Žalujoč otrok.
Veliko sem že slišal joka,             Sosede so ga obstopile
pozabil nanj sem v begu let,         in detece tolažile,
a jokajočega otroka                       zaman so njih besede bile,
spomin se mi obnavlja spet.         solz niso mu oblažile.
Po Ijubljeni umrli mami                »Ne, ne! Nikar ne tolažite,
otrok se milo je solzil                  pomoči zame ni več tod,
ter ob odprti groba jami               le to, le to mi dovolite,
obupno je ročice vil.                      da v grob se k njej mi nagne pothc
»Kdo li sedaj bo skrbel zame,      Obraz si dete je zakrilo,
me  ljubeznivo negoval,                 skoz prste točilo solze,
kdo stokrat me na dan objame,    da vsem oko je mokro bilo,
kdo vse potrebno mi dajal?«        težko je bilo vsem srce...
Veliko sem že slišal joka, pozabil nanj sem v begu let, a jokajočega otroka spomin se mi obnavlja spet...
Janko Leban   .