UDK 808.63-54 Jože Toporišič Filozofska fakulteta, Ljubljana BESEDOTVORNO ŠOLANJE To je odgovor na polemiko A. Vidovič-Muhe o moji kritiki njenih besedotvornih postavk. V njem v 28. točkah zavračam polemičarkine konkretizirane ugovore mojim teoretičnim postavkam glede besedotvorne problematike ter o času njihove pojavitve pri meni. V tem smislu je to tudi prispevek k zgodovini besedotvornih spoznanj v našem besedotvorju. What follows is a response to A. Vidovič-Muha's polemic with my criticism of her word-formation theory. In 28 points I refute her arguments against my theoretical views on word-formation as well as make clear the chronology of these views. In this respect the paper is also a contribution to the history of findings in word-formation in Slovene linguistics. 0 Moj pretres moji besedotvorni teoriji nasprotnih pojmovanj pri Adi Vi-dovič Muhi, kakor se kaže v njeni knjigi Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk1 (dalje Pretres), je le-to spodbudil k p o 1 e m i k i, ki že v naslovu kaže za znanstveno pisanje pač malo ustrezen odnos do zadevnih vprašanj.2 Polemičarka svoje pisanje uvodoma intonira v stilu škandalozne kronike, naštevajoč iz mojega Pretresa besedne zveze, ki so ji pač malo ugajale kot oznaka ustreznih mest njenega razpravljanja v njeni knjigi in v tistem od drugod, kar je z njimi povezano. Namesto polemičarkine ogorčenosti bi pričakovali ovrženje ustreznih mest v mojem Pretresu, temu pa naj bi potem v božjem imenu sledil magari čustveni zaključek, če kdo že ima tako nrav. V nadaljnjem odgovarjam na teze polemičarke bolj zaradi smisla našega naslova, da bi se namreč mlajši iz te polemike kaj bolj poglobili v besedotvorno problematiko, ki jo je od zastopnikov povojne slavistične generacije prva načela naša kolegica, katere bibliografijo prinaša ta številka Slavistične revije, tudi sicer sestavkovno pretežno intonirana na ta tihi jubilej. 1 Iz polemičarkinega uvoda bi se branil npr. pred tem, da bi bil moj Pretres kakšna »o ce ii a« njene knjige.3 V pristopnem delu (pa seveda v naslovu) mojega prispevka je jasno povedano, da bo govor samo o besedotvorni teoriji, ki jo avtorica izpričuje v tej knjigi (in še v čem, s tem povezanem). Tematiko svojega sestavka si lahko tudi tvorec kritik pač lahko sam izbira: in ko je to enkrat storjeno, polemik tega njegovega besedila ne more presojati s stališča besedila, kakor bi si ga problemsko in tvarinsko želel on. To, da torej v svojem sestavku nisem zavzemal stališč o tem in onem v polemičarkini 'Tretjič o besedotvorni teoriji, SR 38 (1990), 421-440. 2Naslov se namreč glasi Nadaljevanka o slovenski besedotvorni teoriji, prim. SR 39 (1990), 101-113. 3Prim. pri polemičarki, n. m. 101, »je moja knjiga /.../ doživela obširno oceno J. Toporišiča«. Kakor vidimo, sta ji oceno knjige napisala tako eminentna poznavalca bese-dotvorja, da si boljših pač ne more želeti: J. Filipe c, T. Pretnar — Naše reč 73 (1990), 257-259 oz. Dnevnik 18. 4. 1989; pa še iz Bele Rusije se nekaj obeta. knjigi, torej ni slabost mojega pisanja, ampak nasprotno. Prizadeta avtorica bi svojemu oponentu kaj takega lahko očitala le, ko bi v tistih delih besedila, ki jih ni upošteval, bilo kaj takega, kar bi bilo za tvarino njegovega sestavka relevantno in bi torej, ker ni upoštevano, kritiziranemu glede v Pretresu izbrane tvarine kaj jemalo. Kolikor vidim, pa v od mene po avtoričinem neupoštevanem iz te knjige za reševanje besedotvorne teorije ni nič takega, kar bi mi glede nravnosti mojega ravnanja pri pisanju sestavka Tretjič o besedotvorni teoriji moralo obremenjevati vest. 2 Mislim, damijenadiskvalifikatorska podtikanja v prvih dveh odstavkih razdelka tu treba odgovoriti le še na nekaj mest (druga nekatera so obravnavana še kasneje v polemičarkinem besedilu), npr. na mesto, kjer po-lemičarka apostrofira moje »(neobjavljene?) pripombe na /njeno disertacijo/« (Nadaljevanka, 101). Menda avtorica vendar ne zanika, daje imela v času, koje pripravljala izdajo svoje knjige, pri sebi moj z opombami opremljen izvod svoje disertacije? In daje zadevna knjiga v najtesnejši zvezi z avtoričino disertacijo, trdi vendarle sama, ko (6) piše: »Predstavljena knjiga je zrasla iz disertacije, ki je bila vezana na analizo zloženk slovenskega knjižnega jezika/.//...K/o se je delo oblikovalo za tisk, je dobilo tudi sedanjo, problemsko nekoliko razširjeno podobo.« 3 Polemičarka mi v pristopnem delu svojega odgovora očita tudi »p r i r e j e-ne interpretacije knjige« (101), in to potrjuje z mojim baje »samovoljnim številčenjem besedotvornih postopkov« (n. m.). O zadevnem je pri meni govor na str. 423, polemičarka pa se k temu vrača še na str. 110, pa bo o tem govor tam. Tudi polemičarkin očitek, da ji podtikam »izenačevanje vršilnika s snovjo, 428«, naj najde moj odgovor - čeprav se k temu več ne vrača s kakšnimi konkretizacijami - na primernejšem mestu (namreč pri obravnavi pomenskih skupin tvorjenk). Na tem mestu pa moramo obravnavati tretjo njeno konkretizacijo moje »prirejene interpretacije /njene/ knjige«, namreč »fuzioniranje (kritikovih) besedotvornih pomenov, 428« (102). To mesto se pri meni v resnici glasi takole: »/A/vtorica je deloma predrugačila zaporedje pomenskih skupin tako, daje iz mojega zaporedja 1 2 3 4 5 6 dobila 3 1 2 4 5, mojo 6. skupino pa fuzionira z mojo 2. skupino (njeno 3.)«. In nato svojo oz. njeno delitev ponazarjam: (1) bralec - pisanje; (2) obračalnik - bralec; (3) pisanje - obračalnik, belež; (4) pisanje - pisanje; (5) obračališče - obračališče; (6) škropivo. Polemičarka o tem govori na str. 16-17 svoje knjige: tam ima, kakor se vsak lahko prepriča, v petih odstavkih obravnavano najprej (v razprtem tisku) »dejanje«, »lastnost« »stanje«, nato »vršilec dejanja«, »nosilec stanja, lastnosti«, »tisti/o, ki je s kom, s čim povezan«, v istem odstavku pa je navedeno tudi »sredstvo dejanja«,4 4Podobno mesto najdemo v R. Peruška razpravi Zloženke v novej slovenščini (dalje ZNS), 1890, 34: »Od glagolov izvajajo se poleg imen, ktera značijo kraj, kjer se kaj godi, ter sredstvo ali orodje (naše razprtje), s katerim se kaj godi, posebno še imena, ktera značijo dejanje ali stanje (nomina aetionis) in imena, ktera značijo osebo ali stan, ktera deluje ali se v kakem stanju nahaja ali pa na kterej se dejanje in stanje pojavlja ponazorjeno tako z besedami odpirač, grebalo, toplomer (ki bi jih jaz imel za vršilnike dejanja) kakor tudi belež (str. 17 - kar imam jaz za snov in verjetno vendar tudi polemičarka, čeprav ima ona oboje za podstavo tipa »to, s čimer se« (prim. Rajko Perušek: »s katerim se«) v prvem primeru »odpira«, v drugem »beli«. Pri tvorbah s samostalniško podstavo bi to res dalo enačenje »maribor-čana (vlaka) s kisikom«, ker gre pri mariborčanu za 2. moj pomen, pri kisiku pa za šestega. Kar se tiče avtoričinih poimenovanj posameznih pomenskih skupin na podlagi glagolske, pridevniške, samostalniške podstave, priin. moje5 in njeno sku-pinjenje in poimenovanja (moje v Slovenski slovnici 1976, njeno v obravnavani kjigi): I Glag 'vršilec djanja': bralec, perica, gobezdalo Prid 'nosilec lastnosti': belec, ljubica, belce Sam 'kdor je s čim v zvezi': industrijec, Zemljan II Glag 'orodje, naprava': grelec, bodica, risalo Prid 'orodje, naprava': rnariborčan, gajica Sam 'orodje, naprava':mejaš 'mejni kamen', Mostec III Glag 'dejanje': dogodek, drcsura, branje Prid 'lastnost': (lepota) Sam 'lastnost, stanje': agnosticizem, barabstvo, profesura IV Glag 'rezultat dejanja': curek, risba, bitje Prid 'popremetena lastnost': kislina, barabstvo Sam 'popredmetena lastnost': ciganija, gostinstvo V Glag 'mesto, kraj': oratorij, staja, igrišče Prid 'mesto, kraj': cenik, bolnišnica Sam 'mesto, kraj, prostor': direktorij, kovačija, gnojišče VI Glag 'razno (med drugim snov)': belež, gnojilo Prid 'drugi izraziti pomeni (med njimi snov)': kislina Sam 'drugi izraziti pomeni (med njimi snov)': kisik Polemičarkine skupine (tu razvrščene po mojem, zaradi primerjanja) (nomina agentis).« 5 M oje še po pri A. V. - M. necitirani razpravi Izpeljava slovenskih samostalnikov, Linguistica 15 (1975), 242, le da sem pozneje na 6. mesto postavljal samo 'snov'. I 'vršilec dejanja': dclavec, bodica 'nosilec lastnosti': belcc 'tisti, ki je s kom, s čim povezan': brezdomec, čezoceanka II 'vršilec dejanja' itd. kot zgoraj, le da iz podspola neživo oz. 'sredstvo dejanja': odpirač, grebalo, belilo III 'dejanje': pisanje 'lastnost': hudobija 'stanje': vzglasje IV 'rezultat dejanja': dodatek V 'kraj/čas': gostilna, žetev imenik, predpust Kdo je tu od koga odvisen, menda ni težko ugotoviti.6 4 Končno naj se ob problematiki uvodnega polcmičarkinega dela ustavim še ob očitku »pretiranega izpostavljanja problematike, ki je v knjigi bolj ali manj drugotna, npr. vprašanja naglasa zajemajo tretjino ocene, čeprav so v knjigi obravnavana morda na nekaj straneh« (Nadaljevanka, 102). Kaj prvič pomeni »morda na nekaj straneh«? In število »morebitnih« strani, kjer je v polemičarkini knjigi govor o naglasu ali je le-ta bistveno soupoštevan? - Ze po tem, kar je izkazano v kazalu knjige, gre za mesta na str. 85-86, 114, 131, 134, 163, sodeč po Stvarnem kazalu (202), pa je o naglasu govor na str. 40; 23, 31 (dejansko 31-32), 37, 51, 85, 86, 1 14, 131, 134, 144, 163. Sam sem taka mesta našel še na str. 89, 160-161, 164, 171, 172, 181, 194. Pa tudi to ni vse, saj je naglasna problematika prisotna tudi v avtoričinih obsežnih listah zloženk, kar imamo na str. 91-104 (12,4 str.), 120-127 (7,3 str.), 144-156 (12 str.), 165-170 (5 str.), 172 (0,5 str.), kar da kar 37 str., ki jih je treba 6Da ne omenjani neverjetnih, npr. »(vz)glas(-om), kjer je, sodeč po srbohrvaščini, »vz« pač tožilniško vezaven (uz noge); prim, tudi slovensko vznožje <— to ob nogah, mest. ne or. Tiho bodcanje je pač poved »Kaže, da se neprvi delovalnik, ki je (površinsko) stavčno orodniški predmet, pretvorbeno lahko povezuje le z izglagolsko podstavo: besedotvorni pomen izraža sredstvo dejanja: odpirač /.../, belež /.../«. Pri meni se namreč vršilnik lahko tvori tudi iz pridevniških ali samostalniških prvin (Izpeljava, 1975, 217, 251: antisepticum, fižolovka, olivetka). - Sedaj že dalj časa tudi predavam, da primeri kot gostilna (SSBPZ, 17) niso več iz glagola, temveč iz pridevnika (gostiln-a hiša —► gostilna), kakor sprejemna soba —* sprejemnica. To stanje imamo sicer že pri Perušku (n. d., 9: bralna, jedilna, spalna soba —» bralnica ali čitalnica /P. je bil purist/, jedilnica, spalnica. prišteti onim razpravnim (po našem štetju) na 18 mestih (s 17G borgisnimi in 47 petitnimi vrsticami) še 5 stranem: 42 strani pa je že več kot petina obsega razpravnega gradiva v avtoričini kjigi.7 5 Pod 2.1 polemičarka najprej trdi, da je v »knjižni besedotvorni monografiji prenesla težišče obravnave iz samozloženske besedotvorne vrste na predstavitev skladenjskega pretvorbeno-tvorbenega bcsedot.vorja« (102), kar naj bi mi kot kritiku nekako ne dopuščalo, da to njeno delo primerjam z njeno disertacijo, kjer daje obravnavala tudi tonemski naglas in »bolj ali manj sistematično kritičn/o/ predstavi/la/ redakcijo zloženk v SSK.J«. Jaz ji v svojem sestavku prav nič ne očitam dejstva, da v knjigi ne obravnava tonemskosti zloženk (čeprav bi to seveda bilo nujno), prav tako pa ji ne očitam odsotnosti kritične predstatitve redakcije zloženk v SSKJ, temveč v zvezi z obojim le to, daje bilo obravnavanje prvega v disertaciji prav katastrofalno, pri drugem pa ni podala kritike naglaševanja zloženk v SSKJ, zato pa samosvoje apodiktično onaglašenjc primerov zloženk na omenjenih 37 straneh, in sicer povsod tam, kjer gre za dvo- (in več-) -naglasnost v SSKJ.8 In koliko strani se v polemičarkini knjigi v resnici nanaâa na zloženke, ki da niso več v težišču? Na zložensko problematiko se razen v poglavju Teoretična izhodišča obravnave, (2G str., tj. 7-32 - vendar so tu obravnavane tudi zloženke) nanašajo str. 33-174 (samo sporadično še o čem drugem): torej gre za razmerje 2G proti 140 str. Seveda se tudi ne morem strinjati z mnenjem, da za teorijo slovenskih zloženk (tudi s skladenjskega stališča) kritični prikaz obravnave zloženk v SSKJ in tonemske problematike ne bi bili nadvse pomembni. Sedaj pa k nekoliko konkretiziranim polemičarkiniin izjavam. 6 V 2.2.1 je govor o tem, ali je p o d s t a v n a besedna z v e z a , iz katere nato napravimo tvorjenko, govorna (moje stališče) oz. skladenjska (pole-mičarkino stališče) enota. Da ne gre za skladenjsko podstavo, sem polemičarki v Pretresu skušal dokazati s tem, da sem opozoril na isto skladenjsko strukturo (samostalniško zvezo Prid + Sam), ki pa daje enkrat izpeljanko (majhna hiša —* hišica), drugič sestavljenko (n ižj i kuhar —+ p o d kuhar). Torej mora biti skladenjsko mesto zasedeno s čisto določeno vrsto besede, da iz te zasedbe dobim signal za izbiro prvič priponskega, drugič predponskega obrazila. Sama skladnja (SZ —<• Prid -f Sam) mi torej nič ne pomaga. Sedaj (Nadaljevanka, 105) polemičarka meni, da gre v obeh primerih za modifikacijo (kakor da jaz tega ne vem), izbira ene oz. druge vrste obrazila pa da je odvisna od vrste 7Da pa gre naglasu v besedotvorju izredno pomembna vloga, o tem ni da bi govorili. Taka mesta so že pri Perušku, npr. na str. 33: naglas, priglas - glas; ràst - vzrdst; krov - pokrov; sój - prtsoj. Žal so po naši vednosti obravnavo naglaševanja tvorjenk pozneje dosti zanemarjali (delna izjema, vendar ne sistemska in izčrpna pri Brezniku in še kje); prim, sedaj pri m e n i Tvorbeni model slovenskega knjižnega naglasa, SR 36 (1988), Zbornik referatov za X. mednarodni kongres v Sofiji, 132-180. 8Pri meni je govor o naglasu zloženk na str. 435-440, tj. na dobri petih straneh. Polemičarka (102) meni, da je teh pet str. tretjina moje ocene: ker ima ocena 20 str., je 5 str. po našem le četrtina. pridevniške besede, prvič »mernega (kakovostnega) pridevnika«9 in drugič »vrstnega«. Torej sedaj moramo ločiti že Prid^tn i» Pridyrstn. In vendar nam tudi to pri modifikacijah še zmeraj ne pomaga: da ločim fantiča od fant et a, moram vendarle PridLastn zasesti s čisto konkretno vrsto (v našem primeru pridevniško) besede, torej: Pridat,, —► pi-iden, majhen, ljubek (v SSKJ: ekspr. droben, majhen) proti poreden (v SSKJ: slabš. nedorasel). In enako je pri izbiri predponskih obrazil: le če je v govorni podstavi pridevnik vrste bivši, smem izbrati obrazilo ràz- (ràzkrdlj), le če je vrste višji pa nàd- (nàdkuhar), le če je vrste poprej/predhodno prèd- (prednaročili). In tudi jedro zveze mora biti zasedeno, sicer bom namesto fantka lahko dobil telička, namesto nadkuharja pa nadučitelja. In čisto konkretna govorna podstava mora biti očitno tudi za tip avtocesta (cesta za avte). Na nekem drugem mestu10 avtorica dopušča »govorno podstavo« le za sklope. Vendar tudi pri sklopih po mojem velja, o tem sem že predaval, da so - kakor zloženke - lahko dveh tipov: eni so res sklopi, npr. nato, seve, potem, primerljivi zloženkam tipa živinozdravnik (pri tem je treba vedeti, da je en del prvotne govorne podstave lahko tudi okrnjen, prim, seve, seveda, toseveda, potem <— po tem času), drugi tip sklopov pa je primerljiv zloženkam tipa loncevez, s podstavo kdor veže lonce (glede na spolskost tisti, ki oz. tista ki...). Na misli so mi primeri kot očenaš, zdravamarija, vsakdan, kar ima za podstavo »to, kar se začenja z oče naš«, »to, kar je vsak dan«, nato pa s pripisom konkretne spolske končniške obrazilnosti kar po izglasju, to je: tvorjenka je samostalnik moškega spola, če se ne končuje na nenaglašeni -a, pa ženskega, če se na tak -a ravno končuje. Predobrazilni del lahko doživi (pač v teku razvoja) tudi oblikoglasne in oblikoslovne pretvorbe, prim, vsakdan -a, očenaš -a v nasprotju z vsak dan, vsakega dneva oz. oče naš, očeta našega.n Seveda za besedne zveze, iz katerih v besedotvorju lahko napravimo tvor-jenke, v jeziku obstajajo določene skladenjske in besedne enote, npr. SZ tipa Prid -I- Sam (... -t--) in konkretno med Sam tudi miza in med Prid tudi majhna, kakor tudi za pridevnik majhn- priponski ustreznik tipa -c-/-ic-. Vse dogajanje, t udi besedotvorno, v jeziku pa je na ravni govora: le v tem vse nastaja, le iz tega more preiti v jezik; in vanj se iz jezika spet vrača, ko govorimo. Kar se ne govori več, tega tudi v jeziku ni več. 7 Še k mojemu pojmovanju p o m e n s k e strani govorne podstave.12 Polemičarka se vprašuje: »Naj se to razume kot izenačevanje govorne 9Kaj ji tu pomeni »merni (kakovostni)«, pustimo ob strani. Po našem gre tu za lastnostni pridevnik, ki je res lahko merni, npr. majhen, lahko pa tudi kakovostni (grd). 10Nadaljevanka 103: »Mislim, da je besedna zveza, iz katere tvorjenka nastaja, lahko samo jezikovnosistemska z eno samo izjemo, vezano na sklope.« nTu je zanimiv Perušek (n. d., 36), ki ima sklope za »nedovršene zloženke ali primaknenke«. To so mu »/b/esede, ki imajo same za sebe gramatski pomen, /a/ se vežejo v jedno celoto«. Na str. 37 navaja tudi primera češčena-si-marija in oče-naš. Med sklopi navaja še Fra-Dane, čengic-aga, častivreden, bogaboječnost, v-boga-ime, v-nebo-vzetje, nima-nič. (Glede bogaboječnost prim, opombo 31.) 12 Polemika, 104. podstave s slovarskim (sememskim) pomenom tvorjenke?« (Pač leksemskim?) In si dalje stavi vprašanje, ali potem je kaka razlika med besedotvorno in slovarsko pomenskostjo. Za primer vzemimo tvorjenko dokolcn ke,13 ki jo, vzemimo, naslovnik prvič sliši. Besedotvorno jo razčleni v govorno podstavo nekaj do kolen. (Če domneva, da gre pri nekaj za oblačilo, bo rekel, da so to bodisi 'hlače' (v takem primeru te besede nikoli ne sliši v ednini) bodisi 'nogavice' (v takih primerih sliši tudi ednino teh besed). Do tu seže besedotvorni pomen.) Slovarski pomen (po SSKJ) pa je naslednji: 'nogavica, ki sega do kolen', 2. 'oblačilo, ki sega do kolen': irhaste dokolenke, hlače dokolenke, suknja dokolenka. 3. 'gamaša, golenica'. Sedaj se vprašajmo, kako je prišlo do teh pomenov? Edino iz govorne podstave tipa 1. nogavice do kolen, 2. hlače do kolen, suknja do kolen, 3. gamaša do kolen. In v tem smislu je razumeti moje pojmovanje »pomenske podstave bodoče tvorjenke« (1976) oz. »pomenske podstave« (1980).14 Slovarski pomen je torej pridobljen prav iz konkretizirane zasedbe zaimenskega dela govorne podstave. Izpeljanka je tvorjenka z reducirano pomenskostjo15 glede na polno govorno podstavo in besedotvornopomensko ji ustreza podstava z zaimkom, npr. nekaj (do kolen) za nogavice, gamašo, suknjo, hlače (do kolen). Prim, še sesalec: izpeljanska pomenskost je 'tisti, ki sesa', slovarsko pa 1. 'žival', 2. 'naprava' (v SSKJ: 'žival, ki v mladosti sesa'). 2. 'električni aparat za sesanje prahu'. 8 In sedaj k, po polemičarki, »neteoretični« podstavi mojega besedotvorja (105), konkretno z zvezi s p o m e n s k i m i skupinami izpeljank: »/N/e vemo, na podlagi česa se je kritik odločil npr. za šest besedotvornih pomenov in ne za štiri kot Breznik16 ali za štiriindvajset kot Bajec« (105). V opombi 13 se še sprašuje, ali je J. Toporišič »modifikacijske pomene - kot Bajec - izenačil z nemodifikacijskimi« (namreč v SS 1976, 136-145). Najprej o Brezniku. Na str. 319 (v moji izdaji Breznika) je govor o »pristnih zloženkah«, ki »se dado razdeliti v 4 vrste. Prve tri vrste obsegajo sintaktične 13Prim. v SS K J dokolenka -e z oznakovno specifikacijo za tri pomene: 1. nav. mn., 1. (tu bi moralo biti mn., ker gre za hlače), 3. nav. mn. (za hlače) oz. ed. (za suknjo). 14Polemičarka citira »SS 1976« pa »TBA«, drugo brez letnice. I5Prim. pri meni TBA (SR 28 (1980), 143-144) »K izbiri besedotvornega obrazila in besedotvorne vrste«: »Ta izbira se izvrši na podlagi razčlembe govorne podstave in ob upoštevanju količine obvestila, ki naj bi bila predvidljivo vsebovana v (novi) tvorjenki. /.../ če smo se odločili, da bomo ohranili sestavine bodoče tvorjenke nespremenjene, smo se določili (144) za sklapljanje, torej sklopno obrazilo (se ve —»J ) ali pa za zlaganje, torej za medponsko obrazilo (cesta za avte/zdravnik za zobe —<• -o-). Če se odločimo za morfenisko (besedno) redukcijo, moramo izbrati desno ali levo obrazilo: zdravnik za zobe —* -ar, višji kuhar/majlma hišica nad-/-ica.« 16Za način polemičarkinega citiranja je močno značilno, da tu navaja kar str. 55-76, in sicer v «Razpravah SAZU», Ljubljana, 1944, ne morda iz sedaj bolj dostopnih Jezikoslovnih razprav, 1982, 315-333. Bi se že bilo treba potruditi in natančno pokazati na mesta, kjer ima Breznik kaj. zveze brez glagola /-../; četrta vrsta obsega glagolske zloženke«.17 Torej ta Breznikova razdelitev sploh ne govori o besedotvornih pomenih, še zlasti ne samostalnika, o čemer tu polemičarka razpravlja. Breznik namreč, pri 1. vrsti govori tako o samostalnikih (knezoškofjugovzhod) kakor o pridevnikih (črno-žoll, gluhonem), pa še o tipu Vrhpeč: pod 2 a) obravnava tip belobrad, pod 2 b) pa tako brzonog kot volkodlak; pod 3 a) obravnava črvojed (osebkova), bra-novlek (predmetna), grdogled (prislovna BZ), pod b) pa npr. »ti-esorcp, od tod tresorepka pastirica (ptica)« (332). O pomenskih skupinah bi bilo pri Brezniku v tej razpravi mogoče govoriti le, ko ob posameznih primerih (npr. pri drvoseč, 329-330) beremo: »drvoseč, pomeni najprej dejanje 'sekanje drv', po meto-nimiji 'kraj, kjer sekajo drva, tj. gozdni del, zavod' (na Notranjskem /.../; v strsl. pomeni drvoseč p o v z r o č i t e 1 j a dejanja, tj. drvarja«). Prim še na str. 330 kolovoz: »v shr. pomeni 'čas, v katerem se vrši dejanje', v slov. 'kraj, kjer se vrši dejanje /.../'; metonimično pomeni tudi 'pot, cesta'«; skorócclj (331): » neka rastlina (hitro celi)«; prvopis (331) 'izvirnik'; ravno tam zrakoplov. Če te pomene zberemo, dobimo po našem naberu po vrsti pomene: (1) dejanje, (2) kraj, (3) povzročitelj, (4) čas, (5) rastlina, (6) to, kar nastane, ko se kaj dela. Torej vsaj 6 pomenskih skupin pri govorni podstavi z glagolom, tj. pri Brezniku pri »glagolskih zloženkah« (327). Sicer pa Breznik (329) glede pomenov zloženk meni naslednje: »V vseh glagolskih zloženkah se da zvesti pomen na dejanje; iz dejanja se je razvil pomen povzročitelja ali kraj ali čas dejanja itd.« (Za primer navaja senoseč.)18 In še k Bajčevim 24 pomenskim skupinam. Te skupine sem že jaz kritiziral v Izpeljavi slovenskih samostalnikov.19 Kako sem torej jaz prišel do svojih 6 pomenskih skupin? Očitno po načelu pomenske strani stavčnih členov, kakor jih ponazarja moj model stavčne zgradbe: (1) os., (2) pov., (3) pr., (4) pd. Osebek —> 'vršilec oz. nosilec dejanja, stanja, poteka' - na podlagi kategorije živosti (biolološke) pa se ločita skupini 'bitje' (človek, žival) proti vsemu drugemu (tj. moj sedanji 'vršilnik'). Povedku ustreza 'dejanje oz. stanje', in sicer po formuli to, da... (ki jo, kakor tip to, kar...) najdemo že pri Bajcu20 - to mi je tretja skupina, in na podlagi to, kar... četrta. Nato sledijo tvorjenke za prislovno določilo (5. skupina, kraj, 17Tako delitev ima vsaj že P e r u š e k, n. d., str. 15, kjer pri »podrednem logičnem razmerju obeh delov zloženk« loči: 1. karmadhâra (determinativna kompozicija, str. 20, tatpuruša (branovlek, glasonoša, str. 25), bahuvrihi (posesivno zlaganje) - kar da z dvan-dva 4 tipe. 18Perušek, n. d. 8, navaja pomene za osebe, dejanja, čas, prostor, snov, orodje, kakovost, čegavost itd. 19Linguistica 15 (1975), 241; tam sem opozoril tudi na njegov prikaz te problematike v SS, kjer pravim, da ima 16 skupin, in pojasnjujem: »/D/odal je skupino skupnih imen, opustil pa enote /imena moških in ženskih oseb/, /mladičev, ptičev, rastlin in rastlinskih delov/, /snovi/, meje glagolskega dejanja, splošne pripadnosti in /substantivizacijo iz pridevnikov ter konkretizacijo abstrakt/.« Tam tudi poročam o pomenskih skupinah tvorjenk v SKJ 2 (1966), kjer imam, z naslonitvijo na naše izročilo, 13 skupin. 20To mesto iz Bajca sem citiral že v oceni polemičarkine disertacije. lahko pa že po Perušku, Brezniku, zloženke, k temu dodamo še čas; Bajec te kategorije pri izpeljankah nima), v 6. skupino pa sem postavil vse drugo, kar se mi je zdelo izrazito, pri glagolu pa se je pokazala kot izrazita snov. Prim, mojo shemo stavčne zgradbe:21 Os -- Pov Pr Pd Za Pr mi je pri glagolu pravzaprav zmanjkalo tvorjenk, se pa dobijo pri pridevniški podstavi: ranjenec 'kogar so ranili' (v resnici je to iz ustreznega deležnika na -n). Da pomenska podstava stavka tu ne more igrati kakšne vloge, se vidi po tem, ker se tvorjenke vsake take pomenske skupine lahko pojavljajo v vseh vlogah pomenske podstave, kot npr.: Predavatelj je med poslušalci zagledal redkega obiskovalca, študenta iz vrst nergačev; Ob nadzorovanju izdelovanja križanj mu je dozorel sklep o odhodu na vaje; Postajališče ob odlagališču blizu pokopališča..., itd. (O očitku, da sem »modifikacijske pomene - kot Bajec - izenačil z nemodi-fikacijskimi«, prim, nižje (toč. 16,27), kjer je o tem govor.) 9 Umovanja naravnost nevredni se mi zdijo polemičarkini poduki (105, zadnji odstavek) glede tega, kaj so besedotvorne vrste, ali so obrazila morfem-ska, kaj obrazila so, koliko naglasov je v tvorjenki, da so tvorjenke pretvorbe iz besednih zvez itd., saj je na vse to dan odgovor vsaj že pri meni: 4 besedotvorne vrste (prim. Načrt pravil za novi slovenski pravopis 1981, 183, splošno o tvorjenki, nato pa 112-113, kjer so splošno predstavljene zloženke, izpeljanke, sestavljenke, sklopi (samo 4 besedotvorne vrste), nato pa na str. 113-117 podrobno zloženke (podredite in priredne), pa sestavljenke in sklopi ter drugo, in sicer pri samostalnikih, pridevnikih, zaimkih, števnikih itd. Kaj naj bi pomenila medpona -o- kot morfem, mi še zmeraj ni razvidno v tem smislu, da bi pomenila različno in ne le sredstvo za odsotnost sklonskosti oz. tudi osebnosti (belovrat, avtocesta, smrdokavra), saj se ta -o- pojavlja za različne vrste zvez dveh besed: podredno osebkovno (vodotok), predmetno (računovodja), prislovno (brzopis), splošno podredno (cerkvenoslovanski) in še priredno (belo-modro-rdeč). Torej vsaj pet različnih »skladenjskih podstav« in en sam morfem, ki pa mu - kot rečeno - ne vem drugega pomenskega ustreznika kot ravno tega, da nakazuje, da gre za nezadnji del zloženke. 10 K utemeljevanju »besedotvornih pomenov« (106). Polemičarka jih povezuje s pomensko podstavo povedi: »Če izhajamo iz spoznanja, da so besedotvorni pomeni globinske povedne propozicije, potem jih v najboljšem primeru ne more biti več, kako je sestavin propozicije in tudi pomensko lahko ustrezajo 21 Skj 1, 1965, 69, NSS, 1982, 488. le tem sestavinam.« (N. m.) Koliko je teh sestavin pomenske podstave stavka (ne povedi), nam polemičarka ne pove, označuje pa jih z vršilec (Dl), rezultat (D4), sredstvo (D6), pri čemer ji prvi izhaja iz osebkovne vloge, drugi iz tožil-niškega predmeta in tretji iz orodniškega predmeta, možnost pa so še »krajevne in časovne okoliščine«. S primeri: 'dejanje' - lov, 'vršilec' - lovec oz. 'vršilnik' - nosilec, 'rezultat' - prispevek, 'sredstvo' - brisača, 'prostor' - gostišče, 'čas' - post.22 - Tukaj je polemičarka vsekakor izpustila belež, ki zame pomeni snov in zaradi česar se tako huduje. V preglednici zame in zanjo: Toporišič Vidovič-Muha 1. bralec —-— . 1. lov 2. nosilec 2. lovec 3. propad 3. nosilec 4. Ï7bljuvpk 4. prispevek 5. strelišče —— ______— 5. brisača, belež 6. belež " 6. gostišče 7. (Breznik) senoseč 7. post V zvezi s to problematiko: moja 2. skupina nastaja po naslednjih pretvorbah: to, kar...: plovec, enačaj, frižider, dezodorans; to, s čimer...: odpirač, bodež; to, za kar...: držaj. 11 Ustavimo se še pri polemičarkinem mnenju, da je »p o m e n s k o s k u-pinjenje tvorjenke (428) mogoče ne samo pri navadnih izpeljankah (kot do kritike pri Toporišiču), ampak tudi pri medponsko-priponskih zloženkah (tip peskokop-0 /.../) in tvorjenkah iz predložne zveze (tip zapeček)« (107). Daje pomensko skupinjenje zelo možno tudi pri zloženkah,23 je pri nas zelo znano vsaj iz Breznika 1944, za kar sem spredaj navedel vsaj 5 skupin (po JR, 329), npr. za vodonoša: (1) 'dejanje', po metonimiji (2) 'povzročitelj', (3) 'posoda', ali za senoseč: (1) 'dejanje', (2) 'kraj košnje', (3) 'povzročitelj dejanja'. Jaz sem v SS 1976 v tem oziru obdelal le neizpreclložne izpeljanke, kot posebno skupino pri tem v posebnem razdelku pa navedel še izpredložnozvezne izpeljanke ter, 22Ker ni nobenega obrazila za čas, bo najbolj prav, da imamo ta pomen za posledico metoniiničnega prenosa iz pomena dejanja (prim, zlasti taka mesta pri Brezniku v razpravi o zloženkah). 23Iz mojih vprašanj za izpite bi se to morda dalo celo potrditi, še bolje iz študentov-skih zapisov pri mojih predavanjih: za prvo prim. 1. 1979, za drugo ravno tedaj (skripta študentke, 1979/80, str. 42), npr. (1) bralec - pravobranilec, nato pa za naslednje moje pomenske skupine še: (2) valobran, (3) krivoprisega, (4) pravdorck. Danes bi za (5) dal križpotje, za (6) kolomaz. po izročilu, podal 4 skupine zloženk glede na podstavo, nisem pa nikjer zapisal, da se tudi izpredložne izpeljanke in zloženke ne bi dale obravnavati tudi pomensko, in sicer vzporedno z izpeljankami. V svoji kritiki polemičarkine besedotvorne teorije sem tudi navedel, katere vrste pomeni obstajajo v moji zbirki za ponazoritev zloženk (SS 1976 in 1984, str. 146). Za primer: že v SS 1976 imamo pri končniškem obrazilu -0 primere za naslednje pomenske skupine: (3) krvotok, (4) bakrorez, (2) vodomer, (1) senokos (Pleteršnik), (1) krvoses. Tudi pri izpeljavi iz predložne zveze (145) imam navedene primere npr. pri brez- za naslednje pomenske skupine: (1) brezverec, (3) brezglavost, (3) brezvladje (po prenosu na čas bi to bila še skupina 5), pri pred- pa so primeri za (5) 'čas' in 'prostor'. Da bi se ti problemi dokončno rešili vsaj pri zloženkah, sem pozneje tudi dal za doktorsko nalogo zloženke,24 a kakih posebnih rezultatov glede tega naloga ni dala. 12 Ustavimo se še ob polemičarkini misli, da so »štiri osnovne skupine tvorjenk določene z različnostjo skladenjske podstave obrazil« (107). To ni res: prim, brod 'ladja' na paro —* parobrod (zloženka) ф parnik (izpeljanka); še bolj ustrezen primer (ker ne povzroča težav s pripono -(n)ik-), je zdravnik za zobe —► zobozdravnik (zloženka) ф zobar (izpeljanka). Prim, še nižji poročnik in majhna hiša (skladenjsko oboje samostalniška zveza z levim prilastkom) —+ podporočnik ф hišica. 13 Na isti (107) strani polemičarka zatrujuje, da »Toporišič v okviru gla-golskega besedotvorja ne pozna zaimkom vzporednega pojma 'proverb' in tudi sicer nima kriterija, po katerem niza celo vrsto glagolov, ki so lahko v vlogi xl25 in s tem seveda v podstavi (priponsko) obrazilnega morfema«. V kritiki napačnih besedotvornih postavk avtorice (n. m., 429-430) sem pokazal, da imam jaz (pač po ruski slovnici) 12 takih glagolov, avtorica pa osem. Torej je moja »cela vrsta glagolov« le za tretjino daljša od njene poznejše. Dejstvo je, da se vsi ti avtoričini glagoli navajajo že prej pri meni v precej istem zaporedju: Top. (1) delati, (2) biti, (3) imeti opraviti z, (4) igrati na, (5) delati kot - Vid.-Muh. (1) delati/narediti, (2) delati z, (3) bili, biti kot - in tudi podstavni samostalniki so kaj podobni njeni mojim: Top. (1) gw6-, (2) goljuf-, (3) gosi-, (4) baiin-, (5) golobčk- proti Vid.-Muh. (1) gub-, (2) plug-, (3) kralj-, (4) (burj-), torej: gub-/gub-, goljuf-/kralj-, gosl-/plug-, golobčk-/burj-. In kje je moj igrati na pri polemičarki? Nima ga, in tako še v drugih primerih: kako bi torej ona pojasnila s svojimi »primitivi« glagole cehati (pri meni 7), bičati (11), deževati (12) itd.26 Kaj torej hoče s to kritiko polemičarka? Prim. SSKJ: gubati 24 Prim, polemičarkino prošnjo za sprejem doktorske teze: 26. 2. 1980, 4 str. 25xl pomeni jedrni del glagolske zveze, tj. glagol, npr. delati v zvezi delati gube, kar daje gubati. 26Sicer sem pa primitive v slovensko jezikoslovno obzorje uvedel pač j a z : SSJLK ZP 17 (1981), 110-111, na podlagi neke tuje razprave; med glagolskimi primitivi (prapoinenskiini sestavinami) pa'tam naštevam 11 enot: biti, čutiti, rnislitii,2, ± hoteti, postati, reči, pozna(va)ti, storiti, zaznavati. delati gube, goljufati biti neiskren, goslati igrati na violino, balinati igrati /.../ proti balinu, golobčkati se poljubljati se, hudičati preklinjati z besedo hudič, cehati popivati, veseljačiti, gobeati veliko, predrzno govoriti, človečiti delati kaj človeško /.../, driskati imeti drisko, bičati tepsti z bičem, deževati padati iz oblakov v obliki vodnih kapelj. In kakšno je zaporedje mojih podstavnih glagolov. Poglejmo pri tvorjenkah iz pridevnika: jaz imam 5 korenov (oz. podstav) (rfe/-ati, bi-ti, pos m a r k si zem, enota f o n o I o g i j e —* fon em, pri izpeljankah tipa 7 pa gre za izpeljavo iz jedra vsakokratne besedne zveze, s priponskiin obrazilom pa se izraža prilastkovna modifikacija, npr. majhen otrok—* otroč e k, v s i vojaki oz. vojaki sploh —* vojaščina.« (V bistvu vse vojaško.) 17 Polemičarka »popravlja« tudi mojo oznako sklapljanja (109-110), češ da moja definicija te besedotvorne vrste iz SS (122), namreč »Enote več-delne podstave enostavno sklopimo v novo besedo«, ni nobena razlaga. Na navedenem mestu v SS 1976 (oz. 1984) v resnici še povem, da se »/p/ri tem lahko izgubi kak naglas podstave ali pa se le-ta tudi kako drugače spremeni (bojaželjen, prmejduš <— pri môji duši«). Pri meni bi se našla (SR 28 /1980/, 143-144) še naslednja ubeseditev te besedotvorne vrste: »Če se odločimo, da bomo ohranili sestavine podstave bodoče tvorjenke nespremenjene, smo se odločili za sklapljanje, torej sklopno obrazilo (se ve —>1 «); in v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis (1981, 113) sem to formuliral tako: »Sklopi so besede, ki nastanejo z mehanično strnitvijo dela besedila: kdo ve —* kdove, kar se da —► karseda, se ve da —> seveda, ne bodi ga treba nebodigatreba. Podobno v SP 1990, 113: »/S/estavine besednozvezne podstave združimo, npr. dva in trideset —* dvaintrideset; se ve, da —+ seveda.« To sem dal pred tem tudi za SSKJ (IV, 697): »/B/eseda, nastala s sestavljanjem dveh ali več besed brez veznega samoglasnika«, kar je ponazorjeno s »seveda, polčas in drugi sklopi«.39 - In kaj pravi o sklapljanju polemičarka? »/V/se sestavine podstavne besedne zveze, tudi zaimkov, členkov ipd. se izrazno ohranijo in postanejo sestavine tvorjenke, npr. se-ve-da, ne-bodi-ga-treba« (n. m. 109/110).40 Seveda ni res, da se vse sestavine »izrazno ohranijo« (prim, tudi v SSKJ prmejduš in prmejduš; Prim, še bógdaj, bogló naj (naglas menda pač tudi spada pod »izrazno«), 18 Polemičarka ostaja pri svojem mnenju, da pri sklapljanju v naspro- 38Kako zanesljive so torej polemičarkine izjave glede tega, kar jaz v besedotvorni teoriji že imam ali nimam izraženo. 39 Że prej (v Skj 2, 1966, 93) je pri m e n i zapisano, da je »/obrazilo/ lahko /.../ tudi samo vezalno (prim, seveda«), ravno tam še: »/P/ri sestavi je obrazilo predponsko (prestar), pri sklapljanju pa samo vezalno (seveda).« 40Pri Perušku (n. d. 12) so sklopi »primaknenke«, primeri zanje pa so mu, poleg še sedaj po našem sklopov, tudi sestavljenke (33 - nehvaležen). tju s prvimi tremi besedotvornimi vrstami le gre za govorno podstavo (110). Da pa tudi to ne drži zmeraj, bodi prikazano ob primeru nebodigatreba, ki ga v potrditev svoje misli navaja tudi polemičarka. Ce prezremo prvotno dvostavčno podstavo sklopa (nemara: ne bodi + treba ga je) in izhajamo iz za podstavo že strnjenega ne bodi ga treba, do samostal-niškosti tega ne pridemo iz čiste govorne podstave v polemičarkinem pojmovanju, ampak moramo nastaviti zvezo tisti, ki 'ga ne bodi treba', pri čemer pa se glede priponskega obrazila zadovoljimo z izglasjem podstave tvorjenke, celoti pa potem na podlagi zaimenskega dela govorne podstave pripišemo sa-mostalniškost (v SSKJ: m neskl.); prim, še nepridiprav -dva m. Zaimenski del podstave se lepo pokaže tudi v sklopu očenaš, prvotno zvalniška besedna zveza in z govorno podstavo tisto z začetkom 'oče naš', tj, molitev, ki se začenja z 'oče naš', kar da potem očenaš -a (s samostalniškimi končnicami!); podobno je vsakdan iz to, kar je vsak dan. In ravno tu se še zlasti vidi pomen 4. koraka mojega besedotvornega algoritma, tj. odvzem slovničnih lastnosti: izgubi se besednostni status sestavin podstave tvorjenke (vsak dan —+ vsak-, -dan- oz. oče naš, oče-, -naš-, tj. prvi oz. drugi del sklopa), zadnji sestavini pa se odvzamejo tudi običajne obliko-slovne lastnosti in seji dodelijo nove, kakor jih zahteva jedro govorne podstave, to pa je 1. m. sklanjatev, ker jo pač narekuje izglasje tvorjenke (v določenih okoliščinah pa lahko tudi 3. m. sklanjatev (v SSKJ bôgnasvdruj m neskl. tudi bognasvdruj -a). In še je tu polemičarkino vprašanje (110): »Nerazumljivo je, zakaj me kritik /tj. J. T./ v zvezi s p o j m o v a n j e m sklopov povezuje z Bajcem (433), saj že iz slovarske definicije, ki jo je kritik izbral za citiranje, izhaja, da je »sklop tvorjenka« (podč. sedaj, knjiga 184), torej beseda in ne besedna zveza.« - Res je, da na str. 184 polemičarkine knjige piše »sklop tvorjenka iz zaporednih nepredvidljivih sestavin govora: se-ve-da«,41 toda na str. 190 iste knjige je med sklopi za seveda naveden še dober-dan, kar pa ni sklop v tem smislu, ampak v smislu besedne zveze, te pa med sklopi navaja tudi Bajec.42 Sicer je pa v moji kritiki avtoričinih zgrešenih besedotvornih teoremov na str. 433 govor o tem, da avtorica v svoji knjigi (32) trdi, da Bajec »pojem sklopa razširi tudi na besedne zveze - t. i. pomenski sklopi«. Ugovarjal sem izrazu »razširi«, ker to Bajec le povzema po Brezniku (SS 1934, 174). 19 In sedaj k problemu b es e d o t v o r n e g a a 1 g o r i t m a. Polemičarka 41 Prim. J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik 2, 1966, 118: »Sklopi so besede, nastale z mehaničnim sklapljanjein delov govora: se vé da —+ seveda, prida nič —► pridanič, nema nič —* nemanič itd. Prim, še nebodigatreba, dolgčas, pešpot, posiliživ, očenaš.« 42Sicer pa prim, pri m e n i v Skj 2, 1966, 118: »Sklop/ov/ ni vedno lahko ločiti od zloženk, čeprav jih večinoma res spoznamo po tem, da med sestatinami podstave v sklopu ni veznega samoglasnika. Izrazi kot devetdesetletnica so, če jili primerjamo z besedami kot desetletje (kjer -letje sploh ni samostojna beseda), prej zloženke kot sklopi. K sklopom nekateri prištevajo tudi izraze /.../ alfa žarki, Adria aviopromet, Turist hotel /.../ Neke vrste sklopi so izrazi pozdravljanja: dober dan, lahko noč, dobro jutro ipd. To so stalne besedne zveze, frazeologemi.« besede spet obrača nasproti smislu besedilnega mesta, na katero se nanaša. Jaz v svoji kritiki zgrešenega avtoričinega besedotvorja navajam le, da to, kar počne, ni ravno prav, dobesedno: »Da avtoričin 'algoritem' (ali kaj naj bi to bilo) ni posebno imeniten«; polemičarka pa se sedaj izmika, češ da pojma algoritem ne uporablja (110), hkrati pa pribija, daje moja »interpretacija tega postopka /pri njej/ v smislu številčne zaporednosti samovoljna in ga spreminja v absurdnost, saj ne upošteva niti različnosti ločil (vejica, podpičje) znotraj postopka« (vse brez ponazoril). Torej gre pri njej vendar za določen »postopek«, postopek pa mora imeti določeno smer, mar ne, pri »ustrezni realizaciji« (r. t.). In katero smer kažejo te njene »pretvorbene vrednosti sestavin skladenjske podstave« (r. t.)? Če vzamemo njen najpreprostejši primer (polemičarkina knjiga, 11), npr. za bralec (ki ga avtorica sploh nima izpisanega kot normalno besedo), dobimo naslednjo usmerjenost (ker puščice pač kažejo smer): »brat-ec *— [majhen] brat [-0], [ ] —► -ec, brat-«, po puščicah pač vidimo, da imajo posamezni deli nasprotno usmerjenost. Po mojem torej neimenitncm algoritmu pa je stvar čisto lepo enosmerna in razumljiva: 1. majhen brat, 2. majhen —► -ec, 3. brat, 4. brat-, 5. brat- + -ec, 6. bratec. In v obratni smeri za razumevanje tvorjenke: 6. bratec, 5. brat- + -ec, 4. brat-, 3. bràt, 2. -ec —*■ 'majhen/ljubek/drag', 1. majhen brat (glede na konkretno mesto v govoru, iz katerega je razvidno, katero besedo iz števila besed, ki ustreza priponskemu obrazilu -ec, lahko odberem). In če te sestavine skušam najti v polemičarkinem »algoritmu (ali kaj naj bi to bilo«), to ni prav nobena samovolja. Tudi če upoštevam ločila, dobim isto: brat-ec *— [majhen] brat [-0] [ ] -ec brat-(5) (2) (3,4) (2) (4) Da, manjka nam samo še bratec, in to bi bil pri meni rezultat 6. koraka algoritma: odpravi šiv, izvrši glasovne in naglasne premene, in seveda govorna podstava majhen brat. Polemičarka oporeka tudi moji misli, daje, »/k/aj zlaganje je /.../ načeloma že dolgo z n a n o « (110), pri tem pa se sklicuje na svoj prikaz »zgodovine obravnavanja tvorjenk, zlasti zloženk slovenskega knj. jezika«. Jaz sem s tistim »dolgo znano« mislil seveda na svoje pojmovanje tega problema, saj se avtoričino pojmovanje tega, kar naj bi zloženke bile, prav nič ne loči od mojega, v svojem prikazu teh pojmovanj (knjiga 33-50), pa je obšla prav moj prispevek k temu.43 Saj vendar tudi jaz ločim podredne in priredne zloženke (to ima že Perušek), pri enih in drugih tako samomedponske kakor tudi medponsko-priponskoobrazilne, zloženke ločim od stalnih besednih zvez (mislim, da imam 43Na teh straneh m e omenja čisto na koncu s sestavkom Besedotvorna teorija (1976) in SS 1976. Mene obravnava zunaj tega sklopa v poglavju 1.2 (Besedotvorni algoritem J. Toporišiča), n. d. 9-10. Tu je podana polemičarkina kritika mojega algoritma, med drugim glede števila korakov, češ da so možni »kvečjemu štirje«: (1) skladenjska podstava z npr. z oklepajno izraženimi pretvorbenimi vrednostmi«, (2) »uresničitev pretvorb«, (3) »globinska« in (4) »površinska ureditev«, ki pa je pravzaprav že dana z izrazno podobo obrazil (prva v smislu zaporednosti - končnost, nekončnost tvorjenkinih sestavin, druga v smislu realizacija naglasa in morebitnih premen)«. Razumi, kdor more. za teorijo stalnih besednih zvez nekaj zaslug, saj sem frazeologijo v univerzitetna predavanja pri nas uvedel prav jaz), česar še pri Bajcu ni, podal sem teorijo naglasa zloženk (in glasovnih premen sploh), zloženke skušal bolj natančno ločiti od sklopov.44 Prim, pri Bajcu (Besedotvorje III, 1952, 83): »/S/em porazdelil zloženke po zunanjem videzu na tri glavne skupine, to je na sklope, imperativne zloženke in imenske zloženke«, pri čemer (86): »dobro jutro /.../, ki se v vsakdanjem govoru sliši že dobrojutro«. 20 Polemičarka (110) dalje trdo ostaja pri mnenju, da moje »vztrajanje pri'k o n č n i c a h', ko gre za o b r a z i 1 n i morfem vnaša funkcijsko zmedo (neločevanje besedotvornih in oblikoslovnih funkcij)«. To polemičarkino siljenje ljudi v vero, da ne ločim medpone in končnice oz. končnice v medponski vlogi, je prav od sile. Na str. 120 moje slovnice je govor o tem, s čim naj »se poveže večdelna govorna predstava«, in moj odgovor tam je, da z medpono (v primerih z -o-, -e-, -i-, -i-: staromoden (zobozdravnik, avtocesta), vročekrven, kažipot (lažiučitelj), častihlepen; ali pa z »imenovalniško končnico« (Slovenijales <— les iz Slovenije), kjer je brez dvoma kot medpona nastopilo nekaj, kar je imenoval-niška končnica. Da je z imenovalniška končnica mišljen vezni samoglasnik (tj. končniški del prvega dela zloženke), se vidi takoj iz nadaljevanja, kjer pravim, da je »vezni samoglasnik tudi tožilniški ali rodilniški«.45 Polemičarka se v formulacijo v SS 1976, 120 - ki pa ji sploh ne daje prav - s tako silo zaganja pač zaradi tega, da bi v doslejšnji obravnavi zloženk vendarle našla kaj krivega, namesto da bi (bila) mirno pregledala še druga moja dela o tem, da bi se prepričala, za kaj mi res gre, npr. v SR 1980, 146, kjer razločno govorim samo o »/v/mesnih obrazilih« tako: »/O/snovno je -o- (za c j č ž š dž pa -e-), potem je tu obglagolski -i- (kažipot), nato -0- (gcneralmajor) - vsa so nevtralizacijska - na koncu pa so - imenujmo jih tako - sklonska, in sicer za imenovalnik, rodilnik in tož.« Tudi v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis bi se o tem poučila na str. 112, nato pa na str. 113 v zvezi s samostalniškimi zloženkami, kjer so izrecno navedeni »vezni samoglasnik -o-«, »glagolski -t-«, »vezavni (rekcijski) samoglasniki«, »imenovalniški vezni samoglasnik«; na str. 114-115 v zvezi s pridevniškimi zloženkami: »vezni samoglasnik -o- ali -e-«, »vezavne končnice«, »brez vsake povezave«. Ravno tam polemičarka piše, da ji je »izjava, da 'imenovalniška končnic/a/ 44 Prim. A. B a j e c , Besedotvorje/.../, III, 1952, npr. str. 81 figa mož, volkodlak, str. 82 velika noč 'Ostern'. »Predlogi in nikalnice se tudi sestavljajo z drugimi besedami (brezzob, nesreča), vendar je to zlaganje nekaj svojevrstnega in se zdi primernejše obravnavati ga v posebni študiji. Isto velja za členke ali partikule (-koli in pod.).« Str. 128: »Kazusni sklopi vrste bojaželjen.« 4iO tell stvareh je govoril že R. P e r u š e k , n. d. 13; loči »spono« -o- (»pretvarja se osnovni končnik v »o« oz. -e- v določenem okolju), -v- (medved <— -u-), -ti- (poludbnije). O imenovalniški »sponi« prim. r. t.: »Primaknenke iz imen zložene, odpahujejo končnico prvega dela, npr. srbski rim-papa, ne 'rimopapa', laketbrada ne laketobrada«. V resnici imajo (prim, pikapolonica, Slovenijales) v prvem delu imenovalniško obliko. Da je na to mislil že Perušek, prim. n. d. 36: kljnka-nos, figa-mož. Tu (37) navaja tudi češčena-si-marija in oče-naš; prim, še gvozden-zula 'neka pošast'. /.../ nekončnemu delu podstave jemlje slovnične značilnosti' /.../ nerazumljiva «. Pri meni je mišljeno seveda to, da rodilniška končnica (Slovenije) iz govorne podstave les iz Slovenije s tem, da dobi imenovalniško obliko, postane družljiva kot del zloženke, saj bi imela v tipu *Slovenijeles (oz. *Izslovenijeles) večjo slovnično značilnost, in ta v tem tipu zloženk ni mogoča, ampak le v pridevniškem tipu častiželjen, bojaželjen, vsegamogočen, kjer te omejitve ni. Kako pa bi polemičarka razložila ta imenovalniški -a-? In potem seveda tudi druge sklonske oblike prvega dela zloženk (rodilniške, tožilniške), pri meni imenovane vezavne? Tu pri meni ne gre za nobeno vztrajanje pri končnicah kot končnih delih samostojnih besed, ampak o končnicah v prvem delu zloženk, prenesenih sem naravnost iz govorne podstave. Bomo menda vendar priznali, daje -ega kot v vsegamogočen prvotno rodilniška končnica pridevniške besede! Enako je -e- v dveleten, dvetretjinski, dveuren prvotno tožilniška končnica,46 v nasprotju z -o- v dvoboj, dvoeeličen, dvodejanka itd. In enako mutatis mutandis v drugih primerih. 21 Zelo nerazvidno polemičarka razpravlja o razliki m e d pripono in priponskim obrazilom,s tem da sedaj tu meša še predpone in medpone. Jaz sem ji v kritiki (432) očital, da ne loči med pripono in priponskim obrazilom, in tega v polemiki z ničimer ni ovrgla; zato pa razpravlja o »obrazilu in obrazilnem morfemu« in tako pri priponi -ec (lovec) govori, da gre za enomor-femsko obrazilo. Ne: tu gre za dvomorfemsko obrazilo: prvi morfem (-c-) izraža vršilca, drugi (-0) pa moškospolskost. Analogno prim. *star-c-0 ф star-k-a. Zares enomorfemski obrazili pa sta pra- (pradomovina) in -o- (severozahod), o čemer pa nikoli ni bilo dvoma.47 In nepravilno polemičarka enači pod-brad-ek (kar ima prav že Perušek), ki je izpeljanka iz predložne zveze, in mulovodec, kar je zloženka z medponsko-priponskim obrazilom. Polemičarka pa spet napačno zatrjuje, da je tu v obeh primerih obrazilo dvomorfemsko, ta dva morfema pa naj bi bila v prvem primeru pod- in -ek, v drugem -o- in -ec. Tu že moram reči, da polemičarka pač ne ve, kaj morfem sploh je: podbradek ima samo priponsko obrazilo, ki pa je dvomorfemsko (ek-0), medtem ko ima mulovodec dvodelno obrazilo (-0- in -ec), sestoječe iz treh morfemov (-o-, -c-0). 22 Polemičarka (111) vztraja pri tem, da so p r i p o 11 e zloženk le »s o g 1 as n i š k e« ali pa »neg laso v ne« (ničte). Moja trditev je prvič bila, da pri zloženkah nastopajo tudi pripone s samoglasnikom (bogorod-ica itd., prim, moj sestavek 432), in drugič, da ničtih pripon tu ni, ker v teh primerih kot obrazilo služijo kar končnice določene sklanjatve, npr. lov -a oz. lov -i.4& 46Perušek (19) navaja trpotec («— tri pot), trikot, trikotnik, sicer pa na str. 38 zavrača te tvorbe: častivreden —* časti vreden, bogaboječnost —» pobožnost, bojaželjen —► bojevit. 47Seveda tudi v primerih kot hod-0. 48Glede tega prim, že pri P e r u š k u , ki ga je avtorica na svoj način pridno prebirala, Oporekam tudi, da bi obstajale posebne pripone za zloženke. Avtorica sedaj trdi, da sta taki »priponi« -0 za pridevnike (belorok) in -ec za samostalnike ipd. (umotvor, mulovodec, pravopisje). Tvorjenih z obrazilom -0 res ne poznam (morda je vendarle tak zlat -a -o iz zlató -a), а ni jih verjetno le zato, ker bi bilo to prenaporno, saj bi v besedilo prinašalo več težav ob udobnih ročen, nožen, zoben (prim, pa za nasprotno smer bel -a -o —► bel -t), ne manjka pa se primerov z obrazili -0, -ec, -je pri samostalniških izpeljankah: tvor, stvor, mel - videč, kosec, proseč - orožje, orodje, naselje, lože, južje, narečje. Za j prim, še lož 'mesto, prostor, kjer divjad (pogosto) leži'; prim, še loža 'organ, ki povezuje plod z materjo'. Poleg tega polemičarka sama vidi, da tisto, kar naj bi bilo samozložensko, nastopa tudi pri izpeljankah iz predložne zveze. Prim, v moji slovnici 1976/1984: 145 - brezup, brezvladje, brezverec, 155 - brezglav, brezzob ob sicer prevladujočem priponskem obrazilu -en (brezvezen, nagobčen...). 23 Polemičarka se tudi upira mojemu zatrjevanju o napačnem p r i-sojanju določnosti nekaterim pridevnikom, konkretno, da bi bil določen pridevnik dvajsetleten (pri meni 437). Tu si delo lajša s tem, da ne govori o tem pridevniku, ampak o pridevniškem paru sonč-ni (žarek) oz. sonč-en (nasmeh). Ali gre za pridevnika na -ni ali na -n, se preskuša zlasti lahko v vlogi povedko-vega določila: in da ne gre Ta fant je dvajsetletni za pomen 'ima 20 let', torej je vendar jasno. Polemičarka ne odgovarja na vprašanje, ali pomenu 'imajoč 20 let' ustreza dvajsetleten (moje stališče) ali dvajsetletni (njeno stališče). Torej po mojem: Ta fant je dvajsetleten 'ima 20 let' oz. dvajsetleten fant proti In ta dvajsetletni fant (določna oblika) dela take otročarije. Vendar na istem mestu (437, op. 70) jaz omenjam »spet napačno z določnostim končnico«, torej sem o takem govoril že prej, to je na isti strani mojega pisanja. Tam sem kritiziral njeno obliko dvoglavi, navajajoč mesto v njeni knjigi: »(124, z napačnim -i)«. Prek tega primera polemičarka hodi molče. Kako pa je s tein v SSKJ? V gnezdu izrazja pri iztočnici sončen so vsi primeri na -i: sončni čas, obrat, veter, spekter, dvor, halo, plise, v gnezdu stalnih besednih zvez prav tako (sončni prah, vlak; Sončni kralj), v pomenski skupini 2 'za človeka zelo prijeten' imata oba primera obliko brez -i (sončen nasmeh, obraz), le pod pomenom 1 'nanašajoč se na sonce' imamo oblike z -i in z -0: sončni mrk, vzhod, zahod, jug - sončen dan. Če te primere razčlenimo, ugotovimo, da primer sončni mrk (in pač tudi sončni vzhod, zahod) spada v gnezdo izrazja, sončen dan je v redu primer za 'dan, koje sonce', medtem ko je sončni jug stalna zveza tipa znani pisatelj (v moji slovnici). Za dvajsetleten 'star dvajset let' imamo v SSKJ primer dvajsetletna študentka, ob samostalniku m. spola, bi gotovo bilo dvajsetleten študent, in za dvajsetleten napor tudi ni dvoma, da bi bila oblika nedoločna za pomen 'tak, ki traja dvajset let'. Za n. d. 22: navaja tudi priponsko obrazilo -ica (bogorodica, konjokradica), torej tudi zložno priponsko obrazilo. Tu je še Peruškova pripomba, da »/d/rugi del torej treba, da ima svoj sufiks, ki ga loči od substantiva, ki samostalno rabi«, kar je utegnilo vplivati na našo polemičarko že v nalogi. (Vendar prim, ime bohinjske gore Rodica; plcvica.) primer nam lahko služi dveleten: v SSKJ dveleten otrok, pa dvoleten deček, spor; dvomesečen seminar. Prim, še stoleten: stoleten starček, gozd, stoletni ciklus, koledar. 24 To, kar polemičarka govori o pod rednosti in pri rednosti zloženk, je že zdavnaj znano; iz tega, kako določene stvari formulira, pa bi izhajalo, da jaz v SS ne bi imel obravnavanih in najprej prirednih, nato podrednih zloženk.49 Da imajo prednost podredne zloženke, se vidi že iz količine primerov (SS 120 do 121 - prireden le en primer; 146, kjer so pri zlaganju samostalnikov celo samo priredne zloženke; 155-156, kjer so pri zlaganju pridevniških besed le zloženke s podstavo dveh pridevnikov priredne na prvem mestu (156), strogo po podrednih pa so priredne razvrščene v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis (113 oz. 114 za sam. zlož., 114 oz. 115 za prid. zlož.).50 Tudi pri n agi as u zloženke (111-112) polemičarka brez potrebe najprej navaja znane stvari, npr. »da so priredne zloženke vedno večnaglasne« (111), pri tem pa pozablja, da med priredne zloženke ona sama uvršča tudi po njenem enonaglasne primere kot knezoškof, glavonožec, indoevropeist.51 Polemičarka mehanično tudi poudarja (112), da imajo dva naglasa podredne zloženke tedaj, »ko je pripona zloženke zložna (homonimna) z izpeljavnim priponskim obrazilom«, prvi del take zloženke pa »tvorjen«, npr. céstnoprométen. 25 Tu spet vidimo nerazločevanje pripone in priponskega obrazila, poleg tega pa še zmedo v pojmovanju, kaj naj bi bile ob isti glasovni podobi le homonimne zložne pripone. Za pojasnitev povedanega vzemimo tako priponsko obrazilo -ica. Zakaj vendar bi bila ta pripona v plev-ic-a (perica) kaj drugega kot v bogorod-ic-a? Prvi dve besedi označujeta bitji (osebi), s pomenom 'tista, ki pleve/pere', tretja pa pomen 'tista, ki boga rodi'. Enako je pri -ec: pisec 'kdor piše, loncevezec 'kdor lonce veže'. To je ista pripona oz. priponsko obrazilo, in prav isto je pri izpeljavi iz predložne zveze: prim, posledica, poledica, brezdelica, preglavica, brezverec, brezdelec. 26 In potem pravilo, da imajo dva naglasa le tiste zloženke, ki imajo v prvem delu tvorjeno besedo, priponski del obrazila pa je zložen. Spet pravim, da to pravilo ne drži, ker imamo primere kot Škofjcločan, (SSKJ škofjeloški), peterorogljàt, šesterostrdničen, četverooglat, četveroškrgar, desete-rolôvkar, Dolnjelendavčan, Murskosobočan, slovenskogoriški, ki so, kolikor so v SSKJ, vsi enonaglasni, na drugi strani pa tip pétglâsen, ki ima dva naglasa, čeprav prva sestavina ni tvorjena, drugi del obrazila, pripona, pa ne zložen.52 Poleg tega ima polemičarka v svoji knjigi (102-104) zloženke, ki prvega dela 49P o 1 e m i č a r k a pri tem sicer pravi »izhodiščna delitev«, toda glede podrednosti oz. prirednosti je taka tudi moja delitev. 50V SSKJ pa skoraj ni prirednih zloženk: prim, anglo- proti anglo... »h ânglo..., kjer pa je res priredni prvi del zloženke pred podredniin. Pri črno... pa sploh nima uvedene priredne zloženke, temveč jih »potika« kar pod 1. in 2. pomen iztočnice črn: 1. črno-bel, črno-žolta zastava, 2. črno-beli fdm, v gradivu še črno-žolta monarhija. 51SSBPZ, 1988, 172. Sicer pa prim, že v SSKJ pač Avstro-Ôgrska proti avstroogrski. 52Prim. celo stoleten 'star sto let' - stoleten 'večleten, dolgoleten' v SSKJ. nimajo tvorjenega in pripone v drugem delu obrazila ne zložne, a jim zapisuje dva naglasa, npr. samooskrba, sâmooskrumba, sdmooplodi'ti, sdmooploditev, samoizobrazba.53 Tu v nekaterih primerih polemičarka v svoji knjigi (102-103) prihaja tudi v zadrego, ali gre pri čem za zloženko ali za izpeljanko iz ustreznega zloženega glagola: samoučiti - samouk; sdmoponižati - samopomžanje; sdmopotrdili - sdmopotrditev; sdmoizobrdziti - samoizobrazba.54 Na tem mestu polemičarka brez vsakega utemeljevanja izjavlja, da pri meni »prej pogreš/a/ naglasno teorijo, kakor da bi jo rušila«, ali ko na koncu v opombi 21 skuša odpraviti velikansko in uspešno opravljeno Riglerjevo delo v zvezi z naglasom z opombo, da ima SSKJ sicer jdjčastolisten in kînoobiskovdlec, vendar bakrcnobdrven in davkoplačevalec (112). Že v kritiki polemičarkinih zgrešenih besedotvornih postavk sem zapisal željo, da bi se bilo Riglerjevo onaglaševanje pošteno razčlenilo in na morebitne (z argumentacijo podprte) spodrsljaje opozorilo, ne pa se z dvema primeroma izmed pač tisočev - brez argumentiranja -skušalo razvrednotiti. 27 Odgovoriti mi je še podrobneje na polemičarkino vprašanje, ali mi ni kot Bajcu modifikacija le nadaljnja, konkretno 7. pomenska skupina samostal-niških izpeljank. - Prav gotovo da ne, kakor smo že videli. Poleg tega Bajec55 nima take razporeditve. Najprej sicer res ima »moje« pomenske skupine (in sicer v zaporedju 3 1 4 5 2), nato pa kot 6-9 sledijo brez kakega znaka istomno-žične različnosti »zbirna, manjšalna, večalna in slabšalna imena« (127), kot 10. skupina pa »pojmovna«; med modifikacije po mojem pa bi bilo šteti še njegovo 13. skupino (imena moških oseb), zatem 15. (mladiči), na 18. mestu je moja 6. skupina (snov), na 20. spet moja 4. (lučaj) in še na 24. spet moja 4. - Ne vem, če »blagor mu«, kdor si upa tako predrzno enačiti in primerjati neenačno in neprimerljivo kakor na tem mestu polemičarka. 28 Prav nepoboljšljivo objestna je v polemičarkinem zaključku misel, da jo je moja ocena njenih mest v knjigi »konec koncev opozorila tudi na nekaj čisto tehničnih napak«. Kakor da se množica pogreškov in napačnih pojmovanj da spraviti pod naslov tehnike. 29 In čisto na koncu še opomba, da ji je bilo na moje pisanje »izjemno težko /.../ odgovarjati« »ne zaradi stavkovne kritike« (to je pač mimogrede zavrnila, moramo sklepati), »ampak zaradi nerazumljive kritikove težnje po strokovnem 530 samo- je pisal obširneje že R. P e r u š e k , n. d., 19: samosilen, samostalen, samo-tretji. 54 V polemičarkini knjigi (102) večina navedenih glagolov s samo... v SSKJ ni izkazana, pravzaprav niti eden od 13 navedenih: dva izmed teh imata v SSKJ še se (samouničiti se), drugi hkrati z drugačno glagolsko pripono (samouničevati se). -Omenim naj še neustrezno zapisovanje skrajšanih tvorjenk (102 in drugje): medtem ko je tip samostón-0 -ec2 -ka2 -ski2 v redu, nikakor ni samordst-en -ica2, -il? -ški3 -štvo4 -ost2, saj bi se to bralo samorastenica itd. (poleg tega pa je -štvo3, ne -štvoA, prim, dijak, dijaštvo, kjer pa bi bilo treba dodatno pisati vsaj -(š)tvo, če nam črka v oklepaju pomeni morfemsko deljeni glas). "Prim. Besedotvorje I, 1950, 126-128: Pripone po njih pomenu. (jezikoslovnem) diktatu«. - Glede diktata samo to: Znanstvenik posluša samo diktat pravosti spoznanja: edino to je, kar brani in uveljavlja. Summary In the first number of Slavistična revija 1991 A. Vidovič-Muha replied to my criticism (SR 4, 1990) of several items in her book that are, to my mind, incorrect. She recognizes the objectivity and relevance of only a few points (which points she has in mind, however, is unclear) that are »of a technical nature.« Nevertheless, in a manner that to the uninitiated seems superior, she refutes, as incorrect or injustifiable, all of my arguments with her own solutions—at least those of my arguments which she does not tacitly omit. Her polemic, moreover, grows into a criticism of some other points of my word-formation theory. In my response to these polemics (in 28 points) I first, by way of introduction, discuss how I would have expected an answer to whatever was, in her opinion, so scandalous in my first critique. Then I refute all of her »arguments« in order, whether they were in defense of what I had criticized or her expansions upon the polemics, which bring up new issues. For example, I refute, among other things: her opinion that my criticism targets her book and not just the incorrect points in her views on word-formation; that I would have read anything into her work that was not there to begin with; the possibility of invalidating my word-formation algorithm or the importance of accentological issues; her claims about the lack of criteria in my semantic groups; the discussion of not including suffixed nouns in compounds; the inquiry into the number of word-formation processes in my theory; the concept of what a formant is and all of the issues concerning the formation of new words and understanding derivatives in all six steps of my algorithm. In these refutations, 1 point out the places in my works that she failed to take into consideration, at least the ones that were published at the time that she developed her incorrect formulations, either in her works before or after my critique. Had she not overlooked my works on various word-formation issues, she would have been spared my critique or, at least, my response to her polemic. I view the publication of this response to Vidovic-Muha's polemic as a defense of objectivity in Slovene word-formation theory as well as a contribution to the history of the authorship of word-formation theorems of greater and lesser importance.