1237
IVO ZORMAN, STRIC BENJAMIN
Družinska kronika, kakor jo je Ivo Zorman nakazal že v svojem prejšnjem romanu, Sončnica navadna, napoveduje pa še tretji del — Dom človekov, v katerem bo podana življenjska zgodba najstarejšega Baumana, je v romanu Stric Benjamin* zastavljena bolj široko, z vključevanjem v fabulativne vezi obsežno sorodstvo: brate, sestre, sinove, hčerke, prijatelje in znance. Dokumen-taričnost, faktografska prepričljivost dobiva svojo potrditev tudi v ureditvi knjige, in sicer, v natančnem rodovniku Baumanovega rodu — od starega očeta Simona in žene Marije do otrok in vnukov. Potemtakem Zorma-nova kronika noče biti samo roman-sirana upodobitev dvigov in padcev, skrivnostnih vezi, življenjskih usod in medsebojne odvisnosti določene družine, marveč hoče po eni strani preseči zgolj romaneskni, fiktivni karakter pripovedi in jo preusmeriti v videz resničnosti, po drugi pa jo speljati v okvir tipičnosti, splošnosti, zakonitosti nekega družinskega ali širše družbenega procesa, ko se družinske vezi, kot osrednja opazovalna prvina romana, razvijajo iz kmečke socialne strukture v srednje meščansko. Ta proces hoče biti v Stricu
(Ivo Zorman, Stric Benjamin, DZS Ljubljana 1977, opremila Nadja Furlan, str. 258.)
Branko Hofman, Lok
1238
Marijan Zlobec
Benjaminu povezan s širšim družbenim kontekstom, čeprav je le-ta v tekstu potisnjen v ozadnje — na račun osebnih, družinskih usod in razmerij.
Zato je Stric Benjamin kompozicijsko zasnovan spretno, z natančnim potekom »zgodbe« od Benjaminove smrti in pogreba, kot uvodne scene, do analitično zasnovanega prodiranja v srž skrivnostno zapletenih, prikritih, nepredvidljivih odnosov in končnega razpleta, s čimer se ves roman pokaže pravzaprav v novi, bolj na kriminalko spominjajoči luči, kot pa toga družinska kronika. Tako se konec, spoznanje »bistva« strica Benjamina, spremeni v popolno razkritost, prepoznanje »skrivnosti«, prav tako tudi usode Cirile in nekaterih najbolj »potrebnih« likov, pri čemer je bralec pravzaprav opeharjen za svojo razmišljajočo nadgradnjo. V romanu je vse tako precizirano, natanko pretehtano, odmerjeno, skonstruirano, da je »past« nastavljena na začetku, sicer za bralce vabljiva, saj bo tekst prebral brez muke, prej s pričakovanjem razpleta, vendar je konec preveč »skonstruiran«, da bi bil prepričljiv in zadovoljiv. Nad tekstom je čutiti spretnega urejevalca odnosov, časovnega zaporedja, vzročno posledičnih vezi med posamezniki, pisatelja. Ta se v tekstu premika od figure do figure, jemlje iz nje potrebno količino informacij in jih v posameznih »dozah« v zaporedju ponuja bralcu. V tem je Ivo Zorman zelo spreten. Bralec dobiva vtis, da pisec posameznike pozna še »čez tekst« in da bi se le-ti nemara pokazali v drugačni luči, če bi jih »režiserjeva« spretnost postavila drugače, jim »dala vlogo« ob drugih priložnostih.
Tako se zastavlja vprašanje namena Zormanove družinske kronike Stric Benjamin. Ali je ta v opisu rodbinskih vezi z vsemi potuhnjenimi, komaj zaznavnimi nasprotji in karakternimi odtenki, ali nemara v prikazu usode človekove naivnosti, ujetosti v kalupe
moralnih in družbenih konvencij na prehodu iz ene socialne kategorije v drugo, ali celo v spoznanju človekove nemoči in egoizma v trenutkih, ko so krvne vezi ovira posameznikovim tihim načrtom in željam po osebnem uveljavljanju?
Odgovor na zastavljena vprašanja ni lahak in ne enostranski. Verjetno obsega vse nakazane komponente, v posameznih odtenkih in položajih. Sicer pa jih zapleta in razpleta fabula sama, tako Cirilina kot Benjaminova zgodba. Cirilina; iz mladenke, ob pomoči strica Jakoba, Benjamina ter očeta Mihaela, potisnjena v mestni svet z njegovimi preračunljivimi, narejenimi, tržnimi odnosi, dokler je neizkušnje, za katere plača svojo ceno, iz naivnosti preoblikujejo v zrelejšo, preračunljivejšo, razsodnejšo žensko. Benjamin igra v nieni zgodbi vlogo deloma fiktivnega prvega moškega deloma resničnega skrbnika, Braco Cestnik zakonitega moža, Ernest Vari ljubimca in »raz-diralca« Benjaminove »popolnosti«. Benjaminova se iz Bončinove veletrgovine z vinom presili v Ljubljano, z Gelči verjetno načrtuje poroko, vendar zanjo nima pravega poguma, skrivaj se sestaja z Bracom, pozna Ernesta, konča s samomorom. Obe usodi sta prepleteni z medsebojnimi vezmi, »legalnimi« in »ilegalnimi«, ob koncu se izkaže, da z nenavadnimi in presenetljivimi. Usode drugih sorodnikov so zgolj epizodnega pomena, toliko pač, da dobi družinska kronika možnosti širših rodbinskih konfrontacij, katerih cilj v romanu je predvsem v psihološkem razkrivanju človekovih slabosti vseh vrst.
Stric Benjamin je v bistvu psihološki roman, vendar zaradi obsežnega časovnega loka, ki pa je ujet v en sam dogodek — smrt in pogreb — le-ta povezuje zgodbo od začetka do konca, dopušča tudi obsežnejšo epsko, pripovedno plast. Zato je tekst primeren tudi za filmski scenarij.
1239
Vendar se v družinski kroniki razplet preveč očitno kaže kot funkcija malomeščanskih konservativnih in ozkih pogledov na moralo in družbeno konvencijo. Baumani so v bistvu družina, ki v sebi ne more skriti kmečkega izvora in stroge krščanske morale, hkrati pa izrazitih pridobitniških, sebičnih nagnjenj. In ko se te lastnosti spopadejo v življenjski praksi, je njihov rezultat zakonolom, homoseksualnost, slabištvo, sleparija in podobne lastnosti, ki v bistvu kažejo šibke karakterje. V tem je Ivo Zorman uspel, čeprav je motiv časovno že zastarel in pomeni v sodobni romaneskni ustvarjalnosti pravzaprav korak nazaj. Prav tako ni bistveno nova, prej običajna, tehnika obdelave snovi. Zdi pa se vendarle, da se usoda malomeščanstva pri nas še vedno »vleče« kot aktualna romaneskna tema; pogojujejo jo nove razmere — malomeščanske.
Marijan Zlobec
Ivo Zorman, Stric Benjamin