SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ARO) XLVH (41) štev. (No.) 39 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 13. oktobra 1988 OTMAR MAUSER: Mir Mir je postal abstrakt dvajsetega stoletja; stoletja krvi in nasilja. Pri iskanju miru smo postali skeptiki, ker smo se odpovedali miru, ki bi ga morali v sebi nositi. Ko je Kajn ubil svojega brata Abela, mu je Gospod dejal: „Kje je tvoj brat?“ Odgovoril je: „Ne vem, mar sem jaz varuh svojega brata?“ Danes celotno človeštvo stoji pred istim vprašanjem: „Mar sem jaz varuh svojega brata?“ Mir je postal abstrakt dvajsetega stoletja; stoletja krvi in nasilja. Kajn je ubil svojega brata Abela v Kočevskem Rogu, v sibirskih gozdovih, na Kitajskem in v Kampučiji, V Vietnamu, v El Salvadorju in Nikaragvi, v Angoli in Mozambiqueju. . . Pa je dejal Gospod: „Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje! Zatorej bodi proklet, proč od zemlje, ki je odprla svoja usta, da je prejela iz tvojih rok kri tvojega brata. ..“ Mir je abstrakt dvajsetega stoletja; stoletja krvi ¡in ;nasilja. Sveča se ob sveči prižiga, za uničenje sveta je potrebna samo vžigalica... Prižigajmo svečo ob sveči; iščimo vsak svoj mir, da bomo svetu prinesli pokojnost, da bo naša daritev in daritev našega trpečega naroda Bogu prijetna. „Državni jezik"-„državni narod" Spremembe v vodstvu SDS V „Naših razgledih“, v izboru iz jugoslovanskih časnikov in revij, je bil dne 12. avgusta 1988 objavljen iz zagrebškega lista „Danas‘ članek Josipa Pavičiča z naslovom „Pravica je pozabila slovensko“. Berimo, kaj pravi Paviči«, in kaj pravijo k temu članku „Naši razgledi“: 0 jeziku na ljubljanskem sojenju se je v minulih dneh zagotovo govorilo več^kot o sojenju samem, in ko je bilo v torek sojenje (na prvi stopnji) 'končano ter je bilo razglašeno, da so obtoženi tudi obsojeni, ni presenetilo, da so se mnogi -v Sloveniji in tudi zunaj nje namesto „Na koliko?“ vprašali „V katerem jeziku?“ so bili obsojeni. In res, v katerem jeziku se je sodilo v Ljubljani? Imenuje se hrvaški ali srbski (srbohrvaški), čeprav bi mu bolj ustrezalo — ime državni jezik. Sojenje na vojaškem sodišču v Ljubljani je brez dvoma pokazalo, da je ideja o- uporabi enega državnega jezika živa in da daje v praksi povsem solidne rezultate. Pokazalo, se je tudi, da je ta ideja, čeprav nima ustavne in zakonske opore, dovolj močna, da premaga celo temeljna ustavna načela o popolni enakopravnost vseh jezikov narodov (in narodnosti — na področjih, kjer živijo) Jugoslavije. Omenili smo že 246. člen Ustave SFRJ, ki določa, da so „jeziki narodov in narodnosti ter njihove pisave na ozemlju Jugoslavije enakopravne“. Dodajmo še 243. člen iste veljavne Ustave, ki posebej govori o enakopravnosti jezikov v Jugoslovanski ljudski armadi: „V oboroženih silah Socialistične federativne republike Jugoslavije se v skladu z Ustave SFRJ zagotavlja enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije. Pri poveljevanju in vojaškem pouku se v Jugoslovanski ljudski armadi v skladu z zveznim zakonom lahko uporablja eden od jezikov jugoslovanskih narodov in narodnosti.“ Temeljno načelo, iz katerega izhajajo tudi vsa druga, je torej načela o popolni enakopravnosti jezikov in pisav narodov Jugoslavije tako v o-boroženih enotah kot zunaj njih. To načelo pa je v popolnem nasprotju iz idejo o enem državnem (ali vojaškem) jeziku, ne glede na vse mo-dalitete uresničevanja tega načela v praksi. Pri poveljevanju in vojaškem pouku v Jugoslovanski ljudski armadi se lahko, kar pa ne pomeni, da se mora, uporabljati eden — torej katerikoli, ne le določen — od jezikov narodov Jugoslavije, nikakor pa ni mogoče, oziroma se ne sme ogroziti načelo o popolni enakopravnosti jezikov in pisav narodov Jugoslavije. Tega načela ni mogoče z ničemer nadomestiti. Pri poveljevanju in poučevanju se lahko v JLA uporablja hrvaški ali srbski (srbohrvaški) jezik v katerikoli različici, vendar to ne pomeni, da je mogoče prakticirati temeljno načelo samo na ta način, saj je prav to načelo porok proti zlorabi, npr. proti uvajanju državnega jezika. Če. organi, ki so odločali o jeziku, v katerem bo potekal postopek pred ljubljanskim vojaškim sodiščem, ne bi pozabili na temeljno- načelo o enakopravnosti, se jim ne bi moglo zgoditi, da bi sprejeli sklep, da se v središču Slovenije na slovenskem sodišču Slovencem ne sodi v SLOVENSKEM JEZIKU. Sodni postopek ni niti „poveljevanje“ niti „vojaški pouk“, niti ni bilo formalnih razlogov, da ne bi potekal v jeziku okolja, v katerem sodišče deluje, zaradi katerega obstaja in kateremu je odgovorno! . Simptomatično je, da doslej še nihče ni navedel razlogov, zakaj so se vojaški organi odločili, da sredi-Ljubljane postopek ne bo potekal v slovenščini. Ne -bi želeli ugibati, a že' samo dejstvo, da razlogov nihče ne navede, je dovolj zgovorno. Kot da nekdo meni, da so stvari same po sebi razumljive, vsem znane, da jih ni treba pojasnjevati. Toda kaj POSEBNI UKREPI V ČRNI GORI V Jugoslaviji, predvsem v srbskem delu, se nadaljujejo in celo večajo nemiri, mitingi in tudi nasilja; pa tudi politični učinki so čedalje večji in segajo više. V četrtek, 6. oktobra se je kakih 100.000 manifestantov zbralo v glavnem mestu Vojvodine Novem Sadu in z vpitjem zahtevalo, da odstopijo tamkajšnji visoki člani partije, obenem pa tudi zahtevali odstop celotne jugoslovanske vlade. Ves ta miting je organizirala srbska partija — to pomeni Miloševič —, ki zahteva večjo kontrolo republike Srbije nad avtonomnima pokrajinama Vojvodino in Kosovom. Ta pritisk množice je prisilil šefa vojvodinske partije Milovana Sogo-rova, kakor tudi ves pokrajinski vrh stranke, da so odstopili. S tem je Srbija odstranila eno od dveh nasprotnih skupin; seveda pa bo šlo težje na Kosovem, kjer imajo Albanci, 90 odstotno večino-. Zahteva po odstopu zvezne vlade pa je naslednji korak, ki ga pripravljajo. Slobodan Miloševič je dejal, da „so sedaj zbrani ¡razlogi, da lahko zahtevamo nezaupnico zvezni vladi zaradi slabih uspehov v ekonomiji in poslabšanju, socialnega položaja.“ Na Miloševičev© stran je stopil tudi predsednik predsedstva ZKJ, Hrvat in velik nasprotnik „slovenske pomladi“ Stipe Šuvar, ki je dejal, da je treba zamenjati nad 30% članov Centralnega komiteja in večino njegovega predsedstva Da svoje zahteve še bolj podprejo z „spontanimi“ zahtevami obubožanega delavstva, pripravljajo sedaj srbski funkcionarji velikansko množično zborovanje v Beogradu, na ka- je tako razumljivo, da ne bi bilo treba pojasnjevati To, kar smo že dejali. Da je ideja o državnem jeziku živa in da se načelo o enakopravnosti jezikov pri nas zelo rado razlaga tako, da so vsi jeziki enakopravni, le eden je še bolj enakopraven. Takšno pojmovanje kot karikaturo ilustrira komentar v tedniku „8 novosti“ z, naslovom „Ali govorite slovensko“. V njem avtor obtožuje Slovence, ker na svojih javnih nastopih govorijo slovensko, oziroma, ker ne govorijo srbohrvaško (hrvaško ali srbsko). „Tisti, ki so si prilastili skoraj vse javne tribune v Sloveniji,“ je rečeno, „storijo zelo malo, da bi jih drugi razumeli: S tem, da bojkotirajo srbohrvaški jezik — kot da ne govori tako velika večina Jugoslovanov —• ne prispevajo k ustvarjanju možnosti za boj j še spoznavanje in razumevanje slovenskih teženj. Nasprotno, takšen šovinizem žali vse tiste prebivalce SFRJ, ki slovensko ne znajo, želijo pa Slovence razumeti.“ Torej Slovenci, ki govorijo slovensko, bojkotirajo; srbohrvaščino in tako podlegajo šovinizmu in žalijo; vse tiste Jugoslovane, ki slovenska ne znajo; izhod bi bil potemtakem V tem, da Slovenci prenehajo govoriti slovensfeoi in začno uporabljati srbohrvaščine:. Tako ne bi bili šovinisti in ne bi žalili tistih Jugoslovanov, ki ne znajo slovensko, znajo pa srbohrvaško. In kaj s tistimi Jugoslovani, ki niso Slovenci in ne znajo srbohrvaško? Ti pa niso pomembni, njihovi jeziki niso državni. Njim, kakor tudi Slovencem, je treba soditi v srbohrvaščini. Prav imajo tisti, ki menijo, da pri takem sojenju jezik ni glavno vprašanje, a to ne pomeni, da bi lahko tiste, ki so se v tem konkretnem primeru oblatili, razrešili odgovornosti. Gre za veliko pomembnejše stvari. Ali ni od ideje o državnem jeziku do ideje o državnem narodu le majhen korak? Ali ni nespoštovanje jezika isto kot nespoštovanje človeka (naroda) ? Mar je daleč od nepriznavanja pravice do lastnega jezika do nepriznavanja katerihkoli drugih pravic ? S. Dosedanji predsednik Slovenske demokratske stranke, inž. Ladislav Bevc, ki živi v Kaliforniji, je iz zdravstvenih razlogov podal o-stavko na mesto predsednika Slovenske demokratske stranke, ki skupaj s Slovensko ljudsko stranko sestavljata Slovenski narodni odbor. Po sprejemu ostavke je vodstvo SDS soglasno imenovalo inž. Bevca za častnega predsednika SDS. Za novega predsednika Slovenske demokratske stranke je bil terega upajo dobiti nad milijon ljudi. Pa ne samo na severu, tudi na jugu se pletejo niti te igre. V črni gori, v njenem središču Titogradu, so se enako pričeli nemiri. Na tisoče delavcev in študentov je protestiralo proti nesposobnim politikom in poslabšanju stanja. Množice so začele zabavljati čez komunizem, ki jih je pripeljal v tako slepo ulico. Protikomunistične parole, pa tudi nacionalistične, so pripeljala tako daleč, da je vlada uporabila policijo, ki je navalila na množico s pendreki in več ljudi ranila. Vse to je prisililo novega predsednika predsedstva Jugoslavije Raifa Dizdareviča, da je v nedeljo, 9. t. m. po televiziji oznanil obsedno stanje v Črni gori, kar pomeni večjo oblast policije. Tu jim res teče voda v grlo. Slovenci so protestirali proti vojaškemu sodnemu konstruktu umirjeno, tako, da vojski niso dali izgovora, da bi z orožjem „branila komunistično demokracijo“ v Sloveniji. sedaj izvoljen dr. Peter Urbanc iz Toronta, dosedanji tajnik SDS in tajnik Slovenskega narodnega odbora. Ob tej priložnosti se slovenska politična emigracija toplo zahvaljuje inž. Ladislavu Bevcu za njegovo dolgoletno politično delo v lepi vzajemnosti s Slovensko ljudsko stranko. Novemu predsedniku, dr. Petru Urbancu, pa iskreno čestitamo k tej izvolitvi z željo, da krepko nadaljuje delo za demokratizacijo in osvoboditev slovenskega naroda. * To besede pa je uporabil Dzdare-vič, ko je proglasil obsedno stanje v Črni gori. Omenil je, da veliko dirigentov ni doraslih svojim službam. Tudi je protestiral proti „pomanjkanju trdnosti v nastopanju proti albanskemu iredentizmu na Kosovem“. To zadnje da misliti, da je bil tudi ta val protestov organiziran, kajti ljudje so vzklikali Miloševiču in srbski partiji. Iz tega je videti, da Miloševičevi prsti segajo že izven Srbije in internega problema avtonomnih pokrajin, da hoče sedaj vreči še črnogorsko vlado, ki je bila vedno: njemu nasprotna. Kako daleč bodo segli ti prsti? Na sever? V torek, 11. oktobra — novice se stopnjujejo iz dneva v dan — pa se je politični pritisk pokazal na Kosovem: štirje albanski dirigenti ZK so morali odstopiti na seji kosovske partije, ko so razpravljali o potrebnih čistkah. Kako bodo to sprejeli Albanci? In kako vlada, z obsednim stainjem in policijo, ali celo vojsko? Demonstracije Časnikar Viktor Meier je v časopisu Frankfurter lAllgemeine Zei-tung obširno poročal o demonstracijah v Jugoslaviji. Piše tudi o izjavi Slovenca Korošca, da se je politično in gospodarsko-družbeno stanje v Jugoslaviji v zadnjem času zopet poslabšalo. Življenjski standard vedno ¡bolj upada, nacionalna zavednost jugoslovanskih narodov pa raste. To stanje seveda povzroča gotovo napetost v državi. Korošec naj bi obsodil „pritisk in protestna zbiranja izven legalnih ustanov“ ter jih označil kot „nedemokratične“. Njegove besed so seveda merila na demonstrativne pohode, katere vsak teden organizirajo. na Kosovem Srbi z namenom, da bi opozorili javnost na „nevzdržen položaj nealbanskega ljudstva“ na tem ozemlju. Na splošno pa prevladuje v vsej Jugoslaviji mnenje, da vse te demonstracije organizira šef srbske partije v Beogradu, Miloševič, pod geslom: „Srbija lahko obstaja samo kot enotna republika“! Zato je potrebno omejiti krajevne avtonomije, predvsem pa u-kiniti ustavo iz leta 1974 z njenimi federalističnimi tendencami. V Srbiji se je že ustanovil odbor srbskih intelektualcev, ki preiskujejo odgovornost Tita za današnjo federalistično urejeno in zato — po njihovem mnenju — neuspešno Jugoslavijo. SLOVENŠČINA V SLOVENIJI Slovenci protestirajo, ker so sodili sredi Ljubljane v srbohrvaščini. V Delu 1. septembra pa protestira neki bralec iz Ljubljane, ker je dobil naslednji poziv: „Obaveštenje: Od 17. avgusta 1988 godine vršiče se farbanje prozora po stanovima, te je potrebno, da neko od članova porodica bude u stanu kako bi se mogli izvršiti planirani radovi. (Žig) Skupnost stanovalcev, Plešičeva ul. 21-27; Ljubljana-Ši-ška.“ v Jugoslaviji Na nekem zborovanju za enotno Srbijo, ki se je vršilo v črnogorskem glavnem mestu Titogradu, so bili dobro vidni napisi kot „orožje hočemo“, „Kosovo je Srbija“, „črna gora je Srbija“ in „proč z izdajalci“! S tem zadnjim napisom so mišljeni vsi tisti politiki, ki se Miloševiču upirajo. Govorniki na teh mitingih zahtevajo, da „mora Srbija prevzeti vodstvo, če bo Jugoslavija odpovedala“. Tudi srbski tisk, ki je pod Miloševičevim vplivom, močno napada vodje Kosova, zastopnike Hrvaške, črne gore, zagrebški časopis „Danas“ in prav posebno slovenska občila. Prav tako so deležni estrih besed politiki Vojvodine in madžarski časopisi, tako iz Vojvodine, kakor iz Budimpešte. Posledica teh napadov je, da Miloševič izgublja vedno več pristašev, ki so ga včasih podpirali. Po mnenju V. M. se je v vsej Jugoslaviji pričela organizirati fronta upora. Jugoslovanski politiki in časnikarji namreč sum j o, da Miloševič namerno neti nemire, da bo lahko oklical izjemno stanje in pozval na pomoč vojake. Ker v jugoslovanski armadi srbski kadri svoj vpliv vedno bolj utrjujejo in ker ,s-o vojaki s procesom proti Slovencem in Albancem zgubili nim-bus kot nadnarodne ustanove, obstaja velika verjetnost, da bi Milosevi-čeva snubitev armade imela uspeh. Armada namreč dosedaj ni intervenirala ob srbskih demonstracijah, uradni list vojaških oblasti, „Narodna armija“ pa se je javno izjavil proti Slovencem. Kosovska vlada je silno zaskrbljena. Zato svari Albance, naj ne vznemirjajo srbskih in črnogorskih prebivalcev. Slovenski časopisi pa dokazujejo, da se Srbi izseljujejo tudi iz drugih južnosrbskih predelov izven Kosova. Za položaj, kakor je sedaj na Kosovem, torej ni odgovorna samo kosovska vlada! D-ova. »«•«aailiMMtllMailiitlMIIMIIiiMHi Tone Mizerit Mit se Po poročilh agencije DPA iz Beograda se je Titov mit pričel majati. Deset let po njegovi smrti so še visele njegove slike po vseh uradih in po vseh šolskih prostorih. Danes se pa že nihče ne čudi ali vznemirja, če na Kosovem njegovo sliko javno zažgejo. Ker Albanci dolgo let zaman čakajo, da se jim priznajo pravice, katere terjajo, hočejo z uničevanjem Titovih slik na neki način „’kaznovati“ osebo, ki jih je privedla v sedanje stanje. Z istimi argumenti so pričeli kritizirati nekdanjega „očeta domovine“ tudi Srbi. Trdijo, da je Tito oslabil Srbijo — ;po geslu „samo šibka Srbija dopušča močno Jugoslavijo“. česar si pred leti sploh ni moglo predstavljati, se je zgodilo v začetku letošnjega leta, da so sedanje jugoslovanske oblasti opustile slavnostno praznovanje Titovega rojstnega dne. Pred kratkim pa je devetnajst srbskih izobražencev pričelo- z javno o-'fenzivo proti umrlemu maršalu. V Kot smo pred časom poročali, je bil po tečaju, ki ga je lani vodila v Buenos Airesu angleška pevka in pedagoginja Heather Harper, izbran 'baritonist Marko Fink, da se mu o-mogoči pevsko izpopolnjevanje v Londonu. Njegovo študijsko bivanje tam, ki ga je pripravila organizacija Festivale« Musicales. de Buenos Aires in ..financirala družba Shell, je .trajalo tri. mesece. V tem času je p,od .vodstvom omenjene profesorice .in Roberta Shutherlanda, ki je bil Klavirski spremljevalec Marije Ca-Uns, naštudiral solistične partije ^tririindvajset oratorijev, maš, simfonij, kantat in ciklusov komornih skladb... . Po tej pripravi je bil nato povabljen, da .sodeluje y Handlovem oratoriju pod dirigentom Michelom Corbo-zom. Koncert je bil aprila v francoskem Aix-Les Bains. Pretekli mesec se je Marko Fink predstavil s samostojnim koncertom v Buenos Airesu. V Teatro del Globo je v okviru prireditev*Wagneria-rie zapel ves Schubertov ciklus z. naslovom Lepa mlinarica in je strokovna kritika ta njegov nastop pozorno sprejela V časopisu Correo Musical Argentino je kritik Ricardo Turro Ta članek je avtor spisal že pred enim letom, a mu ga ljubljansko Delo ni hotelo objaviti. Kljub temu. da so dejstva že znana, ga danes priobčujemo, čeprav Se z vsemi piščevimi oznakami (npr. „zmagoviti partizani“) ne strinjamo, pa tudi z, namenom, da spomnimo naše bralce, da grof Nikolaj Tolstoj potrebuje naše finančne pomoči pri razkrinko-vanju odgovornih za vrnitve tisočev ljudi komunističnim krvnikom. Londonska dopisnica Dela Alja Košak je dala smrti „enega najbolj znamenitih povojnih britanskih premie-rov“ Harolda Macmiliana v Delu (31. 12. 1986) precejšnjo publiciteto. Le ugibamo lalhko, ali res samo zato, ker je „imel velike zasluge za zbližanje z Vzhodom“? Harold Macmillan je po mojem mnenju namreč ena od najusodnejših osebnosti iz bližnje preteklosti Slovencev. V viharnih majskih dnevih leta 1945, ko so po celi Evropi proslavljali konec strahotne morije, so si zmagovalci oziroma „zavezniki“, kakor so se. radi poimenovali, začeli deliti ozemlja in ljudi. Koroško, kamor so se pred zmagujočimi partizani, Rdečo armado in drugimi zgrinjale ogromne množice premagancev, so zasedli Angleži. Vsi so namreč upali, da bodo Angleži, ki so bili neke vrste nevtralci za to območje, z njimi ravnali prizanesljivejše, kot pa vojske in ljudstva, ki so bila z njimi neposredno konfronti-rana. Mislim seveda na poražene Nemce, slovenske domobrance, ustaše, četnike, kozake ter ostale frak- maje odprtem pismu pozivajo državno vodstvo, da naj kritično analizira „Titovo zgodovinsko vlogo“. Obtožbo je natisnila in širila tudi ljubljanska „Mladna“. Stane Dolanc, ki je član državnega sveta, pa jo je imenoval „najbolj podel napad na jugoslovansko revolucijo“! Odprto pismo terja, da naj oblasti preiščejo sodelovanje Tita pri „političnem nasilju v deželi“. „Predvsem je Tito odgovoren“ -— tako piše — „da se še desetletja po revoluciji ni mogla ustvariti v državi demokratična, produktivna in civilizirana družba. S sodelovanjem pri „neuvrščenih“ je Tito Jugoslavijo odtegnil od Evrope ter jo približal Aziji in Afriki.“ Poleg tega v imenovanem dokumentu očitajo Titu njegov razkošni način življenja. Zagrebški časopisje „Vjesnik“ pa je še dodali „Ti napadi na Tita imajo namen, da razpade socialistična, neuvrščena in federativna Jugoslavija.“ o njem napisal, da se je z njim vendarle spet pojavil domač moški solist za komorno petje in stopil na pot Angela Mattiella. Po mnenju kritika ima Marko Fink „lep, izrazit, plemenit in gibek glas, naravno in priučeno muzikaličnost, ritmičen čut in notno natančnost. Pozna slogovne zahteve in dobro loči, kje se konča čustvenost in, začne osladnost, in je zato njegovo oblikovanje glasbenih fraz brez neustreznih modulas cij.. Njegove Verzije vseh dvajsetih pesmi so bile vabljive in brez spodrsljajev. Že v tej razvojni etapi je več kot le obet za prihodnost.“ Marko Fink je za Akademijo Bach nastopil v drugi kantati Božičnega oratorija, v tem mesecu pa bo sodeloval v izvedbi tretje kantate. V Teatro Colón je to nedeljo pel v deveti Beethovnovi simfoniji pod vodstvom Leopolda Hagerja, skupaj s Heather Harper. Za prihodnje mesece ima v programu koncert v Colonu s Puccinijevo mašo, katero bo pel tudi na turneji po Španiji. V Buenos Airesu bo sodeloval na koncertih skupine, ki jo vodi Carlos Vilo, v ženevski Victoria Hall pa bo pel v Handlovem Mesiji. cije z jugoslovanskega ozemlja, ki so belžaile pred srdom, maščevanjem o-ziroma pred vso zmagovalčevo logiko. Najsrditejše boje so partizani vse do 15. maja bili predvsem z umikajočimi ustaši, ki bi ideološko in številčno pomenjali najhujšo nevarnost pravkar osvobojeni Jugoslaviji. Čeprav je od takrat poteklo, že 49 let, pa še vedno ni znano pravo število pobitih in ujetih iz teh zaključnih bojev, ki so znani kot najbolj srditi in predvsem krvavi spopadi na jugoslovanskem ozemlju siptoh. Vprašanje je, ali je sploh bilo kdajkoli prej v tako kratkem času zajetih in pokončanih toliko ljudi na ozemlju Jugoslavije. Dogajanja v zvezi z vračanjem beguncev s Koroškega nazaj v Jugoslavijo so pri nas, kljub nekaterim poskusom razkritja, še vedno zavita v tančico, če pregledamo vso tisto pisanje, ki je do sedaj smelo iziti pri nas (polemika v književnih listih jeseni 1984, nekaj tekstov zgodovinarja Dušana Bibra, Mladinina priloga Zamolčani trenutek zgodovine v lanskoletni 19. številki, kratko pričevanje Zdenka Zavadlava v Borcu* pred dvema letoma), potem lahko ugotovimo, da so dogodki tudi v naši publicistiki v grobem že osvetljeni. V zahodni publicistiki so zadeve veliko bolj obdelane. Delov časnikar Mitja Meršol nas je v Sobotni prilogi 6. septembra 1986 ¡pod naslovom „Kozaki, Macmillan in Tolstoy“ sramežljivo na krat- * Borec, 12/1984, str. 757. Ni bilo nobeno presenečenje dejstvo, da je inflacija meseca septembra presegla mejo desetih procentov. Dejansko je to že ves svet vedel, in 11,7%, objavljenih v četrtek, 6. je le uradno potrdlo novega neuspeha gospodarske vladne ekipe. Da so bili vladni možje prepričani v uspeh nam kaže dejstvo, da je padla javna obljuba odstopitve, če ne dosežejo postavljenega cilja enomestnega števila inflacije. Da pa v obljube niso prepričani kaže dejstvo, da kljub neuspehu ni odstopil nobeden izmed vdnih članov gospodarskega ministrstva. POMLADNI OBLAKI Razlika med napovedano in dejansko inflacijo sicer res ni velika. Vendar sešteta z inflacijo prejšnjih mesecev znaša za letos že kar 296,2%. A poglejmo nekolko naprej. Za oktober je bila ob nastanku pomladanskega plana predvidena nizka inflacija. Ne več kct 4 do 5%. Sedaj nihče ne riskira nove številke. Zagotavljajo le, da bo nižja kot pa meseca septembra. Kar je seveda vsekakor lep uspeh, spričo skokov draginje, ki smo jih navajeni. A cena teh uspehov je izredno velika. Nenehno padanje produktivne dejavnosti. To. se pozna na socialnem področju. Tovarne, kot smo že večkrat omenili, odpuščajo delavce. Marsikatero podjetje že v sedanjem času daje delavcem in uslužbencem dopust, da tako pridobijo na času. Druge so zmanjšale delovne urnike, ali delajo le po štiri dneve na teden. Izredno so prizadete tudi tekstilne in avtomobilske tovarne. V tem Zadnjem področju je bilo izredno števil o-začasnih odpustitev. Vlada seveda nima le teh skrbi. Pač. pa se . na obzorju zbirajo novi, preteči oblaki. To pot na vojaški fronti. Bliža se novo poglavje v sojenju tistih članov oboroženih sil, ki so se prekršili v zadevi človekovih pravic, ko je potekala protigve-rilska vojna. Dejansko je število tistih, ki so še zapleteni v sodne postopke majhno. Gre za desetine generalov in dvojico admiralov, ki so imeli „odločilne“ .položaje v tisti dobi. Pravzaprav problem ni v sojenju samem, marveč v okolščinah, ki to sojenje spremljajo. V te okoliščine spadajo pozivi aktivnim članom oboroženih sil, da naj se predstavijo ko informiral, pa čeprav se to Slovencev še kako tiče, kako je Nikolai Tolstoy- v svojih knjigah, predvsem v zadnji pod naslovom Minister in pokoli, v katerih poskuša osvetliti, kaj se je poleti 1945 dogajalo na južnem Avstrijskem oziroma Koroškem, obdolžil „Harold Macmiliana, češ da je kot britanski parlamentarni minister pri britanskem zavezniškem štabu dal zeleno luč za izročitev izdajalcev jugoslovanskim in sovjletskjm ¡oblastem“. Meršol pač nič ne pove o tem, kar je več ali manj dokazano, vsaj v Veliki Britaniji, da je prav Macmillan kot politični svetovalec oziroma rezidenčni minister pri zavezniškem glavnem poveljstvu za Sredozemlje, ki je bil nastanjen v Caserti, na. nasvet maršala Aleksandra kot vrhovnega poveljnika med drugim poletel 13. maja v Celovec h generalu Keigtleyu, kjer se je seznanil z razmerami, ki so vladale takrat na Koroškem. 14. maja, je Macmillan s svojo avtoriteto dosegel ¡pri generalu Brianu Robertsonu, ki je bil glavni u-pravni častnik v zavezniškem poveljstvu v Caserti, da je dal 8. armadi oziroma generalu Keightleyu na Koroškem zapoved, da je treba „vse u-gotovljene jugoslovanske državljane, ki so se vdali, in ki so služili v nemških oddelkih, razorožiti ter jih izročiti Titovim silam.“ To zapoved je general Keightley v naslednjih dneh rade volje začel udejanjati, saj je s tem sebe in svoje čete razbremenil velikega „bremena“. Ostaja vprašanje, kakšno vlogo je pri izročitvi odigral maršal Aleksander, kot nadrejeni vsem zgoraj naštetim? Britanci sami so namreč tudi njega osumili. Znana je Churchillova odredba z kot priče pri sojenju (sojeni so vsi že „upokojeni“). Sodba je v rokah članov sodnih zbornic po glavnih mestih prestolnice in provinc; je' javna in ustna. Vse to oborožene sile „skrbi“. Vlada je skušala, da bi ta postopek odpravila na tak način, da bi vse sodbe „per saltom“ prešle direktno na vrhovno sodišče. S tem bi dosegla, da sodba ni javna, in da ne bi več klicali prič. A vrhovno sodišče samo je ta način odklonilo. A to ni edini problem z vojaštvom. Drug, tudi pereč, je zadeva vojaških plač, o katerih sami vladni možje priznavajo, da so „lakotne plače“. Skušajo urediti to Zadevo. In še vojaški proračun. Ko so radikali prevzeli oblast, so vojaški proračun krepko skrčili. Poznejši gospodarski problemi tudi niso dovolili kake večje „radodarnosti“. Oborožene sile so pa nujno potrebne1 „modernizacije“. S kakšno zaslombo, če ni denarja. Da, .oblaki se kopičijo... TU ALI TAM? Te dni je predsednik Alfonsin podpisal dekret, s katerim sklicuje obe kongresni zbornici na izredno zasedanje. To je nujno potrebno, in prva dva zakona, ki jih vlada pošilja v potrditev sta prav proračuna za leto 1988 in 1989. O tem smo obširno pisali v prejšnji številki. Obravnava obeh proračunov pa bo sprožila nove debate, nova pogajanja me,d peronsti in radikali. Dejstvo je, da radkali sami ne morejo doseči potrditve proračunov. Nujno si morajo .pridobiti dobro voljo in glasove^ peronističnih poslancev in senatorjev. To priložnost bodo izrabili provincijski zastopniki, da vlado prisilijo v pošiljanju naknadne podpore provincam, ki so domala vse (razen dveh) v peronističnih rokah, pa so njih gospodarstva popolnoma uničena. Zapisali smo že, da vlada predvideva znižati podpore provincam. Tudi v vsakdanjem upravljanju, če le more, potisa svoje račune, in pošilja manj denarja v notranjost države. Ta je tudi ena izmed zahtev zunanjih upnikov, ki predvidevajo tako manjši državni deficit in večjo možnost odplačevanja dolžnih obresti. Zato se predvideva huda debata, pravi boj, da se zedini volja in omenjena dva zakona kongres potrdi. dne 29. aprila, da Angleži ne bodo vračali nobenih beguncev, in da je to posebej ukazal 3. maja 8. armadi, ki je kasneje ta ukaz spretno prekršila na celi črti ter začela pod pretvezo, da jih pošilja na varno v Italijo-, begunce izročati partizanom. Kakorkoli že, angleški odločilni delež je, vsaj kar se virov tiče, skrbno zakrit, saj krivda pada le na nekatere, ki da so celo stvar svojim nadrejenim prikrili. In prav tu odigrava,' kot izgleda, Harold Macmillan odločujočo vlogo. Šele 4. junija, ko je bilo že vse končano (!), je maršal Aleksander dal nov odlok, s katerim je razveljavil Maemillanovo samovoljno ter za evropske razmere grozljivo1 dovoljenje, na osnovi katerega so angleški vojaki na Koroškem predal na tisoče beguncev nazaj v Jugoslavijo, kjer so bili na različnih mestih, predvsem pa v Kočevskem Rogu, v veliki večini pohiti. Zadnje dni decembra 1986 je torej v Sussexu v južni Angliji v visoki starosti 92 let umrl Harold Macmillan, ki je tam v daljnem letu 1945 odigral veliko vlogo v slovenski zgodovini. Danes lahko rečemo, da je poosebljal primer totalnega pragmatika, saj je bil prvak konser-vativizma na celi črti, pa čeprav bi lahko njegovo zadnje pojavljanje v javnosti v zadnjih letih, ko je začel kritizirati vladino politiko in ko je postal „vest konservativcev“, koga zavedlo. Bil je pač spreten in znan. Vse do svoje smrti ni hotel spregovoriti, vendar so stvari, kar se njegove usode vpletenosti v slovenske zadeve tiče, več ali manj znane! Ljutomer, 3. januarja 1987 Ivo Žajdela Računajo seveda, da bo vlada poslala poleg teh dveh še kak drug zakon v odobritev. Predvidevajo da zlasti tiste, ki se tičejo delnih privatizacij državnih podjetij, kot telefonske družbe in njene povezave s podobno špansko družbo, in pa letalske ter njene spojitve s SA.S, skandinavsko letalsko družbo. A ni upanja, da bi se parlamentarci preveč gnali z debato in potrjevanjem zakonov. Lahko si mislimo, da bodo letos „malo tu, malo tam“, to je, nekoliko v kongresu, precej pa zapleteni v štrene volilne kampanje, ki bo kmalu zagorela z vso silo. To je že stara, grda navada poslancev in senatorjev, da jim je več strankino delo kot narodov blagor. ZA PRGIŠČE GLASOV V tistem slavnem „westernu“ ali kavbojki, kakor se je takim filmom dejalo, je pravzaprav šlo „za prgišče dolarjev“. A stvar je kaj podobna. Kandidati si prizadevajo že sedaj, in z vso silo, da bi si zagotovili prijateljstvo te ali one skupine. Izjave, zadržanja, obljube padajo- na levo in desno, ker bo borba huda in bi lahko bil vsak glas odločilen. Zato je razumljivo, da se do konca izsesa vsaka priložnost, ki se enemu ali drugemu ponudi tudi za napad na nasprotnika. Tako so ob izvedbi čilskega plebiscita' radikali napadli Menema, če da je poslal čestitno pismo tako vodstvu 'kampanje za „NE“ kot enim. iz tabora za „DA“. Alsoga-raya pa so tolkli, ker da se je izjavil za „DA“ v prid generalu Pinochetu (Alsogaray je potem to zanikal, a stvar ni bila jasna). Me nem izrablja vsak spodrsljaj vlade, da napada radikalizem in seveda svojega tekmeca Angeloza. Ta pa naprej gradi svojo „drugo kandidaturo“ s provincijskimi strankami. O-čividno se bori za „neodvisne glasove. Jasno je že pokazal hrbet levici in te dni celo pohvalil Cerkev (Nad. na 4. str.) SREČANJE DUHOVNIKOV V CELOVCU Že od leta 1961 se slovenski duhovniki iz zamejstva in zdomstva redno srečujejo, da si izmenjajo svoje misli in ¡prisostvujejo tehtnim predavanjem, ki naj jim razširijo poklicno obzorje. Letos je spet prišla na vrsto Koroška. Zborovanje je potekalo v dneh 17. in i8. avgusta v Modestovem domu v Celovcu. Osrednja točka letošnjega srečanja je bilo predavanje prof. dr. Franceta Bučarja iz Slovenije pod naslovom „Slovenska Cerkev med drugo svetovno vojno“. Predavatelj še ni ustavil le ob tem obdobju, ampak je posegel v čase od protestantizma naprej in pokazal na silnice, ki so oblikovale miselnost slovenske Cerkve do leta 1941. Z vso prodorno logiko je razkrinkal vlogo partije v dogodkih od leta 1941-1945 in jo obtožil, da ji je šlo Je za oblast, pri čemer je neizprosno odstranila vsakogar, ki jo je pri tem oviral. Zaključke svojih izvajanj je strnil v stavek: „Edini poraženec iz tega časa je bil slovenski narod.“ Naravno je bilo, da je bila temu sledeča debata zelo razgibana. Popoldne se je nadaljevala na način o-krogle mize, ki so se je razen predavatelja udeležili še predstavnik Koroške župnik Lovro Kašelj, tržaške župnik Ivan Kretič, Goriške dr. Kazimir Humar, prelat Nace Čretnik iz Pariza, dr. Janez Zdešar iz Mhnchna in zastopnik argentinskih Slovencev dr. Marko Kremžar. Prvi dan je somaševanje vodil bivši koprski škof dr. Janez Jenko, žal pa ni mogel priti ljubljanski pomožni šfooif dr. Stanislav Lenič, ki si je prve dni avgusta zlomil nogo v kolku. Drugi dan, v četrtek 18. avgusta je imel zelo zanimivo predavanje o ohranjevanju narodnosti in vere med zdomci in izseljenci dr. Branko Rozman iz Munchna. Predavatelj je z izredno pronicljivostjo prikazal ta problem in ga stvarno razčlenil. Sledil je razgovor, po odmoru pa so bila še razna poročila. V o-spredju je ponovno bilo vprašanje, kako dati Sv. Višarjam čim večjo težo v povezovanju Slovencev doma, v zamejstvu in . po svetu. —jk (Okrajšano; Kat. glas; 1. 9.) D-ova. Nastopi našega baritonista Smrt H. Macmiliana, zadnjega viktorijanca SLOVENCI v ARGENTINI NOVICE IZ SLOVENIJE 0sebne nov,ce Solarji so se spomnili škofa Slomška LJUBLJANA — Pri vračanju iz tujine Jugoslovani lahko prinesejo blago za 260' dolarjev. Zvišali so tudi pravico uvoza blaga delavcev v tujini, ki lahko enkrat na leto uvozijo za 800.000 din blaga, obrtniki lahko v štirih letih uvozijo za 80 milijonov din strojev, če se pa obrtnik vrne s tujine, lahko v treh letih uvozi stroje, ki znaša vsak do 80 milijonov din. (1* dolar — 3.200 din) BLED — Na Bledu so ugotovili, da je 27. julija bilo tam 4.600 gostov, od njih kar 4.000 tujcev. To naj bi bil nov rekord v blejski turistični zgodovini. Največ je bih> Angležev, Nemcev in Nizozemcev. LJUBLJANA — Bencin se je v mesecu avgustu podralžil, tako da je bila cena >za liter navadnega bencina 1.300, za liter super pa 1.400 din. V primerjavi s cenami (v dinarjih) bencina v svobodni Evropi so slovenske oz. jugoslovanske cene najnižje; le v Grčiji prodajajo za nekaj dinarjev manj liter bencina super (en dolar — 3.045 din). S podražitvijo pa bo večji tudi delež, ki ga od prodajne cene bencina super dobivajo .cestarji. Celih 264 dinarjev bodo prejeli in sicer 80 din za vzdrževanje cest in vračanje posojil, ostalih 174 din pa za nove ceste. LJUBLJANA — Na vojaških šolah se bo letos šolalo 110 Slovencev. Lani so jih sprejeli 98, torej je porasta 20%. Kljulb temu še niso prišli do osmih odstotkih, kolikor bi naj bilo Slovencev v oboroženih silah. Največ zanimanja je bilo za Letalsko splošno srednjo vojaško šolo v Mostarju, vendar pa jih je bilo sprejetih zaradi hude selekcije le pet. BlLžD — Za veslaško svetovno prvenstvo, ki je bilo meseca septembra, so uredili nekatere objekte na Bledu, ki drugače še dolga leta ne bi doživeli prenove. Tako so rekonstruirali nekatere ceste, Mroljali javno razsvetljavo okoli jezera in drugod, obnovili znano Riklijevo vilo in odprli novo trgovsko središče. LJUBLJANA — Tudi vlaki so se podražili v mesecu avgustu in sicer: av-tovlaki in spalniki za 70%, prvi razred 53%, drugi razred pa 39%, LJUBLJANA — Manj stanovanj so dokončali lansko leto: le 10.212. To je toliko, kot so jih dokončali pred 16. leti. Manjša se tudi delež dozidavanja družbenih stanovanj (3.693), pa tudi zasebne hiše (6.249) ne uspevajo tako, kot*- bi hoteli, ker se gradnja preveč draži. Obenem pa se povprečna površina manjših stanovanj v družbenih hišah stalno manjša (lani 57,6 kv. m.), MIRKO VASLE Slovenci KOLESARSTVO Sandi Papež, 23-letni kolesar novomeške Krke in pa jugoslovanska reprezentanca sta zmagovalca letošnje 44. mednarodne kolesarske dirke „Po Jugoslaviji“ Prvi je bil Papež, drugi Tonkov (SZ), tretji Van Aert (Niz.), četrti pa spet Slovenec Valter Bornea. Ekipna razvrstitev pa je: 1. Jugoslavija, 2. SZ, 3. NDR, nato spet 4. Jugoslavija s sponzorji in 5. Jugoslavija B. HOKEJ NA LEDU Končalo se je tudi prvenstvo 1. A hokejske lige. To je bilo 41. povojno hokejsko prvenstvo. Zaslužno so si ga osvojili hokejisti z Jesenic. To je bila njihova 22. zvezdica. V končnem play off so premagali ljubljansko Kompas Olimpijo. Na 7. mesto se je uvrstila Cinkarna Celje, na 8. pa Kranjska Gora-Gorenjka. Jugoslovanska mladinska reprezen. tanca (do 18 let) je na evropskem prvenstvu v Ljubljani zasedla v B skupini 3. mesto. MOTOKROS Osma prireditev za svetovno prvenstvo v motokrosu (250 ccm) v O- pri zasebnih hišah pa veča (110,5 kv m.). MARIBOR — Kmečko zvezo v mariborskem okrožju so ustanovili. Nekateri so se zavzemali, naj bi le kmetje bili nje člani, večina pa je zagovarjala tezo, naj bi bili lahko nje člani tudi drugi, ki niso kmetje, pa' so njemu "in naravi naklonjeni ljudje. Svojo podiporo je obljuibila tudi mariborska SZDL, tako v strokovnem kot v finančnem pogledu. MATERIJA — Osemdeset let je praznovalo domače gasilsko društvo. Danes ima društvo* 140 članov, na praznovanju so pokazali nekaj gasilskih veščin, ki so potrebne za uspešen boj proti naravnim nadlogam, predvsem seveda proti ognju. LJUBLJANA — Nov bankovec za 50.600 din je v septembru prišel v po-troniške žepe. Iz njih pa bo po zaslugah inflacije kaj hitro odšel, saj je njegova protivrednost enaka 17,8 dolarjev. HRUŠICA — Karavanški predor je bil 11. avgusta dolg na slovenski strani 2.360’ metrov, kar pomeni dve tretjini celotne dolžine tostran meje. Avstrijci pa so dosegli na svoji strani 2.750' metrov. Na slovenski strani so dosegli- točko, na kateri je dosti metana, žveplovodika, kar jim povzroča nove stroške. UMRLI SO OD 30. julija do 12. avg.: LJUBLJANA — Stanislav Alauf; Marija Novak roj. Suhadolc (Tincova mama), 93; Alojz, Hari; Marija Pavlovec; Prane Bizovičar; Silvo Pintar; Breda Stoviček roj. Lamut; Oton Vybi-hal; Martina Kurnik roj. Fink; Marija Indihar roj. Krotšel; Nežka Planinc roj. Muc; Marija Zakotnik roj. Snoj, 94; I-vanka Mušič, 715; Vinko Pišek; Jože Hinšman; Polde Pehani, 98; Ivanka Lov-rač roj. Smrekar; Angela Skubic, 78; Alojz Bašelj; Janko Cvetek, 64; Albanca Perovič roj. Bežan; Marija Povše roj. Prošt Jože Bizjak; Slava Rogelj roj. Polanc, 75; Jakob Gej; inž. Miroslav Šercer, 72; Mimi Sterle roj.' Žen; Jože Filač; Matilda Zdravje roj. Rokavec, 80; Jože Kočevar; Marija Sieberer roj. Tekale«; dr. J