Franc Jakopin
O GLAGOLSKIH NAGLASNIH DUBLETAH

Vsak knjižni jezik si prizadeva, da bi z zavestnim uravnavanjem in normiranjem dosegel čim večjo stabilnost in — kolikor je to pač mogoče — tudi slovnično urejenost. Razmeroma lahko je to doseči v pisanem knjižnem jeziku, precej teže pa je določiti pravila za enoten knjižni izgovor. Medtem ko se govorna norma v dialektu razvija sama po svojih naravnih zakonitostih, zadevamo v knjižnem jeziku ob motilne elemente, ki koreninijo v dokaj pestrem narečnem poreklu uporabnikov knjižnega jezika, v živem stiku pogovornega in knjižnega izgovora, v različni kulturnozgodovinske pogojenosti, in podobnem.
Vendar je enovitost knjižnega izgovora na nekaterih jezikovnih sektorjih skoraj idealno dosegljiva, v drugih plasteh pa nam ostajajo široki pasovi dveh ali več možnosti. Med zadnje prav gotovo sodi vprašanje mesta naglasa v knjižnem besedišču. V pričujočem zapisu se hočemo dotakniti samo manjšega izreza tega problema, namreč dubletnega naglašanja nekaterih glagolov na -iti, -ati (nedoločnik, pretekli deležnik na -la, -lo, -Zj); kajti prav glagole iz te skupine prištevamo k jedru našega glagolskega zaklada, živi pa so prav tako v narečjih kakor v pogovornem in knjižnem jeziku.
Omenjeni zelo bogati skupini naših glagolov, pri katerih se je Slovenski pravopis 1962 odločil za naglašanje na tematičnem vokalu na prvem mestu (čakati) in dopustil stalno naglašanje na osnovi (čakati) kot dubletno, obsegata nad sto neizpe-Ijanih glagolov; če pa upoštevamo, da veljajo ista akcentska pravila tudi za njihove izpeljanke s predponami, se število teh akcentskih dublet povzpne na več sto, saj so družine izpeljank pri nekaterih glagolih tolikšne, da presežejo tudi deset članov (pisati: dopisati, izpisati, napisati, odpisati, opisati, podpisati, popisati, prepisati,, predpisati, pripisati, razpisati, spisati, vpisati, zapisati).
Od Pleteršnikovega slovarja 1894/5 do današnjih dni doživljajo različno akcent-sko uvrstitev poleg drugih naslednji glagoli: beliti, broditi, brusiti, ceniti, cepiti, česniti, čuditi, čutiti, dramiti, dražiti, drgniti, družiti, ganiti, gaziti, gladiti, grabiti, guliti, hraniti, hruliti, hvaliti, ježiti, krožiti, krušiti, kupiti, kuriti, kvasiti, lepiti, ljubiti, ločiti, luščiti, meniti, mesiti, mlatiti, motiti, mrviti, muliti, pahniti, planiti, plaviti, plaziti, ploditi, polniti, prazniti, puliti, rubiti, služIti, smraditi, snažiti, soditi, stopiti, tlačiti, tovoriti, tožiti, trebiti, trobiti, trositi, truditi se, vabiti, vlačiti, žullti; basati, bivati, brisati, čakati, glodati, gubati, kazati, klicati, kuzmati, letati, lizati, mahati, mazati, mešati, pisati, plačati, plesati, stopati, sukati, vezati, vprašati, zidati.
Ob tem nastane zanimivo vprašanje, ali so registratorji oziroma predpisovala glagolskega naglasa v zadnjih sedemdesetih letih zasledovali razvoj tega pojava
193
v knjižnem jeziku in kako so prisluhnili temu razvoju, ali pa so jih v tako ali drugačno odločitev usmerjale pobude izven razvojne dinamike knjižnega jezika. Očitno je marsikdaj odločalo dejstvo, katero od obeh centralnih narečij — gorenjsko ali dolenjsko — je imel jezikoslovec ali pravorečnik pred seboj, ko je ugotavljal ali predpisoval akcent. Tako je opaziti bistveno razhajanje v nedoločniškem naglasu med Pleteršnikom in Breznikom (Betonungstypen des slav. Verbums AslPh XXXII, 1911), ko vodi Breznika poleg gorenjskega narečja tudi slovanski primerjalni vidik. Vprašanje naglasa pa je postajalo čedalje važnejše, ker je slovenski knjižni jezik prebil okvire svoje pisne oblike in se vedno močneje uveljavljal tudi v govoru. (Prim. A. Bajec: Razvoj knjižne slovenščine po Levcu, JiS VIII, 1962—63, str. 101.) Pri tem naletimo na bistven pojav pogovornega jezika osrednjega tipa, na vokalno redukcijo, ki je marsikje povzročila premik besednega naglasa. Toda knjižni izgovor ne priznava redukcije, zato smo priča pogostemu nihanju med obema plastema, ki najde svoj izraz tudi v nedoločniškem naglašanju omenjenih glagolov.
Obe za naš knjižni jezik odločilni narečji se vidno razlikujeta v nedoločniškem akcentu. Gorenjski govori poznajo dolgi nedoločnik in naglašajo dubletne glagole na tematičnem vokalu i oz. a (.cepit, lizat), v dolenjskih narečjih pa imamo tako imenovani kratki Infinitiv z naglasom na osnovi iceipat, lizat); pretekli deležnik na -la, -lo, -li naglašata gorenj ščina in dolenjščina večinoma na tematičnem vokalu. Brž ko hočemo za knjižni jezik uveljaviti dolgi nedoločnik, nam postane izrazito gorenjska dialektična poteza (lizat) popolnoma nesprejemljiva. To nam potrjujejo tudi pripadniki tega narečja, ki se vključujejo v pogovorni in knjižni jezik in ki kmalu opustijo končno naglašanje teh glagolov, saj jih preveč narečno determinira. Na drugi strani pa podpirajo nedoločniški naglas na osnovi dolenjski govori in večina štajerskih govorov, kakor tudi sedanjiški naglas.
Deloma je s tem vprašanjem povezana tudi intonacija, ki jo poznajo osrednja narečja m ki so ji naši dialektologi že razmeroma jasno začrtali meje. Knjižni jezik nastopa v obeh variantah, z intonacijo in brez nje, zato postajajo akcentski pojavi, ki so neposredno povezani z intonacijo, čedalje bolj omahljivi, tako da dobiva bistveno važnost le mesto akcenta in pride do premikov v okviru izravnavanja glagolskih oblik enega tipa, ali pa so akcentski premiki posledica trčenja različnih sistemov glagolskega naglašanja, ki vdirajo iz narečij preko pogovornega jezika v knjižni govor (seveda to ne velja samo za glagolski akcent).
Kako so bili dubletni glagoli obravnavani v zadnjih desetletjih, naj prikažejo naslednja dela: Pleteršnikov slovar, Breznikova razprava o naglasnih tipih slovanskega glagola (1911), Breznik-Ramovšev pravopis 1935, SP 1950 in SP 1962.
V Breznlkovi študiji beremo na več mestih očitke Pleteršniku, da je premaknil glagolski naglas na osnovo pod vplivom vzhodnih narečij (po Miklošiču) in da je tako zapeljal tudi Leskiena in Dielsa, ki sta v svojih razpravah o slovanskem glagolu prevzela Pleteršnikov naglas. Vendar je bilo za Pleteršnika verjetno odločujoče predvsem dolenjsko narečje; na str. IX uvoda v slovar piše takole: »Izmed slovarjev zaznamenjujeta naglas Murkov in JaneSičev, pa le nepopolnoma in tudi ne po določenih pravilih, in njiju naglaševanje se ne vjema zmirom s kranjskim, zlasti dolenjskim naglaševanjem, katero mora biti temelj in podstava naglasnim pravilom, kakor se je pravilni književni jezik razvil iz kranjskih narečij, zlasti iz dolenjščlne. Po teh edinih virih (nabiravcl narodnega gradiva namreč z večine niso naglasa zaznamenjevali) in po ustnih poizvedbah od veščakov, dobro poznavajočih kranjski in posebno dolenjski (v vseh treh primerih poudaril F. J.) naglas, se ravna naglaševanje v tem slovarju.« Pleteršnik navaja pri glagolih le infinitivno in sedanjiško obliko (obe z akcentom), zato seveda ni v vseh primerih
194
jasno, kaj misli o naglasu preteklega deležnika na -la, -lo, -li. Po našem mnenju se s premaknitvijo naglasa na osnovo pri glagolih tipa broditi, ceniti, hraniti, hvaliti ni pregrešil zoper knjižno naglašanje, pač pa je prav zaradi izrazitega dialektičnega izhodišča akcentsko zablodil pri mnogih drugih glagolih. Le tako si lahko razlagamo njegovo naglašanje tipa nositi, lomiti, hoditi, moliti, ki je v narečju zaradi redukcije čisto razumljivo (dolenjsko nösat, hodat, lömat, mölat, štajersko celo nöst, hodit, lömt, molt), knjižni govor pa takega naglašanja nikakor ne prenese. Pleteršnik se je bržkone ravnal po načelu, da naglasa na tematičnem vokalu samo glagole, ki imajo tudi v sedanjiku nedoločniški naglas, na pr. loviti, lovim.
V Breznikovi študiji pa zasledimo za skoraj vse dubletne glagole nasprotno, infinitivno naglašanje na tematičnem vokalu (tožiti, lizati). Vendar je treba poudariti, da najdemo prav tam (str. 431) večje število glagolov s stalnim naglasom na osnovi, ki jih Pravopis 1962 uvršča med končno naglašene (z dubletnim naglasom na osnovi): čuditi, gaziti, gladiti, grabiti, kvasiti, laziti, lupiti, mtviti, paziti, plaviti, plašiti, raniti, strašiti. Za vse te glagole je bil značilen stari akut na osnovi; v štokavščini imajo vsi kratek padajoč naglas na osnovi, na pr. gaziti, gladiti, grabiti, tisti, ki jih najdemo v ruščini, pa stalen naglas na osnovi (gladiV, grabit", läziV).
Če primerjamo Breznik-Ramovšev pravopis 1935 s stanjem, ki ga je pokazal Breznik v svoji študiji 1911, takoj ugotovimo, da je pri marsikaterem glagolu povzel Pleteršnikovo naglašanje na osnovi. Tako so naglašeni samo na osnovi: bivati, dtgnlti, glodati, guliti, hruliti, kaniti, letati, lizati, lučati, luščiti, mahati, meniti, mesiti, muliti, puliti, tožiti, vabiti, vezati, vprašati, žuliti. Nedotaknjeni so ostali tudi glagoli tipa grabiti. Pri nekaj glagolih najdemo dvojno možnost naglašanja v preteklem deležniku; drugi spet so ostali v nedoločniku in v preteklih deležnikih' na -la, -lo, -li naglašeni samo na tematičnem vokalu. Tako je torej ta pravopis še trdno ohranil Breznikove na osnovi naglašene glagole (grabiti), obenem pa je vsaj delno razdrobil in različno uvrstil svoje nekdanje končno naglašene glagole.
V Pravopisu 1950 zasledimo pri obravnavanih glagolih precejšen premik v nagla-ševanju preteklega deležnika na -la, -lo, -li. Vtem ko je pretežna večina nedoločnikov naglašenih na osnovi, se je bistveno razširil krog glagolov, ki imajo pretekle deležnike naglašene na tematičnem vokalu. Ta razširitev je zajela tudi že omenjene Breznikove glagole tipa grabiti, nekatere dosledno, pri drugih dopušča tudi staro naglašanje. Slovenski pravopis 1962 je vse te glagole sprejel v prvi vrsti kot končno naglašene, ki pa imajo zmeraj tudi možnost stalnega naglasa na osnovi. Na ta način je bil ustvarjen doslej najširši razpon naglaševalnih možnosti za prizadete glagole in izpolnjena zahteva, ki jo je jasno formuliral Jože Toporišič v JiS 1957—58 str. 311 (Glagolski naglasni tipi našega knjižnega jezika), ko razvršča glagola čakati jn pisati: »Slovenska slovnica in SP to prestopanje (med stalno na osnovi naglašene glagole — Op. F. J.) nedosledno dopuščata. Vsem tem glagolom je treba dopustiti prestop, ker sicer rušimo sistem in vzbujamo videz neopravičljive samovoljnosti.«
Vendar kljub tako pozitivnemu doprinosu k sistemizaciji glagolskega naglasa z razporeditvijo, kakršno prinaša SP 1962, ne moremo v celoti soglašati; kajti prav nedoločnik je kot poudarjeno geslo s svojim končnim naglasom (brisati) v preveč kričečem nasprotju z naglašanjem, ki je bilo v knjižnem izgovoru običajno doslej. Če sprejmemo stalni naglas na osnovi kot mlajši in živ, bi ga mogli — ne da bi s tem prizadeli tendenco naglašanja v našem knjižnem jeziku — postaviti na prvo mesto, nedoločnik s končnim naglašanjem bi brez škode popolnoma opustili, pretekle deležnike na -la, -lo, -li z naglašanjem na tematičnem vokalu pa bi navajali na drugem mestu. S tem bi prav tako pustili široko možnost izbora tega ali onega naglasa, obenem pa bi vidno poenostavili naglasni sistem za to pomembno plast
195
naših glagolov. Domneva, da je končno naglašanje teh glagolov zakoreninjeno tudi v naši pesniški tradiciji, najbrž ni zgrešena; vendar je funkcija našega knjižnega jezika veliko širša in obsega tudi čisto praktična življenjska področja. V tej rabi pa je tendenca naglašanja omenjenih glagolov na osnovi več kot očitna.
Zanimivo je primerjati, kakšno pomensko razlikovalno moč ima pretekli deležnik na -lo z mlajšim, stalnim naglasom na osnovi, kadar se znajde v povezavi z glagolskim samostalnikom na -lo, naglašenim na predzadnjem zlogu, na pr.: letalo je letalo : letalo je letalo; lepilo je lepilo : lepilo je lepilo; dražilo je dražilo : dražilo je dražilo; brisalo je brisalo : brisalo je brisalo; trobilo je trobilo : trobilo je trobilo; kazalo je kazalo : kazalo je kazalo. Če imamo pri navedenih zgledih v mislih na prvem mestu predmet ali snov, na drugem pa glagol, je to jasno le tedaj, če je glagol naglašen na osnovi.
V naslednjem pregledu je na nekaj primerih pokazano gibanje naglasa dubletnih glagolov med Pleteršnikovim slovarjem 1894/5 in SP 1962. Seveda je treba pri tem upoštevati, da se Pleteršnik in Breznik 1911 po svojih namenih bistveno razlikujeta od zadnjih treh priročnikov, ki so izrazito normativni. Zato tudi razlik med Breznikom 1911 in Breznik-Ramovševim pravopisom 1935 ne moremo jemati kot nedoslednost, temveč kot zavestno ločevanje med narečnim naglašanjem, po katerem se v prvi vrsti ravna Breznik v svoji študiji, in naglašanjem v knjižnem jeziku.
196
(Pleteršnik in Breznik 1911 označujeta intonacijo naglašenih vokalov; zadnji trije priročniki samo mesto naglasa, kvantiteto in kvaliteto vokalov. STO: stalen naglas
na osnovi.)