjakovo pogorje“ do danes prava terra incognita, priporočamo to delce našega neumornega pisatelja vodnikov še posebej.
Fr. Baš.
Dr. Jovan Krčmar: jadransko more (sa tri karte u tekstu). Dubrovnik
1926.	Str. 48. — Pričujoča knjižica je, kot se uvodoma izraža avtor, naša prva vsestranska oceanografska monografija Jadranskega morja, ki se ozira predvsem na našo vzhodno obal. Podlago ima v dosedanjih izsledkih, ki so jih naši in tuji raziskovalci objavili v mnogih malih razpravah, katere navaja avtor ob zaključku knjižice. Svojo nalogo izpolnjuje še tem bolj, ker je pisana v poljudnem tonu za široko javnost. Z ozirom na snov opazimo v knjigi tri dele. Uvodoma je govor o razprostranjenosti in velikosti Jadrana, o naši obali in otokih. Slede poglavja o samem Jadranskem morju, o njegovem površju, globinah in dnu; druga polovica knjige obravnava končno fizikalna in kemijska svojstva morske vode. Karte med tekstom prikazujejo globine, plimovanje in morske struje v Jadranskem morju. Obžalovati je le, da je nekaterim sestavkom odmerjen preskop prostor. Prodajna cena knjižice (20 Din) je nekoliko previsoka in se bo zaraditega mogla prav med dijaštvom, ki mu je namenjena v prvi vrsti, le malo razširiti.	Savnik.
F. Seidl: Zemeljski potresi pri Črnomlju v zvezi z geološko zgodovino krajine. Z 2 slikama v besedilu. Separatni otisak iz Spomenice u počasi prof. dr. Gor-janovič-Krambergera. Zagreb 1925 (1927?). Str. 27. (O lej zanimivi študiji prinesemo referat v prihodnjem letniku).
I. Rakovec: Doneski h geomorfolo-giji Ljubljanske kotline. Odlomki iz inavgu-ralne disertacije. V Ljubljani, 1927. Sir. 16.
J. U b h j n h : reoMopijjo^omja. KH>Hra Apyra. Ca 155 (})OTorpacj)nja h 5 KapaTa H3B3H TeKcra, 436 cjiiiKa, (})0T0rpa(}iHia h KapaTa y tskctv. Ap>k. LüraMnapHja Kpa-jbeBiiHe Cp6a, XpBara n CnoseHai;a. Beo-rpaa 1926. Str. XIV + 506.
ZJ,p. J.B. ßaHeui: JoBan U«HjHli. ITpe-Beo c neiuKor /Jp. M. p a r n h. Ca pe3H-MeoM Ha eurjiscKOM h 6Ho;inorpaij)HjoM paftOBa JoBaHa HBHjHha. rioceÖHa M3flaK>a Teorpat^cKor ApyiiiTßa. Cb. 1. BeorpaA
1927.	— Sir. 56.
Ap. B. C. PaftOBaHOBHh: JoßaH ljBnjnfc. LberoB HaynHH pa« y lywHoj Cp-■ö n j h . BeorpaA 1927. — Str. 13.
n. Cfl n j e n h e b n h ; JoBaH LjBiijnh. fionyjiapHO npeaaBaibe. npocßerHa Bh-öjinoTeKa 12. M3AaH>e ApyuiTBa flpocBeTe, CipajeBO 1927. — Sir. 32.
S. R. Steinmetz: Die Nationalitäten in Europa. Zeitschrift der Gesellschaft für Erdkunde zu Berlin, Ergänzungshefl II. Berlin 1926. — Str. 67.
Nove sekcije specialne karte 1:100.000. V ciri ici: listi Priština, Lebane, Kumanovo — Skoplje, Kratovo, Strumica — Bevdelija. V latinici: Pirot.
Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor. XXI (1926), 1—2. Slovstvo: J. Mal: Uskočke seobe i slovenske pokrajine (F. K.). — Petrov: Narodopisna mapa Uher z roku 1773 (F. K.). — XXII (1927), 1—2. D. Žunkovič: Krajevni imeni Siopencein Tezno. — Slovstvo: M. Sidaritsch : Geographie des bäuerlichen Siedlungswesens im ehemaligen Herzogtum Steiermark (Fr. Baš). — G. Majcen: Kratka zgodovina Maribora (Fr. Baš). — Fr. Kocbek: Savinjske Alpe (J. Tominšek). — V. Geramb: Volkskunde der Steiermark (Fr. Kotnik).
Planinski Vestnik, Ljubljana. 1926, šl. 2. H. Tuma: Zapodnem. — Št. 5. Isti: Trentski Pihavec 2418 m. — Št. 7. Isti: Slovenska imena v ladinskem in bavarskem narečju.
rjiacHHKreorpatjjCKorßpyuiTBa v Beogradu. Cb. 12 (1926). Razen že v zadnji št. Geogr. v. naštetih posebnih odli-lisov še sledeče razprave: J. U b h j h h : UMpKy^ai^ija BO^e n epo3iija y Kapcty.
— M. CTojaHOBHh: ripnjeAop. — "B. KycejiHHOBHfc: PeceH. — P. [epe-m n h: ByKHH. — C. TpojaHOBufc: Typ h 3y6ap.
Izvješča botaničkog zavoda sve-učilišta u Zagrebu. Drugi svezak. Zagreb 1927. St j. H o r v a 1 i č: Flora i vegetacija otoka Plavnika.
Glasnik Zemalj. Muzeja u Bosni i Hercegovini, Sarajeva. XXXVIII (1926). "B. IT p Otu h: XiiAOOÖHOjiOLUKe n n/iaHK-TOH-CTyAKje Ha je3epniwa BocHe h Xep-i;eroBHHe.
Hrvatski Planinar, Zagreb. XXIII (1927). Br. 1. I. Krajač: Šar-Planina. Br. 2—3. I. Krajač: Šar-Planina. — -i. Ru -bič: Biokovo.
r /i a c h h k Et h o r p a t|) c k o r My-3eja y Beurpany (Bulletin du Musee Etnographique de Belgrade). Kn.nra npßa. BeorpaA 1926. E. UßeTHfc: CTeeaH -CTeB*ia - MnxaijiOBnh. — B. M. ßpo6-h> a k o b h h : ETHorpa<J)CKii My3ej y Beo-rpaAy. — M. KapaHOBHfc: CapajeBCKii ETHorpatjiCKH My3ej. — B. TKajiinfc: ETHorpaiJ)CKH Myaej y 3arpe6y. - H. >K y-naHHh: KpajbeßCKH ETHorpat})CKn My-3ej y JbyöJbaHH. — T. P. "BoplieBHt.: KpaTKH npenieA KOJieKTHBHora paAa Ha eTH0rpa4)CK0M npoynaßaiby Hauiera Ha-poAa. — J- EpAeaaHOBHh: My3ej h yHH-BepcHTeT. — C. TpojaHOBHh: Fna-ma oöeneiKja cpncKor HapoAa. — H. 3era: H3o6n>iajeHe M/iaAHHe Kane y Cp6njn. — B. HajKaHOBHh: ^Ba crapwHCKa cny-naja acHJinje. — E. LUHeBajc: Hobo o6jauiH,eH>e jeuHe cpncKe koacackc ne-CMe. — K. MaHojjiOBak: CßaAÖeHH o6nnajH y Ta^HHHHKy. — P. ycKOKO-b h h HapoAHa HOuiH>a no CTapoBJiauiKHM ceAiiMa oko HßaH.Hi;e. — T. P. Taoolje-BHh: O HapoAHOM neßaity y raijKOM h J a j u, . — li. M<. rieTpoBHh: Bh6/iho-rpat|)nja 3a 1925. h 1926. roAWHy. — C. PajHHeBHh:	CryAeHTCKo	erHO^ouiKo
ApyuiTBO Ha yHHBepcHTeTy y BeorpaAy.
Berichte der Naturforschenden Gesellschaft zu Freiburg i. Br. XXVII/1, 1927. K. Lies: Die Sommerund Herbstregen im Alpengebiete in Abhängigkeit von Wetlerlage und Gebirgs-relief.
Zeitschrift der Gesellschaft für Erdkunde zu Berlin 1926, 9/10. A. Winkler: Das jüngere Entwicklungsbild der Ostalpen. — 1927,1/2. H. Nietsch : Mitteleuropäischer Urwald.
Bolletino della Societa Geo-grafica Italia na, Roma. VI/III, 1926. N. 4. G. Cumin: Appunti geografici sull' isola di Unie e sugli scogli delle Cani-dole (Carnaro). — N. 7. La bonifica del delta del Vardar.
r ji ä c h h k CnoncKor HayiHor flpyuiTBa, Skoplje. Kitura I. 1926. A-H e «e Jb k o b n fc: Ochobc eTH0rp.-eTH0-jiouiKe KapaKTepiiCTiiKe cnoncKor Hapoa-Hor >KiiBOTa. — B. C. Pa^OBaHOBufc: By^KaHCKH neneo y «amoj aeMjbii h Ha Ba;iK. no;iyocTpBy o« epyni;nje Beayßa
1631. roß. — H. K o ui a h h h: HeTimapit Jywne Cpöiije. — J. Ep^e^aHOBiih: npo^ecop BajraHa o „MaKeaoHCKHM Cp-ßiiMa*. — <t>. TyhaH: MiiHepajioiuKO-neTporpa^PKa ripoynaBaita y Jywnoj Cp-6hjh.
GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI.
Na 9. občnem zboru društva dne 28. jan. 1927 je bil izvoljen sledeči odbor: dr. V. Bohinec, predsednik, prof. dr. A. Melik, podpredsednik, slud. phil. M. Dobovšek, tajnik, dr. J. Rus, blagajnik, prof. dr. B. Svetel j, knjižničar, prof. S. Kranjec in asist. O. Reja, odbornika, prof. J. Breznik, prof. dr. R. Savnik in asist. dr. I. Rakovec» revizorji.
Dne 17. jan. je društveni odbor imel žalno sejo za prof. ). Cvijičem, na pogrebu velikega pokojnika pa je društvo zastopal odbornik g. dr. J. Rus. Društvo je tudi odposlalo sožalne brzojavke na pristojna mesta.
Geografsko društvo v Beogradu je naše društvo velikodušno podprlo z vsoto 3000'— Din, ki nam jo je naklonilo na podlagi sklepa društvene seje dne 28. jan. 1927 „kot spomin na pokojnega Jovana Cvijiča“. Naše društvo izraža upravi Geografskega društva v Beogradu tudi na tem mesiu svojo najprisrčnejJo zahvalo za ta res nesebični in bratski čin.
Težke razmere so povzročile, da je zaključna števi ka 2. letnika Geografskega vestnika mogla iziti šele sedaj. Da dohitimo zamujeni čas, bo prihodnji letnik (1927) izšel v dveh dvojnih zvezkih v nezmanjšanem obsegu. Ko vabimo na narcčbo našega 3. letnika, smo uverjeni, da nam ostanejo dosedanji sotrudniki in naročniki zvesti in da nam pripeljejo novih prijateljev in sofrudnikov. Storili bomo, kar bo v naših močeh, da ohranimo list na njegovi znanstveni višini in ga tudi sicer opremimo kar najlepše.
Knjižnica Geografskega društva je lepo napredovala. Knjige so nem darovali gg. R. Badjura, referent za turistiko v Ljubljani, F. Gale, mestni učitelj v p. v Ljubljani, prof. dr. ]. Krčmar v Gružu in asist. dr. I. Rakovec v Ljubljani. Izrekamo vsem svoja prisrčno zahvalo. Geografsko društvo zamenjuje svoj list redno s publikacijami sledečih društev, zavodov itd.:
Beograd, Geografsko društvo. — Beograd, Etnografski Muzej. — Beograd, Vojni Geografski Institut. — Berlin, Gesellschaft für Erdkunde. — Berlin, Hauplverband Deutscher Höhlenforscher. — Firenze, IstitutoJ Geografico Militare. — Freiburg i. Br., Naturforschende Gesellschaft. — Hamburg, Geographische Gesellschaft. — Helsingfors, Societe de Gčographie de Finlande. — Kairo, Socičtč royale de Geographie d’Egypte. — Kjöben-havn, Det kong. Danske Geografiske Selskab. — Lille, Socičtč de Geographie. — Ljubljana, Manjšinski institut. — Ljubljana, Muzejsko društvo za Slovenijo. — Ljubljana, Slovensko Planinsko Društvo. — London, The Royal Geographical Society. — Lyon, Societe de Gčcgraphie. — Maribor, Zgodovinsko drušho. — New York, The American Geographical Society. — Olomouc, Vlastenecky spolek musejni. — Praha, Comile d’organisation de 1’Institut slave. — Praha, Ceskoslovenska-jihoslovenskä Liga. — Roma, Reale Socielä Geografica Italiana. — Sarajevo, Zemaljski muzej u Bosni i Hercegovini. — Skoplje, Skopsko Naučno Društvo. — Sofija, Blgarsko turist, družestvo. — Zagreb, Botanički zavod kr. sve-učilišta. — Zagreb, Hrvatsko Planinarsko Društvo. — Zagreb, Hrvatsko prirodoslovno društvo. — Zürich, Geographisch-Ethnographische Gesellschaft. — Washington, U. S^ Department of Agriculture, Weather Bureau.
3isLartia (Brala Slede 8 Martinčič
v 'Celju
izvršuje vsa v sv«)« sivela« spadajoča Jela okusne in pe kenkuvenčnik cenak
Casino moderno urejena knjigoveznica * izdelovanje sfampilj m Slereolipija
JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V UUBUANI
Veliki stenski zemljevid za urade, šole, pisarne in javne lokale sploh:
Stenski zemljevid Slovenije
po prof. Fr. OreSnu priredil dr. Karl Capudar.
Važne prednosti zemljevida so: Veliko merilo 1:150.000, — jasen, od daleč čitljiv tisk krajevnih imen, — zemljevid vpošteva najnovejSo politično razdelitev: predvsem najnovejše državne meje. pa tudi notranjo razdelitev Slovenije v okrožja (sreze), česar ne nudi še noben drug zemljevid, je pa zelo važno za urade, — znamenja za kraje so popravljena po rezultatih zadnjega ljudskega štetja, — vrisane so tudi nove železnice in ceste — krajevna imena so v skladu z uradno vpeljanimi imeni, — visočine so točno označene.
Zemljevid je sestavljen iz šestih listov in velja nenalepljen Din 120*—
nalepljen na močnejši papir s platnenimi pregibi. „	240*—
na platno nalepljen s palicami pa ........... 360’—
Zemljepisni atlas kraljevine S. H. S. (Ing. V. Novak). Cena Din 48— Dobi se tudi posamezni zemljevidi po Din 8--. Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Sestavil profesor Silvo Kranjec. Cena Din 24-.
(Za višji tečajni izpit zelo priporočljiva knjižica).
Gospodarska geografija. (Dr. Vinko Šarabon). Cena vezani knjigi Din 48’—. Zelo važna in koristna knjiga za učitelje, šole in trgovce. Ceniki knjig brezplačno na razpolago.
Ustanovljena 1.1889.	Ustanovljana	1.1889.
Južnoštajerska hranilnica Celje
v lastni hiši Cankarjeva ulica štev. 11 nasproti pošti.
Sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure in jih obrestuje po kolikor mogoče najvišji obrestni meri. Rentni davek plačuje hranilnica sama.
Hipotekarna posojila in vsakovrstni drugi krediti pod ugodnimi pogoji. — Poštne položnice na razpolago.
ffi©[S]G5©
Za varnost vlog jamčijo okraji:
GORNJI GRAD, SEVNICA, ŠMARJE PRI JELŠAH, ŠOŠTANJ, VRANSKO in rezervni zaklad.
Stani« vloženega denarja nad 225 milijonov Din.
Stanje vioianaga denarja nad 900 mRljonotr kron.
Talofon Stav. 16. Ustanovljena lota 1889. Poitni lok 10.533.
Mestna hranilnica ljubljanska
Gradika ftedionica
Ljubljana
PreSernova ul.
sprejema vloge na hranilne knjižite kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti.
Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči sanje poleg lastnega hranilničnega premoženja Se mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar.
Nail rojaki v Ameriki nalagajo svojo prihranke največ v naii hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen.
Hranilnica daje posojila po nizki obrestni meri na posestva in menice.