387
Henri Michaux
NA POTI K SMRTI    Na poti k Smrti
Je moja mati srečala veliko ledeno goro;
Hotela je govoriti,
A je bilo prekasno,
Velika vatasta ledena gora.
Pogledala naju je, mene in brata,
In zajokala.
Rekla sva ji — resnično nesmiselna laž — da res razumeva.
Potem se je nasmehnila z nasmeškom še čisto
Mladega dekleta,
Z nasmeškom, ki je v bistvu bil ona,
Z nasmeškom, ki je bil tako prisrčen skoraj navihan;
Nato jo je vzela Neprozornost.
MOJI OPRAVKI    Le redkokoga lahko vidim, ne da bi ga premladi.
Drugi imajo raje notranji monolog. Jaz ne. Jaz raje pretepam. So ljudje, ki mi v restavraciji sedejo nasproti in ne rečejo
nič in ostanejo, ker so prišli, da bi kaj
pojedli. Eden je že tu. Jaz ti ga popadem, tok. In ga spet pograbim, tok. Obesim ga na obešalnik. Snamem ga s kljuke.
388                                                                                                                       Henri Michaux
Ga spet obesim.
Ga spet snamem.
Denem ga na mizo, ga mikastim in davim.
Osvinjam ga, ga polivam z vodo.
Spet je pri sebi.
Oblijem ga, ga poravnam (počasi mi že gre na jetra, treba bo s tem končati), ga gnetem, stiskam ga, pobiram na kup, stlačim ga v svoj
kozarec, ga vsem na očeh zlijem na tla in rečem natakarju: »Prinesite mi vendar bolj čist kozarec.«
Toda slabo mi je, pri priči poravnam račun in odidem.
RAZLAGA RISB           Kako gleda!  (Vrat se mu je podaljšal za tretjino velikosti.)  Kako
II    strah ga je gledati! (Čisto na levi se mu je glava prestavila.)
Posamezni lasje so kot antene, ki služijo za prenos groze, in preplašene oči so ena sama ušesa.
Prestrašena glava, ki s težavo gospoduje na dveh ali treh dolgih tenkih pramenih (so to jermeni, konci črev, živci v ovoju?).
Neznani vojak, ki je ubežal iz kdovekatere vojske, asketsko telo, sneto z žičnih ovir.
m           Lahko bi bil plamen, če ne bi že bil konj, in zagotovo bi bil imeniten
konj, če ne bi plapolal. Odskočil je v vesolje. Kako malo skupnega ima njegov hrbet, sijoč od razbeljenih perjanic, od silovitih plamenov, z resničnim konjskim hrbtom. Kar se tiče njegovih tac, so tanke kot tipalke insektov, toda njegova kopita so čedna, morda.malce preveč »testena«. To zato, ker je to moj konj, konj, ki ga nihče nikoli ne bo zajezdil. In perja-nica opeta okoli glave, rahla in fina, mu daje skoraj žensko nežnost; ko da bi si brisal nos v čipkast robec.
Hvala bogu, hvala bodi bogu, da sem ga narisal. Sicer ne bi nikoli videl česa podobnega. Čisto majhen konjiček, veste, resnična ideja »konja«.
Mnogo bolj sličen dihu kot snovi, dosti bolj obstojen v čisti atmosferi, kljub svojim sprednjim nogam, ki štrlita kot dva svinčnika. Kopita proti nebu, vžiga plamene.