Jurij Perovšek LIBERALIZEM IN VPRAŠANJE SLOVENSTVA Nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918-1929 MODRIJAN Ljubljana 1996 Materi Alenki in očetu Francetu PREGLED VSEBINE PREDGOVOR . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 UVODNI DEL SOCIALNI. POLITIČNI IN IDEJNI ZNAČAJ SLOVENSKEGA LIBERALIZMA OB NASTANKU JUGOSLOVANSKE DRŽAVE LETA 1918 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Opombe. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 PRVI DEL RAZMIŠLJANJA V LIBERALNEM TABORU O VPRAŠANJU SLOVENSKEGA NARODNEGA RAZVOJA V JUGOSLOVANSKI SKUPNOSTI V ČASU DO ZEDINJENJA V KRALJEVINO SHS . 27 1. Ustanovitev enotne Jugoslovanske demokratske stranke v Sloveniji konec junija 1918 in njeno razumevanje naroda ter oblike državne ureditve v času do razpada Avstro-Ogrske monarhije 29. oktobra 1918 . 28 Opombe. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 2. Narodno-politična usmeritev ter državnopravna stališča Jugoslovanske demokratske stranke v času obstoja Države SHS. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71 Opombe. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103 DRUGI DEL OPREDELITEV LIBERALNEGA TABORA DO VPRAŠANJA DRŽAVNOPRAVNOGA ZNAČAJA JUGOSLOVANSKE SKUPNOSTI. LIBERALNI NARODNO-POLITIČNI KONCEPTI DO SPREJEMA VIDOVDANSKE USTAVE 28. JUNIJA 1921. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111 3. Politično preoblikovanje liberalnega tabora in njegova nacionalna politika do volitev v konstituanto 28. novembra 1920. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112 Opombe. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164 4. Pogledi slovenskih liberalnih strank na državno ureditev v času zasedanja ustavodajne skupščine Kraljevine SHS . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Opombe. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 198 TRETJI DEL LIBERALNI TABOR IN NACIONALNI PROBLEM V ČASU VIDOVDANSKE USTAVE. . . . . . . . . . . . . . 20j 5. Avtonomistična prizadevanja med slovenskimi liberalci v letih 1921-1929. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 204 Opombe. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 230 6. Unitarizem - prevladujoča narodno-politična opredelitev slovenskega liberalizma v času Kraljevine SHS. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 238 a) Narodna politika JDS do strankine razcepitve januarja 1923 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 238 b) Unitaristična narodno-programska stališča Ravniharjevih starinov v letih 1923-1929. . . . . . . . . 245 c) Mladoliberalni demokrati - najverodostojnejši in dosledni nosilci jugoslovanskega unitarizma na Slovenskem do uvedbe Aleksandrove diktature januarja 1929.251 SKLEP 273 Opombe. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 276 VIRI IN LITERATURA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 285 SEZNAM OSEBNIH IMEN. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 293 PREDGOVOR Studija Liberalizem in vprašanje slovenstva obravnava temo, ki danes, po ustanovitvi in mednarodni uveljavitvi slovenske nacionalne države Republike Slovenije gotovo predstavlja enega vidnejših izzivov, s kateri­ mi se po izteku t. i. jugoslovanske dobe srečuje slovensko zgodovinopisje. Novejšo slovensko zgodovino namreč vse od revolucijskega programa Zedinjene Slovenije leta 1848 na različne načine preveva osrednja misel - doseči osebno in narodno osvoboditev Slovencev ter po vzoru drugih narodov okusiti polno uveljavitev, svobodo, suverenost in enakopraven položaj v občestvu narodov sveta. Vprašanje slovenske narodne osvobo­ ditve in emancipacije je postalo osrednja preokupacija vsakega idejnega in političnega gibanja, ki se je v zadnjem stoletju in pol teoretsko ali poli­ tično preizkušalo na slovenskih tleh. Soočanje s slovenskim narodnim vprašanjem in iskanje njegove rešitve preveva vso slovensko politično Zgodovino. Stališča do tega vprašanja so bila nadvse različna, zato so postala torišče hudih bojev in razdvajanj v slovenski politiki. To je posta­ lo očitno zlasti po koncu avstrijsko-nemškega obdobja v slovenski zgodovini. Odpiralo se je novo, še neznano in nepreverjeno jugoslovan­ sko obzorje, v katerem so si Slovenci obetali miren, skladen nacionalni razvoj brez vsakršne hegemonije in zatiranja. Toda ta pričakovanja so se izjalovila in dotedanje slovensko nacionalno snovanje se je znašlo na odločilnem razpotju - kako razrešiti vprašanje slovenskega narodno-poli- tičnega bivanja v tako željno pričakovani južnoslovanski državi. Politična volja po slovenski narodni osvoboditvi in zedinjenju z južnimi Slovani se je namreč po razpadu habsburške monarhije in oblikovanju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevine SHS) soočila s stvarnostjo v novi državi, ki je na osnovi svojega temeljnega državnega zakona, vidovdanske ustave, vzpostavljala nacionalni unitarizem in centralistični državno­ pravni ustroj. Vprašanje, ali slovenski narod in njegova politika spreje­ mata tako zasnovano državo kot ideal, ki osmišlja dotedanja slovenska narodno-osvobodilna prizadevanja, je postalo osrednje gibalo slovenskega narodno-političnega opredeljevanja v Kraljevini SHS. To opredeljevanje je potekalo v dveh izrazito nasprotujočih si političnih in državnopravnih smereh - v avtonomistično-federalistični, ki je zagovar­ jala slovensko nacionalno individualnost in avtonomijo, ter unitarnocen- tralistični, ki je videla prihodnost Slovencev v stapljanju v enotno jugoslovanstvo. Podpirala pa je tudi centralistično urejeno jugoslovans­ ko državo, v kateri bi se najbolj zanesljivo uresničil vsejugoslovanski asimilacijski nacionalno-državni program. Ti dve usmeritvi, slovensko- 8 avtonomistična in jugoslovansko-unitaristična, sta si v ostrem političnem boju stali nasproti vsa dvajseta leta, torej v času obstoja Kraljevine SHS, kakor se je formalno imenovala jugoslovanska skupnost v letih 1918-1929. Osrednja tema naše razprave je odnos slovenske politike do jugos­ lovanskega unitarizma v dvajsetih letih. Gre za narodno-politično usmeritev, ki jo je v tistem času podpiralo več idejno, socialno in politično različnih slovenskih strank. Povezovalo jih je prepričanje, da lahko Slovenci uresničimo svoje narodno-politične cilje le v vsejugoslovanskem narodnem zlitju in v enotni centralistični jugoslovanski državi. Ideji jugoslovanskega unitarnocentralističnega nacionalnega programa je bila v tistem času v Sloveniji najbolj naklonjena slovenska liberalna politika, čeprav so enako nacionalno stališče zastopale tudi slovenska Narodno radikalna stranka, slovenski del Socialistične stranke Jugoslavije in slovenski del KSJ. Omenjenih političnih strank in njihovih programov pa Slovenci niso množično podpirali, zato svojih centralističnih in uni­ tarističnih stališč niso posebej razglašale, saj so vedele, da v Sloveniji niso priljubljena. Nekatere unitaristično usmerjene stranke pa so kasneje spremenile svoj odnos do nacionalnega problema. Tako je Komunistična stranka Jugoslavije, ki je imela do leta 1923 izrazito unitarističen in cen­ tralističen nacionalni program, v tem letu skozi široko teoretsko javno razpravo o nacionalnem vprašanju, ki je več mesecev tekla v legalnem partijskem tisku, spremenila svoje poglede na nacionalni problem. Na svoji III. državni konferenci januarja 1924 v Beogradu ni več zanikala mnogonacionalnega značaja jugoslovanske države. (To obsežno razpravo je Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani leta 1990 v celoti objavil v zborniku RAZPRAVA O NACIONALNEM VPRAŠANJU V KPJ LETA 1923. Dokumenti o oblikovanju federativnega nacionalnega programa KPJ. Zbral in uredil ter opombe napisal mag. Jurij Perovšek v sodelo­ vanju s prof. dr. Jankom Prunkom in prof. dr. Jankom Pleterskim. Uvodno študijo napisala dr. Latinka Perovič, Ljubljana 1990, 435 str.). Tako je komunistična stanka od svoje III. državne konference dalje priznavala obstoj različnih jugoslovanskih narodov in njihovo pravico do samood­ ločbe, vključno s pravico do odcepitve, v nasprotju s svojim prejšnjim centralističnim državnopravnim konceptom pa je zagovarjala federativno obliko državne ureditve. Tako je torej najpomembnejši nosilec uni­ tarističnega in centralističnega programa v takratni slovenski družbi ostajala slovenska liberalna politika. Ta je na Slovenskem vzpostavljala 9 in vzdrževala kontinuiteto jugoslovanskega unitarnega centralizma. Taksna politična opredelitev pa se je rodila iz slovenskega teoretskega in političnega razmisleka. Zato ni mogoče govoriti o vsiljenem beograjskem narodno-političnem modelu, ki naj bi ga liberalni del slovenske politike po nastanku jugoslovanske države sprejel in ga podpiral zaradi političnih koristi, ki bi jih kot opora jugoslovanskemu unitarizmu imel pred vodilno slovensko avtonomistično silo - katoliško Slovensko ljudsko stranko. Liberalni jugoslovanski narodni unitarizem je pomenil enega izmed samobitnih nacionalnih programov, ki so zaznamovali slovensko narod- no-politično pot med leti 1848 in 1991. Če želimo spoznati in ovrednotiti fenomen jugoslovanstva pri Slovencih v času jugoslovanske države, je zato potrebno historiografsko razčleniti idejne temelje tega programa in politiko, ki se je oblikovala na njegovi osnovi. Študija zajema čas prvega desetletja po nastanku jugoslovanske skupnosti, dobo, ki je zastavila vsa temeljna vprašanja razmerja med Slovenci in slovenstvom ter Jugoslavijo in jugoslovanstvom. Večinski del slovenskega naroda je že v tem času spoznal, da jugoslovanski uni­ tarizem in centralizem vodita Slovence v narodno smrt, torej v položaj, zaradi katerega so se sploh odločili za prehod iz habsburške monarhije v Kraljevino SHS. To spoznanje, ki je opredeljevalo odnos Slovencev do jugoslovanske države vse do znamenite plebiscitarne odločitve 23. decembra 1990 in nato do zgodovinske razglasitve samostojne Republike Slovenije 25. junija 1991 je slovensko zgodovinopisje seveda poznalo in nanj tudi opozarjalo. Premalo raziskovalne pozornosti pa je posvečalo narodno-političnemu konceptu, ki je zaradi svojih odkritih raznarodovalnih programskih stališč privedel do usodnih preobratov v 90-ih letih tega stoletja. Odnosa slovenske politike do vprašanja jugoslovanskega unitarizma so se doslej posamezni avtorji v svojih delih le dotaknili - npr. Metod Mikuž v Orisu zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941 (Ljubljana 1965), Lojze Ude v zborniku svojih razprav in esejev Slovenci in jugoslovanska skupnost (Maribor 1972), Momčilo Zečevič v svojih znanih delih Slovenska ljudska stran­ ka in jugoslovansko zedinjenje 1917-1921 (Maribor 1977) in Na zgodovinski prelomnici. Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918-1929 (Maribor 1986). Med avtorji, ki so fenomenu jugoslo­ vanskega unitarizma pri Slovencih posvetili več pozornosti, je treba omeniti znano razpravo Vasilija Melika Slovenski liberalni tabor in nje­ govo razpadanje (Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, XXII, 10 1982), problemski trinom Janka Pleterskega Narodi, Jugoslavija, revo­ lucija (Ljubljana 1986) in znano historiografsko razgrnitev slovenske narodne politike v LETIH 1848-1945 ter 1768-1992 Janka Prunka v obeh njegovih sintezah Slovenski narodni programi. Narodni programi v slovenski politični misli od 1848 do 1945 (Ljubljana 1986) in Slovenski narodni vzpon. Narodna politika 1768-1992 (Ljubljana 1992). Če k omenjenim besedilom, ki opozarjajo na jugoslovanski unitarizem libe­ ralne smeri, prištejemo še znano študijo Janka Pleterskega Komunistička partija Jugoslavije i nacionalno pitanje 1919-1941 (Beograd 1971), temeljni razpravni zbornik istega avtorja, ki natančno razčljenjuje odnos KSJ do narodnega vprašanja v letih 1919-1941 (izšel je pod naslovom Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor 1981) in monografijo Tome Milenkoviča Socijalistička partija Jugoslavije 1921-1929 (Beograd 1974), smo izčrpali seznam slovenskih in jugoslovanskih zgodovinopisnih del, ki opozarjajo na problem jugoslovanskega unitarizma pri Slovencih. Sistematično historiografsko pa je potrebno predstaviti podobo slovenske unitaristične liberalne politike dvajsetih let, tiste slovenske narodno-politične usmeritve, ki zgodovinsko najceloviteje osvetljuje vprašanje jugoslovanskega unitarizma pri Slovencih v desetletju neposredno po jugoslovanskemu zedinjenju leta 1918. Pričujoča študi­ ja želi zapolniti to vrzel v slovenskem in bivšem jugoslovanskem Zgodovinopisju. Iz zgodovinsko novih razmer politično izživete jugoslo­ vanske izkušnje slovenskega naroda pojasnjuje kulturno-antropološke, zgodovinske, družbene, politične in gospodarske razloge jugoslovan- sko-unitaristične usmeritve slovenskega liberalizma tistega časa. Razjasnjuje ozadje ene izmed narodno-političnih zamisli, ki jo je v prvi jugoslovanski državi podpirala slovenska politika v prepričanju, da se lahko na njeni osnovi najprimerneje in dokončno razreši slovenski nacionalni problem. Hkrati odgovarja tudi na vprašanje, kakšen zgodovinsko-politični uspeh je imela unitaristična jugoslovanska ideja v slovenski sredini. Študija se opira na obstoječe historiografsko gradi­ vo in ustrezno znanstveno literaturo, na podlagi katere je mogoče celovito predstaviti in razčleniti narodnostno politiko slovenskega li­ beralnega tabora v letih 1918-1929. Vse temeljne in za razpravo najpomembnejše podatke sem črpal iz obsežnega korpusa jugoslo­ vanskih parlamentarnih stenografskih zapisnikov, iz liberalne kulturno­ politične publicistike ter iz tedenskega in dnevnega političnega tiska, v 11 katerem je slovenski liberalizem potrjeval svojo prisotnost v slovenskem javnem življenju dvajsetih let. Študija je za objavo prirejena doktorska disertacija Slovenski liberal­ ni tabor in nacionalno vprašanje v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki sem jo pripravil v okviru svojega raziskovalnega dela na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Disertacijo sem ubranil na Zgodovinskem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 10. juni­ ja 1993 pred komisijo, ki so jo sestavljali akad. prof. dr. Janko Pleterski, prof. dr. Miroslav Stiplovšek in prof. dr. Janko Prunk. Študijo predajam v branje slovenski javnosti s posebno zahvalo založbi Modrijan, ki jo je z velikim razumevanjem sprejela v svoj knjižni program in jo založila. V Ljubljani, marca 1996 Jurij Perovšek 12 SOCIALNI, POLITIČNI IN IDEJNI ZNAČAJ SLOVENSKEGA LIBERALIZMA OB NASTANKU JUGOSLOVANSKE DRŽAVE LETA 1918 Pri celostnem razčlenjevanju razvoja slovenskega nacionalnega vprašanja in obravnavi narodno-političnih usmeritev, ki jih je o tem vprašanju v različnih obdobjih izrekala slovenska politika, je poleg osnovnega vsebinskega izhodišča - opredeliti konkretne zgodovinske razmere in narodno-kulturne, politično-programske in državnopravne koncepte posameznih političnih taborov, gibanj in strank, pomembno tudi pojasniti, katere dele slovenske družbe in skozi kakšno idejno-politično naravnanost so združevali posamični nosilci slovenske narodne politične akcije. To vprašanje je namreč treba pojasniti, če želimo jasno predstavo o nekem političnem subjektu, njegovem socialnem, gospodarskem in idej­ nem prerezu ter vlogi in položaju, ki ju je imel v slovenski politiki. Poznavanje takih političnih, idejnih in socialnih posebnosti pa je važno tudi zato, ker lahko samo tako pojasnimo in ovrednotimo posamezna stališča, ki sojih konkretni politični dejavniki sprejemali o nacionalnem vprašanju. Ta študija želi z zgodovinskega stališča obravnavati narodno-politično misel in prakso slovenskega liberalnega tabora v času obstoja Kraljevine SHS. Zato seje potrebno uvodoma osredotočiti na vprašanje, kateri stra­ tum slovenske družbene skupnosti je v socialnem in idejnem pogledu pomenil politično oporo slovenskemu liberalizmu. Ob tem bomo pozornost namenili še drugemu bistvenemu vprašanju: kakšna so bila osnovna gospodarska, socialna, idejna in politična vodila, ki so ob nas­ tanku Kraljevine SHS opredeljevala vlogo in položaj liberalnega tabora na Slovenskem. V zvezi z obema vprašanjema moramo povedati, da se je po svojem družbenem in političnem poreklu slovenski liberalizem navezoval na politično doktrino, ki jo je razvilo evropsko meščanstvo v času razkroja fevdalne absolutistične monarhije. Novo oblikovani kapitalistični odnosi so po eni strani uveljavljali načelo svobodnega gospodarstva, trgovine in proizvodnje, po drugi pa zagotavljali svobodo posameznika, njegovo enakopravnost in politično demokracijo. V tem duhu je slovenski libera­ lizem sledil evropski liberalni politični misli 19. stoletja. Vendar pa po načelni ločitvi duhov znotraj slovenskega narodnega gibanja konec osemdesetih let 19. stoletja in ob oblikovanju samostojne liberalne stranke leta 1894 ni uspel izoblikovati lastne idejne in politične identitete, ki bi v programskem pogledu zagotavljala rast izvirne liberalne politične filozofije, utemeljene v misli evropskega razsvetljenstva, racionalizma in individualizma. Slovenski liberalizem je sicer poznal in tudi poudarjal 14 temeljne liberalne filozofske maksime: svobodo misli, svobodo posameznika, njegovo pravico, da sam odloča o smislu svojega življenja ter strpnost kot načelo, ki utemeljuje enakost ljudi. O tem se je namreč Slovenski narod, ki je bil v drugi polovici 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja vodilno slovensko liberalno glasilo, že leta 1873 jasno izrekel. Takrat je v članku z naslovom Liberalizem in mi pojasnjeval, kaj je liberalizem in kaj pomeni biti liberalen. Opozarjal je, da latinska beseda, ki označuje liberalno naravnanost, izhaja iz besedne oblike liberalis in “znači: radodelen, podutljiv” ter je “v rodu z besedo: libertas - svoboda”. To pa je po Slovenskem narodu pomenilo, da “dakle, kdor daje vsakemu svoje, on je liberalen. Kdor torej terja polno svobodo za sebe, pa jo daje in privošči i drugemu, on je liberalen”.1 Toda takšno idejno osnovo je slo­ venski liberalni tabor kasneje zanemaril ter se leta 1894 konstituiral kot politični subjekt, ki je svojo dejavnost brez predhodnega premišljenega idejno-političnega preudarka omejil v okvir gospodarskih družbenih odnosov, ki so se z razvojem kapitalizma uveljavili na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Zaradi pomanjkanja domišljenega pro­ gramskega koncepta seje tudi usodno prepustil vplivu dnevne politike, ki je tedaj obvladovala slovenski politični prostor. Ko govorimo o političnem organiziranju slovenskega liberalizma, je potrebno posebej poudariti, da oblikovanje liberalne stranke ni pomenilo kvalitativno nove razvojne stopnje, v katero bi prešel proces samostojne­ ga notranjega idejnega razvoja v enem delu slovenskega naroda. Bilo je neposreden odziv na politično organiziranje slovenskega katoliškega gibanja/ vendar pa je imelo osnovo v gospodarskem in družbenem razvo­ ju, ki je zajel slovenske dežele po marčni revoluciji. Druga polovica 19. stoletja ter leta pred razpadom Avstro-Ogrske monarhije namreč pred­ stavljajo obdobje, ki je “slovenskim deželam prineslo nov gospodarski preobrat s težiščem na neagrarni proizvodnji”? Ta preobrat je odražala stopnjevana industrializacija, ki se je na Slovenskem razmahnila v šest­ desetih, sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja. V tem času seje na Slovenskem pojavila liberalna buržoazija, ki je zaradi prizadevanj po čim hitrejšem razvoju kapitalizma v svojih rokah vse bolj koncentrirala domači kapital ter na tej osnovi v skladu s svojim gospodarskim vzponom iskala prostor v slovenski družbi.4 Nastanek liberalne stranke so tako pogojevali zelo specifični politični in gospodarski razlogi, ki so zmanjševali možnosti za širši prodor liberalnih idej in liberalne politike v slovenski prostor. Poleg tega so liberalno politično akcijo močno omeje­ 15 vali splošna gospodarska in socialna zaostalost slovenskih dežel, nadvla­ da nemškega in italijanskega kapitala, pa tudi ekonomska in politična krepitev katoliškega tabora. Tako je slovenski liberalizem ostajal v ozkih okvirih meščanstva v mestih in pomeščanjenih krogih na podeželju. Politično organizirani liberalizem na Slovenskem se je v mestih večinoma opiral na posvetno inteligenco (uradnike, advokate, zdravnike), mestne bogataše ter na večji del drobne buržoazije, v podeželskih središčih in na vasi pa na vaške veljake - večje posestnike, trgovce, gos­ tilničarje in vaške oderuhe, ki so bili tod glavni podporniki liberalizma.5 Iz idejnih razlogov je liberalizem podpiralo tudi učiteljstvo v mestih in na vasi. Liberalna usmeritev je prevladovala tudi med dijaško in akademsko mladino ter med srednješolskimi profesorji. Močno zaslombo pa je imel tudi v nekaterih društvih in družbah - v sokolski organizaciji, katere društva so bile trdnjave liberalnega izobraženstva in polizobraženstva na podeželju, v gasilskih društvih, v narodnoobrambno usmerjeni družbi Sv. Cirila in Metoda in v Slovenski matici.6 Kljub temu daje v liberalnem taboru oziroma v njegovi prvotni poli­ tični predstavnici, Narodno napredni stranki (NNS), slovenska posvetna inteligenca predstavljala pomemben del članstva, pa so prišli do izraza predvsem interesi mlade industrijske in trgovske buržoazije, torej premožnih ljudi v mestih in s podeželja, ki so bili vodilni in odločujoči del stranke.7 To je nazorno ponazarjalo glasilo NNS Slovenski narod, ki je leta 1910 v samozavestnem tonu poudarjal, da liberalna četrtina volil- cev predstavlja tri četrtine davkov.8 Ta izjava je v resnici razkrila družbeno bit liberalnega tabora na Slovenskem, saj je bil in tudi ostal tabor slovenskega meščanstva in kapitala, tabor, v katerem se - kot je leta 1904 zapisal eden najvidnejših liberalnih prvakov dr. Ivan Tavčar - “nahajajo po večini elementi, ki imajo v roki nekaj (...) tistega (...) kapi­ tala, kar ga je še med nami”.9 Te resnice niso spremenili niti tisti “idejni pristaši, ljudje, ki so bili pripravljeni za liberalne in narodne ideje tudi trpeti, ne da bi imeli od svojih nazorov materialne ali kake druge koristi”.10 Toda taki pristaši liberalizma niso v stranki zasedali pomemb­ nejših položajev. Osnovni, v socialnem položaju utemeljeni profil pri­ padnika liberalnega tabora je bilo mogoče slutiti že ob ustanovitvi libe­ ralne Narodne stranke, 29. novembra 1894 v Ljubljani, ko je Slovenski narod opozarjal, da so se na strankinem ustanovnem shodu zbrali “sami (...) socijalno ugledni in uplivni možje” - “odlični po svojem stanu, izo­ braženosti in imetji”.11 16 Liberalni družbeni elitizem, ki je poudarjal predvsem posameznikov socialni in gmotni položaj, je izhajal iz socialnih nazorov, ki so od začetka ustavnega življenja in volitev v deželne zbore in državni zbor do devetdesetih let prevladovali v slovenskem narodnem gibanju in njegov­ em vodstvu. Štela je “le višja in še srednja plast družbe, človek je bil vrednoten po hierarhični lestvici, ki je veljala tako v mestnem kot v kmečkem okolju in se ravnala po ugledu in premoženju”, kar je seveda “bilo povsem v skladu s splošnimi pogledi liberalizma”.12 V času poli­ tičnega organiziranja slovenskega liberalizma, ko so bile “socialne ideje odločno politične ideje”,13 se je takšna usmeritev jasno pokazala tudi pri oblikovanju socialno-politične usmeritve Narodne stranke. Slovenski libe­ ralizem se je sprva v svojem političnem, društvenem in kulturnem delo­ vanju omejeval na meščanstvo in na večinsko kmečko prebivalstvo, na delavce in deloma celo na malomeščanstvo pa ni mislil. To situacijo je dobro izrabila Katoliška narodna stranka (KNS) in prehitela liberalni tabor. Z Janezom Evangelistom Krekom je sistematično izrabila možnosti, ki jih je nudil prevrat v kreditnem sistemu, ter si tako ustvarila mrežo gospodarskih in kulturnih organizacij.14 Liberalna Narodna stran­ ka, kasneje preimenovana v Narodno napredno stranko, je bila namreč vse preveč zaposlena z interesi svojega bogatega vodilnega sloja, ki ji je narekoval “boj proti modernim socialnim in gospodarskim idejam”.15 Tako je vedno bolj izgubljala stik s slovenskim ljudstvom, saj liberalna buržoazija “ni videla njegovih potreb, temveč vedno in povsod samo svoje razredne koristi”.16 Nekateri analitiki, ki so bili blizu liberalnim kro­ gom pa so celo razglašali, da bi bilo politično delo Narodne stranke med ljudstvom neprimerno, saj bi to ne bilo v skladu z njihovimi socialno-kul- turnimi usmeritvami. Tako je leta 1897 pisal Fran Podgornik, izdajatelj in urednik revije Slovanski svet in udeleženec ustanovnega zbora Narodne stranke novembra 1894, da se “Narodni stranki na Kranjskem očitajo tudi nekako stanovsko separatističko ali celo aristokratsko vedenje” in da so se “taka očitanja (...) slišala včasih glede na posvetno inteligenco po raznih mestih slovenskih”. F. Podgornik je opozarjal, da tisti, “kdor delu­ je za množice, ni še dolžan ponižati se do robatosti posamičnikov v množicah” ter da “pomenja delovanje za množice vse kaj drugega, nego posnemanje teh množic v tem, kar morajo sami iztrebiti od sebe”.17 Taki pogledi, ki v vodilnih liberalnih krogih niso bili nikakršna izje­ ma in so odražali strankin izrazito meščanski družbeni koncept so povzročili, da so bile najširše ljudske plasti povsem prepuščene idejne­ 17 mu in političnemu vplivu Katoliške narodne stranke (leta 1905 se je preimenovala v Slovensko ljudsko stranko), ki je svojo pozornost posvetila predvsem socialnemu položaju delovnih slojev slovenskega naroda. KNS (SLS) je s krščansko-socialno propagando pritegnila in organizirala delavstvo in z zadružno gospodarsko organizacijo ekonom­ sko osamosvojila kmečko prebivalstvo, kar ji je dalo demokratično in moderno socialno vsebino. Na vsem slovenskem ozemlju je vzpostavila tudi močno in vplivno ljudsko-prosvetno organizacijo. Z vztrajnim poli­ tičnim delom je kmalu odločilno vplivala na vse javno življenje.'s Tako je katoliški tabor v začetku 20. stoletja skoraj v celoti obvladoval sloven­ sko podeželje. Liberalna Narodno napredna stranka, katere razmah je ovirala njena očitna nesposobnost organizirati politično delo, pa je bila vedno bolj omejena le na mestna okolja.19 Politični program NNS sta tako pogojevala družbeni položaj in politični vpliv slovenskega liberal­ nega meščanstva v času pred prvo svetovno vojno, ob strankini ustano­ vitvi pa se je vsebinsko navezoval predvsem na slovenski nacionalni problem. Narodna stranka je posvečala veliko pozornost narodnemu delu in zahtevi po nacionalni avtonomiji, medtem koje o drugih pomem­ bnih političnih, socialnih in gospodarskih vprašanjih zavzela precej kon­ servativno stališče. Tako je nasprotovala splošni in enaki volilni pravici, ker zaradi strahu pred SLS ni želela politične aktivnosti najširših ljud­ skih množic. Kar zadeva gospodarsko in socialno problematiko, stranka tudi ni imela posebnega socialnega in gospodarskega programa, čeprav je priznavala, da so kreditne in gospodarske zadruge kmetom potrebne. Iz gospodarskih razlogov in ker je videla v tem protiutež socialde­ mokratskemu gibanju je pozdravljala krščansko-socialna prizadevanja.20 Proti svojemu temeljnemu socialnemu nasprotniku - proletariatu je nastopala z vso močjo in je z vsemi razpoložljivimi sredstvi ovirala razvoj socialne demokracije.21 Tako naravnanost Narodno napredne stranke je poudarjal tudi I. Tavčar, ko je pred volitvami v državni zbor leta 1907 opozarjal, da koncept NNS liberalni stranki “prepoveduje, tudi iz dalje koketirati s tistimi, za človeško družbo nevarnimi načeli”, ki jih razglaša JSDS, ter opominjal, da morajo liberalci "varovati decorum svoje stranke!" Povedal je, kar je bilo že dolgo znano: “Nikdar ne smemo pozabiti, da smo v svojem jedru meščanska, ali - da govorimo brez ovinkov - buržoazijska stranka. In kot taki”, je pribijal, “nam je absolutno nemogoče, da bi se kdaj metali za socialno-demokratično stranko (in) ... za internacionalno socialno demokracijo!”22 18 NNS ni nikoli sprejemala ne socialne demokracije ne krščanskega socializma, še najmanj pa katoliško socialno-gospodarsko dejavnost,’’ saj je liberalcem, ki so v konsumnih društvih videli grožnjo svojim podeželskim trgovcem, v posojilnicah pa ogrožanje interesov bogataških oderuhov, široko zastavljen koncept katoliškega gospodarskega programa omejeval dejavnost njihovega kapitala.24 Katoliška socialno-gospodarska organizacija, ki je “imela vsekakor mnogo pozitivnega in je v marsičem ustrezala potrebam prebivalstva”,25 je temeljila na sistemu posojilnic in hranilnic, ,rajfajznovk’, pa tudi na kmetijskih, strojnih, živinorejskih, mlekarskih in nabavnoprodajnih zadrugah, ki jih je od leta 1894 dalje na podeželju ustanavljal J. E. Krek. Kmeta kot proizvajalca in potrošnika je želel obvarovati pred izkoriščanjem ter ga rešiti iz objema kapitalizma, ki gaje uničeval. Z zaščito zadrug seje mnogo srednjih in malih kmetov v precejšnji meri otreslo vaških oderuhov, kar je liberalno stranko gospo­ darsko in politično izrinilo iz podeželja. Tako sta mali in srednji kmet po zaslugi Krekovega delovanja postala temelj politične moči KNS.2h Tako stanje, ki ga je, kot pravi F. Erjavec, omogočal “tudi slovenski liberalizem sam s svojim gospodarskim in socialnim konservativizmom”,27 so sčasoma pričeli kritično ocenjevati tudi v vodstvu NNS. Na to je pričel opozarjati član izvršnega odbora NNS dr. Karel Triller, ko je pred II. shodom strankinih zaupnikov, kije bil 25. marca 1906 v Narodnem domu v Ljubljani, v vrsti člankov, objavljenih v Slovenskem narodu, razmišljal o novih programskih usmeritvah NNS. Ugotavljal je, da tvorijo jedro stranke imovitejši posestniki in meščani, ki “imajo mnogo prednosti, a imajo tudi mnogo napak. Glavna je pač ta”, je zapisal, “da nimajo prave­ ga smisla za krivice, ki se gode siromašnejšim slojem, delavcem in malim posestnikom, in za težave, s katerimi se ti bore. Nihče ni doslej poskusil te sloje poučiti in jih politično izobraziti, (...) jih seznaniti z idejami napredka in svobode”, v čemer je videl vzrok, “da so klerikalci zamogli maso našega naroda, propadajočega kmetovalca in deloma tudi delavca, ujeti v svoje zanjke in si pridobiti precejšnjo politično moč”.28 Toda kljub kritičnim mislim je K. Triller v istih člankih, pa tudi na strankinem shodu zagovarjal že uveljavljeni liberalni odnos do tedanje socialne in politične problematike. Opozarjal je, da morata inteligenca in srednji stan ohraniti svojo politično veljavo, ki bi jo splošna volilna pravica omajala.29 Poudarjal je, da se je v danih razmerah potrebno osredotočiti zlasti na razvoj velike industrije in trgovine, kajti “kmetijstvo ne stvarja bogast­ va” Poleg tega je zahteval, da mora NNS “posvetiti uradniškemu stanu 19 in njegovim željam in stremljenjem največjo pozornost” ter obsoditi “sovražno in neplodno združevanje kmeta-konzumenta”, ki ogroža trgovce.31 Čeprav je NNS že leta 1901 poudarila načelo enakopravnosti vseh stanov in je zato načelno odklanjala politično ali socialno nadvlado katerega koli med njimi,32 je na slovensko ljudstvo še vedno gledala zviška in z nezaupanjem. Slovenski narod je tudi po strankinem shodu opozarjal na okosteneli konservativizem, “ki sicer odlikuje široke ljudske mase in jih zavira, da ne morejo korakati vštric s splošnim napredkom”.33 Narodna napredna stranka je tako tudi po tem shodu, na katerem so se prvič po njeni ustanovitvi zbrali njeni zaupniki, ostala stranka socialnega razlikovanja,34 ki je videla v meščanstvu najpomembnejši in vodilni družbeni sloj. To je zelo jasno potrdil tudi I. Tavčar, ki je nekaj mesecev po shodu dejal, da “naj se dela na naše meščanstvo opazke, jaz konstati­ ram, da poleg kmeta, ki ga krvavo potrebujemo, potrebujemo ravno tako meščana, ker od tega je odvisna v prvi vrsti narodna bodočnost”.35 Teh stališč ves čas do ustanovitve Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) liberalci niso spreminjali. Slovenski liberalni tabor je tako leta 1918, ko seje oblikovala enotna, vseslovenska liberalna stranka, predstavljal poli­ tični blok, ki razen v mestih ni imel množične podpore. Neposredno pred prvo svetovno vojno je na ozemlju, kije pripadlo Kraljevini SHS, zajemal 16% volilnih upravičencev.36 Podobno kot socialdemokratska stranka je bil v slabšem položaju kot dobro organizirano katoliško gibanje in njego­ va politična predstavnica, SLS, ki sta trdno obvladovala slovensko javno življenje. Slovenski liberalizem je bil močnejši le na gospodarskem področju, saj mu je materialno zaslombo zagotavljal liberalni bančni kapi­ tal.37 Obvladoval je tudi področje kulture, toda tu je liberalna posvetna inteligenca zašla v nepomirljiv kulturobojni odnos do katoliške cerkve in katoliškega političnega gibanja, čeprav je liberalna Narodna stranka ob svoji ustanovitvi poudarila, da se “priznavajo (...) načela katoliške vere kot trden temelj razvoju slovenskega naroda”.™ Toda liberalnemu taboru, ki načeloma ni posegal v verska in cerkvena vprašanja, vendar si je prizadeval z zakonom preprečiti zlorabo vere in cerkve v politične namene (zlasti v šolstvu ter pri uvedbi splošne, neposredne in tajne volilne pravice),39 sta nepopustljivi pritisk političnega katolicizma pa tudi lastni neizgrajeni idejni koncept ter ekskluzivistična svobodomiselna na­ ravnanost, onemogočila, da bi v slovenski politiki prevzel vlogo suverenega demokratičnega korektiva. Liberalni tabor se je obsodil na nerazsodno zavračanje vsega, kar je imelo katoliški predznak.40 V vihri 20 političnih bojev, ki so zavladali v slovenskem javnem življenju po obliko­ vanju političnih strank, je takšna naravnanost politično izčrpavala sloven­ ski liberalizem, ki so ga omejevali tudi ozki ideološki, razredni in social­ ni interesi mladega slovenskega meščanstva ter zavest o njegovem sekun­ darnem političnem položaju v slovenski družbi. Omenjeni kulturni, idejni, socialni in politični označevalci liberalizma na Slovenskem so predstavljali temelj liberalnega političnega programa tudi neposredno pred nastankom jugoslovanske države, to je ob ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke, 29. in 30. junija 1918 v Ljubljani. Pripravljalni odbor, ki se je pod vodstvom I. Tavčarja ukvarjal z organizacijo ustanovnega zbora JDS, je v predlogu programa Jugoslovanske demokratske stranke, objavljenem maja 1918, napovedal, da namerava slovensko liberalno meščanstvo vsekakor ohraniti svojo socialno in gospodarsko moč pred tistimi, ki te moči nimajo. Čeprav je predlog programa poudarjal, da JDS posameznikom, stanovom in institu­ cijam ne priznava nobenih predpravic in je kot demokratična stranka “proti vsaki politiki, ki bi merila na to, da bi živel en stan na stroške drugih stanov, zlasti pa tudi odklanja izigravanje enega stanu proti druge­ mu” ter stoji “načelno na strani gospodarsko šibkejših”, je bilo v programu tudi povsem nedvoumno zapisano, da po oceni njegovih pred­ lagateljev “demokratizem pa tudi ni čist, če imajo enostransko premoč gospodarsko šibkejši sloji”.41 Neposredno pred ustanovitvijo JDS je I. Tavčar pohitel s komentarjem načela enakopravosti in svobode posameznika: “Tudi v državah, v katerih se je demokracija najbolj razvi­ la obstajajo razlike, in nikjer ne opažamo, da bi posamezne osebe imele enako ceno, enak pomen in enako veljavo”.42 Kljub takim opozorilom pa je na ustanovnem zboru vendarle izjavil, da demokrati ne bodo “delali razlik med stanovi”, da bo kmet, obrtnik, trgovec, uradnik - “vsak ud našega naroda (...) dobrodošel v naši politični organizaciji”.43 Tudi stran­ ka sama je v svojem programu vendarle prisluhnila perečim socialnim in političim vprašanjem tistega časa. Zavzela se je za uvedbo urejenega socialnega skrbstva in obveznega socialnega zavarovanja, za socialno zakonodajo, delavsko, starostno in invalidsko pokojninsko zavarovanje, za ureditev kolektivne delovne pogodbe in 8-urni delavnik. Poleg tega je zagotavljala, da podpira gospodarske interese obrtnikov in trgovcev in predlagala, naj “se zagotovi gospodarski vzpon kmetijstva”.44 Toda vsa ta načelna stališča niso v ničemer spreminjala osnovnih idejnih, socialnih in političnih premis, s katerimi je slovenski liberalizem ves čas utemeljeval 21 svoj politični koncept ter svojo družbeno vlogo. To je zelo neposredno potrdil načelnik JDS I. Tavčar, koje nekaj dni po strankini ustanovitvi in izvolitvi za njenega prvaka v posebnem članku pojasnil, katere so najpomembnejše gospodarske in politične prvine, ki opredeljujejo strankin program. Izhajal je iz strankinega imena in opozoril, da že naziv ,demokratska’ zavezuje JDS “za popolno enakost vseh slojev našega na­ roda”. To naj bi JDS preprečevalo priznavati kakršnokoli nadvlado aris­ tokracije, kakor “tudi ne moremo pripoznati načela, da bi v političnem življenju imela duhovščina kot stan tako nadvlado. Istotako”, je nadalje­ val, “ne moremo pripoznati, da bi imel nadvlado kmečki stan, ker demokratična stranka, ki seveda podpira težnje kmečkega stanu, ne more biti izključno samo agrarična stranka”. Dodal je, da tudi trgovski ali urad­ niški stan ne moreta po mestih prevladovati ter opominjal, da “končno je tudi izključeno, da bi delavstvo, ki v nobeni kulturni državi ne tvori večine prebivalstva, imelo nadvlado nad vsemi drugimi stanovi”. I. Tavčar, ki je težko prikrival svojo meščansko ekskluzivistično držo, seje ob vprašanju družbene in politične enakopravnosti posameznih stanov skliceval na načelno liberalno stališče, da JDS “ne priznava nikaki manjšini nadvlade nad večino”, kar potemtakem omogoča, da ima tudi v stranki, torej v JDS “svoje enakopravno mesto odkazano tako kmet, kakor duhovnik, tako trgovec in uradnik, kakor delavec”. Opozarjal je, da seje stranka namenila “zbližati vse stanove k plodonosnemu političnemu delovanju, ne more pa dopuščati, da bi kaka manjšina izvrševala tiranst­ vo nad večino, in da bi stranka nato klavrno poginila, kakor so poginili boljševiki na Ruskem”. Temeljni družbeno-politični koncept JDS je bil po besedah njenega načelnika doseči harmonijo “v imenu celokupnosti, tako da se bo življenje naroda lahko primerjalo velikemu stroju, ki dela za celokupnost, pri katerem pa ima vsako kolo in tudi vsako kolesce odkazano svojo posebno nalogo, tako da stroj obstane, če vzameš iz njega kolo ali pa tudi najmanjše kolesce. In ta harmonija v političnem in gospo­ darskem življenju”, je poudaril I. Tavčar, “mora hiti prvi ideal, pa tudi prvi cilj naše Jugoslovanske demokratske stranke.”45 Idejna, gospodarska, socialna in politična naravnanost liberalnega tabo­ ra v letu 1918 se je torej v svojem programskem jedru še vedno opirala na vsa tista načela, ki so že pred tem opredeljevala družbeno vlogo in politični značaj slovenskega liberalizma. V Kraljevino SHS je slovenski liberalni tabor vstopil kot politični subjekt, ki je združeval interese večjega dela meščanstva, ki je želelo učvrstiti ter razširiti svoj vpliv in 22 položaj v slovenski družbi. Skozi ta temeljni koncept je slovenski libera­ lizem presojal tudi vprašanje družbene in politične emancipacije ostalih družbenih slojev, zlasti kmeta in delavca, ki nikakor ne bi smeli ogroziti že uveljavljenega razmerja moči. Le-to naj bi ostalo nespremenjeno, kar bi pomenilo poroštvo za solidno družbeno stanje in demokratično poli­ tično življenje. V tem smislu moramo razumeti tudi tedanje liberalno zavzemanje za gospodarski napredek in izboljšanje splošnega položaja vseh družbenih slojev. Poudarjanje izvirnih liberalnih zahtev po enako­ pravnosti in svobodi je imelo le politično deklarativni pomen, na katere­ ga se ni navezoval kompleksen socialni program. Poudarjanje načela enakopravnosti in svobode je bilo posredno namenjeno tradicionalnemu nasprotniku liberalizma - katoliški cerkvi. Liberalci so s tem hoteli zmanjšati njen vpliv na družbeno in politično življenje v Sloveniji. Tak politični, idejni in socialni značaj je glavnina liberalnega tabora ohranila tudi v novi jugoslovanski državi. Takšna usmeritev je pogojevala tudi njen odnos do tako pomembnega vprašanja, kakršno je v Kraljevini SHS predstavljal nacionalni problem. OPOMBE K UVODNEMU DELU ' Slovenski narod. 14.12.1873. 2 Ferdo Geslrin-Vasilij Melik: Slovenska zgodovina. Od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana 1966. 271-273. (Odslej Gestrin-Melik). 1 Jasna Fischer: Čas vesolniga socialnega punta se bliža. Socialna in politična zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889. Ljubljana 1984. 17. 4 Momčilo Zečevič: Na zgodovinski prelomnici. Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918-1929. 1. knjiga. Maribor 1986. 26. (Odslej Zečevič. Na zgod. prelomnici). O tem glej Gestrin-Melik. 281. 273, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, 565, 561 (odslej ZS), Vasilij Melik: Volitve na Slovenskem 1861-1918. Ljubljana 1965, 267 (odslej Melik, Volitve), Fran Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana 1928, 77, 109 (odslej Erjavec. Zgodovina kat. gibanja). - Glede socialne razčlenjenosti pripadnikov liberalnega tabora na podeželju moramo opozoriti še na maloštevilen krog manjših kmetov in obrtnikov, ki so se opre­ delili za liberalno politiko. Njihova opredelitev za liberalizem je izhajala iz hotenja po samosto­ jnem mišljenju in političnem udejstvovanju, ki ga je v vaškem okolju dušil praviloma prevladujoči pritisk političnega katolicizma. Z vključevanjem v liberalno stranko - druge nekatoliške stranke (Jugoslovanske socialdemokratske stranke) na podeželju ni bilo - je imel ta krog občutek, da se osvobaja tega pritiska in sodeluje v organiziranem odporu proti katoliškemu političnemu mono­ polu. Fi pripadniki liberalizma na podeželju so poleg volilnega glasu liberalni stranki svojo poli­ tično usmeritev večinoma izražali tudi z naročanjem liberalnega tiska in z udeležbo na liberalnih kulturnih in političnih prireditvah. Privrženost liberalni stranki se je v tem delu vaškega prebi­ valstva praviloma prenašala iz roda v rod. bila pa je tako močna, da so se celo zakonske zveze sklepale zgolj med temi političnimi somišljeniki. 23 " O socialni strukturi slovenskega liberalnega tabora glej Gestrin-Melik. 273. 281, 288. Melik. Volitve, 260-261. 267, Erjavec, Zgodovina kat. gibanja. 51, 73, 77. 100 109. 123, 165-166, 191. 217 in Zečevic. Na zgod. prelomnici. 55. 7 Vasilij Melik: Slovenski liberalni tabor in njegovo razpadanje. - Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. XXII. 1982, 1-2. 20. (Odslej Melik. Slovenski lib. tabor). ' Prav tam. Glej tudi Melik, Volitve. 269. ’ Slovenski narod. 4.5.1904. '° Melik. Slovenski lib. tabor. 20. V. Melik opozarja, da med take pristaše liberalizma gotovo lahko za dolgo dobo štejemo velik del inteligence, zlasti večino slovenskih učiteljic in učiteljev in da “tudi med kmečkim prebivalstvom delež, takih ljudi ni bil zanemarljiv, zlasti v času med obema voj­ nama”. (O slednjem glej tudi op. 5). " Slovenski narod, 29.11. in 1.12.1894. 12 Melik, Volitve. 266. 14 Ruda Jurčec: KREK. Ljubljana 1935. 150. (Odslej Jurčec). 14 Fran Zwitter: Narodnost in politika pri Slovencih. - Zgodovinski časopis. 1, 1947. 1-4. 49. 25 Fran Erjavec: Slovenci. Zemljepisni, zgodovinski, politični kulturni, gospodarski in socialni pre­ gled. Ljubljana 1923. 86. (Odslej Erjavec. Slovenci). 16 Gestrin-Melik, 289. ” Slovanski svet. 31.3.1897. 15 Erjavec, Zgodovina kat. gibanja. 158, 322, isti Slovenci, 87-88. 19 O tem glej Erjavec, Zgodovina kat. gibanja. 158. isti, Slovenci. 87 in Gestrin-Melik. 289. 20 Gestrin-Melik, 273, ZS, 561. 21 Gestrin-Melik, 288. 22 Slovenski narod. 26.3.1907. " V svojem znanem delu Politično življenje Slovencev Dragotin Lončar opozarja, da je Slovenski narod že leta 1891 v polemiki s Slovencem označil “svoje stališče glede socialnega gibanja v tem smislu, da se hoče boriti za delavske zahteve, a Slovenci so premajhen narod, da bi mogli vplivati na rešitev socialnega vprašanja; izrekel se je i proti marxističnemu i proti krščanskemu socializmu, o katerem je sodil, da se zanj ne navdušujejo niti praktični državniki, niti resni sociologi”. D. Lončar tudi opozarja, da je med KNS in NNS vladalo ostro nasprotovanje glede gospodarskih orga­ nizacij, zlasti konzumnih društev. Napaka NNS je bila v tem. “da se ni borila le proti zlorabi zadružništva, ampak proti ideji sami ”, - Dragotin Lončar: Politično življenje Slovencev. (Od 4. ja­ nuarja 1797. do 6. januarja 1919. leta). Ljubljana 1921. 64. 68. (Odslej Lončar). 24 Erjavec, Zgodovina kat. gibanja. HO. ZS. 582. " ZS. 582. 26 Gestrin-Melik. 280-281. 22 Erjavec, Zgodovina kat. gibanja, 158. - Glede gospodarsko-socialnega in političnega značaja NNS lahko opozorimo na zelo zanimivo oceno, ki jo je podal Ivan Cankar. L Cankar, ki je poli­ tično podpiral socialno demokracijo, je slovensko liberalno stranko označil takole: “.Svobodomiselne stranke, ki bi slonela na resničnih potrebah naroda, na Slovenskem ni (...) Liberalna stranka je nevarna pravi svobodi bolj kot armada kaplanov-agitatorjev (...) živi od zlagano-idealnih fraz in podlih dejanj, a njeno čislo je tema. kakor bi rekel Levstik." (Gestrin- Melik, 289). 2> Slovenski narod, 6.3.1906. 29 Slovenski narod. 7.3.1906. 40 Slovenski narod. 16.3.1906. J' Slovenski narod. 23. in 26.3.1906. 42 Lončar, 71. To načelo je v afirmativnem smislu poudaril tudi K. Triller, ko je na 11. shodu zaup­ nikov NNS poročal o strankinem programu. - Slovenski narod. 26.3.1906. 44 Slovenski narod. 28.3.1906. 24 u Tako naravnanost NNS je razkrilo poročilo Slovenskega naroda o strankinem shodu zaupnikov. Slovenskemu narodu se je zdelo potrebno opozoriti, da so "delavec, kmet. uradnik, obrtnik, trgo­ vec, učitelj, profesor, odvetnik itd. (...) brez ozira na različni posel svojega stanu občevali med seboj prijateljsko". - Slovenski narod. 26.3.1906. if Slovenski narod. 17.11.1906. * Melik. Slovenski lib. tabor. 21. " Najpomembnejši denarni zavodi, ki jih je nadzoroval liberalni tabor in v katerih seje združeval in povezoval slovenski liberalni kapital, so bili do 1918 Ljubljanska kredima banka in tržaška Jadranska banka s svojima bančnima mrežama. Mestna hranilnica v Ljubljani. Zveza slovenskih posojilnic v Celju. Zadružna zveza v Celju. Celjska posojilnica, Zveza slovenskih zadrug v Ljubljani. Glavna posojilnica ter mladoliberalna blagovna centrala Agro-Merkur. (Podrobneje glej o nastanku, razvoju, finančni moči in poslovanju teh denarnih zavodov v Toussaint Hočevar: Slovensko poslovno bančništvo kot inovacijski dejavnik. 1900-1930. - Zgodovina denarništva in bančništva na Slovenskem. Ljubljana 1987, 65-70. Aleksander Videčnik: Denarništvo v Celju. Od hranilnice do banke. Celje 1989, 13-16. 18. 24-27. Erjavec. Zgodovina kat. gibanja. 135, 166. 186. 189. 252. 253. 283. Janko Orožen: Celje in slovensko hranilništvo. Celje 1977, 33-35. 40-42. 74-79. 81-84 in Franček Bohanec: Ivan Tavčar. Ljubljana 1985. 132). - Večina teli denarnih zavodov je delovala tudi med obema vojnama. Poleg njih pa so v tem času delovale še Zadružna hranilnica. Kreditni zavod za trgovino in industrijo. Priviligirana agrarna banka in Deželna poso­ jilnica ljubljanske okolice. Tudi te denarne zavode je nadzoroval slovenski liberalni tabor. Ta je po svojih predstavnikih - članih upravnih odborov posameznih družb ter predsednikih, podpredsed­ nikih ter upravnih svetnikih teh upravnih odborov - med obema vojnama nadzoroval tudi delo­ vanje nekaterih tedaj pomembnih gopodarskih subjektov na področju papirniške industrije, tiskarništva, gradbene, kemične, kovinske in živilske industrije, trgovskih družb in rudarstva. Poleg tega so liberalni podjetniki vodili tudi ljubljanski velesejem in ljubljansko borzo. (O tem glej podrobneje France Kresal: Slovensko podjetništvo v industriji. - Prispevki za novejšo zgodovino, XXXIV. 1994. 1. 58. 64-66). “ Slovenski narod. 1.12.1894. * Lončar. 71. 40 O tem glej npr. Jurij Perovšek: Pogledi slovenskega liberalizma na poslanstvo in delo knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča. - Jegličev simpozij v Rimu. Celje 1991, 357-385. isti: Janez Evangelist Krek in slovenski liberalizem. - Krekov simpozij v Rimu. Celje 1992. 75-88. " Domovina. 3.5.1918. 42 Slovenski narod. 27.6.1918. 4< Slovenski narod. 1.7.1918. 44 Slovenski narod. 2.7. in 8.7.1918. 4> Slovenski narod. 8.7.1918. 25 RAZMIŠLJANJA V LIBERALNEM TABORU O VPRAŠANJU SLOVENSKEGA NARODNEGA RAZVOJA V JUGOSLOVANSKI SKUPNOSTI V ČASU DO ZEDINJENJA V KRALJEVINO SHS (30. junij 1918 -1. december 1918) USTANOVITEV ENOTNE JUGOSLOVANSKE DEMOKRATSKE STRANKE V SLOVENIJI KONEC JUNIJA 1918 IN NJENO RAZUMEVANJE NARODA TER OBLIKE DRŽAVNE UREDITVE V ČASU DO RAZPADA AVSTRO-OGRSKE MONARHIJE 29. OKTOBRA 1918 Ob izteku prve polovice leta 1918 sta slovenski narod in njegova poli­ tika že lahko ocenila, da stojita pred odločilnim zgodovinskim trenutkom. Konec junija tega leta so namreč potekala zadnja velika javna zborovan­ ja, v katerih je znamenito slovensko deklaracijsko gibanje spomladi 1918 doseglo svoj višek. Odtlej je izražalo slovensko narodno voljo po nacionalni osvoboditvi in politični osamosvojitvi le še na osnovi zahtev po nacionalni samoodločbi, to je zapustitvi habsburške monarhije in ustanovitvi samostojne ter neodvisne jugoslovanske države.' Vseslovensko deklaracijsko gibanje, oprto na “ves organizacijski aparat, ki si ga je ustvaril slovenski narod v zadnjih dveh generacijah” in ki se mu je pridružila “tudi vsa organizirana sila cerkve”,2 je v juniju 1918 pričelo prehajati v novo stopnjo boja za slovensko nacionalno samood­ ločbo, v uporniško fazo, ki je bila usmerjena “neposredno v ustvarjanje lastne slovenske in jugoslovanske državnosti”.3 To fazo je utemeljila skupna izjava vseh slovenskih političnih strank 27. maja 1918, v kateri so izrecno poudarili, da Slovenci zahteve po zedinjenju s Hrvati in Srbi v lastno državo ne morejo in ne bodo opustili in da se pri tem naslanjajo na narodno pravo, ki ga nihče brez kazni ne more prekršiti.4 Ta izjava je nad­ grajevala dotedanji politično manifestativni značaj deklaracijskega giban­ 28 ja. Konec junija 1918 je že postajalo jasno, daje nastopil čas priprav na slovensko državno odcepitev in nacionalno osamosvojitev. V tistem zgodovinskem trenutku, ko je slovensko nacionalno in poli­ tično voljo obvladovala misel na ustanovitev samostojne jugoslovanske države, se je v slovenskem političnem življenju zaključil tudi proces oblikovanja organizacijsko sklenjenih političnih taborov. Delavski razred je že od leta 1896, to je od ustanovitve Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS), nastopal v slovenski politiki znotraj enotne, vsenarodno zasnovane politične organizacije.5 Slovensko katoliško gibanje pa je po združitvi pokrajinskih katoliških političnih organizacij iz Goriške, Štajer­ ske in Koroške s Slovensko ljudsko stranko (SLS) s Kranjskega v Vseslovensko ljudsko stranko (VLS) oktobra 1909f’ dobilo značaj enotne vseslovenske narodno-politične organizacije. Šele konec junija 1918 je tudi slovenska liberalna politika storila korak, ki ji je omogočil, daje tudi slovenski liberalni tabor postal enoten, vseslovenski politični subjekt. To se je zgodilo na skupnem shodu obeh pokrajinskih liberalnih političnih strank, Narodno napredne stranke iz Kranjske in Narodne stranke iz Štajerske, kije bil 29. in 30. junija 1918 v Ljubljani. Na shodu so sprejeli sklep o zedinjenju obeh pokrajinskih strank in “vseh slovenskih napred­ nih, demokratičnih elementov (...) iz Štajerske, Koroške in iz Primorja” v enotno liberalno stranko, Jugoslovansko demokratsko stranko.7 Tako seje tudi slovenski liberalni tabor organizacijsko in politično združil, saj je bil do tedaj “neenoten, politično razdeljen ter poln nasprotij v svoji notranji strukturi”.8 Ustanovitev Jugoslovanske demokratske stranke, kije pokazala, da so se “torej slovenske politične stranke do poletja 1. 1918 konsolidirale na znotraj”? pa je za slovenski liberalni tabor pomenila izredno priložnost, da predstavi svoje poglede na način reševanja slovenskega nacionalnega vprašanja ter poudari tista programsko-politična izhodišča, na katerih naj bi slonel slovenski narodni razvoj. Pogledi na način reševanja slovenskega vprašanja so se seveda povsem ujemali s splošno uveljav­ ljeno slovensko narodno in politično voljo po nacionalni samoodločbi in ustanovitvi samostojne ter neodvisne jugoslovanske države. Slovenski liberalni tabor je namreč pri tem - tako kot naj večji del slovenske politike - vodila enotna narodno-politična misel. Zato je JDS v času svojega nas­ tanka poleg JSDS in Vseslovenske ljudske stranke predstavljala pomemb­ no organizacijsko in politično oporo narodno osvobodilnemu programu, ki ga je do tedaj “z neštetimi izjavami in manifestacijami osvojilo vse 29 slovensko ljudstvo”."’ Liberalni tabor in njegova politična predstavnica JDS pa sta podpirala enako usmeritev tudi v opredelitvi nadaljnje vsebine in ciljev slovenskega nacionalno-političnega razvoja, ki je zelo zaposlo­ vala takratno slovensko politiko. Ta usmeritev je izhajala iz vodilne misli slovenskega deklaracijskega gibanja, ki je poleg odločenosti za osvobo­ ditev izpod nemške nadvlade in njenega germanizacijskega jarma vsebo­ vala še neko drugo vizijo - “obravnavanje vseh Jugoslovanov kot enega naroda”.11 Ideja o jugoslovanskih narodih kot istorodni nacionalni celoti je v tistem času bolj ali manj zaposlovala vse Jugoslovane, ki so se hoteli otresti avstroogrske oblasti. Tako so na Slovenskem poudarjali vse tisto, kar naj Slovence veže, “ali naj nas bi vezalo s slovanskim jugom, in ne tega, kar nas v jugoslovanski skupnosti slej ko prej kot samosvoj narod individualizira”.12 Vendar pa - kakor opozarja Lojze Ude - “kot ideološka komponenta za osvoboditev izpod avstro-ogrskega gospostva in za razbi­ tje habsburške monarhije je bilo integralno jugoslovanstvo tistega časa napredna sila”.13 Njena zgodovinska funkcija se je tedaj osredotočala predvsem na narodno osvobodilne težnje in akcije habsburških Jugoslovanov. Ob ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke je imela torej na Slovenskem ideja o jugoslovanski nacionalni enotnosti povsem politično vlogo in zato “predvsem manifestativen značaj”.14 Predstavljala je način, ki je v tedanjih razmerah slovenskemu narodnemu gibanju pomagal poudarjati že izoblikovane zahteve po nacionalni samoodločbi in samostojni jugoslovanski državi. Poleg tega pa je jugoslovanska nacionalna ideja že takrat predstavljala tudi povsem konkreten nacionalni program, ki je med Slovence hotel zanesti in utrditi misel o jugoslovanskem nacionalnem integralizmu. Tak program slovenski politiki ni bil tuj. Več ali manj so ga poudarjali vsi politični tabori na Slovenskem.15 Jugoslovanski nacionalni integralizem je bil odgovor na vprašanje, kako naj se Slovenci odzovejo na jugoslovan­ sko idejo in kaj ta za Slovence pomeni. Ta premislek je stopil v ospredje, ko je zaradi trajne nacionalne ogroženosti, ki sta jo ustvarjala imperia­ listični pritisk avstrijske državne oblasti in nemškega jezika, v letih 1903-1914 na Slovenskem prišlo do “prvega močnejšega prodora jugoslovanske misli in njenega razmaha med širšimi krogi razumništva, delavskega razreda, dijaške in študentske mladine ter med aktivnimi pri­ padniki političnih strank”.16 Ob tem premisleku, “s katerim so se začeli ukvarjati vsi slovenski politični, kulturni in javni delavci, vse politične skupine in stranke”,17 se je uveljavilo prepričanje, da morejo biti naravni 30 zaveznik slovenskega naroda v njegovem odporu proti nemškemu impe­ rializmu le tisti narodi, ki trpijo pod istim pritiskom, narodi, s katerimi so Slovenci ozemeljsko povezani, ki jih družijo tudi jezikovna sorodnost in ideja o slovanski vzajemnosti - da so to torej jugoslovanski narodi."* Na tej osnovi seje v desetletju pred prvo svetovno vojno v slovenski politiki oblikovala zelo jasna usmeritev, ki ni le poudarjala, da se nacionalno osvobodilne težnje slovenskega naroda lahko uresničijo le v politični povezanosti z drugimi jugoslovanskimi narodi, marveč je terjala, da mora to usmeritev osmišljati zavest o brezpogojnem odstranjevanju nasprotij in celo “individualnih razlik med jugoslovanskimi narodi”.19 Šlo je torej za misel, da se Slovenci pred pritiskom s severa in zahoda ne bi ,reševali’ samo s političnim zavezništvom in enakopravnim združevanjem z drugi­ mi južnoslovanskimi narodi, “ampak tudi s političnim in celo etnično jezikovnem zlitjem s temi narodi”.2" Tako usmeritev je zelo jasno izražalo novoilirsko gibanje, ki se je odločno zavzemalo za jugoslovansko kul­ turno in jezikovno poenotenje.21 To idejo je v znani Tivolski resoluciji leta 1909 podprla tudi JSDS,22 na prvem hrvatsko-slovenskem shodu oktobra 1912 v Ljubljani pa stajo v skupni izjavi potrdili VLS in Hrvatska stran­ ka prava.23 Bila je tudi programsko vodilo slovenske narodnoradikalne in preporodovske, revolucionarno razpoložene jugoslovanske nacionali­ stične mladine.24 Jugoslovanska integralistična usmeritev se je močno uveljavila tudi v slovenskem liberalnem taboru. Njeni najbolj goreči zagovorniki so bili liberalno usmerjeni predstavniki novoilirizma: literarni zgodovinar in slavist dr. Fran Ilešič, ki je bil glavni utemeljitelj novoilirizma na Slovenskem, pa tudi mnogi drugi liberalni publicisti in politiki (dr. Ivan Heric, Ivan Hribar, Fran Milčinski, dr. Pavel Turner, dr. Bogumil Vošnjak), ki so sprejemali novoilirski koncept.25 K uveljavljanju jugoslo­ vanskega nacionalnega integralizma v liberalnem taboru je prispevala tudi narodnoradikalna in revolucionarna mladina, kajti v podobo slovenskega liberalnega tabora je seveda “v končni vsoti treba všteti tudi rezultate, ki jih je dalo gibanje narodnoradikalnih študentov in deloma celo gibanje narodnorevolucioname mladine”.26 Tako je voditelj liberalne narodnoradikalne mladine Gregor Žerjav že leta 1904 - pred odhodom na shod jugoslovanske akademske mladine, ki je bil v Beogradu od 18. do 21. septembra 1904 - pisal v glasilu narodnoradikalnega dijaštva Omladina, da predstavlja kulturna enotnost Južnih Slovanov prvo stop­ njo k njihovi tesnejši zvezi.27 Taki oceni je pritrdil tudi II. shod narodno- 31 radikalnega dijaštva med 5. in 8. septembrom 1907 v Celju, ki je v re­ soluciji o jugoslovanskem vprašanju zapisal, da “smatra kulturno jedinst­ vo jugoslovanskih narodov za potrebno”.'s Potrebo po oblikovanju enot­ nega jugoslovanskega kulturnega prostora so poudarili tudi na III. in IV. shodu narodnoradikalnega dijaštva, ki sta bila med 17. in 19. septembrom 1909 ter 13. in 14. septembrom 1912 v Ljubljani; ugotovili so, da “so Slovenci del Jugoslovanov”.29 To usmeritev so najvplivnejši predstavniki narodnoradikalnega dijaštva (G. Žerjav, Alojz Ribnikar in Albert Kramer) dosledno uveljavljali tudi v Narodno napredni stranki, ki so se ji priključili februarja 1909.30 V NNS so tvorili vodilno jedro njenega mladoliberalnega krila, ki se je v svojih glasilih Jutro in Dan med leti 1910-1914 zavzemalo za združitev s Srbijo in za t. i. jugoslovanski nacionalizem. Zagovarjali so misel, da so Slovenci zgolj sestavni del jugoslovanske etnografske celote.’1 To misel je delila tudi “mlada liberal­ na struja, ki se je zbirala okrog lista Preporod in po tem listu tudi dobila svoje ime”.32 Gibanje preporodovcev je od konca leta 1911 do sredine leta 1914 širilo revolucionarni program, ki je terjal uničenje habsburške monarhije. Dokazovali so, "da Slovenci ne potrebujejo Avstrije, marveč svojo, na nacionalnem principu urejeno jugoslovansko državo”.” Ta prin­ cip je za preporodovsko gibanje utelešal jugoslovanski nacionalni inte- gralizem, saj so bili tudi sami prepričani, da tvorijo Slovenci, Hrvati in Srbi enoten narodni organizem, da so torej deli enotnega jugoslovanskega naroda. Preporodovci so podobno kakor narodnoradikalna mladina opozarjali, da je potrebno ustvariti novo, višjo, to je jugoslovansko kul­ turno celoto.34 Jugoslovansko nacionalno idejo je razen pristašev novoilirizma, ki so bili večinoma v liberalnih vrstah,35 narodnoradikalne in narodnorevolu- cionarne mladine ter mladoliberalnega krila NNS podpiralo tudi staroli- beralno vodstvo NNS. To vodstvo, ki se je ravnalo po konceptih ljubl­ janskega župana, pisatelja I. Tavčarja, seje na seji izvršnega odbora NNS 18. aprila 1913 izreklo za združeno avstrijsko jugoslovanstvo v okviru habsburške monarhije, kar je pomenilo politično in kulturno zedinjenje vseh avstroogrskih Jugoslovanov, ki jih združuje “želja po kulturnem zbližanju vseh jugoslovanskih plemen”.36 Zanimivo je, da je prav ta staroliberalna struja, ki je imela tedaj v liberalnem taboru največjo poli­ tično moč, v primerjavi z drugimi liberalnimi skupinami posvetila manj pozornosti vsebinski obravnavi jugoslovanskega nacionalnega integraliz- ma. Ta struja v vprašanjih nacionalnega problema ni bila radikalna in je 12 predstavljala “umirjeno konservativno in oportunistično politično lini­ jo”.37 Ker se programsko in teoretsko ni poglabljala v kritično razčlenje­ vanje tedanjega slovenskega narodnega položaja ter je edino realno pot nacionalne politike videla v avstrijskem okviru in ,habsburškem žezlu’, tudi ni “znala najti jasnega in načelnega programa za svoje jugoslo­ vanstvo’, ki ga je sicer poudarjala kot strankin atribut”.38 Politična usmeritev te struje, ki ji je pripadal velik del inteligence in liberalnih poli­ tikov, je namreč izhajala iz ozkih ideoloških, razrednih in socialnih interesov mlade liberalne buržoazije.39 Zato so se razmišljanja te struje liberalnega tabora, ki je prav tako zagovarjala jugoslovanski integra- listični koncept, osredotočila zlasti na gospodarski pomen združitve jugoslovanskih narodov, pri čemer so njeni predstavniki “posebej naglašali gospodarske interese slovenskega kapitala”/* Izhajali so iz ocene stopnje gospodarske razvitosti Slovenije na eni ter Srbije in drugih področij (Bosne in Hercegovine, Črne gore, Makedonije) na drugi strani. Zaradi večje industrijske razvitosti Slovenije je namreč slovensko libe­ ralno meščanstvo računalo, da se bo skladno z zakonitostmi kapita­ lističnega trga v jugoslovanskem proštom vračala akumulacija že aku­ muliranemu kapitalu. Nerazviti bodo še naprej zaostajali, to pa bi bilo seveda ugodno za kapital iz industrijsko močnejših pokrajin. Možnost takšnih gospodarskih tokov v skupni jugoslovanski državi je močno moti­ virala jugoslovansko in centralistično usmeritev ,naprednih’ (liberalnih) političnih skupin v Sloveniji.41 Ob ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke 29. in 30. junija 1918 v Ljubljani je bilo čutiti prelomnost zgodovinskega trenutka, v katerem je stranka nastala. Poudarili so strankino vodilno nacionalno- politično misel, ki je podpirala narodno osvobodilne težnje na Slovenskem. Predstavnico politično in organizacijsko združenega liberal­ nega tabora, JDS, je ob njenem nastanku usmerjala zavest, da se pri­ bližuje čas, ko bo z nacionalno samoodločbo udejanjena slovenska odločitev za jugoslovansko državo. V središče svojega nacionalno-poli- tičnega programa so postavili tudi jugoslovansko integralistično nacionalno idejo, ki je tedaj vidno označevala slovensko politično misel in konkretno ravnanje slovenske politike. Integralistična usmeritev liberalnega tabora torej ni odstopala od prevladujočega odnosa do jugoslovanstva kot oblike in načina reševanja slovenskega nacionalnega vprašanja. Ta odnos pa je dopuščal tolmačenje, da bo nadaljnjemu narodne­ mu razvoju Slovencev prav jugoslovanstvo dalo ustrezno vsebino in pravi 33 pomen. Zato je povsem razumljivo, da je že predlog programa Jugoslovanske demokratske stranke, ki gaje oblikoval pod predsedstvom I. Tavčarja v začetku maja 1918 pripravljalni odbor za ustanovni zbor JDS, poudarjal, da JDS stoji “na stališču narodnega edinstva S.H.S.” in zahteva “svojo neodvisno, na demokratskih načelih urejeno narodno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov”.42 Tako integralistično naravnanost so neposredno pred ustanovnim zborom JDS širila tudi vodilna liberalna glasila in Slovence opredeljevala kot “slovenski del jugoslovanskega na­ roda”.43 Opozarjala so še, da “jugoslovanska in demokratična misel tvorita temelj nove stranke”.44 Takšno naravnanost je nato v programsko-poli- tičnem pogledu potrdil in utemeljil tudi strankin ustanovni zbor, o katerem je Slovenski narod zapisal, daje “v našem narodu” položil “trdne temelje novi politični organizaciji jugoslovanske narodne in demokratične misli”.45 Ustanovni zbor JDS seje namreč povsem nedvoumno izrekel za načelo jugoslovanske nacionalne enotnosti, kajti bodočo jugoslovansko državo je videl izključno in samo kot državo enotnega, “troimenega naro­ da Srbov, Hrvatov in Slovencev”. Zato je tudi terjal, naj JDS politično sodeluje le s tistimi strankami, ki se zavzemajo za tako državo,46 torej “stoje na stališču edinosti (...) jugoslovanskega naroda”.47 Ta povsem jasna in premočrtna opredelitev za jugoslovanski narodni unitarizem je seveda pomenila, dèi se je JDS ob svoji ustanovitvi odrekla priznavanju slovenske nacionalne individualnosti. Iz svoje programsko- politične misli je izbrisala Slovence kot posebno družbeno, politično, gospodarsko, kulturno in jezikovno skupnost. Če upoštevamo, da je pri tem izhajala iz tedaj močno razširjene slovenske politične volje, ki je v pričakovanju in načrtovanju nove, samostojne in neodvisne jugoslo­ vanske države brez pridržkov zagovarjala načelo jugoslovanske nacionalne nerazdeljivosti, moramo ugotoviti, da je imela jugoslovanska narodno-unitaristična usmeritev JDS utemeljeno, razumljivo in vsebin­ sko smiselno osnovo. Pa vendar se zastavlja vprašanje, zakaj se je ta stranka narodno-unitaristični ideji tako odločno in brezkompromisno zavezala in zakaj je pri tem tako zlahka prezrla večdesetletni napor slovenskega liberalnega tabora, ki si je v nasprotovanju avstrijskemu nemštvu prizadeval ohraniti ter omogočiti obstoj in razvoj slovenskega naroda. To vprašanje vsekakor zahteva pojasnilo, saj je v času habsburške monarhije liberalni tabor Slovence nesporno razumel kot stvarno in živo narodno entiteto, ki ima neizpodbitno pravico do svoje veljave in nacio­ nalne moči. Poleg tega je sredi leta 1918 slovenski liberalizem še na 34 poseben, spoznavno-teoretski način pojasnjeval, kaj je narodnost in kako jo pojmuje. Pri tem je liberalni razmislek o narodu izhajal tudi iz slovenske narodno-zgodovinske izkušnje. Poudaril je namreč tiste prvine nacionalnega samozavedanja, v katerih so Slovenci že tradicionalno izražali svojo narodnostno pripadnost slovenstvu. Slovenski liberalizem je svoje poglede na vprašanje narodnosti jasno izrazil prav ob nastanku JDS. Presenetljivo je, da je opredelil narodno skupnost kot konkreten družbeno-zgodovinski pojav ter natančno in dobro označil vse ključne označevalce narodnostne biti. Na podlagi tega je zagovarjal obstoj posebne slovenske nacionalne individualnosti. Predlog programa Jugoslovanske demokratske stranke iz maja 1918 je poudarjal, da je JDS narodna stranka, katere člani “v naši narodnosti vidimo poleg skupnosti jezika (tudi) skupnost kulturnih in socijalnih posebnosti, ki jih je ustvarilo ljudstvo tekom stoletij”. Predlog programa je opozarjal, da “te posebnosti jamčijo našemu narodu nravni in gmotni obstoj, zato zahtevamo, da se vpoštevajo in goje. Narodnost nam je živa tvorna sila”, je še nadaljeval, “ki se mora uveljavljati v vsem javnem in zasebnem življenju: v rodbini, v šolstvu, v skupni družabni vzgoji, v znanosti, umetnosti, slovstvu, pri izvajanju politike, v javni upravi, v pravnih in socijalnih uredbah”.43 Enako so tudi na ustanovnem zboru JDS, ko je v politično-organizacijskem odseku tekla razprava o vprašanju naroda in narodnosti, razpravljalci poudarjali pojem nacionalne individualnosti in so ga tudi podrobneje utemeljevali. Dr. Vladimir Ravnihar je posebej naglasil, da je za JDS “narod (...) vse, gojitev narodnosti prva in glavna naloga, ki se ji mora podrediti vse drugo”,49 A. Kramer - ob V. Ravniharju eden izmed vodij mladolibe- ranega, sicer jasno jugoslovansko-integralistično usmerjenega krila zno­ traj liberalnega tabora - pa je poudarjal, da “J. D. S. zastopa stališče na­ rodne individualnosti ter hoče povzdigo naroda kot gospodarsko in kot politično osebnost”. A. Kramerje nadaljeval, da JDS zahteva svoboden razvoj naroda v neodvisni lastni državi, “ki mora združevati Slovence, Hrvate in Srbe” in si “stavlja nadalje tudi nalogo, povzdigniti narod do najvišje stopnje v kulturi in napredku, ozirajoč se na specifične narodne posebnosti (podčrtal J. P.)”. Opozoril je, da bo morala JDS nameniti posebno pozornost šolstvu ter “skrbeti za razvoj in poglobitev kulture, umetnosti in književnosti”, kajti “dolžnost stranke bo, da povzdigne narod tudi moralično, telesno in duševno (...), da bo vstopil naš narod svoboden in neodvisen ter enakopraven v vrste drugih narodov”.50 35 Tako gledanje je še bolj poglobljeno zagovarjal dr. Kostajnar. Duhovna in etična vsebina narodnosti, je poudaril, je “skupina za nas izrazitih posebnosti in lastnosti”, kot so “navade, običaji, verstvo, nravni nazori, pesmi, domača umetnost, tradicija, zavest skupne preteklosti, volja za skupno bodočnost, jezik, lepota domovine, književnost, zgodovi­ na in vse naravne posledice ljubezni k narodu”, medtem ko je po gmotni strani “narodnost gospodarska moč, ki služi življenjskim plemenitim smotrom”. Gojitev teh “naravnih sil in gospodarskih moči nam veleva čut dolžnosti do lastnega naroda”, zato po mnenju dr. Kostajnarja “biti naro­ den” ni pomenilo neke pasivne lastnosti, pač pa zavezo “tako urediti svojo voljo, da se pozitivno na splošno korist naroda udejstvuje”. Tako pojmovano narodnost je opredelil za “naravni činitelj v človeku, ki mu je treba dati aktivnost z etično, socijalno prosvetno in gospodarsko vsebi­ no”. Narodnost ne more biti “fantom, ni boginja, ki jo obožavamo kleče in v ginjenosti ali z zunanjimi ceremonijami”, je opozoril, “kazati se mora v konkretnem delu za splošnost”.51 Odgovor na vprašanje, kako razumeti in pojasniti jugoslovansko inte- gralistično usmeritev, kije z ustanovitvijo JDS postala tudi formalno spreje­ to liberalno narodno-programsko načelo, zahteva večplastno razlago. Dejstvo, da je jugoslovanski integralistični nacionalni koncept že v desetletju pred prvo svetovno vojno odločilno zaznamoval vseslovensko, seveda tudi liberalno narodno-politično misel ter leta 1918 postal ena od vodilnih misli tedanje slovenske politike, ne zadostuje, da bi zgolj v tem iskali vzroke za liberalni unitarni nacionalni program. Kot smo že dejali, je aktualen politični pomen te ideje predstavljal utemeljeno in razumljivo vse­ binsko osnovo, iz katere je izhajala narodno-unitaristična usmeritev JDS. Toda ta usmeritev se je v programskem smislu lahko dokončno vzpostavila šele potem, ko je postalo očitno, da je znotraj liberalnega tabora prišlo do duhovnega preobrata, do novega stanja zavesti, ki je odmislilo slovensko nacionalno identiteto, njeno antropološko vsebino pa je prevzel jugoslovan­ ski integralistični nacionalni princip. To je pokazal ustanovni zbor JDS, kije stališče liberalne politike do vprašanja slovenskega naroda postavil v jugoslovanski kontekst. Kot smo videli, je znotraj liberalnega tabora vsekakor obstajala zavest o slovenski nacionalni entiteti, skozi katero se odražajo vse konstitutivne prvine, ki določajo samosvojost slovenske naro­ dne skupnosti. Toda ta zavest je imela svoj antipod. V opredelitvi med slovensko nacionalno zavestjo in jugoslovanskim integralizmom slovenski liberalizem ni preudaril argumentov za nadaljnji slovenski nacionalni 36 razvoj. To vprašanje je liberalni tabor brez kritičnega pomisleka enostavno obšel. Edini smisel slovenskega narodnostnega razvoja pa je videl le v nacionalno vseizenačujočem jugoslovanstvu. Vzroki, ki so leta 1918 privedli liberalni tabor v unitami nacionalni program, torej niso temeljili le v že uveljavljeni jugoslovanski integralistični misli, pač pa tudi v sprevrženi nacionalni zavesti, ki se je odrekala svojim nacionalnim načelom in se priključila idejnim konceptom, ki so dotlej obstajali izven nje. To so omogočile tudi čisto posebne antropološke lastnosti dela Slovencev. L. Ude je pronicljivo opazil, daje narodno-politična misel vodilnih intelektualnih in političnih predstavnikov liberalnega tabora izhajala iz “tiste duhovno v sebi nalomljene skupine Slovencev”, ki so bili pripravljeni isti narod, “isti jezik, katerega so nasproti germanizaciji, poitaljančevanju in madžarizaciji zagrizeno branili, zavreči na ljubo srbskohrvatskemu pojmovanju jugoslo­ vanske enotnosti”.57 Ta antropološka lastnost pa je imela več razsežnosti. Mogoče jo je, kot poudarja Vasilij Melik, “razložiti tudi na lep način”. Želja po popolnem jugoslovanskem nacionalnem izenačenju je namreč “mogla izvirati tudi iz poštene težnje, da se zbrišejo vse napake in zablode prete­ klosti, da se vrže med staro šaro ves balast zgodovine, da se podre vse, kar bi nas moglo razdvajati, da se začne takorekoč iz nič novo, drugačno in boljše skupno življenje”.53 Tako lahko razumemo tudi vodilno misel članka liberalnega deželnega poslanca in člana načelstva JDS dr. Frana Novaka, ki je z značilnim naslovom Preteklost in prihodnost izšel v Domovini dan pred ustanovnim zborom JDS. E Novak je poudaril: “Jugoslovani smo!” Svoje razmišljanje o starem in novem pa je oprl na ugotovitev, da smo se doslej Slovenci naslanjali na nemško kulturo, čeprav “nemška duša nam ni sorod­ na”, zato je bila naša največja napaka, “da smo preveč sledili nemškemu, nam tujemu čutu, a premalo sorodnemu - slovanskemu. To bodi poslej drugače!” je klical, ’’bodoče iščimo stikov s Hrvati in Srbi ter s Čehi”. Zato “brat k bratu!” F. Novak seje pri tem zavedal, da imajo tudi ti,bratje’ svoje napake, a je vendarle vsakdo med njimi “naš brat, naš prijatelj!” Tako je Slovence pozival: “Ne pozabljajmo nikdar te resnice, otresimo se filistrske ozkosrčnosti, smešnega lokalnega patrijotizma, puhle vasezaljubljenosti ter iščimo pri svojih bratih onega, kar imajo za nas najboljšega, za naš narod najkoristnejšega! Vzgledujmo se na njihovih vrlinah, njih hibe (sami jih imamo toliko in toliko!) pa bratsko odpuščajmo ter jih skušajmo z ljubeznivostjo popraviti!”54 Pojasnjevanje vzrokov, ki so slovenski liberalizem zamejili v jugoslo­ vanski unitaristični miselni ključ, odpira še eno vprašanje. Kako razumeti in tolmačiti specifični duhovni preobrat, ki je sprevrgel dotedanjo nacionalno zavest slovenskih liberalcev? Tu moramo pojasniti, da ni bilo v tistem času pri nobenem drugem južnoslovanskem narodu opaziti “toliko iskrenega, širokega, čeprav tudi močno kompleksnega jugoslo­ vanskega čustvovanja, kakor ga je bilo v slovenskem narodu”.55 Tako je tudi slovenski liberalizem doživljal jugoslovanski integralistični nacionalni program kot eno izmed najvažnejših zgodovinskih vprašanj tistega časa, kot zgodovinsko zakonitost in nujnost. V integralističnem jugoslovanstvu je zato videl naravno posledico združevalnih teženj jugoslovanskih narodov in zgodovinsko izpolnjeno obliko slovenske na­ rodne osvoboditve. Obravnava vsebinskih izhodišč, ki so privedla slovenski liberalizem k jugoslovanskemu integralizmu, bi seveda ne bila popolna, če bi se omeji­ la le na njegovo narodno-programsko in antropološko osnovo. Obstajal je namreč še tretji sklop vzrokov, ki je poleg prvih dveh odločilno vplival na slovenski liberalizem, da je za svojo temeljno narodno-politično opre­ delitev sprejel in kasneje brez pridržkov podpiral jugoslovanski uni­ taristični nacionalni program. Ta sklop je imel izrazito politični značaj. Bil je posledica političnih in gospodarskih ambicij, na podlagi katerih je v pričakovanju jugoslovanske državne združitve slovenski liberalni tabor leta 1918 opredelil strategijo in taktiko svoje nadaljnje politike. Tako kot vsako drugo politično gibanje je tudi slovenski liberalizem težil k oblasti. Svoj globalni politični in strateški koncept je zato oblikoval glede na tak­ ratne družbene in politične razmere in poiskal tisto možnost, ki bo najbolj ustrezala njegovim interesom. V tem smislu je po oceni slovenskega libe­ ralizma, ki se je “bojeval za oblast v soočenju z versko, politično, kul­ turno in tudi ekonomsko hegemonijo domačih katoliških sil”,50 jugoslo­ vanski narodno-politični koncept predstavljal najboljše politično sredst­ vo, da izrine katoliški tabor z oblasti. Slovenski liberalci, ki jih je - kot dobro opozarja V. Melik - “vodil strah pred klerikalizmom”,58 so namreč dobro vedeli, da stojijo pred skoraj zaprtimi vrati slovenskega političnega prostora. Ker se z lastnimi močmi niso mogli postaviti po robu svojim katoliškim tekmecem, so se odločili, da ne bodo izbirali sredstev in zaveznikov v boju proti njim. Pomoč so videli tam, kjer so pričakovali, da jo bodo zagotovo našli. Tako so “svoja upanja vezali na pomoč demokratskih strank in skupin iz monarhije in zunaj nje, prav tako pa tudi Srbov iz Srbije, na centralizem, antikatoliške in protiklerikalne sile”.59 Razumljivo je, da so zato v jugoslovanskem zedinjenju in dosledni izved­ 38 bi jugoslovanskega narodno-političnega programa videli zgodovinsko priložnost, da se lahko s temi silami dejavno povežejo in “z njihovo pod­ poro obračunajo s prevlado SLS v Sloveniji, kar je bil njihov osnovni in dokončni cilj”.6*' Tako naravnanost liberalnega tabora je najavljal že članek Prerojenje in pomlajenje, ki ga je nekaj dni po ustanovitvi JDS objavil v Domovini eden izmed voditeljev slovenskega mladoliberalnega krila A. Ribnikar. V svojem članku je med drugim zapisal, da je ustanovitev JDS zasejala “zrnje, ki lahko postane in mora postati začetek one jugoslovanske demokratske stranke, katere delokrog se bo razprosti­ ral to in onstran Kolpe”.61 Ta povsem odkrito izražena namera po poli­ tičnem zbliževanju in iskanju zaveznikov v širšem jugoslovanskem pros­ toru je razkrivala ,praktično’ jugoslovanstvo slovenskega liberalizma. To so poleg pragmatičnega političnega računa usmerjali tudi interesi liberal­ nega “industrijskega in trgovskega kapitala, ki je nujno hrepenel po oblasti, da bi si z njo zagotovil možnosti in prostor za svojo nadaljnjo ekspanzijo”.62 Poudarjanje narodne in jezikovne enotnosti Južnih Slovanov liberalcev zato ni motilo, saj so jugoslovanski nacionalni unita­ rizem sprejemali kot instrument političnega združevanja s sebi sorodnimi političnimi silami izven Slovenije. Jugoslovanska usmeritev slovenskega liberalizma pa je imela tudi zgodovinsko-politično ozadje. To je temeljilo v negativni izkušnji, ki jo je slovenski liberalizem imel s politiko in ravnanjem vladajoče Hrvaško- srbske koalicije iz banovine Hrvaške. Že desetletje pred prvo svetovno vojno je slovenski liberalni tabor iskal stike s hrvaško politiko oziroma s Hrvaško-srbsko koalicijo, pri čemer naj bi ju združeval “jugoslovanski program slovenskih liberalcev, zasnovan kot rešitev jugoslovanskega vprašanja v obliki upostavitve samostojne jugoslovanske državne enote v federalistični ali trialistični obliki, vsekakor pa v okvirih Avstro- Ogrske”.63 Vendar pa do tesnejšega sodelovanja ali vsaj izdelave skupne­ ga programa med slovenskimi liberalci in predstavniki Hrvaško-srbske koalicije ni prišlo, kajti “koalicija je imela takrat pomembnejše skrbi na Hrvatskem in zato zanjo slabotni in neenotni liberalni tabor ni bil zanimiv partner”.64 To je liberalnemu taboru onemogočilo postati nosilec jugoslo­ vanske politike in jugoslovanskih političnih povezav na Slovenskem. Tako se je moral že ob aneksijski krizi pridružiti trialistični pobudi Slovenske ljudske stranke,65 in pristati na takšno obliko jugoslovanskega gibanja na Slovenskem, ki je ustrezala “idejnim in političnim okvirom klerikalnega tabora”.66 Zato je liberalni tabor skušal spodnesti takratno 39 vodilno vlogo SLS v jugoslovanskem gibanju na Slovenskem. S poudar­ janjem svoje jugoslovanske usmeritve je skušal ustvariti videz političnega subjekta, ki v Sloveniji pomeni naj zanesljivejšo oporo jugoslovanskim unitarističnim narodno-političnim zamislim. Liberalci so pri tem računali, da jim bi to v bodoči jugoslovanski državi zagotovilo močnejši položaj oziroma primat v slovenski politiki. Tako naravnanost slovenskega liberalizma je dokazovalo tudi ime nove združene liberalne stranke - Jugoslovanska demokratska stranka. Z njim so hoteli liberalci nasproti SLS izkoristiti aktualnost besede Jugoslovanska’67 in s poudar­ janjem svoje jugoslovanske usmeritve “monopolizirati vsejugoslovansko rodoljublje zase”.68 Toda v tej nameri niso uspeli. Vodstvo SLS je namreč že zelo zgodaj spoznalo namere liberalnega tabora, zato je že marca 1918 sklenilo, “naj bi strankini poverjeniki pri prirejanju ljudskih zborovanj pazili, da jih liberalci pod geslom jugoslovanstva ne bi izkoriščali v svoje namene”.69 Slovenski liberalni tabor se je po ustanovitvi JDS čvrsto oklenil jugoslovanskega nacionalnega unitarizma in ga še pred razpadom Avstro- Ogrske monarhije sprejel za edino merilo, ki lahko ureja nacionalni prob­ lem ter bodoče narodno življenje v jugoslovanski državi. Tak razvoj je zelo jasno napovedal že mladoliberalni prvak A. Ribnikar, ki je v že omenjenem članku Prerojenje in pomlajenje ustanovni zbor JDS in razprave v njegovem okviru označil kot “krasen donesek k narodnemu programu slovenskega naroda”. Opozoril je, da bi “naj večja naša nesreča (...) bila, če bi dobili Jugoslavijo, a bi nanjo ne bili pripravljeni”, zato po njegovem ni bilo “važnejšega posla danes, kot da si slovenski narod začrta jasen program za bodočnost”-ni bilo “nujnejšega dela kot ustvari­ ti organizacijo, ki bo zmožna udejstviti narodni program”. To pa je pome­ nila prav ustanovitev JDS, s katero je liberalni tabor storil to, “kar smo bili dolžni jugoslovanskemu narodu, kar smo bili dolžni samim sebi, svo­ jim otrokom in njihovim potomcem”.70 V mesecih od ustanovitve JDS do razpada Avstro-Ogrske monarhije konec oktobra 1918 se je jugoslovanski unitarizem že povsem utrdil kot narodna in politična usmeritev slovenskega liberalizma. To so dokazovali članki, ki so v tem času izhajali v liberalnih glasilih. V njih je bil poudar- jan obstoj troimenega oziroma troedinega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov71 ali pa so bili Slovenci, Hrvatje in Srbi opredeljeni kot deli enot­ nega jugoslovanskega naroda. Pojavljala se je tudi trditev o enotnem na­ rodu Slovencev, Hrvatov in Srbov.7’ Za splošno politično uveljavljenje 40 jugoslovanskega unitarizma so se odločno zavzemali tudi posamezni prvaki JDS, med njimi najprej pripadnik mladoliberalnega krila dr. Vekoslav Kukovec. V začetku avgusta 1918 je kritično ocenjeval poudar­ janje posameznih narodnih posebnosti in opozarjal na hrvaško Starčevičevo Stranko prava, “ki čisla svoji preteklosti primemo v prvi vrsti hrvatsko posebnost in išče z vrlinami hrvatstva oživotvorjenje naše skupne državnosti”. V. Kukovec je bil do leta 1918 voditelj štajerske li­ beralne Narodne stranke, nato pa eden izmed namestnikov načelnika JDS I. Tavčarja. Zapisal je, da “mi, ki smatramo dosego samostojnosti edin­ stvenega naroda za sedaj kot najaktualnejši smoter, (...) ne moremo prav razumeti, čemu naj služi tako pogosto odklanjanje jugoslovanstva kot narodnega pojma in poudarjanje istega kot le zemljepisni pojem”.73 Strogo jugoslovansko usmeritev so zagovarjali tudi drugi. Načenjali so povsem konkretna vprašanja, ki so zadevala oblikovanje načel, na kate­ rih naj bi temeljil razvoj najvitalnejših prvin bodočega družbenega, na­ rodnega in kulturnega življenja Slovencev. Tako je avtor J., ki je v Domovini razmišljal o šolstvu v bodoči jugoslovanski državi, opozarjal, da je bilo dotedanje šolstvo naj večji sovražnik slovenskega naroda ter je Slovence “vse napolnilo z nemškim duhom in nemško naobrazbo”. Zato je pričakoval, da se bodo v prihodnje slovenski otroci vsepovsod izo­ braževali le v maternem jeziku. “Podučevali jih bodo edinole slovenski učitelji in profesorji in edinole v jugoslovanskem duhu”. Avtor je pred­ stavil tudi svoje poglede o visokih šolah, ki “jih bomo imeli skupno s Hrvati in Srbi” in terjal, naj bodo državne, kajti “le na ta način je mogoče urediti enotno in enotnim ciljem služeče šolstvo v vseh delih Jugoslavije”.74 Slovenski narod je v prid jugoslovanskemu unitarizmu objavil tudi mnenje enega tedaj najvidnejših poznavalcev jugoslo­ vanskega vprašanja v tujini - znanega nemškega publicista Hermanna Wendla,75 ki je bil naklonjen ideji jugoslovanske nacionalne enotnosti. Konec avgusta 1918 je pod naslovom Jugoslovanski preporod objavil poročilo o seriji Wendlovih člankov o jugoslovanskem problemu. Poudaril je, da H. Wendel svoje razmišljanje zaključuje “približno takole: (...) Vse, kar znači na jugu življenje in obeta bodočnost, vidi v Slovencih, Hrvatih in Srbih en edini narod s tremi različnimi imeni, ter se bori za zedinjenje vseh Jugoslovanov od Soče do Vardarja, ker sta splošna demokratizacija ljudskih mas in ruska revolucija globoko v narodno zavest zasadili misel narodnega jedinstva”. Slovenski narod je objavil še eno oceno iz Wendlovih sklepnih misli. Taje bila, da bo “razvoj prihod­ 41 njih desetletij (...) z neodoljivo silo okrepil zavest skupnosti jugoslo­ vanskih plemen in potegnil za seboj tudi one dele, ki se sedaj še upi­ rajo”.76 Idejo o jugoslovanski nacionalni enotnosti pa so poleg liberalnih poli­ tikov in vodilnih liberalnih glasil podprli tudi posamezni liberalni intelek­ tualci. Geograf in zgodovinar Anton Loboda (Anton Melik) je v julijski številki elitne liberalne revije za znanost in umetnost Ljubljanski zvon objavil članek Narod, ki nastaja. V njem je razčlenjeval vsebino mo­ dernega jugoslovanskega gibanja. Poudarjal je, da ima to gibanje razen politične tudi nacionalno-kulturno osnovo. Predstavlja jo “načelo naci- jonalne edinstvenosti Slovencev, Hrvatov in Srbov”, ki je “sedaj in za bodočnost naša ideja - vodnica”.77 A. Loboda je v svojem zanimivem članku umirjeno in v znanstvenih okvirih razpravljal o ideji jugoslo­ vanske nacionalne enotnosti in opozoril, da smo to idejo “sprejeli kot svoje narodnostno načelo, kot najvišjo nacijonalno voljo v svoj narodni program Slovenci, Hrvatje in Srbi, dasiravno v nekoliko različnih oblikah”. Uresničitev te ideje pa so po njegovem mnenju še ogrožali zunanji in notranji nasprotniki. Zato je poudarjal, daje “za naše nadaljno nacijonalno kulturno delo” velikega pomena, “da si ustvarimo popolno jasnost v svojih načelnih zadevah ter da svoje naziranje vsestransko poglobimo in utrdimo”.7” Da bi do kraja razjasnil vprašanje jugoslovanske nacionalne enotnos­ ti, si je A. Loboda zastavil nalogo “določiti vsebino pojma narod ter dog­ nati, katere značilnosti so njega bistvene sestavine”. Narod je imenoval večjo ali manjšo skupino ljudi, ki živijo na strnjenem ozemlju in govorijo enak jezik, “kateri tvori sicer pri posameznih delih različna narečja, a se vendarle na zunaj in na znotraj reprezentira kot skupna književno-kultur- na jezikovna enota”. Narod določuje tudi lastna zavest narodne skupnos­ ti in pripadnosti k istemu narodu. Ob tem je A. Loboda narod razumel tudi kot kulturno enoto. Opozarjal je, da se v narodu pojavlja “pri vseh njegovih delih ali vsaj zelo sorodno kulturno naziranje, čuvstvovanje ter ima skupnih celo vrsto etnografskih posebnosti”.79 Na osnovi take opre­ delitve narodne skupnosti oziroma naroda je ugotavljal, da imamo “Jugoslovani, torej Slovenci, Hrvatje in Srbi (...) izmed očrtanih značilnosti naroda predvsem ozko plemensko sorodnost, zavzemamo kompaktno narodno ozemlje ter tvorimo po jeziku vrsto zelo sorodnih narečij, in slednjič nas vse druži ista skupna nacijonalna zavest - saj smo vsi izjavili voljo do jugoslovanske edinstvenosti. Kar nas pa loči od 42 popolne enakosti z gori očrtanim pojmom naroda, to je dejstvo, da smo po književnem jeziku (pisavi) ter po sedanji in dosedanji kulturi razce­ pljeni na tri posebne skupine.” Zato se je tudi vprašal, “ali nas to že opravičuje, da se imenujemo jugoslovanski narod, da proglašamo narod­ no edinstvenost Slovencev, Hrvatov in Srbov?”81’ Odgovarjal je, da mo­ derna jugoslovanska ideja, “temelječa na zavesti slovensko-hrvatsko-srb- ske narodne edinstvenosti, smatra medsebojne jezikovne ter kulturne raz­ like za tako neznatne, da sodi, da je zanaprej skupno narodno življenje mogoče”. Uresničitev skupnega narodnega življenja pa je A. Loboda videl v politični skupnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov. Po njegovem poudarku je med najtrdnejše osnove moderne jugoslovanske ideje, ki je “nastopila pri nas kot izraz naravne stopnje našega narodnega razvoja”, sodilo “edino pravilno spoznanje, da vodi le preko političnega združenja pot k popolnemu nacijonalnemu zedinjenju Slovencev, Hrvatov in Srbov”. Zato je bil prepričan, da bodo Slovenci, Hrvati in Srbi v okviru jugoslovanske politične skupnosti, ki bo zagotavljala skupno notranje in zunanje-politično, gospodarsko, socialno ter kulturno življenje, “pod vplivom očrtanih političnih in ostalih izprememb narodnega življenja v teku časa poleg naštetih znakov jugoslovanske narodne edinstvenosti dosegli tudi skupnost kulture in civilizacije, in takrat bomo (...) postali narod jugoslovanski v popolnem obsegu, v popolnem soglasju z zgo- rajšnjo opredelitvijo”. Po A. Lobodi je to konkretno pomenilo, da so “Slovenci, Hrvatje in Srbi (...) eden edinstven narod jugoslovanski, ki nastaja”.*' Zastavljalo pa se je vprašanje, kako razumeti in gledati na slovensko narodno skupnost, ki po gornji opredelitvi še ni povsem postala sestavni del enotnega jugoslovanskega naroda. A. Loboda je razjasnil tudi to vprašanje. “Na svoj (jugoslovanski - op. J. P.) problem”, pravi, je potreb­ no gledati “z genetične strani”. Izhajal je iz osnovnega ideološkega temel­ ja jugoslovanskega nacionalizma, iz nazora, “da smo bili Slovenci, Hrvatje in Srbi prvotno medsebojno tako blizu, da bi se bil iz nas prav gotovo razvil en enoten narod, ako bi tega ne ovrla (...) neugodna zgodo­ vina, povzročena v glavnem vsled neugodne zemljepisne in politične lege”.82 Zaradi tega se je razvila slovenska nacionalna individualnost, “nastala pod vplivom jugoslovanski skupnosti neugodne preteklosti”. A. Loboda je torej sodil, da je Slovence še vedno mogoče opredeliti kot samostojen narod, kar je “rezultat politične, skratka - historične skup­ nosti z nemškim ljudstvom”, v čemer je videl vzrok, da so se Slovenci 43 “toliko diferencirali od ostalih soplemenjakov, da smo postali nacijonal- no-politično ter kulturno narod zase”. Toda zanj proces nastajanja naro­ dov pri Slovanih še vedno ni bil sklenjen/3 saj je “večina slovanskih na­ rodov (...) šele plod najnovejšega časa”. V nasprotju z narodi zahodne Evrope, ki so nastali kot produkt historičnega državnega življenja, so slo­ vanski narodi po njegovem bili “rezultat zavestnega ustvarjanja, nacijo- nalno-političnega oživljenja dotlej brezlične mase ter kulturnega prera- janja dotlej nekulturnih ljudskih množic”,84 zato je menil, da Jugoslovane povsem upravičeno povezuje prepričanje, da “nacijonalno-kultumih formacij slovenske, hrvatske ter srbske ne smatramo za končnoveljavni zaključek narodnostnega razvoja, temveč da jih smatramo le za fazo tega razvoja, le za nujni rezultat dosedanje naše zgodovine, kakor bo nujni rezultat naše bodoče zgodovine - jugoslovanski narod”.85 A. Lobodo, ki je torej mislil, da je slovenska narodna individualnost zgolj prehoden zgodovinski pojav, je motilo tudi mnenje, po katerem “zahteva jugoslovanski nacijonalizem le politično edinstvo Jugoslovanov ter pripušča stališče popolnega slovenskega (hrvatskega, srbskega) kul­ turnega separatizma”. Tako stališče je zavračal, ker je zanj bil tisti, “kdor akceptira narodno edinstvenost Jugoslovanov, obenem pa stoji na načelnem stališču kulturnega separatizma Slovencev, Hrvatov in Srbov, sam s seboj v nasprotju”. Zakaj tisti, ki “ne priznava procesa kulturnega spajanja, ne priznava narodnega nastajanja in ta ne more govoriti o narod­ ni edinstvenosti Jugoslovanov, dasiravno je lahko fanatičen bojevnik za naše politično združenje”. A. Loboda je menil, da politično zedinjenje “samoposebi še ne pomeni narodne edinstvenosti, pač pa je ta poslednja, kakor kaže socijologija, nujna posledica prvega”. Zato je bil trdno prepričan, da bo življenje v skupni državi spontano povezalo vse narode v vsestransko medsebojno kulturno sodelovanje, “tudi ako bi naša volja ne bila že sedaj tako jasno usmerjena k temu cilju”. Postopoma se bo oblikoval kulturno enoten narod, “ker se bo gibalo naše duševno delo zanaprej v skupnem toku”, saj tistemu, ki “priznava načelo edinstvenosti jugoslovanskega naroda, kdor se čuti in smatra za člana našega nastaja­ jočega naroda, temu je nacijonalistična volja jasno usmerjena in z lahko­ to bo znal poiskati pravo pot, ko si bomo za bodočnost urejali svoje notranje-politične, svoje gospodarske, socijalne ter kulturne uredbe in zadeve”.86 Tako se bo v nekaj generacijah “dovršila med nami tremi ta velika sinteza, ta asimilacija, od vodilnih duhov hoteno, od velike množice in sledečih rodov nezavedno vršeno, naravno spajanje”.87 44 A. Loboda pa se je poleg jugoslovanske nacionalne enotnosti v svo­ jem članku dotaknil še enega vprašanja. Zelo pronicljivo je napovedal, da se bo v slovenski javnosti prej ali slej sprožilo vprašanje o notranji ure­ ditvi bodoče jugoslovanske države. Po njegovi oceni je kazalo, da “hočejo igrati konvencijonalni pojmi: federalizem, centralizem veliko vlogo”, o čemer pa je sodil, daje “za naš položaj nepravilno”. A. Loboda je menil, da niti federalizem niti centralizem nista primerni državnopravni obliki, v kakršni naj bi živeli Slovenci, Hrvati in Srbi. Zavzemal seje za vmes­ no rešitev - za decentralizirano unitarno državo, v kateri bi ob centralni državni oblasti obstajala tudi upravna avtonomija posameznih teritorial­ nih enot. Opozarjal je, “da bodo zahtevale npr. pravne, šolske, kulturne razmere dosedanjih narodno-političnih individualitet primernega poseb­ nega upoštevanja, da bode uprava, morda tudi onih delov skupnega narod­ nega premoženja, zgrajena na avtonomnih manjših teritorijalnih enotah, v skladu s tendenco moderne dobe”, vendar pa bo “cela vrsta osnovnih zadev npr. zunanje-političnega, financijalnega, kulturno-političnega značaja, skupnih vsemu jugoslovanskemu narodu in o teh bo brez dvoma odločal skupni parlament”. Takšna nepoudarjena avtonomistična državna ureditev je bila za A. Lobodo edino smiselna. Zato je opozarjal, “da nam bodo torej preje omenjeni konvencijonalni pojmi slabi termini, ker ne vsebujejo bistva nam potrebnih splošnih norm”. Slovenci pa bomo na kulturnem področju vsekakor “zgradili kulturne institucije, ki so potreb­ ne za kulturni razvitek ter si bomo slovensko kulturno življenje koncen­ trirali - bržkone v Ljubljani”, vendar ga bomo obenem tudi “družili in spajali s srbskim in hrvatskim v jugoslovansko enoto, da se bo medseboj­ no dopolnjevalo, podpiralo ter tvorilo tako organično, vsestransko kul­ turno kontinuiteto”?8 Lobodina napoved se je izkazala za točno. V slovenski politiki je namreč v dveh mesecih po objavi njegovega članka dozorelo spoznanje, da se je še pred razpadom monarhije potrebno opredeliti do vprašanja notranje državne ureditve v bodoči jugoslovanski skupnosti ter o tem izdelati konkreten državnopravni načrt. To spoznanje je najprej prodrlo med politiki Slovenske ljudske stranke. Načelnik SLS dr. Anton Korošec in drugi vidni predstavniki stranke so načeli vprašanje bodoče državne ureditve že na prvi seji ustavno-pravnega odseka Narodnega sveta, ki je bila 17. septembra 1918 v Ljubljani. Na tej seji je A. Korošec, ki je bil hkrati tudi predsednik Narodnega sveta - vrhovnega nadstrankarskega političnega telesa, ustanovljenega 16. in 17. avgusta 1918 v Ljubljani “z 45 namenom, da izrazi voljo slovenskega ljudstva v pogledih na narodno samoodločbo in ustanovitev neodvisne jugoslovanske države”1*9 - opozo­ ril tudi na vprašanje ustave bodoče jugoslovanske skupnosti oziroma na vprašanje njene pravne ureditve. Predlagal je, naj bi preučili ustave Švice, Italije, Francije, Anglije in Rusije ter spregovorili tudi o vprašanju uprave, torej o centralizmu, federalizmu ali avtonomiji.90 V razpravi, ki se je po Koroščevem nastopu razvila na seji ustavno-pravnega odseka, je zelo tvorno sodeloval eden izmed prvakov SLS, bivši kranjski deželni glavar in dolgoletni državni ter deželnozborski poslanec SLS, sicer pro­ fesor zgodovine - Fran plemeniti Šuklje. Za to priložnost je pripravil samostojen referat o vprašanju notranje ureditve bodoče jugoslovanske države. Njegov referat je naletel na ugoden odziv, saj gaje ustavno-pravni odsek sprejel kot svoje stališče o tem vprašanju. Sklenili so ga objaviti v časnikih, da bi se s sprejetim stališčem seznanili tudi Hrvatje in drugi.91 Šukljetov referat je ugajal zlasti A. Korošcu, ki je avtorja zaprosil, naj svoj referat objavi v Slovencu, glasilu SLS, kar se je tudi zgodilo.92 Kot opozarja Momčilo Zečevič, je to pomenilo, daje Šukljetov referat izšel s soglasjem vodilnih ljudi iz Slovenske ljudske stranke, zato je predstavljal “stališče klerikalne stranke do bodoče ureditve jugoslovanske države”.93 Šukljetov referat je pod naslovom V zaželjeni deželi izhajal v Slovencu v štirih nadaljevanjih med 5. in 18. oktobrom 1918.94 Pod istim naslovom ter v enakem številu nadaljevanj pa je med 5. in 17. oktobrom ter 7. in 15. oktobrom 1918 izhajal tudi v glasilu JDS Slovenski narod in glasilu JSDS Naprej.95 Objava Šukljetovega referata (odslej članek) je imela v slovenski politični javnosti velik odmev, saj je sprožila široko razpravo o bodoči ureditvi jugoslovanske države, ki jo je že julija 1918 napovedal A. Loboda.96 Omenjena razprava, ki je potekala v zadnjem mesecu habsburške monarhije, naj bi bilo pravzaprav razmišljanje o najbolj primerni obliki državnopravne ureditve v bodoči državi, ki bi jo podprla tudi slovenska politika. Vendar pa je bila njena vsebina povsem drugačna. Razpravljanje se je sprevrglo v polemičen in zelo oster napad najvidnejših slovenskih liberalnih prvakov na državno-politični načrt, ki sta ga tedaj zagovarjala F. Šuklje in Slovenska ljudska stranka, v polemiko med SLS in Jugoslovansko demokratsko stranko. Slovenski li­ beralci so še enkrat jasno potrdili, da je zanje edino veljaven le inte- gralistični jugoslovanski koncept in v skladu z njim sprejemljiv samo centralistični državni ustroj. Kakor pravi M. Zečevič, je polemika med SLS in JDS o ureditvi bodoče jugoslovanske države izhajala iz starih pro­ 46 gramskih razhajanj med klerikalci in liberalci, ki so se znova prebudila v trenutku delnega političnega zatišja sredi oktobra 1918, saj so oboji sodili, “da je napočil trenutek, ko lahko - pred ustanovitvijo jugoslo­ vanske države - po svoje vplivajo na njeno bodočo ureditev”.97 F. Šuklje je v svojem članku, ki je sprožil omenjeno polemiko med katoliškim in liberalnim političnim taborom, že v uvodnem delu opozoril na bistvo vsega svojega pisanja - na ključni problem, ki se je pojavljal v zvezi z jugoslovansko združitvijo. Terjal je odgovor na vprašanje, kako bodo v skupni državi shajali Slovenci, Hrvatje in Srbi, ki so “razdvojeni po tisočletni zgodovini, razdeljeni celo po svojih veroizpovedovanjih, že dolga stoletja brez ožjega stika in prometa, da, celo nahujskani in naščuvani eden proti drugemu?” Pripominjal je, da bo njegovo razmišljanje o tem vprašanju verjetno nepopolno in površno ter na “premnogih mestih nezadostno in pomanjkljivo”. Toda menil je, da je potrebno sprožiti “diskusijo o stvari, ki nujno zahteva javni interes in vsestranski resni študij!”98 V svojem razmišljanju o upravni in ustavni ureditvi bodoče sa­ mostojne jugoslovanske države je izhajal F. Šuklje iz dveh načelnih stališč. “Kot pripadnik zgodovinske smeri” je zagovarjal tako upravno reformo, ki bi temeljila na že obstoječi upravni organiziranosti, in sicer na tistih njenih prvinah, “o katerih znamo, da so se istinito bile obnesle v upravni praksi”. Njegovo drugo načelno stališče pa je bilo doseči “demokratsko upravo in ustavo, v istini prežeto z novodobnim demokratskim duhom!” Glede na svoje prvo stališče je sodil, da si z upravno organizacijo, kakršna je tedaj obstajala v avstrijskih jugoslovan­ skih pokrajinah, “bomo kaj malo mogli pomagati”. O takratni avstrijski sodni upravi pa je menil, da bi jo “mogli prevzeti precej nespremenjeno”. V zvezi s svojim drugim načelnim stališčem, ki ga je imel za “poglavit­ no”, pa je poudaril, da je oblikovanje demokratične uprave in ustave “absolutno nemogoče brez avtonomije, brez narodne samovlade”. Zato se je zavzel za resnično, nehlinjeno in nespačeno avtonomijo, za “avtonomi­ jo povsod: v deželi, okraju, občini!”99 Kako si je zamišljal bodočo notranjo ureditev v jugoslovanski skup­ nosti, zgrajeni na avtonomistični državnopravni podlagi, je F. Šuklje pojasnil v prvem, drugem in četrtem nadaljevanju svojega članka. Svoje pojasnilo je začel z ugotovitvijo, da se morata ustava neke države, še bolj pa njena uprava “prilagoditi naravnim razmeram”. Opozoril je, da se bomo v Jugoslaviji “zgodovinsko in državnopravno ločeni skozi toliko 47 stoletij” lažje “privadili eden drugemu, ako se bodemo mogli prosto gibati po svoje”. Tako bi se namreč “prepotrebna asimilacija vseh treh gran, iz katerih je sestavljen troimenski narod jugoslovanski, (...) morda najbolj pospešila, ako se vsakemu plemenu omogoči svobodni razvitek na naravni podlagi!” F. Šuklje je zato predlagal, naj bi se jugoslovanska država razdelila na tri upravna ozemlja - Slovenijo z Istro, ožjo Hrvaško, “h kateri bode priklopiti one pokrajine, katere se znova pridobe materi zemlji” ter Bosno in Hercegovino, ki bi ji administrativno priključili tudi Dalmacijo.100 Oblikovanja drugih upravnih ozemelj ni načrtoval, kar je pojasnjeval s tem, da “niti obsega ne poznamo državni jednoti!”101 Vendar pa glede na navedene upravne enote lahko sklepamo, da je predvideval oblikovanje jugoslovanske države le na ozemlju, ki je obsegalo jugoslo­ vanske pokrajine iz Avstro-Ogrske monarhije inje torej iz nje izključeval Kraljevino Srbijo in Kraljevino Črno goro.102 Bodočo jugoslovansko skupnost si je F. Šuklje predstavljal kot državno celoto, v kateri naj bi skupne zadeve in tista področja, ki bi jih lahko s sodelovanjem bolje in uspešneje urejevali - podredili skupnim zakonom in skupnim državnim organom, “vse ostalo pa naj se mirno pre­ pusti zakonodajstvu in upravi posameznih državnih skupin”.101 Državno­ pravno razdelitev pristojnosti med skupno državo in posameznimi avto­ nomnimi ozemeljskimi enotami je predstavil “s stališča slovenske skupi­ ne”. Zato je opredelil razmerje med Slovenijo in jugoslovansko državo glede vprašanja “ustavne kompetence”. Ta bi določala, “kaj se pridrži našemu dežel, zboru, kaj (pa) se odstopi v skupno posvetovanje jugoslo­ vanskemu parlamentu".'°4 Za tako shemo državnopravne strukture v bodoči jugoslovanski državi se je F. Šuklje odločil zato, ker ni želel obravnavati vprašanja državnopravnih odnosov med drugimi avtonom­ nimi ozemeljskimi enotami in jugoslovansko državo. Poudaril je, da v svojem pojasnjevanju namenoma ne sega dlje, da namenoma ne gre preko Sotle in Kolpe, kajti bratje Hrvati in Srbi naj si “uredijo svojo upravo po svojih lastnih potrebah, željah in tradicijah, dobro bomo shajali, nemoteni eden od drugega”.105 F. Šuklje je namreč ocenil, da je “zelo verjetno, da uprava sistema, docela primerna Ercegovini ali Sremu, ne bi povsem nespremenjena brez očitne škode mogla vpeljati se ob Soči ali Krki”.'06 Zato se je še posebej zavzemal, naj uprava izhaja iz “vekovitih načel ljudske samoodločbe in svobode zlate! ”107 Razdelitev pristojnosti, ki je zadevala izvajanje državne oblasti med Jugoslavijo ter slovensko avtonomno enoto, v katero bi bila vključena 48 tudi Istra, je F. Šuklje podrobno opredelil. Predstavil je svoje gledanje na vprašanje, kako naj “bi v jugoslovanski samostojni državi Slovenci in pa istranski Hrvatje zamogli osnovati svojo upravo”. Po njegovem načrtu naj bi slovensko-istrska upravna enota povsem avtonomno odločala o kmetij­ ski politiki. Enako bi sodilo “tudi celo strokovno poljedelsko in goz­ darsko šolstvo v področje deželne zakonodaje in deželne uprave”. V pris­ tojnosti avtonomnega slovenskega deželnega zbora naj bi bilo tudi ljud­ sko (osnovno) šolstvo, saj se le-to “razvija pri nas v poljedelski Sloveniji pod drugimi pogoji nego na primer v Boki Kotorski”. Poleg tega je menil, naj bi bile v pristojnosti posameznih avtonomnih enot tudi ceste in cest­ ni promet ter pomorske šole (v Dalmaciji - op. J. P), saj so “naši hrvat­ ski in srbski bratje v Dalmaciji in hrvatskem Primorju (...) itak sve- tovnoznani izborni mornarji”. Posamezne avtonomne enote naj bi samostojno urejale tudi verske zadeve, o katerih je bil F. Šuklje prepričan, da bi jih kazalo “prepuščati legislativi deželnih zborov”. V tej zvezi je opozarjal, da bomo prav v verskem pogledu “v bodoči Jugoslaviji v vseh deželnih skupinah dokaj ,pisani’”. Poudaril je, da “imamo v slovenski skupini kompaktno celoto vernega katoliškega prebivalstva skoraj brez drugoverske primesi” in zato nikakor ni dvomil, da lahko vsaj v Sloveniji verske zadeve “najbolje rešimo na avtonomni podlagi”.108 V primerjavi z obsegom avtonomnih zadev, ki naj bi v bodoči jugoslo­ vanski državi pripadle Sloveniji (z Istro) ter drugim avtonomnim enotam, pa je F. Šuklje načrtoval, da bi imela osrednja državna oblast precej širše državno-upravne pristojnosti. O srednjem in visokem šolstvu je menil, naj ne bi bilo v pristojnosti posameznih avtonomnih upravnih enot. Spraševal se je, “čemu bi na primer gimnazija v Kranju ali realka v Mariboru morala biti urejena po drugem učnem načrtu kakor sovrstne učilnice v Zagrebu ali Sarajevu?” Odgovarjal je, da za to ne obstaja nikakršen notranji razlog, saj “bode v bodoči Jugoslaviji trgovski, gospo­ darski in družabni stik med posameznimi deli jugoslovanskega naroda mnogo intenzivnejši nego dandanes ter da bode premnogokrat naravnost kazalo očetu, da svojega otroka iz tega ali onega razloga z doma pošlje na srednjo šolo druge jugoslovanske skupine”. Enako je sodil tudi o visokih Šolah. Zagovarjal je presenetljivo stališče, naj odnehajo “Slovenci vsaj začasno od svoje slovenske univerze!” Tako stališče je utemeljeval z opominjanjem, da “v trenutku, ko se zavedamo, da smo en narod s svoji­ mi hrvatskimi in srbskimi brati, smejo za nas merodajni biti zgolj stro­ kovni razlogi in oziri”. Zato naj bi bilo “naše vseučilišče (...) vsaj za sedaj 49 v Zagrebu, kjer naj bodi prosto slovenskim docentom, ako jim drago, pre­ davati v slovenskem jeziku”. Za Šukljeta je bilo predvsem pomembno, da se jugoslovanska univerza v Zagrebu najprej “docela popolni in ojači”. In šele, ko bo “dovršen organizem zagrebškega vseučilišča, ko je isto zadostno opremljeno z vsemi inštituti in kabineti, zbirkami in delavnica­ mi, stoprav potem si omislimo drugo jugoslovansko univerzo na slovenskem ozemlju”. Edina slovenska višja šola naj bi bila po Šuklje- tovem mnenju dotedanja slovenska državna obrtna šola v Ljubljani, ki naj bi se po svojem programu razširila v zavod, “kateri naj preskrbi razvija­ jočo se jugoslovansko industrijo s praktičnimi inženirji". Vanj naj bi pri­ hajali “učenci z vseh krajev širne Jugoslavije, da se izuče v vseh panogah obrtnega pouka”.1"9 Razen na področju srednjega in visokega šolstva pa bi po oceni F. Šukljeta osrednja jugoslovanska državna oblast morala biti pristojna tudi za urejanje državno-upravnih vprašanj na mnogih drugih področjih. Tako naj bi v osrednjem jugoslovanskem parlamentu obravnavali in urejali vso sodno zakonodajo in zakonodajo o trgovskem šolstvu. Jugoslovanski par­ lament bi odločal tudi o vsem, kar zadeva trgovino - torej tudi o paten­ tnih zakonih in trgovskih znamkah. Prepuščeno naj bi mu bilo tudi ure­ janje železnice, vodnega in zračnega prometa. Samo po sebi pa je bilo razumljivo, da se “finančno- in davčnotehnični zakoni o državnih dohod­ kih sklenejo (...) v osrednjem jugoslovanskem parlamentu”. Drugih bistvenih vprašanj državnega delovanja, predvsem zunanjo politiko in obrambo, pa F. Šuklje ni obravnaval, ker je sodil, da bodo “o teh prevažnih predmetih (...) govorili stoprav tedaj, če se svetovna vojska končno odloči ter se napravi docela jasen položaj”.11" Še podrobneje kakor vprašanje razdelitve državno-upravnih pris­ tojnosti med osrednjo (jugoslovansko) državno oblastjo in posameznimi avtonomnimi ozemeljskimi enotami pa je F. Šuklje obravnaval vprašanje bodoče upravne ureditve same Slovenije. Temu vprašanju je v svojem članku namenil največ pozornosti in je zelo natančno razčlenil notranji ustroj slovenske avtonomne enote. Ta enota, v kateri bi bile združene Kranjska, Štajerska, slovenski del Koroške in Primorska, naj bi imela pri­ bližno 2 milijona prebivalcev, obsegala pa bi 40.000 km2. Po njegovi zamisli bi bil najvišji predstavnik oblasti v slovenski avtonomni enoti "deželni poglavar kot šef uprave”, poleg njega pa bi kot zakonodajni organ deloval še deželni zbor, izvoljen na podlagi splošne, enake in tajne volilne pravice “iz cele dežele”, torej na vsem ozemlju od Spielfelda do 50 jadranske obale. Deželni zbor bi si svojega predsednika izbral sam. V nje­ govo pristojnost pa bi sodile vse zadeve, “katere niso po osnovnem zakonu izrecno pridržane osrednjemu parlamentu cele Jugoslavije”. Deželnemu zboru bi v vprašanjih, ki bi zadevale deželne (slovenske) zadeve in izvrševanje deželnih zakonov, odgovarjal tudi deželni poglavar. Deželni poglavar bi imel dvojno odgovornost. Poleg že omenjene odgo­ vornosti deželnemu zboru bi bil odgovoren tudi centralni državni oblasti. F. Šuklje si je deželnega poglavarja očitno predstavljal v dvojni funkciji. To bi naj bil neke vrste predsednik vlade, hkrati pa najvišji pokrajinski uradniški predstavnik, podrejen tudi osrednji državni oblasti. Po njegovi zamisli naj bi deželni poglavar, ki bi “kot šef uprave” stal slovenski avtonomni enoti (odslej Sloveniji) “na čelu”, skupaj z deželnimi svetniki predstavljal deželno vlado. Ta bi bila sestavljena tako, “da eno polovico vladnih svetnikov pač imenuje centralna oblast iz državnih uradnikov, druga polovica pa bodi sestavljena iz deželnih poslancev, za volilno dobo izvoljenih od deželnega zbora ter od istega in iz deželnozborskih sredstev plačanih”. Zanimiv je bil Šukljetov predlog, naj bi bil deželni poglavar na svojo funkcijo imenovan in ne voljen. Vendar F. Šuklje pri tem ni pojas­ nil, kdo naj bi deželnega poglavarja imenoval - centralna oblast ali slovenski deželni zbor. Poudaril je le, da bi moral izhajati iz uradniških krogov."1 Za neposredno izvajanje državno-upravne oblasti na področju Slovenije je F. Šuklje predlagal čisto posebno rešitev. Ocenjeval je namreč, daje ozemlje celotne Slovenije preveliko in prerazlično, da bi ga lahko uspešno vodil in upravljal en sam človek (deželni poglavar). Zaradi tega je predlagal, naj bi se Slovenija v upravnem pogledu razdelila na okrožja, ki bi štela od 600.000 do 700.000 prebivalcev. Po njegovi preso­ ji je zadostovalo, če bi se slovensko ozemlje razdelilo na tri taka okrožja - na Kranjsko, na Štajersko (h kateremu bi sodila še slovenska Koroška) ter na Primorsko okrožje."2 F. Šuklje je nato zelo natančno predstavil, kako bi potekala nadaljnja upravna delitev in izvajanje državno-upravne oblasti znotraj posameznega okrožja. Po njegovem načrtu bi vsakemu okrožju (Kranjskemu, Štajerskemu s slovensko Koroško in Primorskemu) načeloval okrožni glavar, ob njem pa bi deloval še okrožni svet, izvoljen po splošni, enaki in tajni volilni pravici. Okrožni glavar bi moral “razpo­ lagati (še) z večjim osobjem, katero je združeno v okrožni vladi (podčrtal J. P)” . To naj bi tvorili stalni uradniki in izvoljeni, “perijodično se menjajoči odposlanci iz okrožnega sveta”. Okrožni svet ne bi imel 51 zakonodajne oblasti, pač pa le “neko normativno kompetenco in še to le sporazumno z okrožnim glavarjem”."3 Po Šukljetovi zamisli bi se vsako od treh slovenskih okrožij delilo na upravne okraje. Ti bi se oblikovali v velikosti tedanjega sodnega okraja (z njimi bi se ujemal tudi okoliš političnega okraja), šteli pa naj bi od 10.000 do 15.000 prebivalcev. Upravni okraj bi vodil okrajni glavar, ob katerem bi deloval še okrajni svet. Tega ne bi volili po splošni in enaki volilni pravici, pač pa bi vanj izbrali predstavnike najvažnejših stanovskih skupin. Tako bi bili v enem organu (okrajnem svetu) združeni vsi tisti odbori, odseki in sveti (npr. na tedanjem Kranjskem okrajni šolski svet, okrajni cestni odbor, zdravstveni svet itd.), ki so v avstrijskem upravnem sistemu terjali mnogo finančnih sredstev, njihovo delovanje pa ni rodilo željenega uspeha. F. Šuklje je zato predlagal, da bi vse funkcije teh organov združeval okrajni svet. Statut okrajnega sveta pa bi določal, katere sekcije ali oddelki okrajnega sveta bi te funkcije opravljali kot neposredne upravne naloge. Šuklje se je ustavil tudi pri vprašanju instančnih stopenj (t. i. instančnem toku) pri novih upravnih oblastvih. Menil je, da “dve instanci povsem zadostujeta tudi v upravi”. Prva instan­ ca bi obstajala na ravni okrožja. Priziv na to stopnjo bi bil omejen, toda pravna varnost s tem ne bi bila ogrožena. V vsaki ,deželi’ (avtonomni enoti), torej tudi v Sloveniji, bi namreč delovalo še posebno upravno sodišče kot instanca druge, najvišje stopnje. Njegova pristojnost bi obsegala tudi “zadeve ,lastnega preudarka’, katere se sedaj pri avstrij­ skem upravnem sodišču načeloma izključujejo”. F. Šuklje se je dotaknil tudi vprašanja občinske uprave in na kratko predlagal, naj bi politični okraji, ki bi bili oblikovani znotraj upravnih okrajev, prevzeli “veliko večino občinskih poslov”. Tako bi se omejil dotedanji delokrog občin, in delu bi bila “kos celo najslabotnejša občina”.114 Objava Šukljetovega članka je bila pomembno dejanje, kajti prekinila je daljše obdobje, ko v slovenski politiki, kakor pravi Fran Erjavec, nihče “sploh ni mislil na notranjo ureditev naše bodoče ,edinstvene države’, temveč je vse zahtevalo le ,zedinjenje troimenega naroda’ v enotno Jugoslavijo”.115 V tem obdobju, katerega začetek F. Erjavec postavlja v čas nastanka Majniške deklaracije,116 je v slovenski politiki prevladoval jugoslovanski integralistični nacionalni koncept, ki gaje zagovarjal že J. E. Krek v svojem znanem govoru v dunajskem parlamentu 16. junija 1917. J. E. Krek je tedaj poudarjal, da “dve misli ne umreta nikdar: da smo Slovenci, Hrvati in Srbi en narod in da spadamo v eno (jugoslovan­ 52 sko - op. J. P.) državo”."7 Slovenska politika je docela podpirala unitarno jugoslovansko nacionalno stališče za časa Krekovega življenja, pa tudi potem, ko je po njegovi smrti A. Korošec postal nesporni politični voditelj slovenskega naroda. V svojih govorih v parlamentu in na javnih manifestacijah so A. Korošec, “kakor tudi vsi ostali tedanji naši politični predstavitelji govorili dosledno le o ,enotnem jugoslovanskem narodu’, o ,našem troimenem narodu’, o ,enotni jugoslovanski državi”’. Tako je pisalo tudi vse tedanje časopisje. Slovenci so - kakor piše F. Erjavec - “v svojem viharnem jugoslovanskem navdušenju (...) pozabili celo na svojo nebogljeno - zedinjeno Slovenijo”.118 Objava Šukljetovega članka je zato pomenila priložnost in izziv slovenski politiki in njenim vidnim pred­ stavnikom, da pojasnijo, kakšno ,enotno jugoslovansko državo’ v resnici želijo ter dorečejo, kakšen naj bi bil njen državnopravni ustroj. Nastopil je trenutek, ko je lahko slovenska politika vsebinsko nadgradila svoje dotedanje navdušenje za novo, jugoslovansko državno skupnost in mu dala razpoznaven politični značaj. Dejali smo že, da Šukljetov članek ni predstavljal le njegovega oseb­ nega gledanja na vprašanje notranje ureditve v bodoči jugoslovanski državi, pač pa je izražal tudi stališča politične predstavnice slovenskega katoliškega tabora, SLS. Z objavo tega članka je del slovenske politike torej že predstavil svoje zamisli o jugoslovanski državnopravni notranji ureditvi. Šukljetov članek je tako bil izziv tistim političnim silam, ki niso bile vpete v katoliški idejno-politični tabor ter so v slovenskem političnem prostoru stale nasproti SLS. Te sile, zlasti pa JDS, kije bila za Slovensko ljudsko stranko drugi najmočnejši politični subjekt v Sloveniji, so se na ta izziv seveda odzvale in tudi same predstavile svoje gledanje na državno ureditev v bodoči jugoslovanski skupnosti. Toda pri tem so aktivno sodelovali le predstavniki JDS. Naprej, glasilo JSDS, tretje izmed tedaj obstoječih slovenskih političnih strank, ni objavilo nobene ocene o zamislih, ki jih je v svojem članku V zaželjeni deželi razvil F. Šuklje. Uredništvo Napreja se je zadovoljilo le z opombo pod črto, s katero je pospremilo objavo prvega dela Šukljetovega članka v svojem časopisu. V tej opombi je zapisalo, da “članke priobčujemo, ker so stvarni in utegne­ jo služiti za nadaljna razmotrivanja o tem vprašanju” in k temu le še načelno pridalo, da si “seveda (...) pridržujemo sodbo o (Šukljetovem - op. J. P.) načrtu”."9 Če na kratko, predno se osredotočimo na odziv v slovenski politični javnosti, ocenimo zamisli, ki jih je v svojem razmišljanju o »zaželjeni 53 deželi’ zagovarjal in utemeljeval F. Šuklje - potem moramo poudariti, da je najpomembnejši del njegovega razmišljanja vsekakor predstavljala ideja o slovenski avtonomiji. Šukljetovo pisanje je namreč to idejo, ki jo Jože Šorn lepo označuje kot “starodavni in tradicionalni postulat slovenske politike”,120 vrnilo v slovensko narodno-politično misel in vse­ binsko relativiziralo dotedanje načelno zavzemanje za ,enotno jugoslo­ vansko državo’. V tistih, za narodovo zgodovino odločilnih trenutkih, je slovenska avtonomija postala središčno vprašanje, o katerem se je opre­ delila in tudi razdelila slovenska politična volja. To so pokazali različni pogledi, ki sta jih o vprašanju avtonomije in notranje državne ureditve oblikovala slovenski katoliški in liberalni tabor. Šukljetovo razmišljanje je torej imelo tedaj velik politični pomen, čeprav razčlenjevanje njegovega avtonomističnega državnopravnega koncepta pokaže, da le-ta še ni bil docela domišljen. F. Šuklje je - razen v načelnem in dobro utemeljenem zagovarjanju avtonomistične ureditve - razumel slovensko avtonomijo precej ozko. V delitvi pristojnosti, ki bi jih na področju izvajanja državno- upravne oblasti imeli slovenska avtonomna enota in organi centralne jugoslovanske oblasti, je slednji prepuščal odločanje v večini bistvenih družbenih, gospodarskih in političnih vprašanj. Njegova taka naravnanost je bila posledica časa, ko v svojem avtonomističnem gledanju SLS še ni domislila najprimernejše državnopravne oblike, ki naj bi omogočila avtonomijo posameznih jugoslovanskih upravnih enot. Dejansko je pri­ stajala na koncept decentralizirane unitarne države, koncept, kakršnega je julija 1918 v Ljubljanskem zvonu zagovarjal že A. Loboda. O začetni stopnji oblikovanja avtonomističnega programa SLS priča tudi svojevrst­ na Šukljetova zamisel, kakšen naj bi bil ozemeljski obseg posameznih avtonomnih upravnih enot v jugoslovanski državi. Tako je npr. iz hrvaškega upravnega ozemlja izvzel Dalmacijo in Istro. Prvo je prištel k bosansko-hercegovski, drugo pa k slovenski avtonomni enoti. Tudi upravna struktura slovenske avtonomne enote, ki jo je predlagal F. Šuklje, ni bila povsem smotrna in tudi ne v skladu s slovenskimi zgodovinskimi narodno-političnimi težnjami. Tako je po eni strani z načrtovano delitvijo Slovenije na tri upravna okrožja (Kranjsko, Štajersko in Primorsko) F. Šuklje zagovarjal dotedanjo avstrijsko upravno parcelacijo Slovenije in se odrekel ideji Zedinjene Slovenije, po drugi pa se je zavzel za oblikovanje precej zamotanega in tudi nejasnega slovenskega upravnega organizma. F. Šuklje je namreč osnovni način, na katerem naj bi temeljila avtonomna državno-upravna oblast v Sloveniji, 54 mehansko prenašal iz višje upravne stopnje na nižjo in tako tripliciral slovenski upravni sistem. Na ravni Slovenije naj bi bil nosilec najvišje upravne funkcije deželni poglavar, najvišje avtonomno zakonodajno ter naj višje avtonomno državno-upravno telo pa bi bila deželni zbor oziroma deželna vlada. Na ravni posameznega okrožja bi bil nosilec najvišje upravne funkcije okrožni glavar, najvišje upravno telo pa bi bila okrožna vlada. V posameznih okrajih, ki bi sestavljali okrožja, pa bi bil nosilec najvišje upravne funkcije okrajni glavar, ustrezno upravno telo pa bi pred­ stavljal okrajni svet. F. Šuklje sicer ni načrtoval, da bi imeli vsi organi avtonomne slovenske uprave povsem enake pristojnosti in posamezni upravni funkcionarji nasproti njim enak položaj. Zakonodajno oblast naj bi namreč imel le deželni zbor, medtem ko bi na nižjih upravnih stopnjah obstajala le še normativna kompetenca, ki bi jo imele posamezne okrožne vlade; deželni poglavar bi bil odgovoren deželni vladi, okrožne vlade pa bi bile podrejene okrožnim glavarjem, ki bi hkrati odločali tudi o njihovi normativni dejavnosti. Upravno drobitev in nepreglednost, ki ju je zago­ varjal, je poleg pomnoževanja osnovnega upravnega modela avtonomne slovenske uprave še stopnjeval, ker ni opredelil razmerja med posamezni­ mi upravnimi funkcionarji in državno-upravnimi telesi, ki naj bi delovala na vseh treh predvidenih upravnih ravneh - deželni (slovenski), okrožni in okrajni. Njegov upravni načrt, v katerem si je prizadeval uveljaviti načelo avtonomnosti (samouprave) pri izvajanju državno-upravne oblasti v Sloveniji,1'1 je ostal nedorečen še v nekaterih drugih važnih vprašanjih: kdo naj bi imenoval deželnega poglavarja in kakšen konkreten upravno- politični položaj naj bi le-ta imel nasproti osrednji državni oblasti, na kakšen način bi bili na svoj položaj izbrani okrožni in okrajni glavarji in v čigavi pristojnosti naj bi bila ta odločitev, kakšen naj bi bil upravni položaj in pristojnosti posameznih občin. Toda kljub vsem tem pomanjkljivostim je predstavljal njegov avtonomistični državnopravni načrt znaten napredek v tedanji jugoslovanski politični usmeritvi na Slovenskem. Omejeval in problematiziral je namreč možnost, da bi se v slovenskem političnem prostoru v zvezi z jugoslovanskim zedinjenjem uveljavilo samo eno gledanje - tako, ki bi vodilo k enoumnemu in samo­ dejnemu pristajanju na strogo centralistični ustroj bodoče jugoslovanske skupnosti. Tega ni izničilo niti Šukljetovo povsem nedvoumno zagovar­ janje jugoslovanskega nacionalnega integralizma, saj slovenske avtonomije vsebinsko ni povezoval z vprašanjem nacionalne emancipaci­ je slovenskega naroda. Njegova pozornost je bila namenjena predvsem 55 obliki državne ureditve in v to pomembno vprašanje se je tudi precej poglobil. Drugega ključnega vprašanja, ki prav tako odločujoče označuje značaj vsake države, to je vprašanja oblike vladavine, ni obravnaval. Ker očitno ni razmišljal o združitvi habsburških Jugoslovanov s Kraljevino Srbijo in Kraljevino Črno goro, pa lahko sklepamo, da so Šuklje in tudi Slovenska ljudska stranka “v tistem trenutku za državo Jugoslovanov iz monarhije predvidevali republikansko ureditev”.122 Kot smo že dejali, je Šukljetovo razmišljanje o notranji ureditvi bodoče jugoslovanske države imelo v slovenski politični javnosti pre­ cejšen odziv. Pri tem so izstopali zlasti slovenski liberalci, ki so v zelo ostrem in polemičnem tonu nastopili zoper njegove državnopravne in upravne zamisli. Šukljetov državnopravni in upravni načrt je zbudil “odpor vseh struj, združenih v Jugoslovanski demokratski stranki”.123 Najglasnejši so bili predstavniki staroliberalnega krila v JDS, ki so ob tej priložnosti tudi vsebinsko osmislili in programsko konkretizirali svojo jugoslovansko integralistično usmeritev, čemur pred tem niso namenjali posebne pozornosti. Kot smo že omenili, so znotraj liberalnega tabora zaostajali za vodilnim jedrom t. i. mladinov, ki so od leta 1904 jasno poudarjali načelo jugoslovanske nacionalne enotnosti, nekaj let zatem pa že zagovarjali združitev s Kraljevino Srbijo. Mladini so na ustanovnem zboru JDS najvidneje in s posebnim poudarkom opozarjali, da predstav­ lja le jugoslovansko integralistično nacionalno stališče edino veljavno narodno-programsko načelo novoustanovljene, združene liberalne stranke. Razlika med mladini in starini, ki se je kazala v intenzivnosti prizadevanja za celostno politično-programsko uveljavljanje jugoslo­ vanskega integralizma, se je zabrisala, ko so slednji v svojem polemičnem nastopu oktobra 1918 odločno nastopili zoper Šukljetov avtonomistični državnopravni program. Vodilni predstavniki staroliberalnega krila v JDS, med katerimi so bili najvidnejši slovenski liberalni prvaki, so svojo polemiko s F. Šukljetom pričeli, še predno so bila objavljena vsa nadaljevanja njegovega članka V zaželjeni deželi. Prvi seje oglasil znani liberalni politik, nekdanji dolgo­ letni liberalni ljubljanski župan, državno- in deželnozborski poslanec ter ravnatelj ljubljanske filiale praške banke Slavija, Ivan Hribar. 15. oktobra 1918 je v Slovencu objavil članek z naslovom Uprava Jugoslavije. Ta članek je I. Hribar napisal potem, koje Slovenec že objavil tisti del Šuklj- etovega razmišljanja V zaželjeni deželi, v katerem je F. Šuklje predlagal, naj bi bila Jugoslavija zgrajena na avtonomistični državnopravni način, in 56 ko je javnosti že predstavil svoje poglede na upravno ureditev Slovenije.124 Zanimivo je, daje bil I. Hribar edini udeleženec te časovno sicer kratke polemike, ki načelno ni odklanjal Šukljetovih avto­ nomističnih državnopravnih zamisli, čeprav je v svojem prispevku Uprava Jugoslavije opozoril, da mu nekatera stališča, “katera avtor člankov postavlja, silijo (...) že danes pero v roke, ker ne bi rad, da bi jih osvojilo širje naše občinstvo”.125 Prvi očitek, ki gaje I. Hribar namenil F. Šukljetu, je veljal njegovemu načrtu o upravni delitvi Slovenije. I. Hribar je poudaril, da Šukljetu pred očmi “mrgole zgodovinske meje kronovin, o katerih so avstrijski državniki o primernih in neprimernih prilikah poudarjali, da so nedotakljive. Zlasti nasproti nam, kadar smo zahtevali zedinjeno Slovenijo”. Po Hribarjevem mnenju, ki se je sicer strinjal s predlogom, naj bi bila Slovenija v upravnem pogledu razdeljena na posamezna okrožja - a ne le na troje, marveč na večje število - bodočih okrožij, ne bi smeli “a tout prix (po vsej sili - op. J. P.) utesnjevati v dosedanje deželne meje, temveč prilagodovati le praktičnim zahtevam in potrebam”. Zanj je bilo predvsem pomembno, da bi v bodoči jugoslo­ vanski državi izginilo vse, “kar bi nas utegnilo spominjati na bivšo delitev po deželah” in v tem smislu je izrecno opozarjal, da “del svobodne, samosvoje in neodvisne jugoslovanske države bode zedinjena Slovenija v takej popolnosti, v kakršni si je pred nekaj leti najsmelejši med nami še predstavljati ni upal. Med nami ne bode več Kranjcev, Štajercev, Korošcev, Goričanov, Tržačanov, Istranov”, je pisal, in, kot pravi M. Zečevič, “v duhu liberalne ideologije unitarizma in centralizma s sloven­ skim primerom poudarjal”126 - “vsi bodemo samo Slovenci". Drugače pa je podpiral Šukljetovo zamisel, da bi uprava v Sloveniji temeljila na načelu avtonomnosti - da bi torej izhajala iz avtonomije ljudstva in bila “v rokah naroda samega, urejena iz naroda za narod”.127 Drugi pomemben in zelo stvaren Hribarjev očitek pa je zadeval Šuklje­ tovo mnenje, v kakšnem ozemeljskem obsegu naj bi bile oblikovane posamezne avtonomne jugoslovanske upravne enote. I. Hribarje namreč nasprotoval Šukljetovi zamisli, po kateri bi Sloveniji pripadala še Istra, medtem ko naj bi bila hrvaška avtonomna upravna enota omejena le na ožjo Hrvaško, od katere bi bila v prid bosansko-hercegovski enoti odrezana tudi Dalmacija. Hribar je utemeljeno opominjal, da je “jako nevarno, hoteti napravljati upravna ozemlja brez soglasja naroda” in hkrati upravičeno spraševal, “če že mi hočemo združeno Slovenijo, ali naj se Hrvatje zadovolje z nečem manjšim?” Poudarjal je, da imajo tudi 57 Hrvati “pravico do upravnega ozemlja, katero naj obsega vse hrvatsko ozemlje” - “in to določiti, bodi prepuščeno njim samim po dogovoru s srbskim delom našega naroda”. Posebej se je ustavil še pri Šukljetovem predlogu, naj Dalmacija ne bi bila sestavni del hrvaške avtonomne upravne enote in opozoril, da ne ve, kakšni občutki so navdajali Hrvate, ko so prebrali ta predlog. Menil je, da je “faktična združitev Dalmacije s Hrvatsko, kateri ta dežela itak de jure pripada, ena najdoslednejših zahtev vsakega zavednega Hrvata!”128 Na koncu svojega članka je I. Hribar v zvezi s Šukljetovo ozemeljsko razdelitvijo na posamezne avtonomne upravne enote v jugoslovanski državi spregovoril še o Šukljetovi težnji, da se priključi “tudi istrske Hrvate slovenski upravni skupini”. Tako zamisel je odločno odklonil in opomnil, da “za tako uredbo ne govore ne legopisni in ne kakšni drugi razlogi”, razen če F. Šuklje “namerava na ta način Sloveniji zagotoviti nekaj obsežnejše morsko obrežje”. Zanj tak koncept ni bil relevanten, saj, kot je zapisal, kadar “govori etnografija svojo veljavno besedo, morajo se umakniti vsi drugi razlogi. Tedaj morata obmolkniti tudi ortografija in hidrografija”. O upravno-ozemeljski pripadnosti Istre je I. Hribar menil: “Ker torej po narodnosti spada del Istranov k Hrvatom, bode tudi ozem­ lje, na katerem stanujejo, moralo priti k hrvatski upravni skupini”. Zapisal je tudi pomenljivo in važno svarilo: “Etnografsko načelo je, katero nas vodi k boljši bodočnosti, ne izpodkopavajmo mu torej sami veljave!”129 Hribarjev trezni, umirjeni in preudarjeni odgovor na Šukljetovo razmišljanje V zaželjeni deželi seje precej razlikoval od stališč, ki sta jih do Šukljetovega članka oblikovala ostala dva staroliberalna prvaka, ki sta sodelovala v razpravljanju o notranji ureditvi v bodoči jugoslovanski državi. Ta dva pomembna liberalna politika, načelnik Jugoslovanske demokratske stranke in ljubljanski mestni župan I. Tavčar ter ljubljanski podžupan, deželnozborski poslanec in najtesnejši Tavčarjev sodelavec K. Triller, sta bila tista predstavnika t. i. starinov, ki sta oktobra 1918 odločno, konkretno in vsestransko zagovarjala jugoslovanski integrali­ stični nacionalni program, seveda pa tudi jugoslovanski centralistični državni ustroj. S tem sta dokazala, da starini in mladini enotno in v pol­ nem programskem pomenu podpirajo jugoslovansko integralistično usmeritev. Med staroliberalci sta bila glavna nosilca te usmeritve, čeprav je tudi I. Hribar sodil, da Slovenci, Hrvati in Srbi tvorijo zgolj dele enega (jugoslovanskega) naroda.130 Toda zaradi stališč, ki sta jih zagovarjala v svojih prispevkih, sta bila po našem mnenju prav I. Tavčar in K. Triller 58 glavna liberalna polemika zoper Šukljetov državnopravni načrt, ne pa I. Hribar, ki naj bi bil po oceni M. Zečevica “glavni polemik v imenu vseh liberalcev’’.131 Težišče liberalne polemike zoper Šukljetov članek V zaželjeni deželi sta namreč predstavljala prav njuna prispevka. I. Tavčar in K. Triller sta kategorično odklonila osnovno Šukljetovo misel, naj se jugoslovanska skupnost uredi na avtonomistični državnopravni način. Pri tem je Hribarjevo mnenje, kot točno piše M. Zečevič, da je Šukljetov državni načrt “anahronistični ostanek avstrijske dediščine in duha”,132 imelo drugoten značaj. 1. Tavčar in K. Triller sta vsak v svojem članku, ki sta jima skladno s svojimi pogledi dala tudi ustrezna naslova - In necessariis unitasi ter Ponesrečen načrt, že v začetku zelo neposredno in odločno zavrnila Šuklj­ etovo avtonomistično idejo. Tako je I. Tavčar v članku In necessariis uni­ tasi zapisal, da si ne more predstavljati jugoslovanske države, v kateri bi “nastala posebna slovenska, posebna hrvatska in posebna srbska skupina (to je avtonomna upravna enota - op. J. P.)”. Prav tako je bilo zanj nespre­ jemljivo, da bi Jugoslavija “obsegala zedinjeno Slovenijo, samo zase in ločeno od zedinjene Hrvatske ali zedinjene Srbije”. To bi po njem pome­ nilo, da se "ustanovitev in ureditev jugoslovanske države izroči trem krojačem, katerih vsak bo skušal izstriči iz državice (...) svojo krpo". I. Tavčar je tako možnost odklanjal in izrecno poudarjal, da mora biti “bodoča naša država (...) izklesana iz enega samega kamna”, njena usta­ va pa “mora biti v skladu z enotnim tem državnim značajem”. Tavčarje­ vo stališče je bilo torej docela jasno. Pričakoval in zahteval je strogo cen­ tralistično in unitarno državo, v kateri se bo državna uprava morala “pov­ sod urediti po enotnih principih, ki bodo odgovarjali ujedinjeni enotni državi", zato se bo tudi “sprejela (...) enotna ustava in sprejela se bo enot­ na uprava, ki bode dajala popolno poroštvo za to, da bode novoustanov­ ljena država nekaj krepkega, stalnega in trdnega”. I. Tavčar je tudi upal, da bodoče jugoslovansko legislativno zastopstvo (parlament) “ne bo ust­ varjalo kronovinskih mej, ne povzročalo globokih razpok v komaj postavljeni stavbi, kratko: da nam bo ustvarilo enotno državo, ki nikakor ne bo podobna telesu, na katerem se posamezni udje med sabo puntajo”.133 Poleg doslednega ter dokončnega unitarističnega in centralističnega državnopravnega stališča pa je I. Tavčar nepopustljivo zagovarjal tudi jugoslovanski integralistični nacionalni koncept. Odločno je namreč zahteval, da se mora jugoslovanska država “takoj spočetka postaviti na temelj, da prebiva v njej en sam narod". Čeprav je bil slovenski 59 književnik, je poudarjal, da tudi slovenski jezik ni nič drugega kot “samo narečje enega in istega naroda” - s pripombo, da je to narečje sicer “postalo odličen kulturen faktor in se bo tudi v Jugoslaviji uveljavljalo”. Toda za slednje se I. Tavčar ni bil pripravljen boriti. Menil je, da če se bo nova država v ustavi in upravi oprla “na princip enotnosti in če bi vsled tega vpliv vseh naših narečij ne bil popolnoma enak, bomo kaj takega že prenesli, če smo v resnici pravi Jugoslovani”.134 Tako priklonitev jugoslovanskemu nacionalnemu integralizmu in državnemu centralizmu je v svojem članku Ponesrečen načrt docela pod­ piral tudi K. Triller. Po njegovem mnenju je bil Šukljetov načrt povsem nesprejemljiv, “ker preočitno greši zoper vodilni načeli Jugoslavije, to je zoper jedinstvenost našega troimenega naroda in zoper demokratski značaj bodoče države”. K. Triller je sprejemal le centralistično zgrajeno jugoslovansko skupnost in je v podporo temu navajal, da sta “Breton in Gaskonjec v demokratični Franciji, Lombard in Siciljanec v Italiji (...) deležna brez ugovora in odpora, brez škode iste ,upravne sisteme’, uprav (čeprav - op. J. P), da sta si v vsakem pogledu veliko bolj tuja nego Srb iz Srema ali ercegovski moslim in naš bohinjski kmet”. Zato je odločno ugovarjal Šukljetovi zamisli, naj bi se bodoča jugoslovanska država delila na tri upravne enote, na Slovenijo, Hrvatsko ter Bosno in Hercegovino skupaj z Dalmacijo. Zanj je bilo nesprejemljivo celo Šukljetovo zavze­ manje, da bi bilo osnovno šolstvo urejeno po avtonomnem načelu, pa tudi, da bi vsaka izmed avtonomnih upravnih enot imela svoje avtonom­ no vrhovno upravno sodišče. O vsem tem je K. Triller menil, da pred­ stavlja “implicite ohranitev onega zloglasnega avstrijskega partikulariz­ ma in provincializma, ki je bil vendar živa negacija vsake narodne jedin­ stvenosti”. Poudaril je, da si tako kot F. Šuklje “narodnega in kulturnega ujedinjenja našega troimenskega naroda res ne smemo predstavljati”. Po njegovem mnenju je F. Šuklje v svojem razmišljanju storil tri temeljne napake: prvo, “v kolikor greši zoper načelo narodne jedinstvenosti”, drugo, ker greši zoper eno izmed vodilnih idej “svobodne Jugoslavije, zoper jedinstvenost”, tretjo pa, ker v svojem načrtu uprave znotraj Slovenije s kombinacijo tedanjega avstrijskega birokratskega sistema in resničnega demokratizma "skuša rešiti prvemu, kar se pač rešiti da”. K. Triller pa ni ostal le pri kritičnih pripombah, ki so zadevale Šukljetov državnopravni koncept, pač pa je nastopil celo proti I. Hribarju. Posredno mu je očital, daje v svojem članku Uprava Jugoslavije odstopil od vodil­ nih načel, ki so bila na ustanovnem zboru JDS sprejeta o ustavi in upravi 60 Jugoslavije. Slednje je izrekel tako, da je opozoril “zlasti tudi gospoda člankarja v ,Slovencu’ z dne 15. oktobra (I. Hribarja - op. J. P.),... (da) je na načela, sprejeta v JDS., vezan”.115 V polemiki proti F. Šukljetu je glasilo Jugoslovanske demokratske stranke Slovenski narod poleg člankov I. Tavčarja in K. Trillerja objavilo tudi prispevek dr. Viktorja Sušnika, ki je zastopal enake poglede, kakršne sta imela omenjena prvaka JDS. Taje v razpravljanje vnesel tudi do takrat še neizrečeno stališče, ki pa je zelo povedno razkrilo, kako sije liberalni del slovenske politike predstavljal oblikovanje in značaj jugoslovanske države. V. Sušnik je namreč zelo naravnost povedal, da bi “Jugoslavija brez najodličnejšega, politično najzrelejšega in po poteku vojnih dogod­ kov v bodoče tudi najvplivnejšega jugoslovanskega naroda, z eno besedo: Jugoslavija brez Srbov bila (...) političen nestvor, podoben pohabljenim spakam berolinskega (berlinskega - op. J. P.) kongresa.” Po V. Sušniku sta torej “pravičnost in naša narodna čast” zahtevali, “da zavzemaj srbski narod v bodoči Jugoslaviji svoji politični in kulturni veljavi in neizmer­ nim za idejo ujedinjenja Jugoslovanov doprinešenim žrtvam odgovarjajoče odlično mesto". Poleg tega se je zavzel tudi za sporazum z Bolgari, “da stopijo tudi ti, če bi se njih spojitev v skupno državno telo ne izkazala za umestno, z Jugoslavijo v kar najtesnejšo zvezo”.‘1ft Ostala vprašanja, ki jim je v svojem članku V. Sušnik namenil besedo, pa so zadevala notranjo ureditev v bodoči jugoslovanski državi pa tudi vprašanje jugoslovanskega nacionalnega unitarizma. V zvezi s prvim vprašanjem se je V. Sušnik nedvoumno postavil na stran državnega cen­ tralizma, za “kolikor mogoče dovršeno centralizacijo celotne državne uprave v bodoči Jugoslaviji”. Zavzemal se je, da bi bila “zveza troimenskega naroda SHS (...) kar najtesnejša in trajna” in naj se zato “našemu bodočemu jugoslovanskemu parlamentu odkaži (...) kar najširši delokrog". Zaradi “skupnih stikov med tremi sestavnimi deli našega jugoslovanskega naroda”, bi bilo po njegovem mnenju potrebno “pretežni del javnih interesov urediti po vesoljni Jugoslaviji po enakih načelih in da bo torej naš osrednji parlament dejanski tisti faktor, ki bo redoma odločeval o naših javnih zadevah”. To bi pomenilo skupno in enotno zunanjo politiko in obrambo države ter enotno urejeno trgovsko, prometno in finančno politiko. Nasprotno “g. pl. Šukljeju” bi po vsej državi enotno izvajali tudi upravno in sodno oblast pa tudi ureditve šolst­ va ne bi dovolili “prepustiti zgolj posameznim narodnim skupinam”. V. Sušnik je torej menil, da “čim enotnejši je državni ustroj, tem lažje in 61 hitreje bomo mogli doseči svoje skupne cilje”. Jugoslavija zato za Slo­ vence pomeni predvsem “konec vseh konfesijonelnih in plemenskih predsodkov napram našim bratom Srbom in Hrvatom”.1’7 Na koncu svojega članka pa se je V. Sušnik dotaknil še vprašanja jugoslovanskega nacionalnega unitarizma ali kot je zapisal - "narodnost­ nega vprašanja”. Bil je med redkimi razpravljalci, ki je posebej pouda­ ril, "da mora biti v Jugoslaviji vsakemu delu troimenega naroda, dokler se še ločimo po narečjih, zajamčen neomejen narodni in kulturni razvoj". Vendar pa to ni pomenilo, da bi zaradi tega odstopal od ideje jugoslo­ vanske nacionalne enotnosti. Prepričan je bil, da je prav jugoslovanska državna skupnost "poklicana, poglobiti naše stike z onimi, ki so po jeziku in krvi isti, in pripravljati pot danes nam še neznani višji kulturni jednot- nosti”. Zato je z gotovostjo pričakoval, da bo "tesno medsebojno občevanje in spoznavanje za vse, danes še diferencirane skupine v Jugoslaviji obrodilo bogate sadove ter izredno poživilo in poplemenitilo naša kulturna stremljenja". Ker je torej verjel, da je jugoslovansko na­ rodno in kulturno zlitje ne le mogoče, temveč tudi potrebno in nujno, je ocenjeval, da lahko "nadaljni razvoj mirnim srcem puščamo bodočnosti”.138 Polemika, s katero so oktobra 1918 nastopili liberalci in liberalni tisk proti F. Šukljetu, je pokazala, da sodelovanje obeh najmočnejših sloven­ skih političnih strank, katoliške SLS in liberalne JDS v njunih skupnih prizadevanjih (zlasti znotraj Narodnega sveta), da bi se Slovenci otresli nemškega političnega oklepa in svobodno zaživeli v novi, jugoslovanski državi, “ni pripeljalo tudi do uglasitve najpoglavitnejših vprašanj iz nju­ nih političnih programov”.13'7 Ključno vprašanje, v katerem sta se stranki razhajali, je bilo vsekakor vprašanje oblike državne ureditve v bodoči Jugoslaviji. Šlo je za vprašanje, ali naj se slovenska politika opredeli za avtonomistični ali za centralistični državnopravni koncept. Čeprav sta v tistem času obe stranki, še posebej pa JDS, podpirali načelo jugoslo­ vanske nacionalne enotnosti, je vendar avtonomistični načrt SLS dopuščal večje možnosti za samostojnejši in trdnejši položaj slovenske narodne skupnosti v jugoslovanski državi. Strogo centralistično stališče JDS, ki je dosledno poudarjalo nacionalni integralizem, pa je onemogočalo vsakršno možnost za "svoboden narodni razvoj ne samo slovenskega, temveč tudi drugih jugoslovanskih narodov”.140 Na pragu velikega cilja tedanje slovenske politike - jugoslovanske države - so torej nasprotja med katoliškim in liberalnim taborom, kot pravi M. Zečevic, 62 temeljila “v njihovi bistveni idejni in politični opredelitvi: SLS je bila za nacionalno samostojnost in neodvisnost, za avtonomistično, federa­ listično in republikansko jugoslovansko državo v Avstriji ali zunaj nje, medtem ko je bila Jugoslovanska demokratska stranka za enak državni okvir, vendar pa za nacionalno unitaristično, centralistično in monarhistično državo”.141 Taka politična usmeritev JDS je pokazala “osnovne težnje, značilnosti in vir ideologije liberalizma”.142 Poglavitna cilja te ideologije sta bila na eni strani politična oblast, na drugi pa trajno načelo liberalne ekonomsko-politične misli - zagotoviti “združevanje ekonomskega prostora in pridobivanje dobička za ceno odstranitve vseh ovir, ki bi jih lahko pomenili odpor v narodnostnih sredinah ali na deželni ravni ter obstoječe narodne tradicije”.14' Slovenski liberalizem od take usmeritve ni nikoli več odstopil, pa tudi katoliški tabor in SLS nista pris­ tajala na centralizem, zlasti ne po oblikovanju avtonomističnega ustavne­ ga načrta SLS februarja 1921, koje SLS začela dajati avtonomistični na- rodno-politični usmeritvi poseben poudarek. Ob volitvah v narodno skupščino leta 1923 je svoje avtonomistične zamisli vsebinsko že poveza­ la z zahtevo po slovenski nacionalni samoodločbi v Kraljevini SHS.144 Začetek procesa, v katerem je SLS izoblikovala svoj znani avtonomistični nacionalni program, je nedvomno predstavljal prav državnopravni načrt, ki ga je F. Šuklje predstavil oktobra 1918 in katerega je - ko se je v polemiki ponovno oglasil - poudarjeno zagovarjal kot edini možni odgovor na načelno vprašanje, “ali je bodočo Jugoslavijo urediti v cen­ tralističnem ali v avtonomističnem smislu?’’ To vprašanje je F. Šuklje v odgovoru Svojim gg. kritikom! pravilno označil kot “jedro in bistvo ce­ lega prepira”. V tem prepiru pa se je po lastnih besedah še enkrat opredelil “kot prepričan avtonomist, kot verni pristaš ljudske samouprave in načelni protivnik svobodi nevarnega centralizma”.'45 Tako resno Šukljetovo opozorilo je bilo v tistem času zelo upravičeno. Neposredno pred razpadom habsburške monarhije so bile namreč cen­ tralistične težnje - F. Erjavec jih imenuje “jugoslovanske ,ujedinjaške’ težnje”146 - tako močne in splošne, daje celo “dr. Izidor Cankar kot glavni urednik ,Slovenca’ odklonil objavo par člankov, ki so skušali opozarjati na velik pomen in uspešnost angleških lokalnih samouprav”.147 V okviru takratnega razpravljanja o notranji ureditvi v bodoči jugoslovanski državi pa je Iz. Cankar namesto tega objavil članek, katerega avtor, upravni uradnik dr. Planinski, je sledil tedanjemu, v slovenski politični javnosti precej poudarjanemu centralističnemu in unitarističnemu gledanju na 63 oblikovanje jugoslovanske države. Članek dr. Planinskega Ustava in uprava v jugoslovanski državi zelo nazorno razkriva takratne centra­ listične težnje, zato je umestno, da opozorimo na nekaj njegovih najizra­ zitejših zahtev. Izhodišče razmišljanja dr. Planinskega o ustavnem in upravnem značaju bodoče jugoslovanske skupnosti je bila misel, da mo­ rata zakonodaja in uprava v jugoslovanski državi temeljiti na dveh vodil­ nih načelih. Prvič, “da smo narod Slovencev, Srbov in Hrvatov po svojih gospodarskih in splošno-kulturnih razmerah en narod, ki ga spaja enaka zgodovina trpljenja in počasnega vstajenja”, in drugič, da “kar še obstoji med nami jezikovnih in kulturnih razlik, naj jih s pametnim, smotrnim delom, toda brez nasilja - izvzemši versko razliko - v doglednem času eliminiramo”. Na osnovi takega načelnega izhodišča je dr. Planinski ter­ jal, da se v Jugoslaviji organizirajo “enotne in enake javne institucije za celo jugoslovansko ozemlje”. Po njegovi zamisli naj bi imel zakonodajno oblast le skupni jugoslovanski parlament, medtem ko “bi se osrednji vladi poverila naloga, da uvažuje v izvršilnih naredbah in po zaslišanju županij­ ske oblasti posebne, v posameznih delih skupnega ozemlja vladajoče gospodarske in kulturne razmere”. Dr. Planinski se je torej zavzemal za tipično unitarno državo, katere ozemlje bi bilo v državnopravnem pogle­ du enotno in bi se v upravnem pogledu delilo na povsem “iste upravne oblasti z enakim delokrogom in enakim slovanskim nazivanjem, ki naj ne spominja na nekdanja nemška imena”. Posamezne upravne zadeve naj bi za celo državo vodilo centralno jugoslovansko ministrstvo. Predlagal je, da bi se celotno državno ozemlje upravno delilo le še na županije, te pa na okraje, ki bi jim načelovali okrajni načelniki. Posamezna županija bi združevala “po zemljepisni legi in gospodarskih odnošajih sorodno si ozemlje 200-300 tisoč ljudi”. Pri oblikovanju posameznih županij ne bi gledali “niti na jezikovne razlike (posamezne slovenske, hrvatske ali srb­ ske otoke), še manj pa seveda na dosedanje kronovinske meje”. Župani­ jam naj bi načeloval veliki župan, ob njem pa naj bi delovala še županij­ ska vlada, ki “naj v glavnem le skrbi za izvrševanje postav in naredb, lastno naredbeno pravico pa imej samo v toliko, v kolikor niso tangirane skupne, vsem delom enake državne naprave”.148 Kljub jasno izraženemu unitarističnemu in centralističnemu stališču pa je dr. Planinski vprašanje jezika obravnaval nekoliko bolj blago. Menil je, da bi moral državni zakonik in naredbenik ministrstev izhajati, “dok­ ler ne postane naše zedinjenje popolno, v slovenskem in srbsko- hrvatskem jeziku”. Poleg tega bi morale oblasti na slovenskem ozemlju v 64 prehodni dobi uradovati slovensko, drugod pa hrvaško-srbsko. To naj bi veljalo tudi nasproti osrednji državni vladi. Sodil je tudi, da “ni ovirati od kraja posebne književnosti in znanosti posameznih narodnih vej skupne majke Jugoslavije”. Prepričan je namreč bil, da bodo skupne institucije, skupno delo, neovirano medsebojno občevanje in spoznavanje ustvarili “v desetletjih med nami brati, uživajočimi sadove zlate svobode, oproščenimi stoletnih okovov tujstva, takorekoč neopaženo nerazdružno vez naravne enotnosti, ki bo kljubovala zlahka vsem viharjem”.149 Članek dr. Planinskega je bil zadnji prispevek, ki je bil o vprašanju notranje ureditve bodoče jugoslovanske države objavljen v slovenskem časopisju oktobra 1918. Ta razprava, ki je neposredno pred razpadom Avstro-Ogrske monarhije predstavila prve celoviteje oblikovane narodno- programske načrte o nadaljnjih pogojih in vsebini narodnega, kulturnega, gospodarskega in političnega življenja Slovencev, je pokazala, da je v tedanji slovenski narodno-politični misli in v slovenski politiki o vprašanju oblike državne ureditve prevladovala unitaristično-centrali- stična usmeritev. To usmeritev, kije v bodoči jugoslovanski skupnosti ter­ jala edinole unitaren in centralistični državnopravni ustroj, je hkrati z načelom jugoslovanske nacionalne enotnosti najmočneje zagovarjal slovenski liberalni tabor. Tako so še pred 29. oktobrom 1918, ko so se slovenske dežele odcepile od habsburške monarhije, slovenski liberalci že povsem določno opredelili svoje poglede na nacionalni in državno­ pravni značaj bodoče jugoslovanske skupnosti. Te poglede sta kasneje slovenski liberalni tabor in njegova politična predstavnica JDS v svoji narodno-politični misli in z neposrednimi političnimi odločitvami dosled­ no uveljavljala v procesu jugoslovanskega zedinjenja novembra 1918. To je bil čas Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Države SHS), prek katere so se 1. decembra 1918 habsburški Jugoslovani združili s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS. OPOMBE K PRVEMU POGLAVJU ' Podrobneje glej o deklaracijskem gibanju, vzrokih, ki so ga vzpodbudili, njegovem značaju, razvoj­ nih stopnjah in o njegovem časovnem okviru v Janko Pleterski: Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih tleh med vojno 1914-1918. Ljubljana 1971. 145, 170, 173-184, 225-241 (odslej Pleterski, Prva odločitev), isti: Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju. Maribor 1981, 227, 263-264 (odslej Pleterski, Študije), Momčilo Zečevič: Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917-1921. Od majniške deklaracije do vidovdanske 65 n ustave. Maribor 1977, 79. 91. 98-99. 105-107, 109-111 (odslej Zečevič, Slovenska ljud. stranka), Lojze Ude: Slovenci in jugoslovanska skupnost. Maribor 1972, 86-115, 154 (odslej Ude). Erjavec, Zgodovina kat. gibanja, 228-231. isti, Slovenci. 60-63. Gestrin-Melik. 332-333, Janko Prunk: Slovenski narodni vzpon. Narodna politika 1768-1992. Ljubljana 1992. 182-200 (odslej Prunk. Slovenski nar. vzpon). Glej tudi Vlasta Stavbar: Izjave v podporo Majniške deklaracije. - Zgodovinski časopis. XLV1. 1992. 3. 4. 357-381. 497-507, XLV11. 1993. I. 99-106. 2 Erjavec, Slovenci. 62. 2 Pleterski, Prva odločitev, 178. 4 Prav tam. 177-178. Janko Pleterski v tej zvezi opozarja, da je bila JSDS "prva in do leta 1909 edina vseslovenska stranka in je s tem dejansko izražala svoje načelno nasprotovanje sistemu kronovin. ki so delile slovenski narod”. (Pleterski, Študije, 59). Pripomniti velja le. da JSDS zaradi svoje slabe kadrovske moči kljub svojemu vseslovenskemu značaju ni uspela delovati na vsem slovenskem narodnostnem ozemlju. Tako je bilo "socialistično delavstvo na Koroškem v celoti organizirano v okviru nemške stranke, na Štajerskem pa je bilo področje okrog Celja (Trbovlje in Hrastnik) v jugoslovanski, področje okrog Maribora pa v nemški stranki". (Gestrin-Melik. 291). " O tem glej podrobneje Zečevič, Na zgod. prelomnici. 23-24. Erjavec, Zgodovina kat. gibanja, 242-243. 7 Slovenski narod. 1.7.1918. ’ Zečevič. Na zgod. prelomnici. 53. O zedinjenju kranjske in štajerske pokrajinske liberalne stranke in drugih liberalnih političnih organizacij, ki so delovale v posameznih deželnih središčih - v Celju, Gorici in Trstu - v J DS konec junija 1918 glej podrobneje str. 28, 53, 57 in op. 39 na tej strani in isti. Slovenska ljud. stranka, 112 in op. 170 na tej strani. ’ Erjavec. Zgodovina kat. gibanja, 234. '° Prav tam. " Zečevič. Slovenska ljud. stranka. 107. O tem glej tudi Ude. 107. 12 Ude. 245. 12 Prav tam. 14 Melik. Slovenski lih. tabor, 22. 12 O tem glej Ude. 25. 30. 42. 44-49. 52-59, 71-73. Prunk. Slovenski nar. vzpon. 130-131. 135-138. 157-165, 183-184, 190 in Zečevič, Na zgod. prelomnici. 4L '* Zečevič. Na zgod. prelomnici, 68. Podrobneje glej o vzrokih, ki so pred prvo svetovno vojno vpli­ vali na prodor jugoslovanske misli pri Slovencih str. 36-38. 43, Prunk. Slovenski nar. vzpon, 128-139 in Ude. 76. 17 Zečevič. Na zgod. prelomnici, 42. 's Ude, 76. O ideji slovanske vzajemnosti pri Slovencih v letih 1898-1910 glej podrobneje Irena Gantar Godina: Novoslovanska ideja in Slovenci. — Zgodovinski časopis. XL1. 1989. 4. 513-546. ista: Neoslavizem in Slovenci. Ljubljana 1994 (odslej Gantar Godina. Neoslavizem) in Vasilij Melik, Ivan Hribar in njegovi spomini. - Ivan Hribar, Moji spomini, 11. del, Ljubljana 1984, 641-643. Pripominjam, da je imela ideja o vseslovanski vzajemnosti največ odziva med liberalnimi politiki in izobraženci, pa tudi med liberalno usmerjenim dijaštvom. Najvidnejši liberalni privrženci te ideje so bili I. Hribar, F. Podgornik, Bogumil Vošnjak, Andrej Gabršček, Otokar Rvbar in G. Žerjav. 19 Ude. 76. 20 Pleterski. Študije, 381. 21 O tem glej podrobneje Ude, 30-32, 48-49, 63-71. 76-77. Gestrin-Melik, 318 in Prunk, Slovenski nar. vzpon. 136-138. 22 Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, tom V. Socialistično gibanje v Sloveniji 1869-1920. Beograd 1951. 202 (odslej ZA KPJ). 22 O tem glej Erjavec, Zgodovina kat. gibanja. 204. Lončar. 84, Ude, 55, Gestrin-Melik. 317 in Pleterski, Študije, 150. 217. ti n Ude. 46—47, 50. 52-53. 54. 65-59. 72-73. Glej ludi Prunk. Slovenski nar. vzpon. 130-133. 137-139. 156-158. O tem glej Ude, 30-31. 63-66. 77. - Pripominjam, da so poleg liberalnih politikov in publicistov podpirali novoilirski koncept kulturno-jezikovnega zlitja jugoslovanskih narodov tudi nekateri vidni filozofi in publicisti v slovenskem katoliškem taboru: dr. Aleš Ušeničnik. Josip Koruza in Josip Puntar. Med njimi je novoilirski koncept najmočneje podpiral vodilni slovenski katoliški filozof tistega časa, A. Ušeničnik. Podrobneje o tem glej Ude. 25. 49, 71. Irena Gantar Godina: T.G Masaryk in masarykovstvo na Slovenskem (1895-1914). Ljubljana 1987. 66-67 (odslej Gantar Godina. Masaryk) in Prunk. Slovenski nar. vzpon. 137, 163-166, 193. » Pleterski. Študije. 103. Glej tudi str 256. 17 Ude. 28. 46, Prunk. Slovenski nar. vzpon. 130-131. n Irena Gantar Godina: Narodno radikalno dijašrvo. (Priloge. - Resolucije II. shoda Narodno- radikalnega dijaštva v Celju 5. -8. septembra 1907). - Zgodovinski časopis. XXXVI. 1982. 3. 226. 19 Gantar Godina. Masaryk, 83. O nacionalno-politični usmeritvi narodnoradikalne mladine glej tudi ista, Neoslavizem. 99-102 in Zečevič. Na zgod. prelomnici, 59-60. *' O vstopu G. Žerjava. A. Ribnikarja in A. Kramerja v NNS glej Gantar Godina. Masaryk. 84 in op. 16 na tej strani. ■" O pisanju mladoliberalnili glasil Jutro in Dan glej podrobneje Ude. 50-51. 54-55 in Dušan Biber: Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski publicistiki med balkanskimi voj­ nami v letih 1912-1913. - /storija XX. veka. I. 1959, 318. (Odslej Biber). 72 Biber. 291. 77 Gantar Godina. Masaryk 117. 74 O tem glej Biber, 292-293 in Gantar Godina. Masaryk. 108-112. Glej tudi Ude. 56-60. 72-73. ” Biber. 314. 76 Biber, 297. op. 43. Glej tudi Lončar, 85 in Gestrin-Melik. 317-318. 77 Biber. 323. " Zečevič. Slovenska ljud. stranka. 27. K Zečevič. Na zgod. prelomnici, 53. * Gestrin-Melik. 318. 41 Janko Pleterski: Nacije. Jugoslavija, revolucija. Beograd 1985. 241-242 (odslej Pleterski. Nacije- Jugoslavija-revolucija ). 42 Domovina, 3.5.1918. 47 Domovina. 28.6.1918. - Pripominjam, da je liberalni tisk podobno kakor na Slovence gledal tudi na Hrvate in Srbe. saj jih je označeval kot brate iz "hrvatsko-srbskega dela našega naroda". (Slovenski narod, 28.6.1918). 44 Slovenski narod, 28.6.1918. 47 Slovenski narod, 1.7.1918. 46 Prav tam. 47 Slovenski narod. 2.7.1918. 48 Domovina. 3.5.1918. 49 Domovina, 5.7.1918. 50 Slovenski narod. 1.7.1918. 71 Slovenski narod, 2.7.1918. 73 Ude, 66. 77 Melik. Slovenski lib. tabor. 22. 74 Domovina. 28.6.1918. 77 Ude, 78. 76 Zečevič, Na zgod. prelomnici, 28. Melik, Slovenski lib. tabor. 22. 71 Zečevič, Na zgod. prelomnici. 28. 67 59 Prav tam. 58. "° Prav tam. 58. O tem glej tudi isti. Slovenska ljud. stranka. 132 in Melik. Slovenski lib. tabor, 22. *' Domovina. 5.7.1918. 92 Zečevic. Na zgod. prelomnici. 53-54. Prav tam, 54. w Prav tam. 4’ Pleterski. Študije. 103. Zečevic. Na zgod. prelomnici. 54. 66 Pleterski. Študije. 215. 67 Zečevic, Na zgod. prelomnici. 57, op. 39. O tem glej tudi Gestrin-Melik, 333. M Erjavec. Zgodovina kat. gibanja. 238. w Zečevic. Slovenska ljud. stranka. 112. ” Domovina. 5.7.1918. 71 Domovina. 23.8.1918, Slovenski narod, 17.10.1918. 72 Slovenski narod. 14.8., 23.8. in 27.10.1918. Domovina. 25.10.1918. 7> Slovenski narod. 3.8.1918. 74 Domovina, 25.10.1918. ” Hermann Wendel ( 1884-1936), zgodovinar, publicist in politik, je bil tedaj eden izmed najboljših evropskih poznavalcev južnoslovanskih političnih, kulturnih in etničnih razmer. V Frankfurtu na Maini, kjer je delal in živel, je osnoval tudi nemško-jugoslovansko društvo. V letih 1906-1913je pri­ padal nemški socialni demokraciji, od 1912-1918 je bil tudi član Reichstaga. Ril je tudi urednik različnih socialističnih časopisov. Kot zgodovinar in publicist je objavil vrsto del. ki so obravnavala razvoj socialne demokracije ter južnoslovansko vprašanje - med slednjimi Vprašanja jugovzhodne Evrope (1918), Križem kražem po slovanskem Jugu (1922). Iz južnoslovanskega risorgimenta ( 1923), Južnoslovanske silhuete (1924). Borba Južnih Slovanov za svobodo in enotnost (1925). Iz sveta Južnih Slovanov (1928) in druge. Po prvi svetovni vojni je s članki sodeloval tudi v znani zagrebški reviji Nova Evropa. Eno njegovih najbolj znanih del, Borba Južnih Slovanov za svobodo in neodvis­ nost (Der Kampf der Südslawen um Freiheit und Einheit), so prevedli tudi v srbski jezik. Glej Herman Vendei: Borba Jugoslavena za slobodu i jedinstvo (s nemačkog preveo Milan S. Nedič, pred­ govor za srpsko izdanje napisao Dragiša Lapčevič). Beograd, sine anno. 744 str. (cin). n Slovenski narod. 28.8.1918. 77 Anton Loboda (Anton Melik): Narod, ki nastaja. - Ljubljanski zvon. XXXV111, 1918. 7, 476. n Prav tam. 79 Prav tam. 476-477. ” Prav tam. 478. " Prav tam. 478. 479. ” Prav tam. 478. " Prav tam. 480. 774 Prav tam, 477. " Prav tam. 480. “ Prav tam, 481. 483. 97 Prav tam, 484. " Prav tam, 481-482. w Josip Jerič: Narodni svet. - Slovenci v desetletju 1918-1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospo­ darske in politične zgodovine. Uredil dr. Josip Mal. Ljubljana 1928, 155. (Odslej Jerič). Podrobneje glej o ustanovitvi Narodnega sveta str. 144-147 in Pleterski. Prva odločitev, 244-249. w Jože Šorn: Narodni svet v Ljubljani in njegov gospodarski odsek. - Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. XX111, 1983, 1-2, 57 (odslej Šorn. Narodni svet v Ljubljani). 91 Prav tam, 57-58. 92 O lem. da je Šuklje tov referat izšel s privoljenjem Narodnega sveta pa tudi na posebno željo A. Korošca, glej Zečevic, Slovenska ljud. stranka, 130, isti. Na zgod. prelomnici, 57, 176 in Fran 68 97 99 1110 101 IO! Erjavec: Avtonomistična izjava slov. kulturnih delavcev leta 1921 (Iz spominov). — Zgodovinski zbornik, Buenos Aires 1953, 7 (odslej Erjavec. Avtonomistična izjava). O tem je pisal tudi Šuklje sam, in sicer v članku Svojim gg. kritikom!, ki ga je objavil Slovenec 22. 10. 1918. Zečevic. Slovenska ljud. stranka, ! 31. Slovenec, 5.10.. 7.10.. 8.10., 15.10. in 18.10.1918. Slovenski narod. 5.10.. 7.10., 8.10., 12.10. in 17.10.1918. Naprej. 7.10., 8.10., 9.10.. 14.10. in 15.10.1918. O tej razpravi so doslej že pisali Zečevic, Slovenska ljud. stranka. 130-132, isti. Na zgod. prelom­ nici. 57-58 in Prunk, Slovenski nar. vzpon, 210-212. Nanjo opozarjata tudi D. Lončar in F. Erjavec (glej Lončar. 115 in Erjavec. Avtonomistična izjava, 7-8). Zečevic, Slovenska ljud. stranka. 131. Slovenec, 5.10.1918. Prav tam. Slovenec. 7.10.1918. Slovenec. 18.10.1918. O tem glej tudi Zečevic, Slovenska ljud. stranka. 131. isti, Na zgod. prelomnici, 57 in Šom, Narodni svet v Ljubljani. 57-58. Slovenec, 7.10.1918. Slovenec. 18. IO. 1918. Slovenec. 15.10.1918. Slovenec. 7.10.1918. Slovenec, 15.10.1918. Slovenec, 18.10.1918. Prav tam. Prav tam. Slovenec. 7.10.1918. Prav tam. Slovenec. 8.10.19 Ì8. Prav tam. Erjavec. Avtonomistična izjava. 7. Prav tam. 6. Slovenec, 18.6.1917. Erjavec, Avtonomistična izjava, 7. Naprej. 7.10.1918. Šom, Narodni svet v Ljubljani. 57. F. Šuklje je v kasnejšem poteku razprave o notranji ureditvi bodoče jugoslovanske države izjavil, da gre njegovo zamisel o upravni ureditvi Slovenije razumeti kot uvajanje samouprave. V članku. Svojim gg. kritikom! je namreč zapisal, da bi le-ti pravilno '"pogodili, ako bi me uvrstili med pristaše in zagovornike načela samouprave ”. - Slovenec, 22.10.1918. Zečevic, Slovenska ljud. stranka. 131. Zečevic, Na zgod. prelomnici. 57. V tej zvezi lahko opozorimo, da je že na seji ustavno-pravnega odseka 17. 9. 1918 v Ljubljani, ko je F. Šuklje predstavil svoj referat o vprašanju notranje uredi­ tve v bodoči jugoslovanski državi, eden izmed liberalnih prvakov, G. Žerjav, pripomnil, da lahko Šukljetov referat "služi kot .oboroževanje proticentralističnih tendenc’”. (Šom, Narodni svet v Ljubljani, 58). Glej Slovenec, 7.10. in 8.10.1918. Slovenec, 15.10.1918. Zečevic, Na zgod. prelomnici, 176. Slovenec, 15.10.1918. Prav tam. 69 129 Prav tam. 13,1 Prav tam. 131 Zečevič. Na zgod. prelomnici. 57. Prav tam. 133 Slovenski narod. 17.10.1918. 134 Prav tam. 133 Slovenski narod. 18.10.1918. 139 Slovenski narod. 19.10.1918. Prav tam. 138 Prav tam. 139 Zečevič. Slovenska Ijud. stranka. 132. 14° Zečevič. Na zgod. prelomnici. 58. 141 Prav tam. 142 Prav tam. 57. 143 Prav tam. 144 O tem glej podrobneje Jurij Perovšek: Oblikovanje programskih načrtov o nacionalni samoodločbi v slovenski politiki do ustanovitve Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (december 1922 — april 1923). - Zgodovinski časopis. XXXVIII. 1984. 1-2. Ì0-20. 26 (odslej Perovšek. Oblikovanje pro­ gramskih načrtov o samoodločbi v slov. politiki). 143 Slovenec. 22.10.1918. 149 Erjavec. Avtonomistična izjava. 8. 147 Prav tam. - E Erjavec je verjetno mislil na svoj članek Lokalna samouprava, v katerem je pred­ stavil historični in novejši razvoj ter delovanje angleške samouprave do leta 1900. Obsežen članek o tej problematiki je nato v enem nadaljevanju objavil v zadnji četrtini leta 1918 v socialistični reviji Demokracija. - Glej Fran Erjavec: Lokalna samouprava. - Demokracija, 1. 1918, 210-220, 263-272. Pripominjam, da je ob koncu prvega nadaljevanja F. Erjavec napovedal, da bo članek izhajal še naprej, vendar pa napovedanih nadaljevanj ni objavil ne leta 1918 in tudi ne v letu 1919. 'M Slovenec. 26.10.1918. 149 Prav tam. 70 NARODNO-POLITIČNA USMERITEV TER DRŽAVNOPRAVNA STALIŠČA JUGOSLOVANSKE DEMOKRATSKE STRANKE V ČASU OBSTOJA DRŽAVE SHS Z nastankom Države SHS, samostojne državne skupnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so bili do leta 1918 vpeti v avstroogrski državni okvir, je v slovenskem narodnem razvoju nastopilo kratko, vendar zelo pomem­ bno obdobje. Slovenci so se naposled vendarle uveljavili kot suveren narod, ki samostojno odloča o vseh vprašanjih, ki pogojujejo neodvisnost samosvoje nacionalne enote. Država SHS, ki je predstavljala časovni in politični okvir tega, povsem novega slovenskega zgodovinskega položaja, je obstajala od 29. oktobra 1918 (od preloma državnopravnih vezi med habsburškimi Jugoslovani in Avstro-Ogrsko monarhijo) do 1. decembra 1918, ko se je združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS. V času svo­ jega obstoja je z izjemo Prekmurja, Medjimurja, Baranje, Bačke in Banata obsegala vse jugoslovansko ozemlje nekdanje dvojne monarhije. Država SHS mednarodno sicer ni bila priznana, kljub temu pa je izpolnjevala vse pogoje, ki jih mednarodno pravo zahteva za nastanek in obstoj držav.1 Bila je torej državna skupnost jugoslovanskih narodov iz nekdanje monarhije in je leta 1918 ob Kraljevini Srbiji obstajala kot neodvisna in zgodovin­ ska država-predhodnica prve skupne jugoslovanske državno-politične formacije - Kraljevine SHS. 71 Če na kratko orišemo nove zgodovinske razmere, ki so določale položaj slovenskega naroda v Državi SHS, moramo poudariti, da so se Slovenci v času njenega obstoja izkazali “za izrazito državotvoren fak­ tor”,2 saj so si privzeli lastnost globalne družbene skupnosti, ki seje orga­ nizirala kot država. V novembru leta 1918 je slovenski narod v skupni državi habsburških Jugoslovanov dosegel lastno državnost. Utemeljevala jo je državnopravna ureditev znotraj novonastale Države SHS. ' Ta uredi­ tev, ki se je izražala na federativni in konfederativni ravni, je Slovencem zagotavljala nacionalno državnost na osnovi pristojnosti, ki so jih v Državi SHS imeli posamezni pokrajinski organi oblasti. V tej državi so Slovenci imeli svojo Narodno vlado SHS v Ljubljani (Narodna vlada), v kateri so bili razen za zunanje zadeve združeni vsi naj višji organi zako­ nodajne ter izvršne oziroma upravne oblasti, kijih ima država. Slovenska Narodna vladaje imela poleg svojega predsednika dvanajst upravnih od­ delkov (poverjeništev): poverjeništvo za notranje zadeve, za prehrano, za uk in bogočastje, za pravosodje, za socialno skrbstvo, za finance, za promet, za industrijo in trgovino, za javna dela in obrt, za poljedelstvo, za narodno obrambo in za zdravstvo. S tem je bila utemeljena slovenska državnost. Narodna vladaje Sloveniji zagotavljala lastno državno oblast, medtem ko si je zagrebško Narodno vijeće, vrhovni organ oblasti v Državi SHS, pridržalo le vodenje zunanjih in vojaških zadev ter odločanje o izvrševanju pravice do pomilostitve, razveljavljanje zakonov in imenovanje stopenj višjih uradnikov. To razdelitev pristojnosti med slovensko Narodno vlado in Narodnim vijećem pa je Narodna vlada kmalu presegla in začela izvajati državno oblast tudi na področjih, ki so bila sprva v pristojnosti Narodnega vijeća. Tako je v Sloveniji izvrševala vso državno oblast. Posegala je tudi na področje mednarodnih odnosov, njen obstoj pa so pri širjenju svojih diplomatskih povezav upoštevale celo nekatere evropske vlade. Poleg tega je v Sloveniji povsem samostojno vodila tudi vse vojaške zadeve in s svojimi pristojnimi organi (pover­ jeništvom za pravosodje in poverjeništvom za narodno obrambo) pomilostila osebe, ki so jih obsodili avstrijski pravosodni organi. Samostojno in po lastnem preudarku je razveljavila tudi nekatere naj višje pravne akte, ki so jih izdali organi avstrijske državne uprave ter akte z najvišjo pravno močjo, ki jih je sprejela avstrijska državna oblast in jih nadomestila z novimi določili. Prav tako je sama imenovala tudi stopnje višjih uradnikov. To prakso je kasneje v državnopravnem pogledu potrdila še Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju 72 Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki jo je v sporazumu z Narodnim vijećem 14. novembra 1918 izdala slovenska Narodna vlada. S to nared­ bo je Narodno vijeće kot nosilec vrhovne oblasti v Državi SHS pooblasti­ lo slovensko Narodno vlado, da v njegovem imenu samostojno izvaja svojo državno oblast v slovenskem delu “narodne, svobodne, neodvisne, na demokratskih načelih urejene države SHS”.4 Tako je postala Narodna vlada na slovenskem ozemlju edina, popolna in pravno najvišja oblast ter nosilka slovenske nacionalne suverenosti v Državi SHS.5 Narodna vlada je torej “delala neodvisno, ker “niso bile med državo S.H.S. in Slovenijo skupne niti one stvari, ki so bile npr. med Avstrijo in Ogrsko”; Narodna vlada je imela “celo svoj vojaški resort in je po predsedstvu Narodne vlade vsaj deloma izvrševala tudi zunanjepolitične posle”? Taka državnopravna in politična samostojnost Slovenije v Državi SHS je omogočila, daje slovenska politika imela priložnost neodvisno in -po lastni presoji oblikovati nove pogoje slovenskega družbenega, poli­ tičnega, gospodarskega in kulturnega življenja. V novembru 1918, koje bila samostojnost in neodvisnost Slovenije v državnopravnem pogledu takšna, kakršno sicer poznamo pri ločenem državnem obstoju - Narodna vlada je o Sloveniji govorila celo kot o “državi SHS slovenskega območja”7 - so to priložnost izkoristili vsi takratni slovenski politični dejavniki in se opredelili do vseh ključnih vprašanj, ki so neposredno zadevala tedanji in bodoči slovenski narodno-politični razvoj.8 Eno temeljnih, zgodovinsko odločujočih vprašanj je nedvomno predstavljal odnos slovenske politike do celostnega jugoslovanskega zedinjenja, to je do zedinjenja Države SHS s Kraljevino Srbijo. Novembra 1918 so vsi trije slovenski politični tabori, katoliški, socialdemokratski in liberalni, zelo jasno predstavili svoje poglede na značaj in notranjo ureditev nove jugoslovanske države. Pojasnili so, kako si zamišljajo razmerja med jugoslovanskimi narodi oziroma odnose, ki bi jih v novi jugoslovanski skupnosti vzpostavili med Slovenci, Hrvati in Srbi. Izjave tedanjih slovenskih političnih subjektov niso tako kot v habsburški monarhiji izražale zgolj politično-programskih stališč, pač pa so se že navezovale na neposredne politične odločitve, ki sojih posamezne stranke sprejele v procesu jugoslovanskega zedinjenja leta 1918. Kot smo že dejali, sta v času obstoja Države SHS slovenski liberalni tabor in njegova politična predstavnica JDS o vprašanju nacionalnega in državnopravnega značaja nove jugoslovanske skupnosti izražala enake poglede, kakršne sta o tem oblikovala še pred razpadom Avstro-Ogrske monarhije. Tako sta na bodoče odnose med Slovenci, Hrvati in Srbi gledala izključno skozi prizmo jugoslovanske nacionalne enotnosti. Tako usmeritev je že na veliki narodni manifestaciji 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani v svojem govoru potrdil načelnik Jugoslovanske demokratske stranke I. Tavčar. Na tej manifestaciji, ki je pretrgala državnopravne vezi med slovenskimi deželami in habsburško monarhijo in ki je pomenila dejanje slovenske “državne samoodločbe in osamosvojitve”,9 je I. Tavčar zbrani množici Slovencev dejal, da smo “dosegli (...) svojo lastno državo, v kateri bodo združeni Jugoslovani kot en narod v taki trdni zvezi, da je nobena peklenska moč ne bo mogla razkrojiti”.10 Drugi liberalni politik, I. Hribar, ki je v imenu slovenskega Narodnega sveta na manifestaciji nastopil kot prvi govornik, je spomnil na Krekovo gledanje, “da smo Slovenci, Hrvatje in Srbi narod istega jezi­ ka in iste krvi”.“ Stališče, da so Slovenci, Hrvatje in Srbi zgolj sestavni deli oziroma ,plemena’ enega jugoslovanskega naroda, so liberalna glasi­ la v novembru leta 1918 nenehno poudarjala.12 Posamezni liberalni poli­ tiki (F. Novak) so že v prisotnosti srbskih častnikov in vojakov, ki so 6. novembra 1918 iz avstrijskega vojnega ujetništva iz okolice Salzburga prispeli v Ljubljano, videli “simbolični znak tudi kulturnega edinstva med nami (Slovenci) in Vami (Srbi - op. J. P.)”.1’Takšna naravnanost liberalne politike je imela močno podporo tudi med vidnimi liberalnimi znanstvenimi in kulturnimi delavci. Tako je F. Ilešič na razmišljanja o obstoju različnih jugoslovanskih nacionalnih individualnosti gledal kot na “male prepire malih ljudi o plemenskih posebnostih in razlikah Slovencev, Hrvatov in Srbov”.14 Za liberalni tabor, kije v jugoslovanskem nacionalnem integralizmu videl edino stvarno in možno slovensko narod- no-politično perspektivo, je bila že v času obstoja Države SHS taka opredelitev “temelj in podlaga vse naše samostojnosti",15 Liberalci so zato ostro obsojali vsako slovensko narodno stališče in ga celo imenovali “dunajsko stališče”.16 Opominjali so, da so Slovenci tiste, ki so zago­ varjali tako stališče (mišljeni so bili bivši načelnik SLS dr. Ivan Šušteršič in tovariši - op. J. P), “postavili na sramotni oder in vrgli iz naroda”. Hkrati so povsem odkrito tudi dvomili v življenjsko moč slovenskega naroda in lastne ustvarjalne sposobnosti, ki jih je slovenski narod pokazal po razpadu habsburške politične in državne oblasti. Opozarjali so na tedanje mednarodno-politične razmere in na ravnanje takratne slovenske politike, ki je šele potem, “ko smo izpovedali moško in odkrito, da hočemo biti enotni s Hrvati in Srbi v sužnosti in svobodi”, ustvarila 74 potrebne pogoje, da so se “postavili na našo stran bratje Hrvati in Srbi”. To je omogočilo, da “je bilo vprašanje naše svobode rešeno, naša samostojnost zagotovljena”. S tem je slovenski liberalizem odkrito ocenje­ val, da so “Slovenci sami (...) slaboten narod”, da se ne bi “za nas same (...) nihče brigal” in da nas tudi Wilsonova načela ne bi rešila. Toda “kakor hitro smo se pa priznali za del velikega 15 milijonskega jugoslo­ vanskega naroda, je bilo naše odrešenje gotovo”.17 Takšno precej poeno­ stavljeno in enostransko stališče je bilo za liberalni tabor nedvomno prik­ ladno, saj je slovensko nacionalno osvoboditev in politično osamosvo­ jitev leta 1918 postavljalo v neposredno vzročno zvezo s sprejemanjem in uveljavljanjem jugoslovanskega nacionalnega integralizma. Opozoriti pa je potrebno, da je le deloma ustrezalo dejanskemu poteku dogodkov. Slovensko nacionalno osvoboditev v letu 1918 so vendarle omogočili predvsem konkretni napori in pobude vodilnih slovenskih političnih strank (zlasti SLS), ki so si po objavi Majniške deklaracije skupaj z drugi­ mi jugoslovanskimi političnimi dejavniki iz Avstro-Ogrske monarhije prizadevali uresničiti narodno-osvobodilne težnje Slovencev, Hrvatov in Srbov. Te težnje so se v političnem smislu udejanile po zagrebškem Narodnem vijeću, ki je ob svoji ustanovitvi 5. in 6. oktobra 1918 raz­ glasilo in tudi prevzelo vodenje boja jugoslovanskih narodov v habsbur­ ški monarhiji za nacionalno osvoboditev in samoodločbo. Dejstvo, da se je narodno-osvobodilna dejavnost habsburških Jugoslovanov leta 1918 opirala na poudarjanje njihove nacionalne enotnosti, ni imelo odločujoče vloge pri njihovi osvoboditvi. Odločilno vlogo je dejansko imela le konkretna politična akcija, ki je dosegla svoj vrh 29. oktobra 1918 z odcepitvijo jugoslovanskih dežel od Avstro-Ogrske in ustanovitvijo Države SHS. Slovenski liberalizem v slovenski samoodločbi ni videl dejanja nacionalne osamosvojitve, pač pa jo je vrednotil le kot logično posledico pokroviteljstva, ki naj bi ga pri reševanju slovenskega problema Slovenci dobili pri Hrvatih in Srbih. To je slovenski liberalni tabor navedlo tudi k pojasnilu, v katerem izmed delov t. i. Jugoslovanskega’ naroda vidi zgodovinskega nosilca jugoslovanskega državnega zedinjenja, za katero je menil, da je “danes (...) vsaj v velikem delu že izvršeno”.18 Tako zgodovinsko vlogo je pripisoval prav Srbom iz Kraljevine Srbije, torej tistemu delu t. i. Jugoslovanskega’ naroda, ki tedaj še ni bil vključen v že obstoječo jugoslovansko državno-politično zvezo - Državo SHS. To je seveda pomenilo, da je šele v zedinjenju s srbsko državo videl dokončno 75 uresničenje jugoslovanske združitve. To združitev je razumel kot polno afirmacijo srbijanstva, to je srbskega naroda iz Kraljevine Srbije, njegove kulture, politike, zgodovinske tradicije in srbske kraljevske vladarske hiše. Slovenski liberalni tabor je namreč novembra 1918 svoje strogo jugoslovansko integralistično stališče povezal s poveličevanjem Srbov in srbstva in poudarjal: “Ponos Slovenca je bil vedno Srb. Saj smo eden narod, dasi nosimo tri imena”.19 Glasilo JDS Slovenski narod je pisal, da so od nekdaj “čutili (...) v Belemgradu krvno zvezo z Ljubljano, kakor jo je čutila Ljubljana z Belimgradom”,20 enako kot so Srbi, “prvi junaki sveta”, vedno pomenili Slovencem vzor junaštva, “a tudi vzor ljubezni, vzor samozatajevanja, vzor discipline”.21 Slovenski narod je pisal o srb­ skem osvobodilnem odporu proti Turkom in o bojih, ki jih je bila srbska vojska med balkanskimi vojnami in med prvo svetovno vojno. Opozarjal je na vse ključne vojaške spopade, ki so v daljnji in polpretekli zgodovi­ ni označevali srbsko osvobodilno in heroistično držo: na kosovsko bitko, kumanovsko bitko, bitko pri Bitoli in Bregalnici ter na Ovčjem polju, na boje med nemško in srbsko vojsko za Beograd, na znani pohod srbske vojske preko Albanije itn.22 Ta dejstva je slovenski liberalizem izrabljal kot dokaz, da slovenska nacionalna osvoboditev ni bila posledica samo- lastne in dejavne slovenske volje po nacionalni svobodi, temveč hrvaško- srbske osvobodilne odločenosti, še posebej pa srbskih nacionalno-eman- cipacijskih in medvojnih vojaško-osvobodilnih naporov. Slovenski libe­ ralci so bili namreč povsem prepričani, da je prav srbski “večni titanski boj za svobodo (...) tudi nemim in slepim robovom odprl oči, da smo uzrli težke okove stoletnega robstva na svojih rokah”, srbski vojaki pa so “spasili in osvobodili male narode, osvobodili (...) svoje brate”.23 Slovenski liberalizem je tudi nacionalno osvoboditev, ki jo je za Slovence pomenil nastanek Države SHS, razumel le kot plod vojaško-osvobodilne aktivnosti Kraljevine Srbije v prvi svetovni vojni. Takšno stališče je bilo zelo jasno razbrati iz pisanja Slovenskega naroda novembra 1918. Slovenski narod je poudarjal, da so vojaki srbske kraljevske vojske “največ trpeli v tej vojni, a izvojevali sebi in nam svobodo”, rešili svojo in “našo domovino, ustvarili (...) nam Jugoslavijo” ter tako dokazali “zasluge, ki si jih je stekel srbski del našega naroda za osvoboditev svo­ jih bratov izpod tisočletnega germanskega jarma”.24 Piemontsko vlogo Kraljevine Srbije in njene vojske pri ustanavljanju unitaristične in centralistične jugoslovanske države so vidni politični in kulturni predstavniki liberalizma še posebej poudarjali ob že omenjenem 76 prihodu srbskih vojaških ujetnikov iz Avstrije v Ljubljano, ki so se v Ljubljani nastanili in kot posebna vojaška formacija v Sloveniji tudi ostali. Ta formacija je imela svoje poveljstvo, ki so ga v Ljubljani ustanovili z odobritvijo srbske vlade in Narodnega vijeća v Zagrebu.25 Vendar to ni pomenilo omejene samostojnosti slovenske Narodne vlade na vojaškem področju. Enote takratnega poveljstva srbskih čet v Ljubljani so namreč “delovale po nalogu ali v soglasju z Narodno vlado v Ljubljani in sode­ lovale s slovenskimi vojaškimi enotami, ki jih je ustanovila Narodna vlada”.26 Tak položaj prvega organiziranega poveljstva srbske vojske v Sloveniji po razpadu Avstro-Ogrske monarhije seje tako povsem ujemal z obvestilom, ki ga je ob prihodu srbskega vojaštva na seji Narodne vlade 6. novembra 1918 podal poveljnik II. vojnega okrožja v Ljubljani, Nikola pl. Ištvanović. V svojem poročilu o trenutnih varnostnih razmerah je namreč Narodno vlado seznanil, da “prideta tudi dva srbska častnika, ki pozdravita Nar. vlado in se dasta s svojim moštvom in svojimi tovariši na razpolago za varnostno službo na tukajšnjih kolodvorih”.27 Narodna vlada, ki je želela okrepiti vojaške moči v Sloveniji, je zato podpirala vzpostavitev poveljstva srbske vojske v Ljubljani. Le-to je tudi gmotno vzdrževala, saj je 10. novembra 1918 odobrila svojemu poverjeniku za narodno obrambo, dr. Lovru Pogačniku, “izplačilo 10.000 K (kron - op. J. P.) za opremo srbskih častnikov v Ljubljani”.28 Srbske častnike in vojake so slovenski liberalci v Ljubljani nadvse slovesno pozdravili. Liberalni politiki, ki so opravljali visoke funkcije v ljubljanskem Narodnem svetu in v zagrebškem Narodnem vijeću, so sodelovali na slovesnosti v domobranski vojašnici na Poljanski cesti, ki jo je v čast srbskemu vojaštvu 10. novembra 1918 organiziral Narodni svet. Glavni govorniki na tej slovesnosti so bili politiki iz liberalnih vrst: I. Hribar v imenu Narodnega sveta, A. Kramer v imenu predsedstva Narodnega vijeća ter deželni poslanec Engelbert Gangl v imenu slovenskega sokolstva. Slovenski narod je poročal, da je v “vseh govorih (...) prekipevala medsebojna jugoslovanska ljubezen, (...) v ostalem pa so kipele na dan besede polne navdušenja in svežega novega jugoslo­ vanskega življenja”. Vzdušje, ki je vladalo na slovesnosti, so potrjevali tudi klici zbranega občinstva, ki je navdušeno pozdravljalo srbsko vojaštvo in klicalo “živela Srbija, živeli naši osvoboditelji, živeli mučeniki, živel kralj Peter, živela Jugoslavija”.29 Na prireditvah, ki so v naslednjih dneh potekale v počastitev srbskih častnikov in vojakov, so tako vzdušje vidni liberalni predstavniki stopnjevali že v pravo čaščenje. 77 Dokončno so razkrili svojo pripravljenost prikloniti se srbstvu in skupaj s Srbi ustanovljeni unitarni jugoslovanski državi. Tako je staroliberalni prvak V. Ravnihar v svojem nagovoru na koncertu, ki gaje 16. novembra 1918 pripravila Glasbena matica v veliki Unionski dvorani v Ljubljani, srbske častnike in vojake povzdigoval med tiste, ki so “postavljali (...) čine, katerih vsak tvori mejnik v življenju človeštva, trpeli ste in krvaveli”, je poudarjal, “in nas je - sram”. Zatrjeval je, da so Slovenci Srbom “postali (...) dolžniki na veke”, saj so Srbi “naši spasitelji, stvaritelji naše svobode” ter jih prosil - “bodite nam tudi učitelji te svo­ bode”.30 Tudi nagovor F. Ilešiča je bil po poročilu Slovenskega naroda “himna, oda srbskemu junaštvu, srbskim žrtvam za svobodo, srbskim osvoboditeljem”. F. Ilešič je pel čast in hvalo Srbom - “tvorcem velike enotne in nedeljive domovine od Soče do morja Egejskega”31 ter rotil “o Bože pravde, koji stoluješ u našim srcima, čuvaj našu Jugoslaviju".32 Stališča slovenskega liberalizma do Srbov iz Kraljevine Srbije in do vprašanja, kakšen značaj naj bi imela država, v kateri bi Slovenci živeli skupaj z njimi, so bila novembra leta 1918 že povsem jasna. Ob ogledu gledališke igre Frana Šaleškega Finžgarja Divji lovec, kamor so 15. novembra 1918 povabili srbske častnike in vojake, jih je najbolj nazorno izrekel v svojem pozdravnem govoru član načelstva JDS F. Novak: “Vi Srbi ste nam izvojevali živo resnico ene same, nedeljive, nerazdružljive, od Soče do Vardarja na zunaj in znotraj, po svojem sestavu in svojih čustvih enotne jedinstvene Jugoslavije”.33 Takratno priklonitev slovenske liberalne politike srbstvu in Kraljevini Srbiji bi na prvi pogled lahko razumeli kot skrajni izraz navdušenja in olajšanja, ki je zajelo vse Slovence po razpadu habsburške državne oblasti. Tako ravnanje liberalnega tabora bi lahko pojasnilo dejstvo, daje vsesplošno narodno čustvovanje, ki se je v novembrskih dneh leta 1918 sprostilo ob zavesti o doseženi slovenski nacionalni svobodi, prijateljsko in brez predsodkov pozdravljalo vse, ki so med svetovno vojno stali nasproti habsburškemu nemštvu in ob koncu vojne simbolizirali njegov vojaški in politični zlom. Prav zaradi tega so Srbi novembra 1918 med Slovenci uživali precej simpatij, ki so jih povezovali z mislijo na obliko­ vanje skupne jugoslovanske države. Vendar pa to še ni pomenilo, da bi Slovenci vnaprej in brezpogojno pristajali tudi na centralistično in uni­ taristično skupno državo. Šlo je le za iskreno željo, da bi idejo skupne jugoslovanske države s Srbi dejansko uresničili. Navdušenje, s katerim je slovenski liberalizem pozdravljal unitarno in centralistično Jugoslavijo, zato ni bilo enako tedanjemu naklonjenemu razpoloženju Slovencev do Srbov in srbske kraljevine. Pri liberalcih je imelo drugačen značaj. Predstavljalo je že izoblikovano in trdno politično opredelitev, da mora biti skupaj s Srbi ustanovljena jugoslovanska skupnost urejena izključno samo na centralistični in unitaristični državnopravni način. Svoje unitaristično in centralistično državnopravno stališče je sloven­ ski liberalni tabor novembra 1918 zgodaj poudaril. Izhajal je iz svoje odločne zahteve, da mora čimprej priti do zedinjenja Države SHS s Kraljevino Srbijo. To zahtevo je slovenski liberalizem prvič predstavil v članku z značilnim naslovom Srbija na pomoč! Članek je objavil Slovenski narod, ki je opozarjal, da je prvo, kar si liberalci “sedaj iz srca želimo, da namreč srbske čete okupirajo celo ozemlje, ki spada pod območje Narodne vlade v Ljubljani”. Ta okupacija, ki bi zajela tudi Koroško, bi pomenila “pričetek utrjenih razmer”. “Narodnem vječu pri­ poročamo,” je pisal Slovenski narod, da “jo z največjo energijo izposluje pri srbskem armadnem vodstvu. Tukaj se ne sme nobena ura več zamudi­ ti!”34 Taka skrajna zahteva, ki je dokazovala, daje bil slovenski liberalizem brez pomišljanja pripravljen slovensko ozemlje, ki ga je samostojno upravljala Narodna vlada v Ljubljani, predati srbski vojaški zasedbi, seje v omenjenem članku navezovala na predhodno ugotovitev, da se “pri nas (...) veliko piše in govori o federalizaciji, o republikah in drugih takih nepotrebnostih”.35 Na to vprašanje so liberalci poznali samo en odgovor: “Hočemo poslati enotna država od Soče do Egejskega morja, (...) hočemo s kraljevino Srbsko, ki je v svetovni vojni toliko krvi prelila, postati ena neločljiva država in (...) hočemo s to državo stopiti k entent- nim državam v tisto razmerje ljubezni in prijateljstva, katero veže že danes kraljevino Srbijo s temi državami. Na kratko rečeno, mi čutimo že danes, da bi bile škodljive vsake in tudi najmanjše mejice!”36 V procesu jugoslovanskega zedinjenja je bilo to osnovno izhodišče vsega liberalne­ ga državnopravnega in političnega programa. V času, ko je bil omenjeni članek objavljen, 9. novembra 1918, ga še niso zakrivali drugi vzroki (prodiranje italijanske vojske na slovensko ozemlje),37 zaradi katerih je kasneje liberalni tabor še okrepil svoje zahteve po čimprejšnji in izključno centralistični združitvi s srbsko kraljevino. Tako je liberalno opozarjanje na nevarnost italijanskega pritiska v kasnejših novembrskih dneh v dobršni meri temeljilo v že predhodno izoblikovanem konceptu takojšnjega centralističnega jugoslovanskega zedinjenja.38 Res pa je, daje 79 liberalce pri tem vodila tudi iskrena in upravičena skrb za usodo slovenskega ozemlja, saj so bila tedaj določila londonskega sporazuma slovenski politiki že znana. Toda utemeljitve, ki jih je liberalni tabor navajal poleg italijanske nevarnosti - “dodajanje nevarnosti 5 severa je v tem času gotovo še neutemeljeno”39 - v prid centralističnemu zedinjenju s Srbijo, in ocena, da “smo napravili velikanski pogrešek, ker se nismo takoj priklopili že samostojno obstoječi jugoslovanski Srbiji”,40 je kazala, da liberalci v ničemer niso upoštevali lastne državnosti, ki sojo Slovenci dosegli v Državi SHS. Takratne slovenske državnosti niso želeli imeti za programsko merilo, po katerem naj bi oblikovala slovenska politika svoje poglede in stališča do državnega zedinjenja s Srbi. Prav nasprotno. Centralistično in unitaristično usmerjeni slovenski liberalizem je s predsednikom JDS I. Tavčarjem zahteval dosledno podreditev Kraljevini Srbiji, da se torej Slovenci “takoj in brez vsakega nerganja” - “kar najtesneje združimo z bratsko Srbijo” v veliko in mogočno državo z “močno osrednjo vlado”, ki jo je bilo po Tavčarjevem mnenju mogoče postaviti '‘zgolj le na podlagi razmer, katere vladajo danes v kraljevini srbski”.4' Liberalni tabor, za katerega je bil srbski narod “edini rod, ki ima danes, na slovanskem jugu voljo in moč (...) vzpostaviti našo oblast na vsem našem narodnem ozemlju in priboriti našim zahtevam veljavo pred svetom”,42 je tako odklanjal “vsak federalizem, vsako cepljenje narodov, vsak separatizem”.43 Kajti, kakor je v svojem obsežnem in za liberalce značilnem članku Biti ali ne biti! zapisal ljubljanski magistratni ravnatelj, sicer pa liberalno usmerjeni pisatelj in kritk dr. Miljutin Zarnik (sin znanega mladoslovenskega političnega voditelja in enega izmed ustanoviteljev Slovenskega naroda dr. Valentina Zarnika), bi zavzemanje za federalizem ne pomenilo nič drugega, kot upirati se, “da nas vodi Srbija in da ima prvo ter zadnjo besedo o nas in za nas”.44 Tisti, ki bi mis­ lil drugače, je bil po njegovem mnenju “veleizdajalec Jugoslavije (...) pa tudi pogubitelj in veleizdajalec Slovenstva in Hrvatstva”. M. Zamik je trdil, daje “državnopravno (...) vse jugoslovanstvo, kar ga ni v kraljestvih Srbiji in Črni gori vendarle samo še del premagane Avstro-Ogrske!”45 Po njegovem prepričanju so imeli Slovenci v tistem trenutku le eno pot, pot brezpogojnega zedinjenja s Kraljevino Srbijo, ker “nimamo glede okusa in izbire nobenih, pa že prav nobenih možnosti, marveč nam položaj predpisuje takorekoč maršruto”.46 Od te skupne poti s Srbijo pa je sloven­ ski liberalizem skladno s svojo gospodarsko in politično ideologijo mnogo pričakoval. V možnosti, “če proglasimo, da je naše izpod habs­ 80 burškega robstva rešeno ozemlje del države, ki jo je dosedaj predstavljala kraljevina Srbija”, je videl zagotovilo, da bo pri Antanti “naše interese zastopala Srbija (...) in bomo le tako deležni ugodnosti, kijih bo deležna Srbija”.47 Srbija bi Slovencem odprla pot k Antanti in z njeno pomočjo bi od antantnih držav dobili posojilo za finančno stabilizacijo, zadosten uvoz in rešitev prehranjevalne krize.41* Slovenski liberalizem je torej sodil, da bo “potom Srbije (...) mogoče izboljšati naš gospodarski položaj (in) odvrniti od nas posledice, ki zadenejo premagano deželo”.49 Od zedinjen­ ja s Srbijo pa so liberalci pričakovali tudi druge ugodnosti, zlasti trdno družbeno in državno-politično organiziranost. To bi lahko zagotovila le Srbija, “ki bo skrbela za mir in red, ki bo vzela v svoje izkušene roke upravo in armado itd”.5*1 Za slovenski liberalni tabor je bila samo Srbija porok, da se pri nas “ne razvijejo boljševiške razmere kot se dogaja to drugod”.51 Pripravljenost v celoti sprejeti srbsko supremacijo, monarhijo in cen­ tralizem sta liberalni tabor in njegov tisk novembra 1918 najočitneje pokazala v razmišljanjih o obliki državne ureditve in vprašanju oblike vladavine v novi, skupaj s Kraljevino Srbijo ustanovljeni jugoslovanski državni skupnosti. Liberalni tabor je menil, naj o tem vprašanju odločajo drugi, “mi sigurno ne!” - “odločevali bodo o tem Srbi, ki so nas osvo­ bodili, odločevali bodo o tem oni Srbi, ki se bore za svojo in našo svobo­ do že od leta 1801., med tem ko smo se mi klanjali pred udarci, ki nam jih je prizadevala avstro-ogrska birokracija”.52 Na shodu Jugoslovanske demokratske stranke, ki je bil na dan jugoslovanskega zedinjenja 1. decembra 1918 v Mestnem domu v Ljubljani, je staroliberalni prvak V. Ravnihar takole povzel jedro tedanjega liberalnega gledanja na vprašanje republike ali monarhije: bistveno je le to, “kdo nas more rešiti. Če je to v danem slučaju Srbija in nihče drugi (...) in če je ta Srbija danes monarhistična”, potem “nas bo pač rešila monarhistična Srbija”.53 S tako srbskemu monarhizmu vdano izjavo enega izmed vidnih liberalnih politikov je slovenski liberalni tabor dokazal, da je za zedinjenje s Srbi pripravljen žrtvovati tudi zgodovinsko pomembne pridobitve, ki jih je uzakonila slovenska državna oblast (Narodna vlada) v času obstoja Države SHS. Ravniharjeva izjava, kije razkrivala, daje JDS pristajala na monarhistično obliko vladavine v jugoslovanski skupnosti, je namreč docela zanemarjala dejstvo, daje Narodna vlada v novembru 1918 z več pravnimi akti uveljavila značaj Države SHS kot meščanske demokratične republike.54 Zakaj je bila JDS pripravljena pozabiti na ta zakonodajna 81 dejanja Narodne vlade, pa je V. Ravnihar, kije bil tudi sam član Narodne vlade in je kot njen poverjenik za pravosodje celo podpisal enega izmed teh pravnih aktov,55 na omenjenem shodu pojasnil takole: “Ako (...) vzprej- memo zvezo z monarhično Srbijo, tedaj storimo to zategadelj, ker stavi­ mo ujedinjenje nad vse in smo temu ujedinjenju pripravljeni doprinesti marsikako žrtev, kakor jih doprinašamo dan za dnem, odkar nas je bila združila majniška deklaracija”.56 Kljub takemu tolmačenju, kije na shodu JDS poželo “živahno, dolgo­ trajno odobravanje”,57 pa slovenski liberalizem v odpovedovanju repub­ likanski obliki vladavine očitno ni videl nikakršne žrtve. Liberalci so zavzemanje za republiko imeli celo za neumestno, “ker je položaj za nas itak tako jasen, da bolj jasen biti ne more”. Sredi novembra 1918 je bilo po pisanju Slovenskega naroda najpomembnejše, da najprej “dobimo enotno državo od beneškega gorovja do Egejskega morja”, državo, ki bo “neločljiva enota, (in) bo izsekana iz enega in istega orjaškega kamna. (...) Če bi republika to enotno in mogočno državo le količkaj v nevarnost postavljala”, je pisal Slovenski narod, potem "bomo vsikdar proti repub­ liki, ker se pri tem zavedamo, da je strogo demokratična monarhija dostikrat bolje administrirana nego republika”.5’' Poleg tega razloga pa je bilo za liberalce republikansko stališče nevzdržno tudi zato, ker zaneslji­ vo vodi v “pogubonosen prepir”, ki grozi spreti Slovence s Srbi. Slovenske republikanske zahteve, je poudarjala Domovina, lahko pomenijo le, da “smo si začeli prisvajati pravico, da že v naprej določamo, kakšna naj bo Srbija”.59 Za Domovino je bilo to seveda nespre­ jemljivo. Mi, “ki smo v tej vojni za svoje osvobojenje najmanj storili”, je opominjala, ne moremo “predpisovati Srbom, ki so leta in leta prelivali na raznih evropejskih bojiščih kri za svojo svobodo in neodvisnost, kateri so žrtvovali tej svobodi blagostanje in premoženje nekdanje svoje države, naj odstavijo svojega kralja in spremenijo kraljevino v republiko”/* Za liberalce je bila zahteva po republiki že načelno povsem neupravičena, kajti najpomembnejše, kot je v članku Biti ali ne biti! poudarjal M. Zarnik, je bilo, da si ne “odtujimo in razžalimo Srbstvo, našo glavno moč in resnično oporo”.61 Po njegovem mnenju je veljalo vprašati Srbe, poseb­ no Srbe iz kraljevine, "kako si Vi mislite našo edinstveno državo?" In če bi bil njihov odgovor - “,tudi mi smo republikanci in kraljestvo bomo odpravili’”, potem bi se po Zarnikovih besedah tudi njemu “odvalila s srca največja skala”, in rad ter prepričan bi pomagal klicati: “Živela republika!”62 82 Tako docela nesamostojno stališče, ki je srbski politični volji prepuščalo vsakršno odločitev o značaju bodoče jugoslovanske države, je slovenski liberalni tabor zagovarjal tudi ob vprašanju notranje ureditve bodoče jugoslovanske skupnosti. Njegovo gledanje na to vprašanje je zelo nazorno razkrivalo takratno liberalno narodno-politično držo, ki je imela Slovence zgolj za objekt jugoslovanske združitve, ki si nikakor ne sme dovoliti, da bi sam oblikoval lastne koncepte o notranjem ustroju novega, skupnega jugoslovanskega državnega organizma. To držo je v svojem že omenjenem članku najbolj nazorno razkril M. Zarnik, koje z vso odločnostjo opozarjal, da so med Slovenci “tudi tihotapci, ki se sicer delajo Jugoslovane in po nemarnem imenujejo srbsko ime, dostavljajoč mu pa besedo federalizem, t. j. vsak zase, Slovenci posebej, enako Hrvati in Srbi, okrog vseh šele kakršnakoli državna vez”. Bralce je spraševal, “ali mislite, da bodo Srbi požrli take neiskrenosti?”, ali mislite, “da bo ponosni svobodni Srb, kateri je trpel za svobodo več, nego kdaj kdorkoli, privolil, da mu bodo na koncu koncev delali smešne neprilike tisti, katere je on in le on odrešil in jim ustvaril nikdar več se vračajočo priliko, stvoriti zajednički svoboden in močan narod?” Po njegovem globokem prepričanju je Slovencem ponujal “Srb (...) skupno slovansko svobodo, za katero mi Slovenci in Hrvatje nismo skoro nič storili (...) in sedaj (pa) se najdejo brezvestni ali ljudje brez možganov, ki bi se zmrdovali nad tem neprecenljivim darilom, ga ogledovali, kritizirali, se še pomišljali in stavljali pogoje! (...) Verjemite mi”, je opozarjal, “Srbija nas ne potrebu­ je, potrebujemo le mi njo!” Zato je poudarjal, daje “svoboda brez vodilne roke Srbije (...) za nas strup in smrt”, kajti “svobode se moramo šele naučiti”. In “če branimo Srbu, da bi nas vzel v svojo šolo svobode”, je svaril, “poginili bomo nekako tako, kakor zdaj mrjo tisoči nesrečnih vojaških konj, ki so na cesti tudi takorekoč svobodni, a je njih rod že tisočletja pozabil, kako se živi v svobodi, brez hleva in brez gospodarja z bičem v roki”.63 Zarnikove zahteve po dosledni podreditvi srbstvu, zaradi česar je dan po objavi njegovega članka kasnejši vidni politik SLS Ivan Vesenjak v Slovencu opozarjal, “da v junaškem trpljenju preizkušeni sobrat (Srb - op. J. P.) petoliznikov ne mara” ter da “Srbstvo ni identično s kakim ljub­ ljanskim demokratično našemljenim frakarskim omizjem”,64 pa so vsebo­ vale še eno opozorilo. V svojem članku Biti ali ne biti! je namreč M. Zamik resno posvaril, da ne bi “pri nas odločili (...) republikanci za vsako ceno, in zveriženi federalisti”, kajti “tedaj se bo Srbija obrnila od nas 83 vseh" in od “entente (Antante - op. J. P.) zahtevala le vse to, kar sma­ tra za srbsko: Bosno, Banat in zvezo čez Slavonijo, južno Dalmacijo ter obe svoji kraljevini, Srbijo in Črno goro”. Opominjal je, da bi potem Antanta “dala, kar si Srbija poželi”, in mi bi ostali “žalosten trup brez glave, rok in nog”.65 S tem opominom je zelo dobro prikazal bistvo li­ beralnega gledanja na vprašanje jugoslovanske državne združitve. Vse, kar smejo Slovenci v tej združitvi storiti, mora biti usmerjeno le v prizadevanje, da se, kakor je pisala Domovina, ne “pripravi Srbijo do tega, da se za nas sploh več ne zanima”.66 Liberalni tabor v jugoslovan­ skem zedinjenju torej ni videl dejanja, v katerem naj bi Slovenci enako­ pravno sodelovali, dejanja, ki bi bilo v skladu tudi z njihovimi pričako­ vanji. Liberalci so jugoslovansko združitev razumeli le kot vprašanje ozemeljske razširitve Velike Srbije, kot je pisala Domovina. Domovina je namreč poudarjala, da si je Srbija zagotovila “ona ozemlja, na kate­ rih živijo Srbi, t. j. na Ogrskem Bačko in Banat, potem Slavonijo, Bosno in Hercegovino ter velik del Dalmacije že poprej s posebnimi pogodbami z antantnimi državami” in daje bila torej “Velika Srbija (...) zagotovljena že tedaj, ko so naši vojaki še vedno prelivali kri za avstrij­ skega cesarja in njegovega zaveznika Viljema. Ako pripadejo tudi ostale jugoslovanske dežele Veliki Srbiji”, je nadaljevala Domovina, “v to vprašanje se Srbija ni vtikala, ampak je prepustila, da je mi sami rešimo”. Domovina je seveda menila, da bi bilo povsem nedopustno, če bi Slovenci s kakršnimikoli lastnimi stališči “začeli reševati to vprašanje takorekoč proti Srbiji”, saj bi to pomenilo, da bi “bili prepuščeni samim sebi”, ne da “bi si bili (...) svojo neodvisnost in svo­ bodo zagotovili”.67 Podobno stališče, značilno za liberalno gledanje na jugoslovansko zedinjenje ter državnopravni značaj novonastale jugoslo­ vanske skupnosti, je v svojem članku jedrnato izrekel tudi M. Zarnik. Verjel je, “če imamo ob strani srbsko državnost, se nam ne more nič več zgoditi”. Poudarjal je, da bodo Srbi “znali ne le zase, temveč tudi za Hrvate in Slovence skupno državo izvrstno urediti, ne da bi nam srbstvo usiljevali”. Sicer pa slednje zanj sploh ni predstavljalo vprašanja, ob katerem bi se bilo vredno ustavljati. Tako kot ostali libe­ ralci je menil, da bi Slovenci v skupni jugoslovanski državi morali “poza­ biti na razne navidezne posebnosti in (ne) smešno bati se, da nam na svobodi kdo ne odnese vero ali slovenski jezik ali bogvekaj”, saj “menda vendar hočemo ravno to, da se bodo jezikovni razločki polago­ ma samiposebi izbrisali, da bomo tem močnejši”.68 84 Za slovenske liberalce dilema republika ali monarhija, državno­ pravna enotnost ali federativna deljenost jugoslovanske države sploh ni obstajala. “Mogoče je le eno”, je poudarjal Slovenski narod, “in to je naša združitev vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v okrilju srbske monarhije, kjer bi bil vladar odločna sila”.69 V prizadevanju, da bi takšno usmeritev upravičili in politično utemeljili, seje Slovenski narod oprl tudi na stališča, ki naj bi jih v zvezi s temi vprašanji leta 1916 zastopal J. E. Krek v razgovoru s svojim znanim zagrebškim prijatel­ jem, hrvaškim katoliškim publicistom in politikom dr. Petrom Roguljo. O tem razgovoru je 25. oktobra 1918 P. Rogulja pisal v glasilu katoliškega duhovništva v Zagrebu Novine.7" Njegov članek je kmalu zatem pod psevdonimom R. Petrič objavilo tudi glasilo SLS Slovenec.71 Slovenski narod, kije Krekova stališča o ureditvi jugoslovanske države povzemal iz objave v Slovencu, je na osnovi politične teže, ki jo je v slovenski javnosti imelo Krekovo ime, zagovarjal jugoslovanski nacionalni integralizem, monarhijo in jugoslovanski centralistični državnopravni koncept.72 Po Roguljinem poročilu, je J. E. Krek v njunem razgovoru poudarjal voljo Slovencev, Hrvatov in Srbov, da hočejo "biti en narod, združeni v eni državi”, v kateri bi moral obsta­ jati močan centralni parlament, državno ozemlje pa bi moralo biti ne oziraje na dotedanje državne in deželne meje razdeljeno “na čisto zemljepisnih in gospodarskih načelih po prometni težnji in gospo­ darskem značaju zemlje”. Po Krekovem prepričanju naj bi “politično uniformiranje čimdalje bolj napredovalo, centrifugalne tendence bodo izginjale in tekom treh generacij bomo v resnici enoten narod”. J. E. Krek naj bi bil tudi mnenja, da bo znotraj tega enotnega naroda imel hegemonijo sposobnejši, in če bodo to Srbi, "je tudi prav, da jo imajo”. Kljub temu, da se je J. E. Krek v razgovoru z P. Roguljo opredelil kot republikanec, naj bi pristajal tudi na monarhijo, le da bi morala biti t. i. republikanska monarhija norveškega tipa, v kateri naj bi bil kralj zgolj dedni predsednik republike in njen reprezentant, ki nima pravice sankcionirati zakonov. Krekovo stališče o ureditvi jugoslovanske države naj bi bilo povsem jasno. “Markantnejše izmed njegovih misli”, kakor jih je ob povzemanju Roguljevega članka imenoval Slovenski narod, je namreč zaključeval navedek, v katerem je J. E. Krek poudarjal, da mora troimeni jugoslovanski narod v prihodnosti voditi troje načel: "En narod, en vladar, ena država od Beljaka do Soluna in mnogo, mnogo svobode! ”73 85 Po P. Rogulji predstavljena Krekova zamisel jugoslovanske države, ki je ostajala “v okviru trdnega centralističnega koncepta in umetno ustvar­ jenega narodnostnega ravnotežja z izrazitimi unitarističnimi tendenca­ mi”,74 se je lepo vključevala v liberalni narodno-politični in državno­ pravni program. Ker so ga v vseh bistvenih točkah potrjevali pogledi “najvidnejše politične in javne osebnosti v začetku 20. stoletja v Sloveniji”,75 mu je bilo težko oporekati. Vendar pa s sklicevanjem na J. E. Kreka oziroma na Roguljin zapis, ki je “sedaj veleaktualen”,7'’ liberalni tabor ni mogel uveljavljati svoje politične teze, da za Slovence državni centralizem sploh ni vprašljiv in da celo pomeni preudarjeno in zgodovin­ sko veljavno politično opredelitev. V novembru 1918 namreč tako razmišljanje v slovenski politiki ni bilo vsesplošno sprejeto. Proti cen­ tralistični jugoslovanski državi se je tedaj večkrat zelo jasno izrekla najmočnejša slovenska politična organizacija SLS. Slovenska ljudska stranka je poudarjala, dajo vodi “misel v svobodno, federativno jugoslo­ vansko republiko Tudi JSDS seje zelo odločno zavzemala za svobod­ no socialno republiko,7* njeno glasilo Naprej pa je kljub siceršnji stranki­ ni centralistični usmeritvi71' znalo povsem nedvoumno opozoriti, “da potrebujemo v Jugoslaviji federativno državnost, in sicer ljudovlado (republiko - op. J. P.)”.80 Tako je bil liberalni tabor edina slovenska poli­ tična sila, ki je zagovarjala monarhijo. Edini je tudi dosledno zahteval, da mora biti jugoslovanska država urejena na centralistični državnopravni način. Takšno usmeritev sta liberalni tabor in njegova politična pred­ stavnica Jugoslovanska demokratska stranka zelo konkretno dokazala v drugi polovici novembra 1918,81 ko sta v razgibanem političnem dogajan­ ju, ki je vodilo k zedinjenju Države SHS s Kraljevino Srbijo, brez pomišljanja in v nasprotju s katoliškim in socialdemokratskim političnim taborom podpirala le tista stališča in odločitve, na osnovi katerih je bilo 1. decembra 1918 izvršeno jugoslovansko unitaristično in monarhocen- tralistično državno zedinjenje. Povod, ki je Jugoslovansko demokratsko stranko, SLS in JSDS navedel k temu, da so v drugi polovici novembra 1918 deklarativno izrazile svoja politična stališča do vprašanja jugoslovanske združitve ter notranje ureditve bodoče jugoslovanske države, je bil nujni predlog Pokrajinske vlade za Dalmacijo v Splitu z dne 16. novembra 1918, ki ga je “glede provizorične ureditve celokupne države SHS na vsem etno­ grafskem teritoriju tega naroda” slovenska Narodna vlada prejela po tele­ fonu iz Zagreba 19. novembra 1918.82 Pokrajinska vlada za Dalmacijo je 86 svoj predlog odposlala slovenskemu tajništvu zagrebškega Narodnega vijeća s pripombo, naj ga posreduje Narodni vladi v Ljubljani. Tedanji Član Narodne vlade in eden vodilnih politikov SLS dr. Janko Brejc se je kasneje spominjal njenega poziva, “naj si Narodna vlada tudi od svoje strani ta predlog osvoji in ga, ako mogoče, takoj priporoči v sprejetje Narodnemu veču v Zagrebu’’.83 Predlog je Narodni vladi posredoval poverjenik za Slovenijo v predsedstvu Narodnega vijeća A. Kramer, ki je tudi zahteval, naj Narodna vlada nanj odgovori še isti večer ali najka­ sneje prihodnji dan.84 Po J. Brejcu je A. Kramer tako zahtevo utemeljeval s pojasnilom, “da je zadnje dni nastala taka situacija, da je treba z naj­ hitrejšimi odločitvami priti do ureditve razmer tako napram Srbiji kakor proti antanti”, kajti iz zanesljivih virov naj bi prišla vest, daje Kraljevina Srbija - kakor je določal znani ženevski sporazum - pripravljena sestavi­ ti z Narodnim vijećem skupno (jugoslovansko) vlado, ki bi imela začasen značaj in ne bi prejudicirala poznejših odločitev o zunanji obliki nove države in njeni notranji ureditvi.85 A. Kramerje pojasnjeval, daje odgo­ vor Narodne vlade na dalmatinski predlog nujen tudi zato, ker posamezne jugoslovanske pokrajine (Bosna) zahtevajo takojšnjo rešitev tega vprašanja (torej takojšnjo državno združitev) ter groze, da bodo sicer same, na lastno pest izvedle zedinjenje.86 V predlogu, ki so ga posredovali slovenski Narodni vladi, je osrednje mesto zavzemal poudarek, da “življenjski interesi našega naroda”, zlasti zaradi “obrambe proti Italiji in zaradi zagotovitve reda v državi” zahteva­ jo, “da se nemudoma izvede zedinjenje Srbije, Črne gore in celotnega ostalega etnografskega teritorija SHS v eno državo, ki se bo sedaj imen­ ovala ,Država Srbov, Hrvatov in Slovencev"'. Čimprej naj bi oblikovali tudi skupno vlado, “skupni Parlament in regentstvo za naš celotni narod­ ni teritorij”. Predlog Pokrajinske vlade za Dalmacijo je bodoči konstitu- anti prepuščal pravico, da odredi obliko vladavine (monarhija ali repub­ lika), ime države, državno zastavo in glavno mesto. Do sklica konstitu- ante naj bi zakonodajno oblast izvrševal Državni svet SHS, ki bi ga ses­ tavljalo 50 predstavnikov Kraljevine Srbije, 5 predstavnikov Kraljevine Črne gore in 5 predstavnikov Jugoslovanskega odbora v Londonu. Državni svet bi sestavljali tudi vsi člani zagrebškega Narodnega vijeća. Vladarska oblast naj bi do odločitve konstituante pripadla srbskemu prestolonasledniku Aleksandru Karađorđeviću, “ki se bo imenoval Regent države SHS” in bo “po načelih parlamentarne vladavine imenoval novo vlado iz kroga Državnega Sveta”. To vlado naj bi sestavljalo 10 87 ministrov (poleg ministrskega predsednika še ministri za zunanje, notran­ je in vojaške zadeve, za pomorstvo, finance, socialno skrbstvo, prosveto, zdravstvo, prehrano in gospodarstvo in za promet) ter 6 oziroma 7 državnih tajnikov (po en za Srbijo, za Hrvaško in Slavonijo, za Bosno in Hercegovino, za Slovenijo, za Črno goro in za Vojvodino), ki bi imeli pravico glasovanja v ministrskem svetu (državni vladi). Po predlogu dal­ matinske vlade naj bi nova država začasno ohranila obstoječi administra­ tivni ustroj znotraj posameznih jugoslovanskih pokrajin. Državni tajniki bi bili posredniki med državno vlado in pokrajinskimi vladami v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Sarajevu, Splitu, Cetinju in Novem Sadu. Pokrajinskim vladam bi načelovali guvernerji (v Zagrebu ban), ki bi jih imenoval regent. Te vlade oziroma upravni uradniki, ki bi jim načelovali, pa bi se morali “držati splošnih direktiv, kijih bodo dobivali od državnih tajnikov za dotične pokrajine (v sporazumu z dotičnim resornim mi­ nistrstvom)”. V delokrogu posameznih pokrajinskih vlad ne bi bilo zunanjih, vojaških, pomorskih in finančnih zadev, te bi bile “pridržane izključno Državni vladi”. Pokrajinske vlade bi bile odgovorne Državne­ mu svetu in državni vladi, ki bi ji bil poleg posredovanja “splošnih navodil pridržan tudi nadzor nad pokrajinskimi vladami”. Sedež Državnega sveta in državne vlade naj bi bil v Sarajevu, kjer bi se sešla tudi konstituanta. Pokrajinska vlada za Dalmacijo je predlagala, naj bi Državni svet določil tudi državno, vojaško in pomorsko zastavo. Pristavila pa je, da “se bo do priznanja te zastave vila iz razloga primer­ nosti in zaradi zanesljivejše zaščite proti tujemu poseganju kot državna zastava ona kraljevine Srbije”?7 Predlog Pokrajinske vlade za Dalmacijo, ki so ga urgentno poslali Narodni vladi v Ljubljani z namenom, da ga brez večjih zapletov takoj in v celoti podpre, je torej zagovarjal stališče, naj se bodoča jugoslovanska država do končne odločitve konstituante začasno oblikuje kot monarhija, ki bi po svoji notranji ureditvi “predstavljala kompromis med centrali­ stičnim ustrojem s skupnimi organi oblasti za celo državo m ohranitvijo pokrajinskih avtonomij za historično razvite jugoslovanske državno­ pravne enote”.88 Kljub temu, da so od Narodne vlade pričakovali takojšen odgovor, seje Narodna vlada na svoji seji dne 19. novembra s predlogom sicer seznanila, vendar o njem ni razpravljala, saj je menila, da se mora­ jo pred tako “velevažno odločitvijo (...) poverjeniki posvetovati s svojimi strankami in zato se odločitev o zadevi preloži na sejo v četrtek dne 21. listopada”.89 V vodstvih najmočnejših slovenskih političnih strank, SLS 88 in JDS, so se o predlogu Pokrajinske vlade za Dalmacijo posvetovali 20. oziroma 21. novembra 1918, vodstvo JSDS pa o tem predlogu ni razpravljalo. Posvetovanji vodstev SLS in JDS sta pokazali, da so bili, kot opozarja Metod Mikuž, vodilni politiki katoliškega tabora “naprednejši od liberalcev”.90 Na seji svojega načelstva 21. novembra 1918 je namreč SLS o bodoči obliki države izrecno poudarila, “daje za republiško obliko vladavine”, saj predvsem v njej vidi “garancijo za demokratičen ustroj države”. Predlog dalmatinske vlade pa je odklonila kot nesprejemljiv, ker “po svoji osnovi nasprotuje vsakršnim demokratičnim načelom”. Odločno je tudi zahtevala, da se sedanje vlade in oblasti na skupnem jugoslovanskem ozemlju vzdržijo vsakršnega dejanja, ki bi kakorkoli moglo prejudicirati pravico slovenskega ljudstva, da se samo in svobod­ no odloči “glede svojega položaja v eni skupni državi”. O vprašanju začasnega državnega ustroja pa je menila, naj bi se uredilo “potom poga­ janj in dogovora legitimiranih zastopnikov Slovencev, Hrvatov in Srbov kot enakopravnih enot”. O tem vprašanju je še izjavila, “da smo priprav­ ljeni v tem smislu takoj pričeti pogajanja”.91 Načelstvo JDS, ki se je zbralo 20. novembra ter se o dalmatinskem predlogu “vsestransko in temeljito posvetovalo”, pa je prišlo “do zaključka, da je predlog dalmatinske zemaljske vlade v vsakem oziru utemeljen in da je edino v njem iskati rešitve iz sedanjih težavnih razmer”. Zavzelo se je, da bi morala nova država imeti enotno skupno vlado in sklenilo, “da so vsi zastopniki Jugoslovanske demokratične stranke v ljubljanski narodni vladi oziroma v zagrebškem Narodnem viječu zavezani delati za predlog dalmatinske zemaljske vlade”.92 S tem je še podkrepilo svoje stališče, sprejeto na seji 13. novembra 1918. Takrat je izjavilo, da “vidi politično, kulturno in gospodarsko bodočnost jugoslovanskega naroda zajamčeno edinole v popolnoma enotni državi SHS z osrednjo vlado” in da “vprašanje državne oblike ne sme motiti in onemogočati enotnosti in edinstvenosti države SHS”.93 Takšna stališča so zagovarjali predstavniki JDS tudi na seji Narodne vlade 21. novembra 1918, ko so se, kakor je dobro zapisal J. Brejc, med SLS in JDS pokaza­ le “one temeljne divergence v naziranju glede politične ureditve nove države, ki so se pozneje izkristalizirale v bojni klic: tu avtonomija - tu centralizem!” SLS je namreč “v predlogu dalmatinske vlade instinktivno čutila neko nevarnost za našo komaj pridobljeno politično samostojnost, dočim je JDS brez rezerve - morda nezavestno - nastopila ono pot, ki je v poznejšem razvoju dogodkov vodila v najgorji centralizem”.94 89 Na seji Narodne vlade 21. novembra 1918 samo JDS dalmatinskemu predlogu ni oporekala. Predstavnika SLS in JSDS J. Brejc in Anton Kristan sta namreč proti temu predlogu izrekla ostre in tehtne pomisleke ter opozorila, da se na njegovi osnovi lahko “ustvari diktatura one osebe (to je srbskega regenta - op. J. P.), ki imenuje in seveda tudi odstavlja voditelje države”. Opominjala sta, da čas, v katerem naj bi sklicali konstituanto, v predlogu ni opredeljen, kar nikakor ni nepomembno. Potemtakem je “pojem o tem, kdaj vlada na Balkanu mir in red, podvržen samovoljnemu tolmačenju provizorične vlade. Tudi se je bati”, sta pripomnila, “da se imenuje vojaški guverner v posameznih deželah in se bodo vršile volitve v konstituanto pod različnim pritiskom”. Predstavniki SLS so poleg tega izrecno poudarjali, da se ne bojijo “ne Srbov in ne kul­ turnega boja (...) pač pa neznosnega absolutizma”.95 Predstavniki JDS pa so zagovarjali drugačne poglede. O predlogu Pokrajinske vlade za Dalmacijo se niso kritično izražali, pač pa so ob pojasnilu, “da so po svojem mišljenju vsi republikanci”, dodali, “da glasujejo za načrt, ki zahteva prov. monarhijo samo zaradi tega, ker mis­ lijo, da ni drugega izhoda iz našega težavnega položaja, v katerem se nahajamo, bodisi z ozirom na zunanje zadeve (:invazija Italijanov:), bo­ disi v notranjosti radi pomanjkanja denarja in živil”. Ponovili so stališča, ki jih je dan poprej o dalmatinskem predlogu sprejelo načelstvo JDS in na seji slovenske Narodne vlade opozorili, “da so vsi zastopniki J.D.S. v Ljubljanski nar. vladi oz. v zagrebškem NV zavezani delati za predlog dalm. zemaljske vlade”. Na tej seji so tudi predstavniki SLS ponovili stališča, ki jih je o dalmatinskem predlogu sprejelo načelstvo njihove stranke. Posebno izjavo o tem predlogu pa je podal še predstavnik JSDS A. Kristan. Menil je, naj začasna enotna jugoslovanska državna oblast “z enakomernim poudarkom zastopa interese Slovencev, Hrvatov in Srbov navzven, ter v najkrajšem času skliče konstituanto, najkasneje en mesec po sklepu miru”. Poudaril je tudi, naj bo “jugoslovanska država (...) soci­ jalna republika z najširšo samoupravo ljudstva”.96 Kot v svojem prispevku Od prevrata do ustave opozarja J. Brejc, se je na seji Narodne vlade 21. novembra 1918 pokazalo, da “glede ureditve bodoče države ni (bilo) principialne edinosti”.97 Z namero preseči položaj, v katerem seje našla Narodna vlada in “ker so se doslej izvršili vsi sklepi soglasno”, je poverjenik za kmetijstvo, prelat Andrej Kalan predlagal naj o predlogu dalmatinske vlade sploh ne glasujejo. A. Kalan je svoj predlog utemeljil s pojasnilom, da gredo naslednji dan (22. 90 novembra) člani Narodne vlade, ki so hkrati tudi člani Narodnega vijeća, v Zagreb, kjer bo Narodno vijeće v soboto, 23. novembra “o stvari (...) itak sklepalo”. Narodna vlada pa je bila “pozvana samo predlog (Pokrajinske vlade za Dalmacijo - op. J. P.) priporočiti NV”. Po A. Kalanu bi bilo najprimerneje, da bi predstavniki slovenskih strank v Zagrebu podali svoje izjave o dalmatinskem predlogu, poskušajo pa naj tudi “vplivati na odločitev NV (Narodnega vijeća - op. J. P.) v smislu svo­ jih strank”. Pobuda A. Kalana je bila soglasno sprejeta.98 Slovenski pred­ stavniki v Narodnem vijeću so nato na seji njegovega osrednjega odbora (23. in 24. novembra 1918) skladno s stališči svojih političnih strank v resnici predstavili ter utemeljili svoje poglede na obliko in način zedin­ jenja Države SHS s Kraljevino Srbijo in Črno goro v skupno jugoslovan­ sko državo. Istega dne (23. novembra), ko seje v Zagrebu pričela dvodnevna seja osrednjega odbora Narodnega vijeća o jugoslovanskem državnem zedin­ jenju, pa je liberalni tabor napravil potezo, s katero je skrajno zaostril svoja prizadevanja za uveljavljenje unitarno-centralističnega koncepta jugoslovanske združitve. Tega dne je namreč Slovenski narod objavil posebno Izjavo duševnih delavcev, v kateri se je 44 vidnih slovenskih li­ beralno usmerjenih umetnikov in intelektualcev odločno zavzelo za jugoslovanski nacionalni unitarizem in državni centralizem ter obsodilo vsako drugačno “nepremišljeno izigravanje političnih gesel”. V izjavi, s katero so 23. novembra udarili v slovensko javnost, so se ti slovenski razumniki in kulturni delavci (profesorji, zdravniki, pesniki, pisatelji, znanstveniki in likovni umetniki) enodušno izrekli “za takojšnje popolno politično ujedinjenje države SHS z državo srbsko, odklanjajoč vsakršno separatistično politično stremljenje kot kvarno Jugoslaviji, slovenskemu plemenu pa naravnost pogubno”. Podpisniki te izjave, med katerimi so bili tudi Maksim Gaspari, Igo Gruden, F. Ilešič, Rihard Jakopič, Ivana Kobilca, Juš Kozak, Hinko Smrekar, I. Tavčar, Ivan Vavpotič in Oton Župančič, so tudi odločno poudarjali, da ne sme nič “v tej usodni dobi narod begati in ga odvračati in odvrniti od glavnega cilja, ki je: močna, na zunaj in navznoter enovita, svobodna ter bogato razvita država vsega jugoslovanskega naroda. To je danes prva, vitalna potreba”, so opozarjali, “suprema lex (najvišji zakon - op. J. P), kateri se morajo brezpogojno ukloniti vsi pomisleki”.99 Izjava duševnih delavcev, ki so jo objavili tudi zaradi dogodkov “v Narodnem vijeću v Zagrebu, kjer so prav tedaj tekli odločilni dnevi za 91 takojšnjo združitev s Srbijo, in prejkone (še) kake sugestije s tem povezanih slovenskih liberalnih politikov”,l(X) je imela dvojen namen. Po eni strani je slovenski liberalni tabor z njo dokazoval, da unitarno-cen- tralističnega koncepta jugoslovanske združitve v Sloveniji ne podpira le liberalna politika, pač pa ga zagovarja tudi veliko vidnih osebnosti iz slovenske kulture in znanosti, po drugi strani pa je omenjena izjava dosegla, daje “bila izpodbita in onemogočena objava pet dni popreje med predstavniki vseh političnih (kulturnih) skupin in strank med kulturniki dogovorjena resolucija za slovensko kulturno avtonomijo”.101 V tej re­ soluciji, ki jo je 18. novembra sprejel kulturni odsek slovenskega Narodnega sveta,102 so poudarili, da odsek od nove jugoslovanske države, “naj bo organizirana kakorkoli”, pričakuje, da bo “po svoji moči pospeševala z vsemi razpoložljivimi sredstvi razvoj prosvetnega življen­ ja vseh treh rodov na podlagi kulturne avtonomije. (...) Če bi se Slovencem onemogočil lasten kulturni razvoj,” je opozarjala resolucija, “bi sledil neizogibno silen upad kulturnega življenja v slovenskem ple­ menu, ki bi prenehalo biti tvorno.”103 Resolucija je izražala predvsem stališča pripadnikov Slovenske ljudske stranke,104 kar je liberalne pred­ stavnike v kulturnem odseku očitno motilo. Med njimi in katoliškimi kul­ turnimi delavci so obstajala bistvena nasprotja o vprašanju bodoče kul­ turne in politične usode Slovencev. Medtem ko so člani kulturnega odse­ ka iz JDS izražali prepričanje, da Slovencem že krfska deklaracija zago­ tavlja svoboden in avtonomen kulturni razvoj, so kulturni delavci iz vrst SLS sodili, da bo treba v novi državi dati Slovencem največja poroštva za ohranitev slovenske samobitnosti in kulturne avtonomije.105 Zaradi teh nasprotij resolucije o slovenski kulturni avtonomiji niso objavili kot slovenski narodni program. Z namenom uveljaviti povsem nasproten na- rodno-politični koncept je liberalni Slovenski narod objavil omenjeno Izjavo duševnih delavcev. Kot pravi France Koblar, je takrat v ozadju “moral nastopiti hud boj proti resoluciji”. Zahteva po slovenski kulturni avtonomiji se je na koncu “podredila političnim interesom in se je polagoma izgubila v območju strankarsko političnih kalkulacij”.106 Razen Izjave duševnih delavcev je Slovenski narod 23. novembra 1918 objavil še en prispevek, ki je imel izrazito aktualen političen značaj in ki je prav tako, če ne še ostreje, podpiral jugoslovanski državni cen­ tralizem. Kot ustrezno obliko vladavine v novi državi pa je zagovarjal monarhizem. Tega dne se je namreč v Slovenskem narodu oglasil tudi načelnik JDS I. Tavčar, kije v članku Republika? ugovarjal stališču, ki so 92 sa sprejeli na posvetovanju načelstva SLS 21. novembra, “da bodi repub­ lika oblika vladavine jugoslovanske”. I. Tavčarje o tem stališču zapisal, da imamo “opraviti (...) z definitivnim sklepom” in pripomnil, da “pa si usojamo trditi, da je definitivni sklep za republiko prenagel”. Menil je namreč, da je prava demokracija možna tako v demokratični republiki kakor tudi v demokratični monarhiji. Po njegovem prepričanju pa ta dile­ ma v tistem trenutku sploh ni bila bistvena. Pomembno se je bilo zave­ dati, da je danes “obstoj Jugoslavije v naj večji nevarnosti radi tega, ker nimamo energične centralistične provizorične vlade”, ki “se more nasloniti edino le na sedanjo Srbijo”. I. Tavčarje tudi dvomil, da bi lahko “gotovi krogi v Zagrebu in Ljubljani monarhijo v kraljevini srbski kar čez noč odpravili” in je zato dokazoval, “da je malo premišljeno pri rešitvi provizorija vmešavati kak republikanski definitivum. Če se je vzlic temu definitivno sklepalo”, je zapisal in se dosledno zavzel za centralistično jugoslovansko zedinjenje, potem “dobivamo vtis, da se je sklepalo v namenu, onemogočiti srečno rešitev provizoričnega vprašanja, t. j. usta­ novitve močne centralne vlade v smislu sklepa Narodne vlade dal­ matinske”.107 Mnenje prvaka JDS in stališča, ki jih je vsebovala Izjava duševnih delavcev, so bila seveda enaka tistim, ki so jih zagovarjali slovenski li­ beralni predstavniki na seji osrednjega odbora Narodnega viječa 23. in 24. novembra 1918 v Zagrebu. Slovenski liberalci so se na tej seji postavili na stran podpredsednika Narodnega viječa in voditelja Hrvaško- srbske koalicije v hrvaškem Saboru, Svetozarja Pribičeviča, kije bil že od 10. novembra v neposrednih stikih s srbsko vlado ter jo je vse od skle­ nitve ženevskega sporazuma aktivno podpiral “v njeni politiki, metodah in poteh za oblikovanje jugoslovanske države”.“”1 S. Pribičevič, ki je v Narodnem viječu stal na čelu tistih sil, ki so se zavzemale za unitarizem, centralizem in monarhijo, je na seji osrednjega odbora Narodnega viječa skupaj s svojimi somišljeniki zahteval, naj Narodno viječe čimprej sprej­ me sklep o zedinjenju s Kraljevino Srbijo in Črno goro.109 Prav to pa je v svojem predlogu, ki so ga prebrali na tej seji, izrecno terjala tudi dal­ matinska pokrajinska vlada. Predstavniki JDS v Narodnem viječu so v razpravi, ki seje razvila, ko so na seji predstavili vse predloge o jugoslo­ vanskem zedinjenju,110 med prvimi podprli predlog Pokrajinske vlade za Dalmacijo in s svojimi razlagami “preračunano propagirali za akcijo S. Pribičeviča”.111 Pri tem so pretirano poudarjali nevarnost italijanske oku­ pacije, nemire v državi in možnost habsburške restavracije. Vse to naj bi 93 bili razlogi za čim hitrejše zedinjenje.“2 V. Kukovec, eden izmed štirih podpredsednikov JDS, je pozval, da mora dobiti “jugoslovanska ideja, ki živi skozi stoletja v srcih celotnega našega naroda, (...) danes (svojo) praktično izvršitev”. Opomnil je, da v sedanjem kritičnem trenutku ne moremo govoriti “o drobnjakarskih interesih posameznih plemen in o politiki fraz”. V novi državi naj bi pač dobili “tisti, ki so sposobni (...) hegemonijo v svoje roke”.11’ Enako je razmišljal tudi slovenski tržaški politik liberalnega prepričanja dr. Otokar Rybaf. V novembru 1918 je bil poverjenik Narodne vlade za Trst in Primorsko ter član zagrebškega Narodnega vijeća. Slavil je srbsko vojsko in srbsko junaštvo ter izjavil, da se ni treba “bati srbske hegemonije”. Izjavil je tudi, “da moramo biti za monarhijo, ker smo nezreli za republiko”.“4 O tem, kako je potekala seja osrednjega odbora Narodnega vijeća 23. in 24. novembra 1918, kakšne odločitve so sprejeli o jugoslovanski državni združitvi in kako je bila ta združitev izvršena, je slovensko in (bivše) jugoslovansko zgodovinopisje mnogo pisalo. Objavljeno je tudi izvirno zgodovinsko gradivo, ki omogoča spoznati poti in načine, ki so vodili v jugoslovanski prvodecembrski združitveni akt.'“Kjub temu pa bomo na kratko orisali, kako so se v primerjavi z liberalnimi predstavniki na seji osrednjega odbora Narodnega vijeća opredelili o vprašanju jugoslovanske združitve drugi slovenski predstavniki in kakšna stališča so podpirali, ko se je v Narodnem vijeću oblikovala skupna odločitev o zedinjenju Države SHS s Kraljevino Srbijo in Črno goro v jugoslovansko državo. Glede na stališča, ki sta jih zagovarjala predstavnika SLS in JSDS (J. Brejc in A. Kristan) na seji Narodne vlade 21. novembra 1918, so imeli slovenski katoliški in socialdemokratski udeleženci seje osrednjega od­ bora Narodnega vijeća v Zagrebu o vprašanju jugoslovanskega zedinjenja drugačne poglede kot liberalci. Predstavniki SLS, ki je poslala v Zagreb svoje najbolj izkušene može (Iz. Cankarja, Bogomila Remca, Lovra Pogačnika in Franca Smodeja), so stopili na stran tistih strank in skupin v Narodnem vijeću, ki so nasprotovale naglemu zedinjenju brez poprejšnje določitve osnovnih načel tega zedinjenja.“6 Predstavnik JSDS A. Kristan pa je v svojem nastopu na tej seji posebej poudaril, da je “iz principa proti monarhiji, in za republiko”.“7 Toda v nadaljevanju seje so predstavniki SLS opustili svoje prvotno opozicijsko stališče in se pridružili večinskemu mnenju v Narodnem vijeću, ki je o zedinjenju s Srbijo in Črno goro vsililo sklep o takojšnji združitvi, podreditvi uni­ tarističnemu načelu in sprejemu monarhije. Glasilo SLS Slovenec je dan 94 po seji osrednjega odbora Narodnega vijeća v posebni jutranji izdaji ta preobrat pojasnjeval s trditvijo, da so predstavniki njihove stranke zaradi svojih demokratičnih in republikanskih načel sicer zavrnili predlog Pokrajinske vlade za Dalmacijo, vendar “pa so v Narodnem veču SHS glasovali za kompromisni predlog, za zedinjenje z regentom na čelu, ker so .hoteli manifestirati - ne za monarhijo - marveč za takojšnje popolno ujedinjenje vseh Jugoslovanov’, kakršno terja težavno stanje v jugoslo­ vanskih deželah”.118 Takega pojasnila ne kaže povsem zanemariti, saj je istega dne (25. novembra) Slovenec v svoji redni izdaji objavil uvodnik I. Vesenjaka, ki je v članku Da se razumemo poudarjal, da je SLS “v soglasju s svetovnim demokratičnim razvojem (...) sebi določila princi­ pijelno republikansko stališče”."9 Vzrok, zakaj so predstavniki najmočnejše slovenske politične stranke SLS odstopili od svojih zahtev po enakopravnem in demokratičnem načinu jugoslovanske združitve, seje skrival v uspešni politični strategi­ ji Pribičevičeve Hrvaško-srbske koalicije in srbske kraljevske vlade, ki je ovirala vrnitev predsednika Narodnega viječa A. Korošca in predsednika Jugoslovanskega odbora dr. Anteja Trumbiča v domovino, “dokler s Pribičevičem in Narodnim večem SHS ne bi opravili zadeve v zvezi z zedinjenjem po njeni volji”.1211 Kot utemeljeno trdi M. Zečevič, sta bila namreč A. Korošec in A. Trumbič, “če gledamo objektivno - edini oseb­ nosti, ki bi s svojo avtoriteto v Narodnem veču SHS in s svojo prisot­ nostjo v Zagrebu lahko vplivali na nadaljnji razvoj dogodkov”.121 SLS, ki zaradi odsotnosti svojega vodje A. Korošca ni imela dovolj moči, da bi sama uveljavila svoje zamisli o jugoslovanskem zedinjenju, se je - da v jugoslovanski združitvi ne bi bila odrinjena na rob dogajanja - morala pri­ lagoditi dejanskim političnim razmeram v Narodnem vijeću. To ji je kas­ neje tudi omogočilo sodelovanje “pri delitvi oblasti v novi jugoslovanski državi”.122 V nadaljevanju seje osrednjega odbora Narodnega viječa 24. novembra 1918 je predstavnik SLS L. Pogačnik podprl znani predlog Odbora sedmerice, s katerim je Narodno vijeće razglasilo zedinjenje Države SHS s Kraljevino Srbijo in Črno goro “v enotno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov”.12' L. Pogačnik je v imenu SLS tudi v celoti sprejel t. i. .napotila za delegate’,124 to je podroben načrt Narodnega viječa o načinu in obliki notranje ureditve nove države do sklica ustavnodajne skupščine. Ta .napotila’ so v državnopravnem pogledu predvidevala “specifično obliko decentralizacije, ki je imela ostati v okviru centra­ lističnega ustroja bodoče države”.125 V vprašanju oblike vladavine pa so 95 pristajala, da do sklepa Konstituante opravlja vladarsko oblast “kralj Srbije oziroma prestolonaslednik Aleksander kot Regent države Srbov, Hrvatov in Slovencev”.126 Omenjena ,napotila’ so bila zelo pomemben sklep Narodnega vijeća, saj so posebni delegaciji, ki so jo na tej seji izbrali, da odpotuje v Beograd, predpisovala kako naj “v sporazumu z vlado kraljevine Srbije in predstavniki vseh strank v Srbiji in Črni gori, nemudoma izpelje organizacijo enotne države”.127 Poleg predstavnika SLS L. Pogačnika so predlog Odbora sedmerice ter .napotila za delegate’ podprli tudi predstavniki JDS. Njen tisk je sklepe s seje Narodnega vijeća z vidnim poudarkom tolmačil kot “ujedinjenje vseh jugoslovanskih pokrajin bivše Avstro-ogrske monarhije s Srbijo in Črno goro v enotno državo z enotno zakonodajo in enotno osrednjo vlado”.128 Oba dokumen­ ta, ki soju sprejeli na seji osrednjega odbora Narodnega vijeća, je podprl tudi predstavnik JSDS A. Kristan. Skupaj s hrvaškimi socialnimi demokrati ni soglašal le s tisto točko .napotil’, ki je govorila o regentstvu v novi državi, “ker se s tem ustvarja neki prejudic za monarhistično bodočo ureditev države”.129 Jugoslovansko državno zedinjenje, do katerega je prišlo teden dni po seji osrednjega odbora Narodnega vijeća, je bilo torej za vse tri slovenske politične stranke, zlasti pa liberalno, saj so bili njeni predstavniki pri tem še posebej dejavni, legitimno dejanje, ki se je zgodilo po njihovi volji, zaradi njihovega pristanka in pooblastila. Zato kasneje niso izpodbijale veljavnosti združitvenega akta 1. decembra 1918 v Beogradu (kot npr. v prvi polovici dvajsetih let Radičeva Hrvatska republikanska seljačka stranka), čeprav je, kot opozarja eden najboljših poznavalcev državno­ pravne zgodovine jugoslovanskih narodov dr. Ferdo Čulinović, obstajala občutna razlika med besedilom .napotil’ Narodnega vijeća in svečano Adreso, ki jo je njegova delegacija podala pri končnem aktu jugoslo­ vanske združitve.130 Delegacija, ki “ni bila samosvoj subjekt dogovarjan­ ja, temveč le odposlanec in mandatar, kateri ni pooblaščen, da postopa drugače od dobljenih instrukcij (to je .napotil’ Narodnega vijeća - op. J. P.)”,131 je namreč v svoji Adresi, ki so jo prebrali pred srbskim prestolonaslednikom Aleksandrom Karađorđevićem, pristajala na .enotno narodno državo’ z monarhistično obliko vladavine in centralističnim ustrojem. Konstituanta naj bi zgolj potrdila tako utemeljeno končno organizacijo enotne jugoslovanske države.132 Narodno vijeće pa je v svo­ jih .napotilih’ povsem jasno predlagalo drugačno rešitev: “Provizorično monarhistično obliko vladavine in decentralizirano notranjo ureditev 96 države”. Poudarilo je tudi “odločilen pomen Ustavodajne skupščine, ki mora končno odločiti o osnovnih vprašanjih”.1” Tako je delegacija v svoji Adresi dejansko “objavila tisto, kar v resnici zagrebško Narodno Vijeće SHS ni sklenilo: zedinjenje Države SHS s Srbijo v centralistično skupno monarhijo”.134 Do take odločitve zagrebške delegacije, ki ni spoštovala “tistega, kar ji je bilo dano v Osrednjem odboru Narodnega Vijeća kot osnovna direk­ tiva za pogajanja okoli zedinjenja”,135 je prišlo zaradi hudega pritiska, ki so ga S. Pribićević in velikosrbski politični krogi, zbrani ob prestolonasledniku Aleksandru vršili na delegacijo po njenem prihodu v Beograd 28. novembra 1918. V dneh pred združitvenim aktom so dele­ gacijo seznanili z dokončnim srbskim stališčem, to je stališčem “beograj­ ske dvorske kamarile, ki je nepopustljivo stala na terenu centralizma in dedne monarhije Karadjordjevićev”.130 Ne gre prezreti tudi velikega vpli­ va S. Pribićevića, sicer člana delegacije, ki je s poudarjanjem, “da bi obravnavanje vprašanja notranje ureditve bodoče države v veliki meri zavleklo samo odločitev o glavni zadevi, o državnem zedinjenju” - odločno pobijal predloge, da mora delegacija v svoji Adresi poudariti potrebo po ohranitvi “,državnopravnih historičnih individualitet’” oziro­ ma “.teritorialnih mej pokrajin, avtonomnih pravic in odnosov teh pokra­ jin nasproti državni oblasti’”.137 V takih okoliščinah, pa tudi pod vplivom dejstva, daje Italija vse bolj ogrožala jugoslovanske (hrvaške) jadranske kraje, je delegacija odstopila od svoje prvotne opredelitve. Pri oblikovan­ ju besedila Adrese je “prišlo do kapitulacije delegacije”.138 To kapitulacijo pa so zakrivili tudi slovenski liberalni politiki, zlasti A. Kramer, ki je 30. novembra v Beogradu posebej opominjal slovenske člane delegacije, naj ne postavljajo nobenih pogojev glede monarhije, temveč jo morajo brez odlašanja sprejeti.139 Takšna Kramerjeva intervencija je bila povsem vsklajena z ravnanjem S. Pribićevića, ki je “istega dne na redakcijskem sestanku za sestavljanje adrese Narodnega vijeća SHS vztrajal, da v ta dokument ne bi smeli zapisati pravice konstituante, da bi odločala o bodoči obliki vladavine, ker .Aleksander potuje v tujino”’ in “,če tja (ne) bo prišel kot bodoči kralj, ne bo nič dosegel’”.140 A. Kramer, ki ga je Aleksander sprejel na dan prihoda slovenskih članov delegacije v Beograd (to je 30. novembra),141 je delegatom iz Slovenije “posredoval najverjetneje kar Aleksandrovo mnenje, da mora v Pariz na Pichonovo (Stephen Pichon, francoski minister za zunanje zadeve - op. J. P.) pova­ bilo priti kot priznani in sprejeti regent, tako da bi lahko zagovarjal 97 zahteve po novih mejah”.142 Po Kramerjevi intervenciji, ki je bila še pred redakcijskim sestankom za oblikovanje besedila Adrese Narodnega vijeća,143 sta zastopnika avtonomistično in republikansko usmerjene SLS Iz. Cankar in J. Brejc na redakcijskem sestanku 30. novembra popoldne, “sprejela vsebino adrese Narodnega vijeća SHS, ki sojo sporočili regen­ tu Aleksandru na dan razglasitve Kraljevine SHS 1. decembra 1918 in tako dejansko priznala upostavitev monarhije”.144 Kot opozarja vodilni poznavalec položaja in vloge SLS v jugoslovanskem zedinjenju M. Zečevič, “je takšen politični preobrat vodstva Slovenske ljudske stranke in njegovo privolitev v način in metodo zedinjenja izsilila velikosrbska buržoazija s perfidno politično igro, pomagali pa soji v največji meri li­ beralni, torej demokratski meščanski krogi iz Slovenije, Hrvatske, Dalmacije in drugih jugoslovanskih dežel zunaj Srbije”.145 Z vidika slovenske historične problematike pomeni odstopanje najmočnejše slovenske politične stranke SLS, “od njenega programa in načel v narodnostni politiki”,146 najvidnejšo značilnost jugoslovanskega zedinjen­ ja leta 1918. To “je bilo v režiji jugoslovanske liberalne buržoazije, velikosrbskih krogov in dvora izpeljano na način, ki ni bil v soglasju s prejšnjimi dogovori o enakopravnem in demokratičnem postopku v pro­ ceduri zedinjevanja”.147 Pri tem je slovenski liberalizem proti SLS ned­ vomno dosegel pomembno politično zmago, saj je uresničil svoj uni­ taristični, centralistični in monarhistični koncept jugoslovanske združitve. S podporo taki združitvi pa sije zagotovil še politično preživetje, saj seje v slovenskem, zlasti pa v novem jugoslovanskem političnem prostoru dokazal kot nesporni državotvorni politični dejavnik, ki je v odločilnem trenutku dejavno vplival na dokončno oblikovanje jugoslovanske države. Povedati pa je treba, da so slovenski liberalci tako politično vlogo izsilili s političnimi špekulacijami. Tako so “v prvi vrsti izkoristili neugoden splet mednarodnih okoliščin za slovenske narodnostne interese, predvsem ogroženost slovenskih meja”, kar je bil “glavni argument v rokah libe­ ralne buržoazije in drugih centralističnih sil, s katerim so v trenutku ze­ dinjenja pritiskali na tiste slovenske stranke in skupine (predvsem na SLS - op. J. P), ki so nasprotovale uvedbi monarhistične oblike vladavine v novi državi”.148 Ob nastanku jugoslovanske države leta 1918 je znal slovenski liberalizem zelo spretno in učinkovito podpreti jugoslovanski unitaristični in monarhistični združitveni program, ne da bi zaradi svoje­ ga ravnanja prišel sam s seboj v etični, moralni, politični ali narodnostni notranji konflikt. To tudi ni bilo možno, kajti enonarodna, centralistična in monarhistična jugoslovanska država, v kateri bo vodilna vloga pri­ padala Srbom in srbstvu, slovenskim liberalcem ni pomenila samo primernega političnega računa, ampak tudi njihov resnični nacionalno- politični ideal, ki so mu brez zadržkov sledili ob zedinjenju Južnih Slovanov v njihovo prvo skupno državno formacijo - Kraljevino SHS. Liberalni jugoslovanski politični cilj - oblikovanje skupne jugoslo­ vanske države po meri in presoji srbske politike in beograjskega dvora, se je uresničil na svečanem sestanku delegacije zagrebškega Narodnega vijeća in srbskega državnega vrha, ki gaje vodil srbski prestolonaslednik Aleksander Karađorđević. Na tem sestanku, kije bil 1. decembra 1918 v Krsmanovicevi vili v Beogradu, je vodja zagrebške delegacije dr. Ante Pavelič149 prebral besedilo Adrese, s katero je delegacija pristala na oblikovanje jugoslovanske centralistične monarhije. Prestolonaslednik Aleksander je na Adreso odgovoril s proklamacijo, s katero je razglasil ‘‘zedinjenje Srbije s pokrajinami neodvisne države Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev” in napovedal, da bo “kralj (...) svobodnim državljanom države Srbov, Hrvatov in Slovencev".150 Na ta način je v političnem in v državnopravnem pogledu opredelil Srbe, srbsko politiko in kraljevsko dinastijo kot zgodovinskega nosilca jugoslovanske združitve, ki je dokončno odločil, da je nastala jugoslovanska državna skupnost. Adresa delegacije zagrebškega Narodnega vijeća in Aleksandrova proklamacija z dne 1. decembra 1918 sta bili namreč ozko povezani dejanji, ki sta bili v medsebojnem odnosu kot predlog in njegov sprejem.151 V svojem avtokratskem odgovoru je srbski prestolonaslednik namreč pokazal, kdo je tisti, “ki uresničuje državno zedinjenje”, torej tisti, v katerem je bilo “potrebno gledati osvo­ boditelja in zedinitelja”.152 In prav tako vlogo srbskega dejavnika, ki mu gre v jugoslovanskem zedinjenju prvo, stvariteljsko mesto, od katerega so odvisni ozemeljski obseg nove države, njen bodoči značaj in državno­ pravna bit, je slovenski liberalizem v dneh neposredno pred nastankom Kraljevine SHS brezpogojno in z vsemi sredstvi podprl. Teh, sicer znanih dejstev ne bi še enkrat ponavljali, če Slovenski narod konec novembra 1918 ne bi skrajno zaostril vprašnja oblike državne ure­ ditve in vladavine v novi državi. Slovensko javnost je ponovno postavil pod udar svojega nepopustljivega zavzemanja za monarhijo in centra­ listično oblikovano jugoslovansko skupnost. Objavil je politično oceno neimenovanega srbskega politika (verjetno je bil to dr. Momčilo Ninčić, kasnejši dolgoletni zunanji minister Kraljevine SHS), “ki se je mudil 99 nekaj dni v Ljubljani” in s katerim je imel “priliko se razgovarjati o raznih aktualnih vprašanjih”.151 O teh razgovorih je Slovenski narod 25., 28. in 29. novembra 1918 objavil krajšo serijo člankov s pomenljivimi naslovi - Kako mislijo Srbi o federalizmu. Kako mislijo Srbi o republiki? in Trpka, odkrita a istinita beseda! V teh člankih, s katerimi je “v infor­ macijo naši javnosti”154 Slovenski narod želel omajati avtonomistično in republikansko razpoloženje na Slovenskem, se je Narodov srbski sogo­ vornik seveda odločno zavzel za jugoslovanski monarhistični centra­ lizem. Slovencem je odstrl pogled v idejna gibala srbske politike v proce­ su nastajanja jugoslovanske države. Slovenski narod, ki je v tistem času edini med slovenskimi političnimi listi poiskal stik s predstavniki srbske politike, je svojemu sogovorniku omogočil, da je na straneh enega najpomembnejših slovenskih dnevnikov razglasil srbski politični ideal. To je bila “centralistična, enotna in edinstvena država s popolnoma enaki­ mi pravicami za vsa tri plemena ali, ako hočete, za vse tri narode”. - “Ako izvzamemo socijaliste”, je Narodov sogovornik pojasnjeval ta politični ideal, so namreč “vsi Srbi odločno protivni vsakemu federalizmu”. Zanje je “federacija, etniška federacija (...) nesprejemljiva že zbog tega, ker je - ako bi se tudi dala s težkim trudom ugotoviti plemenska granica med Slovenci in Hrvati - taka meja med Srbi in Hrvati absolutno nemogoča, ker sta obe plemeni med sabo tako pomešani, zlasti v Bosni in Slavoniji, da je vsaka takšna ali drugačna ločitev neizvedljiva”.155 Zato ni pozabil opomniti, da del časopisja na Hrvaškem in v Sloveniji s svojimi federa­ lističnimi, zlasti pa republikanskimi stališči “nastopa malo nedelikatno (nerahločutno - op. J. P.) napram nam Srbijancem, Srbom iz Kraljevine in napram naši narodni dinastiji”. Narodov sogovornik, ki je bil še posebej občutljiv na republikanske zahteve, je resno opozarjal, da “Srbi ne bodo pristali na spremembo državne oblike, ne bodo trpeli, da se odločuje o usodi naše dinastije“. Poudarjal je, da lahko delo ustavodajne skupščine v novi jugoslovanski državi “otvori (le) kralj s prestolnim govorom”, potem pa lahko skupščina “svobodno razpravlja o vseh drugih vprašanjih brez izjeme”. V primeru, da jugoslovanska ustavodajna skupščina ne bi sprejela tega predhodnega pogoja (kraljevega prestolnega nastopa - op. J. P.)”, pa je bilo po njegovih besedah možno pričakovati le eno, to je da “konstituanta (...) v svoji sredini ne bo imela niti jednega Srba”.156 Taka politična stališča seveda niso pomenila nič drugega, kot da “Srbi iz Srbije ne pričakujemo niti (podčrtal J. P.) diskusije o obliki vladavine in dinastije”. Ali, kot je drugače povedal Narodov sogovornik, “nečemo 100 druge domovine nego jedinstveno centralističko monarhijo pod današnjo dinastijo (podčrtal J. P.)”. Zavedajoč se srbske politične moči, ugod­ nejšega mednarodno-političnega položaja in jasno razpoznavnega razpo­ loženja med srbskim prebivalstvom iz bivše habsburške monarhije, je neposredno in grobo naslovil na Slovence in Hrvate naslednje opozorilne besede: “Z nami so vsi Srbi iz bivše Avstro-Ogrske. Vsled tega z gotovostjo lahko računamo na Srem, Banat, Bačko in Baranjo. Tudi v Bosni in Hercegovini imamo ogromno večino za sebe. Tej skupini bi se pridružila tudi Dalmacija, ako ne iz drugih razlogov že iz gospodarskih. Vse te zemlje bi dale Veliko Srbijo. Bila bi to manjša država, to je istina, nego projektovana Jugoslavija, ali bil bi v njej homogen živelj, kompak­ ten in popolnoma sposoben za razvitek v vseh pravcih in za odpor proti vsem neprijateljem”. To opozorilo je nato Narodov sogovornik še pod­ krepil s sofistično demokratično držo: Srbi “nimamo pravice, niti nočemo”, je zatrjeval, “da bi Hrvate in Slovence silili v našo zajednico”, a če pač “oni hočejo priti k nam”, je nadaljeval, potem “ni umestno, da zahtevajo od nas, naj izvršimo narodni samomor za njihovo ljubav in za ljubav republikanske groznice, ki sedaj vlada po svetu”. Hrvatom in Slovencem je namenil tudi naslednje besede: “Ako se ne morete otresti zmot in blodenj, ki so Vas spremljale dosedaf', potem pa “pojdite in hodite svoja pota, a mi bomo krenili na svoja.“ Taka hladna izbira, pred katero je ta tipični predstavnik srbske politike postavil Slovence in Hrvate, se je povsem ujemala z njegovim pojasnilom, da so se pač Srbi “v surovi šoli življenja naučili, da računamo. Izračunali smo vse, prece­ nili smo vse”, je opozarjal, “ali vam ipak pravimo: Pridite k nam in veru­ jte nam.“ Srbski politični izračun, ki bi ga Hrvati in Slovenci morali upoštevati, je Narodov sogovornik predstavil na način, s katerim je tedaj srbska politika očitno tehtala vprašanje oblikovanja jugoslovanske države. “Mi se zavedamo”, je nadaljeval, “da bi s pridružitvijo Hrvatov in Slovencev dobili očetnjavo silnejšo in številčnejšo za kake 4 milijone, kar je brez dvoma tehtna pozitivnost. Ali ne smemo izgubiti iz vida dejstva”, je takoj opozoril, “da poleg te pozitivnosti obstoja tudi gotova negativnost, da nam ti 4 milijoni nalagajo na vrat breme 40 milijonov Italijanov in še več Nemcev, kot krvne neprijatelje, kar vsekakor ni baš najprijetnejša stvar”. Cena, ki naj bi jo po srbskem izračunu plačali Hrvati in Slovenci za vstop v skupno jugoslovansko državo - ,silnejšo in številčnejšo srbsko očetnjavo’, je bila torej njihova odpoved federalističnim in republikanskim političnim težnjam. Narodov sogovornik se ni mogel načuditi - “koji 101 I svobodomislec je to iz Jugoslavije, ki se ponižuje, ako sname kapo pred vnukom Velikega Vodje (Petrom I. Karađorđevićem - op. J. P)?” Po nje­ govem mnenju takih med Hrvati in Slovenci ni moglo biti, ker Srbom tudi ni “treba (ne)koga, da nam daje pouk iz demokracije”. Tisti, ki bi želeli ravnati tako, naj raje ostanejo sami in zase. Srbi (v Veliki Srbiji - J. P.) vam pa “tudi v bodoče (...) hočemo biti in ostati bratje", je zaključeval srbski Narodov sogovornik, “a dalje - kakor vam Bog da!"'51 Predstavitev takega ekskluzivnega srbskega gledanja na jugoslovansko zedinjenje, s katerim je osrednje liberalno glasilo pospremilo Slovence v Kraljevino SHS, je bilo še zadnje javno dejanje slovenskega liberalnega tabora, da opozori slovensko politiko in pripravi slovensko ljudstvo na neobhodnost jugoslovanskega centralizma in srbskega monarhizma. Slovenski liberalci so jugoslovanski monarhocentralistični državni model predstavili kot zgodovinsko nujo, kot zrelo in odgovorno narodno-poli- tično odločitev. S tem so nedvomno pokazali zavidljivo politično spret­ nost. Monarhistični centralizem so namreč prikazali kot edino možno vse­ binsko vodilo jugoslovanske združitve - kot njeno naravno danost. To je bilo za liberalce izredno pomembno. Omogočalo jim je namreč politično obvladovanje splošnega jugoslovanskega navduševanja, ki je združevalo vse dotlej habsburškemu dvoru podrejene Južne Slovane. Delovati za spre­ jem centralizma in monarhije liberalcem v Sloveniji ni bilo težko, saj se Slovenci - kot v svojih Pripombah k naši prevratni dobi opozarja Albin Prepeluh - niso odločili za združitev s Srbi in Hrvati zaradi koristi, torej po premisleku in na osnovi realnega poznavanja razmer in njihovih posledic, “temveč iz nacionalnega čustva”. Zato so “v svojo novo nacionalno bodočnost (...) stopili v svojstvu političnega pesnika, iz odpora proti dotedanjemu nemodremu nemškemu pritisku, proti narodnim krivicam in drugim budalostim obeh vladajočih narodov habsburške monarhije”.158 V takem razpoloženju, ki je na Slovenskem takrat prevladovalo, so liberalci predstavljali racionalni del takratnega “pijanstva jugoslovanskega zedin­ jenja”.159 To je, če povzamemo po Prepeluhovem Avtonomistu, v “politični otročnosti” in “megleni Jugoslovanski’ narodnostni pijanosti” Slovence zapeljalo, da so ob zedinjenju s Kraljevino Srbijo svojo lastno nacionalno suverenost in samostojni državnopravni položaj, ki so ga imeli v Državi •SHS, “v nacionalni nezavesti” izročili Beogradu.160 Slovenski liberalci tega niso preprečili, saj tega tudi niso hoteli. Nasprotno, z vsem svojim ravnanjem so si prizadevali, da se je - kakor je zapisal najpronicljivejši opazovalec prvih dveh jugoslovanskih držav, Miroslav Krleža - leta 1918 102 “naša avstromadžarska stvarnost pijano potrkljala pod prestol Karadjordjevicev kakor prazna steklenica piva v smeti”.161 OPOMBE K DRUGEMU POGLAVJU 1 O tem glej podrobneje Jurij Perovšek: Država SHS kot način slovenske samoodločbe leta 1918. - Borec. XXXVIII. 1986. 3-4, 195-196 (odslej Perovšek. Država SHS), isti: Jugoslovansko zedinjenje in Slovenci v novembru leta 1918. - Prispevki za novejšo zgodovi­ no, XXVIII, 1988, 1-2. 41-45 (odslej Perovšek. Jugoslovansko zedinjenje in Slovenci). Glej tudi Ferdo Čulinović: Državnopravna historija jugoslavenskih zemalja XIX. i XX. vijeka. Zagreb 1953. 343-346 (odslej Čulinović. Državnopravna historija), isti: Državnopravna his­ torija jugoslavenskih zemalja XIX. i XX. vijeka, druga knjiga. Zagreb 1954, 200-201 (odslej Čulinović, Državnopravna historija, II), isti: Državnopravni razvitak Jugoslavije. Zagreb 1963. 137-139 (odslej Čulinović. Razvitak) in Ivan Tomšič: Razpad Avstro-Ogrske in nasta­ janje slovenske državnosti. - Naši razgledi, 7.11.1969. (Odslej Tomšič, Nastajanje slovenske državnosti). 1 Erjavec. Slovenci. 67. 1 Podrobneje glej o slovenski državnosti, doseženi v času obstoja Države SHS. Jurij Perovšek: Oblikovanje slovenske nacionalne države leta 1918. - Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. XXV, 1985. 1-2, 49-75 (odslej Perovšek. Oblikovanje slovenske nacionalne države leta 1918), isti. Država SHS. 195-208, isti. Jugoslovansko zedinjenje in Slovenci, 41-61. Glej tudi Tomšič, Nastajanje slovenske državnosti. 4 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani. 21.11.1918. (Odslej UL NV SHS). Podrobneje o tem glej Perovšek, Jugoslovansko zedinjenje in Slovenci, 45-47. 51, 55. 59, isti. Oblikovanje slovenske nacionalne države leta 1918, 52-73. isti. Država SHS, 196-203. 205. “ Lovro Bogataj: Uprava v Sloveniji od prevrata do ustave. - Slovenci v desetletju 1918-1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. Josip Mal. Ljubljana 1928. 378. Glej tudi str. 382. (Odslej Bogataj). 7 UL NV SHS, 30.11.1918,- Pripominjam, da je v okviru Države SHS slovensko ozemlje, na katerem je Narodna vlada izvrševala svojo državno oblast, obsegalo "Kranjsko, Goriško, slovenski del Istre, mesto Trst z okolico " ter "Štajersko in Koroško, kolikor sta te deželi del države SHS". (Glej UL NV SHS. 21.11.1918). * O tem glej podrobneje Perovšek, Jugoslovansko zedinjenje in Slovenci. 46-60 in isti. Država SHS, 204-208. ’ Pleterski, Prva odločitev, 265. Podrobneje glej o narodni manifestaciji 29. 10. 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki je pomenila slovenski) nacionalno samoodločbo prav tam, 260-267. 10 Slovenski narod. 30.10.1918. " Prav tam. - Podrobneje glej o odnosu J. E. Kreka do vprašanja nacionalne enotnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ivan Dolenec: Razvoj jugoslovanske misli pri Kreku. - Čas, XX, 1925/26, 3/4, 148-151, 169-170, 173-174, 176-177 (odslej Dolenec), Jurčec, 82-83, Erjavec, Avtonomistična izjava, 3, 5-7. Ude, 41-42, 55, 71, Walter Lukan: Janez Ev. Krek in slovensko nacionalno vprašanje. - Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. XXII, 1982, 1-2. 35-40, 42, 48-51, in Prunk. Slovenski nar. vzpon, 137, 183-184. " Slovenski narod. 11.11.. 18.11. in 23.11.1918, Domovina. 8.11.1918. " Slovenski narod, 16.11.1918. u Slovenski narod. 22.11.1918. " Domovina, 5.11.1918. Prav tam. 17 Prav tam. " Prav tam. ‘v Slovenski narod. 11.11.1918. 70 Prav tam. 21 Slovenski narod. 9.11.1918. 22 Slovenski narod. 9.11.. 18.11. in 22.11.1918. 22 Slovenski narod, 9.11.1918. 24 Slovenski narod. 9.11., 16.11. in 18.11.1918. 22 Zečevič, Slovenska ljud. stranka, 205. 26 Prav tam. 27 Arhiv Republike Slovenije, fond Deielne vlade za Slovenijo. Zapisnik 7. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, 6. novembra 1918. (Odslej ARS. DVS). 24 ARS DVS. Zapisnik 11. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani. 10. novembra 1918. ” Slovenski narod, 11.11.1918. 20 Slovenski narod. 18.11.1918. 21 Prav tam. 22 Slovenski narod. 22.11.1918. 22 Slovenski narod, 16.11.1918. 24 Slovenski narod. 9.11.1918. 22 Prav tam. * Prav tam. 27 Po pogodbi o premirju, ki jo je sklenilo italijansko vrhovno poveljstvo kot mandatar sil Antante 2. II. 1918 v Padovi s predstavništvom avstroogrskega vrhovnega poveljstva, je morala avstro- ogrska vojska izprazniti ozemlje zahodno od črte Rateče-Ponca-Triglav in od razvodja vzhodno od Podbrda-Cerkna-ldrije-Logatca-Snežnika do Sušaka. Sile Antante so namreč Italiji že v znanem londonskem sporazumu, sklenjenem 26. 4. 1915, Italiji prisodile ozemlje do črte Rateče-Triglav in Podbnlo-Sušak. To pravico pa so Italiji potrdili tudi s pogodbo o premirju, podpisano 2. II. 1918 v Padovi. V skladu s tem je v novembru 1918 pričela Italija zasedati obljubljeno ozemlje. Italijani pa slovenskega ozemlja niso zasedli naenkrat, temveč postopoma, kajti italijanske čete, ki so prišle do Soče 9. 11. 1918, so dosegle londonsko demarkacijsko črto, to je črto Rateče-Triglav in Podbrdo- 1 Sušak, šele 19. 11. 1918. (O tem glej Viktor Andre jka: Razvoj vojaštva in vojaški dogodki od pre­ vrata do danes. - Slovenci v desetletju 1918-1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in poli­ tične zgodovine. Uredil dr. Josip Mal. Ljubljana 1928, 277. Glej tudi Perovšek, Jugoslovansko zedinjenje in Slovenci, 41, op. 2). Na dan objave članka Srbija na pomoč! Italijani torej še niso pričeli prodirati na slovensko ozemlje. Glavna slovenska strankarska glasila tudi niso vedela, da so italijanske čete dospele do Soče. 24 V zadnjih dneh novembra 1918 so liberalni časopisi pa tudi posamezni liberalni politiki na sejah zagrebškega Narodnega viječa večkrat poudarili, da so Italijani zasedli slovensko ozemlje. Ta opo­ zorila so bila povezana z zahtevami po centralističnm zedinjenju s Kraljevino Srbijo. - Glej Slovenski narod, 20.1 L, 21.11., 23.1 L. 25.1L1918. 6.12.1918. Domovina. 29.1L1918 in Grada o stvaranju jugoslavenske države (1-1. - 20.XII.1918). Priredili dr. Dragoslav Jankovič i dr. Bogdan Krizman. II. tom. Beograd 1964, 641-642. (Odslej Grada II). Bogo Grafenauer, Vprašanje kulturne avtonomije 1918. - Zgodovinski časopis, XLII, 1988, 4, 562. (Odslej Grafenauer, Vprašanje kulturne avtonomije). 40 Domovina, 29.11.1918. 41 Slovenski narod, 20.11. in 23.11.1918. 42 Slovenski narod, 23.11.1918. 42 Slovenski narod, 2.12.1918. 104 44 45 4n 47 49 50 51 52 55 54 55 56 57 58 60 61 62 65 64 65 66 67 68 t» 70 71 72 75 74 75 76 77 79 79 90 Slovenski narod. 25.11.1918. Tu je potrebno opozoriti, da so že v začetku novembra 1918. kljub temu da Država SHS medna­ rodno ni bila priznana, zaveviiške vlade oziroma antantne sile s svojim ravnanjem pokazale, da se zavedajo državnopravne spremembe, ki je na jugu nekdanje Avstro-Ogrske monarhije nastala 29. 10. 1918. Spremenjeno državnopravno stanje na jugu nekdanje monarhije konec oktobra in v začetku novembra 1918 so upoštevali tudi v taboru premaganih centralnih sil. Podrobneje o tem glej Perovšek. Jugoslovansko zedinjenje in Slovenci. 42-43. Slovenski narod, 25.11.1918. Slovenski narod. 23.11.1918. O tem prim. tudi Domovina, 29.11.1918. Slovenski narod. 9.1 L. 20.11.. 21.11., 23.11. in 25.11.1918. Domovina. 29.11.1918. Domovina. 29.11.1918. Slovenski narod. 21.11.1918. O tem glej tudi Domovina. 29.11.1918. Domovina, 29.11.1918. Tako stališče je zagovarjal tudi Slovenski narod. 21.11.1918. Slovenski narod. 21.11.1918. Slovenski narod. 6.12.1918. O lem glej Perovšek. Jugoslovansko zedinjenje in Slovenci. 47-48. isti. Država SHS. 19 in isti. Oblikovanje slovenske nacionalne države leta 1918. 58. UL NV SHS. 4.11.1918, Naredba poverjeništva za pravosodstvo. - V tej naredbi je poverjepištvo za pravosodje odredilo, da se civilne sodbe razglašajo v imenu zakona. Kot opozarja Metod Dolenc so namreč v Avstro-Ogrski monarhiji sodbe razglašali “v imenu Njeg. Vel. Cesarja". (Metod Dolenc: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Ljubljana 1935. 500). Slovenski narod. 6.12.1918. Prav tam. Slovenski narod. 14.11.1918. Domovina, 29.11.1918. Prav tam. Slovenski narod. 25.11.1918. Prav tam. Prav tam. Slovenec. 26.11.1918. Slovenski narod, 25.11.1918. Domovina, 29.11.1918. Prav tam. Slovenski narod, 25.11.1918. Slovenski narod. 21.11.1918. Dolenec. 176. op. 32. Pripominjam, da je Rogulj in zapis ponatisnjen tudi v Ferdo Šišič: Dokumenti o postanku Kraljevine Srba. Hrvata i Slovenaca 1914-1918. Zagreb 1920, 321-325. (Odslej Šišič). Slovenec. 5.11.1918. Slovenski narod. 23. H. 1918. Prav tam. Prim. tudi Slovenec, 5.11.1918. Zečevič, Na zgod. prelomnici. 175. Prav tam. 173. Slovenski narod. 23.11.1918. Slovenec, 12.11.1918. - O republikanskih in federalističnih stališčih SLS iz tistega časa glej še Slovenec, 22.11. in 25.11.1918 ter Domoljub, 21.11. in 28.11.1918. O tem glej tudi Zečevič. Slovenska ljud. stranka, 143. 161-163 in isti. Na zgod. prelomnici. 177-178. Naprej, 8.11., 11.-13.11., 15.11., 22.11., 23.11. in 26.11.1918. Glej Naprej. 11.11. in 13.11.1918. Naprej, 16.11.1918. 105 82 «.< 84 BS 86 87 88 «v •A) VI 92 93 95 96 97 9B 99 Zanimiva je ocena, ki jo je zapisal eden vodilnih oblikovalcev tedanje slovenske politike, ljubljan­ ski škof Anton Bonaventura Jeglič v svojem dnevniku 24. II. 1918: "V naših časopisih in v naši javnosti”, piše A. B. Jeglič, “se bije boj za republiko ali za monarhijo pod Karadjordjeviči. VLS želi republiko. Liberalci hudo odgovarjajo. Naši mislijo, da je ta nastop zahrbten, ki so ga začeli in ga podpihavajo propadli ljudje, ki bi radi prišli na vlado”. - Arhiv Republike Slovenije. Referat za dislocirano gradivo. II. Jeglič dr. Anton Bonaventura. Dnevnik: mapa III. leto 1916-1927, zapis z dne 24. novembra I9Ì8. (Odslej Jegličev dnevnik). ARS DVS. Zapisnik 19. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, 19. novembra /918. Janko Brejc: Od prevrata do ustave. - Slovenci v desetletju 1918-1928. Zbornik razprav iz kul­ turne. gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. Josip Mal. Ljubljana 1928. 174. (Odslej Brejc). Brejc, 175, Zečevic. Slovenska ljud. stranka, 167. Brejc, 175. Prav tam. Glej tudi Zečevic. Slovenska ljud. stranka. 167. - Enako kakor slovenska Narodna vlada je bil z zahtevami posameznih jugoslovanskih pokrajin za takojšnje državno zedinjenje s Srbijo seznanjeni tudi škof Jeglič. Ta se je 20. II. 1918 mudil v Zagrebu, kamor se je napotil, “da bi se informiral o položaju”. (Jegličev dnevnik, zapis z dne 25. decembra 1918). V Zagrebu se je med drugim pogovarjal tudi z podpolkovnikom Milanom Pribičevičem, duhovnikom Franom Barcem in A. Kramerjem, ki so ga seznanili, da “Srbi silno čislajo dinastijo Karadjorjevič". da “te dinasti­ je ne bi odgnali” ter da se “s srbsko kraljevino (...) hočejo zediniti vsi (srbski - op. J. P.) vodje iz. Bosne in Hercegovine, iz Srema in Bačke. Že prete, da ne bodo več čakali, ampak kar k Srbiji pristopili”. Take novice so A. B. Jegliča silno potrle in v svoj dnevnik je zapisal naslednje: “Vsi smo polni skrbi za priliodnjost. Groze nam Madžari, naše ozemlje zasedajo Lahi in silo nam dela­ jo Nemci: mi pa smo brez moči: edino proteste pošilja naša narodna vlada in naše narodno vece. Brez Srbov ni rešitve! Ergo! Kako hudo bo za nas. ako pridemo pod pravoslavnega kralja, potem ko smo zapustili katoliškega cesarja! Deus misereatur nostri!" - Jegličev dnevnik, zapis z dne 22. novembra 1918. ŠišiČ, 268-269. Ferdo Čulinovič: Jugoslavija između dva rata. I. Zagreb 1961. 108. (Odslej Čulinovič. Jugoslavija između dva rata. I). ARS. DVS. Zapisnik 19. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, 19. novembra 1918. Metod Mikuž: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941. Ljubljana 1965, 71. (Odslej Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji). Slovenec, 22. Ì 1.1918. Slovenski narod. 21.11.1918. Slovenski narod. 14.11.1918. Brejc, 177. ARS. DVS. 'Zapisnik 20. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani. 21. novembra 1918. Prav tam. - Pripominjam, da je bila izjava, ki jo je na tej seji podal A. Kristan, njegovo osebno mnenje, saj vodstvo JSDS o predlogu Pokrajinske vlade za Dalmacijo ni razpravljalo. Toda kmalu zatem pa so Kristanovo mnenje o zedinjenju v novo državo in o njeni bodoči ureditvi, potrdili kot politično stališče celotne JSDS. Na shodih, ki jih je 24. II. 1918 priredila JSDS. so namreč izja­ vo. ki jo je A. Kristan podal na seji Narodne vlade 21. II. 1918. v celoti vključili med Politične zahteve JSDS. (Glej ZA KPJ, 372). Brejc, 177. ARS, DVS. Zapisnik 20. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani. 21. novembra 1918. Slovenski narod, 23.11.1918. - Podpisniki Izjave duševnih delavcev so bili: dr. Matija Ambrožič, Jos. Breznik, Anton Debeljak. Lojze Dolinar, Ivan Franke, Engelbert Gangl, Maksim Gaspari, Tone Gaspari, Flor. Golar, dr. Pavel Grošelj. Igo Gruden, arhitekt Hilbert, dr. Fran Ilešič, Rihard Jakopič, Ivana Kobilca. Dana Koblarjeva, Juš Kozak. dr. Alojz Kraigher, dr. R. Krivic, Ant. 106 Koželj, dr. Ivan Lali. Vladimir Levstik. Anton Melik. Anton Mikuž. dr. Rudolf Mole. dr. Fran Novak, dr. Jos. C. Oblak. dr. Nikolaj Omerza. Anton Pesek. M. Pugelj, dr. Franc Ramovš. Mihael Rožanc. Hinko Smrekar. M. Sternen. Nikolaj Štritof. Milan Šuklje. Al. Tavčar, dr. Iv. Tavčar. Fran Tratnik. L Vavpotič, dr. Miljutin Zamik. Ivan Zorman. Peter Žmitek in Oton Župančič. Grafenauer. Vprašanje kulturne avtonomije 1918. 562. « Prav tam. m Podrobneje glej o oblikovanju te resolucije ter besedilo same resolucije prav tam. 561-569. Pripominjam, da li. Grafenauer v svoji razpravi kritično opozarja na pomanjkljivosti in netočnosti pri dosedanjem obravnavanju vprašanja kulturne avtonomije leta 1918 in z njim povezane resoluci­ je kulturnega odseka pri Narodnem svetu v Ljubljani. Objavlja tudi oba zapisnika sej kulturnega odseka Narodnega sveta z dne 16. in 18. 11. /918, kjer so razpravljali o sprejemu te resolucije in tudi sprejeli njeno končno besedilo. Znanstveno objavo teh zapisnikov pa podpira s podrobnimi vse­ binskimi pojasnili k obema zapisnikoma. O omenjeni resoluciji kulturnega odseka Narodnega sveta glej tudi Prunk. Slovenski nar. vzpon. 208-210 in Ervin Dolenc: Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929. Ljubljana 1996. 108-113. (Odslej Dolenc. Kulturni boj). Grafenauer, Vprašanje kulturne avtonomije 1918. 568. Zečevic. Slovenska ljud. stranka. 163. Prav tam. - V zvezi s prepričanjem pripadnikov JDS. ki so na sejah kulturnega odseka Narodnega sveta trdili, da imajo Slovenci že s krfskim paktom zagotovljeno avtonomijo, pripominjam, da. kakor poudarja B. Grafenauer, "krfski pakt (deklaracija!) nikjer neposredno ne govori o kulturni avtonomiji: v tem smislu", opozarja B. Grafenauer, "bi bilo mogoče kvečjemu le posredno - in z dvomljivim uspehom - interpretirati sklepno določbo (št. 13)”. (Grafenauer. Vprašanje kulturne avtonomije 1918. 565. op. 18). Krfska deklaracija, ki sta jo 20. 7. 1917 podpisala predsednik Jugoslovanskega odbora dr. Ante Trumbič in predsednik srbske kraljevske vlade ter zunanji mini­ ster Nikola P. Pašič na konferenci o oblikovanju in ureditvi bodoče jugoslovanske države julija 1917 na Krfu. je namreč dopuščala le. da so srbska, hrvaška in slovenska zastava enakopravne, enakopravna pa je tudi uporaba vseh treh narodnih imen (Srbi, Hrvati in Slovenci) po celotni državi. Sklepna določba, na katero opozarja B. Grafenauer, pa je zagotavljala, da bo narodu ustava omogočala, "da razvija svoje posebne energije v samoupravnih enotah, obeleženih po naravnih, socialnih in gospodarskih razmerah ". (O tem glej Šišič, 98. 99). "* France Koblar: Slovenska književnost v zadnjih desetih letih. - Slovenci v desetletju 19/8-1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. Josip Mal. Ljubljana 1928, 646. '°’ Slovenski narod. 23.IL1918. "* Zečevic. Slovenska ljud. stranka. 153. Podrobneje o tem glej str. 153-158. Im O tem glej Zečevic. Na zgod. prelomnici. 180. isti. Slovenska ljud. stanka, 172. "° Te predloge glej v Šišič. 268-272. Zečevič. Na zgod. prelomnici. 180. 111 Zečevič. Slovenska ljud. stranka. 172, isti. Na zgod. prelomnici. 180. - Pripominjam, da so na seji osrednjega odbora Narodnega viječa tako nastopili vsi predstavniki JDS: V. Kukovec. O. Rybaf in A. Kramer. (Glej Grada II. 641-642). 1,1 Građa II. 641. 114 Prav tam. - Pripominjam, da je svoje monarhistično stališče poudarjal O. Rybaf tudi kasneje, saj je npr. leta 1922 zapisal v dnevniku Jugoslavija, da je njegovo “najglobokejše prepričanje, da brez monarhije sploh ne bi bilo prišlo do Jugoslavije in da bi ista prišla v zelo težek položaj, čim bi se jo hotelo spremenili v republiko". Menil je tudi. da si republiko "more v Jugoslaviji želeti le tisti, ki Itoče razbiti naše jedinstvo in našo državo". (Jugoslavija. 18.7.1922). Glej Lončar. 124-128. Silvo Kranjec: Kako smo se zedinili. Celje 1928. 135-140, Mikuž. Slovenci v stari Jugoslaviji. 71-72, 75, Čulinovič, Državnopravna historija. Il, 209-216. isti. Razvitak, 130-132. 139-142, isti. Jugoslavija između dva rata. I. 107-119, 141-150, Hrvoje Matkovič: 107 Svetozar Pribićević i Samostalna demokratska stranka do šestojanuarske diktature. Zagreb 1972, 26-29, Zečević, Slovenska ljud. stranka, 171-183. isti. Na zgod. prelomnici, 52. 180-182, Bogdan Krizman: Raspad Austro-U gorske i stvaranje jugoslavenske države. Zagreb 1977, 218-229, Janko Prunk: Slovenci in ustanovitev Jugoslavije. - Revija 2000, 1988, 44/45, 16-19, isti. Slovenski nar. vzpon. 215-217, Šišić. 264-283, Građa II, 640-646, 673-676. Iz slovenske memoarske literature in drugih prispevkov, ki so v času med obema vojnama obravnavali dogajanja na seji osrednjega odbora Narodnega vijeća 23. in 24. 11. 1918 pa tudi vprašanje jugoslovanske združitve leta 1918, glej tudi Albin Prepeluh: Pripombe k naši prevratni dobi. Ljubljana 1938, 156-188 (odslej Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi), Jerič, 156-159, Brejc, 174-177, Silvo Kranjec: Slovenci na poti v Jugoslavijo. - Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939. 64-65 in isti, Koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije. - Zgodovinski časopis, XVI, 1962, 227-229. (Odslej Kranjec. Koroščevo predavanje). "* Zečevic. Na zgod. prelomnici, 180, isti. Slovenska ljud. stranka, 172 in op. 332 na tej strani. 112 Grada II, 641. Zečevič, Slovenska ljud. stranka, 174. "9 Slovenec, 25.11.1918. - Treba je povedati, da verodostojnost takega Vesenjakovega poudarka potr­ juje tudi dnevnik škofa Jegliča, ki je 26. 11. 1918 zapisal: “O položaju mi je danes dr. Cankar tole povedal: .pri zborovanju v Zagrebu 23. in 24. 11. so imeli naši težko stališče. Nazadnje so glaso­ vali za predlog: naj se zedinimi vsi. tudi Srbi v eno državo: (...) Naši ostanejo republikanci: tudi v Srbiji nima Aleksander večine v skupščini; velik del Srbov hoče republiko. Pri konstiluanti zmaga skoraj gotovo monarhija; naši se bodo lojalno podvrgli, toda s postavnimi sredstvi bodo delali na to, da čimprej pride republika; Srbi bodo sami kmalu vrgli Karadjordjevicevo dinasti­ jo". - Jegličev dnevnik, zapis z dne 26. novembra 1918. 120 Zečevic, Slovenska ljud. stranka, 176. O tem glej podrobneje str. 175-183 in Kranjec. Koroščevo predavanje, 228. 121 Zečevic, Slovenska ljud. stranka, 176. 122 Zečevic, Na zgod. prelomnici, 181. 323 Šišić, 275, 277. Glej tudi Grada II. 645. 124 Šišić, 277. Glej tudi Građa II, 645. 123 Čuli novic', Jugoslavija između dva rata, 1. 118. m Šišić, 275. 127 Prav tam. Celotno besedilo omenjenih napotil za delegate' ter predloga Odbora sedmerice o zed­ injenju Države SHS s Kraljevino Srbijo in Črno goro glej na str. 274-276, ,2t Domovina. 29.11.1918. 329 Šišić, 277, Glej tudi Grada 11, 645. 130 Glej Čulinović, Državnopravna historija, 11. 214, isti, Jugoslavija između dva rata. 1, 148 in isti. Razvitak. 140. 1)1 Čulinović, Državnopravna historija, 11. 214. Glej tudi isti, Razvitak, 132. 132 Čulinović, Jugoslavija između dva rata, 1, 149. O tem glej tudi isti, Državnopravna historija 11, 214 in isti. Razvitak, 140. - Besedilo Adrese delegacije Narodnega vijeća glej v Šišić. 280-281. Glej tudi Građa II, 673-674. 133 Čulinović, Jugoslavija između dva rata, I. 148-149. w Čulinović, Državnopravna historija, 11. 214. Čulinović, Razvitak. 139. Prav tam. 3,2 Čulinović, Jugoslavija između dva rata, I, 142. Prav tam. Podrobneje o tem glej str. 142-143. Glej tudi Čulinović, Razvitak, 139-140. 339 Pripominjam, da so člani slovenskega dela delegacije Narodnega vijeća, ki so izhajali iz vrst SLS, že pred prihodom v Beograd morali še enkrat preudariti "svoje stališče glede razmerja do pravoslavne dinastije Karađorđevićev". Med čakanjem na posebni vlak so se namreč 27. novem- 108 bra zvečer v Zagrebu sestali s politiki Starceviceve stranke prava, "svojimi edinimi preostalimi političnimi zavezniki v nazorih o načinu in metodi zedinjenja Ti so ob tej priložnosti izjavili, da bodo sprejeli dinastijo. V danem razmerju sil so predstavniki SLS to vsekakor morali upoštevati, sicer bi se kasneje s svojim republikanskim stališčem znotraj delegacije "znašli osamljeni in v opoziciji - O tem glej Zečevič. Slovenska Ijud. stranka. ! 77. Zečevič. Na zgod. prelomnici. 181. Zečevič. Na zgod. prelomnici, 181. isti, Slovenska Ijud. stranka. 178. Zečevič. Na zgod. prelomnici. 181. O tem glej Zečevič. Na zgod. prelomnici. 181 in isti, Slovenska Ijud. stranka. 178. Zečevič, Na zgod. prelomnici, 181. Zečevič, Slovenska Ijud. stranka. 183. Prav tam. Zečevič, Na zgod. prelomnici, 181. Prav lam. 182, 181. Gre za vodilnega politika Hrvatske stranke prava po letu 1916 dr. Anteja Paveliča (1869-1938), po poklicu zobozdravnika, ne pa za .poglavnika ' leta 1941 oblikovane Nezavisne države Hrvatske. Šišič, 282. 283. Glej tudi Grada II. 675. Celotno besedilo odgovora prestolonaslednika Aleksandra Karadorđeviča na Adreso delegacije zagrebškega Narodnega viječa glej v Šišič. 282- 283 in v Grada II. 674-676. Čulinovič. Državnopravna historija, II. 215. Čulinovič, Jugoslavija između dva rata. I, 146-147. w Slovenski narod, 25.1 / .1918. w Prav tam. Prav tam. Slovenski narod. 28.11.1918. Slovenski narod. 29. ! L Ì9Ì8. Prepeluh. Pripombe k naši prevratni dobi, 148. Moia Pijade: Izabrani spisi. I. torn. 5. knjiga. Beograd 1966, 855. Avtonomist. 3.2.1923. Miroslav Krleža: Deset krvavih let in drugi politični eseji. Ljubljana 1962. 68. 109 __ OPREDELITEV LIBERALNEGA TABORA DO VPRAŠANJA DRŽAVNOPRAVNEGA ZNAČAJA JUGOSLOVANSKE SKUPNOSTI. LIBERALNI NARODNO-POLITIČNI KONCEPTI DO SPREJEMA VIDOVDANSKE USTAVE 28. JUNIJA 1921 POLITIČNO PREOBLIKOVANJE LIBERALNEGA TABORA IN NJEGOVA NACIONALNA POLITIKA DO VOLITEV V KONSTITUANTO 28. NOVEMBRA 1920 Z nastankom Kraljevine SHS je za liberalno politiko pa tudi za poli­ tični predstavnici katoliškega tabora in slovenskega delavskega gibanja, SLS in JSDS, nastopilo novo obdobje, v katerem so se bistveno spreme­ nili dotedanji državno-politični, družbeni in gospodarski pogoji za njiho­ vo delovanje. Te pogoje so odslej določale nove politične razmere ter družbeno-politični razvoj v kraljevini. Ti so spremenili vlogo, perspektive in položaj tradicionalnih slovenskih političnih taborov ter vplivali na odločilne zgodovinske prelome in cepitve, ki so se že zelo zgodaj po nas­ tanku Kraljevine SHS pojavile znotraj tedaj obstoječih političnih strank. Spremenjene razmere, v katerih seje po letu 1918 našla slovenska politi­ ka, so najbolj pozdravljali prav liberalci, kajti “nova država, kraljevina SHS, je bila za slovenske liberalne kroge po njihovem naziranju in pričakovanju največja priložnost, da bi z njeno pomočjo spremenili notranje politične odnose Sloveniji na škodo klerikalcev”.1 Tako je razmišljalo tudi vodstvo SLS, ki je zaradi unitarno-centralističnih in monarhističnih stališč JDS že pred nastankom skupne države spoznalo, da zedinjenje s Srbijo omogoča “liberalni stranki v Sloveniji ugodnejše pogoje za boj proti slovenskemu katoliškemu gibanju”.2 V Kraljevini SHS je SLS namreč morala politično utrditi svoj položaj, kajti v novo 112 jugoslovansko politično okolje je vstopila z negativnim predznakom “katoliške, konservativne, klerikalne in proavstrijske, predvsem pa republikansko usmerjene politične skupine”.3 To je seveda vplivalo na počasno notranjo konsolidacijo SLS/ saj je “nova država s pravoslavno večino prebivalstva, dinastijo in prevladujočimi velikosrbskimi birokratsko-vojaškimi in meščanskimi političnimi silami, liberalno- demokratičnim duhom in protiklerikalno razpoloženostjo (...) pomenila antitezo, torej negacijo klerikalnega koncepta družbenoekonomskega in političnega razvoja slovenskega naroda”? Tak koncept je seveda povzročil nezaupanje do SLS, k čemer so “v veliki meri botrovali tudi slovenski liberalci s svojo javno in zakulisno propagando, poleg njih pa tudi vsi drugi centralistični in unitaristični politični krogi”? Izhodiščni položaj, ki sta ga obe najmočnejši slovenski politični stranki SLS in JDS imeli v novi državi, je omogočal politično emancipacijo liberalnega ta­ bora. To seje zgodilo tudi zato, ker Jugoslovanski demokratski stranki v nasprotju s SLS, ki si je šele ‘‘morala iskati politične zaveznike, saj je prejšnje izgubila”, tako ravnanje ni bilo potrebno. Liberalci so se namreč “še dalje držali Hrvatsko-srbske koalicije, S. Pribičeviča in njegove cen- tralistično-monarhistične velikosrbske skupine”? Nastanek nove države in naglo spreminjanje družbeno-političnih razmer, ki jih je rojeval čas po oktobrski revoluciji in ob koncu prve sve­ tovne vojne, je na novo opredelil tudi vlogo in položaj JSDS v slovenski družbi. Nove razmere so vplivale tudi na notranje odnose v tedaj edini slovenski delavski stranki, ki se je “prilagajala novim razmeram parla­ mentarne demokracije in zato je takšno sodelovanje zapeljalo stranko z naprednega položaja v malomeščanske vode in razvilo v njenih vrstah oportunizem in reformizem”. Takšen razvoj je kmalu privedel do idejno­ političnega razkola v socialdemokratski stranki. JSDS je namreč zaradi ministerializma svojih voditeljev in politike, ki se je prilagajala meščanskim interesom, “prav kmalu izgubila zaupanje pri velikem številu svojih privržencev”? To je najbolj jasno dokazovala ustanovitev Delavske socialistične stranke za Slovenijo (komunistične stranke - op. J. P.), ki so jo 11. aprila 1920 oblikovali t. i. mladi iz JSDS ter tako sprejeli družbeno-revolucionarni izziv.10 Jedro mladih (t. i. levica) je v odkritem spopadu s t. i. desnim, ministerialističnim vodstvom spomladi 1920 pritegnilo tudi precejšen del članstva in slovenskih delavcev. Zaradi tega JSDS ni bila več tista močna delavska politična organizacija, “ki je neposredno po prvi svetovni vojni zbrala v svojih vrstah največji del 113 slovenskega delavskega razreda in tudi del kmetov (v stranki, sindikalnih organizacijah, prosvetnemu društvu ,Svoboda’, konzumskih delavskih zadrugah itd.)”." Tak značaj je slovenski socialdemokratski (socialistični) tabor ohranil tudi kasneje, ko je v dvajsetih letih prihajalo do vedno močnejšega politično-organizacijskega razhajanja v socialističnih vrstah.12 Novo obdobje, ki ga je zaznamoval nastanek Kraljevine SHS, je torej na različne načine vplivalo na politični položaj in nadaljnjo razvojno pot posameznih slovenskih političnih strank. Po eni strani je bilo videti, da se na Slovenskem na novo vzpostavljajo razmerja moči, po drugi pa je to bil čas usodnih zgodovinskih prelomnic, ki so posamezne stranke vodile k dokončnemu notranjemu idejno-političnemu razkolu ter oblikovanju samostojnih pa tudi nasprotujočih si političnih sil. Slednje seje najočitne­ je pokazalo prav znotraj tabora liberalnih političnih sil. Vzporedno s prizadevanji, da bi omejil politični vpliv SLS, je namreč liberalni tabor pričel v jugoslovanski državi že kmalu razpadati - zajel ga je proces, ki je nasploh “značilen za čas od začetka 20. stoletja pa do druge svetovne vojne”.13 Proces razpadanja liberalnega tabora, ki seje v času pred prvo svetovno vojno izražal “v uporu narodno radikalne mladine proti Narodno napredni stranki, v prehodu dela demokratične inteligence v socialistične vrste, z jugoslovanskimi nacionalisti preporodovci”, se je v Kraljevini SHS nadaljeval leta 1919. Takrat sta nastali dve ločeni liberal­ no usmerjeni stranki, kmečka in delavska,14 s čimer se je dokončno raz­ bila dotedanja organizacijska in politična enotnost slovenskega liberaliz­ ma. Nastanek dveh novih liberalnih strank. Samostojne kmetijske stranke (SKS) in Narodno socialistične stranke (NSS), je zelo nazorno razkril vse značilnosti novih političnih odnosov in družbenih razmer, ki so se kazale v Sloveniji po nastanku Kraljevine SHS. Njuna ustanovitev je bila po eni strani neposredna posledica boja JDS proti SLS, po drugi pa je pomenila jasno opredeljen politični odgovor na takratno stanje v slovenski družbi. To se je najbolje pokazalo ob ustanovitvi Samostojne kmetijske stranke, katere ustanovitev so “materialno in politično izdatno podprli slovenski liberalci (JDS - op. J. P.), ki so želeli to stranko postaviti kot protiutež klerikalnemu vplivu na slovenski vasi”.15 Ustanovitev SKS L junija 1919 je bila logična posledica velikega medsebojnega agitacijskega boja med SLS in JDS za čim večji vpliv na podeželje, ki se je razvnel v marcu in aprilu 1919. JDS, kije dobro vedela, da na podeželju ne more tekmovati s SLS,16 je poskušala prodreti v najmočnejše zaledje slovenskega katoliškega gibanja s pomočjo svoje nove kmečke stranke, “ki naj SLS 114 izmakne del njenih kmečkih volilcev”.17 Samostojno kmetijsko stranko so zato “klerikalci dejansko upravičeno imeli za liberalno ekspozituro na podeželju”,1" saj je SKS v resnici “nastala pod pokroviteljstvom JDS kot njena izpostava za delovanje na vasi”.19 Vse to pa velja, kakor opozarja M. Zečevič, le za čas njene ustanovitve, kajti “politika te stranke (je) že od začetka zavila v povsem nepričakovano smer”.20 SKS, ki je že takoj po svojem nastanku poudarjala, da je “popolnoma samostojna kmetijska organizacija"j' ki so jo “ustanovili kmetje ne glede na liberalce ali klerikalce sami iz lastnega nagiba in z lastno močjo"," si je namreč v slovenski politiki našla povsem samostojno politično mesto in je zato upravičeno opozarjala, da je “od vseh obstoječih slovenskih političnih strank popolnoma neodvisna in samostojno nastopa izključno le za kmečke koristi brez kakršnekoli pomoči dosedanjih .kmečkih prijateljev’ iz drugih strank”.21 Tak položaj ji je priznavalo tudi glasilo JDS za podeželje Domovina, ki je že sredi maja 1920 zapisala: “Kdor je pravičen, potrdi, daje bilo to gibanje (SKS - op. J. P.) samoniklo in ni resnica, da bi bilo podtaknjeno od JDS”.24 Čeprav je bilo takšno pisanje v nasprotju z vlogo, ki jo je pri ustanovitvi Samostojne kmetijske stranke imela JDS, pa je deloma vendarle ustrezalo resnici. Oblikovanje SKS ni bilo zgolj del strategije v boju proti SLS. Ustanovitev te stranke je namreč temeljila tudi v samostojnem ocenjevanju “novih političnih razmer in odnosov, ki jih je bilo čutiti v Sloveniji takoj po nastanku jugoslovanske države”. Odražalo je prizadevanja polmeščanskih liberalnih slojev na vasi, ki so “v naglem širjenju kmečkih strank - zlasti v krepitvi HRSS na sosednjem Hrvaškem - videli priložnost za podobno zbiranje kmečkih množic v Sloveniji, ki so bile nezadovoljne s svojim gospodarskim in političnim položajem”.25 Ti sloji, ki jih je k ustanovitvi SKS vodilo tudi nezadovoljstvo z lastno vlogo in položajem v JDS,2h so svoje načrte hoteli uresničiti s sodobnim liberalnim programom, ki je poudarjal vsestransko strokovno in politično izobrazbo kmeta in skrb vzgajati ga “za njega težki poklic, da bo znal in mogel z duhom časa napredovati”.27 V tem smislu je SKS zastopala “izrazito razredno kmečko stališče, sicer je pa prevzela vso ideologijo stare liberalne stranke”.2" Odklanjala je diktat meščanske politike pa tudi “diktat tovarniškega delavstva in komunizem”.29 Vendar do teh vprašanj ni “izoblikovala nekih globokih idejnih izhodišč svojega programa, temveč je v njem vso pozornost posvetila konkretnim vsako­ dnevnim kmečkim zahtevam”.30 Njen program je bil, kakor je dobro zapisal A. Prepeluh, “umstveni plod preprostih kmetov od pluga in 115 1 motike, katerim so se vsa filozofična razglabljanja zdela odveč”?1 SKS je terjala ustanavljanje šol, ki bodo prilagojene kmečkim potrebam, izboljšanje prometa, trgovine in carinske politike v korist kmeta, zaščito siromašnih kmečkih slojev s t. i. ,kmečko ustavo’, torej s kmečkimi stanovskimi predstavniki v narodni skupščini, skrajšanje vojaškega roka za kmete in podobne ugodnosti. Veri ni nasprotovala, poudarjala pa je, naj je ne izrabljajo v politične namene. Kot kmečka stranka seje zavzemala tudi za ,pravično’ ureditev in izvedbo agrarne reforme, ki naj ustvari pogoje za napredek kmetijstva. Po njeni zamisli naj velikih kmečkih po­ sestev (z izjemo aristokratskih, fidejkomisnih in cerkvenih veleposestev) ne bi delili, ker so gospodarsko donosnejša. Zemljo pa naj bi dodeljevali le tistim, ki jo sami obdelujejo.33 S tem je soglašala večina pripadnikov SKS,'3 saj so v glavnem izhajali iz bogatejšega liberalnega sloja na podeželju. SKS je bila namreč po svoji socialni strukturi predvsem stran­ ka veleposestnikov, močnejših kmetov, podeželskih obrtnikov, trgovcev in gostilničarjev, ki so že pred njenim nastankom volili liberalno in ki niso hoteli, “da se povrnejo časi klerikalne samovlade”.34 SKS se je pridružil tudi del izobražencev - strokovnjakov na kmetijskem področju.35 Druga stranka, katere ustanovitev je leta 1919 pomenila politično pre­ oblikovanje liberalnega tabora - Narodno socialistična stranka - je v primerjavi s SKS nastala drugače. Pri njenem nastanku namreč JDS ni sodelovala. Kot SKS pa je tudi ta stranka v tedanjih socialnih in gospo­ darskih razmerah videla priložnost za vodenje lastne specifične družbeno-politične akcije. Stranka je nastajala že od začetka maja 1919, ko je pričel izhajati tednik Narodni socijalist, ki je v svoji prvi številki zapisal: “Nam je dobrodošel vsak, ki ima čut za socijalno pravičnost in voljo poseči zanjo v boj, pa naj bo iz ljudske šole ali doktor z univerze. Prvi ni manj vreden kot zadnji, ta nič manj socialen kot prvi”. To vabilo je naslavljal Narodni socijalist na delavce, uslužbence, obrtne pomočnike, delavce v poljedelstvu, uradnike, invalide in upokojence.36 Pripravljalni ustanovitveni zbor Narodno socialistične stranke se je zbral 10. avgusta 1919,37 stranka pa je bila ustanovljena 7. decembra 1919.38 Imela je sorazmerno široko socialno sestavo. Razglašala je, da sojo poleg poštenih narodnih delavcev v življenje poklicali tudi “uradniki, trgovci in obrtniki, ki vsi enako trpe pod kapitalistično politiko vladajočih strank” ter vsi, “ki jih je odpor proti neznosnim razmeram pognal iz starih korupt- nih strank”.39 V zvezi s tem je dnevnik Jugoslavija, ki je bil blizu NSS,40 116 zapisal, daje NSS stranka, kije v političnem pogledu “nastala iz nezado­ voljnežev in razočarancev demokratske in soc. dem. stranke”, ki “s kleri­ kalci nimajo nobenih stikov”.41 Korenine NSS so segale v začetke narod- no-socialističnega gibanja na Slovenskem, ki se je zgledovalo “pri čeških narodnih socialistih, ki so obsojali napačen odnos socialne demokracije do narodnega vprašanja in njen internacionalizem”.42 Narodno-socia- listično gibanje seje na Slovenskem začelo v Trstu leta 1907, kjer so li­ beralni strokovni organizatorji uspeli ustanoviti slovensko Narodno delavsko organizacijo (NDO). Ta je v obrambo stanovskih interesov na narodni podlagi v ogorčenih bojih s socialnimi demokrati uspela razširiti mrežo svojih podružnic na Primorskem in v Istri. NDO je prenesla narod- no-socialistično gibanje tudi v Ljubljano, kjer so leta 1912 liberalni privrženci iz delavskih in uradniških vrst ustanovili svojo strokovno orga­ nizacijo, Narodno socijalno zvezo (NSZ). Leta 1909 je iz NDO izšla tudi samostojna strokovna organizacija železniških delavcev in uradnikov - Zveza jugoslovanskih železničarjev (ZJŽ), ki je še pred prvo svetovno vojno razširila svoje organizacije po vsem slovenskem ozemlju in Istri. Obe strokovni organizaciji, NSZ in ZJŽ, sta v povojnih razmerah razvi­ jali narodno-socialistično gibanje na Slovenskem. Poleg narodnostne komponente in skrbi za domače jugoslovansko delavstvo pred konkuren­ co tujcev sta poudarjali tudi socialno delo in potrebo po pravični ureditvi položaja delavstva. Vselej sta posebej poudarjali svojo protimarksistično in protiinternacionalno usmerjenost. Zaradi svojega narodno-socialnega značaja sta se že kmalu po vojni oddaljili od Jugoslovanske demokratske stranke ter se leta 1919 združili v novo Narodno socialistično stranko. Ta združitev je tudi dokončno razjasnila vprašanje strankarske usmeritve narodno-socialističnih in liberalnih strokovnih organizacij.43 Skladno s politično-socialnimi poudarki NSZ in ZJŽ je tudi Narodno socialistična stranka oblikovala svoj politično-socialni program. NSS je zahtevala ,samonikli’ jugoslovanski socializem.44 Ostro je obsojala socialne demokrate in jih imenovala “nemškutarski sociji”. Obsojala je tudi komuniste, ki jih je imela za “internacijonalce, očite in pokrite nemčurje”.4’’ Njen cilj je bil “preureditev gospodarske organizacije v smislu socijalizma”,46 torej vzpostavitev socialističnega družbenega reda in zmago izkoriščanega razreda nad razredom gospodarskega kapitaliz­ ma.47 Pot do izvirnega, lastnim razmeram odgovarjajočega Jugoslovans­ kega’ socializma, ki naj ne bo slaba kopija moskovskih, berlinskih, dunaj­ skih ali drugih gospodarskih modelov,48 je NSS videla edino v sodelo- 117 vanju “vseh delavskih slojev potom evolucije”. Po njeni oceni naj bi evolucija “narod veliko bolj približala socijalističnim idealom, kakor bi ga bilo mogoče potom revolucije”.49 NSS se je zavzemala, “da postane bogastvo last teh, ki ga ustvarjajo”, zato naj nihče “ne bo gospod in nihče hlapec, temveč vsak sodelavec in solastnik”. Poudarjala je, da se mora spremeniti “današnje mezdno razmerje (...) v solastniško”. Sredstvo za dosego tega cilja naj bi bila “vsestransko pripravljena socijalizacija ka­ pitalističnih podjetij, kar ni ničesar drugega kot lastninski prenos od privi- ligirancev na upravičence”.50 Te zanimive idejne osnove svojega progra­ ma je NSS glede na konkretne družbene razmere še dopolnjevala z zahte­ vami po osemurnem delavniku, plačanem delavskem dopustu, delavski zbornici, socialnem zavarovanju, izboljšanju položaja nižjih javnih in zasebnih nameščencev, rešitvi invalidskega vprašanja ter izvedbi agrarne reforme.51 Zaradi takih programskih konceptov ter jasnega poudarka, da “hoče organizirati vse, ki se čutijo izkoriščane, tlačene in brezpravne (...) vse, ki čutijo nedostojnost in stalno socijalno nevarnost mezdnega delavnega razmerja (in) krivičnost obstoječega družabnega reda”,53 je seveda bila NSS v ostrem boju s SLS in JDS, ker jima je konkurirala med malo buržoazijo in delavci.53 Posebej zanimivo je bilo nasprotovanje med JDS in NSS, saj je zelo nazorno razkrivalo socialno in politično polarizacijo znotraj slovenskega liberalnega tabora po prvi svetovni vojni. Tako je NSS, kije “JDS ni prijateljsko sprejela”,54 ker je NSS obsojala konserva­ tivne družbene poglede JDS ter gmotni ekskluzivizem njenih voditeljev - pronicljivo in z veseljem poudarjala, da je JDS “pogrebna forma libera­ lizma, ki je propadel po vojni na celem svetu in bo propadel tudi pri nas”.55 JDS vodijo ljudje, je opozarjala NSS, ki jim “je dobrodošel samo tisti, ki se klone pred njihovimi bankami. ,Zarada’je geslo”.56 Seveda pa JDS Narodno socialistični stranki ni ostala dolžna. To so najbolje doka­ zovale besede I. Tavčarja, ki je s tem, koje odklanjal socialno demokraci­ jo, diktaturo proletariata in komuniste, posebej opozarjal, da poleg komu­ nistične stranke “imamo (...) še druge komuniste, ki se nazivajo NSS”. NSS je bila zanj “vodonosec za klerikalno na eni, za komunistično stranko pa na drugi strani”.57 Socialna in politična polarizacija liberalnega tabora in njegovo preob­ likovanje v troje samostojnih političnih strank pa se po ustanovitvi S KS in NSS ni odražala le v različnem programsko-političnem gledanju na družbeni in gospodarski razvoj, pač pa tudi v različnih pogledih, ki so 118 zadevali nacionalni problem. Po nastanku novih liberalnih strank sloven­ ski liberalizem v nacionalnem vprašanju ni več zastopal tako enotnih pogledov kot jih je še v času, ko je obstajala le ena liberalna politična organizacija - JDS. Čeprav obe novi liberalni stranki, SKS in NSS, nista nasprotovali načelu jugoslovanskega nacionalnega integralizma, sta v nekaterih drugih vprašanjih - zlasti s svojimi proticentralističnimi stališči in zato drugačnem razumevanju nadaljnjega razvoja slovenskega naroda -opazno odstopali od narodno-političnih usmeritev, ki jih je zagovarjala JDS. Tako je SKS, ki zaradi svojega izrazitega kmečko-stanovskega stališča nacionalnemu vprašanju ni namenjala največje pozornosti, pose­ bej poudarjala, da v Kraljevini SHS ne sme biti “nobenega gospodujočega plemena. Srbi, Hrvati in Slovenci, ki smo bratje“, je opozarjala, “zahtevamo, da smo si enakovredni, enakopravni!“5* Takim poudarkom je SKS prilagodila tudi druge zahteve, da bi bilo uresničeno njeno temeljno programsko načelo - “v narodnem oziru veljaj enako­ pravnost za vsa tri plemena”.59 Kljub temu da je Samostojna kmetijska stranka zastopala povsem jasno stališče o enakopravnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov, pa je še vedno podpirala že uveljavljeno liberalno načelo o nacionalno homogeni jugoslovanski državi. Ob svoji ustanovitvi je zagotavljala, da bo vztrajno nadaljevala boj “za notranje ujedinjenje našega troimenega naroda” ter v narodnih in kulturnih zadevah sodelovala “složno z drugimi poštenimi jugoslovansko čutečimi strankami”?’ Toda kasneje, do volitev v ustavo­ dajno skupščino Kraljevine SHS, takih poudarkov ni več ponavljala, pač pa seje osredotočila na vprašanja, ki so zadevala tedanji slovenski narod­ ni položaj. Zavzemala seje za slovensko enakopravnost in samostojnost v Kraljevini SHS, glede vprašanja ureditve države pa je opozarjala, da Slovenci, “ker smo in hočemo biti samostojni, zahtevamo, da bodi tudi dežela naša samostojna”. SKS se je torej zavzemala “načelno za pokra­ jinsko samostojnost ali avtonomijo Slovenije“,6' ni pa podrobneje pojas­ nila obsega slovenske avtonomije v državnopravnem smislu. Če upoštevamo njeno trditev, da “mi gotovo nismo centralisti”,62 potem bi lahko sklepali, da si je pred izvolitvijo svojih predstavnikov v kon- stituanto SKS verjetno zamišljala sorazmerno široko slovensko avtonomijo - “v taki meri, ki bo v korist posebnim pokrajinskim potre­ bam in ne v škodo državni celoti”.65 Ob vprašanju oblike vladavine se SKS ni posebej ustavljala, čeprav je bilo to pomembno vprašanje, ki je zadevalo značaj jugoslovanske državne skupnosti. Glede opredelitve za 119 1 monarhijo ali republiko je menila, da “dokler monarhija in vladar ne zasledujeta protikmetskih ciljev, je naravno, da nimamo vzroka biti jima protivni".M Zanimivejša, bolj poglobljena in za liberalni tabor presenetljiva stališča do nacionalnega vprašanja pa je zastopala Narodno socialistična stranka. NSS je temu vprašanju posvečala več pozornosti že zaradi svo­ jega načelnega zavračanja proletarskega internacionalizma - stališča, “da je tudi delavec najprej član določenega naroda in je zato dolžan najprej delati za svoj narod”.65 Njen nacionalno-politični koncept je temeljil na pogledih, ki jih je oblikovala skupina narodno-socialistično usmerjenih liberalnih predstavnikov, ki so se v letih 1918-1919 zbirali ob dnevniku Antona Peska Jugoslavija in že v tistem času izrazito samosvoje gledali na nacionalni problem. Tako je Jugoslavija že pred ustanovitvijo NSS opozarjala, da si Slovenci skupnega državnega življenja s Srbi nikakor ne predstavljajo, da bi bili “pod Srbi” in da “oni (Srbi - op. J. P.) niso nad nami, ampak smo drug poleg drugega, kakor dva enakopravna in enakovredna brata”. Dnevnik Jugoslavija je bil ob tem prepričan, da so se Srbi “na ljubo nam in bratom Hrvatom odpovedali svoji s slavo ovenčani kraljevini Srbiji in (so) osnovali z nami in Hrvati novo državo, kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. S tem so Srbi najjasnejše pokazali, da žele živeti z nami in brati Hrvati kakor brat z bratoma.”66 Osnovna misel, ki jo je pred ustanovitvijo NSS o nacionalnem vprašanju razglašala Jugoslavija, je torej podobno kot pri SKS veljala enakopravnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov. Jugoslavija je v svojih člankih dosledno zahtevala ohranjanje slovenske kulturno-jezikovne indi­ vidualnosti, čeprav je priznavala, da mora “naravno naše načelo (...) biti: en narod, ena država, en jezik”. Toda “spoznanje, da smo en narod in združenje v eno državo”, je opominjala, naj bo “za eno generacijo (...) dovolj”. Ostalo, torej “izvedbo kulturnega edinstva prepustimo bodoči generaciji”, je poudarjala, ker je “vsekakor (...) to vprašanje, ki ga ne smemo forsirati”. V političnem pogledu bodimo Jugoslovani, v kul­ turnem pa ostanimo Slovenci - to je bilo bistvo njenega odnosa do naro- dno-politične problematike, kamor je sodilo tudi vprašanje jezika, saj “dokler vztrajajo Srbi pri cirilici in Hrvati pri latinici, tudi nam ne kaže drugega, kakor da ostanemo pri slovenskem knjižnem jeziku, tudi ako bi bili principijelno za sprejetje srbohrvaščine”.67 Jugoslovansko jezikovno zedinjenje je Jugoslaviji pomenilo le vprašanje evolucije, torej “mirnega razvoja”, kajti prepričana je bila, “da bi se danes tega ne dalo izvesti brez 120 velikih pretresljajev, da za to še ni dospel primeren čas”.68 Enotni jugoslo­ vanski jezik - “to je proces stoletij”, je opozarjala Jugoslavija, zato mi, ki sicer “smo zagovorniki najtesnejše in najožje spojitve vseh treh jugoslo­ vanskih plemen (...), zagovarjamo popolno čuvanje samorodne kul­ turnosti vsakega teh plemen”.69 Jugoslavija je torej bila “v kulturnem oziru za popolno enakopravnost in federacijo”.7,1 Tak je tudi bil njen nacionalno-kulturni program. Poudarjala je, da je “slovenska kultura - pa najsi je še tako skromna - (...) danes fakt, ki bi ga morali upoštevati pred­ vsem naši ljudje onstran Sotle (Hrvati - op. J. P.)”.7' Čeprav je Jugoslavija razglašala, da Slovenci politično želijo biti Jugoslovani72 in nočejo nastopati kot samostojna narodno-politična enota, je vztrajala, da v Kraljevini SHS uveljavijo “svojo kulturno stopnjo s posebnim ozirom na naš narodno-politični položaj na severo-zapadnem braniku enotne jugoslovanske države”.73 Poudarjala je, da mora Ljubljana dobiti lastno slovensko univerzo, ki je “nujna potreba, katere ne more zanikati niti največji centralist”. Menila je, da so Slovenci “del troimenega naroda, ki ima iste pravice kakor celokupni narod”, zato je zahtevala “univerzo, ker hočemo (v Jugoslaviji - op. J. P.) živeti kot kulturno enakovreden del”.74 Taki pogledi, ki jih je oblikoval krog, zbran ob dnevniku Jugoslavija, so kasneje ob ustanovitvi NSS vplivali na posebno razumevanje te libe­ ralne stranke do narodnostnega vprašanja in nacionalne pripadnosti sploh. NSS, kije zelo redko omenjala jugoslovansko unitarno nacionalno stališče,75 je imela precej razumevanja za narodni fenomen, ki ga je utemeljevala predvsem na področju kulture. Tako je na svojem ustanovnem zboru poudarila, da “kot narodna stranka zastopamo narod­ nostno načelo v duševni kulturi, politiki in gospodarstvu” in opozorila, da zanjo “narodnost ni ideologija kapitalistične družbe, temveč (...) bistvo socijalnega življenja, ki se izraža v skupni plemenski zavesti, v čustvu narodne solidarnosti in v skupni življenjski volji, ki vodi narod iz sedan­ josti v bodočnost inje njegova najvažnejša kulturna sila”.76 Zato je želela, “da se med našim proletarijatom, ki je po krivdi stoletnega suženjstva in socijaldemokratičnega intemacijonalizma pod komando nemških sodru- gov v narodni zavednosti močno zaostal, širi poleg socijalistične tudi na­ rodna ideja”.77 Ta v jugoslovanski državi ne bi smela poznati nikakršnih preprek, najmanj pa takih, da “državljani slovenske narodnosti” ne bi imeli “iste pravice kot jih imajo državljani srbo-hrvatske narodnosti”. NSS je posvečala veliko pozornosti jezikovnemu vprašanju in je opozar­ jala, da “nismo zato želeli osvobojenja, da bomo zopet brezpravni držav- 121 ljani ali državljani druge vrste. (...) Ni govora o enakopravnosti”, je pisa­ lo glasilo NSS Nova pravda, “če državljani srbohrvatske narodnosti smejo pošiljati osrednji vladi in njenim organom peticije v svojem jeziku, slovensko govoreči državljani pa tega ne smejo, temveč se morajo posluževati ,srbskega ali hrvatskega’”. Za Novo pravdo je to bila kaj “čudna enakopravnost”, prav tako pa se ji je zdelo nesprejemljivo, “če bo govor Srbohrvata v zbornici (konstituanti - op. J. P.) protokoliran v nje­ govem jeziku, govor Slovenca pa ne! Govoriti pa smemo slovensko. Hvala!”, je zapisala, “to smo že od nekdaj smeli!”7* Čeprav nekatere navedbe niso bile povsem točne (govore, ki so bili v slovenščini podani v konstituanti, so beležili po slovensko), pa so taka opozorila pomenila zelo pomembno narodno-politično stališče, ki je bilo v tistem času izjemno znotraj liberalnega tabora. Posebnost je predstav­ ljalo tudi med slovenskimi socialistično oziroma delavsko usmerjenimi strankami. Takšno stališče je namreč določalo notranji politični program NSS - “obstoj v državi enakopravnih Srbov, Hrvatov in Slovencev” in nepriznavanje “nadvlade nobenega dela jugoslovanskega naroda nad drugim delom”. NSS, ki je obenem odklanjala vse separatistične struje, o katerih je menila, da “v prvi vrsti delajo za svoj dobrobit in se šele v drugi vrsti menijo za usodo države” - je zadržano ocenjevala tudi vprašanje zbliževanja in izenačevanja “življenja (podčrtal J. P.) vseh južnih Slovanov”. To je sicer načelno podpirala, vendar na osnovi “prepričanja, da se mora (...) izvršiti potom evolucije kot nujna posledica našega živ­ ljenjskega razvoja”.79 NSS je terjala dosledno enakopravnost slovenskega jezika in upoštevanje narodnih in kulturnih posebnosti slovenskega naroda (ple­ mena). Podobna stališča je imela tudi do vprašanja oblike državne ure­ ditve v Kraljevini SHS. NSS, ki je sicer zagovarjala “edinstveno državo Jugoslavijo”,80 je opozarjala, da “pot, ki vodi naravnost proti cilju, ni vedno najkrajša, marveč pridemo lažje in zanesljivejše do cilja, ako upoštevamo vse posebnosti terena in napravimo, ako treba, tudi primerne ovinke”.81 Razglašala je, da mora državna uprava predvsem služiti gospo­ darskim, socialnim in kulturnim potrebam prebivalstva, kar pa omogoča le močna decentralizacija.82 Nova pravda je ugotavljala, da je “centra­ listična uprava države (...) po dveletni preizkušnji popolnoma odpovedala. Brezsmiselni centralizem”, je opozarjala, “je naravnost škodoval jugoslovanski ideji in dal raznim elementom v roke orožje za agitacijo proti edinstveni državi”. Poleg tega je “ustvarjal mržnjo proti 122 srbskemu delu našega naroda”, nas “ugonabljal tudi gospodarsko in povzročil ogromno škodo naši industriji in trgovini”.83 Da bi takšno škodo popravili in da bi uresničili gospodarske, socialne in kulturne zahteve slovenskega ljudstva, se je Narodno socialistična stranka izrekla najširšo samoupravo pokrajin". Prepričana je bila, da je le takšna uredi­ tev države “v znamenju demokracije”*4 oziroma omogoča vlado ljudstva?5 V primerjavi s stališči najmočnejše liberalne stranke na Slovenskem JDS je pomenil takšen koncept Narodno socialistične stranke nedvomno posebnost. Pomenil je zelo resno kritiko tedanje jugoslovanske državne centralistične prakse. Konkretna zahteva po upravni avtonomiji je bila tudi politično jasnejša od načelnega zavzemanja SKS za pokrajinsko samostojnost Slovenije. To je v tistem času postavljalo Narodno sociali­ stično stranko na prvo mesto v liberalnem spoznavanju narodno-političnih teženj slovenskega ljudstva. Slednje je NSS dokazovala tudi z zahtevo po spoštovanju slovenske narodno-kulturne in jezikovne posebnosti. To pa nikakor ni bilo zgolj naključje. O tem vprašanju je namreč imela skupina, zbrana ob dnevniku Jugoslavija, že pred ustanovitvijo NSS povsem izo­ blikovano stališče. Opozarjala je, daje “jugoslovanstvo program, ki gaje treba trezno premisliti in po možnosti uveljavljati”, torej združevati tisto, kar je mogoče združiti in ohraniti tisto, “kar pa seje po narodnem razvoju razvilo”. Zato je Jugoslavija tudi spraševala “gospodo ,čistega in popolne­ ga’ jugoslovanstva”, kaj nam razen praznih besed in praznih jugoslovan­ skih fraz ostane, “ako vse to, kar je vloženo pod imeni srbsko, hrvatsko in slovensko, abstrahirate od jugoslovanstva”. Bralce je pozivala: “Glejmo, da nam ,čisti in popolni’ Jugoslovani ne razbijejo s svojo ekstremnostjo Jugoslavije”. O njih si ni delala nikakršnih utvar. “Poznamo jih in vemo”, so zapisali v Jugoslaviji, “da so to več ali manj nesposobni ljudje, ki bi pa na vsak način radi igrali kakšno vlogo v naši javnosti.”86 Stališča, ki sta jih SKS in NSS v letih 1919-1920 oblikovali do nacionalne problematike, so v programsko-političnem pogledu vsekakor razširjala dotedanjo liberalno razumevanje vprašanja naroda in narodnega položaja Slovencev v jugoslovanski skupnosti, kot tudi vprašanja oblike državne ureditve znotraj Kraljevine SHS. Toda kot novoustanovljeni stranki, ki sta šele vstopili v slovensko politiko, pa SKS in NSS v tistem času - razen deloma ob volitvah v ustavodajno skupščino - še nista uspeli razviti svoje politične akcije v tolikšni meri, da bi lahko tudi uresničevali svoj nacionalni program. Med slovenskimi liberalnimi strankami je to mogla le JDS. Že v procesu jugoslovanske državne združitve je udejan- 123 jala svoj narodno-politični programski koncept, v jugoslovanski skup­ nosti pa je le prešla v novo fazo izvajanja svoje ,nacionalne’ politike. Jugoslovanska demokratska stranka, ki je aktivno podprla velikosrbsko in monarhistično zamisel o jugoslovanskem zedinjenju, sije že v prvih ted­ nih po nastanku Kraljevine SHS pričela prizadevati, da bi ustvarila ustrezne pogoje, v katerih bi lahko uresničila svoj monarhocentralistični in uni­ taristični jugoslovanski nacionalni program. Zavedala se je, da je v novih političnih razmerah, ki so nastale z ustanovitvijo Kraljevine SHS, za učinkovito vodenje jugoslovanske nacionalno-unitaristične in monarhocen- tralistične politike potrebna ustrezna politična organizacija. To pa bi bila lahko le nova, enotna in vsedržavna jugoslovanska unitamo-centralistična stranka. Z njeno pomočjo bi si slovenski liberalci v precejšnji meri tudi učvrstili svoj politični položaj. Potrebo po ustanovitvi take politične organi­ zacije je prvi izrekel načelnik JDS I. Tavčar. V svojem govoru v Mariboru 22. decembra 1918 je opozaijal, da bo JDS živela “le tedaj (...), če se razteg­ ne iz ozkih slovenskih pokrajin čez vse širne pokrajine, ki so danes združene pod belim orlom kraljeve rodbine Karagjorgjevičev". Po Tavčarjevih besedah bi zato morala “odslej najprej postati prva točka našega strankine­ ga programa: da ima stranka svoje delovanje prenesti tudi na nekdaj hrvatske in srbske pokrajine, tako da bomo svojo skupščino imeli enkrat v Belgradu, enkrat v Zagrebu in enkrat v Ljubljani. Programi sorodnih strank srbskih in hrvatskih,” je nadaljeval I. Tavčar, “se morajo s programom naše stranke tako redigirati, da se ustvari ena sama stranka, katera bo v Skoplju zasledovala ravno iste cilje, kakor v Mariboru! Vodstva stranke pa je dolžnost, da se prej kot prej ustvari ogromna ta preosnovitev!”87 Enakega mnenja kakor njihov načelnik I. Tavčar so bili tudi ostali visoki predstavniki JDS. Posebej je izstopal A. Kramer, minister za kon­ stituanto in izenačenje zakonov v prvi vladi Kraljevine SHS (izbrani 20. decembra 1918). Konec decembra 1918 in v začetku januarja 1919 seje mudil v Sloveniji z namenom, da agitira “za ustanovitev enotne obče jugoslovanske demokratske stranke”. A. Kramer je konec decembra z referatom nastopil na seji vodstva JDS in dosegel, da so na seji sprejeli odločitev o čim hitrejših pogajanjih s podobnimi organizacijami po vsej državi, da bi se povezale in organizirale v enotno napredno demokratsko jugoslovansko in centralistično stranko vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev.88 5. januarja 1919 je v Mestnem domu v Ljubljani govoril na I. sestanku zaupnikov vseh krajevnih organizacij JDS in zbranim stran­ kinim predstavnikom sporočal, da se “pojavlja (...) razveseljivo razpo- 124 loženje, da se za celo državo osnuje enotna jugoslovanska demokratska stranka, katere delokrog bi segal od Soče do Vardarja”.1*9 A. Kramerje tako kot na seji načelstva tudi na zboru krajevnih zaupnikov JDS odločilno pripomogel, daje zbor podprl zamisel o združitvi JDS v enotno jugoslo­ vansko centralistično in unitaristično stranko. Zbor je namreč ministru za notranje zadeve S. Pribičeviču, s katerim je A. Kramer tesno sodeloval, poslal pozdravni telegram. V njem ga je seznanil, da JDS, “Za zastopa načela popolnega nacionalnega jedinstva v naprednem in demokratičnem duhu”, želi, naj sporoči (to je S. Pribičevič) “vsem strankam, ki zastopajo ista načela”, da hočemo “biti (z njimi) čim preje združeni v veliko jugoslo­ vansko napredno-demokratično organizacijo” Podobno kakor v Sloveniji seje tudi v drugih jugoslovanskih pokraji­ nah bivše habsburške monarhije med demokratskimi in sorodnimi strankami ter skupinami oblikovala zahteva po enotni politični organi­ zaciji na celotnem državnem ozemlju. Ta politična organizacija naj bi temeljila na misli popolne jugoslovanske nacionalne enotnosti in državnega centralizma. Tako je Hrvaško-srbska koalicija že 14. decembra 1918 v svojem glasilu Hrvatska riječ pozivala vse demokratske stranke in skupine k ustanovitvi enotne stranke za vso državo. Nova stranka naj bi omogočila združevanje vseh enakomislečih ne glede na to, ali so Hrvati, Srbi ali Slovenci in ne glede, ali živijo na Hrvaškem, v Srbiji ali v Sloveniji.91 Za ustanovitev nove vsedržavne demokratske stranke, ki naj bi izključevala vsako plemensko, teritorialno, versko ali drugo sepa­ ratistično usmeritev, se je 8. januarja 1919 izrekla tudi skupina privržencev nekdanje Hrvaško-srbske koalicije v Karlovcu.92 Tudi Narodni svet v Varaždinu je 31. januarja 1919 sprejel sklep, ki je terjal takojšnje organiziranje Jugoslovanske demokratske stranke za mesto Varaždin. V začetku februarja so oblikovali odbor JDS tudi v Osijeku.93 Obstajajo podatki, ki potrjujejo, da so že konec decembra 1918 med pred­ stavniki zagrebškega Narodnega viječa in srbskimi strankami potekali razgovori o oblikovanju ,velike jugoslovanske stranke’.94 Misel na ustanovitev take stranke je torej konec leta 1918 in v začetku leta 1919 živela na različnih političnih ravneh. Razen na Hrvaškem in v Sloveniji pa je predstavljala tudi politično usmeritev vseh demokratskih in neka­ terih drugih, predvsem neodvisnih političnih skupin v Dalmaciji, Bosni in Hercegovini ter v Vojvodini.95 Neposredno politično akcijo za ustanovitev enotne unitaristične in centralistične jugoslovanske demokratske stranke sta vodila ministra za 125 notranje zadeve ter konstituanto S. Pribićević in A. Kramer. Tiskovni odsek zagrebškega Narodnega vijeća je 10. januarja 1919 poročal, da sta 9. januarja omenjena politika s posebnima referatoma sodelovala v raz­ govoru ožjega kroga pristašev ideje enotne stranke v jugoslovanski državi. Na tem sestanku so soglasno sprejeli predlog za izvolitev ,ožjega odbora’, ki naj sestavi načrt programa za vzpostavitev tesnejših zvez z enakomislečimi političnimi skupinami v drugih delih Jugoslavije, da bi čimprej sklicali zborovanje, ki bi ustanovilo tako stranko. Tega dne (9. januarja 1919) je predlog že odobrilo vodstvo Hrvaško-srbske koalicije.96 Danes vemo, daje bil ta sestanek in vse kasnejše dejavnosti sestavni del premišljene akcije S. Pribičeviča, ki je “od prvega trenutka obstoja nove države praktično vzpostavljal centralistično ureditev”.9' Kot opozarja Hrvoje Matkovič, je bil S. Pribicević “prvi jugoslovanski politik, ki je na novonastali državni teritorij gledal kot na enotno celoto, kateri je potreb­ no dati tudi enotno politično stranko”. Želel je ustanoviti močno, vsedržavno politično organizacijo, “ki se bo z vsemi sredstvi zavzemala za centralizem in unitarizem”.9* S. Pribicević je ob pomoči A. Kramerja pričel intenzivneje zbirati meščansko-demokratične skupine iz vseh jugoslovanskih dežel konec januarja 1919. V intervjuju, ki gaje v tistem času dal vodji jugoslovanskega dopisnega urada dr. Janku Šimraku, je prvič javno poudaril, da je ustanovitev Jugoslovanske demokratske stranke, “ki bo obsegala Srbe, Hrvate in Slovence, (...) neodložljiva narod­ na in državna potreba”.99 Napovedal je tudi strankino temeljno narodno­ politično usmeritev, to je dosledno zastopanje “narodnega in državnega edinstva” in prizadevanje “za tako državno ureditvijo, ki bo končno obračunala z vsemi pokrajinskimi vladami, z vsemi avtonomijami in zgodovinskimi preostanki. (...) Kakor se je v narodno edinstvo utopila kraljevina Srbija", je dejal, "tako naj izgine v njem tudi Hrvatska, Dalmacija, Bosna, Vojvodina, Slovenija in Črna gora. Naša stranka", je zaključil, "bo torej, da rabim izraz, ki je danes v kurzu, strogo centra­ listična. Do skrajnih konsekvenc hoče izvajati svoj program, politično edinstvo države". V tem delu izjave, ki se je nanašal na organizacijo in program nove demokratske stranke, je S. Pribićević s posebno pozornost­ jo tudi poudaril, da so “prvi impuls za snovanje te stranke (...) dali Slovenci". V duhu takih idej je dobra dva tedna kasneje potekala ustanovna kon­ ferenca Jugoslovanske demokratske stranke. Konferenca je bila 15. in 16. februarja 1919 v Sarajevu. Na njej so sodelovale naslednje stranke in 126 politične skupine: iz Slovenije JDS, iz Hrvaške skupina, zbrana okrog glasila Glasa SHS, Hrvaško-srbska koalicija in Jugoslavenski demokrat­ ski savez, iz Bosne in Hercegovine Nacionalna demokratska stranka. Muslimanska napredna demokratska stranka, Muslimanska jugoslaven­ ska demokracija, Radikalno-demokratska napredna stranka. Hrvatska narodna zajednica. Organ Banjaluškega okružja in muslimanska skupina, zbrana okoli lista Vrijeme, iz. Vojvodine demokratska stranka za Vojvodi­ no. Poleg njih pa so se konference udeležile tudi neodvisne hrvaške poli­ tične skupine iz Dalmacije in Bosne.1"1 Vse te politične organizacije, razen Hrvatske narodne zajednice in skupine okoli lista Vrijeme, so izja­ vile, da podpirajo zamisli, ki jih je v svojem referatu predstavil glavni organizator konference S. Pribićević. Sprejeli so jih kot osnovo za nadaljnje politično delo in kot program nove JDS.102 S. Pribićević, kije na konferenci v Sarajevu imel svoj prvi politični govor v novi državi, je ob tej priložnosti z avtoriteto odgovornega člana vlade tudi verbalno potrdil politično prakso, ki jo je vztrajno izvajal od 1. decembra 1918."” “Zame je izven diskusije”, je dejal, “da mora biti nova država monarhija, zame je izven diskusije, da mora biti ta monarhija pod dinastijo Karađorđevićev.” Dopuščal ni tudi nikakršnega dvoma v centralistično obliko državne ureditve. Zanj je bil centralizem velik princip, velika ideja, ki seji moramo z “vso silo posvetiti, ne glede na boj, ki ga moramo preživeti, da bomo tako služili veliki celoti naroda”.1"4 Taka stališča, ki so posebej izstopala, kot je zapisal Slovenski narod, iz “velikega in široko zasnovanega programatičnega govora našega mi­ nistra notranjih zadev",w' je S. Pribićević utemeljeval v osnovni ideji nove države - ideji “narodnega jedinstva Srbov, Hrvatov in Slovencev”. Opozarjal je, da prvodecembrskega združitvenega akta nikakor ne more­ mo razumeti kot državnopravni dogovor med avstro-ogrskimi in srbsko- črnogorskimi Jugoslovani, saj bi vsaka pogodba “med Srbi, med Hrvati in med Slovenci (...) pomenila zanikanje našega narodnega jedinstva”. Jugoslovanska država bi morala biti “močna in jednostavna in ne zložena”. Morala bi “imeti en suverenitet, eno vlado in eno zakonodajo”. Načelo “plemenske avtonomije, s katerim bi v skupni državi bili federi- rani Srbi, Hrvati in Slovenci”, bi namreč po njegovem prepričanju ogrožalo “stoletni sen najboljših naših ljudi (za) popolno ujedinjenje s kraljevino Srbijo”, ker bi nas sililo, “da se od uresničenja tega ideala od­ daljimo s takšno avtonomijo”. Zaradi tega bi bilo tudi “povsem krivo katerikoli dosedanji center ali regionalno razdelitev predpostavljati 127 onemu centru, ki je vodil kraljevino Srbijo”. V zvezi z vprašanjem državne ureditve je S. Pribićevic pristajal le na t. i. okrožno avtonomijo “po angleškem vzorcu, ki daje ljudstvu ne samo pravico, ampak tudi pri­ liko samoodločevanja v vseh vprašanjih lokalne uprave”.106 Zanj je bilo zelo pomembno, da bo nova in enotna stranka “smelo zastopala državno idejo, jo čuvala, ščitila in branila”, hkrati pa bo to stranka “vseh Hrvatov, Srbov in Slovencev brez ozira na pleme, pokrajino, deželo ali veroizpove- dovanje”. Zanj je bil sarajevski zbor “pričetek velikega ustvarjenja, ust­ varjenja naše narodne osebnosti, dajo stvorimo v ujedinjenju, da nastane ne samo formalno, ampak da preneha Srbija in Bosna, Hrvatska in Dalmacija in da nastane popolnoma jedinstveno kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev”.107 Poleg S. Pribičeviča je na konferenci s posebnim referatom nastopil tudi slovenski predstavnik A. Kramer. Tako kot druga dva prisotna minis­ tra centralne vlade iz Beograda (S. Pribićevic in minister za pošto in telegraf, dr. Edo Lukinic) je razpravljal o programski osnovi, na kateri bo oblikovana bodoča enotna in državotvorna stranka in utemeljeval “potre­ bo in smotrnost organiziranja take stranke z vidika splošnih državnih in splošnih nacionalnih interesov”.1011 Kramerjev položaj ministra za konsti- tuanto “je prisotnim politikom dajal samozavest”,109 zato je lahko prepričljivo poudaril, “da se borimo proti vsemu onemu, kar se protivi na­ rodnemu interesu, kar nas deli in kar vzbuja separatizem”.110 A. Kramerje zbrane udeležence konference opogumljal z obljubo, da bo njegovo mi­ nistrstvo predložilo “konstituanti ustavo, temelječo na državnem centra­ lizmu”. To naj bi bilo povsem mogoče, saj sije tudi celotni “kabinet (vlada - op. J. P.) kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (...) osvojil centra­ listično formo države”. A. Kramerje bil namreč prepričan, daje notranja utrditev “našega naroda” in njegovih državnih interesov možna le pod pogojem, “ako se nekoliko mehanično zloženih konglomeratov, ki tvorijo našo kraljevino, v resnici unificirajo”. Bil je tudi globoko “uverjen, da mora biti ta država monarhistična in da naj ji stoji na čelu ona dinastija, katere glavar (mišljenje Peter I. Karađorđević - op. J. P) seje pred mnogo leti boril v Bosni kot revolucijonarec za narodna prava in ki je zbral okoli sebe za narodno borbo srbske junake, ki so mu verno služili. Izbrali smo monarhijo”, je dejal, “iz globokega prepričanja, da je to edina možnost mirne in brze konsolidacije našega naroda.”111 Ustanovna konferenca JDS, ki je ob dejavnem sodelovanju slovenskih liberalcev112 programsko in politično združila unitaristično in centra- 128 listično usmerjene demokratske stranke izven Srbije, je že dva meseca po nastanku Kraljevine SHS pokazala, da v jugoslovanski skupnosti obstaja močna politična volja po doslednem uveljavljenju političnega vodila en narod, ena država in en vladar. To voljo je potrdila posebna resolucija, sprejeta na konferenci. Resolucija je poudarila zahtevo po ustanovitvi velike demokratske državotvorne stranke Srbov, Hrvatov in Slovencev in odločno terjala, naj bo “organizacija naše edinstvene države kot ustavne parlamentarne monarhije pod dinastijo Karagjorgjevičev (...) centra­ listična, toda upravno decentralistična, to je, v njej naj bo ena vlada, z enim zakonodajnim zastopstvom poleg široke krajevne samouprave”. Resolucija je govorila tudi o začasnem odboru JDS, ki gaje konferenca pooblastila, da “bo stopil v zvezo s strankami v Srbiji, in bo z onimi izmed njih, ki stoje načelno najbližje in ki hočejo organizirati enotno stranko na vsem teritoriju kraljestva SHS, izdelal definitivni program”.11 ' To je pomenilo, daje bila sarajevska konferenca, kije seveda že “postavi­ la temelj nekemu strankarskemu organizmu”,"4 zgolj prva, ne pa tudi končna stopnja v zbiranju t. i. državotvornih sil. Cilj naj bi po zamisli glavnega arhitekta JDS S. Pribićevića dosegli šele takrat, ko bi se nova stranka razširila tudi v Srbijo in Črno goro. Tako bi JDS v resnici posta­ la vsejugoslovanska in državotvorna stranka.115 Zato se je konferenca v Sarajevu zadovoljila z opredelitvijo ključnih programskih osnov bodoče vsedržavne demokratske stranke. Dokončno oblikovanje strankinega pro­ grama pa je razumela kot vprašanje nadaljnje politične akcije s končnim ciljem - ustanoviti vsedržavno JDS. Jugoslovanski demokratski unitaristični in centralistični nacionalni koncept so v političnem smislu dokončno potrdili v aprilu in maju 1919. Takrat se je znotraj prvega parlamenta novoustanovljene jugoslovanske države - začasnega narodnega predstavništva Kraljevine SHS - zaključil “proces spajanja v eno (demokratsko) strankarsko formacijo”.1'6 Najboljši poznavalec JDS dr. Branislav Gligorijević opozarja, da Demokratska stranka ni nastala na način, ki je sicer običajen “pri formiranju vsake druge politične stranke”. Stranko so ustanovili ,od zgoraj’, z akcijo aktivnih ministrov v takratni jugoslovanski vladi. V ta namen so ustanovili poseben poslanski klub v začasnem narodnem predstavništvu (ZNP), ki se je združil s klubi drugih političnih strank. JDS se je torej oblikovala z združevanjem “že obstoječih političnih strank in skupin, ne pa z organiziranjem in akcijo med množicami”.117 Do tega je prišlo, ko se je v ZNP Demokratski poslanski klub (v njem so bili predstavniki strank 129 HI in skupin, zbranih na konferenci v Sarajevu) sredi aprila 1919 združil s poslanskimi klubi opozicijskih strank iz nekdanje srbske narodne skupščine - klubom Samostojne radikalne stranke (SRS), Napredne stranke (NS) in Nacionalne (Liberalne) stranke (NLS) v t. i. Demokratsko zajednico. Ta se je maja 1919 pretvorila v enotno in vsedržavno Demokratsko stranko. Model oblikovanja JDS so v ZNP uporabili tudi kasneje, ko sta h klubu Demokratske zajednice pristopili skupina poslancev iz Makedonije z Mihajlom Šuškalovičem na čelu in skupina poslancev iz Črne gore, ki jih je vodil Andrija Radovič.“8 Spomladi 1919 se je končalo oblikovanje enotne, vsedržavne Jugos­ lovanske demokratske stranke, katere vodja je zaradi boljših strankinih političnih možnosti v Srbiji postal srbski politik Ljuba Davidovič. Uresničil se je temeljni politični cilj njenih pobudnikov, to je združitev vseh jugoslovanskih liberalno-demokratskih unitarno-centralističnih sil "na eni nacionalno-unitaristični in centralistični osnovi zaradi ohranitve državne skupnosti SHS”.'19 Takšen narodno-politični programski koncept JDS je napovedala že posebna programska izjava, ki so jo ob oblikovan­ ju Demokratske zajednice izdali Demokratski poslanski klub in poslanski klubi SRS, NS in NLS. Izjava je poudarjala nacionalno enotnost Srbov, Hrvatov in Slovencev ter odklanjala plemenske, verske ter pokrajinske razlike kot kriterij, ki naj bi določal njihovo ločevanje in posebno poli­ tično zbiranje. Zagovarjala je monarhistično obliko vladavine in centra­ listično državno ureditev po načelu - ena vlada, eno zakonodajno telo, dopuščala pa je vzpostavitev široke lokalne samouprave v občinah in regijah. Svojo strogo centralistično državnopravno naravnanost je potrje­ vala s pristavkom, da se upravna razdelitev države ne sme izvesti na zgodovinsko-ozemeljskih osnovah, temveč po gospodarskih, prometnih in drugih merilih. V izjavi so zahtevali tudi enakost vseh državljanskih pravic, pravico do zasebne lastnine, čimprejšnjo izvedbo agrarne reforme itn.120 Izjavo so v začetku maja 1919 dopolnili še z Načrtom programa Demokratske stranke, ki je poudarjal, da mora biti sistem centralizacije državne oblasti enako izveden na vsem državnem ozemlju.121 Oblikovanje unitaristično in centralistično usmerjene vsedržavne JDS je bil za slovenske liberalce kot enega izmed njenih konstitutivnih poli­ tičnih členov vsekakor prelomen dogodek. Pomenil je ustanovitev poli­ tične sile, ki bo v celotni državi zastopala tista stališča, ki so bila bistvo in smisel njihove nacionalne politike. Pri tem je potrebno povedati, da so se slovenski pripadniki vsejugoslovanske demokratske stranke vključili v tedaj najmočnejšo politično formacijo v Kraljevini SHS. V začasnem narodnem predstavništvu je bila Demokratska zajednica s 155 člani daleč najštevilčnejša in najmočnejša parlamentarna skupina. Demokratska zajednica je imela večino tudi v verifikacijskem odboru ZNP, demokrati pa so imeli izrazito premoč tudi v vladi, saj je od sedemnajstih članov vlade enajst njenih članov pripadalo JDS.122 Vse to je slovenske liberalce postavljalo v zelo ugoden politični položaj. Njihovo politično perspekti­ vo pa je povečeval še t. i.,državotvorni’ značaj JDS, s čimer si je ta stran­ ka privzela posebno mesto v takratni jugoslovanski politiki. JDS, ki je že od vsega začetka želela, da bi “popolnoma prevzela vodstvo državne poli­ tike”,123 je vseskozi poudarjala istovetnost svojih politično-programskih načrtov z idejami in koncepcijami države, zaradi česar si je tudi lastila atribut ,državotvorne’ stranke. Kot nosilec in varuh ,državne ideje’je JDS poudarjala izrazito centralistično stališče. V političnem življenju je nastopala kot edina rešilna ,državotvorna’ jugoslovanska politična orga­ nizacija. Vse ostale stranke in skupine, ki niso delile njenih politično-pro­ gramskih zamisli, pa je uvrščala med ,separatistične’ sile, ki nimajo pra­ vice do obstoja. Kot se je sama istovetila z državo, je enačila tudi državo in narod. Načelo en narod - ena država je zanjo pomenilo enačiti nacionalni unitarizem s centralističnim državnim ustrojem.124 Vendar pa takšna ideološka naravnanost JDS ni predstavljala zgolj načela, za katero seje odločila boriti, temveč predvsem praktični politični program, kiji bo zagotovil krepitev njenega političnega vpliva in politične moči. Tako je, opozarja B. Gligorijevič, JDS vzporedno s svojim nastankom ter nas­ tankom in razvojem nove države z načrtno politično akcijo vzpostavljala svoj politični vpliv, ki seje večal s krepitvijo in centraliziranjem jugoslo­ vanske državne organizacije v letih 1919-1920.125 Tega vpliva so se slovenski liberalci, ki so v tem času sodelovali v skoraj vseh jugoslovan­ skih vladah, vsekakor zelo dobro zavedali. Iz vpliva JDS so črpali svojo politično moč in v njem imeli oporo za svoje unitaristične in centra­ listične politične cilje. To je bil osnovni namen slovenskih liberalcev, ki so ga zelo jasno razkrivali v času, koje nastajala enotna in vsedržavna JDS. Nastajanje JDS so liberalni krogi v Sloveniji spremljali z neprikritim navdušenjem in tudi s samozavestnim izražanjem svojih političnih stališč. Tako je Slovenski narod neposredno po sarajevski konferenci zapisal, da se “v notranji politiki, v razmerju med strankami, med pokra­ jinami in med plemeni” vedno bolj uveljavlja spoznanje, naj “pride do živega izraza vse ono, kar nas spaja in kar hoče na znotraj ojačati naši 131 mladi državi njeno ogrodje”, zaradi cesarje “ves narod (...) pred novimi nalogami”. Te naloge nas “kličejo (...) na pozitivno delo", je poudarjal Narod, na delo, v katerem se bo ustvarila “jedna (država) na zunaj in na znotraj z močno središnjo oblastjo”. Zato je potrebno pritegniti “vse široke mase našega naroda v zavestno organizirano gospodarsko in poli­ tično življenje, vse to v zavesti, da niso sedaj več časi sloge, ampak najširšega resničnega jedinstva mnogih pokrajin in plemen v enem naro­ du, v jedni državi”.120 V tem smislu je A. Kramer v intervjuju, ki ga je objavil Slovenski narod 21. februarja 1919, poudarjal, daje bil na sara­ jevski konferenci “položen temelj za politično organizacijo, ki odkrito stopa pred narod kot državotvorna stranka in prevzema delo in odgo­ vornost pri zgradbi naše kraljevine”. Poudarjal je, da so udeleženci kon­ ference “hoteli najpoprej takorekoč med seboj razčistiti in ugotoviti vsaj načelno program, da nas bodo srbijanske stranke mogle dobro razpoznati in da bodo vedele, .v kom imajo opravka". Tega vprašanja A. Kramer seve­ da ni pustil odprtega. Pojasnil je, da hočejo demokrati "trdno državno organizacijo, ki naj čim bolj pospeši in omogoči notranje ujedinjenje našega naroda” in zato zahtevajo "eno državo z enim vladarjem, eno vlado in eno zakonodajo, brez dual- trial- in drugih -izmov”.127 Takim zahtevam se je nato pridružil tudi izvršni odbor JDS v Sloveniji, ki je 2. marca 1919 s posebno resolucijo pozdravil in odobril sklepe sarajevske konference ter izrazil željo po čimprejšnji ustanovitvi "ene jugoslovanske demokratske stranke za vse ozemlje kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev”.12* Ko seje to uresničilo, je slovenska demokratsko liberalna politika zmagoslavno poudarila svojo unitaristično, centralistično in monarhistično usmeritev. Opozarjala je, da se je z ustanovitvijo vsedržavne JDS začel udejanjati vsejugoslovanski nacionalno-uni- taristični in centralistični ,državotvorni’ program. Ta opozorila je v svo­ jem govoru na zboru zaupnikov JDS 6. julija 1919 v Ljubljani izrekel slovenski demokratski poslanec v začasnem narodnem predstavništvu dr. Dinko Puc. Pojasnjeval je konkretni politični pomen nastanka enotne JDS oziroma združitev “s somišljeniki v Srbiji”. Poudarjal je, daje bila s tem “predvsem (...) misel narodnega ujedinjenja prenešena na praktična tla”, saj smo “edina stranka, v kateri so združeni somišljeniki iz vseh krajev naše Jugoslavije, edina stranka, katera vsebuje vsa tri plemena Srbe, Hrvate in Slovence, (stranka), v kateri sede pristaši vseh treh ver”. Napovedal je, da se bo za slovenske demokrate razširilo “politično obzor­ je in da bomo morali razprostreti pogled daleč na jug ter da bo oziroma 132 je že dobila naša stranka velik političen upliv, kakršnega do sedaj še ni imela in katerega bo morala vpoštevati vsaka vlada, pa naj si bode taka ali taka”. S takih izhodišč je D. Puc nato razmišljal o vprašanju državne ureditve in poudaril, “da se mora država osnovati na dveh principih, na principih narodnosti in demokracje”. Njegov odnos do tega vprašanja je dokazoval, kako globoko je vodilne predstavnike slovenskega dela JDS obvladovala strankina ideja o enem narodu in eni državi. “Narodnost je danes stvar, katera ni odveč”, je opozarjal D. Puc, čeprav se danes sliši “besede, da narodnost v sedanjih časih ni več aktualna.” Toda po njego­ vem prepričanju temu ni bilo tako. Pa ne zaradi tega, ker bi verjel v obstoj posebne slovenske, hrvaške in srbske nacionalne individualnosti - pač pa zato, ker je “narodnost (...) danes istovetna z državnostjo. Narod je samo en sam v celi državi”, je opominjal in “mi stremimo za tem, da ni posameznih razločkov med Srbi, Hrvati in Slovenci.”129 Razen nacionalnega unitarizma je D. Puc zagovarjal tudi strogo uni­ tarni državni koncept. Zahteval je, da je treba “misel državne enotnosti (...) propagirati vsepovsod, da ne bo začela pešati ljubezen do naše države, ampak, da se zaje v meso in kri našega naroda tako, da bomo pripravljeni preliti zadnjo kapljo krvi za nje obstoj”. Tako razumljena enotna jugoslovanska država naj bi bila monarhija s srbskim kraljem, pa tudi v državno-upravnem pogledu naj bi bila urejena po srbskem vzoru. Slovenska JDS je namreč menila, “da ni delati težav našim srbskim državnikom, ki stoje na stališču, da naj se srbski sistem raztegne tudi na naše pokrajine”.130 Pucov govor je med zbranimi zaupniki JDS požel veliko “zado­ voljstvo in soglašanje”,131 kar je imelo poseben pomen, kajti zbor zaup­ nikov je bil strankin najvišji organ, ki seje sestal enkrat letno ter določil “smer politike in strankino taktiko za bodoče leto”.132 Zbor JDS 6. julija 1919 je bil prvi zbor strankinih zaupnikov po preteku prve poslovne dobe JDS.15’ Bilje tudi prva velika javna manifestacija slovenske liberalne na- rodno-unitaristične in monarhocentralistične misli v jugoslovanski državi. V svojem političnem sporočilu je odkrito podpiral akcijo velikosrbskih in jugoslovanskih demokratsko-centralističnih sil, ki so si prizadevale, “da bi oslabile vse oblike samostojnega organiziranja oblasti v posameznih jugoslovanskih deželah in likvidirale njihov kakršenkoli avtonomni položaj v odnosu do centralnih državnih organov”.134 Ta akcija, ki jo je vodil minister za notranje zadeve S. Pribićević, je imela za Slovenijo izjemno razdiralen učinek, saj je poteptala nacionalno državnost, ki so jo 133 rr Slovenci dosegli na svoji poti v jugoslovansko skupnost novembra leta 1918. V okviru globalnega političnega načrta S. Pribičeviča, beograjske vlade in srbskega kraljevskega dvora, da bi v Kraljevini SHS vzpostavili strogo centralistični državni ustroj, so s posebnim ukazom regenta Aleksandra 20. januarja 1919 ukinili slovensko Narodno vlado. Namesto nje je bila postavljena nova. Deželna vlada za Slovenijo.135 Predsednika in podpredsednika Deželne vlade - prva sta bila J. Brejc in G. Žerjav - je imenoval regent,136 posamezne poverjenike pa ministrski svet (vlada) v Beogradu.137 Deželna vlada za Slovenijo, ki je že s svojim imenom izražala “zanikanje posebne slovenske individualnosti”,138 je bila v primerjavi s prejšnjo Narodno vlado močno skrčena, saj je imela le pet poverjeništev: poverjeništvo za notranje zadeve (vodil ga je Gustav Golia), poverjeništvo za uk in bogočastje (vodil ga je dr. Karel Verstovšek), poverjeništvo za pravosodje (vodil gaje V. Ravnihar), pover­ jeništvo za narodno gospodarstvo (vodil gaje A. Kristan) in poverjeništvo za socialno skrbstvo (vodil ga je A. Prepeluh).'39 Ostali resorji, ki niso imeli poverjenika, so bili neposredno podrejeni pristojnim ministrstvom v Beogradu. To je v temelju spremenilo osnovna načela, na katerih je bila organizirana slovenska uprava v času Narodne vlade.140 Deželna vladaje izgubila narodno-politični pomen, ki gaje imela Narodna vlada. S komaj petimi (kasneje šestimi) resorji pa je imela tudi omejena pooblastila, saj v Sloveniji ni več predstavljala naj višje upravne oblasti. Ta je prešla na centralno beograjsko vlado.141 To je pomenilo, “da so v nasprotju z njenimi odloki pritožbe pošiljali centralni vladi in ustreznim ministrstvom v Beogradu”. Z oblikovanjem nove Deželne vlade je komaj dva meseca po jugoslovanskem zedinjenju zamrla samostojna slovenska oblast, kajti “ta vlada ni imela več značaja demokratičnega, koalicijskega in avtonomnega predstavništva in je prenehala obstajati kot vrhovna oblast”.142 Slovenska JDS in njeni vodilni predstavniki, ki so se na zboru JDS 6. julija 1919 odločno zavzeli za jugoslovanski unitaristični državnopravni koncept, so v letih 1919-1920 aktivno sodelovali pri oblikovanju in izva­ janju centralističnih zamisli jugoslovanskega državnega vrha. Taje hotel centralizem čimbolj pospešiti, pokrajinam nekdanje Države SHS pa preprečiti nadaljnji avtonomni razvoj, utemeljen “v procesu revolu­ cionarnega boja za osvoboditev in zedinjenje”.143 Prvi ukrep v tej smeri je bil poskus osrednje vlade v Beogradu, da bi oktroirala t. i. začasno usta­ vo Kraljevine SHS in po izvenparlamentarni poti in pred sklicem ustavo- 134 dajne skupščine uvedla “centralistično državno ureditev in monarhistično obliko vladavine”.144 Pri tem je imel opaznejšo vlogo tudi eden izmed prvakov slovenske JDS A. Kramer. Jugoslovanska vlada je namreč na­ meravala ustavo Kraljevine Srbije iz leta 1903 razširiti na celotno Kraljevino SHS. To je bil vsekakor zelo prikladen način za prejudiciran­ je monarhije in centralizma. Vladaje v posebno komisijo, kije imela na­ logo, da pregleda srbsko ustavo in iz nje izloči tiste člene, ki po obliki in vsebini ne bi mogli veljati za celotno ozemlje Kraljevine SHS, imenovala ministra za pravosodje Marka Trifkoviča, ministra za konstituanto in izenačenje zakonov A. Kramerja in ministra za socialno politiko Vitomirja Korača. Začasno ustavo, ki jo je omenjena komisija pripravila, pa je sprejela z ukazom 30. januarja 1919. Ustava je bila objavljena 8. februarja 1919 v Službenih novinah Kraljestva SHS. Vendar sojo takoj umaknili s pojasnilom, da so njeno besedilo napačno natisnili, pravilno besedilo te ustave pa bo objavljeno ,v cirilici, slovenskem dialektu in latinici’ kasneje. Do tega pa ni prišlo. Omenjeno pojasnilo seveda ni navajalo pravega vzroka za umik ustave. To se je zgodilo zaradi povsem določenih dinastičnih interesov srbskega kraljevskega dvora. Redaktorji besedila začasne ustave Kraljevine SHS so namreč zaradi naglice pri prepisovanju srbske ustave spregledali določilo, ki je prvorojenca kralja Petra, to je princa Đorđa, imenovalo za Petrovega naslednika. To pa je bilo v nasprotju z dejanskim stanjem, saj so Aleksandra Karađorđevića že pred tem razglasili za regenta in je že opravljal kraljevsko oblast.145 Drugi, uspešen manever, s katerim je osrednja oblast zagotavljala ustrezne pogoje vsejugoslovanskemu centralističnemu državnemu razvo­ ju, pa je neposredno zadeval Slovenijo. Beograjski centralistični politični krogi so namreč v začetku marca 1919 zadušili prizadevanja slovenskega avtonomističnega političnega bloka (SLS in JSDS), da bi vzpostavili deželni zbor, to je vrhovno slovensko predstavniško in zakonodajno telo, ki bi mu Deželna vlada odgovarjala za svoje delo do sprejetja ustave. Zahteve po vzpostavitvi deželnega zbora so bile povsem upravičene, saj so izhajale iz prvodecembrskega akta, ki je pomenil državnopravno konstituiranje Kraljevine SHS. Ta akt, ki sta ga sestavljala Adresa dele­ gacije zagrebškega Narodnega viječa in regentov odgovor nanjo, je namreč zagotavljal, da do sklica ustavodajne skupščine v novi državi delujejo avtonomni upravni organi iz nekdanje Države SHS, “ki bodo za svoje uradovanje odgovorni avtonomnim predstavništvom”. To je v svoji Adresi predlagala delegacija Narodnega viječa,146 regent Aleksander pa je 135 tak predlog sprejel in izjavil, da želje in poglede zagrebške delegacije “jaz in moja vlada popolnoma sprejemamo”, zato bo “vlada (...) takoj ukrepala, da se čim prej uresniči vse, kar ste izrekli, tako v pogledu pre­ hodnega in začasnega razdobja do sklica in mesta dela velike Ustavodajne Skupščine, kot tudi za njeno izvolitev in sestav”.147 Slovenski člani delegacije Narodnega viječa so bili prepričani, da je s takim državnopravnim položajem pokrajin iz nekdanje Države SHS v novi jugoslovanski državni formaciji “zaenkrat avtonomija Slovenije zasigu- rana”.148 Slovenske politične stranke so se zato 8. in 10. januarja 1919 v Ljubljani sporazumele, da bo sleherna izmed njih imenovala ali izvolila svoje predstavnike v deželni zbor. Tega naj bi sestavljalo 90 poslancev, in sicer tako, da bi imela SLS 47, JDS 27, JSDS 14 in Primorska (Trst) 2 poslanski mesti. Sporazum je deželni zbor opredelil kot začasno skupščinsko telo, ki bi delovalo do volitev v konstituanto.149 V Sloveniji je zahteve za sklic deželnega zbora najodločneje poudar­ jala JSDS, jasno pa jih je izražala tudi SLS.'51’ Beograjska vlada je slovenske zahteve kategorično odklonila in o tem vprašanju sploh ni hotela razpravljati. S tem je hotela zatreti podobne zahteve, ki so priha­ jale tudi iz drugih jugoslovanskih pokrajin, zlasti iz Hrvaške. Ta je namreč terjala sklic hrvaškega Sabora, česar pa centralistični krogi v Beogradu nikakor niso želeli, saj bi s tem priznali hrvaško državnost.151 Podobno tudi niso hoteli “po prevratu v Sloveniji ustvarjenega statusa quo sprejeti kot izvršeno dejstvo”,152 zato seje vlada v Beogradu v stikih z Narodno vlado in nato Deželno vlado izogibala slehernemu komentar­ ju o sklicu slovenskega deželnega zbora. V času, ko so velikosrbske cen­ tralistične sile ustvarjale centralizem ter kršile dogovore in obljube, dane v času zedinjenja, “so politiki iz JDS, ki so - po vsem sodeč - neiskreno sprejeli medstrankarski dogovor z dne 8. in 10. januarja v Ljubljani, v sporu o sklicanju deželnega zbora prav tako zastopali in izvajali politiko centralističnih sil do slovenske avtonomije”.153 JDS je napadala predvsem svojo tradicionalno nasprotnico in nosilko proticentralističnega razpo­ loženja v Sloveniji SLS. V ostri polemiki, ki je sredi februarja 1919 izbruhnila med glasiloma obeh strank Slovencem in Slovenskim naro­ dom, je JDS dolžila SLS, da želi deželnemu zboru poleg nadzorne dati tudi zakonodajne pristojnosti ter s svojo separatistično politiko ustvariti ,državo v državi’ oziroma ,neki trializem’. Polemika med SLS in JDS pa se je kmalu polegla. Najverjetneje zato, ker je medtem - 17. februarja 1919 - vlada v Ljubljani poslala ministrskemu svetu v Beogradu uradno 136 zahtevo, naj čimprej, najkasneje pa do konca marca odobri sklic deželne­ ga zbora kot posvetovalnega in nadzornega organa Deželne vlade. Odgovor na zahtevo ljubljanske vlade je iz Beograda prispel že 9. marca 1919. V njem je predsednik ministrskega sveta Stojan Protic sporočil, da deželnega zbora ne morejo sklicati pred sklicem konstituante. S tem je bilo t. i. februarske ,deželne krize’ konec. Zmagale so centralistične sile, ki so še pred začetkom reševanja ustavnega vprašanja porazile nosilce slovenskih avtonomističnih zahtev.154 Slovenski liberalci, ki jih je poraz slovenskih narodno-avtono- mističnih sil opogumil, “zadušen odpor SLS glede obrambe avtonomnega položaja Slovenije”155 pa odkrepil v prepričanju, da so si v Kraljevini SHS izbrali povsem pravilno politično smer, so se po razpletu ,februarske krize’ še dejavneje vpregli v voz unitaristične, monarhistične in centra­ listične jugoslovanske državne politike. To je zelo jasno dokazal sloven­ ski liberalni minister za konstituanto in izenačenje zakonov A. Kramer, ki je 18. junija 1919 v začasnem narodnem predstavništvu Kraljevine SHS predložil nov Projekt začasne ustave.156 Ta seje tako kot januarski ustav­ ni predlog opiral na ustavo Kraljevine Srbije, ki je bila sprejeta 5. junija 1903.157 Projekt je določal, da Petra I. Karađorđevića “nasledi Prestolonaslednik Aleksander in Njegovo moško potomstvo iz zakonite zakonske zveze po prvorojstni vrsti”.158 Enako kot predhodni januarski vladni ustavni predlog je torej vsiljeval monarhijo in centralizem. Kraljevino SHS je opredelil kot dedno ustavno monarhijo, odredbe o notranji ureditvi Kraljevine Srbije pa je prenašal na vso državo, kar naj bi pomagalo preseči “neugoden in nevzdržen” položaj in izenačiti državno stanje, ki je “različno v posameznih teritorijih”.159 Kramerjev Projekt začasne ustave pa ni bil sprejet. Vzrok, ki je tokrat monarho- centralističnim silam preprečil, da bi v jugoslovanski državi še pred skli­ canjem ustavodajne skupščine politično in pravno uvedle monarhijo ter centralizem, je bilo spremenjeno razmerje političnih sil v začasnem narodnem predstavništvu. Novo politično razmerje v ZNP je nastalo po odstopu prve koncentracijske vlade S. Protiča 16. avgusta 1919. Po tem odstopu in oblikovanju prve demokratsko-socialistične vlade L. Davidoviča se je namreč ZNP razdelilo na dve skoraj enako močni gru­ paciji, vladno in opozicijsko. Ti pa “ali nista hoteli ali nista mogli sodelo­ vati v skupščini”,160 zaradi česar niso sprejeli začasne ustave.161 Seveda bi se zmotili, če bi mislili, da so vodilni slovenski liberalni predstavniki uresničevali zamisli jugoslovanskih unitarističnih in centra­ li ri lističnih sil le v Beogradu ter zgolj znotraj naj višjih teles zakonodajne in izvršne oblasti v Kraljevini SHS. Njihova pozornost je prav tako veljala razmeram v Sloveniji, kjer so si kot “odkriti nasprotniki vseh oblik in ustanov narodnostne avtonomije, ki jo je podpirala skoraj vsa slovenska javnost”,162 postavili za cilj politično izpodkopati še tisto malo avtonom­ nosti, ki jo je imela slovenska Deželna vlada v Ljubljani. Ta načrt se je lepo ujemal s temeljno politično doktrino slovenskega liberalizma - rušiti absolutno prevlado SLS v Sloveniji, ki jo je tedaj najvidneje označevalo mesto predsednika Deželne vlade. Zasedal ga je znani avtonomistično usmerjeni katoliški politik in član eksekutive SLS J. Brejc. Politično moč SLS so hoteli omajati prav z oviranjem njegovih avtonomističnih prizadevanj oziroma prevzemom predsedstva Deželne vlade. V trajnem političnem spopadu s Slovensko ljudsko stranko bi bil to za slovenski li­ beralni tabor nedvomno izredno pomemben uspeh. Tega bi z liberalci delila tudi njihova vsejugoslovanska Demokratska stranka, ki si je s poli­ tiko unitarizma nameravala pridobiti “vso oblast tudi tam, kjer prej ni imela večjega vpliva - v Sloveniji”.163 Boj proti SLS in namen prevzeti vodstvo Deželne vlade so slovenski liberalci napovedali kmalu zatem, koje beograjska vlada zavrnila zahteve po sklicu slovenskega deželnega zbora. Tako je eden izmed podpredsed­ nikov slovenske JDS V. Kukovec že 10. marca 1919 poskušal politično omajati SLS z obtožbo, “,da še danes ljubimkuje z republikanstvom (...) in se brati s socijalisti za dosego gnile avtonomije’”.164 Liberalno glasilo Domovina pa je takoj po ustanovitvi Demokratske zajednice v ZNP opo­ zorilo, da bo ustanovitev tega “velikega demokratskega kluba (...) kmalu rodila tudi velike politične izpremembe v vseh pokrajinah naše nove države”. Odločitev mora “na Slovenskem (...) kmalu pasti”, je pisala Domovina. To je pomenilo, da se bodo morali “soc. demokrati in tzv. ,ljudska stranka’ (...) odločiti, ali gredo z JDS, ali pa proti njej”. V zavesti o politični moči, ki jo je Demokratska zajednica imela znotraj ZNP, je Domovina samozavestno razkrivala odločitev liberalnih krogov, da v Sloveniji SLS odvzamejo oblast: “Ako ne bo šla SLS. z JDS., potem je nujna posledica tega, da prevzame v Sloveniji vlado sama JDS”.165 Slovenski liberalni politiki so se začeli resno pripravljati na odkrit obračun s SLS v času, ko seje maja 1919 dokončno oblikovala enotna in vsedržavna Jugoslovanska demokratska stranka. Prvi korak v tej smeri so storili avgusta 1919, koje po odstopu vlade S. Pratica predsednik JDS L. Davidovič sestavil svoj prvi demokratsko-socialistični kabinet. Ko so na 138 seji Deželne vlade 27. avgusta 1919 prebrali telegram, ki je sporočal “predsedstvu deželne vlade sestavo novega ministrskega kabineta”, je predstavnik JDS v Deželni vladi in njen podpredsednik G. Žerjav predla­ gal “demisijo celokupne deželne vlade”. S tem predsednik J. Brejc ni soglašal, ker pač “stoji V. L. S. na stališču, da njeni člani nimajo povoda baviti se z vprašanjem odstopa”. Zato so o Žerjavovem predlogu glaso­ vali. Razen G. Žerjava je za njegov predlog glasoval še drugi liberalni predstavnik v Deželni vladi V. Ravnihar, predstavnika SLS K. Verstovšek in G. Golia sta ga zavrnila, J. Brejc pa je ob enakem številu glasov kot predsednik dirimirai (odločil) proti Žerjavovemu predlogu.166 Tako Žerjavov poskus, da bi slovenska vlada v Ljubljani ter njen avtono­ mistično usmerjeni predsednik odstopila, ni uspel. J. Brejc je kasneje pojasnil, da sta predstavnika JDS tedaj skušala uveljaviti logiko, “da mora tudi Deželna vlada demisijonirati, ker je takrat demisijonirala cen­ tralna vlada”,167 kar pa bi imelo za Slovenijo izredno neugodne posledice. Če bi njuno stališče sprejeli, bi namreč “bilo jasno dokazano, da Deželna vlada ni nič drugega kakor organ centralne, od koje je v vsem, celo v svoji eksistenci, odvisna”.168 Slovenski liberalci pa so želeli doseči prav to. Ko je L. Davidovič 18. oktobra 1919 oblikoval svoj drugi demokratsko- socialistični kabinet, so liberalni in socialdemokratski člani vlade (G. Žerjav, V. Ravnihar in A. Prepeluh) 22. oktobra podali nov predlog, “da poda demisijo celokupna deželna vlada za Slovenijo”. J. Brejc predloga ex presidio ni dal na glasovanje,169 na eni naslednjih sej pa je poudaril, da se “demisija predlaga zgolj iz političnih razlogov, ker se je spremenila centralna vlada”. Upravičeno je opozarjal, da “ni res, da bi morala deželna vlada slediti vsaki politični evoluciji v centralni vladi” in predlo­ ga o odstopu celotne Deželne vlade ponovno ni dal na glasovanje. Zaradi tega je G. Žerjav izjavil, “da bo o stvari poročal sam naravnost minis- terskemu predsedniku”.170 Ker predstavniki JDS in JSDS (G. Žerjav, V. Ravnihar in A. Prepeluh) z zahtevami po odstopu celotne Deželne vlade niso uspeli,171 so svojo taktiko spremenili. Na seji 5. novembra 1919 so sami “podali svojo demisijo kot člani deželne vlade za Slovenijo in sicer to z ozirom na izjavo predsednika (J. Brejca - op. J. P.) v (pred)zadnji seji, da ne dopusti glasovanja o njihovem demisijskem predlogu”.172 Tako so sprožili vladno krizo in omogočili, da je regent Aleksander že naslednji dan, to je 6. novembra z ukazom “razrešil gospoda drja. Janka Brejca dolžnosti predsednika deželne vlade za Slovenijo”. Že 7. novembra pa je z ukazom imenoval G. Žerjava za predsednika Deželne vlade v 139 Ljubljani.17' Beograjska Demokratija, vodilno glasilo vsedržavne JDS, je imenovanje G. Žerjava označila kot ,spremembo režima v polnem pomenu te besede’.174 V mislih je seveda imela odhod predstavnika avto­ nomistično naravnane SLS z najvišje oblastne funkcije v Sloveniji Demokratija se v svoji oceni ni zmotila, kajti novi predsednik G. Žerjav je odpravil še tisto malo avtonomnosti, ki jo je imela Deželna vlada, in jo povsem podredil beograjskim centralnim oblastem. Slaba dva tedna pred koncem svojega trimesečnega predsednikovanja je, 13. februarja 1920, podpisal naredbi o pristojnostih predsedstva Deželne vlade in njenega poverjeništva za notranje zadeve. Naredbi sta določali, da opravlja predsednik vlade v Ljubljani svoje dolžnosti “pod splošnim nadzorstvom ministra za notranje zadeve in pod posebnim nadzorstvom stvarno pristoj­ nih ministrov”,175 poverjeništvo za notranje zadeve pa “stoji pod vrhov­ nim nadzorstvom ministrstva za notranje zadeve, ki v svojih internih navodilih določa smer in načela v upravi in ki sme zahtevati pojasnil”.176 Odtlej so se spremembe v vodstvu Deželne vlade že “izvrševale glede na spremembe sestave centralne vlade v Beogradu”.177 Ko je 25. februarja 1920 vodenje Deželne vlade zopet prevzel J. Brejc, je prišlo do vrste kompetenčnih sporov med vladama v Beogradu in Ljubljani.17" V teh sporih je J. Brejc, kot sam pravi, “atake na avtonomijo Deželne vlade (...) dosledno energično odbijal”,179 vendar pa je rušenje njene avtonomije zadržal le do decembra 1920, koje po demisiji A. Korošca z mesta mi­ nistra za promet v kabinetu Milenka Vesniča skupaj z drugimi predstavni­ ki SLS v Deželni vladi odstopil.180 Dober mesec po njegovem odstopu (vmes je med 16. decembrom 1920 in 26. januarjem 1921 predsedniške dolžnosti opravljal politično nevtralni dekan Pravne fakultete dr. Leonid Pitamic) je namreč vlada Nikole P. Pašiča za novega predsednika Deželne vlade za Slovenijo imenovala Pribičevičevega zaupnika dr. Vilka Baltiča, kije bil do takrat načelnik v ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu.181 Z Baltičem je vodstvo Deželne vlade prešlo v roke liberalcev, ki so sled­ njič le uspeli onemogočiti prizadevanja SLS za avtonomijo Slovenije. Nova vlada je zavzela strogo uradniško držo in se ni hotela ukvarjati s političnimi vprašanji. Do svoje razrešitve 12. julija 1921 je “vse tekoče posle opravljala v znamenju vdanosti in poslušnosti centralni vladi v Beogradu”.182 Največji politični spopad med SLS in JDS do sprejema vidovdanske ustave se je tako končal z zmago slovenske liberalne uni- tamo-centralistične politike, kije skladno s svojim konceptom Slovenijo politično povsem podredila jugoslovanskemu državnemu centralizmu. 140 Vendar je to bil le delni cilj njihove politike. Drugi, ki se je v letih 1919-1920 že jasno kazal, pa je zadeval področje prosvete. Vzgoja in izo­ braževanje sta bili namreč idealni področji družbenega življenja za dol­ goročno izvajanje jugoslovanskega unitaristično-nacionalnega in kul­ turnega programa. Prizadevanja, da bi v Sloveniji zavladal jugoslovanski unitaristični duh, so liberalci, z vidika slovenske nacionalne izkušnje, utemeljevali s sicer povsem razumljivim protinemškim kulturnim konceptom. Ta je slovensko kulturno in prosvetno politiko preusmerjal k anglo- in frankofilski, zlasti pa k izrazito jugoslovanski vsebini. Slednja je tudi odločilno opredelila slovenski kulturno-prosvetni program, kar je vzbudi­ lo močan odpor avtonomistične SLS, ki se je na vse načine upirala cen­ tralizaciji in jugoslovanskemu unitarizmu. Vprašanje slovenskega kul- turno-prosvetnega koncepta je v letih 1919-1920 postalo predmet ostre­ ga in širokega spora med SLS in JDS. Spor je bilo čutiti tudi v Deželni vladi, zaznamoval pa je tudi odnose, ki so se v tem času oblikovali med ljubljansko vlado in osrednjimi državnimi organi v Beogradu. Spor je zadeval vsa bistvena vprašanja prosvetne politike: vprašanje šolskih pro­ gramov, imenovanje okrajnih šolskih nadzornikov, financiranje šolstva, položaj prosvetnih delavcev in drugo. Zajemal je torej vsa tista področja prosvete, kjer so se “prizadevanja po čim večji narodnostni samostojnos­ ti spopadala s centralizacijo države in unitaristično politiko”.183 V tem sporu se je slovenska JDS seveda postavila na stran unitarističnih sil in Deželni vladi oporekala pravico, da sama imenuje šolske nadzornike. G. Žerjav, “ki je takrat v Deželni vladi nastopal kot leader te (liberalne - op. J. P.) stranke, je prav fanatično zastopal centralistično stališče”, medtem ko so “zastopniki SLS ravno tako trdovratno zagovarjali avtonomistično stališče svoje stranke”.184 Kot se spominja J. Brejc, je G. Žerjav celo vzpodbujal učiteljstvo - prosvetni delavci so tedaj večinoma pripadali liberalnemu taboru - “na nepokorščino napram okrajnim šolskim nad­ zornikom, ki jih je bila Deželna vlada imenovala”.185 V spopadu z nosilci unitaristične in centralistične prosvetne politike sta Deželna vlada in SLS potegnili krajši konec, saj seje konec leta 1920 takratnemu prosvetnemu ministru S. Pribičeviču posrečilo, da je s pomočjo slovenskih liberalnih prvakov G. Žerjava in A. Kramerja na svojem resornem področju kmalu strl sicer močan odpor slovenskih avtonomistov.186 Pohod unitaristične prosvetne politike v Sloveniji je najavljalo imenovanje dr. Frana Skaberneta na mesto poverjenika za uk in bogočastje v Deželni vladi. S. 141 Pribićevic ga je na to mesto imenoval po odstopu predstavnikov SLS v ljubljanski vladi 14. decembra 1920. E Skaberne je namreč že 16. decem­ bra poslal S. Pribićeviću telegram, ki je bil med predsedstvenimi spisi Deželne vlade prvi, pisan delno v srbščini.187 V telegramu mu je sporočil, “da sem se danes primio vodstva poslova povereništva za uk in bogočastje u Ljubljani te sam uveo u dužnost okrajne školske nadzornike koje ste Vi postavili”.188 Na ta način imenovani nadzorniki so ostali v službi do začetka leta 1924.189 Njihov izbor pa je zagotavljal, da so na Slovenskem v resnici izvajali šolski program s poudarjenim jugoslovan­ skim značajem. Jugoslovanska demokratska stranka je oblikovanje takih programov na vso moč podpirala. To je dokazoval tudi poseben odlok Pribićevićevega ministrstva za prosveto dne 26. oktobra 1920, ki je določal, daje treba v nižjih razredih vseh šol, zlasti pa v Sloveniji in na Hrvaškem, poučevati zgodovino kot celovit jugoslovanski program, od tretjega razreda osnovne šole pa po vsej državi poleg latinice učiti pisati tudi v cirilici.190 Tako zasnovan učni načrt je pomenil drugo pomembno zmago JDS in njenih slovenskih predstavnikov. Ti so v dobrih dveh letih po nastanku Kraljevine SHS uspeli Slovenijo vkleniti v jugoslovanski centralistični primež, na prosvetnem področju pa so ustvarili take pogo­ je, ki so Slovence objektivno vodili h kulturnemu in duhovnemu spajan­ ju z drugimi jugoslovanskimi narodi v enoten jugoslovanski narodni organizem. Uspehi, ki jih je v Kraljevini SHS dosegla najmočnejša slovenska liberalna stranka JDS, so njene voditelje gotovo potrjevali v prepričanju, da je politika unitarizma in centralizma ustrezna izbira, ki jim zagotavlja izpodriniti svojo največjo nasprotnico na Slovenskem - SLS. Njihovi uspehi pa so bili tudi velika vzpodbuda za liberalni inte- gralistični jugoslovanski program, o katerem je slovenska JDS brez oma­ hovanja sodila, da je edini ustrezen za prihodnji slovenski politični in nacionalni razvoj. Svojo centralistično in integralistično narodno-politično misel je v letih 1919-1920 slovenska JDS razvijala ob aktivni podpori politiki jugoslovanskega unitarizma. Tako je do volitev v konstituanto že zelo natančno opredelila svoja programsko-politična stališča do vseh bistvenih vprašanj, ki so zadevala nacionalni problem. Bistvo teh poli- tično-programskih stališč je na že omenjenem zboru zaupnikov JDS 6. julija 1919 v Ljubljani predstavil načelnik JDS I. Tavčar, koje “najsloves- nejše” izjavil, da hočemo biti “neomahljivi služabniki (...) novi državi!” in da “v tem pogledu ne priznavamo nobenega umika, nikakega kompro- 142 misa, nikakega polovičarstva”. Med osnovna načela, ki jih “naša stranka goji”, je nadaljeval I. Tavčar, in ki “spadajo k njenemu bistvu”, je uvrstil odločenost, "da hočemo Slovenci imeti svojo jugoslovansko državo”, v kateri “imej srbski narod, kakor je imel v bojih prvo mesto, tudi vplivno besedo pri ustanovitvi naše države”. Poudarjal je, da mora “srbski duh (...) nas vse prešinjati, če hočemo, da ne razpade Jugoslavija v različne kote in (...) bo vlekel vsak na svojo stran, tako da bomo kmalu imeli državno telo, na katerem bi vsak ud deloval proti drugemu udu. Mi hočemo”, je sklenil, “daje naša država veličastno poslopje, kije zgrajeno iz mogočnih kvadrov, katerih vsak se tesno oprijemlje drugega, tako da bo stavba zgrajena za večno in da je ne bo mogla omajati nobena sila!”191 Taka stališča so pomenila brezkompromisno pristajanje na centra­ listični državnopravni program, ki je imel med pripadniki JDS v Sloveniji trdno podporo. Kot je pojasnjeval mladoliberalni prvak A. Kramer, je ta program pomenil, da "hočemo eno svojo državo, enega vladarja, en par­ lament, eno vrhovno državno oblast, ki bo v vsem in vsakem času parla­ mentu odgovorna. Če smo en narod”, je opozarjal, “moramo hoteti, da se vse velike zadeve tega naroda rešuje po enakih smernicah. Tu sem spada­ jo načelna kulturna, gospodarska in socialna vprašanja”. Pa tudi vojaška, saj naj "brani Srb našo mejo na severu. (...) naš vojak (pa) mejo na jugu". Zato proč od “ozkosrčne samoslovenske zastave”, je klical, kajti “gre za borbo in za (...) zmago jugoslovanske misli”. To je bilo osnovno vodilo slovenskih liberalcev v jugoslovanski državi, zato so že kmalu pozivali “vse napredne elemente na boj proti plemenskim, kulturnim in gospo­ darskim separatistom” in poudarjali, naj “nastopijo v predstoječi borbi proti njim enotno in strnjeno”.192 Iz takih bojnih pozivov bi lahko sklepali, da je slovenska liberalna politična volja temeljila v brezpogojni odločenosti vpeljati popoln in do skrajnosti izveden centralistični državnopravni sistem. Vendar pa je prav v tej zvezi potrebno povedati, da se za tako rešitev v liberalnih krogih niso posebej ogrevali. To seveda ni pomenilo, da pripadniki JDS v Sloveniji niso dosledno podpirali državnega centralizma. O tem ni bilo nobenega dvoma. Pomenilo pa je, daje med njimi vseeno obstajal pomis­ lek, da severozahodnih pokrajin ne gre “upravljati po istem kopitu, kakor jugoiztočne”.193 Na to sta opozarjala celo tako trda zagovornika centraliz­ ma kot V. Ravnihar in I. Tavčar. Prvi je že sredi leta 1919 zapisal, da cen­ tralizem ni Prokrustova postelja in da “naših razmer na severo-zahodnem delu ne gre meriti z macedonskim vatlom”,194 drugi pa je jeseni 1920 ugo­ tovil, da smo storili napako, “ko smo zagovarjali absolutni centralizem. Ta centralizem nima danes življenjske moči v sebi’’, je zapisal I. Tavčar. “In tega so krivi nemalo Srbi sami”, kajti pošiljali so preveč takih upravnih uradnikov, “ki so se vsi odlikovali z izvanredno trmoglavostjo ter se obnašali tako, kakor bi se v Ljubljani dalo administrirati čisto po istih načelih, kot se vodi uprava recimo v Prištini, kjer se z uradnim denarjem kvarta in pijančuje do noči”.195 Zaradi takih pomislekov je slovenska JDS v “enotni in edinstveni Jugoslaviji z enotno zakonodajo” terjala dekoncentracijo državne oblasti, “da se uveljavi v vsakem oziru v občinah, okrajih in pokrajinah ljudska samouprava na široki podlagi”. Ta pa mora ostati taka, da nikakor ne bo nasprotovala “zmagoviti ideji naro­ dnega in državnega jedinstva”.19'1 Po liberalni zamisli naj bi bila državna uprava decentralizirana tako, da bi imeli občine, okraji in pokrajine svojo samoupravo “z lastnimi dohodki in imetjem, z voljenimi zastopi, ki bodo izdajali tudi norme v okviru pooblastila v ustavi in posebnih zakonih” in ki bodo “prevzeli tudi upravne naloge lokalnega značaja”.197 Tako naj bi občine, ki bi imele od 3000 do 6000 prebivalcev, skrbele za različne gospodarske zadeve: vodovode, male elektrarne, gradnjo stanovanjskih hiš, cestišča, javno higieno, strokovne šole, ljudsko izobrazbo ter prehra­ no in preskrbo. Okraji bi lahko vodili lastno gospodarsko politiko na področju cest, zdravstva, strokovnega šolstva, tujskega prometa, lokalnih železnic in večjih elektrarn.198 Pokrajine, ki bi kot najvišje samoupravne skupnosti imele precejšnjo finančno samostojnost (poleg doklad bi se vanje stekali tudi realni davki), pa bi opravljale “važne naloge” s področja notranje uprave. Vidnejšo vlogo naj bi imeli tudi pokrajinski zbori, ki bi imeli zakonodajno oblast “v okviru splošnega pooblastila v ustavi in posebnih državnih zakonov”.199 Tako oblikovane zamisli seveda niso v ničemer odstopale od cen­ tralističnega modela državne ureditve, saj kljub načelni zahtevi po uvedbi nekaterih avtonomističnih prvin pri izvajanju državno-upravne oblasti le­ te posameznim pokrajinam v resnici niso dajale nobenega oprijemljivega avtonomnega državnopravnega statusa. Zahteve JDS po pokrajinski samoupravi so se povsem ujemale zjasnim opozorilom mladoliberalnega prvaka G. Žerjava, ki je poudaril, da demokrati odklanjajo “vsako tako ureditev uprave, ki bi naravnost ali po ovinkih vodila v federalizem”2'" in torej “o federalizmu ne pripuščamo diskusije”.201 To je konkretno pomeni­ lo, da je JDS odklanjala vse predloge, po katerih naj bi deželni odbori (vlade), ki naj bi jih izbrali pokrajinski zbori, imeli “tudi vso državno 144 notranjo upravo v pokrajini”, ker bi s tem “imeli državice v državi”.202 Po besedah G. Žerjava naj bi se “ves državni delokrog” vodil “izključno po direktivah centralne vlade, ki je imenovana od vladarja in odgovorna par­ lamentu” in se ne bi “n. pr. v drugi instanci izročil deželnim odborom, ki se volijo od deželnih zborov in so vsled tega hočeš nočeš njim bolj odgo­ vorni kakor osrednji vladi”.2"3 Tako bi preprečili, da bi ti deželni odbori “nastavljali, premeščali, odpuščali in disciplinirali tudi vse državno urad- ništvo in da bi imeli v roki tudi vso policijo in žandarmerijo”.2'“ JDS je bila namreč trdno odločena, da bo brezpogojno preprečila “vsako misel na to, da bi državno uradništvo postalo podložno deželnim odborom”.205 Slovenski demokrati, ki so ob vprašanju notranje državne ureditve odklanjali zamisel, da bi posamezne pokrajine dobile status državno­ pravnih avtonomij,206 so zelo odločno poudarjali, da morajo biti “občine, okraji, okrožja in morda še večje upravne celote sestavljene po geograf- sko-gospodarskih potrebah, nikdar pa po historičnih in plemenskih vzJz- kih”.2"1 Izjava V. Kukovca, ki je v letu 1920 začasno načeloval JDS, daje vedeti, da bi se liberalci Sloveniji celo odrekli, če bi le-ta postala poseb­ na upravna ali celo državnopravna enota. V. Kukovec je opozarjal, da bi se liberalni predstavniki, zlasti tisti iz Štajerske, bili pripravljeni “vpreti (...) z vso silo tvorbi kake Slovenije, ker ne rabimo danes več Slovenije, ampak se priznavamo stokrat rajši k veliki Jugoslaviji ali državi Srbov, Hrvatov in Slovencev”.208 - “Mi ne potrebujemo slovenske province, ki je nikdar ni bilo”, je V. Kukovec oktobra 1920 pribil na zboru zaupnikov JDS štajerskega okrožja. Tako je utemeljil stališče zbranih zaupnikov, da zavrnejo “z vso odločnostjo plemensko avtonomijo Slovenije” in se “izrekajo za pokrajinske samoupravne edinice, ki se bodo ozirale na gospodarske in geografske enote”.209 Njegovo utemeljevanje je predstav­ ljalo en vidik liberalnega zavračanja avtonomne Slovenije. Drugega, zelo zanimivega, pa je izražalo razmišljanje znanega jezikoslovca in člana načelstva JDS F. Ilešiča. Poudaril je, da demokrati stojijo “na stališču živega (jugoslovanskega - op. J. P.) nacionalnega prava” in zato “provin­ cialnih in zgodovinskih mej ne poznamo”. Mi smo si “ustanovili državo s tem, da smo ubili zgodovino, torej proti zgodovini”,210 je pisal F. Ilešič. Za Slovenijo je to pomenilo, da so z novo državo poleg slovenskih zgodovinskih pokrajin zamrle tudi slovenske zgodovinske težnje po združeni in avtonomni Sloveniji. Presenetljivo je, daje slovenska demokratska politika zagovarjala uni­ taristično Jugoslavijo tudi z opozorilom, da je zedinjena Slovenija še ne 145 dosežen slovenski politični cilj. Liberalni prvak A. Kramerje svaril, da “kdor je proti jedinstveni državi, ki jo zastopa demokratska stranka, ta se mora odreči tudi ujedinjeni Sloveniji, ker nikdar ne bo neodrešena domovina (Primorska - op. J. P.) združena z materinsko zemljo, če Jugoslavija ne bo jedinstvana in močna”.2“ Takšna država, ne pa “žalosten izrodek srbsko-hrvatsko-slovenske federacije, kateremu bo manjkala nacionalna duša”,212 je bil ideal slovenskih liberalcev, ki so se za svoje '‘'‘ jugoslovansko shvaćanje naše države" zavzemali nadvse dosled­ no. Bili so ponosni, da pripadajo stranki, ki “se bori s separatizmom vseh vrst od Triglava do Bitolja”.213 Zato se niso zoperstavljali le slovenskim avtonomističnim težnjam, temveč so celo verjeli, da globoko jugoslovan­ sko prepričanje prežema tudi Srbe in daje Srbija pripravljena pretopiti se “v Jugoslavijo, da postane sama del močne celote” in se hoče “z nami popolnoma izjednačiti”.214 Svoj jugoslovanski unitarni program so tako razumeli kot vprašanje "jugoslovanske solidarnosti, ki ne pozna ne Velike Srbije, ne Velike Hrvaške in ne slovenske republike, temveč samo kral­ jestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev". Ta solidarnost naj bi postala “prava dogma, o kateri nikdo dvomiti ne sme!"2'5 Taka idealistična vera v nove jugoslovanske nacionalne in državne vrednote je dajala videz zgodovinsko izvirne politične usmeritve, saj je terjala popolno enakost Slovencev, Hrvatov in Srbov ter odklanjala kakršnokoli hegemonijo, posebej še srbsko.216 Kljub temu, da so demokrati Srbe in srbsko politiko naravnost slavili,217 so se namreč zavedali, da vprašanje, ali “bo naša država Jugoslavija ali Velika Srbija”, še ni odločeno.218 V tem vprašanju so se resnično zavzeli za vsejugoslo­ vanski nacionalni koncept, ki naj bi izbrisal vsak, tudi srbski nacionalni občutek. V tem smislu so si prizadevali za unitarno in centralistično Jugoslavijo in ob velikosrbskem hegemonističnem odklanjali tudi sloven­ ski avtonomistični nacionalni program. To so utemeljevali s pojasnilom, da vsako “ekstremistično poudarjanje slovenske avtonomije” vodi v “velesrbski prepad”,219 saj omogoča uresničiti velikosrbsko zamisel, ki si že danes prizadeva združiti “vse srbske dele države v eno mogočno pokrajino, ki bo obenem ,avtonomna’ in pa vsled silovite številčne in gospodarske premoči gospodar države”.220 Izvirnost slovenskega demokratskega jugoslovanstva, četudi je bilo opredeljeno kot “negacija plemenskega imperializma”,221 je tako temeljila v zahtevi po ,ubijanju’ slovenskih avtonomističnih narodno-političnih teženj. S tem pa se je slovenska JDS odrekla temeljnemu narodnemu interesu v zameno za 146 uveljavitev političnih interesov jugoslovanskih in tudi srbskih centra­ lističnih, unitarističnih in monarhističnih političnih sil. Vsedržavna JDS in njeni slovenski liberalni pripadniki so se s poudar­ janjem svoje izrazito jugoslovanske usmeritve razlikovali od povsem velikosrbske Pašičeve Narodno radikalne stranke in njenega vodstva, kije “prav v jugoslovanstvu videlo ogrožanje in negiranje srbstva”.222 Kljub tem razlikam pa je JDS še vedno ostajala najbolj zanesljiva opora hege- monističnega velikosrbskega dvora in tisti politični instrument, ki je omogočal regentu Aleksandru “realiziranje njegovih absolutističnih ten­ denc”.223 Tega niso mogle spremeniti niti izjave, da je JDS “prisrčno jugoslovanska stranka”,224 ali da se v boju dveh svetov, jugoslovanskega in velikosrbskega, kaže demokratizem kot “orijentacija na zapad, radikalstvo (pa kot) orijentacija na vstok (vzhod - op. J. P.)”.225 Vedeti je namreč treba, daje bila ustanovitev JDS povezana s povsem določenim načrtom regenta Aleksandra. S stranko, ki se je razglašala za unitaristično, za varuha ,državne ideje’ in za ,državotvorno’, je hotel oslabiti oblast radikalcev in organizirati ,monarhistično fronto’ za razbi­ janje političnih skupin, ki so bile naklonjene republikanski državni ure­ ditvi.226 Oblikovanje JDS in njena izrazito jugoslovanska usmeritev sta zato bila povezana tudi z akcijo Aleksandra Karađorđevića proti Pašičevim radikalcem. To je bil poskus “zamenjave Pašičeve vladajoče velikosrbske garniture z novo buržoazno garnituro, v kateri bi večji delež dobila buržoazija iz pokrajin zunaj Srbije”.227 Slovenski liberalci, vključeni v Jugoslovansko demokratsko stranko, so svojo pripravljenost na Slovenskem podpreti in uveljaviti regentov monarhistični državni program politično potrdili kmalu zatem, koje sredi februarja 1919 v Sarajevu svoje delo končala ustanovna konferenca JDS. Že 2. marca 1919 je namreč izvršni odbor slovenske JDS sprejel resolu­ cijo, s katero se je izrekel za '“'monarhistično obliko države z narodno dinastijo Karagjorgjevičev na čelu”.228 JDS kot “dosledno monarhistična in unijonistična” stranka224 pa je ob različnih priložnostih poudarjala, da je za Slovenijo bistvenega pomena “zasiguranje enotne jugoslovanske države pod žezlom narodne dinastije”.2X1 Po besedah I. Tavčarja je bila vsaka druga zahteva “izven (...) razprave”.2’1 Vidni pripadniki JDS so strankino monarhistično usmeritev utemeljevali dokaj enotno. Menili so, “da se na ta način (to je z monarhijo - op. J. P.) najhitreje konsolidirajo razmere v novi državi”.2’2 “Če bi se odločili za republiko”, je ocenjeval I. Tavčar, bi “pokopali državo, ker bi pri naših parlamentarnih razmerah za 147 H volitev prvega predsednika potrebovali vsaj deset let. Če bi nam pa poli­ tični norci vsiljevali kako drugo dinastijo, (potem) bi izbruhnila v hipu državljanska vojna!” Zato je zahteval, naj volilci, “kadar se bo volilo v konstituanto, (...) odklonijo vsakega kandidata, ki bi jim godel o republi­ ki, in v blaznico naj ga pošljejo, ne pa v konstituanto! Koliko zla je repub­ likanska misel rodila pri naših bratih Hrvatih”, je nadaljeval I. Tavčar, “kjer je to misel sprožil prismojen človek (Stjepan Radič - op. J. P.), koje­ ga so oddali za dve leti v ječo, mesto da so ga za vse življenje nastanili v Stenjevcu (bolnišnica za duševno bolne v okolici Zagreba - op. J. P)! Republikanskih šal ne uganjajmo”, je zaključil, “ker danes niti Bog ne ve, kaj naj bi počeli z republiko v Makedoniji, ali med hrvatskimi Seljaki, ali med slovenskimi kmeti!”2'3 Tavčarjev temeljni dvom v republikansko obliko države je vsebinsko nadgrajeval posebno resolucijo, ki so jo spre­ jeli na velikem shodu JDS 29. februarja 1920 v Ljubljani. Shoda so se udeležili tudi nekdanji demokratski ministri S. Pribićević, Pavel Marinkovič, E. Lukinič in A. Kramer. Slovenski pripadniki JDS so takrat “slovesno” izrazili svojo vdanost “Njega Veličanstvu kralju Petru in Njega Visočanstvu prestolonasledniku Aleksandru dobro vedoč, da je narodna dinastija čuvar avtoritete državne oblasti ter mogočen branik edinstva našega naroda, na katerem stoji obstoj in moč naše države”.234 Poleg privrženosti kralju in monarhiji je izražala ta resolucija tudi podporo politični doktrini jugoslovanske nacionalne enotnosti. To je vse­ boval tisti del resolucije, ki je poudarjal ,edinstvo našega naroda’, to je idejo, ki je ob centralizmu in monarhiji že v času zedinjenja pomenila li­ beralcem smisel, nalogo in cilj njihove nadaljnje politike. Ta ideja je povsem obvladovala liberalno narodno-politično misel tudi v novi državi. To je JDS formalno potrdila že 5. januarja 1919, ko je s strankinega shoda v Ljubljani notranjemu ministru S. Pribičeviču sporočila, da “zastopa načelo popolnega nacionalnega jedinstva”,235 JDS je to načelo razumela kot “državno načelo”,236 kjer imajo “slovenstvo, hrvatstvo, srbstvo (...) samo podrejeno vlogo pri polaganju temeljev naše skupne države” - “vogelni kamen” pa naj bo “jugoslovenstvo”.237 Jugoslovanstvo oziroma ideja nacionalne enotnosti je JDS in njenim pripadnikom pomenila “pro­ gram notranje kulturne, socijalne in gospodarske konsolidacije” Slovencev, Hrvatov in Srbov.238 Zahtevala pa je tudi “nezaklavzirano edin- stvo”, torej popolno in vsestransko zlitje Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po besedah F. Ilešiča je taka zahteva pomenila, da “Hrvat, ki hoče biti brez Srba, ostane tudi brez Slovenca, “ Slovenec pa “gre s Hrvatom, če gre le­ tti ta trdno združen s Srbom”.To usmeritev so poudarjali tudi drugi libe­ ralni razumniki, med njimi ugledni zgodovinar in univerzitetni profesor dr. Ljudomil Hauptmann. Po njem je bil “edini zaklad”, za katerega naj Slovenci živijo “volja do narodnega edinstva”.240 Tako voljo so liberalni politiki nadvse dosledno udejanjali. Mladoliberalni prvak V. Kukovec se je celo postavljal, da demokratski predstavniki v začasnem narodnem predstavništvu “prav malo naglašamo, da smo Slovenci, in zdi se mi, čim manj mi o sebi govorimo, tem večji postaja ugled slovenskih poslancev in njih pooblastilcev”.241 Tako ni bilo nobenega dvoma več, da želi sloven­ ska JDS uveljaviti jugoslovansko nacionalno idejo. O tem govorijo tudi besede I. Tavčarja, kije 29. oktobra 1919 ob prvi obletnici slovenske na­ rodne osvoboditve dejal, da nas mora “polniti ena sama misel: da smo na jugu en sam narod”, ki mora “nositi v sebi eno samo dušo”.242 Za sloven­ ski liberalizem omenjene Tavčarjeve besede niso predstavljale nič nenavadnega. JDS je namreč razglašala, da so “slovenski naprednjaki” vedno dosledno vztrajali pri svojem kulturnem, narodno-gospodarskem in političnem jugoslovanskem programu in si že dvajset let prizadevajo “za duševno ujedinjenje Jugoslovenov”. Ob vsaki priložnosti smo “sklepali najožje stike s srbskimi kulturnimi, političnimi in narodno­ gospodarskimi voditelji”, je pisal Slovenski narod in poudaril: “Pred 16 leti (mišljen je 15. junij 1903 - op. J. P.) je slovensko svobodomiselno dijaštvo in slovenska napredna inteligenca osebno hitela poklonit se v Be­ ograd novoizbranemu kralju Petru ter znova javno dokumentirat popolno duševno harmonijo s Srbijanci”.24’ Med liberalno usmerjenimi Slovenci pa dolgotrajne pripadnosti ideji jugoslovanstva ni razglašala le vodilna liberalna politična stranka JDS, pač pa tudi člani številčno močne sokolske organizacije. V začetku dvaj­ setih let je ta organizacija na Slovenskem štela preko 17.000 članov, od tega 12.400 moških,244 ki so s svojim odnosom do narodnega vprašanja pomenili pomembno oporo unitaristični politiki JDS. Slovensko sokolst­ vo je bilo ustanovljeno v začetku šestdesetih let 19. stoletja kot telesno- vzgojna in narodna organizacija s ciljem, da v obrambo slovenstva dvi­ gne vse narodove fizične in moralne moči.245 Sokolstvo je odklanjalo vpliv “strankarskih političnih odločitev in gibanj”, kajti vsako politično obvezovanje bi organizaciji “nujno moralo spremeniti njen značaj in jo prilagoditi drugim ciljem”.246 Toda po svojem idejnem značaju - vzgoji k osebni svobodi in samostojnosti ter prizadevanju za demokratično in napredno slovensko narodno rast, pa tudi zaradi političnih usmeritev, s 149 katerimi je soglašala, je sokolska organizacija bila in veljala za liberalno. To je razkrivala tudi osebna drža njenih pripadnikov, ki so se v javnem življenju, posebej še ob volitvah, opredeljevali za Narodno napredno stranko, v Kraljevini SHS pa v glavnem za JDS. S tem so sicer povsem svobodno in neodvisno izražali svoje liberalno politično prepričanje, ven­ dar ga v jugoslovanski državi niso več poudarjali ob ustaljenih liberalnih političnih maksimah - npr. z nastopanjem proti nemštvu ali s kritičnim vrednotenjem delovanja katoliške cerkve. Svoje liberalno prepričanje so povezovali z izrazitim unitarističnim nacionalnim stališčem, kar je dokazovalo, kako globoko je bil liberalni tabor v Kraljevini SHS prepojen z idejo jugoslovanskega integralizma. Ta ideja je privedla sokolsko orga­ nizacijo v politične vode, kar so napovedovali poudarki, da se je “naše Sokolstvo (...) borilo vedno za idejo jugoslovenstva” in jo podpiralo “od svojega rojstva do danes”, koje postalo “nositelj državne ideje in narod­ nega ujedinjenja”.247 Takšno politično vlogo si je slovensko sokolstvo v Kraljevini SHS privzelo na prvem pokrajinskem sokolskem zletu 29. in 30. avgusta 1920 v Mariboru, kjer je postavilo temelje svojega prihodnje­ ga narodno-vzgojnega dela. Smernice zanj so sicer v geslu ,ena država, en narod, eno Sokolstvo’ začrtali že na I. saboru zedinjenega jugoslo­ vanskega sokolstva med 28. in 30. junijem 1919 v Novem Sadu.248 Toda pravi politični značaj delovanja Sokola je na Slovenskem uveljavil šele mariborski sokolski zlet. Čeprav je resolucija, ki sojo sprejeli na zletu, po eni strani zagotavljala, “da je Sokol eminentno napredna kulturna organi­ zacija”, zaradi česar mora “vsaka strankarska politika (...) ven iz so­ kolskih organizacij”, je vsebovala tudi poudarek, da “Sokol, za javno delo brezbrižen, brez jasnega političnega prepričanja, malomaren za boje na­ roda, stanu ter kulturnih smeri - ni pravi Sokol”. Resolucija je zahtevala, da mora vsak član sokolske organizacije “izven društvenega življenja (...) pokazati (svojo) barvo in jo pogumno širiti”, pri tem “pa splošni program sokolstva, ki nima prenehati pri durih telovadnice, temveč (mora) prešiniti vse naše zasebno in javno življenje, daje političnemu delu Sokola gotove smeri, ki (se) jih ne sme nikdar izpustiti iz vidika”. Resolucija je naštevala glavne politične usmeritve Sokola: najpomembnejša je bila boj sokolstva “za edinstveno narodno državo” in “za čim popolnejšo duševno ujedin­ jenje naroda, da se bo zavedal Srb, Hrvat in Slovenec, da je član enega naroda. Kjer se širi separatizem”, je navajala resolucija, “tam ni prostora za Sokola.”249 Tako oblikovana resolucija je nedvomno dopolnjevala misel, s katero je JDS pozdravljala mariborski sokolski shod. Prvi dan 150 shoda je namreč Slovenski narod zapisal naslednje: “Čim več zavednih državljanov bo pod sokolsko perotjo, tem trdnejša in močnejša bo državna, tem krepkejša bo vez narodnega edinstva.”250 Glede na tako široko uveljavitev jugoslovanske unitaristične misli v okviru liberalnega tabora pa je potrebno razjasniti, kako so v JDS gledali na eno temeljnih konstitutivnih prvin vsakega naroda, na vprašanje jezi­ ka in nacionalne kulture. Slovenski demokratski politični krog, predvsem pa posamezni liberalno usmerjeni razumniki, so to vprašanje načeli že zelo zgodaj, že v prvem mesecu obstoja nove države. Tako se je sredi decembra 1918 v Slovenskem narodu pisec pod psevdonimom Jugoslovan zavzemal, da bi Slovenci zavestno poleg slovenskih besed uporabljali tudi hrvatsko-srbske besede. “Na ljubo” Hrvatom in Srbom bi “pač lahko izpustili” tudi dvojino in svoj jezik prilagodili hrvatsko-srb- skim slovničnim oblikam. Tako naj bi se po načelu “eden narod, eden književni jezik!" Slovenci asimilirali s Hrvati in Srbi tudi v književnem jeziku, saj “brez enotnega književnega jezika ni nikjer enotnega naroda! (...) Naš enotni jezik", je zapisal avtor, “naj se imenuje jugoslovanski!”251 Zanimivo je, daje Slovenski narod tako radikalno stališče odklanjal, saj je uredništvo v pripisu pod črto poudarilo, da članek “priobčujemo, ne da bi se docela strinjali z izvajanji”. Uredništvo je namreč menilo, da “enoten književni jezik nam donese naravni razvoj sam!”252 Tako mnenje je zastopal tudi znani in izrazito unitaristično usmerjeni jezikoslovec F. Ilešič. Poleti 1919 je zapisal, da bo glavno delo pri kulturno-jezikovnem spajanju Slovencev, Hrvatov in Srbov “opravil razvoj sam, brez nasilja in brez škode”. Zato bi po njegovi oceni tisti, ki bi “danes zahteval, naj se slovenski književni jezik opusti na mah, tako rekoč z oblastnim odlokom”, ali pa tisti, ki bi terjal, “naj se enostavno brž ukine vsa cirili­ ca (...) zahteval nekaj nemogočega in že zato nespametnega, da, naravnost škodljivega, pa tudi nepotrebnega”.253 F. Ilešič in slovenski demokratski krog sta namreč verjela v evolutivno in zmagovito pot do enotne jugo­ slovanske kulture in enotnega jugoslovanskega jezika. Svoje prepričanje pa sta gradila na temeljni liberalni misli, daje “vsaka izmed zgodovinskih sestavin našega naroda sama za sebe preslaba za ustvarjanje popolne kul­ ture, ki bi zadoščala sama sebi”. F. Ilešič, ki je zapisal to misel, je bil trdno prepričan, “da je sedaj, ko nam je prva misel, očuvati in okrepiti državno misel, državno celoto, tudi v kulturi (nastopil) čas za čim krep­ kejšo sintezo” ter daje danes “unum necessarium: ujedinjenje”, ki gaje ‘treba pospeševati z vsemi sredstvi in povsod”. PojLJješiču, kije znotraj 151 liberalnega tabora prvi obširneje spregovoril o oblikovanju enotne jugoslovanske kulture, je bilo torej najhuje “načelno nasprotovati vsake­ mu razumnemu koraku, ki se stori v smer jezikovne enote, in ne podpi­ rati solidnih teženj, ki merijo na to stran”.254 - “Ideal naš mora biti”, je zapisal, “da ena glava, da vsaka naša glava obsega ves naš svet, vse naše literature in oba knjižna jezika”. Zato naj bi vsi bodoči slavisti opravili “formalni izpit iz srbohrvaščine in slovenščine”. Tako bi lahko slovenske slaviste premeščali na srbohrvaške zavode, srbohrvaške pa na slovenske. Tudi iz ostalih učnih predmetov, “ki se poučujejo na srednjih šolah”, je menil F. Ilešič, naj vsak profesorski kandidat “položi izpit iz obeh književnih jezikov kot učnih jezikov”. Na ta način bi se oblikoval jugoslo­ vansko usmerjeni srednješolski profesorski zbor in jugoslovansko vzgo­ jena srednješolska mladina. Vse to bi seveda veljalo tudi za visoko šolst­ vo. F. Ilešič, kije menil, da je jugoslovansko kulturno-jezikovno enotnost najlažje uresničiti skozi izobraževanje srednje- in visokošolske mladine, je poudarjal, da mora “na vsakem naših vseučilišč (...) visokošolec imeti priliko, da se izobrazi i v srbohrvaščini i v slovenščini”. Tako bi morala na ljubljanski filozofski fakulteti obstajati stolica za srbohrvaški jezik in literaturo. Zagrebška in beograjska filozofska fakulteta pa bi morali imeti stolico za slovenski jezik in slovensko literaturo. F. Ilešič se je zavzemal, da “mora vsak slušatelj tekom študij menjati univerzo, t. j. nekaj časa študirati v Ljubljani, potem pa v Zagrebu in Beogradu”. To ne bi bilo obvezno le za študente filozofskih fakultet, temveč naj bi veljalo “tudi za juridično, medicinsko in tehniško fakulteto”. F. Ilešič je mislil, da mora “vsa naša akademska mladež (...) tekom svojih visokošolskih študij poslušati predavanja vsaj na dveh naših univerzah”. Tako naj bi postale “naše univerze ne samo po profesorjih, ampak - kar je prava ,universitas’ - tudi po dijaštvu v istini jugoslovenske”.25' F. Ilešič je bil seveda globoko prepričan, da bi slovenska akademska mladina brez težav obvladala tako zasnovani jugoslovanski univerzitetni program. “Kar se tiče Slovencev”, je opozarjal, je “naravna rezultanta prirodnih in političnih sil naše vse­ splošno nagnenje, se učiti srbohrvaščine in cirilice”. Po njegovem je bilo to nagnenje “čisto v smislu teh občih naših dispozicij, ki jih ni treba taji­ ti, še manj jih pa pobijati”.256 Zamislim, ki jih je poleti 1919 zagovarjal F. Ilešič, so v marsičem pritrdili tudi udeleženci razprave o vprašanju jezika in enotne jugoslo­ vanske kulture, ki je potekala na straneh Slovenskega naroda od začetka maja do konca avgusta 1920.257 To zanimivo in za spoznavanje jugoslo- 152 vanskega unitarizma pri Slovencih pomembno razpravo je 1. maja 1920 sprožil inž. S. Ferjančič. V članku Jezikovno vprašanje na ljubljanski uni­ verzi je razmišljal, “kakšno naj bo v bodočnosti razmerje med slovensko, hrvatsko in srbsko kulturo, med slovenskim in srbohrvatskim jezikom?” Ugotavljal je, da o tem vprašanju med Slovenci obstoja troje različnih mnenj: prvo, ki hoče, da obdržijo Slovenci svojo kulturo in jezik, drugo, ki “stremi za tem, da bi se Slovenci, Hrvatje in Srbi stopili v en enoten jugoslovenski narod z enim jezikom, ki bi ne bil ne slovenski, ne srbohrvatski, temveč bi se potom evolucije razvil iz obeh jezikov”, in tret­ je, ki “pa hoče Slovence posrbohrvatiti, da bi se potom uvedbe srbohr­ vaščine v vse urade spravila slovenščina iz ust meščanskega prebivalstva in potisnila na niveau (nivo - op. J. P.) v pisavi nerabljenega dialekta ter bi vsled tega okorela in prišla popolnoma iz rabe, kakor se je to zgodilo n. pr. s provensalščino”. S. Ferjančič je zagovarjal zadnji dve mnenji, ker je pač “gojitev dveh jezikov v eni nacionalni državi nonsens, ki more obstajati samo kot provizorij”. Menil je, da “s poudarjanjem slovenstva podpiramo državi opasni separatizem”, pa tudi duhovno osamitev Slovencev, ko “naši inteligentje ne bodo videli niti preko Kolpe in Sotle in se čutili med Hrvati in Srbi vedno - tujce”. Med obemi stališči je S. Ferjančič videl razliko samo v načinu izvedbe: druga možnost je temelji­ la na postopnosti, tretja na nasilni ureditvi jezikovnega vprašanja. Ogreval pa se je za drugo rešitev, ki “je najidealnejša, a zahteva dolgo­ trajnega razvoja”. S. Ferjančič je predlagal, naj bi se novi enotni jugoslo­ vanski jezik najprej oblikoval kot sporazumevalni in nato kot državni jezik in sicer tako, “da se bodo vrinile slovenske besede v srbohrvaščino, katera ima zelo zdrav in čvrst ustroj ter mnogo lažje tvori sestavljenke nego slovenščina”. Ta rešitev naj bi bila najprimernejša tudi zato, ker leži središče države na srbohrvatskem ozemlju, ker je Slovencev manj kot Srbov in Hrvatov in ker so Slovenci duševno gibčnejši, saj bo “že zdaj (...) pri nas kmalu vsakdo znal srbohrvatsko, dočim zna med Srbohrvati le redkokdo slovensko”. S. Ferjančič je primerjal proces nastajanja enotne­ ga jugoslovanskega jezika “s pricepljenjem slovenskega cepiča na zdravo in čvrsto deblo srbohrvaščine”. Tako bi iz dotedanjih stavb samostojne slovenske in samostojne srbohrvaške kulture pričeli “graditi novo, mo­ derno jugoslovensko kulturo. Morda tisoč let ne bo več tako ugodne pri­ like v izvršitev tega načrta, kot je zdaj”, je resno posvaril. Podobno kot F. Ilešič je menil, da je enotni jugoslovanski jezik najlažje ustvariti skozi univerzitetni učni proces. Na ljubljanski univerzi naj bi se poleg sloven- 153 skih uvedla tudi srbohrvaška predavanja in “gospodje, ki pridejo učit iz Zagreba in Beograda naj se (zato) ne ukvarjajo s prevajanjem svojih predavanj v slovenščino”. Po Ferjančičevi oceni bi se izenačenje jezikov, ki “se mora začeti pri znanstvenih, tehničnih in trgovskih izra­ zih (...) po malem razširjalo na vedno vsakdanjejše izraze”. Tako bi nastala enotna terminologija, naloga univerz pa bi bila, “da fiksirajo to terminologijo in pospešijo nje ujednačenje”. Če pa tako evolutivno jezikovno zedinjenje ne bi uspelo, pa bi po Ferjančiču morali preizkusi­ ti tretjo izmed navedenih rešitev. Tudi sam jo je imel za nasilno, vendar je menil, da ima “to prednost, da se da izvesti hitro in brez posebnih težkoč”. Če torej “ujedinjenje potom evolucije ne gre”, je zapisal, “potem je pa bolje, da se nam od kateresibodi strani oktroira srbo­ hrvaščina, nego, da v pristni slovenski svojeglavosti naprej gonimo jezikovni in kulturni separatizem”.258 Udeleženci razprave o kulturno-jezikovnem vprašanju, ki so kakor S. Ferjančič zagovarjali zlitje jugoslovanskih jezikov in kulturnih entitet, so večinoma podpirali evolucijski proces nastajanja nove jugoslovanske kul­ ture. Med njimi pa so posamezniki izstopali z radikalnostjo svojih zahtev. Tak razpravljalec (v določeni meri to velja tudi za S. Ferjančiča), je goto­ vo bil U. F., čigar poglede je uredništvo Slovenskega naroda odkrito označilo za nesprejemljive. Objavilo pa jih je zato, “ker je nam na tem, da se vprašanje o enotnem knjižnem jeziku vsestransko pojasni in razbistri”.259 U. F. je na začetku svojega članka poudaril, da je potrebno združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov “izvršiti popolnoma, torej tudi glede književnega jezika", saj se drugače "zedinimo nikdar!" Enako kot S. Ferjančič je sodil, da “morda ne bo tisoč let ali pa sploh nikdar več tako ugodne prilike za izvršitev tega načrta, kot je zdaj”, zato je zahteval, naj bi se “srbohrvaščina (...) proglasila kot jugoslovanski jezik”, uporaba “slovenskega narečja (pa) naj bi se začela v književnosti polagoma opuščati, dokler bi ne napravila končno popolnoma prostor srbohrvatske- mu jeziku”, ki pa bi ga po knjižni obliki pisali izključno na ekavski način. Avtorje poudarjal, da se Slovenci, ki “smo Jugoslovani”, s tem “ne bomo posrbili, ne pohrvatili, pač pa bomo (le) sprejeli za svoj jugoslovenski jezik pravopis in slovniške oblike večine našega naroda”.2“1 Da bi take ideje lahko uresničili, je razpravljalec U. F. predlagal, naj bi liberalna Slovenska matica in druga književna društva večino svojih, zlasti znanstvenih publikacij izdajala v jugoslovanskem jeziku, katoliško Mohorjevo družbo pa bi zaprosili, “da bi izdajala za sedaj vsaj dve knji- 154 gi na leto v jugoslovenščini”. “Slovensko narečje” pa bi se “opustilo pri njej še le polagoma, n. pr. v dobi kakih 20 do 30 let”.261 Avtor U. F. je menil, daje “sedaj (...) najmanj dolžnost vsakega omikanega Slovenca, da se priuči srbohrvaščine”.262 Predlagal je, naj bi v šolah “dobil jugosloven- ski jezik vse one ure, ki so bile določene za slovensko narečje”, slovenski časopisi pa “naj bi se naprosili, da bi takoj začeli prinašati članke tudi v jugoslovenščini (z latinico) in sicer vedno bolj pogosto, s čemer bi se čitajoče občinstvo igraje privadilo enotnemu jeziku”. U. F. se je tudi zavzel, naj bi državni uradi uvedli, “čim bi se priučili uradniki knji­ ževne jugoslovenščine, najdalje pa v 4 do 5 letih, uradovanje v jugoslovenščini”. Edina izjema, ki jo je dopuščal, pa bi bil slovenski jezik v cerkvi. Če bi se namreč “rabile v cerkvi začasno še vedno knjige v slovenskem narečju ter bi se še vedno posluževali tega narečja zlasti tudi starejši ljudje”, po njegovem mnenju “enotnosti ne bi bilo v škodo”, kajti “te izjeme bi bile vedno redkejše ter bi tekom let same popolnoma izginile”. Vsi ti ukrepi, s katerimi naj sedanja generacija “poravna kolikor najbolj mogoče že sedaj vsa kvarna nasprotja med posameznimi plemeni”, bi ustvarili ustrezni “temelj, da bodo taka nasprotja v dogledni bodočnosti lahko izginila”. Tako bi se lahko vsa tri ’plemena’ (Slovenci, Hrvatje in Srbi) dejansko imenovala Jugoslovani, država pa Jugoslavija.^' Večina razpravljalcev pa ni izražala tako skrajnih stališč. Jugoslovanski kulturno-jezikovni unitarizem so zagovarjali predvsem kot naravno posledico umirjenega, evolutivnega in neizogibnega razvoja, ki čaka Slovence, Hrvate in Srbe v njihovi novi skupni jugoslovanski državi. Tako je F. Ilešič, ki je v slovenščini sicer videl “trden temelj”, izjavil, da tega temelja ne odmika, temveč mu le primika srbohrvaščino. To je pomenilo, da “mora priti doba, ko bo slovenščina in srbohrvaščina združena v eni osebi”.264 To je zagovarjal F. Ilešič že poleti 1919. V raz­ pravi o kulturno-jezikovnem vprašanju leta 1920 pa je ponovil še nekaj drugih zamisli, ki jih je zastopal že leto poprej. Vztrajal je, naj bi srednje šolstvo in visokošolski študij organizirali tako, da bi profesorje iz slovenskega in srbohrvaškega govornega področja premeščali po vsej državi.265 V tej zvezi je poudarjal, daje svoja predavanja na zagrebški uni­ verzi (F. Ilešič je bil od maja 1919 redni profesor zagrebške univerze) - “uredil takole: Dvoje predavanj imam v hrvatsko-srbskem jeziku, dvoje pa v slovenskem”.266 Na ta način je dokazoval, da je skozi visokošolski učni proces možno kulturno-jezikovno povezovanje. Kot znamenje “skra­ jnega separatizma” pa je obsojal morebitno stališče: “,V Ljubljani sem; 155 Zagreba in Beograda ne poznam in mi tudi ni do tega, da bi oni mene poz­ nali.’” Takšno stališče za F. Ilešiča ni bilo realno, saj je bil globoko prepričan, da bodo tudi “tisti, ki do prevrata niso imeli stikov z Jugoslavijo, zlasti ne s srbohrvatskim delom (...) videli, da je z ustva­ ritvijo Jugoslavije nastala potreba pregrupacije naših misli",267 Zato so bili zanj tisti, “ki so ostro obrnjeni proti udomačevanju srbohrvaščine” - “pravi opozicijonalci naravnemu razvoju stvari”. Kljub temu pa je F. Ilešič to vprašanje trezno ocenjeval. Zavedal seje namreč, da se “življen­ je (...) ne more dirigirati s formulami” in da gre tudi jezikovni razvoj svojo pot. To potrjuje dejstvo, da “v naših zapadnih krajih živi slovenščina”. F. Ilešič je torej vedel, da se slovenščine ne more preprosto ukiniti. Vedel je tudi, da je “takih, ki mislijo, da bi se slovenščina dala sploh hipoma odpraviti (...) med inteligenco malo”. Veselilo pa gaje, da se na Slovenskem poleg slovenščine “širi znanje hrvatsko-srbskega jezi­ ka”, žal pa “za srbo-hrvaščino še ni dovolj preskrbljeno; to delo nas še čaka”. To pa naj bi bila naloga šole. Zato je zahteval, “kdor se more naučiti hrvatsko-srbskega jezika, se ga mora naučiti”,268 kajti “neutajljivo dejstvo je, da 99 odst. vseh Slovencev ima prirodno nagnenje, zlasti v družbi s Srbohrvati (pa tudi v družbi drugih Slovanov) vsaj kolikor toliko govoriti srbohrvatski”.269 Ubiti to ,naravno nagnenje Slovencev’je po nje­ govem pomenilo delovati proti koristim najširših slojev, odpovedovati se naravnemu razvoju stvari in se upirati “uredbam, ki jih zahtevajo razmere naše nove domovine”. Staro mišljenje “v jezikovnem življenju (...) ne more več veljati”. Boj za ohranitev slovenskega jezika v času, ko so Slovenci “separirani od ostalega Jugoslovanstva, združeni s sovražniki Nemci in Italijani v iste politične enote (...) bili vajeni, misliti le na slovenščino in jo staviti v nasprotje z nemščino in italijanščino”, je moral po Ilešičevi sodbi odstopiti mesto zavesti o jugoslovanskem kultumo- jezikovnem prostoru. Ta prostor naj bi bil kljub temu, da se “slovenščina (...) ne da mahoma spraviti iz življenja” povsem stvaren, prav tako, kot je neizogibno, da “nobeden, najsi še tako zagrizen odpor nekaterih literatov in profesorskih ljudi ne bo mogel preprečiti, da bi se znanje srbohrvaščine pri nas rapidno ne širilo”.270 Podobno kot F. Ilešič je mnenje o prodoru srbohrvaškega jezika na Slovenskem podpiral tudi pravnik in publicist Rudolf Krivic (podpisoval se je s kratico R. K.). Menil je, da je “mogoče in brezdvomno potrebno” kulturno asimilacijo Slovencev, Hrvatov in Srbov “v teku časa” rea­ lizirati. R. Krivic je poudarjal, daje “centrum države (...) Beograd, ergo 156 se moramo orijentirati proti jugu, zakaj Balkanci smo m ostanemo”. Zato so ” enotna stremljenja, enotna kultura in enoten jezik” temelj močne, konsolidirane države. Sodil je, da je enotna kultura njena najtrdnejša notranja vez. O Jugoslovanih je menil, da “nikakor ne moremo trditi, da smo trije popolnoma različni narodi, temveč da smo en narod z eno ple­ mensko dušo”, to je skupno notranjo vezjo. “Naloga plemen z isto ple­ mensko dušo pa je”, je pristavljal, “da asimilirajo vse (...) duševne prido­ bitve in napravijo s tem enotno kulturo”.271 O vprašanju jezika pa je imel R. Krivic precej svojsko stališče. Morda so zato v opombi pod črto pripisali, daje to “članek izven uredništva”, saj je R. Krivic o enotnem knjižnem jeziku zapisal, “da je tak sedaj nemogoč”. R. Krivic se je sicer zavedal, da se bo v razmerah, ko se “pokažejo stremljenja po enotni kulturi (...) pokazala tudi potreba po enotnem književnem jeziku”, vendar je opozarjal, da “knjige, ki so namenjene vsemu narodu, ne bi nihče čital, ako bi bile kar naenkrat pisane v srbohrvatskem narečju ali v kakem jugoslovenskem volapiku”.272 “Narod se ne bo kar čez noč navzel novega narečja”, je poudaril, pa “najsibodo to Srbi ali Hrvati ali Slovenci”. To je možno “le takrat, ako se bodo plemena medsebojno spoznavala”. To naj bi bila naloga šole pa tudi različnih predavanj “po deželi, med narodom. Gospoda sama ne bo opravila ničesar”. Pa tudi, “ko bomo imeli skupen književni jezik”, je bil prepričan, “ne bodo s tem že prenehala narečja, ne bo treba pozabiti na vso našo zgodovino, na vse naše pridobitve, zakaj čim bomo imeli enot­ no kulturo, bodo naše pridobitve lastnina vseh in ne samo nas Slovencev”. Kljub takim stališčem pa je še vedno ostajal pristaš uni­ tarističnega jezikovnega koncepta. “Sčasoma se bosta asimilirali tudi obe narečji (slovensko in srbohrvaško - op. J. P.)”, je zapisal na koncu svoje­ ga članka, če tega ne bi namenoma ovirali “iz separatističnih vzrokov”. To pa bi “bila naša smrt in konec lepše bodočnosti”.273 Krivičev prispevek je gotovo odstopal od stališč, ki sojih v razpravi o enotni kulturi in enotnem knjižnem jeziku zagovarjali predstavniki izra­ zito jugoslovanske unitaristične usmeritve. Zaradi svoje kompromisnosti pa se je razlikoval tudi od tistih razpravljalcev, ki so zagovarjali sloven­ sko kulturno in jezikovno avtonomnost in niso dopuščali nobenega dvoma v slovenski jezikovni obstoj. Prvi, kije zagovarjal tako stališče, je bil znani slovenski pravnik in strokovnjak za slovensko pravno terminologijo dr. France Goršič. V svojem članku Naš znanstveni jezik je 5. maja 1920 v Slovenskem narodu odločno nastopil proti razpravljal- 157 cerna S. Ferjančiču in F. Ilešiču, ki sta zagovarjala uvedbo srbohrvaščine na ljubljanski univerzi. F. Goršič je v svojem članku poudaril, da “jezikovnega vprašanja na ljubljanski univerzi ni. Predavajo že slovenski in predavali bodo slovenski”. Ni pa dvomil, da ne bi “predavali srbski in hrvaški profesorji v Ljubljani po srbsko ozir. po hrvaško, naši profesorji na Srbskem in na Hrvaškem pa po slovensko. (...) Če bi bil pravil svoje­ mu že več ko 20 let rajnemu očetu, ki je bil preprost, a moder mož”, je duhovito pripornimi - “da na slovenski univerzi, kadar bo, ne bodo pre­ davali po slovensko, ampak po ilirsko, bi bil doživel tisti ošinek njegovih oči, ki sem se ga bal, kadar sem bil neroden. Če velja, da smo se borili za svoje vseučilišče, da bi razmahnili slovensko znanstvo in da bi vzgojili znanstveni podrastek Slovencev, ondaj pač ne storimo, kakor je storil tisti vrtnar, ki je izmoledoval vrt, da bi na njem živel, pa ga je drugemu pre­ pustil, ko ga je dobil”. Zato je menil, da je potrebno “pustiti slovenski jezik pri miru”, ne pa “.poizkuševati zbliževati narečja troedinega naro­ da’” oziroma “,zbližati’ tistega, česar še nimamo”.274 F. Goršič je v razpravi o kulturno-jezikovnem vprašanju edini ne­ dvoumno izjavil, da s slovenskim jezikom, zlasti pa znanstvenim, nimajo “opraviti niti Srbi niti Hrvatje”.275 Ko se je v razpravi ponovno oglasil je posebej ostro obsodil t. i. ,evolucijonarščino’ - že omenjeno prepričanje v mimo, a gotovo oblikovanje enotnega jugoslovanskega knjižnega jezika. “Jezik in pravo, poleg nju pa vse, kar tvori narodov značaj”, je ob tej priložnosti zapisal F. Goršič, “so stvari, ki so pokorne le večnemu zakonu postoja in razvoja”. Zato je sodil, da je storil prav, ko je “razbegani javnosti povedal intuitistično, ali če hočete, bergsonistično (neposredno - op. J. P.) resnico, da smo šolobarde (neodgovorni nevedneži - op. J. P), ako po vrazovsko gušimo zakon postoja in razvoja. Postoju in razvoju, ki bo, je graniten temelj naša pisna slovenščina”, je poudaril. Vendar pa “so nekateri, ki bi radi danes videli tisto, kar bo menda jedva čez 50 let”. Toda “pisna slovenščina se od razgretih misli prenapetega evolucijonarja prav tako malo zaziblje”, je dobrohotno pograjal, “kakor se ne zaziblje Triglav od korakov navdušenega turista, ki bi mu rad zvišal vrh za toliko, da bi bil velikan viden iz Dževdželija”.276 F. Goršič, ki je sodil, da je “evolucijonarščina prav nepotrebna bolezen”, je njene privržence zelo resno opomnil, da je o razvojnih zakonitostih potrebno “vsaj toliko vedeti, kolikor so o njej vedeli ger- manizatorji. Ali ne verjamete, da bi nam bili že pred sto leti dali veliko k. k. Universität in Laibach”, je spraševal, “ako bi se bili nadejali, da nas s 158 tem kar ponemčijo? Toda niso nam je dali, vedoč, da gre narodov razvoj svojo naravno pot, in da bi nemška univerza prej ali slej pripala narodu, ki bi postal od nje jak, kakor še nikoli ni bil. Učimo se iz tega”, je opozar­ jal, “da bi bila evolucijonarščina, započeta od upper ten thousend (od ozkega kroga intelektualne in socialne elite - op. J. P.) dandanes ravno takšno brezplodno početje, kakor je bila v prejšnjem stoletju zabloda ilirščina”. Zato je imel tudi Ilešičevo odločitev o njegovih predavanjih v hrvatsko-srbskem in v slovenskem jeziku za zablodo. Svaril je, naj se ne vdajamo “iluziji, da bodo srbski in hrvaški profesorji od svojih štirih pre­ davanj v Ljubljani objavljali dve po slovensko”. F. Goršič sicer ni odklan­ jal pouka srbohrvaščine na vseh šolah, pa tudi ne sestavljanja primerne jezikovne terminologije. Menil pa je, da je zgolj in samo to “naloga sedanje generacije”. Na koncu je zagovornike ,evolucijonarščine’ zavrnil takole: “Na vprašanje, kaj potem, sem odgovoril, da premis, ki jih bodo imeli zanamci, mi še ne vemo”. Vedeti pa moramo, “da zakona razvoja ne prekucne noben fantast, naj kriči tudi na vse grlo. Kadar odgovarjam takim gorečnikom, tedaj povem, da sem Slovenec, z bolj rezkimi beseda­ mi, ki so umestne pri človeku, ki škoduje tam, kjer misli koristiti, in ki vrhu tega žali narod, v katerem se je narodil”.277 Enako odločno kot F. Goršič sta pristajanje na enotno kulturo in enot­ ni jugoslovanski knjižni jezik zavrnila še dva razpravljalca. Prvi, Joso Jurkovič, po izobrazbi pravnik, je idejo o skupnem jugoslovanskem jeziku označil kot “struženje kopita za enoten jugoslovanski škorenj”.278 Ta avtorje že konec leta 1919 opozarjal, “da smo danes v Jugoslaviji tri različne individualnosti”, ki so se razvijale v treh kulturno-civilizacijskih krogih - germanskem, romanskem in bizantinskem, česar ne gre prezreti.279 Prepričan je bil, da bo vprašanje enotnega jezika zahtevalo “precej dragocenega in nedragocenega časa, popisalo in prelilo mnogo tinte” - “življenje (pa) bo šlo svojo pot, kakor je šlo do sedaj preko podobnih enodnevnic”. J. Jurkovič je opominjal, da se jezik sicer lahko “dekretira, priuči, ni se pa mogoče navzeti njegove duše, ki je usedlina in rezultanta najrazličnejših komponent in dolgih stoletij”. Zato, “če se naučim danes kitajski in tudi pišem v tistem jeziku, bo duh slovenski in misel sloven­ ska - in to je glavno. S tem torej, če začnemo pisati v Jugoslaviji samo en jezik, nismo pridobili na kulturni skupnosti nič”. To je bila njegova vodil­ na misel. J. Jurkovič jo je nazorno pojasnil s pristavkom, “da ne bodo naši sedanji pesniki in pisatelji nikdar tako obvladali srbohrvaščine, kakor slovenščino”. Poudarjal je pomen izvirne narodne miselnosti in narodne- 159 ga duha, ki prevevata besedno umetnost: “Če bi torej (...) hoteli urediti jezikovno vprašanje naredbenim potom po nasvetovanih predlogih”, je zapisal, “bi ubili pri nas s tem vsako kulturno gibanje za par desetletij.” J. Jurkovič seveda ni dvomil, da bodo tudi kasnejši slovenski rodovi brali Prešerna, Župančiča, Cankarja, “makar da se začne danes pisati v jugoslovenščini!” Vendar pa bi tako poenotenje prineslo “mnogo, mnogo (...) pozabljenega”. A takega razvoja ni niti teoretično dopuščal. Prepričan je bil, daje “s tistimi, ki jim ni jezik nič, (...) odveč debatirati. Oni nima­ jo v nobenem jeziku ničesar povedati”, je poudaril. “In če mislijo, da bo za njih možgane jugoslovenščina bolj plodovita, se najbrže motijo”. Zato je bilo zanj razmišljanje o enotni kulturi in enotnem jeziku škodljivo, “ker taka nebodisijihtreba vprašanja (...) delajo na eni strani konfuznost, kije je že tako dosti - in bi znala zbuditi celo animoznost (sovraštvo - op. J. P.) mesto ljubezni med nami ter Hrvati in Srbi”.280 Na tovrstno nevarnost je opozarjal tudi drugi avtor dr. M. M. R. Težnje po vsiljevanju enotnega jugoslovanskega jezika je odklanjal, saj “ni res, daje predpogoj močne in konsolidirane države enojezičnost, kakor nam dokazuje trojezična Švica. Država je silna samo takrat”, je poudarjal, “če hočejo to državljanix.”281 Uredništvo Slovenskega naroda je zapisalo, da se s stališči M. M. R. “ne strinjamo, priobčujemo pa članek, ker želimo, da se o problemu vse­ stransko razpravlja”.282 Vzrok za to uredniško opombo so verjetno bila avtorjeva nadaljnja izvajanja. M. M. R. je zavrnil jugoslovansko jezikovno enotnost tudi z zelo dobro utemeljitvijo, da je državni ^cen­ tralizem šele tedaj mogoč, ko bo preprežena naša država gosto s cestami, železnicami, telegrafi, telefoni, itd., sploh še le tedaj, ko bodo premagane časovne in prostorne razdalje v primerni stopnji, ne pa tedaj, ko bo enoten književni jezik”. Spraševal se je, “ali se sploh moremo naučiti narečja in jezika, ki nas ga niso učile naše matere” oziroma “ali naj čakamo Slovenci, da pridejo Makedonci za nami in ali si naj medtem belimo glavo z ekavskim narečjem ter štokavskim naglasom in štokavsko sintakso, čeravno vemo, da se tega ne bomo naučili nikoli popolnoma?” - “Ad voćem Jugosloveni’! ,Jugosloveni’ ali Jugoslovani’?”, se je ponorčeval iz srbskega zapisovanja besede Jugoslovan’ v slovenskem liberalnem tisku.28’ Na zastavljena vprašanja pa je odgovarjal nikalno in s pikrim protivprašanjem: “Ali (...) smemo iti Slovenci svojo že itak počasno pot naprej?” M. M. R. je podpiral izključno slovenski narodni in jezikovni razvoj, zato je na hitro opravil še z enim vprašanjem - uporabo latinice ali cirilice. Zanj je bilo to prav gotovo “zelo aktualno vprašanje, 160 dokler ima Slovenija toliko in toliko analfabetov, Banovina toliko in toliko več, Bosna in Hercegovina še več, da molčimo o Makedoniji. Res, zelo aktualen problem!”, je, ne brez ironije, končal.284 M. M. R. je bil tretji in zadnji med maloštevilnimi udeleženci razprave o jugoslovanskem kulturno-jezikovnem vprašanju, ki so se postavili po robu zamislim o oblikovaju enotne jugoslovanske kulture in enotnega jugoslovanskega knjižnega jezika. Razprava je namreč pokazala, daje po nastanku jugoslovanske države znotraj demokratskega političnega kroga ter med slovenskimi liberalno usmerjenimi razumniki prevladalo mnenje, daje nastopil čas popolnega in neobhodnega jugoslovanskega kulturno- jezikovnega poenotenja. Med tistimi, ki so izražali takšno stališče, je bilo opaziti razlike le v gledanju ali naj se enotna jugoslovanska kultura in jezik uveljavita takoj ali pa postopoma skozi evolucijski proces, ki naj bi s primernimi ukrepi vzpodbujal tisto, kar bi dosegel tudi razvoj sam. Mislili so seveda na uvajanje srbohrvaščine kot drugega učnega jezika v srednje šole in na ljubljansko univerzo ter kroženje profesorskega kadra po vsej državi. Pristaši drugega gledanja so bili številčnejši: uredništvo Slovenskega naroda, S. Ferjančič, F. Ilešič, R. Krivic. Kljub trdnemu prepričanju v jugoslovansko jezikovno unificiranje so ti zagovorniki jezikovne evolucije’ dopuščali rabo slovenskega jezika oziroma so nasprotovali temu, da bi slovenščino kot knjižni jezik na mah opustili. Povedati pa je potrebno, da tako stališče ni omililo siceršnje narodno- unitaristične in centralistične naravnanosti JDS. Kljub zavračanju takojšnje opustitve slovenskega jezika med delom liberalnih razumnikov, ki so bili blizu JDS, je namreč slovenska demokratska politika vztrajala pri svojem unitarno-centralističnem in narodno-integralističnem jugoslo­ vanskem državnem konceptu. Nesporno pripadnost jugoslovanskemu unitarističnemu in centra­ lističnemu programu je slovenska JDS dokazala s svojimi političnimi izhodišči, ki jih je poudarila ob volitvah v ustavodajno skupščino Kraljevine SHS novembra 1920. V volilnem boju je JDS sledila temelj­ nim programskim načelom vsedržavne Demokratske stranke, ki je zahte­ vala enotno državo “brez kakršnih koli plemenskih, verskih in pokrajin­ skih razlik, zgrajeno na ideji enega enotnega naroda”.285 Le iz taktičnih razlogov je “poskušala svoj volilni program čimbolj prilagoditi (avtono­ mističnemu) razpoloženju večine slovenskega prebivalstva”.286 V resnici pa je bil volilni program slovenskih liberalnih demokratov “ostro pre­ ciziran v smislu centralizma”.287 JDS je v nasprotju z SKS in NSS, ki sta 161 p zavračali centralizem in zagovarjali avtonomijo Slovenije,288 terjala eno državo, enega vladarja, en parlament in eno vrhovno oblast. Dekoncentracijo državne oblasti je dopuščala le v okviru samouprave občin, okrajev in oblasti, pa še to v glavnem le na gospodarskem področju. Odločno pa je nasprotovala pokrajinski oziroma ,plemenski’ avtonomiji.289 Vse to so opazili tudi slovenski volilci, saj so na volitvah v konstituanto 28. novembra 1920 JDS dodelili le 7,7 odstotkov glasov, kar ji je dalo 3 poslanske mandate. Ostali dve liberalni stranki pa sta dobili četrtino vseh oddanih glasov - SKS 21,2 odstotka in 8 poslanskih manda­ tov, NSS pa 3,9 odstotkov glasov in 2 poslanska mandata.29*’ Slab volilni uspeh je JDS zakrivala z razglašanjem, da je Demokratska stranka glede na število glasov, ki jih je dobila v vsej državi najmočnejša politična orga­ nizacija v Kraljevini SHS.291 JDS seje skrivala tudi za hudim udarcem, ki ga je na volitvah doživela SLS, saj je zmagala le z relativno večino. Dobila je samo 36,1 odstotka glasov, medtem koje vse dotlej zmagovala z absolutno večino. To pa je kljub predzadnjemu mestu na volitvah JDS zadostovalo.292 Njeni pripadniki so se zavedali, da so sestavni del stranke, ki je imela zelo ugodne politične perspektive. “Proti njej ali brez nje ne bo mogel nihče vladati”, je že 26. novembra 1920 napovedovala liberal­ na Domovina.293 Zaradi udarca, ki ga je na volitvah doživela SLS, pa so slovenski demokratski politiki celo ocenili, da so se volitve iztekle v nji­ hov prid. Tako je prvak JDS V. Kukovec v intervjuju neposredno po volit­ vah izjavil: “Sedaj smo zmagali, ker je SLS ostala v manjšini”.294 Načelst­ vo slovenske JDS pa je z zadovoljstvom poudarjalo, da je z doseženim volilnim rezultatom Slovenska ljudska stranka “izgubila politično zelo važno pravico, da se na znotraj in na zunaj ne sme več predstavljati kot zastopnica slovenskega naroda in da ne sme (več) govoriti v imenu slovenskega ljudstva”.295 To je po oceni JDS pomenilo, da “že danes lahko smelo trdimo, da je pri nas igra s partikularizmom in separatizmom defi­ nitivno izgubljena in zaigrana”.296 Demokratska politika je v takšnih razmerah videla možnost razvoja na slovenski, pa tudi na vsedržavni jugoslovanski ravni. Toda te možnosti si je slovenska JDS lahko zago­ tovila le s popolno priklonitvijo interesom jugoslovanskega unitarizma in centralizma ter velikosrbske politične kombinatorike. Svojo popolno privrženost jugoslovanstvu je dokazala ob rušenju slovenske avtono­ mistično usmerjene Deželne vlade J. Brejca. Tako seje v prvih dveh letih po nastanku jugoslovanske države JDS pokazala kot nasprotnica vitalnih interesov slovenskega naroda. To se je zgodilo v času, ko so Slovenci 162 začeli spoznavati, da se bodo morali tudi v Kraljevini SHS boriti za svoj nacionalni obstoj, za avtonomijo, ohranitev slovenskega jezika in pravico do samosvoje slovenske narodne rasti. Taka podoba največje slovenske liberalne politične stranke je bila z vidika dotedanjega slovenskega nacionalnega boja vsekakor videti precej kočljiva. Kljub temu pa odnos JDS do celotnega slovenskega nacionalne­ ga problema ni bil povsem negativen. V letih 1919-1920 je namreč JDS tako kot ostali dve liberalni stranki in celotna slovenska politična javnost zelo prizadeto spremljala boj za slovensko zahodno in severno mejo. Ob izgubi Primorske in Koroške je pokazala iskreno in globoko občuteno narodno bolečino in skrb. Glede vprašanja Primorske in Koroške je JDS skupaj z SKS in NSS zahtevala, da se “vse od Jugoslovanov, kompaktno naseljeno sklenjeno ozemlje pridruži kraljevini SHS”.297 To je pomenilo, daje terjala priključitev Trsta, Gorice z vsem slovenskim delom Goriške, Beljaka, Celovca, Velikovca z okolico, Maribora z Dravsko dolino, Radgone in Prekmurja k Sloveniji.29* JDS je svoje zahteve po vključitvi ,neodrešenega’ slovenskega ozemlja v Kraljevino SHS postavljala zelo ostro. Beograjsko vlado je pozivala, naj odpokliče jugoslovansko delegacijo iz pariške mirovne konference oziroma naj raje ne podpiše mirovne pogodbe, kot da bi z njo “sprejela, da se od nas proti njihovi last­ ni volji odcepi najmilejše in najzavednejše brate v Primorju”.299 Opozarjala je, da bi tak, “nam krivičen mir” predstavljal “začetek novega ogrožanja evropskega miru”,5"" “javno mnenje in vest vsega sveta” pa svarila, naj “pomisli na usodne posledice, če bi teptani narod Srbov, Hrvatov in Slovencev še nadalje moral voditi borbo za neodresene brate”.S temi svarili je očitno mislila resno, saj je tudi ob koroškem vprašanju že na prvem sestanku zaupnikov vseh krajevnih organizacij (političnih društev) JDS 5. januarja 1919 v Mestnem domu v Ljubjani brez oklevanja zahtevala, “da se zasede vsa Koroška Slovenija po našem vojaštvu in se tam uvede naša uprava”/'2 Ko je z znano pogodbo o razmejitvi med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, sklenjeno 12. novembra 1920 v Rapallu, Primorska pripadla Italiji,51,1 je JDS to izgubo čutila kot naj večjo katastrofo slovenskega dela jugoslovanskega naroda’, “odkar smo Slovenci izgubili v davni davnini svojo državno samostoj­ nost”.5(M Slovenska demokratska politika se je takrat postavila na izrazito bojno stališče in napovedala, da je s tem “končno zagledala luč sveta” jugoslovanska iredenta. “Danes se začenja dan odplačevanja in priprav na tisti srečni dan”, je pisalo mladoliberalno Jutro, “ko umre ta iredenta in 163 se (neodrešena Primorska - op. J. P.) nerazdružno spoji z Jugoslavijo”.305 JDS se ni mogla sprijazniti tudi z izgubo Koroške. Slovenski narod je poudarjal, daje bil plebiscit na Koroškem 10. oktobra 1920 potvorjen in izgoljufan306 ter zahteval, naj beograjska vlada nemudoma razglasi plebiscit za neveljavnega. Tako bo slovensko ljudstvo na Koroškem “takoj vedelo, da stoji enodušna za njim vsa Jugoslavija s svojo močno in nepremagljivo armado. (...) Še imamo zaupanje v našo državo",vzpod­ bujal Slovenski narod, "zato kvišku srca, ker glede Koroške še ni spre­ govorjena zadnja beseda in poskrbljeno bo, da zibelka slovenstva ne bo nikdar postala plen nemške pohlepnosti! ”307 Taka stališča demokratske stranke do tedanjega slovenskega vprašanja so dokazovala, da je JDS v letih 1919-1920 tudi znala prisluhniti trdim in usodnim udarcem, ki so zadeli slovensko nacionalno celoto. Seveda pa je ob tem osvobodilno alternativo za primorske in koroške Slovence navezovala na jugo­ slovanski unitarno-centralistični nacionalni program. OPOMBE K TRETJEMU POGLAVJU 1 Zečevič. Slovenska ljud. stranka. 241. 2 Prav tam, 189. 1 Prav tam. 188. 4 Prav tam. ' Zečevič, Na zgod. prelomnici. 78. 6 Prav tam, 76. ’ M. Zečevič v tej zvezi opozarja, da si je slovenska liberalna politika že pred zedinjenjem v skupno državo zlasti v srbskih političnih krogih močno prizadevala omalovaževati "dejansko politično moč in vpliv SLS v Sloveniji in v tem smislu tudi pomen te stranke kot politične zastopnice večjega dela slovenskega ljudstva". (Zečevič, Slovenska ljud. stranka. 188). ’ Zečevič. Slovenska ljud. stranka, 242. ’ Zečevič. Na zgod. prelomnici, 122. 10 Podrobneje glej o procesu notranje idejno-politične diferenciacije v JSDS, ki je aprila 1920 privedel do ustanovitve komunistične stranke na Slovenskem v Metod Mikuž' Razvoj slovenskih političnih strank (1918-1929) v stari Jugoslaviji. - Zgodovinski časopis. IX. 1955. 1-4. 109-110 (odslej Mikuž. Razvoj slov. pol. strank), isti. Slovenci v stari Jugoslaviji, 153-160, 164-165. France Klopčič: Velika razmejitev. Študija o nastanku komunistične stranke v Sloveniji aprila 1920 in o njeni dejavnosti od maja do septembra 1920. Ljubljana 1969. 22-68, Zečevič, Na zgod. prelomni­ ci, 122-124 in Viri za zgodovino Komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919-1921. Ljubljana 1980. 16-27. 38-46. 47-49. 55-73. 80-107. " Zečevič, Na zgod. prelomnici, 122. 125. 12 Podrobneje o tem glej Mikuž. Razvoj slov. pol. strank, 121-126. isti, Slovenci v stari Jugoslaviji, 227-230, 258-261, 304-306. Toma Milenkovič: Socijalistička partija Jugoslavije (1921-1929). Beograd 1974. 107-109. 135-139. 163-167, 177-180, 181-182. 194-200. 214-215. 231-234, 244- 248. 279-282 (odslej Milenkovič) in Zečevič. Na zgod. prelomnici, 128, 130-132. 164 Melik. Slovenski lib. tabor, 21. Prav tam. Zečevič. Na zgod. prelomnici. 93. O tem glej tudi isti. Slovenska ljud. stranka. 260. i» Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji. 194. n Janko Prunk: Politične koncepcije slovenskega meščanstva v stari Jugoslaviji. - Prispevki za Zgodovino delavskega gibanja, XXII, 1982. 1-2, 119. (Odslej Prunk, Politične koncepcije). 11 Prav tam. O takih ocenah vodilnih predstavnikov SLS glej tudi Mikuž, Razvoj slov. pol. strank. 113. Zečevič, Na zgod. prelomnici. 93. 20 Zečevič. Na zgod. prelomnici. 93. Glej tudi op. 62 na tej strani. 11 Kmetijski list, 17.7.1919. 77 Kmetijski list. 11.9.1919. 71 Kmetijski list. 7.8.1919. - K temu dodajam zanimivost, da je SKS. ki je bila posebej občutljiva na namigovanja o svojih domnevnih zvezah z JDS. v strankinem glasilu Kmetijski list objavila duhovito ponudbo, da listi, ki "bi se potrudil dokazati, da so imeli liberalci pri ustanovitvi naše stranke res kaj opraviti" - "zaslužil bi 10.000 kron. ki smo jih za take dokaze obljubili takoj izplačati ". (Kmetijski list. 11.9.1919). 71 Domovina, 14.5.1920. ■" Zečevič, Na zgod. prelomnici. 93. O tem glej tudi Albin Prepeluh: Kmetski pokret med Slovenci po prvi svetovni vojni. Ljubljana 1928, 7-9. (Odslej Prepeluh. Kmetski pokret po L sv. vojni). 76 Miroslav Stiplovšek: Slovenske politične stranke in njihovi kmečki programi 1918-1920. - Jugoslovenski istorijski časopis. 1973. 3-4. 196. (Odslej Stiplovšek, Kmečki programi). 77 Kmetijski list. 17.7.1919. •’* Erjavec. Slovenci. 95-96. 79 Melita Pivec: Programi političnih strank in statistika volitev. - Slovenci v desetletju 1918-1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. Josip Mal. Ljubljana 1928, 364. (Odslej Pivec). 30 Stiplovšek. Kmečki programi. 197. 31 Prepeluh. Kmetski pokret po L sv. vojni. 9. 17 Zečevič, Na zgod. prelomnici, 94. Pivec. 364. Glej tudi Stiplovšek. Kmečki programi. 197-198. O programu SKS glej tudi Prepeluh. Kmetski pokret po 1. sv. vojni, 8-9, II, 15. 33 V zvezi z vprašanjem agrarne reforme M. Stiplovšek opozarja, da so bili vodilni predstavniki SKS ".privatno' vse prej kot pristaši nagle in radikalne agrarne reforme”. (Stiplovšek, Kmečki progra­ mi, 198). - O pogledih SKS na agrarno reformo glej tudi Zdenko Čepič: Agrarna reforma in ko­ lonizacija v Sloveniji (1945-1948). Maribor 1995, 40-41. " Prepeluh, Kmetski pokret po 1. sv. vojni. 15. 33 O tem glej prav tam. 11. 13. 36 Narodni socijalist, 1.5.1919. 37 Narodni socijalist. 16.8.1919. * Jugoslavija. 25.1.1920. 34 Jugoslavija. 27.11.1920. 40 Zelo dobro oznako dnevnika Jugoslavija glej v Zečevič, Na zgod. prelomnici. 116. ■" Jugoslavija. 24.9.1920. 41 Miroslav Stiplovšek: Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem. Od začetkov strokovnega gibanja do Enotnih sindikatov Slovenije (1868-1945). Maribor 1989, 20. (Odslej Stiplovšek. Zgodovina sind, gibanja na Slovenskem). 43 Prav tam, 20, 28-29. O tem glej tudi Miroslav Stiplovšek: Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918-1922. Pregled razvoja in delovanja strokovnih organizacij v jugoslo­ vanskem delu Slovenije od prevrata 1918 do ponovne utrditve revolucionarnih strokovnih organi­ zacij konec 1922. Ljubljana 1979, 333. 165 45 47 50 5Z 52 55 55 56 57 5Ä 59 61 62 63 64 65 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 7» 79 80 Ul 82 83 84 85 86 Zečevic, Slovenska ljud. stranka. 338. Jugoslavija, 27.1 L ! 920. Jugoslavija. 25.1.1920. Zečevič, Na zgod. prelomnici, 109. Prav tam. Jugoslavija. 27.11.1920. Jugoslavija. 25.1.1920. Pivec. 366. Zečevič. Na zgod. prelomnici, 109. Jugoslavija. 25.1.1920. Mikuž, Razvoj slov. pol. strank. 113. Zečevič. Slovenska ljud. stranka, 289. Nova pravda. 5.11.1920. Prav tam. Slovenski narod. 23.11.1920. Kmetijski list, 21.10.1920. Prav tam. Kmetijski list. 17.7.1919. Kmetijski list, 21.10.1920. Kmetijski list, 25.11.1920. Kmetijski list. 21.10.1920. Prav tam. Mikuž, Razvoj slov. pol. strank. 113. Jugoslavija. 22.1.1919. Jugoslavija. 20.12.1918. Jugoslavija, 22.12.1918. Jugoslavija, 1.3.1919. Jugoslavija. 28.2.1919. Jugoslavija, 20.2.1919. Prav tam. Jugoslavija, 2.3.1919. Prav tam. V Jugoslaviji in uradnem glasilu NSS Nova pravda, najdemo v času od dokončne ustanovitve NSS 7. 12. 1919 pa do volitev v ustavodajno skupščino 28. II. 1920 zelo malo člankov, v katerih hi omenjali jugoslovansko integralistično nacionalno idejo. Pa tudi v teh primerih nista ne Jugoslavija ne Nova pravda jugoslovanskemu nacionalnemu integralizmu namenjali posebnega mesta, še manj pa ga postavljali za načelo, ki hi določalo smisel nacionalnega življenja Slovencev, Hrvatov in Srhov v Kraljevini SHS. Oh takih priložnostih sta se omejili na uporabo unitarističnih pojmov Jugoslovanska plemena' in .slovenski del jugoslovanskega naroda". - Glej Jugoslavija. 25.1.1920 in Nova pravda. 23.10.1920. Jugoslavija, 25.1.1920. Nova pravda, 28.11.1920. Nova pravda, 29.5.1920. Jugoslavija. 16.12.1920. Nova pravda. 23.10.1920. Jugoslavija. 21.12.1920. Nova pravda. 12.6.1920. Nova pravda. 23.10.1920. Prav tam. Nova pravda. 12.6.1920. Jugoslavija, 18.2.1919. 166 *' Slovenski narod, 24.12.1918. " Zečevic. Slovenska ljud. stranka. 242-243. " Slovenski narod. 7.1.1919. Slovenski narod. 6.1.1919. »' Branislav Gligorijevič: Demokratska stranka i politički odnosi it Kraljevini Srba. Hrvata i Slovenaca. Beograd 1970. 31. (Odslej Gligorijevič, Demokratska stranka). 91 Hrvoje Matkovič: Svetozar Pribičevič i Samostalna demokratska stranka do šestojanitarske dik­ tature. Zagreb 1972. 36. (Odslej Matkovič). 91 Gligorijevič. Demokratska stranka. 32. " Prav tam. 31-32. 95 O tem glej Gligorijevič. Demokratska stranka. 35-46. Matkovič, 38. “ Gligorijevič. Demokratska stranka. 32. 97 Matkovič. 36. 99 Prav tam. 39. 36. w Slovenski narod. 29.1.1919. Prav tam. "" O tem glej Gligorijevič, Demokratska stranka. 49. op. 127. Zečevic'. Slovenska ljud. stranka. 247. op. 180. Matkovič. 39. "’2 Gligorijevič. Demokratska stranka. 51. 103 Matkovič. 38. 39. Prav tam. l0f Slovenski narod. 22.2.1919. Slovenski narod. 20.2.1919. '°7 Slovenski narod. 22.2. Ì 919. m Gligorijevič. Demokratska stranka. 49. 'M Zečevič, Slovenska ljud. stranka. 248. "° Slovenski narod. 18.2.1919. i" prav tam. 112 Ustanovne konference JDS 15. in 16. 2. 1919 v Sarajevu so se iz. Slovenije udeležili podpredsed­ nik slovenske JDS V. Kukovec, tajnik načelstva JDS dr. Pavel Pestotnik. njegov namestnik in glavni urednik Slovenskega naroda ter minister za konstituanto Ä. Kramer, član načelstva JDS A. Ribnikar in Ivan Kavčič. Njihova vloga na konferenci je bila precej vidna, saj sta bila ob tej priložnosti v začasni odbor JDS izbrana A. Kramer in A. Ribnikar. Slednji je bil izvoljen tudi za enega izmed podpredsednikov ožjega izvršnega odbora JDS. za enega od tajnikov tega odbora pa je bil izvoljen tudi P. Pestotnik. - Slovenski narod. 18.2. in 19.2.1919. 1,3 Slovenski narod. 19.2.1919. "4 Gligorijevič. Demokratska stranka. 51. 113 Matkovič, 39. "* Prav tam, 40. - Podrobneje glej o značaju, sestavi in delovanju začasnega narodnega pred­ stavništva v: Čulinovič, Jugoslavija između dva rata, 1, 203-221, Branislav Gligorijevič: Parlament i političke stranke u Jugoslaviji (1919-1929). Beograd 1979, 17-65 (odslej Gligorijevič, Parlament i političke stranke) in Neda Engelsfeld: Prvi parlament Kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca - Privremeno narodno predstavništvo. Zagreb 1989, 5, 9-11. 71-274. (Odslej Engelsfeld). 117 Gligorijevič, Demokratska stranka, 76. Podrobneje glej o procesu, ki je vodil k oblikovanju enotne in vsedržavne JDS v Gligorijevič, Demokratska stranka. 56-76. Matkovič, 39-40 in Engelsfeld. 113-115. Gligorijevič, Demokratska stranka, 79. 120 Prav tam, 68. 121 Prav tam. 69-70. 167 122 Gligorijevič, Demokratska stranka, 94-95. Glej tudi Engelsfeld, ! 15-117. 123 Matkovič, 42. 124 Janko Pleterski v svojem obsežnem delu Nacije Jugoslavija revo/ucija opozarja, da je na ideološko načelo jugoslovanskega nacionalnega unitarizma en narod - 'ena država med drugim vplivala tudi "široko razprostranjena identifikacija države in naroda v liberalni Evropi, ki je po prvi svetovni vojni obrodila svoj unitaristični plod tudi v Jugoslaviji". Jugoslovanski nacionalni unitarizem, ki ga je v Kraljevini SHS najbolj dosledno zagovarjala JDS. je torej nastal tudi na osnovi nekritično sprejete tradicije nemškega in italijanskega državnega zedinjenja, ki je uveljavljalo geslo .ena Nemčija enega nemškega naroda, ena Italija enega italijanskega naroda! ' J. Pleterski pojasnjuje, da se je jugoslovanski nacionalni unitarizem zgledoval tudi pri drugih evropskih državnih mo­ delih, in sicer pri modelu angleške, francoske in španske države, ki so bili prav tako "povezani s tezo o enem angleškem, francoskem in španskem narodu”. - Pleterski. Nacije-Jugoslavija-revolu- cija, 177. 123 Gligorijevič, Demokratska stranka. 76-77. 126 Slovenski narod. 18.2.1919. 122 Slovenski narod, 21.2.1919. I2> Slovenski narod, 3.3.1919. I2V Slovenski narod, 8.7.1919. - Pripominjam, da D. Puc ni bil edini vodilni predstavnik slovenskega dela JDS, ki je v tem času javno in odločno podpiral idejno stališče vsejugoslovanske Demokrat­ ske stranke o enem narodu in eni državi. Enaka stališča je namreč izrekel tudi mladoliberalni prvak G. Žerjav na shodu JDS 7. 3. 1920 v Mariboru. Opozoril je. da sta “narod (nacija) in država (...) istovetna. Država Srbov. Hrvatov in Slovencev", je pojasnjeval G. Žerjav, zato "pozna le en narod: narod Srbov. Hrvatov in Slovencev". (Slovenski narod, 11.3.1920). 130 Slovenski narod. 8.7.1919. 131 Slovenski narod. 7.7.1919. 132 Organizacijski red Jugoslovanske demokratske stranke. Ljubljana 1918, JO. 11. 133 Slovenski narod, 7.7.1919. 134 Zečevič, Na zgod. prelomnici, 184. 133 UL NV SHS, 8.2.1919. 136 Prav tam. 137 UL NV SHS. 13.3.1919. 133 Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana 1961, 470. 139 UL NV SHS, 13.3.1919. - O delovanju slovenske Narodne vlade, zlasti pa kasnejših deželnih vlad v letih 1919-1921 glej podrobneje Bojan Balkovec: Prva slovenska vlada 1918-1921. Ljubljana 1992, 33-183. Posebej o delovanju slovenske Narodne vlade v času obstoja Države SHS novem­ bra 1918 glej Perovšek, Oblikovanje slovenske nacionalne države leta 1918, 55-74, isti, Država SHS, 196-208, isti, Jugoslovansko zedinjenje in Slovenci. 45-60. Zečevič, Na zgod. prelomnici, 187. 141 Gligorijevič, Demokratska stranka, 85. 142 Zečevič, Na zgod. prelomnici, 187. - Podrobneje glej o likvidaciji Narodne vlade in oblikovanju Dežele vlade za Slovenijo str. 183-188. Glej tudi isti. Slovenska ljud. stranka. 209-211. 220-224. 227. 143 Zečevič, Na zgod. prelomnici, 186. 144 Zečevič, Slovenska ljud. stranka. 238. 143 Podmbneje glej o poskusu, da bi oktroirali t. i. začasno ustavo Kraljevine SHS ter o odzivu slovenske politike, zlasti SLS na to potezo beograjske vlade v Engelsfeld, 50-53 in Zečevič, Slovenska ljud. stranka. 234-239. '* Građa II, 674. 347 Prav tam, 675. 168 Brejc, 166. m Zečevič, Slovenska Ijud. stranka. 225. If" O tem glej podrobneje Zečevič. Slovenska Ijud. stranka. 225-227. Zečevič. Slovenska Ijud. stranka. 225. O tem glej tudi isti. Na zgod. prelomnici. 188 in Engelsfeld, 265. Brejc, 166. Zečevič, Slovenska Ijud. stranka. 225. 'fi Zečevič. Slovenska Ijud. stranka. 225-227. Zčečevič, Slovenska Ijud. stranka. 227. 'w Stenografske beleške Privremenog narodnog predstavništva Kraljestva SHS. Zagreb 1920. 38. redni sestanek, 18.6.1919. 966-978. (Odslej Sten. bel. PNP). Prav tam. 976. Ifi Prav lam. 966. Prav tam, 966, 976. Engelsfeld. 235. 161 Podrobneje o tem glej Engelsfeld. 158. 235. 251. 161 Zečevič. Na zgod. prelomnici. 188. M Gligorijevič. Demokratska stranka. 136. M Zečevič, Slovenska Ijud. stranka. 253. '*■ Domovina. 18.4.1919. '** ARS. DVS. 'Zapisnik 119. seje deželne vlade za Slovenijo, 27. avgusta 1919. 1,7 Brejc, 213. Prav tam. 'w ARS. DVS. Zapisnik 127. seje deželne vlade za Slovenijo. 22. oktobra 1919. 170 ARS. DVS. Zapisnik 131. seje deželne vlade za Slovenijo. 31. oktobra 1919. ,7‘ Take zahteve je predsednik Deželne vlade J. Brejc med drugim odklanjal še z pojasnilom, "da okolnost, da se je centralna vlada v Beogradu spremenila, ni (s) stališča članov deželne vlade, ki zastopajo Slovensko ljudsko stranko, noben političen razlog za demisijo celokupne deželne vlade ". (ARS, DVS. Zapisnik 131. seje deželne vlade za Slovenijo, 31. oktobra 1919). 172 ARS. DVS. Zapisnik 133. seje deželne vlade 5. novembra 1919. Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 11./1.19/9. (Odslej UL DVS). Gligorijevič, Demokratska stranka. 137. UL DVS. 21.2.1920. I7t Prav tam. 177 Dragotin Trstenjak: Uprava v Sloveniji. - Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939. III. I7t O tem glej Brejc. 213-214. 179 Prav lam. - Brejčeva prizadevanja po ohranitvi avtonomije Dežele vlade so pri liberalcih vzbujala velik odpor, kar najbolje kaže zelo kategorična, javno zapisana zahteva I. Tavčarja, ki je terjal, “da bi v primeru, ko bi se bunila ljubljanska vlada ", moral poznati “ministrski predsednik samo eno pot: brzojaviti generalu Dakiču (Dura Dakič, komandant dravske divizijske oblasti v Ljubljani - op. J. P), da vrže puntarja (J. Brejca - op. J. P.) v ljubljanski vladni palači v ječo in železje”. (Slovenski narod. 19.9.1920). "v O tem glej Zečevič, Slovenska Ijud. stranka. 345-346. ISI Zečevič, Slovenska Ijud. stranka. 361. 2,2 Prav tam. ,w Zečevič. Na zgod. prelomnici, 225. Brejc, 213. Prav lam. "* Zečevič, Na zgod. prelomnici, 225. - O kultumo-prosvetni politiki slovenskih demokratov v začetku dvajsetih let glej podrobneje Dolenc, Kulturni boj. 142-143, 159-162. 169 zagovarjal tudi A. Loboda (A. Melik), ki je leta 1919 v Ljubljanskem zvonu poudarjal, da je bila vloga Slovencev med prvo svetovno vojno in pred njo “malo častna za naše nacijonalno ime ”, “da smo kljub temu dosegli v Jugoslaviji lastno državnost, pa je glavna zasluga - to si mirno priznaj­ mo - srbskega dela našega naroda, ki je edini med nami razumel položaj in je bil na dogodke popolnoma pripravljen (Anton Loboda: O našem notranjepolitičnem stanju. - Ljubljanski zvon, XXXIX. 1919. I. 25). Jutro, 5.11.1920. 2,9 Prav tam. 220 Jutro. 25.9.1920. 221 Jutro. 5.11.1920. 222 Gligorijevič, Demokratska stranka. 77. - Podrobneje glej o medsebojnem političnem razmerju med JDS in Narodno radikalno stranko ter o razlikah, ki so med njima obstajale o vprašanju jugoslo­ vanstva in jugoslovanske politike, str. 62. 77- 78. 222 Engelsfeld. 115. 224 Domovina. 18.4.19/9. 222 Jutro. 4.11.1920. 226 Zečevič. Slovenska ljud. stranka. 249. 217 Dragoslav Jankovič: Društveni i politički odnosi u kraljestvu Srba. Hrvata i Slovenaca uoči stvaranja Socijalističke radničke partije Jugoslavije (komunista). 1.XI1.1918 - 2. IV. 1919. - /storija XX veka. I. 1959. 114. Navajam po Zečevič, Slovenska ljud. stranka. 249. 221 Slovenski narod. 3.3.1919. 229 Slovenski narod. 28.9.1920. 2211 Slovenski narod. 30.10.1920. 2,1 Slovenski narod. 26.9.1920. - Podobno stališče je 1. Tavčar zagovarjal tudi kot nosilec kandidatne liste JDS za mesto Ljubljana na predvolilnem zboru, ki ga je 5. 11. 1920 JDS pripravila ob volit­ vah v konstituanto. Takrat je poudaril: “Vse nič ne pomaga: po naši ustavi mora biti naša država monarhija z dinastijo Karagjorgjevičev/” (Slovenski narod. 7.11.1920). 222 Slovenski narod. 28.2.1919. Glej tudi Slovenski narod. 5.2.1919. 20 Slovenski narod. 19.9.1920. - Pripominjam, da voditelj Hrvatske republikanske seljačke stranke S. Radič v zaporu ni preživel dveh let. kot je zapisal I. Tavčar, pač pa ! 1 mesecev. S. Radič je bil are­ tiran na zahtevo notranjega ministra S. Pribičeviča, ker je naslovil na francosko vojaško misijo apel. v katerem je oporekal pravno veljavnost akta o jugoslovanskem zedinjenju I. 12. 1918. V zaporu je bil od 25. 3. 1919 do 27. 2. 1920. 224 Slovenski narod. 2.3.1920. 222 Slovenski narod. 7.1.1919. 226 Slovenski narod. 11.3.1920. 222 Slovenski narod. 30.10.1920. Jutro. 23.11.1920. 229 Slovenski narod, 12.7. in 14.7. 1919. 240 Slovenski narod. 29.4.1920 in Jugoslavija. 28.4.1920. 241 Slovenski narod. 7.3.1919. 242 Slovenski narod. 10.12.1919. - V ponazoritev, kako močno so bili najvidnejši predstavniki slovenske JDS prepojeni z idejo jugoslovanske nacionalne enotnosti, opozarjam na misel V Ravni­ harja, ki je izjavil, da mora naš "eminentni skupni interes”, predstavljati “volja (...). da si v okviru svojih državnih granic vzgojimo velik edinstveni narod” - “enega mišljenja, ene volje in enega imena”. Zmaga bo naša, je pisal V. Ravnihar, “kedar bode sleherni Sumadinec ali pa naš Gorjanec nosil v svoji duši svojo: grande nation!" (Slovenski narod, 23.3. in 4.4.1920). 242 Slovenski narod. 28.9. ! 920. 244 Drago Stepišnik: Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana 1968. 164. (Odslej Stepišnik). 171 zapisovanjem pojmov .Jugoslovan in .jugoslovanski v srbski obliki, torej .Jugoslaven' in .jugoslovenski J. Pleterski opozarja, da sta zaradi unitaristične agitacije liberalcev dobila pojma .Jugoslaven ' in .jugoslovenski' med Slovenci pejorativen pomen. Na to je M. M. K. očitno želel opozoriti. Pojma .Jugoslovan' in .jugoslovanski', zapisana in izrečena v slovenski obliki, sta namreč zadržala svoj prvotni pozitivni značaj jugoslovanske solidarnosti in pripadnosti jugoslo­ vanski državni skupnosti. Pisana in govorjena v srbski obliki, ki so jo uporabljali liberalni propa­ gandisti. pa sta postala sinonim za unitaristično politično tezo. J. Pleterski pristavlja, da so bili na ta način vsi Slovenci v Jugoslaviji .Jugoslovani', medtem ko so bili .Jugoslaveni' med njimi samo unitaristi. - Glej Pleterski. Nacije-revolucija-Jugoslavija. 221. Slovenski narod. 4.7. / 920. Gligorijevič. Parlament i političke stranke. 75. isti. Demokratska stranka. 189. O oblikovanju poli­ tičnega programa Demokratske stranke v letih 1919-1921 in o programu samem glej podrobneje Gligorijevič. Demokratska stranka. 176-177. !U Zečevič, Slovenska ljud. stranka. 334. O tem glej podrobneje str. 333-334. J*7 Pivec, 362. w Nova pravda. 23.10.1920. Kmetijski list. 21.10.1920. !SV Slovenski narod. /4.9.1920. Jutro. 6.11.1920. Zečevič. Slovenska ljud. stranka. 342. Gligorijevič. Parlament i političke stranke. 89. O volilnih rezultatih, ki so jih dosegle slovenske liberalne stranke, glej tudi Vasilij Melik: Izidi volitev v kon­ stituanto leta 1920. - Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. III. 1962. I. 53. (Odslej Melik. Izidi volitev). 3,1 Na volitvah v ustavodajno skupščino 28. II. 1920 je vsedržavna JDS dobila 319.448 ( 19,7%) glasov in 92 poslanskih mandatov. Pašičeva Narodna radikalna stranka je dobila 284.375 (17.7%) glasov in 91 poslanskih mandatov. KPJ 198.736 glasov in 58 poslanskih mandatov. HRSS 280.590 (14.3%) glasov in 50 poslanskih mandatov itd. (Zečevič. Slovenska ljud. stranka. 343. Gligorijevič. Demokratska stranka, 191-192). - Podrobneje glej o rezultatih volitev v konstituanto v celi državi Melik. Izidi volitev, 54-57. 292 Na volitvah v ustavodajno skupščino so stranke v Sloveniji dobile naslednje število glasov: največ jih je dobila SLS. za katero je volilo 57. ! 74 (36.1 %) volilnih upravičencev, kar ji je dalo 14 poslan­ skih mandatov. Sledile so ji SKS. ki je dobila 33.577 (21,2%) glasov in 8 poslanskih mandatov. JSDS. ki je dobila 30.577 (19,3%) glasov in 6 poslanskih mandatov. KPJ. ki je dobila 16.376 (10,3%) glasov in 5 poslanskih mandatov. JDS. ki je dobila 12.328 (7.7%) glasov in 3 poslanske mandate ter NSS, ki je dobila 6.187 (3.9%) glasov in 2 poslanska mandata. - Glej Gligorijevič. Parlament i političke stranke. 89, Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji. 195. Podrobneje glej o rezul­ tatih volitev v konstituanto v Sloveniji Melik. Izidi volitev. 45-54. »’Domovina, 26.11.1920. 194 Slovenski narod. 4.12.1920. w Slovenski narod. 4.12.1920. 299 Slovenski narod. 30.1 L1920. 297 Slovenski narod, 7.7.1919. (O tem glej tudi Slovenski narod. 7.1. in 3.3.1919 in Domovina. 13.6.1919). O enakih zahtevah SKS in NSS glej Kmetijski list, 7.9. inH.lO. 1920 in Nova pravda. 18.12.1920. Slovenski narod, 3.3.1919. 299 Slovenski narod. 3.3. in 7.7. 1919. Domovina. 13.6.1919. m Domovina. 13.6.1919. m Slovenski narod, 3.3.1919. m Slovenski narod. 6.1. in 7.1.1919. O tem glej podrobneje Rapalski ugovor i Sporazum i konvencije između Kraljevine Srba. Hrvata i Slovenaca i Kraljevine Italije. Beograd 1923. 54 str. (Gradivo je objavljeno v italijanskem, fran­ coskem in srbskem oziroma hrvaškem jeziku). 173 POGLEDI SLOVENSKIH LIBERALNIH STRANK NA DRŽAVNO UREDITEV V ČASU ZASEDANJA USTAVODAJNE SKUPŠČINE KRALJEVINE SHS Dobri dve leti po nastanku jugoslovanske skupnosti je 12. decembra 1920 začela delovati ustavodajna skupščina Kraljevine SHS. Napočil je čas temeljne politične odločitve - oblikovanja in sprejetja ustave, to je osnovnega zakona, ki določa politično, socialno-gospodarsko in državno­ pravno bit vsake državne formacije ter pravno utemeljuje njen razvoj. Slovenski liberalni tabor je ta čas pričakal z že izoblikovanimi zamislimi o tem, kakšna naj bo jugoslovanska država. Te zamisli, od katerih v glavnem ni odstopil, je vztrajno zagovarjal do sprejema ustave 28. junija 1921. Tako je Narodno socialistična stranka zagovarjala decentralistični državni koncept, Jugoslovanska demokratska stranka pa unitamo-centra- lističnega. Samostojna kmetijska stranka pa je opustila svoje dotedanje zahteve po avtonomni Sloveniji in seje docela postavila na centralistično stran. S tem seje politično-programsko razločevanje v liberalnem taboru prevesilo v prid unitaristične in centralistične politične opcije, saj sta se zanjo opredelili SKS in JDS. Ti dve stranki sta na volitvah v konstituan­ to dobili 88,11 odstotkov vseh liberalnih glasov oziroma 11 od 13 poslan­ skih mandatov, ki so v ustavodajni skupščini pripadli predstavnikom li­ beralnih strank iz Slovenije. Narodno socialistična stranka, kije na volit­ vah dobila le 11,89 odstotkov vseh liberalnih glasov in dva poslanska 175 predstavnika (Antona Brandnerja in Ivana Deržiča), tako ni imela dovolj moči, da bi lahko vsaj deloma vplivala na politično usmeritev slovenskega liberalizma. Njegov politično najmočnejši del seje leta 1921 odločil z vsemi sredstvi podpreti ustavno uzakonitev monarhije, centra­ lizma in narodnega unitarizma v državi, za katero so se vse od uveljavitve jugoslovanske ideje borili ljudje, ki so bili najbolj predani slovenski nacionalni osvoboditvi. Če se osredotočimo na poglede, ki jih je v času ustavne razprave o jugoslovanski narodni problematiki in vprašanju notranje ureditve države zastopala NSS, potem je treba povedati, da njeno decentralistično upravno-teritorialno stališče tedaj ni bilo povezano z zanikanjem jugoslo­ vanske nacionalne enotnosti. NSS tudi ni nastopala proti monarhiji. O nacionalnem značaju Kraljevine SHS so bili po besedah poslanca NSS I. Deržiča narodni socialisti “prepričani, da je edinstvo troimenega naroda tako globoko ukoreninjeno v našem narodu, da ne pride nikdar več do razdružitve”.1 Jugoslovansko nacionalno enotnost je po njihovem mnen­ ju potrjevalo dejstvo, da sta “hrvatski in srbski jezik en jezik”, zaradi česar med Hrvati in Srbi ni nikakršne razlike, “ker so de facto res eno”. Slovenci pa se od njih nekoliko razlikujemo “in imamo poseben književen jezik”.3 V zvezi s Slovenci je poslanec NSS A. Brandner opo­ zoril, da moramo “tudi na zunaj pokazati, da smo Slovenci, in moramo skrbeti za to, da ostanemo Slovenci s svojim pismenim jezikom”. Ocenjeval je, da mora do enotnega jugoslovanskega knjižnega jezika “priti polagoma”, kajti “zaenkrat je jugoslovanski jezik z ozirom na brate v Primorju in na Koroškem nemogoč, ker bi jih mi sicer definitivno izgu­ bili”. Takojšnji uvedbi enotnega jugoslovanskega jezika je A. Brandner ugovarjal tudi zato, “ker vsako nasilje rodi tudi odpor”.' NSS in njeni vodilni predstavniki so se izogibali politično sprejeti načelo jugoslovanske nacionalne enotnosti le ob vprašanju slovenskega knjižnega jezika. To načelo pa so podpirali v vseh drugih primerih, ki so zadevali vprašanje narodnega značaja Kraljevine SHS. NSS je menila, da je primerno le takšno državno ime, da “bi ves svet vedel, da smo mi en narod, da smo država, v kateri biva en narod”.4 Opozarjala je, da z nazivom Kraljevina SHS “sugeriramo celemu svetu, da nismo en narod, ampak, da smo trije narodi”.5 Zato se je zavzemala, naj bi se jugoslovan­ ska država imenovala Jugoslavija, kajti “z nazivom Jugoslavija’ bi pred celim svetom dokumentirali, da smo prelomili s preteklostjo in da hočemo živeti bodoče življenje kot en narod, združen v eni državi. Ime 176 Jugoslavija’ bi nas opominjalo, daje doba plemenskega antagonizma pri kraju”, je v tej zvezi pisal list Jugoslavija, “daje pri nas vseeno, ali je to Srb, Hrvat ali Slovenec, pa tudi vseeno, če je Macedonec, Bunjevec ali karkoli že. Glavno je, da je Jugoslovan”. S takšno pragmatično opre­ delitvijo bi lahko “pospešili asimilacijo onih delov naših državljanov, ki se danes ne prištevajo ne Srbom, ne Hrvatom, ne Slovencem”, je nadal­ jevala Jugoslavija, s čimer bi se “za vedno izključila borba posameznih plemen za te še ne opredeljene Jugoslovane”.6 Časopisje NSS in njeni predstavniki v konstituanti (A. Brandner) so bili prepričani, da bi z doslednim uveljavljenjem jugoslovanske narodno-državne doktrine rešili tudi vprašanje nacionalne pripadnosti Muslimanov v Bosni ter Bunjevcev v Bački, ki “niso opredeljeni ne na srbsko, ne na hrvatsko stran”. Jugo­ slovanstvo je bilo po njihovem mnenju tudi najboljši način za “asimilacijo Makedoncev, ki bodo mnogo prej postali Jugoslovani, kakor pa bi postali Srbi. Jugoslovansko ime jih bo lažje pritegnilo”, je pisal tisk NSS, “kakor bi jih moglo vsled političnega razvoja zadnjih desetletij srbsko ime”.7 NSS je v času ustavne razprave menila, da je unitaristično jugo­ slovanstvo primerna osnova za skupno življenje različnih južnoslovanskih narodnih in etničnih skupnosti v eni državi. Zagovarjala je jugoslovansko državno ime, kljub temu da je poznala “deloma sentimentalno, deloma šovinistično stališče gotovih velesrbskih in velehrvatskih krogov, ki sma­ trajo, da bi se z imenom Jugoslavija’ zadal srbstvu oziroma hrvatstvu neodpustljiv zahrbtni udarec”8. Poudarjala je, da sicer razume “samozavest naših bratov onkraj Drine, Save in Dunava, razumemo njihov ponos na srbstvo in srbsko ime”, vendar pa je bila prepričana, “da bosta slava in čast Srbov in Srbije preživela še nešteto generacij, tudi če bi govorila naša državna ustava samo o Jugoslaviji in jugoslovanstvu”. Zato je zavračala velikosrbsko stališče Pašićeve NRS, ki se “boji iz neumljivih razlogov izraza Jugoslavja’, kakor peklenski stric blagoslovljene vode”. Opozarjala je, da “kaj čudno osvetljuje ta politika radikalni, toliko povdarjani unita­ rizem”.9 NSS je podpirala vsejugoslovansko, ne pa velikosrbsko inačico unitarizma in je, po besedah A. Brandnerja v ustavodajni skupščini, odklanjala naziv Kraljevina Srbija kot uradno državno ime. Kajti, “če hočemo biti popolnoma enakopravni, ako hočemo biti proti vsem privi- legijam, (...) potem tudi za to ime ne moremo nastopati. Biti proti vsem privilegijam in za popolno enakopravnost (enakost - op. J. P.)”, je tolmačil A. Brandner, “to znači, da ne moremo sprejeti ne imena Srbija, ne imena Hrvatska in ne imena Slovenija, ako hočemo biti dosledni”.10 177 Kljub temu, da je Narodno socialistična stranka dosledno odklanjala, da bi jugoslovanska država nosila srbsko ime, pa je pristajala na monarhistični srbski koncept, ki bi omogočil, da “bratje Srbi ohranijo svojo junaško in priljubljeno dinastijo”." Glede oblike vladavine je NSS zanimalo predvsem vprašanje, kakšno praktično politično vrednost bi imela republika ali monarhija. Sodila je, da je “v našem slučaju (...) monarhija pod Karadjordjeviči najmočnejši ujedinjujoči faktor”.12 Monarhistična oblika vladavine bi bila po oceni NSS primernejša tudi zato, ker bi se tako izognili nenehnim volitvam strankarsko in plemen­ sko’ povsem neodvisnega predsednika republike. Predlagala je, naj bi imel kralj enake funkcije in pravice, kakršne ima v republiki predsednik republike. Bil bi naj le izvršilni organ sklepov parlamenta, ki naj “kot najvišja instanca (...) kontrolira kralja in ne narobe”.13 NSS, ki je zaradi podpore unitarizmu (Slovencev v ta koncept očitno ni povsem vključevala) in sprejemanja monarhije še pripadala takratni prevladujoči liberalni narodno-politično usmeritvi, pa je od te usmeritve ločeval odnos do vprašanja oblike državne ureditve v Kraljevini SHS. Ugotavljala je, da je “vse forsiranje centralizma (...) rodilo le čim dalje ostrejši odpor proti Beogradu”. List Jugoslavija je opozarjal, daje bil “v prvih mesecih po prevratu (...) ves narod pripravljen na nacionalno uje­ dinjenje in politične skupine, ki danes tako ostro zahtevajo avtonomijo, niso takrat niti proti upravnemu centralizmu nastopale s tako odločnostjo, kot nastopajo sedaj”. Zato “smo proti centralizmu”, je poudarjala Jugoslavija, kajti centralistična uprava vodi “globlje kot samo do avtono­ mističnih teženj. Ona zastruplja narod, ki v njem vstvarja napačne pojme o državi in narodnem edinstvu: ona vodi v separatizem”.14 NSS, ki je želela tako državno obliko, ki bi Jugoslavijo utrdila in okrepila, je torej odklanjala centralizem pa tudi nasprotne, separatistične’ državnopravne modele (federalizem, avtonomizem). Oboje je predstavljalo pogubo “za naše narodno edinstvo in s tem za naš narod in našo državo”.15 Nosilce avtonomističnih, federalističnih in cen­ tralističnih teženj je enačila, kajti vse vodi “pri vprašanju razdelitve države pred očmi le lastno gospostvo. Centralisti vseh treh plemen: srbs­ ki, hrvatski in slovenski, so hoteli izvajati svojo oblast s pomočjo Belgrada”, je tolmačil A. Brandner, “federalisti ali avtonomisti pa s pomočjo Zagreba ali Ljubljane”.1'’ Zato je bilo po mnenju NSS potrebno, da vprašanje oblike državne ureditve v konstituanti “pripeljejo srečno med Scilo in Karibdo obeh ekstremov”17. Ta srednja pot naj bi bila močna 178 upravna decentralizacija, ki bi ustrezala gospodarskim, socialnim in kul­ turnim težnjam naroda.18Država naj bi bila urejena tako, da bi ista temelj­ na načela veljala za Makedonijo, Vojvodino, za Šumadijo ali Slovenijo, pravice in dolžnosti jugoslovanskih državljanov naj bi bile torej enake v vseh pokrajinah, vsi ti enakopravni državljani pa naj bi na osnovi enotnih, “a ne ozkosrčnih” zakonov te svoje pravice in dolžnosti samostojno izvrševali. NSS je poudarjala, da mora te pravice in dolžnosti “pred samovoljnostjo in korupcijo centralizma” zaščititi “čim širši delokrog občinskih, okrajnih in pokrajinskih oblasti”. Le-te naj bi delovale “pod kontrolo in po direktivah avtonomnih zborov”.19 Čeprav je NSS zavračala znani avtonomistični ustavni načrt Jugos­ lovanskega kluba oziroma SLS (ustavnemu odboru ustavodajne skupščine so ta načrt predložili 12. februarja 1921),20 ker načrta, “ki je zahteval neko avtonomijo z gotovimi političnimi sinekurami”, ne more podpreti,21 je bila poleg SLS edina slovenska politična stranka, ki je v času zasedanja ustavodajne skupščine sledila ideji slovenske samostoj­ nosti. NSS je namreč zahtevala, da morajo biti upravni zakoni, ki jih bo sprejela centralna skupščina, tako široki in svobodni, da ne bodo ovirali “udejstvovanja avtonomnih korporacij”. Določenim področjem javnega življenja naj bi “zakon nudil sploh samo okvir za upravo, podrobnosti naj urede pokrajinski, okrajni in občinski odbori. Tem se mora zagotoviti tudi primeren vpliv na poslovanje sploh vse državne uprave v njihovem območju, celo v strogo centraliziranih panogah”, je poudarjala Jugoslavija, zato si “prav lahko (...) predstavljamo, da se razpravlja v pokrajinski skupščini tudi o razmerah n. pr. pri pošti, železnici, carini ali celo pri vojaštvu”.22 Precej široke pristojnosti, ki naj bi jih po zamisli NSS imele avtonomne pokrajinske oblasti, so torej temeljile na decentralističnem upravno-teritorialnem državnem konceptu, ki naj bi bil uveljavljen v Kraljevini SHS. NSS seje zavzemala za razdelitev države na posamezne enako velike upravno-teritorialne enote, ki bi jih oblikovali po gospo- darsko-zemljepisnih kriterijih. Pri tem “naj bi se historičnega načela ne popolnoma zanemarilo, častilo pa tudi ne preveč”. NSS načelno sicer ni nasprotovala upoštevanju historično-političnih enot, ni pa imela “pred njimi rešpekta, ako stoje v očitnem nasprotju z modernimi zahtevami gospodarske narave, prometa, geografske skupnosti”.23 Pri upravni delitvi države je predvsem zahtevala, da se “spoštujejo ekonomske in narodnost­ ne razmere pokrajin, na katerih dotični deli našega naroda žive”.24 Zaradi 179 tega sta njena predstavnika v konstituanti v razpravi o VIII. razdelku ustave (ta se je nanašal na izvedbo upravne oblasti) odločno zavračala vladni predlog o delitvi države na ozemeljske oblasti, ki bi lahko imele največ 700.000 prebivalcev (čl. 95).25 1. Deržič je opozarjal, da bi bila taka razdelitev “proti vsem principom razsodnosti, proti vsem potrebam posameznih pokrajin”.26 Po Deržičevem mnenju bi bila izrazito neugodna zlasti za Slovenijo. Ta bi se po vladnem ustavnem predlogu morala razdeliti na dve upravni oblasti. I. Deržič s tem ni soglašal, saj je Slovenija šele sedaj postala “res ena enota, ki se danes ne sme še huje razkosati”.37 Zaradi tega se je stranka, kot je dejal A. Brandner, zavzemala “za nedel­ jeno Slovenijo iz jakih nacionalnih razlogov”. A. Brandner in I. Deržič sta namreč Sloveniji pripisovala veliko kulturno nalogo. Kot upravno enotna pokrajina naj bi vodila boj “za primorske in koroške Slovence, da v kul­ turnem oziru narod tamkaj ohranimo”, kajti “sinja Adrija in gosposvetsko polje, to je naše Kosovo. Vi morate računati s tem, da sta nam sinja Adrija in Gosposvetsko polje ravno tako pri srcu, kakor je bilo Vam Kosovo”, je A. Brandner opominjal srbske poslance v konstituanti. Zato vi, ki sicer “ne morete imeti tistega zanimanja za te naše kraje, kakor ga imamo mi, ker smo (...) najbolj prizadeti”, je nadaljeval, “računajte s to našo voljo in nikar ne škodujte našim neosvobojenim bratom s tem, da razdelite Slovenijo in ukrenete še kak drug ukrep, ki bo našemu narodu zelo škodoval”.26 Poleg tega osnovnega argumenta, s katerim sta poslanca NSS izpodbijala upravno delitev Slovenije, pa sta opozarjala tudi na drugo ne­ gativno posledico, ki bi jo Sloveniji povzročila njena razdelitev. V mislih sta imela slovenski ,notranji’ separatizem, to je delitev Slovencev po starih mejah med Štajerce, Kranjce in Korošce. Tako bi Slovenci zopet postali lokalni patrioti, kar bi ponovno povzročilo “štajerski, kranjski in koroški separatizem”.29 Tega pa NSS nikakor ni hotela. Po besedah A. Brandnerja tega ni hotel tudi slovenski narod, ki je na občinskih volitvah aprila in maja 1921, ko “so bili centralisti pogaženi”, pokazal voljo, “da ostane Slovenija enotna, ker so za to dani tehtni razlogi”. A. Brandner je zato nosilce cen­ tralističnega državnega koncepta slab teden pred sprejemom ustave v konstituanti opomnil: “Skrbite, da ustavni odbor ponovno pretrese VIII razdelek! Ako tega ne storite, bo padla na Vas krivda, ako bo(mo) morali glasovati proti Ustavi. Potem pa ne iščite antidržavnih elementov pri nas, ampak iščite jih tukaj v ministrskih klopeh!”30 Seveda seje tak nastop enega izmed prvakov NSS občutno razlikoval od stališč, ki sojih v ustavodajni skupščini in v njenem ustavnem odboru 180 predstavili poslanci ostalih dveh slovenskih liberalnih strank - Samostojne kmetijske in Jugoslovanske demokratske stranke. Vidni politik SKS dr. Bogumil Vošnjak je že 7. februarja 1921 na seji ustavnega odbora ustavo­ dajne skupščine zagotavljal, da so poslanci SKS “prišli iz daljne Slovenije v prestolnico prepričani, da mi kot zahodni del našega naroda in čuvaji državne in narodne enotnosti, nočemo nobenega plemenskega separatiz­ ma”.31 Mesec in pol kasneje pa je dejal, daje predloženi centralistični načrt ustave “moralna dolžnost”, ki poslancem v konstituanti “nalaga in pred­ pisuje (...), da sprejmemo to Ustavo”.32 Podobno so ravnali tudi drugi poslanci SKS. Poudarjali so strankin unitaristični nacionalni program, svojo nalogo v konstituanti pa so videli v tem, da “izdelamo ustavo ter ure­ dimo državo tako, kakor to pričakuje cel naš narod in kakor je to potrebno v obče in radi ugleda napram zunanjim državam”.33 Kako je razumela nalogo urediti državo po pričakovanju ,celega naro­ da’, je pokazala Samostojna kmetijska stranka že v začetku leta 1921. Takrat je strankino glasilo Kmetijski list ob vprašanju republike ali monarhije zapisal, da pač “ne moremo zahtevati, da mora večina plesati tako, kakor mi hočemo”. SKS, ki načelno ni nasprotovala republiki, je sodila, “če smatra srbski narod za potrebno, da je na čelu vlade kralj Peter, (...) tedaj se mi zaradi republike ne bomo sprli s Srbi”.34 SKS je torej odločitev o obliki vladavine prepuščala srbski politiki. Po njenem mnenju so imeli Srbi, “ki so najmočnejši v državi in ki so nositelji državne ideje, tudi največ veljave v državi”.35 Za SKS je bilo važno le to, da se Slovenci o vprašanju republike ali monarhije ne odločijo drugače kot Srbi. Če “pravijo Srbi, da mora biti republika”, je zapisal Kmetijski list, “potem pa porečemo tudi mi: Živela republika!”36 Če je SKS takšno stališče še razumela kot prilagajanje interesom srb­ ske politike, pa so njeni predstavniki v konstituanti ob vprašanju državne­ ga imena zagovarjali strankine povsem samostojne poglede. Te poglede je poosebljal jugoslovanski unitarni nacionalni program, ki je hotel doseči popolno nacionalno enotnost, ko “se ne bodo niti Srbi, niti Hrvatje, niti Slovenci protivili pravemu imenu naše države, ki je Jugoslavija”.37 O takšnem državnem imenu je B. Vošnjak ustavodajno skupščino prepričeval, da najbolje predstavlja državo Južnih Slovanov. To je utemeljeval z lastno izkušnjo: kjerkoli je izjavil, daje Jugoslovan in da pripada Jugoslaviji, je opazil, da se je “to (...) ime popolnoma udomačilo v inozemstvu”. Zato je tudi precej nerad pristal na drugačno državno ime - Kraljevina SHS. Tudi to je pojasnil z lastno izkušnjo. B. Vošnjak je bil 181 edini Slovenec, ki je sodeloval pri oblikovanju znane krfske deklaracije. Takrat pa je nastal “ta problem: Ali lahko imenujemo našo novo državo z imenom Jugoslavija? Spoznali smo”, je pojasnjeval, “da v vprašanju imena naše države ni primerno vsiljevati gotovo ime (Jugoslavija - op. J. P.), katero ne bi veliki del našega naroda (Srbi - op. J. P.) hotel priznati”.38 Precej bolj odločen kot ob državnem imenu pa je bil B. Vošnjak z zahtevo po unitaristični ustavni utemeljitvi uradnega jezika Kraljevine SHS. B. Vošnjak, sicer nečak enega vodilnih mladoslovenskih politikov Josipa Vošnjaka, je namreč ostro nasprotoval formulaciji 3. člena osnut­ ka ustave, ki ga je predložla vlada N. Pašiča ustavodajni skupščini 25. januarja 1921. Ustavni osnutek je predvidel srbo-hrvaški jezik kot uradni jezik kraljevine, medtem ko naj “v slovenskih krajih velja kot uradni jezik tudi slovenski dialekt”.19 B. Vošnjak, ki je med poslanci SKS v usta­ vodajni skupščini največ nastopal, je slab mesec kasneje, 18. februarja 1921, v razpravi v podrobnostih o osnutku ustave, ustavni odbor ustavo­ dajne skupščine opozoril, naj črtajo izraz ,slovenski dialekt’, saj je med slovenskimi intelektualci čutiti separatizem, ki bi mu s takim ustavnim določilom dali “orožje v roke”. Ustavni odbor je tudi seznanil, da neka­ teri slovenski intelektualci sploh ne želijo, “da se pripravi (...) spajanje in zedinjevanje” v enotni jugoslovanski knjižni jezik. Zato je predlagal, da se uradni jugoslovanski državni jezik “imenuje srbsko-hrvaško-slovenski jezik”. Tako naj bi tudi skrajšali 3. člen osnutka ustave, torej izpustili pristavek, da v Sloveniji kot uradni jezik uporabljajo tudi ,slovenski dialekt’. Člen 3. naj bi se tako glasil: “.Uradni jezik je srbsko-hrvaško- slovenski.”’ B. Vošnjak je menil, daje ta redakcija “mnogo primernejša, kakor sedanja, da pridemo do tega, kar nam je vsem na srcu, da bo nastal en narod, ki bo imel en uradni jezik, v katerem se bo lahko razvijala tudi slovenska literatura, dokler ne bo nekega dne obstajala samo ena kultura jugoslovanskega naroda”.43’ Dan kasneje, 19. februarja, je ustavni odbor ustavodajne skupščine Kraljevine SHS glasoval o predlogu B. Vošnjaka, “katerega je vlada sprejela”. Predlog so podprli vsi člani ustavodajnega odbora razen komunistov.41 Tako je v skladu s svojim doslednim uni­ tarističnim narodno-jezikovnim prepričanjem B. Vošnjak, in ne kak neslovenski centralistično in unitaristično usmerjeni politik, dosegel, da je iz predlaganega ustavnega besedila izginilo edino določilo, ki je do neke mere še priznavalo slovensko jezikovno posebnost. To je bilo goto­ vo zelo ekstremno dejanje, saj česa takega ni zahtevala nobena druga slovenska unitaristična stranka v ustavodajni skupščini Kraljevine SHS - 182 ne komunistična, ne demokratska in ne socialdemokratska. Slednja je ravnala celo obratno: preko socialdemokratskega poslanskega kluba je na seji ustavnega odbora 14. maja 1921 predlagala spremembo 3. člena vladinega osnutka ustave, ki naj bi se po novem glasil: “Uradni jezik v državi je srbo-hrvaški, za Slovenijo tudi slovenski”. Tega predloga niso sprejeli,42 Vošnjakova intervencija pa je spremenila 3. člen ustavnega osnutka. Ko so 17. maja 1921 ustavni skupščini v specialno razpravo predložili I. razdelek tega osnutka, se je ta člen glasil takole: “Uradni jezik Kraljevine je srbsko-hrvaško-slovenski”.45 Tako je tudi ostalo, saj se je 3. člen ustave Kraljevine SHS glasil povsem enako.44 Tako je B. Vošnjak dosegel tisto, kar je po lastni izjavi tudi hotel - zasejati klico “bodočega Jugoslovanskega jezika, bodoče Jugoslovanske kulture” z namenom, “da bo jugoslovanski jezik naš državni jezik”.45 Svoje dosledno unitaristično stališče je B. Vošnjak seveda zagovarjal tudi pri obravnavi drugega ključnega dela ustavnega besedila, razdelka, ki je zadeval vprašanje notranje ureditve jugoslovanske državne skupnosti. B. Vošnjak, ki je med poslanci Samostojne kmetijske stranke največ nastopal in je bil “tolmač njenega mišljenja v ustavotvorni skupščini”,46 je utemelje­ val unitarizem kot poseben državnopravni novum. Poudarjal je, da glede državne ureditve “ne moremo pristati niti na federalistično solucijo, še manj na konfederalistično, niti pa moremo pristati na avtonomistično”. Ker se je pri reševanju državnopravnega vprašanja zavzemal za srednjo pot - “ne v smislu federalizma, ne v smislu trdega centralizma”,47 je predlagal uvedbo unitarističnega državnega ustroja, ki bi zagotovil decentralizacijo zedinjene Jugoslavije. Tako jugoslovansko državo je po njegovem mnenju napovedovala že krfska deklaracija, saj naj bi uničila zgodovinsko Hrvaško, plemensko Slovenijo in Veliko Srbijo. Zato je bil povsem prepričan, da je unitarizem v resnici pravi “začetek in osnova našega državnega življenja”. Ustvaril naj bi močno državo, v kateri bi posamezne po zemljepisnih načelih oblikovane pokrajine imele svojo samoupravo, ki pa ne bi smela biti v nasprotju “z državnim zakonom”. Vošnjakov unita­ ristični koncept upravnega decentralizma je poleg te omejitve tudi zahteval, da novi pokrajinski centri “ne smejo biti plemenski”.48 Zanj je bilo bistveno, “da se onemogoči vsaka plemenska grupacija”. Da bi lahko delili Srbijo in Hrvaško, “smo mi pristali, da se deli tudi Slovenija”, je opozaijal. Ustavodajno skupščino je seznanil tudi s stališčem SKS, naj se v razdeljeni Sloveniji “osnuje posebna mariborska oblast, ker je (...) taka mariborska oblast potrebna in naravna” in “ni na škodo slovenske individualnosti”.49 B. 183 Vošnjak in, kot je poudaril, njegovi volilci torej niso želeli ,plemenskih pokrajin’ in tudi ne, da “ohranimo plemensko Slovenijo (...). To, kar mi hočemo”, je pojasnjeval, “to je naša močna Jugoslavija, kajti brez močne Jugoslavije, naše močne in velike države, ne more slovenski del našega na­ roda ne živeti, se razvijati in ne dihati”.50 Ideja velike in močne unitarne države je bila za slovenske liberalne politike tako zavezujoča, da so bili trdno odločeni nastopiti proti vsako­ mur, ki bi odklanjal jugoslovanski unitaristični državni model. To je med vodilnimi politiki Samostojne kmetijske stranke najbolje dokazal prav B. Vošnjak. Izrabil je zasedanje konstituante, daje takratni naj višji jugoslo­ vanski politični zbor opozoril na znano avtonomistično izjavo slovenskih kulturnih delavcev, s katero seje 43 vidnih slovenskih univerzitetnih pro­ fesorjev, literatov, igralcev, likovnikov, glasbenikov in drugih pred­ stavnikov slovenskega humanističnega izobraženstva javno uprlo centra­ lističnim in unitarističnim zamislim o notranji ureditvi Kraljevine SHS. Ta izjava, ki je bila idejna zasnova kasnejšega znamenitega slovenskega avtonomističnega gibanja,51 je bila februarja 1921 objavljena v Naših zapiskih. Opozarjala je, da "narodno in državno edinstvo ne vsebuje nujno mehanske unifikacije”, zaradi česar slovenski kulturni delavci v imenu "medsebojne bratske edinosti zagovarjajo (...) takšno ustavo, ki daje državi potrebno moč na zunaj, a ob enem možnost razvoja imanen­ tnim silam posameznikov in posameznih gospodarsko-kulturnih edinic na znotraj”. Zato so se izrekli "podpisani slovenski kulturni delavci za avtonomijo slovenskega, že itak dovolj razkosanega ozemlja in sicer v takem obsegu, ki bi ne slabil moči države, ampak jo krepil, dajajoč razmah individualnim silam edinic”fi Čeprav ta izjava ni omenjala niti obsega avtonomije niti načina njene izvedbe (M. Zečevič izjavo označuje “kot,kompromis med centralizmom in federalizmom’”53) inje Jugoslavi­ jo še vedno obravnavala kot enoten državnopravni subjekt, jo je B. Vošnjak zavrnil, njene podpisnike pa v konstituanti obtožil, da so “odpadli od ideje državne enotnosti” in stopili na separatistično, pro- tidržavno pot. Da bi bila ta obtožba čim bolj prepričljiva, jo je podkrepil s poudarkom, da “sta duševna očeta tega manifesta dva bibliotekarja bivše dvome dunajske knjižnice (v mislih je imel dr. Franceta Kidriča in dr. Ivana Prijatelja-op. J. P.)”. Svoj obračun z avtonomističnimi težnjami slovenske humanistične inteligence je strnil v moralistično obsodbo, da “ni lepo, če se en del našega naroda izloči na osnovi nekakšne supe­ riornosti. Jaz bi to imenoval, daje to kulturni snobizem”, je k temu pribil.54 Samostojna kmetijska stranka torej o vprašanju državne ureditve ni dopuščala nikakršnih dilem. Zavračala je vsako pobudo, ki bi posamez­ nim jugoslovanskim pokrajinam omogočila samostojen notranje-pokra- jinski razvoj, pa četudi je temeljila v nedvomno jugoslovanski usmeritvi, tako kot je izjava slovenskih kulturnih delavcev. Ta se je namreč začela takole: '‘Slovenski kulturni delavci so bili od nekdaj glasniki narodnega in državnega edinstva Jugoslovanov. Oni so duševno pripravljali to, kar sta ustvarila v svetovni vojni meč in politika, zato smatrajo Jugoslavijo za utelešenje svojega ideala, ki ga je treba braniti proti zunanjim in notranjim sovražnikom kot najvišjo izmed posvetnih dobrin naroda”.55 Toda za poslance SKS taki poudarki, na osnovi katerih je bila izrečena težnja po avtonomiji, niso bili bistveni. Kot je dejal poslanec SKS Ivan Urek je bilo bistveno le, da posamezne upravne oblasti, “katerih bi bil cel labirint v državi”, ne bi “delale zakone po svoji volji in po svojih prilikah. Tako bi se lahko pripetilo”, je pojasnjeval, “da bo kdo, ki potuje po celi državi, pa ne bo vedel, kako se mora zadržati po teh različnih oblastih, morebiti v eni oblasti za isto reč kaznovan in zaprt, za katero je bil v drugi oblasti odlikovan”.56 Svojega odpora do avtonomnega državnopravnega statusa posameznih pokrajin v jugoslovanski državi pa SKS ni izrekala le v ustavodajni skupščini Kraljevine SHS, pač pa je ostro nastopala proti avtonomističnim državnopravnim zamislim tudi na domačem, sloven­ skem političnem prizorišču. Svojo unitaristično ost je usmerila v staro liberalno nasprotnico - Slovensko ljudsko stranko. SLS, ki je s svojim ustavnim predlogom jugoslovanski ustavodajni parlament opozorila na avtonomistično razpoloženje slovenskega ljudstva, je bila v Sloveniji nosilec in kreator avtonomističnega koncepta nacionalne politike. V idejno-političnem, pa tudi v narodno-programskem pogledu je namreč predstavljala popolno nasprotje unitarno-centralističnega liberalizma, ki je vprašanje državne ureditve, tako kot tudi vse druge slovenske poli­ tične stranke, obravnaval v glavnem v okviru njihovih “medsebojnih obračunov v boju za politično prevlado”.57 Slovenski kmetijski libera­ lizem je katoliške politike obtoževal, da z avtonomijo nočejo “poma­ gati ljudstvu, temveč (...) hočejo pomagati svoji stranki”,5* saj upajo “na večino v Sloveniji, (in) mislijo, da bi v njej vladali tako neomejeno, kakor pod Šuteršičem. (...) Ves boj klerikalcev za avtonomijo ni zato nič drugega, kakor boj za strankarsko korito”, je pisal Kmetijski list. Narodno-politično strategijo SLS so kmetijci označili takole: “V 185 Ljubljani smi mi vladarji - v Beogradu pa Vi (Srbi - op. J. P.) - to je vsa njih avtonomija!”59 Zato so odločno odklanjali vsako misel na resnično avtonomijo Slovenije, torej tudi ustavni predlog SLS, po katerem bi smeli posamezni pokrajinski odbori “skleniti vsak poljubni zakon brez ozira na to, kaj bi sklenil osrednji parlament”.6*1 To je bilo jedro stranki­ nega odnosa do vprašanja oblike državne ureditve v Kraljevini SHS. Kot so pokazali že nastopi njenih poslancev v konstituanti, SKS ni pris­ tajala na nobeno državnopravno rešitev, ki bi Sloveniji zagotavljala zakonodajno avtonomijo. Ta pa je bila prav “bistvo avtonomističnega načrta, kakršnega je izdelala SLS”. Samostojna kmetijska stranka je tako zavrnila zamisel SLS, da bi Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercego­ vina, Vojvodina in Črna gora vsaka zase imele “popolno vladno moč” in bi po lastnem preudarku določale svoje zakone, medtem ko naj “samo skupne zadeve, kakor finance, promet in vojaštvo, (...) določuje osrednja vlada”. Skladno z osnovnimi zahtevami gospodarskega libe­ ralizma - svobodnim trgom, svobodno ekspanzijo ter kroženjem blaga in kapitala - je opozarjala, da bi delitev države “na šest državic” privedla do razmer, ko bi si “državice (...) iz ozkosrčnih krajevnih ozirov med­ sebojno nasprotovale in lepega dne bi doživeli tudi carinske meje med njimi. Naša lepo razvijajoča se industrija bi propadla, banaško moko bi kupovali za visoke cene in naše dežele bi izgubile bogato tranzitno trgovino”.61 SKS, kije konec marca 1921 vstopila v vlado N. Pašiča62 - slovenski demokratski prvak in minister V. Kukovec je njen vstop v vlado imenoval “znaten dogodek” in priključitev “slovenskih kmetskih poslancev k aktivni politiki”63 - torej glede notranje ureditve države ni vodil nikakršen narodno-kulturni premislek, pač pa le gospodarsko- politični interes. Zato je tudi poudarjala, da je za nas “življenjske važnosti (...), da se raztegnemo po vsem jugu, ker le tam je preobilica zemlje in le tam je še neizrabljeno bogastvo. Odrečemo se svoji pri­ hodnosti”, je bila prepričana SKS, “če se odrečemo zvezi z bratskimi deželami”. Za SKS je bila sprejemljiva le taka samouprava, “ki ne bo postavila med Slovenijo in druge dele države zidu” in ustvarjala “državic v državi”. Poleg drugih negativnih posledic, ki bi jih taka ureditev prinesla, bi morali plačevati še davke za vzdrževanje pokra­ jinske vlade, pa seveda tudi tiste, “ki bi odpadli na našo deželo za skup­ ne zadeve”, torej centralne vlade in njenih ministrov. SKS je bila pripravljena privoliti samo v tako avtonomijo, kjer bi deželni zbor odločal o vprašanjih, “ki se tičejo le naše dežele” (pokrajinske finance, 186 ceste, zdravstvene in prometne uredbe, strokovno šolstvo), “skupne stvari pa bo odločeval skupni parlament in ne seja pokrajin”.64 Tak državni koncept, ki z ozko administrativno decentralizacijo ni uveljavljal ničesar drugega kakor centralizem, je s poudarjanjem uni­ tarističnega jugoslovanstva in pristajanjem na upravno delitev Slovenije, Slovencem docela onemogočal postati samostojen nacionalno-politični in državnopravni subjekt. Zapiral jim je možnosti za harmonično in nedovisno narodno rast. V ključnih vprašanjih, ki so zadevala slovenski narodni položaj, pa je Slovencem odrekal pravico do samoodločanja ter jih prepuščal volji unitaristično in centralistično organizirane jugoslo­ vanske države. To je bil osnovni in prevladujoči narodno-politični pro­ gram slovenskega liberalnega tabora v Kraljevini SHS. V ustavni razpravi je to dokazala tudi največja slovenska liberalna stranka JDS. Vztrajala je pri svojem monarhističnem stališču65 in predlogih za unitaristično državno ime - Jugoslavija.66 JDS v ustavnem vprašanju niso zanimale posamezne pokrajine ali ,plemena’, pač pa zgolj in samo notranje-poli- tična afirmacija Kraljevine SHS (Jugoslavije) kot enotne države. To je nedvoumno dokazal staroliberalni prvak V. Ravnihar, ki je dva tedna po začetku ustavne razprave zapisal, “da hočemo enega vladarja, eno vlado, en zakonodajni zbor. en parlament in - če že mora biti - eno vojsko - o tem je za nas debata zaključena”.67 Enakega mnenja je bil tudi najvidnejši mladoliberalni politik G. Žerjav, kije na seji ustavnega odbora 14. febru­ arja 1921 izjavil, “da moramo z Ustavo zatreti vse centrifugalne ten­ dence”.68 Dober mesec kasneje pa je dodal, da odločno nasprotuje obliko­ vanju “plemenskih in avtonomističnih oblasti”.69 Slovenska demokratska politika je dobro vedela, kaj bi pomenilo oblikovanje takih .plemenskih in avtonomnih oblasti’, saj je mladoliberalno Jutro zapisalo, da bi v tem primeru Slovenci smeli sami nameščati “vse uradnike, politične in sodne, nadalje profesorje, učitelje itd.”, sami bi razpolagali “s prirodnimi dobri­ nami svoje zemlje, z gozdovi, rudami, vodami” in sami bi podeljevali “koncesije vseh vrst, obrtniške, trgovske, prometne”. Toda dileme v vprašanju, “kaj je bolje za Slovence, da smo na slovenskih tleh ,sami svoji gospodarji’ ali pa da se smatramo kot nerazdružljiv del države in da iščemo svoj blagor v vsi Jugoslaviji" j" za slovenske demokrate ni bilo. Z vrsto argumentov so izpodbijali upravičenost zahtev po avtonomni Sloveniji. Prvi tak argument je prineslo Jutrovo opozorilo, da avtonomne pravice ne bi veljale le za Slovenijo, pač pa bi “imele tudi vse druge pokrajine iste pravice na svojem ozemlju”. Tako bi poleg slovenske tudi 187 druge pokrajinske skupščine imele izključno pravico nameščati vse urad­ nike, podeljevati obrtniške in druge koncesije ter koncesije za izkoriščanje naravnih bogastev. To bi pomenilo, “da bi mogel slovenski uradnik dobiti službo samo na Slovenskem, (in) da bi mogel slovenski obrtnik dobiti dovoljenje za izvrševanje svoje obrti samo na Slovenskem”. Enako bi po Jutru številni slovenski izobraženci po vrnitvi z visokošolskega študija na Dunaju, v Pragi, Brnu, Gradcu in Zagrebu na Slovenskem ne mogli dobiti ustreznih delovnih mest, zato bi morali “prosjačiti pri hrvatski, vojvodinski in pri drugih avtonomijah za podarjena mesta in na stotine bo takih, ki sploh ne bo(do) dobili kruha”. Najpomembnejši razlog, kije po Jutrovi oceni govoril zoper avtonomijo, pa je bil gospodarske narave. Jutro, ki je v celoti sledilo liberalni gospo­ darski ideologiji, je bilo menenja, da Slovenci potrebujejo Jugoslavijo že zaradi gospodarskih razlogov. Opozarjalo je, da je Slovenija z Rapallsko pogodbo odrezana od morja, kar ji jemlje bogat vir dohodkov. Vključno s Prekmurjem “šteje Slovenija okroglo en milijon prebivalcev, od katerih se peča nekaj nad 60% s poljedelstvom”, je opominjalo Jutro. “Le mali odstotek teh poljedelcev (pa) pridela dovolj žita za svojo potrebo”. Jutro je ocenjevalo, da bo zato morala Slovenija tudi v bodoče uvažati žito iz drugih jugoslovanskih pokrajin, nazaj pa izvažati industrijske in obrtne proizvode in z njimi vsaj delno plačati svoj kmetijski primanjkljaj. Podobno kot samostojni kmetijci je tudi menilo, da bi vsaka izmed avtonomnih jugoslovanskih dežel “v prvi vrsti podpirala svojo domačo industrijo in obrt ter delala vse mogoče ovire produktom iz drugih dežel”. Za Slovenijo je bilo po Jutru sprejemljivo le eno načelo - načelo proste poti “industriji, obrti, inteligenci in delavstvu po vsi Jugoslaviji. Vsaka ovira”, je opozarjalo, “bi pomenila hud udarec za razvoj našega gospodarstva”. Tako tipično liberalno stališče je v ustavnem odboru ustavnodajne skupščine Kraljevine SHS zastopal tudi G. Žerjav. Menil je, da Slovenija ne more sama razviti lastne industrije in tako postati “aktiv­ na pokrajina”, temveč ji mora pri tem pomagati celotna država. To pa je bilo po njegovi oceni mogoče doseči le po poti, “ki ni avtonomistična”.72 Poleg gospodarskih pa je JDS navajala tudi izrazito politične argu­ mente proti avtonomistično urejeni državi. Enako kot SKS je menila, da avtonomija vodi v separatizem, ker bi “ustvarjala državice v državi” - “vsak hip pripravljene, da izskočijo iz skupne državne zveze; nismo za avtonomijo”, je tako stališče pojasnjeval V. Ravnihar, “ki bi slabila silo enotni državi, to silo izpodkopavala ter ji jemala zunanjega kredita.”' Po oceni JDS bi namreč avtonomistična ureditev ali še huje “federacija po plemenih”, vzpostavila povsem nova razmerja. Poleg velike Srbije in manjše Hrvaške bi obstajala še mala Slovenija, česar “pač nihče resno obravnavati ne more”.74 Vodilni slovenski demokratski politiki so take pomisleke izražali ves čas ustavne razprave. Poudarjali so, da bi bila decentralistično urejena država šibka, kar bi bilo “dobro (le) za naše stare nasprotnike (Nemce in Italijane - op. J. P.)”.75 V. Ravniharje celo mislil, da more le politični centralizem, ki izključuje “avtonomijo ali le te pobra­ tima federalizem (...) iz nas napraviti maščevalce koroškega plebiscita in st.-margheritske pogodbe in le samo dejstvo, da tega centralizma nismo bili imeli izvedenega v vseh detajlih”, je opominjal, “je krivo, daje prišlo do omenjenih narodnih nesreč”.76 Razumljivo je, da je na osnovi takega političnega razmišljanja JDS zavračala vsako konkretno zamisel o državnopravnem decentraliziranju Kraljevine SHS. Na vso moč se je upirala znanemu avtonomističnemu ustavnemu načrtu SLS, o katerem so v slovenskih demokratskih krogih menili, da bo prišel “v arhiv kot dokument popolne klerikalne politične pokvarjenosti, ki ga bodo pozni zgodovinarji študirali in se prijemali za glavo od začudenja, da so Slovenci leta 1920. izvolili 15 poslancev (to je poslancev SLS - op. J. P), ki so predložili tak ustavni načrt!”77 Če pusti­ mo ob strani očitek slovenskega unitarno-centralističnega liberalizma, da ni zavzemanje SLS za avtonomijo nič drugega kot boj za njeno politično gospostvo,7S o liberalnih pogledih na “federalistični značaj klerikalnega projekta” največ pove Jutrov komentar, da hoče ta načrt “napraviti iz naše države žalosten monstrum, vsemu svetu v posmeh”.79 Demokratske poli­ tike je najbolj motilo, da lahko s pristojnostmi, ki jih je za posamezne avtonomne pokrajine v svojem ustavnem načrtu predvidela SLS, “pokra­ jinska vlada s pasivno rezistenco (...) uniči vsako namero centralne vlade”.80 Taka država bi namreč po oceni JDS ne “mogla voditi nobene enotne zunanje politike, nobene enotne trgovske in gospodarske politike, ker vsaka dežela bi hotela voditi in bi tudi vodila svojo politiko. Imeli bi drugo izdajo avstro-ogrske monarhije v veliko poslabšani obliki, ker tam sta se vedno prepirala med sabo dva (Avstrija in Ogrska), pri nas bi se jih pa prepiralo sedem! To bi bil konec Jugoslavije in tudi konec naše svobode”, je menila JDS, “Slovenci bi prišli prav kmalu pod nemško ali pod laško peto in tega si menda brezdomovinski, vedno izdajalski klerikalci tudi želijo!”81 Da bi se izognili taki prihodnosti, ki naj bi jo SLS pripravljala Slovencem, so demokrati podprli centralistični osnutek 189 ustave, ki ga je ustavodajni skupščini predložila vlada N. Pasica 25. ja­ nuarja 1921. V tem osnutku je centralna državna oblast ohranjala nadzor nad organi pokrajinske samouprave. Vladin ustavni predlog je namreč določal, da se uprava v kraljevini vrši po oblasteh (pokrajinah), srezih (okrajih) in občinah. Na čelu vsake oblasti (pokrajine) - te naj bi štele od 200.000 do 600.000 prebivalcev z izjemo beograjske, zagrebške in ljub­ ljanske oblasti, ki bi lahko štele 800.000 prebivalcev - naj bi stal pokra­ jinski načelnik, ki bi ga imenoval kralj. Načelnik bi razglašal naredbe pokrajinskih samoupravnih organov (pokrajinskih skupščin) s področja njihovih pristojnosti: pokrajinskih financ, javnih del, upravljanja pokra­ jinskega imetja, vodenja poljedelstva, nadzorovanja pokrajinskih social­ nih izdatkov in humanitarnih ustanov, skrbi za prometne naprave, narod­ no zdravstvo in lokalno policijo. Lahko pa bi zadržal vsako odločitev pokrajinskih samoupravnih organov, če bi menil, daje v nasprotju z usta­ vo, zakonom ali državnimi interesi. Pravno preverjanje take zadržane odločitve bi kasneje opravil državni svet (vrhovno upravno sodišče), ki bi dokončno razsodil, ali naj se ta odločitev izvrši ali ne/2 Tako je oblastna samouprava po vladinem predlogu še naprej ostajala “pod naredbodajno oblastjo in pod nadzorom centralnih državnih organov”/' Kraljevina SHS je bila s tem zamišljena kot strogo centralizirana država, v kateri osrednji oblastni organi (kralj, narodna skupščina in vlada) opravljajo vse državne zadeve, pokrajinski samoupravni organi pa tudi v okviru svojih omejenih pristojnosti nimajo avtonomne veljave, saj jim je predlog odvzel končno odločitev o posameznih vprašanjih in jo prenesel na organe osrednje državne oblasti. Tak ustavni načrt seje seveda povsem ujemal z državno- pravnimi zamislimi slovenskih liberalnih unitarnocentralističnih sil. Zato je razumljivo, da sta slovenska liberalna člana ustavnega odbora ustavodajne skupščine, demokrat G. Žerjav in samostojni kmetijec B. Vošnjak 16. februarja 1921, ko je bila v ustavnem odboru zaključena načelna razprava o načrtu ustave, glasovala za vladin predlog, medtem ko so drugi slovenski člani odbora, poslanec SLS Anton Sušnik, socialist Etbin Kristan in komunist Milan Lemež, glasovali proti njemu.84 Skladnost med državnopravnimi zamislimi slovenskih demokratov in vladinim ustavnim predlogom se je jasno pokazala že dva dni pred omen­ jenim glasovanjem, ko je G. Žerjav na 10. seji ustavnega odbora pojas­ njeval, da JDS pristaja le na tak način upravne decentralizacije, kjer “mora ministrstvo dajati direktivo in opravljati nadzor nad administra­ tivnimi oblastmi, ki de fakto vodijo upravo”. Najodločneje pa zavrača 190 model decentralizacije “potom t. im. pokrajin, ki so večinoma zgodovinskega porekla - to, kar mi pri nas imenujemo ,deželno’”. Žerjav je predlagal, naj bi zato posamezne upravne oblasti oblikovali po gospo­ darskih merilih, njihove centre pa bi določili iz praktičnih razlogov, ne pa “iz preteklosti historizma in plemen”. Te oblasti ne bi smele biti premaj­ hne - zaradi kompliciranega strokovnega aparata inženirjev, pravnikov, kmetijskih strokovnjakov in drugih. Ne bi smele biti tudi prevelike, da ne bi pokrajinski nadzornik izgubil pregleda nad celotnim območjem. Ob tem ne bi smele imeti tudi prevelikih pristojnosti, da minister “ne izgubi vseh detaljev izpred oči” in zaradi tega “ne more nadzorovati situacije”. Žerjavov nastop je razkril, da JDS zagovarja tudi upravno delitev Slovenije. G. Žerjav se je namreč vpraševal, kako bi lahko pokrajinski predsednik ali upravnik nadzoroval razmere v posameznih pokrajinah, če bi te štele npr. 4.000.000 ljudi (Srbija) ali 3.000.000 ljudi (Hrvaška)? Po njegovi oceni bi bilo to nemogoče, saj je že v majhni Sloveniji z zgolj I. 100.000 prebivalci, v času, koje vodil Deželno vlado, spoznal, da “pred­ sednik ne more najti časa, da se seznani z vsemi težkimi specialnimi razmerami, če (...) enkrat letno obišče vse svoje okraje in vzdržuje stalno osebno zvezo z vsemi 20 okrajnimi glavarji”.85 Ta izjava, s katero se je G. Žerjav v konstituanti zelo jasno odrekel upravno enotni Sloveniji, pravzaprav ni bila nič posebnega, saj je naspro­ tovanje upravni enotnosti slovenskega ozemlja v jugoslovanski državi imelo med slovenskimi demokrati izjemno podporo. To sta v času ustavne razprave dokazala tudi avtor S. in F. Ilešič, ki sta v obeh osred­ njih liberalnih glasilih, Slovenskem narodu in Jutru, odločno pobijala vsak odpor zoper upravno delitev Slovenije. Tako je avtor S. ugovarjal D. Pucu, ki se je javno izrekel proti razdelitvi Slovenije. Bil je edini vidni demokratski politik, ki je menil, da bi imela taka razdelitev “tudi slabe strani”.86 D. Puc, sicer globoko prepričan jugoslovanski centralist in uni­ tarist, je namreč ocenjeval, da bi se upravno enotna Slovenija lažje bori­ la za svoj gospodarski obstanek in se upirala pritisku tujega kapitala, saj ji ne bi bilo treba “iskati sporazuma med dvema glavama (oblastema - op. J. P.)”. Bilje prepričan, da bi enotna Slovenija tudi bolje razumela položaj primorskih in koroških Slovencev in bi si resneje prizadevala za njihovo rešitev, kot če bi Slovence ponovno razdelili na Kranjce in Štajerce in bi zaradi tega “pozabili na Korošce in Primorce, kakor smo svojedobno pozabili na Prekmurce in beneške Slovence”.87 Proti takemu stališču, ki seje deloma presenetljivo ujemalo s stališči, ki sta jih o vprašanju delitve 191 Slovenije v konstituanti zagovarjala poslanca NSS A. Brandner in I. Deržič, je avtor S. nastopil kot brezkompromisni jugoslovanski unitarist. Opominjal je, da boja proti tujemu kapitalu Slovenija ne bo zmogla in ne smela voditi sama. To vprašanje bo reševala celotna država z vsemi svoji­ mi gospodarskimi močmi. Zahteval je, da se zabriše “vse vnanje dosedanje razlike, to je vsak separatizem”. To je narekovalo tudi nerešeno primorsko in koroško vprašanje, saj mora zanj živeti “ne samo Slovenija, ampak vsa Jugoslavija”. Avtor S. je videl glavno oviro takemu razvoju prav v upravno enotni, ,plemenski’ Sloveniji. V odgovoru D. Pucu je zapisal: “Če mi v Jugoslaviji ne bomo imeli jugoslovanske zavesti, je ne bomo mogli vcepiti tudi neodrešenim bratom, a izključno slovenska zavest je bila in bo ob mejah (posebno severnih) mnogo preslaba za boj z mogočnimi nasprotniki”?8 Podobno kakor avtor S. je zoper zamisel o upravno enotni Sloveniji nastopil tudi F. Ilešič, ki seje odzval na razmišljanje znanega slovenskega upravno-pravnega strokovnjaka dr. Henrika Steske o vprašanju pokra­ jinske zakonodaje in ozemeljskega obsega posameznih pokrajin. H. Steska je namreč predlagal, naj bi pokrajinske skupščine na nekaterih področjih pokrajinske uprave (poljedelstva, živinoreje, gozdarstva, lova, cestarstva, stavbarstva, tujskega prometa, ubožništva) lahko sprejemale avtonomne pokrajinske zakone, ki bi imeli isto pravno veljavo kot državni zakon. Seveda bi se “o prvenstvu državnega zakona ne smelo govoriti”. Menil je, da bi morala biti država razdeljena na upravne pokra­ jine, ki bi štele najmanj en milijon prebivalcev. To pa zato, ker bi manjše pokrajine “pri današnji razmeroma še precej nizki stopnji našega narod­ nega gospodarstva morda ne mogle biti kos svojim nalogam, saj bi bile brez prave gospodarske moči”. Po njegovem predlogu naj bi bila Kraljevina SHS razdeljena na sedem takih upravnih pokrajin: severno Dalmacijo z zahodno-bosanskim krasom do porečja Save in Vrbasa, južno Dalmacijo s Hercegovino, Črno goro ter Skadrom (t. i. ,Pomorje’), povardarsko Srbijo z južnim delom stare Srbije, pomoravsko Srbijo, vojvodinsko Srbijo (ta naj bi poleg Bačke in Banata obsegala tudi Srem), Hrvaško, kamor bi poleg Hrvaške in Slavonije (brez Srema) vključili še Medjimurje, Baranjo, bosansko Krajino okoli Bihaća in hrvaške otoke, ter Slovenijo, ki ne bi bila razdeljena in bi bila enotna upravna pokrajina. H. Steska, ki je menil, da bi s posebno (enotno) hrvaško in srbsko upravno pokrajino “le umetno in protinaravno oddaljevali Hrvate od Srbov” in bi “do prepotrebnega izenačenja (...) morda tudi po več ge- 192 neracijah ne prišli”, je namreč poudarjal, da pa Slovenci “vendar rabimo še posebno pokrajino. Slovenci hočemo sicer s Hrvati in Srbi postati enoten narod”, je zagotavljal, a smo “sedaj (...) še daleč od tega vzvišenega cilja”. Zato je bil prepričan, da je potrebno oblikovati poseb­ no slovensko upravno pokrajino, saj se s tem “računa z dejstvi, ki bodo veljala gotovo še nekaj generacij” in upošteva “sedanjo plemensko poseb­ nost Slovencev”.89 Steskini “strokovnjaški razpravi o uredbi naših bodočih pokrajin”90 se je F. Ilešič, sicer jezikoslovec, univerzitetni profesor in politično zelo angažiran intelektualec, z vso silo uprl. H. Steski je očital, da “želi, (...) naj bi ostala Slovenija sama". F. Ilešiča je motilo, da Steska pri Hrvatih in Srbih ne upošteva “nobenih ,sedanjih plemenskih posebnosti’”, temveč jih hoče “odstranjati z izenačevanjem, pri Slovencih pa jih nekako čuvati". To pa je bilo po Mešičevi oceni povsem nesprejemljivo. “Če smo dosledni”, je oporekal, “moramo tudi o posebni Sloveniji govoriti tako, kakor govori g. dr. Steska o posebni Hrvatski in Srbiji ter reči: ,S takšno Slovenijo bi le umetno in protinaravno oddaljevali Slovence od Hrvatov in Srbov in do prepotrebnega izenačenja bi morda tudi po več generaci­ jah ne prišli.’” Posebna in upravno enotna Slovenija bi torej zapirala pot vsejugoslovanskemu izenačenju. Zato so bili razlogi, s katerimi je H. Steska utemeljeval posebno slovensko pokrajino, za F. Ilešiča “dejstva, ki jih jaz rabim za dokaz, da je treba tudi na zapadu naše države družiti in ločiti oblasti tako, kakor jih druži in loči on pri Hrvatih in Srbih”. F. Ilešič si je želel, “da bi naše bodoče pokrajine ne bile vse le čisto slovenske, čisto hrvatske ali srbske”, saj bi to pomenilo, da se naše življenje ne “razvija v smeri izenačevanja neplodnih formalnih zgodovinskih razlik, torej proti vzvišenemu cilju, ki ga vidi tudi g. dr. Steska”.91 Razumljivo je, da je tako dosledno unitarno-centralistično nacionalno stališče, ki je slovenske demokratsko-centralistične ideologe vodilo v obračun z vsakomer, ki ni sprejemal zamisli o centralistično urejeni jugoslovanski državi, JDS privedlo v oster boj zoper odmevno zahtevo slovenskih kulturnih delavcev po slovenski avtonomiji. To so dobri dve leti po jugoslovanskem zedinjenju kulturni delavci izrazili v svoji znani avtonomistični izjavi. Na ta pomemben dogodek v takratnem slovenskem političnem življenju se je JDS odzvala neprimerno ostreje kakor kmetijec B. Vošnjak, saj je izjavo izkoristila kot dobrodošlo priložnost, da v poli­ tično občutljivem času ustavne razprave še enkrat napade oblikovalko slovenskega avtonomističnega ustavnega načrta - SLS. Jugoslovanska 193 demokratska stranka in njeni predstavniki v avtonomistični izjavi namreč niso prepoznali avtentične narodne volje po slovenski avtonomiji, temveč so skladno z dosledno protiklerikalno’ politično držo v izjavi videli le programski razglas, sestavljen ad usum delphini (v določen namen). Ta namen pa naj bi bil “podpreti klerikalno politiko z moraličnim ugledom slovenskih ljudi, ki stojijo po svojem delovanju ob strani političnega živ­ ljenja in navidezno niso angažirani v strankarskih borbah”.92 Tako je avtonomistično izjavo razumel tudi I. Tavčar, ki jo je označil kot “prej- kone plod truda gotovih strank, ki gore za avtonomijo, morda tudi za fe­ deralizem, ali še celo za zvezo treh državic, in je torej (...) predvsem sad naporov klerikalne in socialno-demokratične stranke”. I. Tavčar je pose­ bej obžaloval, daje izjavo podpisalo “tudi precejšnje število gospodov, o katerih bi bil človek prisegel, da s srcem in obistmi pripadajo k Jugoslovanski demokratski stranki (...) in ki so nas sedaj zapustili”.9’ To je vznemirjalo tudi JDS, vendar se je tolažila, da je izjava “predvsem dokument nejasnosti, ki še vlada v nekaterih krogih naše inteligence o naših bistvenih nacionalnih vprašanjih”. Opozarjala je tudi, da izjave niso podpisali tako ugledni umetniki in znanstveniki, kot pesnik Oton Župančič, matematik in rektor ljubljanske univerze dr. Josip Plemelj, uni­ verzitetni profesor in dekan pravne fakultete L. Pitamic, pravnik in uni­ verzitetni profesor dr. Metod Dolenc, slikarji Rihard Jakopič, Fran Tratnik in Ivan Vavpotič ter univerzitetni profesor in dekan tehnične fakultete geolog dr. Karel Hinterlechner.94 Koje eden izmed podpisnikov izjave skladatelj Anton Lajovic v Slovenskem narodu objavil članek, v katerem je branil izjavo pred napadi demokratske politike,95 jo je ta še bolj napadla in zavzemanje za izjavo tolmačila kot posledico spoznanja njenih podpisnikov, da so se “dali speljati na led” in “iz politične desorijentira- nosti podpisali izjavo”, zaradi česar je “razumljivo, da naknadno skušajo svoj nepremišljeni korak pred seboj in pred javnostjo opravičiti”.96 Toda to, za JDS neumestno ,opravičilo’ pa je razkrivalo stališče, ki je bilo liberal­ nemu tisku nadvse tuje. V Slovenskem narodu objavljeni članek A. Lajovca je namreč opozarjal na pomen narodne individualnosti, ki jo je Lajovec razumel kot zbir narodovih duševnih lastnosti in sil, “kar jih je v njem nagrmadilo življenje preteklosti”. Poudarjal je, daje slovenska indi­ vidualnost ogrožena, saj jo Slovencem jemljejo “oni, ki svetujejo, da naj kratkomalo prevzamemo srbohrvaščino kot književni jezik, kakor da bi se jezik tako zamenjal, kakor se preobleče suknja. Jemljejo jo oni, ki trde, da jezik ni drugega kot navadno občilo, jemljejo jo oni, katerim je narod­ 194 nost poganstvo in posledica greha”. A. Lajovic je tudi kritično ovrednotil t. i. jugoslovansko kulturo, o kateri je menil, da bo nekaj “imela od nas Slovencev le, če bomo mogli v to skupno kulturo donesti nekaj svojega, individualnega. Če tega ne bi zmogli, pomenili bi za Jugoslavijo gluho maso brez vrednosti”. Toda v tako šibko slovensko narodno in kulturno moč je A. Lajovic dvomil. Prepričan je bil, da tudi skupno prizadevanje vseh unitarističnih sil ne more slovenskemu narodu “izdreti njegove duševne osebnosti; tega bi celo prizadevanje države ne bilo v stanu”. A. Lajovic je v svoji obrambi avtonomistične izjave poudarjal, da se za slovensko nacionalno individualnost ne boji, svaril pa je “pred takim poli­ tičnim zadržanjem in pred ustvarjanjem takih form v državi, katere bi hotele napadati in raniti nekaj, kar je neranljivega, ker bi posledica bila le škoda za državo”? Kljub temu da so Lajovčeva opozorila nedvomno vzpodbujala k razmisleku o smiselnosti unitarističnega narodno-kulturnega programa, niso spremenila demokratskih narodno-političnih stališč. JDS je brez­ pogojno vztrajala pri zavračanju slovenske avtonomije. O slovenski kulturni avtonomiji pa je menila, da taka “avtonomija ne more pomeni­ ti drugega, nego da hočemo plačati svoje kulturne zavode in o njih odločati”.9* To pa po demokratski oceni še ni zagotavljalo, da bo “ljub­ ljanska univerza boljše prospevala, naše gledališče bujnejše cvetelo, naše šolstvo hitreje napredovalo, naša kultura sploh se lepše razvijala, če bodemo mi sami in edino mi imeli pravico in dolžnost zanje skrbeti”.99 Takemu nezaupanju v avtonomen slovenski kulturni razvoj je pritrdil tudi eden najvidnejših liberalnih politikov in eden najboljših slovenskih pisateljev I. Tavčar. Mislil je, “da je avtonomija, ki bi ne slabila moči države, ampak jo krepila, dajajoč razmah individualnim silam edinic, prazen fantom, ki se sploh ne da uresničiti”. I. Tavčarje avtonomistično stališče pobijal z utemeljitvijo, da bi se poleg slovenske avtonomne enote gotovo oblikovale še druge, ki bi svoje prihodke obdržale zase, ne pa za financiranje skupne države. “Posledica temu bo, da bodo morale posamezne avtonomne edinice v prvi vrsti same skrbeti (tudi) za svoje kulturne potrebe. Država v tem pogledu ne bo mogla veliko storiti”, je pisal I. Tavčar in v zanj značilnem slogu posvaril, da bo očitno “na eno stran ... (država) imela prazne vreče, na drugo stran bodo pa posamezne edinice ena drugi nevoščljive kakor berači pred frančiškansko porto; to se pravi, če bo država hotela kaki edinici kaj dati, drugim pa ne, bo krik in zabavljanje v gozdiču edinic. Konec bo ta, da se bo kulturnim 195 potrebščinam moglo le toliko ustrezati, kolikor bodo posamezne edinice same zmogle”.100 V teh besedah se je zrcalilo bistvo demokratske narodno-kulturne in politične misli, ki se nikakor ni mogla odtrgati od zavezanosti k enotni in centralistični jugoslovanski državi. Poudarjala je, daje “Jugoslavija, tista Jugoslavija, ki nima nič posla z avtonomijo (...) slovenski kulturi ustva­ rila (...) bogate pogoje najvišjega razvoja”."" I. Tavčarje poudarjal, daje Slovenija v Kraljevini SHS dobila “svojo lastno univerzo, svojo lastno tehniko; država je prevzela v svojo veliko podporo slovenski konserva­ torij in za slovensko gledališče zalaga 12 milijonov letnega deficita”. Vse to pa I. Tavčarju ni pomenilo osnove za polnejši in samostojnejši sloven­ ski narodno-kulturni razvoj, pač pa argument proti njemu. Dvomil je, da bi “malo slovensko pleme, če je zase avtonomna edinica, moglo vzdrževati univerzo in tehniko, konservatorij in še druge take zavode, predvsem tudi gledališče v takem obsegu v kakršnem se nahaja danes”. Svoje tako stališče je I. Tavčar podkrepil s trditvijo, da smo vse to “dobili, ker nam je priskočila država na pomoč, recimo kar naravnost, ker nam je prišel na pomoč srbski narod. Da bi bili v tem pogledu odvisni od posamez­ nih avtonomnih edinic, posebno od avtonomne hrvatske edinice, ali reci­ mo, od Radičeve republike”, je I. Tavčar na duhovit način poskušal zres­ niti privržence kulturne avtonomije, potem “bi naši visokošolski profe­ sorji živeli od repe na ljubljanskem polju, ker bi ne imeli v svoji sredi niti univerze, niti tehnike”. Za I. Tavčarja, ki kratko malo ni verjel v kulturni razmah avtonomne Slovenije, je zato bil upoštevanja vreden le uni­ taristični kulturno-politični program. Vsaka druga rešitev bi pomenila, da se lahko “kar poslovimo od univerze in tehnike ter vseh drugih kulturnih naprav, katerih bi nam posamezne edinice ne privoščile, država bi nam jih pa ne mogla dati, ker bi ji edinice jemale vse dohodke”.1"2 Odpor, s katerim se je demokratski pol slovenske liberalne politike od­ zval na avtonomistično izjavo kulturnih delavcev, je pomenil zanesljivo napoved, kako se bodo v konstituanti opredelili slovenski demokrati ob glasovanju o ustavi oziroma o temeljni politični dilemi tistega časa - za ali proti centralistični jugoslovanski državi. Ta trenutek sta obe slovenski libe­ ralni unitaristični stranki, SKS in JDS, nestrpno pričakovali, saj po objavi avtonomistične izjave in nastopih B. Vošnjaka in G. Žerjava v ustavnem odboru ustavodajne skupščine februarja 1921 ni bilo več prave priložnosti za manifestacijo njune unitamo-centralistične politične volje. Obe stranki sta v konstituanti opravljali “svojo historično nalogo”, kot je zapisalo 196 mladoliberalno Jutro.103 To je pomenilo skupaj z drugimi jugoslovanskimi unitarno-centralističnimi silami izbojevati boj za unitaristično, monarhistično in centralistično ustavo Kraljevine SHS. Ta boj sta dokončali na srbski narodni praznik Vidovdan, 28. junija 1921. Tega dne so v ustavo­ dajni skupščini poslanci poimensko glasovali o ustavi Kraljevine SHS. Kot je zapisalo Jutro, je izid glasovanja pomenil, daje bil “veliki boj za narod­ no in državno jedinstvo (...) zmagovito končan”.104 Vidovdanska ustava je namreč ustavno-pravno vzpostavljala centralizem, jugoslovanski nacional­ ni unitarizem in monarhijo, to je toliko željeni cilj vseh jugoslovanskih uni- tamo-centralističnih in monarhističnih političnih sil. Zato so lahko te sile leta 1921 sprejele srbski Vidovdan tudi kot svoj praznični dan. To je velja­ lo tudi za poslance Samostojne kmetijske in Jugoslovanske demokratske stranke (skupaj jih je bilo 11), ki so edini izmed 38 slovenskih zastopnikov v ustavodajni skupščini glasovali za vidovdansko ustavo.105 Vendar pa jez, ki gaje s tem dejanjem liberalna politika postavila med lastno in preostalo, večinsko slovensko politično opcijo, za tedanje nosilce slovenskega uni­ tarističnega liberalizma očitno ni imel posebne narodno-politične teže. Vodilni liberalni strategi se ga verjetno niso niti zavedali, zakaj so s spreje­ mom vidovdanske ustave dosegli vse, kar si je slovenska unitamo-cen- tralistična liberalna politika želela po zlomu habsburške monarhije. Sprejem te ustave je pomenil enega izmed zgodovinskih vrhov slovenskega liberalizma, saj je z njo Jugoslavija postala ’zaželjena dežela’, ki je tudi z ustavo uresničevala unitaristični liberalni narodno-politični in gospodarski ideal. S centralističnim državnim ustrojem je liberalnemu kapitalu omogočala večji gospodarski razmah, s pravno uveljavljenim uni­ tarističnim nacionalnim značajem pa je potrjevala, da integralistično jugoslovanstvo ni le namišljena, ampak tudi formalno veljavna narodno­ politična pot. To pa je JDS in SKS omogočalo, da unitamo-centralistično jugoslovanstvo uporabita kot učinkovito politično sredstvo v boju proti svoji zgodovinski nasprotnici - avtonomistični SLS. Kot sotvorce uni­ taristično, centralistično in monarhistično utemeljene jugoslovanske države je to liberalce nasproti SLS postavljalo v ugodnejši politični položaj. V koliko je bil ta položaj stvaren, kako je lahko unitamo-centralistični nacionalni koncept vzpodbujal liberalno politiko, koliko pristašev je našel med Slovenci in kako je vplival na vlogo in položaj liberalnega tabora v slovenski politiki, pa so razkrila burna politična leta, ki so neposredno sledila sprejemu vidovdanske ustave in ki jih je zaustavil šele Aleksander Karađorđević, koje 6. januarja 1929 izvršil svoj znani kraljevi državni udar. 197 OPOMBE K ČETRTEMU POGLAVJU ' Stenografske beleške Ustavotvorne skupštine Kraljevine SHS. Beograd 1921, 56. redni sestanek, 22.6.1921. 22. (Odslej Sten. bel. US). 2 Sten. bel. US. 56. r.s., 22.6.1921. 7. 32. r.s., 18.5.1921, 14, 15. - Razpravi A. Brandnerja. ' Sten. bel. US. 56. r.s.. 22.6.1921. 6. 7. 4 Sten. bel. US. 32. r.s.. 18.5.1921. 14. - Razprava A. Brandnerja. 5 Prav tam. 6 Jugoslavija. 20.2.1921. Jugoslavija. 9.2.1921, Nova pravda, 12.2.1921. Glej tudi Sten. bel. US. 32. r.s.. 18.5.192!, 14. (Razprava A. Brandnerja). " Jugoslavija. 9.2.1921. Nova pravda. 12.1.1921. 9 Jugoslavija. 20.2.1921. '° Sten. bel. US. 32. r.s., 18.5.1921, 15. " Nova pravda. 18.12.1920. 12 Prav tam. " Prav tam. 14 Jugoslavija. 8.6.1921. Jugoslavija. 10.2. in 8.6. 1921. Sten. bel. US, 56. r.s.. 22.6.1921, 4. '7 Jugoslavija. 10.2.1921. 's Sten. bel. US. 56. r.s., 22.6.1921. 5. - Razprava A. Brandnerja. Jugoslavija. 10.2.1921. 20 Ustavni načrt SLS glej v Stenografske beleške Ustavnog odbora Ustavotvorne skupštine Kraljevine SHS. Beograd 1921. Dodatek: Odvojeno mišljenje Jugoslovanskoga kluba o načrtu Ustava pred­ loženog od Ustavnog odbora (odslej Sten. bel. UO). O ustavnem načrtu SLS pišeta podrobneje tudi Josip Holmjec: O ustavi naše države. - Slovenci v desetletju 1918-1928. Zbornik razprav iz kul­ turne. gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. Josip Mal. Ljubljana 1928. 325-338: (odslej Holmjec) in M. Zečevič. M. Zečevič utemeljeno opozarja, da je ustavni načrt SLS "pomenil poskus kompromisa med decentralizacijo in federalizmom z delnim upoštevanjem centralističnega načela. Pravno neopredeljen je vseboval predloge, ki so zahtevali manj kot federacijo in nekaj več kot navadno decentralizacijo”. (Zečevič, Slovenska ljud. stranka. 390). 21 Sten. bel. US. 23. r.s.. 23.4.1921. 25. - Razprava L Deržiča. 22 Jugoslavija. 10.2.1921. 2) Jugoslavija. 13.3.1921. 24 Sten. bel. US. 23. r.s.. 23.4.1921, 25. - Razprava I. Deržiča. 22 Sten. bel. US. 54. r.s.. 17.6.1921. 4. - Specialna razprava o Vlil. razdelku osnutka ustave je v ustavodajni skupščini potekala od 17. do 27. 6. 1921. 26 Sten. bel. US. 56. r.s., 22.6.1921. 24. 27 Sten. bel. US. 23. r.s.. 23.4.1921. 24. - Razprava 1. Deržiča. 2X Sten. bel. US, 56. r.s., 22.6.1921. 6. 7. (O podobnih stališčih, ki jih je v tej zvezi zagovarjal drugi poslanec NSS I. Deržič, glej prav tam. 23. r.s., 23.4.1921. 25) - Pripominjam, da so omenjeni razlogi, s katerimi je v ustavodajni skupščini A. Brandner utemeljeval potrebo po upravno ne­ razdeljeni Sloveniji, predstavljali eno izmed osnovnih narodno-političnih stališč NSS. Tako je že sredi decembra 1920 Nova pravda pisala, da bo "nasilju tujcev (...) naš neodrešeni narod kos le tedaj, če bo imel vsaj v kulturnem oziru oporo v odrešenemu delu naroda. Ta odrešeni del mora biti zanj viden ",je nadaljevala, "in se mora udejstvovati kot celota. Zato smo proti delitvi komaj združene in poleg tega okrnjene Slovenije". (Nova pravda. 18.12.1920). 29 Sten. bel. US, 23. r.s.. 23.4.1921. 24. 25 (razprava 1. Deržiča), 56. r.s., 22.6.1921, 6 (razprava A. Brandnerja). 198 Sren. bel. US. 56. r.s., 22.6.1921. 8. ■“ Sten. bel. UO. 4. seja. 7.2.1921. 30. ’• Sten. bel. US. 20. r.s.. 21.4.1921. 15. " Sten. bel. US. 1. 24. r.s.. 26.4.1921. 15. - Razprava Ivana Mermolje. ■u Kmetijski lisi. 6.1.1921. ■" Kmetijski list. 16.6.1921. •* Kmetijski list. 6.1.1921. Sten. bel. US. 24. r.s., 26.4.1921. 18. - Razprava I. Mermolje. •" Prav tam. 20. r.s.. 21.4.1921. 12. •" Sten. bel. US. 6. r.s.. 25.1.1921, 2. 40 Sten. bel. UO. 13. seja. 18.2.1921. 8. 41 Sten. bel. UO. 14. seja, 19.2.1921. 28. 41 Sten. bel. UO. 48. seja. 14.5.1921, 54. - V zvezi s predlogom JSDS. da bi v Sloveniji kot uradni jezik veljal tudi slovenski, opozarjam, da je podoben predlog dala slovenska socialna demokraci­ ja že konec novembra 1918, to je neposredno pred nastankom Kraljevine SHS. Eno njenih načelnih stališč, s katerimi je vstopila v jugoslovansko državo, je bila namreč zahteva za “popol­ no enakopravnost obeh narečij, to je slovenščine in srbo-lirvaščine v vsej državi”. To zahtevo je sprejela JSDS na političnih shodih, ki jih je priredila 24. 11. 1918. Na teli shodili je predstavila svoje poglede na jugoslovansko državno zedinjenje in notranjo ureditev bodoče jugoslovanske države. (Glej ZA KPJ. 372). 41 Sten. bel. US, 31. r.s., 17.5.1921. 2. " UL DVS. 27.7.1921. Ustava kraljevine Srbov, limitov in Slovencev. Jf Sten. bel. US. 20. r.s.. 21.4.1921. 12. 46 Hohnjec. 318. 47 Sten. bel. UO, 37. seja. 22.3.1921, 152, 151. Sten. bel. UO. 4. seja. 7.2.1921, 29-30. M Sten. bel. US. 20. r.s., 21.4.1921. 14. v Sten. bel. UO. 4. seja. 7.2.1921. 30. 31. ■' O avtonomistični izjavi slovenskih kulturnih delavcev in njenem vplivu na politično dogajanje na Slovenskem glej podrobneje Erjavec, Avtonomistična izjava, 1-30 in Dolenc, Kulturni boj. 145-150. f} Naši zapiski, XIII. 1921. 2. 25-26. - Podpisniki te izjave so bili: Fran Albrecht (pesnik), Franc Berneker (akad. kipar), dr. Izidor Cankar (univ. docent), Anton Danilo Cerar (režiser kr. nar. gledališča). Anton Debeljak (pisatelj), dr. Franc Detela (pisatelj), Fran Erjavec (publicist), Fran. Sai. Finžgar (pisatelj), Anton Funtek (pesnik in pisatelj). Maksim Gaspari (akad. slikar), dr. Joža donar (urednik in kritik), dr. France Kidrič (literarni zgodovinar), dr. Franc Kimovec (skladatelj), Marija Kmetova (pisateljica), dr. Milko Kos (zgodovinar in kustos štud. knjižnice), dr Alojz Kraigher (pisatelj), Anton Lajovic (skladatelj), dr. Josip Lavrenčič (pesnik), dr. Dragotin Lončar (profesor zgodovine), dr. Josip Mantuani (univ. profesor), dr. Stanko Majcen (pisatelj), Fran Ksaver Meško (pisatelj), dr. Karel Ozvald (univ. profesor), dr. Ivan (Janez) Plečnik (univ. profe­ sor), Fran Podrekar (akad. slikar), Stanko Premrl (skladatelj). Albin Prepeluh (politik in publi­ cist), dr. Ivan Prijatelj (univ. profesor), dr. Josip Puntar (profesor), Janko Ravnik (skladatelj), dr. Josip Regah (pisatelj), Matija Sternen (akad. slikar), dr. Josip Srebrnič (univ. profesor), dr. Alfred Serko (univ. profesor), dr. Franc Stele (umetnostni zgodovinar), dr. Matej Šmalc (tajnik Univerze), dr. Aleš Ušeničnik (teolog in univ. profesor). Narte Velikonja (pisatelj), Ivan Vurnik (arhitekt in univ. docent), Ivan Zajec (akad. kipar), Ivan Zorec (pisatelj). Ivan Zorman (založnik), dr. August Žigon (ravnatelj štud. knjižnice). Zečevič, Slovenska ljud. stranka, 362. 74 Sten. bel. US. 20. r.s., 21.4.1921, 11. - V zvezi s trditvijo B. Vošnjaka, da sta bila duševna očeta avtonomistične izjave slovenskih kulturnih delavcev F. Kidrič in 1. Prijatelj, dodajam, da je bila ta 199 izjava objavljena na pobudo vidnih avtonomistično usmerjenih pripadnikov JSDS D. Lončarja. A. Prepeluha-Abditusa in F. Erjavca. (O tem glej Erjavec. Avtonomistična izjava. 20-24. Zečevič. Slovenska ljud. stranka. 362). " Naši zapiski. XIII. 1921. 2. 25. * Sten. bel. US. 54. r.s., 17.6.1921. 11-12. ” Zečevič, Slovenska ljud. stranka. 360. * Kmetijski list. 17.3.1921. * Kmetijski list. 12.5.1921. - Taka tolmačenja avtonomističnih zamisli SLS so širili predstavniki Samostojne kmetijske stranke tudi v ustavodajni skupščini, kjer je npr. I. Urek opozarjal, da bi SLS oziroma njeni somišljeniki, "ako bi bila Slovenija popolnoma avtonomna, ako bi bili nedeljeni gospo­ darji nad njo (...), s pomočjo sorodnih strank, ki hočejo isto: žensko volilno pravico, prišli do moči in komande s pomočjo ženskih glasov in bi si tako zasigurali za vedno komando nad Slovenijo”. I. Urek je bil sicer prepričan, "da je ta račun precej slab", ker se najde že "veliko takih žen. ki že danes mis­ lijo s svojo glavo, in bi nikdar ne šle za še tako sladkimi obljubami klerikalcev". Kljub temu pa se mu je zdelo potrebno poudariti, da “se najde še mnogo žensk, ki gredo brez vsakega pomisleka slepo za onimi, ki jih plašijo s peklom in vragom”. (Sten. bel. US. 54. r.s.. 17.6.1921, 13). 60 Kmetijski list, 12.5.1921. 6/ Kmetijski list. 23.6.1921. 62 N. Pašic je 26. 3. 1921 oblikoval svojo drugo koalicijsko vlado. Sestavljale so jo Narodno radikalna stranka. Jugoslovanska demokratska stranka. Jugoslovanska muslimanska organizaci­ ja. Zemljoradnička stranka in Samostojna kmetijska stranka. Ta vlada je obstala do 24. 12.1921. Slovenska člana te vlade sta bila demokrat V. Kukovec (vodil je resor za socialno politiko) in samostojni kmetijec Ivan Pucelj (vodil je resor za poljedelstvo in vode). w Jutro, 30.3.1921. *• Kmetijski list. 23.6.1921. 63 Glej Domovina. 17.12.1920 in 18.2.1921. - Domovina je opozarjala, da je "za vsakega razsod­ nega človeka (...) jasno, da republika že zato ni dobra za nas, ker z njo koketirajo klerikalci, ki so bili vedno za ono, kar je bilo za narod škodljivo". (Domovina. 17.12.1920). " Jutro. 21.12.1920 in 15.1.1921, Slovenski narod. 24.4. in 10.5.1921. Stališče naj bo Jugoslavija “službeni politični naziv naše države”, je JDS zagovarjala že sredi leta 1920. Glej Slovenski narod. 6.5. in 6.6.1920. 37 Slovenski narod. 25.12.1920. " Sten. bel. UO, 10. seja. 14.2.1921, 128. w Sten. bel. UO. 37. seja. 22.3.1921, 154. 70 Jutro, 6.12.1920. 71 Prav tam. 72 Sten. bel. UO. 10. seja. 14.2.1921. 127. 73 Slovenski narod. 26.4.1921. - V zvezi z liberalnim odklanjanjem avtonomističnega .separatizma' velja opozoriti, da so po oceni nekaterih politikov JDS separatizem oziroma .ustvarjanje državic v državi' izražale že težnje po ohranitvi pokrajinsko organiziranega šolstva. Tako je npr. mladoli­ beralni prvak G. Žerjav v ustavnem odboru ustavodajne skupščine opozarjal, da je “šola glavno sredstvo za zedinjenje" in pozival vse, ki "ljubijo to državo, ki skrbijo za to, da ne dopuste šole nekakih pokrajin, ker se bo tam šola razvila v separatistično sredstvo proti državi ". (Sten. bel. UO. 10. seja. 14.2.1921, 128). 74 Jutro. 15.5.1921. 73 Sten. bel. UO, 10. seja. 14.2.1921. 128. - Razprava G. Žerjava. n Slovenski narod. 25.12.1920. 77 Domovina, 18.2.1921. - Podobno je ustavni načrt SLS ocenjevalo tudi Jutro. Zapisalo je, da bo ta načrt “kmalu spadal v arhiv kapitalnih političnih pogrešk iz dobe našega mladega državnega živ­ ljenja". (Jutro. 16.2.1921). 200 AVTONOMISTIČNA PRIZADEVANJA MED SLOVENSKIMI LIBERALCI V LETIH 1921-1929 Sprejem vidovdanske ustave, ki je po eni strani pomenil ’’uzakonitev družbenega in državnega ravoja, ki seje tudi pred njo razvijal v Kraljevini SHS”,1 po drugi pa omogočil, daje bila vzpostavljena ’’pravna osnova za nadaljni razvoj Kraljevine”,2 bistvenih vprašanj, vezanih na nacionalni problem, ni spremenil. Spremenili pa so se politični in državnopravni pogoji, ki so od tedaj določali položaj in eksistencialne možnosti naro­ dov, združenih v jugoslovansko državno skupnost. Te možnosti pa so bile nične, zakaj vidovdanska ustava je zanikala obstoj nacionalnih individu­ alnosti. Žive narodne entitete je podrejala brezdušnemu vsedržavnemu jugoslovanskemu centralizmu, ki ga je avtonomistična politična volja upravičeno imela za uničevalca nacionalne svobode in nepremostljivo oviro za poln in samostojen nacionalni razvoj. Če upoštevamo, da je v dobri polovici nesrbskega prebivalstva v kraljevini prevladala narodno- avtonomistična politična volja (to je veljalo zlasti za Hrvate in Slovence, ki so skupaj tvorili tretjino vsega prebivalstva),3 je povsem jasno, da je zaradi množičnega nesoglašanja z njenimi določili ta ustava ’’zaostrila nacionalno vprašanje do njegovih skrajnosti”.4 Vidovdanska ustava je namreč kot osnovno narodnostno načelo uve­ ljavljala nacionalni unitarizem, ki je Slovence, Hrvate in Srbe opredelil 204 kot ,plemena’ enotnega jugoslovanskega naroda. Vzporedno s tem pa je po načelu en narod - ena država uzakonila tudi jugoslovanski državni centralizem. Vidovdanska ustava je namreč celotno področje Kraljevine SHS obravnavala kot enoten državnopraven teritorij. Mimo vseh narodno-zgodovinskih meril je jugoslovansko državno ozemlje povsem aritmetično razdelila na 33 upravno-teritorialnih enot (t. i. oblasti), ki so smele imeti največ 800.000 prebivalcev. Med temi 33 oblastmi ste bili dve na slovenskem ozemlju: ljubljanska (s sedežem v Ljubljani) in mariborska (s sedežem v Mariboru). Tako je bila Slovenija upravno razkosana na dva dela, kar je Slovencem odvzemalo eno izmed osnovnih možnosti za skladen nacionalni razvoj - celovitost lastnega na­ rodnega ozemlja. Vidovdanska ustava je dosledno zedinila vse jugoslo­ vanske dežele v enotno državo, saj je vse upravne oblasti opredelila kot dele enotnega in nedeljivega državnega ozemlja, ki so bili medsebojno povezani z eno centralno (beograjsko) oblastjo. Vidovdanska ustava je sicer predvidevala določeno samoupravo teh upravno-teritorialnih oblasti, vendar pa takšna oblastna samouprava v ničemer ni zanikala cen­ tralističnega državnega ustroja v Kraljevini SHS. Oblastna samouprava je namreč temeljila le na tehnični razdelitvi opravljanja državnih zadev. Po načelu iure delegatio so samoupravni organi na oblastni oziroma krajevni ravni po pooblastilu centralnih državnih organov izvrševali del njihovih nalog. Hkrati pa so bili podrejeni centralni vrhovni upravi.5 Tako je vidovdanska ustava ustvarila neprebojen centralistični državni sistem in je tudi umetno oblikovanim upravno-teritorialnim enotam preprečevala, da bi samostojno odločale o opravljanju državnih zadev. S tem je Slovence, Hrvate in Srbe (drugih ,plemenskih’ imen ni niti omenjala) postavljala pred odločitev, ali pristanejo na lastno nacionalno izničenje ali pa se odločijo za narodno preživetje in boj za takšno jugoslovansko skup­ nost, v kateri bo vsak narod našel ustrezne razmere za svoboden in poln nacionalni razvoj. Dejali smo že, da je večina nesrbskih narodov iz odpora do nacio­ nalnega unitarizma in državnega centralizma, ki ju je uzakonila vidov­ danska ustava, odločno podprla narodno-avtonomistično politično opcijo. To je dokazovalo, da je bil že v ustavno-pravne temelje Kraljevine SHS vgrajen nacionalni problem. Ta problem, ki je zaznamoval celotno bitje in žitje kraljevine, je zadeval tudi Slovence. Ti so, kot je leta 1923 zapisal ugledni publicist E Erjavec, hoteli “živeti v najiskrenejšem sporazumu in tesno zadinjen(i) z bratskim srbskim in hrvaškim narodom, a nesposobni, 205 nedemokratični in reakcijonami centralizem, sankcijoniran z vidovdan­ sko ustavo, je vlil v slovenska srca grenke kaplje razočaranja”. Zaradi tega se je slovenski narod odločil zahtevati revizijo ustave, to je da se mu ustavno “točno očrtajo njegove pravice in dolžnosti v obliki zakonodajne in finančne avtonomije zedinjene Slovenije”.6 Zahteve po slovenski avtonomiji oziroma po avtonomistično-federativni preureditvi jugoslo­ vanske države, ki so po sprejemu vidovdanske ustave preplavile sloven­ sko politiko, so podprle vse stranke in politične skupine, ki niso pripadale slovenskemu demokratsko-kmetijskemu političnemu bloku. Najglasnejši so bili v katoliškem taboru, saj je najpomembnejša nosilka avtono­ mističnega programa. Slovenska ljudska stranka, po sprejemu ustave “že od vsega začetka iskala poti za izvajanje takšnega programa”.7 Zahteve po slovenski avtonomiji oziroma federativni Jugoslaviji so imele močno oporo tudi znotraj delavskega gibanja, predvsem med slovenskimi komu­ nisti. Že pred oblikovanjem federativnega nacionalnega programa KSJ, to je pred znano javno razpravo o nacionalnem vprašanju v KSJ leta 1923, so preko različnih legalnih političnih organizacij (Zveze delovnega ljudst­ va in Socialistične stranke delovnega ljudstva) terjali nacionalno samood­ ločbo ter avtonomen državnopravni status Slovenije v politično preob­ likovani jugoslovanski državni zvezi.8 SLS in slovenska komunistična stranka sta se medsebojno politično izključevali, vendar sta na podlagi svojih avtonomističnih oziroma federalističnih državnopravnih načrtov v dvajsetih letih najizraziteje in trajno vodili boj za slovensko nacionalno emancipacijo. Slovenska avtonomistična volja je od leta 1921 živela tudi med Prepeluhovimi avtonomisti. To je bila skupina znanih kulturnih in političnih delavcev, ki seje spomladi 1921 ločila od JSDS, ker se ni strin­ jala z njenim pristajanjem na centralizem in jugoslovanski nacionalni uni­ tarizem. Prepeluhova skupina je svojo avtonomistično opredelitev zelo odmevno utemeljevala v svojem glasilu Avtonomist, oktobra 1924 pa se je organizirala tudi kot politična stranka. Takrat se je Združenje sloven­ skih avtonomistov, ki gaje ustanovila dve leti poprej, pretvorilo v izrazi­ to avtonomistično usmerjeno Slovensko republikansko stranko kmetov in delavcev? Poleg teh političnih organizacij, strank in združenj je v prvih letih po sprejemu vidovdanske ustave avtonomistično-federalistično usmeritev podpirala tudi Slovenska republikanska stranka (SRS). Leta 1922 seje razvila iz frakcije SKS na Štajerskem.10 Njen predsednik, znani slovenski pisatelj, diplomat in politik dr. Anton Novačan je tedaj obliko­ val gotovo najbolj izviren in radikalen slovenski narodno-politični pro- gram, ki je dosledno zahteval federativno državnopravno preureditev jugoslovanske skupnosti. Vendar pa stranka ni uspela odločujoče vplivati na avtonomistično razpoloženje slovenskega naroda.11 SRS je namreč raz­ padla že kmalu po volitvah v narodno skupščino marca 1923. Tako so temeljni nosilci slovenskega avtonomističnega razpoloženja v letih neposredno po sprejemu vidovdanske ustave ostajali SLS, KSS in Prepeluhovi avtonomisti. Slovenski avtonomistično-federativni nacionalni program je v času prve jugoslovanske države zaznamoval prav vse pole tedanje slovenske politike.12 Ti so se nanj različno odzivali in ga razumeli bodisi kot pozi­ tivno bodisi kot negativno politično danost. To politično ambivalenco je bilo opaziti predvsem v delavskem gibanju in v taboru slovenskih libe­ ralnih političnih strank. V nasprotju z SLS, v kateri se je utelešala enodušna podpora ideji slovenske avtonomije, je delavsko gibanje po svojem socialističnem krilu zagovarjalo jugoslovanski unitamo-centra- listični nacionalni koncept.1' Komunisti pa so vztrajno zahtevali narodno samoodločbo in federacijo.14 Tudi liberalni tabor podobno kakor delavsko gibanje ni povsem nasprotoval prizadevanjem za nacionalno emancipaci­ jo slovenskega naroda v Kraljevini SHS. Treba je namreč povedati, daje avtonomistična usmeritev ves čas veljave centralistične in unitaristične vidovdanske ustave obstajala tudi med slovenskimi liberalci. Slovenski avtonomizem liberalne smeri, ki je tako očitno odstopal od sicer uve­ ljavljene unitarno-centralistične liberalne politike, je utemeljila Narodno socialistična stranka. Njena predstavnika v konstituanti A. Brandner in I. Deržič sta namreč glasovala proti vidovdanski ustavi in tako potrdila strankino proticentralistično usmeritev. NSS, ki je že pred sprejemom vidovdanske ustave vztrajno zavračala centralizem in terjala pokrajinsko zakonodajno avtonomijo upravno zedinjene Slovenije, je taka stališča zagovarjala tudi po sprejemu ustave. O vidovdanski ustavi, “ki sojo dali jugoslovanskemu narodu ultracentralisti”, je NSS menila, daje izključno “izraz plemenskega hegemonizma” in “izrazito velesrbska”, kajti “pre­ glasovana sta dva obstoječa dela našega naroda v tako ogromni meri, da moramo reči, da ta dva obstoječa dela, to je Hrvati in Slovenci pri tej ustavi v svojih širokih masah sploh nista prišla do izraza”.15 Ustava, “ki se je Hrvatom in Slovencem takorekoč oktroirala”,l(’ je opozarjal list Jugoslavija, “pomeni uvedbo absolutnega centralizma”, katerega “nujna posledica mora biti popolna jezikovna, kulturna in gospodarska enot­ nost”.1 Taka jugoslovanska kulturno-jezikovna, gospodarska in upravno- 207 politična enotnost pa seje NSS zdela povsem nenaravna. Jugoslavija je poudarjala, da so se “v naši državi” politično zedinile “tri kulturne enote, od katerih ima vsaka svoj poseben razvoj, izražen v jeziku, naziranju, ver­ stvu, gospodarstvu in sploh v vsem vsakdanjem življenju, v vseh šegah in navadah. To je resnica, to je realnost, ki je ne more odpraviti nobena teorija o enotni naciji”. Jugoslavija je opominjala, da sporna vidovdans­ ka ustava “ni samo zadeva uprave, kakor mislijo naivni ljudje, ampak je vprašanje celokupne kulture, vsega gospodarskega življenja, eksistenčno vprašanje zdravega parlamentarizma in končne konsolidacije naše države”.1* Zato je NSS odločno in nepopustljivo zahtevala revizijo ustave,19 saj je “ustvarila nezaupanje med brati, ki so se odločili, da hočejo živeti v skupni državi”.20 Na III. strankinem zboru 25. in 26. marca 1922 v Ljubljani je NSS ugotovila, da nezaupanje in razhajanje med Slovenci, Hrvati in Srbi temelji predvsem v neupoštevanju in nespoštovanju različne “preteklosti posameznih plemen ujedinjenega jugoslovanskega ljudstva”. To lahko “v interesu sloge in državnega edinstva” preseže le “takojšnja revizija ustave v vseh točkah, ki ovirajo svobodni in gospo­ darski, kulturni in socijalni razmah vseh plemen jugoslovanskega ljudst­ va”. Ustavna revizija, ki jo je terjala NSS, bi morala “odgovarjati dejan­ skim gospodarskim, kulturnim, socijalnim in jezikovnim potrebam vseh delov naše države”, izvršila pa naj bi se “v smislu popolne enako­ pravnosti vseh treh plemen”. Zato je NSS odločno zavračala kakršno koli majorizacijo. Poudarjala je načelo sporazuma in enakoveljavnosti, ki mora veljati za “vse tri kulturne enote, ki jih brezdvomno predstavljajo Srbi, Hrvati in Slovenci”.21 Doslej smo lahko že opazili, da je NSS v svojih razmišljanjih o jugoslovanski narodni problematiki večkrat uporabljala unitaristične izraze ,pleme’,,troedini’ ali .jugoslovanski’ narod, .Jugoslovani’ itd. Zato nas pravkar navedeno stališče o kulturni individualnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov vzpodbuja k pojasnilu, kakšna je bila resnična narodno­ politična misel NSS. Prepletanje njenih delno unitarističnih stališč s poudarjanjem slovenskih jezikovno-kulturnih in nacionalnih posebnosti namreč zahteva tako pojasnilo. Na tem mestu ga podajamo zato, ker čas po sprejemu vidovdanske ustave ni več pomenil obdobja teoretičnega razmišljanja o narodnem vprašanju. Bil je čas ustavno-pravnih razmer, ki so dovoljevale en sam, to je nacionalno-unitaristični življenjski način. Ta pa je spremljal vsako opredeljevanje o vprašanjih, ki so zadevala nacionalni problem. 208 Po letu 1921 je narodne socialiste prežemala povsem izoblikovana zavest, da so Slovenci samostojen narod, da so “narodna individualnost kakor Rusi, Srbi, Čehi ali Bolgari”.22 K temu jasnemu prepričanju je goto­ vo prispevalo tudi dejstvo, da so Narodni socialistični stranki tedaj pri­ padali ugledni, avtonomistično usmerjeni predstavniki slovenske znanos­ ti in kulture, med njimi literarna zgodovinarja in univerzitetna profesorja dr. Ivan Prijatelj in dr. France Kidrič ter urednik Ljubljanskega zvona, slavist in bibliotekar dr. Joža donar.23 Narodni socialisti so opozarjali, da je zgodovina utemeljila specifično “kulturno življenje slovenske pokra­ jine”. Izhajalo je, “prvič iz posebnosti etnične psihe ljudstva, kije na njej prebivalo, drugič pa iz duševnosti oblikujočih učinkov slovenskega jezi­ ka in kulturnih zakladov, ki so se bili v njem nakopičili. Ta dva činitelja sta ustvarila izvestno individualnost, ki jo ravno imenujemo slovensko in ki je vtemeljila zaznamovanje ljudstva, ki jo je začelo nositi z imenom slovenskega naroda”. Zato zanje slovenstvo ni bila “kaka teorija, še manj politični program, ampak (...) enostavno ugotovitev danes obstoječih sil naše notranjosti, našega jezika in naše kulturne preteklosti”.24 Poudarjali so jezikovne, kulturne, verske, gospodarske, socialne in politično- zgodovinske razlike med Slovenci, Hrvati in Srbi25 in pozivali številčnejše brate’ Srbe in Hrvate, naj jih spoštujejo in tako “uredijo svoje razmerje do nas v skupni državi, da bo pri tem zavarovana naša (slovenska - op. J. P.) narodna individualnost in enakopravnost vsakega našega človeka”.26 Ob zahtevi po enakopravnem razvoju Slovencev ob Hrvatih in Srbih pa so narodni socialisti načeli, kot je zapisal tajnik načelstva NSS ter glavni in odgovorni urednik Jugoslavije Zorko Fakin, tudi vprašanje “skupne narodne kot narodnostne bodočnosti” Slovencev, Hrvatov in Srbov.27 Z. Fakin v tako prihodnost ni nikakor verjel, kajti prepričan je bil, da si vsak izmed teh narodov “hoče ohraniti svoje ime, svoj jezik in svojo kulturo in sprejeti od svojega brata vse, kar ima dobre­ ga in mu dati vse, kar ima sam dobrega, toda svoje individualnosti mu noče dati - ker mu je dati ne more! Razvoj narodov kot narodnosti”, je pristavljal, “gre preko želja posameznikov in skupin in niti najmočnejša skupina tega razvoja ne bo premaknila niti za en trenotek, niti za en milimeter naprej ali nazaj, na levo ali desno”.28 Na enak način so razmišljali tudi v sami stranki. Leto dni po sprejemu vidovdanske ustave so ugotovili, da “narodnostnega edinstva v naši državi ni”. Kar zadeva “skupen jezik, skupno politično, gospodarsko, pravno, versko in kulturno zgodovino, skupen narodosloven tip in kar je glavno - voljo do skupne 209 bodočnosti”, so opozarjali, da “vsega tega Slovenci, Hrvati in Srbi nima­ jo skupnega, zato se tudi o narodnostnem ujedinjenju kot obstoječemu dejstvu ne more niti govoriti”. NSS je ocenila, daje zato nesmiselno vce­ pljati “z nasiljem Slovencem, Hrvatom in Srbom preko vse logike in dejanstvenih razmer pojmovanje, da živi v Jugoslaviji ena sama narod­ nost”, saj tega nihče izmed njih ne bi sprejel. Tako ravnanje bi tudi oteževalo prizadevanja tistih, “ki hočejo potom mirnega gospodarskega, prosvetnega in kulturnega delovanja tekom časa doseči med temi tremi narodi one skupne lastnosti v taki meri, da bi se morda čez 50 ali 100 let lahko govorilo o narodu jugoslovanskemu”. V to pa je NSS dvomila, “ker zgodovina uči, da gre razvoj človeštva navadno v diferenciacijo, cepitev in ne v unifikacijo, zlivanje posameznih delov v eno celoto”.29 Zastavlja se seveda vprašanje, ali je NSS v resnici povsem odklanjala tedaj toliko poudarjano in politično vsiljevano jugoslovanstvo. Ali morda v tem le ni videla ene izmed možnih prihodnjih narodno-bivanjskih oblik? Povedati moramo, da je stranka poudarjala načelo slovenskega narodno- kultumega, gospodarskega in jezikovnega samozavedanja?' čeprav je dopuščala tudi možnost, da lahko “stoletno skupno bivanje v eni državi vse te razlike (med Slovenci, Hrvati in Srbi - op. J. P.) ublaži in ugladi, a ne s silo, z enkratnim trenutnim zamahom”.31 V določeni meri pa je NSS prista­ jala celo na jugoslovansko narodno, kulturno in jezikovno združevanje. Take ideje je moč najti v listu Jugoslavija,32 ki pa je vztrajno zavračal vsako nasilje “na temelju rovtarskih okusov” in zagovarjal le miren proces, ko bo “življenje samo strnilo narod v smeri ene same skupnosti”.33 Toda v skup­ nost, ki jo bi po oceni NSS utemeljil šele povsem določen duhovno- antropološki koncept, pa narodni socialisti niso verjeli. Zanje je bilo “jugoslovanstvo, v kolikor stremi za niveliziranjem obstoječih jezikovnih in kulturnih razlik na področju jugoslovanske države, neizvedljiva teorija, ki mora propasti vsled diferenčnega procesa jezikovnega in kulturnega razvoja”.34 Zanje torej jugoslovanstva ni bilo brez slovenstva, hrvatstva in srbstva. Jugoslovanstvo ni bila “brezbarvnost, ampak pestro življenje, prekrasen mozaik, ki bo s svojo lepoto, sijajem in trdnostjo očaral ves svet”.35 Tako stališče pa je narekovalo prepustiti odločitev o medsebojnih kulturnih in narodnostnih povezavah vsakemu narodu posebej. Jugoslovanstvo “kot jezikoven in kulturen program” je zato bila zanje “stvar zgodovine in nemotene, zadovoljne družabne zajednice jugoslovanskega prebivalstva”.36 Čeprav je NSS zagovarjala slovensko narodno individualnost, pa ji je jugoslovanstvo pomenilo tudi stvarno, skorajda nujno politično vsebino. 210 NSS jugoslovanstva namreč ni odklanjala kot politično kategorijo, ki jo določajo “skupna državna pripadnost in iz nje izvirajoče dolžnosti, tako politične, kakor tudi duševne, ki se izražajo v jakosti domovinske ljubezni (in) morajo biti danes izven vsake diskusije za vsakega lojalne­ ga državljana. Najsi smo v jezikovnem ali kulturnem oziru dva, trije ali deset narodov”, je pisala Jugoslavija, “v političnem pomenu besede smo ena nacija, ki prebiva na ozemlju Jugoslavije”.37 To je bil tisti ideal, je opozarjala, kije vodil Slovence v jugoslovansko skupnost. Poosebljala ga je “revolucionarna mladina pred in med svetovno vojno, ki je pod jugoslo­ vanstvom razumevala borbo proti bivši Avstriji za samostojno in skupno državno zajednico z brati Hrvati in Srbi. To politično osvobodilno strem­ ljenje je seveda utemeljevala s krvno, jezikovno in kulturno sorodnostjo treh bratov. Njeno najintimnejše gibalo pa je vendarle bila mržnja zoper Avstrijo, zoper politično suženjstvo ter hrepenenje po državni svobodi in samostojnosti. Cilj tega mladinskega gibanja je torej bila državna samostojnost in vzajemnost z brati Hrvati in Srbi”, je pojasnjevala Jugoslavija. Po “velikih žrtvah, doprinešenih v svetovni vojni, tako od prečanskega prebivalstva (podčrtal J. P), kakor tudi od srbskega naroda na bojnih poljanah, so se ti politični cilji tudi dosegli. Od leta 1918. imamo svojo državo, svojo narodno državnost”.38 Zato NSS ni razumela naloge “vseh dobrih Jugoslovanov - pristašev državnega našega edinstva (...) z nasiljem poditi se za narodnostnim ujedinjenjem, temveč predvsem z vsemi močmi varovati državno edinstvo in poglabljati, gojiti in utrjevati skupno državno zavest”.39 Čeprav je NSS jugoslovanstvo kot državno-politično kategorijo brez­ pogojno podpirala, pa narodni socialisti niso pristajali na idejo ene in enotne jugoslovanske države s centralističnim državnopravnim ustrojem. Tako kakor so ob vprašanju slovenske nacionalne individualnosti narod­ ni socialisti opozarjali na zgodovinske, narodno-kulturne in jezikovne posebnosti Slovencev, so ob državnopravnih vprašanjih, ki jih je sprožila vidovdanska ustava z enako prizadevnostjo poudarjali, da nočejo državne ureditve, v kateri se slovenska, “po zgodovini in brezštevilnih umstvenih naporih ustvarjana nacijonalnokulturna in ekonomska tvornost nasiloma izpodkoplje”.*' NSS seje odločno upirala upravni delitvi Slovenije na dve oblasti in poudarjala, da je proti njej tudi “ogromna večina slovenskega naroda”.41 Opozarjala je, da gre pri vprašanju delitve Slovenije “za velike gospodarske, kulturne in nacijonalne interese, ki so združeni s slovensko pokrajino, in ki bodo, če se sedanji načrt oblastne uprave uresniči, v nji­ 211 hovi organični rasti zavirani”. Upravna delitev Slovenije bi zavrla razvoj slovenske industrije, prometne težnje, trgovino in s slovensko univerzo utemeljeni kulturni razmah. Zavrla bi narodno-vzgojno delovanje vzpod­ bujano “s pomočjo slovenske književnosti”, kar ob dejstvu slovenskega jezika pomeni “dovolj razlogov, da se enotnost Slovencev ohrani”.42 NSS je spominjala, daje bila “od vseslovenskih taborov do danes (...) zahteva našega naroda, da bodi Slovenija nedeljena”.4’ Opozarjala je, da danes to zahtevajo tudi “veliki nacijonalno-politični momenti neosvobojenih bra­ tov onkraj meje”, torej interesi primorskih in koroških Slovencev. Ker se njihov “dostop do jugoslovanske države, naroda in kulture (...) vrši preko slovenskega jezika, slovenske kulture in slovenskega javnega življenja”, je zato neizogibna “akcijska jakost slovenskega naroda”, ki pa jo lahko omogoči “samo enotna Slovenija s koncentrirano narodovo gospodarsko in kulturno silo”.44 Tako je bilo razumeti tudi svarilo enega najvidnejših politikov NSS A. Brandnerja, češ, “v interesu Primorja in Koroške ni, da zapade slovensko ime pozabljenju in da se Slovenija zamenja z ljubljan­ sko in mariborsko oblastjo”.45 Vsi ti narodno-politični, jezikovni, kulturni in gospodarski razlogi, s katerimi je NSS odklanjala ustavno-pravno uveljavljeno razdelitev Slovenije, so pomenili tudi strankino programsko izhodišče v odnosu do vprašanja državne ureditve, ki se je na Slovenskem polariziralo v dveh opcijah: centralizem ali narodna avtonomija. Kot odločna nasprotnica “centralističnega nasilja”,46 ki je pomenilo predvsem “prednost srbskih politikov, srbskih gospodarskih smotrov in srbskega pogleda na skupno domovino”,47 je NSS seveda pripadala bloku slovenskih avtonomističnih sil. Čutila je, da “zahtevajo danes široke ljudske mase instinktivno avtonomno Slovenijo”.4" Ta spontanost naj bi bila tako močna, da je NSS v njej videla narodno voljo “do konfederacije, ki že grozi preiti v težnje po popolni državni samostojnosti”.49 Krivdo za tak položaj je NSS pri­ pisovala centralistom in vidovdanski ustavi, ki je prezrla hrvaške in slovenske avtonomistične težnje. Prav te bi morale postati “izhodišče skupne državne in narodne zgradbe”.50 Ker je vidovdanska ustava zanikala to izhodišče, je NSS brezpogojno zahtevala državnopravno preureditev Kraljevine SHS. Zahtevala je tako revizijo ustave, ki bo vzpostavila nedeljivo Slovenijo in “vsled stoletnega popolnoma ločenega kulturnega, gospodarskega in deloma tudi jezikovnega življenja (...) zagotovila vsem gospodarskim, kulturnim in jezikovnim enotam v državi najobšimejšo avtonomijo”.51 Tako programsko stališče, sprejeto na III. 212 strankinem zboru 25. in 26. marca 1922 v Ljubljani, je NSS zastopala ob ljubljanskih občinskih volitvah 3. decembra 1922,52 pa tudi ob volitvah v narodno skupščino 18. marca 1923.53 To sta bila pomembna politična dogodka, ki sta zaznamovala slovensko družbeno-politično življenje v letih neposredno po sprejemu vidovdanske ustave. V tem času je bila NSS opazna nosilka slovenskega avtonomističnega programa. Tega je zago­ varjala tudi po skupščinskih volitvah marca 1923, ko je nastopila samostojno.54 Doživela pa je hud poraz in ostala brez poslanskega man­ data. Kot upravičeno ugotavlja M. Zečevič, je poraz na volitvah stranko porinil “v okvire ožje slovenske notranje politike, iz katere se ni nikoli več izkopala”.55 Vendar to sprva ni vplivalo na narodno-politična izho­ dišča in avtonomistični državnopravni koncept NSS. Narodni socialisti, ki so ob volitvah marca 1923 razen najmočnejše slovenske avtono­ mistične sile, Slovenske ljudske stranke, edini zahtevali, naj slovenski vojaki služijo vojni rok samo v Sloveniji,56 so vztrajali pri zahtevi po avtonomistični reviziji ustave vse do sredine leta 1924,57 ko seje strankin izjemno močan avtonomistično-nacionalni naboj izpraznil. Takrat je prišlo do notranjega preloma v njenih pogledih na slovenski in jugoslo­ vanski nacionalni problem. Svoja zadnja povsem nedvoumna avtono­ mistična stališča je NSS izrekla spomladi in poleti 1924, čeprav so bili še leto pred tem - aprila 1923 - narodni socialisti prepričani, da mora ob SLS tudi NSS odločno podpirati zahtevo po zakonodajni avtonomiji Slovenije, če se ne želi “postaviti proti narodovi volji”.58 To voljo je kasneje upošteval le še V. strankin zbor, ki seje zbral 23. marca 1924 v Ljubljani in zahteval avtonomistično preureditev države, razdeljeno na šest pokra­ jin: Srbijo s staro Srbijo in Makedonijo, Hrvaško s Slavonijo, Dalmacijo, Medjimurjem, Istro in otoki, Črno goro, Bosno in Hercegovino, Vojvodino (Bačka, Banat in Baranja) in Slovenijo. Po državnopravnem načrtu, sprejetem na tem zboru, naj bi vsaka pokrajina imela svojo pokra­ jinsko skupščino (t. i. pokrajinsko predstavništvo) in vlado, ki bi zasedale v posameznih pokrajinskih središčih: Zagrebu, Ljubljani, Sarajevu, Cetinju, Novem Sadu in Nišu. Sedež osrednje državne oblasti pa bi bil v Beogradu. Kljub temu da bi posamezne pokrajine imele zakonodajno in izvršno oblast, pa je državnopravni načrt, ki ga je zbor sprejel, zagovarjal dokaj centralizirano državno skupnost, saj je osrednji državni oblasti pre­ pustil odločanje o vseh bistvenih vprašanjih. V pristojnosti centralne oblasti (parlamenta in vlade) naj bi bilo pravosodje, vojaške, zunanje in finančne zadeve (financiranje državnih potreb), denar, carine, patenti, 213 pošta in promet, trgovsko, gospodarsko, prometno in pomorsko pravo, državna statistika, ureditev državne uprave in njenih organov, nadzorstvo nad obmejno policijo ter civilno in kazensko pravo. Slednje bi predhod­ no odobrile pokrajinske skupščine, kar bi morali “v svrho unifikacije tega zakonodajstva izvršiti najdalje v 15 letih”. Takšno centraliziranje državne oblasti je zbor v svojem državnem nacrtu skušal omiliti z dopolnilom, da centralna skupščina (narodno predstavništvo v Beogradu) “postavlja samo osnovna načela (okvirni zakon)”, pokrajinske skupščine (pred­ stavništva) pa bi same zakonsko urejale področje šolstva, zdravstva (brez veterine), rečnega brodarstva (z vidika mednarodnih odnosov in prometa med pokrajinami) in razmerje države do veroizpovedi. Prav tako naj bi “zakonodajstvo v vseh ostalih zadevah pripada(lo) pokrajinskim pred­ stavništvom”. Tega zbor ni konkretno pojasnil, zato ni mogoče ugotoviti, kako široko si je v resnici zamišljal samostojnost posameznih jugoslo­ vanskih avtonomnih pokrajin. Sklepamo pa lahko, da ne bi bila velika, kajti zbor je poudaril, naj zakone, sprejete v pokrajinskih skupščinah, “podpisuje državni poglavar skupno (...) s pokrajinskim namestnikom in dotičnim resortnim poverjenikom”. Zbor je državnemu poglavarju59 dajal sorazmerno velike pristojnosti tudi na področju izvršne oblasti, saj naj bi izvršno oblast izvajal “državni poglavar potom ministrov, odgovornih narodnemu predstavništvu in potom pokrajinskih vlad, odgovornih pokrajinskim predstavništvom”. Državni poglavar bi imenoval tudi pokrajinskega namestnika, ki bi opravljal funkcijo predsednika pokrajinske vlade. Izbral bi ga med tremi kandidati, ki bi jih predlagala pokrajinska skupščina. Državni poglavar bi imenoval tudi vse višje pokrajinske uradnike na predlog pokrajinskega namestnika.6“ Čeprav se je tak državnopravni načrt precej približeval centra­ lističnemu gledanju na ureditev jugoslovanske države, pa Narodno socia­ listična stranka od svojega avtonomističnega stališča še ni odstopila. Državni načrt, sprejet na V. zboru NSS marca 1924, je namreč kljub vsem centralističnim prvinam še vedno podpiral idejo slovenske zakonodajne avtonomije, ki so jo zagovarjali tudi v Slovenski ljudski stranki, Prepeluhovemu Združenju slovenskih avtonomistov in v federativnih nacionalnih konceptih slovenskih komunistov. NSS je vzporedno z avto­ nomističnim zastopala tudi slovensko nacionalno stališče. Dokaj ostro je zavračala tezo o jugoslovanski narodni enotnosti. Omeniti velja razmišljanje psihologa in univerzitetnega profesorja dr. Mihajla Rostoharja, ki gaje objavila Nova pravda aprila 1924. M. Rostohar, zna- 214 meniti nadporočnik avstro-ogrske vojske, ki je ob slovenski narodni samoodločbi na veliki manifestaciji 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani, v svojem in v imenu zbranega slovenskega vojaštva z golo sabljo v roki odrekel pokorščino Avstriji in prisegel zvestobo Jugoslaviji,61 seje šest let kasneje ponovno postavil na stran slovenskega naroda in jezika. Opozoril je, da “izhaja naša ustava iz fikcije enega jugoslovanskega državnega jezika”, ki ga pa “ni, niti ga nikoli ni bilo”, kajti “v resnici eksistirata dva jezika: slovenski in srbo-hrvaški. (...) Ako pa sta dejansko dva jugoslovanska jezika v državi”, je nadaljeval, “je jasno, da ne more biti enega jugoslovanskega naroda, zakaj narod, ki bi imel dva lastna jezika, je socijološki nesmisel”. M. Rostohar se je dotaknil tudi vprašanja jugoslovanstva in jasno povedal, da zanj jugoslo­ vanstvo “ne izključuje eksistence slovenskega naroda, ampak pomeni (...) državno-politično integracijo, ne pa postopne narodne asimilacije ali reintegracije v fiktivni jugoslovanski narod”.62 Podobno stališče je v tistem času zagovarjala tudi NSS, saj je uredništvo Nove pravde dobra dva meseca kasneje zapisalo, da ima pojem (jugoslovanska) ,nacija’ lahko le politični značaj in se more navezovati na določeno “socijalno skupino kot državotvoren činitelj”. Slovenci, Hrvati in Srbi naj bi bili torej ena nacija, “ker hočemo eno državo, toda smo trije narodi, ker smo tri posebne socijalno-kulturne skupine s svojo individualno zavestjo”.63 Tako jasna in odločna stališča je NSS ponovila le še dvakrat: januarja 1925, ko je opozorila, da so v zahtevi po avtonomiji “izražene težnje po svobodnem kulturnem razmahu Srbov, Hrvatov in Slovencev”,64 in decembra istega leta, koje ob sedemletnici jugoslovanske združitve Nova pravda zapisala, “da niti Slovenci, niti Hrvati, niti Srbi niso pripravljeni opustiti svojih posebnih narodnostnih, kulturnih in socijalnih vrednot v svrho ustvaritve nove enotne jugoslovanske narodnosti”.65 Toda te izjave so bile podane že v času strankinega notranjega programskega in idejno­ političnega preobrata, ki je sredi dvajsetih let spremenil njeno dotedanjo politično vlogo in njen nacionalno-programski značaj. Vzroke, zakaj je NSS sredi dvajsetih let tako očitno spremenila svojo narodno-politično usmeritev, gre iskati predvsem v obrobnem političnem položaju, v katerem se je stranka znašla po skupščinskih volitvah leta 1923. To je vplivalo na njeno odločitev, da je bila pripravljena stopiti “v razgovore z delavskimi strankami zaradi oblikovanja organizacijske bor­ bene fronte za revizijo ustave”, kar je izrazila že na svojem V. zboru marca 1924. Takrat je “brez prejudica na te razgovore” tudi izjavila, “da 215 bo brez kake formalne obveze in formalne zveze podpirala tudi pokret (...) vseh onih, iskreno naprednih meščanskih elementov, katerih revizi- jonistične zahteve ne bi bile v protislovju s tem (njenim - op. J. P.) pro­ gramom”.66 Vendar kasneje pri takem stališču ni vztrajala, saj se je po V. strankinem zboru zadovoljila le z načelnim izrekanjem zahtev po ,bratskem sporazumu’ med Srbi, Hrvati in Slovenci, ki naj bi zagotovil upravno decentralizacijo in polno enakopravnost vseh državljanov ne glede na pokrajino, narodnost in veroizpoved.67 S takim neizrazitim in zgolj deklarativnim stališčem seje kasneje v skladu s sklepom zbora svo­ jih delegatov, zbranih 9. in 10. maja 1925 v Ljubljani, želela povezati s tistimi političnimi strankami in skupinami v državi, “ki so kot pred- staviteljice svobodne volje naroda resnično za sporazum”.68 Zanjo je bila najbolj sprejemljiva “slovenska napredna (to je liberalna - op. J. P) fronta, ki bi se v imenu Slovencev nato priključila sporazumu med Srbi in Hrvati”.69 Skupaj s stališčem, daje boj SLS za slovenstvo in avtonomi­ jo v službi političnega klerikalizma,70 je to NSS nazadnje privedlo v objem Samostojne demokratske stranke, v katero seje leta 1924 preime­ novala JDS. Tako je ta zanimiv in v marsičem zelo izviren liberalni poli­ tični subjekt končal kot privesek stranke, ki jo je pronicljivi narodno- demokratični publicist L. Ude leta 1927 uvrstil med edini stranki, ki sta bili na Slovenskem “proti ideji samostojne združene Slovenije. To sta SDS in SSJ”, je tedaj zapisal L. Ude.71 Preusmeritev NSS k tradicionalnim liberalnim kulturno-bojnim stališčem in njen padec v unitarno-centralistični politični blok je napove­ doval že članek, ki ga je sredi julija 1925 Nova pravda objavila s pomenljivim naslovom Novo razdobje. S tem člankom seje glasilo NSS odzvalo na znani sporazum, ki ga je najmočnejša opozicijska stranka v državi, Radičeva federalistična Hrvatska seljačka stranka (HSS), 16. juli­ ja 1925 sklenila s velikosrbsko, centralistično Narodno radikalno stranko ministrskega predsednika N. Pašiča. Po tem sporazumu je HSS priznala državno enotnost, dinastijo Karađorđevičev in vidovdansko ustavo ter stopila v koalicijsko vlado z NRS pod Pašičevim predsedstvom. HSS je s tem opustila vse politične zveze s proticentralističnimi opozicijskimi strankami - SLS, Jugoslovansko muslimansko organizacijo in Davidovičevimi demokrati. S temi je namreč marca 1924 oblikovala skupni opozicijski blok z namenom strmoglaviti Pašičevo vlado in izpe­ ljati avtonomistično preureditev države, v kateri si bodo slovenski, hrvaški in srbski narod vladali sami, v skladu s svojimi razmerami in kul- 216 turnimi potrebami.72 “S preokretom radičevcev”, je tolmačila Nova prav­ da, je v državi “nastal čisto nov politični položaj, s katerim mora računati vsak uvideven politik. Državnopravni spori so odpravljeni z dnevnega reda, oziroma nimajo več one ostrine, ki so jo imeli do sedaj. Tisti, ki hočejo revizijo ustave, so ostali v taki manjšini, da je vsaka tozadevna akcija že v naprej obsojena na neuspeh”. Zato je Nova pravda posebej poudarjala, da bi bilo “politično nemodro (...), če bi posebno Slovenci še naprej po decimiranju revizijonistične fronte (opozicijskega bloka - op. J. P.) polagali vso težnjo politične borbe na ustavno borbo. Če se zdi to klerikalcem umestno, lahko ostanejo pri tem. Ostalim slovenskim strankam bo pa nujno potrebno, da prično realno misliti in da se pri­ lagodijo novi politični situaciji”. Nova pravda jim je svetovala, naj se osredotočijo na socialna, gospodarska in kulturna vprašanja. “Z nadalje­ vanjem ustavne borbe”, je zaključevala, “bi le izolirali Slovenijo od vod­ stva države in bi s tem povzročili našemu ljudstvu neizmerne škode”.73 Takšno stališče, v katerem so nekdanji udarni narodno-politični poudarki NSS izginili kakor voda v pesku, je bilo skorajda istovetno s politično usmeritvijo, sprejeto na skupni seji ljubljanske in mariborske oblastne eksekutive SDS 20. julija 1925 v Ljubljani. Na tej seji so sloven­ ski demokrati, podobno kot dva dni pred tem Nova pravda, ocenili, da je z oblikovanjem koalicijske vlade med Radičem in radikali (to vlado so v jugoslovanski politični javnosti na kratko imenovali vlada RR) odstranjen največji notranji državni spor. To pa SDS omogoča, da se s podvojenimi silami posveti “socijalnim, gospodarskim in kulturnim vprašanjem našega naroda”. S tem naj bi bila SDS razbremenjena neposredne sood­ govornosti pri vodenju državnih zadev, vendar to ni pomenilo, da bi slovenski demokrati odstopili od vztrajanja “pri ravni črti jugoslovanske nacijonalne politike”.74 Enaki pogledi na bistvena notranje-politična vprašanja so obe stranki zbliževali in ju slednjič tudi politično povezali, ko sta se 26. februarja 1928 formalno združili. NSS seje torej dokončno utopila v SDS.75 S tem seje zaključil proces, ki seje pričel v začetku leta 1926. Takrat sta se na pobudo NSS vodilni strokovni organizaciji NSS in SDS - Narodno socijalna strokovna zveza (NSSZ) in Samostojna strokov­ na delavska Unija (SSDU) - odločili za skupni nastop na prvih volitvah delavskih zastopnikov v Delavsko zbornico. Uspešni skupni nastop na volitvah v Delavsko zbornico je NSSZ in SSDU navedel k ustanovitvi Narodno strokovne zveze (NSZ), ki stajo oblikovali marca 1926 “kot njun vrhovni organ ali Cooperativo’”. NSSZ in SSDU sta se dokončno 217 združili marca 1927. Predstavniki obeh organizacij so na občnem zboru NSZ sprejeli tudi program NSZ in izvolili njeno vodstvo, ki so ga tvorili zastopniki obeh do tedaj samostojnih organizacij.76 Od tedaj Narodno socialistična stranka dejansko ni obstajala več, saj seje politično podredi­ la Samostojni demokratski stranki. V ospredje je stopil boj proti političnemu katolicizmu.77 To programsko prvino je NSS kasneje dopol­ nila v razglasu, ki ga je oblikovalo njeno načelstvo ob združitvi s SDS. Načelstvo NSS je izjavilo, da “obe stranki stojita programatično na temeljih demokracije, narodnosti in naprednosti ter socijalne pravičnosti''. Poudarilo je tudi, da ni politična stran naše taktike (...) ne plemenska, ne negativna”, pač pa temelji “v skupni plemenski zavesti” Srbov, Hrvatov in Slovencev zedinjenih “v eno državo”.7* Kot smo že dejali, je pot, po kateri je sredi dvajsetih let krenila NSS, stranko povsem oddaljila od avtonomističnega stališča. Ta odmik je bil po zlitju s SDS še toliko bolj začudujoč zaradi ostrih kritik, ki jih je v prvi polovici dvajsetih let NSS izrekla na račun slovenske liberalne meščanske politike in unitarno-centralističnih stališč JDS. Kritična je bila tudi do posameznih društev in organizacij, ki so pripadale slovenskemu liberalno-unitarističnemu polu. Dejstvo, da se je NSS v zadnjem obdob­ ju vidovdanskega parlamentarizma izgubila med slovenskimi demokrati, je dejansko pomenilo tudi odpoved njeni oceni idejnega, političnega in socialnega značaja liberalizma v Sloveniji, ki jo je izrekla marca 1922. Ta ocena je temeljila v ugotovitvi, da na Slovenskem liberalizem ni izvršil svoje zgodovinske naloge - “prinesti individualno zmožnost do vrhunca in to na vseh poljih”. To se je usodno pokazalo zlasti na gospodarskem področju, saj je bil “kapital, ki je vodil naše gospodarstvo (...) tuj kapi­ tal”. Liberalizem, kije “v prvi vrsti pojem gospodarskega sistema”, pa se tudi ni dokazal kot “temelj sodobnega kapitalističnega družabnega reda. Naši liberalci so pobrali iz celokupnega liberalizma eno najbrezpomem- bnejšo pointo (poanto - op. J. P.)”, je poudarjala Nova pravda, “takozvano farško gonjo. Na tem suhem konjičku so jahali v predvojni dobi ter živeli v domišljiji, da so napreden element, ki nam je kultura, narod in bogve, kaj še vse. Iz celega liberalizma je nastala karikatura, da bi se bogu smilila. Drugače pa so bili pravi bratci klerikalizma, reakcijonami do mozga. Bog ne daj samo omeniti gospodarske ali socialne reforme. Delavec je za to na svetu, da dela gospodu in še prav hvaležen naj bo, da ga gospodar sploh ,redi’. Sami pač so hoteli sedeti za pogrnjeno mizo in s polnim trebuhom dajati ljudstvu dobre nasvete, potrpljenja in drugih 218 čednosti. Tako je izgledala naprednost predvojne dobe”, je opominjala Nova pravda, “in ni čuda, da najdemo ravno to naprednost do pičice enako tudi danes”. Zato je zaključila: “Bodi povedano enkrat za vselej (...) mi smatramo naprednim elementom one, ki se bojujejo za pravice vseh, ki hočejo odstraniti današnji krivični družabni red, krivico in nasil­ je in tako napraviti narod kulturen in srečen”.79 Poleg idejne in socialno-politične kritike slovenskega liberalizma je NSS v prvi polovici dvajsetih let odločno zavračala tudi liberalni uni- tarno-centralistični nacionalni koncept, katerega temeljna nosilka je bila osrednja slovenska liberalna politična stranka JDS. Narodna socialistična stranka je prizadeto opozarjala, da je JDS s svojo centralistično koncep­ cijo in prizadevanjem za upravno razdelitev Slovenije upala, “da bo s tem počasi uničila slovensko individualnost” in ubila “kulturo, katere ni razumela in v kateri se ni mogla znajti”.80 To najbolje potrjuje demokrats­ ka koncepcija jugoslovanstva, ki “ne priznava ne slovenskega, ne hrvatskega naroda”. NSS je poudarjala, da demokrati “narodno edinstvo umevajo tako, da mora Slovenstvo in Hrvatstvo popolnoma izginiti iz površja. Zato se forsira v naših šolah srbski jezik na škodo slovenskega, in goje srčne želje, da bi se slovenski jezik polagoma spodrinil iz javne­ ga življenja”, je svarila NSS, idejo jugoslovanskega ,narodnega edinstva’ pa razkrivala kot krinko, “pod katero se skriva stremljenje Velesrbstva po hegemoniji nad Hrvati in Slovenci, katerega Jutro’ javno zagovarja”.81 V velesrbstvu in centralizmu, “potom katerega so lahko prišli (demokrati - op. J. P.) do politične in denarne moči in le potom katerega se še lahko drže v svoji notranji gnilobi”,83 je NSS videla povsem zmoten sociološki nazor slovenskih demokratov, ki hočejo “edinstvenost danes dejansko obstoječih in civilizatoričnih razlik (...) doseči z enostavnimi dekreti”.83 Zato je opozarjala slovensko sokolstvo, “Ja se v svojih programatičnih izjavah izogiblje od političnih strank sufliranih tendenc", Organizacijo jugoslovanskih nacijonalista (Orjuna) pa obsojala, da "hoče z nasilnimi meto-dami uveljaviti že zdavnaj skrahirano ideologijo Sv. Pribičeviča".M Vendar vsa ta domišljena in dosledna kritika slovenske liberalne unitarno- centralistične nacionalne politike le ni mogla preprečiti, da NSS kasneje ne bi sprejela vodilnega načela slovenskega liberalizma v jugoslovanski državi - njegove poudarjene protikatoliške naravnanosti ter zavezanosti jugoslovanskemu nacionalnemu unitarizmu in državnemu centralizmu. Narodni socialisti so očitno želeli sodelovati v slovenski politiki tudi po volitvah leta 1923. Možnosti za politično sodelovanje z delavskimi 219 strankami po oceni NSS ni bilo,85 zato seje stranka odločila za zbližanje z meščanskim delom liberalnega tabora. Ob volitvah v narodno skupščino 8. februarja 1925 se je povezala z voditeljem nekdanje vsedržavne JDS L. Davidovičem86 in z Ravniharjevimi liberalnimi starini v Blok bratskega sporazuma. Ta politična zveza je terjala likvidacijo velikosrbskega hegemonizma, revizijo ustave ter bratski sporazum za dejansko enakopravnost Slovencev, Hrvatov in Srbov/7 Kljub zatrdilu omenjene zveze, da ji je poleg hrvatstva in srbstva “sveto pa tudi sloven­ sko ime in slovenski jezik”,™ pa sta predstavnika njenih slovenskih libe­ ralnih skupin, narodni socialist Rudolf Juvan in staroliberalec V. Ravnihar, v posebnem razglasu ljubljanskim volilcem pojasnjevala, daje samobitnost slovenske kulture potrebno “izgraditi do mogočnega viška’’, nato pa “ž njo najti pota v kulturo bratov Hrvatov in Srbov”. Na ta način bi dosegli zlitje jugoslovanskih narodov in kultur, ali kakor sta zapisali novi liberalni politični partnerki, “tem potom dosežemo kedaj naravnim razvojem ono enotnost v naziranju in miselnosti, ki nas vede do ujedin­ jenja našega danes že celokupnega političnega naroda”.89 Njunemu tedan­ jemu prepričanju v vsejugoslovanski nacionalni asimilacijski program gre vsekakor verjeti, saj so Ravniharjevi starini v letih 1921-1924 vztraj­ no ponavljali, da je potrebno ustvariti močno in enotno jugoslovansko kulturo ter opustiti poudarjanje in poglabljanje specifične slovenske nacionalne zavesti. To so utemeljevali z neizogibnostjo ,kulturne medse­ bojnosti in medsebojne pobude’ med Srbi, Hrvati in Slovenci, ki bi se že v naslednji generaciji potrdila v enotnem, srbohrvaškem državnem jeziku.90 Ker so Ravniharjevi starini kategorično odklanjali avtono­ mistično preureditev države,91 je očitno, daje NSS, ko seje sama ponudi­ la v koalicijo tej unitaristični liberalni skupini,92 leta 1925 v sebi že prelomila s svojo narodno-avtonomistično usmeritvijo. To potrjuje tudi dejstvo, da so bili v času koalicijske povezave z NSS Ravniharjevi stari­ ni politično vključeni v slovenski del Pašičeve velikosrbske hege- monistične in centralistične Narodno radikalne stranke.93 Povezava naro­ dnih socialistov z NRS je v resnici razkrila popoln strankin prelom z njeno dotedanjo nacionalno, pa tudi siceršnjo politično usmeritvijo. V NSS so namreč še leto dni pred to povezavo zatrjevali, da NRS “vtiska danes črviva družba njenih prvakov na čelo pečat kapitalizma in brezmej­ ne korupcije. Zato je ,fuzija’ med NSS in NRS ravno tako izključena kakor med NSS in JDS, kjer so razmere še slabše”.94 Toda zgodilo se je prav to. Leta 1927 seje NSS ob volitvah v oblastne skupščine 23. janu­ 220 arja 1927 in volitvah v narodno skupščino 11. septembra 1927 politično že povezala z vodilno slovensko unitaristično silo - SDS. Odrekla se je svojemu avtonomističnemu programu in sprejela centralistično upravno razdelitev države na oblasti in s tem tudi upravno-teritorialno razdelitev Slovenije. Ostro je obsojala tudi vsako ,plemensko natezanje’ in boj proti Hrvatom in Srbom, zakaj hotela je “čimbolj dvigniti Slovence, da bodo v bratski slogi s Srbi in Hrvati organizirali močan narod in zdravo državo”.95 V prid ,zdrave’ države je podpirala tudi uvedbo oblastnih samouprav, saj je menila, da je z delokrogom oblastnih skupščin “navzlic omejitvam zakona (...) podana možnost, da se oblastne skupščine udejstvujejo pri reševanju samoupravnih gospodarskih, socijalnih in kulturnih proble­ mov”. Dosledno pa je zavračala možnost, “da bi se morebiti izrabljale (...) le za državno-pravne demonstracije, ali za agitacijo drugih tem podobnih političnih gesel”.96 NSS je v skladu s politično usmeritvijo SDS podpirala dosledno “linijo jugoslovanskega narodnega in državnega edinstva”.97 Hkrati je opozarjala tudi na nevarnost političnega katolicizma. Poudarila je, da se morajo “vsa nasprotja v naprednih vrstah (...) umakniti višjemu cilju, ki je ta, da se zmanjša vpliv klerikalne politike v Sloveniji ”.9!i Taka stališča so NSS dokončno postavila v krog tradicionalnih slovenskih li­ beralnih političnih sil in pripomogla, da je bil “ob koncu dvajsetih let združen narodno liberalni unitaristični meščanski tabor v Sloveniji”.99 Zbiranje slovenskih liberalnih meščanskih unitarističnih sil konec dvajsetih let pa še ni pomenilo, da je bil s tem izživet slovenski avtono­ mizem liberalne smeri. Skorajda hkrati, koje NSS zapustila svojo narod- no-avtonomistično usmeritev, se je na to stališče postavila liberalna poli­ tična stranka nemeščanskega tipa - Samostojna kmetijska stranka. Ta stranka, kije leta 1921 glasovala za centralistično in unitaristično vidov­ dansko ustavo, je namreč sredi dvajsetih let spremenila svoj dotedanji narodno-politični koncept, in sicer od centralizma in unitarizma k fede­ ralizmu in doslednemu zagovarjanju slovenske narodne samobitnosti. SKS je nova stališča do narodnega vprašanja oblikovala zlagoma. V letih 1921-1925 je še vedno podpirala centralizem in jugoslovanski narodni unitarizem100 ter zavračala zahteve po reviziji ustave.101 Relativizirala je zamisli o avtonomiji Slovenije s sintagmo - klerikalna avtonomija ne, avtonomija Slovenije da.i02 To je pomenilo, da je SKS avtonomistična prizadevanja SLS razumela le kot težnjo A. Korošca po avtonomni, pod njegovo in nadvlado duhovščine ječeči Sloveniji’.103 Zato je zakonodajno avtonomijo Slovenije, ki “ni tako napačno geslo”, pogojevala z zahtevo, 221 da bo vsak zaveden avtonomist najprej zrušil “klerikalce, na razvalinah Eselesa pa zgradil dobro in solidno avtonomijo”.104 To stališče, izrečeno ob volitvah v narodno skupščino leta 1923, pa je že napovedovalo kas­ nejši avtonomistični in federalistični državnopravni program slovenskih liberalnih kmetijcev. Ti so 22. decembra 1923 na občnem zboru SKS v Ljubljani zahtevah, “