Š. B o ž i č. fri uas doma v družinskej sobi jc stala pod sivo pobavvanitn čelešnikom loto iu dan pručica od hrastovega ]esa. Bila je vcdno čisto umifca, a ob sobotah je bila z beliin peskom oribana, kakor vsa druga nepobar-vana hišna oprava, da-si jo smo redko kdaj rabili. Vsak večer jo je imola babica, da jo na ujej klečeč molik svojo večerno molitev; tako tudi ob sobotah zvečer, ko so oče posegli po rujavein moleku, da smo vkupe molili sv. rožni venec. Ko je pa prišla jesen in dolgi adventni večeri, ko so dekle, mati in babica sedele pri vretencih, in so iz ust do ust šle čudne pravljice in pripovedke, _196_ ^ in se pele sv. pesni, sedel sem jaz na pručici pri nogah babice, ter jim pri-sluškal z odprtiini ustmi tako dolgo, da nisem zaspal. Ko rui je pa jela glava težka postajati, potegnili so raati izpod postelje predal, v katerem je bila moja posteljica. Veekrat je pa morala babica k meni leči, preduo sem zaspal, da so izginili strahovi, o katerih sem slišal toliko grozovitosti. Dolge adventne noči so bile pri nas vender zelo kratke, ker vže rano zjutraj je bilo vse na nogah. Hlapci so opravljali živino, a dekle so kuhale zajutrek in pokladale prašičem. Mati so v izbi prižgali Iue, potom so vstali tudi oče in oba sta se oblelda v obJeko, ki ni bila uiti za piazuik, uiti za delavnik. Potem so rnati z babico tiho šepetali ia če sem jih jaz kaj vprašal, rekli so: ,,Tiho, bodi in spi!" Potlej so očo prižgali svetilnico ter sc z materjo tiho odpravili iz sobe. Zunaj sem slišal duri zažkripati iu videl luč odsevati mimo okna; slišal sem škripanje snoga pod urnimi koraki in rožljanje pasje verige. Potem je bilo zopot vso tiho in zopet sem zaspal. Oče in mati sta sla skoraj v tri ure oddaljeno farno cerkev k zornic&m. Sanjalo se mi je o njih. Cul sem raile glasove zvouov, glasuo doneče orglje in odjnev pesni ,,Pozdravljeua Kraljica!" Videl sera nebrojno lueic ua oltarji in zlate angelce. Tisti pa, ki stoji s trombo nad prižnico, razprostrl je peroti in vzplaval preko polja in gozdov, glasno naznaujajoč, da se bliža prihod Gospodov. — Ko sem so vzbudil, stalo je solnce vže visoko na nebu, mati in oče sta bila vže douia, babičina postelja poleg moje je bila vže postljana. Eavnokar je prišla babica iz kuhinje z veliko skledo mrzle vode, da mi umije obraz. Lice mi je zašeenelo od mrzle vode in iz sainc rahločutnosti sem se začel jokati. Babica pa me tako čudao pogleda, da sem se iz solz začel na ves glas smijati. Potcm sva skupaj raolila jutranjo molitcv — a zdaj še le sem dobil zajutrek. V tem jc babica prinesla iz kuhinje vclik škaf repe, ki nama jo je bilo olnpiti. A pri teni delu nisem mogel babici ustreči; vrezaJ sem aJi pregloboko v repo — ali pa sem lupino celo pustil. Ko sem se slednjič vrezal v prst, hudovala se jc babiea, rekoč: nTi vender nisi za drugo, nego da bi te v sneg posadil!" — a pri tem so ini z veliko skrbjo obezavali rano. Tako so potekali adventni dnevi in babica mi je vedno gostejše pripo-vedovala o božjein Detetu, ki pride na zeinljo. V tem je bilo vedno živahnejše v hiši. Hlapci so snažili živino, donašali so pridno stelje in pripravljali rezanice; dekle so pomivale po izbi in kuhinji. V tein je bil zame pač vesel eas; zelo me je veselilo videti tak nored po izbi, ko je ležalo vse križem, da sem si mogel od blizu ogledati steklene podobe, ki so sicer visoko tam v kotu visele — potem uro z njenira čestitljivim licein in dolgim mahalom. Zna se, da se je nisem smel pritakniti, ker se pod mojimi prsti precej kaj skrha ali odbije — tako so dejali mati. Pazil sem vender vedno na vsak trenotek, ko bi matere ne bilo v izbi — dekle namreč niso dosti pazile name. Kmalu mi je prišel zaželjeni trenotek. Mati so šli v kuhinjo — in jaz hajdi po pručico. Postavim jo h klopi in v trenotku sem bil s klopi na mizi, kder je ležala ura. Ogledujem jo od vseh strani, polagoma odprem vratca na strani, pokukam na medena kolesca in potipljem, ali ne gre — a ni šlo. Se trdneje potipljera, pa tudi ne gre. Nazadnje pri-tjsnem na neko leseno poličico in v hipu začno kolesca strašng ropotati. V 196 neskončnera strahu skobalim se z mize na klop a s klopi se prekncnem na mokra tla, v katerera trenotku pa so me vže niati držali za suknjico. Kolesca so neprenehoma ropotala, mati pa me zasučejo skozi duri, ter me z obema rokama potisnejo pred hišo v sncg. Ves sem bil potrt. Od znotraj sem slišal glasno smijanje dekel — a uro sem še vedno slišal ropotati. Ko sem nckaj časa jokaje tii stal in le nikogar ni bilo, ki bi me poklical uazaj v hišo, stopain dalje po snegu mimo hleva naravnost proti gozdu. Vedel nisem, kam hočem — a eutil sem, da se mi je zgodila strašna krivica iu da nikakor ne morem nazaj. Vender pa sem so vsako minuto ozrl — ali ine lnorda kdo domaeih ne kliče. Nisem prišel Se do gozda, ko zaslišim glasiio žvižganje. Ta žvižg sem dobro poznal. Babica je položila dva prsta v usta, tor rai dala svarilno zna-menje. ,,Kam pa greš neumni otrok?" klicali so za nienoj, ,,le pojdi saj te bo hostarica vzela!" Kakor blisk scm se obrnil pri teh besedah, ker hostarice sem se zelo bal. Ali 8e nisem smel v hišo. Ostal sem na dvorišei, kder so oče z dvema blapeetna prašica klali. V tem sera pozabil storjeno mi krivico. Zdaj pridojo mati z voliko skledo vode in ugledavši me, pravijo: ,,Le glej, da so ne umažeš!" Iz teh besed scm spoznal, da so vžo dobri z monoj. Zopet sem bil srečen. Zletel sein v izbo, da bi se nekoliko ogrel. Tii je bilo vže vso v rcdu. Ura na steni je tolkla mnogo glasneje po novo osnažcnoj sobi. SJednjič je biJo vso mirno po hiši, smiženje se je zvršilo in napočil je predbožični dan. Ta dan nismo južinali v sobi, nego v kuhinji. Miza v izbi je bila z belim prtom pogrnjena, poleg nje je stala prnoica. Jaz sera po prstih hodil v izbo ogledavat novo suknjico, hlačo in klobvik, ki so viseli na žreblji. Sem in tja pogledaval sem skozi okno, da-li ne naletnje zopet sneg, ker so rai oče obljubili, da bora pri lepem vreraenu šel z hlapcem k polu-nočnici. Vse je bilo miruo. Tudi oee so rekli, da nc bode premrzlo, ker so bili vrhovi gora v raeglo zaviti. Nemiren sem bil samo jaz, ker so mi misli uhajalo zdaj v kuhinjo, kdor so mati knhali velik lonec mesa, zdaj na novo obleko — na polunočnico — iu Bog ve, kam žo. Eavno pred ,,kajenjem", po katerej stari navadi so se pokadila vsa po-slopja, nastal je mej očetom iu materjo majhen prepir. Hostariea je bila tii in mati so jej darovali kos mesa. Na tcm so se jezili oče. Sicer so uboge radi in po veekrat obilo obdarovali ali hostarici niso dovolili ničesar podariti. Hostariea ni bila doinača v občiui; hodila je le po hosti, nabirala rnah in gobe ter v napolu razpalih ogljarskih kočah netila ogenj, da se je grp.la, tudi spala je v njih. Prosjačila je tudi po vasi iu otroci smo sc je zelo bali, ker so pravili o njej, da zna narediti, da krave dobo rudeče raloko in mnogo enakih stvari. Nam pa ni nikdar kaj žalega storila. Kdor jej je le nekoliko dobrega storil, zahvaljevala se mu je: ,,Bog ti povrni tisočkrat tja gori do nebes!" — Kdor pa jo je razžalil, pretila mu je: ,,Oakaj, izprosim ti najglobokejši pekel!" Hostarica je k nam rada hodila, nebrineč se za lajanje psa na vcrigi. Pred hišo je sedla in čakala tako dolgo, da so jej dali mati mleka ali košček kruha. Materi je dobro delo, ko jim je želela blagoslova — ali oče so dejali, da nje želja nima nobene vrednosti. 197 I Ko so pred ranogimi leti v vasi zirtali šolo, prišla je ta žena s svojim možem v naš kraj. Pomagala je pri delu — a ko se je njen mož pri katnno-lomu ubii, ni delala vefi. Začek je hoditi po saraoti in vsi so rekli, da je izgubila um. — Sodaik jo je večkrat vže izgnal iz obeine — a vselej se je vrnila. nAko bi nieesar ne dobila, bi se tudi rre povrnila," dejali so oče, Ja ko bodc stara bodcmo morali skrbeti za njo!" Mati niso ničesar odgovorili. Obdarovali pa so jo malo — a danes pa obilnejše k slavi velikega praznika. Po ,,kajenji" postavijo oče svcčo na mizo in mati prineso večerjo na mizo. (Večerjali smo zopet v sobi.) Veliki hlapec pripovedoval jo potem o strahovih, o zakladih, najdenih ta večer itd. Mali hlapec mu je ngovarjal, rekoč, da ničesar ne verjame razun tega, da živina ua sv. večer med pohi-nočnico govori v eloveških. glasovib, ker to je slisal od izkušenih, resnicoljubih, starih ljiuli. Potein so zapeli sv. pesni — ali da-si sem drngekrati petje rad a poslušal, nocoj mi ni dalo mirovati. Hotel sern oblečen biti v novo obleko, ' da rne hlapec ne pusti doma. Končiio se me babiea usmili in me napravi. Ob devetej uri so bili vsi napravljeni. Velikega hlapea sem se prijel za suknjin rob v tem, ko so me stariši in babica poškropili z blagoslovljeno vodo ter nii zabičevali naj ne padcrn — ali ne zmrznem po poti. Potem smo šli. Voliki hlapec nosil je velikansko svetilnico se smoljnato lučjo, ki je razširjevala rudeče žarke po blišuečcm se snegu, kiimenih in štorih kraj pota. Grozna se mi je zdela ta rudeča luč in poleg nje naše dolge sence. Nekaj časa smo šli po ozkej stezi in jaz sem bil vesel, da nisem bil zadnji, ko smo stopili drug za drugim. Potera smo prišli na travnik. Po leti jc tii potoček glasno žuborel a zdaj ga je bilo komaj slišati, ker ga je pokrivala debela ledena skorja. Pot nas je peljala raimo mlina; iz svetilnice utrnila se je debela iskra in veter jo je zanesel na nizko streho. Se vo da je takoj ugasnila, ker je bila streba z debeliiu snegom pokrita. Stopili smo v temen gozd; kako čarobno-lepo zdolo se mi jo tu! Kako veličastno so stali tii mogočui gozdui velikani v tihera nočnern rniru. V svo- | jein mladem srci sem čntil blaženost sv. noči! Zna se, ko bi bil sarn, bil bi strepetal od groze. — Zdaj sino zaslišali znane glasove sosednjih vaščaaov, ki so prišli po cesti, katero smo ravnokar uastopili. Glasno so ae pogovarjali in smijali a meni se je zdelo, da to niti pravo ni, ker moje misli so bile vže v cerkvi. Kako lepa mora biti po noui godba in toliko lučic prižganih — o : vsem tem mi je babica vže davuo pripovedovala. I Ko smo vže dolgo po cesti hodili — potem preko polja in potem še jedenkrat skozi gozd, zaslišimo tiho žvenkljanje — potem zopet nič — in zopet glasneje. Bil je to glas malega zvona v farnej cerkvi. Ko smo prišli | na višavo, zagledali snio mnogo mnogo lučie, ki so vse hitele proti cerkvi. Mali zvou je potihnil, oglasil se je sreduji in zvonil dolgo ia dolgo, da srno dospeli k cerkvi. Zdaj jo zadonel veliki zvou — a kmalu so se združili vsi trije v najblažjein soglasji. Ko vže davno potera niso več zvonili, donel mi je njih glas po ušesih. Nisein jih mogel pozabiti. Ees je torej, kar mi je babiea pripovedovala: „0 polunoči začno zvonovi zvoniti in zvon6 tako dolgo, da dospe iiajzaduji prebivalee iz najbolj oddaljeno vasi v eerkev." 198 Cerkev stoji na z brezami in jelkami obrastenem griči. Malo pokopališče ograja nizek zid. Visoka, ozka cerkvena okna so sc jela sretiti — zvonovi so noviž zado-neli, orglje so zapele in mi smo stopili v cerkev. Tii je bilo vse drugaee nego ob nedeljah. Lue je bila pri luči, da je bilo svetlo, kakor ob belem dnevi. Večna luc je rudeče žarela. Pozlačeni tabernakelj se je svetil, kakor bi bil od suhega zlata. Hlapec rae je peljal skozi dve vrsti klopi k stranskemu oltarjn, kder je vže mnogo Jjudi stalo. Tii me postavi na stopnice — na oltarji zagledam stekleno oraaro, katere poprej nikdar še videl nisein. Stala je sredi dveb. jelčic. Hlapec mi zašepeče: ,,Tu so jaslice, le oglej si jih!" Zdaj pa pristopi k meni stara ženica, ter pravi: „ Ali pa tudi vea, kaj je to? Ali vidiš to-le iz štirib deščic narejeno? To je hlev. Tu je skala, v mahu pa stojijo pastirji in njih čreda. Tii v hlevu v rudečih jaslieah je Jezušček, ki leži na slainici. Poleg njega sta Marija in sv. Jožef. Zadaj sta osel in vol, a spredaj so pa-stirji, ki so inalemu Jezusu prinesli jagnjeta v dar. One velike hiše in stolpi so mesto Betlehem. V zraku nad njim plava angel, oznanujoč rojstvo nebeš-kega kralja. V žtirinajstih dneh, o prazniku sv. treh kraljev, pridejo sem tudi sv. trijo kralji. Oni imajo veJjblorlfi in jeden izmej njih je čisto črn. Ali si si zapomnil vse? Zdaj pa le dobro vse oglej, da bodeS znal materi povedati." Dobra ženiea je pokleknila poleg mene na tla in začela moliti. Ona izvestno ni znala peti z drugimi. j Pazno sem si ogledal vse stvari v steklenej omariei. Razven Marije, ki je " imela na glavi modro ruto, notri do tal segajočo, bili so vsi ljudje obleeeni, kakor možje tu pri nas. Sv. Jožef je imel tudi zelene nogavice in kratke usnijate hlaee. I Ko se je končala zahvalna pesen pred sv. mašo, prišel je hlapec po-me. Začela se jc sv. masa. Ministrant je zažvenkal. iz zakristije so stopili gospod župnik v krasnem plašči pred oltar, za njimi pa so se vrstili štirje nositeJji gorečih bakelj v rudečih plašcih. Orglje so zagromele polnoglasno, gosli in trombe so jc spremljevale. Pred oltarjem se je vzdignil beli dira kadila, da je kinalu zagrnil ves oltar v dehteči oblak. — Pri darovanji so utihnile orgle — sarao dva glasova sta pela ljubko pastirsko pesen. Pri Bsanctus-u" so zapeli malemu Jezusu ,,pesen pri zibeli," raej cvangelijem in povzdigovanjem pa sta se na koru slišala kukavica in slavec kakor v najlepšej vigredi. Globoko se mi je vtisnil spomin na sv. noč — a jaz ne bi mogel ukati veselja. Postal sem resen in miren; čutil sem svetost velikega praznika. — V tem pa sem vedno mislil na dom, stariše in babico, ki zdaj pri jedinej luči kleče okolo mize — ali pa vže spe v tem, ko je zunaj po vsej naravi izlit mir svete noči. Ko se je sv. raaša končala in so pogasnile lužice, odpravili smo se domov. Iz eerkve prišedši bila je zunaj gosta megla — a vender je bilo svetlejše, moral je mej tem mesec vzhajati. Svetilnic niso več prižigali. Bila je še le jedna ura — a cerkvenik je zvonil zornico. Še jedenkrat sem se ozrJ, tema je bila v cerkvi, le večna luč se je rudeče žarela. Ko sem se obrnil, hotee se prijeti hlapca za suknjin rob, ni ga bilo nikjer vef. Malo ljndi je stalo še tii, hlapec je moral vže iti naprej, toraj se spustim v dir mimo ljudi, ter hitim, kar najhitreje morem. Kmalu sera pustil 159 ' vse ljudi za seboj — a hlapca le nisem našel. Za trenotek postojim: ali naj se vrnem? ,,No, naravnost domov grem," sem si raislil — in zopet začnem hiteti. Sera in tja jfi ležalo v snegu ogore.lo oglje smolnatih bakelj, ki so je Ijudjfi v cerkev grede otrosli. Na desno in levo pa je iz goste megle molelo grmovje in štorovje — tako čnio, da mi je jelo groza postajati. Zotia rne je J izpreletela tudi vselej, kadar sem prišel na križ potov, ker sem večkrat slišal, jfl da v svetej noči hudobec na razpotjih Jjndi čaka terjim ponuja zakladov, akofl mu zapišejo dušo. Nazadnje sein trdno sklenil, na take stvari niti misliti ne — a čim bolj sera si je odganjal, teni živeje so mi stopale pred oci. Strah me je. gonil naprej. Prižel sem vedno globokeje v gozd; vrhovi dreves so šnmeli in debele kepe snega so zdrsovale na tla. Sem in tja je bila taka tema, da niti dreves nisem razloeeval. Kmalu sem izgubil pot. To me ni dosti oviralo. Sneg ni bil visok in tudi tla so bila ravna. Ktnalu pa so se jela tla vzdigovati. stopal sem vedno više, grmovje je bilo vedno gosteje in visoko resje me je obdajalo; di'evesa niso bila več ravna, ampak kriva in polomljena. Z velikim trudom sem sel dalje. Sneg sc tni je večkrat udrl pod nogama, da sem do vratii stal v visokera resji. K vender sem hitel dalje. ,,Pa le, do mlina pvidem," dejal sem sam v sebi — ,,potem vže najdem doraov." Sneg sc mi jo vsipal v žepe, sncg ini je zmrzoral na hlačicah in nogo-vicah in voda mi je kapala v črevlje, ali tnidnosti nisem čutil. Ke vem, kako dolgo sem vže hodil, ko v hipu zagledam pred seboj globoko brezno. Napol-njevala ga je megla in iz niegle so moleli tomni vrhovi tenkih jelk. Gozd I okolo mene je bil redkejši in na nebu je svetil polumesec. Pred menoj za breznom ni l)ilo drnzoga nego gozdnato obraščene goro. Spodaj pod menoj, »monil sem, je dolina in slišal scm šunienje potoka — ali paje bilo le šumenje dreves v breskončnem prapadu ? Na levo irt desno sein iskal pota, ki bi peljal v dolino — a ničesar nisera našel. Tu je bila gola drča, iz poklin je molelo brinjevo grmovje, potem scm se hotcl spustiti nizdolu in vžn. so.m premeril kratko črto ali v pravem času sem se vzdržal na debelej korenini, malo je manjkalo, da nispm zdrsnil po naopičnrj steni v brezno. Zdaj nisem mogel več naprej. Šel sem na ozki kraj, nevedoč, kde seni. MKo bi prišla kaka srniea, povedala bi mi pravi pot," mislil sem, nsaj v svetej noči živali govore Iv človeških glasovih — in nocoj je sveta noč!" J Poskusil sem iti nazaj, ali kamenje se rai je rušilo pod nogama in nisem ' mogel naprej. Začel som hoditi sem in tja na ozkcm kraji, kcr me je jelo zebsti. Začel sem tudi klicati vse domače po imcnu — ali nobenega glasii ni bilo slišati od nikoder. Začel sem jokati. Začel sem raoliti k božjemu Detetu, da me reši. Ali tudi glas mi je onemogel. Poeenil sem na tla: MZaspal bodein, Isaj so to le sanje in kadar se vzbudim, bodem doma ali pa v nebesih!" I V hipu zaslišim pokanje suhega grmovja, in zaeutim, da me je nekaj prijelo in vzdignilo k višku. Iz strahu sem zatisnil oči, nisem se upal po-gledati. Gorkota mi je jela prihajati po udih — drevesa in goro so se zibale z menoj. Ko se vzbudim, stal sem pri durih domafe hi.še. Nekdo me je posadil na tla, pogledam in vidim hostarico, ki je s komolcom potrkala na duri in potloj hitro otišla. Duri sft odpro, babica me vsa prestrašena potfigno k sebi ter zavpijft: ,,Za Božjo voljo, tu je!" Nese me v izbo — a takoj zopet v vežo, stopi pred 200 vežo in dvakrat prav glasno zažvižga. Potem prinose škaf snega, sezuja me in postavi v sneg. V nogah me je zabolelo — a babica je rekla: ,,To je dobro; ako te boli, nis.i ozebel." Kmalu so se vračali hlapci in dekle domov. Iskali so inene. Cez dolgo so se vrnili oče in ko je vže solnce vzhajalo ia je babica vže nmogokrat zažviž-gala — vrnili so se tudi mati. Sedli so k mojej posteljiei poleg oeeta; imeli so čisto zamolkel glas. Eekli so, da naj zaspim, tcr so zagrnili okno, da bi mi solnce ne sijalo v oči. Oče pa so hoteli vedeti, kako sem se izgubil od hlapea in kod sem liodil. Zaeel sem jiin jiripovedovati, kako sem pot izgrešil, v kako pustinjo sem zašel. Ko pa začnem praviti o polumesecu nad menoj in črnih gozdih, o šumenji dreves in globokega brezna, prebledijo oče iu poluglasno reko materi: ,,Žena, hvaliva Boga, da je tii, fant jo bil na peeini!" — Pri teh besedab. poljubijo me mati na lice, kar so le redkokrat storili, zakrijejo si obraz z zastorom in otidejo iz izbe. ,,A kako pa si domov prišel, dečko?" vprašajo me oče. nNe vem," odgovorim jaz, ,,bil sera najedenkrat pred hišniini vrati. Hostarica me je postavila na tla, potrkala je s koraoJcem na duri in hitro otišla. Babica me je odnesla v izbo — potem pa zopet nazaj v vežo." nZdaj le zaspi," dejali so tudi oče, ,,a jaz grein v cerkev, danes je sveti dan!" Dolgo sera moral spati, kajti ko sem se vzbudil bila jo vže tema okoJo mene. Pri mojej postelji je sedela babica, mati pa so kuhali večerjo. Ko so pozneje domači sedeli okolo raize pri večerji, sedela je tudi hosta-rica mej njimi. Oce so jo dobili pri eerkvi na grobu njenega moža. Po sveti maši pa so pristopili oče k njej in jo vzeli s seboj na dom. Od siaočnega dogodka pa niso spravili veb iz nje, kakor to, da je iskala božjega Deteta v gozdu. Potem je pristopila k mojej postelji, ter me pazno pogledala — a jaz sem se ,je zelo bal. V ozadji uaše hiše je bila sobica, v njej smo imeli staro pobistvo. To izbico so ukazali oče počediti, .postavili so v njo peL, postelj in mizo, nato so povabiJi hostarieo, naj stanuje tii notri. Ostala je pri nas. — Bila je redko-kdaj doma. Hodila je po gozdu, kakor prej, nabirala mah in gobe — potem je dolge ure preklečala na grobu umrlega moža — in pozno zvečer se je vračala domov. Jasno nam je bilo, da je bila kostarica nekdaj srečna in pametua a uagla smrt njenega moža jej je vzeJa paraet. — Ko sem vže odrastel, bila je hostarica še vedno pri nas. Vsi smo jo imeli radi, biJa je tiha in mirna. Samo pes, priklenjen na verigi, lajal je silno, kador jo je ugledal. Tega lajanja nismo razumeli. Nekdaj pa, ko je šla zopet po travniku proti hiši, strgala se je veriga — pes skoči v hostarico — in jej liže lici. Strmeč sino to gledali — ali od hostariee ni bilo zvedeti — odkod to prijateljstvo ? — Prišla je pozna jesen. Zopet je hostarica presedela dolge ure na pokopališči — a naš pes je večkrat tako žalostno tulil, da je babica stresavala sivo glavo, rekoč-: ,,Nekdo bode umrl v vtisi — Bog inu bodi milostiv!" V kratkem času potem, zbolela je hostarica, ki se je deževnega dne prehladila na pokopališči — in ko je zopet zasijala zora blažeaega božičnega dne, zaspala je v Bogu. V zadnjih trenotkih je podajala očetu in materi roko, želeč jim: »Tisoč in tisoč blagoslovov — tja gori do nebes!" (Po ,P. Rosegger-ji* previla J. M.)