Rusko-slovenski učni slovar
L. I. P/rogova, B. Orožen In J. Sever: Rusko-slo-venski učni slovar (5000 najpogosteje rabljenili besed in njiboviii besedniti zvez). (Državna založba Slovenije.) Ljubljana /977. XXXV + 18J str.
Rusko-slovenski učni slovar, prvi rusko-slovenski frekventni slovar, so sestavili Lidija I. Pirogova (ruski del), Božena Orožen in Jože Sever. Namen slovarja so označili v uvodu: »Pričujoči slovar je namenjen tistim, ki se začenjajo učiti ruskega jezika. Slovar ima čisto praktičen učni smoter in obsega besede, ki jih nujno po-
58
trebujemo, če hočemo obvladati pogovorni stil ruskega jezika.« To je na Slovenskem četrti slovar ruskega jezika. Prvi je izšel leta 1897 Ročni rusko-slovenski slovar s kratko slovnico ruskega jezika (Host-nik), 1. 1947 je izšel Pretnarjev in 1. 1965 Jakopinov. Leksikalni fond je še vedno najbogatejši pri Pretnarju, modernejši jezikovni prijemi so prisotni v Jakopinovem. Franc Jakopin pa je dal tudi marsikateri napotek za sestavo obravnavanega fre-kventnega slovarja. Sestavljale! so se sicer naslanjali na ruske slovarje, kot npr. na E. A. Štejnfeldt, Castotnyj slovar' so-vremennogo russkogo literaturnogo jazy-ka, Tallin 1963.
Slovar vsebuje navodila za rabo, seznam okrajšav in vzorce za sklanjatev samostalnikov, pridevnikov in spregatev glagolov s posebnim ozirom na glagolske vrste. Po 154 straneh obsegajočem slovarskem del-i sledi seznam osebnih lastnih imen v ruščini, priložen je tudi spisek zemljepisnih lastnih imen in najpogostejših kratic. Dobra stran slovarja je tudi priložen seznam rusko-slovenskih paronimov, ki ga je sestavil Jože Sever.
Sestavljale! slovarja niso imeli lahkega dela, saj je bilo spričo bogastva in raznolikosti ruskega jezika težko določiti, kaj naj vključijo v slovarski fond in kaj izpuste. Upoštevati so morali rusko jezikovno knjižno tradicijo in jezikovne značilnosti, ki so bogiatile ruski jezik, kot npr. mnogi izrazi iz antičnih in modernih evropskih jezikov.
Sestavljale! slovarja so skrbno in tehtno izbrali to, kar je nujno potrebno za učečo se mladino pri nas v srednji šoli. Uspešno so premostili tudi druge težave, ki izhajajo iz svojevrstnosti sodobnega ruskega knjižnega jezika. Zajeli so besedno rabo iz družbenega, gospodarskega in umetniškega življenja našega časa. Ker pa je iz lek-sikalnega vidika to tako zajetno območje, je bilo nujno narediti mejo glede na potrebe slovenskega dijaka, ki prvič hodi po labirintih ruskega besednega bogastva.
Posebej je treba pohvaliti, da ima slovar pri besedčih označene naglasne tipe in druga slovnična pojasnila. V slovarju je mnogo dragocenega in praktičnega, kar pa je najvažnejše, je pečat sodobne knjižne norme. To je slovar živega ruskega jezika. Jasno je, da ne more dajati informacij o ruski jezikovni kulturi v celoti, a to tudi ni njegov namen. To je slovar novega tipa v slovenski leksikografiji.
Slovar izredno dobro rešuje vprašanja va-lentnosti besed ali meje valentnosti besede z drugimi besedami, kar je zelo pomembno pri učenju tujega jezika. To vedo dobro učitelji tujih jezikov. Ni zadosti, če učenec besedo razume, dojeti tudi mora besedno semantiko. Mora vedeti, kako se besede združujejo, upoštevati mora slovnične zakone. Večji del besed in njihovih pomenov je zajet v svojih notranjih razsežnostih, s semantičnimi odnosi samega jezikovnega sistema. Leksikalni pomeni so vidni samo v zvezi s strogo določenim pojmovnim obsegom. Ko govorimo o valentnosti besede v zvezi z vprašanji izbora besede, je treba razlikovati dva pojma: eno je gramatična valentnost, drugo leksikalna. Raziskave gramatične valentnosti suponi-rajo problem »modeliranja«, določanja posameznih tipov, vzorcev — »pravil« valentnosti ene skupine besed z drugo. Leksikalna valentnost upošteva zlasti posamezno besedo, skupine besed, ki jih združuje smiselna, semantična, recimo ekspre-sivno-emocionalna oznaka. Tako je ob samostalniku postavljen pridevnik, ki se ujema z njim, pri glagolu je samostalnik v sklonski ali predložno sklonski obliki in prislov, le-ta pa stopa v sintaktično zvezo brez formalnega izraza; kategorija prehodnosti določa značaj zveze med glagolom in samostalnikom, ki se nanj nanaša. Realiziranje pravil leksikalne valentnosti narekuje povezovanje teh splošnih, gra-matikalnih pravil valentnosti, združevanja besed v procesu komunikacije. Neredko pa so gramatikalne zveze odvisne od polise-mije. Poglejmo, kaj slovar navaja pri glagolu sostojčV (biti, obstajati). Glagol zahteva ob sebi samostalnik v rodilniku s predlogom ali pa abstraktni samostalnik v mestniku s predlogom. Slovar navaja le drugo pojmovno zvezo sostojät' v oigani-zacii, delo sostoit v tom. čio (by) — biti v organizaciji, stvar je v tem, da... Skoda je tudi, da ni ob tem glagolu valentno podanega samostalnika v orodniku. Pridevnik stäryj ima ob sebi deminutiv stä-ren'Iiij, nato še besedne zveze stäryj drug (stari prijatelj), stäraja deva (stara devica), po staroj pämjati (po stari navadi, tradiciji). Ce bi iskali v slovarju besedo za plačo (rusko žalovan'e, kar je zastarelo, pid-ta, zärabotok, polučka), bi našli samo pogovorno varianto poliička. Tudi pridevnikov kämennyj (kamnit), stekljännyj (steklen), vetrenyj (vetroven, vetrn, vetrnjaš-ki, vihrav) in sinonimov vetrovöj, »vetrja-noj« ni v slovarju, pač pa je navedenih nekaj frazeoloških zvez, kot so npr. veter
59 i
duet (kamor, od koder veter piha), išči vetra v pole (zaman iščeš, ne boš našel), deržat' nos po vetru (obračati plašč po vetru). . .
Slovenski del slovarja je naglašen, ravna se po Slovenskem pravopisu iz leta 1962, prednost daje prvi varianti.
Rusko-slovenski učni slovar ima kulturnozgodovinsko vrednost, potreben je tistim, ki se začno učiti ruščino, sodi na knjižno polico predavateljev ruskega jezika in tistih, ki se zanimajo za lepo rusko besedo.
Jurij  R o j s
Pedagoška akademija v Mariboru
60!