za šolo
vse
Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 7. septembra 1979 - št. 13 - letnik XXX
Pomembno leto
Neuvrščenost — prizadevanje za mir in napredek
V	svetu razdeljenem na bloke, polnem nevarnih protislovij, ob nenehnem rožljanju z orožjem in nevzdržnih nasprotjih nakopičenega bogastva in strahotnega siromaštva, se je rodila zamisel nauvrščenosti, ki povezuje dežele v prizadevanju za ohranitev miru in napredek človeštva.
Ni naključje, da se je med prve zagovornike tega gibanja uvrstila pod vodstvom tovariša Tita prav Jugoslavija, ki je na lastnih krvavih izkušnjah doživljala grozote vojne, razdejanja, in se preskušena v boja med prvimi uprla blokovskemu nasilju, ki ji je skušalo okrniti neodvisnost in izviren razvoj.
V	Havano se upirajo oči vsega sveta, saj je 6. konferenca neuvrščenih dokazala, da so načela neuvrščenosti življenjska, veljaven odgovor na izziv neštetih nasprotij sodobnega sveta. Neuvrščene dežele pomenijo upanje, svežo silo, ki jo je treba vedno bolj upoštevati pri reševanju vseh vprašanj v mednarodnih odnosih. V tem krogu ni več molčečih, nepomembnih, blokovske sence se umikajo. Vedno močneje odmeva glas neuvrščenih. Med temi je sicer veliko posebnosti, vendar nt takih, ki jih ne bi bilo mogoče uskladiti s temeljnimi načeli, sprejetim na konferenci v Beogradu. Naš predsednik ni le najstarejši državnik, temveč je tudi tisti, ki ustvarjalno krepi politiko neuvrščenosti neposredno na vseh šestih konferencah; zato lahko trdimo, daje prav Jugoslavija prispevala k temu zelo veliko.
V	teh dneh smo upravičeno ponosni. Tudi v vzgojnem delu naj zaživi pomen naših prizadevanj. Tako bo vsak mlad človek lahko dojet, da prihodnost ni tako črna, kakor jo napovedujejo, da smo del človeštva v prizadevanju za mir, ki se krepi. Ob takih spoznanjih doživljamo internacionalizem in obenem domovino, našo samoupravno skupnost, srečni, da ji pripadamo ter jo po svojih močeh razvijamo ter bogatimo. Neuvrščenost je prizadevanje za mir. Prav zdaj se mu v šolat, in drugje najlepše pridružujemo, če o tem globlje razmišljamo, spoznavamo, kritično spremljamo delo konference in se poglabljamo misel in razvoj neuvrščenosti.
R. L.
Izložbe ponujajo blago. Potrošnika skomina, da bi kupil včasih tudi kaj takega, česar ne potrebuje. Trgovine vabijo, ponujajo, vsiljujejo. V izložbenem oknu so šolske potrebščine. Različne, bolj ali manj mikavne, toda vsakemu šolarju potrebne. Toda tudi to je potrošniško blago, ki ga trgovine ponujajo različnim kupcem. Tisti, z globljimi žepi kupujejo vse za šolo, za svojega malčka, četudi bi lahko na sejmu knjig ali kje drugje poceni kupili staro učilo. Seveda, če ni didaktično zastarelo. Šolske knjige hitro zastarevajo, včasih jih ponatiskujejo kar s starimi podatki, brez bistvenih sprememb. Toda bolj dvomljivo je, če trgovina spodbuja k nakupu zato, ker pač »mora« učenec imeti vse novo, boljše, včasih tudi le zaradi prestiža.
Lepo je, če ima učenec vse čisto, novo, problem pa nastane, če tega ne zmorejo vsi. Za različne, pogosto zelo visoke cene je žep marsikaterega delavca preplitev. Načelo »enako za vse«, še ni resnica. Otrok pa tega noče sprejeti, saj ve, da ni pravično! Mogoče lahko sam pomaga očetu, da skupaj zmoreta, kar ponujajo v izložbi pod »Vse za šolo«.
Kdo ve, kaj roji otroku v glavi, ko ponuja dišeče ciklame. Ali res zato, da bi zmogel zadostiti vabilu. »Vse za šolo« enako kakor drugi sošolci? Ali ne potrebuje denarja za cigareto, za očetov kozarček vinske kapljice, za vožnjo na počitnice? Kdo ve? Mogoče pa ima vse za šolo, ker to mora imeti, rad pa bi še svoje kolo, tako s sedmimi prestavami! (Foto: A. Papotnik)
Začelo se je novo šolsko leto, ki bo v zgodovini slovenskega šolstva še posebno označeno. To bo leto, v katerem bo v delegatski skupščini SR Slovenije po nekajletnih pripravah sprejetih več zakonov, ki bodo na temeljih kongresnih dokumentov Zveze komunistov ter ustave in zakona o združenem delu dali pravno osnovo za preobrazbo celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema, od predšolske vzgoje do višjih in visokih šol.
Čeprav je preobrazba vzgojnoizobraževalnega sistema, vsebine, oblike in metod dela proces, ki sta ga spodbudila še zlasti oba zadnja kongresa ZKS in ZKJ ter se elementi tega procesa že ves čas uveljavljajo v praktičnem delu, bodo sprejeti zakoni pripomogli, da bodo potekala ta prizadevanja še bolj organizirano in načrtno.
Vzgojnoizobraževalna dejavnost se bo s samoupravnim načrtovanjem izobraževanja, s svobodno menjavo dela in s samoupravnim organiziranjem še bolj kot do sedaj vključevala v sistem združenega dela. Vzgojnovar-stvene organizacije, osnovne, srednje, višje in visoke šole se bodo odpirale v svoje družbeno okolje, v svojo krajevno skupnost, v temeljno organizacijo združenega dela, v samoupravno interesno skupnost.
Z dogovori in sporazumi neposredno zainteresiranih se bodo reševala temeljna vprašanja o tem, kako vključiti več predšolskih otrok v družbeno organizirano vzgojo in varstvo. Vzgojni program, ki ga je letos sprejel Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije pa bo vedno številnejšim prizadevnim in ustvarjalnim vzgojiteljicam prav gotovo dobra osnova za še bolj kakovostno vzgojno delo z našimi najmlajšimi. Pri tem bodo še bolj prizadevno iskale možnosti za razvoj raznovrstnih oblik predšolske vzgoje za tiste otroke, ki niso vključeni v vsakodnevno varstvo.
Tudi osnovna šola bo v novem šolskem letu dobila nove možnosti za še hitrejši razvoj in preobrazbo svojega življenja in dela. Nadaljevala se bodo prizadevanja Zveze komunistov iz leta 1974, da naj osnovna šola postopoma preraste v celodnevno osnovno šolo, ki naj postane žarišče vzgojnoizobraževalnega, kulturnega in telesnokultumega dela v svojem okolju. Pedagoški delavci naj bi v letošnjem šolskem letu ustvarjalno sodelovali pri pripravah novega programa življenja in dela osnovne šole ter pri uvajanju novih oblik, metod
in organizacije vzgojnoizobraže valnega dela, v katere bod-vključevali tudi zunanje sodela\ ce. Več skrbi bo treba nameni: razvijanju poklicnih sposobnost in interesov učencev tako, dr bodo poklicne namere absolventov osnovne šole bolj usklajene razvojnimi potrebami okolja, ' katerem učenci živijo ter družb« kot celote.
Najbolj zahtevno in odgovorno delo bo imela vsa naš: družba, posebno pa prosvetn delavci v tem šolskem letu pr, pripravah na usmerjeno izobraževanje. Strokovni svet za vzgoje in izobraževanje SRS je po ne kajletnih pripravah v juliju 197 J sprejel učne načrte skupn; vzgojnoizobrazbene osnove, k je obvezni začetni del vseh usmeritev v srednjem usmerjenen: izobraževanju. Zato da jih borne uspešno uvedli, bomo morali izpolniti še veliko nalog. Treba be izboljševati samoupravno organiziranost v posebnih izobraževalnih skupnostih in vzgojnoizo-braževalnih organizacijah in se povezovati z uporabniki, ki bod.: prevzemali tudi pomemben de: odgovornosti za izvedbo vzgojnoizobraževalnega programa Eden temeljnih pogojevza uspe šen začetek preobrazbe srednjega šolstva so kakovostni učbeniki, priročniki in delovn zvezki, ki morajo biti sestavljen! tako, da bodo omogočili poglab Ijanje in razširjanje znanja tei spodbujali samoizobraževanje. Posebno nujne so načrtne in pospešene priprave učiteljev za uvajanje skupne vzgojnoizobrazbene osnove. Da bodo lahke uresničevali nove naloge, morajc učitelji poznati ne le novo vse bino učnega načrta, temveč tud teorijo vzgoje in izobraževanja \ sistemu socialističnega samoupravljanja, usposobiti se morajc za sodobne oblike in metod« dela, za uporabo moderne izo braževalne tehnologije. To je potrebno tudi zato, ker bomo \ tem šolskem letu priče veliki organizirani akciji opremljanj; specializiranih učilnic za fiziko kemijo, biologijo, osnove teh nike in proizvodnje ter z: obrambo in zaščito.
Med pomembnimi strokov nimi nalogami moramo omenit tudi oblikovanje vzgojnoizobra ževalnih programov na vse! stopnjah zahtevnosti za pridobi tev srednje strokovne izobrazb«, za vse usmeritve in smeri izobra zevanja. Delo, ki traja že dve leti je izredno odgovorno. Zahtev; veliko ustvarjalne moči strokov njakov iz prakse, znanstveni! delavcev ter učiteljev praktikov
MAG. JANEZ SUŠNIK
Ohraniti enotnost sistema
Na seji medrepubliško-pokrajinske komisije za reformo izobraževanja, ki je bila letošnjega 6. julija v Zagrebu, so namenili največ pozornosti pripombam slovenskih sindikatov k besedilu družbenega dogovora o enotnih osnovah za klasifikacijo poklicev in strokovne izobrazbe ter izdelavi sporazuma o enotnih marksističnih temeljih vzgoje in izobraževanja. Sprejeli so informacijo o skupnih temeljih vzgojnoi-zobraževalnega sistema za vse republike in pokrajine. Za novega predsednika komisije v prihodnjem letu so izvolili dr. Milenka Nikoliča, sekretarja za vzgojo, izobraževanje, znanost in kulturo SAP Vojvodine.
Posebej so se zaustavili ob pripombah slovenskih sindikatov k 8. in 10. členu družbenega dogovora o enotnih temeljih za klasifikacijo poklicev in strokovne
posebej priznavala strokovno izobrazbo, če se delavec zaposli na njenem območju, in naj bi bila nomenklatura poklicev prepuščena republikam in pokrajinam. Menijo, da je nomenklatura zadeva združenega dela, ki je tudi dalo te pripombe. Svet Zveze sindikatov Jugoslavije je že razpravljal o teh problemih. Prevladalo je mišljenje, da bi »slovenska dopolnila«, če bi jih upoštevali, postavila pod vprašaj enotnost klasifikacijske lestvice poklicev za vso Jugoslavijo; to pa bi prav gotovo vplivalo na prizadevanje, da bi za vse republike in pokrajine sprejeli enotne vzgoj-noizobraževalne osnove.
Novi zakon o usmerjenem izobraževanju v SR Srbiji je v celoti zasnovan na stopnjah strokovnosti, ki so predvidene v novi klasifikacijski lestvici, zato jim je veliko do tega, da bi bila ta lestvica sprejeta, je rekel Milan Milutinovič, sekretar za izobraževanje in kulturo SR Srbije. Meni, da bi slovenski predlogi, če bi bili sprejeti, uvedli nostrifikacijo spričeval v vsaki republiki in pokrajini; to bi zmanjšalo gibljivost delovne sile v Jugoslaviji, se pravi, da bi bile razmere slabše, kot so bile pred reformo. Če so v Sloveniji problemi, ki jih sedanje besedilo dogovora ni zajelo, bi morali dogovor dopolniti in tako ohraniti enotnost sistema, ne pa dopustiti, da bi bistvena vprašanja reševala vsaka republika in pokrajina po svoje.
Ob nomenklaturi poklicev se postavlja tudi vprašanje enakovrednosti starih in novih stopenj strokovnosti, ker imajo vsi ljudje enako pravico, da se prijavijo na razpis nalog in opravil ne glede na to, ali so končali šolo po starem ali novem sistemu. Sedanji predlog klasifikacijske lestvice vsebuje v resnici najnujnejša določila te nomenklature, pravzaprav enotno metodologijo; to pa je nujno, če želimo ohraniti enotnost na jugoslovanski ravni in do konca izpeljati to, kar smo začeli. Vsebina posameznih stopenj, to so predmetniki in učni načrti, so zadeva združenega dela v posameznih okoljih, to pa doslej ni bilo sporno.
Predsednica Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije Majda Poljanšek je povedala, da v Sloveniji spoštujejo dogovorjene stopnje strokovnosti, to je zapletenost opravil in dolžino šo-lanja, ki je potrebna, da se pridobi poklic. Nikdar ni nihče zahteval nostrifikacije diplom ali pa si prizadeval doseči, da bi se slovenski vzgojnoizobraževalni sistem zapiral. Zahtevajo samo, da bi včlenili v družbeni dogovor to, kar pripada posameznim republikam in pokrajinam in kar iz zdajšnjega dokumenta ni razvidno. Na primer: če ne bo upoštevan slovenski predlog, naj bi vpisali v družbeni dogovor pravico, da vsaka republika in pokrajina določa postopek in pogoje za pridobivanje strokovne izobrazbe na svojem ob-močju; potem v republikah in pokrajinah ne bi bilo treba sprejeti posebnih zakonov o izobraževanju, saj bi zadoščal enoten zakon za vso Jugoslavijo. Največ pripomb k nomenklaturi poklicev je imela Gospodarska zbornica Slovenije, ki pripominja, da so bile delovne operacije in delovna mesta, ki jih vsebuje dogovor, opredeljene po admini-
izobrazbe. V pripombah je poudarjeno, naj bi vsaka republika
strativni poti, ne pa po zahtevah združenega dela. Predlagana nomenklatura je še vedno preveč vezana na sedanjo tehnologijo, v njej ni dovolj upoštevan prihodnji razvoj. Tudi v Sloveniji so sprva izoblikovali le ozke profile, zdaj pa poudarjajo, da so potrebni širši, ker mora šola upoštevati tudi prihodnje potrebe. Zahtevajo širšo razpravo o nomenklaturi poklicev, pri kateri bo treba upoštevati možnosti razvoja glede na sedanje razmere in interese združenega dela. V zakonodaji je treba nameniti več prostora in možnosti samoizobraževanju, ne pa samo pridobivanju strokovne izobrazbe po redni šolski poti. To bi pomenilo uveljavljanje neformalno pridobljenega znanja. Spričevalo bi bilo torej mogoče dobiti tudi samo po dokazanem znanju in sposobnostih, potrebnih za kako strokovno usposobljenost, čeprav kandidat ne bi končal ustrezne šole.
Slovenski predlogi so sprejemljivi, razen tistih, ki govore, naj se izpusti četrti in peti stolpec kvalifikacijske lestvice in naj se spremenita osmi in deseti člen, je menil dr. Stipe Šuvar. Vsi so se strinjali, naj temelji strokovna usposobljenost na zahtevnosti del. To ustreza tudi zahtevi, naj se osebni dohodek ne določa samo po strokovni usposobljenosti, temveč po. delu. Sedanje besedilo dogovora bi lahko spremenili tako, da bi izpustili izraz stopnja strokovne usposobljenosti in govorili o usposobljenosti za zahtevnost dela določene stopnje. Navedena stolpca morata ostati tudi zato, ker bi v nasprotnem primeru nastala neenakost pri priznavanju kvalifikacije. Ostale bi tudi slabosti internih kvalifikacij, ki so se razbohotile prav zato, ker so prinašale višji osebni dohodek, čeprav je ostalo delo po zahtevnosti in odgovornosti enako. Družbeni dogovor nikomur nič ne vsiljuje, republike in pokrajine se z njim sporazumevajo o tem, da je treba nekatere zadeve skupno reševati. Samoizobraževanje je treba sprejeti in vključiti v sistem pa tudi družbeno verificirati.
Skupni temelji marksističnega izobraževanja in izpopolnjevanja, ki so jih obravnavali na tej seji kot drugo točko dnevnega reda, naj bi obsegali minimum marksističnega izobraževanja na šolah vseh stopenj v Jugoslaviji. To je praktično in teoretično znanje, potrebno vsakemu človeku pri delu in v življenju. Učenci si ga začno pridobivati že v osnovni šoli (posebno pri zgodovini in zemljepisu v sedmem in osmem razredu), v srednji šoli pa imajo o tem že posebne predmete. Na fakultetah je obvezen dvosemestrski program (z različno vsebino za tiste, ki študirajo filozofijo, sociologijo in sorodne vede). O osnutku medrepubliško pokrajinskega sporazuma bodo razpravljale ustrezne katedre fakulte^mark-sistični centri pri centralnih komitejih, komisije za idejna vprašanja centralnih komitejev, Zveze komunistov in druge zainteresirane ustanove. Nazadnje ga bodo obravnavali prosvetni sveti in drugi organi republik in pokrajin ter koordinacijska telesa. Za temelje marksističnega izobraževanja bodo pripravljeni tudi skupni učbeniki, ki jih bodo posamezne republike in pokrajine dopolnile s svojimi posebnostmi. Sporazum naj bi podpisali prosvetni sveti. Skupnost jugoslovanskih univerz in družbenopolitične organizacije.
ANTE BEŽEN
Vrnimo človeku naravo
Akcija, ki jo je spodbudila Jugoslovanska zveza za varstvo in napredek človekovega okolja Narava — zdravje —- lepota, simbolično povezuje dan mladosti in svetovni dan človekovega okolja — 5. junij. Zaživela je v osnovnih polah, krajevnih skupnostih, enotah JLA in postala sestavni del programov številnih strokovnih in družbenih organizacij. Letos so na vrsti tele akcije: razpis za najboljši lepak o varstvu človekovega okolja, tretji ekološki fest, mednarodna revija filmov s tega področja — predstavilo se je petdeset dežel — pionirske igre, v katerih sodeluje tri milijone dečkov in deklic, razvrščenih v deset tisoče odredov.
Največ pozornosti je zbudilo posvetovanje na temo Človekovo okolje in zdravje ljudi —■ medsebojna povezanost in odvisnost, ki je bilo letošnjega junija v Beogradu. Posvetovanje so organizirali: odbor za zdravje in socialno politiko zveznega sveta skupščine SFRJ, sekcija za zdravstvo in socialno politiko pri SZDL, Zveza zdravniških društev Jugoslavije ter Jugoslovanska zveza za varstvo in napredek človekovega okolja v sodelovanju z republiškimi in pokrajinskimi zdravniškimi društvi in z mladimi raziskovalci Srbine.
ZDRAVJE ZA DAVEK
Zrak, hrana, voda, zemlja, rastlinski in živalski svet so tako zelo onesnaženi, da je resno moteno ravnotežje in soodvisnost v naravi. Smetnjaki ne morejo sprejeti vseh odpadkov, zato jih raznašajo voda, veter, toplota, koraki... Prišlo je tako daleč, da je treba naravo zdraviti in varovati pred človekovimi izumi. Znane so množične zastrupitve s hrano, vodo, zastrupitve z zrakom itn.
Največje zastrupitve nastajajo v mestih in industrijskih območjih. Vedno več je invalidskih upokojencev, zaradi začasne nezmožnosti za delo je bilo leta 1975 zgubljenih skoraj šest milijonov delovnih dni. Velik odsot-
tek ljudi zboli zaradi pokvarjen hrane.
Podatki svetovne zdravstven^ organizacije kažejo, da umre svetu vsako leto deset milijone ljudi zaradi zastrupljene vode samo pri nas pa je bilo v zadnjil desetih letih sto epidemij zarad okužene vode in več kot petnajs tisoč obolelih. V tkalnici Cvet: Dabič v Titovem Užicu je 95 od stoikov zaposlenih žena (stari! od 26 do 45 let) dobilo poškodbi sluha pri svojem poklicnem delu Poklicna obolenja so najpogo stejši vzrok invalidnosti v ladje delnici »3. maj« na Reki. Vse vei je nespečnosti, znanilcev obolele duševnosti. Pešec ima vedne manj prostora za gibanje, jemljejo mu ga parkirišča za avtomobile. Sodobni urbanizem ie
vzel človeku dvorišča, bližnje in poceni izletniške točke. Predvidevajo, da bo ob koncu stoletja živelo v naših mestih več kot 50 odstotkov prebivalstva, vemo pa, da hkrati s stanovanjskimi hišami ne gradijo drugih ustreznih objektov.
NEUPOŠTEVANI PREDPISI
Znanstveniki so govorili o dramah v naravi. V nekaterih industrijskih središčih doseže za-prašenost deset tisoč delavcev na kubični centimeter. Zastrupljenost zraka velikokrat preseže dovoljeno mero. Skoraj v vseh gospodarskih panogah presega hrup dovoljeno mejo 90 decibelov. V srednjem delu Kosovske Mitroviče je v zraku 138-krat več svinca kot pa je biološko in z zakonom dopustna koncentracija. Meritve v letu 1978 so pokazale, da je v Ložnici v zraku več kot 2800-krat večja koncentracija škodljivih snovi, kot pa je dovoljeno. Na vse to se človek ne more privaditi, saj si ni pridobil obrambnih mehanizmov.
ČLOVEKOV DOLG NARAVI
Narava sprejema udarce in jih vrača. Raziskave kažejo, da so vzroki za degradacijo narave predvsem subjektivnega izvora. Ni dovolj tehnološke discipline v industriji, gospodarstvu, prometu. S tem so povezane tudi napake urbanističnih načrtovanj.
V zadnjih letih se je naša družba zavedla, da je treba dolgoročno skrbeti za varstvo življenjskega in delovnega okolja. Toda, podatki nas še vedno ne prepričajo, da je že vse primerno pripravljeno za načrtno akcijo. Nemočni smo pred velikimi kompleksi, kot so varstvo našega morja, rek, gozdov, industrijskih središč in velikih mest, ki zahtevajo napor vse družbe.
Varstvo človekovega okolja je neločljivo povezano z materialnim in družbenim napredkom. V ustavi in sklepih 11. kongresa ZKJ je zapisano, da ti cilji zavezujejo vse samoupravno organizirane sile, od krajevne skupnosti in občine do federacije, tako kot zahtevajo načrti ekoloških študij sodelovanje strokovnjakov. V celoten sistem zdravstvenega varstva mora biti zajeto tudi načrtno reševanje ekoloških problemov, turizem pa naj razvija tiste oblike, ki omogočajo kar najhitrejše in povečanje človekove imunološke in delovne zmogljivosti. Ta načela že upoštevajo v svojih programih družbenopolitične organizacije in organizacije združenega dela in jih tudi uresničujejo. Združeno delo pa bo zmagalo v boju za zdravo okolje le tedaj, če bo stroške za varstvo obravnavalo kot stroške razvoja, se pravi, kot dolgoročno naložbo., t,,.., ij
MOMČILO PARAUŠIČ
Sprejet osnutek skupne
vzgojnoizobrazbene
osnove
28. seja Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje SRS, ki je bila 28. 6. 1979, je bila v glavnem posvečena obravnavi osnutka skupne vzgojnoizobrazbene osnove v usmerjenem izobraževanju. Poleg tega so člani obravnavali še dve informaciji; o pripravi in izpopolnjevanju učiteljev za uvajanje usmerjenega izobraževanja ter o pripravi učbenikov, priročnikov in drugih didaktičnih kompletov za uvajanje usmerjenega izobraževanja.
Uvodno obrazložitev k osnutku.skupne vzgojnoizobrazbene osnove v usmerjenem izobraževanju je podala dr. Renata Mejak, ki je člane seznanila z za-snovanostjo, metodologijo, izdelavo, javno razpravo osnutka skupne vzgojnoizobrazbene osnove, ter nakazala nekatere smernice za nadaljnje delo pri izvedbi tako odgovorne in pomembne družbene naloge.
Člani so ugotavljali, da pomenijo osnutki učnih načrtov za uvajanje usmerjenega izobraževanja napredek tako v vsebinskem kot didaktičnem pomenu. Dali so priznanje sestavljalcem, da se jim je posrečilo izdelati osnutke v tako kratkem času. V razpravi so namenili največ pozornosti diferenciaciji in individualizaciji pouka. Menili so, da je treba tistim učencem, ki več zmorejo, več dati. Poudarili so, da šola, ki tega ne upošteva, ni sodobna. Takih učencev, ki zmorejo več, je približno M)r/(.
Škoda bi bila, če bi jih ovirali! njihovem intelektualnem ra? ju.
Precej razprave so namd tudi kadrovskim problem0 Ugotavljali so, da imamo naših šolah preveč speciali?1 nih učitelje^da bi bilo bolje, # bil učitelj usposobljen za ' predmetov, saj bi bil tako »°f rabnejši«. Še posebej so o° njali pouk osnov tehnike in p1* zvodnje, saj imamo za pouč? nje tega pomembnega predn1* preveč raznoterih profilov. ^ nili so, da bi bilo morda dobro bi izobraževali te kadre tudi ustreznih visokih šolah, tako jih izobražujejo v drugih mf blikah.
Ker je treba vsako uvaja' novosti spremljati in prouče'; so menili, da je treba izdelati11 metodologijo spremljanja forme ter napake sp roti" od p0 Ijati.
Ko so razpravljali o številu1 predmetniku, sb bili enotr' mnenja, da ne bi smeli učei1' preveč obremenjevati.
Z. zadovoljstvom so ugota'! li, da je Zavod SRS ža šolst'0 pripravil načrt za "pripraV0 usposabljanje učiteljev uvedbo usmerjenega ižob^ vanja. Opozarjali so, da bo' rala biti ta naloga dobro.na01 vana, učitelji pa naj bi dobili' pomembnejše'informacije 2£i začetku šolskega'lefa 1979-
DRAGO NOVAK
Vabilo in izziv
Pod geslom Vse za otroka je mednarodni sejem v mednarodflf ^ letu otroka — ZN 1979 letošnjega 29. avgusta — že tretjič zapovrif t( odprl svoja vrata obiskovalcem v dvorani Golovec v Celju. Manif*' ^
cijo posebne družbene skrbi za otroka, ki je družbenega in hkratiu nomskega pomena, je odprl predsednik Gospodarske zbornice J0? ^
slavije Ilija Vakič, udeležili pa so seje naj višji predstavniki družbe^ tl in političnega življenja naše republike in predstavniki republiški!1 ^ pokrajinskih skupnosti otroškega varstva.	^	J ^
Pokroviteljstvo nad sejemsko prireditvijo, ki bo trajala do 5. ^
vanskega odbora za mednarodno leto otroka Zora Tomič, ki je ^ drugim dejala: »Sejem je vabilo in izziv vsem proizvajalcem, da boli misliti na otroka, se zavedati svoie odgovornosti in mu notU^
bolj misliti na otroka, se zavedati svoje odgovornosti in mu pon1 najboljše, kar premorejo, da bi postal srečen človek.«
Na sejemski prireditvi, ki so ji enakovredno sodeloval in p°j
odmerili 2500 kv. metrov površine — četrtino so zavzeli tuji razstavljalci — je za obiskovalce gotovo najbolj privlačen razstavni del dvorane. Za zabavo otrok je poskrbel Luna park pred dvorano, za male sladkosned-neže je v razstavnih prostorih pripravljen Sladoledni dom, na voljo pa so jim tudi poskusni izdelki Medexa iz Ljubljane, Leda in Plive iz Zagreba in drugi. Na sejmu sodeluje 73 razstavijalcev, od tega 68 jugoslovanskih (povečini iz Slovenije) in 5 tujih.
Povedati je treba, da so razstavljeni izdelki za otroke vsako leto bolj pestri in kakovostni, kljub temu pa sejemska prireditev še ne dosega želene ravni. Pred obiskovalci se zvrstijo okusno in pregledno razstavljeni izdelki otroške konfekcije, pletenine, trikotaže, izdelki za zdravstveno vzgojo otrok, slikanice, otroške igrače, pohištvo, živila in še kaj. Napredovalo je otroško pohištvo, pogrešali pa smo večjo izbiro knjig, več obutve in ne nazadnje več izvirnih vzgojnih igrač za otroke. Čudno je, da naša proizvodnja doslej še ni sprejela številnih izvirnih zamisli naših slovenskih vzgojiteljic, ki so jih predstavile na lanskem mednarodnem sejmu učil in šolske opreme!
Ob mednarodnem sejmu Vse za otroka v Celju potekajo tudi številne prireditve, pogovori, strokovni seminarji in srečanja razstavljalcev. In še dobrodošla novost: ustanovili so skupščino otroške žirije, ki bo v prihodnje ocenjevala izdelke in podeljevala priznanja izdelovalcem. Zamisel, je pray gotovo treba pohvaliti, saj bo tako otrok lahko
Bil
tič
dri
bo
lo\
UVi
go
dal svoje mnenje o izdelkih,! mu namenjeni.	| ka
Ob sejmu so pripravili t pr tekmovanje otrok v kolesar)', va pod geslom Vsi na kolo zazd'1 telo.
Sejemsko prireditev H obogatila dva posveta: Otr°! porabnik, ki ga je priph1 uredništvo prvega časopis0 ganiziranih porabnikov Jug0 vije Potrošački informator,' koncu sejma, 5. septembra,* kovno posvetovanje o up° pedagoških besedil (z diap°t SV( vi) pri sodelovanju vzgojn0 (jr( stvene organizacije s starši,! ga pripravila Zveza prijal', mladine Slovenije in Dof delavska univerza Univerz"' Ljubljane.
Zvedeli smo, da so se v s°l skih dneh sestali predst? skupnosti otroškega varsb* publik in pokrajin in se v F( voru s predsednikom zveZ', spodarske zbornice Ilijom \ čem dogovorili, da bodo ^ postopek za oblikovanje ^ benega dogovora in samoafj nih sporazumov, ki naj bi'j
delili možnost sodelovanja^ lovalcev in oblikovanja a*)
ne]
cei
n«
jan
do;
nej
ces
POj
nei
nej
otr
var
visi
zla:
jel
zor
vis<
ob«
gi
nejše proizvodnje za otrok, dogovor so poimenovali dogovor«.
Zahtevana sejemska p1' tev, ki postaja tradicional', mednarodna, je brez dvotr-, a]Cc memben prispevek k razw' iz0|
ko
žev
družbene skrbi za otrok* jejj hkrati priznanje izdelov";,1 (vs(
potrdilo sodelovanja medjkj ^0$ čimi in tujimi razstavljali' [ situ nazadnje — izredno priz°,. p nje za boljšo kakovost iz<? Vah zaotroke. ,	i 1 kov
TEA DOMINIKO ,, nst;
Skrbne priprave na preobrazbo vzgoje in izobraževanja
Referat predsednice Republiškega komiteja za vzgojo in izobraže-Vanje Majde Poljanšek na seminarju za novinarje jugoslovanskih prometnih glasil, ki je bil letošnjega junija na Bledu
Na temelju kongresnih dokumentov in sprejetih družbenih s*ališč se tudi v Sloveniji lote-Vamo celostne preobrazbe Vzgoje in izobraževanja. To ni le sPteminjanje posameznih sesta-Vltl vzgojnoizobraževalnega si-s!ema — tako kot je bilo pri kla-s,fnih šolskih reformah, temveč 'lvajanje novih družbenoeko-jjomskih odnosov po poti svo-b°dne menjave dela, ki je pogoj *a podružbljanje vzgoje in izo-braževanja in vključevanje tega Področja v združeno delo. Tako b°sta postala vzgoja in izobraže-Vanje lahko pravi dejavnik eko-|j0mskega razvoja osebnega in '“Užbenega napredka in dejav-nik osvobajanja delovnega člo-Veka in dela. Temu smotru se Podrejajo v naši republiki tudi ikonski predpisi.
V	javni razpravi so trije ^nutki zakonov s področja Vzgoje in izobraževanja, in sicer: 5akon o vzgoji in varstvu predelskih otrok, zakon o osnovni foli in zakon o usmerjenem izo-braževanju. V razpravi je tudi osnutek zakona o interesnih skupnostih za izobraževanje, ki Opredeljuje udeležence v svo-Oodni menjavi dela, vlogo načrtovanja, pogoje in način za tisti ■ ®1 svobodne menjave dela, ki se aresničuje v skupnostih za izo-Otaževanje in po njih. Določa /kh načela za organiziranje izo-otaževalnih skupnosti in njihove medsebojne odnose.
V	Sloveniji do zdaj še nismo Uvedli skupnih vzgojnoizobraže-Valnih osnov v srednje šole, Predvideno pa je, da bomo to storili v šolskem letu 1980-81 na temelju izdelanih rešitev in Potem ko bo sprejet ustrezni Zakon. Do zdaj smo v praksi sto-
že marsikaj, da bi dosegli ne-'mtere izmed glavnih smotrov Preobrazbe vzgoje in izobraže-Vanja.
Raj smo dosegli s posamez-mmi ukrepi in z družbenopoli-"'"o akcijo?
Začeli smo uvajati nove otužbenoekonomske odnose, ki I °do zagotovili delavcem in de-0vnim ljudem, da bodo lahko Uyeljavljali svoje pravice in od-Sovornost za svoj razvoj, šolanje slojih otrok in prihodnjih ka-otov. Spomnimo se na procese nePosrednega povezovanja vrt-c?v in osnovnih šol z deiov-mttti in družbenimi organizaci-Nmi in društvi, kjer se na temelju dogovorjenih nalog uvaja tudi neposredna menjava dela. Pro-Ces podružbljanja se še posebno P°glablja pri uvajanju celod-nevne osnovne šole in podaljšala bivanja ter raznih oblikah Vzgojnega dela s predšolskimi °troki. V usmerjenem izobraže-?nju je spodbudil povezovanje ls°kega šolstva z uporabniki .msti zakon o visokem šolstvu, ki N bil sprejet leta 1975. Zapona-zPritev povejmo, da je v svetih Visokošolskih organizacij pri obeh univerzah več kot 600 de-*egatov — uporabnikov. Hkrati . o Pripravljamo zakon o izobra-®valnih skupnostih, poteka tudi i. ^mja za ustanovitev posebnih !z°braževalnih skupnosti, ki za-i !emajo celotno gospodarstvo , tvseh je 16), za družbene dejav-, n°sti pa bodo ustanovljene štiri
. topnosti.
I ■ ^ri vseh posebnih izobraže-, sinih' skupnostih oziroma nji- ' ovih iniciativnih 'pdborih za * r rianovitev clei^jci komisije, v' *
katerih so strokovnjaki iz organizacij združenega dela, gospodarske zbornice, raziskovalci in pedagogi, ki pripravljajo nove vzgojnoizobraževalne načrte za posamezne usmeritve v usmerjenem izobraževanju. V vseh komisijah dela 300 ljudi, strokovno metodološko in administrativno delo pa opravlja Zavod SRS za šolstvo.
— Prizadevamo si, da bi bila vzgoja in izobraževanje čim boljša, to je že pripomoglo, da v naših osnovnih šolah skorajda ni več osipa. V osmih letih konča uspešno osnovno šolo 90 odstotkov vseh vpisanih učencev. Izobraževanje postaja bolj učinkovito tudi v srednjih in visokih šolah. Ko smo spremljali delo svetov visokošolskih organizacij, smo ugotovili, da se zlasti zaradi uvajanja novih študijskih programov, načina študija (leto za leto), večje povezanosti študija in dela (vse več diplomskih nalog obravnava probleme dela v delovnih organizacijah) osip na prehodu iz 1. v 2. letnik zmanjšuje (1974-75	—	42,3%,
1977-78 — 37,5 %). V tem času se je povečalo število diplomantov ob enakem vpisu (od 4501 na 5478). Povečalo se je tudi števiTo” učencev in študentov, ki se izobražujejo ob delu: v srednjem šolstvu je takih 20 %. v visokem pa 34% vseh študentov. Študij ob delu se razvija hitreje zlasti zato, ker odpirajo redne šole dislocirane oddelke in tako približajo šolo delavcem v združenem delu.
— Reformirali smo načrte in organizacijo pedagoškega šolstva. Že v šolskem letu 1975-76 so bile uvedene skupne vzgojnoizobraževalne osnove v prvem letu pedagoških šol. V tem šolskem letu se bodo prihodnji pedagoški delavci že peto leto šolali po novih študijskih načrtih; vpisali so se v prvi letnik pedagoške akademije.
— Z družbenopolitičnimi akcijami smo v zadnjih letih v Sloveniji precej izboljšali možnosti za šolanje. V zdajšnjem načrtovalnem obdobju smo zgradili 23 novih domov za učence in študente. Tako ima že zdaj 20% vseh učencev in študentov zagotovljen prostor v domovih.
S tem ko smo sprejeli družbeni dogovor o štipendijski politiki in samoupravne sporazume, ki so jih sprejeli delavci vseh organizacij združenega dela, smo 42 % vseh učencev in študentov zagotovili štipendije. Od teh je 73% štipendijskih pogodb takih, da povezujejo študente in učence z določenimi organizacijami združenega dela. Štipendijska politika postaja torej že del kadrovske politike združenega dela.
Ko govorimo o možnostih za šolanje, naj opozorimo tudi na dosedanje organizirano prizadevanje delovnih ljudi in občanov za izenačevanje možnosti za razvoj predšolskih otrok. S tem ko smo zgradili otroške vrtce, smo 30 % predšolskih otrok zagotovili organizirano predšolsko vzgojo. Glede na visok odstotek zaposlenih žena to še vedno ni dovolj, zato bo gradnja vrtcev še nadalje velik problem. Organizirana predšolska vzgoja poteka po posebnem načrtu tudi za tiste otroke, ki ne obiskujejo vrtcev in male šole. Načrt zajema 80 ur Organiziranega vzgojnega' dela. OsOoviia šdla je v zadrijili hekaj
letih prevzela veliko obveznosti, ki jih je imela prej družina: skoraj vsi otroci dobivajo v šoli malico, 22,4 % učencev pa tudi kosilo. Občani so s samoprispevki omogočili gradnjo novih šol, tako da smo v osnovni šoli lahko zmanjšali koeficient pouka v izmenah na 1,3. Pestra interesna dejavnost, ki jo vodi poleg učiteljev tudi vedno več mentorjev iz društev v krajevnih skupnostih in iz organizacij združenega dela, je že obogatila šolski program. Tako sta se lahko začela hitreje razvijati celodnevna osnovna šola in podaljšano bivanje, v katerih je že 18,4% vseh osnovnošolcev.
USMERJANJE PO NOVEM
— V zadnjih treh letih smo začeli bolj načrtno in pospešeno usmerjati vpis učencev in študentov v srednje, višje in visoke šole. Pri tem je najpomembnejše, da se nam je posrečilo spremeniti dosedanje oblike usmerjanja, ki so se omejevale lena informiranje učencev o poklicih, možnostih izobraževanja in zaposlovanja ter so bile namenjene samo učencem osmih razredov osnovnih šol. Z akcijo poklicnega usmerjanja razvijamo to dejavnost takole:
—	poglabljamo in širimo poklicno usmerjanje na vse, ki se vpisujejo v srednje, višje in visoke šole; tovrstnega usmerjanja so deležni mladina, zaposleni delavci, otroci naših delavcev, ki so začasno zaposleni v tujini, in otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju;
—	usklajujemo zmogljivosti šol, potrebe združenega dela in družbeni razvoj (posebne izobraževalne skupnosti, občinske in republiške);
—	zagotovili smo, da se skupaj objavijo razpisi za vpis v vse vrste šol, razpisi kadrovskih štipendij, prostih mest v domovih in razpisi za šolanje ob delu in iz dela. Po prvih prijavah učencev in študentov so komisije v šolah in še posebno koordinacijski odbor za usmerjanje vpisa pri občinskih skupnostih izobraževanja lahko preusmerjali in predlagali spremembe pri končnem opredeljevanju vpisnih zmogljivosti.
Dosežki bolje organizirane in usklajene akcije kažejo, da smo ne le zaustavili naraščanje vpisa v neproizvodne smeri, temveč da smo v zadnjih treh letih za približno 2 % letno povečali vpis v proizvodno tehnične smeri v srednjem šolstvu. Vpis v gimnazije se zmanjšuje; letos je v prvi letnik vpisanih le 13% vseh srednješolcev.
Vsi ti ukrepi in dejavnosti so prav gotovo pomembni za preobrazbo vzgojnoizobraževalnega sistema. Uspehi dokazujejo, da smo jih dosegli zato, ker so bile vse akcije širše zasnovane in niso bile vezane samo na šolo in prosvetne delavce. Ob, tem so tudi delavci v združenem delu spoznavali, da ne gre več za klasično reformo, temveč za celosten proces družbene preobrazbe.
BOLJ ORGANIZIRANO IN PREMIŠLJENO
V dosedanjem prizadevanju smo naleteli tudi na veliko težav, ki jih moramo reševati bolj organizirano skupaj z družbenopolitičnimi organizacijami in samoupravnimi subjekti v organizacijah združenega dela.
Organizacije združenega dela morajo mnogo bolj organizirano načrtovati dolgoročne kadrovske potrebe. Ta naloga je tem bolj utemeljena, ker smo' pred novim srednjeročnim načrtom za oodobje'19^0—fe5. Posebno
pomembno je, da v delovnih organizacijah predvidijo, koliko kadrov bodo potrebovali glede na ugotovljene sprotne in razvojne potrebe, ki izvirajo iz nadaljnjega družbenoekonomskega razvoja, razvoja znanosti, tehnologije in organizacije dela, samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in kulturnega razvoja. Samo glede na to je mogoče zasnovati obseg in vsebino vzgojnoizobraževalnih načrtov, graditi mrežo šol, se uspešno upirati lokalizmom in ustvarjati jasno politiko poklicnega usmerjanja.
V	javni razpravi o skupni vzgojnoizobraževalni osnovi slišimo včasih tudi mnenje, češ da delavci ne potrebujejo take splošne izobrazbe. Poleg teh tehnokratskih razmišljanj posameznikov, ki se sklicujejo na združeno delo in pozabljajo, da delavec ni dodatek stroja, temveč samoupravljalec, ki bo moral biti jutri sposoben, da'se bo zaradi nove tehnologije spet vrnil v šolo, pa je slišati tudi drugačne glasove. Podobno kot tehnokrati se tudi ti sklicujejona združeno delo. Tožijo za dosedanjo edino splošno izobraževalno šolo — gimnazijo, ki je pripravljala le za nadaljnje izobraževanje, ni pa usposabljala za delo. Opozarjajo na to, da bo splošno izobraževanje zoženo, hkrati pa pozabljajo, da je takega splošnega izobraževanja v Sloveniji deležnih samo 14 % rodu, vpisanega v srednje šole, medtem ko bodo vsi mladi ljudje na začetku usmerjenega izobra-. ževanja dobili več splošnega izobraževanja.
V	takih razmerah gradimo novo šolstvo. Opozorimo naj še na skupne značilnosti in temeljne smeri akcije za spremembo sistema, na katerih so zasnovani vsi zakoni od predšolske vzgoje do visokega šolstva.
Kako smo dosegli večji družbeni vpliv na vsebino vzgoje in izobraževanja?
Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje SRS postaja republiški organ. Na predlog republiške konference SZDL imenuje njegove člane Skupščina SRS skupaj z Izobraževalno skupnostjo Slovenije. Ta sprejme vsebinsko usmeritev predšolske vzgoje, učni načrt za osnovne šole, skupno vzgojnoi-zobraževalno osnovo in načela za pripravo vzgojnoizobraževalnih programov v usmerjenem izobraževanju. Pri vseh posebnih skupnostih za izobraževanje bodo imenovani strokovni sveti, ki bodo po opredelitvah, sprejetih na skupščini posebne izobraževalne skupnosti, pripravili vzgojnoizobraževalne načrte za pridobivanje strokovnega izobraževanja ali poklica.
Tako je pri pripravah vzgojnoizobraževalnih programov v usmerjenem izobraževanju mogoče zagotoviti deklarirano družbeno zahtevo o tem, da se zagotovi večji vpliv delavcem v združenem delu na vsebino izobraževanja. Na temelju sprejetih načrtov za predšolsko vzgojo in načrtov za osnovno šolo bodo vrtci in šole glede na posebnosti svojega okolja izdelali nadrobnejše načrte dčla.
V svobodni menjavi dela med izvajalci in uporabniki storitev je v samoupravnih interesnih skupnostih temelj za menjavo dela vzgojnoizobraževalni program, ki se ocenjuje po storitvah, potrebnih za njegovo uresničitev.
Samoupravni sporazumi o temeljih plana, ki jih bomo sprejemali za naslednje srednjeročno obdobje v organizacijah združenega dela, bodo morali vsebovati vs^Vriaferlalne obveznosti, ki sd potrebne zh uresniči-tkv'nh<art,a;'zit6 /e 'treba zagoto-
viti, da jih bodo občinske in posebne izobraževalne skupnosti uskladile v Izobraževalni skupnosti Slovenije.
Osnutek zakona o izobraževalnih skupnostih je ohranil dosedanje načelo organiziranosti samoupravne skupnosti, in sicer: — teritorialno načelo za občinsko skupnost izobraževanja, ki je neposredno odgovorna za razvoj osnovnega šolstva, hkrati pa usklajuje tudi potrebe za razvoj usmerjenega izobraževanja, sodeluje pri usmerjanju učencev in zaposlenih v usmerjeno izobraževanje — funkcionalno načelo organiziranja v posebnih izobraževalnih skupnostih, ki povezujejo uporabnike in izvajalce ob vzgojnoizobraževalnih načrtih določene smeri (srednje, višje in visoke šole) v republiki. Delavci iz organizacij združenega dela predstavijo v teh načrtih celotne kadrovske potrebe — tiste, ki jih uresničujejo izvajalci v tej skupnosti, pa tudi tiste, ki jih uresničujejo po svoji skupnosti v drugih posebnih izobraževalnih skupnostih. Razmišljajo tudi o tem, da 'bi morali vsi uporabniki v posebnih izobraževalnih skupnostih zagotoviti kot najnižja stopnja — tisto višino sredstev, ki je potrebna za enostavno reprodukcijo kadrov, naprej pa bi morali združevati sredstva po načrtu novih kadrovskih potreb.
Usmerjanje in izobraževanje sta sestavni del obveznosti vzgojnoizobraževalnih organizacij; te morajo pomagati, da se že pri otroku razvijeta ustvarjalnost in odnos do dela. To je treba doseči z raznimi oblikami dodatnega pouka, individualizacijo, interesnim vključevanjem v svobodne dejavnosti, v delovne akcije v šoli in zunaj nje in pri učnih predmetih. Smoter usmerjanja je, da se učenec odloči za ustrezno smer srednje šole ali za delo. Te naloge pa nimajo samo vzgojnoizobraževalne organizacije, temveč tudi organizacije združenega dela, kjer je ta naloga sestavina kadrovske politike. OZD morajo s štipendijsko politiko omogočiti šolanje in zaposlovanje mladine, usklajevati posamezne želje zaposlenih delavcev po nadaljnjem izobraževanju s potrebami svoje organizacije in zagotoviti možnosti za šolanje ob delu in iz dela.
Osnovna šola bo še naprej ol> vezna osemletna šola. Zasnovana je na dosežkih celodnevne osnovne šole, ki smo jo začeli razvijati tako, da je postala sredstvo podružbljanja, ne pa cilj, ki ga je mogoče uresničiti v zaprti osnovni šoli. Osnovna šola je v mnogih krajih še vedno edina kulturna in telesnokulturna ustanova; to pomeni, da mora prevzeti tudi večjo odgovornost za razvoj okolja, tako kot morajo delovni ljudje in občani, ki žive in delajo v šolskem okolju, dajati smisel njenim vzgojnim prizadevanjem.
Zakon bi moral usmeriti vsako osnovno šolo, da bi v sodelovanju z uporabniki in starši bogatila svoje delo z različnimi oblikami interesnih dejavnosti, z neobveznimi programi in z različnimi akcijami v družbenem okolju. Vsaka osnovna šola mora zagotoviti uresničitev obveznega učnega načrta, ki vsebuje poleg pouka po predmetih tudi dodatni in dopolnilni pouk In sv<oBddhe<dejavnbsti,lseyeda v določenem obsegu. Uresničitev tega načrta sž ža^cftiJviVsdlidar-
nostjo in pomeni uresničitev ustavne pravice občanov do osnovnega izobraževanja.
Zelo pomembno je poklicno usmerjanje. Novost je tudi zgodnejši vpis v osnovno šolo, ki omogoča otroku, da začne hoditi v šolo že s šestimi leti, obvezen vpis pa je predviden za otroka, ki je star 6,5 let.
Zakon o usmerjenem izobraževanju obravnava vse izobraževanje po obvezni osnovni šoli. To pomeni, da bi moralo usmerjeno izobraževanje v celoti pokrivati vzgojo in izobraževanje za delo, samoupravljanje in vsestranski razvoj osebnosti. S tem ukinjamo:
—	ločenost izobraževanje mladine in odraslih
—	dvojnost med štiriletnim srednjim šolstvom in šolami učencev v gospodarstvu ter ločenost univerze od srednjih šol
—	ločenost učenja in dela
—	nepriznavanje znanja in dosedanje poveličevanje formalnih diplom.
Tako nastaja sistem nenehnega izobraževanja; to pomeni, da povezujemo pridobivanje strokovne izobrazbe, usposabljanje z delom in nenehno izpopolnjevanje delavcev v celoto.
Učenci se potem, ko si pridobijo strokovno izobrazbo, praviloma zaposlijo, potem pa se šolajo ob delu ali iz dela.
Ločevanje izobraževanja mladine in odraslih bomo odpravili z izenačevanjem oblik šolanja in večjim uveljavljanjem znanja. Posamezniku bomo omogočili, da bo lahko pokazal znanje, ki si ga je pridobil s sa-moizobraževanjem in dobil overjeno spričevalo.
Dvojnost med štiriletnim srednjim šolstvom in šolami učencev v gospodarstvu naj bi ukinili z novimi vzgojnoizobraževalnimi načrti, ki imajo v začetku vzgojnoizobraževalne osnovo. S približno 75% enotnega gradiva v L in 2. letu daje ta osnova višjo splošno izobraževalno raven vsem, ki se izobražujejo. 25% ur je namenjeno določeni usmeritvi, kar pomeni, da učenec v proizvodnji ali delovni praksi spoznava ustrezno delo. Politehnična zasnovanost načrta se kaže tudi pri povezovanju teorije in prakse pri organiziranju naravoslovnih dni, kulturne nedelje, športnih in obrambnih dni ter 14-dnevne obvezne prakse v ustreznih delovnih organizacijah.
To pomeni, da se bo naš učenec že po končanem osemletnem šolanju odločil za eno izmed smeri s področja dela, npr.: tekstil, gozdarstvo, šolstvo, zdravstvo... S, 25 %iir imajo v prvih dveh letih usmerjevalno vlogo tudi skupni strokovni in obvezni izbirni predmeti.
Zakon predvideva, da bodo najsposobnejši učenci tudi hitreje obvladali program. Tako jih bomo lahko usposobili za začetek dela, za poklice, in jim odprli možnost za nadaljnje šolanje.
Čeprav zaradi razvitosti srednjih šol in šol za učence v gospodarstvu gimnazije v Sloveniji ne pomenijo tolikšnega problema, bomo z njihovo preobrazbo, ki jo nakazuje zakon, odprli možnosti za usposabljanje za posamezna opravila na področju ^ knjižničarstva, prava, umetijosti ‘itci., to' ponjepi, da bo’ lahko 'posameznik izbral usjrezpo delo 1 alfpli se1 bb'nadalje izobraževal-
Ko se odločajo mladi
V osnovnih šolah petih občin mariborske regije daje usmerjanje v poklice sicer dobre dosežke, vendar bomo morali še lep čas govoriti o poklicih, za katere je premalo ali pa preveč zanimanja.
Strokovne službe pri Medobčinski skupnosti za zaposlovanje Maribor so izdelale obsežno analizo, ki naj bi podrobneje osvetlila, kako se vključujejo učenci v poklicne in srednje šole pa tudi to, kako je priliv kadrov iz teh šol usklajen s potrebami združenega dela.
Več zanimanja za poklicne šole
Število učencev, ki so se nameravali vpisati v poklicne šole, je naraščalo od šolskega leta 1975-76 do 1977-78. V preteklem letu je bila ta rast nekoliko počasnejša, vzrok za to pa je manjše število učencev, ki so nameravali nadaljevati šolanje v srednjih šolah. V tem šolskem letu se je močno povečalo število učencev, ki se še niso odločili za poklic, to je prav gotovo posledica še nekoliko nejasne prihodnosti prehoda na usmerjeno izobraževanje.
Preveč in premalo...
V	tem šolskem letu se je izrazito povečalo zanimanje za administrativne poklice, to je logična posledica prav tako velikega povpraševanja po teh kadrih v zadnjih letih. Administrativno šolo bo letos obiskovalo 130 učenk, to je za 55 odstotkov več kot lani. Tudi za poklice elektro stroke se zanima vedno več mladine, zlasti za poklice elektrikar, elektroinštalater in RTV mehanik. Zanimivo je, da se je po dveletnem zatišju povečalo število mladih, ki želijo v šolo za prodajalce, vendar je učencev še vedno za 40 odstotkov manj, kot pa jih je bilo v teh šolah lani. Omeniti je treba, čeprav le zmerno, pa še vedno nerazumljivo naraščanje zanimanja za poklica frizer in kozmetik, posebno zato, ker se učenci, ki so končali to šolanje, zelo težko zaposlijo.
Razmisliti moramo, zakaj se mladi tako malo vpisujejo v šole, ki usposabljajo za delo v gradbeni stroki in za kovinarske poklice. Ker smo v zadnjih letih potrebovali precej več teh kadrov, kot pa smo jih dobili, bi torej morali nekaj storiti.
Analiza tudi kaže, da se v mariborski regiji zmanjšuje število tistih, ki bi radi delali v lesarstvu, gostinstvu in predelavi hrane.
V	preteklem šolskem letu se je zmanjšalo zanimanje za izobraževanje v štiriletnih srednjih šolah za približno 14 odstotkov, zato lahko pričakujemo, da bo tudi v tem šolskem letu pritisk na te srednje šole še nekoliko manjši, kot je bil lani. Edina šola, za katero se je zanimanje v tem letu precej povečalo, je vojaška gimnazija. Na drugi strani pa je vedno manj zanimanja za poklice vzgojiteljica ter tekstilni in kemijski tehnik, to je posledica nenehnih težav pri zaposlovanju v zadnjih letih in pomeni korak bliže k resničnim potrebam po teh kadrih. Prav zato je s stališča kadrovskih potreb razumljivo, da se manj mladih odloča za poklice elektrotehnik, lesarski in gozdarski tehnik. Zaskrbljuje pa majhno zanimanje za poklic strojni tehnik, za katerega se je že doslej odločalo premalo učencev.
Kaj potrebuje združeno delo in kaj dobiva
Med poklici širokega profila je treba omeniti predvsem hudo pomanjkanje učencev za poklic kovinarske in gradbene stroke, ki imata zelo pomemben delež v gospodarstvu podravske regije. V zadnjih treh letih smo krili s prilivom učencev iz regije komaj slabo polovico potreb po kovinarjih. Če bi jim želeli zadostiti, bi morali vključevati v poklicne kovinarske šole 600 do 700 učencev več, kot smo jih vključevali v zadnjih letih.
Deficitarni so tako rekoč vsi
kovinarski poklici razen avtomehanikov, avtokleparjev in tehniških strojnih risarjev. Še bolj porazni so podatki o delavcih gradbene stroke, kjer so pokrili s prilivom učencev iz regije komaj slabo četrtino potreb, v letu 1978 pa celo samo 9 odstotkov. Izrazito deficitarni so tudi administrativni pokliči, kljub temu da se precej delavcev izobražuje ob delu.
V zadnjih dveh letih je končalo izobraževanje kar petkrat več frizerk, kot bi jih potrebovali. Zaposlujejo se, kako se pač znajdejo, najpogosteje pa v elektroindustriji. Podobno je s poklicema šivilje in krojača, kajti tekstilna industrija ne more ustrezno zaposliti večjega števila klasičnih šivilj in krojačev.
Veliko preveč je npr. vzgojiteljic. V zadnjih dveh letih jih je prišlo iz šol štirikrat več, kot pa smo jih potrebovali. Med tistimi, ki so se odločile za poklic vzgojiteljice, se je v teh dveh letih le vsaki četrti posrečilo zagotoviti delo v tem poklicu na območju mariborske regije. Kar 29 vzgojiteljic je moralo najti delo v drugih, precej oddaljenih občinah, zlasti v Velenju, Ljubljani, Celju in Kranju. V tem letu pa je zaposlovanje vzgojiteljic še enkrat težje, ker sta istočasno zapustila šolo kar dva rodova.
Kaj storiti?
Omejiti bo treba učence iz regije, ki se bodo želeli izobraževati za vzgojiteljice, frizerje in tekstilne tehnike. Tudi za vse druge poklice ne kaže povečevati vpisa v ustrezne šole. Pri nekaterih izmed teh poklicev je priliv iz šol usklajen s potrebami zato, ker odhajajo starejši delavci iz teh poklicev, pa tudi zato, ker večina diplomantov nadaljuje izobraževanje na višji in visoki stopnji.
Vsekakor pa se bo treba dogovoriti, kako bomo ravnali v prihodnje. To pomeni, da bo treba odpraviti neusklajenost na relaciji šolstvo — združeno delo in spremeniti nekatere zakoreninjene predstave o vrednotenju dela; sistem izobraževanja je treba še bolj približati resničnim potrebam združenega dela. Kadrovske službe v organizacijah združenega dela moramo strokovno bolje usposobiti in razbiti ustaljene predstave o moških in ženskih poklicih.
Novi zakoni s področja vzgoje in izobraževanja bodo sicer prispevali svoj delež k reševanju in odpravljanju neskladij med izobraževanjem in zaposlovanjem, veliko pa bi pomagalo boljše delovno sožitje organizacij združenega dela, vzgojnoizobraževal-nih organizacij in skupnosti za zaposlovanje.
EDVARD PUKŠIČ
Start avtomobilskih modelov je bila ena izmed panog na III. srečanju mladih tehnikov Slovenije v Domžalah. Udeležilo se ga je več sto mladih tekmovalcev in mentorjev. (Foto: Miran Novšak)
Za usklajeno delo fakultet
Jugoslovanski zgodovinarji se že dolgo zavedajo, da je nujno v Jugoslaviji poenotiti sisteme pouka in študija zgodovine na vseh stopnjah: od osnovnih in srednjih šol do fakultet. V ta namen sta bili pri Zvezi društev zgodovinarjev Jugoslavije ustanovljeni komisiji, v katerih so strokovnjaki vseh jugoslovanskih republik in pokrajin. Ena od komisij obravnava učne načrte in probleme na obeh stopnjah usmerjenega izobraževanja, druga pa na ravneh višje in visoke izobrazbe. To, interkatedersko komisijo sestavljajo predstavniki desetih jugoslovanskih fakultet, kjer imajo posebne oddelke za zgodovino. Od decembra 1978 je njen sedež v Ljubljani. Komisija se je sestala letošnjega junija na pedagoškoznanstveni enoti za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Obravnavala je možnosti in načine medfakultetnega sodelovanja in priprave na VIL jugoslovanski simpozij o pouku zgodovine v šoli.
Udeleženci sestanka so se strinjali, da je pogoj za poenotenje študija zgodovine na jugoslovanskih fakultetah izmenjava načrtov in programov študija na fakultetah, pa tudi seznamov predavanj ter spiskov obvezne literature in skript. Ker bo novo, usmerjeno izobraževanje s svojimi zahtevnejšimi potrebami po zgodovinarjih določenih profilov
vplivalo na oblikovanje univerzitetnega študija, si bodo fakultete izmenjavale tudi nove učne
načrte za usmerjeno izobraževanje.
Fakultete pa lahko sodelujejo
tudi tako, da si izmenjavajo študente in profesorje. Tako se bodo mladi in obetavni študenti višjih letnikov lahko izšolali pri izbranih strokovnjakih za dolo-čena.področja. Diplomanti bodo lahko zagovarjali diplomska dela pri najboljših poznavalcih raziskovanih obdobij. Koristno bo, če bodo strokovnjaki drugih ju-
goslovanskih fakultet sodelovali tudi v komisijah za ocenjevanje magistrskih del in doktorskih di-
sertacij. Na drugi strani bo poenotenju in dvigu ravni študija koristila tudi izmenjava predavateljev med fakultetami. Za zdaj je mogoče uresničiti le to, da bi posamezni profesorji z druge katedre gostovali le z enim ali dvema predavanjema, zaželeno pa je, da bi se profesorji izmenjavali tudi za daljši čas. Pri povezavah med fakultetami bodo v prihodnje sodelovali tudi študentje. Udeleževali se bodo sestankov predstavnikov kateder, sisteme študija na različnih fakultetah pa bodo obravnavali na posebnih strokovnih simpozijih študentov — zgodovinarjev. Tak simpozij je bil lani v Novem Sadu, letos pa ga bodo pripravili v Zagrebu. DARJA MIHELIČ
$
a
Mn,
epo
«nj,
zna
'sti
iftlu
'uči
Dragocena učiteljeva pomoč
;°1
'ti r 'Učil % ‘Uos
d,
bp<
avo
Študij didaktike na Pedagoški akademiji v Ljubljani poteka v obliki predavanj in seminarjev. Za seminar pripravljajo študentje seminarske naloge. Njihova naloga je, da ob uporabi literature, svojih didaktičnih izkušenj, ki so si jih pridobili kot učenci med šolanjem, in z raziskavo didaktične prakse obdelajo določen didaktični problem. Na primer: Kako bom razvijal formalno izobraževalne ali funkcionalne sposobnosti učencev pri pouku. Didaktična zasnova in uporaba učbenika pri pouku mojega predmeta. Pouk z učnimi lističi, itd.
Že pred leti, ko smo uvedli seminarsko delo, smo se zavedali, da kakovostnih, zanimivih in aktualnih seminarskih nalog ni mogoče izdelati brez povezanosti teorije s_prakso in brez raziskave
prakse. Sele seminar, ki je povezan s prakso dobi za avtorja seminarja pravi pomen, spodbuja ga k dejavnosti in ustvarjalnosti. Pri povezovanju s prakso pa smo naleteli na ovire: ljubljanska pedagoška akademija nima zunanjih sodelavcev — učiteljev mentorjev, s katerimi naj bi študentje sodelovali. Ker se kljub prizadevanjem pedagoški akademiji ni posrečilo, da bi formalno pravno organizirala sodelovanje z osnovnimi šolami so se študentje odločili, da se bodo sami povezali z učitelji v praksi in jih prosili za pomoč. Prizadevanja niso bila zaman. Učitelji so svoje prihodnje kolege prijazno sprejeli, jim pomagali in omogočili raziskavo prakse.
Študente smo povprašali kakšna je bila ta pomoč v zimskem semestru 1978/79 in kako je vplivala na potek seminarjev. Iz odgovorov smo razbrali tole:
Od 63 študentov, ki so v zimskem semestru 1978/79 pripravili seminarsko nalogo, jih je 27 zaprosilo za pomoč učitelje mentorje. Pomoč je dobilo 26 študentov, in le en študent ni dobil pomoči. Ravnateljevo privolitev sta potrebovala dva študenta.
Drugi so navezali neposreden stik z učitelji mentorji. 11 študentom so bili mentorji njihovi nekdanji učitelji, 14 študentom pa so bili mentorji učitelji, s katerimi doslej še niso imeli stikov. Brez posebnega prepričevanja je sprejelo mentorstvo 25 učiteljev, le enega učitelja je bilo treba posebej prepričevati.
Mentorji so desetim študentom pomagali priskrbeti literaturo, petnajstim omogočili anketirati in intervjuvati učence, in analizirati didaktično gradivo — učbenike, delovne zvezke, izdelke učencev, osem pa so jih seznanili z učitelevimi pripravami na pouk, s kabineti in z učnimi sredstvi, ki so na voljo.
Šestnajstim so dovolili hospiti-rati pri rednem in dopolnilnem pouku, pri urah dejavnosti prostega časa in na ekskurzijah.
Na vprašanje, kako so študentje — kolegi sprejeli seminar, ki ga je pomagal sestaviti učitelj mentor, je 23 študentov odgovorilo, da so bili kolegi s seminarjem zelo zadovoljni. To so sklepali po tem, da so se za seminar bolj zanimali in na njem resno sodelovali. Le trije so menili, da njihov seminar ni zbudil posebne pozornosti in večjega sodelovanja.
Na vprašanje, ali so jih učitelji mentorji povabili, naj se še oglasijo, je 24 študentov odgovorilo z da, 2 študenta ša na vprašanje nista odgovorila. Študenta smo vprašali tudi tole: Ali bi želeli strnjeno učno prakso opravljati
-^'azc
*r
pri mentorju, s katerim ste že $ delovali? Pritrdilno je dogovO^o rilo devetnajst študentov, eden1 'cni tega ne bi želel, šestim pa )
go,
Večina študentov meni, das seznanjanje in študij razmer šoli, povezovanje teorije v*1 prakso in sodelovanje z mentol! a<f zelo pomembni za nadaljnji šti1'0!! dij.	iet>c
Sar
PRAKSA ZA USPEŠEN ŠTLfažt DIJ	Na:
;en<
Zanimivi so tudi prosti odg0'ga vori študentov:	— Poleg
spitaci je je bil zame zelo korist^ bisi pogovor z učiteljem.	tre
— Spoznala sem, da zalit A Ost, delo v razredu razgledanega uč Vat telja.	Sm
— Pri učni uri sem spremlja!11 jo s kako je učitelj pomagal učence'1 pc pri oblikovanju pojmov. To mij‘lad omogočilo, da sem. v seminar)1 Vn; prikazala več zgledov, kako n®em pomaga učitelj učencem oblik^vii vati pojme. Zgledi so kolegi^lo zelo zanimali.	. FVc
— Spoznal sem uporabo teisti rije v praksi in smisel teorije. K c — Navdušena sem bila, k4*in me je učiteljica prijazno sprejel®ttit in je bila pripravljena odgova^črt jati na moja vprašanja. pj — Čim več sodelovanja ®Va| prakso — tem uspešnejši štud>)j>ka — Učiteljica mi je omogočil'1®’ u da sem lahko pomagala učenčevo pri reševanju nalog. Osebni stijoje in delo z učenci flje je posebno navdušilo za učiteljski poklic-Ni — Študent naj bi,večkrat hj|li,f spitiral pri pouku, pri dopolnijo nem ali dodatnem: Tam bo spojno nal veliko vprašanj, ki ga bOT” j spodbudile za študij teorije. TO študiju teorije, ki ni povezan Nk prakso, ne vidim pravega poin(®log na.	'■ 'R
— Hospitacija pri dramske! krožku je bila zame pravo dožjkfii vetje. S kakšno voljo in veselje® kič so učenci sodelovali! Med sorkNk lujočimi so bili resnični tovarjš^iih odnosi.	No
hv
0DPRT& - uč
NA ŠIROKO VRATA
Učiteljem v praksi ni veenejjj
kako se šolajo njihovi prihodnja kolegi. Želijo, da bi dobili na'j0° otroci strokovno razgledane ue''^ telje in dobre vzgojitelje. Zabjr^.1 jim pri študiju tudi pomagaj0; ^ Prijazno so jih sprejeli, jim naši'i)r roko odprli vrata in jih nesebični: seznanjali s pisano problematik^^ vzgojnoizobraževalnega debL Študentje so spoznavali števil”^ spremembe, ki jih zdaj bolj k0!^' kadarkoli prej zahteva hiter zvoj tehnike, tehnologije in n°;(jev samoupravni socialistični razvoj^ Vse to iskanje se zrcali v ustreT^ nih metodah in oblikah učenca,'tost dejavnostih prostega časa v v£ liki skrbi za vsakega učenca 'Ibgi humanih odnosih med vsemi, ktpoi sodelujejo.	!
Lahko rečemo, da ni mogo°(lju uspešno usposabljati učitelje%n če ne sodelujemo z učitelji me0® k tor ji i n če študenti ne poznajo r°'pjš( zmere v šolah, za katere priprariosp Ija pedagoška akademija. Za’TOc je treba to sodelovanje ustreznosti organizirati in ga razvijati. d velja tudi za hospitacijo, nastop^dgc in učno prakso. Nujno je, da s*8ni( »ilegalno« sodelovanje uzakoMva, Tudi pri izobraževanju učitelj0'1’!, k je treba določiti medsebojne objčen veznosti in pravice vseh, ki PTvi tem sodelujejo. Za do sečMIega opravljeno delo pa vsem učit0'^ p Ijem mentorjem iskrena hvaMnl KAREL PODHOSTNIK
amostojno učenje auči misliti
*nogi očitajo današnji šoli, da ''Pogosto spodbuja pri učencih nK ki temelji na pomnjenju n3nih resnic, premalo pozor-J1 Pa posveča miselno aktiv-)r'u Pridobivanju znanja. Veli-. ,?t se zgodi, da se učenec .c' pravilno uporabljati kak °Pek, ne da bi razumel bi-0 Problema, ki ga po naučeni
'Učil
, razumel vzročnoposledične n°se v njem. Takšno znanje Pogosto zavede, ker je videti x) v°- Šele bolj poglobljeno kovanje pokaže, da je učenje
rešuje. To pomeni, da se je
postopek mehanično, ne
',er doseglo namen (učenec je ogo rešil), napačen pa je bil
Pek učenja (četudi je uče-! nalogo rešil, bistva problema i tezumel; to pomeni, da je na-°° rešil le formalno). Takšno Ts Je pa ne more biti ne kri-k.?ne ustvarjalno in učenje, ki l' k takšnemu znanju, ni v )f! _adu z vzgojnoizobraževalnimi tl1 ®'ri naše šole, ki usposablja rnce za prihodnje proizvajalce L^nioupravljalce; le-ti pa mo-Ijl!0. dobro poznati in vplivati na ^bena dogajanja.
I "'‘a sola pa mora vzgajati j0l'tlCe v dejavne subjekte uč-iili • Procesa in ne v pasivne tJpmnike. Aktivno učenje je j. stvu samostojno učenje, saj t reba pri učenju čim bolj sa-'■.jP^jno misliti in si tako prido-Iatl novo znanje. Vendar pa se f nci te samostojnosti ne nau-T Santi od sebe in spotoma, kot ^iJl^gostoma pričakujemo in v U s takimi pričakovanji tudi „1>° z njimi. Samostojnost Tncev pri učenju moramo šele .X 'd. Razvijati jo moramo na-[1 J10 jn pri tem upoštevati tudi X/?jne in individualne*sposob-6 (o * u^encev- Naučiti jih mora-. ijda bodo samostojni, in orga-.1 .ra,i učno delo. To pomeni, da ,;L’0raj° učenci navaditi učenje da^°Vat' (kaj se bodo učili, ^1 in koliko časa bodo potre-'J ,aii za učenje kakega predme-> katere učne pripomočke bodo 'A.d^nju uporabljali, kako se .tjl|0.° učiH, kako bodo preverjali ’ Ijie znanje itd.). Učenje mo-tar °Praviti samostojno (pre-hcili' 'n tazumeti naloge z navo-■]£’ P°iskati učne vire in jih pra-X 0 uporabiti, zbrano in ak-izpolnjevati naloge in pri 310,'zbrati in pravilno uporabiti 1 t|Jeno učno metodo, tehniko, nfik)0’ Preveriti pravilno rešitev 1 jtj poiskati napake in ugoto-. J ’ Zakaj so nastale).
!’UrVn° “čenje-
naj se učijo tako, da se .. trik aj° samd zapomniti neka-' Ij Pudatkov, pravil, definicij,
P°stopka imena ipd., j ,Več da si prizadevajo spoz-T3 Vzročnoposledične odnose o . a.Vu ali predmetu, o katerem ,UC|jo. Znanje naj si pridobi-nC3 Pzek miselnih operacij; to Infet ni’ da moraj° obvladati taiL °de aktivnega učenja. Znati '‘•'tim °- analizirati, sintetizirati, aIWerjat*’ razvrščati, sistemati-ijol Posploševati, sklepati. Vse Šii^etode pa zahtevajo tudi IrAj1,0 opazovanje predmetov in i*lVtori>V’ Uporaba navedenih jbjvg učenja je odvisna od na-lnlc Problemov, o katerih se kO;j aci učijo in ker je možno pro-ralhk razvrst't' P° sorodnosti, n% 0 uporabijo isto metodo pri 'ojL^nju več podobnih proble-erj0 ’uporabo teh metod se po-J,'lost ° razv'ja miselna sposob-
in samoiniciativno Poinjevanje učne obveznosti.
^tjuucenci morajo razviti pri uče-eyL tudi vse tiste osebnostne »ut k 0S--’ bodo pripomogle ne raieiv u^nkovitejšemu in smotr-
učenju, temveč bodo alfLPe^le tudi razvijanje njihove
o,«. Osebnostne last-
Pri učenju, kot so urejenost natančnost, vztrajnost,
bm°rnost do dela’ sposobnost ,ni.L0Stoine motivacije in sode-jffij ‘J3!3 z drugimi so sicer lastno-jtučL^ame po sebi še ne izražajo ptSiviCeVe samostojnosti. V pove-(jX ? sposobnostjo organizira-lHa p'n.niiselno aktivnega učenja, ils!'inf lI306pomembna sesta-r ^n^vfe/s^9s\d|hpš;l(P[i‘
učenju. Ko zavestno razvijamo organizacijsko in miselno samostojnost, torej ne smemo zanemariti načrtnega oblikovanja navedenih osebnostnih lastnosti, kajti šele z razvitostjo tudi teh dobi učenčeva samostojnost smisel in se potrdi.
Bistvo samostojnosti — miselna samostojnost
Če pri učencih razvijamo sposobnost organiziranega učenja z nekaterimi učnimi navadami in osebnostnimi lastnostmi, ne da bi jih hkrati učili tudi samostojno misliti (analizirati, sintetizirati, primerjati, posploševati, ločevati bistveno od nebistvenega, sistematizirati itd.), smo jim sicer razvili sposobnost pridobivanja znanja, vendar lahko ostane to znanje na stopnji reproduktivnega znanja, ki celo zavira kritičnost in ustvarjalnost. Učenci se bodo takrat ravnali predvsem po naučenih vzorcih in jih bodo po njih brez kritičnega in ustvarjalnega prilagajanja reševali probleme. Potem se bo zgodilo, da , kak vzorec ne bo ustrezal reševanju kakega problema, če ga ne bomo prilagodili okoliščinam, iz katerih problem izvira.
Razvijanje miselne samostojnosti je odvisno tudi od oblikovanosti nalog, ki naj jih učenci samostojno izpolnjujejo. Če je naloga tako oblikovana, da spodbuja učence zgolj k zapom-njevanju določenih podatkov in je rezultat učenja predvsem v pravilni reprodukciji naučenih podatkov, potem smo minimalno aktivirali učenčevo mišljenje. Učenec je sicer moral najprej učno snov razumeti (lahko pa pri posameznih učencih tudi ta miselni akt odpade), nato si jo s ponavljanjem zapomniti in jo potem reproducirati. Če pa je naloga tako oblikovana, da se mora učenec sam dokopati do nekaterih podatkov in ugotovitev, ki naj bi ga postopno pripeljale do cilja, potem je bil že v procesu približevanja k cilju prisiljen miselno aktivno sodelovati pri odkrivanju določenih odnosov; šele na temelju teh je lahko dosegel postavljeni cilj. Npr.: učenca lahko zadolžimo, da se nauči iz učbenika vse o zvončku , in trobentici ali pa mu naročimo, naj poišče zvonček in trobentico, ter oba opazuje, med seboj primerja in ugotovi, v čem sta si podobna in v čem se razlikujeta. V . prvem primeru se je učenec naučil podatke iz "knjige in jih kasneje le reproduciral, v drugem primeru pa je z opazovanjem, analizo, sintezo, primerjanjem in drugimi miselnimi, operacijami sam odkrival glavne lastnosti obeh rastlin. Pravilnost svojega dela je lahko kasneje preveril in dopolnil še s podatki iz knjige.
Obstaja splošno prepričanje, da lahko miselno samostojnost pri učencih razvijamo samo pri nekaterih učnih predmetih, kot so matematika, gramatika, fizika, nekateri učni predmeti pa že po svoji naravi zahtevajo bolj reproduktivno učenje (npr. zgodovina). Takšno prepričanje je zmotno. Res pa je, da je teže oblikovati naloge iz teh učnih predmetov tako, da bodo sprožile pri učencih miselno aktivno učenje in da zahtevajo takšne naloge več truda pri oblikovanju in bolj poglobljeno učiteljevo pripravo, kot naloge, ki zahtevajo zgolj reproduktivno učenje.
Slabo pripravljene domače naloge
Raziskave o domačih nalogah v tujini in pri nas pokažejo, da učitelji vse prevečkrat dajejo učencem domače naloge (zlasti pri družboslovnih učnih predmetih), ki temeljijo na pretežno reproduktivnem učenju oziroma na učenju, pri katerem si je treba zapomniti že dane resnice. Če pa jim že dajo naloge, ki jih miselno aktivirajo, jih premalo pripravijo za samostojno reševanje. Velikokrat tudi ne preverijo pri pouku, ali bodo znali učenci doma nalogo samostojno rešiti in namenijo premalo pozornosti načinom reševanja teh nalog. In ( ker učenci izpolnjujejo i,to(ir\ace . naloge doma, jim ne morejo po-11 magafi niti med n^posjejdniip jz-.
usmerjeno izobraževanje
znanost
polnjevanjem nalog ali pri učenju.
Take možnosti so zdaj v osnovnih šolah s celodnevnim vzgojnoizobraževalnim programom. V teh šolah (to velja zlasti za celodnevne osnovne šole) se je razvila nova oblika organiziranega učenja v šoli zunaj pouka. Značilno za te ure učenja je, da se učenci učijo (izpolnjujejo naloge) tedaj, ko je zraven učitelj. Čeprav so v praksi različna pojmovanja in številne težave pri organiziranju samostojnega učenja (preštevilni razredi, v katerih je oteženo bolj diferencirano in individualizirano delo z učenci, neustrezna usposobljenost učiteljev za pripravo in usmerjanje učencev pri samostojnem učenju, različno pojmovanje funkcije samostojnega učenja, pomanjkljivo opremljene učilnice z učnimi pripomočki, ki naj bi jih učenci uporabljali med samostojnim učenjem, premajhna povezanost med urami pouka in urami samostojnega učenja, toge organizacijske oblike učenja itd.) pa me-
nimo, da dajejo prav ure samostojnega učenja v celodnevni šoli možnosti za neposredno in načrtno razvijanje samostojnosti učencev pri učenju na vseh prej navedenih ravneh.
Učitelji lahko v celodnevnih osnovnih šolah neposredno spremljajo in usmerjajo samostojno delo učencev. To možnost jim dajejo prav ure samostojnega učenja. Na temelju svojih opažanj pri urah samostojnega' učenja lahko organizirajo tudi ure pouka, v katerih pripravijo učence na samostojno učenje. S tem dosežejo najtesnejšo povezanost in usklajenost med poukom in samostojnim učenjem, ne da bi pri tem zanemarili temeljne funkcije samostojnega učenja (in s tem tudi svoje vloge pri urah samostojnega učenja), ki naj bi neposredno in sistematično razvijale samostojnost učencev pri učenju in še predvsem miselno samostojnost, ki je temelj za pripravo učencev na permanentno izobraževanje in samoizobraže-vanje.
HELENA NOVAK
Zrcalo povojnega razvoja slovenskega zgodovinopisja
Med zgodovinskimi znanstve-.nimi revijami, ki predstavljajo jasnosti znanstvene in strokovne dosežke slovenskega zgodovinopisja, zavzema osrednje mesto Zgodovinski časopis, ki ga od leta 1947 izdaja Zgodovinsko društvo za Slovenijo.
Seveda Zgodovinski časopis ni brez predhodnic; to so nemško in slovensko pisane historične revije. Prva zgodovinska revija na ozemlju današnje Slovenije so bila Mitteilungen des historisc-hen Vereins fur Krain (Izvestja historičnega društva za Kranjsko), ki so začela izhajati leta 1846 v Ljubljani. Pri njih so sodelovali domači zgodovinarji in ljubitelji zgodovine ne glede na nemško ali slovensko poreklo in narodno-politično usmerjenost. Pisali so v nemščini, ki je bila tedaj med slovenskimi izobraženci ne glede na stopnjo narodne zavesti glavni jezik strokovnih pogovorov in znanstvenega ustvai janja. Prvo slovensko zgodovinsko revijo pa smo dobili skoraj pol stoletja pozneje, ko je postala slovenščina tudi izobražencem jezik misli, pogovora in pisanja in ko slovensko strokovno zgodovinsko izrazje ni več povzročalo težav. Leta 1891 je izšel prvi letnik Izvestij Muzejskega društva za Kranjsko, ki jih lahko upravičeno imenujemo prednika našega Zgodovinskega časopisa kot osrednjega slovenskega zgodovinskega glasila. Težnje, da bi revija dobila vse — slovenski značaj, pa so se le deloma uresničile. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko so po 19 letnikih prenehala izhajati, leta 1910 pa je Muzejsko društvo za Kranjsko začelo izdajati nov časopis Carniolo, ozko omejen , na Kranjskp., Po, prvj ^ve^o^rp vojni jo je nadomestil Glasnik ! Muzejskega'druš^ai /.a Slovepi-,
Sredi šestdesetih let se je pojavil v Zgodovinskem časopisu nov, dotlej v našem zgodovinopisju neznan problem: trgovske in naselitvene zveze naših slovenskih pokrajin z italijanskimi mesti na zahodni obali Jadranskega morja. Pod vplivom prevladujoče nemške literature in političnih razmer 19. stoletja teh zvez pri nas dotlej ni nihče niti slutil.
Od 15. do 18. stoletja so izhajali v Zgodovinskem časopisu preglednejši in podrobnejši članki, predvsem o turški problematiki, o gospodarskih problemih in socialni sestavi ter o kmečkih uporih.
Izšlo je nekaj obsežnejših člankov o revolucionarnem letu 1848, najbolj podrobno pa je prav gotovo obdelano obdobje druge polovice 19. stoletja in do prve svetovne vojne. S tega področja so objavljeni obsežni pregledni in problemski članki o glavnih značilnostih slovenskega narodnega razvoja v tem času ter več podrobnejših obravnav slovenske politike po posameznih obdobjih in problematikah.
Iz obdobja med obema vojnama in NOB ima Zgodovinski časopis manj razprav, čeprav seveda ni brez njih. Vzrok je v tem, da je veliko razprav iz tega obdobja objavljala revija Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, ki jo od leta 1960 izdaja Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Pri obravnavanju NOB prevladujejo sintetični in problemski članki.
V razpravah Zgodovinskega časopisa so zajete različne smeri zgodovine od gospodarske do demografske in šolske.
Če pri predhodnikih Zgodovinskega časopisa ugotavljamo, da so omejeni na Kranjsko, za Zgodovinski časopis to ne velja, čeprav je opazen manjši delež Prekmurja, Istre in Beneške Slovenije; to je vsekakor povezano s stanjem v našem zgodovinopisju.
Veliko je sprotnih poročil ,0 zborovanjih in simpozijih. Poleg tradicionalnih objav tujih historičnih publikacij v naših knjižnicah in domačih zgodovinskih publikacij je objavljena tudi bibliografija za slovensko zgodovino po osvoboditvi, predvidena pa je tudi objava bibliografije o NOB in obdobja po osvoboditvi, tako da bo le-ta tako popolna. Skrb Zgodovinskega društva za razvijanje pouka zgodovine na naših šolah se kaže tudi v Zgodovinskem časopisu. Omenimo naj njegovo vlogo pri razpravah o uvedbi usmerjenega izobraževanja in položaju zgodovine v njem.
Uredniški odbor si prizadeva čimbolj upoštevati želje in potrebe večjega dela slovenskih zgodovinarjev, to je učiteljev in profesorjev na osnovnih in srednjih šolah. Prav bi bilo torej, da bi bile šole naročene na Zgodovinski časopis in da bi njegove vsebino spoznavala tudi slovenska javnost. Le tako bo mogoče vsebino časopisa dolgoročne usmerjati.
JOŽEČIPERLE
Raziskave mladih Celjanov
jo, ki je potem izhajal vse do osvoboditve.
Kot vsaka revolucija v zgodovini je tudi naša sprožila »ponovno kritično ocenjevanje vseh obstoječih vrednot in izločanje tega, kar je imelo zgolj še videz vrednote«. Tako je po osvoboditvi namesto Muzejskega društva za Slovenijo nastalo Zgodovinsko društvo za Slovenijo, ki je ustanovilo tudi novo glasilo, Zgodovinski časopis. Le-ta si je zadal nalogo, da bo na temelju znanstvene metode dialektičnega in historičnega materializma izoblikoval podobo slovenske zgodovine.
Vse do leta 1967 je Zgodovinski časopis izhajal enkrat letno, petkrat sta zaradi časovnih zamud ali pomanjkanja denarja ali obsega izšla po dva letnika v enem zvezku, leta 1968 je prešel na izhajanje v dveh zvezkih na leto, leta 1977 pa so ga začeli izdajati trikrat na leto. Prvih 30 letnikov Zgodovinskega časopisa je imelo poprečno 3'23 strani, najobsežnejši je bil 5. letnik s 512 stranmi. Z 31. letnikom (1977) je bilo doseženo novo najvišje število strani na letnik: 596. Prazgodovina, antika in arheologija zgodnjega srednjega veka, kar je bilo v predhodnicah Zgodovinskega časopisa močno zastopano, se v našem časopisu zlasti v zadnjem času skorajda več ne pojavljajo. Razprave s tega področja je v celoti prevzel Arheološki vestnik. Iz zgodovine srednjega veka je bilo objavljenih precej sintetičnih, preglednih, problemskih del, ki so obravnavala razmerja med Obri in Slovani, nastanek srednjeveške fevdalne družbe ter etnične strukture in vloge naših narodov . v srednjem, v^u, pa,.tydi. rjasta-,. . , nek in starejši-razvoj -mest ina.i 7 Slovečem,' j _ , ,{	, * ., , , .
Od 11. do 16. junija 1979 je pod pokroviteljstvom občinske •raziskovalne skupščine občine Celje potekal teden »mladih raziskovalcev«. Udeležilo se ga je okrog 50 učencev gimnazije, pedagoškega in tehniškega šolskega centra — prvih, drugih, tretjih in četrtih razredov. Njihovo delo je potekalo v več skupinah: sociologija, fizika, kemija, biologija.
Med temeljnimi smotri te prireditve je bilo še posebno pomembno vprašanje: Kako bi »mladi raziskovalci« pomagali rešiti probleme onesnaženosti Celja?«
Delo je potekalo v različnih območjih Celja in okolice, v laboratorijih in učilnicah, v skupinah od 10 do 15 učencev, ki so se združevali po interesih. Ob vsaki skupini so bili nadvse prizadevni učitelji — mentorji, vodje skupin, poročevalci, zunanji sodelavci, kot strokovnjaki z različnih področij organizacij združenega dela, ki jih to delo še posebno zanima, in drugi.
Vsaka skupina je obravnavala isti problem, toda iz svojega zornega kota. Iz obravnave onesnaženosti Celja z raziskovalno-proučevalnega in vzgojnega vidika, je mogoče povzeti tele skupne smotre:
— opredeliti je treba temeljne skupne probleme in dosežke naravoslovja, predvsem fizike, kemije, biologije; naravoslovja in družboslovja, tokrat le sociologije, še posebno za potrebe sodobne družbe.
— Mladi morajo spoznati vlogo in pomen eksperimental-
nega dela pri razumevanju znanosti in uporabo različnih tehnologij.
— Razvijati je treba metode za doseganje višjih kategorij vzgojnoizobraževalnih dosežkov, kot so razumevanje, sposobnost uporabe znanja, analitično in sintetično mišljenje ter sposobnost raziskovalnega mišljenja.
Ob pozornem spremljanji dela »mladih raziskovalcev«, k poteka že več let, tokrat pa ji bilo organizirano, se porajaji prijetne ugotovitve in razmišljanja. Pri učencih in /hentorjih snu opazili veliko zanimanje za vsa kodnevne probleme, vztrajnost prijetno razpoloženje, čut dolžnosti in odgovornosti. Pozomos je bila namenjena dolgoročnirr potrebam celotne družbe, kot s< problematika energije, prehra ne, zdravja, varstva narave ii ljudi na vseh področjih življenji in dela.
»Mladi raziskovalci« so pri pravljali in izvajali poskuse, zbi rali podatke, jih ovrednotili ii predlagali več pomembnih reši tev. Ves čas so bile poudarjen« dejavnost učencev, mentorjev ir drugih sodelavcev, spremenjen« metode in oblike dela, opremljenost šole in povezava z združenim delom na temelju načrtnegi medsebojnega povezovanja it dogovarjanja. Tak način del; pomeni precejšen korak k po družbljanju šole, hkrati pa daji zamisli in začrtuje smernice kako oblikovati čimbolj zani mive vzgojnoizobraževalne pro grame in zunajšolsko delo.
ROMANA JAZBEC
KRIŠTOF ZUPET: »Portret«, olje. — Te dni ne moremo skozi pasažo Maximarketa, ne da bi
nas pritegnile podobe, razstavljene v galeriji Labirint. Tu je samostojna razstava mladega slikarja Krištofa Zupeta, ki je na portretih in krajinah z veliko človeško prizadetostjo izoblikova posebno inačico superrealizma Očividno je njegov svojevern slog nehoten, odsev njegov« osebnosti ter sprotnega intenzivnega opazovanja in doživljanja — brez spekulativnOsti, všečnosti in rutine; kakor da pri vsak. sliki z največjo resnostjo prvi« stopa pred platno. Vse to pa daj« podobam prepričljivost in etične vrednosh. Z izrazito analitičnin prijemom podaja formalno ii vsebinsko močno zahtevno mo tiviko, kjer se poglablja pred« sem v zapleteni svet človekov duševnosti in,pokrajine.v.migid tajočem'zelenju,	Rakstava« b
odprta «Jo 11. septembra.
Beseda oblikuje odnose med ljudmi
Letošnje tekmovanje v znanju materinščine je bilo že četrto po vrsti. Razpisal in pripravil ga je Zavod SRS za šolstvo skupaj s Slavističnim društvom Slovenije. Tekmovanje je bilo povezano s splošno družbeno akcijo, ki jo je vodila SZDL in z nedavnim posvetom v Portorožu Slovenščina v javnosti, hkrati pa je bilo odsev splošnih reformnih prizadevanj za uveljavitev jezikovnega pouka v novem usmerjenem izobraževanju.
Osrednja komisija, ki že štiri leta pripravlja program tekmovanja, je sprejela in določila vsebino in oblike predtekmovalnega dela pri pouku slovenščine, v krožkih in za šolska tekmovanja. Z zunanjimi sodelavci je pripravila tudi gradivo, ki sta ga objavljala Pionirski list in Mladina.
Priprave in razpis so potekali pod delovnimi naslovi: Med jezikovnimi čermi (za uč. 8. r.), Jezik v strokovnem in samou-pravljalskem sporazumevanju in Jezik mojega okolja (za učence srednjih šol).
Tekmovanje je bilo 26. maja 1979 na Gimnaziji Vide Janežič v Ljubljani; od 242 tekmovalcev je prejelo nagrade 23 učencev:
Martina Krošlič, OŠ Štore Majda Hafner, OŠ dr. Jože Potrč Ljubljana
Bernarda Pinter, OŠ Ivan Tavčar, Gorenja vas .
Irena Rupnik, OŠ Simon Jenko, Smlednik
Irena Škufca, OŠ Luis Adamič, Grosuplje
Sonja Guštin, Niž. sred. š. Opčine, Trst
Jolanda Malis, OŠ Dušan Dušan Kveder-Tomaž, Litija Mateja Kovačič, OŠ Borovnica Nina Cedilnik, OŠ Vita Kraigherja, Ljubljana
Vesna Halužan, OŠ Veljko Vlahovič, Velenje
Marta Černivc, ESŠ, Ljubljana Mojca Kavčič, Gimn. ped. smeri, Ljubljana Dušan Olaj
Ksenija Černigoj, Gimnazija Ajdovščina
Milojka Mihelj, Gimnazija Ajdovščina
Rado Veljak, PKAŠ Koper Kristina Spetič, licej F. Prešeren Trst
Milan Košuta, Klasična gimnazija, Trst
Janja Cerovšek, Gimnazija L Cankar, Ljubljana Marina Praprotnik, Gimnazija Velenje
Irena Bratina, Gimnazija Koper Mitja Žagar, Gimnazija Jesenice Katarina Modic, Klasična gimnazija Trst
Učenci na vseh stopnjah so pokazali poglobljeno seznanja-
nje s problemi sodobnega jezikovnega sporazumevanja, zlasti pa svoj osebni odnos do jezika, ki vse bolj postaja sestavni del splošne kulturne ozaveščenosti.
Na sklepni slovesnosti, ki je bila istega dne v Šentjakobskem gledališču, so učenci prebrali odlomke iz najbolj uspelih nalog, udeležencem pa so bile podeljene nagrade in priznanja. V imenu Zavoda SRS za šolstvo je govoril Ivo Zrimšek in naglasil, da mora biti »postopnost pri učenčevem spoznavanju jezika na vseh jezikovnih ravninah temeljno izhodišče za nizanje zahtev, za ugotavljanje učenčevega uspeha in za razumevanje njegovega odnosa do slovenščine v
kateremkoli obdobjumjegovega dozorevanja.« Predsednica Slavističnega društva Slovenije dr. Breda Pogorelec je v pozdravnem pismu naglasila, »da je jezik treba poznati, se poglobiti v njegov pravopis, pravorečje. Potem pretehtamo, kdaj je primerno govoriti pogovorni ali celo knjižni zborni jezik, kdaj je priložnost za po domače, za narečje, za žargon, sleng. Kdor jezik obvladuje, opravlja vse te spremembe samodejno. In potem je treba pač skrbeti, da vedenje ohranjamo — kakor mnoga druga vedenja. To pa je seveda manjši del. Veliko bolj pomembno je prisluhniti, koliko je naš jezik izraz našega pravega, poštenega razmerja do sveta, koliko s svojo besedo sooblikujemo občutljive odnose z drugimi ljudmi, koliko z neposredno, na-ravnostno besedo zares gradimo samoupravno družbo.« Tehtne misli je v imenu SZDL in ZKO povedal Jože Humar, v imenu Filozofske fakultete dr. Matjaž Kmecl in v imenu ljubljanske podružnice Slavističnega društva dr. Martina Orožen. Udeleženci so si ogledali še dramsko uprizoritev Improvizacija na Poljanah avtorice Barbare Hieng, učenke gimnazije Vide Janežič, ki so jo uprizorili učenci gimnazije gostiteljice, režiral pa jo je Andrej Hieng.
Smoter vsega pripravljalnega dela in samega tekmovanja je bil ozaveščanje učencev, da sta jezikovna kultura in skrb za dober jezik del splošne, kulturne, narodne in družbene zavesti. Vsak učenec naj bi postal dejavni oblikovalec in ustvarjalec jezika in njegova skrb za jezikovno pravilnost naj bi prerasla v dejavno spoznanje o pomembnosti jezika javnega obveščanja.
ALENKA KOZINC
izbrana mladinska besedila — zbirka vredna pozornosti
Število zbirk, ki jih izdajajo naše založbe, se je tako pomnožilo, da je že kar težko slediti številnim natisom, ponatisom in iz množice natisnjenega odbirati tisto, kar je res kakovostno. Pri Mladinski knjigi je izšla spet nova zbirka: Izbrana mladinska beseda, ki jo ureja uredniški odbor z Matjažem Kmeclom. Prve knjige te zbirke, ki jo je pripravilo šest avtorjev, najbolj ponazarjajo vsebinsko usmerjenost in namen take izdaje. Za osnovnošolce smo doslej zelo pogrešali knjigo, ki bi načrtno predstavila pesnike in pisatelje tako, da bi bilo njihovo delo po izboru dojemljivo in dostopno učencem zadnjih razredov osemletke. Želeli smo si takega izbora, v katerem bi bila zajeta dela, ki zanimajo tudi mladega bralca. Skratka gre za poseben izbor leposlovnih besedil, ki govorijo tudi današnjemu mlademu človeku. Zbirka, ki je pravkar izšla, ima vse te značilnosti, zato bo dobrodošla učencem in učiteljem osnovnih šol, v resnici pa je primerna za bralce vseh starosti. Marsikaj, kar že pri sedanjem natisu najdemo v
Izbrani mladinski besedi, se da uporabiti tudi pri vzgoji predšolskih otrok, marsikaj, kar ponavadi na začetni srednji stopnji ne pride tako v poštev, postane kasneje pomembno.
Pomembno je tudi, da posamezna knjiga ne vsebuje le leposlovnih besedil, temveč ima na koncu še besedo o pisatelju, opombe, biografijo in bibliografijo. Tak enovit prijem, ki dopolnjuje leposlovni izbor, je nujen. Razumljivo je, da je celotno spremno besedilo primerno prav za uporabo v šoli. Pri besedi o pisatelju je praviloma težišče na literarnih delih, če je potrebno pa na interpretaciji ali tistih spremljajočih pojavih, ki pripomorejo, da postane delo razumljivejše. Življenjepis opozarja na najvažnejše pojave, pa tudi v opombah so najpotrebnejša pojasnila. Kazalo bi razmisliti, ali osnovnošolci ne bi potrebovali še več opomb k izrazom v jeziku in morebiti tudi k stilnim posebnostim. Bibliografija docela ustreza osnovnošolcem pa tudi učencem srednjih šol. Ker pa je celotna zbirka Izbrane mladinske besede le namenjena predvsem osnov-
nošolcem, bi kazalo razmisliti, ali ne bi bilo koristno, v naslednjih izdajah te zbirke poskrbeti tudi za didaktična vprašanja, metodološka napotila, skratka, za tiste pedagoške sestavine, ki omogočajo učencu, da sam razmišlja, poglobljeno preveri svojo razumevanje umetnine in si izoblikuje o njej svoje mnenje. Videti je, da se je uredniški odbor namenoma izognil poučevanju. Prav gotovo bi bilo mogoče s pedagoškim posluhom tudi didaktično-metodični del Sestaviti zanimivo in tako, da bi učenci delo poglobljeno dojemali ter si ob njem ostrili estetski čut.
Frana Erjavca je izbral in spremno besedo z opombami napisal Matjaž Kmecl. V izboru so poudarjeni leposlovje, živalski svet in potopis. Preudaren izbor predstavlja bistvene značilnosti Erjavčevega pisanja. Anton Slodnjak je uredil, izbral in napisal spremno besedo z opombami k mladinskim in drugim pesmim, ter k prozi Josipa Stritarja. Pesniški delež je izbran premišljeno, proza — npr. Zorin — pa je za osnovnošolce že kar težko branje. Spremna beseda in opombe bodo prav gotovo pripomogle k lažjemu razumeva-
nju. Ivana Cankarja je s črticami in povestjo predstavil France Bernik, ki je tudi prispeval spremno besedo in opombe. Zanimivo je npr. njegovo razmišljanje o Cankarjevi »mladinsko-sti«. Alenka Glazer je predstavila Župančičevo delo namenjeno otrokom, ob koncu pa se je posvetila vprašanju Župančičeve otroške lirike ter napisala opombe, biografijo, bibliografijo. Stanko Kotnik je predstavil Angela Cerkvenika z mladinskima povestma, ki pa sta bili v soglasju s pisateljem jezikovno in kompozicijsko nekoliko popravljeni. V spremni besedi se je Stanko Kotnik omejil na razlago obeh povesti A. Cerkvenika, nato sledijo opombe, bibliografija in življenjepis. Dela iz pripovedništva Miška Kranjca je izbral Franc Zadravec; in sicer predvsem besedila, ki odkrivajo pisateljevo otroštvo in njegovo mladinsko povest. Čeprav sam odličen poznavalec Kranjčevega dela, se je na koncu odločil za pogovor s pisateljem. Sledijo opombe, biografija in blibliografija. Knjige je opremila Irena Tršar preprosto, neposredno, kar šolsko ubrano s portretom, povsod enovito, skratka skladno z zamislijo zbirke.
IGOR GEDRIH
80 let Božidarja Jakca
Osemdeset let življenja in dela Božidarja Jakca zbuja izredno spoštovanje: zaradi dela in deleža, ki ga ima v slovenski kulturi. Ponavadi naletimo na oznako: slikar in grafik. Čeprav ta suhoparna in premalo zgovorna navedba drži, pa skriva v sebi tiste nezamenljive poteze, ki jih je Božidar Jakac že dolga desetletja zlival v svoja umetniška dela. Vse tisto bogastvo umetnin, ki je nastalo v ustvarjalnem razponu od študijskih let izpred šestdesetih let pa do danes.
Suhoparni podatki povedo, da se je Božidar Jakac rodil v Novem mestu, tu so potekala tudi njegova šolska leta. Z vpisom na akademijo v Pragi 1919 se začne tisto zorenje, ki ga da šola, zlasti pa lastna umetniška nadarjenost. Slikarstva se je učil pri J. Obrovvskem in F. Thieleju, grafike pri A. Bromseju, med študijem je večkrat potoval v Nemčijo. V teh letih ga je navdahnil ekspresionizem. Ni naključje, da je imel ob koncu študija v Pragil923 samostojno grafično razstavo. Po enoletnem
študiju v Parizu in po potovanju po Tuniziji se je vrnil v Ljubljano in več let poučeval na Poljanski gimnaziji. Med leti 1929-31 je potoval po ZDA, odmeve doživetij je skupaj s književnikom Miranom Jarcem imenitno predstavil v dveh knjigah Odmevi rdeče zemlje. Umetnik, ki je kot dijak spoznal L svetovno vojno, je z okupacijo 1941 spoznal usodno grožnjo malega naroda, se pridružil idejam OF in potem šel z ženo k partizanom. Na kočevskem zboru je bil izbran v plenum OF, sodeloval je, pri 2. zasedanju AVNOJ v Jajcu in portretiral Tita. Ves čas partizanskega življenja je Jakac iskal možnosti, da predstavi čas in obraze, z neverjetno energijo je ilustriral, ustvarjal grafike kljub temu, da ni bilo lahko za material. Po zmagi nad fašizmom 1945 se je lotil z drugimi obnove umetniških galerijskih ustanov in organizacije Akademije likovne umetnosti v Ljubljani kjer je postal njen prvi rektor in dolgoletni pedagog za grafično umetnost. Leta 1949 je postal redni član
Božidar Jakac: »Midva«, olje z razstavo akademika Jakca v Ljubljani, kjer je prikazan del njegovega opusa. Jedro razstave, kakor je postavljena, pa tudi po umetniški moči, so podobe njegove družine, kar nam izpričuje avtorjevo zasidranost ob sicer izjemno široki likovni angažiranosti v različnih okoljih. Realistična podoba »Midva«, nastala pred dobrimi štiridesetimi leti, je grajena klasično diagonalno. Na križišču diagonal je diskretno upodobljena paleta kot simbol slikarjeve posvečenosti poklicu; svetli ritem rok in obrazov jo obkroža in poudarja. Vsi deli slike so obravnavani enakovredno, vendar zaradi svetlih barv najbolj izstopajo roke in obraza. Njegov ima zamišljen, nemiren izraz ustvarjalca, njen pa izžareva vedrino, trdnost in vitalnost; enako v čvrsti drži počivajoče roke. Kot da je v tej kompoziciji nakazana vzajemnost in ustvarjalna povezanost obeh oseb za vsa leta, ki so sledila. Razstava bo odprta do 15. septembra. (T. S.)
SAZU. Tudi ko je zapustil pedagoško delo in zaživel bolj sproščeno kot upokojenec, ki je zavezan neustavljivemu umetniškemu delu, je vsa leta ostal živo navzoč v kulturi — tako kot vse življenje.
Za skopimi podatki se skriva živ utrip umetnika, ki je imel že od mladosti posluh za domače kulturne potrebe, hkrati pa je znal prisluhniti svetu. Razpoznaval je žlahtno tradicijo in poiskal svoj umetniški obraz ne glede na trenutne težnje v strujanjih časa. Znal je ceniti slikarja Vavpotiča, občudovati Jakopiča, čeprav je sam prešel svoje obdobje ekspresionizma in se s poetičnim realnim prikazovanjem sveta ustalil, je zvedavo sledil drugim umetnikom vse od sodobnikov pa do povsem mladih.
Čeprav ga poznamo kot slikarja olj in pastelov, pa nam je najbolj v zavesti kot grafik. Ni naključje, da je s komaj dokončano akademijo doživel razstavo grafik v praškem Rudolfinumu. Kot pedagog je veliko storil za razvoj grafične utnetnosti. In vmes so življenjske in umetniške postaje, ki jih zaznava občinstvo ponavadi z razstavami. Kdo bi naštel vse razstave Božidarja Jakca, doma, v drugih republikah, na tujem? Sorazmerno kratkemu obdobju ekspresionizma je sledila mnogo daljša doba poetičnega realizma, če poenostavimo gledanja na Jakčevo grafiko. Toda povsod je umetnik izrazit, nedvoumen, ne glede na slogovne premene mu je vedno v ospredju človek, pa narava v
svoji neizčrpni raznolikosti. 2 je ujeti čas NOB v dokufl1' tarno grafiko, znal je prisluh1 portretirancu v njegovi biti psihološki razpoznavnosti. ^ ujeti svojevrstnosti pokrajin^ kot fotografski odsev, mat1 kot vedrino doživetega. M® je umetnikova življenjska v« nepogrešljiva sestavina ne njegove vitalnosti, ampak 1 nerazdvojenega dela. Njeg1 grafike so postale klasični d< naše sodobne grafične kult1 Obvladujoč visoko tehniko i fičnih možnosti se nikoli ni W zadovoljiti zgolj s tehničnimi šitvami, te so mu bile le pot do povedi in vsebinske izrazno Ne glede na to, ali gre za m1 kalno barvitost grafike, za k jinsko razpoloženje, za por® za elemente dokumentarnosti' metaforo in nazore, ki vodi i lozofskemu razmišljanju, so h mnogi motivi in mnogovh izrazne možnosti. Ogromen ni Jakčevih grafik, slik, risb |£ študiozno obravnavo, ki lahk celoti odgovori na številna vf šanja. Ne kaže pozabiti njo! vega pedagoškega deleža, m v prvi vrsti tistega, ki je začrt* delom na akademiji, a ne k1 izpustiti gimnazijskega pouČ£ nja, ko je mnogim odprl oči umetnost, za doživljanje lep£ Zakaj lepemu je Jakac vs£ danes zvest z delom in dožK' njem. Ne le na likovnem podf ju. Če umetnik tudi pri osen11 setem letu nosi v sebi ustvarja iskro, je to gotovo znamenje' timističnega vitalizma.
IGOR GEDRIH
Mednarodni seminar slovenskega jezika
Gre pravzaprav za 15. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Potekal je v prvi polovici julija na ljubljanski univerzi Edvarda Kardelja, pripravila pa ga je pedagoško-znanstvena enota za slovanske jezike in književnosti. Seminar je že tradicionalen, predvsem pa pomemben. Letos se je zbralo okoli 120 seminari-stov, od tega jih je 25 iz zamejstva (brez tistih iz Porabja) in 10 iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. Zanimivo je vedeti, od kod so prišli tuji udeleženci, ki so zavzeto spremljali seminar, nekateri prvič, mnogi pa so bili na njem že večkrat. Pripotovali so iz Argentine, Avstralije, Avstrije, Belgije, ČSSR, Francije, Italije, Madžarske, NDR, ZRN, Nizozemske, Poljske, Romunije, ZSSR, Švedske, Velike Britanije, ZDA, Danske in Norveške.
Lektorati za slovenščino so potekali v treh razdelkih, v teh pa so bile skupine razdeljene po težavnostnih stopnjah. Lahko rečemo, da zajemajo lektorati za slovenščino vse, od tistega, ki ne zna prav nič slovensko pa do tistih, ki slovenščino dobro govorijo. Med temi je bilo kar 7 tujcev. Veliko naredijo sposobni lektorji, ki znajo — po pripovedi poslušalcev — z izkušnjo, znanjem in s predanostjo stroki premostiti težave, ki ovirajo tujce pri učenju našega jezika. Močno oporo najdejo seminaristi tudi v učbeniku Hermine Jug-Kranjčeve. Učbenik je sestavljen tako, da upošteva tujca, postopnost učenja in funkcionalno razmestitev. Do letošnjega maja so prodali 1000 izvodov tega učbenika! Od tujih udeležencev so trije, ki opravljajo lektorsko delo na svojih univerzah, in sicer Poljak iz Ka-towic, Američanka z univerze Berkeley in Slovak iz Bratislave. Udeležencem je na voljo tudi fo-nolaboratorij.
Poleg vsakodnevnih lektoratov za različno stopnjo so potekala predavanja o jeziku: Breda Pogorelec je obravnavala temo Slovenski jezik: jezikovna politika in praksa, Jože Toporišič je govoril o družbeni pogojenosti norm, Franc Jakopin o ruskih jezikovnih prvinah v slovenščini, Ada Vidovič-Muha o pridevniških zaimenskih besedah, Alenka Šivic-Dular o Urbanu Jarniku — jezikoslovcu in slo-varniku, Martina Orožen o jeziku učnih knjig v 19. stoletju. O literaturi so predavali: Matjaž Kmecl o problematiki slovenske proze 19. stoletja, Boris Paternu, o poglavju iz tipologije slovenske

vec o Cankarjevi pripove( prozi in Jože Koruza o eksp1 sionistični črtici Slavka Grm1 Ivan Cesar je podal struklj Balade o trobenti in oblaku' rila Kosmača, Helga Glušič obravnavala slovenski kfflP realistični roman v trides£ letih, Marjan Dolgan sodo^ slovensko pripovedno pf" med deskribcijo in alegofi Janko Čar pa Sodobno pesniš ustvarjalnost v severovzh^ Sloveniji. Za poznavanje slo',£ ske književnosti, ki je rasla kulturnih in družbenozgodo' skih razmer svojega časa in f štora, so pomembna tudi preč vanja o kulturi. O tem so li: Slavko Kremenšek o težnf v slovenski etnološki teorij' praksi v 20. stoletju, Primož* moniti o kulturnozgodovinski pomenu renesančnega huma11 zrna pri Slovencih, Tatjana B( gam pa je razložila arheološ prispevke k pojasnitvi stavbni razvoja Starega gradu nad ^ Ijem (v zvezi z ekskurzij1! Borut Loparnik je predstaj Pomen Marija Kogoja vslov£, ski glasbi, Tomaž Brejc pa dobne teorije umetnostne z|j dovine pri nas in v svetu. Ta A davanja so objavljena v posfj nem zborniku,'ki sta ga uref Breda Pogorelec in Ljubicami nivec. Tine Logar je podal vT sebnem tečaju pregled žgoč1 vine in dialektov slovenskega]], zika, Martina Orožen pa pregk zgodovine knjižnega jezin Udeležencem brez slavističf izobrazbe so bila namenja predavanja Vasilija Melika: formiranju slovenskega naroj od II. polovice 19. stoletja1 1918, posebej je treba orne11 predavanje Janka Prunka ■ aktualnosti Speransa, Ij le Vozlič pa je obravtpf slovensko književnost. Dv£ skrbno premišljenih ekskurzij nazorno dopolnilo mnogo tef kar so seminaristi slišali pri f davanjih. Tudi na ekskurziji' je izrazila organska povezan01 interdisciplinarnega pojmo' nja stroke.
Tisti, ki so se že udeležili s* venskega seminarja, se več' znova radi vračajo v Ljubija11 To pa pomeni veliko; skup' prizadevanje udeležencev in1’ ganizatorjev je bilo uspeš11; Brez pretiravanja lahko rečef da je postal ljubljanski seflii11: slovenskega jezika, literature’ kulture resničen most med ^ rodi.
I.	G.
Zlati jubilej učiteljice Nade
Na zahodnem delu obširnih kočevskih gozdov, med Loškim Potokom in Čabrom, se razprostira na nadmorski višini 800 m thagarška dolina. Na njenem skrajnem južnem delu je vas Trava, potem pa se svet strmo spušča v dolino reke Čabranke.
V Travo, od sveta tako odmaknjeno vas, je prišla leta 1929 učit in vzgajat otroke in odrasle mlada učiteljica, tovarišica Nada Vreček.
Rojena je bila v Škofji Loki. Se ko je bila otrok, je ostala brez staršev. V rojstnem mestu je končala tudi učiteljišče.
Verjetno je bila zelo presenečena, ko je prebrala na odločbi o namestitvi, da bo začela pot učiteljice in vzgojiteljice na osnovni šoli Trava, saj kraj zaradi odmaknjenosti ni bil znan. Prav gotovo pa si je tedaj ni mislila, da ^o tu njeno prvo in zadnje službeno mesto, da bo tu izčrpala svoje življenjske moči, darovala sebe kraju in ljudem.
šolski okoliš obsega pet vasi: Trava, Srednja vas, Podplanina, Pungert in Črni potok. Po letu 1931 so začeli nekateri prebitki Trave in Srednje vasi kazati drugačen obraz in odnos do učiteljice, trdeč, da so kočevski Nemci, čeprav pravih nemških družin tam ni bilo. Ti so se jeseni 1941 odselili na Krško polje-Mlada učiteljica Nada je vodila Proti njim oster boj za zmago slovenskega jezika vse dotlej, dokler niso odšli. Zato pa so jo imeli kočevski Nemci na seznamu tistih slovenskih kulturnih delavcev, ki bi jih ob prihodu nemške vojske v Kočevje obesili sredi mesta. To pa se jim ni posrečilo.
Tovarišica Nada je znala tako Vplivati na ljudi, da so bili odnosi med slovensko in kočevsko go-vorečimi krajani znosni.
Skoraj vseh petdeset let je učila sama na šoli, le nekaj let sta bili po dve učni moči. Število učencev je nihalo, največ 93 in najmanj sedaj — 9. Vseh petdeset let je učila celodnevno v kombiniranih oddelkih, po štiri ' razrede hkrati. Zadnja leta je njena šola celodnevna, saj ne spusti učencev domov, dokler ne znajo. Učiteljica Nada Vreček ni nikoli pomislila nase. Vojno je dočakala pripravljena. Potem ko so se nekatere družine jeseni 1941 odselile, se je narodnoosvobodilno gibanje hitro uveljavilo. Za kratek čas je dobila, na solo italijanskega učitelja. Ta pa ni imel poguma, da bi vztrajal sredi obširnih gozdov.
Julija 1942 je doživela učiteljica Nada prvi udarec. Pretila je nevarnost, da bo italijanski okupator spremenil šolo v svojo trdnjavo, če se mu bo posrečilo Ustanoviti na Travi svojo postojanko. To se je tudi zgodilo, zato so partizani Notranjskega odreda požgali šolo in cerkev. Nada je bila kot učiteljica čredno prizadeta. Gorje pa se je nad njenimi ljudmi, njenimi učenci še stopnjevalo. Padli so Prvi talci, njeni učenci so ostali sirote. Mnogi so romali v italijansko koncentracijsko taborišče na Rab, od koder se niso vrnili. Nada je morala tolažiti obupane m življenjsko preskušene mate-j'e> čeprav je sama trpela. Ob koncu septembra 1943 so se vrnili iz italijanskih koncentracijskih taborišč preživeli prebivalci sosednjih vasi, Starega in No-Vega kota, ki so bili internirani v Celoti zaradi splošnega sodelo-vanja v NOB. Nekatere družine so se naselile v izpraznjenih hišah na Travi. Tedaj se je učiteljica Nada pokazala resnično kot ve-uka osebnost, velik človek. Interniranim ženskam je razdelila svojo obleko, ko ni imela-več te, Pm je dala zadnjo liro. Pred seboj je imela sestradane okostnjake, otroke brez staršev. Nada Je videla, da je vojna vzela tem mladim bitjem otroštvo, mladost, starše, dom. In tako so se decembra 1943 zbrali v preprosti kmečki hiši preplašeni obrazi sestradanih otrok ter začeli partizansko šolo ob partizanski učiteljici Nadi. Skorajda m mogoče opisati razmer, v kakršnih so živeli Nada in njeni učenci, v kakršnih je delovala
njena partizanska šola. Gotovo pa je bil to najtežji čas njenega pedagoškega poslanstva.
Nada pa ni samo učila in bodrila. Bila je tudi v terenskem odboru OF. Organizirala je ženske, da so pletle nogavice in rokavice za partizane, z drugimi je skrbela za organizirano prehrano in nastanitev partizanskih enot. Delala je povsod, a to ni ostalo prikrito sovražniku. Tik pred osvoboditvijo bi jo skoraj umorili ustaši in četniki, ki so se umikali pred napredujočo partizansko vojsko. Bežala je pred njimi in se v vasi Lazeč skrila v greznico. Tako je šel mimo zadnji val in dočakala je svobodo.
Leta 1946 so jo zapustili prvi učenci iz partizanske šole. Odšli so v ribniško nižjo gimnazijo. In potem leto za letom do zdaj. Vsem rodovom je pomagala in vsakemu posamezniku, če je bil potreben pomoči. Nešteto vrat je odprla, da je dobila za svoje učence štipendijo, učno mesto, prostor v dijaškem domu. Spremljala jih je ves čas šolanja, in naprej v samostojno življenje. K njej se vračajo kakor k materi, čeprav že odrasli, s svojimi družinami, veseli in žalostni, po nauk in tolažbo.
Čeprav je »mati« vsem, pripada posebno mesto v njenem srcu učencem partizanske šole; v njihovih srcih si je ustvarila s svojim odnosom do njih in z nesebičnim delom trajen spomenik.
Učiteljica Nada ima neprecenljivo zaslugo, da so dobili ti odmaknjeni kraji leta 1946 avtobusno zvezo z Ljubljano in Kočev-
A


S


Zgodovinski odmev
slovenskega
samospeva
Nada Vreček
jem, v letu 1948 je prvič zagorela v teh krajih električna žarnica. Nadine poti niso bile zaman tudi ob želji, da dobi Trava novo šolsko poslopje. To je bilo dograjeno leta 1965. V letu 1972 je dobila Trava tudi telefon. Ob pomoči JLA gradijo vodovod in modernizirajo cesto.
Bila je vedno vsem za vse.
In kako gleda tovarišica Nada ob svojem zlatem jubileju učiteljevanja na prehojeno pot? Gotovo bi bila lahko izredno zadovoljna in ponosna, a je veliko preskromna. Verjeti pa ji moramo, kako strašno jo boli, ker mladost v njenih vaseh umira. Mladi so morali v svet za kruhom, a se ne vračajo. Hiše se praznijo, podirajo, šola je prazna. Delež, ki so ga dali domovini ti kraji in ljudje med NOB je tolikšen in tako pomemben, da bi morala današnja družba to upoštevati in poskrbeti, da bi se mlade družine vrnile domov, da bi se rodilo novo življenje, da bi se zopet napolnila tudi šola. To bi bila oddolžitev temu predelu naše domovine in najlepše darilo tov. Nadi za njeno plemenito življenjsko poslanstvo ob 50. obletnici prihajanja v učilnico med mladino.
Učiteljica Nada Vrečkova je prejela za svoje delo poleg drugih tale priznanja: Žagarjevo nagrado, nagrado prof. Jožeta Seška, priznanje »najdražji učitelj« RTV Beograd, srebrno priznanje OF Kočevje, red zasluge za narod.
Se veliko bi morali napisati o učiteljici, tov. Nadi Vreček, a vem, da jo mnogi prosvetni delavci poznajo kot neutrudljivo, mladostno in zagnano pri delu.
Ve naj, da jo resnično spoštujemo vsi, ki nam je bilo mogoče kdaj z njo delati in od nje sprejemati.
Želimo ji zdravja, še dosti moči in vedrine ter otrok v njenih vaseh, da bo imela še koga učiti.
HERMAN JANEŽ
Tik pred šolskimi počitnicami je v Ljubljani uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo o slovenskem romantičnem samospevu profesorica pedagoške akademije v Mariboru mag. Manca Špendal. Novo doktorico muzikologije smo polno delovne vneme srečali sredi dopusta. Pričakovali bi, da počiva, toda temu ni tako, saj je sredi snovanja in raziskovanja, ki ga namerava poleg svojega pedagoškega dela vztrajno nadaljevati.
Ni veliko ljudi, ki se ukvarjajo z muzikološko znanostjo, zato je še tembolj pomembno, dr. Špen-dalova, da ste odkrivali novo prav na tem področju. Ali nam lahko poveste, ko se že več let ukvarjate s tem, o čem govori vaše magistrsko delo in o čem disertacija?
Glasbeno preteklost Maribora sem začela raziskovati že 1955, ko sem diplomirala na takratnem zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo v Ljubljani. Že v diplomskem delu sem osvetlila slovensko glasbeno življenje v Mariboru v dobi čitalnice. Razprava je bila objavljena v Novih obzorjih. To me je' spodbudilo, da sem pripravila več člankov o mariborskem glasbenem življenju, o glasbenikih in skladateljih, ki so bili objavljeni v strokovnem tisku. V magistrski nalogi pa sem obdelala glasbene predstave na odru Mariborskega gledališča od 1785 do 1861; knjiga o tem pa je izšla 1975. V tem delu sem prikazala stilno usmeritev mariborskega gledališča v primerjavi z drugimi gledališči v takratni Avstriji, zlasti .z dogajanji v Ljubljani, Zagrebu, Celovcu, Gradcu in na Dunaju. Zaradi skopih virov se nisem mogla omejiti zgolj na glasbene predstave, temveč sem zajela hkrati zgodovino in topografijo gledališča ter občutno posegla tudi na literarno področje. To je bilo nujno zato, ker je bila pri delih, ki so jih predvajali v Mariboru, pogosteje poudarjeno na literarna ne pa glasbeno stran.
V zadnjem času sem razširila opazovanje v širši slovenski prostor in v doktorskem delu obravnavala Razvoj in značilnosti slovenskega romantičnega samospeva. To doslej v slovenski mu-zikološki literaturi ni bilo sistematično obdelano za nobeno obdobje. Samospev pa je imel od sredine 19. stoletja dalje poudarjeno vlogo in prav to razvojno pot sem poskusila orisati v svojem delu. Posebno pomembno je bilo v razvoju slovenskega samospeva ustvarjalno delo prvih dvajsetih let našega stoletja. Umetniški dosežki, ki se kažejo v tem času, še zlasti na področju slovenskega samospeva, pričajo o ponovni vključitvi slovenske glasbe v evropski okvir. Ti dosežki so se prav v tej kompozicijski vrsti približali (v nekaterih primerih pa tudi izenačili) z dosežki v drugih evropskih deželah v kompozicijskem, tehničnem in stilnem pogledu. Pomen in vlogo te glasbene oblike v razvoju slo-
venske glasbe poudarja prav to, da se je slovensko glasbeno ustvarjanje vrnilo v evropski okvir najprej na področju samospeva.
Vaše obsežno delo na področju glasbene zgodovine je nedvomno velik prispevek, ima pa tudi praktični pomen, saj ga uporabljajo tudi študentje, pa ne samo v glasbo usmerjeni, temveč tudi kot dopolnilno literaturo na katedri za tuje jezike v Mariboru. Pa vseeno: v čem je bistveni prispevek vašega dela k slovenski muzikologiji...
Bistveni prispevek mojega dela bodo opredelili vidnejši slovenski strokovnjaki — muzikologi po izidu tega dela. Sem pa že zdaj zadovoljna, da so mi disertacijo priznali kot pozitiven prispevek k slovenskim mizikolo-škim prizadevanjem.
In vaše delo na pedagoški akademiji v Mariboru? Z novimi prostori ste gotovo dobili dobre možnosti tudi za svoje delovanje in razvoj katedre za glasbo?
Z novimi prostori smo učitelji mariborske pedagoške akademije resnično dobili precej boljše možnosti za pedagoško dejavnost. Z zvišanjem učne obveznosti — tudi za raziskovalce — pa smo v neenakem položaju z drugimi visokošolskimi organizacijami. Poleg treh strokovnih predmetov, ki jih že vsa leta predavam na pedagoški akademiji, poučujem še četrti predmet. Tako bo odslej, če prištejem še različne druge obveznosti na šoli in zunaj nje, ostalo za raziskovalno delo le malo časa. Žal!
R. L.
Alojz Šonc
Pred nedavnim se je kolektiv Splošne srednje vojaške šole (Vojaške gimnazije) v Ljubljani poslovil od svojega upokojenega pedagoškega vodje.
Alojz Šonc je bil rojen v veliki uradniški družini 1. 1920 v Mirni peči pri Novem mestu. Njegova revolucionarna pot se je začela v prvem letu okupacije, ko se je vključil v NOB z vpisom v Osvobodilno fronto. Decembra 1941 so ga kot sedmošolca izključili iz novomeške gimnazije zaradi demonstracij proti okupatorju. Naslednje leto je bil interniran v Monigo Treviso. Po kapitulaciji Italije se je pridružil narodnoosvobodilni vojski. Iz brigadirja je napredoval v desetarja in vodnika, nato je dokončal oficirsko šolo pri glavnem štabu NOV in POS. Čeprav je imel zahtevne vojaške funkcije je bil hkrati tudi partizanski pesnik, bataljonski vojni poročevalec, šef odseka za propagando XII SNOUB, urednik kar dveh brigadnih listov (Svobodi naproti in Mladina dvanajste). Maja 1945 je pa prevzel funkcijo politkomisarja glavne pošte v Trstu.
Po osvoboditvi se je Šonc vpisal na slavistiko, nato ga je zami-
Prof. Ivan Andoljšek — 70-letnik
Rodil se je 18. septembra 1909 v Hrvači v Ribnici na Dolenjskem v kmečki družini.
Po maturi na učiteljišču v Ljubljani se je vpisal na filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1937. Potem je služboval kot učitelj osnovne šole na več šolah po Dolenjskem in na Kočevskem, dokler ga niso kot predmetnega učitelja zaposlili na meščanski šoli v Vojniku. Tik pred II. svetovno vojno je dobil delovno mesto v Novem mestu na tamkajšnji meščanski šoli, tedaj se je za stalno naselil v dolenjski metropoli. Okupacijo je moral preživljati dlje časa v internaciji v Trevisu in v Gonarsu v Italiji. Po osvoboditvi 1945 je po načrtih takratnega ministrstva za prosveto narodne vlade Slovenije, pomagal obnavljati šolstvo na Dolenjskem. Sodeloval je pri prosvetnem oddelku okrožnega odbora OF v Novem mestu, kot ravnatelj novomeške gimnazije je reorganiziral tamkajšnjo gimnazijo, v počitnicah 1948 in 1949 je predaval v dopolnilnih učiteljskih tečajih v Celju, po ustanovitvi učiteljišča v Novem mestu pa je vse do njegove ukinitve poučeval pedagoške predmete na tem zavodu. Vzgojil je veliko mladih prosvetnih delavcev, ki so zapolnili vrzeli, ki so nastale ob pomanjkanju učiteljev posebno na Dolenjskem. Po ukinitvi učiteljišča je bil več let ravnatelj Študijske knjižnice v Novem mestu, ki jo je dvignil na visoko raven. Kot uglednega pedagoškega delavca so ga povabili v Ljubljano, kjer je bil pedagoški svetovalec pri Zavodu SRS za strokovno izobraževanje, pri Zavodu SRS za šolstvo ter pri Zavodu za proučevanje izobraževanja odraslih. Posvetil se je predvsem problematiki izobraževanja odraslih, pripravil je učne načrte za osnovno izobraževanje in za večino delovodskih šol v Šloveniji. Na tem področju je ojrravil pri nas pionirsko delo.
Njegovo kulturnoprosvetno delo je bilo izredno uspešno. V Novem mestu je vodil pedagoški aktiv in bil med ustanovitelji pedagoškega društva, sodeloval je pri ustanovitvi sindikata prosvetnih delavcev in bil več let njegov predsednik, veliko je predaval v okviru Ljudske prosvete in pozneje Delavske univerze po Dolenjskem in tudi zunaj svojega ožjega delovnega območja, v šoli za starše, AFŽ ter za učiteljstvo v bližnji in daljni okolici, kot član plenuma republiške Žveze pedagoških društev pa je veliko naredil tudi v Ljubljani.
Obširno je bilo tudi njegovo publicistično delo. S strokovnimi članki je bogatil lokalni Dolenjski list v Novem mestu in tako
se poslavlja
tudi s pisano besedo širil med našimi ljudmi- pedagoške ideje. Njegove članke in razprave so objavljali tudi dnevniki, npr. Ljudska pravica, Večer in Delo, pa periodični časopisi, kot so Tedenska tribuna, Dolenjska prosveta, Mladi svet oziroma pozneje Otrok in družina. Štro-kovno gradivo je objavljal v pedagoških listih Informator zavoda SRS za strokovno izobraževanje in Sodobna pedagogika, in vsa leta sodeloval tudi pri Prosvetnem delavcu. Pisal je o šolski reformi, reformi učiteljišč, posebno vadnic, o uspešnem učenju, metodiki slovenskega jezika, o družinski vzgoji in izobraževanju odraslih, objavljal je različne ocene, jubilejne članke, osmrtnice in monografije o slovenskih šolnikih.
Napisal je tudi več daljših sestavkov. Na II. kongresu slovenskih pedagogov je imel jeseni 1950 na Bledu referat Psihološka analiza otrokovega opazovanja; raziskava je izšla 1951 v samostojni brošuri. Za učitelje tečajnike je že 1948 s sodelovanjem Farla Bačerja in Milana Dodiča, pripravil Kratek pregled slovenske književnosti, za dopolnilno izobraževanje učiteljstva je napisal 1973 Osnove didaktike, razprava Izobraževanje odraslih pa je izšla v knjigi Izbrana poglavja iz pedagogike 1964. To je naš prvi obsežnejši prikaz zgodovine izobraževanja odraslih v SFRJ in SRS, do leta 1963 in je hkrati pomemben dokument za zgodovino slovenske pedagogike do te dobe. Najob-širnejše Andoljškovo delo pa je njegova tridelna monografija Naš začetni bralni pouk in učbeniki zaoj, ki ga je izdala DDU Univerzum 1978 (nad 800 strani). V treh zajetnih knjigah je svojevrstno prikazal vse slovenske učbenike za pouk slovenskega jezika od Trubarja do leta 1945 in jih obdelal z zgodovinskega, pedagoškega in slavističnega vidika. Monografija je zbudila splošno pozornost naše kulturne javnosti in mu aprila 1979 prinesla tudi nagrado Kidričevega sklada. V tisku je še razprava Strokovno šolstvo na Slovenskem s posebnim ozirom na tehniško srednjo šolo v Ljubljani, ki obravnava pregled tega šolstva od začetkov do danes.
Andoljškova pot na slovenskem pedagoškem področju se je začela v mladinski psihologiji, končal pa jo je uspešno pri zgodovini slovenske pedagogike. Za svoje zaslužno delo je prejel več nagrad in priznanj, naslov pedagoškega svetnika, leta 1974 pa red zaslug za narod s srebrno zvezdo. Zaslužnemu slovenskemu pedagogu in znanstveniku želimo še veliko uspešnih let! ALBIN PODJAVORŠEK
kala pedagogika; kot štipendist se je podal na Hercnov pedagoški inštitut v SSSR. Vzporedno s študijem je predaval po srednjih šolah Sovjetske zveze o Jugoslaviji, toda že pred zloglasno resolucijo informbiroja je prišel v domovino z diplomo v žepu. Leta 1948 je postal profesor tolminskega učiteljišča.
Leta 1950 je prevzel službo pedagoga pri CK LMS, leto kasneje pa je sprejel profesuro na učiteljišču v Murski Soboti, kjer se je polno zaposlil kot družbenopolitični delavec. Postal je član mestnega komiteja, sekretar KPJ prosvetnih delavcev in predsednik častnega razsodišča ZRVS. Ker ga je pedagoško delo izredno veselilo, je v letih 1953 do 1955 opravljal delo ravnatelja prehodnega .mladinskega doma Ivanke Uranjekove v Dobrni, kjer je postal tudi sekretar KPJ občine Vojnik.
Življenjska pot ga je 1. 1960 zanesla v Novo mesto, kjer je postal direktor gimnazije v Stični. V tem obdobju je zavzeto delal v družbenopolitičnem življenju kot član občinskega komiteja ZKJ Grosuplje in predsednik Socialistične zveze v Ivančni Go-
rici.
Leta 1971 je postal Šonc direktor internata Vojaške gimnazije Franc Rozman-Stane v Ljubljani, hkrati pa je delal na številnih področjih kot politični funkcionar občine Šiška. Najpomembnejše zasluge ima kot predsednik komisije za vključevanje mladine v vojaške poklice pri občinski konferenci ZRVS in član podobne komisije mesta Ljubljane. V tem obdobju je posebno viden njegov prispevek za rast internata Vojaške gimnazije, ki so jo prav takrat gradili. Ko je bila stavba Vojaške gimnazije zgrajenaf je postal pomočnik direktorja in pedagoški vodja te ustanove. To delo je opravljal do upokojitve v letošnjem letu.
Pedagoški lik prof. Alojza Šonca je razodeval v vsakem trenutku človeka, ki se je kalil v težkih časih narodnoosvobodilnega boja — odtod njegova načelnost, ogorčen odpor proti vsem nepravilnostim in zvesto prijateljstvo do mladih ljudi, ki jih je vzgajal. Kolektiv Vojaške gimnazije, sedaj Splošne srednje vojaške šole, je z upokojitvijo Alojza Šonca izgubil dragocenega človeka.
V. M.
Nenavadni pogovori
20. 9. 1979 ob 16.00 na II. pr.
RAZLIKE V DOŽIVLJANJU SPOLNOSTI FANTOV IN DEKLET
Oddajo smo pripravili z doktorico Majdo Kuštrinovo, zaposleno v Inštitutu za načrtovanje družine. Praksa kaže, da je vprašanje, kakšne so razlike v doživljanju spolnosti fantov in deklet, težavno prav zato, ker pripisujemo spolnim razlikam vse preveč lastnosti, ki jih pridobijo mladi ljudje z vzgojo in z vplivi družbenega okolja. Oboje je še preveč zasidrano v tradicionalnem pojmovanju, po katerem je treba dekleta vzgajati drugače kot fante; po katerem je fantom dovoljeno marsikaj, kar dekletom strogo prepovedujemo, ker se zanje »ne spodobi« in tako naprej.
Objavljamo odlomek iz oddaje:
NAPOVED:
Vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, se glasi nekako takole: Ali in koliko se je ravnanje fantov in deklet že spremenilo in uskladilo s spremenjenimi družbenimi okoliščinami?
Veliko sprememb, ki jih lahko opazimo, že na prvi pogled kaže, da se je to ravnanje spremenilo v marsičem, v izbiri poklica so dekleta mnogo svobodnejša; najdemo jih tudi v izrazito »moških« poklicih. Izenačilo se je število deklet in fantov v srednjih šolah in na univerzah in tako naprej. O tem ni dvoma.
Bolj kot te — na prvi pogled vidne — razlike pa nas tokrat zanimajo spremembe na občutljivem področju odnosov med spoloma, kjer je po tradicionalnem pojmovanju moški tisti, ki osvaja (tudi z neko dovoljeno mero agresivnosti), ženska pa se omejuje na to, da se pusti ali ne pusti »osvojiti«. O teh spremembah smo se pogovarjali z doktorico Majdo Kuštrinovo, ki se na ljubljanskem Inštitutu za načrtovanje družine ukvarja s svetoval-
nim delom za mlade. Takole nam je odgovorila:
(POSNETEK: Na neko odprto anketno vprašanje so mladi v večini odgovarjali, da je moralno merilo spolne zveze prostovoljna in svobodna odločitev dveh mladih, da začneta spolno razmerje. Res je, da si pod to prostovoljno odločitvijo mladi ljudje v večini, in še posebno dekleta, predstavljajo medsebojno ljubezensko naklonjenost. Če pa pomislimo, da se pubertetno erotično doživljanje fantov razlikuje od tovrstnega doživljanja deklet, da je bilj izrazito namenjeno v spolnost in tudi brez čustvenih obveznosti in da mladi sploh radi zamenjujejo spolno privlačnost z ljubeznijo, potem taka stališča mladih niso brez nevarnosti. Nevarnost je v tem, da bi mladi vse bogastvo spolno-erotičnih odnosov skrčili zgolj na izživljanje spolnega nagona, predvsem fantje, ki so brez čustvenih obveznosti. Biološka akceleracija je močno posegla k nam in je med slovensko mladino zelo opazna. Najbolj vznemirljivo priznanje teh mladih ljudi, da ob začetku svojega seksualnega življenja niso' uporabljali nobenih zanesljivejših kontracepcijskih sredstev.
NAPOVED:
Kaj lahko razberemo iz tega odgovora?
Najprej nedvomno to, da so mladi načelno sprejeli posledice spremenjenih odnosov. Odgovori povedo, kaj imajo za moralno merilo spolne zveze. A že če stopimo korak naprej, bomo videli, da je to merilo nekoliko dvomljivo zaradi razlik v doživljanju mladih fantov in deklet. Svobodna in prostovoljna odločitev za spolne odnose med mladima človekoma predpostavlja tudi načtančno vednost obeh partnerjev o pomenu ravnanja enega ali drugega. Če se namreč dekle odloči »prostovoljno in svobodno« za spolne odnose zato, ker se je čustveno navezala na fanta in na tej čustveni nave-
zanosti gradi tudi svoje prihodnje odnose z njim, on pa se je — prav tako »prostovoljno in svobodno« — odločil za spolne odnose brez take čustvene navezanosti, potem eden ali drugi ali oba kršita prav tisto moralno merilo, ki ga načelno priznavata. Svobodno in prostovoljno se namreč lahko odločaš le o zadevah, katerih posledice so ti koli-
kor toliko jasne. Iz tega, kar je povedala doktorica Kuštrinova, pa sledi, da o takem poznavanju največkrat ne moremo govoriti. Predvsem zato ne, ker očitno še vedno velja kot pravica, da moški ne pokaže svojih pravih čustev. Prav zaradi tega smo naše osrednje vprašanje namenili razlikam med fanti in dekleti v doživljanju* spolnosti.
NIŽJA STOPNJA
7.	sept. M. Vogelnik: Mi vsi otroci sveta
14.	sept. J. Milčinski: Moje barvice so boljše
21.	sept. S. Rozman: Kruh, še prej pa njiva
SREDNJA STOPNJA 4. sept. Anton Ingolič
11. sept. Kako se je Marko srečal z durovo lestvico 18. sept. Šolstvo v srednjeveškem Dubrovniku VIŠJA STOPNJA 6. sept Makedonija I. del 13. sept. Uka Vašte 20. sept. Petrova gora NENAVADNI POGOVORI
20. sept. Razlike v doživljanju spolnosti — Marksistična obzorja 3. sept. Sindikalno vprašanje 10. sept. Sindikalno vprašanje
17. sept. Ljudskofrontno gibanje — Književnost jugoslovanskih narodov
8.	sept. Mladinska poezija v Bosni in Hercegovini
15.	sept. Ahmet Hromadžič
22.	sept. Poezija Bosne in Hercegovine
Marksistična obzorja
Z novim šolskim letom začenjamo cikel oddaj Marksistična obzorja, ki smo ga posvetili 60-letnici ZKJ. Pri obravnavi te tematike bomo upoštevali zgodovinske vire in teoretične zasnove tako v jugoslovanskem kot v mednarodnem delavskem gibanju in jo osvetlili z gledišča naše današnje družbenopolitične prakse.
V pričujočem zapisu objavljamo odlomek iz oddaje, ki jo je pripravil dr. France Kresal. Njen naslov je: Socialni položaj delavstva v Sloveniji med obema vojnama.
Prva svetovna vojna je povzročila velike gospodarskopoli-tične in splošne strukturne spremembe slovenskega gospodarstva. Pretežno agrarna in industrijsko nerazvita pokrajina je prišla iz industrijsko manj razvite Jugoslavije z bogato agrarno proizvodnjo. Take razmere so zahtevale preusmeritev slovenskega gospodarstva v razvoju industrije. Ta razvoj pa v letih stare Jugoslavije ni bil zadosten; tega niso bile krive samo posledice ekonomske narave, marveč tudi politične razmere.
Strahovita inflacija povojnih let in neugodna menjava kron ob uvedbi dinarske valute je hudo. prizadela najširši krog prebivalstva, ki je bil brez premoženja, predvsem delavstvo. Davčna bremena so bila huda in nepravično porazdeljena. Visoki so bili zlasti posredni davki (trošarine, monopol, takse).
Kvalifikacijska struktura delavstva je bila neugodna; okrog 86 odstotkov delavcev je bilo nekvalificiranih in polkvalifici-ranih. Še bolj neugodna je bila kvalifikacijska struktura ženske delovne sile, ki se je v industriji čedalje bolj uveljavljala; leta
1919 sp ženske sestavljale 18 odstotkov vseh zaposlenih ,v Sloveniji, leta 1925 pa že čez 50 odstotkov in v letih gospodarske krize 39 odstotkov.
Poznanje splošnih gospodarskih razmer in industrijskega razvoja je nujno za razumevanje in vrednotenje zgodovine delavskega gibanja. Za usmernike bomo navedli samo nekaj splošnih ugotovitev iz gospodarskega razvoja in industrializacije Slovenije v letih med svetovnima vojnama.
Delež kmečkega prebivalstva je bil v Sloveniji kljub razvoju industrije in drugih gospodarskih dejavnosti še vedno največji, je pa nazadoval. Med kmečkim prebivalstvom so bile še velikanske rezerve delovne sile, ker so v Sloveniji prevladovala majhna in zato pasivna kmetijska posestva; 57 odstotkov vseh kmetijskih gospodarstev z okrog 90.000 družinami je imelo manj kot 5 ha zemlje, 30.000 kmečkih družin je bilo nesamostojnih, brez svoje zemlje, od tega je bilo okrog 15.000 viničarskih družin. Veliko posestev se je zadolževalo, deloma zaradi hudih davčnih bremen deloma zaradi drugih izplačil in obveznosti. Teh dolgov pozneje niso mogli vrniti, ker je po deflacijski krizi začelo primanjkovati denarja in so se cene kmetijskih pridelkov znižale. V letih velike gospodarske krize je bilo zato okrog 42.000 slovenskih kmetij prezadolženih, veliko jih je šlo na boben, nekaj pa jih je rešila uredba o zaščiti kmečkih dolgov. Vse to je pomenilo po eni strani veliko rezervo delovne sile razvijajoči se industriji v Sloveniji, po drugi strani pa možnost zavezništva delavskega gibanja med kmečkim prebivalstvom.
Pripadniki obmejnih enot proslavljajo letos petintrideseto obletnico ustanovitve. V teh letih so naše obmejne enote dosegle lepe uspehe pri varovanju državne meje — glede na bojno pripravljenost, visoko moralnopolitično stanje, socialistično zavest in enotnost. Tudi z ljudmi v obmejnih krajih so uspešno sodelovali. Pri vsem tem so imeli pomembno vlogo ZKJ in ZSMJ, vojaški kolektivi in drugi dejavniki, ki vplivajo na zavest naših obmejnih enot.
Osrednja proslava dneva graničarjev je bila 15. avgusta na karavli Rateče.
Vzornemu vojaškemu kolektivu, ki dela na naši tromeji Itali-
je, Avstrije in Jugoslavije na vi šini 1280 m ob izviru Save, go renjski obmejni enoti karavl Rateče je bil dodeljen častr naziv Edvard Kardelj-Krištc Bevc. Visoko priznanje kolek tivu za prizadevno delo je hkra priznanje vsem graničarjem J« goslavije, še posebej pripadni kom in graničarjem ljubljar skega armadnega območja.
Na slovesnosti, ki so se je ude ležili številni ugledni gostje naš republike in visoke vojašk osebnosti, je general-polkovn Franc Tavčar odkril doprsni k tovariša Kardelja, ki je delo aki demskega slikarja Zdenka Kal na.
Vzorni kolektiv te karavle
Visoko priznanje
karavli Rateče
Ob prazniku graničarjev na slovesnosti pri na novo imenovani karavli Edvard Kardelj-Krištof Bevc.
} Z	.J. i .	•	/ .	* •'	> >	* >	*
-.. m
u~
pogosto obiskoval Edvard Kardelj, prav na tem kraju, so se stekala sporočila graničarjev in povezovala čuvarje naših meja od Triglava pa do Vardarja. Prav zaradi vsega tega so se odločili, da bodo karavlo Rateče poimenovali po velikanu naše revolucije Edvardu Kardelju. Priznanje je navdušilo graničarje in vso mladino obmejnih slovenskih občin, ki je dodala še svojo simboliko: tudi ob tej priložnosti so graničarji prenašali obmejne pozdrave po graničarskih poteh Slovenije, od planin pa vse do morja. In spet so se pozdravi srečali na tej karavli pod Triglavom. Pozdrave braniteljev naših meja
so prenašali graničarji petnajst dni po stezah od karavle do karavle. Prvi pozdravi so prispeli prav tedaj, ko so slavnostno razglasili imenovanje. Pozdravi so hkrati obljuba vseh mladih graničarjev, ki so ponosni na ime in delo heroja Edvarda Kardelja, da bodo še nadalje odločno varovali mir na naših mejah.
Potem, ko je general-polkov-nik Franc Tavčar-Rok predal povelje komandirju karavle Dragu Hrobatu, so odprli spominsko sobo tovariša Kardelja. Zbrani graničarji so na slovesnosti poslali brzo javko maršalu Josipu Brozu Titu.
Kdo bo naš razrednik ?
Ena izmed pomembnih nalog Jsakega učnega zbora ob začetku ^Iškega leta je tudi določanje prednikov. Znano je, da pra-v'lna uglašenost med učenci, ra-^redno skupnostjo in razredni-*°ni, veliko pripomore k uspešnemu učenju in delu. Prav zato je Pravilna razporeditev razrednikov zelo odgovorna naloga. Kdo b° razrednik? Učenci pričakujmo to odločitev z velikim zanikanjem, s strahom, veseljem pa *udi z negotovostjo.
Zadnji dan pouka, to je v po-?edeljek, 25. junija 1979, je pri-?el v pisarno ravnatelja osnovne 5ole v Vitanju odbor razredne skupnosti 5. a oddelka. Predsed-kk razredne skupnosti je rekel: ‘Tovariš ravnatelj, želimo, da bi kla v prihodnjem šolskem letu [Jaša razredničarka tovarišica lončka.«
*Kdo to želi?« je vprašal ravnatelj.
*Vsa razredna skupnost,« so Ogovorili učenci. »> Imeli smo se-stanek, na katerem smo se o tem P°govorili in zdaj vas kot člani °dbora skupnosti sprašujemo, če to dovolite.«
.»Ponavadi določamo razred-kke ob začetku šolskega leta, ko Padejo tudi novi učitelji,« je od-§°yoril ravnatelj, »vendar bomo vašo željo upoštevali. Vprašati Pa morate še tovarišico Tončko, Ce sprejme razredništvo v vašem Razredu.« »Tudi to bomo stori-so rekli učenci in odšli.
Tak je bil pogovor med odbo-r°m razredne skupnosti 5. a ?ddelka in ravnateljem osnovne s°le v Vitanju. Učenci 5. razreda
so vedeli, da bodo naslednje leto imeli novega razrednika, ker bodo imeli predmetni pouk v celoti in jih ne bo več imela učiteljica razrednega pouka, ki je bila v 5. razredu njihova razredničarka in je učila tudi večino predmetov.
Ravnatelj se je nad tem obiskom zamislil. Na eni strani je tak »podvig« dokaz velike samoupravne zavesti in organiziranosti, ki so jo tako pokazali učenci, po zakonu o osnovni šoli pa imajo učenci pravico izražati svoje želje le, kadar gre za delo, organizacijo, izvajanje učnega načrta itd. Strokovni organi morajo te želje obravnavati in nanje jasno odgovoriti. Na drugi strani pa je taka želja veliko priznanje za učiteljico Tončko, ki bi jo radi za svojo razredničarko. Tovarišica Tončka je bila v preteklem šolskem letu razredničarka v 8. razredu, a ti učenci so osnovno šolo zapustili. V tem šolskem letu bo prevzela drug razred.
Zamisliti pa se je treba še o nečem. Če imajo učenci pravico izraziti željo, kdo naj bi bil njihov razrednik, lahko prav tako povedo, če kakega razrednika nočejo. Kako ravnati v takih primerih, je razmišljal ravnatelj. Kako bi se počutil učitelj, ki bi bil odklonjen? Kakšni odnosi bi nastali, če bi kljub temu razredništvo moral prevzeti, ker drugi učitelji že imajo svoje obveznosti. Razmišljajmo o tem, saj se tako vprašanja pojavljajo ob začetku vsakega šolskega leta v vseh šolah. FRANJO MAROŠEK
Ne pozabimo na pravila lepega vedenja
Ne samo mladina, tudi mi smo 5e že kar malo naveličali poslu-sati očitke, o tem, kako nevzgo-Jena je današnja mladina, koliko l^anj smo bili predrzni mi v svo-J'« mladih letih, koliko lepše smo *e vedli, spoštovali starejše itn. °rez konca in kraja.
Poglejmo še drugo plat meda-Je: Kdo vzgaja te, ki se tako slabo vedejo, ali vedo, kako je Prav, ali jim povemo, katere be-Sede so grde.
Izkušnje povedo, da učenci sPloh ne poznajo številnih zapi-sanih in nenapisanih pravil o lePem vedenju, medsebojnih 0(Jnosih, o ravnanju v družbi, tovariši.
Zato predlagam, naj bi v učni načrt družbeno moralne vzgoje a** 1 11 pa med razprave pri razrednih atah uvrstili, tudi poglavja iz fnjige o lepem vedenju. Ob °ncu razrednih ur ali ur druž-enornoralne vzgoje odmerimo aaet minut za obravnavo poglavji npr. o predstavljanju, poz-favljanju, vedenju v gledališču, [au, na obisku, na cesti, za mizo, °Pdarovanju itn.
Zelo zanimivo je, če začnemo P°glavje o lepem vedenju s po-fagom v zgodovino. Učenci si ..°do pravila laže zapomnili, če Jlnj bomo prej pripovedovali o . ^danjih šegah in običajih. Prav je> če poudarimo, da je vse, kar ^amo, v naši notranjosti in zu-j^ajosti »skrita dediščina dav-Jn«, kot pravi naš Župančič, ^sak običaj ima svojo zgodovi-
7~ Rokujemo se zato, ker je as davni prednik v prazgodovini P°kazal prazno roko tistemu, s aterim se je želel spoprijateljiti. t Ne pozabimo na odnos, ki °a je potrdil čas viteštva: Mlajši r~ starejši, moški — ženska, šib-*e]ši __ močnejši. Vedno moški P°zdravi žensko, se ji predstavi, J' °dstopi prostor ... itd. p ~~ Kako sprejmemo gosta? ,0rnislimo na star slovanski obi-al gosta so sprejeli s soljo in Juhom. Če je pripadnik nekega PJetriena dobil kruh in sol za do-, r°došlico, je to zanj pomenilo ajno prijateljstvo. Ne pozabili °' da so bili naši predniki miro-J bno in gostoljubno ljudstvo! ^ Kako dajemo ali spreje-darila?
Ze v davnini si je naš prednik z tilom poskušal pridobiti prija-ja, se odkupiti sovražniku ali m Pr'kupiti bogovom. Vsako da-o 'tna svojo govorico — utrjuje Jateljske vezi, prosi za naklo-
njenost.
Darilo naj bo skromno (sočasno pomeni tudi obveznost — obdarovanec se mora ob priliki zanj oddolžiti) in iz pristnega materiala (ne kič, ker je lažniv: plastična vaza z marmornatim vzorcem je »lažniva«),
— Ko darujemo rože, pazimo na barvo! Predvsem pri belih rožah imejipo posluh — ne nosimo jih v bolnišnico. Zelo lepi so šopki, ki imajo svoj značaj: poljski, gozdni, planinski, travniški, kranjski šopek, vsak od njih ima svojevrsten čar. Mimogrede vprašajmo učence, če morda kdo ve, iz kakšnih rož je slovenski narodni šopek. Le malo odgovorov bomo dobili. Spomnimo jih na narodno pesem — »nageljček, roženkravt, rožmarin, iz tega ti pušeljc nar’dim«.
~ — Darila ob posebnih prilikah:
Novorojenčku bomo po starem sloanskem običaju prinesli pletenko kruha—praznični kruh naših prednikov. Mlademu bitju želimo sv tem blagostanje. Star običaj je tudi, da mu prinesemo veliko leseno žlico, saj so prišla k hiši nova usta.
Mislim, da ni prav, če naši otroci ob koncu obveznega šolanja ne vedo, da je treba potegniti roke iz žepa, kadar pozdraviš, da greš v kinu v vrsti na svoj sedež tako, da si obrnjen proti gledalcem, da moški običajno hodi na levi strani ženske, da ji v avtobusu odstopi sedež...
Naj končam. Iz izkušnje vem, kako malo poznajo učenci pravila lepega vedenja. To, kar se zdi nam, odraslim najbolj vsakdanje in samo po sebi umevno, je zanje povsem novo. Včasih ob napotkih o lepem vedenju planejo v smeh kot ob novi smešnici, nazadnje pa z odobravanjem sprejmejo novo spoznanje.
Prav je, da učence opozorimo, kako zelo je poznavanje pravil o lepem vedenju potrebno za samozavesten in sproščen nastop v družbi.
Za naš uspeh v življenju ni pomemben le poklic. Potrebni so tudi uglajenost, obzirnost in občutek za mero.
Če se nam bo posrečilo, da bomo učencu privzgojili kar največ najboljših človeških lastnosti, bomo storili zanj in za nas vse in mnogo več, kot pa če ga bomo naučili nekaj več nepravilnih glagolov, dodatno formulo ali natančno letnico.
DUŠICA KUNAVER
Vabilo
Delavd Osnovne šole TOZD »Savo Kladnik« Sevnica vabimo vse nekdanje prosvetne in druge delavce na slovesno odprtje podružnične šole Studenec ob stoletnici obstoja.
Krajevni praznik in jubilej bomo praznovali v nedeljo, 23. 9.1979 ob 10. uri na Studencu.
Zavod SR Slovenije za mednarodno znanstveno, tehnično in prosvet-no-kulturno sodelovanje, Ljubljana, Parmova 33
RAZPISUJE
štipendije tujih vlad, na osnovi meddržavnih programov prosvetno-kulturnega sodelovanja, za udeležbo na poletnih tečajih za učitelje in profesorje, ki poučujejo tuje jezike na osnovnih in srednjih šolah:
1.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju francoskega jezika v Belgiji
2.	5 štipendij za udeležbo na poletnem tečaju angleškega jezika v Veliki Britaniji
3.	2 štipendiji za udeležbo na poletnem tečaju češkega jezika v Brnu
4.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju češkega jezika v Pragi
5.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju slovaškega jezika v Bratislavi
6.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju danskega jezika na Danskem
7.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju finskega jezika na Finskem
8.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju francoskega jezika v Franciji za univerzitetne profesorje ali asistente
9.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju francoskega jezika v Sevresu (januar 1980)
10.	2 štipendiji za udeležbo na poletnem tečaju francoskega jezika v Besan^onu
11.	2 štipendiji za udeležbo na poletnem tečaju francoskega jezika v Grenoblu
12.	3 štipendije za udeležbo na poletnem tečaju francoskega jezika v Dijonu za študente
13.	3 štipendije fondadje CINI za udeležbo na poletnem tečaju italijanskega jezika za študente
14.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju italijanskega jezika v Perugi
15.	2 štipendiji za udeležbo na poletnem tečaju madžarskega jezika v Debrecenu
16.	8 štipendij za udeležbo na poletnem tečaju nemškega jezika v Leipzigu, Nemška demokratična republika
17.	10 štipendij za udeležbo na poletnem tečaju nemškega jezika za študente v ZR Nemčiji
18.	4 štipendije za udeležbo na poletnem tečaju nemškega jezika za germaniste v ZR Nemčiji
19.	3 štipendije za udeležbo na poletnem tečaju nemškega jezika za negermaniste v ZR Nemčiji
20.	2 štipendiji za udeležbo na poletnem tečaju poljskega jezika na Poljskem
21.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju portugalskega jezika na Portugalskem
22.	2 štipendiji za udeležbo na poletnem tečaju ruskega jezika v Sovjetski zveži
23._štipendijo za udeležbo na višjem tečaju ruskega jezika v Sovjetski ____zvezi
24.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju španskega jezika v Španiji
25.	2 štipendiji za udeležbo na poletnem tečaju švedskega jezika na Švedskem ter
26.	štipendijo za udeležbo na tečaju mednarodnega prava v Haagu na Nizozemskem
Kandidati naj pošljejo prošnje za udeležbo na navedenih tečajih na naslov: Zavod SR Slovenije za mednarodno znanstveno, tehnično in prosvetno-kulturno sodelovanje, Ljubljana, Parmova 33, najkasneje do 25. oktobra 1979.
Prošnji, ki mora vsebovati natančen naslov kandidata, je treba priložiti:
1.	življenjepis
2.	priporočilo šole, oziroma univerzitetnega profesorja
3.	fotokopijo diplome
Kandidati morajo sami plačati potne stroške.
Obremenjevanje
nadarjenih
Razumljivo je, da pri šolskem in zunanješolskem delu vsi učenci ne dosežejo enakih uspehov. Uspeh je odvisen sicer največ od dela, veliko pa vplivajo tudi sposobnosti vsakega učenca. Lahko se na primer zgodi, da je kak učenec izredno uspešen, ne samo pri več predmetih, temveč tudi v številnih dejavnostih v pionirski in mladinski organizaciji.
Ker se želi šola v celoti ali v posameznih predmetih izkazati v javnosti, učitelji pa predstaviti svoje delo in dosežke, največkrat prav te uspešne učence spodbujajo, naj sodelujejo na tekmovanjih med posamezniki ali ekipami, na prireditvah in manifestacijah. Lahko se zgodi, da isti učenec, zato ker je uspešen in se zanima za mnogo področij, zastopa oddelek, razred ali šolo na tekmovanju tujega jezika, geografije, zgodovine in matematike; je član košarkarskega moštva, poje v zboru in sodeluje pri vajah za recital.
V vseh teh dejavnostih je enako uspešen in povsod sodeluje rad. Videti je, kot da je nenadomestljiv. Kdaj je treba njegovo angažiranost omejiti?
Če upoštevamo interese šole in posameznih učiteljev, lahko rečemo: Naj nastopa, dokler mora in hoče.
To pot bomo raje spregovorili o takih zadevah z vzgojnega vidika.
Prireditve in tekmovanja v občinah, mestu in drugod organiziramo v glavnem zato, da bi lahko vsi učenci pokazali, koliko zmo-
rejo in hkrati s tem predstavili delo šole. Poleg te značilnosti je pomembno tudi to, koliko učencev sodeluje—torej množičnost. Naše šole še vedno nimajo takih možnosti, da bi se lahko vsi mladi zbirali v prostem času ob različnih dejavnostih, pri dodatnem pouku ali v klubih pionirske ali mladinske organizacije. Te dejavnosti niso le izobraževalne, temveč tudi vzgojne. Sodelovanje v njih vpliva na razvoj številnih osebnih in družbenih vrlin: solidarnost, družabnost, vztrajnost, samokritičnost.
Delo v organizacijah, ki združujejo mlade, omogoča skupno delovanje v številnih dejavnostih in s tem tudi v razvoju samoupravnih odnosov.
To pa je hkrati že odgovor na vprašanje, zakaj je uspeh večji, če se pojavi na nekaterih manifestacijah 50 učencev s poprečnimi uspehi kot 10 učencev z vrhunskimi.
Dogaja se, da posamezen učitelj predlaga in odloča, kdo izmed učencev bo sodeloval na prireditvah in tekmovanjih. To omogoča, da si vsak učitelj pripravlja svoj program in »svoje« učence, zelo pozno pa ugotovi, da so nekateri učenci »zavzeti« kar na več področjih. To se ne bi zgodilo, če bi o tem odločale razredne skupnosti učencev ali razredni sveti učiteljev. Za učence in učitelje je torej enako pomembno, da se spoštuje načelo: Pomembno je sodelovati, a ne samo zmagati. Tudi najuspešnejši pionirji ali člani mladinske organizacije naj bi sodelovali največ v dveh dejavnostih.
Vedno dviga roko
Ponavadi pri ponavljanju gradiva ali pri vajah postavljamo vprašanja vsem učencem v razredu, nato pa čakamo na odgovor. Marsikdo spodbuja učence, naj bodo dejavni in se naj javijo za odgovor. Če želijo biti vprašani, naj dvignejo roko.
Nekateri učenci se vedno javljajo, radi bi odgovorili na vsako vprašanje; tako dokazujejo svojo dejavnost in znanje. Take učence imate najbrž tudi vi, toda med njimi je prav gotovo kakšen, ki dviga roko, če zna ali ne. To ste že večkrat ugotovili in prav zato ga velikokrat sploh ne upoštevate. Ni mu nerodno, vztrajno vam sporoča, da zna. Morda ste se nanj navadili in mu ne posvečate dovolj pozornosti ali pa vas ta njegov odnos jezi in menite, da bo treba nekaj storiti.
Zakaj se nenehno javlja? Vzroki za to so lahko različni. Navedimo le najpogostejše:
— Želja, da bo med tistimi, ki se postavljajo s svojim znanjem in dejavnostjo. Njegove skromnejše možnosti mu ne omogočajo, da bi se uvrstil med boljše učence, in tako, čeprav le včasih, da vedeti sošolcem, da je vsaj nekje med prvimi;
— Rad bi zbudil učiteljevo pozornost. Ker ve, da se vsaj za kratek čas vaš pogled zaustavi na tistih, ki so dvignili roke, deloma vsaj tako zadosti tej svoji potrebi. S tem ko dviga roko, želi da bi izgovorili njegovo ime, ga vsaj za trenutek poslušali, se z njim pozabavali ne glede na to ali ste ali niste zadovoljni z njegovimi odgovori.
— Učenec ne more pravilno oceniti svojega znanja, ne ve, kateri odgovor je pravilen, meni, da je tako kot misli in občuti on. Pravilni odgovori, ki jih povedo
drugi, se mu zdijo znani in zdi se mu, da bi lahko tako odgovoril tudi on.
— Dviganje roke je pogosto tudi način, da se učenec nekoliko sprosti, spremeni položaj med sedenjem, da morebiti vstane, se sprehodi do table in si s tem olajša dolgotrajno sedenje, ki ga tako težko prenaša. S tem ne želi komu krasti časa s svojimi pogosto napačnimi odgovori, temvei si na bolj dinamičen način krajša čas.
— Morda pa z dvignjeno roko hote goljufa učitelja, da bi prikril, svoje neznanje, saj učitelj pogosto pravi o tistih, ki ne dvigajo rok, da »nič ne mislijo«. Taki učenci vnaprej vedo, da bo njihov odgovor napačen, in če jih po naključju pokličete, rečejo, da niso dvignili roke zato-, da bi bili vprašani. Hoteli so se počesati po glavi ali pa najdejo kak drug izgovor.
Že če pogledamo samo te razloge, lahko ugotovimo, kako napak bi bilo, če bi vedno ravnali enako. Zato je treba najprej spoznati vzroke, zakaj učenec nenehno dviga roko in ugotoviti to za vsakega posebej potem pa se šele odločiti, kako bomo ravnali. Eden izmed dobrih ukrepov je na primer ta, da posvetite učencu nekoliko več pozornosti, mu dopustite, da se izkaže glede na svoje zmožnosti ali pa si če vas ne moti — z dviganjem roke še nadalje lajša težavno mirovanje v klopi.
Vse to je boljše kot pa če ga javno opominjate, naj ne dviga roke, omalovažujete njegove odgovore ali pa poudarjate, da s svojim javljanjem krade dragoceni čas sošolcem.
DR. LJUBICA PRODANOVIČ
Nadomestilo za topli obrok
VPRAŠANJE:
Prosvetna delavka J.K. iz D. sprašuje, ali ji kot delovnemu invalidu s polovičnim delovnim časom pripada tudi obrok ali celotno ali samo polovično nadomestilo.
ODGOVOR:
Pred časom smo na podobno vprašanje že odgovorili. Ponovno menimo da pripada taki delavki celotno nadomestilo. Delovni invalidi uživajo po zakonu o delovnih razmetjih posebno varstvo. Glede na to, da je topli obrok oblika varstva delavca pri delu, je normalno, da pripada tudi delavcu s krajšim delovnim časom.
Nadomešča-
nje
VPRAŠANJE:
Učiteljice v celodnevni osnovni šoli so tedensko delale do 27 ur z učenci 1,—4. razreda, poleg tega pa še popravljale šol-
ske naloge, vodile razredništvo, se udeleževale govorilnih ur, sestankov učiteljskega zbora itd., tako da so dosegale 42-urni delovni teden. Ko je ena izmed učiteljic odšla na porodniški dopust, so si razdelile še njeno delo. Ker je bilo zelo veliko ur, so tedaj ko je bilo mogoče, združile po dva oddelka kot na primer med kosilom, ob prostem času itd., ure pouka in drugih aktivnosti pa so si med seboj razdelile. Tako sedaj delajo z učenci od 29'do 31 ur tedensko. Za ta povečan obseg dela, kakor tudi za večjo težavnost pa ne prejemajo nikakršnega plačila. Prav tako ne prejemajo plačila v primeru, če še kakšna od učiteljic ne pride na delo, čeprav jo nadomeščajo in pouk nemoteno poteka.
ODGOVOR:
Zakon o delovnih razmerjih določa, da je prispevek delavca k
delu odvisen od količine in kakovosti dela. Pri tem je treba upoštevati zlasti obseg in zahtevnost dela, kakovost delovnih dosežkov, uspešnost pri uporabi delovnih sredstev, pri delu dosežene prihranke, izrabo delovnega časa, odgovornosti pri delu in razmere, v katerih delavec dela.
Osnove in merila za delitev sredstev za osebne dohodke določajo delavci s splošnim aktom tako, da zagotavljajo, da se delavčev osebni dohodek ugotavlja na temelju rezultatov njegovega dela in njegovega osebnega prispevka.
Zakon je jasen. Če delavke začasno, poleg svojih delovnih nalog opravljajo delovne naloge odsotne delavke, imajo pravico deliti tudi osebni dohodek za dodatno opravljene delovne naloge-

— je tekoče sintetično sredstvo za strojno čiščenje in nego talnih oblog iz PVC plastike, linoleja, keramike, klinkerja, betona itd.
HOO
— je tekoče sintetično sredstvo za strojno čiščenje vseh vrst mehkih talnih oblog.
Prednosti NOVIH IZDELKOV
1
ELEKTROTEHNAnsdo
trgovsko, izvozno, uvozno in proizvodno podjetje
61001 LJUBLJANA, Titova c.51
telefon:(061) 320 241; telex:31184 YU ETEHNA
Prejeli smo
Pri nas tako, kako pa drugod?
Po številnih razpravah o reformi šolstva želim opozoriti še na probleme posebnega šolstva, o katerem zadnje čase v našem časopisu ni bilo skoraj nič napisanega. Rada bi povedala, le nekaj misli, ki se mi porajajo ob delu. Veliko je bilo storjenega za posebno šolstvo doslej, še več bo treba narediti v prihodnje.
Pokazalo se je, da smo šli pri ustanavljanju oddelkov posebnih šol preveč v širino, da smo zajeli preveč učencev tudi tam, kjer ni bilo nujno. Novejše usmeritve zahtevajo, naj ostanejo v rednih oddelkih osnovne šole lažje prizadeti učenci, tako imenovani mejni primeri, učenci s specifičnimi motnjami (v govornem izražanju, branju, začetnem pisanju, z motnjami motorike, orientacije, prilagajanja...), tisti, pri katerih je bila socialna indikacija vzrok otrokovim težavam (ko okolje ni spodbujalo razvoja, ko otrok ni bil v vzgojno-varstveni ustanovi) in učenci, ki na splošno počasneje dozorevajo. Jasno je, da taki učenci v osnovni šoli še vedno doživljajo neuspehe, stiske, šole pa merila tolikanj znižujejo, da so učni uspehi kljub temu 100-odstotni. Prav je, da ostanejo ti učenci v rednih oddelkih, kjer je inteligenčna raven višja, kjer poučujejo strokovno usposobljeni predmetni učitelji, kjer je razredni kolektiv pestrejši, socializacija močnejša in razmere normalne. Več bodo pridobili in laže se bodo vključili v manj zahtevne strokovne šole, kamor bi jih usmerjali. Nujno pa bi bilo, da osnovne šole, ki te učence obdržijo, zaposlijo v svojih organizacijah tudi specialne pedagoge, ki smo za tako delo poklicno strokovno uspsobljeni in bi jim lahko ustrezno pomagali. Učitelji po svojem rednem delu ne bodo zmogli dodatnega psihičnega napora za intenzivno delo s temi učenci. Obenem bi lahko pomagali večjemu številu učencev — takoj, ko se težave pokažejo, ker je uspeh zelo odvisen prav od tega. To pa je hkrati tudi pot, po kateri bi lahko zaposlili precej defektologov, ki bodo ob sedanjih razmerah in obravnavi sicer ostali brez svojega dela.
Za učence, ki ne bi zmogli slediti svojim vrstnikom, bi bilo treba organizirati specialne oddelke pri osnovni šoli. Vedno in povsod bi morali težiti k integraciji z normalno razvitimi otroki. Učenci bi lahko sodelovali v zborih, na ekskurzijah, krožkih, uporabljali bi telovadnico, knjižnico, delavnico za tehnični pouk in pri nekaterih predmetih (npr. pri telesni in likovni vzgoji) pa bi sodelovali tudi pri rednih urah. Taka oblika dela bi bila nova in zelo zaželena. To bi bilo posebno v prid tam, kjer so centralne šole toliko oddaljene od posebne, da te poti šoloobvezni učenec glede na svoje duševne in telesne sposobnosti ne bo zmogel. Uspeh vključevanja učencev v redne oddelke osnovne šole pa je veliko odvisen tudi od tega, koliko so se šolske
razredne skupnosti pripravlje^ lotiti takega dela, take pomo'"
Dobro bi bilo, če bi to organih rali v celodnevni osnovni šol' Potem ob priključitvi k osnov11 šoli ne bi bilo treba otroka trg3' iz družine, iz okolja, ki ga i' vajen in ga dajati v posebi11 osnovno šolo internatskega tipa to pa že tako ni zaželeno.
Zanima me, koliko kilometf0' vožnje je dovoljeno naprtiti našim učencem? Navajam zglei iz bohinjskega kota, kjer predviden prevoz učencev iz vs* Studor, Stara Fužina, Kopriva1 in Podjelje v Radovljico. Tu f za oddaljenost do 50 km v smer, torej redno vsak d3* 100km! K temu moramo dodar še 1 uro peš hoje (v obe sme(l tudi 2 uri), slabe vremenske r«1 zmere, posebno pozimi, ko p gazi otrok po visokem snegu 1‘ do avtobusa ves moker in mora1 mrzlem jutru še nadaljevati pd' hladnem avtobusu do centrala* šole. Upoštevati moramo 'sl učence, ki slabo prenašajo avta bus, take, ki imajo slabo držo, i*; to, da bomo dodali 5-6 uram s£; denja v šoli še 2-3 ure sedenja1 avtobusu...
Ti učenci bodo morali zgod3 zjutraj na pot in se bodo vrača* ponoči (jeseni, pozimi)
—16°C — 17°C... ko prevoz df doma zaradi snežnih razmer a* bo mogoč. Njihov delovni dan P1 bo najbrž takle:
Otrok bo vstal ob 5. uri, za p0' do šole bo potreboval 3 ure, v c3 lodnevni šoli pa bo od 8. do P’ ure. Domov bo prispel okrog l*1 ure, tako da bo imel lahko san11" uro prostega časa, če bo hot£ ujeti 9 ur spanja.
Ta pot je torej trd oreh še a* odraslega. Ali ne bo strahotna31 otroka? Ali ne bo ta preobreffle njen, od dela odtujen, v proste1* času pa tako utrujen, da s te* časom ne bo vedel kaj počet(
V časniku sem prebrala, razpisuje Osnovna šola »Nezn3 nih talcev« Dravograd delo d v2; učiteljev ortopedagogov. Za11' mivo bi bilo vedeti, ali za dele1 rednih ali v specialnih oddelki*1 Bi se morda lahko oglasili’ Kako rešujete take problet111 drugod?
Menim, da nam naša družbe^1 ureditev omogoča poiskati zlične oblike dela, iskati pa J treba tako, da bo otroku kar na) bolj v prid! Vedno in povsod1 moramo prizadevati za Integra21 jo, in kjerkoli se da, omogoči1 šolanje otrokom v rednih odd® kih, v krogu vrstnikov in j1 vključevati v življenje in dd kraja, kjer prebivajo!
Težave so tudi z učbeniki. Pc| sebej za nas jih ni! Torej že je«1 Ijemo v roke učbenike H osnovno šolo! Dobro bi bi* predvideti najmanjši in najo* sežnejši program snovi...	|
Kako ste drugod uveljavlja pravico do nekategorizacije posameznih primerih?
Oglasite se, zanimivo bo sliš3* različna mnenja o podobnih pf blemih! Napišite, kako jih res11
’	MAJDA ŠTRoj
spec. pedagogih Bohinjska Bistri*.
•	vsebujejo sestavine, ki preprečujejo ponovno onesnaženje površin
•	prijetno osvežujejo prostor med čiščenjem in po njem
Ustanovljeno Društvo učiteljev tehničnega pouka
#	sredstva so ekonomična in učinkovita
#	biološko se razkrojijo
f
1LIRIJA-VEDROG NENP Ljubljana, n. sol o
r V 1 ;
4pl samezmn	oeiovan oa-
boripodružnic, sedež društva pa
* .	.	* ♦ir » A -I t-T* V-1,-* ,4 ^ , O	X r	T r
V mariborski regiji smo letos ustanovili Društvo učiteljev tehničnega pouka. Iniciativni odbor je na sestanku poročal o pomenu tega društva, dopolnili smo statut in izvolili organe društva. Zaradi boljšega sodelovanja bodo v posameznih občinah delovali od-
4 tVč je- jiredvsdnr (»ovezovahjč pedagoških delavcev tega po-
dročja, poenotenje delovanja >f nastopanja pri uveljavljanj* tehnične vzgoje, strokovno izpff polnjevanje učiteljev in poveZ^ vanje z združenim delom.
Trudili se bomo, da bo tek nična vzgoja dobila primer111’ mesto v osnovni šoli glede na šte' vilo učnih ur, in ustrezen jlP
nac^. -i,	v , . v, r , j [
FRANČEK onič
Ji Vi I- ■■ 1
.
.Stran 11
Tone Ferlinc
Za vedno je odšel od nas znani in zaslužni mariborski pedagoški delavec Tone Ferlinc.
S časovnega življenjskega traku Toneta Ferlinca ne moremo navesti vseh tistih pomembnih točk, ki opozarjajo na človeka in pedagoga, na učitelja, ki je živel za šolo, na predanega bojevnika za mesto in vlogo učitelja in učenca v vzgojnoizobraževalnem procesu.
Tone Ferlinc se je rodil 10.12. 1909 v Mariboru. Leta 1929 je maturiral na mariborskem učiteljišču. Že kot mladega učitelja, prvo službeno mesto mu je bila Trojica v Slov. Goricah, so ga živo zanimale •deje Pedagoške centrale v Mariboru. Le od začetka je iskal pota, kako posodobiti osnovno šolo. Svoja pedagoška dognanja je objavljal v Popotniku, pozneje v Sodobni pedagogiki. Ko je bil 1. 1934 imeno-van za šolskega upravitelja v Lokavcu, se je takoj začel bojevati proti Petoicolonašem. Leta 1941 je bil zaprt v Mariboru, nato izseljen na Hrvaško, v Vrgin most. Od leta 1943 je bil aktiven borec v NOB v udarni brigadi Vlahovič. V začetku maja je prišel z isto brigado na Koroško.
Demobiliziran je bil 1. 1945.
Tone Ferlinc je prejel več vojaških odlikovanj, občina Maribor mu je 1. 1966 podelila priznanje za izredne zasluge za občino.
Po osvoboditvi je opravljal pomembne funkcije v prosveti: bil je Upravnik dijaškega doma učiteljiščnikov, upravnik vseh dijaških domov, vodja dveh pedagoških tečajev Ministrstva za prosveto za učitelje. Leta 1950 sta s tov. Ledinekom sestavila Računico za 3. razred osnovne šole.
Tovariša Toneta Ferlinca so učitelji mariborske, koroške in prekmurske regije najbolje spoznali kot vodjo Zavoda za prosvetno pedagoško službo.
Tone je ves izgoreval za šolsko mladino in za delo učiteljskih zborov..
Zelo rad se je pogovarjal o liku učitelja.
Ker se je preveč razdajal, mu tudi bolezen ni prizanesla. Moral je v pokoj. Delavci Zavoda za prosvetno pedagoško službo smo z njegovo Upokojitvijo izgubili odličnega sodelavca, dobrega mentorja, človeka, ki je na pedagoškem področju vedno iskal nekaj novega. Po njegovi upokojitvi, smo se vedno bali zanj. In prav tisti dan, ko je brez slovesa °dšel ža vedno od nas, smo mu hoteli čestitati in zaželeti zdravja.
Toda, smrt nas je prehitela.
Sodelavci Zavoda za prosvetno pedagoško službo se tov. Tonetu Ferlincu iskreno zahvaljujemo za vse, kar je naredil na vzgojnoizobraževalnem področju.
Vedno nam bo ostal v spominu kot dober tovariš, iskren sodelavec, ki si je dosledno prizadeval za vse, kar je za našo družbo zdravega, naprednega in obetavnega.
SODELAVCI
Sonja Sedevčič
Letošnjega 8. avgusta se je na pokopališču v Litiji zbrala množica ljudi, da bi pospremila k zadnjemu počitku 48-letno učiteljico Sonjo Sedevčič, ki je umrla po kratkotrajni, toda težki in zahrbtni bolezni.
Rodila se je leta 1931 v ljubljanskem predmestju — v Dravljah. Že v rani mladosti je kazala veliko veselje do pedagoškega poklica, zato se je po končani osnovni šoli in nižji gimnaziji vpisala na ljubljansko učiteljišče. Leta 1949 so jo kot 18-letno učiteljico na prvem službenem mestu postavili pred hudo življenjsko preskušnjo, saj je štiri leta poučevala na Primorskem, v krajih, ki so spadali pod takratno cono B 'n so bili šele leto dni po njenem odhodu priključeni k Jugoslaviji. V Krkovcih, Penjanu in Sečovljah je vzgajala mladi rod z veliko odgovornostjo ter mladostno zagnanostjo.
Pred 26 leti je prišla v majhno vas Javorje nad Litijo, ki jo je kmalu vzljubila. Tu je ostala 11 let in si ustvarila tudi družino. Sodelovala je v družbenopolitičnem in kulturnem življenju kraja in ni bilo akcije, kjer ne bi sodelovala priljubljena tovarišica Sonja.
Leto dni pozneje, ko so podružnično šolo Javorje priključili k matični šoli v Šmartnem, je prišla v šmarsko šolo, ki ji je ostala zvesta 15 let, vse do svoje prezgodnje smrti. V drugi polovici lanskega decembra je prvič zapustila šolo in se po trimesečni odsotnosti in uspešno prestani operaciji vrnila v šolo; kako se je veselila prvega pomladnega dne, ko je spet prišla med svoje prvošolčke, toda takrat še ni slutila, pa tudi nihče izmed svojcev ali članov kolektiva, da bože čez pet dni zadnjikrat zaprla za seboj vrata priljubljenega prvega razreda.
Njeno dolgoletno vzgojno delo je obrodilo bogate sadove; bila je nted prvimi pedagoškimi delavci litijske občine, ki so prejeli priznanje Izobraževalne skupnosti Litija. To ji je dalo novega poleta za delo na družbenopolitičnem področju. Več let je uspešno vodila svet delovne skupnosti in predstavljala šolo v izvršnem odboru Izobraževalne skupnosti Litija, rada pa je sodelovala tudi pri delu drugih samoupravnih organov ter organizacij šole in kraja.
Kolektiv osnovne šole Franc Rozman-Stane v Šmartnem pri Litiji je z njeno smrtjo izgubil predano pedagoško delavko; vrzeli, ki je nastala z njenim odhodom, ne bo mogoče zapolniti.
Boris žužek
Oglas
Nekdanje člane UPZS EMIL ADAMIČ prosimo, da čimprej vrnejo vse note in jih pošljejo na naslov: M. Pertl, Smetanova 40,62000 Maribor.
Vabilo________________________________________
Osnovna šola Vefika Polana vabi prosvetne delavce, Id so službovali na tej šoli, na odprtje nove šole in tovariško srečanje 16.9.1979 »ti 10. ari v Velki Polani.
SPLOŠNA SREDNJA VOJAŠKA ŠOLA
franc rozman stane
Ljubljana, Dimičeva 15 izpisuje prosta dela in naloge:
profesorja matematike in fizike
Od kandidatov pričakujemo, da so končali ustrezno fakulteto in da uuajo urejeno vojaščino.
Oela in naloge so razpisane za nedoločen čas s polnim delovnim ■ časom. Na voljo je družinsko stanovanj^. Osebni dohodek okrog 10.000 din.	, , .
Dolfe Prešeren
13. maja 1979 je za posledicami težke prometne nesreče nepričakovano umrl Dolfe Prešeren, znani domžalski prosvetni delavec in pedagog. Njegovo življenje je bil en sam delovni dan. Dolfe se je rodil 3. februarja 1903 vTrstu. Po italijanski okupaciji Primorske leta 1918 se je moral s starši umakniti iz zasedenega mesta. Pozneje je študiral v Ljubljani in se po maturi na ljubljanskem učiteljišču leta 1926 zaposlil kot učitelj na enorazredni osnovni šoli v Kuželju pri Brodu ob Kolpi. Že kot dijak učiteljišča je bil zavzet organizator naprednega učiteljskega naraščaja in urednik mladinskega časopisa Omladina. Po petletnem službovanju na prvem službenem mestu so ga premestili v Banja Loko, kjer je tudi ostal pet let, nato pa je odšel kot šolski upravitelj v Vrh nad Laškim (nekdanji Sv. Lenart); tam so ga leta 1941 kot zavednega Slovenca, tako kakor stotine drugih slovenskih štajerskih učiteljev začeli preganjati nacisti. Povsod, kjer koli je Dolfe Prešeren deloval, je bil odličen šolnik, vzgojitelj staršev in prebivalcev kraja, ki so znali ceniti požrtvovalnega prosvetnega delavca in mu zaupali.
Kot odličnega metodika so ga mnogo vabili za predavatelja v učiteljska društva, v katerih je razlagal napredne pedagoške nazore, ki so med obema vojnama oživljali tudi naše šolstvo. Ko je služboval v Vrhu nad Laškim, se je povezal s pedagogom in pisateljem Ernestom Vrancem ter uspešno sodeloval v takratnem naprednem sociološkem gibanju mlajšega učiteljstva »učiteljskem pokretu«. Pedagoška metodična vprašanja je obravnaval v reviji Popotnik, sodeloval je v stanovskem učiteljskem glasilu Učiteljskem tovarišu, svoje izkušnje z dela na kmečki nižje organizirani osnovni šoli pa je objavljal v mesečni prilogi Učiteljskega tovariša Prosveti. Njegovi članki in pedagoške razprave so zbujale pozornost, ker je v njih opozarjal na marsikatere probleme na našem podeželju. Po osvoboditvi je sodeloval pri Prosvetnemu delavcu, včasih pa je pisal tudi v dnevne liste in lokalno glasilo v Domžalah.
Okupacijo je preživljal bolehen, sprva na Notranjskem, pozneje pa daljšo dobo v internaciji v Mulltroffu (na Bavarskem). Po osvoboditvi 1945 je takoj po vrnitvi v domovino zavzeto pomagal obnavljati porušeno domovino. Takratno ministrstvo za prosveto narodne vlade Slovenije ga je poslalo kot šolskega nadzornika v predel Domžal in Kamnika, kjer je sodeloval pri obnovi slovenskega šolstva in predvsem pri pripravah učiteljstva za šolsko delo v novih družbenih razmerah. Dolfe Prešeren je prispeval zelo veliko k razvoju osnovnega šolstva na kamniško-domžalskem območju, njegov vpliv pa ss je čutil tudi v sindikalni podružnici, tamkajšnjih učiteljev.
V šolskem letu 1946-47 ga je poslalo ministrstvo za prosveto kot predavatelja predmetov pedagoške skupine v osnovni pedagoški tečaj v Žalcu, v katerem je z vso ljubeznijo do mladine in mladih slušateljev prihodnjih učiteljev prispeval k izpopolnjevanju slovenskih učiteljev. V tem tečaju je opravil več kot svojo dolžnost, saj tedaj ni bilo niti učbenikov niti pomagal za posredovanje važnih pedagoških predmetov v novih družbenih in političnih razmerah. Dolfe Prešeren se je zavzeto pripravljal na svoja predavanja in je setavil za svoje slušatelje tudi zanimiva pedagoška besedila.
Pozneje se je vrnil v Domžale, kjer se je kot predmetni učitelj slovenskega jezika izkazal v osnovni šoli, pri Delavski univerzi v Domžalah in v poklicni šoli. Požrtvovalno se pomagal pri usmerjanju mladine v poklice, priložnostno pa je deloval tudi kot slikar; večkrat je razstavljal v svojem amaterskem klubu.
Kljub svojim izrednim sposobnostim je bi! Dolfe Prešeren skromen prosvetni delavec, odličen tovariš, velik humanist!
ALBIN PODJAVORŠEK
Janko Židanik
Letos smo se na mariborskem pokopališču poslovili od Janka Židanika, učitelja, ki nam je bil več let vzornik pri našem pedagoškem delu.
Rodil se je v številni, skromni, a zavedni slovenski družini. Poučevati je začel pred 61 leti Pertoči v Prekmurju. Pred vojno je bil neštetokrat premeščen in ločen od družine. V petih letih je zaradi oddaljenosti službenega mesta prepešačil, prekolesaril in presmučal več kot 40.000km. Vsi ti napori pa ga niso zlomili, kajti ne le zaradi aktivnega delovanja v društvu Sokol in vsestranske napredne miselnosti, temveč predvsem zaradi izrednih človeških lastnosti je bila njegova učiteljska pot mnogo bolj trnova, a tudi veliko bogatejša, kot bi sicer bila, če bi bil manj samonikel in manj neuklonljiv.
Ko so prišli okupatorji, so ga med prvimi aretirali in z družino preselili v Srbijo. Tam je nadaljeval svoje poslanstvo. Pomagal je partizanom ter z zgledom dvigal zavest in prepričanja ljudi v zmago. Ob tem pa je preživljal najtežje trenutke skupno z družino. Okusili so mraz, lakoto, življenje pa so jim ogrožali tudi domači izdajalci.
Po vojni se je vrnil v Slovenijo in se odzval klicu Primorske. Z ženo Anico sta začela orati ledino na prosvetno pedagoškem področju v Hruševlju v Goriških Brdih in ostala na tem delovnem mestu kar 18 let — do upokojitve. To so bila n jegova najplodnejša leta. Tu smo ga spoznali in odkrili v njem odličnega pedagoga, najboljšega kolega in zvestega prijatelja. Nešteto rodov je pospremil na življenjsko pot, jim dal znanje in jih vzgajal. Bil^je bogata, vsestransko razvita osebnost. Oboževal je glasbo, muziciral, vodil pevske zbore. Režiral je nešteto iger..Najgloblje pa je bil^edan lepoti slovenskega jezika. Bjl je^»rijelen in ljub sogovornik vsakomur, ki je znal ceniti lepo, iskrivo in predvsem iskreno bessdo.	V « « . , • *. 4 * .4
Njegova ljubezen do otrok je odsevala v vsem njegovem delovanju Bil je učitelj starega kova v najboljšem pomenu te besede. Živel je s šolo, z vasjo. Učencem je vcepljal delovne navade, smisel za red in logiko. Nenehno delaven in snujoč se je razdajal okolju, v katerem je živel. Bil je vizionar sodobne, celodnevne šole.
Njegov prispevek je eden temeljnih kamnov, ki so bili potrebni Primorski za njen kulturni dvig po' dolgoletnem suženjstvu.
Za svoje vsestransko pedagoško, prosvetno in politično delo je bil večkrat odlikovan. Največ pa mu je pomenilo notranje zadovoljstvo od opravljenem delu. Spoštovati in cenili smo ga, toda tega mu nismo znali povedati takrat, ko bi mu to spoznanje lahko še obogatilo življenje.
MILENA STEPANČIČ
Miroslav Viher
Umrl je Miroslav Viher, preprost ljudski učitelj, ravnatelj osnovne šole, mentor mnogim prosvetnim delavcem, človek z veliko srčne kulture, ki je bil vedno pripravljen svetovati preprostemu prekmurskemu človeku.
Odšel je svetovljanski človek in velik človekoljub. Prav na dan svoje smrti bi slavil 56-letnico mature na učiteljišču. Maturiral je, ko je bil star 18 let, nato pa je učiteljeval in upraviteljeval kar na 25 težkih in izpostavljenih krajih Slovenije, Srbije, Bosne in Dalmacije Skoraj četrt stoletja se je razdajal Prekmurju, predvsem goričkemu človeku.
V 74 letih svojega življenja se je pridružil tistim šolnikom klenega kova, ki so desetletja oblikovali podobo goričke vasi in njenega človeka.
Miroslav Viher je bil človek izrednih duhovnih sposobnosti in izrednega spomina. Gladk6 je govoril pet evropskih jezikov in arabščino, vseh se je bolj ali manj naučil sam. Že precej star se je še vedno spomnil vsakega svojega učenca. Imel je ogromno znanja, upravičeno so mu rekli, da je živi leksikon. Obvladal je vsa filozofeka področja, marksistični pogled na družbo in življenje pa je bil vodilo njegovega življenja. Svojega bogatega znanja in sposobnosti ni ne razkazoval niti dokazoval, razdajal pa ga je vsem, ki so z njim živeli in sodelovali, zlasti svojim učiteljskim sodelavcem in ljudem in mladim svojega kraja. Smisla živlejnja ni videl v boju za materialne dobrine, njegov življenjski ideal je bil: ostati skromen in naraven.
Miroslav je bil izredno narodno zaveden, nadvse rad pa je imel Prekmurje, posebno Goričko. Tudi po upokojitvi se je nenehno vračal nazaj v svoje Stanjevce in Petrovče. Po vojni ga ni bilo treba klicat nazaj v Prekmurje, vrnil se je takoj, ko je to bilo mogoče, iz 4-letnega izgnanstva v Srbiji. Prizadevno se je vključil v boj za napredek takrat še siromašnega Goričkega, navduševal je ljudi za socialistično graditev in tudi sam poprijel povsodi, kjer je bilo treba. Zavzemal se je tudi za. gradnjo nove šole, ki je danes ponos Goričkega.
Zapisal se je vzgoji, otrokom in odraslim. Otroke je imel nadvse rad. Tudi učiteljem ni dal nikoli čutiti, da je njihov predpostavljeni, njegov pristen tovariški odnos in nasvet sta bila mladim učiteljem nadvse dragoceno.
Kadar se ga je lotevalo malodušje, je vzel Miroslav Viher v roke svojo priljubljeno violino. Čudovito je igral, violina mu je bila življenjska spremljevalka 40 let, od Maribora, kjer je začel v orkestru irx vse življenje. Na pamet je zaigral katerokoli arijo. Ljubil je glasbo, ljubil je petje tudi sam je bil dober pevec.
Umrl je pedagog izrednih lastnosti, ki jih za njegova življenja prav gotovo nismo v celoti dojeli, in ne uporabili. Odšel je ljubitelj planin in lepe čiste narave, čutil je njen dih in poznal vse njene skrivnosti.
Gorički ljudje pa se bodo še dolgo spominjali svojega dobrega šolnika — nemirnega duha in večnega popotnika, kako peš meri kilometre v vsako vas svojega okoliša, obstane na hribu, si obriše potno čelo, se zagleda v lepoto pokrajine in uživa ob šumenju zelenih goričkih gozdov.
IVO OREŠNIK
Kadrovska komisija
ŠOLE ZA USMERJENO IZOBRAŽEVANJE MUTA
razpisuje prosta dela in naloge
—	učitelja matematike za nedoločen čas
POGOJ: končana fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, smer matematika;
—	učitelja obrambe in zaščite za nedoločen čas s polovično delovno obvezo
POGOJ: končana fakulteta za sociologijo, novinarstvo in politične vede, smer splošna ljudska obramba in družbena samozaščita;
—	vzgojitelja v domu učencev za določen čas (od 1.10.1979 do 25.1. 1980)
POGOJ: končana PA za domsko vzgojo;
—	učitelja praktičnega pouka za nedoločen čas
POGOJ: končana tehniška srednja šola ter poklicna za rezkalce in najmanj 3 leta delovnih izkušenj na rezkalnem stroju.
Prijave z dokazili o izobrazbi pošljite v 15. dneh po objavi razpisa. Razen za domskovzgojo velja začetek dela 1.9. 1979. Prijave pošljite na naslov: Kadrovska komisija šole za usmerjeno izobraževanje Muta, 62366 Muta.
OSNOVNA ŠOLA HEROJA JANEZA HRIBARJA Stari trg pri Ložu
razpisuje naslednja opravila in naloge za šolsko leto 1979/80:
—	učitelja glasbenega pouka, PRU ali U
za nedoločen čas s polnim delovnim časom
—	vzgojiteljice — vzgojiteljska šola
za nedoločen čas s polnim delovnim časom
Komisija za medsebojna delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE CVETKO GOLAR Škofja Loka, Frankovo naselje 51
>
razveljavlja
4-. v	' '5	\	\ \	* 9 •>	* 1	tl
razpis prostih del in nalog pomočnika ravnatelja, objavljen v Prosvetnem delavcu dne 13. 7. 1979.
Novi prostori	Šola Je središče
za poklicno usmerjanje krajevne skupnosti
Letošnjega 24. maja je bila v Centru slepih in slabovidnih dr. Antona Kržišika v Škofji Loki velika slovesnost: odprli so novo polo z internatom, telovadnico in bazenom. Šola je namenjena poklicnemu usposabljanju slepe in slabovidne mladine iz vse Slovenije.
Na slovesnosti so se zbrali poleg številnih domačinov in gostov tudi mnogi vidnejši pred-stayniki našega političnega in kulturnega življenja, med njimi član predsedstva SRS dr. Marijan Brecelj, članica sveta federacije Lidija Šentjurčeva, predsednica družbenopolitičnega zbora skupščine SRS Tina Tomlje, delegacije Zveze društev slepih in slabovidnih SRS, predstavniki socialnih zavodov iz vse Slovenije, društva upokojencev, delavci Centra slepih in slabovidnih in drugi.
Po uvodnih besedah predsednika skupščine občinske skupnosti socialnega skrbstva Škofja Loka Jerneja Benedičiča je spregovorila o pomenu novih objektov za slepe in slabovidne v Škofji Loki Zofka Stojanovič, predsednica skupščine skupnosti socialnega varstva Slovenije. Poudarila je, da bo lahko poklicno usmerjanje vseh, ki bodo postali gojenci Centra v Škofji Loki odslej bolj kakovostno.
Sledil je kulturni program, na katerem so nastopili mešani zbor medobčinskega Društva slepih in slabovidnih iz Kranja pod vodstvom Julke Mandeljc, gojenci VIO Centra slepih in učenci glasbene šole iz Škofje Loke.
Po kulturni prireditvi je predsednik IO izobraževalne skupnosti SRS Jože Deberšek slovesno prerezal trak nove šole in po nagovoru predal ključe zgradbe predsednici šolske skupnosti Nives Likar. Pred domom upokojencev je pozdravila goste in se zahvalila za pomembno pridobitev Centra za slepe in slabovidne v Škofji Loki predstavnica domske skupnosti Julka Šeligo. Program slovesnosti je lepo povezoval vzgojitelj iz Centra Jure Svoljšak.
Novi objekti bodo zelo pomembni za nadaljnje delo Centra. Dosedanje usposabljanje slepih in slabovidnih v Škofji Loki za telefoniste, administratorje in drugo priučevanje je potekalo v skrajno neprimernih razmerah. Kljub temu pa so dosegali učenci in učitelji kar precejšnje uspehe. Podatki kažejo, da je bilo v tem centru usposobljenih
od leta 1962 in potem tudi zaposlenih več 360 slepih in slabovidnih.
Novi prostori bodo omogočili bogatejšo vsebino usposabljanja in s tem seveda tudi enakopravnejše možnosti za vključevanje slepih in slabovidnih v delo in življenje. Posebne skrbi bodo deležna tista področja, ki jim doslej prav zaradi slabih prostorskih razmer niso mogli nameniti primerne pozornosti. Tako nameravajo v prihodnje svojo dejavnost organizirano razvijati posebno na naslednjih področjih:
—	usmerjeno izobraževanje naj bi zajemalo vključevanje učencev v redne srednje šole, V poklicno administrativno šolo s prilagojenim programom v njihovem zavodu, preko dodatnega programa pa še v upravno administrativno šolo zunaj njihovega zavoda; v šolo za telefoniste v njihovem zavodu ter v priučevanje za delo v proizvodnji različnih strok;
—	vključevanje v oddelek za delo pod posebnimi pogoji za tiste osebe, ki se zaradi visoke stopnje invalidnosti ne morejo vključiti v življenje in delo;
—	vključevanje v gimnazijo v Škofji Loki in sodelovanje s pedagoškim in matematično-nara-voslovnim oddelkom, ki je temelj za usposabljanje slepih in slabovidnih v računalništvu;
—	socialna rehabilitacija, ki zajema program socializacije določenih znanj in veščin, da se oslepela oseba lahko ponovno uspešno vključi v življenje, v poklicno rehabilitacijo in v delo;
—	tiflomobilna služba, ki ima nalogo, da opravlja najrazličnejše ovire, povezane z invalidnostjo, na katere bi naleteli tisti slepi in slabovidni, ki bi se šolali v rednih srednjih, višjih in visokih šolah;
—	izobraževanje ob delu, ki bo vključilo tiste slepe in slabovidne, ki so že zaposleni kot telefonisti, a niso za to delo ustrezno strokovno usposobljeni.
Hkrati s prizadevanji za gradnjo novih objektov so se v Centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki trudili tudi za družbeno priznanje dela s prizadeto mladino. Tako so si preteklo leto pridobili verifikacijo šole za telefoniste, v tem šolskem letu pa pričakujejo potrditev prilagojenega predmetnika in učnega načrta ter še verifikacijo za poklicno administrativno šolo.
ALBIN PODJAVORŠEK
(Odlomek iz knjige Samorastniki ob Sotli, ki bo izšla konec oktobra pri založbi »UNIVER-ZUM«)
Razumljivo je, da je prav od krajanov, izvoljenih v odbor krajevne skupnosti, precej odvisno kako bo skupnost delovala, še pomembejše pa je, da živi krajevna skupnost kot skupnost vseh krajanov. Če je tako, potem je taka krajevna skupnost v resnici gibalo vsega okolja, se pravi, da je tudi vloga šole v takem okolju pomembnejša. Šola v takem okolju ni le zadeva učencev in učiteljev, temveč vseh, ki v kraju prebivajo.
Podatki o, življenju in delu osnovne šole v Podčetrtku kažejo, da je bila šola v zadnjih dveh desetletjih v resnici tudi središče krajevne skupnosti, ki je povezovala in spodbujala občane, a jim obenem omogočila, da so jo precej pomagali tudi neposredno oblikovati.
Živahneje je postalo kmalu po prihodu ravnatelja Jožeta Brileja. Lastnica hiše, gospodarskega poslopja in 2 ha zemljišča pri šoli je bila Ana Todorovič iz Beograda. Z možem sta že več let vsako poletje prihajala sem na oddih. Preden sta odpotovala k sinu, atomskemu fiziku v Ameriko, je prodala Ana Todorovič celotno imetje šoli v Podčetrtku za skromno ceno 3.000.000 starih dinarjev. Gozdno gospodarstvo Celje ji je ponujalo samo za stanovanjsko hišo trikrat več, toda lastnica se je odločila, da raje pomaga šoli in otrokom tega prijaznega kraja. Pri tem ima veliko zaslug tudi velik prijatelj šole Andrej Golež iz Podčetrtka, ki je bil takrat oskrbnik Todovoriče-vega imetja.
»Hišo, ki je imela nekaj velikih sob, smo preuredili tako, da smo vgradili vmesne stene, za učiteljska stanovanja in za delo mlečne kuhinje,« pripoveduje tovariš Brilej. »Denar za to smo dobili s prodajo smrek, ki so rasle na kupljenem zemljišču. Med počitnicami smo preuredili še gospodarsko poslopje. Delali smo vsi in veliko so naredili učenci sami. V spodnjih prostorih smo napravili šolsko knjigarno in okrepčevalnico Rdeča kapica.
Zgoraj smo uredili delavnico za tehnični pouk in prostor za klub mladih tehnikov, fotografsko temnico in manjši učilnici. Na podstrešju smo uredili prostor za šolski oddajnik Radio Švrkec in kabino za napovedovalce. Učenci višjih razredov so mešali malto, stregli zidarjem in nekateri celo zidali. Stopnice v gornje prostore smo izdelali sami, vzidali pa smo tudi vsa vrata. V knjigarno in tehnično delavnico so učenci, učitelji in hišnik kar sami položili talne plošče in vzidali okna, saj je pri teh delih pomagal samo polkvalificiran zidar. To je bila velika akcija, za katero je bilo treba veliko zagretosti in volje.«
Čeprav so krajani v začetku malo zadržano opazovali, kaj se dogaja v šoli, so kmalu spoznali, da je vse to treba storiti v prid otrok, za prihodnost, ki je brez šole ne more več biti. Pri spreminjanju starega gospodarskega poslopja so takrat še posebno zavzeto pomagali Edo Sovine, Janko Knez, Tone Fistrič in še veliko drugih. S tem so vsaj malo izboljšali materialne temelje za delo šole, pridobili prostor, da se je lahko razmahnila šolska dejavnost, ki ne more potekati le za učilniškimi zidovi.
Učenci so izdelali lika najstarejših krajanov, za katere lepo skrbijo pionirji v Podčetrtku
VZGOJNOVARSTVENI ZAVOD ANGELCA OCEPEK Ljubljana, Zvezna 24
objavlja prosta dela in naloge:
—	učitelja — vzgojitelja za PB šolarjev Pogoji: učiteljišče ali PA — razredni pouk
—	dveh vzgojiteljic za delo v predšolskih oddelkih Pogoji: končana vzgojiteljska šola
—	treh varuhinj za delo s predšol. otroki.
Pogoji: šola za varuhinje ali osnovna šola
—	delavka za tehnična dela urejanja in čiščenja vrtca. Pogoj: osnovna šola
Prijave s podatki pošljite na naslov, lahko pa se zglasite tudi osebno ali po telefonu (310-908 ali 43-961)
OSNOVNA ŠOLA
DR. IVAN PRIJATELJ SODRAŽICA
razpisuje prosta dela in naloge:
— učitelja nemškega jezika, PRU
Na voljo je družinsko stanovanje.
Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Milan Marušič, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Boštjan Zgonc.
Svet strokovnih šol ZAGORJE OB SAVI
razpisuje za CENTER STROKOVNIH ŠOL ZAGORJE OB SAVI, Cesta zmage 3a —za šolsko leto 1979/80 naslednja prosta dela in naloge:
—	učitelja telesne vzgoje
—	učitelja matematike
—	učitelja slovenskega jezika
—	učitelja samoupravljanja s temelji marksizma in geografije
Za vsa razpisana dela in naloge je potrebna dokončana visoka izobrazba in strokovni izpit.
Delo se združuje za nedoločen čas.
Začetek dela: L 9. 1979.
Kandidati naj vložijo vloge z dokazili o izpolnjevanju pogojev v roku 15 dni po objavi na naslov: SVET CENTRA STROKOVNIH ŠOL ZAGORJE OB SAVI, Cesta zmage 3a.
Uredniški odbor Prosvetnega delavca: Geza Čahuk, predsednik, Breda Cajhen, Tea Dominko, tehnična urednica, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Rudi Lešnik, direktor in glavni urednik, Marjan Toš, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Dušan Zuoanc.
Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanski nasip 28, tel.: 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon: 22-284, poštni predal 21, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo, posamezni izvod 5 din. Letna naročnina 100 din za posameznike, za delovne organizacije 160 din, za študente 60 din. Št. tek. računa 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
Šolska glasila slušno in govorno prizadetih otrol
(OB K), obletnici »Našega prijatelja«)
leto, odkar je bilo ustanovljeno glasilo slušno in govorno prizadetih učencev Naš prijatelj. Prav je, da ob tej desetletnici pregledamo na kratko prehojeno pot tega glasila pa tudi drugih šolskih glasil, ki so izhajala na ljubljanski gluhonemnici od leta 1900 do danes.
Že pred II. svetovno vojno (leta 1937) je prizadevni strokovni učitelj Vinko Rupnik skupaj z dobrim ilustratorjem, učiteljem risanja, Ivanom Erbežnikom ustanovil prvi šolski časopis v gluhonemnici, ki se je imenoval Sonček. To je bil vzoren šolski list, izredno lepo grafično oblikovan. Ilustriral ga je sicer večinoma učitelj Erbežnik, vendar so se tudi učenci ob njem likovno vzgajali. V listu so bili objavljeni spisi gojencev, ki so opisovali vsakodnevne dogodke, razne proslave in prireditve, novosti tistega časa, izlete, reke, križanke, uganke in podobno. List je bil po vsebini in po sodelavcih močno podoben današnjemu Našemu prijatelju. Glasilo Sonček je izhajalo vse do leta 1941, ko je z okupatorjevo zasedbo prenehala glasnejša kulturna dejavnost na tem zavodu, Vinko Rupnik pa je zelo prizadevno začel delati za OF.
Po II. svetovni vojni se je gluhonemnica v Ljubljani še nekaj let borila s kadrovskimi in organizacijskimi problemi tako, da prav do leta 1951 ni bilo otroškega glasila na zavodu. Šele leta 1951 je surdopedagog Emil Ulaga s sodelavci v dogovoru s tiskarno Učnih delavnic ustvaril novo glasilo Naš svet (1951 —1961), ki je deset let opravljalo svoje kulturno poslanstvo med gluho mladino.
To glasilo pa je bilo nekoliko drugače urejeno od Sončka. Imelo je širši krog sodelavcev, v njem so prevladovali učiteljski prispevki, ki so imeli navadno določen namen. Po vojni namreč ni bilo ustreznih učbenikov (beril) za gluho mladino. In Naš svet je v precejšnji meri zapolnjeval tudi to vrzel, saj so učitelji priredili berila in pesmi za pouk v razredu. Tako je bilo v glasilu veliko novosti z vseh področij dru-žačbnega življenja. Omembe vredni so bili zlasti kratki »tečaji« risanja mladih tehnikov in ša-histov. Ker je bil list tiskan, ne več ciklostiran, in tudi vezan v karton, je bil še posebno dobrodošel za delo v razredu. Še danes so nekateri sestavki iz tega glasila vredni branja in aktualni. Ilustracijo in opremo Našega sveta je oskrbel akademski slikar prof. France Kunaver. Glasilo je imelo velik vzgojni pomen, saj so bili pogosto med vsebino posebej izbrani vzgojni sestavki, pa tudi slovar novih besed (ki je zelo
priporočljiv za gluhe otroke) primerno slikovno dokumenta^1
jo.
Do leta 1969 je nastopilo a' kakšno zatišje. Pokazalo se je nujno oživiti glasilo za slušj in govorno prizadete otroke. ^ jeseni leta 1969 je bila pripra' Ijena prva številka Našega prijj telja. Naš svet je bil po svoje lično glasilo; bilo pa je v nje1’1 zlasti proti koncu izhajanja, ^ titi prevlado učiteljstva v člank'1 in ilustracijah; to je nekoliko^, šilo ustvarjalni polet gluh' otrok. Tako je ponovno ožive vsebina Sončka, časopisa, ki je v polni meri last pišoče in likov'1 ustvarjajoče gluhe mladine.
Naš prijatelj skuša biti gluhi1* otrokom v resnici to, kar po'1 njegov naslov. Sicer še dok* okorna, težko oblikovana besefl gluhega otroka v prozi, včasi* tudi skromna pesmica, rebus uganka, vse to je našlo svoj pi° štor v tem glasilu. Več izletov i* raznih doživetij teh otrok je bik v tem glasilu opisanih tako, da k bili lahko v ponos tudi polnoču* nemu otroku. Čeprav je glasik1 Naš prijatelj le občasen gost, ^ izhaja približno enkrat na le*1 (doslej je izšlo 13 šteVilk), sef) gluhi otroci že vnaprej vesele k že mesece in mesece pred izidokl povprašujejo, kdaj bo izšel. Pff; samezne številke glasila so zM tanjše, zdaj bolj zajetne, vse Pj okusno ilustrirane in pogost spremljane z likovnimi prilog3! mi. Med naštetimi številkami glasila so nekatera jubilejna priložnostna glasila. Ob 85-le1! niči tov. Tita, ob smrti tov. £ Kardelja, ob stoletnici rojstva 0 Župančiča in Ivana Cankarja k ob 75-letnici Centra za rehabik' tacijo sluha in govora v Ljublj3" ni. Glasilo urejata skupaj z urd' niškim odborom mentorja Bog1 Jakopič (za pisni del) in Metk* Picelj) za likovni del).
Ko ocenjujemo živahno javnost šolskih glasil, ne morem* mimo globoke resnice, da so gb' sila na naših šolah zelo lep kuj’ turni prispevek mladih k bogati' tvi in kulturi našega jezika i( izražanja. Zdaj izhaja na Slovenskem okoli 200 šolskih glasi) bolje rečeno, na tisoče stran1 mladinskega in otroškega spisj3: to je zelo razveseljivo. Narod, k1 tako bogati svojo kulturo, ki že* otroštvu vceplja svojemu IjiČ stvu ljubezen do kulture in lep* besede, si lahko obeta lep jezikovni razvoj tudi pri odraslih Celo prizadeti otroci: tako gluh in slabovidni, otroci z motnja^1 vedenja in drugi imajo danes ž* svoja lepo oblikovana šolska gl3-sila. Ta so lahko v ponos predvsem otrokom samim, hkrati P3 potrjujejo resnico, da se je treh3 za jezikovno lepoto, za bogastv3 izražanja nenehno truditi na vsel področjih življenja.
BOGO JAKOPIČ
15-letnica
1.... ....................................^
Maturantje tolminskega učiteljišča — letnik 1962/64, se bom« zbrali ob 15-Ietnici mature dne 22. septembra 1979 v hotelu Krn ’ Tolminu.
Zaradi lažje organizacije prosimo, da prijavite udeležbo na naslov: Slava Štrukelj, Most na Soči 24 a, 65216 Most na Soči.
Obvestilo
Ob 30-letnid ČZP Prosvetni delavec smo izdali serijo treh značk (bronasto, srebrno in zlato). Enkratna izdaja je gotovo zanimiva z« zbiratelje. Nekaj značk imamo še na zalogi in so na voljo ljubitelj*®1 ter prijateljem Prosvetnega delavca na naši upravi ali po poštnem poV' zetju. Serija stane 40 din.
Naročite jih lahko pismeno ali po telefonu 22-284.
Obvestilo
Rdeči križ Slovenije vabi vse občane in delovne ljudi, da se v čil® večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist Rdečega križa, odgovoren za krvodajalstvo.
Kri je nenadomestljivo zdravilo. Človek lahko s krvjo vedno pomaga-Dajanje krvi je dokaz človečnosti in eno izmed meril naše ozaveščenosti in solidarnosti do sebe in drugih.
SEPTEMBER 1979
POSTOJNA	11.,	12.,	13.,	14.
ČRNOMELJ	18.,	19.
METLIKA	20.,	21.
SLOVENSKA BISTRICA 25.,	26.
VELENJE	27.,	28.,	29.