SPLOŠNI LJUDSKI ODPOR
Žena - prostovoljka
Mnogi me sprašujejo, pred-vsem moški kaj je tisto, kar vodi dekleta med prostovolj-ke - vojaške obveznike. Sama ne vem, kaj me je spodbudilo, da se uvrstim med člane teri-torialne obrambe. Vem samo to, da sem na vprašanje ali že-lim postati teritorialka, odgo-vorila: da. Morda me je zani-malo vojaško življenje, ki se ga moški obvezniki tako »ote-pajo«, morda je bila to želja po nečem novem, meni nezna-nem ali da bi se naučila stre-ljati z orožjem.
Tako sem prejela prvo vabi-lo na sestanek novih članov teritorialne obrambe občine Ljubljana Center, ker so nas seznanili z dolžnostmi in pra-vicami vsakega pripadnika te-ritorialne obrambe. Povedali so nam, da boja in zmage ne izbojuje samo orožje,_ ampak ga izbojujejo ljudje z'motiva-cijo, z močno in dobro organi-zirano družbeno bazo. Da so v teritorialni enoti zbrani pripa-dniki iz domače družbenopo-litične skupnosti: sosedje, znanci, sodelavci kar je za uspešnost akcije zelo po-membno. Da je teritorialna obramba ustanovljena na ozemlju, kjer njeni pripadniki živijo in delajo, ter da so raz-porejeni po proizvodnem in teritorialnem načelu, kar je pomembno za neposredno za-ščito in varnost vsake družbe-nopolitične skupnosti, kajti v primerih ogrožanja družbene ureditve jo je mogoče hitro
aktivirati.
Ko smo tako prejeli osnov-no znanje iz družbenopolitič-ne vzgoje, smo prejeli tudi uniforme - in se podali na prvo urjenje v streljanju. Po dobro prestanih vajah smo že stali pred predpostavljenimi, kjer smo slovesno zaprisegli »da bomo častno in z vso od-govornostjo branili naše meje...«
In tako sem postala pripa-dnica vojaških sil Jugoslavije; malo s ponosom, malo s ču-dnimi občutki. Vendar časa za razmišljanje ni bilo, saj smo se morali že kmalu po letnih počitnicah udeležiti prvih dvodnevnih vojaških vaj. S pozivom v roki sem si polnila nahrbtnik in se bala, da česa ne bi pozabila vzeti s seboj.
Na zbornem mestu sem opazila, da so zbrand starejši, izurjeni vojaki, le nekaj nas je bi]o mladincev. Najprej sem se bala, kako bomo začetniki nasproti »starim mačkom«, toda strah je bil odveč. Spre-jeli so nas medse in lahko re-čem, da ženske -prostovoljke niso dosegale nič slabših re-zultatov kot moški.
Leto se je zasukalo naokoli in že smo sprejemali nove mladinke in mladince v enoto teritorialne obrambe. S tem smo starejši mladinci prevzeli vodstvo nad vodi in oddelki ter skrb za stražarjenje in de-žurstvo. Nad komandirji so bedeli le mentorji, ki so pazili,
da ni prišlo do napak in do morebitnih nesreč.
Bila sem zelo presenečena, ki so me določili za komandir-ja voda. Skrbeti sem morala za nemoten potek programa; ki smo ga prejeli ob prihodu na dvodnevne vojaške vaje.
Imeli smo tudi predavanja, kjer smo se seznanili s trom-blonskimi minami, ročnim minometalcem, M-48, polav-_ tomatsko pužko, o osebni de-kontaminaciji - o zaščj,ti pred bojnimi sredstvi, o zaščitni maski M-l... Na terenu smo izvedli obrambo in napad, streljali na 150 metrov in imeli predavanja iz moralno politič-ne vzgoje. -Na vajah se je po-kazala visoka zavest in dobra pripravljenost ter usposoblje-nost vseh mladink in mladin-cev.
Za zaključek lahko rečem, da žena prostovoljka prispeva velik delež pri uresničevanju nalog enot teritoriaJne obram-be; da mnogo prispeva pri pri-zadevanjih celotnega kolekti-va. Zene prostovoljke prispe-vajo k boljši disciplini, spo-sobne so za delovanje v naj-težjih razmerah. Rezultati pri pouku, urjenju in vajah nam dokazujejo, da je moralno po-litično stanje in bojna pri-pravljenost žena prostovoljk na dovolj visoki ravni. Zato tudi ni presenetljivo, da se vsi skupaj veselimo spomladan-skih sedemdnevnih vojaških vaj, kjer  bomo utrdili svoje znanj e.                        Nevenka Unk