' —-sr- NOVOLETNI OKRASKI DECEMBER 1993, CENA 158,00 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI NA POŠTI 61102 V OBJEKTIVU 1. Model delovnega robota, kakršne imajo v tovarni Liko na Vrhniki, so konstruirali učenci tamkajšnje osnovne šole Ivana Cankarja. 2. Z RV motornim letalom Franklin je na letošnji razstavi mode¬ lov v Izoli sodeloval italijanski modelar Giorgio Moro iz Milj. 3. Maketa nemške podmornice iz obdobja druge svetovne vojne U-107 je vrhunski izdelek v samogradnji znanega izolskega maketarja Marcela Blažine iz Izole. 4. Po načrtu, ki je bil objavljen v lanski prvi številki TIMA, je svoj prvi papirnati model, maketo ladje Seestern, sestavil Gregor Zorko, učenec 6.razreda osnovne šole Vodmat iz Ljubljane. 5. Modelarskega mitinga v Logatcu so se udeležili tudi gostje iz tujine. Med njimi so veliko pozornost vzbudili italijanski mode¬ larji, člani kluba Fly Inn iz Gradiške z RV maketama Me-163 Komet in Me-109-G Foto: Jože Čuden, Jure Ranik in Bogo Štempihar 1.86 6 71 REPORTAŽA Urednikov predal Radijsko vodenje je prodrlo skoraj v vse pore modelarstva. Težko bi našli področje, kamor še ni seglo ali kjer ga ni mogoče koristno uporabiti. Proizvodnja modelarske opreme v svetu je že zdavnaj presegla okvire obrtne dejavnosti in jo lahko v mnogih primerih, predvsem na razvitem Zahodu, štejemo za spo¬ štovanja vredno industrijsko panogo. Vzporedno z bliskovitim razvojem elektronike v svetu je tudi RV oprema postajala vse popolnejša in hkrati tudi cenovno dostopnejša. Bogata ponudba najpomembnejših proizva¬ jalcev ni zaobšla niti našega prosto¬ ra. Izbira v modelarskih trgovinah, ki jih je na srečo vsak dan več, postaja vse bolj pestra, kar koristi tudi razvo¬ ju modelarskih dejavnosti. Poznam nekaj starejših modelar¬ jev, ki jim je počasi začela pohajati modelarska vnema, vendar so prav v RV modelarstvu spet našli zadovolj¬ stvo in nove ustvarjalne možnosti. Aktivno ukvarjanje s prostoletečimi modeli namreč zahteva od posamez¬ nika poleg strokovnega znanja tudi nekaj telesne pripravljenosti, piloti¬ ranje modelov s pomočjo RV naprav pa nas vse skupaj postavlja v enako¬ praven položaj. Razlika je le v zna¬ nju, delu, natančnosti in čim pogo¬ stejšem urejenju letenja z modeli. Rubriko Radijsko vodenje, ki v TIMU izhaja že dalj časa, smo se odločili obogatiti s prispevki, pisani¬ mi na kožo predvsem začetnikom in mlajšim modelarjem. Lahko bi jih imenovali kar šola RV modelarstva. K temu so nas med drugim spodbu¬ dila tudi vaša pisma. Zelo nas je razveselilo, da se je povabilu k so¬ delovanju v reviji odzval prof. dr. Rafael Caihen, vrhunski modelar in strokovnjak za RV tehniko, ki ga poz¬ namo tudi kot avtorja knjižic s tega področja. Njegov prvi prispevek iz serije člankov o RV modelarstvu ste že lahko prebrali v prejšnji številki TIMA. Upajmo, da bodo tudi mar¬ sikoga izmed vas spodbudili, da se bo preizkusil na tem področju. Na koncu vas vabim k prebiranju nove, novoletno obarvane številke TIMA ter vam v imenu uredniškega odbora revije želim srečno in us¬ pešno leto 1994. Jože Čuden, urednik Svetovno prvenstvo letalskih modelov Od 18. do 25. septembra 1993 je bilo na Avstrijskem Koroškem svetovno prvenstvo radijsko vodenih letalskih mod¬ elov, in sicer motornih akrobatskih (kate¬ gorija F3A) ter hitrostnih (pylon, kate¬ gorija F3D) v mestecu Noetsch v Ziljski dolini, helikopterjev (kategorija F3C) pa v kraju St. Egyden ob Vrbskem jezeru. Novi svetovni prvak v razredu F3A, Hanno Prettner (Avstrija), pripravlja svoj model "Mystic 60" (motor OS Flanno Special Rin 60, resonančni izpušni lonec OS, propeler Maro 13x12", gorivo Roega Champion 10 %) za polet. pr< lik V kategoriji F3A je nastopilo kar 95 udeležencev iz 35 držav z vseh celin. V predtekmovanju so morali tekmovalci v dveh ločenih skupinah nastopiti po štirikrat z veljavnim tekmovalnim FAI rogramom A, ki vsebuje 22 akrobatskih ikov. Trije najboljši nastopi so šteli za uvrstitev v finalni del, kjer je s pro¬ gramom B nastopilo 19 najbolje uvrš¬ čenih. Tudi ta program je imel 22 likov, pri obeh pa so prevladovali zlasti visoki vertikalni liki, ki so zahtevali močan motor. Boljša ocena iz obeh finalnih nastopov je dala v seštevku s skupno oceno iz predtekmovanja končni rezul¬ tat. Značilnost tgkltjčšfijtftjp je bila visoka raven večine/ftjffiopaj&f^ med devetnaj¬ stimi finalisti pa so nato o končni raz¬ vrstitvi odločale le še drobne finese, vidne samo izkušenemu očesu. Ves čas je viselo v zraku vprašanje, ali bo domačin Ffanno Prettner uspel znova osvojiti naslov svetovnega prvaka, ki mu ga je pred dvema letoma v Avstraliji odvzel Američan Chip Hyde. Proti pričakovanju je iz tega dvoboja nastal troboj, saj se je že omenjenima dvema pridružil še nekdanji dvakratni svetovni in večkratni evropski prvak VVolfgang Matt iz Liechtensteina. Na koncu je odločila velika izkušenost šestkratnega svetovnega prvaka, ki je z njemu lastno fantastično natančnostjo uspel izpeljati in dobiti obe finalni vožnji, medtem ko sta oba glavna tekmeca naredila po dve ali tri komaj opazne napake. Končni vrst¬ ni red je bil: 1. Hanno Prettner (Avstrija) 2000 2. Chip Hyde (ZDA) 1971,6 3. Wol(gang Matt (Liechtenstein) 1968,1 4. Quique Somenzini (Argentina 1920,1 5. Hajime Hatta (Japonska) 1901,2 6. Giichi Naruke (Japonska) 1900,4 7. David von Linsowe (ZDA) 1898,6 8. Yoichiro Akiba (Japonska) 1894,0 9. Anthony Frackovviack (ZDA) 1888,0 10. Ivan Kristensen (Kanada) 1859,6 11. Bill Cunningham (ZDA) 1857,3 12. Roland Matt (Liechtenstein) 1852,5 13. Peter Erang (Nemčija) 1850,2 V ekipnem delu tekmovanja, kjer so šteli le rezultati iz predtekmovanja treh Odličen finiš modela "Matador 3" znanega nemškega tekmovalca Petra Eranga (13. mesto, motor VVebra 60 LS Comp., propeler Maro 12,5 x 10,75", gorivo Synthin 10 %). F3A, C in D TIM 4 • december 1993 • 1 REPORTAŽA najboljših tekmovalcev iz posamezne države, so s precejšnjo prednostjo slavili Japonci: 1. Japonska 9666,6 2. ZDA 8457,9 3. Kanada 8327,3 4. Liechtenstein 8307,4 5. Avstrija 8120,1 6. Nemčija 8085,1 7. Kitajska 8042,7 8. Francija 7917,4 9. Velika Britanija 7730,9 10. Avstralija 7635,2 Se nekaj tehničnih podatkov o opremi. Kaže, da se je razpetina modelov ustalila pri približno dveh metrih. Modeli so grajeni klasično (iz lesa) ali iz kom- pozitnin materialov. Navdušuje pa izred¬ na končna obdelava (finiš) večine mode¬ lov, pri čemer prednjačijo zlasti Japonci. Podvozja so vsa uvlačljiva, večinoma klasična. Pri motorjih spet prevladujejo štiritaktni (20-cm 3 ), povečini YS-120 AC. Med dvotaktnimi (10-cm 3 ) je bilo največ tistih z oznako OS 61 RF ABC Flanno, po zastopanosti na drugem mes¬ tu pa so bili Webra 61 LS ABC Comp. Pred vsakim poletom so merili hrup motorja. Zanimivo je, da so bili mnogi dvotaktni motorji manj glasni od štiritakt¬ nih. To je posledica številnih ukrepov, kot so elastično vpetje motorja v trup, njego¬ va zvočna izolacija s pokrovom (ka- potažem), sesanje svežega zraka v uplinjač prek posebne cevke iz notran¬ josti trupa, izbira zelo tihih resonančnih izpušnih cevi in njihova dodatna zvočna izolacija (namestitev v poseben jašek v trup in prekritje z izolacijskim po¬ krovom), uporaba dodatnega dušilca itd. K majhni hrupnosti prispevajo tudi sodobno oblikovani propelerji in raz¬ meroma nizko število vrtljajev (med 10 000 in 10 600/min.). Tako pri štiri- kot pri dvotaktnih motorjih so prevladovali ameriški propelerji APC, pri izpušnih lon¬ cih pa izdelki tovarne Hattori. Po izjavah tekmovalcev je bilo gorivo^ povečini visoko nitrirano (15-40%). Čeprav so za oba nova akrobatska programa (A in B) značilni zelo zahtevni visoki vertikalni liki, jih motorji zlahka zmorejo. Očitno imajo štiritaktni motorji še nekoliko več rezervne moči. Pri radijskih napravah sta prevladovala modela GRAUPNER mc 20 in FUTABA FC 28, nekoliko manj pa so bile zastopani še FUTABA 1024 in 92 AP, GRAUPNER mc 1 8 in nekateri drugi. V razredu pylon (F3D) lahko nastopajo le makete z najmanjšo razpetino 1 250 mm in motorji do 6,6 cm 3 . Značilnost vseh modelov je izredna aerodi- namičnost, pri čemer sta najbolj opazna vitek trup in izredno tanek profil krila. Podvozje pri večini modelov ni uvlačlji- vo, vendar je oblikovano zelo aerodi¬ namično. Posebnost modelov so njihovi zelo zmogljivi in hrupni motorji z visokim A- in B-model "Saphir 2" Norberta Matta iz Liechtensteina (29. mesto, motor YS-120-AC, propeler APS 14 x 13,5", gorivo HOPE/Carbulin). Simpatična ekipa iz daljnega Tajvana je za¬ sedla 28. mesto. Dobra aerodinamična izvedba namestitve motorja (viseče obešanje, motor YS-120-AC); debelejša cevka ob strani služi za dotok svežega zraka iz notranjosti trupa v uplinjač. Značilna "dirkalna" oblika hitrostnega mo¬ dela: izrez krilc je pomaknjen bliže k trupu. številom vrtljajev (precej prek 25000/ min.). Prevladovali so motorji Nelson, precej manj pa je bilo motorjev Rossi, OPS itd. Tekmovalcev v tem razredu je bilo 43, prišli pa so iz 16 držav. Opra¬ viti so morali 13 voženj s po desetimi krogi. Čeprav je bila vidljivost zaradi zgodnjih ur večinoma dokaj slaba, smo bili priča izredno spretnim in drznim vožnjam pri hitrostih precej prek 200 km/h. Prišlo je do nekaj trkov v zraku, pri štartu in v zavojih je nekaj modelov treščilo ob tla, večina nastopajočih pa je vseeno pokazala zelo dobro pilotsko znanje. Končni vrstni red pri posamez¬ nikih je bil: 1. Richard Verono (ZDA) 778.7 2. Ranjit Phelan (Avstralija) 802,1 3. Dave Shadel (ZDA) 817,7 4. Manfred Pick (Nemčija) 824,5 5. Bruno Storkerjorgen (Nemčija) 843,1 6. Miloš Malina (Češka) 854,2 Ekipe so se razvrstile takole: 1. ZDA 2548,8 2. Nemčija 2633,2 3. Avstralija 2699,9 4. Belgija 2701,0 5. Italija 2824,7 6. Češka 2860,0 Enako visoko raven pilotskega znanja kot tekmovalci z akrobatskimi modeli, so pokazali tudi piloti helikopterjev. Nastopili so z zelo različnimi modeli s težo med 4,0 in 5,7 kg, večina pa jih je tehtala okrog 5,2 kg. Pri motorjih je pre¬ vladoval model OS 61 SX, sledili pa so VVebra 61 R, Rossi 60 itd. Tekmovalcev je bilo 64 iz 27 držav. Opraviti so morali tri nastope v predtekmovanju, najboljših deset pa še dva v finalu. Končni vrstni red med posamezniki je bil: 1. Curtis Youngblood (ZDA) 2988,66 2. Kazuyuki Sensui (Japonska) 2959,23 3. Yukihiro Dobashi (Japonska) 2849,91 4. Daniele Graber (Švica) 2846,20 5. Seiji Suvvabe (Japonska) 2832,78 6. Wayne Mann (ZDA) 2791,08 7. Heinz Gasser (Švica) 2703,32 8. Shizuo Ishikavva Paponska) 2668,31 9. Joerg Roessner (Nemčija) 2627,81 10. Colin Bliss (Velika Britanija) 2618,51 Ekipe so zasedle naslednja mesta: 1. ZDA 5540,58 2. Japonska 5471,18 3. Švica 5372,35 4. Nemčija 5050,74 5. Velika Britanija 4746,10 6. Danska 4693,56 Danska ekipa, ki je osvojila 6. mesto. Kar se tiče izvedbe, števila udele¬ žencev in prikazanega znanja je bilo letošnje prvenstvo zelo uspešno. Kon¬ kurenca nenehno narašča, saj so mnogi nastopajoči stoodstotni profesionalci, za katerimi stojijo znani proizvajalci opre¬ me. Zato lahko z zanimanjem pričakuje¬ mo prihodnje svetovno prvenstvo, ki bo čez dve leti na Japonskem in v Grčiji. dr. Rafael Cajhen 2 • TIM 4 • december 1993 REPORTAŽA Razstava letalskih, ladijskih in drugih modelov Izola, 5.-13.junij 1993 F le Za razvoj modelarstva niso pomemb¬ ne samo prireditve tekmovalnega znača¬ ja, temyeč tudi seminarji, tečaji in raz¬ stave. Se posebej je hvalevredno, če so organizirane tam, kjer ta dejavnost ni ravno najbolj množično zastopana. Na pobudo enega od pionirjev slovenskega modelarstva in dolgoletne¬ ga sodelavca revije TIM, g. Toneta Pav- ovčiča, ki ga naši nekoliko starejši bral¬ ci gotovo dobro poznajo, so v prvi polovici junija v Izoli pripravili zanimivo razstavo letalskih, ladijskih in drugih modelov, kakor so poimenovali prire¬ ditev. Pri tem velja posebej poudariti pomemben delež g. Srečka Gombača, direktorja firme Agest, organizatorja prireditve. Brez njegovega prizadevanja tega dogodka v Izoli najbrž ne bi bilo. V preteklosti je bila Izola dokaj pomemben modelarski center, saj na¬ ravne danosti že same po sebi spodbu¬ jajo razvoj modelarske dejavnosti, pred¬ vsem tiste, ki je vezana na vodno površi¬ no. Danes ugotavljamo, da dejavnost na obali ni zamrla, oziroma se znova pre¬ buja, saj delavnih mladih modelarjev ne manjka pa tudi tamkajšnja tekmovanja z modeli jadrnic so se že lepo uveljavila. Izolska modelarska razstava je aodala samo še en kamenček v tem mozaiku. Da ni šlo zgolj za prireditev lokalnega značaja, dokazuje udeležba nekaterih modelarjev iz notranjosti, pa tudi iz bližnjega zamejstva. Razstavni paviljon v prostorih Srednje gostinske in turistične šole je bil kar nekoliko pretesen za nekaj manj kot sto razstavljenih izdelkov. Že v vabilu na razstavo so bile na prvem mes¬ tu najavljene makete staroste sloven¬ skega ladijskega maketarstva, g. Marce¬ la Blažine (s katerim smo pred nekaj leti v TIMU objavili intervju). Obiskovalci so imeli redko priložnost občudovati moj¬ strsko izdelane natančne makete neka¬ terih znanih plovil, za katere je njihov avtor doma in v tujini prejel številna priz¬ nanja (slika 1). Pozornost so seveda pritegovali tudi drugi modeli. Jadralni klub Pirat in nekaj domačih individualnih razstavljalcev so prikazali različne mo¬ dele jadrnic, od preprostejših (razred G) do radijsko vodenih (slika 2). Med bro¬ darskimi modeli niso manjkali tudi vrhun¬ ski tekmovalni modeli RV čolnov. Na razstavi smo lahko videli precej letalskih modelov in maket. Ngkaj jih je prispeval sam g. Pavlovčič. Čeprav se nedokončan, je pozornost vzbujal raz¬ meroma velik model hidroplana, ki naj bi aa poganjala dva Tomosova motorja (slika 3). Med drugimi razstavljalci le¬ talskih modelov velja omeniti predvsem Ljubljančana Aleksandra Sekirnika, ki je razstavil maketo akrobatskega letala Bu 133 Jungmeister in vezano maketo Super Chipmunk (slika 4), ter gosta iz Trsta oziroma Milj, Pietra Russiana in Slika 1 Slika 2 Giorgia Mora. Predstavila se ie tudi mla¬ da logaška firma MIBO modeli z nekate¬ rimi svojimi že znanimi izdelki, kot so jadralni model Pilatus B-4, polmaketa akrobatskega letala Pitts S-2-A, trenažni motorni model Turimaster in jadralni mo¬ Slika 3 Slika 4 del z elektromotornim pogonom Spider- eiectro. Razstavljeni so bili že izgotov¬ ljeni modeli. Člani Astronavtsko raketarskega kluba Komorov iz Ljubljane so prispevali raz¬ lične tekmovalne in demonstracijske mo¬ dele raket in raketoplanov. S tem so bile prikazane skoraj vse modelarske zvrsti. Privlačna razstava, ki je pritegnila pozornost domačih in tujih obiskovalcev, je marsikateremu mlademu nadebud¬ nežu vzbudila zanimanje za modelar¬ stvo. To pa je bil tudi eden od ciljev prireditve, kakršnih si želimo več tudi po drugih naših krajih. Jože Čuden TIM 4 • december 1993 • 3 MODELARSTVO Lovsko letalo Fiat CR. 32 a«™ Neostikov modelarski žur Drugo soboto v septembru je Modelarski klub Kamnik že tretjič priredil tekmovanje z brodarskimi modeli v kategorijah MC-1, MC- 2, MC-3 in jadrnicami v razredih P in G. Namenjen ni bil samo domačim tekmoval¬ cem, ampak vsem slovenskim šolarjem. Največ udeležencev je bilo pri spuščanju čol¬ nov v cilj. Prijavljene so razdelili v tri ek[pe za skupinsko vožnjo MČ-3, v kategoriji MC-2 pa tekmovalcev ni bilo, za kar je vzrok v spre¬ membi pravil, saj se preveč modelov razbije ob robu bazena. Po odmoru je bilo na vrsti tekmovanje z jadrnicami. V razredu P ni bilo nobenega tek¬ movalca, v razredu G pa je zaradi velikosti bazena že v prvi vožnji nastopilo vseh osem prijavljenih. Vsi udeleženci Neostikovega mode¬ larskega žura so prejeli majice pokrovitelja prireditve, tovarna lepil Kemostik iz Kamnika, najboljši pa tudi medalje. Prireditev je poma¬ galo izpeljati 21 učiteljev iz vse Slovenije, ki so opravili tečaj za sodnike brodarskih kate¬ gorij v modelarstvu. Naslednje podobno tek¬ movanje bo Modelarski klub Kamnik pripravil oktobra prihodnje leto. Natančen datum in mesto prireditve (Kamnik ali bazen Belinke v Ljubljani) bosta objavljena v razpisu tek¬ movanj za leto 1994. Roman Ložar Rezultati: Kategorija MC-1: 1. Boštjan Vintar, OS n.h.Rajka, Hrastnik (470 točk) 2. Damjan Šubic, OŠ n.h. Rajka, Hrastnik (460 točk) 3. Matija Prnaver, OŠ T. Brejca, Kamnik (370 točk) Kategorija MC-3: 1. Šubic-Vintar-Križnik, OŠ n.h. Rajka, Hrastnik (1020 točk) 2. Jamnik-Jamnik-Rak, Sr. ekonomska šola, Ljubljana (860 točk) 3. Kos-Korinšek-Lokovšek, OŠ Riharda Jakopiča, Ljubljana (470 točk) Jadrnice - razred G: 1. Božo Cehak, OŠ M. Krpana, Ljubljana (15 točk) 2. Stane Kušič, OŠ M. Krpana, Ljubljana (4 točke) 3. Goran Ljuboja, OŠ M. Krpana, Ljub¬ ljana (2 točki) Barvanje modela Uporabite barve, ki so obstojne na gorivo. Izbirate lahko med tremi mož¬ nostmi oziroma tremi barvnimi shemami, zaradi lažjega prerisovanja narisanimi v merilu 1 : 1. Iz njih so razvidne tudi meje med posameznimi barvami ter razpore¬ ditev oznak in simbolov. Shema 1: Fiat CR.32 To letalo je sodelovalo v španski državljanski vojni. Njegova značilna barvna shema je sestavljena iz nepravil¬ nih polj svetle peščene (rumeno-bela- oker), zemeljsko rjave in temno zelene barve, ki so med seboj razmejene z ostri¬ mi robovi. Spodaj je celo letalo svetlo sive barve. Vse oznake so črne, beli pa so zgornja konca glavnega krila, pre¬ mični del smernega stabilizatorja v pre¬ delu črnega križa in območje križa na glavnem krilu zgoraj. Hladilnik pri motor¬ ju je črno-bakrene barve. Shema 2. Fiat CR.32 italijanskega vojnega letalstva Spodaj je celotno letalo svetlo sive barve. Zgornje površine so svetlo zelene, prek njih pa so nepravilne packe temno zelene barve (naredite jih z brizganjem barve z zračnim čopičem - airbrush). Smerni stabilizator je od priključka na trup nazaj razdeljen na tri enake navpične pasove: ob trupu je zelen, na sredini bel in na koncu rdeč. V belem pasu zgoraj je na obeh straneh grb, na obeh bokih trupa pa sta še številka in znak. Oznake na krilih so zgoraj in spo¬ daj enako velike (v načrtu so narisane v merilu 1:1). Shema 3. Fiat CR.32 iz španske državljanske vojne Gre pravzaprav za italijansko barvno shemo, vendar s španskimi oznakami in simboli. Letalo je spodaj svetlo sive barve; zgoraj je temeljna peščena barva (kot pri shemi 1), prek nje pa so temno zelene lise (kot pri shemi 2). Cel premični del smernega stabilizatorja je bel (s čr¬ nim križem), na obeh straneh nepre¬ mičnega dela smernega stabilizatorja pa je črna oznaka B 13. Prek trupa teče črno obrobljen diagonalni pas bele barve. Belo polje je široko 30, črna obroba pa 5 mm. Figura murna na belem trikotnem polju je črne barve; tre¬ buh ima rumen, ramensko ogrinjalo in del inštrumenta je rožnato-vijolične barve, kapa pa je svetlo rjava. Črn krog na trupu ima še trikotno zastavico (moa- ra-rdeča-modra). Letalo ima na obeh pokrovih glavnih koles belo polje s črno številko. Glavno krilo ima na zgornji površini enake oznake kot v shemi 1. Ko je letalo pobarvano po eni izmed opisanih shem, dodate še merilno napra¬ vo Tl 3 (črne barve) in vetrobransko stek¬ lo (okvir v barvi letala). Notranjost kabine je temno zelena, plošča z inštru¬ menti črna, naslon za glavo v barvi us¬ nja, izpušne cevi črno-rjave, hladilna rebra na zgornjem pokrovu motorja pa so črno-srebrna. Kdor želi, lahko pona¬ zori obrabljenost letala (odrgnjena bar¬ va, umazanija okoli izpušnih cevi itd.), sicer pa cel model prelakirajte s pro¬ zornim nesvetlečim lakom, ki mora biti obstojen na razjedanje goriva. Pri izdelavi in spuščanju vam želim obilo uspeha in zadovoljstva! Sašo Krašovec Viri: AIR ENTHUSIAST (N. 22j LETECTVI + KOSMONAUTIKA (19, 20 in 21/90) SPAGNA 1936-39: L' aviazione Legionaria REGIA AERONAUTICA: Colori e Insegne 1935-1943 Nekaj tehničnih podatkov: Pravo letalo: razpetina kril: 9,50 m dolžina: 7,83 m masa polnega letala: 1900 kg oborožitev: dve strojnici 12,7 mm (izvedba BIS še dve strojnici 7,7 mm na krilih) največja hitrost: 375 km/h Model v merilu 1 : 5,7 razpetina kril: 167 cm dolžina: 125 cm masa: + 4,50 kg TIM 41 Revija za tehniško ustvarjalnost mladih X KUPON ZA BREZPLAČNO OBJAVO MALEGA OGLASA 4 • TIM 4 • december 1993 __MODELARSTVO_ Tekmovalni model RV čolna (2. del) Model za kategorijo ECO (6 ali 7 ce¬ lic) je po velikosti podoben znanemu modelu ECO Star. Na vodni površini in v zavojih je stabilen, poleg tega pa dovolj prostoren, da je vanj mogoče vgraditi vso potrebno opremo. Kot sva napisala že v prejšnjem nadaljevanju, je najin model iz lesa, po ustrezni površinski obdelavi pa daje vtis, kot da je iz pla¬ stike. Če ne boste pretiravali z lepilom, lakom in ostalimi materiali, bo model čol¬ na le malo težji od podobnih modelov iz stekloplastike. Masa popolnoma oprem¬ ljenega čolna se giblje od 850 do 950 g, seveda odvisno od teže RV opreme, Ni-Cd akumulatorjev, motorja, osi in elise. Trdnost takega modela je primerlji¬ va s tistimi iz stekloplastike. Poškodbe zaradi trkov boste morali seveda popravljati sproti, kajti les ne prenese namakanja v vodi. Najin model je z lahkoto prestal udarce z vsemi vrstami plastike in tudi "prelete" čolnov s kovin¬ skimi elisami. Čoln je na vseh letošnjih petih tek¬ movanjih v ostri konkurenci drugih tek¬ movalnih čolnov izkušenih modelarjev dosegel visoke uvrstitve (1. ali 2. mesto). Je tudi letošnji državni prvak v kategoriji 6 in 7 celic. Čeprav je iz lesa, po najinem mnenju celo prekaša ostale čolne, ki so narejeni iz kevlarskih in grafitnih ter različnih ostalih vlaken. Čeprav je pri modelih čolnov te vrste vse videti zelo preprosto, so izkušnje E okazale, da so vseeno precej zahtevni, ajti na tekmovanju se pokažejo prav vse, še tako drobne napake. Iz tega sle¬ di nasvet, da bodite pri izdelavi kar se da natančni. Izdelava trupa Za izdelavo poleg osnovnega mo¬ delarskega orodja potrebujete še kos 1,5 mm debele vezane plošče z merami 200 x 600 mm, dva enaka kosa 1 mm debele letalske vezane plošče (znane pod imenom "aviošper"), košček 4 mm debele balse, dve letvici s prerezom 5x5 mm, kos 1,5-2 mm debele alu¬ minijaste pločevine ali vitroplasta (kom- pozit steklenih vlaken in epoksidne smole, ki se uporablja v elektroniki) za nosilec motorja, nekaj majhnih kosov steklene tkanine s težo od 25 do 50 g/rn^ ter epoksidno lepilo. Vsa rebra čolna so dvodelna, sestav¬ ljena iz spodnjih in zgornjih delov. Najprej iz 1,5 mm vezane plošče izrežite spodnje dele in jih pritrdite na Pogled na najin čoln z zadnje strani. Na krmi lahko opazite nekakšen rog, ki pripomore h glisiranju čolna pri manjših hitrostih. Posnetek spodnje strani čolna, na katerem so vidni stranski vzdolžni kanali. Ker je model razmeroma majhen, mora biti RV oprema v njem zelo preudarno razporeje¬ na. šablonsko desko. Ker je vezana plošča dokaj tanka, si pri pritrjevanju na podla¬ go pomagajte s koščki letvic, ki jih z obeh strani reber nalepite na šablonsko desko. Vsa rebra - tudi zadnje - naj stoji¬ jo pravokotno na podlago. Ojačitev premca (5) naredite iz kosa balse ter ga pritrdite na desko. Iz 1 mm debele vezane plošče izrežite spodnji opiati in ju po sredini kar se da natančno pri¬ lagodite drugo drugi. Pazite na simetrijo čolna in na ravnost stika. Da se izognete kasnejšim popravkom, pustite obe opiati, naj gledata 8 mm čez krmo. Ta rob je bistvenega pomena, saj omogoča glisi- ranje čolna tudi pri nizkih hitrostih, saj ne povzroča povratnega vala. Ta rob je viden na sliki 1. Obe opiati do rebra št. 3 nalepite naenkrat. Če boste uporabljali petminut¬ no epoksidno lepilo, je najbolje, da si pomagate z lepilnim trakom, saj je za ves postopek na razpolago le zelo malo časa. Ko se lepilo strdi, preglejte izdelek in nadaljujte na enak način do konca premca. Sedaj si že pripravite tudi stojalo za čoln, kajti tako boste imeli model ves čas pred seboj v približno vodoravni legi. Izrežite zgornje dele reber, ki jih nalepite na spodnji del, in seveda ojačitev premca iz balse. Ko v utore nalepite še letvici s prerezom 5 x 5 mm (6), model za nekaj časa odložite ter se lotite izdelave osi (7), nosilca motorja (8) in krmila (9). Na označenem mestu izrežite ali izrezkajte odprtini za os. Pred tem iz 4 mm debele balse naredite podporo za os (10); ta ie namreč merilo za to, kako morate obdelati odprtino. Os naj lepo leže vanjo, pazite pa tudi na soosnost s sredino čolna. Pri tem delu velja pravilo, da je boljše petkrat odrezati in obrusiti, kot pa enkrat krpati. Model čolna naj med pomerjanjem leži na stojalu, da ne bi prišlo do njegovega neželenega vzdolžnega zvijanja in morebitnih odstopanj pri soosnosti. Os v model zalepite skupaj s podporo (10). Po lep¬ ljenju vse špranje zalijte z ostankom epoksidnega lepila. Sledita izdelava in lepljenje nosilca motorja (8). Naredite ga iz kosa 1,5-2 mm debele aluminijaste pločevine ali enako debelega vitroplasta. Da ne bo pretežak, nepotrebni material odstranite z vrtanjem lukenj. Nosilec prilagodite obliki čolna, obenem pa mora biti postavljen pravokotno na os. Razdalja med luknjicama za pritrditev motorja je navadno en palec (25,4 mm). Ker je na tej stopnji izdelave delo z motorjem nepraktično (zaradi teže lahko pride do zvijanja osi), iz aluminija ali plastike naredite del, ki bo imel na eni strani izvrtino, enako premeru osi, na drugi strani izvrtino, enako premeru nosilca ležaja na motorju, poleg tega pa še luk¬ njo, enako premeru osi motorja (navad¬ no 3,1 7 mm). Skica tega dela je na načr¬ tu (A). Pred lepljenjem nosilca dno na mestu lepljenja nosilca ojačajte s pri¬ bližno 3 cm širokim kosom steklene tka¬ nine, premazane z epoksidnim lepilom. Ko je vse na svojem mestu, se lotite lep¬ ljenja nosilca motorja. Na os nataknete pomožni del in ga pritrdite z vijakom. TIM 4 • december 1993 • 5 MODELARSTVO Nosilec namažete z lepilom in ga nataknete nanj. Če je motor močnejši in težji, lahko nosilec še dodatno utrdite s trikotnimi podporniki. Po vsej dolžini čol¬ na na stiku obeh spodnjih opiat nalepite 2-3 cm širok trak steklene tkanine, da pri udarcih ne bi prišlo do razpok. Pred lepljenjem krmila poizkusite v model čolna namestiti servomotor za smer in sprejemnik, da boste kasneje lahko laže naredili potrebne nosilce za RV napravo. Najprimernejše mesto za to je leva zadnja stran in ležeč položaj ser- vomotorja. V modelu je dovolj prostora za standardni servomotor, z mikroservo- motorjem pa boste še nekoliko prihranili na teži in prostoru. Za pritrditev zadoščata dva vijaka M3. Nosilce ser- vomotorja, ki jih naredite iz koščkov vit- roplasta ali plastike, prilepite na dno čol¬ na, servomotor pa nanje pritrdite z dve¬ ma aluminijastima kotnikoma. Na označenem mestu izvrtajte odprti¬ no za cev krmila (9), iz koščka 3-mm balse pa naredite podporo krmila (11). Oba dela zlepite tako, da bo cev prib¬ ližno 0,5 mm gledala iz dna čolna. Prek obeh delov in dela krme nalepite kos steklene tkanine, da pri udarcih s krmilom ne bi prišlo do zloma cevi krmi¬ la. Sledi obdelava stranic s smirkovim ipapirjem in lepljenje zgornjih opiat iz 1 mm debele vezane plošče. Po lepljenju prve se prepričajte, ali model morda ni zvit; po potrebi ga na stojalu zravnajte. Na spodnji strani modela naj vezana plošča gleda vsaj 8-10 mm prek roba; ko bo lepilo suho, ga boste obdelali in zalili ter tako dobili vzdolžne kanale. Med obe letvici in na krmo prilepite še zadnjo oblogo iz 1,5 mm debele vezane plošče (1 2), na katero bo kasneje pritrje¬ na sprejemna antena. Ko nalepite tudi premčno oblogo, je trup skoraj narejen. Vgraditi morate še aluminijasti cevki za dotok in odtok hladilne vode (1 3) ter izvrtati luknjo za sprejemno anteno (14) in nosilec številke. Za dotok vode je najprimernejše mesto za eliso, cev za odtok pa naj bo čim bliže motorju. Komur se zdi potrebno, naj v čoln vgradi tudi stikalo za izklop RV naprave, ki naj bo zaprto v modelu. Barvanje in lakiranje modela Ko odstranite vse presežke vezane plošče, se lotite brušenja s smirkovim papirjem zrnatosti do 200. Zgornjo stran nad letvicami obdelajte tako, da boste lahko na model pred tekmovanjem prilepili pokrov iz PVC ali ABS plastike. Odstranite vse prašne delce in z epok- sidnim lepilom zalijte vzdolžne kanale tako, da bodo dobili polkrožno obliko (slika 2). To delo je lahko zelo umazano, saj je najboljši pripomoček pri njem kar prst na roki. S kosom plastike ali manjšo pleskarsko lopatico ves model prevlecite s tanko plastjo epoksidnega lepila) ki bo zapolnilo vse rasti, razpoke in luknje na modelu. Tako bo ta dobil večjo površin¬ sko trdnost in lepši videz. Sledi brušenje s finim smirkovim papirjem. Pred barvanjem model dobro očistite. Za barvanje so zelo priročne pršilke, saj za model ne potrebujemo velike količine. Po dvakratnem barvanju sledi lakiranje. Ce se le da, model prelakirajte z dvokomponentnim svetlečim lakom za čolne ali parket. Ta je po nanosu gladek in ga je mogoče po potrebi tudi polirati. Prav na meji med površino čolna in vodo se namreč izgublja največ energije, zato velja: čim bolj gladka in neomočljiva je površina čolna, tem laže bo čoln drsel po vodi. Zato skušajte vsaj spodnjo površino čolna obdržati kar se da lepo, nepoškodovano in vodoodbojno. Izdelava osi Če želite res dobro os, mora biti ta vležajena s krogličnimi ali - kar velja za zelo kakovostne osi - z valjčnimi in aksialnimi ležaji. Nekakšen kompromis med ceno inkakovostjo so osi s kroglič¬ nimi ležaji. Čeprav te ne prenesejo veli¬ kih aksialnih obremenitev, so za to kate¬ gorijo popolnoma ustrezne, saj se na os ne prenašajo prevelike sile. Os sicer lahko kupite v modelarskih trgovinah, kjer je izbira dokaj dobra, sami pa lahko naredite os, ki bo dolga natančno toliko, kolikor je treba. Za izdelavo potrebujete dva kroglična ležaja z notranjim pre¬ merom 4 mm ali manj (odvisno od tega, kako debelo os želite), aluminijasto cev (1) z zunanjim premerom 7 mm in notranjim premerom 5 mm, os iz ne¬ rjavečega ali navadnega jekla (2) ter dva približno 5 cm dolga koščka mede¬ nine ali aluminija s premerom 10 mm za izdelavo nosilcev ležajev (3) in ležaja - 8 x 4 x 3 mm (4). Iz tega kosa najprej izstružite nosilec ležaja; ta naj ne gre preveč tesno v ležišče. Aluminijasto cev odžagate po potrebi in na obeh koncih izvrtate luknje s premerom 6 mm ter va¬ nju zalepite nosilce ležajev. V načrtu je prikazan samo spodnji del osi, podoben pa je tudi zgornji. Ko os lepite v model, ležaje vzemite iz ležišč, saj bi jih lahko že kapljica lepila uničila. Ležaje zalepite v ležišče po lakiranju tako, da jih po obodu zelo na tanko namažete z gostej¬ šim cianoakrilatnim lepilom. Če se tako nameščen ležaj pokvari, aa namreč lahko brez težav vzamete iz Težišča. Sledi še izdelava osi, ki je vsaj nama delala precej težav. Malo verjetno je, da boste dobili res ravno jeklo (ravnost preizkusite tako, da palico povaljate po ravni mizi), poleg tega pa se pri narezo- vanju navojev za eliso jeklo rado zvije. Lahko se zgodi, da boste šele po desetem poskusu dobili os, ki bo mini¬ malno zvita. Da se tem težavam kar najbolj izognete, naredite cev osi čim krajšo. Seveda lahko poizkusite tudi s tanjšimi osmi in z ležaji z manjšim pre¬ merom. V tem primeru morate na os mehko ali trdo prispajkati nastavek z navojem M4 za eliso. Lahke osi zahteva¬ jo manj energije za zagon; ker sojažje, bodo tudi manj ropotale po cevi. Žal pa imajo slabost: na tekmovanju morate kar se da paziti nanje. Vrteča os skupaj z rotorjem, sklopko in eliso predstavlja vrtavko, ki stabilizira gibanje modela. Pri tem pomeni os večji del mase tega sklopa. Najini poskusi z zelo lahkimi osmi so pokazali, da v tem primeru postane tak model bočno zelo nestabilen in se že pri_ majhnih valovih zelo rad prevrne. Če vam je do poizkušanja, naredite os iz aluminijaste cevi s premerom 4 mm in 3-mm izvrtino (enaka se uporablja za izdelavo hladilne cevi za motor). Na konec osi nalepite nastavek z navojem M4 za pritrditev elise. Po želji tako os napolnite z epok- sidno smolo in steklenimi vlakni ali čim podobnim. Pri osi je treba poskrbeti tudi za mazanje oziroma za odprtino, skozi katero boste v os nalili olje ali natlačili mast. Navadno imajo osi mazanje pri zgornjem ležaju, čeprav je tega bolj potreben spodnji, ki je ves čas v vodi. Pri najinem modelu sva zato skozi trup, podporo osi in cev osi izvrtala luknjo s premerom 3 mm ter vanjo zalepila košček enako debele cevi (načrt M). Tako je mesto mazanja zelo blizu spod¬ njemu ležaju, obenem pa - kar je velika prednost pred mazanjem pri zgornjem ležaju - za tesnjenje osi potrebujete zelo malo masti. Mazalno cevko preprosto zatesnite s kratkim samoreznim vijakom ali čepkom iz plastike. Izdelava krmila Če ste kdaj opazovali oblike krmil modelov, ste kaj kmalu ugotovili, da je teh prav toliko kot modelarjev. Ker je krmilo pri najinem modelu postavljeno za eliso, naj ne bo preveliko, sicer bo preveč zastiralo tokovnice in povzročalo težave pri zavijanju. Vsi deli krmila so iz medenine, list krmila in os pa sta lahko tudi iz ne¬ rjavečega jekla. Na medeninasto cevko z notranjim premerom 3 mm (1) najprej prispajkamo obroček (2). Nato s spiral¬ nim svedrom to stran poglobimo tako, da v poglobitev leže tesnilni gumijast obroček (3). Iz 1 mm debele pločevine izrežemo list krmila (4) in v zarezo prispajkamo os krmila (5) s premerom 3 mm. Sledi brušenje in poliranje. Površina krmila brez raz in lukenj bo imela v vodi manjši upor, zato se pri izdelavi splača potruditi. Ročico za servomotor naredite iz kosa aluminija z rezanjem in piljenjem, na os pa jo pritrdite z vijakom M3. Sprejemna antena je iz vijaka M3 z zarezo in kosa jeklene žice. To zvijete 6 • TIM 4 • december 1993 MODELARSTVO pravokotno in jo prispajkate v zarezo vijaka. Na zadnjo oblogo modela jo privijete skupaj z nosilcem za tekmoval¬ no Jtevilko. Če boste notranjo opremo razmestili tako, kot je prikazano na sliki 3, bo mo¬ del lepo glisiral. V nasprotnem primeru poizkusite s premeščanjem akumulator¬ jev za sprejemnik (navadno so to štiri Ni-Cd celice s kapaciteto 100-150 mAh). Model naj med vožnjo "leže" na vodo tako, da bo njegova spodnja stran vzporedna z vodno gladino. Ce boste izdelali os po najinem načrtu, uporabite eliso s čim večjo sredino (7-9 mm). Le tako bo voda nemoteno prihajala do krakov elise, Pri uporabi elise z manjšo sredino pa priporočava izdelavo te¬ flonskega zadnjega ležaja. Tako se izognete odebelitvi zaradi nosilca leža¬ ja. Ker je os dokaj blizu dna čolna, pri¬ poročava uporabo elis velikosti največ 32 mm. Velikost in korak elise sta seveda odvisna od števila vrtljajev in moči motor¬ ja. Za začetne preizkuse popolnoma zadoščajo plastične elise, za tekmova¬ nja pa si raje omislite ali naredite kovinske. Prihodnjič bova opisala še nekaj izboljšav, ki pripomorejo k večji hitrosti modela. Miha in Janez Holc Tnn.mdEjtBhnik BRATOV HVALIČ 145-NOVA GORICA (Top - modeltehnik) Bratov Hvalič 145 65000 Nova Gorica Tel./fax: (065) 27-642 Vse za modelarje (letala, radiooprema, elektro- in eksplozijski motorji, baterije, folije, balsa itd.). Izdelke svetovno znanih firm (MULTIPLEX, GRAUPNER, AERO- NAUT ... ) lahko dobite v maloprodajni trgovini na sejmišču ob mejnem prehodu Rožna dolina. Cene so zelo ugodne - prepričajte se sami!!! Odprto: sreda, četrtek, petek: 15.00 dol 7.00 sobota: 9.30 do 12.00 in 14.30 do 17.00 Poštna prodaja (vsak dan): 18.00 do 20.00 UVOZ - IZVOZ - GROSISTIČNA PRODAJA - MALOPRODAJA Raketni model kategorij e S3B-nacional V lanski šesti številki TIMA smo na kratko predstavili novo nacionalno kate¬ gorijo raket s padalom, ki sicer ne sodi med kategorije po pravilih Mednarodne aeronavtične zveze (FAI), kljub temu pa postaja med modelarji vse bolj pri¬ ljubljena. Za osvežitev spomina naj na kratko ponovimo, da se v tej panogi tek¬ muje z modeli, ki ne smejo biti krajši od 500 mm in morajo imeti najmanjši pre¬ mer trupa 50 mm na vsej razdalji, ki predstavlja 75 % dolžine telesa z glavo vred. Za vse ostalo veljajo določila športnega pravilnika FAI za kategorijo S3 (trajanje leta raket s padalom). Na uvedbo nove kategorije se je najhitreje odzval domači proizvajalec modelarskih raketnih motorjev in opreme za raketne modelarje, g. Marjan Zidarič, ki je začel izdelovati mode¬ larsko raketo v kompletu "Krpan". Letos je bilo v Ljubljani že tudi prvo tekmovan¬ je v tej kategoriji, ki so jo modelarji poimenovali kar Krpan, saj so vsi tek- mbvalci nastopili s temi modeli. Model iz kompleta je za tekmovanja razmeroma težak, saj ima glavo iz smrekovine ter zahteva za doseganje boljših rezultatov kar nekaj posegov, s katerimi mu zma¬ njšamo težo. Priporočljiva je tudi zame¬ njava malega padala s precej večjim. Tokrat objavljamo načrt z navodili za izdelavo modela rakete, ki jo boste lahko za zabavo spuščali že na vsakem manjšem travniku, z njo pa se boste lahko udeležili tudi kakega tekmovanja. Izdelava modela Kdor se je že kdaj udeležil kakega tek¬ movanja raketnih modelarjev ali vsaj nekoliko pozna športni pravilnik, je takoj ugotovil, da gre za model razmeroma velikih dimenzij; če bomo želeli z njim tekmovati, bomo morali paziti na vsak odvečni gram. Obstajata dve možnosti. Lahko se odločimo za laminirano grad¬ njo modela iz epoksidne smole in stek¬ lene tkanine ali pa za klasičen način iz papirja. Tehnika laminiranja je bila že nekajkrat opisana ter zahteva določene izkušnje, potrebne kalupe in gradiva, zato jo priporočamo bolj izkušenim, za vse ostale pa bomo nekoliko podrobneje opisali klasični način izdelave. Telo rakete bomo naredili iz risalnega papirja (šeleshamerja) na način, kakr¬ šnega se spominjajo še starejši mo¬ delarji. Za kalup potrebujemo vsaj 600 mm dolgo aluminijasto ali plastično cev z zunanjim premerom 50 mm. Najprej jo s finim vodobrusilnim papirjem gladko vodno obrusimo, nato pa jo obrišemo do suhega in zloščimo. Odmerimo kos risal¬ nega papirja dolžine 500 mm in širine 162 mm (kolikor znaša obseg cevi, povečan za presežek, ki je potreben, da ga lahko zlepimo v cev). Oba vzdolžna robova po vsej dolžini obrusimo, da cev na stiku ne bo predebela (risba 1). Risba 1 le P' l ° Zunanjo stran papirja rahlo navlažimo, da se lepše usloči, list ovijemo okoli kalu¬ pa in počakamo, da se v tem položaju posuši. Pred lepljenjem na cev spiralno navijemo ožji trak tankega papirja, ki bo E reprečeval, da bi se trup zclepil na alup. Trak naj bo na obeh straneh s selotejpom prilepljen na kalup, segati pa mora prek skrajnih robov trupa. Na lini¬ jo lepljenja prilepimo ozek trak dvo¬ stranskega selotejpa, na katerega nato vzporedno z osjo kalupa položimo eno vzdolžno stranico risalnega papirja. Oba vzdolžna robova na tanko pre¬ mažemo s kontaktnim lepilom UHU- greenit, počakamo nekaj minut in trdno pritisnemo drugega prek drugega. Stik suho prebrusimo s finim vodobrusilnim papirjem in ga premažemo z gostim modelarskim kitom (nitrolak + smukec). Suhega še enkrat prebrusimo in nato celo telo prelakiramo z redkim brez¬ barvnim nitrolakom. Ko se posuši, postopek ponovimo, da dobimo gladko površino. Ker je telo rakete narejeno, lahko zaščitni trak na obeh straneh odlepimo in telo previdno povlečemo s kalupa. Z notranje strani odstranimo zaščitni papir in dvostranski selotejp. Na TIM 4 • december 1993 • 7 MODELARSTVO Risba 2 MODEL KATEGORIJE S3B - NACIONAL M 1:2 konstruiral: v J. Čuden enak način navijemo na kalupu s pre¬ merom 18 mm tudi 70 mm aolgo cev nosilca motorja, ki pa je ni treba površin¬ sko obdelati. Zožitev telesa na spodnjem delu ali "ladijski rep", kot ga tudi imenujemo, najpreprosteje naredimo iz papirja, čeprav stožčasta oblika zanj ni ravno najbolj primerna; vsekakor pa je boljša, kot če je telo spodaj samo ravno odrezano. Pri tolikšnem premeru ima 8 • TIM 4 • december 1993 MODELARSTVO model z ladijskim repom bistveno manjši upor. Plašč zožanega dela izrežemo iz risalnega papirja, prej pa ga moramo izračunati in natančno narisati. Najprej narišemo na risalni papir ladijski rep v naravni velikosti in poševni stranici po¬ daljšamo proti vrhu namišljenega stožca. Na risbi izmerimo potrebne podatke (ris¬ ba 2). Uporabimo znani obrazec za sre¬ diščni kot kolobarja: 1 80° x I 1 80° x d 2 a --- -*- n x r R2 Razviti plašč predstavlja izsek kolobar¬ ja, obseg širšega in ožjega dela ladij¬ skega repa pa večji in manjši lok na izseku kolobarja. Polmer (r) je v našem primeru stranica stožca (R). Izbiramo lahko med krajšo stranico (R,) in manjšim premerom (d,) oziroma daljšo stranico (R 2 ) in večjim premerom (d 2 ). Zaradi večje natančnosti se raje odločimo za drugi par. Ko smo izraču¬ nali središčni kot, narišemo plašč in dodamo še nekaj milimetrov, da ga lahko zlepimo (risba 3). Pri lepljenju si pomagamo s kalupom za izdelavo cevi nosilca motorja, ki nam služi za oporo. Pred tem moramo ugotoviti, ali se rob na širši strani ladijskega repa natančno pri¬ lega trupu. Površino obdelamo enako kot smo prej obdelali telo, vendar je bolje, če jo kitamo in lakiramo pozneje, ko je rep že prilepljen na telo in je stik med nji¬ ma obrušen. Vse tri papirnate sestavne dele ovezuje centrirni obroč iz 2-3 mm de- ele lahke balse. Najprej z modelarskim lepilom (npr. UHU- hart) vlepimo obroč do polovice debeline balse v ladijski rep, nato pa cev nosilca motorja potisnemo skozi obroč do dna ladijskega repa in jo na tem mestu prilepimo. Spodnji rob tele¬ sa namažemo z UHU-hartom in ga spoji¬ mo z ladijskim repom. Enak obroč iz balse vlepimo v trup tudi na razdalji ka¬ kih 150 mm od zgornjega roba. Ta ob¬ roč ima nalogo, da zadržuje padalo v položaju za izmetavanje, hkrati pa za¬ gotavlja trupu ustrezno trdnost in okroglo obliko. Stabilizatorje izrežemo iz srednje trde, 2 mm debele balse. Najprej jim porav¬ namo robove, da so vsi enaki, nato pa vsakega posebej zbrusimo v obliko simetričnega profila, ki je najdebelejši na prvi tretjini. Brusimo najprej s srednje grobim in nato še s finim vodobrusilnim papirjem. Stabilizatorje vsaj trikrat pre¬ mažemo z razredčenim modelarskim ki¬ tom. Nato narišemo na telo na vsakih 120° oznake, kamor z modelarskim lep¬ ilom prilepimo stabilizatorje. Stik na obeh straneh vsakega stabilizatorja še dodatno ojačimo s tankim nanosom lepi¬ la. Glavo lahko naredimo na več nači¬ nov. Cenen in dokaj preprost je kašira- nje, vendar se bo večina najbrž odločila za struženje. Za to potrebujemo kos balse, ki mora biti nekoliko večji od glave modela. Balso v bloku take velikosti težko dobimo, zato je najbolje zlepiti nekaj 10 mm debelih balsovih deščic, ki jih lahko kupimo skoraj v vsaki modelarski prodajalni. Blok zlepimo z UHU-hartom in ga dobro obtežimo, dok¬ ler se lepilo ne posuši. Glavo izstružimo na lesni hobi stružnici (Black & Decker ali Iskra). Najprej jo na grobo oblikuje¬ mo s strugarskim dletom, nato pa še z brusilnimi papirji različnih zrnatosti. Površino obdelamo z modelarskim kitom, dokler je glava še vpeta v stružnici, saj imamo tako z brušenjem in poliranjem mnogo manj dela. Glavo na koncu izvotlimo, da je čim lažja. Pomagamo si z nožički za linorez ali z rezbarskimi dleti. Telo in glavo povežemo med seboj z močnejšo poliestrsko vrvico ali - kar je še bolje - s tanko opleteno elastiko, ki delu¬ je kot blažilnik. En konec prilepimo z UHU-hartom v glavo, drugiga pa na notranjo steno telesa. Na model prilepimo še dve vodili, ki ju naredimo iz 0,4 mm debele jeklene žice. Uporabimo lahko tudi papirnati cevčici. Vodili morata biti nekoliko večjega pre¬ mera od lansirne rampe, da ne zavirata modela. Rampa za lansiranje takih mo¬ delov ne sme biti krajša od 1000 mm, premer lansirne palice pa naj bo 5-10 mm. Model pristaja s padalom. Njegova velikost ni predpisana, vendar naj v pre¬ meru ne bo manjše od 500 mm, za tek¬ movanja pa mora imeti premer med 1200 in 1500 mm. Najprimernejše gradivo za izdelavo padala je 3-5 mikro¬ nov debel mylar ali čim tanjša polietilen¬ ska folija. Padalo izrežemo v obliki 12- ali 16-kotnika, na katerega oglišča s selotejpom prilepimo tanke bombažne niti dolžine 1,2 premera padala. Za lansiranje priporočamo motor domače proizvodnje, MACH B6-4. Jože Čuden co 2 motor j i ... so med batnimi modelarskimi motor¬ ji posebnost. Zagotavljajo tiho in čisto delovanje, saj jih poganja stisnjen (kom- primiran) ogljikov dioksid. So dvotaktni, izredno majhni in okolju prijazni. V prvi vrsti so namenjeni pogonu zelo lahkih prostoletečih letalskih, pa tudi ladijskih in avtomobilskih modelov. Večinoma imajo en valj, čeprav poznamo tudi dvovaljne in večvaljne izvedenke. Navadno jih dobimo že povezane s posebnim rezer¬ voarjem za gorivo in s pripadajočim pro¬ pelerjem. Zelo redki so motorji, ki imajo posodo za gorivo vgrajeno kar v ohišje motorja. Med modelarji so zelo priljubljeni C0 2 jmotorčki češke firme Modela (risba 1). Čeprav motorček z delovno pros¬ tornino 0,27 cm 3 skupaj z rezervoarjem in propelerjem tehta le 30 gramov, v družini C0 2 motorjev sploh ne spada med pritlikavce. Češki modelar ing. Ste¬ fan Gašparin izdeluje vrhunske motorčke s pogonom na ogljikov dioksid, ki so tudi na Zahodu izjemno cenjeni. Za pri¬ merjavo naj povem, da njegov model G- 24 s prostornino 23,75 mm 3 tehta v kompletu s propelerjem in rezervoarjem za gorivo le 7,3 g. Primeren je za pogon modelov z razpetino kril od 330 do 400 mm in maso med 8 in 20 g. Nedavno smo lahko prebrali vest o doslej najmanjšem C0 2 motorčku, s katerim se je avstrijski modelar Rainer Gaggl pojavil na graškem tekmovanju sobnih modelov. Motorček, ki ga je skon¬ struiral sam, ima prostornino 0,79 mm 3 , tehta pičlih 0,5 g in poganja - kaj druge¬ ga kot - njegov sobni model. C0 2 motor načeloma deluje na enak način kot navaden dvotaktni motor z notranjim zgorevanjem; razlika je le v tem, da ga poganja plin ogljikov diok¬ sid, ki vstopa v valj neposredno skozi kroglični ventil v glavi valja. Motorček poženemo preprosto z zasukom prope¬ lerja v nasprotni smeri vrtenja kazalcev na uri. Vzdrževanje motorja je izredno preprosto, saj ne zahteva drugega, kot da skozi izpušno odprtino, na gred in v odprtino v bloku motorčka občasno kanemo kapljico finega strojnega olja (risba 2). Zaradi nizke temperature stisnjenega plina je priporočljivo, da vgradimo motorček in cevko za dovod goriva na model tako, da sta vsaj deloma izpostavljena zračnemu toku. Zrak preprečuje, da bi motorček zmrznil. Motorji z vgrajenim rezervoarjem so zas¬ novani tako, da preprečujejo zmrzova¬ nje plina in so lahko povsem zaprti v trup modela. TIM 4 • december 1993 • 9 MODELARSTVO Tekmovalni model »Penelope« kategorije F1K, ki ga je konstruiral znani češki modelar Otakar Saffek, poganja motor GM-120 s prostornino 0,12 cm^- Risba 3: Delovanje C0 2 motorja Delovanje C0 2 motorja 1. Ko zavrtimo propeler v nasprotni smeri vrtenja urinih kazalcev, se zavrti gred, na katero je ta pritrjen, in potisne bat v valju motorja navzgor. Ko bat doseže zgornjo mrtvo točko, igla na zgornji strani valja odpre majhen kroglični ventil, ki zapira dovod goriva. 2. Plin vdre v valj, se sunkovito razširi in potisne bat navzdol. Med spuščanjem se ventil samodejno zapre. V spodnji toč¬ ki hoda bat odpre izpušno odprtino v steni valja in porabljenemu plinu omo¬ goči izstop iz motorja. Moment propeler¬ ja spet potisne bat iz spodnje mrtve lege navzgor. Nastavitev motorja C0 2 motorji so konstruirani za delo¬ vanje pri nespremenjeni hitrosti. Motor nastavimo na najboljši izkoristek tako, da povečujemo oziroma zmanjšujemo razdaljo med iglo na batu in krogličnim ventilom v glavi valja. Bliže ko je igla, večja količina plina bo vstopila v valj in hitreje bo tekel motor. Razdaljo lahko spreminjamo na dva načina: z obrača¬ njem glave valja (risba 4) ali obrača¬ njem matice na gredi tik za propelerjem, kar je odvisno od vrste motorja. Ce je plina preveč, se propeler težko hitro zavrti, motor pa izpuhava s pokajočim zvokom. Se huje je, če zaradi lastnosti plina pri preveliki količini goriva motor naenkrat zmrzne in se popolnoma ustavi. Kadar prihaja v motor premalo goriva, je tlak v motorju za njegovo delo¬ vanje premajhen. Vgradnja motorja in polnjenje rezervoarja Za delovanje motorja je najbolje, če rezervoar stoji čim bolj navpično (risba 5) in z bakreno cevčico za dovod goriva na zgornji strani. Ce je posoda višja od trupa modela, lahko spodaj nekoliko gle¬ da iz modela. Nosilec za rezervoar je iz koščkov ali letvic lahke balse. Naredimo le okvirčke, saj posode ne smemo zapreti, da lahko okoli nje kroži zrak. Seveda moramo pri namestitvi paziti predvsem na položaj težišča modela. Presežek cevke za dovod goriva na paličici s premerom vsaj 10 mm zvijemo v spiralo (v nobenem primeru je ne kraj¬ šamo!). Manjših zavojev se izogibamo. Spirala je navadno oblikovana nad gla¬ vo valja motorja, da je izpostavljena zračnemu toku, venda/ pa je lahko navi¬ ta kjer koli na cevi. Sobo za polnjenje goriva z drobnimi vijaki pritrdimo ali z epoksidnim lepilom prilepimo na primer¬ no in dobro utrjeno mesto na trupu. To mesto po potrebi dodatno ojačimo z balsovim furnirjem, da prenese obre¬ menitve pri polnjenju z gorivom. Rezervoar polnimo iz navadne bom¬ bice za sifon (ne za smetano!), ki je med postopkom vpeta v posebno držalo. Tega običajno dobimo skupaj z motor¬ jem. Bombico vpnemo v držalo s šobo navzgor jn nanjo tesno privijemo pokrov držala. Šobo polnilnika nataknemo na šobo za polnjenje goriva na modelu in s pritiskom držimo kakih pet sekund. Polnilnik naj bo med polnjenjem obrnjen s šobo navzdol, saj tako dosežemo neko¬ liko daljši čas delovanja motorja (risba - Pri menjavi bombice v držalu nikoli ne odvijemo pokrova držala, preden se ne prepričamo, da je bombica popolnoma prazna. To ugotovimo tako, da najprej z nekaj zasuki odvijemo šobo polnilnika in s tem odpremo ventil. Preden vstavimo novo bombico, šobo spet privijemo. V prihodnji številki TIMA bomo objavili načrt preprostega modela, ki ga bo poganjal C0 2 motorček, obenem pa obveščamo bralce, da bo poslej mogoče takšne motorčke kupiti tudi pri nas. Naročili jih boste lahko neposredno pri firmi Plestenjak, kjer imajo bogato izbiro modelov v kompletih, med katerimi so tudi letalski in ladijski modeli s pogonom na C0 2 motor. Jože Čuden 10 • TIM 4 • december 1993 MODELARSTVO NACIONALNI MODELARSKI PRAVILNIK Kategorije in podkategorije v raketnem modelarstvu Športni pravilnik FAI razvršča raketne modele v deset kategorij: 51 - modeli raket za doseganje višine 52 - modeli raket za doseganje višine s tovorom 53 - modeli raket v trajanju leta s padalom 54 - modeli raketoplanov v trajanju leta 55 - modeli maket za doseganje višine 56 - modeli raket v trajanju leta s trakom (strimerjem) Š7 - modeli maket 58 - modeli raketoplanov v trajanju leta - raketni jadralci 59 - modeli raket v trajanju leta - žirokopterji S10 - modeli raketoplanov z mehkim krilom (rogallo) v trajanju leta Glavne kategorije, z izjemo S7, so razdeljene glede na totalni impulz motor¬ ja na posamezne podkategorije. Modeli kategorij Sl, S2, S3, S6, S9 in S10 morajo imeti najmanjši premer 30 mm vsaj na 50 % celotne dolžine trupa z glavo vred, pri čemer se ne upoštevajo stabilizatorji. Za kategorijo S5 velja, da mora imeti vsaj 20 % celotne dolžine modela (trup z glavo) najmanjši premer 40 mm. Predpisana je tudi najmanjša dolžina modela. V kategorijah Sl, S2, S3, S6, S9 in S10 je 350 mm, v S5 pa 500 mm. Število modelov Število modelov, ki se lahko uporablja¬ jo na tekmovanju, je naslednje: Kategorija Sl A, B, C, D dva (2) Kategorija S2A, B, C dva (2) Kategorija S3A, B, C, D dva (2) Kategorija S4A, B, C, D, F dva (2) Kategorija S5A, B, C, D, F eden (1) Kategorija S6A, B, C, D dva (2) Kategorija S7 eden (1 j Kategorija S8A, B, C, D, F dva (2) Kategorija S9A, B, C, D dva (2) Kategorija S10A, B, C, D dva (2) Lansiranje Vsi raketni modeli, ki se bodo uporab¬ ljali na poligonu, morajo dobiti dovolje¬ nje za let ali pa se jim let prepove pri varnostnem vodji na poligonu oziroma njegovem pooblaščenem namestniku na podlagi svobodne presoje glede varnosti modela v letu. Lansirna naprava ali mehanizem se morata uporabljati tako, da omejuje vodoravno gibanje modela, dokler ta ne doseže hitrosti, potrebne za varen, pred¬ vidljiv let. Kot lansiranja (elevacijski kot) mora biti večji od 60°. Lanser ne sme prispevati k povečanju hitrosti modela ali spremeniti momenta glede na tistega, ki ga povzročijo raketni motorji v modelu. Lansiranje z mehanski¬ mi napravami, vgrajenimi v lanser, ni dovoljeno. Lansiranje ali vžig motorjev se mora opraviti daljinsko, z električnimi sredstvi, na razdalji najmanj 5 m od modela, ter mora biti pod popolnim nad¬ zorom osebe, ki lansira model. Varnostni vodja ali njegov pooblaščeni namestnik imata ključ varnostne ključavnice, ki one¬ mogoča lansiranje modela, dokler ni ključ v napravi. Ko se model lahko varno lansira, vstavita varnostni vodja ali nje¬ gov pooblaščeni namestnik ključ v ključavnico ter omogočita vžig in lansi¬ ranje. Vse osebe v bližini morajo biti obveščene o lansiranju, preden je model aktiviran in izstreljen. Pred vžigom in lan- siranjem raketnega modela je treba zagotoviti najmanj 5 sekund odštevanja. Pred lansiranjem vsakega raketnega modela mora biti hitrost vetra manjša od 35 km/h, vidljivost pa večja od 500 m. Uradne prijave Pred poletom morajo sodniki v vsaki tekmovalni kategoriji pregledati in po¬ trditi vse modele, ki bodo uporabljeni. Isti model ne sme leteti hkrati v dveh ali več tekmovalnih kategorijah. Vsak model mora biti jasno označen s številko tekmovalčevega športnega do¬ voljenja, ki mora biti visoka najmanj en centimeter. Oznaka je lahko na telesu, stabilizatorjih ali drugih zunanjih delih. Na zunanjih delih modela morajo biti napisane tudi nacionalne oznake države tekmovalca. Za organizatorja tekmova¬ nja moramo na modelu zagotoviti svetlo obarvano površino (najmanj 1 x 3 cm) za označevanje modela. Uradni leti Uradni let je tisti, pri katerem model zapusti lansirno napravo oziroma izgubi stik z njo in poleti. Izjema so katastro¬ falne poškodbe; tedaj se let ne upošteva kot uraden. Diskvalifikacija Sodniki lahko diskvalificirajo kateri koli model, ki po njihovem mnenju ne ustreza pravilom tekmovanja in ki zanj varnostni vodja oziroma njegov pooblaščeni namestnik presodita, da ne more varno leteti. Sodniki lahko diskvalificirajo katerega koli tekmovalca zaradi premajhne po¬ zornosti do napisanih in drugih varnost¬ nih meril, zaradi nešportnega obnaša¬ nja, zaradi neupoštevanja navodil var¬ nostnega vodje ali njegovega poobla¬ ščenega namestnika in zaradi neupošte¬ vanja pravil sploh. Model, ki doživi katastrofo, za katero po mnenju sodnikov ni vzrok slaba kon¬ strukcija, gradnja ali priprava pred letom, ni diskvalificiran. Tak model, ki ne more opraviti vseh letov, se lahko zame¬ nja z drugim. Zaradi karakteristike leta se model lahko diskvalificira samo glede tega leta, ne more pa biti izključen iz celotnega tekmovanja. Tekmovanje v trajanju leta s padalom/trakom (kategoriji S3 in S6) Tekmovanje v trajanju leta s pa¬ dalom/trakom je razdeljeno na podkate¬ gorije gleda na totalni impulz motorja. Med letom se, z izjemo zaščite padala, noben del modela ne sme ločiti ali odvreči. Tekmovanje v trajanju leta s padalom je predvideno za enostope¬ njske modele, ki jih poganja en raketni motor. Za pristajanje jim služi eno ali več padal. Padalo mora imeti naj manj tri vrvice. Tekmovalec lahko menja padala v modelu kadar koli med tekmovanjem. Tekmovanje v trajanju leta s trakom je predvideno za enostopenjske modele, ki jih poganja en raketni motor in imajo frak za pristajanje. Trak mora biti iz ene¬ ga kosa elastičnega materiala, npr. tka¬ nine, japonskega papirja ali plastične folije; razmerje dolžine proti širini mora biti najmanj 10:1. Na ožjem delu, kjer je trda ojačitev z največjim prerezom 2x2 mm in zanka iz vrvice, pritrjena na vsak konec ojačitve, je lahko samo ena vrvica, ki služi za pritrditev traku na mo¬ del. Trak se mora med letom odviti. Tekmovalec lahko zamenja trak kadar koli med tekmovanjem. Merjenje časa leta omejuje maksi¬ mum, ki je določen za vsako posamezno podkategorijo. Skupni čas leta se meri od prvega premika modela na rampi do zaključka leta. Merilci časa morajo biti seznanjeni z barvo in obliko modela, da ga lahko razpoznajo med letom. Let je končan, ko se model dotakne površine zemlje oziroma ovire, ki prekine njegov let, ali kadar model končno izgine časomerilcem izpred oči. Če model izgine za kako oviro ali oblakom, časomerilci počakajo 10 sekund, da se spet pojavi. Ce se se to ne zgodi, se teh 10 sekund odšteje od izmerjenega časa. Let morata meriti dva časomerilca s štopericama ali napravama za merjenje TIM 4 • december 1993 • 11 MODELARSTVO časa z natančnostjo najmanj 1/5 sekunde. Na svetovnih prvenstvih imata oba časomerilca daljnogled. Med letom morata časomerilca ostati v krogu s polmerom 10 metrov. Izmerjeni čas pomeni povprečje izmerjenih časov obeh časomerilcev, zaokroženo na najbližjo nižjo celo sekundo. (Daljnogledi, kakršne uporabljajo časomerilci, morajo imeti povečavo med 4 in 8.) Maksimum časa leta se v vsakem naslednjem turnusu podaljša za eno mi¬ nuto. Za določanje uvrstitve šteje seštevek treh časov letov vsakega tekmovalca. Če pride do enakega rezultata, se zmago¬ valca določi z dodatnimi leti takoj po koncu tekmovanja v podkategoriji. Ma¬ ksimalni čas leta se v prvem dodatnem turnusu poveča za eno minuto - glede na maksimum v prejšnjem turnusu, že v naslednjem in obenem zadnjem pa se let meri do konca, brez omejitve časa. Za vsak dodatni let je predviden samo en poskus. Rezultati dodatnih letov ne šteje¬ jo v rezultat ekipe; njihov namen je samo doseči zmagovalca in s tem razdeliti nagrade. Na tekmovanju v trajanju leta s padalom/trakom so možne naslednje podkategorije: Pod- Totalni impulz Maksimalna štartna Maksimalni čas kategorija (Ns) masa modela (g) leta (s) PLESTENJAK Izdelovanje drobnih lesenih predmetov ter prodaja lastnih in tujih izdelkov Vrhovci c. VIII/7 61111 Ljubljana Tel./fax: 061/267-913 CENIK MODELOV LETALSKI MODELI Olaf, maketa ribiške ladjice plastično korito, lesena nadgradnja pogon: CO2 motor; Jiskra, gliser plitek ugrez, plastična korito in krov, ostalo les; pogon: CQj motor; 470 352 175 160 270 163 2530 1520 MODELARSKI MOTOR Modelarski motor COo, 0,27 cm^, teža 25 q, cena 2750 SIT Plinski patroni za COo motor (10 bombic), cena 580 SIT Vsak modelarski komplet vsebuje vsa potrebna gradiva: dele iz balse, vezane plošče ali plastike, vse potrebne kovinske dele, papir za prekrivanje, lepilo, eliso, elastiko, vijak, kolesca, načrt za izdela¬ vo modela v merilu 1 : 1 itd. Priložen ni samo lak. Po mnenju Zavoda za šolstvo in šport, odd. za učno tehnologijo, so kompleti primerni za tehnično vzgojo in interesne dejavnosti v osnovni šoli. Prometni davek znaša 5%, cene pa so franco Ljubljana. Modele lahko naročite osebno, pisno oziroma prek telefona ali telefaksa št.: 061/267-913. Cene veljajo do prodaje zalog. Se priporočamo za obisk! 12 • TIM 4 • december 1993 MAKETARSTVO Šola plastičnega maketarstva (14. del) Razpršilci barv Če ste se odločili, da od zidnih grafi¬ tov preidete k izdelavi plastičnih maket, potem premorete že nekaj temeljnega znanja. Priljubljeni barvni razpršilci, mnogim bolj poznani kot spreji, so nam¬ reč korak k tehniki barvanja z zračnim čopičem. Skoraj vsi svetovni proizvajalci barv za maketarske potrebe imajo v svoji ponudbi paleto barvnih razpršilcev. V naših trgovinah jih boste težko našli, zato pa lahko uporabite tudi kako drugo blagovno znamko. Pogoi je le, da barva ne razjeda plastične podlage. Enobarvni objekti ali makete z ne¬ zahtevnimi barvnimi oblikami so za upo¬ rabo razpršilcev idealni, saj lahko veči¬ no sestavnih delov pobarvamo že pred sestavljanjem. Tudi posamezne sestavne sklope lahko pripravimo za nanos barve iz razpršilca. Vsekakor pa to zahteva skrbno maskiranje že sestavljene makete in veliko potrpljenja. Razpršilce naj¬ pogosteje uporabljamo pri barvanju maket avtomobilov in ladij, kjer potrebu¬ jemo nanos le ene barve. Večje dele pritrdimo na žično ogrodje, manjše pa na lepilni trak s kartonsko podlago. Delo z razpršilci pa vseeno ne poteka povsem brez težav. Večina lakov nam¬ reč vsebuje strupene sestavine, ki jih lahko vdihnemo, če ne poskrbimo za od¬ vajanje odvečnih barvnih hlapov. Za začetek bo zadoščala že večja karton¬ ska škatla, ki prestreže barvni curek. Ista škatla lahko služi tudi kot zaščitni pokrov pred prašnimi delci med sušenjem barve. Prava rešitev pa je vsekakor izdelava komore za barvanje z odsesavanjem zraka. Naredite jo iz že laminiranih vezanih plošč ali iz plastičnega materia¬ la svetlejše barve in s površino, primerno za čiščenje barve, ki bo ostajala na ste¬ nah komore. Pomembna je tudi močna razsvetljava (dve 100-vatni žarnici). Za odvajanje zraka uporabite odslužen ven¬ tilator, za prečiščevanje pa filter za kuhinjsko napo. Cev za odsesavanje naj ima žično spiralno ojačitev, pri ustrezni priredbi najbližjega okna pa se boste morali znajti sami. Najpreprosteje je sicer delati v poletnem času, ob odprtem oknu in rahlem prepihu, ob zimskih večerih, ko imajo maketarji največ časa, pa bo to teže. Razpršilec je kovinska škatla, napol¬ njena z redko barvo in plinom pod pri¬ tiskom, ki ob pritisku na sprožilec potisne barvo skozi sifonsko cev na plan. Pred improvizirana barvna komora topla voda njem je namreč nekaj kovinskih kroglic, ki poskrbijo za mešanje barve. Raz¬ pršilec za nekaj deset minut potopimo v toplo vodo, nikakor pa ga ni dovoljeno segrevati na odprtem ognju ali v mikrovalovni pečici. Ogreta barva se laže razprši, pa tudi njena disperzija v curku zraka je večja. Ker iz razpršilca lahko na hitro uide kar precej barve, vsakega prej preizkusite in z njim na¬ našajte le tanjše plasti barve. Da boste maketo lahko enakomerno obarvali z vseh strani, jo morate prej pritrditi na vrtljivo podlago ali na žični ročaj. Barvnega curka nikoli ne usmerimo neposredno na maketo, temveč pred njo. Z enakomerno oddaljenim vzporednim premikanjem roke nanesemo prvo plast barve v oddaljenosti 15-20 cm. Ker ta navadno ne prekriva popolnoma, z dru¬ gim pršenjem nanesemo nekaj več barve. To storimo z nekoliko počasnej¬ šim premikanjem roke ali pa z večkrat¬ nim prehodom prek površine, ki jo bar¬ vamo. Barva iz razpršilca se hitro suši, zato ne pretiravajte z večkratnimi na¬ nosi. Ker bo prvi nanos najbrž pustil "pomarančasto polt", to popravimo z drugim nanosonn barve. Vsaka plast naj se dobro osuši. Čas za sušenje takšnega nanosa pa je krajši od nanosa s čopičem, saj z naslednjim slojem barve ne posegamo fizično v poprejšnji nanos. Prah je smrtni sovražnik razpršilcev, saj z aktiviranjem dvignete vse delce, ki se držijo podlage in sten vaše komore. Očiščena delovna površina je zato prvi korak do uspeha, obvladanje tehnike poliranja pa drugi. Če se vam na še mokro barvo ujamejo prašni delci, jih ne odstranjujte s čopiči in trdimi predmeti, ampak počakajte, da se barva popolno¬ ma osuši, nato pa jo obrusite. Svetleče barve zahtevajo sklepno prozorno gla¬ zuro. Ta naj bo že ob prvem nanosu izdatnejša. Največja pomanjkljivost barvnih razpršilcev ie nezmožnost mešanja barv, kar nas sili v uporabo že izdelanih odtenkov barv. Odtenek barve, nane¬ sene z razpršilcem, se vedno razlikuje od iste barve, nanesene s čopičem, zato so popravki skoraj nemogoči. Barve v razpršilcih niso najbolj priljubljene, ker so razmeroma drage, zato se resnejši maketarji navadno odločijo za nakup zračnega čopiča in pripadajoče opre¬ me. Mitja Maruško TIM 4 • december 1993 • 13 MAKETARSTVO Timovo izložbeno okno Convair XFY-1 Pogo Novost češkega KP v merilu 1:72 je ameriški mornariški poskusni lovec za navpično vzletanje. Čeprav je angleški harrier sinonim za letala z navpičnim vzletom, je zamisel precej starejša; enako tudi poskusi njene uresničitve. Že nemški znanstveniki so med iska¬ njem skrivnostnega orožja načrtovali letalo z navpičnim vzletom in enakim pri¬ stankom. Focke VVulfov triebflugel naj bi bil letalo z raketi podobnim trupom in štirikrakim repom ter kolesi, na katerih bi letalo slonelo pred vzletom. Na sredini trupa naj bi bil vgrajen trikraki rotor s spremenljivim korakom, na njegovih kon¬ cih pa bi bile pritrjene tri, tudi vrtljive reakcijske turbine "ram jet". Načrte za to letalo so zajeli Američani, ki so tudi razmišljali o podobnem letalu za obram¬ bo ladij zunaj zavetja letalonosilk. Leta 1951 je ameriška mornarica kar pri dveh proizvajalcih naročila prototip lovca za navpični vzlet in pristanek. Pri Convairu, današnjem General Dyna- micsu so bili za nekaj mesecev hitrejši od Lockheeda. Convairov projekt je združe¬ val repne in krilne površine v križno struk¬ turo na koncu kratkega trupa, ki je skri¬ val izjemno močno turbopropelersko turbino allison YT-40. Ker so pri Allisonu uspeli pravočasno pripraviti le en motor, ga je dobil Convairov prototip, ki v primerjavi z Lockheedovim ni mogel vzleteti z zasilnega podvozja. Prototip so preizkušali v hangarju velikih ameriških zračnih ladij in z njim opravili nekaj sto "poletov" do višine približno enega metra. Teorija je oživela v praksi 4. novem¬ bra 1954, ko je poskusni pilot Coleman letalo iz navpičnega vzleta prvič povedel v vodoravni let in nato tudi vzvratno pristal. Tedaj so na risalnih deskah že načrtovali letala, ki so kasneje poletela dvakrat hitreje od zvoka, tako da je Pogo postal prvo najhitrejše in hkrati najpočasnejše propelersko letalo. Pri KP so leta in leta izdajali makete češkoslovaških letal in tistih, na katerih so leteli njihovi piloti, zato pa so se v zadnjih letih s posebno ponudbo prebili na zahteven zahodni trg. Eksotično leta¬ lo Convair XFY-1 Pogo je tak primer. Kalup za KP so naredili pri novi firmi Kit Pro, kakovostne nalepke pa so natiskali pri Propagteamu. Vse to pomeni, da nekaterih slabosti, značilnih za prve KP- modele, ni več mogoče zaslediti. Na dveh okvirjih je 43 svetlosivih delov in dva prozorna dela za pilotsko kabino. To je prva maketa Poga v merilu 1: 72; v maketi vseeno očitamo nekaj pomanj¬ kljivosti na trupu. Odprtina za pilotsko kabino je 5 mm predolga, zato je repna površina pomaknjena preveč nazaj. Razporeditev različnih opiat je sicer pravilna in vrezane linije ne pretirano debele, zato pa so nekoliko nepravih dimenzij. Gradnja makete ni zapletena, ker pa je treba večkraki rotor vgraditi ob lepljenju trupa, moramo maketo pazljivo barvati. Letalo je srebrne barve in ima črna konca kril. Tudi med nalepkami smo zasledili drobno napako: Pogo je nosil serijsko fiskalno številko 138649 in ne 138469, kot se je zapisalo tiskarju nalepk. Zasteklitev kabine iz tanke plastike je odlična. Ker v kabini ni pretiranih detaj¬ lov, vam priporočamo, da jo kar za¬ prete. Če ne gradite tekmovalne makete, se na naštete pripombe ne ozirajte in zgradite maketo "iz škatle", saj je Pogo zanimiva osvežitev na polici sobnega letalskega muzeja. Slovenskega uvozni¬ ka še ni, dotlej pa lahko dobite podatke o možnem nakupu na naslovu Komisije za letalsko maketarstvo. Mitja Maruško Opomba uredništva V Timovem izložbenem oknu bomo ocenjevali prevsem tiste izdelke, ki jih dobimo v oceno od proizvajalcev in uvoznikov. Pestrost rubrike bomo skušali zagotoviti tudi s prikazom izdelkov iz garažne maketarske industrije. Ker je prostor na straneh TIMA omejen ter bo tu in tam kaka novost naši oceni tudi ušla, lahko podrobnejše informacije o možnostih naročila posameznih maket dobite na naslovu Komisije za letalsko make¬ tarstvo, Mitja Maruško, Tržaška 48, 61000 Ljubljana. Seveda ne poz¬ abite priložiti pisma z vašim TIMOVI OGLASI PRODAM nov osciloskop (ali ga zame¬ njam za frekvencmeter), digitalni multi- meter, frekvencmeter 1 GHz, več elek¬ tromotorjev, svečke, motor Super Tiare 5,6 cm 3 , 150 načrtov za letalske moae-le in makete, kataloge za material in tujo liter¬ aturo ter tečaj angleščine (ali zamenjam za tečaj nemščine), kupim pa načrte japonskih letal. Marjan Hvalič Rožna dolina, Partizanske tehnike 1 65000 Nova Gorica Tel.: (065) 21-536 PRODAM z akumulatorji napajano plovilo na zračni blazini (hovvercraft) znamke Tajfun na radijsko vodenje, primerno za vožnjo po kopnem in vodi. Jernej Vaupotič Kopitarjeva 1 1 62000 Maribor Tel.: (062) 51 1-289 PRODAM malo rabljen elektromotor s peti¬ mi magneti za 300 SIT, kupim pa načrt raketoplana kategorije S4D (Orel). Zoran Jazbinšek Ponikva 24 c 63232 Ponikva Tel.: (063) 748-238 PRODAM hišni računalnik Commodore 64 z usmernikom, kasetnikom, dvema igralnima palicama, modulom, programi, igrami in literaturo. Cena je 300 DEM ali 25 000 SIT. Tel.: (064) 326-042 (zvečer) KUPIM uplinjač za 3,5-cm 3 motor (cena naj ne presega 70 DEM), prodam pa čoln Seamaster z osjo, eliso in kardanom. Cena je 100 DEM. Anže Tel.: (061)572-399 (po 20. uri) ZELO UGODNO prodam rabljen 3,5-crn 3 motor Webra Speed 20 RC z izpušno cevjo in eliso, 1,5-cm 3 motor iste tovarne in stabilizirani usmernik 1,2-30 V / 1,5 A z vgrajenim inštrumentom. Cene po dogovoru. Ivo Carič Tel.: (061) 727-968 PRODAM nov, 50 cm dolg RV čoln z elek¬ tromotorjem, gredjo, sklopko, vijakom in krmilom (cena 4000 SIT), malo vožen RV avto Ferrari 288 GTO (27 MHz) s spre¬ jemnikom, oddajnikom in servomotorji (cena 5000 SIT) ter 1 80 cm dolgo ribiško palico (cena 2000 SIT). Danijel Tel.: (062) 776-651 (po 13. uri) KUPIM načrte z navodili za izdelavo pra¬ vega motornega zmaja. Jurij Sodja Zabreznjca 7 F 64274 Žirovnica Tel.: (064) 802-667 PRODAM RV avtomobil s 3,5-cm 3 motor¬ jem, ročnim štarterjem in hidravličnimi blažilniki. Cena je 500 DEM. Vladimir Durica Kajuhova 3 62250 Ptuj Tel.: (062) 772-103 (ob koncu tedna) 14 • TIM 4 • december 1993 MAKETARSTVO Mala železnica Postavljanje tirov Opis izdelave ogrodja za maketo in podlage za tire na zgornjem platoju smo že opisali, sedaj pa se lahko lotimo se¬ stavljanja tirov in kretnic ter povezovanja v sklenjen oval. V zadnji številki lanskega letnika revije TIM sem napisal nekaj več o vrsti tirov. V trgovinah onkraj meje je mogoče dobiti različne tire. Nekateri so poceni in slabši, drugi pa dobri ali celo zelo kakovostni, vendar seveda tudi dražji. Tudi videz pragov prvih in drugih je različen. Številne tovarne izdelujejo tire v dveh izvedbah, cenejši in dražji. Npr. ROCO ponuja 2,5 mm visoke tire za manj zahtevne modelarje ter dražje in lepše izdelane 2,1 mm visoke tire iz boljšega materiala. Za trajnost tirov ter brezhiben električni stik med tračnico in kolesi je odločilna zlitina, iz katere so narejene tračnice. Slabši izdelki so, če je v prostoru preveč vlage, podvrženi rji, ki onemogoča prehod toka s tračnice na kolesa in povzroča nenehne težave pri vožnji. Tire moramo zato pogosto čistiti. Boljši, a dražji tiri imajo tračnice iz medenine ali (v zadnjem času) iz zlitine z imenom "novo srebro". Oboje je odporno proti rji. Ker zlato-rumena bar¬ va medenine nekoliko moti, so bolj primerni tiri iz druge zlitine. Pri obeh je zagotovljen dober električni stik. Če se tračnica zapraši - kateri prostor pa je varen pred prahom - je tudi te tire treba občasno čistiti, ker prah in ostanki olja onemogočajo dober stik. Nekatere tovarne izdelujejo prav posebne "čis¬ tilne" vagone: ta med vožnjo tračnico najprej obdrsa, nato pa z oljem prepo¬ jen košček klobučevine prevleče tračnico z zelo tanko plastjo olja. To lahko nare¬ dimo tudi sami; pomagamo si z najbolj finim brusnim papirjem, s sesalcem in na koncu s koščkom klobučevine, namoče¬ nim v olje (najboljše je strojno olje za šivalne stroje). Krpica iz blaga ni upo¬ rabna, ker pušča vlakenca. Tovarne izdelujejo tire v standardni osnovni dolžini (ki lahko znaša od 180 do 230 mm), lahko pa so tudi za polovi¬ co, četrtino ali še več krajši od osnovne dolžine. Ti končki so zelo uporabni na mestu, kjer moramo združiti začetni in končni krak proge. Če smo vgrajevali kretnice z raznimi odkloni ter križišča in krive tire različnih polmerov, potem bo na koncu med obema tiroma prav goto¬ vo manjkalo nekaj centimetrov ali pa oba tira ne bosta v ravni črti. Takrat si pomagamo z ravnimi ali zavitimi raz¬ lično dolgimi končki (nekatere tovarne Merklinov tir (na levi) s pločevinasto "gramozno gredo" ne daje tako resničnega videza kot tir s plastičnimi pragi (na sredini), posebno, če ga prilepimo na plastično pod¬ logo (na desni). ŠIRINA PODLAGE UTRJENA PODLAGA Pri železniški progi ležijo tračnice s pragovi na "elastični" gramozni gredi, ki prenaša težo z ozkih tračnic na mnogo širšo podlago. J •*. I £1 HO Na risbi so mere (v milimetrih) za podlago iz primernega materiala (pluta, stiropor, pena¬ sta snov) za sistema HO in N. Tire na plošči najprej začasno sestavimo, na obeh straneh tira zarišemo traso in označimo, kje bomo izvrtali luknje za električne žice. Na sliki so žice še na plošči poleg tirov in kretnic. izdelujejo celo take, ki imajo le dva pra¬ ga). Če bi oba konca tirov hoteli združi¬ ti s silo, potem bi nekje na progi nastala med tiroma reža, kjer bi vlak vedno iztir¬ il. Zal tak konček stane skorajtoliko kot normalno dolg tir! V nasprotju z zelo kratkimi tiri, o kate¬ rih smo govorili pravkar, nekatere to¬ varne ponujajo tudi zelo dolge tire (npr. ROCO izdeluje tire s štirikratno dolžino osnovnega tira, kar je 920 mm). Dobijo se tudi približno toliko dolgi upogljivi tiri, ki jih je mogoče do neke mere kriviti in s tem speljati progo s poljubnimi krivinami. Brez krivih tirov proge na maketi ni mogoče speljati. Vsaka tovarna izdeluje več krivih tirov z različnimi polmeri. Navadno 12 takih tirov sestavlja poln krog, katerega polmer označuje krivino tira. Tovarne s slabšimi in cenejšimi tiri imajo največkrat le dve krivini, boljše tovarne pa najmanj štiri. Običajni krivi tir ima polmer okoli 350, najmanjši 250 in največji okoli 800 mm. ROCO izje¬ moma ponuja največji polmer 1962 mm, ki pa se največ uporablja le v kombi¬ naciji s kretnicami; če bi želeli iz takih krivin narediti krog, bi morala biti make¬ ta široka 4 m. Pri sestavljanju proge je ugodno, če je na razpolago več krivin, saj so možnosti oblikovanja večje. Tire na maketi najprej samo sestavimo in jih še ne pritrdimo na podlago. Pogledamo v načrt, kje so električni priključki za tire in kretnice. Na teh mestih dvignemo tir in pod njim za dovod električnih žic v letev ali ploščo izvrtamo 3 mm veliko luknjico. Tire položimo nazaj na njihova mesta in jih začasno povežemo s transformatorjem, da lahko opravimo nekaj poskusnih voženj z najdaljšo lokomotivo in vagoni - pulmani (s po dvema osema na pod¬ vozju). Najdaljša lokomotiva in tak vagon pri vožnji namreč najraje "naga¬ jata". Ugotovili bomo, ali kje med tiroma ni dobrega stika, ali klanec ni morda prestrm oziroma zavoj preoster. Pomanj¬ kljivosti odpravimo in nadaljujemo z delom. Na vsaki strani tira moramo ob koncu pragov potegniti črto, da bomo potem, ko bomo tire spet odstranili, vedeli, kje teče proga. To najbolje naredimo tako, da položimo na tir nizek tovorni vagonček, nanj naslonimo roko s pisa¬ lom in vagon vlečemo po vseh tirih, pri čemer pisalo zarisuje na podlago črto. To seveda naredimo na obeh straneh tira. Ko smo tire odstranili, poskrbimo za "resničen videz" proge, saj mora biti maketa tudi v tem pogledu čim bolj resničen posnetek prave proge. Nikakor ne bi bilo lepo, če bi tire samo položili, med pragovi pa bi bilo videti golo leseno ploščo. Kolesa pravih vlakov tečejo po jek¬ lenih tirnicah, ki so privite na pragove, da se zaradi pritiska ne razmaknejo ter da se obremenitev z razmeroma ozke tir¬ nice prenese na večjo površino. Če stopi¬ mo do proge, bomo videli, da so pragovi vkopani v nasip iz gramoza. Ta ima trojno vlogo: zaradi sil med vožnjo preprečuje premikanje tira, obremenitev pragov porazdeli na še večjo površino, v deževnem vremenu pa omogoča odtekanje vode, da so pragi vedno na suhem. Nasutje, ki je do spodnjega roba TIM 4 • december 1993 • 15 MAKETARSTVO pragov visoko okoli 30 cm, je iz 3-6 cm velikih kosov zdrobljene kamnine. Greda ni trdna, kot bi bila iz betona, ampak delno elastična, saj lahko vidimo, kako se tir s pragi nekoliko udaja, ko vlak pelje čezenj. Pod gramozno gredo je približno enako visoka varovalna plast iz drobnejšega peska, ki prepreču¬ je prodiranje vlage iz tal navzgor. Varovalna plast, gramozna greda in pragovi s tirnicami sestavljajo gornji ustroj proge, pod njim pa je spodnji ustroj, navadno nasip na zravnani pod¬ logi. Tudi mostovi sodijo k spodnjemu ustroju. Pri doseganju čim bolj resničnega videza proge na maketi male železnice imamo več možnosti: - kupimo tire, ki že imajo vgrajeno "gramozno gredo" (Mdrklin, Fleis¬ chmann in ROCO), - kupimo podlage iz penaste snovi, ki jo preprosto prilepimo pod tire, - podlago naredimo iz cenenih gradiv, - naredimo pravo nasutje. Prva možnost nas omejuje. Ker se že na začetku nismo odločili za sistem Marklin, ostanejo le še izdelki tovarn ROCO in Fleischmann. Izbira "golih" tirov je pri raznih tovarnah veliko večja. Če se odločimo za drugo možnost, ki je glede izdelave najpreprostejša, moramo v trgovino prek meje. Podlago iz trše penaste snovi v (rjavo-sivi) barvi gra¬ moznega nasutja prodajajo na metre. Ker so na zgornji strani že pripravljene vdrtine za pragove raznih tovarn, mo¬ ramo prodajalcu povedati, kakšne tire imamo, saj vsak proizvajalec izdeluje nekoliko drugačne prage. Najbolj "res¬ nični" so videti izdelki nemške tovarne Mossner; cenejša inačica je le obarvana penasta snov, dražja pa je po površini grobo oblikovana, da je videti kot droben pesek. Zal ni tako poceni, saj en meter stane 3-6 DEM; če je na naši mali maketi okoli 20 m tirov, izdatek ne bo prav majhen, čeprav pod hribom, kjer proge ne vidimo, pod tir ne bomo dajali tako drage podlage. Tovarna Busch ponuja še nekaj boljšega: njihova podla¬ ga za tire ima na obeh straneh lepilno plast z zaščitnim papirjem. Tega najprej odstranimo na eni strani in nanjo pritis¬ nemo tir, ki ga nato bogato potresemo z "gramozom". Ta se prime na lepilno plast, nakar tir obrnemo in otresemo drobce, ki se niso prilepili. Sedaj odstra¬ nimo zaščitni papir na drugi strani pod¬ lage in jo s tirom vred prilepimo na ploščo. Pri tem načinu pritrjevanje tirov z vijaki odpade. Hitro in lepo, bi rekli, d še dražje kot tisto prej! Ker nimamo preveč denarja, pa še tega raje porabimo za nakup lokomotiv, nam še najbolj ustreza tretja možnost, čeprav na rovaš nekoliko manj "res¬ ničnega" videza. Pod tiri bomo naredili podlago, ki jo skupaj z merami kaže sli¬ ka. Najprej moramo najti primerno Tovarna Mossner prodaja za razne vrste tirov in kretnic lepo izdelane podlage iz penaste snovi, ki zelo dobro ponazarjajo gramozno gredo. Tovarna Busch ponuja dvostransko samolepil¬ no podlago, ki omogoča hitro delo in daje lep videz. Risbe nazorno kažejo potek dela z Buschovo podlogo, ki je naprodaj v tri metre dolgih trakovih. gradivo, iz katerega bomo izrezali trakove. Največ dela bi imeli, če bi uporabili vezano ploščo, saj bi bilo žaganje kar zamudno, potem pa bi morali trak še po obeh robovih zbrusiti, A - Če želimo narediti pravo nasutje, moramo traso najprej ustrezno pobarvati. B - Ko se barva posuši, traso na debelo namažemo z lepilom. C - Takoj položimo tire, jih dobro pri¬ tisnemo na namazano podlago in bogato potresemo z "gramozom". da bi dobili naklon nasipa. Nekoliko tršo penasto snov je včasih težko dobiti, čeprav jo je mogoče rezati kar s škarja¬ mi. Tudi z dovolj tanko ploščo iz stiropo¬ ra bi morda nekako šlo, vendar menim, da našim potrebam najbolj ustreza plošča iz stisnjene plute, ki je namenjena oblaganju tal in sten. Okoli 5 mm debele (lahko tudi odpadne) kose z ostrim nožem ob ravnilu narežemo na 4 cm široke trakove. Če nam ne uspe poševnih robov odrezati že kar z nožem, si pomagamo z rašpo in brusnim papirjem. Ker je taka plošča stisnjena in zlepljena 16 • TIM 4 • december 1993 FOTOGRAFIJA O barvah iz drobcev plute, je videz njene površine zelo podoben gramoznemu nasutju; le videz bo treba nekoliko "popraviti" z redko tempera barvo. Zadnji način nam daje najbolj res¬ nično sliko prave železnice, saj med prage nasujemo drobir iz žaganja, plas¬ tične snovi ali pravega peska, katerega zrnca niso večia od 1 mm. Čeprav je ta način zelo zahteven in ga pri izdelavi prve makete male železnice ne pri¬ poročam, ga vseeno na kratko opišimo. Najprej ploščo pod tirom rjavo-sivo obarvamo. Na osušeno obarvano traso precej na debelo nanesemo primerno lepilo. Nanj pritisnemo tir in ga takoj bogato obsujemo z "gramozom". Vedno delamo največ po pol metra skupaj, da se lepilo prehitro ne posuši; šele nasled¬ nji dan s sesalnikom odstranimo odvečne drobce. Če smo se odločili za tretji način, točno po trasi proge izrezane 4 cm ši¬ roke trakove (gramozne grede) z belim vinilacetatnim lepilom (Mekol ali podob¬ nim) prilepimo na ploščo oziroma na letve ter jih za nekaj časa obtežimo. Po želji jih pobarvamo in na koncu še (tako kot tudi vse ostale dele ogrodja in pod¬ lage) prelakiramo Z brezbarvnim lakom, da jih zavarujemo pred vlago. Sedaj moramo luknjice za električne žice, ki smo jih prej izvrtali v ploščo, narediti še skozi podlago. To naredimo tako, da ležemo pod maketo in s šilom "podaljšamo" obstoječe luknjice skozi razmeroma mehko podlago iz plute. Sledi sestavljanje tirov in kretnic. Kjer so priključne električne žice, jih speljemo skozi luknjice, da prosto visijo pod make¬ to. Na vsako žico moramo spodaj takoj prilepiti majhno samolepilno etiketo, na katero napišemo oznako tira, kretnice ali signala in znak plus ali minus. Če pri tem ne bomo dosledni, bo kasneje, ko bo tre¬ ba žice povezati s stikali in transforma¬ torji, veliko jeze in glavobola. Tire sestavljamo med seboj tako, da sta oba kraka popolnoma vzporedna in da nikjer ni špranj. Najbolje bo, da z roko peljemo po vsej progi kak vagon (pulman) in natančno opazujemo, ali lepo teče prek stikov. Nato tire z ustrezno dolgimi in tankimi vijaki pritrdi¬ mo skozi podlago na ploščo ali letve. Najprej v les z ročnim svedrom naredi¬ mo 2 mm globoko luknjico, da vijak "prime", nato pa ga privijemo do konca, vendar ne tako močno, da bi stisnili pragove. Enako velja za kretnice. Prihodnjič bomo opisali izdelavo elek¬ tričnih povezav. Tadej Bratok V dosedanjih nadaljevanjih o foto¬ grafiji smo se ukvarjali le s črnobelo fotografijo, ki je za resne fotografe - teh je zadnje čase vse manj - še vedno upravičeno kraljica fotografske umetno¬ sti. A togost se ne izplača vselej. Ne smemo biti kot fiiakerski konj, ki gleda samo naravnost, leva in desna stran pa ga zaradi plašnic ne zanimata. Velika mojstra črnobelega filma, Alfred Hitch¬ cock in Ingmar Bergman sta večino svo¬ jih mojstrovin ustvarila v sivobelih tonih, a sta se nazadnje vendarle odločila za barve. Nekaj iz komercialnih razlogov, še bolj pa zaradi spoznanja, da je mogoče tudi z barvnim filmom ustvariti umetniške učinke, dramatična občutja in pripovedno moč, a na drugačen način kot pri klasični črnobeli tehniki. Razvijanje barvnih filmov se ne izplača Organizatorji razstav umetniških foto¬ grafskih dosežkov doma in v zamejstvu v razpisih poleg črnobelih iščejo tudi barvne fotografije in niso tako redke razstave, kjer so na ogled zgolj barvni diapozitivi. Barvna fotografija si je že zdavnaj utrla pot v najbolj imenitne salone. Tako ni razloga, da ne bi tudi mi podali vsaj nekaj temeljnih pojmov ter odgovorili na nekaj najpomembnejših vprašanj glede barvne fotografije. Naših mladih bralcev ne bi rad utrujal z zgodovino ter padci in vzponi barvne fotografije v preteklosti, vseeno pa bi rad opozoril na nekaj. V primerjavi s črnobe- lim filmom, ki ima le eno na svetlobo občutljivo plast in ki gradi svojo fotografijo na zrncih srebra, je barvni film povsem drugačen. Ima tri plasti; za vsako barvo po eno. Osnovne barve - rdeča, zelena in modra - dajo skupaj vse druge barvne odtenke ter tudi črno in belo barvo, ki sta mešani. Vsaka plast na barvnem filmu je - enako kot pri črnobelem filmu - narejena iz na svet¬ lobo občutljivih spojin srebrovih halo- genidov, med katerimi je najpogostejši srebrov bromid. Od tu naprej pa se začnejo razlike. Napisali smo, da ima barvni film tri drugo prek druge nane¬ sene plasti, vsaki od njih pa je k sre¬ brovemu bromidu dodana še barvna komponenta. Ko film razvijemo, se sku¬ paj z osvetljenimi deli srebrovega bromi¬ da, ki po razvijanju postane kovinsko srebro, izloči še njegova barvna kompo¬ nenta. Tako na filmu ostanejo le barve,' ki so prej prilezle na dan prav s pomočjo srebra. Razvijanje barvnega je zelo podobno razvijanju črnobelega filma; zahteva le nekaj več natančnosti pri tem¬ peraturi in kemikalije so znatno dražje. Zato vsakomur resno odsvetujem, da bi barvne filme razvijal sam, saj gre za hudo in drago packarijo, ceneni labora¬ toriji pa so že skoraj na vsakem vogalu. Vrh vsega se v primerjavi s čmobelim fil¬ mom pri razvijanju barvnega ne morete kaj prida umetniško izživljati, saj jepostopek najbolj natančno predpisan in bi vsako odstopanje pomenilo polomi¬ jo. Zato vsaj na začetku pozabite, da bi barvne filme razvijali sami. Nekaj druge¬ ga je izdelava barvnih fotografij, o kateri bomo več pisali v prihodnjem nadaljevanju čez mesec dni. Fotografija ali diapozitiv? Na to vprašanje ni težko odgovoriti. Vse je namreč odvisno od tega, kaj hoče¬ mo. Ce se ukvarjamo pretežno z družin¬ sko ali pravo umetniško fotografijo, bomo za končni rezultat predložili barvno fotografijo na papirju; tisti, ki bolj ljubijo potopise, časnikarski način fotografiranja in podobno, pa bodo posegli po diafilmu. Razlika med obema je velika. Slika na diafilmu je v vsakem primeru, tako po ostrini, konturni ostrini in po barvni zasičenosti, boljša, le iz diafilmov narejene fotografije so še ved¬ no slabe in niti od daleč ne dosegajo tis¬ tih, narejenih iz barvnih negativov. Diafilm ima seveda tudi pomanjkljivosti: če želimo, da ga vidi več ljudi, moramo imeti diaprojektor ali videoprojektor, odstopanje v kontrastih pa je zelo ome¬ jeno (na razmerje 1:4). Prav tako moramo pri slikanju zelo paziti na pravil¬ no osvetlitev, saj spodrsljaj ene zaslonke že usodno vpliva na kakovost posnetka in barve. Pri barvni fotografiji na papirju je stvar drugačna: tolerance so večje, sli¬ ka je večja, vendar se briljanca in ostri¬ na ne moreta meriti z diafilmom. V vsakem primeru gre za povsem osebno TIM 4 • december 1993 • 25 MODELARSTVO Obrazilo "coior" poleg znamke filma navad¬ no pomeni, da gre za negativni barvni film, iz katerega je mogoče narediti barvne fotografi¬ je (angl. coior prints), s kopiranjem pa tudi barvne pozitivne filme, ki so na las podobni diapozitivom, vendar so slabše kakovosti. Obrazilo "chrome" pripada filmom, name¬ njenim za izdelavo diapozitivov (angl. coior slides). Po razvijanju dobimo v okvirčkih barvne diapozitive, ki jih projiciramo z video- ali diaprojektorjem, uporabni pa so tudi kot predloga za barvni tisk. Oznaka "Daylight" pomeni, da je film umerjen na barvno tempe¬ raturo dnevne svetlobe ali elektronske bliskavke. Če bi z njim snemali pri svetlobi žarnice, bi dobili nesprejemljivo rdečkasto barvno prevleko. odločitev. Kar pa zadeva laboratorije za obdelavo barvnih filmov (Quick Lab), jih je v zadnjem času že toliko in njihove storitve so tako poceni, da o tem ne bi zgubljali besed. Omenimo le še nekaj: barvni negativni filmi imajo v svojih trgovskih oznakah navadno obrazilo "coior" (Kodacolor, Fujicolor, Agfaco- lor), diafilmi pa "chrome" (Kodachrome, Ektachrome, Fujichrome, Agfachrome). Ektachrome 50 PROFESSIONAL Cotour Reversa! Film •Fflm Ceu^ur inveršibie : Fafbumkonrftim • Pelfcuia Reversibio 6e Coior j u v r v ' ,• Diafilm za umetno svetlobo. Poleg je oznaka "Tungsten", ki pomeni vvolframovo žarnico. Namenjen je za snemanje pri fotografskih ali navadnih žarnicah oziroma za barvno tem¬ peraturo okrog 3000 K. Če bi z njim slikali pri dnevni svetlobi, bi dobili neprijetno modro Problem barvne temperature Gre za eno bistvenih lastnosti barvne fotografije, ki jih mora poznati vsak, ki se želi izražati v tej tehniki. Zakaj gre? Sonce kot edini in večni vir dnevne svet¬ lobe izžareva "belo" svetlobo - stalen spekter vseh vidnih valovnih dolžin, proizvedenih z zgorevanjem elementov na njegovi površini. Ko te valovne dolžine razlomimo z refleksijo, jih vidi¬ mo kot barve - daljše valovne dolžine kot rdečo, krajše kot modro, z vsemi vmesni¬ mi odtenki. Kljub temu, da je dnevna, sončna svetloba na oko bela, temu ni tako. Vsebuje barve, ki se gibljejo od rahle prevlade rdeče do rahle prevlade modre, odvisno od tega, kako položaj sonca deluje na atmosferske spremembe v teku dneva in letnih časov. Naše oči se prilagajajo barvnim spremembam in svetlobnim odtenkom, razen ko gre za ekstreme - jutranja modrina ali rdečilo sončnega zahoda. Film se tem barvnim spremembam mnogo teže prilagaja. Volframova svetloba, tj. svetloba navad¬ ne žarnice ima zelo poudarjene rdeče in rumene dele barvnega spektra. Zimska dnevna svetloba je izrazito modrikasta, svetloba, ki prihaja skozi zelenilo dreves¬ nih listov, pa bo vsebovala različne ses¬ tavine ostalih barv. Neverjetne barvne kombinacije nastajajo pri odbojih sončne svetlobe. Prav zato, ker barvni film beleži vsebino in kakovost svetlobe, mora biti emulzija uravnotežena, da pri danem izvoru svetlobe podaja "normal¬ no" barvo. Obarvana vsebina svetlobe se izraža kot "barvna temperatura", ki jo prikazujemo z lestvico. Ta gre od črne prek rdeče, rumene in bele do modre. Različni barvni filmi so narejeni tako, da ustrezajo različnim posameznim delom te lestvice. Tako ločimo filme za vol- framovo razsvetljavo (T-filmi, Tungsten), filme za dnevno svetlobo (D-filmi, Day- light) ter univerzalne filme za dnevno in umetno razsvetljavo; zadnje le na nega¬ tivnih emulzijah. Izvire svetlobe in barvne temperature merimo v stopinjah Kelvina. Tako je barvna temperatura pla¬ mena sveče okrog 1 930 K, navadne žar¬ nice 2400-2800 K, povprečna barvna temperatura dnevne svetlobe znaša med 5000 in 6000 K, temperatura modrega neba v gorah pa med 1 2 000 in 1 8 000 K. Filmi za umetno svetlobo so navadno umerjeni na barvno temperaturo 3200 K, torej svetlobo, kakršno oddaja fotografska 500-vatna vvolframova žarni¬ ca, filmi za dnevno luč in bliskavko pa so naravnani na povprečje 5500-5600 K. Višja ko je barvna temperatura, bolj je svetloba modra in nasprotno: nižja ko je, bolj se barva svetlobe nagiba k rdeči. Tega naše oko ne zazna, ker je pri¬ lagodljivo; film, ki te lastnosti nima, pa razlike "vidi" in prikaže, kar si velja zapomniti. Pastirček - model za najmlajše Letalski modelček, ki ga predstavljamo, je predviden za spušča¬ nje iz roke. Izdelava je zelo preprosta. Za trup potrebujemo 190 mm dolgo smrekovo ali lipovo letvico s presekom 3x6 mm. Krilo in rep sta narejena iz risalnega papirja ali polkartona. Za izdelavo potrebujemo še nekaj tanjše bakrene žice in lepilo za papir, od orodja pa samo risalni pribor ter modelarski nož ali škarje. S škarjami ali modelarskim nožem izrežemo krilo in rep. Prekinjene črte na linijah AB in CD označujejo pregibe. Na krilu v smeri AB preganemo papir samo pod kotom 30°, da dobimo kri¬ vine, na repu pa zapognemo papir pod pravim kotom. Tako na¬ staneta dva smerna stabilizatorja. Papir laže in lepše prepognemo, če prej po črtah na mestu pregiba naredimo razo z modelarskim nožem (zarezani pregib). Krilo in rep prilepimo na trup z univerzalnim lepilom za papir ali pa ju nanj pritrdimo samo s tankimi elastikami. Pravilno obremenitev modela dosežemo z navijanjem tanke bakrene žice na nos trupa. Uravnotežimo ga lahko tudi s premika¬ njem krila naprej ali nazaj. Natančno izdelan in uravnotežen »pastirček« izvrstno leti. Zdaj, ko vreme ni najbolj primerno za preizkušanje modelov na prostem, ga lahko spuščamo tudi v šolski telovadnici. Otokar Hluchy 26 • TIM 4 • december 1993 RADIJSKO VODENJE RV letalsko modelarstvo Prof. dr. Rafael Cajhen Kaj ponuja RV modelarstvo Čeprav si je človek že davno želel leteti kot ptica, se mu je ta želja uresniči¬ la šele v tem stoletju. Tudi letenje z RV letalskimi modeli je zanimivo in očarlji¬ vo. V primerjavi z RV plovili ali avtomo¬ bili je letalskemu modelu na razpolago še tretja dimenzija - višina, zato lahko pilot-modelar izrablja velik tridimen¬ zionalen prostor, kar je še posebej privlačno. RV modelarstvo se je pojavilo šele po drugi svetovni vojni. Prve radijske posta¬ je so bile velike, težke c drage, predvsem pa zelo nezanesljive. Sele z napredkom elektronskih podsklopov, naprav ter ostalih komponent se je RV modelarstvo polno razcvetelo in je danes "konica" vsega modelarstva. Sedanje naprave za daljinsko vodenje so zelo zanesljive, kar velja tudi za 'ostalo potrebno oprema in seveda modele. Te je mogoče voditi zelo zanesljivo in natančno ter z njimi - enako kot s pravimi letali - izvajati vse manevre, tudi najzahtevnejše akrobacije. Prav¬ zaprav so današnji vrhunski modeli, če jih seveda vodi izkušen pilot-modelar, celo sposobnejši od pravih letal. Teoretični doseg sodobnih radijskih postaj je 3-5 km, kar je sicer veliko, ven¬ dar pa tega v praksi ne moremo v celoti izkoristiti. Model namreč lahko vodimo (pilotiramo) le, če ga še dobro vidimo ter lahko zato natančno ocenjujemo njego¬ vo lego in hitrost. Če modela zaradi pre¬ velike oddaljenosti ne vidimo več, ga seveda tudi voditi ne moremo več. Ker postaja model z običajno razpetino kril okrog dva metra nerazpoznaven že na razdalji 400-500 m, je to tudi praktična meja, do katere sme pilot-modelar od¬ daljiti svoj model, da ga ne "izgubi". No, prostor polkrogle s polmerom 500 metrov je kar velik, vsekakor mnogo večji od dvodimenzionalnega domačega dvorišča, po katerem npr. vodimo svoj RV avtomobilček, zato piloti-modelarji RV letalskih modelov doživljajo opojen občutek prostosti in svobode v prosti na¬ ravi. Morda boš vprašal, kaj se zgodi, če model uide iz vidne razdalje. To se včasih zgodi (predvsem začetnikom) zaradi nepazljivosti, vzrok pa je lahko tudi tehnična motnja. Odgovoril ti bom z nasprotnim vprašanjem: Kaj se bo zgodi¬ lo z vozečim avtomobilom, če vozniku zavežeš oči? Da, letalo bo v najkrajšem Ustvarjalna graditeljska aktivnost mladih pod vodstvom mentorja Tekmovalci z RV-jadralnimi modeli na letališču v Lescah Modelarski mitingi vedno privlačijo številne gledalce. času strmoglavilo, njegov lastnik pa bo imel razbit model, gmotno škodo - in eno izkušnjo več. Kako dolgo lahko leti RV letalski mo¬ del? Odgovor na to je odvisen predvsem od tega, kakšen model imamo - jadralni ali motorni. O vrstah modelov in o nji¬ hovih lastnostih se bova pogovarjala kdaj drugič, tokrat pa naj povem le to, da omogočajo najdaljše letenje letalski motorčki z notranjim zgorevanjem. Trajanje leta je odvisno potem le še od količine goriva v posodi (rezervoarju), ki je nameščen v trupu modela. Navadno izberemo takšno posodo, ki omogoča 20-40 minut letenja pri "polnem plinu". Večja posoda ni primerna zaradi večje teže modela, pilot-modelar pa bi si pre¬ več utrudil oči in vrat; popustila bi mu tudi prepotrebna zbranost (koncentraci¬ ja). Zato letimo raje večkrat po manj časa, vmes pa se nekoliko oddahnemo in dolijemo gorivo. Kaj je pravzaprav RV letalsko mode¬ larstvo: zabava, hobi, tehnična de¬ javnost ali šport? Pravzaprav vse to. Modelarji gradimo modele sami - bodisi v celoti, od A do Z po načrtu in iz ustreznih gradiv (npr. balse, vezane plošče, smrekovih letvic itd.), lahko pa jih le sestavljamo iz kupljenih kompletov, kar gre seveda hitreje, a je tudi dražje. Pri tem se modelar sčasoma nauči spret¬ no uporabljati različno orodje, različne tehnološke postopke, nauči pa se tudi vztrajnega, potrpežljivega in natančne¬ ga dela. Izkušeni modelarji svoje modele tudi v celoti sami konstruirajo, kar je zelo zahtevno, a hkrati tudi privlačno. Pri svoji dejavnosti se modelar dobro seznani še z nekaterimi drugimi področji tehnike: z elektrotehniko (akumulatorji, polnilniki, elektromotorji), z elektroniko (radijske postaje, računalniki), z moto- roznanstvom ( dvo- ali štiritaktni motorji z notranjim zgorevanjem), z aerodinamiko itd. To znanje mu kasneje v življenju lahko precej koristi. "Spuščanje" modela v naravi je vedno zabavno, saj smo večinoma v družbi z drugimi modelarji. Modelarstvo je lahko povsem resen tekmovalni šport, saj po¬ znamo razna klubska in medklubska tek¬ movanja z letalskimi modeli, pa tudi državna, evropska in svetovna prvenstva v okviru mednarodne letalske organi¬ zacije F.A.I., katere članica je tudi Slovenija. V tujini so celo modelarji, ki se z RV letalskim modelarstvom ukvarjajo poklicno (profesionalno) ter nastopajo na mednarodnih tekmovanjih in priredit¬ vah. Vse to je torej možno, vendarle pa še vedno velika večina modelarjev gradi letalske modele in leti z. njimi le za zaba¬ vo in svoje zadovoljstvo. TIM 4 • december 1993 • 27 MODELARSTVO Timov test Mabuchi POWER 700/13 T To pot je bil na preizkusni mizi največji izmed motorjev Mabuchi 700, ki ga pod oznako POVVER 700/13 T najdemo v katalogu firme ROBBE. To je večji (320- g) motor s 5-mm osjo in obročem za ojačanje magnetnega polja trajnega magneta. Za test so ga posodili v Mo¬ delarskem centru, poleg tega pa sem ga preizkusil tudi "v živo". Tak motor nam¬ reč služi kot pomožni agregat v bra¬ tovem modelu jadralnega letala Calibra, in sicer z neposrednim pogonom (brez prenosa) z vijakom 10x6. Model z razpetino kril 2,1 m in maso približno 2,2 kg se z njim imenitno vzpenja. Motor poganja deset Ni-Cd celic s kapaciteto 1,9 Ah. Meritev Potek meritev je bil tak, kot smo ga vajeni od prej. Osi obeh motorjev iste vrste sem mehansko povezal prek zglo¬ ba (sklopke). Prvi motor je služil kot motor, drugi pa kot generator. Meril sem vhodni in izhodni tok ter napetost, pa tudi število vrtljajev; iz izmerjenih po¬ datkov sem nato izračunal moč, izkori¬ stek in navor. Praksa kaže, da je povprečna vred¬ nost napetosti ene Ni-Cd celice kapa¬ citete 1,5-1,9 Ah, ki jo obremenjujemo s tokovi 1 2-20 A, približno 1 V, zato sem meril motor pri 8 in 10 V. To ustreza pogonu z 8 ali 10 Ni-Cd celicami. V tabelah sem vhodne veličine označil z vh, izhodne pa z iz; e je izkoristek, m navor in P moč na osi. Zanimiv je pogled na diagram na risbi 1, kjer sem vrisal krivulji za tok in izko¬ ristek v odvisnosti od števila vrtljajev. Zdrava pamet nas sili v področje, kjer je TABELA I (U v h = 8 V) 10 12 14 16 n-1000 [v/mlnj izkoristek največji, tj. v okolico toka okoli 14 A in števila vrtljajev 8000-9000 za 8 V oziroma 11000-13 000 za 10 V. To se skoraj ujema s podatki proizvajal¬ ca, kjer piše, da je najboljši izkoristek pri napajanju 9,6 V in toku 13 A. Po podatkih naj bi znašal okoli 75 %, sam pa sem dobil največ 68 %. Nekoliko odstopajo tudi podatki o toku pri pro¬ pelerju 10 x 6. Ta je bil pri 8 V in 8000 vrtljajih okoli 20 A (merjeno pri stoječem modelu), podatki proizvajalca pa zago¬ tavljajo 23 A in 7450 vrtljajev. Izkoristek v takem režimu je seveda daleč od najboljšega in znaša 50-55 %, kar po¬ meni velikansko moč, ki se porablja samo za segrevanje. Podobno velja tudi za delovanje pri desetih celicah, kjer sem izmeril le vrtljaje, in sicer okoli 9000 na minuto. Tok je bil seveda krepko večji od 20 A. Ker pri prvem poletu modela z bratom nisva poskrbela za ustrezno hlajenje motorja in Ni-Cd baterij, se je cin na priključkih motorja stopil, ena celica pa se je "razlezla". Vzroka za to ni težko najti: pri 200 W vhodne moči in 50-% izkoristku je 100 W moči namenjene sa¬ mo segrevanju motorja in okolice. Za tako veliko obremenitev je hlajenje nujno potrebno, poleg tega pa so za motor, Kakršen je POVVER 700/13 T, primerne le visoko zmogljive baterije. Ta hip naj¬ boljše dosegljive baterije za fak motor (kot pomožni agregat v jadralnem mo¬ delu) so Sanyo 1700 SCRC. Pri opisani obremenitvi imajo kapaciteto 1,5 Ah, kar pri toku 25-30 A pomeni tri minute delovanja motorja oziroma tri "potege" na višino, primerno za jadranje. Ko sva z bratom po temeljitem premisleku uporabila vijak 9 x 5, se je čas delova¬ nja motorja podaljšal na dobre štiri minute. Motor se sedaj manj greje, brez dvoma deluje z večjim izkoristkom in v eni minuti se model še vedno vzpne pri¬ bližno 1 80 m visoko. dr. Jan I. Lokovšek Jack Botermans, Piefer van Delft, Eugen Oker MISELNE IGRE VSEGA SVETA Več kot 1000 iger s priloženimi rešitvami in navodili za izdelavo 200 strani, barvne risbe in fotografije Format: 230 x 275 mm Cena (s p. d.): 3360 SIT Cena za naročnike revije TIM (ali ŽIT): 2688 SIT Knjigo lahko naročite na naslov: Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, 61111 Ljubljana Tel.: 061/213-749 in 213-733 28 • TIM 4 • december 1993 ELEKTRONIKA Elektronsko oko Prav gotovo poznate priljubljeno tele¬ vizijsko serijo Voznik noči (Night Rider), ki so jo prikazovali na avstrijskem te¬ levizijskem programu. Superinteligentni avtomobil Kitt, ki nastopa v njej, je seve¬ da le plod domišljije avtorja nadalje¬ vanke, saj za zdaj umetna inteligenca (računalnik), ki bi bila sposobna samo¬ stojno misliti in sklepati, kaj šele uprav¬ ljati z avtomobilom, še ne obstaja. Ven¬ dar pa fantazija ne pozna meja. Oko, ki ga uporablja Kitt za zaznava¬ nje okolice, je na prednjem delu avtomo¬ bila. Preprosto elektronsko vezje na risbi seveda ni pravo elektronsko oko, pač pa le simulacija, kakršno uporablja tudi tele¬ vizijski avto. Vezje lahko vgradimo v kako že narejeno maketo ali v avto na radijsko vodenje. Opis vezja V vezju na risbi vidimo, da elektronsko oko superavtomobila simulira 16 LED diod. Njihove anode so priključene na požitivni pol napajanja prek upora Rl. Če katodo katere koli LED diode vežemo na maso oziroma negativni pol napaja¬ nja, ta zasveti. Za simulacijo gibanja elektronskega očesa potrebujemo torej 16-polni preklopnik, ki po vrsti vključuje in izključuje LED diode na maso. V ta na¬ men uporabimo CMOS integrirano vezje CD 4515 (IC3). Integrirano vezje naj¬ prej priključi na maso izhod Q0, potem Q1 (hkrati se napetost na izhodu Q0 spet dvigne) in tako naprej do zadnjega izhoda Q15. Ko zasveti zadnja LED dio¬ da, se štetje obrne in diode se prižigajo v obrnjenem vrstnem redu (od Dl6 do Dl). Sveti namreč vedno le ena LED dio¬ da. Integrirano vezje IC3 je dekoder BCD- zapisa v decimalni zapis (nekateri temu pravijo tudi dekoder s 4 na 16). Vezje pretvori 4-bitno kodo (na štirih vhodih) v odgovarjajočo decimalno število, ki ga pomeni en od 16 izhodov. Katera LED dioda se prižge, torej določa kombinaci¬ ja enic in ničel na BCD-vhodu (vhodi Dl- D4) integriranega vezja IC3. Izhod Q0 se aktivira, če je na vhodu vezja koda 0000, izhod Q15 pa, ko je na vhodu koda 1111. Tabela Kaže, kateri izhod se aktivira glede na binarno kombinacijo na vhoau integriranega vezja. Ker pomeni aktiviran izhod ničla (izhod je priključen na maso), lahko rečemo, da tabela kaže potujočo ničlo. Števec in urin generator Delovanje decimalnega dekoderja na¬ slavlja (aaresira) BCD- števec IC2 (CD ČASOVNI DIAGRAM DELOVANJA ŠTEVCA CD 4029: clock riiiniinjmriiiJiniiniirLru r A mrjTJTJiJTJijnj TABELA PRETVORBE BINARNEGA VHODA V DECIMALNI IZHOD Z DBKODERJEM CD 4515 4029), ki ga sestavljajo štiri zaporedno vezana bistabilna vezja. Vsako od njih deli vhodno frekvenco z 2. Urine im¬ pulze (fJ, ki jih pripeljemo na vhod CL števca IC2, prvi delilnik deli z 2, kar da na njegovem izhodu (QA) polovično frekvenco (f 0 /2). Ker je izhod prvega delilnika vezan na vhod drugega delilni- ka, dobimo na tem izhodu (QB) četrtin- sko frekvenco (f 0 /4), na izhodu QC osmino (f Q /8) in na zadnjem izhodu šest¬ najstino urine frekvence (f 0 /l 6). Bolj .kot frekvenca na posameznih izhodih je za nas zanimiva kombinacija visokih in nizkih potencialov (enic in ničel) na vseh štirih izhodih. Štirje izhodi omogočajo 16 različnih logičnih kombi¬ nacij enic in ničel, kar ravno zadošča za aktiviranje vseh 16 izhodov na dekoder- ju IC3. Poseben vhod (U/D) omogoča spreminjanje vrstnega reda štetja integri¬ ranega vezja IC2. Če je na tem vhodu visok logični nivo (U/D = 1) vezje šteje od 0 do 15, če pa je vhod U/D na nizkem potencialu (U/D = 0), števec šte¬ je v obrnjenem vrstnem redu (od 15 do 0). To omogoča, da svetloba potuje sem ter tja. Za usklajeno delovanje BCD-štev- ca IC2 in dekoderja IC3 skrbi preprost bistabil, narejen z NAND-vrati N2 in N3. Njegova naloga je, da samodejno preklopi smer štetja, ko dekoder sproži prvi (Q0) ali zadnji (Q15) izhod. Nožiča 8 na vratih N3 se obnaša kot SET-vhod bistabila. Nizko stanje (logična 0) na tem vhodu postavi izhod bistabila v visoko stanje, nožiča 6 na vratih N2 pa kot REŠET. Ko ta vhod preide v nizko stanje, pade tudi izhod na logično nič. Na shemi vezja vidimo, da vhoda bista¬ bila kontrolirata prvi in zadnji izhod dekoderja. Ko izhod Q0 pade na lo¬ gično nič (zasveti Dl), dobi izhod bista- TIM 4 • december 1993 • 29 ELEKTRONIKA bila logično enico (SET), kar za integri¬ rano vezje IC2 pomeni štetje navzgor. Podobno se zgodi, ko ničla pripotuje do zadnjega izhoda dekoderja (zasveti D15); takrat se tudi na vhodu bistabila (REŠET) pojavi ničla, kar njegov izhod postavi na logično ničlo. To je za števec IC2 ukaz, da začne šteti v obrnjenem vrstnem redu in ničla potuje nazaj proti prvemu izhodu dekoderja. Integrirano vezje IC2 ima štiri zani¬ mive vhode (A, B, C in D), ki omogočajo prednastavifev začetne kode, od katere naprej vezje šteje. Ker pa mora naša napravica šteti od nič (štiribitna koda je 0000) naprej, so vsi štirje vhodi pri¬ ključeni na maso. Tudi kontrolni vhod za prednastavitev PE (preset enable) je pri¬ ključen na maso, vendar prek RC-člena. V trenutku vklopa napravice je konden¬ zator C2 prazen in preden se napolni, je na vhodu PE pozitivna napetost. To povzroči, da se na izhode vezja (QA, QB, QC in QD) prezrcalijo potenciali na prednastavitvenin vhodih (A, B, C in D), ker pa so ti vhodi priključeni na maso, je začetna koda števca 0000 ali desetiško nič. Urine impulze za BCD-števec (IC2) zagotavlja preprost oscilator z le enimi NAND-vrati. Od frekvence oscilatorja, ki je določena s kondenzatorjem C1 in uporom R2, je odvisna hitrost "gibanja" elektronskega očesa. Napajalna napetost vezja je 12 V, vendar vezje prav tako deluje pri na¬ petosti 9 ali celo 5 V. Pri nižji napajalni napetosti moramo le nekoliko popraviti vrednosti kondenzatorja C1 in upora R1. Nizka napajalna napetost namreč spre¬ meni frekvenco oscilatorja in tudi LED diode slabše svetijo. Z nižanjem napa¬ jalne napetosti moramo manjšati pred¬ vsem upor R1. Miha Zorec SEZNAM ELEMENTOV: Upori: R1 = 1,2 kn R2 = 10 kn R3 = 1 MO Kondenzatorji: C1 = 10 nF/ 16V C2, C3 = 100 nF Polprevodniki: D1-D16 = LED dioda IC1 =4093 IC2 = 4029 IC3 = 4515 Mini NF-ojačevalnik Miniojačevalnik, opisan v nadaljeva¬ nju, daje na 8-ohmskem zvočniku moč 250 mW. Kljub razmeroma nizki moči je to vezje še kako koristno, saj ga lahko uporabimo za najrazličnejše namene, kot so: ojačevalnik raznih alarmov, v stereoizvedbi kot ojačevalnik za slušal¬ ke, univerzalni ojačevalnik za preiz¬ kušanje avdiovezij itd. Vezje sestavljajo le trije tranzistorji in najnujnejši potrebni pasivni elementi. Po¬ gonski tranzistor (angl. driver) Tl krmili izhodno stopnjo z nekoliko močnejšima tranzistorjema T2 in T3. Mirovni tok skoznju določata diodi Dl in D2. Zaradi preprostosti vezja je mirovni tok tempe¬ raturno spremenljiv, vendar to pride v poštev le, ko je temperatura izhodnih tranzistorjev veliko večja od temperature diod. Čezmerno segrevanje tranzistorjev lahko preprečimo s pritrditvijo na hladil¬ no telo ali v emitorski veji izhodnih tranzistorjev dodamo 0,47-ohmska upo¬ ra, še najboljša in najcenejša rešitev pa je seveda normalna obremenitev oja¬ čevalnika. Če nanj privedemo signal okoli 95 mV, dobimo na 8-ohmskem zvočniku 250 mW moči, pri čemer pora¬ ba Vezja znaša okoli 1 80 mA. Ojačanje vezja določata upora R1 in R3 ter seveda vnodni potenciometer Pl. Pri podanih vrednostih teh uporov je ojačanje 15. Tega lahko spreminjamo le s spreminjanjem vrednosti upora Rl, nikakor pa ne smemo spreminjati vred¬ nosti uporov R2 in R3, ker določata eno¬ smerno delovno točko vezja. Med drugim je vredno omeniti tudi vlogo kon¬ denzatorjev. Kondenzatorja C1 in C3 služita kot blokadi. Prvi biokira morebit¬ no enosmerno napetost na vhodu vezja, ki bi drugače porušila nastavljene eno¬ smerne prednapetosti, drugi kondenza¬ tor (C3) pa duši brum - izmenično napetost napajalnika. Kondenzator C2 zagotavlja, da na zvočnik pride le izmenična komponenta izhodnega sig¬ nala, saj je na izhodu ojačevalnika (na emitorskem spoju izhodnih tranzistorjev) enosmerna napetost, ki je polovica napajalne napetosti. Ojačevalnik ima namreč nesimetrično napajanje. Miha Zorec SEZNAM ELEMENTOV: Upori: Kondenzatorji: Rl =4,7 kft C1-10 pF/10 R2 = 82 kn C2= 100 (xF/25 V R3=12kn C3 = 220 pF / 25 V R4= 1,8 kn Pl = 10kn (log.) Polprevodniki: Dl, D2 = 1N4T48 Tl = BC 547 T2 = BC 337 T3 = BC 327 30 • TIM 4 • december 1993 ELEKTRONIKA Pocenimo ogrevanje (2. del) l 1 Rg Risba 1. Shema časovnika ogrevalne naprave ,+ie -*•= J R5 Tudi tokratna naloga je preprosta. Osnova zanjo sta dve vsakdanji človeški slabosti: prijetno počutje in pozabljivost. Se še spomnite, kako ste premraženi vsto¬ pili v hladno stanovanje? Avtomatika cen¬ tralnega ogrevanja je poskrbela, da se je v času, ko nikogar ni bilo doma, ogreval¬ na temperatura znižala - in ker ste se vrnili ob nepričakovani uri, je bilo v hiši skoraj tako mraz kot zunaj. Takrat, ko človeka zebe, ne razmišlja veliko, ampak na najpreprostejši način vključi ogrevan¬ je: obrne gumb termostata na višjo tem¬ peraturo, po možnosti kar na najvišjo (v prepričanju, da se bodo prostori tako hitreje ogreli). Temperatura je čez dobrih deset ali dvajset minut že kar prijetna, toda ugodje, ki človeka pri tem pre¬ vzame, onemogoči trezno delovanje. Prav lahko se tedaj zamotimo še s kakim drugim hišnim opravilom. Peč medtem .ytse ¥ Dl neprekinjeno požira dragoceno kurivo in šele tedaj, ko temperatura postane nez- T \ O 1 nosna, spet pomislimo na ogrevanje. Še huje bi se nam pisalo, če bi medtem spet odšli z doma. Posledice so znane: slaba volja, visoki toni in predpišemo si varče¬ vanje. In zakaj vse to, če vemo, da se bo zgodba prav kmalu ponovila? Tem nevšečnostim se je mogoče izogni¬ ti na povsem preprost način. Nalogo za nenačrtovani vklop gretja zaupajmo časovnemu vezju, ki se po nekem času samodejno izključi in s tem normalizira delovanje naprave za ogrevanje. Opis vezja Vezie na risbi 1 sestavlja oscilator Ul s pripadajočimi časovni elementi, bistabil- no vezje U2 ter močnostni ojačevalnik Tl, ki krmili rele A. Oscilator Ul niha s frekvenco približno 10-50 Hz, odvisno od položaja drsnika potenciometra Pl. To nihanje z delilnikom Ul upočasnimo za 16384-kraU koljkor je njegova največ¬ ja delitev (2 ' ^ . Časovni interval, ki se pojavi na izhodu Ul/3, je dolg najmanj 5 oziroma največ 25 minut. Risba 3. Pogled na tiskano vezje s spodnje strani (spajkanje) Risba 4. Montažna shema TIM 4 • december 1993 • 31 ELEKTRONIKA S pritiskom na tipko Ti2 postavimo bistabilni stik U2 v tako stanje, da odpravi rešet na vhodu UI /12. Hkrati se odpre tranzistor Tl, s tem pa pritegne tudi rele A, ki s svojim kontaktom al vključi gretje. Ker je LED dioda D2 vezana vzporedno z relejskim navitjem, jasno vidimo čas aktiviranja časovnika. Po nekem času (16384 nihajih oscila¬ torja) se na izhodu Ul/3 pojavi stanje "1", ki prek invertorja U2 prevrže bista¬ bilni stik U2 v mirovno lego, tranzistor Tl se zapre, rele A odpade, kontakt al pa se razklene. To stanje je stabilno, ker se po nekem času samodejno vzpostavi. Predčasno ga lahko dosežemo s pri¬ tiskom na tipko Til (resetiramo U2 in s tem tudi delilnik Ul, Ul/3 = "0"). S to tipko lahko kadar koli prekličemo prvotno zahtevo oziroma takoj izključimo ogre¬ vanje. Vezje napaja preprost Graetzov us¬ mernik, ker uporabljeni CMOS elementi (pa tudi rele) delujejo v širokem napetost¬ nem območju. To velja tudi za frekvenčno stabilnost Ul. Izdelava Tiskano vezje naredimo s pomočjo risb 2, 3 in 4. Ce v trgovini ne dobite ustreznega transformatorja, ga po na¬ ročilu navijejo v skoraj vsaki speciali¬ zirani elektrodelavnici, navijanja pa se lahko lotite tudi sami. Izvedbeni primer vezja je prirejen vgradnji v plastično ohiš¬ je, omenjeno v seznamu materiala. Je majhno in primerno za pritrditev na poljubno površino. Tipki in LED diodi pritrdimo na tiskano vezje, v pokrov ohiš¬ ja pa zanje izvrtamo primerne odprtine, da elementi pogledajo ven, ko ohišje zapremo. Nanj pritrdimo le stikalo Sl (risba 6). Priporočam, da integrirana vez¬ ja in rele pritrdite v podnožja. Preizkus vezja Najprej skrbno pregledamo spajkana mesta na tiskanem vezju ter ostale žične povezave. Če ne opazimo nič sumljive¬ ga, vezje priključimo na omrežno napetost (220 V), vendar še brez integri¬ ranih vezij v podnožjih. LED dioda Dl mora takoj zasvetiti. Z voltmetrom preve¬ rimo velikost napajalne napetosti, ki mora biti približno +12 V. Po uspešno opravljenem preverjanju izključimo napajanje, v podnožja vstavimo integri¬ rana vezja ter spet vključimo napajanje. Potenciometer Pl nastavimo na mini¬ mum. Opazujmo LED diodo D2 in izme¬ rimo, koliko časa sveti. Pravilna vrednost je kakih 5 minut po pritisku na tipko Ti2. Preverimo tudi drugo časovno vrednost (25 minut) ter delovanje tipke Til (pre¬ klic). Z ohmmetrom preverimo še kontakt al. Ta tokokrog mora biti sklenjen, ko dioda D2 sveti. Preizkusno vezje je na risbi 5. Priključitev in uporaba Preden se česar koli lotimo, izključimo ELEKTRONIKA K1 K2 TESTNO VEZJE OGREV U/3 Risba 5. Preizkusno vezje ELEKTRONIKA TERMOSTAT K GRELCU PRIKLJUČITEV OGREV It/8 Risba 6. Priključitev časovnega "varčevalni- ka" v napeljavo ogrevalne naprave 220-voltno napajanje naprave za cen¬ tralno ogrevanje (izključimo varovalko v razdelilni omarici). Kot vidimo na risbi 6, kontakt al releja A vežemo vzporedno kontaktnemu mehanizmu termostata. To je tudi vse, kar moramo poleg vključitve v 220-voltno omrežje narediti za uspešno priključitev časovnika. Kje je najbolj primerno mesto za pritrditev naprave, prepuščam bralcem Priključite lahko tudi več časovnikov, tako da si omogočite vklop ogrevanja že pri vhodnih vratih ali celo iz postelje. S tem, da lahko ogrevanje vključimo s tipko Ti2 in po potrebi prekličemo s tipko Til (opazujemo na LED diodi D2), seznanite tudi domače! Jernej Bohm SEZNAM ELEMENTOV Upori (0,25 W): Rl, R2 = 12 kn R3= 1,5 Mn R4 = 10 kn R5 = 2,2 kn R6 = 1 kn R7 = 2,2 kn Pl = 100 kn, trimerpotenciometer Kondenzatorji: C1 = 560 nF/25 V, poliestrski C2 = 220 uF/25 V, elektrolitski C3 = 100 nF/25 V, poliestrski C4 = 100 nF/25 V, poliestrski Polprevodniki: Ul = CD 4060 U2 = CD 4000 Tl = BC 107 Dl =1N4007 D2 = LED dioda, 0 4 mm (rdeča) D3 = LED dioda, 0 4 mm (zelena) Gl = Graetzov mostič B40 C1200 (Iskra) Ostalo: A = rele TRK 14, 12 V (Iskra) KI = priključna sponka (220 V) K2 = priključna sponka (termostat) TRI = toroidni transformator 220 V/10 V, 3 VA (premer 45 mm, višina 20 mm) Til = tipka za preklic Ti2 = tipka za start ohišje A5 (Ready, Izola) Tlak v ladijskem modelu V naravi je kup skrivnosti, ki nam - če jih ne poznamo - lahko povzročajo nevšečnosti. Če pa jih znamo izkoristiti in obrniti sebi v prid, nam lahko zelo koristijo. Ste se že kdaj vprašali, od kod voda v ladijskem modelu, ko za to ni bilo nobenega pravega razloga (vsaj zdelo se je tako). Večina plovečih modelov za pogon uporablja ladijski vijak, ki, pre¬ prosto rečeno, zajema vodo pred seboj in jo odriva nazaj. Tako pred vijakom nastane podtlak, za njim pa nadtlak (to velja seveda samo za model med vož¬ njo). Ta pojav je prikazan na risbi 1. Nadtlak za ladijskim vijakom je veči¬ noma "kriv" za vodo v modelu, saj jo potiska skozi cevko, v kateri je os krmi¬ la. Rešitev je več. Os krmila lahko dobro zatesnimo s t.i. tesnilnimi obročki ("O- ringi"), še boljša rešitev pa je prikazana na risbi 2. Pravokotno na cevko, v kateri je vleža- jeno krmilo, prispajkamo še eno, nekaj cm dolgo cevko, npr. kar medeninasto cevčico kemičnega svinčnika. Skozi steno cevke krmila nato izvrtamo luknjo 0 2,0 mm. Cevčica je montirana tako, da na zadnji strani gleda iz modela in ker sta obe cevki sedaj spojeni, bo skozi ta "odtok" odtekala voda, ki jo bo nad¬ tlak za ladijskim vijakom potiskal v cev- 32 • TIM 2 • december 1993 RAČUNALNIŠTVO Moj osebni računalnik (4, del) Miha Zorec Praktična izvedba v modelu ECO FSR. Cevke (z enako hladim tudi pogonski elektromotor) so tankostenske s premerom 4 mm. ko. Obenem lahko skozi to cevčico ma¬ žemo os krmila s sprejem WD 40. Pri večjih modelih je bolje uporabiti ležajno mast, ki hkrati tudi tesni. Kadar v modelu potrebujemo vodno hlajenje, za to najraje izkoristimo tlak za ladijskim vijakom. Tlak je največji tik pred krmilom in to mesto je tudi najbolj varno pred plavajočimi smetmi, vejicami in listjem, ki sicer rade zamašijo sistem za hlajenje. Na tem delu lahko naredi¬ mo uvod brez ostrega prehoda, ki povečuje vodni upor, saj je nadtlak dovolj močan. Izvedba je narisana na risbi 3. Izkoristimo lahko tudi podtlak pred ladijskim vijakom. Nekateri ga uporab¬ ljajo za iztok hlajenja, vendar v tem primeru_ne vidimo, ali hlajenje zares deluje. Se najimenitnejša je brez dvoma uporaba za izčrpavanje neželene vode v modelu. Risba 4 kaže izvedbo v mo¬ delu razreda ECO FSR. Risba 4. Izčrpavanje vode iz modela ECO FSR Ni dovolj, da izkoriščamo samo podtlak; narediti moramo tudi majhno zanko ali - če hočete - sifon. V nasprotnem primeru bi lahko voda pritekala v model, ko le-ta stoji. Uporabil sem dvokomponentno epoksidno lepilo, za pritrditev pogonske baterije pa služijo kovinske zanke na dnu. dr. Jan I. Lokovšek Operacijski sistem MS-DOS MS-DOS (angl. Microsoft Disk Ope- rating System) je nujni del programske opreme skoraj v vseh današnjih osebnih računalnikov. Sele ko računalniku do¬ damo operacijski sistem, ta postane prak¬ tično uporaben in pripravljen za vnos raznih uporabniških programov (npr.: VVordStar, ACAD, okolje VVindovvs,...). je nekakšen posrednik med uporabnikom in računalnikom. MS-DOS nadzira delo¬ vanje strojne opreme in komunikacijo mea posameznimi enotami strojne opreme ter izvaja razne uporabniške ukaze (npr.: kopiranje, pregledovanje in brisanje). Preprosto rečeno je operacijski sistem zbirka med seboj usklajenih in povezanih programov, ki omogočajo uporabo programske in strojne opreme računalnika. V današnjem času je delo¬ vanje operacijskega sistema bolj ali manj prikrito in se ga navaden uporabnik niti ne zaveda, saj večina sodobnih uporab¬ niških programov zajema tudi ukaze, ki jih je pred leti obvladal le MS-DOS. Po vklopu računalnik izvrši kontrolo strojne opreme. Če je vse v redu, samo¬ dejno poišče operacijski sistem. Najprej preveri, če je v disketnem pogonu si¬ stemska disketa (disketa z osnovnimi MS- -DOS ukazi). Če je ne najde, začne iskati operacijski sistem na trdem disku, kjer ta navadno je. Ko ga najde, ga aktivira, nakar operacijski sistem poišče ustrezne datoteke in izvrši potrebno konfiguracijo računalnika. Nato se računalnik "umiri" in na zaslonu se izpiše MS-DOS-ov odzivnik C:D>, ki čaka na nadaljnje ukaze uporabnika. Pri nekaterih računal¬ nikih se namesto MS-DOS-ovega od¬ zivnika izpiše kar meni, kjer izberemo želen uporabniški program. Za malo bolj vešče računalnikarje je MS-DOS tudi zanimivo in uporabno orod¬ je (posebno novejši verziji 5 in 6). Najzanimivejše možnosti M3-DOS-a so: tvorjenje ukaznih datotek, izdelava last¬ nih menijev, izpisovanje zaslona, konfi¬ guracija računalnika, prilagajanje kon¬ figuracije računalnika različni program¬ ski opremi, samodejna zaščita pred virusi (MS-DOS 6) itd. Osnovni pojmi PROGRAMI. Računalniške programe sestavljajo v računalniškem jeziku na¬ pisani ukazi, ki računalniku povedo, kaj mora storiti. Za nekatere programe za¬ dostuje le ena zbirka ukazov, večinoma pa sodobne programe sestavlja več manj¬ ših programov in podprogramov ter naj¬ različnejših zbirk podatkov. Programi, ki so na trdem disku ali na disketah, se¬ stavljajo programsko opremo računalni¬ ka. DATOTEKA. Datoteka (angl. FILE) je zbirka različnih podatkov. Predstavljamo si jo kot knjigo, kjer je lahko zapisan roman, postopek za izdelavo nečesa (program), lahko pa vsebuje tudi eno ali več slik. Tako kot se knjige razlikujejo po velikosti, se razlikujejo tudi velikosti datotek. Nekatere obsegajo le nekaj deset bajtov (npr.: 80 B), druge pa seže¬ jo celo na področje megabajtov (npr.: 2,4 MB). Podobno kot ima vsaka knjiga naslov, ima tudi vsaka datoteka ime, ven¬ dar se imena datotek le nekoliko razliku¬ jejo od naslovov knjig. Ti so namreč lahko poljubno dolgi in lahko vsebujejo kakršne koli znake, medtem ko je ime datoteke sestavljeno le iz osmih in še treh dodatnih znakov v podaljšku imena ali končnici. Ime datoteke je torej sestavljeno iz dveh delov, ki ju ločuje pika. Poleg črk lahko ime datoteke vsebuje znake I £ $ %&()-_'?, ostali znaki pa so rezervi¬ rani za dodatke MS-DOS ukazom. Podaljšek imena ali končnica datoteke pove, kakšnega tipa je ta oziroma kakš¬ na je njena vsebina. Večina sodobnih uporabniških programov pri shranjevanju izdelkov kar sama doda značilne končnice (VVord: .DOC, PaintBrush: .BMP, AutoCad: DWG, ...), nekatere končnice pa so rezervirane za računal¬ nik: ,EXE - program v strojni kodi .COM - program v strojni kodi .BAT - ukazna datoteka .SYS - sistemska datoteka .BAK - stara verzija datoteke TIM 4 • december 1993 • 33 RAČUNALNIŠTVO DISKOVNI POGONI. Diskovni pogoni so deli strojne opreme vsakega računal¬ nika. Delijo se na disketne pogone in na pogone trdih diskov. Računalnik ima navadno vsaj en disketni pogon in vsaj en trdi disk, večina sodobnih računal¬ nikov pa ima dva različno velika disketna pogona, kar omogoča uporabo 5,25- (1,2 MB) in 3,5-palčnih disket (1,44 MB). Vsak diskovni pogon ima enoumno ime: A, B, C, D, ... Prvi dve črki sta rezervirani za disketne pogone, naslednje črke pa so namenjene poimenovanju trdih diskov in 'ostalih komponent (CD-ROM, RAM disk itd.). DIREKTORIJ in PODDIREKTORIJ. Direk- torij si lahko predstavljamo kot omaro, v katero spravljamo programe in datoteke. Lahko je različno velika, odvisno pač od velikosti trdega diska, ki ga uporabljamo. Enako velja za diskete, pri čemer je nji¬ hova velikost že določena (1,44 ali 1,2 MB). Pri pregledovanju direktorijev MS- DOS poleg imen datotek prikaže tudi nji¬ hovo velikost in datum, ko so bile na¬ rejene ali zadnjič spremenjene. Če ra¬ čunalnik uporablja več uporabnikov (Spela, Manca, Miha, Darja) ali če en uporabnik uporablja več različnih pro¬ gramov (pisanje, risanje), je smiselno narediti več poddirektorijev. Vsak upo¬ rabnik računalnika ima tako svoj poddi- rektorij, v katerem lahko po mili volji izdeluje nove in nove poddirektorije, ki vsebujejo skupine datotek enakega tipa ali namena. Prostor na disku (na trdem disku ali disketi) postane s tem veliko bolj pregleden, iskanje posameznih datotek pa izredno preprosto in predvsem hitro. RAZDELITEV TRDEGA DISKA: NEUREJEN DELOVNI PROSTOR (REČUNALNIŠKI DISK) Koristnost delitve diska ali diskete na direktorije in poddirektorije si najlaže ogledamo na praktičnem primeru. Rekli smo že, da si lahko trdi disk računalnika predstavljamo kot veliko omaro, v kateri so spravljeni vsi programi in naši raču¬ nalniški izdelki (risbe, besedila, tabele itd.). Predstavljajte si, da imate doma le eno veliko omaro, v katero vsi spravljate svoje stvari. Če bi jo vsak le odprl ter vrgel vanjo plašč ali čevlje, bi kmalu nastala nepopisna zmeda. No, če bi bila omara dovoli velika, spravljanje stvari še ne bi bil tolikšen problem; težave bi se pojavile, ko bi v njej hoteli najti kako stvar. Najbrž vam takoj pade na misel, da bi omaro razdelili na več polic, pri čemer bi vsak družinski član dobil svojo. To bi spet dodatno razdelil na prostor za čevlje, prostor za plašče itd. Pri taki raz¬ poreditvi omare bi vedno vsak hitro našel iskano stvar. Tudi pri delitvi diska je podobno. Ze ko kupimo računalnik, ima disk vsaj en pod- direktorij, v katerem je spravljen MS- DOS, pri vnosu ostalih programov pa jih dobimo še nekaj; vsak program namreč ustvari svoj direktorij. Vendar to še ni pra¬ va delitev diska. Navadno so vsi progra¬ mi na disku namenjeni vsem uporab¬ nikom računalnika. Pred uporabo si zato vsak ustvari svoj poddirektorij, ki ga po želji še dodatno razdeli. S tem prepreči¬ mo zmešnjavo, ki bi nastala, če bi vsi uporabniki spravljali svoje datoteke v isti direktorij. Na začetku bi sicer še nekako šlo, čez kako leto pa bi se jih nabralo toliko, da bi postalo iskanje želene da¬ toteke podobno iskanju igle v kupu sena. Spoznali smo, da so datoteke lahko spravljene v različnih poddirektorijih, zato sestavljata popolno ime datoteke poleg osnovnega imena še ime diskovne¬ ga pogona in poddirektorija, v katerem je ta datoteka: ♦ ELEMENT HTE ■ PODJETJE ZA TRGOVINO, STORITVE IN INŽENIRING S PODROČJA ELEKTRONIKE d. o. o. 61000 LJUBLJANA, Roška 19 - Tel.: 061 /301 -178 in 061 /301 -234 - fax.: 061 /301 -234 Odprto: vsak delavnik od 9. do 17. ure V naši prodajalni lahko dobite: • kompletne serije logičnih, linearnih in avdiovideovezij • mikroprocesorje, spominska vez|a in periferno • tranzistorje, triake, tiristorje, diake m diode • optoelektronske elemente, LED-diode in displaye • kristale in filtre upore, trimerne potenciometre in kondenzatorje konektorje in kable inštrumente, multimetre in pribor programatorje hladilna telesa, ventilatorje in ohišja spajkalnike in drugo orodje strokovno literaturo Material pošljemo tudi po povzetju. Naročniki revije TIM imajo pri nakupu kompletov vseh potrebnih delov za izdelavo naprav, katerih načrti so objavljeni v reviji, 5 % popusta. Cene kompletov veljajo do spremembe tečaja SIT/DEM, če bo ta večja od 10 % (po tečaju BS). 34 • TIM 2 • december 1993 ZA SPRETNE ROKE Novoletni okraski Proti koncu leta se nas navadno loti prav posebno praznično razpoloženje. Pričakovanje daril je za večino razburljiv občutek, praznična krasitev drevesca in domačega okolja pa je prijetno opravilo, pri katerem se zbere vsa, sicer po svojih opravkih razdrobljena družina. Pri prodajalcih papirne galanterije in pripomočkov za hobi lahko kupite škatli¬ ce iz prozorne plastike v obliki srčka, zvona ali smrečice. Lani so jih imeli pri PROMETEJU na Miklošičevi v Ljubljani. Škatlice napolnite z bleščicami, vato, trakovi ipd. ter obesite na podboj ali okenski okvir (slika 1). Slika 1 iz tršega papirja izrežite stožec poljub¬ ne velikosti in ga oblepite z enobarvnim ali pisanim svetlečim papirjem. Na vrh prilepite dve svetleči, s hrbtno stranjo zle¬ pljeni zvezdi, po obodu pa rese iz svetlečega papirja, ki jih narahlo nako¬ drajte z rezilom Škarij (risba 1). Stili¬ zirane svetlikajoče se smrečice so za izdelavo preprost, vendar lep namizni okras (slika 2). Slika 4 Če ste se naveličali kupljenih novolet¬ nih okraskov, se lahko pozabavate z izdelavo papirnatih. Izdelava je primer- Slika 4 na tudi za mlajše člane družine. Bel ovoj¬ ni papir zmečkajte v kroglico, ga ovijte z darilnim papirjem ustrezne barve ali s staniolom in trdno povežite s svetlečim darilnim trakom ali vrvico (slika 1). Lepi okraski so tudi v svetlečo pentljo zave¬ zana jabolka, pomaranče ali limone, le drevesce mora biti dovolj veliko in moč¬ no, da se veje pod sadnimi okraski ne povesijo preveč (slika 3). Okno svoje sobe lahko okrasite z zvezdno zaveso. Na darilne trakove prilepite zvezde in jih prek zavese obe¬ site na karniso (slika 4). Če vam zvezde niso všeč, se lahko odločite tudi za drevesca, srčke ipd. (risba 2), trakove pa obesite v obliki konice (slika 5). Alenka Pavko - Čuden TIM 4 • december 1993 • 35 ZA SPRETNE ROKE Jaslice Leto je naokoli in vedno bliže je čas, ko se bodo v številnih slovenskih domovih lotili postavljanja jaslic. Na primerno velikem prostoru bodo okoli hlevčka raz¬ poredili figure; nekateri papirnate ali Keramične, drugi take iz mavca (ali celo iz plastike), marsikoga pa bo zamikalo, da bi letos za spremembo naredil še dru¬ gačne. Mi vam predlagamo lesene, ki jih iz vezane plošče lahko izrezlja vsak, tudi začetnik. Orodje Za izdelavo figuric potrebujemo mo¬ delarsko rezljačo s podložno mizico in manjšo svoro, košček mila, ročni ali elek¬ trični vrtalnik s svedrom 0 3 mm, grob in fin brusilni papir, trd svinčnik, papir za kopiranje, šestilo, trikotnik, majhen čopič ter tanek vodoodporni flomaster ali komplet za vžiganje v les (lahko tudi spajkalnik s tanko konico). Material V načrtu je narisanih štirinajst različnih človeških in živalskih figuric, h katerim moramo prišteti tudi prav toliko okroglih podstavkov. Za vse to zadostuje kos 4 mm debele vezane plošče z merami 40 x 25 cm. Kdor bo iz enakega gradiva naredil več enakih figur, poleg njih pa tudi zvezdo repatico, štalico in še kaj, si mora seveda priskrbeti večjo ploščo. Potrebujemo tudi kakršno koli lepilo za les in - odvisno od načina barvanja - raznobarvne flomastre, tempera barve, nitrolake ali modelarske barve. izdelava Ker so figure v načrtu narisane že v pravi velikosti, jih s pomočjo svinčnika in kopirnega papirja pazljivo prerišemo na gladko obrušeno vezano ploščo. Prostor ob robu plošče in med posameznimi figu¬ rami izkoristimo za še nekaj ovčk in ustrezno število okroglih podstavkov, ki jih narišemo s šestilom ali primerno veliko šablono. Čeprav oblike posameznih figur niso zahtevne, moramo biti pri rezljanju zelo natančni. Da žagica lepše teče, jo občasno namažemo s koščkom mila. Izrezljane figure obrusimo po robovih ter jih prilepimo na podstavke, nato pa se lotimo barvanja. Pri tem imamo več možnosti: - Ohranimo naravno barvo lesa, vse črte, ki ponazarjajo obraze, gube na oblačilih in podobno, pa narišemo s tankim črnim vodoodpornim flomastrom. Figure na koncu prelakiramo z brezbarv¬ nim nitrolakom. - Izrezljane obrise prebarvamo z belim nitrolakom, prek katerega potem, ko se posuši, z enakim flomastrom kot prej na¬ rišemo vse črte. Te na površino figur pre¬ nesemo s pomočjo kopirnega papirja. - Črte na figurah izžgemo s tanko ko¬ nico segretega spajkalnika ali koniča¬ stim nastavkom iz kompleta za vžiganje (npr. Hobi ornament). Figure na koncu narahlo obrusimo z zelo finim brusilnim papirjem in jih prelakiramo z brezbarv¬ nim nitrolakom. - Figure prebarvamo z ne preveč gosti¬ mi tempera barvami, črte med s posa¬ mezno barvo (po lastni presoji) pokritimi površinami pa narišemo s črnim vodood¬ pornim flomastrom. Kdor ima nekoliko umetniške žilice ter seveda veliko potrpljenja in spretnosti, naj figure prebarva z raznobarvnimi nitrolaki ali modelarskimi barvami. Ta postopek je res precej zahteven in dol¬ gotrajen, vendar bodo takšne figure tudi daleč najlepše. Z izdelavo štalice nihče ne bi smel imeti težav; ker je ni v načrtu, naj jo vsak skonstruira sam, pri čemer naj upošteva velikost figur in površino razpoložljivega prostora. Pri izdelavi jaslic iz vezane plošče vam želimo obilo užitka, med prihaja¬ jočimi prazniki in v novem letu pa veliko sreče in zadovoljstva. Matej Pavlič 36 • TIM 2 • december 1993 TIM 4 • december 1993 • 37 ZA SPRETNE ROKE Adventni pladenj Čeprav se je advent, torej štiri tedne dolg čas pred Božičem že začel, se še vseeno lahko lotite izdelave nekoliko nevsakdanjega adventnega venca, ki bo s štirimi svečami nadomeščal pri nas v zadnjih letih že kar nekako udomačene adventne vence iz zelenja, poleg tega pa bo služil tudi kot okrasni pladenj za sad¬ je in pecivo. Orodje Ker je nekaj centimetrov debelo desko nemogoče obdelovati z modelarsko žogi¬ co, z navadno ročno žago pa ne more¬ mo izžagovati okroglin, si bomo pri izdelavi adventnega pladnja pomagali z električno vbodno (povratno) žago. Poleg nje potrebujemo še svinčnik, trikotnik, šestilo, kopirni papir, oster modelarski nož, ročni ali električni vrtalnik, sveder za les s premerom 6-1 0 mm, kladivo, klešče, brusilni papir (ali še bolje električni tračni oziroma vibracijski brusilnik), pilo in čopič. Za pladenj si pripravimo 42 x 80 (ali 42 x 42 in 37 x 37) cm velik kos vsaj 20 mm debele suhe, ravne in poskob- Ijane deske, ki naj bo brez razpok, grč in drugih nepravilnosti, poleg tega pa še lepilo za ies, štiri 40 mm dolge žeblje, kos tršega kartona za izdelavo šablone in zaščitni premaz za les oziroma brez¬ barvni nitrolak. Izdelava Primerno velik kos lesa najprej dobro obrusimo, nato pa nanj skozi sredino nar¬ išemo pravokotnici. Iz dobljenega pre¬ sečišča A (glej risbo) s šestilom narišemo krog s polmerom 200 mm. Na razdalji 45 mm od točke A na kateri koli črti nar¬ išemo točko B in iz nje še en krog s polmerom 100 mm, na razdalji 10 mm od točke A proti točki B pa točko C in iz nje na nasprotno stran del kroga s polmerom M2 mm. Na isti osi 120 mm od točke A označimo točko D in skoznjo narišemo pravokotnico. Na tej v levo in desno odmerimo po 55 mm, da dobimo točki E in F, nato pa razdaljo med njima, ki znaša 1 1 0 mm, s šestilom prenesemo po nazadnje narisani krožnici še enkrat levo in enkrat desno, da dobimo točki G in H. Ko smo s to geometrijsko-načrtovalno nalogo gotovi, na kos kartona iz načrta prekopiramo obliko šestkrake zvezde (ki se imenuje tudi Davidova zvezda in je simbol Zidov, vidimo pa jo tudi v zastavi Izraela) ter jo ob ravnilu izrežemo z mod¬ elarskim nožem. Zapored jo postavimo na točke G, E, F in H ter jo vsakokrat občrtamo s svinčnikom (glej risbo!). Se¬ daj se lahko lotimo izžagovanja. Kdor ni vešč dela z električnim orod¬ jem, naj mu pri izdelavi adventnega pladnja pomaga nekdo od starejših. S svedrom 0 6 mm (ali več) naredimo luk¬ nje v krog na sredini pladnja in v sredine vseh štirih zvezd, da lahko z vbodno žago izrežemo notranjost teh likov. Ko smo s tem gotovi, iz deske izžagamo še AntUS d.o.o. EKSKLUZIVNI ZASTOPNIK EBERHARD FABER Cesta železarjev 12 64270 JESENICE Tel. in fax: 064/81-094 Prodaja: - ILA, Blatnica 12, Trzin, 61234 MENGEŠ - MAPA, Železniška 12, 64248 LESCE - GASILSKA OPREMA d.o.o., Levstikov trg 7, LJUBLJANA - OPUS d.o.o., C, Krških žrtev 44, KRŠKO - SKRINJA d.o.o., Vetrinjska ul. 30, MARIBOR - TRGOVINA & PROIZVODNJA, Savinova ul. 3, CELJE Program EFA - EBERHARD FABER obsega: - materiale za modeliranje in oblikovanje (FIMO, HOLZY, EFAPLAST, AOUAFORM, PAPPMACHE, plastelin), - materiale za odlivanje (CERAMOFIX, CERAMOFORM), - svinčnike vseh vrst, barvice različnih debelin, - akvarelne, vodene, tempera in prstne barve, - voščenke in akvarelne voščenke, - različno debele flomastre in lakirne flomastre, - kemične svinčnike, peresa, šilčke, radirke, krede itd. Vabimo vse trgovce, zainteresirane za prodajo kompletnega programa tovarne EFA - EBERHARD FABER, da se nam oglasijo. 38 • TIM 2 • december 1993 ZA SPRETNE ROKE UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo TIM na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljete na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-% popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. decembra 1993 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri. To so: Lucija Cvetek, Brod 5, 64264 Boh. Bistrica, Luka Logar, Dermastijeva 24, 61235 Radomlje in Dejan Baša, Vučja Gomila 50, 69208 Fokovci. Čestitamo! NAROČILNICA _ ZZZZZ Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek:__ Naslov:_____ Poštna številka in kraj: ___ Datum:_Podpis: Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani Škatlica za lističe Večkrat se sprašujemo, kako bi izkaza¬ li manjšo pozornost svojim bližnjim. Naredimo jim darilo! Če bomo pri izdelavi natančni, bo zelo lepo, pred¬ vsem pa ne moremo napačno izbrati. Škatlico za lističe in pisalo na svoji delovni mizi ali v gospodinjstvu rabi vsak. Razne pripomočke za spravljanje lističev lahko tudi kupimo, vendar so največkrat iz umetnih mas, les pa je bolj prijazen. Mere škatlice ustrezajo velikosti papirnate kocke, kakršno lahko kupimo v knjigarnah, hkrati pa ima še pet držal za pisala. Sestavne dele izrežemo po merah v načrtu. Žagamo lahko ročno (lisičji rep) ali strojno (krožna žaga), polkrožni del izreza na prednji stranici pa naredimo z rezljačo. Luknje (za pisala) naj bodo globoke vsaj 30 mm. Ko vse sestavne dele obrusimo, da imajo ravne in lepo zaobljene robove, jih zlepimo z lepilom za les. Ko se lepilo posuši, morebitne nastale napake popravimo s smirkovim papirjem. Škatlico lahko okrasimo z na¬ stavki za vžiganje v les (HOBI ornament), na koncu pa jo prelakiramo. Jelka Šenk KOSOVNICA St. Element Mere (mm) Kosov Material 1 2 3 4 Dno Prednja stranica Bočna stranica Držalo svinčnikov 5 x 94 x 94 1 5 x 85 x 94 1 5x85x123 2 24 x 85 x 94 1 vezana plošča vezana plošča vezana plošča smrekov les krog s premerom 35 cm, ki bo služil za podstavek pladnja, nato pa se lotimo brušenja robov, pri čemer si lahko spet pomagamo z električnim brusilnikom. Manjši krožni del pladnja s spodnje strani nalepimo na zgornjega, dobro stis¬ nemo in - ko se lepilo posuši - vsaj dvakrat prebarvamo s kakršnim' koli zaščitnim premazom za les ali kar brezbarvnim nitrolakom. V vsako središče zvezde pol- drug centimeter globoko in točno pod pravim kotom zabijemo 40 mm dolg žebelj, ki mu nato odščipnemo glavico in ga s pilo nekoliko koničasto oblikujemo. Nanje bomo nataknili sveče ter se tako izognili njihovemu prevračanju, ki lahko povzroči razlitje stopljenega voska po prazničnem prtu, v skrajnem primeru pa celo požar. Ostane nam le še, da s piškoti ali sad¬ jem napolnimo nekakšen plitev krožnik, ki je nastal pri zlepitvi obeh lesenih delov pladnja, in da vsako nedeljo do Božiča na žebelj dodamo svečo več. Matej Pavlič TIM 4 • december 1993 • 39 UGANKARSKI KOTIČEK Kombinacijska križanka Vse po številu črk in abecedi urejene besede pravilno razporedite v lik (zaradi iažjega začetka reševanja sta dve črki že vpisani) in ob pravilni rešitvi boste na oštevilčenih poljih dobili neko misel. 12 črk: REBERNA MRENA; 8 črk: NEZAVEST, PREŠEREN, PRI¬ STAVE, REVIZIJA, TINTARJI, TRAVIATA; 7 črk: ANTONOV, ATENTAT, ČE- MAŽAR, EZEKIEL, INOCENC, IVAN ROB, MORAVKE, VATELIN; 6 črk: ANIARA, EKARIT, EREBUS, JETI¬ KA, NARVAL, RJAZAN, SENEKA, TACLIK, TIAMIN; 5 črk: AVBER, BENU, ENICA, ERATO, EVORA, JENIN, KONAK, RANAR, SER¬ AK, SISAK, STENA, VNUKI; 4 črke: ABEL, CANI, E BAN, EMIR, JARO, JOTA, KANA, MITO, ONAN, ORAL, VDOR, OŽAR; 3 črke: ACA, ČER, EJA, IBO, IČA, ITA, RAS, REA, RIK; 2 črki: AN, EL, ID, IK, NN, OČ, OV, RA, Šl, VS; Rešitve nagradnih ugank iz prejšnje številke TIMA: Nebotičnik: I, La, kal, lak, alk, Kola, loka, kalo, kolar, rolka, koral, Lokar, kot¬ lar; Serpentine: Albert Einstein (plast, tliv- ka, arnika, Alenka, Abel, lisica, artist, Tednik, Kranj, jedilnik, kost, teliček, klanec); Nagrade za pravilno rešene uganke v 3. številki revije TIM prejmejo: 1. Nina Marin, Podkum 75, 61414 Podkum 2. Niko Stipetič, llčeva 12, 62250 Ptuj 3. Zdenka Merzdovnik, Rdeči Breg 61, 62363 Podvelka Rešitev kombinacijske križanke prepi¬ šite na dopisnico (ne trgajte revije!) ter najkasneje do 30. decembra pošljite na naslov: Tehniška založba Slovenije, d.d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana (s pri¬ pisom "Timove uganke"). Trije izžrebani reševalci bodo po pošti prejeli lepe knjižne nagrade naše založbe. KAZALO UREDNIKOV PREDAL 1 SVETOVNO PRVENSTVO LETALSKIH MODELOV F3A, C IN D 1 RAZSTAVA LETALSKIH, LADIJSKIH IN DRUGIH MODELOV 3 NEOSTIKOV MODELARSKI ŽUR 4 FIAT CR.32 (3. DEL) — PRILOGA 4 TEKMOVALNI MODEL RV ČOLNA (2. DEL) — PRILOGA 5 RAKETNI MODEL KATEGORIJE S3B — NACIONAL 7 C0 2 MOTORJI 9 NACIONALNI MODELARSKI PRAVILNIK RAKETNI MODELI — TEKMOVANJE V KATEGORIJAH S3/S6 11 ŠOLA PLASTIČNEGA MODELARSTVA 114. DEL) RAZPRŠILCI BARV 13 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO 14 MALA ŽELEZNICA POSTAVUANJE TIROV 15 O BARVAH 25 RV-LETALSKO MODELARSTVO (2. DEL) KAJ PONUJA RV-MODELARSTVO 27 TIMOV TEST MABUCHI POVVER 700/13T 28 ELEKTRONSKO OKO 29 MINI NF-OJAČEVALNIK 30 POCENIMO OGREVANJE (2. DEL) 31 TLAK V LADIJSKEM MODELU 32 MOJ OSEBNI RAČUNALNIK (4. DEL) OPERACIJSKI SISTEM MS-DOS 33 NOVOLETNI OKRASKI 35 JASLICE 36 ADVENTNI PLADENJ 38 ŠKATLICA ZA LISTIČE 39 UGANKARSKI KOTIČEK 40 Revija za tehniško ustvarjalnost mladih DECEMBER 1993, LETNIK XXXII, CENA 158,00 SIT, POŠTNINA PLAČANA PRI -POŠTI 61102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d.d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 611 11 Ljubljana, telefon: 061/213-749 (uredništvo), 061/213-733 (naročniški oddelek), fax: 061/218-246 Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo na naslov uredništva. Posamezna številka stane J58,00 SIT, polletna naročnina pa 790,00 SIT. Žiro'račun pri SDK Ljubljana: 50101-603-50480 Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec, Roman Zupančič Odgovorna urednica; Mihela Mikuž Urednik revije: Jože Čuden Oblikovanje in tehnično urejanje: Božidar Grabnar Tisk: Tiskarna Ljubljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport in Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo in šport št. 415-155/92 mb z dne 4.3.1992. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: RV jadrnica razreda F5M so tako po voznih sposobnostih kot po zahtevnosti gradnje na najvišjem mestu med modeli s pogonom na veter. Model na sliki bi se mnogo bolje izkazal ob pišu obmorskega maestrala kot pa v brezvetrju koseškega bajerja. Foto: Roman Zupančič 40 • TIM 4 • december 1993 IZBERITE PRAVO lepilo • . Pattex Sekunden- KlelKfe i '\y > a-j +++++ . Pattex _ I Patronen I V |C£1 0 H™Sr txOY^N>' V R \ \ V' fiMMi V* ' X V \ _ t '■/ M' / • ; ■' * ; Y h m t 4/ --./v L>.- \ V \ f '. r /. UHU V DOBREM IN V ZLU Lepila za vse materiale © UHU UHU © coli coli Holzleim Holdelm ,, ^ £0 © UHU fix &fest 50 h ratt/gc Ktebo*jsseo d.o.o. Kajakaška 30 61211 Ljubljana—Šmartno Telefon: (061) 59-275, Telefax: (061) 59-296 20 • TIM 4 • december 1993 TIM 4 • december 1993 • 21 REBRO 2 REBRO 1 , KRMILO DETAJL A r—premer \ osi motorja OS ČOLNA /—premer zz^zž: osi -premer ležaja motorja 8 r n motor RV čoln kategorije FSR-E konstruirala: Miha in Janez Holc M 1:1 TIM 4 • december 1993 • 17 18 • TIM 4 • december 1993 TIM 4 • december 1993 • 23 DU9]9Z OUAI|G DjpOlil O^SAS Q o >c_> DADfj O^GAS f* 13Q0W DADfj 13Q0W sfiod OUJOJ90 OjpOUJ 0H9AS -O OUJD a c 'o > 0 a 1 _ o o CM o co > a CC “ J O - < o Js: m c a > m c a CL >i 0 <3 li-Co cn > O i-J u O >03 flj Jh S4 O > nj cn a> O o JL> O m a a u o E o c o ZD < a DC m cz a ~> o >N O - CL c l a S- O XV < U_ žo 22 • TIM 4 • december 1993 TIM 4 • december 1993 • 19