LISTEK. Viktor Pirnat: 10. oktober. (Misli Korošca ob petletnici plebiscita.) Dan prokletstva — dan nesreče! Vsaka misel zatrepeče ob spominu na ta dan! Bo li kmalu maščevan?! Rodna zemlja nam je tuja, tujec naš ie gospodar, ki mu druzega ni mar, kot da se beseda tuja vcep.ja v srca naših malih, krepkih dečkov, deklic zalih, da pozabijo svoj rod v šoli in doma — povsod. Sladki jezik tužne majke tuja bo jim govorica — če io treba bo rabiti — pordeče sramu se lica... Zdaj ponižan, zaničevan rod naš strt bo, v prah steptan, če tam onstran Karavanik, te nasilne naše meje, drugi veter ne zaveje ter potrga sužnih zanjk. Toda — kai je ptiču v gozdu do tovariša jetnika! — Da le njemu solnce sije, blizu k.etke ga ne mika. V kletki ptiček toži, tarna, ptič svobode beseduje ... Da bi mislil vsaj iskreno! — V kletki ne bilo bi huje! Svoboda — beseda sladka, kar nam bila si orekratka, to si dnigim vse oreveč: P az omotičnodrveč! Je pozabljen Korotan, zibelka slovenske slave -— kdo še misli na dobrave, kjer Slovenec je teptan!? Krka, Drava, Bela, Zila, boš še dolgo se solzila? Oosposvetsko naše polje, kdaj bo tudi tebi bolje?! Mar nas čaka res le smrt — in naš rod naj bo zatrt?! Nočemo umreti, hočemo živeti, saj ie sile v nas dovolj! Vi pa nas podprite s srcem nas bodrite. da nekoč nas bo dovolj, ko pozove na pokolj troraba kralja Aieksandra tužno rajo onkraj Soče, tužne brate Korotance! Šine blisk črez naše klance, smrtni boben zaropoče — vsi pod vodstvom Aleksandra na pokolj, na divje klanje! To bo sveto naše zvanje: »Za svobodo v boi mi vsi! Kdor je z nami, naj živi, smrt sovragu prinesimo, sai dovolj pod njim trpimo!« Bratje iz svobodne zemlje! Naj ljubezni bratske žar tudi nas tam »preko« objem'je! Dajte nam ta mali dar! Lažje nam bo pretrpeti, nam, ki nočemo umreti, nam, ki hočemo živeti in ki hočemo imeti Peterčka na knežjem stolu, na slovenskem tam prestolu, na Kosovem našem slavnem, tam pri naši Oospe Sveti! Od Celovca do Soluna zlim sosedom bo gorje: naše bo tedai morje tam od Soče pa do Drača in pod eno bode streho vsa jugos.ovenska brača! Dvakrat da, kdor hitro da, nujna le pomoč izda. Ne oklevaj, ne odlašaj, vragu le ne prizanašai — beli orel. razpni krila, krila svetia, ponosita, dvigni se prek skalnih sten! Nai polet bo trd, jeklen, maščevalen — blagodat — vsaj se snide z bratom brat!