Željko Kozinc BELI SEN
SVIT
Le skozi stihe gleda luna. In že pod vrata leze rak luči. Bister kakor potok v senci jeza svit dehti.
Vso noč sem z mehkih zvezdnih jež
zven črk potakal
v beli sen. Vso noč je črni dren cvetel kot srež.
Zdaj se vsakdanja črnobela roža
več ne izmika.
Le strašna noč iztika iz ojes mir sanj, tako da sveži mit
smrt boža.
Vsak dih poslej je del miru. Vsak stih je črni cvet miru. Čas pa je tih.
SLEPA PEGA
Zidovi, stroji, segajo za dver zenita, vendar nič zakritega, nič udušenega ne zmanjšuje slepe pege, tiste zgoraj.
313
BELI SEN
Zeljko Kozinc
314
Kakor je bilo, bo zmeraj ostalo: iz dlani moleče, odtisnjeno v pest, boleče zio.
VEČER
Sonce
z mano
kot predivo dimov
z vasjo
speto,
sklekljano po horizontu, v preveliko, strmo
Kot v senci svetle praproti črnikavo nebo, bo žar lovca nad pohlevno žrtvijo odšel v temo.
SLIKA
Snežinke v dlani se uče obstati. Se pred dotikom padajo v spomin kot sen, minljiv.
In ze cez zid
laži
razpoka švistne.
Svetli kav potok
skozi bilke v ledu
klikne.
Le s tem zvokom kaj zapišem.
zgodbo odeto.
malo, le še malo pa bom utonil v črnem obzorju.
IZ DNA
Zbiram jih v brodolomu. Omamno jim oči ugašam, morjeplovcem, za globoko temo oceana.
Zbujam jih v miloškem kipu, brezrok objet v belem hipu.
NAVIGARE
Dan je kot dno brezdihih odprtin, kot izginulo morje, dan je na rani ranjen in obvezan, dan je sam sebi poln, sebi kri, molitev sebi samem.
Ko obstanem brez prostorja, je obkrožen.
Brez krmila in brez stila, z roko zvezd, necesse est.
I 315
________BELI SEN
Željko Kozinc
316
ZGODBA
Bil je udarec. Bobnelo je, drvelo vzdolž mrščavih žil. Ni minil dan, ko mi je svet spet izmeril utrip metuljih kril.
Tako sem preslišal sporočilo s severa, klic z brodoloma: da bi se ptice grele v mojem domu.
Zaspan od starih slik sem moral zdoma.
NA OBALI
Tonejo minute, prod se dviga. Na valovih kakor glava lune lahkotno plava ost harpune.
Na mah oklene plamen črno varnost staj. Kot potopljeni kamen skrit v vrtincih vstaja mlaj.
Valovi odstirajo stooko senco tal. V dvoje prepleteni prsti odsevajo vsemi r dveh obal.
Steblika roke v dotiku
317                                                                                                 BELI SEN
tiho mornici
sledi.
Tenko kot dih
na drugo dlan prši.
JUTRO
Zloslutna gora, po kateri kot po kiču tiho listaš evangelij po niču...
počasi, le počasi noč kaplja v sen razuma. V svitu strta spi v tebi slepa truma...
zares obstajaš. Povsod o tem sprašuješ priče. Molčeče zdijo. Če slišiš jih, te dan pokliče.