Naj bo beseda Jaša L. Zlobec SPOZNANJE je ni besede ki bi zažarela ki bi ob njej vse obnemelo pa so besede ko vsakogar oblije sram in ni izhoda ni postelje kamor bi legel kjer bi zaspal in bi si rekel: to ni moja stvar pojdite stran kadar enkrat vidiš s svojimi očmi kadar ti kar tako mimogrede sunek z nožem poševno z nožem zaseka naravnost v srce preprosto kadar obležiš z ranjenim srcem takrat si v krvavi zgodbi si v svincu si v soteski si v breznu ali pozabiš ali si ožigosan BOGKOV KOT žebelj skozi in upognjena glava in ona dva nesrečnika za tabo čemu me izzivaš 562 kaj sem zagrešil v tem svojem življenju da mi na vsakem razpotju klecnejo kolena že zdavnaj si tam gori pri svojem očetu vse rane so se ti zacelile mati ti boža svilnate lase jaz pa zrem v tvoje razpelo in mi je hudo in me peče in škripam z zobmi in si grizem srce in mi je blizu edini apostol Juda človek ki mu je bil Bog pretesen RAZPOLOŽLJIVOST od nekdaj so zgodbe vsaka nosi usodo s sabo so smrti in so detomori je sram in je upor kdor zgodb ne pozna je slep in gluh in si sam jezik zaveže moje oko je odprto moj vrat razprt moja usta nedolžno priprta za življenje in za smrt NAZAJ DOMOV je jasa je grmovje brsteče so razvejene krošnje skoznje sije sinje nebo tam sva doma tam je tvoja koža bela in gladka tam tvoja koža diha in ležim ob tebi razprostrt kot veronikin prt PRIŠLA BO URA vso noč sem bedel in dan in spet noč Jasa L. Zlobec 563 Naj bo beseda očesa nisem zatisnil beločnici sta mi zakrvaveli čul sem ob tebi gladil bombažno rjuho čez tvoje boke ti jo spodvijal okrog polnih prsi ti poljubljal kolena kako se bojim zate žena ne smem zaspati ne smem niti za hip obrniti glave proč pa vem da bo prišla ura ko bo vse zaman vem da me čaka v zasedi konec v naročju stiskam tvoje zlato breskovo telo in mi solze tečejo po licih NI VEČ ČASA štirideset dni spet novih štirideset in nikjer gore ararat nikjer goloba vsak dan je tako vsak dan nesrečnih štirideset dni in vsako noč saj nimava časa da bi čakala na božje znamenje saj nimava časa da bi čakala na goloba na oljčno vejico samo danes imava ljubica moja svoji edini prestrašeni telesi svoji edini topli duši da se ogrejeva in ne bo potopa če naju ni strah UTRUJENOST v temnem kotu podstrešne sobe OD BEGA se končno srečam sam s sabo vsa bezanja so končana nimam se več kam umakniti 564 Jasa L. Zlobec vse svoje svete knjige neštetokrat prebrane stresem na leseni pod in se odprejo na pravi strani dvignem desnico in prisežem: po resnici in pravici bom govoril v imenu in ni imena ene same drobne črke ni ki bi nanjo položil roko in spregovoril samo zgubljen pogled skozi okno drevo na robu vrta taščici sta sedli na vejo pomladno listje ju je skrilo našli sta se za drevesom sivo nebo in moja nema usta NEVARNOST kje vse je bila beseda kdo vse jo je zlorabil BESEDE stara zaveza mi leži ob strani najprej je bila beseda in je bila vedno znova in je bila vedno znova groza v imenu besede in v imenu besede nemočne in nedolžne in brez moči in brez glasu je bila groza in je bil umor umor se je rodil iz besede besedo mesim testo vzhajam kruh besedo z belimi golimi rokami kruh nič ne pomaga beseda bo ubijala zla beseda le glavo sklonim in molče zaprosim v ponižno molitev naj bo beseda