NOVO MESTO, 14. NOVEMBRA 1968
ŠTEVILKA 2
SOCIALISTIČNA DRUŽBA HOČE USTVARITI
RESNIČNO ENAKOPRAVNOST ŽENA
Naše zborovanje je posvečeno znamenitemu dogodku iz časov narodnoosvobodilnega boja in revolucije: ustanovitvenemu kongresu Slovenske protifašistične ženske zveze. Petindvajsetletnico kongresa, ki je bil v tem kraju sredi vojne vihre, proslavljamo zato, da znova poudarimo pomen tega dogodka, ki šteje k zgodovinskim dogodkom za našo stvarnost, da počastimo spomin vseh tistih, ki so s svojo krvjo in svojimi življenji darovali največjo žrtev za svobodo svojega naroda in za zmago idej socializma, proslavljamo pa tudi zato, da bi tako še nadalje utrjevali enotnost naše volje in naporov v boju za uresničenje revolucionarnih in socialističnih ciljev.
Čeprav je razlog za današnje praznovanje en sam, politično izredno pomemben dogodek iz narodnoosvobodilnega boja, imamo ob spominu na ta dogodek hkrati v mislih borbeni odpor vsega našega ljudstva, spominjamo se okoliščin, ki so pripeljale do kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze, se od-dolžujemo izrednemu deležu žena in deklet v osvobodilnem gibanju, pa tudi njihovemu neutrudnemu delu v socialistični graditvi.
Težko je s preprostimi besedami opisati zvesto in junaško izpolnjevanje nalog Komunistične partije in Osvobodilne fronte, napore in žrtve neštetih bork, aktivistk, bolničark, kurirk, učiteljic v partizanskih šolah, zapornic v fašističnih ječah in koncentracijskih taboriščih,
19. in 20. oktobra je Dobrnič na Dolenjskem slavil velik dan: po 25 letih so se tu spet zbrale slovenske žene, ki so v tem kraju pred četrt stoletja na ustanovnem kongresu Slovenske protifašistične ženske zveze izpovedale skupaj s svojim narodom, da vodi k svobodi in popolni enakopravnosti ena sama pot. Na osrednji proslavi je govoril predsednik RK SZDL Slovenije Janez Vipotnik, njegov govor pa objavljamo tu v celoti.
kakor ni zadosti tehtnih besed za opis osvobodilnega boja vsega slovenskega ljudstva. Težko je predočiti vso veličino pomoči narodni vojski, pri čemer je sodeloval vsak zaveden Slovenec, vsaka zavedna Slovenka — pri zbiranja denarja, hrane, obleke, obutve, zdravil.
Neizbrisno se je partizanskim borcem vtisnila v srce skrb mnogih žena in deklet za ranjence in žrtve fašističnega nasilja. Junaški odpor Ljubljane, ki pomeni edinstven del epopeje narodnoosvobodilnega boja, je v največji meri slonel na ženah in dekletih Ljubljane. Organizacija zaledja na Dolenjskem, Notranjskem, v Beli krajini, na Primorskem, Gorenjskem, štajerskem in v Prekmurju je bila, ko so bili fantje in možje v partizanih ali v internaciji, pretežno v rokah žena. Prvi organi nove ljudske oblasti so bili pretežno zaupani ženam, kakor tudi izvedba nalog te oblasti. Enakovreden delež žena v narodnoosvobodilnem boju je dokaz globoko revolucionarne vsebine tega boja, ki je prebudil vse sile naroda in jih strnil v enotne tokove boja za svobodo in za novo, lepše življenje.
Aktivno, množično in enakopravno sodelovanje žena v vojni je hkrati postavilo tudi trdne temelje za njihovo politično, pravno in ekonomsko enakopravnost.
Boj za uresničenje enakopravnosti sega daleč nazaj v prve začetke revolucionarnih proletarskih gibanj in je bil vedno sestaven del boja
za pravice delavskega razreda proti izkoriščanju človeka po človeku. Komunistična partija je pri prebujanju zavesti slovenskih delovnih množic vedno poudarjala zahtevo po odpravi izkoriščanja in diskriminacije vsake vrste, zlasti pa vsega tistega, kar je poniževalo žene, ker je s tem poniževalo vse delovne ljudi. Zato je bilo vstopanje žena in deklet v narodnoosvobodilni boj 1941. leta in vsa druga leta vojne zavestno dejanje vključitve v zgodovinsko dogajanje, ki naj bi poleg nacionalne svobode prineslo tudi socialno svobodo in enakopravnost.
SPŽZ JE NASTALA NA POBUDO SLOVENSKIH ŽENA
Za mnoge je bila vključitev v narodnoosvobodilni boj le stopnjevanje njihovega dotedanjega revolucionarnega dela, za večino pa je bil začetek povsem novega obdobja
SLOVENKA
PRVIČ SOODLOČAŠ PRI UREDITVI DOMAČEGA KRAJA
m
Pogled na del zborovalcev na dopoldanski glavni proslavi v Dobrniču, na kateri je govoril tovariš Janez Vipotnik; v ozadju poslopje zgodovinskega doma, v katerem je bilo zgodovinsko srečanje naših žena pred 25 leti
ustvarjalnega zagona, ko so v neponovljivem trenutku stopali v najnaprednejše vrste za obrambo domovine in za njeno, osvoboditev, pa tudi za pravično ureditev položaja delovnega človeka v na novo nastajajoči družbi.
kongres Slovenske protifašistične ženske zveze 1. 1943 v Dobrniču, v tem lepem kotičku slovenske zemlje, je bil že sad velike prizadevnosti organizacije, ki se je oblikovala nekaj prej. Nastala je na pobudo žena. Odločitev izvršnega odbora Osvobodilne fronte pravi:
»Razvoj osvobodilnega boja slovenskega naroda nujno zahteva mobilizacijo najširših plasti ljudstva ter vseh njegovih moralnih in materialnih sil.
Dasiravno je v Osvobodilni fronti združena danes že ogromna večina slovenskega naroda, moških, žensk in mladine, vendar je sedanja doba ;pokazala nujno potrebo, da se Osvobodilna fronta za svojo nadaljnjo borbo razširi v takem obsegu, da bo k podrobnemu delu organizirala ves narod. V ta namen je potrebno,
da se sedanja enotna organizacija Osvobodilne fronte razčleni v mrežo samostojnih delovnih področij, ki bodo vsaka na svojem področju čvrsto povezana v Osvobodilni fronti in s svojo narodno vojsko bolje vršila svoje posebne naloge, našla pot k slehernemu Slovencu in Slovenki. Osvobodilna fronta je pristopila tudi k organizaciji in izgradnji samostojne organizacije slovenske žene. Doslej so slovenske žene in dekleta v Osvobodilni fronti sodelovale bodisi v organizaciji, vojski ali ljudski pomoči. Toda to delo ni bilo izvedeno niti sistematično niti ni ustrezalo posebnim nalogam in zahtevam niti vlogi današnje slovenske žene. Izvršni odbor Osvobodilne fronte je zato sklenil podpreti željo in pobiido naših žena, da se slovenske žene čvrsteje povežejo v svoji protifašistični organizaciji, kakor so to storile žene ostalih jugoslovanskih narodov. V to svrho je Izvršni odbor Osvobodilne fronte sklenil, da se v okviru Osvobodilne fronte ustanovi samostojna ženska organizacija z imenom Slovenska protifašistična ženska zveza.«
Program Osvobodilne fronte je začrtal tudi prihodnji položaj žena v družbi ter perspektivo njihove resnične enakopravnosti. To je dajalo borkam, aktivistkam in članicam Osvobodilne fronte še poseben polet in ognjevitost, da so stopnjevale svojo aktivnost. Da bi še bolj strnile svoje sile za pridobivanje novih borcev, aktivistk in članic Osvobodilne fronte, da bi še bolj stopnjevale napore za izvedbo programa Osvobodilne fronte, so se predstavnice iz vseh delov Slovenije zbrale na osvobojenem ozemlju na svojem kongresu, da bi tako pomagale buditi narodno zavest, krepiti sile narodnoosvobodilnega odpora in osveščati množice za nacionalno in socialno osvoboditev.
»TOVARIŠICE, MATERE, ŽENE, DEKLETA -OD VAS JE ODVISNO...«
Prvi kongres je s svojim delom in sklepi pomenil veliko spodbudo in nov polet vsestranski aktivnosti žena. Slovenska protifašistična ženska zveza ni nastala kot ločena organizacija za reševanje posebnih, ženskih vprašanj, niti ni bila nikakršna transmisija vodstva narodnoosvobodilnega boja za propagando med ženami in za njihovo vključevanje v gibanje. Zrastla je od spodaj, iz neposrednega sodelovanja ljudi v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji in se uveljavljala v oblikah, kakršne sta terjala tedanji položaj in čas.
Boris Kidrič je v svojem govoru slovenskim ženam 1944. leta dejal:
»Tovarišice, od vas je odvisno, kakšna bo morala v zaledju. Od vas je odvisno, kako bomo premagovali težave, koliko bo dobila naša vojska, koliko bo od zaledja dobila kri vaše krvi, vaši možje, otroci, bratje. Od vas je odvisno, kako se bo nadaljevalo delo političnih organizacij tudi tam, kjer so se aktivisti odzvali pozivu na narodno dolžnost in odšli v vojsko... Nas mora prav zdaj navdajati tisti sveti duh požrtvovalnosti, kakor nas je navdajal v prvih letih borbe. Ve ste dolžne, da prenesete tega duha med narodne množice, da aktivizirate vse žene na terenu, da misel izpolnjevanja dolžnosti prodre v vsako hišo, prodre do vsake žene... S preprostim materinskim čutom razumevajte to svojo veliko nalogo do naše vojske, do našega naroda in do domovine. Razvijte ta svoj veliki prirodni in sveti materinski čut za splošnost, v delu za splošnost! Dajte od sebe v tem razdobju vse! To zahteva od vas naša vojska, naše politično gibanje, to zahteva od vas ves naš narod in, slednjič, to zahteva od vas srečna prihodnost naših otrok!«
Kakor v času vojne je bila tudi v povojnem obdobju Slovenska protifašistična ženska zveza pomemben družbeni činitelj. Njen program je bil identičen programu Osvobodilne fronte in delež žena v socialistični
STRAN 16 foOLENJSKI UST — Št.*6^973) — U. noVetrib** *i“968
revoluciji enakopraven del revolucionarnih sil.
Razvoj neposredne demokracije in samoupravljanja je spremenil tudi mesto in vlogo specifične ženske organizacije. Nove razmere so zahtevale, da problemov žena ne ločujemo od drugega, marveč da jih prenesemo v vse družbene in politične organizacije in tam o njih razpravljamo, kajti to so problemi celotne družbe in sestavni del njenih naporov za napredek.
Po drugi svetovni vojni, ko so se stopnjevali napori za napredek človeštva in je vpliv socialističnih sil v svetu naglo naraščal, so vprašanja, povezana z bojem za enakopravnost žena, pričeli reševati kot vprašanja splošnega napredka tudi v mednarodnih organizacijah. Svetovna organizacija Združenih narodov je z vrsto konvencij opozorila na neenakopravni položaj žena v svetu in svetovala državam in vladam, naj uresničijo dejansko enakopravnost vseh državljanov.
Tako so nastale konvencije o ena-pravnem nagrajevanju moške in ženske delovne sile za delo enake vrednosti, konvencija o političnih pravicah žena, konvencija o državljanstvu poročene žene, konvencija o prepovedi diskriminacije na področju zaposlovanja in izbire poklicev, konvencija o privolitvi v zakon v minimalnih letih starosti za sklepanje zakona, o registriranju zakonskih zvez, deklaracija o pravicah otrok, ki govori tudi o zaščiti matere, in končno splošna deklaracija o pravicah človeka, ki pravi, da so pravice človeka hkrati tudi njegova zaščita oziroma da so pravice žene samo del vprašanj enakopravnosti vseh ljudi.
Seveda je od sprejetih načel do njihove uresničitve dolga pot tudi v tistih deželah, ki so brez pridržkov ratificirale konvencije, kajti rešitev teh nalog je odvisna od mnogoterih vprašanj, od razvitosti dežele, stopnje zavesti, njene zgodovinske poti, družbene ureditve, tradicij in podobnega. Toda nesporno je, da v sodobnem svetu enakopravnost žena prihaja na dnevni red čedalje pogosteje in čedalje odločneje in v širokih dimenzijah tudi zaradi omenjenih dokumentov. Nesporno pa je še, da so ti dokumenti lahko nastali tudi zaradi prizadevanj, deleža in naporov, ki so jih slovenske žene in žene drugih narodov in narodnosti Jugoslavije prispevale v svojem boju za svobodo in enakopravnost.
ŽENAM SO ODPRTE NOVE USTVARJALNE MOŽNOSTI
Tako rekoč izjemen položaj, ki ga daje jugoslovanska samoupravna socialistična praksa, samoupravni razvoj naše družbe, ki je v njem delovni človek subjekt družbenega in gospodarskega dogajanja, je tudi ženam odprl nove ustvarjalne možnosti za nadaljnje oblikovanje druž-
benega položaja, ki se po usodnosti zgodovinskega trenutka lahko meri z obdobjem narodnoosvobodilnega boja. Gre za dejansko uveljavljanje njenih pravic, ki so zapisane v ustavi, v zakonih in kodeksih samoupravljavcev.
Družbeni in ekonomski položaj žena pa je zlasti odvisen od njihove lastne angažiranosti in vključevanja v družbeno življenje in družbeno delo. Toda hkrati se moramo zavedati, da je treba izpolniti tudi druge zahteve, kar bo ženam omogočilo enak start tako v družbenem delu kot v proizvodnji in samoupravljanju. Proces do popolne enakopravnosti žena je najtesneje povezan z materialnim položajem naše družbe in razvojem proizvajalnih sil, zato so na današnji stopnji našega razvoja številna določila o enakopravnosti žena še v mnogih oblikah deklarativna in programska. 2ena je pri nas na delovnem mestu in v družbi enakopravna, vendar številne druge strani njenega življenja neprenehoma rušijo uresničevanje te enakopravnosti. Brez enakopravnega sodelovanja žena pri procesu družbene proizvodnje, brez enakopravnega sodelovanja pri razdeljevanju družbenih sredstev ne bo njihove popolne in prave enakopravnosti v družbeni skupnosti.
Problem, ki se zastavlja, je ta, kako ženi omogočiti, da bo srečna mati in da bo otrok deležen vse potrebne nege in individualne skrbi, ne da bi se morala zavoljo materinstva odreči ustvarjalnemu delu in svojemu poklicu. Ekonomska samostojnost žene, njena svobodna opredelitev za poklic, do katerega čuti nagnjenje, in pridobitev kvalifikacij, enak start v zaposlitvi, to je vsekakor osnova za srečno zakonsko življenje in za razvoj in uveljavitev resnične enakopravnosti.
Položaj žene v družbi je sestavni del družbenih odnosov. K popolni enakopravnosti pa ne bomo prišli po poti izoliranega boja žena samih.
Usoda družbene enakopravnosti žene in njene ekonomske 0sv.,0v_ ve je tesno povezana z bojem delavskega razreda, vseh naprednih sil nase družbe, povezana je z bojem za nove družbene odnose, za izvedbo gospodarske in družbene reforme, za nenehno rast produktivnosti, za hitrejše razvijanje znanosti in tehnike, za višjo raven znanja delovnih ljudi, za razvoj samoupravljanja, najgloblje je torej povezana z vsem našim bojem za socializem.
Dejstvo je, da je v Sloveniji med zaposlenimi 41 odst. žena in da smo glede tega na tretjem mestu na svetu. Visoki odstotek zaposlenih žena kaže na njihov ustvarjalni delež pri skupnem bogastvu dežele in pri rasti nacionalnega dohodka, če imamo na Slovenskem sorazmerno visoko življenjsko raven, gre to pripisati predvsem takšni visoki stopnji zaposlenosti žena. Ni treba seveda posebej poudarjati pridnosti in angažiranosti Slovenke nasploh in zlasti prispevka matere, ki ga daje svoji družini in družbi z vsakodnevnimi utrudljivimi gospodinjskimi opravki.
GOSPODARSKA REFORMA JE ODPOR PROTI ZAOSTALOSTI
Ko smo začeli izvajati gospodarsko reformo, smo se usmerili nanjo z enim ciljem in eno mislijo, da spodbudimo ustvarjalnost in delovno zagnanost vsakega človeka, da pospešimo napredek, da nenehno izboljšujemo življenjske razmere. Gospodarska reforma, to je odpor proti zaostalosti, odpor do tiste miselnosti družbe, ki je bila oblikovana v razmerah slabo razvite materialne proizvodnje, nesodobnih metod gospodarjenja in majhne produktivnosti dela. Gospodarska in družbena reforma je boj za samoupravljanje brez pridržkov in brez odstopanja,
Del gostov in domačinov med govorom tovariša Vipotnika
boj za sodobne poglede na vprašanja ekonomike in aruzue.
Enotnost delovnm ljudi glede takšne usmeritve se nam je ponovno izpričala tudi ob nedavnih tragičnih dogodkih na čehoslovaškem. Nedvoumno se je razkrila in izkazala strnjenost Slovencev in drugih narodov in narodnosti Jugoslavije in odločnost, ki je vredna naj večjega spoštovanja — da branimo, kar imamo, kar je nastalo s trudom naših lastnih rok, da branimo tudi našo specifično, samoupravno pot v socializem.
In če nam je pri srcu še hitrejši napredek po začrtani samoupravni socialistični poti, za kar je treba med drugim kar najbolj moDilizirati vse rezerve, ki lahko pospešujejo razvoj, tedaj moramo z veliko preudarnostjo usmerjati sile v tisto, kar osvobaja delovnega človeka vseh oblik ekonomskega in političnega monopola. Spričo dejstva, da je v Sloveniji velik odstotek žena zaposlen, pomeni urejanje ekonomskih pogojev za enakopravno vključevanje žena v proizvodnjo in družbeno življenje na eni strani mobilizacijo znatnih rezerv, da izvedemo gospodarsko in družbeno reformo, kakor pomeni na drugi strani nadaljnji korak v ustvarjanju dejanske enakopravnosti.
O tem pravi tovariš Kardelj:
»Pred nami stoji najvažnejša naloga, da si vzporedno s tem, ko žene čedalje bolj zaposlujemo, sistematično prizadevamo spremeniti položaj družine. To ni samo problem žene, to je družbeni in gospodarski problem naše socialistične družbe sploh. Nemogoče bi se bilo gospodarsko razvijati, nemogoče bi bilo doseči največjo delovno storilnost pri delavcih — ženah in moških — v proizvodnji, če pa bi naše družinsko gospodinjstvo ostalo takšno, kakršno je bilo doslej, kakršno smo podedovali. Toda tega vprašanja ne bomo rešili ne v korist žena in ne v korist skupnosti kot celote, če ga ne bomo začeli reševati s konkretnimi ukrepi.«
V	našem gospodarstvu se še naprej kaže izrazita dinamika zaposlovanja žene v vseh panogah gospodarstva in negospodarskih dejavnosti. Eden temeljnih problemov pri tem pa je, da žene opravljajo pretežno manj kvalificirana dela in da ni dovolj družbenega prizadevanja, da bi izpopolnili njihove delovne sposobnosti, da bi si hitreje pridobivale izobrazbo, večale znanje. Tudi ni dovolj prizadevanja, da bi se uveljavila na odgovornejših mestih v družbi. Zena je mnogo bolj udeležena v proizvodnji in pri ustvarjanju nacionalnega dohodka, kot pa je zastopana v vodilnih, predstavniških organih, v oblasti in političnih organizacijah.
Tudi zaostajanje materialne baze, družbeno-ekonomskih odnosov in samoupravljanja na področju izobraževanja in vzgoje, zdravstva in socialnega varstva, kjer so zaposle-
ne v večini žene, pomeni zadržek v izvajanju gospodarske in družbene reforme.
Slovenska socialistična družba s svojo razvitostjo in z doseženim nacionalnim dohodkom na prebivalca mora imeti pri hitrejšem urejanju naštetih vprašanj bolj učinkovito politiko in večji občutek odgovornosti, ne samo zaradi lastnih koristi, zaradi mobilizacije latentnih energij, in tudi ne samo zaradi ustvarjanja pogojev za učinkovitejši napredek. Naš samoupravni socializem bo toliko privlačnejši, kolikor hitreje bo poleg razvijanja proizvajalnih sil kot osnove vsega napredka reševal tudi vse drugo, kar sestavlja življenje, kar je karakteristično za potrebe sodobne napredne humanistične družbe in sodobnega človeka ter njegovo enakopravnost.
ŽENE
STEBER * NAŠEGA
GA
V	Kostanjevici na rKki so 19. oktobra zvečer odprli razstavo plakatov iz NOB, ob otvoritvi pa je govoril Bogdan Osolnik, direktor inštituta za zgodovino delavskega gibanja, v Ljubljani, kjer so plakate tudi posodili. Dragocene dokumente naše revolucije, ki pa so hkrati tudi pomembno pričevanje o neizčrpni ustvarjalni moči naših umetnikov v letih NOB, si je ogledalo veliko stalnih in občasnih obiskovalcev kostanjeviških prireditev
Odgovornost je tudi na poslanstvu razvitejšega, da z zgledom spodbuja k posnemanju, k zmanjševanju razlik in afirmaciji socializma.
Naša politika mora dati večji poudarek razvoju družbenega standarda prebivalcev, ob sodelovanju družine, staršev, ob angažiranju delovnih ljudi, družbenih organizacij in društev, krajevnih skupnosti ipd. Ne gre seveda za nikakršno podcenjevanje ali spremenjanje osnovnega gibala naše družbe — vsakomur
po njegovem delu — niti ne gre za uravnilovske težnje, marveč za dejstvo, da ob pojavih, ki jih spontano porajajo blagovno-denarni odnosi, ob včasih prevelikem favoriziranju osebnega standarda in s tem odtujevanja človeka zapostavljamo razvoj tistih dejavnosti in ustanov, ki bi s svojim delom utrjevale solidarnost in smisel za skupnost ter blažile razlike med najvišjimi in najnižjimi kategorijami osebnih dohod-
.kov, ki pomenijo osnovni izvor političnega nerazpoloženja delovnih ljudi.
Potrebna je takšna politika celotne družbene skupnosti, ki bolj poudarja vlogo družbenega standarda in njegovo hitrejšo rast, ki bolj poudarja skrb za razvoj služb, ki razbremenjujejo družino v skladu z dinamiko zaposlovanja žena. Potrebna je politika, ki opozarja na večjo skrb za otroško varstvo, da ne bodo diskriminirani otroci staršev, ki manj zaslužijo, potrebna je politika, ki pospešuje hitrejšo graditev predšolskih ustanov in organizacijo celodnevnega bivanja otrok in podobno. Cilj naše družbe je ustvariti enotne pogoje učenja in študija za vse otroke, za vse mlade ljudi, za vsakogar, ki je sposoben in se želi strokovno izpopolnjevati, kakor je cilj družbe, da so delovni ljudje izobraženi in da nenehno izboljšuje kulturno raven.
V konkretnem reševanju otroškega varstva, pa tudi zdravstvene in socialne zaščite sta še vedno prisotni dve skrajnosti: da preložimo breme urejanja teh vprašanj samo na starše oziroma na neposredno zainteresirane državljane, da jih urejamo samo v okviru osebne potrošnje, in na drugi strani, da so to izrazite zadeve države, da jih torej urejamo v okviru splošne potrošnje.
Na področju otroškega varstva, socialnega in zdravstvenega varstva v današnjih pogojih mehanizem delitve po delu ne more rešiti vprašanja. Prepustiti te občutljive zadeve izključno osebnemu standardu neposredno prizadetih ne pomeni preseganja starega tipa družinskega gospodinjstva, pomeni še povečevati razlike v že tako politično občutljivem vprašanju osebnih dohodkov delovnih ljudi. Na drugi strani pa administrativno vzdrževanje, popolno subvencioniranje iz družbenih sredstev ni sprejemljivo, ker pomeni zakonsko prisilo zbiranja sredstev od proizvajalcev in odtujevanje državljanov od neposrednega odločanja pri urejanju teh vprašanj.
Pravičnost je v samoupravni akciji in sodelovanju in v kombinaciji osebnega standarda vsakega zainteresiranega z družbeno intervencijo.
Zato tudi oblikujemo sistemske rešitve, ki ta področja povezujejo z materialnim in družbenim napredkom. Pri tem ne smemo niti podcenjevati niti precenjevati vlogo, ki jo ima osebni dohodek delovnih ljudi pri skrbi za otroke, v socialnem in zdravstvenem varstvu.
V zadnjem času tu in tam Slišimo glasove in nasvete, naj se žena vrne
DRAG GOST IN PRIJATELJ NAŠIH NARODOV, kanadski major Wil-Jiam Jones s soprogo, je bil tudi na srečanju v Dobrniču: na sliki ga vidimo z ženo (levo) v družbi z Maro Rupena in generalnim majorjem Dušanom Švaro; zadaj levo Slavko Kržan, predsednik obč. konference SZDL v Trebnjem (Foto: Slavko Dokl)
v družino, da bo s tem več storjeno za oskrbo in vzgojo, pa tudi, da bomo omogočili zaposlitev prihajajoči delovni sili. Konservativno in malomeščansko potiskati ženo nazaj v družino pomeni zaustavljati razvoj, pomeni konservirati ustvarjalne energije, pomeni odrekati polovici prebivalcev udeležbo pri družbenem delu in samoupravljanju, pomeni zaustavljati zgodovinski boj družbe za enakopravnost človeka.
Jasno je, da to ni način za odpravljanje težav, ki se z njimi srečujemo. Socialistična zahteva ne more biti niti ta, da se žena odtrga od družine in samo družbeno in javno dela, niti ta, da se zapre v družino. Naš cilj je, da ustvarimo dejansko enakopravnost v proizvodnji, družbi in družini.
POT DO NAPREDKA, ENAKOPRAVNOSTI IN BOLJŠEGA ŽIVLJENJA JE LE V BOLJŠEM IN BOLJ UČINKOVITEM DELU NA SLEHERNEM DELOVNEM MESTU
Politika večjega poudarka na družbenem standardu mora teme-meljiti na doslednem nagrajevanju po delu, ki zagotavlja maksimalno produktivnost, torej hitrejšo rast nacionalnega dohodka in s tem tudi sredstev za družbeno potrošnjo. Samo na novo ustvarjena sredstva lahko bistveno pomaknejo stvari naprej. Na drugi strani pa gre za takšno davčno politiko, ki bo zagotovila dosledno izvedbo načela, da ljudje z večjimi osebnimi dohodki tudi več prispevajo za skupne potrebe, da uvedemo progresivno obdavčenje in druge oblike, ki zmanjšujejo socialne razlike in so izraz solidarnosti delovnih ljudi. Tako pridobljena sredstva bodo hkrati prispevala k višanju skupnega, družbenega standarda.
Danes še nimamo natančnih računov o tem, koliko smemo in moremo od skupnega dohodka odmeriti za splošne potrebe, kako in koliko tega bremena porazdeliti na delovno organizacijo, občino in posameznika. Zatrdno pa vemo, da je pot do napredka, do enakopravnosti, do zdravja, do izobrazbe, do vzgoje otrok, do večje gmotne in pravne trdnosti na stara leta v boljšem, bolj učinkovitem delu prav povsod, v tovarni, na kmetiji, v inštitutih. Zavest solidarnosti delovnih ljudi je globoko zakoreninjena. Samoupravno dogovarjanje daje tej zavesti višjo, sodobno raven: podlaga so čisti in vsakomur razumljivi računi. Ne zbiramo denarja v skupne sklade za nekaj daljnega, za neznane cilje, pač pa zato, da bomo od tega vsi skupaj in vsak zase imeli že danes in jutri bolj zdrave, vzgojene in šolane otroke, več izobrazbe, zdravja in socialne trdnosti.
VELIKO JE ODVISNO TUDI OD RAZVITIH KRAJEVNIH SKUPNOSTI
Pri reševanju omenjenih vprašanj pripada pomembno mesto delu in aktivnosti krajevnih skupnosti. Ce vsebino in naloge krajevne skupnosti razumemo predvsem kot razvijanje socialističnih družbenih odnosov in socialističnega samoupravljanja na področjih, ki zadevajo osebni in družbeni sandard delovnih ljudi, potem lahko vidimo v komuni neke vrste organsko integracijo teh procesov in odnosov, ki se v elementarnih, začetnih in osnovnih oblikah razvijajo v krajevni skupnosti. In komuna bo po vsebini dela toliko bogatejša, samoupravni odnosi v njej pa toliko močnejši faktor vsega družbenega življenja> kolikor bolj bodo v posameznih komunah razvite krajevne skupnosti. Delovno področje krajevne skupnosti — osebni in družbeni standard delovnih ljudi — je eno tistih specifičnih področij, na katerem naj bi najprej prenehala oblast države in kjer naj bi se vedno močneje uveljavljalo samoupravno odločanje ljudi, njihovih delovnih in družbenih organizacij.
To je v okviru prizadevanja za socialistične humane odnose med ljudmi poglavitno področje delovanja krajevnih skupnosti. Jasno je, da spada v njihovo delovanje v na j večji meri tudi urejanje vprašanj, ki štejejo v tako imenovano razširjeno družino.
2ena mora biti ne objekt, marveč subjekt družbenega dogajanja, družbenega upravljanja, subjekt v reševanju konflikta med delom in ma-
terinstvom. Odnos do problemov žene in matere ne more biti pater-nalističen v samoupravni družbi. Ni treba iskati in izbirati zaščitnika, na katerega bi prenesli skrbi — naloge je treba reševati z lastno pobudo in s samoorganiziranostjo, vzeti stvari v svoje roke in jih urejati.
2al so bile krajevne skupnosti na Slovenskem že mnogo bolj razvite, kot so danes. Potrebni bodo novi napori, da krajevne skupnosti ponovno ožive, predvsem ob izpolnjevanju nalog, o katerih danes govorimo.
Glavni činitelji in nosilci akcij v krajevnih skupnostih bi morali biti predvsem ljudje, ki tvorijo to skupnost, delovne organizacije, ki morajo skrbeti za člane kolektiva in njihove družine, in občina s sredstvi proračuna in skladov, s katerimi pomaga urejati težave življenja in dela ljudi svojega okolja. Družbeni, politični in oblastni faktorji bi morali z vso pozornostjo pomagati, da bi krajevne skupnosti lahko uspešno delovale. Socialistični zvezi je to pomembno področje delovanja in konferenca družbene aktivnosti žena se pri oblikovanju svoje vsebine in metod dela opira predvsem na te naloge.
VSI SE MORAMO ŠE BOLJ ZAVZEMATI ZA DRUŽBENO UVELJAVLJANJE ŽENA
Družbena aktivnost žena je zmerom večja, čeprav ne dohaja dinamike zaposlovanja. Napredek je čutiti v osnovnih samoupravnih organih, manj pa v višjih predstavniš-
kih telesih, žene so najbolj anagaži-rane na področju zdravstva, socialnega varstva, izobraževanja in vzgoje, manj pa v gospodarstvu, v upravnih odborih, svetih in podobno.
še bolj se moramo zavzemati za družbeno uveljavljanje žena in se boriti proti zaostalemu gledanju, zaostali zavesti in zaostalemu pojmovanju. Nujna je smotrna kadrovska politika, ki bo pritegovala in usposabljala več družbenih delavcev žena in zlasti iz vrst proizvajalk. Naša prizadevanja ne smejo imeti značaja občasnih političnih akcij in boja za odstotke, marveč morajo ob ustvarjanju potrebnih družbenih razmer oblikovati zavest, da gre za pota in smotre osvoboditve človeka. Takšna zavest bo v oporo objektivnim faktorjem, ki vplivajo na družbeni položaj žene in pospešujejo razvoj.
Pred nami so volitve v predstavniške organe. Socialistična zveza je zainteresirana, da so osnovna merila pri izbiri kandidatov njihova politična usmeritev, njihovo znanje, sposobnost, ogretost in privrženost naprednim, sodobnim socialističnim družbenim in proizvodnim procesom. Zainteresirana pa je tudi, da pri kandidiranju pride do izraza sodobna struktura prebivalcev Slovenije tako glede na njihov spol kakor glede na socialno grupacijo.
Ko proslavljamo ustanovitveni kongres Slovenske protifašistične ženske zveze in se ob tem skušamo povzpeti nad vsakdanje težave in skrbi ter pogledati širše na čas in prostor, ki v njem živimo, nas preveva zavest, da je bilo s trudom in napori vseh delovnih ljudi veliko storjeno. Toda človeške želje in zahteve so vedno pred možnostmi. To pa je spodbuda za aktivno delo, ki bo pripeljalo do zaželenih ciljev. V boju za enakopravnost žena je bilo veliko storjeno. želimo še več, želimo se čim hitreje bližati uresničevanju enakopravnosti delovnih ljudi. Zato je potrebno pospešeno ustvarjanje materialnih pogojev, potreben pa je tudi zavestni idejni in politični vpliv družbenih sil za vse faktorje, ki soodločajo v boju za enakopravnost žena. žena, njena vztrajnost, vzdržljivost, njena delavnost, njen globoki čut za materinstvo, njena neomajna želja po svobodi in miru na svetu so bistveni sestavni del družbenih sil, ki težijo k napredku.
Naša revolucija bo tem bolj učinkovita, bo imela tem bolj vnete privržence, bo mladim ljudem zares privlačen vzor, kolikor bolj bo zvesta tistim izročilom, ki so od nekdaj klicala delovne ljudi v napredno gibanje, to pa so izročila svobode, enakopravnosti, demokracije in socializma. V tem so slovenske žene imele nekdaj in imajo danes pomemben ustvarjalni delež.
Naj žive enakopravni delovni ljudje Socialistične republike Slovenije! Naj živi socialistična skupnost jugoslovanskih narodov s tovarišem Titom na čelu!
Spomenik narodnega heroja Jožeta Slaka-Silva, ki ga je v Dobrniču slovesno odkril podpredsednik republiške skupščine SRS tovariš dr. Jože Brilej
NA ŽIVLJENJE NARODNEGA JUNAKA
JOŽETA SLAKA SMO PONOSNI VSI SLOVENCI
O narodnem heroju Jožetu Slaku-Sihu, rojenem v Dobrniču na Dolenjskem, je dobrniški mladini in številnim gostom ob razvitju prapora pionirske organizacije 20. oktobra dopoldne govoril Ivan Kreft, ki je o pokojnem junaku povedal:
Vaš pionirski odred, ki nosi ime narodnega heroja domačina Jožeta Slaka, s partizanskim imenom Silvo, ima danes pomemben praznik, saj bo dobil pionirsko zastavo.
Vi vsi ste že marsikaj slišali o delu in življenju Jožeta Slaka, ki se je pred 66 leti rodil tu blizu na Gornjem
vrhu v družini, kjer je bilo deset otrok. Jože je bil ukaželjen, zato je po osnovni šoli obiskoval še gimnazijo v Novem mestu in trgovsko šolo v Ljubljani. Tam je dobil tudi prvo službo pri Zadružni zvezi, toda kmalu jo je izgubil.
Osebno sem ga spoznal šele, ko se je prvič vrnil iz zapora konec 1935., čeprav sem po njegovi aretaciji stanoval nekaj časa v njegovem stanovanju v Ljubljani na Vodovodni cesti. V tisti hiši sta bili še dve družini, ki sta bili tesno povezani s Slakom in sta z njim politično sodelovali. Od obeh družin sem že takrat zvedel marsikaj,
DOLENJSKI LIST — $t. 46,^973) — 14. novembra 1^8 STRAN 17
fcar je dokazalo, da je bil Jože Slak eden izmed najbolj predanih predvojnih revolucionarjev. Tako sem ga začel zelo ceniti, ko ga osebno še sploh nisem poznal. Njegova požrtvovalnost' tako rekoč ni poznala meja. Tako zelo se je lahko razdajal le človek, ki je trdno sklenil, da bo vse svoje življenje zavestno posvetil osvoboditvi človeka. Kot tak je imel močan vpliv na vso svojo okolico, ki jo je najprej pridobil, potem pa tudi miselno preusmeril. To je bilo v času, ko je partija že našla pravilen odnos do kmečkega ljudstva, ki je bilo takrat tudi v Sloveniji še v večini. Jože Slak je prišel do spoznanja, da je tudi kmečko ljudstvo pripravljeno sodelovati v revolucionarnem boju za ljudske pravice. To je potrdilo leto 1935, ko je v maju blizu Dragatuša v Beli krajini padel icmet Miha Gorše, nato septembra v Ljutomeru mali kmet Alojz Mavrič, za njim na Bizeljskem Premelč in na Gorenjskem Erlah. Med slovenskimi kmeti je postal Slak eden najaktivnejših, v trebanjskem predelu Slovenije pa edini politični delavec. Neprizanesljivo se je boril tudi proti razsipništvu in zlorabam. Sam mi je pripovedoval, da je zgubil prvo službo zaradi tega, ker je kot nadzornik odkril v Hranilnici in posojilnici v Dobrniču nepravilnosti.
Poiskal si je novo delovno mesto na okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani. To službo pa je izgubil, ko ga je policija prijela zaradi političnega delovanja.
Politično se je začel udejstvovati v mladinskem krščanskosocialističnem krogu in se je vse bolj približeval Zvezi komunistične mladine in sami partiji. Krščanskosocialistično mladinsko revijo »Mladi plamen« je urejeval in usmerjal vse bolj v smislu marksistične miselnosti. Pomembnost njegovega dela je bila v tem, da je v času, ko se je partija začela obnavljati, povezoval mladinsko gibanje z Zvezo komunistične mladine. Zaradi take njegove dejavnosti ga je partija leta 1933 sprejela v svoje vrste. Tako je Slak partiji odprl pot do tistega delavstva, ki še ni bilo razredno zavedno, hkrati pa so tako nastale nove možnosti za hitrejše obnavljanje partije, ki so jo močno oslabili udarci monarhofašistične diktature. Partijo so okrepili novi kadri, med katerimi je bil Slak najpomembnejši. Ob prelomu s Slovensko ljudsko stranko je namreč Slak pripeljal v partijo kar celo skupino sodelavcev revije »Mladi plamen«. V klerikalnem vodstvu je zato nastal preplah.
Kot sem že omenil, je bil Jože novembra 1934 prvič aretiran in nato obsojen na eno leto robije v Sremski Mitroviči. Pol leta po vrnitvi iz zapora je bil ponovno aretiran in obsojen na 10 mesecev zapora. Izpustili so ga aprila 1937.
Za take ljudi, kot je bil Slak, odkar se je politično približal komunistom, v stari Jugoslaviji seveda ni bilo več službe. Kjerkoli je poskusil, povsod so ga odklonili. Jože pa je imel dobrega brata Lojzeta, ki je tudi padel kot partizan ob koncu vojne na Koroškem pri Borovljah, pa tudi do-
bro sestro Francko ter prijatelje. Vsi ti so mu pomagali, kolikor so mogli.
Med Jožetovimi dobrimi prijatelji je bil razen Lada Kozaka in Maksa Stermeckega tudi Boris Kraigher, ki je bil takrat študent gradbene stroke. On mu je naredil načrt za mlin. Ker z bratom Lojzetom nista imela dovolj denarja, sta lahko uresničila le del tega, kar je bilo predvidenega v Kraigherjevem načrtu. V mlinu sta morala delati oba brata: Lojze je mlel, Jože pa je upravljal motor. Naj mimogrede pripomnim, da je družba, ki se je zbirala pri Ladu Kozaku v Ljubljani, marsikdaj jedla žgance iz moke, ki jo je prinesel Jože iz svojega mlina v Ljubljano. To pa ni bilo le zaradi tega, da bi Slaku z nakupom njegovih mlev-skih izdelkov materialno pomagali, ampak je bila velika malha z moko tudi izkaz za njegova potovanja v Ljubljano, Novo mesto ali drugam. Maks Henigman iz Dolenjskih Toplic je bil
Jože Slak-Silvo, dobrniški rojak, fotografiran pred zadnjo vojno (Fotoarhiv Dolenjskega lista)
nam, predvojnim komunistom, s svojim kamionom vedno na razpolago za razne prevoze, največ pa je prevažal prav Slaka. Ob lepem nedeljskem vremenu sta s kamionom obredla vasi od Stične do Kostanjevice in tako vzdrževala zvezo z zaupniki delavsko-kmeč-kega gibanja pod vodstvom partije. 2e pred svojo prvo aretacijo je Slak širil po Dolenjski časopis »Ljudska pravica«, ki je začela izhajati v Lendavi jeseni 1934. Cez tri leta je razširjal »Kmečko slogo«, ker je bila »Ljudska pravica« prepovedana, sodeloval pa je tudi pri kmečki komisiji CK KPS in bil tudi član okrožnega komiteja KPS za Dolenjsko. Omenjene dolžnosti dokazujejo, da je imel polno zaupanje partije, imel pa je tudi zaupanje kmečkih množic. To pa zaradi tega, ker je bil nadvse požrtvovalen, nesebičen in do skrajnosti skromen. Njegovo življenje je bilo skoraj bedno, pogostoma je stradal, ker je svoje
zadnje dinarje porabil za potrebe po-litičnega dela.
Dejstva, ki sem jih omenil, dokazujejo, kako je uspelo povezati v okviru delavsko-kmečkega gibanja vse predele Slovenije, od Dolenjske, Gorenjske, Notranjske do Štajerske s Pomurjem. Kot je Dolenjska imela svojega Jožeta Slaka in Bela krajina Franca Špeharja, je imela štajerska svojega Jožeta Lacka in dr. Jožeta Potrča, Prekmurje pa Stefana Kovača. Od vseh, ki sem jih omenil, je bilo Slakovo delo najtežje.
Z Jožetom sva se zadnjič videla, ko je v Novem mestu prestajal devetmesečno zaporno kazen, na katero so ga obsodili v avgustu 1940. Takrat je bil upravnik novomeškega zapora Son-nenwald, ki sem ga poznal še kot upravnika ivrriborskega zapora, pa mi je tako dovolil razgovor z Jožetom.
Kar se je z Jožetom dogajalo pozneje, vem le iz pripovedovanja drugih, ker me je vojna zajela v Makedoniji.
Jože je kot član novomeškega okrožnega komiteja 1941 organiziral OF po vaseh okoli Dobrniča, hkrati pa tudi borbene skupine, s katerimi je že poleti 1941 napadel italijanske patrulje. Septembra je postal prvi komisar novomeške partizanske čete na Brezovi rebri, ki je napadla Nemce v Bučki. Isto zimo je pomagal Duletu organizirati in voditi sprejemno partizansko bazo na Frati pri Ajdovcu. Spomladi 1942 je bil namestnik bataljonskega komisarja zahodnodolenjskega odreda, od junija do roške ofenzive pa je bil komisar partizanskih delavnic na Rogu. Po roški ofenzivi je bil na terenskem delu na Dolenjskem. Februarja 1943 je padel z nekaterimi tovariši v italijansko zasedo v Dolnji Straži. Ker je obležal ranjen, se je sam ustrelil, da ne bi prišel živ v sovražnikove roke.
Zaradi svojih osebnih vrlin je bil Slak povsod, kjer so ga poznali, eden najbolj priljubljenih političnih delavcev, pozneje pa partizanov, saj so vsi cenili njegovo skromnost, požrtvovalnost in borbenost.
Kar nas je starejših, vemo, kako je bilo pred narodnoosvobodilno vojno, kako globoke korenine je imelo politično nazadnjaštvo celo v mestih, pa tudi v teh krajih, kjer je bil doma Jože Slak. Zato ima delo, ki ga je opravil on, izreden pomen, saj je iz zavesti kmečkega človeka iztrgal strah pred novim, nepoznanim in ga osvobodil pritiska preteklosti in zaostalosti. S tem pa je bil zadan predvojni reakciji v teh krajih tak udarec, da si ni več docela opomogla.
Slak je z odločnim nastopom in s svojo kmečko širokogrudnostjo tudi pomagal, da se je partija osvobodila ozkosti ter krenila na široko pot boja za osnovne pravice delovnih ljudi. Vse to pa je bila dobra priprava za spopad s fašizmom.
Dragi pionirji in pionirke! Bodite skupaj s svojimi vzgojitelji ponosni, da se imenuje vaš odred po domačinu, narodnem junaku Jožetu Slaku, na katerega smo ponosni vsi zavedni Slovenci!
IVAN KREFT
V SPOMIN ANTONU LAVRINU
(Slavnostni govor ob odkritju spominske plošče na skladateljevem rojstnem domu na Vinjem vrhu, 13.X.1968)
Letos mineva 60 let, odkar se je v tej hiši, kjer danes odkrivamo spominsko ploščo, rodil slovenski skladatelj Anton Lavrin, ki smo ga natanko pred tremi'leti spremili na zadnji poti. Spokojno je bilo slovo od človeka, ki je vse svoje življenje posvetil glasbi. Njegovi rojaki, znanci in prijatelji iz brezskrbnih otroških let se morda še spominjajo živahnega fantiča, ki je venomer prepeval na paši, piskal na svireli, ki si jih je sam omajal, brenkal na tamburico in sviral klarinet v se-miški pihalni godbi. Ves je torej živel v glasbi in z glasbo, zato se ni čuditi, da ga je le-ta z vsemi svojimi čari za vselej osvojila. Prepustil se ji je s strastjo, ki je lastna rodu, iz katerega izhaja.
Kot gojenec glasbene šole je ure in ure prečepel ob notnih zvezkih in neutrudno vadil violino, ki je ni, trmasto vztrajen, spustil iz rok, dokler. ni dokončno izdelal naloge, ki mu jo je naložil njegov violinski učitelj- Ce sem dejal trmasto vztrajen, s tem nikakor nisem hotel žaliti njegove narave; želel pa sem to poudariti zategadelj, ker prav ta značajska lastnost oklepa njegovo človeško bistvo in ga spremlja skozi vse njegovo življenje, skozi vse njegovo delo.
Kdor ga je poznal, bo vedel po-
vedati, da je bil Tone navzven nenavaden. Nenavaden v besedah, nenavaden v kretnjah. Kratkobeseden, molčeč, zamišljen, včasih, posebno zadnja leta, odmaknjen in čustveno razrvan.
Tisti, ki so ga poznali kot otroka in mladeniča, veselega, razigranega, domiselnega in iznajdljivega na družabnih srečanjih, se niso mogli dovolj načuditi, da se je ta prikupni, prilagodljivi temperament kar nenadoma spremenil, da je njegove žive, sijoče, za ves svet široko odprte oči tako rekoč čez noč prekrila temina, otožnost in skrb, ki se je ni in ni mogel otresti. Domači in najbližji vedo, odkod ta nenadna sprememba, ostalim spoštoval-cem njegove osebnosti in njegovega dela pa naj mi bo dovoljeno odkriti to bridko stran pokojnikovega značaja.
Neizmerno je imel Tone rad očeta. Nanj je bil navezan z vsem svojim bistvom. Cenil in spoštoval ga je in v njem videl vzornika in občutil najbolj iskrenega prijatelja. Ko mu ga je iznenada ugrabila smrt, tega ni mogel preboleti. Kakor da se je vse obrnilo v njem. Od tistega nesrečnega trenutka ni nikdar več vzel v roke violine, ki mu je sicer ves dan pela. Prekipevajoče veselje in čustveni zanos sta
mm
m
&
na mah prekrila trpkost in mračnost, ki sta se z leti sprevračala v bolestno odljudnost. Takšnega so spoznali v zrelejših letih tudi njegovi stanovski kolegi in le malokdo je mogel in znal globlje pogledati v njegovo notranjost in zaznati v njej Lavrinovo toplo, čuteče, plemenito srce.
Takšen, kakršen je bil, se je izpovedal tudi v svojih delih, v številnih zborovskih skladbah, samospevih in drugih večjih opusih, kot so: simfonija, opera, kantata, balet. »Z durom nimam kaj početi,« je večkrat dejal, »v molu naj pojo moje skladbe.«
Lavrinovih skladb ni malo; še več je zapiskov, fragmentov, glasbenih misli, toda tistemu, ki se bo lotil pisanja monografije o Antonu Lavrinu, bodo tudi te nametane misli povedale marsikaj. Izdale bodo njegovo že kar pretirano samokritičnost, vselej snujočega, z maločim zadovoljnega ustvarjalnega duha, neomajno umetniško poštenost in ne nazadnje izredno marljivost, ki je ena izmed bistvenih potez skladateljevega značaja.
Z diplomo dunajske Akademije za glasbo v žepu, ki pa jo je zaradi vojne opravil šele v svobodi, se Lavrinu, žal, niso odprla vrata v slovenskih višjih glasbenih zavodih. Svoje delovno torišče je našel v Sarajevu, kjer je poučeval kontrapunkt na tamkajšnji glasbeni akademiji in kjer je nenehno ustvarjal, želja, da bi svoje znanje razdajal mladim slovenskim glasbenikom v Ljubljani, se mu ni izpolnila. Po osmih letih življenja in dela v Sarajevu ga sicer njegova poklicna pot pripelje v Maribor, na pedagoško akademijo, toda tu je že do smrti izmučen in strt. Le devet mesecev mu je bilo dano živeti in delati v Sloveniji, in že ga obišče smrt in reši trpljenja. Ostaja pa živ v srcih vseh, ki so ga poznali in spoštovali — ostalim popotnikom, ki jih bo zanesla pot mimo njegove rojstne hiše, pa naj spominska plošča pove, da se je tu rodil in umrl slovenski skladatelj Anton Lavrin.
Slava njegovemu spominu!
Prof. JANEZ BITENC
Pogled na del gostov in domačinov, ki so se udeležili odkritja spominske plošče na skladateljevi rojstni hiši. Desno spredaj sta akademski slikar Božidar Jakac in pisatelj Ivan Potrč (Foto: Ria Bačer)
DOLENJSKE RAZGLEDE — posebno kulturno rubriko Dolenjskega lista, urejajo: Jože Dular, Tone Gošnik (odgovorni ured-nik), France Grivec, Janko Jarc, Bogo Komelj, Lado Smrekar, Severin šali in Stanko škaler. Lektor: Karel Bačer.