> laiopi,	SLOVENSKA '	Po pošti po-
thaja maki v	»lan relja za
ter tek, in te /T]	fflj T[ l\	celo leto 2 fr.
,bi u zalogi lil. H) Kj. lil) tik	40 kr. za pol
celo leto po	® ® 551 1 V	leta 1 fr. 20
JipTi7r! berilo za obudo in omiko	^L P"i-
»rebra.	jemlje zalo-
sloveuskega duha. <»»■*.
L it t. 9. U Celju 28. Svečana	1850.
Posvečeno bodi tvoje ime. Oda iz „Visoke pesmi" K ose s k i g a.
' «. Zadonite
združeni svetovi, Vse danicc , zvezde vse višin , Zemlje toki, morskih rcK valovi, I •Zraka piš , kreposti globočin ! f	Zadonite trombe kernbimske ,
Harpe svete korov angelskih , Zadonite pesmi serafiraske:
Hosiana bitju bitij vsih !
*
Sveto ,
sveto , sveto vedno bodi »Tvoje ime pravice silni Bog! Na kolena zemlje vsi narodi, Pojte „Sveto , Sveto, sveto" krog! Sveto ime neskončuiga spomina , , De častim te vredno, <laj, o daj! Posvečeno v duhu tvoga sina Bodi tu in tam in vekomaj !
Ko
se cvetje krasne tulipane Letnih ur iz popja zableši j
Ko svitlost prikazni se neznane Nočni mrak obnebja preleti ; Ko po zraku zime jasno studne Tisučerno zvezdic blesketa , Se zavzamo človek zgodbe čudne, Serce mu stermenja duh navda.
To pa je o blesku tvoje slave , Kar ob soncu žar večerni je ; Iz odsvita večne luči prave Le utrinka blede iskrice. In stermenje tebi zaderžali , Pozabili tvojo slavo bi? Bi češenja tebi ne skazali , Ki to luči živo jedro si ?
Ko posvetni bliža se visosti, Ki kot on je v djanju sanj in prah , Čut obide lastne ga slabosti, Neželjen mil šine v žile strah. Se ponižno močmimi priklanja , V blesku kron mu scrce trepeta, Se za čast posilnika poganja , Ki mu Ijud za nohtam smet velja.
In bi tebi slave ne zapeli, Ki si vse visosti kralj in car; Tebi , ki si oče zemlji celi, Vsim stvarem, zvezdišu vsim vladar? Ki, ko streseš rob obleke svoje Vse to svitle sonca otamniš; In če migneš novih svetov roje Iz kaosa vihrati storiš.
Sveto bitje ! Živi Bog ljubezni Tebi samo čast in slava gre; Posvečeno v strahu in bojezni, Posvečeuo bodi tvoje ime !

Tebi le spodobi se žesenje, Te"bi gre de glasno vsih strani Te žival neskončno mergolenje, De te duh in praha sin časti.
Zadonite vsi tedaj svetovi,
Vse danice, zvezde vse višin ,
Zemlje toki , morskih rek valovi,
Zraka piš , kreposti globočin ;
Zadonite trombe kerubimske ,
Hurpe zvete ves nebeški raj ,
Zadonite pesmi seraflmske :
Sveto , Sveto , Sveto vekomaj !	Ncvice.
Nekaj za omiko Sloveticov.
, ** Slovensko slovstvo toliko napreduje da je veselje.
Ako pred 15 letami ni bilo skoraj še druzih slovenskih bukev, kakor nekoliko molitevskih, ima-■b cdaj fe mnogo slovenskih bukev za poduk in za kratek čas. Veliko več novih bukev nam pa še iskreni slovenski pisateli obetajo. — Pa ako bi še toliko dobrih in koristnih bukev imeli, one ne bodo nas narod omikale, ako jih Slovenci ne ber6. Nar veči zaderiek , da kmeti bukve ne berejo, je pa ta, da oni bukve kupiti ne vejo in ne morejo.
Tej reči se ne da ležej pomagati, kakor če se fper farih bukvarnice perpravijo, iz katirih otroci in odraseni koristne bukve za preberati dobavlajo.
Kako lehko se taka bukvamica vtemeli , naj sledeče pričuje.
Leta 1845 so se v Celi po izgledu nemških šol slovenske nedelske šole streinklasami osnovale. Veliko ukaželnih otrok je začelo te šole obiskati, tako de je v letu 1846 — njih število 270 bilo. Toka ukaželjnost slovenske mladine je pa tudi misel
sprožla, slovensko bukvarnico v Celi vtemelitiV da bi otroci in odrašeui tudi doma svoj uk im$li.f Kakor liitro se je to po fari razvedlo, tak so; fanti in dekleta v' kralkim času 67 fl. 21 kr. srebrai zložili, s' katirimi so se perve slovens!;e bukve na-! kupile. Prav s' veseljam preberajo zdaj otroci in odrašeui te bukve ino še vsako leto nekaj krajcer-jov zlagajo, da se nove bukve iu novine proti kupujejo. Tako se cel>ka farna bukvarnica od leta do leta množi, in ima zdaj že čes 300 knig.
Pa ne le samo v Celi, ompak tudi po več drugih farah okol Cela imajo svoje bukvaruice, katire veliko za omiko Slovencov perpomorejo.
Alj bi ne bilo dobro, da bi povsod po Slovenskim duhovni ino drugi prijateli našiga naroda take bukvarnice vteaielili ?**)
Močen kovat.
Slovenska pravlica.
Neka mati je svojemu sinu dvajset Tet nesati dajala, Ko je pri takem živežu prav zernast iu čo-hast korenjak postal, se je išel kovaškega učit. U treh letah seje svojega rokodelstva, katerega bi se bil imel šest letučiti, popolno izučil, kar je njegovemu mojstru tako dopadlo, da mu je na voljo pustil, naj si zato kako nagrado (dar) od njega izgovori. Korenjak si izgovori železno palico, katero mu mojster iz sto funtov železa izdela; pa še mu je bila prelehka, zatorej mu jo prenapravi in ji še 50 funtov železa dostavi. S toj palčico jo korenjak odrine po sveti in pride do nekega mlina, ker je mlinar kamnje u zrak metal. Kovač ga ogovori: „ako hočeš s manoj , ti ne bo žal." Mlinar, ki se je bil že
*) Ramo smo zredi i, da se u Breicah tudi taka bukvama napravijo.	U.
gre.Mta dalje po svetu.
Ne dolgo, prideta do nekega gnjzda , kjer pušavnika smreke pipati in červičke za svoj živež iskati najdeta, kovač ga kar ogovori in vabi, da bi se njima pridružil. Pušavnik svoje delo pusti, in se kar njima pridruži. Dokler tako po sveti hodijo , pridejo do nekega obsedanega grada. Gladili in lačni grejo noter in najdejo vse mize lepo pokrite, in samih izbranih jedi na njih, s kateremi so si svoje prazne želodce prav po volji popravili. Ker so pa u gradu več pušk najšli, sta njih dva, kovač in mlinar na lov išla, pušavnik pak je moral za kosilo Srbeti.
Naročila sta mu , da naj plahto zunaj grada na drevo obesi, kadar bo kosilo gotovo. Ko pušavnik kosilo pripravi, nese plahto na drevo obešat, pa na pragu ga sreča ubožec, ki ga juhe (župe) in mesa prosi. "Pušavnik mu kar postreže. Ubožec juho hitro poserče , meso pa tako dolgo liže in obrača, da mu pod mizo pade. Zaprosi tedaj pušavnika, da bi mu ga on pobral, ker se sam ne more pripogniti. Ko se pušavnik pripognc, da bi meso pobral, mu skoči ubožec na herbet, ter ga tako neusmileno preteple, da se je komaj gibal. Kadar kovač in mlinar damo prideta ga pokregata, zakaj da plahte ni na drevo obesil, kakor je bilo izgovorjeno. Pušavnik pak se izgovarja , da ga je omotica tako popadla bila, da ni inogel na drevo. Drugi dan ostane mlinar doma, kateremu seje ravno taka godila. Tretji dan je kovač doma ostval. Ko je bil kosilo že pripravii, hoče pert na drevo nesti, pa ubožec sopet pride iu ga prosi juhe in mesa , kar mu kovač brez odlaganja podeli. Ko je tudi zdaj meso pod mizo spravil in kovača prosil, da bi mu ga pobral, zgrabi kovač svojo palco in ga s njo tako premlati, da je komaj še živ pod neko podnico, ki se je sama od sebe odperla, iz bežal.
Kadar njegova tovarša damo prideta, ga prašata , kako se mu je kaj godilo. Po kosilu preji sejo ves grad pa ne najdejo nobenih strp (Miegej u spodnje sobe (Zfirmer"). Kovač vzame toraj kono-plienc (Stri(k) po kaierim se lioče ravno skoz tisfb luknjo dol spustiti , skoz katero je ubožec izbežal. Izgovori si pa, da ga naj tovarša naza j gor potegneta , kadar bo s konopljene«5 m potresel. Kadar do tal pride, vidi tri sobe zaporedoma. U vsaki zagleda prav lepo gospodično s gospodam. Kovač pervemu kar zapove, da mu gospodično naj dobrovoljno odstopi , ako ne, bo Iiuda za njega. Gospod mu jo da, in kovač jo kar po konopljencu da gor potegniti. Pa ta mu še ni bila zadosti, temveč lioče še une dve imeti.
Kadar stopi u drugo in tretjo sobo, vidi, da so te gospodične še lepše, in jih terja od gospodov za sebe; pa ta gospoda sta se branila mu svoje gospodične dati. Ko se s kovačem nek čas prepirajo, prileze tudi tisti ubožec ves polaman , in jim svetje naj mu jih dobrovoljno izročijo, drugač bo za nje huda. Ko so gospodične gor potegnjene bile, sta se mlinar in pušavnik prepirala, ktera bi kterega žena bila. Ker sta se pa bala, da jima kovač nobene dati ne bo hotel, kadar bi nazaj prišel, sta konopljene dol spustila , da bi kovač nazaj ne mogel priti. Kovač to viditi, gre k gospodom in se jim zagrozi, da jih bo vse potolkel, ako ga vun ne iz-peljajo.
Eden gospodov mu pravi: „ako hočeš od tod nazaj na zemljo priti, si moraš tri mlade šibice ure-zati in s njimi po peči usekati." Kovač pa zapove gospodu, da mora to on sam storiti. Kadar njegova tovarša zagledata, da kovač pride, mu pustita vse tri gospodične in vzameta pete za ramo. Kovač je vse tri gospodične rešil, vzame eno za ženo, druge dve pak za služavnice obderži.
Čez veliko let prideta mlinar in pušavnik prej/Slečena pjskre ponujat. BaraU ktih.irco, ako kaj ■»krov kupiti Jioče ? ona pak jih k gospodu polije. Gospod jih spoznavaj, jim tako pete nabrusi, da skoro vrat nista najti mogla, »ko/, katere sta u grad bila prišla. Kovač je ostal do smerti posestnik grada, u katerem se mu je prav dobro god.lo.
Štefan Gol i eni k.
*	Kratkočasnice.
Kadar je predlansko leto ž... ska grašina svoja kmetom še tlako vkazovala, dokler je podru-od že nihče več ni delati hotel, gre njih nekoliko železnici, iu modrejši med njimi zleze na enega itožirjev, po-katerih so daljopisne žice (Draht) za ;eieziiicoj do Dunaja napeljane, nastavi usta na žico n vpije na ves glas : „Š v e tli cesar! povejte »ui, če j e tlaka p r e č." Potem nastavi uho na jco, da bi odgovor zaslišal; ker pak nobenega od-govorja ne zasliši, poreče: „Mende so se kam pdpeljali." ,
r ■ *-
Ko je Cesar Jožef II. po Horvaškim potoval, pride tudi u ves blizo Varaždiua. Tam zagleda iz med množine ljudi, ki so vkup priderli Njega vidit, velikiga možJi , ktir je čes glave vsih molil. Pomi-ga mu, ter ga vpraša: „Kdo ste?' — „„Zupan te vasi."" — »Koliko čevlev imate?" (namreč veli-kote,je Jožef menil). „„Dvoje , inilostlivi Gospod, iu par škornjev,"" odgovori kmet. Cesar se nas-meja rekoč: „Na vam 3 zlate,kupite si še par pan-tofelnov,	J. Š.
Nabera slovenskih
Ubosti, si kaj v glavo, sich etaas in den Kopf set-zeu ; — v serce, sich zu Gemiithe fiihren.
Used , a , verschlagene Winde.
Ves, a , Dachgerust.
Vreme , ti je se jokati, smejati, du hasl Ursachc zu tveinen, lachen.
Vilišen , sna , o , (ron vila ?) aberglaubisch ; vi-lišnost, Aberglaube.
Vilanka , die Meise.
Veter , presijan , feincr , durchdririgender Wind.
Voditi klobase , meso , Wiirste, Fleisch selchen.
Vstatiti se , stdtig tcerden.
Vžaliti se komu kaj, ein Herzenleid bekommen.
Zacoliati, mit Schmulzfle-ken besauen.
Zakertiti koga, einen zu eltcas streng auffordern.
Zalcžati, (verb neut.) nič ne zaleže, rs gibi nichts aus.
besed in izrazov.
Zaplotnik , Zaunheld, mit Geheimthuer.
Zaklep , Sperre , Schloss.
Zavezali se , (verb. neut.) n. p. korun se je zavezal , die Erdapfel haben angefangen Knollen zu bekomtuen.
Zaviditi se komu kaj, rinem eltcas diinken.
Zmlinčiti, plati- fiachdruc-ken , oder machen.
Zona = pleva.
Zamestiti = Zamestvati si, Repressalien nehmen.
Zetica , f. Zetič, m. Tauf-ling, (con den Pathen also genannt.)
Zvod , ein Hebel; Pelikan, ein Instrument zum Žahn ausheben.
Zlabotati, plump reden.
Žlahth (merzla), ferne Ver-tcandtschaft.
Žove , f. pl. Skropheln.
Županec, ein lederner Fleck.
Zupančiti , mit ledernen Ftccken besetzen.
Naznanilo.
Ako bi kdo pervi in drugi te ta j „Km e t. Novic," pervi in drugi tečaj „Zgodnje Danice" po primerni ceni prodati, alj po za druge bukve zameniti hotel, naj blagovoli po frankiranim pismu uredništvu tega lista na ananje dati.
Odgovorni urednik J. Drobnič. Natis kar in založnik J. K. Jeretin,