39
Zernce gorušično.
Vsako dobro delo ima neko posebno moč v sebi, da čversto in veselo raste, kakor hmelj; kadaj mala reč iz dobre misli storjena toliko žlahtnega sada obrodi, da se še tisti sam zavzame, ki se je stvari spervič lotil. Je ravno taka kakor sv. evangelji povejo od zernca go-rušičnega (ženofovega, Senfkornlein) ktero je naj manjše zmed vsih semen; kadar pak vzraste, je veči kakor vse zelišča in je drevo tako, da ptice spod neba pridejo in prebivajo na njegovih vejah (Mat. 13.). Taka ti je z dobrim delam, kterega se blagomisleči domorodec prime. Zdi se človeku, da Bog take žlahtne dela posebno blagoslovi (požegna). To naj nas spodbode da neprenehoma delamo za narod naš, kjerkoli moremo. Priložnosti nam ne manjka! Za blagega domorodca je mnogo opraviti. Da tukaj samo od učivnic (šol) nekaj opomnim. Deželski učitelji naj prijazno učijo učence slovensko brati v starim in sadajnim pravopisu , tudi po slovensko pisati. Kteri ima s sadnim drevjem veselje, naj za kratek čas ljudem pokaže, kako se sadne drevesca sadijo in cepijo. Duhovniki, gospodje fajmoštri in gospodje kaplani naj navadjajo otroke v učivnici, slovenske besede, kadar govorijo ali berejo, jasno izrekovati, jih ne pregrizavati ali jih na pol požirati, ne govoriti tako liso in čenča-sto, kakor, da bi imeli polne usta lisega močnika ali vrele kaše ; naj mladino tudi opomnijo, da starišam doma pri delih pomagajo , kolikor lehko morejo; da je to hvalevredno in prav; mladino veseli, kadar sme odraš-čenim pri delu pomagati. Mnogo sicer otroče ne opravi, to se ve; pa za mladega človeka je to koristno, ako se od mladih nog z delam sprijazni, se ga, tako rekoč igraje nauči in navadi; kadar odraste bode priden hlapec ali gospodar, skerbna dekla ali gospodinja. Tudi starši naj bi na to se spomnili. Otrok — mlad postopač bode odraščen lenuh in veči del siromak. — Gospodje dekani že s samo svojo imenitno besedo lehko učivni-cam mnogo koristijo. Ne verjel bi, koliko prijazna beseda od takega gospoda izda, ako je od kristijanske ljubezni do svojih deželanov unet. „Lepo berete in pišete po slovensko ljubi otroci, to me prav veseli, — zadovoljin sim z vami in z vašo učivnico." Kratke besedice, pa ako jih gosp. dekan izrečejo v učivnici, one razveselijo otroke, stariše, učitelja in še duhovnika, ki se tudi mnogo z učenci trudijo; za prihodnjo se vsi še rajši in skerb-neji nauka primejo, učivnica se če dalje bolj zboljša tako, da ni poprejšni podobna. Od kod to? Gospod dekan so rekli, da jih veseli, kadar učenci tako* gladko po slovensko berejo in pišejo. Te male besedice so bile same gorušične (ženofove) zernca, ktere so obrodile toliko lepega sadii. To velja tudi še bolj od viših starešin (Behorden), bodi že duhovskihali svetovnih; prijazna beseda od njih veliko zamore, kadar oni kaj hvalevrednega pohvalijo. — Bodimo iskreni domorodci v besedi in v djanji. Bodimo v svoji domovini, kakor ljube bučelice v svojim panji; vsaka kaj dela, jedne smuknejo na pašo, pa ferklajo od rožice do rožice zbiraje sladke sterdi, druge napravljajo satovje, spet druge stoje pred letov-nikam na straži; nobena ne postopa brez dela, vse go-mezi v panji, vse je živo, vse se radostno giblje in dela. Bučelice so le slabe mušice, vendar po centih sladke sterdi in dragega voska napravijo. Glejmo , da bodemo jim podobni!
Jedno zernce gorušično bi pa rad sadaj vsjal, namreč za 5 gold. sr. ki jih vredništvu tu pošljem; prosim, da bi dvojne Novice letašnjega leta pošiljali, jedne nar pridnišimu šolnimu pripravniku v Ljubljani, ki ima naj bolj veselje s slovenščino in bi rad Novice bral, jih pa nema, druge pa jednemu v Celji.             Radislav.
Pristavik vredništva.    Po  volji  blagodarniga
40
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.
šolskiga prijatla in iskrenima Slovenca, kteriga pravo ime bodo bravci Novic po njegovi mili besedi in rodo-ljubim djanji kmalo vganili, smo zgorej imenovana 2 iztisa Novic visoko častenima vodjama Ljubljanskih in Celjskih nemških šol gospodu J. Slakarju in gospodu M. Vodušeku izročili, ktera sta ju z velikim veseljem sprejela in se verlimu gospodu domorodcu za te darila očitno zahvalita, spozna vsi, de bo tako zernje lep sad rodilo. Iz Ljubljanskih šolskih pripravnikov (Priiparan-den)je gosp. Jožef Pfeifer tega častniga darila vreden spoznan; iz Celjskih pa gosp. Anton Siuka. — Vred-ništvo Novic sklene te verstice s serčno zahvalo do gosp. Radislava in z oznanilam, de je njegovo „goru-šično zernice" že nekaj žlahtniga sadu obrodilo, zakaj po svetu gosp. profesorja L. Martinaka je začela c. k. kmetijska družba peti, šesti, sednrii in osmi šoli v Ljubljani po troje iztise Novic brez plačila darovati, ktere dobivajo po razsodbi gospodov profesorjev pridni pa manj premožni učenci imenovanih šol, ki imajo veliko veselje s slovenšino, tode s to zavezo, de jih morajo svojim tovaršam posojeveti, ki jih brati žele.