Dopisi. Iz Gradca. (Neatrpljivost.) Občinaki avet je sedaj aklenil, da pri njem ne bo dobil nobeden Slovenec več alužbe. Radovedni amo, kaj poreče k temu oblastnija. Važen je ta sklep tudi radi tega, ker nam dokazuje, da znanje nemškega jezika Slovencu ne koriati nič, ker ga ne dela apoaobnega za službo v nemškem mestu Celjski in Mariboraki lisjaki, ki nam pridigujejo vedno, da je nemščina edino zveličavna, naj ae zahvalijo Gradčanom, ki so jim dokazali a avojim sklepom, da je njihovo trdenje nicevo. Ob enem nam kažejo Graški gospodi, kako opravičena je naša tirjatev, naj ae napravi poseben oddelek namestnije na spodnjem Stajerskem, ker nam glavno mesto dežele, v kateri prebiva nad 400.000 Slovencev odre&a alužbe, če amo se tudi naučili nemščine. Od Kapele. (Izletšolakedece.) Na letošnji ceaarjev rojstni den apominjali ae bodo Kapelaki šolarji vsekdar radi in z velikim veaeljem, kajti praznoval se je za deco na tako prijeten način, kakor še poprej nikoli. Ko je ob devetih minola alpvesna meša, pri katerej so šolarji izpeii cesarsko peaem, vredijo se pred cerkvijo pod dvema zaatavama, in ae začno pomikati v dolgi vrsti, kajti bilo jib je doata nad tri sto, med prijaznimi goricami z brega in zopet na breg, proti Očeslavcem. Tje jih je bil za ta den povabil blagi gospod Alojzij Kreft, posestnik in goatilničar, da bijih pogostil in jim napravil malo veselico. Že pred vaaijo pride nam nasproti godba veselo igrajoč in darežljivi prijatelj šolaki aam, katerega pozdravijo šolarji z veaelimi živio-klici. Prišedši na mesto, vredijo ae deca na proatornem ogradu v dve vrsti in tu so s krepkim glasom zapeli ceaarako peaem v spomin tega dne • na to pa razloži goapod nadučitelj deci, komn da gre zahvala za zabavo in veselico in iz tristo mladih grl ae začuje trikratni krepki ,,živio naš dobrotnik !" Po tem pozdravu so še zapeli nekaj pesmic in na to pogostitelj povabi na južino, pri katerej je on sam in vrla domara goapodinja deci atreglas kruliom, z vinom in slatino. Ne hot6 ae je človek o tem prizoru apominjal sv. pisma, kjer se bere, kako je nebeški nčitelj nasitil 6000 laenih a krubom; seveda vrla gospodinja bi na toti dan nikakor ne mogla shajati s 6 hlebi, kakor tedaj, a želimo ji, da bi jej ta pogostitev prinesla enak blagoslov, in da bi se ji vsak hleb, ki ga je razdelila med veselo in hvaležno dcco, deseterno pomnožil. Po južini ae je pelo, predavale pesni in povesti, ztnes pa je sedmero godeev vesele in okrogle igralo. S tem pa je radost do vrhunca prikipela in veaelja pijani, (naj nikdo kaj slabega ne miali) jeli so se prosto in slobodno vesti po zelenej trati. Omeniti ae je nekaterib igrai"', kakor razbijanje loncev, skakanje v vreči, pri katerih igrah ao se bolj apretni obdarovali. Na tak prijeten in veael način minil in tekel nam je hitro eas, in ob pol štirih spravljali smo ae na odhod. Poslovivši se pred hramom od gostoljubnega Kreftovega doma. apremijo nas do Očealavskega vrha goap domačin godba in gg. ueitelji iz aoaednih šol, kateri so ae veaelice vdeležili. Tnkaj ae ae enkrat zahvalimo in jo krenemo proti Kapeli; deca ae po malein razkrope\ vsak proti avojemu domu. Zares veseli den je bil, to za deco in radi ae ga bodo še apominali. ko bodo že davno šolaki prah s sebe atresli. Vrlemu goap. Alojziju Kreftu in njegovi blagi soprugi pa presrčna zabvala in želeti je, da bi imel dosta tacih naslednikov. Za to ae zahvaljuje v imenu učencev aolaki avet. Franjo Vaupoti 6. načelnik. Iz Hudoš blizo Ptuja. (Požar in ae kaj.) Dne 1. aept. t. 1. naa je velika neareča zadela, ker ogenj nam je vničil aedem lepih poalopij; razun tega smo pa tudi zgubili vse pridelke; kajti oaoda bila je nam tako nemila, da je ogenj naatal ravno v sedanjem čaau, ko amo ai vae spravili. Požarne brambe mi v naši veai nimamo, ali aoaedno nam mesto Ptuj ima lepo požarno brambo. za katero se vsako leto iz okrajne blagajnice 250 fl. kot okrajna podpora plačuje. Toti ,,fajerberkarji' so lepo oblečeni in radi poškropijo, če je kaj mokrega v ateklenici, ali če kje na deželi gori, njih nikoli ni od nikod. Vsekdar prepozno pridejo. Kaj pa, da bi tudi iz okrajne blagajuice podpora za nje začela vedno pozneje pribajati tako, da bi potem ta podpora celo nehala? Tudi k našemu požaru so toti fajerberkarji za dve nri prepozno prišli in ao gledali. kako je vae zgorelo. Voznike. ki ao te fajerberkarje pripeljali, smo pri eni hiši v alarai videli ležati, pa tudi enega fajerberkarja, ker ao sebi preveč namakali. Pri eni koči je začelo goreti in posestmk proai fajerberkarje, da bi gaaili tam, kjer ima mnogo zrnja na poalopju. Fajerberkar pa ae je na to norčeval, rekši: ,,Čakajte. jaz moram najpred gnoj pogasiti, da ne bi zgorel!" Tako poatopanje je brezobzirno! Ali kaj pa ao naai ptujski prijatelji na to naao veliko nesrečo storili? Po treb nemškib časnikih, namrei* po ,,Celjski leajači", po graških časnikih in v Mariborčanki so tako grdo in neoteaano o naa pisali, da ae nam grdi vse te laži ponavljati in onim ponavljati, koji še jih niao brali. Ta ,,Celjaka lesjača" pravi. da amo ini slovenski kmetje neotesani. grdi ljudje, da smo atali in mirno tobak kadili, ko so uaaa poalopja gorela, Ptujaki nemčurji ao po teh časnikib brodili, da amo mi stražnike pisano gledali in da našega predatojnika ni pri požaru bilo. To ni betve resnice. Predstojnik je dolgo pri ognju bil, ali vsled utrujenja ai je moral leči. Fajerberkarji ga niao videli, ker ao prepozno prišli. Sedaj mi vidimo, kaki hudi aovražniki ao naši ptujski nemškutarji. Ako gre za kako volitev, slinijo ae vsi za nami, nam prijazno roke stiskavajo in čez duliovnike paujejo, in če pa volitve minejo, naa pa ti ljudje v nemške ,,cajtinge" dajo in tam po celi štajerski deželi lažejo. da amo mi alovenaki kmetje neotesani, da ničeaar ne razumemo in da ae amejemo, ako naše blago ogenj vničuje. potem še pa beračimo. Varnjmo se mi tedaj teh krivib prerokov in povejte jim arčuo, ako se vam pridružujejo, vaelej to, kar jim gre. lz Središča. (Šolaka veaelica.) [Konec.) Mej vsporedom pogoatila ae je mladina z vinom, belim kruhom in raznimi močnatimi jedili, katera ao apretne kubarice za to veaelico napekle. Srčna jim hvala! Veselje mladine prikipelo pa je do vrhunca, ko ae je začela revnim otrokom deliti obleka. Obdarovanih je bilo blizu 50 otrok. Po tem pa ogovori navzoče načelnik krajnemu šolskemu svetu. g. Sinko, ter pravi, da je bilo kakor lani tudi letoa odboru mogoče prirediti le to veselico ter revne otroke z obleko obdarovati, samo s pomočjo mnogih dobrotnikov; njim ae on v imenu odbora za vse prisrčno zahvaljuje. H koncu poprime jeden učiteljev besedo ter ogovori najprej šolako mladino, zatrjevaje jej, kako da naj bode avojim velikim dobrotnikom za vae dobrote vcdno hvaležna, zmiraj ubogljiva in marljiva, naj dela avojim starišem, kakor tudi učiteljem vedno le aamo veselje, kajti le na tak način jej je mogoče vsaj nekoliko poplačati dobrote, ki jih je od svojih dobrotnikov prejela. Zabvali se tudi v imenu atarišev vsem, ki se uamiljujejo revne mladine. Na to ae je mladina še pogoatila ter odpustila ob 7. uri zvečer domov. Drugi gostje pa, katerih ae je bilo razen domačinov tudi veliko število iz Macinec, Nedeljišča in Varaždina nabralo, ostali smo do trde noči akupaj ter smo se prav dobro imeli. Napoaled se zahvaljujemo na tem meatu še en- krat vsem blagim dobrotnikom mladine, posebno pa načelniku krajnega šolskega aveta, g. Šinku in voditelju železniške poataje, goap. Groaau. kajti ta dva goapoda ata bila prva to misel — da se tudi letos priredi šolska veselica — sprožila, ter ata s prostovoljnimi doneaki največ k veselici pripomogla. Gospoda imela ata pa še z razlionimi pripravami tudi največ posla in skrbi. Bog jirna plati! Sklepam pa te vratice a prisrčno željo, naj bi ta lepa navada — namreč revno deco obdarovati z obleko — živela med Središčani ae mnoio, mnogo let ter bi naj obrodila tudi mnogo žlahtnega aadd. A. K.