NAVODILO za izpolnjevanje »Jezusovih dni«.* Na levi so vprašanja, ki ti jih stavi tvoja vest. Na ta vprašanja vsak večer odkritosrčno odgovori! Proti desni so prazna okenca za vsak dan v mesecu. Če moreš odgovoriti na vprašanje z »da«, naredi v okence istega dne križec! Ako pa bi moral odgovoriti z »ne«, napiši ničlo! Jezus bo tvojega prizadevanja vesel in te bo blagoslovil. Kdor dejansko ne more iti k sv. maši ali sv. obhajilu ali Jezusa obiskati, pa bi to rad storil, naj napiše v okence črko „ž“, kar pomeni, da je obudil željo. Kristus, kraljuj! Kristus, zmaguj! V hostiji sveti nam gospoduj! * * Obrazec za >Jezusooe dneve« najdeš na predzadnji strani ovitka. »Luč« izdaja in tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Karel Čeč) Stane za vse leto Din V—. Urednik-. Gen lektor P. Krizostom Sekovanič O F. M., Ljubljana, Marijin trg 4 Uprava; Ljubljana, Kopitarjeva 2, H. Ničman. Izhaja mesečno Obhajilna sveča. 81 P. Odilo: Svečnica. troci, ko pridete na praznik Marijinega očišče- vanja ali na svečnico v cerkev, prinesite s seboj svečke, da vam jih duhovnik blagoslovi. Cerkev je to jutro spremenjena v morje lučic. Sveča je zelo važno znamenje v življenju katoliškega kristjana. Na treh važnih mejnikih človeškega življenja gori sveča. Dobro preberite in si zapomnite: Krstna sveča. Na dan sv. krsta je moral pri tebi tvoj boter držati gorečo svečo. Duhovnik mu jo je dal v roke in tebi so veljale besede, ki jih je govoril duhovnik: »Sprejmi gorečo luč, ohrani ne-omadeževano krstno nedolžnost, spolnjuj zapovedi, da boš, kadar pride Gospod, mu lahko šel nasproti.« Otrok! Ali ta sveča še gori? Ali luč milosti ni nikdar ugasnila v tvojem srcu? Kadarkoli napravimo ostuden smrtni greh, takrat ugasnemo krstno svečo in umazana tema pokrije naše srce. Spolnjujmo zapovedi in bojmo še greha in krstna sveča bo vedno lepo gorela! Obhajilna sveča. Drugikrat smo prejeli v roko gorečo svečo na dan prvega sv. obhajila. Tega se dobro spominjate. Na večni luči pred tabernakljem je bila prižgana ta sveča. In to svečo nese prvo-obhajanec ven v svet. To je krščanski poklic. Vsak kristjan mora biti po svojem zglednem življenju goreča sveča. Najlepše je, da ta sveča vedno in povsod gori. Ob nedeljah in delavnikih! V cerkvi in v domači hiši, v šoli in na poti. Povsod moiramo kazati, da smo bili nekoč pri prvem svetem obhajilu. Pogostno sveto obhajilo je naj večje zagotovilo, da ta sveča ne bo nikdar ugasnila. Mrtvaška sveča. Tretji in zadnji mejnik človeškega življenja je smrt. In takrat dobimo zopet v roko gorečo svečo. Če prvi dve sveči, krstna in obhajilna, nista ugasnili, potem bo tudi mrtvaška lepo gorela. Mrtvaška sveča ima posebno lasthost: vse stvari nam pokaže tako, kakor so v resnici. Čednostno življenje nam pokaže kot naj večje bogastvo, vse dobrote sveta kot meglo, greh kot naj večjo nesrečo. Pri mrtvaški sveči bomo delali zadnjo skušnjo, zadnji izpit. Pri mrtvaški sveči bo božji sodnik, napisal tudi zadnji red v svojo beležko. Ali bo »slabo«, ali »dobro«, ali »prav dobro«, ali »odlično«? Če bomo skrbeli, da ne bo nikdar ugasnila krstna sveča, če bomo vedno skrbeli za obhajilno svečo, se bo mrtvaška sveča izpre-menila v večno Svečnico, v žarno Luč s Veti li nebes. Joža Vovk: Voščilo Ti si kakor' mtadu roža Krasno sije mlado cuclje, sredi vrla božjega, skrbno čuvaj, brani ga, ■žarek Te mladosti boža, cvet najlepši mladih let, je cvet Ti klije iz srca. duša lepa, čisla vsa. Danes, ko svoj god praznuješ, samo eno Ti želim: kakor danes, naj ose dni cvetka 'I vojega srca deliti. Darovanje Jezusovih dni. Kakor vsako leto, tako so tudi letos na praznik sv.: Treh kraljev darovali ljubljanski otroci v imenu vseli slovenskih otrok evharističnemu božjemu Detetu »Jezusove dneve«. Slovesnost se je vršila ob štirih Frančiškovi Križarji pričakujejo prevzv. gospoda škoFa na stopnišču Frančiškanske cerkve. popoldne v frančiškanski cerkvi. Naš dobri oče škof dr. Gregorij Rožman je imel izpred velikega oltarja krasen nagovor o žrtvah in ljubezni treh Modrih do božjega Deteta in spodbujal je navzoče otroke k natančnemu izpolnjevanju »Jezusovih dni«. — Sledil je nato najlepši prizor, ko so Križarji in Klariče v svojih okusnih uniformah izročali prevzvišenemu v roke s cvetjem okrašene košarice in srebrne skrinjice z »Jezusovimi dnevi«, medtem ko je vsa cerkev pela pesem »Angelčki stopajo skozi nebesa«. — Po petih litanijah Matere božje so otroci zapeli nekaj božičnih pesmi, nakar je podelil prevzvišeni dečkom in deklicam še poseben blagoslov. Lučkarji! Tega darovanja ste bili deležni vsi, ki izpolnjujete »Jezusove dneve«, čeprav lističev niste poslali v Ljubljano. Kdor je bil lani bolj len v izpolnjevanju »Jezusovih dni«, naj v novem letu začne z novo vnemo! H. O.: Junaški deklici. Na divjem zapadu Amerike, daleč proč od belih ljudi, je ob šumeči reki živela indijanska družina. Svoje koče ni vedno imela na tem mestu; prej je bivala na oni strani velike reke, tam, kjer reka bolj pohlevno teče in kjer se razširja majhna dolinica. Tam je bila misijonska postaja in šola. Ker pa Tajano, star poganski Indijanec, ni nič več rad prebival v bližini misijonarjev — bal se je, da ne bi bil primoran postati kristjan — se je umaknil v divjo pokrajino s svojo številno družino, v kateri sta bili tudi dve deklici Cita in Marija. Prejeli sta še zadnji misijonarjev blagoslov in odšli z očetom in materjo ob reki navzgor v novi divji dom. Deklici seveda tam nista mogli nič več obiskovati ljubega Jezusa, kajti tam ni bilo cerkve. Tem pogosteje sta sedeli na skalnatem griču in gledali v dolino, kjer je ležala njuna stara vasica s cerkvico. Tisoč pozdravov sta ji pošiljali po deročih valovih reke in zlasti ljubemu Odrešeniku v tabernaklju. Sestri sta vsako jutro obiskali samotno votlino, da sta tn opravili svojo jutranjo molitev in Jezusa prosili pomoči in blagoslova. Velikokrat se jima je zdelo, kakor da bi rahla sapica prinesla na njuna ušesa daljne glasove zvona in tedaj sta s solzami v očeh zdihovali: »Zdaj so vsi v cerkvi in bodo prejeli v svoje srce Jezusa, midve pa stojiva tu osamljeni in umirava od hrepenenja.« Nekega dne je rekla Cita svoji sestri: »Kaj meniš, ali bi mogle preplavati reko, da bi prišle v vasico?« »Upam,«'je odgovorila Marija, »če nama pomaga sveti angel varuh, lahko prideva čeznjo.« Jutranja zarja se je razgrinjala čez reko in preko razjedenih hribov. Tedaj sta iz grmovja smuknili dve postavi proti reki; bili sta Cita in Marija. Previdno, da bi ju nihče ne videl, sta se plazili in srečno sta dosegli obrežje. Prisrčno sta vzdihnili k angelu varuhu, nato se je začul padec v vodo — in žc sta se obe deklici borili z besnečimi valovi. Srečno sta dosegli breg, nekoliko sta se odpočili v visoki travi, nato pa sta nadaljevali pot. Sonce je ravno vzhajalo in pošiljalo svoje prve žarke na zemljo, ko sta hrabri sestrici dospeli v vasico. »Cita in Marija sta prišli!« so kričali otroci, ki so ravno hiteli v cerkev. »Cita in Marija!« to je slišal tudi misijonar in je šel otrokoma naproti. »Hrabra, pridna otroka,« ju je pozdravil, »kako sta prišli sem?« Začeli sta pripovedovati, kako nevarno pot sta naredili. Misijonar jima je nudil okrepčilo, a oni dve sta ga odklonili. Prosili sta: »Najprej hočeva prejeti v svoje srce Jezusa.« Ponižno sta se izpovedali, nato pa jima je duhovnik položil Jezusa v njuni čisti srci, ki sta tako hrepeneli po Njem. Ves dan sta ostali kot draga gosta pri dobrih misijonarjih. Ko pa se je sonce nagnilo, sta se zopet vrnili v njun samotni skalnati dom. In oče? Ko sta mu otroka povedala, kje sta bila, je vzel bič in ju neusmiljeno pretepel. Radi pa sta prenesli bolečine, saj to je bilo za Jezusa, ki sta ga tako ljubili in kateri je zjutraj prišel v njuni srci! Naša nova hišica. 6. ' /V',' J'' - , ' dopust in hišica je postajala vsak '' r;- "'nejša in lepša. Pocl železni voz so po- ložili krepko podlago iz kamenja, opeke in lesa. Na ta trdni temelj so dvignili hišico, ki je bila zdaj lepo zavarovana pred vlago in povodmjo. Jakec in Tinea »Marija /. Brezij je uslišala našo molitev.« sta se vrtela okrog očeta in neprestano sta mu pomagala, če sta količkaj mogla. Pripovedovala sta mu med delom: »Očka, zaradi tvoje velike pridnosti bomo imeli v kratkem krasen domek, ki bo pravi pravcati čarobni gradič.« Ob takih besedah je očka vselej za nekaj trenutkov prenehal delati, ljubeznivo se je nasmehnil in dejal: »Marija z Brezij je uslišala naša molitev.« Vest o novi hišici sredi travnika se je bliskovito razširila. Vsak dan so prihajali gospodje in gospe na ogled in se čudili spretnosti Jamškovega očeta. Prišel je celo šolski upravitelj gospod Šramel, česar sta se zlasti Jakec in Tinca zelo razveselila. »To je že četrti učitelj,« je šepetal ponosno Jakec. Naravnost presrečen pa je bil, ko mu je očka dovolil, da sme gospodu upravitelju razkazati hišico. »Zelo lepo, zares zelo lepo,« je zadovoljno kimal učeni gospod- »Če bi bil tako spreten, kot gospod Jamšek, bi si tudi sam kupil železniški voz in bi ga spremenil v tak prijeten domek.« Tako je dejala tudi gospodična Vilma, Tinčina učiteljica, ko si je ogledala s svojim razredom novo hišico. »Vrtič bomo tudi imeli,« je poudarjala Tinca. »Prekrasen bo ta vrtič. Midve z mamico ga bova obdelovali. Lepšega vrta si ne morete misliti...« Gospodična je z učenkami gledala dolgočasni travnik in ga v duhu spreminjala v čudoviti gaj, to pa zlasti, ko je še Jamškova mamica potrdila Tinčine besede in dostavila: »Naša hišica bo imela tudi verando in pred verando bodo same cvetlične grede.« »Aj, da. da!« je vzkliknila Tinca. »Na gredah bodo cvetele rože, tulipani in nageljni...« »Pa krompir in fižol,« ji je ponagajal Jakec. »Da, tudi zelenjadni vrt bomo imeli,« je potrdila smehljaje Tinca. »He, he — in vsak svojo sobico!« se je zadovoljno odrezal Jakec. Otrokom so oči kar zažarele. O. svojo sobico si je marsikateri zelo želel. »Ko bo moja soba zgotovljenu, vas bom povabila vse na čašico kave,« je prijazno govorila Tinca otrokom. Šele Jakec jo je poučil, da to ne bo šlo, ker je sobica preozka. »Bomo pa kavo pili na verandi,« je popravila Tinca. Otroci so se zadovoljni in navdušeni poslovili. Vesela mladost. Povest. Zofka začudena: »Kar hočete? Pa niste nikoli bolne, ker ste se preveč najedle?« Metka: »Nikoli. Saj pa tudi nikoli preveč ne jemo, ker vemo, da je požrešnost in snedenost grda napaka.« Zofka je čutila, kako zelo požrešna je bila, zato je nehote zardela. Da bi Metko spravila na druge misli, jo je brž spomnila, naj ji pomaga, da izrujeta nekaj šopov ribeza in ga neseta Milki in Lenčki. Spravili sta se na delo, ko naenkrat začujeta klic: »Zofka, Metka, kje pa sta?« Obe naenkrat: »Tukaj sva, grmiče puliva.« Milka in Lenčka sta pritekli k njima. Milka: »Kaj pa vendar počenjata že celo uro? Tako dolgo vaju že čakava! In zdaj je prosti čas pri kraju in se morava iti učit.« Lenčka: »Kaj sta pa delali tako dolgo? Saj sta izpulili en sam grmiček!« ' Metka se zasmeje: »Zofka je na vse pozabila in je je—« Zofka jezno: »Molči, tožljivka! Ali naj me zaradi tebe kregajo?« Metka: »Če ti pa rečem, da te nihče ne bo kregal! Moja mamica ni taka kakor tvoja.« Milka: »Oh, kaj pa imata? Metka, le povej! Zofka, ti ji pa nikar ne brani!« Metka: »Oh, saj ni nič takega! Skoraj eno uro je že, kar sva prišli semkaj, in Zofka se je takoj spravila nad ribez in maline, jaz sem jo pa gledala. Jedla je tako strašno hitro, da ni mogoče povedati. Še nikoli nisem videla, da bi kdo tako hitro toliko pojedel.« Lenčka: »Zofka, zakaj si vendar toliko nojedla? še zbolela boš!« Zofka v zadregi: »A, kaj še! Zbolela, kje neki! Bila sem pač hudo lačna.« Milka: »Lačna, praviš? Saj smo vendar pravkar vstale od kosila!« Zofka: »Saj nisem bila mesa lačna, ampak ribeza!« Milka: »A tako, ribeza. Čudno! Ampak, saj si strašno bleda, prav gotovo te želodec boli.« Zofka precej nejevoljna: »Prav nič, da veš, sitnica sitna! Tudi zdaj sem še lačna in bi lahko pojedla še cel košek ribeza!« Lenčka: »Tega pa le nikar ne poskušaj! Pa huda nikar ne bodi, ljuba Zofka, in pojdi z nami nazaj!« Zofki pa ni bilo kar nič dobro. Tudi ni nič odgovorila, pač pa šla za prijateljicami proti domu. Vso pot ni spregovorila niti besedice. Milka, Lenčka in Metka so mislile, da se kuja, zato so jo pustile v miru in samo med seboj kramljale. Tako so prišle v svojo delovno sobo, kjer sta jih obe mamici že čakali, da bi jih učili. »Pozno prihajate, punčke moje,« reče gospa Rožnik. Metka: »Šle smo noter do gozdička po ribez, to je pa precej daleč, mamica.« Gospa Cvetko: »Otroci moji, zdaj pa na delo! Vsaka vzemi svoje knjige in zvezke!« Milka, Lenčka in Metka se živahno usedejo k svojini pultom, Zofka pa, kakor da bi lezla. Zaradi te počasnosti postane gospa Cvetko pozorna, jo pogleda in ji reče: »Zofka! Kaj pa ti je? Tako bleda si, kakor da ti je slabo.« Zofka zardi; prijateljice se spogledajo in Metka zavpije: »Ribez! Prav gotovo!« Gospa Cvetko: »Kakšen ribez? Kaj je ž njim?« Zofka spet oživi: »Gospa, saj ni nič! Metka ne ve, kaj govori! Nič mi ni in sem čisto zdrava, samo... malo... me boli želodec... pa to nič ni!« A tedaj Zofka začuti, da je vendarle bolna. Želodec ne mara več držati vsega sadja, ki ga je ž njim preobložila in ga pahne ven na lepi parket delovne sobe. Gospa Cvetko je bila nejevoljna, vendar pa je molče prijela Zofko za roko in jo peljala v njeno sobo. Slekli so jo in spravili v posteljo ter ji dali piti skodelo vročega lipovega čaja. Zofko je bilo tako zelo sram, da se ni upala govoriti. Šele ko je bila v postelji, jo je gospa Cvetko vprašala, kako se počuti. »Bolje, hvala vam lepa, gospa! Odpustite mi, lepo vas prosim! Zelo ste dobri, da me niste nabili,« stoka Zofka jokaje. Gospa Cvetko: »Ljuba Zofka, bila si snedena, zato te je dobri Bog kaznoval in dopustil, da si si pokvarila želodec in boš morala do večerje ostati v postelji. Glej, zato tudi na sprehod ne boš mogla, ko bomo čez eno uro šle h gospe sosedovi češnje jest. Da bi te pretepala, v tej stvari pa kar mirna bodi! Jaz nikoli ne tepem! In vendar sem docela prepričana, da te bo ta skušnja spametovala in si ne boš več basala želodca kakor kakšna požrešnica. Saj ti ne branim sadja in sladkarij; samo pametno je treba vsako reč uživati, ako hočeš, da boš zdrava in vesela. Bog nam v peti zapovedi požrešnost strogo prepoveduje.« Zofka ni nič odgovorila. Preveč se je namreč sramovala, vedela pa je, da nna gospa Cvetko prav. Služkinja je ostala pri njej in skrbela, da je mirno ležala. Spati pa le ni mogla, ker jo je še vedno nekoliko želodec bolel. Zato je imela več ko dosti časa, da je premišljevala, kako nevarna je požrešnost, in delala je dobre sklepe. 16. Zofka v zaporu. Čez uro so se Milka, Lenčka in Metka vrnile pogledat, kako je Zofki; imele pa so klobuke in boljše obleke. Zofka: »Zakaj pa ste se preoblekle?« Milka: »H gospe Barteljnovi gremo na malico; saj veš, da nas je povabila na češnje.« Lenčka: »Joj, kako je škoda, Zofka, da ne moreš z nami! Vse veseleje bi bilo, če bi imele še tebe.« Metka: »Lansko leto je bilo zelo prijetno. Plezale smo na češnje in si natrgale polne košarice in pa jedle smo jih, kolikor smo hotele, samo da si nismo pokvarile želodca, kakor si ga danes ti z ribezom.« Lenčka: »Metka, molčimo o ribezu! Ali ne vidiš, da jo je sram in ji je žal?« Zofka: »O, da! Zelo mi je žal, da sem bila tako grdo požrešna. Za naprej prav gotovo ne bom jedla več ko čisto malo, ker se bom takoj spomnila, da lahko tudi jutri še jem in še kakšen dan. Dobrih reči sem premalo navajena, zato sem Se jih pa vselej, če sem jih dobila, tako najedla, kolikor je šlo v želodec. Zdaj ne bom nič več tako delala, ker je preveč zoprno, če želodec boli, pa tudi grdo je.« Metka: »Res je. Mama mi večkrat pravi, da je človek, ki si sam želodec pokvari, podoben prašičkom.« Ta primera ni bila Zofki prav nič všeč, zato se je začela v postelji jezno premetavati. Deklice so odšle in se čez dve uri vrnile. Navdušeno so pripovedovale o svojem izletu; trgale so češnje in jih jedle, pa tudi s seboj so jim jih dali velik jerbas. Drugi dan je Milka rekla Zofki: »Ali že veš, da bomo nocoj delale iz češenj mezgo? Gospa Barteljnova nam je pokazala, kako se naredi. Saj nam boš pomagala, kajneda? Mamica je tudi rekla, da bo potem mezga naša, ker so češnje naše, pa bomo potem ž njo lahko naredile kar bomo hotele.« »Živjo!« je zavpila Zofka. »Kakšno izvrstno malico si bomo pripravile!« Lenčka: »Nekaj mezge bomo dale ubogi ženi, ki je bolna in ima šest otrok.« Zofka: »Misliš? Ali ni ta stvar za tako ubogo žensko predobra?« Milka: »Zakaj bo za bolnico predobra, če za nas ni! Zofka, nič kaj lepe niso tvoje besede.« Zofka: »No, no. Menda vendar ne boš trdila, da živi uboga žena največ ob mezgi?« Milka: »Saj prav zato, ker je nikoli ne dobi, ji bomo me dale nekaj svoje, ko bo narejena.« Zofka: »Pa naj je kruh, sočivje in surovo maslo! Jaz se pa prav gotovo ne bom zato z delom ubijala, da bi beračici delala mezgo!« Metka: »Kdo te pa prosi, da delaj, ošabnica! Kaj misliš, učenka 3. razr. osnovne šole. Pisino večje LuČkarice. Po dolgem času se zopet oglasim. Ne smete pa misliti, da sem se Lučki popolnoma odtujila, nasprotno, še z večjim veseljem jo vsak mesec prebiram. Lansko leto sem obiskovala 4. meščansko v Lichtenturnovein zavodu, letos pa trgovsko akademijo. Čeprav hodim v višjo šolo, kakor lansko leto, vendar imam do »Lučke« še večje veselje in jo širim med sošolkami. Na kratko sem popisala Slomškove slavnosti v Mariboru, katerih sem se 21. junija udeležila. Upam, da bo v prihodnji številki priobčeno. Kot zaključni izlet na meščanski šoli smo napravile s č. sestro Darino izlet v Maribor. Gotovo ste, prečastiti gospod urednik, radovedni, zakaj neki ravno v Maribor? Vse leto smo se priporočale našemu apostolu Slomšku, da bi dobro napravile završni izpit. Bil nam je naklonjen. Vse smo dobro napravile. Zahvalile smo se mu v Mariboru 21. junija, na dan, ko je imela naša dobra razredničarka č. šolska sestra Darina god. Torej smo imele dvojno veselje. Cerar Angela. Odgovor: Predraga Angela! Slomškove dneve si zares-lepo popisala. Priobčil pa tvojega spisa^ ne bom letos, ker je že nekoliko pozno; morda jeseni za Slomškov praznik. Urednik. ■J Naši rajni prijateljčki. t Srečko Marinček. Dne. 18,julija, ko se je sonce že nagibalo proti zahodu, je ugasnilo življenje mojemu desetletnemu součencu Srečku Marinčku iz Št. Vida pri Brdu. Bil je; dober otrok, zato ga je Jezus tako zgodaj poklical k Sebi. Umrl jc zaradi vnetja slepiča. Bil je naročnik »Luči«, ki jo je z veseljem prebiral. Kako rad je imel svoje starše, je pokazal že s tem, da' jim je često pravil, kako bo skrbel zanje, ko bo količkaj mogel. Zato ga bodo tudi oni, kakor mi, težko pozabili. Da je bil splošno-priljubljen, smo videli, ko je ležal na. mrtvaškem odru. Ves je bil obdan z venci in cvetjem. Pogreb je imel g. katehet Slak s sveto mašo. Zapeli smo pri odprtem grobu »Vigred se povrne«. Ker je tako rad prebiral »Luč«, mu želimo vsi skupaj, da bi mu tam svetila nebeška luč. Srečka je zelo rad pel pesmi evharističnega kongresa. Se na smrtni postelji je prepeval »Le za Jezusom hodimo, dokler še na svet’ živimo, kaj pomaga nam tu svet, treba kmalu bo umret’«. Vsi, ki so ga slišuli peti, so jokali. Iglič Ivanka, učenka 3. razr. v št. Vidu. f Tinca Istenič. Tako prijazen je bil Tvoj obraz, vsa Tvoja čista duša je odsevala v njem. Pa prišel je dan, ko si zatisnila svoje svetle oči in iz-dihnilu. Tako hitro Te je bolezen iztrgala iz objema dobre mame, komaj trinajsto leto si vzela nase. Vse smo zaihtele, ko se jc na Vrhniki pred sv. Lenartom ustavil avtomobil. Tvoje mlado telo so pripeljali. Velik sprevod Te je čakal in Te pospremil skozi trg v farno cerkev. Dospele smo na pokopališče. Še se spominjamo: prijazen dan je bil, sonce se je smejalo z visoke line, me smo pii stule kakor okameriele ob Tvoji gomili. Iz src se je utrgala: »Vigred se povrne . . .«. Tebe pa ni bilo več nazaj. Utihnile smo. Prijateljica 'Tončka je spregovorila: »Dragu Tinca! Sonce prijazno sije nad prostornimi livadami, Tebe pa ni več. Mami je hudo; nam je tudi hudo, saj vidiš, koliko se nas je zbralo, da Te spremimo na zadnji poti. Izgubile smo Te iz svojih vrst, pogrešale Te bomo, to-čutimo danes, kajti to slovo je zadnje... Tako rada si zahajala v našo družbo, pri Marijinem vrtcu si bila vedno med prvimi. Gotovo Te je nebeška Gospa prva pozdravila, ko si •stopila v večno domovino, kamor naj dospemo tudi me, ki danes jokamo ob Tvojem grobu! Nasvidenje, prijateljica, lahna naj Ti bo zemljica!« Tvoje sošolke. t Marica Šilar. Lani dne 6. julija je umrla v Stražišču pri Kranju Marica Šilar. Bila je nad vse dobra deklica. Kako se je veselila »Lučke« in jo pridno prebirala: pa ne sama brala, ampak tudi izpolnjevala navodila in sc po njih ravnala. Bila je nenavadno resna in je, dasi komaj devetletna, globoko umevala duhovne-stvari. Zlasti je ljubila evharističnega Jezusa. Ker je bila Bogu draga, jo je po večmesečnem trpljenju poklical k Sebi. Sedaj se ra-duje v družbi čistih duš pri Njem, ki ga je na zemlji poveličala s svetim življenjem. Naj prosi v nebesih za našo' mladino! Uganke. Rešitev ugank iz št. 5. 1. Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji! 2. Brezmadežno spočetje. 3. Jezus iz raja k tebi hiti, dušo mu svojo do kraja odpri. Pravilno so rešili vso tri: Loskovec Majda. Nosan Nuška, Baniai Dušan, Horvat Danica, Hanžel Anton, Jug Zlatica, Prelog Vida, Metelko Adalberta, LoiS-niSkar Franc, Flandja Silva, Drenik Anica, Malenšek Kristina, Rejc Marjan, Zovič Alojzij, Marolt Stane, Jelene Jože, Ilant Pavel, Mavec Marjan, Lovše Ivan, Marjan Leskovec!, Irma Leskovec, Mirko Hmelnk, Vugrin Zvonko, Vinko Hmelak, Ksenija Sadnik. Dve n na ii K i so rešili: Luba Ručigaj, Rupnik Terezija, Matko Lubej, Pepca Lubej, Rošker Ivan, Modrinjak France. Izžrebani so bili: Rant Pavel, dijak, Št. Vid n. Ljubljano; Malenšek Kristina, Črmošnjice; Drenik Anica, Begunje p. Cerknici: V u g r i n Zvonko, dijak. Hrv. Kostajnica. — Vsi štirjo dobo obljubljeno nagrado. Sledeča Imena rcšllcev so v št. .1 pomotoma Izostala: Banjai Dušan, Hanžcl Anton, Prolog Vida, Fric Joliča, Horvat Danica, Tavčar Davorin, Franek Sodja, štelanič Lojze, Kralj Janez, Dragoš Pepa in Požek Mimica. 1. Konjiček. II. Emil. 3. Posetnica. H. Emil. 1 c a a r o č t ča 1) ;i b v D r li u 0 a k r r o s a e s gg o d s i r 1 a t i n t r a u' lp z 88 a kl tulcu Sianonnin 2. Konjiček. J. Kryl. Kdor bo rešil vse tri uganke in ho izžreban, dobi lepo vezano knjigo. Rešitve pošljite do 5. febr. na naslov: Uredništvo »Luči«, Ljubljana, Marijin trg 4. G . E T E Č S B • O Z A O R U L A J O 1 V M E Š J E O R D O R J D J C R A N O P S N S . u S K M M U E I I A L A U V Č E E 1 T Z S . I G J v j S T T Č J M V C O I J R E O T E > E ° A M Jezusovi dnevi“ za februar 28! Is. CM >o CM F F CM CM CM ^1 O CM O' 00 £ ir CM 011 6 00 tv. >o irs ■* CM - 1. Ali sem opravil(a) iutranjo molitev? 2. Ali sem bil(a) pri sv maši? 1. Ali sem obiskal(a) Jezusa? 4. Ali sem bil(a) pri sv. obhajilu? M ^ 5Ž m ta > *« -J 50 sl 51 s 0 < a ifi 6. Ali sem se naučil(a) za šolo? 7. Ali sem molil(a) pred jedjo? 8. Ali sem molil(a) po jedi? 9. Ali sem komu nare-dil(a) veselje? 10. Ali sem ubogal(a)? 11. Ali sem se za Jezusa v čem premagal(a)? I 12. Ali sem molil(a) večerno molitev? Ta mesec darujte ,Jezusove dneve“ za trpeče otroke v Španiji, zlasti za tiste, ki so /im brezbožni komunisti pomorili starše.