/ V Ljub lj a n i Tiskala „Narodna Tiskarna". — Založil Janko Pajk Cena 30 kraje. V Ljubi j a n i. Tiskala ,,Narodna Tiskarna". — Založil Janko Pajk. 1882 . 5 Slovenčevim „kritikom“ MOTTO: „Sloveneev“ tesnosrčni nap del Ki krivega r a z n m 1 j e n j a je sad ££ . . . S. Gregor Č.i č. ,,Le čevlje sodi naj kopitar ! ££ P r e š i r e ti . „Qnod capita tot sentontiae" — slove neki banalen pregovor, ki pa je vtemeljen v psyhologični resnici, da vsakdo sodi stvari na svetu s svojega stališča. Koliko različnih stališč pa je, možnih!! — Ako se popenjaš iz doline ob strani v nebo kipečega pogorja, z vsako stopinjo skoro vidi se ti svet okolo tebe drugačen: obzor postaja vedno širji, dokler se ti naposled dospevšemu na vrh visoke gore ne odpre veličasten razgled v nedozirno daljavo — a pod tvojimi nogami moreš zdaj prezreti kakor s „tičje perspektive 41 vso dolino z vsemi njenimi oro- in hydrografičnimi posebnostmi. Tako je z duševnim obzorjem! — Z vsako stopinjo, ki jo stori človek v omiki „navkreber“, razširi se mu duševni obzor — seveda ako ima tudi zdrave dušne oči, ako je zmožen prezreti vedno raz- toči obzor. Ako tega dani nema, ako nema tiste čudovite dušne moči, ki si zna iz vsega pridobljenega gradiva iz omike in iz lastne izkušnje kakor iz posamnih kamenčkov sestaviti o svetu „duševni mozaik 11 — bodi-si, da zovemo dušni ta dar »filozofijo 11 ali kakor že: ne bode užival na svojem, vzvišenem stališči nobenega pravega dušnega veselja, kakor tudi tisti turist ne, ki je slep, ali je jako kratkoviden in naj stoji makari na Mont Blanku ali Mont Everestu!. Pač! kratkovidni turist pomaga si lehko z daljnogledom — ali duševni turist nema nobenega daljnogleda, pri rokah! — I)a, če si natakne tak dušni kratkovidnež na svojem stališči morda še res 1 * — 4 — očala na nos, očala, ki ne kažo resnično, očala, ki so celo pobo- jana, motna od barve njegovega že individuvelnega pomilovanja vrednega skrupuloznega mišljenja, ter od barve njegovih stanovsko- jednostranskih napačnih nazorov — potem pač tak človek o marsi¬ kateri prikazni sodi kot — slepec o barvah! — — Ozka je naša slovenska domovina. In kakor ima v kakej vasi ali trgu kdo, ki otrobe veže, lahko ravno toliko privržencev kakor poštenjak, tako se pri nas nemarno blebetanje kakega slovenskega časnika skoro ravno tako posluša in si preslepi svojih kimovcev, kakor objektivno, resnično mnenje druzega časopisa. Po drugod bi se tako pokaljenje resnice in zdravega ukusa niti ne poznalo dosti, ali pri nas je to laglje možno, ker se voda v ve- derci laglje skali nego v celej reki. Da je pa to žalostna prikazen in nam na kvar — saj za nekaj časa — to razvidi vsakdo, ki se količkaj briga za našo književnost. O politiki tu. ne govorim. Ali zdaj pa ad rem! „Slovenec“ uživa pri nas to čast, da je že zdavna prevzel tisto ulogo, ki sp jo za Preširnovih časov igrali slavni „ Janzenisti 11 , katere imenovani pesnik Ceiakovskemu tako dobro karakterizuje. Zgodovina: —• Ko je začel 1. 1876 Stritar izdavati II. letnik svojega „Zvona“, v katerem nam je podajal prave dušne hrane, s katerim je rešil pravi estetični ukus, bil je „Slovenec“, ki je, ob¬ orožen z nepopisljivo najivnostjo, čudovitimi predsodki in sredno- večno jednostranostjo spravil se nad prvi leposlovni list. Takoj zapazil je na njem grozne pregrehe, bogokletstvo, pohujšanje in Bog vedi kaj še vse, ter zategadelj svaril pred tem nesrečnim listom na vse strani kakor pred samim f f f ! In res je toliko dosegel, da so začeli nekoji preskrbni vzgojevatelji „Zvon“ tu pa tam prepovedovati, dosegel je, da se je ta prepoved o „Zvonu 11 še pridržala, ko je bil prepeljan iz Dunaja v Ljubljano. Kaj takega je samo pri nas možno — v sramoto celemu slovenskemu narodu pred vsem prosvetljenim svetom! — Da, celo še predno je bil vzdignen „Ljubi. Zvon 11 iz ..kalupa 11 , še predno je peti jel, vedel je „Slovenec“ natanko pripovedovati, kak bode, da tega in tega ne bo prinašal, da bo pač kolikor mogoče Dunajskemu podoben itd. Že samo ime: Jurčič mu je pretreslo (dotičnemu kritikastru) vse živce. In s tem, da je pred „Ljublj. Zvonom" svareč pripo- o ročal novi »Kres 11 , skušal je nevede zasejati tisto staro seme lju¬ beznive razprtije v literaturi naši! Hvalo Bogu, da se mu ni po¬ srečilo ! — Prišla je letošnja velika noč. S. Gregorčič zbral je bil nekaj svojili v „Zvonu“ objavljenih pesnij, dodavši jim nekoliko novih, v dičen zvezek ter ga podal narodu za „ pisanko Te „ poezije" ne potrebujejo hvale: hvalijo se že same. Človek bere in bere, in ko je prelistal vso knjigo, začne od kraja ter poveliča molče uro, ko je izmed malega našega naroda vstal genij, s ka¬ terim bi smel ponašati se vsak narod na svetu! Komu bi se bilo pač sanjalo, da se utegne najti kje kaka »pobožna® duša, ki jo bodo te poezije »pohujšale 11 ?! Ali pri nas je vse možno! V svojo ne malo začudenje izvem najpred iz privatnega vira in potem iz „Slov. Naroda", ka je tudi pri tej priliki „Slovenec l£ pokazal spet svojo staro naturo. V imenu ..premnogih slovenskih duhovnikov 11 \ (»Slovenec" se kaj rad ponaša kot glasilo slovenskih duhovnikov, kar pa seveda nikoli ni bil in ne bode; manjka mu zato čudno veliko potrebnih lastnostij) beseduje, da se ne more vjemati z vsem kar je v Gregorčičevih poezijah, ter je potem zadosti najiven, da v 04. broji s sveto jezo našteva pesni, ki se mu nevarne zde, ki so mu rudečico pripravile na ..pobožno 11 lice, katerim bi najraji privoščil •- auto da fe! Poglejmo torej vsak ti st »trilček 11 posebe, ki ie „Slovenca 11 zbodel — krvavo! Prva pesen, ki se mu ne dopade, je veličastna elegija »pastir 11 . „0 Vrba, srečna, draga vas domača! 11 — „Tam gori, tam gori" etc. . . . Dve pesni, jedno in isto v bistvu — ali, ker sta pesnika dva, od tod tudi razlika! Ta alegorija! To čuvstvo! Ta ele¬ gični čar, ki veje iz vsakega verza tega „pastirja 11 ! Ali čemu komentirati pesen tem, ki imajo organ za nje razumljenje! — Gest. gospod kritikaster! Kakor stojijo Vaše besede v ,,Slovenci 11 druga poleg druge, mislite Vi zares, da si duhovnik-pesnik ni svest svojega visokega posvečenja, čudite se mu, kako da ni srečen kakor Vi, saj ve kaj je njegov poklic, saj ima menda toliko na leto, da , ,,pomanjkanja ne trpi 11 ! Vi mislite zares, da si ad verbum želi nazaj v planine? Kje je človek-pesnik, tega ne razumete! — 0 sancta simplicitas — ali pa tudi dissimulatio! — ,.Človeka nikar!“ Ta ,,Faust 11 v minijaturi Vam zanikuje, / ponižuje vrednost človeško? — Ali ni že po čisto kršč,-katoliško 6 — verskem nazoru duša človeška v truplu kakor v neki ječi, iz ka¬ terega hoče enkrat popeti se k svojemu stvarniku ? Ali ne pravi apostel Pavel, da želi rešen biti „de corpore mortis hujus" in da hrepeni „dissolvi et esse cum Christo"? O srednovečnih theolo- gih, ki so še posebno to razliko mej truplom in dušo poudarjali, molčim. Kaj pa stoji v „človeka nikar" ? . . . Duhu poženo pe- roti . . . kam? Tebi hitel bo naproti, da enkrat Tvoj obraz bi zrl! ... To Vam ponižuje vrednost, ki jo ima človek med stvarmi . na tej zemlji?? Pomilovanja vredna eksegeza! In Goethe bi Vam zagrmel: „Du gleiclist dem Geist, den du begreifstP - Čem dalje človek bere Vaše otrobe, tem bolj se prepriča, da nimate daru kake, sicer najnedolžniše in najjasnejše pesni pravi pomen zadeti — ali pa niste odkritosrčni! V „izgubljenem cvetu" je del tiste tragike, ki jo ima nezakonska mati. Kakor pa so svoje dni ,,Janzenisti" mislili, da je Preširen htej (s svojo pesnijo device zapeljavati (!), tako mislite Vi, da pesnik v ,,izgubljenem cvetu" odobruje nečloveka, ki se, lahkomiselno porazivši najsvetejši cvet, cvet nedolžnosti neizkuše¬ nemu dekletu še veseli, da je nasitil svoje živalsko poželjenje! To — žalibože ne preredko se opetujočo . tragiko predstavlja nam ,.izgubljeni cvet!" Ako „izg. cvetu" niste razumeli, je zastonj, da /bi Vam še zinil kako o „izgubljenem raji". Z dogmatiko v roki ste brali tudi to pesen ter Vam ni htelo iti v glavo, da bi \ se „raj“ ne povrnil več. Pozabili ste pa, da tistega „raja“ tudi dogmatika ne želi nazaj — kakor ga nobeden pameten človek želeti ne more —, ampak da nam je kristijanom ozirati se v prihodnjpst.-,,0 nevihti!" Prošnje, molitev in dobra dela naša! Ali res mislite, da je večina ubogih kmetov, ki se proseč , vijejo pred grozno nevihto s smrtnimi grehi obložena? Ali ne trpe, če bi neuime Bog tudi zares pošiljal za kazen vsakikrat, ali ne trpe pri tem drugi, ki so morda bolj prijetni Bogu kot midva, gospod kritikus! ,,Zastonj, nebo mu prošnje te ne čuje" . . .žal, Jm še ni dolgo, da se je to tužno uresničevalo po naši domovini! Pecite, kar hočete! — V celici! (tudi tisk. pogrešek C ste vestno prepisali!) Dajte si dopovedati! Pesnik tu nikakor ne pravi, da v .,celicah ni miru", v obče, da v samostanu ne najde nihče miru! Da, se. prepričate, o tem mnenji, preberite kakih desetkrat „samo- stanskega vratarja' 1 ! Takisto je pa tudi res, če bi liotli odkrito govoriti (da si je to delikatna reč!), da jih je že ogromno število vzdihovalo pod težo zakona — da je ,,izhod za vselej zaprt" - - tega ne more nihče tajiti! In če bi bil vzdihoval v kakem samo¬ stanu — ali leje drugje - kdaj le en sam človek, vredna bi bila ta bolest pesni! Basta! — Tako cepite dlake, gospod kritikaster, s svojega jednostranskega stališča naprej v ,,lastovkah", kjer ste izstaknili po velikem trudu za sebe pohujšljivi pasus; tako Vas moti uboga ,,romarica“, katerej pesni je bil pesnik ceh) komentar pridejal v ,,Zvonu"; tako se izpodtikate nad krasnimi vojaškimi pesnimi. »Dekletova molitev" jo mojstersk poet. proizvod tako- zvanih dejdiških neizrekljivo lepih, nežnih pesnij, in tudi ta Vam ni po volji. Nekega znanega sicer nemškega pregovora se držeč, našli ste v njej po sili, česar ste sami iskali; našli ste kaj fri- voln ega, ker ste to iskali, dasi je pesen čista kot gorski studenec! Deklica ne pravi v ,,molitvi", da je okusila sladkost in britkost z ljubljencem! —To je kaj druzega, kakor če reče sploh, da je okusila sladkost, in britkost ljubezni sama v svo¬ jem nedolžnem deviškem srci! To je tak razloček kakor med fri- volnostjo in sveto čistostjo! »Kot solnčece čist je moj srčni žar, ne bo me ga sram pred tabo (M. b.) nikdar" . . . Tako moli dekle ki ne prosi kot zloglasna ženska za svojega ponočnjaka, ampak ona prosi kot nevesta za svojega ženina, da bi jej ga sv. Bogorodiea spet živega nazaj pripeljala iz vojske! Taka ljubezen ni samo po mislih na duši zdravih ljudi, poštenih ljudi, ampak tudi po nauku najostrejših krščanskih moralistov, moralno dovoljen, svet čut, dovoljeno nagnenje, brez katerega tudi srečnega krščan¬ skega zakona m'! —Le škoda, da pesnik v svoji zbirki ni objavil celega ciklusa svojih vojaških pesnij. —- Ko ste pa maksimi: Im Auslegen seitl Ilir frisch und munter — Lcgt Ihr’s nicht aus, so legt Ihr was unter . . . prieksegezirali do konca s tresočo se desnico, potem kot linale stavite patetično vprašanje: ,,Je-li to poezije solnčna stran (nam¬ reč, da se v tej zbirki opeva največ človeštva brezmejno gorje itd.), katera daje pesniku, vzlasti duhovniku, tolikanj še lepših, veli¬ častnih vzorov?!" •— To je tako najivno, daje škoda odgovarjati. Vi ste pač iskali v „Poezijah“ strogo cerkvenih pesnij. To se Vam vidi, ker ste se nad najnedolžnišimi rečmi izpodtaknili in pohujšali. Zatorej bi bilo opozarjati Vas na to, kar pravi Preširen v zadnji štrofi svojega „orglarja“ ; zastonj Vam je ponavljati, da poetu morajo privreti prave pesni iz srca. „ Torej pač nema pra¬ vega daru v sebi — porečete, — da ne poje naravnost o Bogu". Ako je popeval pesnik „človeštva brezmejno gorje", popeval je tisto, kar je poezij a sama. Ako je popeval gorje svojega brata brata-rojaka, brata-človeka, popeval, proslavljal je ljubezen do bližnjega. Kdor pa bližnjega ljubi, ta ljubi tudi Boga — torej je opeval pesnik tudi Boga. Seveda, pesnikov Bog je malo drugačen kot je Vaš, kajti „Wie Einer ist, so ist sein Gott“ — in le prepogosto se pokaže, da je tudi drugi del Goethejevega izreka resničen: Danim ward Gott Audi schon oft zum Spott — kar sami kažete s svojo psevdo-kritiko, gospod, brez zamere, ali pa tudi z zamero! Vem, da Vam preseda tisto, kar se zove „svetoželje“, člo¬ veštva žal in bol itd.; te stvari kratkonikar ne umejete ali nočete umeti. Ali smelo Vam trdim, da tega „svetoželja", najveličast¬ nejše potrdilo je — naša sv. vera sama! In vsak pravi pesnik opeva nehote svoj del tega svetovnega gorja. Priporočam Vam ta predmet za meditacijo! — Zdaj pa ad vocem „ nežna mladina" ! Pred nekaj časom so Nemci začeli klasike, Goetheja, Schillerja, Šekspira itd. „ prirej ati “ za nežno mladino. Meni — to privatno mnenje mi že dovolite — se tako počenjanje vzlasti pri Nemcih nepotrebno zdi, ker imajo . v obilici knjig, spisanih nalašč za mladino. Čemu naj še berejo otroci post. „Romea in Julijo"?? Smešno. Za otroke je mleko za odrasle — vino! „Vzgojitelji" toraj naj dajejo otrokom mleka, dokler še niso za vino. Vsaka starost potrebuje svoje primerne hrane. Pa kaj mi je za Nemce? Vi gospod kritikus obsojujete „Poezije“ tudi posebno zategadelj, ker se ne morejo „nežni mladini v roke dati". Najpred bi rad vedel, kaj pomeni prav za prav izraz „nežna mladina"! Po nekod interpretujejo ta izraz tako, da pomeni tudi še ljudi, ki so že popolnoma dosegli 20. leto! No, — 9 za te menda ni več nevarna ta zbirka. Ka-li? Ako pa mislite, da se Gregorčičeve poezije „tutte quante“ (kajti nekoliko sem jih videl že z lastnimi očmi natisnenih v najnovejšem berilu za ljudske šole) ne smejo dajati otrokom, ki imajo 9, 10, 13, 14, 15 let — kdo Vas pa sili, da jih morajo brati? Saj vseh tudi raz¬ umeli ne bodo!! Pa to še ni glavna stvar. Ampak, če človek tako med vrstami bere, se dozdeva, kakor, da bi Vi hteli uvesti v „ slovensko literaturo čisto nov reglement", ki se ima glasiti tako: „Kadar pišeš, imej ven in ven nežno mladino", t. j. otroke, šolarčke iz normalke in prvih razredov gimnazijalnih pred očmi! kar bi se ti previsoko zdelo za tak publikum, tega Rog ne daj, na papir staviti!" To je najnovejša iznajdba ,,Slovenčevih kritikov" za katero se jim zahvalite vsi pisatelji slovenski! Ali »Slovenec" ne zna samo „kritizirati“, on ne zna samo novih ,,reglementov“ delati za slov. pisatelje o ne! „Slovenec“ ve tudi, kako se po ceni pride v zgodovino sloven. slovstva. Kalkuliral je pa tako-le: Glejte si, Gregorčičevo ime se bode od sih dob svetilo zapisano z zlatimi črkami v naši literarni zgodovini. Vse, kar je dobilo količkaj soli pri krstu in ima nepopačen ukus, ga slavi' že zdaj. To ni težko! Ko bo kdaj pisala se natančna biografija o tem slavnem pesniku, tedaj gotovo ne bodo naštevali češ: ta pa ta ga je hvalil; ta pa ta časnik je spoznal, koliko smo pridobili s to novo močjo v literaturi. Kaj takega lahko marsikdo spozna! Ali z blatom ometavati to, kar je vsemu umnemu svetu sveto — tega ne zmore vsak! In zatorej hočem jaz „Slovenec“, jaz edini, prvi, lotiti se tega na- hvaležnega početja! V zgodovino slov. literature pridem vender-le po ceni: kajti tam se bo svoje dni bralo če tudi samo s črnimi črkami zabeleženo: „ Slovenec® s svojimi ,.pobožnimi" težaki in in marnimi kritiki" se edini ni mogel vjemati „s preposvetnimi“ poezijami Gregorčičevimi! . . . Do tod je „Slovenec“ meditiral tiho, potem pak je konec te svoje meditacije o samosvoji „histo- ričnosti“ samozavestno in pathetično zabeležil, kakor se bere: „to je slovenščini sedanje nove dobe pomenljivo znamenje, katero se prej ali slej razodeno samo". Mi pa iz srca privoščimo „SIovencu“ to čast, da bo stal v naši literarni zgodovini kot stoje sploh post.: Terzites, Herostratus, Preširnovi „Janzenisti“, Dagarin in enaka sodrga. — 10 — „Slovenec“ naj le svobodno z vsemi svojimi marnimi in ne¬ marnimi kritiki vred prodaje mej svet svojo smešnost in najivnost, če te robe še ni dosti prodal do zdaj. Pesnik ve, da ima Lenau prav, govoreč : Pesnik pa takim ljudem z istim Lenau-om tudi kliče: Ilir kriegt micli nielit nieder, Ohnmachtige Tropfc! Ich tomme wieder und wiedor, Dnd meine steigenden Lieder \Vachsen bcgrabend Euch liber die Kiipfe ! Sveta jeza izvirajoča iz ljubezni do resnice z jedne strani, z druge strani pa, da bi opral madež, katerega je blebetajoči „Slovenec“ s svojimi marnimi „kritiki“ vred prizadejal slovenski duhovščini rekoč, da se „premnogi“ slovenski duhovniki ne brigajo mnogo za čestitko izrečeno slovenskemu duhovenstvu v „Slov. Narodu 1 - zaradi pesniške slave veleč, gospoda vikarja S. Gregorčiča, dala mi je pero v roko, da sem šel pisat le-to „apologijo“. Zatorej naj vedo „Slovenčevi kritikih ka pisec teli vrst je Ein offner Wald am Strassensaume Ist Dein Gedicht, du musst’s ertragen, Iteibt s'ch an seincm schonsten Baume Ein .... mit grunzendem Behagen. duhovnik. 11 — X. 44. X. 53. „Slovenec“ dne 10. junija 1. 1. od 1. do 73. vrste. Lanskega ,,Ljubljanskega Zvona 11 »pisatelje je bil gospod Spectabilis z mastjo hvale tako polil, da so se svetili, kakor se zabelo politi žganjei; g. Gregorčiča, najnovejega in vzvišenejega pesnika, kar jih je nam mati Slovenija do današjnega dne rodila, polil je neki list, kateri nosi - žal, prelepo ime ,,Slovenec" — z najčrnejšo gnojnico, da je — se ve da edino le v njegovih očeh •— črneji kakor gnoj. Ta uže davno nebodigatreba list, se po v 0. štev. letošnjega ,,Ljubljanskega Zvona" nahajajočem odgovoru: ,,Mojemu grajalcu 11 še enkrat in menda poslednjikrat zaganja v g. Gregorčiča, kajti v imenu resnice upamo, da bode dobil enkrat za vselej zaslužen odgovor, kateri bode mu uže davno minirane živce ozdravel. In da je ta bolnik, katerega uže od rojstva sem napada migrena, potreben upljivajočega zdravila, naj sledi tukaj nekoliko dokazov. Na strani 108. svojih ,,poezij 11 poje pesnik: ,,Postal sem med svetom drugačen pastir In čedo zdaj čuvam slovečo; A vsahnil veselja je prejšnjega vir, Izgubil življenja sem srečo.“ .,Onemel je petja veselega glas, Srce mi tero bolečine; Zakaj sem zapristil te, rojstvena vas, Zakaj sem vas pustil, planine!' 1 Sedaj naj sledita pa dva odstavka znane Slomšekove pesni: ,, Veselja dom 11 : ,,Poslednjič veselje še le osledim, Na vaško ledinco pridirjam za njim; Glej tamkej z otroci prijazno igra, Jim kratek čas dela, pri njih je doma. 11 — 12 „0h blažene leta nedolžnih otrok. Vi, mate veselje brez težkih nadlog; Oh, kako vas srčno nazaj poželim! Alj vi ste minule, zastonj se solzim!" Vi oskosrčneši, kateri imate mesto čuta led okolo srca — čitajte ta dva primera, in ako iskrica resnice in nepristranosti v vaših prsah še ni popolnoma zamrla, odgovorite, ali ni uže preblagi po¬ kojni škof Slomšek ravno to pel, kar danes g. Gregorčič? Blagi mecen je pač dovolj čutil težavno butaro pastirstva in v tem čutu porodile so se mu prekrasne vrstice : „Alj vi ste minule, zastonj se solzim. Oh kako vas srčno nazaj poželim!“ Menda nekaj enakega, je čutil tudi g. Gregorčič, kateri čut mu je pri premisleku na težavni pastirski stan in na srečne nek¬ danje mladostne leta rodil občutek, katerega je izlil v prekrasne rime: „Onemel je petja veselega glas, . Srce mi tero bolečine: Zakaj sem, zapustil te rojstvena vas; Zakaj sem vas pustil planine!" Zraven svojega težavnega pastirskega poklica, nam pesnik zopet tukaj kaže svojo vročo domovinsko ljubezen, v katerej želi si nazaj •—- v domačo vas, na planine, kjer je nekdaj toliko ne¬ dolžnega veselja užil. — Ali ko je prišel mej svet, spoznal je nje¬ govo slabo stran — globoko v srce ranila ga je njegova hudobija, vsled česar je vzdihnil: „Izgubil življenja sem srečo." To je tedaj ona prevelika pregreha —• spoznanje težavnega svojega poklica in zraven tega vroča domovinska ljubezen, kar se dandanešnji v marsikaterem stanu, v škodo človeštva tako pogosto pogreša. V svojej migreni dirnola ga je tudi ona prekrasna pesen : ,,Človeka nikar 11 str. 47 — zakaj, mora dotični gospod sam naj¬ bolje vedeti, saj pesnik ne poje sam sebi, temuč vesoljnemu člo¬ veštvu. Ako je pa ravno ta — pravim —■ prekrasna pesen ka¬ terega, in morebiti ne po krivici, enmalo zgrabila, naj pomisli, da ni g. pesnik G. prvi, kateri oznanuje ta nauk. temuč je bil mnogo 13 — pred njim in pred vami eden, kateri je učil, da bi bilo bolje člo¬ veku — pohujšljivcu, da bi nikdar rojen ne bil. Iz česa pa izvira potem sprideno življenje? I menda iz dvomov in zmot, katere se človeka polaste, in gorje mu, ako se jim še za časa ne ubrani, temuč pusti, da ga pritirajo do pohujšljivega življenja do zmot in dvomov — naposled celo do obupa. Bi li ne bilo tedaj bolje, da bi tak človek res .nikdar rojen ne bil?! Kogar lastna domišljija prevzame, ne ve več ločiti pravo od krivega, kar nam zopet kažete pri pesni str. 31: „0k cvetje je rahlo, Čez noč se ospe; A žal je še meni Po njem, o dekle!“ „Tja doli po polji Pa stopa nekdo, On cvet je potrgal, Zdaj — uka glasno!“ Da, da, rahel je nedolžnosti cvet, in pred se osuje kot rožica. Ah, koliko je dandanašnji žalostnih prizorov izgubljene nedolžnosti koliko noči doprinese se v nečistem djanji, koliko misel, besed, djanj se stori, kar vse pada strupeni slani enako na nedolžni cvet! Blagi pesnik, kot skrben duhovni čuvaj prelepe nedolžnosti, ko jo je videl v tla pomandrano — uničeno vzdihnil je: „Tja doli po polji Pa stopa nekdo; On cvet je potrgal, Zdaj — uka glasno!“ Ali ni to živa, žalibog, preresnična slika denašnjega časa? O, da hi nikdar ne bila in da bi hudobni svet prišel do spoznanja vsega, kar je lepo, vzvišeno, — nebeško — potem gotovo ne bi ponočnjaki toliko cvetov devištva potrgali, ter z utrganim cvetom ne ukali tja po polji -— v daljni svet, od koder se k razdejanej roži ne vrne več! — Koliko skrbnih starišev, dobrih bratov in sester bi ne trla bridka žalost, in njej samej bi ne treba točiti grenkih solz — a zaman! To je tedaj vsa hudobija, katere se je pesnik zakrivil, ker žaluje za zgubljenim cvetom nedolžnosti. O prerfidnost kako grda si! 14 — Na str. 48 nahaja se pesen: „Izgubljeni raj", v katerej pesnik ljudstvo k pridnejemu delu opominja: »Nespametno ljudstvo, čemii-li tvoj stok? Na delo! Ne nosi mi križema rok! Povrni se samo v prvotnost nazaj, In našlo povsodi prvotni boš raj!“ V tej, na delo spodbujajočej pesni, nahaja se zopet velikanska hudobija, kakor bi ne bil doslej še nikdo nauka o pridnosti učil. liže apostel Pavel je rekel: kdor ne dela, naj tudi ne je, kateri nauk nam tudi v sedanjej dobi gotovo ni odveč. Menim, da vender tako kratkovidni niste, da bi ne videli, kako naše ljudstvo od dne do dne ubožneje postaja, in v svojej bedi tarna in toži čez slabe čase, a vzroka, pravega vzroka vsemu temu ne zna. Dlagi pesnik, kateremu je vedno veča beda ubogega naroda pretresla srce, po¬ kazal mu je v svojili poezijah edino pravi pot, kateri ga zamore rešiti pogube, in pripeljati ga nazaj v prvotni raj blagostanja. Celi slovenski narod teži sedaj za delom za napredkom, in vsi stanovi, vsak po svojej moči, se gibljejo, delajo, trudijo za bolje življenje blagostanje. Domači časniki pišejo in delujejo v to svrho na vse kriplje, snujejo se društva, katere imajo namen po¬ magati ubogemu narodu do večega blagostanja samo prokleto farizejstvo tega ne vidi in ne pozna, ker ga je srd do vsega kar je lepo — vzvišeno, popolnoma oslepila. Od tod tedaj tako bru¬ hanje strupenih psovk na sveto vzvišeno stvar! Tudi prevzetnost je pri vas doma v obilnej meri, kajti kako morejo popolnejši duhovni, redovniki ponašati se z ono v „Celici K — „tukaj ni dom miru" st. 51. — 0, da, to stepa uganili, ako ste kedaj katero ali ne, kajti v vašem gadjem srcu ga res ni miru temu je pravo prebivališče vedno nemirne nevoščljivosti, sicer bi ne podirali danes tega, kar ste včeraj zidali. — Za boga ne sip¬ ljite ljudstvu peska v oči, ter ne učite, da človeku nobeden stan zadovoljnosti dati ne more, ako jo sam v svojemu srcu nima, a čez malo trenotkov pa ravno isti nauk zametujete. Kedo bode vam še kaj veroval tem načinom ? Radovedni smo tudi, ka¬ teri so tisti „popolneji“ duhovniki, katere po vašem mnenji res¬ nico tako v oči bode. Ni nemogoče, da je pisatelj omenjenega edini, in se v svojej besnosti, ko vidi, da nima nasledovalcev, sa- — 15 mega sebe .misli tistega „popolnjega“ duhovna, *) a dragi vsi — še celo mil. g. knezoškof — so v njegovih očeh nula! — Lep kompliment tak svojim duhovskim bratom! Ravno tako prijela vas je migrena tudi pri pesni: „Lastov- kam“ str. 50. ,,Razdeli se v pare trop, Slednji par izbere stop" i. t. d. O, reva nervozna! Sam sin človekov se je v svojej zapu¬ ščenosti bridko pritožil, rekoč: „Krokarji imajo svoja gnjezda, le- sice svoje luknje; sin človekov pa nima, kamor bi svojo glavo položil 11 . Vprašam vas: ako se je sam božji sin čez zapuščenost tako bridko pritožil, je li revnemu pozemeljskemu črviču, ko se tolikrat tako samega in zapuščenega čuti, to prepovedano ? In kar je najgrje in najbolj farizejsko je to, da se o posvečenej osebi — o duhovniku, kateri z učenostjo in pridnostjo marsikaterega nadkriluje - še celo nesramno misli! Ako bi uže priprost neomikan človek, o katerem človeku •take misli gojil, bi mu zaradi njegove plitve pameti ne bilo toliko zameriti, a da omikanec o kom take misli goji, pač druzega ne zasluži nego očitno zaničevanje. Tako tudi nad pesnijo: „Roma- rica“ str. 6 (5 stresa vas mrzličen mraz, iz česar se da sklepati, da ste človeštva oster sodnik. Ali, dragi moj sodnice nikar tako, temuč ukrotite si nepotrebni srd, ter hladokrvno pomislite, ali se vzlasti dandanašnji ravno od višjih strani podložnim ne gode ve¬ like krivice? Ako bi bili vi, gospod sodniče, na kakem večem ko¬ lodvoru, o priliki, ko so leta 1878. vojaki pri odhodu v Bosno od svojih mater, očetov, bratov, sester — in ni bil ravno redek slučaj — tudi od izvoljenih nevest, slovo jemali — bi gotovo stvar drugače sodili. Ako deva, katera je malo časa popred postala srečna nevesta, o bridkem trenotku ločitve jemlje od njega slovo, ter pošilja goreče svoje prošnje k Bogu, da bi ga jej obvaroval in srečno nazaj v ljubo domovje pripeljal — je li to takov stra¬ hoviti greh? — V Rim jej zaradi tega gotovo ne bode treba k spovedi iti. Ko je pa vendar uboga deva postala tako nesrečna, da jej je ljubljenega ženina v boji pokosila bridka smrt, in si ona v *) Naj si bode ali no. 16 — srčnej bolesti ne želi drnzega, nego združena biti z njim v kraji veselja, je li zopet to takov strašanski greh? Menda prešestovala z to mislijo vendar ni — kaj ? Nadalje v svojej zlobnosti trdite tudi, da je poezija, v ka- terej se največ opeva človeštva gorje, žal in bol, kakor na str. 27, 72, 127 in 131, našej nežni mladini dostikrat nevarna. Gospodine, tukaj ste si pa sami tako pošteno zaušnico založili, kakoršne bi vam ne bil mogel nikdo drugi. Kaj pomeni tisti „dostikrat?" Vi ste gotovo uže hoteli zapisati ,, nikakor" nevarna, a vam je zlobno pero vendar nekako po sili zapisalo ta šmentani „dostikrat," z čemur ste očitno priznali, da taka poezija, kakor jo na omenjenih straneh „dostikrat" nevarno imenujete, nikakor ni nevarna, kajti ako je oče edino ljubljeno hčerko smrti izročil, da ni storjene pri¬ sege polomil, je tedaj to res tako nevarna poezija? In ako bi istinito bila nevarna, morali ste kar naravnost — makar z debelimi črkami zapisati — da je taka poezija našej mladini popolnoma nevarna, česar se pa niste upali storiti, temuč ste z dvomljivim — vašo lastno trditev naravnost pobijajočim iz¬ razom: „dostikrat," — se plazili okolo teh poezij, kakor mačka okolo vrele kaše. Mi pa k temu pristavljamo: Bog daj nam mnogo slovenskih Jeftejev, in gotovo bode kmalo mej Slovenci mnogo krivih priseg manj, katerih se poslednji čas, žalibog, tudi mej njimi ne manjka. Ker vas je bila migrena takrat premočno napadla, zmotili ste se bili celo tako daleč, da ste si upali v imenu večine slo¬ venskih duhovnikov tako perfidno sodbo napisati, a ko ste se zopet zavedeli in prevideli, da s gg. duhovni ne gre, da so pa- metneji od vas, ste pritaknili izraz, „da ste bili opominjani tudi od neduhovnov." “Vidite, da vam iz vsake besede laž ven štrli! Ako je, g. prof. Marn „Slovencu“ odsvetoval vsako ostrejšo sodbo o imenovanih poezijah opustiti, je mož gotovo dobro vedel zakaj, in „Slovenec" bi ne bil napak storil, ako bi bil poslušal ta dober svet. „Daniea“, katera ima bolje duševne moči na raz¬ polaganje nego „Slovenec“ - - molči, k čemur ima gotovo važne razloge, — ako se ne motimo tudi vrlo pametne in hvale vredne in „Slovenec“ bi bil v lastnem interesu prav storil, ako bi jo bil posnemal. 17 — Sploh pa moramo brez vseh ovinkov reci, da „ Slovenčeva“ kritika je skozi in skozi nesramna, natolcljiva in s pravim prav¬ catim plaščem hinavstva ogrnjena. Primerjati se da tistemu, kateri se je bil ves v cape zavit postavil zraven Sokrata češ, kaj si ti proti meni, jaz znam še le popolnoma zaničevati nečimernost pozemskega življenja. A kaj mu je rekel Sokrat, spo- znavši njegovo misel? Revež, ne vidiš, kako ti iz vsake ljuknje nečimernost ven gleda! Nekaj enakega je tudi pri vas: radi bi veljali za pobožne in ves svet studeče ljudi, a v istini vam na vseh ljuknicah zlobnost in hinavstvo ven gledata. Konečno pa naj povemo, kaj prav za prav je teh v „poezijah“, kar vam tak krč po udih napravlja — Niti ena niti druga od vas citirana pesen, pač pa ona na (52. strani, vzlasti te le dve vrstici: „Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, Kar more, to mož je storiti dolžan!“ Ako ste nezmožni — morebiti tudi leni, kedo vam je kriv? Dajte, primite za pero, ter spišite kaj boljega, kar se bode smelo brez skrbi dati našej. mladini v roke, in obljubimo vam, da bo- deti vi potem zasedli prvo mesto. Samo to vam priporočimo, da pazite, ko bodete storili Kar mož je storiti dolžan. Da ne bode vas močnik neslan! Bodeči trn .v -- ž 2 18 — Ocena Pajkove kritike. Celovški „Kres“ je prinesel v svojej 7. številki tega leta neko „kritiko Gregorčičevih poesij“, ki pa ni nikakoršna leposlovna in znanstvena kritika, ampak neko neslano brbljanje z nerazum¬ ljeno nemško filozofijo napitanega doktrinarja in v svojo domišlje- vano modrost in učenost zaljubljenega šolskega filistra. Spisal je kritiko gospod profesor Janko Pajk. Že samo to ime je v slovenskem slovstvu program, — pro¬ gram vse estetične neslanosti! . Pajk je namreč jeden tistih pedantovskih kritikastrov, ki si naj¬ prej iz kake staroveške šolske knjige ustvari svoje „nagledovanje“ o pesništvu. Kadar pa hoče svojo visoko in globoko učenost še posebej prodajati, tedaj nekoliko pokuka v kakšen konverzacijsk' slovar, iz katerega si nabere nekoliko fraz. In iz tega gradiva si potem z vsem svojim dušnim naporom steše Prokrustovo po¬ steljo svoje kritike. Zdaj vzame jednega pesnika in, ako ga ne more stlačiti vanjo, poseka mu roke in noge, da ga naposled vender zmaši notri ; zdaj zagrabi kakega pesniškega revčka in, ker je ubožec preneznaten, da bi mu napolnil posteljo, razteza in vleče ga na vse strani, da si jo konečno vendar napolni, če tudi v krvavem potu svojega napornega obraza. In taka kruta osoda je zadela tudi našega Gregorčiča! Naš kritični Prokrust je drzno zagrabil pesnikov „kip“ in ker je bil preobilen, da bi ga bil zmašil v svojo krasoslovno posteljo, odbil mu je najprej glavo, potem mu razmesaril srce. V tem se mu je pa ta pesnikov „kip“ tako skrčil, da je v Pajkovej kritič- nej postelji še nekoliko praznega prostora ostalo. In brž je vzdignil Pajk pete svojega rojstva ter tekel ž njimi v konverzacijski slovar, kjer je prepisal svoje ,,nagledovanje“ o buddhaizmu, da je mogel ž njim zatlačiti vse luknje po svojej kritiki. 19 — Da tak kritični pedant in pedantiški neslanec nahaja pri Gre¬ gorčiči polno nedoslednostij in navzkrižnostij v „naziranji naj¬ višjega ideala kdo se bo temu čudil ? Saj ta „ naj višji ideal" pes¬ nikov si je Pajk sam izmislil. A pravi kritik se mora v pesnika uživeti! Vsa¬ kega pesnika mora meriti s posebnim merilom, ker ima vsak svoje posebnosti, ki ga baš od drugih pes¬ nikov razločujejo ter mu v kjiževnosti dajo posebno — svoje mesto! Pajk je pa menda uže s svojim kritičnim vatlom na svet prišel in kogar ne more zmeriti ž njim, ta mu je nedovršen, nedosleden, nedostaten, in Bog si ga vedi še kakšen šolski začetnik v detoustnih pesniških poskusih. Prejšnja leta je Pajk vse pesnike slovenske meril in pri¬ merjal s Preši mo m ter te „Preširnoviee“ postavljal po raznih policah svojega pisateljskega laboratorija; a ker se mu je to „pre- fenovičevanje" tako slabo izplačalo, izbral si je zdaj za svoj kri¬ tični vatel drugo mersko jednoto Bud d h o, A bojim se, da mu tudi ta ne bode slave rodil. Toliko v obče! Preidimo zdaj na posameznosti. Najprej, mislim, mora kritik razumeti pesnika, o katerem hoče pisati kritiko. Pajk nam pa sam na mnogih krajih pravi, da pesnika ne um e j e. Tako n. pr. mu je nerazumljiva pesen „Naša zvezda 1 ' (str. 4.) „ker ne vem, kaj bi si pod to zvezdo predstavljal". Bože moj dragi, in tak mož jemlje v roke pero, da bi kritikoval našega Gregorčiča! Saj vendar pesnik sam pri¬ poveduje, kakšno zvezdo si misli: Pridi, zvezda naša, pridi, Jasilo v nas upri oči, Kaj moj dom te zopet vidi, Zlata zvezda srečnih dni! Svetujem Gregorčiču, naj prihodnjič jeden eksemplar svojih „Poezij“ za Pajka da tiskati z mastnimi, po deset centimetrov dolgimi črkami, da bode mogel bolje brati in bolje razumeti! Pesni „Mojo srčno kri škropite" (str. G.) Pajk tudi ne razume, ker ne „previdi“, kako bi se mogla pesnikova srčna kri po planinskih solčnih tleh škropiti! Eh, vidite gospod Pajk, ljubljanski fabrikant Samassa je te dni znašel posebno brizgalnico, s katero se pesniška kri škropi — 20 — po naših Grintovcih. Pošlje jo v Trst v razstavo. Svetujem Vam, da si jo ondu dobro ogledate! Pri pesni „Crni plašč” (str. 92) mu je „cela situacija” ne¬ jasna. Jaz samo to pravim: kdor te pesni ne umeje, ta o Gregor¬ čiči niti žugniti ne sme! Ta pesen je jedna najbolj karakteristiških pesnij za pozna¬ vanje našega pesnika. Poln idealov je stopil mladi, neizskušeni pesnik mej šumeči svet. A kmalu je okusil bridki sad spo¬ znanja, kakor nam to Preširen tako klasično pripoveduje v svojej nedosežnej elegiji „Slovo od mladosti 1 '. In ko je pesnik videl to gorje, kitare vesoljno človeštvo, oblekel je svoj „ črni plašč 11 ,— ali da bodete bolje umeli, gospod Pajk, „s v o j e b ud d ai stično n a g 1 e d o v a n j e sveta 11 . Vi se ve da, mislite si tukaj d u h o v- nika s črnim plaščem, in potem urnem, zakaj Vam je „cela“ situacija nejasna. A duhovnik s to pesnijo nima nikakega opravka! Pa ne samo, da Vam je vsa situacija te pesni nejasna, iz Vaše kritike posnemam, da te pesni tudi v njenih posamičnih kiticah ne umejete! Pesnik poje: Pravico v grob so devali . . In ves razjarjen vpraša Pajk: „Tako bi tedaj na svetu nič več pravice ne bilo! 11 Iz tega vprašanja bistro vidimo, da naš veleučeni profesorski gospod kritik nima niti najelemeritarnejših pojmov o pesniških figurah in drugih jednakih osnovnih pesniških stvareh. In taka kritična ničla se spravlja na našega Gregorčiča! Jaz nimam časa Pajku tukaj pripovedovati, kaj je personi¬ fikacija, kaj ta ali dna oratorska figura, ker bi moral on to bolje vedeti nego jaz; nego samo domisliti ga hočem neke epizode iz njegovega življenja, ki mu bode z bengaličnim ognjem posvetila te besede pesnikove. Ako Pajk ne ve, kaj se pravi „ pravico v grob devati 11 , naj gre v svojem spominu deset let nazaj ter naj si pred oči pokliče tisti prizor, ko je Stremeier nekega profesorja Janka Pajka brez najmanjšega razloga z mariborske gimnazije na sredo ceste posadil ter potem v Novomesto zapodil. Takrat je zdanji naš kritikaster po slovenskih listih prav v Jeremijevih akordih tugoval: — 21 — Pravico v grob so devali, Pri grobu jaz som bil! . . . a danes se ravno tistemu možu v Brni menda tako izvrstno godi, da se vede, kakor bi za vsakim oglom branjevci pravico po kraj¬ carji meter prodajali. In — tako vprašuje bistroumni gospod Pajk — ako je pesnik videl, da so „pravico“ uže devali v grob, kako more potem v pesni „Romarica“ (str. 64) spet govoriti o „pravici“, katera je vojaškega begunca tako nemilostno zasledovala ? Pesnik moj zlati, vidiš, kako ti je Janko za petami ? Kadar daš mej ljudi IT. zvezek svojih „Poezij“, povedati nam moraš v kazalu ne samo strani, na katerih se nahaja ta ali ona pesen, nego pri vsaki pesni ti je tudi natanko zapisati, koliko metrov „ pravice 8 si v njej porabil: ako ne, bode Pajk takoj prišel za teboj računat ter ti dokazovat, da ti za to in to pesen niti jeden centi¬ meter „pravice 8 ni več ostalo ! In takisto ti je storiti tudi s svojimi „uzori 8 . Jaz n. pr. bi spredaj namestil gasla zapisal: „V tem zvezku je dva metrična centa uzorov 8 ter potem bi v kazalu spet pri vsakej posamičnej pesni povedal, koliko dekagramov in kilo¬ gramov uzorov je v njej porabljenih; kajti če ne te spet Pajk zasledi, kakor te je v I. zvezku (gl. „Kres“, II. 384.), da ne go¬ voriš dosledno, ker v pesni „Črni plašč 8 poješ: „Uzore pokopali so“ — potem pa spet v pesni „ Slovo in naročilo 8 prijatelju naročaš: ,.Da uzove mi vresničih zlate“ Ako so ukore uže pokopali, kako jih more potem tvoj prijatelj Gruntar uresničevati? 8 Glej, pri kaki nedoslednosti te je zalotil naš kritik! — Bravo, bravissimo, gospod Pajk! In dalje spet poješ: Na grobu tam plesali so! In Pajk se ves srdit dere nad teboj: „Kdo je kaj takega storil! 8 Vidiš, pesnik, ti si duhovnik, moral bi bil tiste zločince, ki so na takem svetem kraji, kakor je pokopališče, plesali ter norosti uganjali, ovaditi pristojni cerkveni in državni oblasti, nam pa v pesni povedati tudi imena tistih zlodejev ter reči, da so to storili exempli causa: Luka Mesar iz Hude Južine, hiš. št. 5., Janez Ko- — 22 košar iz Kobilje Glave hiš. št. 10 in Anton Cičigoj iz Branice hiš. št. 15. Potem bi radovedni Pajk natanko poznal vse hudodelnike in ne bilo bi mu treba tako silno povpraševati! . . . Na 388. strani „Kresovej“ vzdihuje gospod Pajk: „Dobro in zaslužno delo bi bilo, ko bi nam kdo kako »poetiko" ali »nauk o pesništvu" „systematično napisal" . . . Bog me, res dobro in zaslužno, a tudi potrebno, prepotrebno delo bilo bi to, vendar nikomur ne potrebnejše nego našemu Pajku. Uže pred več leti smo brali javni dokaz, da Pajk, učitelj v tej stroki, ne zna niti osnovnih pravil našemu heksametru; zgoraj smo videli, da tudi pojma nima o tem, kaj so pesniške in go¬ vorniške figure; in zdaj hočem dokazati, da Pajk, ta slavni kritik slovenski, niti ne ve, kolikere so in kakšne so različne rime. Pajk pozna in odobrava samo moške in ženske rime. Potem pa golči tako: „V metriko nam je uvedel g. Gregorčič neko novo vrsto rime, ki se vsaj meni v aesthetičnem oziru zdi malo srečna iznajdba, vsaj nevarna za lepoglasje". Na to graja take rime: Norosti zgubljene mladosti A oče in ves narod joče Ne plaši se znoja, ne straši se boja Oj senčni gaj, moj rojstni kraj i t. d. Pajku tukaj ne morem drugega svetovati, nego da naj vzame Kleinpaulovo ali Gottschallovo poetiko v roke ter naj ondukaj pre¬ čita tisto poglavje, ki govori o rimah. Tam naj se najprej nauči, kaj Nemec imenuje »reicher Reim", „Bin ne nr e i m", „melir- facher Reim" i. t. d. potem naj pa molči, da ga ne bodo drugi prijemali za jezik. Ako pa nima Kleinpaulove ali Gottschallove poetike, vpraša naj kakega petošolca brnskega, kaj te stvari po¬ menijo, in gotovo mu bode vedel razložiti, kar njegov profesor še ne ve. Prav smešen je tudi njegov strah: „Bojim se, da bi nam kakšen poetički novinec odslej naprej ne napolnil po cele pesni s takimi rimami!" — Jaz odgovarjam: Naj jih napolni! Pokazal bode s tem, da nobednega ukusa nima in smijali se mu bo¬ demo, kakor se clanes smejemo krasoslovnemu strahu Pajkovemu. — 23 Tako tudi Pajk modruje: „ Vendar pak se bode naš pesnik moral nekojih nepotrebnih ponavljanj besed izogibati. Takošne kazijo tek mislij in utrujujejo, ako se kopičijo n. pr. „In tukaj smo tvoje norosti, Norosti zgubljene mladosti" (str. 17); „kaj bo, kaj bo pač to?“ (str. 58); — „Pač mnogo vzeli ste mi, mnogo" (str. 75): „grob zeva globok, globok in širok" (str. 130);— s pozdravljam te srčno, srčno" (str. 143);—^Strašno strašno (str. 145); i. t. d. i. t. d. Koliko nevednosti tiči v teh besedah! Najprej Pajk s tem svojim modrovanjem kaže, da še nikoli nobene dobre stilistike ni imel v rokah, ker se mu niti ne sanja ne, kaj so oratorske figure, ki se imenujejo anofora, epifora, epi- zeuxis, in epanalepsis; — in drugič s tem svojim pleteničenjem kaže, da še nikoli ni čital slovenskih narodnih pesnij, ki so polne takih ponavljanj! N. pr. Nocoj, nocoj je lep večer, En lep večer, ena lepa noč .... ali Leži, leži vozka steza, Vozka steza uglajena ali Kaj boš, kaj boš za manoj hodil, Te pisane škornjice nosil! Pa bi bil, pa bi bil te škornjice doli djal, Pa bi bil pri meni zaspal! ali Stoji mi stoji poljice, Polje lepo široko. Na polji stoji pristava, Prelepa nova pristava. Takih in jednakih vzgledov nahajamo po naših narodnih pes¬ nih na tisoče. In umetnik, pesnik da bi jih ne smel upotrebljevati ? Sme jih in sam Janko Pajk jih je, dokler je bil še menj strasten in bolj objektiven. V ,.Slov. Glasniku" (IX. 1. 2.) nahaja se nje¬ gova pesen „ Mustaf-aga“, ki se tako začenja : Vino pije ljuti Mustaf-aga, Vino pije v Bihaču trdnjavi .... — 24 — In v njegovej „Zori“ (IV. 22. 171) čitamo to snubilno pesen njegovo: Ljnbica .... Za odgovor ti povem : Hvala, da te snubit smem. In naravnost ti pove m, Gorko da te ljubit čem, Dalje lahko ti povem, Da te poštovati urnem, A na zadnje ti povem i. t. d. Tedaj tukaj izborni pesnik Janko Pajk rabi povsod baš take rime (ako se to pesniško golomišenje Pajkovo sme rima imenovati!), kakoršne danes na Gregorčiči graja! In kako besede ponavlja! Ravno tako Pajk zložene rime imenuje — p o tv ar e ter Gregorčiču našteva kakih 38 takih potvar. In baš na tem mestu kaže se vsa neumnost, smešnost in zloba Pajkove kritike, da išče napak ravno tam, kjer je naš pesnik najbolj trden. Vsak razumen človek lehko vidi, da tako gladkih in lepili verzov in rim dozdaj mej Slovenci še ni zlagal nikdo, kakor jih zlaga Gregorčič. In ko¬ liko se naš usmiljenja vredni mož trudi, da bi dokazal, kako nično je tako rimovanje! Kakih 38 rim našteva, kjer se po njegovem mnenji samo prejšnja beseda ponavlja, a vendar je vseh teh 38 B potvar" šteti mej trozložne, najčistejše slovenske rime! Tako n. pr. Pajk pri krasnih rimah: Krepko zaklenkal je, Strunar odbrenkal je! — Kropil ni mašnik je, Oh, čedi v pašnik je; — Jaz pokleknila bom, Solzeč molila bom; — Gore so tri, doline tri, Deroče globočine tri itd. I pravi, da to ni rima, ampak potvara, ker vidi samo besede j e j e, bom bom, tri tri. Besed zaklenkal — odbrenkal: mašnik — pašnik; pokleknila molil a ; doline — globočine itd. pa ta kritični glušec v 38. slučajih niti jedenkrat ni slišal. Kako trd sluh mora imeti mož, da mu pri 38 rimah ta jasna in glasna muzika ni udarila nobedenkrat na uho! — 25 — Take rime, kakoršne veliki znalec pesniške tehnike prof. Janko Pajk tukaj potvare imenuje, odobravajo vse francoske in nemške poetike. Da, Francozi, katerim gotovo nihče ne more očitati, da bi bili v obliki svojih pesniških proizvodov premalo vestni, bo¬ gato rimo mej vsemi rimami najviše cenijo ter jo stavijo nad vse druge rime. Nemci, ki sploh nimajo blagoglasnega in gibčnega jezika, to rimo pač menj obrajtajo, kakor sploh vse malo cenijo, v čemer ne morejo drugih narodov dosezati n. pr. sonete, gazele, otave rime i. dr.; vendar so njih največji pesniki kakor Gothe, Platen, a osobito Euckert in Bodenstedt vsi polni takih rim. Navel bi tukaj lehko na stotine vzgledov, pa se mi prostora škoda zdi; zatorej prosim blagovoljnega čitatelja, naj vzame v roke Gothejev „Westostlicber Divan", Platenove gazele, Riickertovo „Weisheit des Brahmanen“ in Bodenstedtovega „Mirza Schaffyja“. da bode videl in bral, kar Pajk v svojej nevednosti ne more videti in ne zna brati, ali pa v svojej zlobi videti in brati — neče! A tudi slovenska narodna pesen pozna to rimo, katera Pajku toliko preseda, n. pr. V nedeljo jutro vstala bom, V Ljubljano se peljala bom, Pred gautmana stopila bom, Za šoceljna prosila bom. ali Novo je leto, veselimo se, Mlademu kralju poklonimo se! V strehi so goste preklice, V hiši so lepe deklice itd. Korytko I, 21. V Slovencih jo je prvi začel rabiti Preširen, n. pr. Srce se mu vnelo je Zvesto mu gorelo je itd. Za njim je rabila Koseskemu, Jenku, Stritarju in mnogim novejšim pesnikom, a nihče je ne zna tako sukati kakor baš Gregorčič, kateri mora za to dovršenost svojo zdaj požirati neved¬ nega človeka očitanje, da so te rime — potvare! Ako je Pajk tako neveden v poetiki, ne smemo se potem čuditi, če je še večji nevednež v arheologiji. Krasne pesni 3 — 26 — „N a potuje eni zemlji® naš kritikaster ne razume, ker — o sancta simplicitas! ■— ne ve, kaj je palimpsest! Da se more pisanje na pergamentu izbrisati ali pobeliti ter naravno tisti pergament iz nova pisati, to je njemu čisto nedoumno. Zatorej se mu tudi ta v resnici klasična pesen zdi nejasna, nedosledna, ne¬ razumljiva ! In kakšen izvrsten prirod o s lovec je naš Pajk, ki modruje tako: „ A ko na 41. str. „ptičku“ (mascul.) pesnik pravi: potem odišli ptički niso njegove „sestre®, ampak njegovi „bratje“. — Tedaj mož niti ne ve, da so ptiči samci in samice; saj trdi, da ptič nima sester! Ta njegov izrek bo menda dalje živel (vsaj vreden jel), nego vsi njegovi dušni napori! Dosledno tudi pajek nima sester, dosledno niti žene ne, in slavna Pavlina Pajkova naj bi tedaj bila tudi le samec gen. mase.?! — Toda dovolj! . . . Pajk očita tudi Gregorčiču, da ni zložil nobednega epigrama. Najbrž bode baš Pajkova kritika našemu pesniku „ad oculos® dokazala, kako silno potrebni so taki epigrami v našem slovstvu. Zatorej naj mi slavni pesnik oprosti, ako mu jaz jednega pošljem za ecept, po katerem naj jih zlaga odslej. Ta recept slove tako: ,,0h, koliko pač napora in truda Za čuden dokaz, da moj prorok je — Buda! Glej, tvoje brbljanje je res dokazalo: Ne, da sem jaz Buda, da ti si — budalo! 11 A da resno končam, povem še jedno : Ko je čestiti naš starina g. dr. J. Z—c prečita! v „ Kresu® Pajkovo kritiko, izrekel je srdit te besede: „ Cii d im se, da seje pri nas našel list, ki je Pajkovo kritiko hotel natisniti brez vsake opazke. Ta Pajkov napad na Gregorčiča je atentat na ves narod slovenski!“ In mož je pravo pogodil! In ti si edini še tukaj ostal, A. K. — 27 — Še nekaj Slovenčevemu eensorju. Spodtikali ste se tudi nad Gregorčiča verzi ^Nespametno ljudstvo, Cernu li tvoj stok? Na delo ! ne nosi mi križema rok! Povrni se samo v prvotno st nazaj, In našlo povsodi prvotni boš raj!“ Je li to brezbožen, ali celo krivoveren nauk, kakor bi Vi radi? „Daniea“, katerej menda nihče ne bode očital, da je libe¬ ralna ali celo brezverska, piše v dan 14. julija 1881 na 221. strani: ..Poveriliti se je treba v pr vot.no st nazaj, in povrnil se bode raj; prišlo bo veče blagostanje, zadovoljnost, ter sreča.“ Nijso li skoro ravno tiste besede? in če jih izgovori Gregorčič je greh, v „Danici" pa lep nauk? „0 nevihti se spodtika nad besedami: Zastonj! Nebo mu prošnje te ne Cuje. Ako t.o ne dopade, berite drugo v „01jki“ na strani 148. Ci- tajte časopise, kjer se skoraj vsaki dan bere o strahoviti toči, in prepričali se bodete, da „nebo prošnje vselej ne čuje". Zakaj ne? Apostol Pavel piše: Nerazumljive so njegove sodbe in neiz¬ vedljiva njegova pota! Zakaj, kdo je spoznal misel Gospodovo, ali kdo je bil njegov svetovalec?? — „0n tepe vsacega otroka, katerega sprej m e “. „So li morejo duhovni ponašati s tovarišem, kteri si želi nazaj za pastirja v planine?" praša „Slovenec" ponosno. Gotovo! Kdo izmej duhovnikov si ne želi nazaj srečnih, nedolžnih mladostnih let, ko še ni poznal sveta gorje, ko še ni okusil bridkega „sadu spoznanja", pa tudi ni j skušal viharjev st.rastij: duhoven tembolj čem več spoznava svojo deško odgovorno službo, katerej ni jed- nake na zemlji. Vianney, vzor duhovna, ki je v sluhu sve¬ tosti umrl 1.1859 na Francoskem, gotovo znan vsakemu duhovnu, tožil je večkrat: „Kako srečen sem bil, ko nisem imel druzega preskrbovati, kakor svojega osliča in svoje tri ovčice!" —