Vladimir Levstik: Slovo. — Vojeslav Mole: V mladi sreči.              353
„Odpusti!  Odpusti!" so govorile.   „Hotela sem zmagati . . ." Kriknil sem in stemnelo se je pred mojimi očmi. Le še kot v polsnu sem čul, da je izpregovoril ženski glas: „Strah ga je mrtveca!" In oduren glas stare žene je klical: „Ej, to je komtesa Alma. Poročili so jo resni starši s „sedem-
v
desetletnim grofom. Premlada je bila zanj. Skoda je je, škoda . . ."
Potem je vse izginilo pred mojimi očmi. Zgrudil sem se na tla
in zagrnila me je nezavest.
-------------».. ¦...------------
Slovo.
li boš mislila name čez leto dni, eno misel name, al dve, al tri? Sladko je, glej, če na poljih, na grob molčeč, belega cvetja strese tak hip bežeč . . .
Sladko, če v drevenenje gluhih poljan stopi krilata bajka, rosna od sanj, in če dvigajo mrtvi v grobeh glavo, kakor da so le spali, pa vstanejo . . .
Vladimir Levstik.
-------------—m-»   i---------------
V mladi sreči.
J  od solncem se daljave grejejo, drhte jim grudi sveže, mlade, pod nebom se škrjančki smejejo in radost sejejo v livade.
Brsteče veje se priklanjajo in čakajo dehtenja, cvetja in solnčne moje misli sanjajo o raju tvojega objetja.
In moje pesmi tebe čakajo, da te pripelje bela cesta, se v sreči smejejo in plakajo
kot pred oltar idoč nevesta.
Vojeslav Mole.
--------------------«—•—»^----------------
»Ljubljanski Zvon" 6. XXIX. 1909.                                                                                       23
fi