37 Štefan se je nekoliko zbral. Trpko se je nasmehnil in odvrnil: »Kaj naj povem? Morda tole: ,Zelo ljubeznivi ste bili, da ste umorili Kazimira in potem vse name zvrnili. Zelo sem vesel, da ste me obiskali. Veliko uslugo ste mi storili, ko ste me iztrgali iz sveta in spravili v to hišo, mojo mater pa ubili. Zelo sem vam hvaležen in srečen sem, da vas vidim.' Ali to hočete od mene slišati?« »Lahko bi si bila mislila, da bo tako,« je odvrnila Nina zlovoljno. »Prišla sem, da bi vas nekoliko potolažila, vi pa tako postopate z menoj. Premagala sem svoj ponos ...« »Ponos!« jo je jezno prekinil Štefan. »Kak ponos?« Potem se je pomiril in vprašal: »Nina, zakaj ste prav za prav prišli?« »Ker se mi smilite!« je odvrnila Nina. Pri tem je povesila oči, kakor da bi se bala, da bo Štefan laž čital v njenih očeh. »Če me v resnici pomilujete, mi lahko pomagate. Dve osebi sta, ki me moreta rešiti, ena ste vi.« »Saj sem ravno zato prišla!« je rekla in še vedno povešala oči. »Glejte, mati mi je umrla, tako se mi ni treba ozirati r.a njo. Pač pa moram misliti na svojo čast i:i bodočnost... Vzemiva, da bi priznala, da sem jaz umorila Kazimira, četudi ga nisem, in da vi niste krivi, kai bi se potem zgodilo?« »Izpustili bi me.« »Recimo, da bi vas izpustili, kaj bi potem storili? Ali bi rae vzeli za ženo?« Štefan je ostrmel. »Zakaj bi vas moral vzeti za ženo?« »Prvič, ker ste mi to svojčas obljubili in drugič, da bi riii vrnili dobro ime... Kaj rečete k temu?« »Iz tega ne bo nič. Po vsem tem, kar se je zgodilo, nikdar ne bi bila srečna.« »Kaj ne, da me več ne ljubite in je to pravi vzrok?« »Ali se temu čudite?« »Ali koga drugega Ijubite? Takoj sem mislila. Najbrž tisto punčaro iz zavoda.« »Da, ona je zelo dobra. Spoštujem jo in bi rad umrl za njo, če bi bilo treba. Toda o zakonu med nama ni govora. Dosmrtni jetnik sploh ne sme misliti na zakon.« »Potem takem vam ni žal, če boste do smrti ostali tukaj?« »To je od vas odvisno. Vaša dolžnost je, da mi vrnete prostost in sicer brezpogojno. To ste dolžni storiti že zaradi vesti.« »Ne govorite mi o vesti!« ga je zavrnila Nina. »Vem, kaj hočem in če nočete pristati na ženitev z menoj, ne born tako bedasta, da bi vas za drugo žensko rešila.« »Potem naj ostane vse, kakor je!« je vzdihnil Štefan. Daije sledi)