Petnajstdnevni Quindicinale
Abbon. postale - Gruppo II
DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino
Leto XXVI. Štev. 3 (825)
T R S T - 21. februarja 1974
100 lir
Za napredno upravo gorske skupnosti tržaško-goriškega Krasa
V	soboto, 16. t.m. je bila v Ljudskem domu v Križu konferenca komunističnih občinskih svetovalcev in aktivistov iz področij, ki bodo Pripadala kraški gorski skupnosti. Glavno poročilo je podal deželni svetovalec Dušan Lovriha. V razpravo, ki je sledila poročilu, so Posegli številni udeleženci.
Tovariš Lovriha je utemeljil stališče komunistov glede ustanovitve desetih gorskih skupnosti v deželi Furlaniji-Julijski krajini. Poudaril je, da taka razdelitev ustreza načelom družbeno-ekonomske homogenosti. V šestih gorskih skupnostih bo občutno prisotna tudi slovenska manjšina, kar nalaga komunistom in vsem demokratom, da pri sprejemanju statutov in pri oblikovanju proračunov in večletnih družbeno-eko-nomskih načrtov močno poudarijo koristi Slovencev ter pri tem pospešujejo splošno demokratično rast na teh področjih.
V	gorsko skupnost tržaško-goriškega Krasa bodo vključene naslednje občine (v nekaterih primerih samo deli občin): Trst, Dolina, Repentabor, Doberdob, Sovodnje, Ronke, Zagraj, Poljan in Tržič (Občini Zgonik in Devin-Nabrežina bosta v to skupnost vključeni kasneje. V to skupnost bodo vključene naslednje vasi, ki spadajo pod občino Trst: Bazovica, Padriče, Gro-Pada, Trebče, Bane in Opčine).
Skupščine gorskih skupnosti bodo sestavljali občinski svetovalci m župani, odnosno namestniki županov. V skupščinah bodo zastopane tudi stranke, ki so v manjšini.
Člani skupščine bodo iz svoje srede izbrali predsednika in člane izvršnega odbora. Gorska skupnost tržaško-goriškega Krasa bo imela od 38 do 40 svetovalcev. V tej gorski skupnosti bodo Slovenci v večini, iz česar izhaja, da bi moral biti predsednik Slovenec. Obstaja tudi možnost oblikovanja takega odbora, ki bo napredno usmerjen in hkrati izraz enotnosti Slovencev.
V nadaljevanju svojega poročila je tov. Lovriha poudaril naslednje:
«Komunisti so predlagali v vseh šestih gorskih skupnostih, v katerih žive Slovenci, osnutek statuta, ki vsebuje tudi odstavek: «Gorska skupnost jamči v okviru svoje dejavnosti, popolno enakopravnost Slovencev, vsestranski razvoj slovenske narodnostne skupnosti, za-
(Nadaljevanje na 2 strani)
Nezadovoljiv
odgovor
Deželni odbornik Coloni je v imenu deželnega odbora odgovoril na vprašanja, ki so jih v zvezi s prepovedjo slovenskega pošolskega pouka v Slovenski Benečiji, predložili deželni svetovalci raznih političnih skupin. Vprašanje svetovalske skupine KPI so predložili tovariši Baracetti, Colli, Lovriha in Mo-schioni.
Odgovor nas je, to podčrtujemo, razočaral a ne presenetil. Odbornik Coloni je sicer poudarjal načelna stališča, govoril o pomenu, ki ga ima slovenska manjšina v Furlaniji-]ulijski krajini pri krepitvi evropske vloge dežele, omenil je šesti člen republiške ustave in tretji člen posebnega statuta dežele, rekel je celo, da predstavlja prisotnost slovenske narodnostne skupnosti v deželi dejavnik splošnega kulturnega napredka ter da ta prisotnost prispeva k zbliževanju med narodi in utrjevanju miru. Toda, ko se je 'dotaknil bistva, se ni odmaknil od stare in oguljene koncepcije o Slovencih v videmski pokrajini Skliceval se je na pristojnosti deželnega odbora, ponavljal že večkrat ponovljena «načelna» stališča. Ni obsodil ravnanja šolskih in drugih oblasti, ki so pouk slovenščine v Slovenski Benečiji prepovedale, ni dal nobenega zagotovila, da bo deželni odbor naredil korak naprej, da bo zastavil svoj vpliv za to, da bodo pravice Slovencev, ki žive v videmski pokrajini, spoštovane,
Iz besed, ki jih je spregovoril odbornik Coloni, se da razbrati, da deželni deželni odbor nima namena in ne politične volje, da bi naredil korak naprej, da bi prešel od «načelnih» izjav h konkretnim dejanjem; skratka, da se razbrati, da deželni odbor ne bo zastavil svojega vpliva za to, da bi razveljavili prepoved pouka v slovenskem jeziku.
Član svetovalske skupine KPI tov. Baracetti je pravilno reagiral na besede odbornika Colonija, Rekel je, da deželni odbor ponavlja doneče fraze, ki pa zvenijo kot posmeh na račun slovenske manjšine, kajti pouk v slovenščini bi moral biti obvezen za italijanske državljane slovenskega jezika, kakor je obvezen pouk italijanskega jezika. Poudaril je še, da prepoved slovenskega pošolskega pouka ni stvar posameznika, temveč je neizbežna posledica predfašistične tlake, fašističnega nasilja in današnje zaprtosti, ter usmeritve deželnega odbora, ki je vse prej kot pa naklonjen Slovencem v videmski pokrajini.
Tovariš Baracetti je v imenu skupine KPI ponovil zahtevo, naj se deželni odbor zavzame v Rimu za odpravo protiustavne in nedemokratične prepovedi
Protestna stavka slov. šolnikov
Odborniki in člani Sindikata slovenske šole, zbrani na seji dne 19. februarja, so sklenili, da okličejo za četrtek, 21. februarja t.l. celodnevno stavko vsega šolskega osebja na slovenskih šolah vseh vrst in stopenj.
S tem hočejo izraziti svoj ogorčen protest proti oblastem, ki so prepovedale po-šolski pouk v slovenskem jeziku v Brdu in Teru v Slovenski Benečiji.
S to stavko obenem protestirajo proti stališču vlade, ki pri uresničevanju delegiranih zakonov za ureditev ekonomskega in pravnega položaja šolskega osebja ne izpolnjuje sprejetih obveznosti.
Deželni sindikat slovenske
šole — Tržaški odsek pouka slovenščine v Slovenski Benečiji.
KROŽEK ZA DRUŽBENE IN POLITIČNE VEDE «FINKO TOMAŽIČ»
priredi v četrtek, 28. februarja ob 20. uri
v dvorani na Trgu Stare mitnice (Largo Bariera Vecchia) št. 11 predavanje z naslovom:
~KAKŠNO KRAŠKO GORSKO SKUPNOST IN KRAŠKE REZERVATE PREDLAGAJO KOMUNISTI
Govoril bo deželni svetovalec DUŠAN LOVRIHA
Za napredno
(Nadaljevanje s 1. strani)
ščito narodnostnih značilnosti občin in vasi, skladno z načeli republiške ustave in deželnega statuta».
Naloga naprednih sil je, da se zavzamejo za to, da bodo v statutih posameznih gorskih skupnostih ta načela konkretizirana».
Tov. Lovriha je povedal tudi naslednje:
Razprava o razdelitvi dežele na posamezne gorske skupnosti je bila dolga in zapletena. V tej razpravi so sodelovale tudi prizadete občine. Imenovana je bila komisija, sestavljena iz 15 deželnih svetovalcev, ki je dokončno izdelala načrt deželnega zakona. Prizadete občinske uprave so sprejele razdelitev goratih področij dežele na deset skupnosti.
Ko je tovariš Lovriha govoril o raznih predlogih in protipredlogih glede razmejitve gorskih skupnosti, je med drugin rekel naslednje : «ne moremo soglašati s trditvijo, da razmejitev dežele na 10 gorskih skupnosti posredno pomeni nov in močnejši poskus asimilacije in raznarodovanja Slovencev in da politične sile v deželi niso upoštevale predlogov, ne verjamemo, da bodo gorske skupnosti element asimilacije in raznarodovanja. Če bi menili, da bo taka razmejitev element asimilacije in raznarodovanja, bi se bili borili proti njej in bi glasovali proti taki odločitvi. Občine so sprejele tako razmejitev. Npr. v dolinski občini je bila taka odločitev soglasno odobrena, saj so zanjo glasovali komunisti, socialisti, Slovenska skupnost, Krščanska demokracija in socialdemokracija. Za tako odločitev se je izreklo 98% priza-
Prepoved predavanja o Slovenski Benečiji
Dijaki, ki obiskujejo slovenske srednje šole v Gorici so organizirali predavanje o aktualnih vprašanjih Beneške Slovenije. Na predavanju naj bi govorila: urednik lista «Novi Matajur», Izidor Predan, in predsednik Društva beneških izseljencev, Dino Del Medico.
Enotni odbor, v katerem so zastopani dijaki Mašinega liceja «Primož Trubar», učiteljišča «Simon Gregor-
upravo
detih občin. Nikakor ni mogoče, da so prav vsi kar naenkrat postali raznarodovalci Slovencev.
Mi smo predlagali ustanovitev kraške gorske skupnosti zato, ker je taka skupnost naravna, ker so njene značilnosti drugačne od značilnosti Brd. Pri tem smo upoštevali posebnosti Krasa in njegovih prebivalcev, kulturne, urbanistične, gospodarske in druge značilnosti. Kraška gorska skupnost z večino slovenskega prebivalstva, z večino slovenskih in demokratičnih italijanskih svetovalcev zagotavlja popolno enakopravnost državljanom slovenske narodnosti. Ta gorska skupnost bo uveljavila dvojezično poslovanje in v njenih uradih bodo delali ljudje, ki popolnoma obvladajo slovenski jezik. Dokumenti in razglasi bodo dvojezični. To zahtevajo Slovenci. In te zahteve bo moral upoštevati izvršni odbor te skupnosti».
Gorske skupnosti bodo morale izdelati večletni razvojni načrt, ki bo moral izhajati iz obstoječe stvarnosti in upoštevati potrebe prebivalstva ter značilnosti posameznih predelov. Ta načrt bo moral torej upoštevati tudi specifične potrebe slovenskega prebivalstva.
Pristojnosti, ki jih daje deželni zakon gorskim skupnostim, se zaenkrat omejene in niso v skladu z obstoječo stvarnostjo. Tudi sredstva, ki jih je dežela nakazala gorskim skupnostim ne ustrezajo dejanskim potrebam. Komunisti so se obvezali, da bodo predložili nov zakonski načrt, ki bo odgovarial obstoječi stvarnosti in potrebam. Jasno je, da bo potrebna nadaljnja borba za dosego tega cilja, zato, da bodo gorske skupnosti dejansko uresničevale svoje poslanstvo.
čič» in trgovske šole, so prosili šolskega skrbnika za zadevno dovoljenje. Šolski skrbnik je prošnjo zavrnil. Po njegovem mnenju bi dijaki zamudili nekaj učnih ur.
Vemo, da je to le izgovor. Vemo, da razlog za prepoved predavanja tiči drugje. Nekateri krogi se ne morejo sprijazniti z dejstvom, da v videmski pokrajini živijo Slovenci. Ti Slovenci pa nimajo pravic, ki so predvidene po ustavi. Nimajo niti šol, v katerih bi se učili v materinščini.
Patronat v občini Brdo je sklenil, da uvede pošolski pouk v slovenščini. Šolske oblasti so nastopile proti temu sklepu in pošolski pouk prepovedale. Proti temu samovoljnemu ukrepu je protestirala vsa demokratična javnost. Dnevni in periodični tisk je objavil in še objavlja številne protestne resolucije.
Slovenski dijaki v Gorici ne bi smeli o tem govoriti. Tako namreč meni višja oblast. V tem je razlog za nademokra-tični ukrep goriškega šolskega skrbnika.
V zvezi s prepovedjo predavanja V Gorici je senator Paolo Sema poslal prosvetnemu ministru pismo, v katerem ga vprašuje, ali ve da je prepoved predavanja našla zelo negativen odmev med študenti in javnostjo sploh; vprašuje ga tudi kaj nameravana ukreniti za to, da bodo organizatorji prejeli zadevno dovoljenje.
Tudi poslanec Albin Škerk je naslovil prosvetnemu ministru pismeno vprašanje v katerem je med drugim rečeno, da je se odločitev goriškega šolskega skrbnika tolmači kot avtoritarno dejanje, ki krši navodila ministrstva glede medšolskih odborov ter žali slovensko narodnostno skupnost. Poslanec Škerk vprašuje prosvetnega ministra, kaj namerava ukreniti, da bodo slovenski dijaki v Gorici nemoteno razpravlali o vprašanjih, ki jih živo zanimajo.
Zaradi porasta tiskarskih stroškov smo bili prisiljeni zvišati ceno lista na 100 lir, letno naročnino pa na 1.500 lir. Prosimo za razumevanje.
Cenjene naročnike vljudno prosimo, naj čimprej poravnajo naročnino.
Uredništvo in uprava Dela
Nevaren razvoj krize v Nabrežini
Jabolko ne pade daleč od drevesa
Tri mesece že traja kriza občinske uprave v devinsko-nabrežinski občini. Zapisati bi morali, da gre za tri mesece trajanja «zadnje» krize, kajti res je, da se kriza ni nikoli zaključila že od trenutka, ko so demokristjani v Trstu, pred osmimi leti, postavili Slov. skupnosti in socialistom pogoj razbijanja ljudske enotnosti v občinah, ki so ustva-rJale tako imenovani slovenski in ■•rdeči» pas okoli mesta. To vsiljeno načelo, ki ga je v Nabrežini spremljalo nasilno raznarodovanje s pošiljanjem komisarjev za Podpis gradbenih dovoljenj, je obrodilo svoj sad: Legiševe uprave z demokristjani in socialisti. Jabolko ne pade daleč od drevesa in levosredinska uprava v Nabrežini se ni m°gla, niti po volji redkih dobro-jnislečih, rešiti usodnega vpliva temeljev, na katerih je slonela. Ti temelji pa so bili popuščanje pri gradbeni špekulaciji, najprej za gradnjo novih naselij, nato pa z rušenjem prirodnega ravnotežja na Krasu.
Resna odgovornost
Tri mesece torej traja kriza, za katero nosijo nekatere politične s'ie resno odgovornost. Upravna Paraliza, nedelavnost občinske u-Prave in njenih uradov, spletkarjenje in barantanje za stvari, ki na-aega kraškega človeka v Nabre-2ir*i niti najmanj ne zanimajo, so Pojavi, ki ne delajo časti občini, ■tjer so vedno vladali ljudje, za katere je volilec lahko s ponosom ugotovil, da so bili predvsem postenj.
Se je živ spomin na prejšnje uprave ljudske enotnosti, v katerih so bili komunisti, socialisti, predstavniki Slovenske skupnosti in še Prej S DZ in drugih skupin. To so bde uprave, ki so v mejah svojih zmožnosti uresničevale socialno napredno politiko, skrbele za javna dela, vodile brezkompromisen boj Proti špekulaciji.
Bile so predvsem «domače», v tem smislu, da jih spletke na pokrajinski ravni, v Palači «Diana» ali na sedežu RAI v Ulici Fabio Se-vero v Trstu niso zadevale.
S prihodom demokristjanov na
oblast, kajti res je, da so levosredinski partnerji prepustili oblast prav njim, sebi pa pridržali zgolj prestižne naslove (SSL je šla na volitve z geslom: «Za slovenskega župana», a brez programa), se je Nabrežina spustila na raven kakega manjšega mesteca na Siciliji, kjer vladajo poleg klientelizma še mafijske metode grobega kršenja vsake upravne resnosti in vsestranska špekulacija.
Spori zaradi pretiranih apetitov
Prejšnje mesece, nekako pred božičem, smo komunisti spoznali, da so politični spori, nastali zaradi pretiranih in neprikritih apetitov demokristjanov in njihovega pokrajinskega vodstva (svetovni kolegij, regulacijski načrt, gradnja sirotišnice «Brovedani» in še kaj), že nepremostljivi.
Lahko bi tedaj zavzeli stališče «češ, naj se kar kuhajo v svoji kaši», toda KPI, kot stranka, ki prevzema nase odgovornost za to, kako napreduje položaj v državi in v naših krajih, ni mogla ostati ob strani. Povabili smo SSL, socialiste, druge demokrate (v mislih smo imeli katoliško levico in PSDI) na razgovore o tem, kako premostiti nastalo krizo. Vsaj zadnje leto bi lahko v devinsko-nabrežinski občini, ob podpori vseh občanov slovenske in italijanske narodnosti, uresničili tako politiko, ki bi skušala popraviti prejšnje napake, zaščititi narodnostno ravnotežje in koristi delovnih ljudi. Prevozi, zdravstvo, boj proti gradbeni špekulaciji, urejanje šolskih poslopij: to bi lahko, v štirih točkah, bil program nove domače uprave.
Nam negre za «stolčke»
Komunisti smo tudi jasno pove-dalL da nam ne gre za «stolčke», za župansko ali druga mesta. Za nas je bil važen program.
Ljudem smo povedali na vseh sestankih, da med nami (KPI, PSI, SSL) ni bilo velikih programskih razlik. Če so bile pa jih ne bi niti zdaleka mogli primerjati nepremostljivim sporom med sedanjimi le-
vosredinskimi zavezniki. Lahko bi v vsakem trenutku podpisali sporazum o novi upravi, saj so «pogajalci» SSL in PSI imeli ustrezen mandat svojih volilcev.
Do tega ni prišlo. Predstavniki Slovenske skupnosti so nepričakovano zahtevali prekinitev pogajanj. Pred tem pa so jih brzojavno poklicali v palačo «Diana», k vodstvu Krščanske demokracije. Od tistega trenutka, ko so se pogajanja razbila, na zahtevo SSL, je stvar zavita v tajnost.
Prej so občani, tudi sami voltici SSL in PSI, vedeli, kaj smo se pogovarjali, o kakšnem programu itd. Vedeli so za stališča vseh treh skupin. V okviru leve sredine pa je tajnost upravičena, saj ni šlo več za programe. Prej za programsko «maskiranje» kompromisov o delitvi oblasti do skorajšnjih volitev. Pogajanja, tudi tega ne vedo vsi, potekajo delno v Trstu, delno v Nabrežini, malo med domačini, še več pa med političnimi tajniki levosredinskih strank. Izsiljevanju sledi barantanje: demokristjani grozijo s komisarsko upravo, ki bi lahko dozorela od trenutka do trenutka, glede na to, da se občinski svet ni sestal že tri mesece, da je občinski odbor že dalj časa v ostavki in da nabrežinska občina še nima odobrenega proračuna za leto 1974, v katerega smo že odločno zakorakali; na drugi strani pa se vodijo sP°ri’jn sporazumi o zaposlovanju političnih ljudi na radiu, o mestu župana, o vodstvu letoviščarske ustanove, o lastnini dveh otokov pri ezulskem naselju itd.
Odprl se je nov spor
Mar naj ne verjamemo tistim vodilnim svetovalcem SSL v Nabrežini, ki so trdili, da je vsa vsebina krize v tem, da mora biti dosedanji župan dr. Legiša zaposlen na tržaškem radiu? SSL je te dni prejela dve mesti na radiu: eno je bilo za dr. Legišo. Naj sodimo, da je kriza sedaj končana?
Kaj še. Odprl se je nov spor, katerega vzroki so v nesoglasjih med socialisti na pokrajinski ravni. PSI je v Nabrežini zapustila pogajanja. Ostali, se pravi DC, SSL in PSDI
Komunisti zahtevajo sklicanje občinskega sveta v Nabrežini
pa se boje sami sestaviti novo politično koalicijo, zato pozivajo preko tiska socialiste, naj se vrnejo k mizi.
Tako teče čas in stopa v četrti mesec krize. Ljudje, kaj pa ljudje? Kaj pravijo vaši vol i lei ? Kol ikokrat ste se še sestali z njimi?
Občutek imamo, da sta dve na-brežinski politični skupini sklicevali ljudske sestanke somišljenikov in članov samo tedaj, ko so razgovori potekali s komunisti in torej na resni in programski osnovi. Za pogovore v okviru leve sredine pa to, kot vse kaže, ni več potrebno.
Prav zato, da bodo ljudje v Nabrežini in drugih vaseh vedeli, kaj se dogaja in kakšna stališča in odgovornosti imajo posamezne stranke smo komunisti zahtevali (in še zahtevamo) takojšen sklic občinskega sveta. Na ta sestanek občinskega sveta vabimo vse občane. Naj slišijo razpravo in s svojo prisotnostjo vplivajo na razvoj dogodkov.
Prepričani smo, da je še možna obnovitev domače napredne uprave, v duhu demokratičnosti in odklanjanja spletk. Še je mogoče rešiti občino iz paralize in iz krempelj komisarske uprave, kakršno očitno zasledujejo demokristjani.
Taka nova napredna uprava lahko izide iz iskrene, poštene in resna razprave v občinskem svetu. Komunisti smo ponudili roko in je ne skrivamo za hrbtom. Kritiziramo, ker menimo, da nosi vsaka politična skupina svojo odgovornost. To pa ne pomeni, da se odrekamo pravici, da iz opozicije ali v večini, ustvarjalno prispevamo k reševanju čedalje bolj perečih problemov. Tej svoji vlogi se ne bomo izneverili
O namestitvah treh časnikarjev na radijski postaji
Na tržaški radijski postaji so brez natečaja sprejeli v službo nove časnikarje. Način, po katerem so bili sprejeti, je sprožil val kritik in protestov. Protestirali so tudi sindikati.
Poslanec Albin Škerk je naslovil na ministra za pošto in telekomunikacije vprašanje, v katerem sprašuje, če je resnična vest, da so na tržaški radijski postaji brez natečaja sprejeli v službo tri časnikarje, kljub temu, da je vlada blokirala sprejemanje novih uslužbencev — in je to potrdil tudi parlament — dokler ne bo izvedena reforma radijske in televizijske službe.
Poslanec Škerk sprašuje ministra če mu je znano, da so nameščenci tržaške radijske postaje stopili v stavkovno gibanje spričo tega ne edine dogodka in političnega strumentaliziranja ter da so protestirale tudi pokrajinske sindikalne zveze CGIL, CISL in UIL.
Skupina komunističnih občinskih svetovalcev je poslala županu devinsko-nabre-žinske občine naslednje pismo:
Spotovani gospod župan, podpisani svetovalci menimo, da bi bil skrajni čas za sklicanje občinskega sveta. Občinska kriza, okrog katere se vršijo tajna in brezplodna pogajanja med nekaterimi partnerji bivše večine, se vleče v nedogled, kar upravičeno razburja in zaskrblja občane. Mnenja smo, da bi bilo pravilneje razpravljati o občinski krizi, in iskati izhodišče iz nje, na javni seji občinskega sveta, kjer bi lahko vsaka svetovalska skupina
odkrito povedala svoje stališče in nudila svoj prispevek.
Občinsko krizo je treba nemudoma rešiti, tudi zato, ker se množijo težka in važna občinska vprašanja, ki jih ni mogoče več odlašati. Vsled tega Vas pozivamo, da takoj skličete sejo občinskega sveta.
V pričakovanju, da ugodite našemu pozivu, Vas pozdravljamo
Z odličnim spoštovanjem (Sledijo podpisi svetovalcev)
Nabrežina, 16.2.1974
Če je kabaret marsikoga ošvrknil je pozitivno...
Slovensko amatersko gledališče v Trstu - SAG - deluje že tri leta. Čeravno se je moralo spoprijeti s številnimi težavami - in se z njimi še vedno spoprijema, je uspeh nadvse prepričljiv. Skupina mladih ljudi je pokazala, kaj zmoreta dobra volja in vztrajnost.
V letošnji sezoni se je SAG lotil gledališke zvrsti, ki je v zamejstvu skorajda nepoznana. In zabeležen je lep uspeh.
Objavljamo kratek intervju s Sergijem Verčon, ki, kot sam pravi, soupravlja SAG.
— Ste zadovoljim s prvo pokušnjo «Dlake v jajcu»?
— Kajpak moram odkrito priznati, da smo se pravilno odločili, ko smo se odločili za satirični kabaret. Predvsem je tu šlo za nov žanr, ki ga pri nas skorajda ne poznamo. Odločiti pa se je bilo tudi treba, za «kaj» bomo igrali in «kako» bomo to izvedli. Mnenja, tudi med samimi realizatorji predstave, so si bila zelo deljena, končno pa smo se le našli. Danes, po vrsti predstav doma in v Sloveniji, lahko rečem, da smo se pravilno odločiti, ko smo sklenili postaviti na oder kabaret. Občinstvo je povsod, kjer smo nastopali, do kraja napolnilo dvorano in z navdušenjem sprejemalo predstavo.
— Kako ste se odločili za to, Slovencem malo znano, gledališko zvrst?
— S satiričnim kabaretom pravzaprav nadaljujemo neko repertoarno politiko, nek gledališki načrt, ki smo ga pričeli uresničevati že v prvi sezoni,
nadaljevali lani s «Povečevalnim steklom» ter potrdili letos s kabaretom «Dlaka v jajcu». Predvsem gre tu za odnos, ki ga ima vsakdo od nas, eden bolj drugi manj, do gledališča. Ta odnos se kaže v sodobnem gledališkem prepričanju, v načrtnosti dela in njegovi sistematičnosti ter želji po izpopolnjevanju. Poleg tega pa je pri tem prisotno še mesto, ki naj bi ga SAG imelo v sklopu naše narodnostne skupnosti v Italiji. Če je kabaret marsikoga ošvrknil kot strela z jasnega, je to nadvse pozitivno. Bolj žalostno bi bilo, če bi ga ne.
— Kako je bilo z odzivom pri mladini?
— Že samo dejstvo, da so se mladi ljudje odločili za kabaret, pomeni pozitiven odziv na to gledališko zvrst. Mlado občinstvo pa je še podkrepilo to odzivnost.
— Kaj vas v kratkem čaka?
— V študiju imamo novega Brechta, njegovo «igro za pouk» «Izjema in pravilo». Vmes pa imamo seveda predstavo kabareta «Dlaka v jajcu».
— Kakšen je namen te izbire?
— Namen te izbire je isti kot pri kabaretu. Živa aktualnost in sporočilnost besedila in, kajpak, gledališke uprizoritve. Mimo tega ne gremo. Do Brechtovega besedila smo vzeli izredno kritičen odnos. Pomagal nam bo pri razumevanju gotovih anomalij in absurdov, ki so prisotni v naši družbi. To je vse, kar lahko zaenkrat povem o delu, ki ga pripravljamo.
Ob slovenskem kulturnem prazniku
NEMINLJIVA VIZIJA PROSTOSTI
— Z vse uspešnejšim uveljavljanjem Slovenskega amaterskega gledališča se vse bolj ostrijo odgovornosti, pa tudi organizacijske in druge težave. Kakšno razumevanje srečujete v tem pogledu pri članih samih in v javnosti?
— Marsikdo nam očita megalomanijo. Zakaj nam ne očitajo raje pošteno prepričanje v delo, ki ga opravljamo Seveda so za tako prepričanje potrebne žrtve in žrtvovanje. Vsi tega ne zmorejo, kar je povsem razumljivo in naravno. Vendar pa je za kvalitetno, načrtno in perspektivno delo potreben čas, denar in veliko dobre volje. Talka volja presega včasih človeške zmožnosti. Marsikdo pri nas je že šel mimo teh zmožnosti, marsikdo ni zmogel priti niti do druge stopnice. Vrgel je puško v koruzo. Seveda, na svetu smo pač različni ljudje. Prepričan sem, da borno kot zamejska narodnostna skupnost ostali pri življenju, če bodo naša dela kvalitetna, če se bomo znali imponirati ne samo v ozkosti naših meja, ampak tudi izven njih, na široko, in ker sem prepričan v to, verujem tudi v gledališče, ki ga imam čast soupravljati. Včasih se mi zdi, da se 'javnost’, kot jo vi imenujete, boji priznati, da deluje v sklopu naše narodnostne skupnosti nek nov organizem, ki srka svoje moči prav iz nje. Saj ne rečem, da ne gleda simpatično na naše delo. Vendar vse iz neke oddaljenosti. Amaterizen ostaja pri nekaterih še vedno sinonim za diletantizem. Istovetiti ljudi v prepričanju, da ni in ne more biti profesionalne in amaterske kulture, je sila težka stvar.
«Komunist» je ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku - 8. februarju - objavil naslednji sestavek, ki ga je napisal Rado Jan:
Tisto leto devetinštirideseto pred stopetindvajsetimi leti, ko so v Kranju zagrebli v domačo prst pesnika «neiz-trohnjenega srca, ki mu pesmi večne branijo trohnet», so v dunajskem parlamentu zaradi neodločnosti in vsakršnih nesporazumov (zlasti mednacionalnih) začeli pokopavati marčno revolucijo, katere glasnik in izraz je bil prav tako kot oče znanstvenega socializma, Karl Marx, tudi Ribičev France iz Vrbe.
Od tistih časov sem nas loči v naši narodni in socialni zgodovini cela vrsta pomembnih mejnikov. In v vseh teh prelomnicah se zmeraj znova kot ptič leniks iz pepela dviga v vse večjem plamenu Prešernov genij. In če velja za Marxa, da je proletariat dobil v njegovi filozofski misli svoje duhovno orožje, njegova filozofija pa materialno orožje-proletariat, lahko z isto upravičenostjo zapišemo, da je slovenski plebejec dobil v Prešernovi pesniški viziji svoje orožje, kot je dobila ta poezija v slovenskem delovnem človeku in njegovi revoluciji svojo potrditev in uveljavitev.
Na dnu Prešernove vizije je prisotna misel o prostosti, na začetku in koncu Marxove prav tako. Toda med tema dvema prostostma je nekakšna bistvena razlika, je razlika med meščansko revolucijo in nacionalno emancipacijo ter socialistično revolucijo in človeško emancipacijo nasploh. Obe misli izvirata in se porajata v istih duhovnih nedrih, le da se Marxova nadaljuje do vizije o osvoboditvi človeka in njegovega dela, torej od meščanske družbe k človeški družbi, od razrednega človeka k celostnemu človeku in po-družbljenemu človeštvu.
Odtod je razumljivo, da se pravi zatorej hoditi za Prešernom hoditi po sledeh Marxa, zakaj vizija Prešernova se je v mejah zgodovinskih možnosti domala docela uresničila, medtem ko nam vizija utemeljitelja znanstvenega socializma daje v roke tudi stvarno orožje, da bi se prva lahko docela uresničila.
Pri obeh mislecih domala iste dobe je prisotna tudi misel o kulturnem preporodu. Če je pri Prešernu ta misel naravnana v to, da naj bo Slovenec kulturno enak emancipiranemu Evropejcu, gre Marxova misel dlje: emancipirani delavec naj postane ne le gospodar svojega dela, temveč tudi svoje kulture, saj jo sam ustvarja, le s to razliko, da jo s svojim delom omogoča drugim, sam pa živi v nekulturi. V nečem pa se ti dve misli stikata — pri obeh mislecih je prisotna misel o občečloveški naravi umetnine.
Pri obeh mislecih je prisotna misel o nadrazredni vrednosti, torej vsečlo-veškem pomenu velikih stvaritev preteklosti in sedanjosti. Zakaj človekovo ustvarjalno bistvo kot prometejski ogenj pripada vsem ljudem, kot splošno srečo viziji, za katero sta živela. Delo evropske omike odkrivamo prav skozi kulturno zgodovino, zgodovino stvariteljstva nenehen napor človeškega rodu k višjim oblikam samozavesti
Za oba misleca je značilna naravnost stoična vztrajnost in doslednost v zasledovanju njunega cilja. Oba sta tako rekoč žrtvovala vso svojo moč in osebno srečo viziji, za katero sta živela, delo obeh je bilo in je še danes navdih za napore, ki jih moraš premagati zdaj in tu. Oba sta heroična humanista. Prešeren bije boj «brez upa zmage» in ga vendar bije. Marx doživlja potrditev svojih filozofsko-znanstvenih predvi-denj v revoluciji 1848-49 in 1870 v komuni. Potrjujejo ga socialno-revolu-cionarna vrenja na vseh kontinentih.
Številna slovenska prosvetna društva na Tržaškem in goriškem so priredila Prešernove Proslave. Z raznimi pobudami so proslavila slovenski kulturni praznik. V Kulturnem domu v Trstu in v Prosvetni dvorani v Gorici sta bili osrednji Prešernovi proslavi Slovenske prosvetne zveze. V tržaškem Kulturnem domu je bila ob tej priliki odprta razstava del slovenskih likovnih ustvarjalcev, na proslavi sami pa je sodeloval tudi Tržaški oktet.
Toda današnji dan je pomembneje razmisliti ob Prešernu o našem kulturnem položaju. Naš kulturni položaj je, tako mora m zal zapisati, natanko tam, kjer naša revolucija. Revolucija ne more naprej, če ni hkrati tudi kulturna revolucija, in kulturna revolucija caplja na mestu, če ni hkrati vzgibov socialne revolucije. Vse, kar je v našem življenju nezainteresirano za spremembe ali se jih boji, je tudi kulturno bolj ali manj mrtvo. Mnogi kulturni studenci usihajo. Iz mnogih zaudarja smrad po razkroju neke miselnosti in stvarnosti, ki ni stvarnost te revolucije in zatorej tudi ne hoja za Prešernom. Trubar je puntarskim kmetom napisal abecednik, tedaj ko so ti kot puntarji postali subjekt zgodovine in so se hoteli tudi kot subjekt izražati v svojem jeziku. Ni bil abecednik tisti, ki je sprožil socialno gibanje, pač pa je revolucionarno gibanje priklicalo v zavest potrebo po abecedniku. S to primero pa nismo hoteli povedati nič drugega kot to, da bo naša kulturna preobrazba k takšnemu kulturnemu slovenstvu, kot ga je za obzorji slutil Vr-benjec, zaživela tedaj, ko bo delavski razred in slovenski delovni človek nehal biti privesek, kapitala, ki ga sam ustvarja in obenem odtujuje, s tem pa odtujuje tudi možnost svoje lastne kulture in duhovne preroditve. Zato velja s Cankarjem reči, da je sedanji boj za uresničitev Marxove republike dela hkrati tudi boj za kulturno republiko delavcev vseh vrst družbenega dela. Zato je boj za novo kulturno podobo slovenstva dandanašnji lahko le boj za kulturno življenje vseh delovnih ljudi in hkrati boj za osvoboditev kulturnih delavcev samih.
Kolikor bolj bo emancipiran delavski razred, tolikanj bolj bo deležen te svobode tudi kulturni delavec kot delavec. Birokrat ne potrebuje kulture, razen tiste, ki poveličuje njegovo, od delovnega človeka odtujeno moč. Ne potrebujejo je zato, ker resnična kultura, zlasti umetnost, razkriva nesmisel takšnega odnosa. Tudi tehnokrat kulture ne potrebuje, ker malikuje stvari, pozablja pa na človeka. Toda kadar stvari postanejo cilj, človek pa sredstvo za pridobivanje stvari, takrat je pomembna potrošnja stvari ne pa vrednost, ker je stvar dobila pomen vrednote.
Zato boja za novo kulturo ne bomo izbojevali na starih barikadah niti ne s starimi projekti in metodami. Celoten razred, ki ustvarja pogoje materialne eksistence vseh članov te družbe, je treba dvigniti na višjo raven kulture. Ta zahteva je skladna z zahtevo po znanstvenotehnični revoluciji, slednja pa lahko zagotovi materialne pogoje, da bodo vizije o novi kulturni pobobi slovenskega delovnega človeka postale stvarnost.
Dolinski pevci v Velenju
Pevski zbor Valentin Vodnik iz Doline je na povabilo Šaleške folklorne skupine gostoval v Velenju in v Šmartnem ob Paki. Ob tej priložnosti so se pevci seznanili z raznimi zanimivostmi Velenja, znanega rudarskega in industrijskega središča, ki je obenem tudi najmlajše in sodobno urejeno mesto v Sloveniji. Obiskali so tudi velenjski grad, v katerem je izredno zanimiv muzej. Nekateri so obiskali tudi rudnik lignita. Šaleška folklorna skupina, ki ima svoj domicil v Velenju, spada med najbolj znane folklorne skupine na Slovenskem, bo gostovala na prihodnji «Majenci» v Dolini .
Dne 15. t.m. je Zveza kulturno prosvetnih organizacij Slovenije podelila tov. Mirku Kaplju odličje «Svobode» z zlastim listom, s sledečo utrne! jitvijo:
«Kapelj Mirko je aktivni kultur-no-prosvetni delavec na tržaškem območju. Med narodno osvobodilno vojno mu je bila zaupana nadzorna služba za ilegalne slovenske šole na Primorskem. Že vrsto let deluje v vodstvenih organih Slovenske prosvetne zveze in kot tak deluje z izredno predanostjo in požrtvovalnostjo v prid razvoja kulture v zamejstvu».
Ob tej priliki tov. Mirku Kaplju tovariši Avtonomne tržaške federacije KPI iskreno in prisrčno čestitajo.
Prosvetno društvo Slavec v Ricmanjih je ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku počastilo osem vaščanov, ki že dolga desetletja delujejo na kulturnem področju: štiri brate Švara, Danila, skladatelja in opernega dirigenta, ki je lani prejel Prešernovo nagrado, Vlada in Ernesta, ki sta mnogo let vodila razne zbore ter Antona, ki sodeluje pri godbenem ansamblu; dalje, Milana Komarja, požrtvovalnega pobudnika ricmanjske godbe, Justa Hrvatiča, Justa Zuljana in Josipa Zuljana. Na prireditvi so sodelovali šolski otroci in odrasla mladina ter godba na pihala. O pomenu prireditve je govoril član predsedstva
SPZ Mirko Kapelj.
Vprašanje demokracije se tiče tudi slovenske šole
Nov dopolnilni zakon, ki ga je decembra lani izglasoval parlament, je pomemben korak naprej na poti reševanja problemov slovenske šole.
Nobena reforma ni le seznam paragrafov. To velja še zlasti za nov zakon o slovenski šoli. Demokratična slovenska javnost, šolniki in dijaki se morajo zavzeti, da se pravice, ki so v njem zajamčene, tudi uresničijo.
Nedavni dogodki v Benečiji, kjer so oblasti z naravnost izzivalnim posegom prepovedale pošolski pouk slovenščine, nas opozarjajo, da ostaja marsikatero vprašanje odprto. Nasprotnik je trd oreh in noče popustiti niti za ped, niti pred tako silovitim valom protestov, kakršen je tokrat zajel demokratične sile, ne omahne.
Če se vprašanje šolstva v Beneški Sloveniji suče okrog najosnovnejših pravic, ki jih odrekajo slovenskim ljudem, so problemi slovenskega šolstva na Tržaškem in Goriškem veliko bolj zapleteni in razčlenjeni.
Hibe šolske ureditve
Višja srednja šola je najbrž tista, ki ponuja najzanimivejšo kopico vprašanj. Dijaki, ki jo obiskujejo, se dan za dnem srečujejo s hibami in pomanjkljivostmi italijanske šolske ureditve z okostenelo kulturo, ki ne omogoča razumevanja stvarnosti. Profesorji ravnotako podoživljajo krizo šole, a ji sami ne vedo izhoda; kolebajo med poizkusi uvajanja skromnih novosti pri pouku in skušnjavo, ki jo predstavlja sklicevanje na red, disciplino in marljivost, s čemer naj bi dijaki pokazali resnost in zrelost. Zgradba nove, drugačne šole se ne more opirati na majave temelje dobre volje in trenutnega navdušenja, ki ju utegnejo na vsakem koraku skaliti stari, nerazčiščeni predsodki, nevednost, osamljenost. Začeti je treba skraja. Prepričljivo je treba odgovoriti vsem, ki živijo in delajo v šoli: čemu resnost, čemu študij, čemu šola? Ne moremo se več zadovoljiti s starimi izgovori o nekakšnih pripravah na življenje, tudi druge utemeljitve, začinjene z «znanostjo», ne morejo obveljati. Življenje ni nekaj, kar pride «potem». Življenje ni ugibanje o negotovi bodočnosti, o morebitni neustrezni zaposlitvi po koncu študija, je vprašanje — ki si ga dijaki bolj ali 'nanj zavestno zastavljajo — vloge oblikujočih se razumnikov znotraj slovenske narodnostne skupnosti.
Stiska, ki jo je čutiti pred obličjem tuje in nedojemljive kulture, sili marsikaterega dijaka v beg iz lastne stvarnosti oblikujočega — tako ali drugače, vendar oblikujočega — se človeka v utvaro zavračanja šole. Ne smemo podcenjevati te ugotovitve.
Komunisti smo za trezno presojo stvarnosti. Ko po eni strani zavračamo malodušje, ki ga nekateri kažejo pred težavami, tako nasprotujemo tistim, ki pravijo, da je specifičnost vprašanj, ki zadevajo slovensko manjšino tolikšna, da jih lahko jemljemo v pretres povsem ločeno od širše družbene stvarnosti.
Ustvariti je treba pravo vzgojno skupnost
Spodnašati narodnostni problematiki splošnejši politični in družbeni okvir in ji torej odrekati globoko socialno vsebino, ni kaj prida posel, še zlasti, če gre za slovensko šolo.
Vprašanje demokracije se tiče tudi slovenske šole. Odpraviti je treba umetno pregrajo, ki jo loči tako od naprednega družbenega dogajanja kot od zgodovine našega naroda, od njegovih antifašističnih tradicij, od stremljenj in boja slovenskih ljudi, ki pripadajo v veliki večini delavskim slojem. Usvariti je treba nov, drugačen odnos med šolo in širšo družbeno skupnostjo, v tem primeru s slovensko narodnostno skupnostjo. Sola mora biti njen sestavni del: organično in obenem tvorno povezana z njo. Biti mora kraj, kjer neokrnjena pretakajo izročila revolucionarne preteklosti; šola, ki stopa po sledeh napredne, globoko laične, slovenske narodne kulture in je obenem odprta najširšemu dialogu s silami, ki se zavzemajo za prenovitev italijanske šole. Dojeti mora utrip kulturnega in političnega življenja tako znotraj večinskega naroda, kot tudi, in še posebno, v matični domovini.
Usvariti je treba skratka pravo vzgojno skupnost. Kateri naj bodo nosilci te vzgojne skupnosti? Kakšna naj bo vloga kulturnih ustanov in organizacij, ki jih premore slovenska manjšina? Kakšna naj bo vloga profesorjev? Postavlja se vrsta vprašanj. Nanje lahko odgovori le bodoča praksa.
SERGIJ KUKANJA (Nadaljevanje prihodnjič)
Počastitev spomina sovjetskih partizanov
V sredo 13. t.m. so na vojaškem pokopališču v Trstu počastili spomin sovjetskih partizanov, ki so se borili v sklopu NOV, in so padli na Tržaškem. Spominske svečanosti, ki jo je organiziralo združenje za kulturne stike s Sovjetsko zvezo, sta se udeležila tudi vojaški ataše pri sovjetskem veleposlaništvu v Rimu Bjeloruskij in prvi tajnik veleposlaništva Kourganov.
Dopis iz Lonjerja
Po večletnem zatišju se je mladina iz Lonjerja-Katinare spomnila največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna ter dostojno proslavila slovenski kulturni praznik.
Zaradi pomanjkanja primerno velikih prostorov je bila lonjerska Prešernova proslava v kletnih prostorih Antona Gombača, ki jih je nesebično odstopil lonjer-skim in katinarskim mladincem, ki so svoj trud videli poplačan s prisotnostjo celotne vasi.
Po uvodnem nagovoru mladinke Anamarije Glavina, kjer je bil poudarjen pomen praznovanja dneva slovenske kulture predvsem za nas zamejce, je bil na vrsti obsežen kulturni spored. Najprej je mladinski zbor odpel Zdravljico, nato pa so se na odru zvrstili recitatorji, ki so občuteno podali Prešernove poezije. Kot zaključna točka pa je bila na sporedu dramatizacija Povodnega moža, kjer so mladi lonjerski in katinarski prosvetaši dokazali, česa so zmošni. Fabjo Ruzzier kot recitator, Magda Nadliškova kot Urška, Saško Hrovatin kot posrečen Povodni mož in vsi trije pari plesalcev so pred navdušenim občinstvom oživili staro Ljubljano in njeno nedeljsko vzdušje. Poleg teh mladih so nastopili še naslednji člani mladinskega odseka PD Lonjer Katinara: Marisa Batič, Mauro Malalan, Jurij Močilnik, Slavica čač, Margaret Nadlišek, Vlasta Čok, Marina Glavina, Majda Glavina. Na glasbeno spremljavo pa Je s svojo harmoniko poskrbel Fabjo Ruzzier.
R.P.
Lojze Mokole
Dne 6. t.m. smo se na koprskem pokopališču poslovili od tovariša Lojzeta Mokoleja, veterana delavskega gibanja na Primorskem. Pogreba se je udeležilo tudi odposlanstvo tržaške federacije KPI.
Tovariš Lojze Mokole se je rodil v Slivnem pri Nabrežini. Še mlad se je pridružil delavskemu gibanju, sodeloval je z Ivanom Regentom, Josipom Srebrničem in drugimi. Po ustanovitvi KPI je postal njen član. V letih 1924-26 je bil urednik Dela. Pretrpel je mnogo hudega. Fašisti so ga preganjali, zaprli, mučili. Šest let je bil konfini-ran na otokih Tavignana, Ustica in Ponza. Leta 1933 se je vrnil iz konfina-cije. Kmalu zatem se je umaknil v Ju-
goslavijo, kjer je sodeloval v protifašističnih organizacijah primorskih izseljencev. Ob okupaciji Ljubljane leta 1941 so ga fašisti ponovno aretirali ter odvedli v internacijo. Leta 1944 se je pridružil slovenskim partizanskim edinicam, ki so se organizirale na italijanskem Jugu. Toda njegovo zdravje je bilo močno spodkopano zato ni mogel oditi s Prekomorci v Jugoslavijo. Po osvoboditvi je nekaj časa delal pri tedanjem okrajnem NOO v Nabrežini, kasneje pa se je za stalno preselil v Koper.
Tovariša Lojzeta bomo ohranili v trajnem spominu.
Repi Kral
Umrl je tovariš Pepi Kral od Do-mja. Dne 31. januarja t.l. so se od njega poslovili njegovi svojci, sorodniki in številni tovariši in prijatelji. Na pogrebni svečanosti sta sodelovala tudi moški pevski zbor Fran Venturini iz Dom ja in godba iz Ricmanj. Ob odprtem grobu je govoril župan Dušan Lovriha.
Tovariš Pepi Kral je bil rojen leta
v.	..
1910 v Trstu a je od mladih let živel pri Domju. Kot delavec je bil zaposlen pri raznih podjetjih ob leta 1936 pa do upokojitve leta 1970 pa v rafineriji «Aquila» v Žavljah.
Kot številni primorski fantje in možje je bil Tudi tovariš Pepi poslan v «battaglione speciale», leta 1943 pa se je pridružil partizanom-Prekomorcem. Domov se je vrnil šele leta 1946. Medtem ko je bil v partizanih so nacisti aretirali njegovo ženo Vero ter jo odvedli v Nemčijo.
Tovariš Pepi je bil iskren tovariš. Dal je velik delež v boju proti fašizmu in za svobodo. Tudi po zmagi nad nacizmom in fašizmom ije skupaj z drugimi člani njegove družine sodeloval v političnih bojih za zmago pravice, za svetlejšo prihodnost. Bil je spoštovan in priljubljen tovariš. Ohranili ga 'bomo v trajnem spominu.
Žalujočim svojcem, predvsem težko prizadeti ženi Veri, sinu Jordanu in hčeri Ervini izražamo sožalje.
Sožalje
Ob smrti matere tovariša Alojza Rogelje mu sekcije KPI devinsko-nabre-žinske občine in svetovalska skupina KPI v devinsko-nabrežinskem občinskem svetu izražajo globoko sožalje. Sožalju se pridružuje tudi uredništvo našega lista.
Delegacija pri županu v Nabrežini
Delegacija prebivalcev Šempolaja, Praprota, Prečnika in Trnovce — sestavljali so jo tov. Alojz Rogelja, Rudi Grgič in Ljubo Perčič — je devinsko-nabrežinske-mu županu dr. Legiši izročila pismo z 230 podpisi prebivalcev omenjenih vasi. Pismo se glasi:
«Podpisani prebivalci iz Šempolaja, Praprota, Prečnika in Trnovce se obračamo na občinsko upravo z naslednjo prošnjo:
Izvedeli smo, da namerava občinska uprava razširiti vaško pokopališče, kar je skrajni čas. Tozadevni načrt (o katerem
se z vami ni nihče posvetoval) predvideva razširitev pokopališča proti severni strani ob sedanjem vhodu. Ta rešitev se nam ne zdi najboljša, ker predstavlja od- | pravo neobhodno potrebnega prostora, ki služi pogrebcem in kot parkirni prostor.
Taka rešitev bi terjala le ogromne občinske stroške, upoštevajoč da je treba odstraniti ne malo skalnatega sveta in ga spet zasipati z zemljo. Miniranje pa bi gotovo poškodovalo grobišča. Da bi se izognili vsem negativnim posledicam, si dovolimo predlagati, naj se pokopališče razširi proti zahodni strani z nasipom spodnje doline».
Župan je delegaciji obljubil, da bodo na občini upoštevali prošnjo občanov.
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
Pepelka vabi na otroško pustno rajanje v nedeljo, 4. februarja ob 14,30 v Kulturnem domu v Trstu. Zabavni program na odru prične ob 15,30.
O
Eduardo De Filippo BOŽIČ PRI CUPIELLOVIH
Predstave v Kulturnem domu v Trstu V petek, 1. marca ob 20. uri (abonma red A, premierski in red G) v soboto, 2. marca ob 20. uri (abonma red B, prva ponovitev) v nedeljo, 3. marca ob 16. uri (abonma red C, prva nedelja po premieri).
PRISPEVKI ZA «DELO»
V	počastitev spomina dragega moža in očeta Josipa Krala iz Domja darujejo žena Vera, sin Jordan in hči Ervina
10.000	lir za sklad DELA.
V	počastitev spomina Ivana Sulčiča, ob 9. obletnici njegove smrti, daruje družina Sulčič iz Križa št. 95, 2.000 lir za sklad DELA.
V	počastitev spomina Jožeta Tence, ob 2. obletnici njegove smrti, daruje družina Tence iz Križa št. 111, 2.000 lir za sklad DELA.
V	počastitev spomina svojega očeta daruje Pepi Starc z Opčin 1.000 lir za sklad DELA.
V	počastitev spomina Milana Štormana daruje tov. Adalgisa Biekar 1.000 za DELO.
V	počastitev spomina tovariša Lojzeta Mokole daruje družina Josipa Legiše iz Slivnega (Kamnolomi) 2.000 lir za sklad DELA.
Josip Sardoč iz Prečnika daruje
3.000	lir za sklad DELA.
Colja Josip iz Sesljana, 2000 lir, Colja Dorče iz Cerovelj, 1000 lir, Per-tot Ivo iz Nabrežine, 2000 lir.
Iskrena hvala.
D E L O - glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Direktor Marija Bernetič Odgovorni urednik
Anton Mirko Kapelj
Uredništvo in uprava:
Trst - Ulica Capitolina, 3 telef. 764-872, 744-047, 744-047 Dopisništvo v Gorici: Ulica Locchi, 2 telef. 24-36
Letna naročnina 1.500 lir.
Poštni tekoči račun 11/7000 Tisk: Tiskarna Riva, Trst,
Ulica Torrebianca 12