Nekaj za naše domove. Naši kmečki domovi so ljubki, kdo bi jih ne ljubil? Gotovo jih ljubijo posebno oni, ki v njih stanujejo. Saj še lastavica pozna svoje gnezdo, ko se spomladi zopet povrne k nam iz daljnih krajev, pa bi člo vek ne ljubil kraja, kjer je zagledal luč Hvljenja, kjer mu je minevala brezskrbna mladost in kjer mogoče sploh preživlja velik del svojega življenja. Posebno ob takih praznikih, kakor so božični, se nam ljubezen do naših domov znova vzbudi in gotovo vsi želimo našim domovom z Gregorčičem: Nebo ti tisoč sreč prisodi, preprosta selska hiša ti! Zapišimo zgodovino naših domov! Mnoge naše družine živijo v svojih sedanjih domovih morda že precej dolgo. Njih dedje so postavili dom in rod za rodom ga je ohranjeval in čuval.lfako zanimiva mora biti zgodovina takih našib sicer preprostih ali vendar znamenitih družin in hiš! Kako malo pa dejansko vemo te zgodovine! Ničesar se ne ohrani več, ali le prav malo. Včasih je bilo dfugače. Ljudje niso znali brati in so si zato pripovedovali za razvedrilo vsemogoče in tako so se obranile pravljice in povesti, pa tudi kak drobec zgodovine naših družin. Dandanes pa je tako, da hočemo le to vedeli in je le lo bnenitno, kar je tuje. ra lastno pa se ne brigamo tako, kakor bi to bilo prav. Da pa se ne bomo samo pritoževali, da nič ne vemo o zgodovini naših domov in družin, pa se odločimo, da bomo za naprej to popravili. V vsaki družini imejte močnejši zvezek, v katerega zapišite razne zanimivosti svojega doma. Najpreje, kar ste izvedeli zgodovine, koliko časa je vaš rod v tej hiši, kako so se imenovali vaši dedje in babice in kako se je njih deca razšla po svetu. Vesele in žalostne dogodke, ki so zadeli vašo hišo, kdaj je kdo umrl, ponesrečil, poročil, kedaj je bil kdo rojen in krščen, kdaj se je družina posvetila božjemu Srcu ali sv. družini, kak ime nitnejši obisk, izredno dobro ali slabo letino, nesrečo ali srečo pri živini itd. itd. Saj tega je toliko, da je kaj.Ko je končano delo za nazaj, kolikor ga je pač mogoče sedaj dopolniti, potem pa se naj knjiga shrani in redno vsaka znamenitost zaznamuje. Kadar boste po dolgi odsotnosti prišli zopet vsi skupaj domov, boste videli, da bo prvo, da boste šli obujat spomine in boste prav radi segli po knjigi, kjer se zapisuje domača zgodovina. Pa vsaj to dobro bo imela ta stvar, da ne bomo pozabili, koliko smo stari, ker bomo imeli natančen datum zapisan. Naj torej ne izginja zgodovina naših domov kar brez najmanjših spominov v neskončno pozabljenje! Naša domača knjižnica. Mohorjeva družba je pri vabilu na no.vo naročbo lansko leto napisala, da je do sedaj samo ona izročila slovenskemu narodu nad 20,000.000 knjig. Vzemimo samo to in recimo, da bi šli sedaj pogledat, koliko knjig bi od teh 20,000.000 še našli! Kam so šle te knjige? Poizgubile so se. Res ni mogoče, vsega ohraniti, ali res pa tudi, da mi premalo pazimo na naše knjige, ki jih imanio po naših domovih. Marsikatera družina bi lahko imela že pravo knjižnico doma. Knjiga je zaklad in sicer tak, iz katerega lahko večkrat koplješ, pa še ne zmanjka. Ko si pa ti gotov, pa lahko gre drugi na delo in tretji in četrti. Pa to, kar ti je enkrat ugajalo, boš rad večkrat prebral, morda še drugo leto. Knjige moramo zato bolje shranjevati! Za knjige se bo že še našel majhen prostorček.v še tako majhni hišici. Ako ne najdeš drugega prostora, pritrdi na steno lično desko, ki jo ob obeh robovih zagradiš in že ti bode služila za polico za knjige. Boljc je pa seveda, da se knjiga shrani v tak prostor, kjer ni čisto na prostem, da sc ne opraši in ne pokvari tako. V vsaki hiši bo pravi kras taka domača knjižnica. V posebnem zvezku bodo vse kn jige zapisane, da se jih lahko zopet uredi, če bi se raznosile. Mladina, ki včasih ne ve, kaj bi še kaj počela, kar ta teden se Ioti tega dela in uredi domačo knjižnico! Tu se tudi lahko shranjujejo molitveniki, katere ob nedeljah in praznikih uporablja družina, ko gre k službi božji. Danes naj zadostujeta ta dva nasveta za naše domove. Povedali smo jih iz ljubezni do naših domov katerim želimo tisoč sreč preprostega in nedolžnega doraafega veselja.