F

/

MIHAEL VOŠNJAK

SLOVENSKI

POSOJILNICAR.

Drugi, popravljeni in pomnoženi natis
„Navoda o snovanju in poslovanju
slovenskih posojilnic".


Spisal

Ivan Lapajne v Krškem.

Cr=i)


UL


V Krškem 1907.

Založil pisatelj. — Tiskala «Zadružna tiskarna* v Krškem.


Velecenjenemu gospodu

Mihaelu Vošnjaku,

inženirju in posestniku v Gorici, predsedniku celjske
„Zadružne zveze" in .Južnoštajerske hranilnice" i. t. d.,

poklanja o priliki njegove sedemdesetletnice
kot prezaslužnemu slovenskemu posojilni-
čarju v znak velike hvaležnosti in globokega

spoštovanja

pisatelj.


Prespoštovani

gospod predsednik!

Kakor je bil Vaš gospod brat dr. Josip Vošnjak prvi  med
Slovenci, ki je opozoril svoje rojake na češke založne in na
potrebo, da si tudi Slovenci osnujejo svoje posojilnice, tako ste
bili pa tudi Vi, visokocenjeni gospod predsednik, prvi  Slo¬
venec, ki je izprevidel, da je treba vse posojilnice združiti v
celoto.  V tej Vaši skrbi za ugoden razvitek slovenskega
posojilništva ste že pred 25 leti začeli delati na to, da so se
združile slovenske posojilnice v društvo «Zveza slovenskih
posojilnic*.  Čeravno je bilo takrat komaj ducat slovenskih
posojilnic, od katerih se je bila obudila večina z Vašo pomočjo
v življenje in med katerimi je bila tudi že od Vas ustanov¬
ljena in vzdržana celjska posojilnica, vendar ste že takrat izpre-
videli, da bodo te in vse nove posojilnice potrebovale društva,
ki jih bo vodilo, poučevalo in branilo. To častno nalogo ste
si bili sami naložili, to domoljubno breme ste nosili v korist
slovenskega posojilništva skozi četrt stoletja! Koliko ste kori¬
stili s tem slovenski domovini, to se ne da na kratko opisati!
Veliko starejših posojilnic, ki so zdaj že večinoma zelo močne,
se je ustanovilo ali direktno z Vašim posredovanjem ali po
posredovanju Vašega društva. Kako ste se trudili v tem oziru,
o tem sem se prepričal večkrat jaz osebno! Skoro vselej sem
bil pričujoč, s kako vnemo in mirno požrtvovalnostjo ste vodili
«Zvezo slovenskih posojilnic*. Vi ste bili ustanovili in vodili
prvo glasilo slovenskih denarnih zadrug! Pod Vašim vrhovnim
vodstvom so prihajali na dan «Letopisi» slovenskih posojilnic!
Vsled Vaše velike socijalne veljave se niso branile slovenske
posojilnice, da so se podvrgle prostovoljnemu nadzoro¬
vanju  po tistih možeh, ki so vživali Vaše zaupanje. Velece¬
njeni gospod predsednik ^Zadružne zveze* v Celju! Vi se niste

III.

že pred leti branili, da bi se bilo društvo  «Zveza slovenskih
posojilnic* pretvorilo v močnejšo korporacijo, namreč v
osrednjo zadrugo!  Ko je ta predlog z Vašo pripomočjo
zmagal, bili ste Vi v veliko radost prijateljev slovenskega
zadružništva zopet prvi, ki ste pomagali, da »Zadružna zveza*
v Celju nadaljuje v duhu nove dobe in novih zakonov
to še čvrsteje, kar je «Zveza slovenskih posojilnic* gojila toliko
let. Zato pa si pričujoča ročna knjiga za slovenske posojilni-
čarje ni mogla najti lepše oprave, kakor je ta, da je z Vašim
dovoljenjem, oče slovenskih posojilnic,  prišla na dan z
Vašo sliko in s tem-le uvodom, kateremu dodamo še naše
iskreno voščilo:

Bog Vas živi in ohrani še veliko let naši mili
slovenski domovini!

KRŠKO, meseca junija 1907.

IV.

Mihael Bošnjak

v.

Mihael Vošnjak.

Že v 18. stoletju so se naselili Bošnjaki ali Vošnjaki v
Šoštanju. Prebivali so prej v Vitanju in skoro gotovo je, da so
pribežali iz Bosne preko Save radi verskih zasledovanj, ali pa,
da so prišli ob času turških vojsk s turškimi četami v naše
kraje. Pristna jugoslovanska kri je gotovo krožila po njih žilah,
ko so se naselili na Slovenskem. V Šoštanju so si kmalu pri¬
dobili velik ugled med tržani. Ali vkljub temu je bila Vošnja¬
kova usnjarija, še precej skromna, ko sta se rodila 4. januarja
1834 Josip in tri leta pozneje 18. septembra 1837 pa Mihael.

Idiličen mir je tedaj vladal v krajih, kakoršen je bil Šoštanj.
Novice o dogodkih, ki so razburjale ljudi v velikih mestih, so
prihajale precej pozno sem v mirni, tihi šoštanjski trg. Vsak
petek je prinesel «Tona Pot» pošto iz Celja in zasluga tega
možakarja s čudnim imenom je bila, da so izvedeli tržani vsak
teden, kaj se godi po svetu.

Dočirn je prišel Mihael šele leta 1847 na normalko v Celje,
je bil Josip ob tern času že v Gradcu na gimnaziji. Stanoval
je Mihael pri Šelandru, takratnemu učitelju celjske normalke.
Leto 1848. je prineslo tudi šolski mladini mnogo izpremembe;
dunajski dogodki so včasih pretrgali šolski pouk v radost učeče
se mladine. Še dobro se spominja M. Vošnjak, kako so si vsi
celjski dijaki, slovenski in nemški, natikali na čepice slovenske
kokarde in hodili po celjskih ulicah. Neverjetno se nam danes
dozdeva, da so ob onem času tudi Nemci čislali našo slo¬
vensko trobojnico.

Leta 1850 je spremljal oče mladega Mihaela v Gradec, da
ga je dal vpisati na višji realki. Dve leti pozneje je pa mla¬
denič sam potoval na Dunaj, kjer je hotel nadaljevati svoje
študije na politehničnem zavodu. Sprejeli ga pa niso tam, ker

VII.

je bil še premlad. Vsled tega se je vrnil v Gradec in se
posvetil na Jovaneju tehničnim študijam. Poslušal je tudi obilo
neobveznih predmetov, in sicer na komercijalnem oddelku pre¬
davanje o knjigovodstvu in meničnem pravu; bil je tudi slu¬
šatelj slavnega profesorja Hlubeka, ki je predaval o poljedelstvu
in gozdarstvu. V poslednjem letu (1856—1857) svojih študij
je pa bil inskribiran na dunajskem politehniku, kjer se je pri¬
pravljal na železniško službo.

Brat Josip je ob istem času študiral na dunajski univerzi
medicino skupno z Benjaminom in Gustavom Ipavcem. Bilo je
to pravo, pristno dijaško življenje. V živahni, prijateljski družbi
pri pivu je pretekla marsikatera vesela in srečna ura. Niti oba
Vošnjaka, niti oba Ipavca, poznejša imenitna slovenska skla¬
datelja in rodoljuba, pač nista tedaj slutila, da jima bode uso¬
jeno delovati nekoliko let pozneje že v prid težnjam sloven¬
skega naroda. Politika je bila torišče obeh Vošnjakov, glasba
pa obeh Ipavcev. Z veliko radostjo se še vedno spominjajo
vsi štirje na dunajska dijaška leta. Dijaška brezskrbnost jim
tedaj na Dunaju ob času absolutizma ni dopuščala, da bi pre¬
mišljevali o dogodkih, ki so se pripravljali.

Starejši brat Josip je imel mnogo smisla za literaturo in
je menda mnogokrat tudi zajahal pegaza. Mlajši brat Mihael
je pa imel vedno pred očmi realne smotre, saj je bil izvrsten
matematik. Josip je ostal celo svoje življenje več ali manj
idealist ter se zanimal v prvi vrsti za kulturna vprašanja, dočim
je njegov brat vedno upošteval realne odnošaje in se zanimal
za gospodarske probleme.

Leto 1857 je bilo odločilnega pomena za Mihaela, ki je
tedaj dovršil tehniko. Njegov profesor matematike ga je nago¬
varjal, naj se posveti profesuri, in sicer matematiki Ako bi se
ravnal po tem nasvetu, kdo ve, kaka lepa bodočnost bi ga
lahko čakala na visoki šoli. On se je pa že prej odločil za
železniško službo. Leto pozneje (1858) je promoviral njegov
brat doktorjem medicine. Pota sta se sedaj ločila. Josipu je
bilo usojeno stopiti že dve leti pozneje v javno življenje, dočim
je zamogel njegov brat šele mnogo pozneje se zanimati za
politične dogodke.

VIII.

Najprej hočemo na kratko narisati ono dobo življenja
M. Vošnjaka, ki sega od leta 1858—1880, t. j. do njegovega
vstopa v politično življenje. Treba je naglašati, da ta cela doba,
trajajoča nad dvajset let, ni bila brez pomena za poznejše poli¬
tično delovanje. Služba pri železnični upravi je učinila, da je
pozneje, posebno v železničnem odseku državnega in deželnega
zbora kazal ono izkušenost, ki se tako redko najde pri poslancih
raznih zastopstev.

Ko je M. Vošnjak dovršil tehniko, zidala se je ravno
proga Ljubljana-Trst. Komaj je zapustil tehniko, in že je bil
imenovan inženirskim praktikantom za nadzorovanje sekcije
Postojna-Logatec na Rakeku, Naprtila se je mladeniču silna
odgovornost in sam se je pozneje čudil, da je tako lahko pre¬
magal vse težkoče svoje službe. Leta 1858 je bil prestavljen
na progo Kufstein-Inomost, ki se je otvorila v tem letu.
Napočilo je usodepolno leto 1859. Z veliko spretnostjo in toč¬
nostjo je tedaj upravljal mladi uradnik svojo službo v Worglu,
na postaji novo otvorjene tirolske železnice, ki je bila največje
važnosti za prevažanje avstrijske armade v Italijo. Leta 1860
je bil prestavljen v Nabrežino z otvoritvijo železnice Nabrežina-
Kormin; in leta 1862 na Zidani most, ko se je na Zagreb otvo¬
rila proga. Leta 1866, komaj 29 let star, je bil že načelnik
postaje na Pragerskem, kjer je bilo treba skrbeti za prevažanje
avstrijske armade z Ogrskega na italijansko in češko bojišče.
Ko je bila leta 1867 v Parizu (takrat je bil prideljen na Dunaju)
svetovna razstava, poslal ga je generalni ravnatelj južne želez¬
nice Bontoux v Pariz, da proučuje železnični oddelek na raz¬
stavi. Vrnivši se domov, sestavil je Vošnjak za južno železnico
obširen referat. Leto pozneje je bil kratko časa načelnik v
Milrzzuschlagu.

Prestavljen je bil leta 1869 kot načelnik postaje v Zagreb,
kjer je intimno občeval z najodličnejšimi političnimi voditelji in
prvaki. Banu Rauchu je bilo to silno neljubo in čakal je na
priliko, nastopiti proti Vošnjaku. Ko se je Strossmayer vračal
iz Rima po vatikanskem koncilu leta 1870, želela mu je prire¬
diti narodna stranka v Zagrebu sijajen sprejem. Vošnjak kot
načelnik postaje je ugodil tej želji hrvatskih prvakov. Vstop na
peron je bil ljudstvu prost. Ves kolodvor je bil natlačeno poln.

IX.

Strossmayerja so peljali v dvorni salon, kjer je vladika sprejel
pozdrav deputacije v strašno jezo Madjaronom. Rauch je ovadil
Vošnjaka pri ogrski vladi kot panslavista in ta je zahtevala od
južne železnice, da ga odstrani iz teritorija ogrske krone. Bil
je nato prestavljen na Dunaj, Trst in v Gradec k železničnemu
nadzorstvu, kjer je služboval do leta 1879. Istega leta je moral
radi bolezni zapustiti železnično službo, kjer ga je gotovo čakala
sijajna karijera. Preselil se je koncem leta 1879 v Celje, in
sedaj začne druga doba njegovega življenja.

V prvih desetletjih slovenskega političnega življenja je
prevladal narodni idealizem. Govorilo se je večinoma le o
milem slovenskem jeziku, o slovanskih bratih; jezikoslovci so
pulili razne korenike in rahločutni pesniki so popevali o luni
in zvezdah. V takih dobah stoje v osredju stanovi in življi, ki
gospodarskega življenja ne poznajo. Mihael Vošnjak pa je bil
človek čisto drugega kova. Ni se brigal mnogo za abstraktne
ideje in pojme, ampak ogreval se je za realne zahteve in
potrebe slovenskega naroda; »gospodarska samostojnost in
neodvisnost*, to je bilo njegovo geslo. Res, že Bleivveisa je
prešinjala ta misel, ali njega bi lahko primerjali vseučiliškemu
profesorju narodnega gospodarstva, ki predava o setvi, žetvi in
o živinskih boleznih, ne pa o velikih gospodarskih problemih,
ki pretresajo svet.

Misel, da je treba med Slovenci snovati posojilnice in
narod gmotno osamosvojiti, je že propagiral dobro desetletje
pred Mihaelom njegov brat dr. Josip; z vso vnemo in vstrajno-
stjo se je pa poprijel mlajši Vošnjak te misli, ko se je bil na¬
selil v Celju. Osnoval je najprej celjsko posojilnico, ki je danes
eden največjih zavodov te vrste na avstrijskem jugu. Ko je
prišel M. Vošnjak leta 1882 na Dunaj, da bi dognal vprašanje
savinjske železnice, govoril je tudi z dr. Riegerjem, ki je bil
načelnik državnozborskega železničnega odseka. Rieger mu je
rekel med drugim, da si morajo Slovenci najprej izvojevati
gospodarsko neodvisnost. Nasvet velikega Ceha je bil skoro
odveč, ker si je bil Vošnjak itak v svesti, da je prepotrebna
gospodarska organizacija slovenskega naroda.

Prvi smoter vsakega zdravega razvitka je, omogočiti, da
si kmet ali obrtnik lahko preskrbi brzo in brez posebnih stroškov
posojilo nizke obrestne mere. Cim višje stoji kaka dežela v

X.

obče kulturnem in gospodarskem razvitku, tem lažje bode kmetu
in obrtniku, najti si posojilo. Kjer je civilizacija na nizki sto¬
pinji, tam je denar drag, obrestna mera visoka, in šopiri se tam
oderuštvo. Visoka ali nizka obrestna mera je nekako merilo za
gospodarski napredek. Priznati moramo, da položaj slovenskega
kmeta dandanes res ni posebno sijajen, ali vendar se mu godi
mnogo boljše nego hrvatskemu, poljskemu ali ruskemu kmetu.
Tega dejstva ni mogoče zanikati, in to je ravno posledica
našega razvitega posojilništva. Ne pretiravamo, ako trdimo, da
nadkriljujejo Slovence med vsemi slovanskimi narodi, kar se
tiče solidne gospodarske organizacije, edino-le Cehi. Znani
jugoslovanski publicist Stjepan Radič je pisal v tretjem letniku
št. 4 «Slovanskega prehledu* o gospodarskem problemu med
Hrvati sledeče: «Organizacija kmetskega kredita na Hrvatskem
je popolnoma v povojih . . . Slovenci pa imajo že celo litera¬
turo v tej stroki, organizacija kmetskega kredita tam uspeva in
na čelu cele organizacije stoji eden izmed najuplivnejših
poslancev, katerega slavijo kot očeta gospodarskega preporoda
med Slovenci.»

Krivo bi bilo misliti, da je bil edini smoter M. Vošnjako¬
vega delovanja organizacija slovenskega kapitala. Glavni smoter
je bil sicer, pomagati kmetu in obrtniku iz denarne zadrege in
krepiti na ta način njegovo gospodarsko stališče, ali to ni bil
edini cilj. Ko je nastopil Vošnjak, vprašali so ga rodoljubi:
«Kaj je treba pri nas denarnih zavodov, saj nimamo kapitala.*
Ali umolknili so, ko so videli, koliko denarja se je stekalo v
naših denarnih zavodih.

Za naše razmere so te vsote, nakopičene v raznih narodnih
denarnih zadvodih, uprav ogromne. In kdo je sezidal vse te
narodne dome, ki so prave trdnjave slovenskega življenja?
Sezidali so.se z denarjem, katerega so si prihranili naši denarni
zavodi.

Dne 19. avgusta 1884 so poslali M. Vošnjaka volilci celj¬
skega kmetskega volilnega okraja v deželni zbor; leto pozneje
pa na Dunaj v parlament. Leta 1886 je izvojeval hudo borbo
proti nemško-liberalni birokraciji. Razmere pri spodnje-štajerskih
sodiščih so bile ob onem času za Slovence silno žalostne.
Zagrizeni nemško-liberalni sodniki so sodili brezvestno in brez
čuta za pravico. Bil je ob onem času dvorni svetnik Heinricher

XI.

predsednik celjskega okrožnega sodišča, Waser predsednik viš¬
jega deželnega sodišča v Gradcu in Schmerling, predsednik
najvišjega sodišča na Dunaju, vsi trije najljutejši nasprotniki
slovenskega narodnega razvitka. Posebno spreten je bil Hein-
richer pri izžrebanju porotnikov. Javno se je govorilo po Celju,
da ima Heinricher posebno srečo pri izžrebanju porotnikov, ker
se izžrebajo vedno porotniki, ki so njemu všeč. Bil je pač
vedno čuden, prav čuden «slučaj». V parlamentu je Vošnjak
mnogokrat govoril o neznosnih sodiških razmerah na Spodnjem
Štajerskem. Posebno prvi njegov govor v državnem zboru je
bil naperjen proti Heinricherju, pa šele štiri leta pozneje se mu
je posrečilo, izpodriniti tega nevarnega moža. Dne 14. aprila
1891 se je namreč dogodilo nekaj nezaslišanega. Pred porotniki
se je Heinricher osmelil kritikovati politično delovanje poslanca
M. Vošnjaka in mu očitati, da so vse njegove obtožbe lažnjive
in ničeve. Vošnjak je pisal nato Heinricherju odprto pismo, v
katerem izjavlja, da nima sodnik Heinricher, ampak edino-le
državna zbornica soditi, ali odgovarjajo obdolžitve resnici. Voš¬
njak je tudi odposlal ovadbo na justično ministrstvo z zahtevo,
da naj začne ministrstvo z disciplinarno preiskavo proti Hein¬
richerju. Ko je pa ta zvedel, da se je ovadbi ugodilo, zbolel
je in par mesecev potem umrl. Spodnje-štajerSki Slovenci so
se čutili kakor osvobojene od težke more, ki jih je davila dolgo
vrsto let.

Doslednost v borbi za svoj smoter, to je bila najznačil¬
nejša črta M. Vošnjakovega delovanja. Trije taki smotri so bili:
snovanje narodnih denarnih zavodov, savinjska železnica in
celjska gimnazija. O njegovem delovanju na posojilniškem
polju smo že pisali.

Glede savinjske železnice omenjamo pa sledeče: Celih
štirideset let se je zanimal M. Vošnjak za grajenje savinjske
železnice. Kot mlad tehnik (1. 1856) je prostovoljno sodeloval
pod nadzorstvom Klemensievvicza, očeta poznejšega podjetnika
proge Celje-Velenje, pri sestavljanju načrta železnice iz Celja
skozi savinjsko dolino, Šoštanj in Velenje na Koroško. Ta pro¬
jekt se ni uresničil. Leta 1871 je naročil ravnatelj južne želez¬
nice Schuler Vošnjaku, da naj proučuje progo Celje-Spodnji
Dravograd. Vošnjak je sestavil obširno poročilo, ali šele tri
leta pozneje se je bavil državni zbor s tem vprašanjem, pa

XII.

žalibože odklonil grajenje proge iz Celja do Dravograda in samo
dovolil stavbo proge iz Dravograda v Wolfsberg. Vošnjak pa
ni miroval, ampak sklical je leta 1882 shod odličnih interesentov
v Šoštanj, da bi se posvetovali o zgradbi savinjske železnice.
Nato je Vošnjak stopil v zvezo z ravnateljstvom južne želez¬
nice, ki je potem poslalo višjega uradnika v savinjsko dolino,
da bi se nabirali podatki o rentabiliteti te železnice. Vendar so
se pojavile zopet težkoče, ki niso dopuščale, da bi se pričela
stavba. Pozneje se je Vošnjak seznanil s podjetnikom Klemen-
sievviczem, in mu nasvetoval progo Celje-Velenje ter vsled tega
povzročil, da se je ta podjetnik poprijel potrebnih priprav in
slednjič tudi gradil omenjeno progo.

Razen savinjske železnice se je Vošnjak posebno zanimal
za slatinsko železnico v deželnem zboru in njemu se je zahva¬
liti, da se je deželni odbor slednjič vendar le odločil, da naj se
združi na Grobelnem nova proga s progo južne železnice.
Zanimal se je Vošnjak tudi vedno za zgradbo proge iz Polzele
v Kamnik.

Ne samo na Dunaju, ampak tudi v graškem deželnem
zboru je zagovarjal neutrudljivo narodno-gospodarske zahteve
Slovencev.

Njegov smoter je bil tudi, znižati obrestno mero hipotečnih
posojil in je stavil v deželnem zboru tozadevni predlog, ki je
slednjič prodrl.

Leta 1887 je M. Vošnjak ustanovil v Celju društvo
«Dijaška kuhinja*, da ni bilo treba več prosjačiti slovenskemu
dijaku pri nemških rodbinah za kosilo in druge podpore.

Pravi provzročitelj celjskega vprašanja je bil Mihael Voš¬
njak. Ime Celje je zaslovelo daleč za mejami Avstrije; celjska
slovenska gimnazija je razburjala celo avstrijsko javno mnenje,
in zaradi tega pač zasluži ta zadeva, da zasledujemo zgodovino
tega usodepolnega vprašanja. Že dr. Josip Vošnjak je v državnem
zboru od leta 1879—1885 skoraj vsako leto zahteval od nauč-
nega ministrstva, da naj se vpelje slovenski jezik kot učni jezik
na gimnazijah v Celju in Mariboru. Ali tedanji naučni minister
Konrad se ni mnogo zmenil za to upravičeno zahtevo sloven¬
skih poslancev. Mihael Vošnjak je pri svojem vstopu v državni
zbor takoj uvidel, da potom resolucij ni mogoče ničesar doseči,
ampak da je treba ubrati druge strune. V svojem prvem govoru

NHL

v zbornici (dne 20. marca 1886) je obširno razpravljal o stari
zahtevi Slovencev. Odslej se je pa posluževal druge taktike.
Gautsch je postal naučni minister. Taaffejevo ministrstvo je
prišlo v velike stiske in vsled tega je predsednik klical k sebi
zastopnike raznih parlamentaričnih skupin, da bi izvedel njih
želje. 23. novembra 1888 so bili v to svrho vabljeni k Taaffeju
zastopniki slovenske delegacije: Poklukar. Klun in Vošnjak.
Tudi Hohenvvart je bil prisoten. Namen Taaffejev je bil, oblju¬
biti strankam narodne koncesije in si ustvariti krepko večino.
Položaj je bil za ministrstvo opasen. Ogrska vlada se je na
vse kriplje trudila, Taaffeja odstraniti, Bismarck je iz Berolina
intrigiral in nemška levica je komaj čakala, da se predrugači
vladni sistem. Vsi ti trije činitelji so želeli Taaffeja uničiti.
Taaffe je razložil slovenskim poslancem položaj, omenil opas-
nosti, ki grozijo vladi in parlamentarni večini ter vprašal, pod
katerimi pogoji bi ga hotela slovenska delegacija še v bodoče
podpirati. Vošnjak je nato takoj zahteval, naj se obljubijo slo¬
venske paralelke v Celju in Mariboru. Taaffe se je sprva izgo¬
varjal, da delata cela nemška levica in štajerski deželni šolski
svet silne ovire, končno je pa vendar odločno obljubil, da se
otvorijo prihodnje leto paralelke na mariborski gimnaziji. Ako
bodo učni uspehi tam ugodni, otvorijo se potem tudi paralelke
v Celju. To posvetovanje je seveda ostalo strogo tajno. Vspehi
na paralelkah mariborske gimnazije, ki so se resnično otvorile
v prihodnjem šolskem letu, so pa bili uprav sijajni. Povzročil
je M. Vošnjak po zgoraj omenjenem posvetovanju tudi, da se
je Hohenwartov klub izrekel za ustanovitev paralelke v Celju.
Vsled ugodnih uspehov na mariborskih paralelkah je imel
Taaffe trden namen, vpeljati paralelke tudi na celjski gimnaziji,
a nenadoma je Taaffe padel. Znano je, da se je Hohenvvart
zvezal s Plenerjem radi tega, ker je Taaffe predložil državni
zbornici novi volilni red za državni zbor, po katerem bi bila
vpeljana v Avstriji splošna volilna pravica, ne da bi bil Hohen-
vvarta o tem obvestil. Sledilo je ministrstvo Windischgraetz.

Slovenska delegacija se je imela odločiti, ali ostane še
nadalje v Hohemvartovem klubu. Vošnjak, katerega prvi smoter
je bil ugodna rešitev celjskega vprašanja, je nasvetoval pri
sestanku slovenskih poslancev, da naj Slovenci ne izstopijo
takoj iz Hohemvartpvega kluba, ampak da naj še čakajo.

XIV.

Slovenska delegacija se pa ni zjedinila v tej zadevi, ampak se
je cepila v dva tabora. Sest poslancev je ostalo v Hohemvar-
tovem klubu, Hohenwart sam se je pa moral napram Vošnjaku
zavezati, da doseže pri novi vladi ugodno rešitev celjskega
vprašanja, in res je tudi uplival na novo vlado, ki je obljubila
snovati slovenske paralelke. V prihodnjem državnem proračunu
se je vsled tega nahajala postavka 3000 K za osnovanje prvega
razreda celjskih paralelk.

Nato je nastala strašna burja v nemškem časopisju. Dolgo
časa je polnilo celjsko vprašanje predale avstrijskih in inozem¬
skih dnevnikov. Vse je bilo pokonci. Nemška levica se je
silno razljutila nad to vladno obljubo. Celje, Celje in zopet
Celje, tako je odmevalo od juga do severa, od zapada do vzhoda
avstrijske države. Mesto ob Savinji je postalo slavno, vse je
govorilo o njem. Časniki so pisali, da čaka Vošnjaka mesto
dvornega svetnika v trgovinskem ministrstvu, ako se uda in ne
terja, da se naj izpolni vladna obljuba. 19. junija 1895 je
sprejel budžetni odsek na zahtevo vlade postavko za celjsko
gimnazijo, vsled česar je izstopila levica iz koalicije. Dva dni
pozneje je sprejel cesar detnisijo ministrstva Windischgraetz.
Državni zbor je potem 11. julija 1895 sprejel pod novim urad¬
niškim ministrstvom Kielmannsegg s 173 proti 143 glasovi v
budžetni debati postavko Celje. V jeseni se je otvoril prvi
razred s slovenskim učnim jezikom na celjski gimnaziji.

Celjsko vprašanje je del novejše avstrijske zgodovine.
Profesor Gumplovvics razpravlja na kraju svojega «Uvoda v
državno pravo» (zadnja izdaja pod naslovom »Avstrijska državna
zgodovina«) na dolgo in široko o boju za slovenske paralelke
v Celju. Po njegovem mnenju je celjsko vprašanje dokaz, da
se naravni razvitek ne da preprečiti. «To, kar zahteva logika
činov in kar se mora izvršiti, ker bi bilo drugače nasprotje med
razmerami in obstoječim zakonom, mora realizovati vsak mini¬
ster.« Izvajanja slovečega slovanskega državonosca so istinita
le do gotove meje. Istina, realni odnošaji so ustvarili slovenske
paralelke v Celju, ali ti odnošaji še niso bili dovolj silni, da bi
privedli zadevo do zmage, ne da bi slovenski poslanec vedno
in vedno dregal in spominjal vlado na storjeno obljubo.

Ko so bile začetkom leta 1897 razpisane nove državno¬
zborske volitve, je Mihael Vošnjak odločno odklonil ponujano

XV.

mu zopetno kandidaturo; preselil ; se je namreč po smrti svoje
soproge (1896) vsled bolehanja svojega edinega sina Bogumila
iz Celja v solnčno Gorico, kjer je ugodno podnebje tako dobro
uplivalo na Bogumilovo zdravje, da je popolnoma ozdravel in
absolviral svoje juridične študije.

Mihael Vošniak pa, kljub temu, da je dal slovo aktivnemu
političnemu življenju, je ostal na čelu «Zveze slovenskih poso¬
jilnic* v prid razvoju slovenskega zadružništva in gospodar¬
skega blagostanja slovenskega naroda.

XVI.

P redgovor.

ta 1895 sem bil izdal svoj „Navod o snovanju in

kakih 100 posojilnic, vendar so bile te vzele 300 do 400 iz-
tisov, in ostalih 400 iztisov sem bil že v 6 letih razpečal,
ker se je bilo ustanovilo vsako leto veliko novih posojilnic, in
ker sem bil kakih 100 iztisov brezplačno razposlal v take
kraje, kjer je bila potreba ustanovitve nove posojilnice.

Dandanes je že kakih 300 slovenskih posojilnic in se
snujejo še vedno nove. Stari, posebno pa novi zavodi pa po¬
trebujejo še vedno dobrega navodila za svoje poslovanje, kajti
stare posojilnice se izročajo večkrat v oskrbovanje novim od¬
bornikom; pri novih posojilnicah je pa itak vsem udom na¬
čelstva in nadzorstva vse novo, vse neznano. Zato je vsem
treba dobrega, praktičnega navodila.

Radi tega sem se odločil, da izdam tu omenjeno svoje
navodilo pod novim naslovom v drugem, popravljenem, prena-
rejenem in pomnoženem natisu.

Iz prvega natisa sem na prvem mestu izpustil, kako se
posojilnice snujejo in nekoliko navoda o tem dodal šele na
koncu knjige. V tem II. natisu sem se marveč največ oziral na
to, kako naj že obstoječe posojilnice poslujejo. V tem navodilu
sem omenjal vse to, kar je obveljalo v teku 10—12 let vsled iz¬
kušnje, vsled sodnijske razsodne prakse in vsled administra¬
tivnih razsodb drugih gosposk.

poslovanju slovenskih posojilnic 4 ', knjigo, ki se je
tiskala v 800 iztisih. Če tudi je bilo takrat šele

1

Ker raste število slovenskih posojilnic skoro od dne do
dne, nastane vprašanje: Ali bodo vse posojilnice v domoljub¬
nem duhu vestno, točno in pravilno uradovale? Ali bodo kos
svoji prevzeti in dokaj težavni nalogi? Seveda teh vprašanj ne
bodemo zanikali; vsaj so domoljubi pri sleherni posojilnici le
prostovoljno in iz domoljubja to delo prevzeli; vsaj imamo
Slovenci že dovolj izobraženih in vestnih moči, ki bodo sebi
na čast in narodu v korist delovale pri svojih zavodih. Ali ker
je poslovanje slovenskih posojilnic vendar le precej zamotano
delo, ker se izdajejo v tej zadevi vedno nove postave, ker so
še stari zakoni te stroke vse premalo znani in razširjeni, treba
je za nove in stare posojilnice nekakošnega navoda in pouka,
kako naj se pravilno osnujejo, kako na dober temelj postavijo
in na tem trdno dalje zidajo.

Kar sem v naslednjem navodilu vzel iz prvega natisa, je
posneto iz raznih nemških navodov, ki so jih izdali razni de¬
želni odbori za svoje Raiffeisenske posojilnice. Veliko reči se
pa opira na razne zakone in ministrske naredbe, na razna pra¬
vila slovenskih in nemških posojilnic ter na lastne izkušnje,
katere sem si pridobil po večletnem delovanju pri krških
posojilnicah. Veliko mi je tudi pomnožilo svoje izkušnje,
da sem že več posojilnic po Slovenskem ustanovil in nadzoroval.
Največ izkušenj sem si pa pridobil v teku zadnjih osem let kot
urednik «Slovenske zadruge*, iz katerega lista sem najboljše
in najvažnejše tu porabil. Vse to sem se potrudil združiti
v pričujočo celoto, o kateri želim, da bi novim in starim poso¬
jilnicam veliko koristila.

V Krškem,  o Novem letu 1907.

Pisatelj.

UVOD.

5 1ovenske posojilnice so zadruge,  ki imajo namen,
svojim zadružnikom s posojili pomagati in ljudstvo
k varčnosti vspodbujati in s tem k dobremu gospo¬
darstvu napeljevati. Poleg materijalne podpore naj imajo pred
očmi tudi moralno zboljšanje in okrepčanje slovenskega naroda.
Vrh tega naj imajo slovenske posojilnice tudi ta narodni po¬
men, da hočejo s slovenskim uradovanjem pospeševati, da se
raba slovenskega jezika vedno bolj razširi. Obenem pa posta¬
nejo Slovenci ob mejah in po naših mešanih mestih v mate-
rijalnem obziru neodvisni od nemških hranilnic in posojilnic.

Poglavitno delo naših posojilnic je v tem, da denar, ki
so ga nabrale, posojujejo; to posojevanje naj se pa vrši nače¬
loma le na osebni  kredit; posojevanje na hipoteke (posestva)
naj bode pri posojilnicah le izjema tam, kjer ni hranilnic;
kajti to je stvar hranilnic, katerih imamo tudi Slovenci že ne¬
kaj. Namen posojilnic je namreč ta, da se stroški posojevanja
kolikor mogoče znižajo in da se hitro s posojilom pomaga.
Pri hranilnicah je to dražje in zamudnejše.

Hranilnice niso zadruge; one so združenja, katera so
osnovana po takozvanem regulitivu za hranilnice od 1. 1844
(2. septembra) in za katera izdajejo ministrstva, osobito mini¬
strstvo za notranje zadeve, posebne ukaze. Radi tega so one
podvržene nadzorstvu c. kr. političnih gosposk (c. kr. deželnih
vlad, c. kr. okrajnih glavarstev). Zanje ne velja zadružni za¬
kon. Radi tega se one, če tudi posojujejo, ne imenujejo «po-
sojilnice». Nasprotno pa naj bi posojilnice ne imele v svojih
firmah izraza «hranilnica». C. kr. statistična komisija sama jih

(s^3 o

imenuje le registrovane «posojilnice» (Darlehens-Kassen) in ne
»hranilnice in posojilnice* (Spar- und Vorschuss-Vereine). Po¬
sojilnice tudi niso  navadna društva,  ker se ne opirajo na
društveni zakon z dne 15. novembra 1867. Posojilnice tudi
niso trgovske družbe, kakoršne so javne, tihe, komanditne in
delniške trgovske družbe, ki se opirajo na trgovski zakon z
dne 17. decembra 1862. Za posojilnice tudi ne velja novi zakon
o družbah z omejeno zavezo, ki pa je posebno prikladen za
industrijska in rudarska podjetja.

Za posojilnice je v prvi vrsti merodajen za¬
družni zakon z dne 9. aprila 1 873,  o katerem bodemo
itak več govorili v tej knjigi in naposled priobčili zakon sam
in še druge postave, ki so za posojilnice važne.


Kratek zgodovinski pregled posojilništva.

Raiffeisen pri Nemcih.

Raiffeisen a imenujejo očeta malih nemških posojilnic.
F. Raiffeisen je bil rojen na Nemškem, nekje ob Renu blizu
Koblenca 1. 1818. Bil je upravni uradnik. V tistih krajih, kjer
je v mladih letih (1847—1850) služil, je bila takrat velika beda
in lakota med prostim ljudstvom. Da bi revnemu narodu po¬
magal, osnoval je bil najprvo konsumno društvo z vzajemnim
poroštvom, ki je svojim članom preskrbovalo živila po ceni
na pr. kruh, krompir; imelo je svojo pekarijo, preskrbovalo
ljudstvu tudi dobro seme itd.

Kljub temu je zapazil Raiffeisen, da bode ljudstvu šele
potem pomagano, če bode dobilo po ceni denar  na posodo,
ker ga namreč oderuhi preveč stiskajo, zlasti pri živinski kup¬
čiji in sprejemanju živine v rejo.

Zato je začel ljudem v tistih krajih posojilnice snovati.
Njega je vodila, čeravno je bil protestant, prava krščanska lju¬
bezen do bližnjega, kateremu je hotel z denarnimi zavodi po¬
magati. Njegov namen je bil v prvi vrsti, s poukom na člane
in izposojevalce uplivati, torej jih poboljšati najprvo v nravst¬
venem  obziru. Pri snovanju posojilnic je imel Raiffeisen sle¬
deča načela: Vsaka vas ali vsaj vsaka župnija naj ima svojo
posojilnico.

Posojilnico naj vodijo kmetje  sami; najboljši občani naj
stopijo na čelo denarni zadrugi in naj vodijo zavod brezplačno.
Le «računar» naj dobi primerno nagrado, ki naj bode kolikor
mogoče vedno enaka, če tudi je dela več, kakor prvotno in

7

navadno. Kmetje, kateri kot udje pristopajo, naj se neomejeno
zavežejo zadrugi s svojim poroštvom. Deležev naj posojilnica
ne jemlje; kmet ne more deležev plačevati, denarja potrebuje
za kmetovanje. Vsaj njegova kmetija, živina in poljsko orodje
dajejo dovolj . varnosti pri zadrugi z neomejenim po¬
roštvom. Obresti od posojil naj se posojilnici ne predplačujejo.
Da ima denarna sredstva za posojevanje, naj skrbi za hranilne
vloge.

Posojuje se naj po Raiffeisnovem nasvetu le na za¬
dolžnice;  menice so pri njegovih zavodih izključene. Čisti
dobiček se ne razdeluje med člane, ampak prideva le prihra¬
njeni zalogi (rezervnemu fondu), do katerega posamezni udje
nimajo pravice, marveč le vseskupna posojilnica. Če bi se po¬
sojilnica razdražila, si tudi zadružniki te zaloge ne smejo  pri¬
svojiti. Ona ostane marveč, kakor kakošna ustanova, nedo¬
takljiva, ima se le obrestonosno naložiti dotlej, da se ustanovi
nova posojilnica, ki jo zopet kot svojo last prevzame.

Po njegovem prizadevanju se je osnovalo na stotine
posojilnic. Kolikor mogoče, je vse te zavode združil v
društvo, v «zvezo»; okolo 500 posojilnic je vodil v tem svojem
društvu, ki je imelo 8—10 preglednikov za zavode, ki so se
mu pridružili.

Raiffeisenu je veliko pomagal njegov sin. Blagi mož je
umrl šele leta 1888, 70 let star. Po njegovih načelih se je
osnovalo že več tisoč posojilnic.

Drugi, enako zaslužni mož je bil

Schulze-Delitzsch.

Za nemško posojilništvo imata oba enake zasluge. Dočim
je prvi začel svoje delovanje na zahodnem Nemškem, je bilo
delovanje drugega prvotno razširjeno bolj po vzhodnem Nemškem,
po Pruskem in Saksonskem. Oba moža sta začela delovati v istih
letih (1847—1850): oba sta imela skoro enaka načela in enake
namene: združiti posamezne moči, posamezne ljudi v celoto v
ta namen, da celota posameznim posojuje, kadar so v denarni
stiski. Po načelih vzajemnosti, po principih skupne zaveze priti
do skupnega kapitala in premoženja, s katerimi naj se posa¬
meznim članom te skupnosti pomaga — to je bil smoter pri
obeh možeh. Razločevala sta se le v nebistvenih rečeh. Raiff-

eisen je imel princip pomagati le kmetskemu  ljudstvu; zato
je hotel ustanavljati le kmetske posojilnice. Schulze ni bil tako
tesnosrčen. On je prirejal in nasvetoval denarne zavode za vse
stanove: rokodelce, kmete, trgovce in za slehernega pač, kdor
se je hotel pridružiti osnovanemu denarnemu društvu; zato je
nasvetoval zdaj omejeno, zdaj neomejeno zavezo, sploh je
precej več svobode puščal v svojih naukih. Zato so se mogle
po njegovih nazorih osnovane denarne zadruge več ali manj
razširiti ali skrčiti in dobiti celo značaj velikih denarnih zavodov.

Raiffeisen je želel, da ima vsaka kmetska vas ali vsaka
kmetska župnija svojo posojilnico; da bi več župnij skupno
imelo svoj denarni zavod, to naj bi bila le izjema. Raiffeisenove
posojilnice naj bi ostale tudi vedno prave kmetske posojilnice,
katere naj bi v resnici v skrbi le kmetje imeli; edino le za
vodstvo računov naj bi se posluževali učitelja ali župnika,
ki pa naj bi nikakor ne imel v drugem obziru (pri posojevanju
in vračevanju) odločilne besede. Schulze pa ni izključeval inte¬
ligence in glede obsega v terenu (ozemlju) ni stavil nikakoršnih
mej. Zato so se posojilnice te vrste razprostirale navadno čez
eden ali pa tudi čez več upravnih (sodnih) okrajev in so bile
ustanovljene zdaj za kakšno mesto, zdaj za več vasi itd.

Bistveni razloček med tema snovateljema nemških poso¬
jilnic je bil ta: Raiffeisen je izključil deleže, Schulze jih je pa
na vsak način priporočal. Raiffeisen ni trpel, da bi udje od
posojilnic še .kakšen drug dobiček imeli, kakor ta, da so na
posodo dobivali. Schulze je pa dopuščal, da so se deležem
dajale obresti ali udom primeren del od napravljenega konec-
letnega dobička, ali celo oboje skupaj.

Raiffeisen je pa terjal, da ves dobiček pride v prihranjeno
zalogo, za katero je pač tudi Schulze skrbel, toda s tem raz¬
ločkom, da ta ni odrekal pravice posameznim udom do tega
rezervnega fonda, katerega bi si marveč oni smeli med seboj
razdeliti, ako bi se kdaj razšli.

Raiffeisen je pa hotel, da se' posamezni udje prihranjene
zaloge nikoli ne dotaknejo.

Sicer sta pa oba, ki sta posredno in neposredno, z besedo
in peresom jako veliko zavodov v življenje obudila, s tem nad¬
zorovala posojilnice, da sta leto za letom priobčevala v leto¬
pisih o njih statistične date in dajala navode za pravilno po-

9

slovanje. Vrh tega sta oba združila večino svojih posojilnic v
društvo, katero je po svojih knjigah, časopisih in uradnikih v
zvezi stoječe posojilnice poučevalo in nadzorovalo.

Pri Čehih.

Poprej, kakor nemški kmetje, so znali češki kmetje raz¬
lagati si sanje Egiptovskega Jožefa, t. j. v dobrih časih varče¬
vati za slabe čase. Že v 18. stoletju in menda še pred so imeli
kmetje po čeških vaseh in trgih navado, da so žito v dobrih
letih ali pa sploh v jeseni shranjevali, da so ga imeli za slabe
čase in za setev. Neki del svojih pridelkov so morali «založiti»
v skupnih žitnicah in shrambah, v katere so morali tudi gra¬
ščaki nekaj doprinašati. Prve češke posojilnice na Češkem, Mo¬
ravskem in Sleskem so bile toraj žitne, in ne denarne založnice,
a so bile last vseh gruntarjev dotične vasi. To shranjevanje
žita je bilo začetkoma prostovoljno, pozneje pa, za cesarja
Jožefa, ukazano. To je trajalo morebiti skoro do polovice 19.
stoletja. Iz teh žitnih zakladov, ki so prišli kmalu pod deželno
ali državno nadzorstvo, izcimili so se polagoma denarni zavodi.
Žita je namreč večkrat preostajalo, prodali so ga, denar pa
shranjevali. In kakor je bilo žito občna (občinska, vaška) last,
tako so bili tudi za žito skupljeni novci, katere so začeli mesto
žita — ne podarjevati, marveč posojevati. Na ta način so na¬
stale sredi tega stoletja in pozneje češke «gospodarske založny».
Ž njimi se je začelo pečati tudi zakonodajalstvo, osobito deželni
zbor, da so se te starodavne češke posojilnice uredile v duhu
časa in po enakomernem postavnem potu. Najprvo se je več
teh založnic, ki so bile po vaseh raztrešene, združilo v okrajne
založnice, ki so bile in so še nadzorovane po deželnem od¬
boru; pozneje so se uredile v zmislu zadružne postave ali pa
prelevile celo v čisto nove zadruge po Schulzejevem ali Raiff-
eisenovem sistemu.

Razen «gospodarskih založen* so se pa istočasno, kakor
na Nemškem, tudi na Češkem snovale samostojne posojilnice
za drugo ljudstvo, (gruntarji so jih že imeli), za meščane, ro¬
kodelce, trgovce itd. Te so bile osnovane največ po Schulze-
jevih navodili. Njih število je bilo že pred 40 leti jako veliko,
ko so se snovale še kot društva, ko ni bilo še sedanje ugodne

©>3 10

zadružne postave. Te posojilnice so zvali «občanske (meščanske)
založny»; imele so menda svoje sedeže največ po mestih, trgih
in obrtnih krajih. Kot tretja, pa slabše zastopana vrsta čeških
posojilnic bi bile one male založne iz novejše dobe, katere
imajo običajno naslov »sporitelni a uverni spolek*. Te se le v
tem razločujejo od onih, da so sprejele bolj Raiffeisenova na¬
čela, da na pr. izključno le na zadolžnice posojujejo, kar so
sicer tudi starejše «gospodarske založne* storile.

Pri Slovencih.

Predno prestopimo h kratki zgodovini slovenskih posojilnic,
moramo še enkrat povdarjati, da je češko posojilništvo najsta¬
rejše in najbolj razvito ter da prekosi vse nemško posojilništvo
v deželah češke krone in v drugih avstrijskih kronovinah.

Posojilništvo se je začelo v letih 1870 in dalje širiti tudi
po Dol. in Gor. Avstrijskem, po Tirolskem in po ostalih nem¬
ških pokrajinah. Povsod so se snovale posojilnice ali po
Schulzejevih ali po Raiffeisenovih principih. Po teh nemških
deželah so snovanje posojilnic dežele podpirale. Slovensko
posojilništvo se je pa razvijalo iz lastne moči.

Po zgledu čeških posojilnic in po Schulzejevih nazorih
je praktično vpeljal prvo slovensko posojilnico pokojni češki
rojak Ho rak v Ljubljani, ker je bil ondi že pred 50 leti združil
nekatere ljubljanske obrtnike v »obrtniško pomožno društvo*,
ki je bilo v prvi vrsti denarna zadruga in je že prvotno slo¬
vensko in nemško uradovalo. Vendar je vse drugo slovensko
občinstvo na posojilnice javno opozoril šele znani naš domo¬
ljub, gospod dr. Josip Vošnjak,  ki je v letu 1868 po
Češkem potoval, da bi se seznanil z ondotnimi razmerami in
potem Slovence opozoril na vse, kar je ondi hvalevrednega
našel. Res je storil blagi domoljub to v «Slovenskem Narodu*,
v katerem je posebno to povdarjal, kako je na Češkem z ve¬
seljem videl, da so imeli skoro v vsaki vasi svojo »založno*.
Nato je povdarjal potrebo takih zavodov za Slovence tudi v
koledarju (1871) družbe sv. Mohorja, kjer je bil obenem priobčil
tudi pravila za uzor. Praktično pa je skusil napraviti prvo slo¬
vensko posojilnico v svojem takratnem službenem kraju, v
Šmarji pri Jelšah, kar se mu pa ni posrečilo, ker je bil ta kraj

ts 5 ® 11 te®

prehitro zapustil, preselivši se v Slov. Bistrico. Vendar so pa
istočasno ljutomerski rodoljubi po navodu Schulzejevih knjig
in pravil ustanovili že 1. 1871. kot društvo takorekoč prvo
slovensko posojilnico, kateri je že bodoče leto tudi kot društvo
sledila posojilnica pri sv. Jakobu v Rožni dolini. Da sta obe
vzeli Sehulzeja za uzor, to posnamemo že iz tega, ker sta obe
visoke deleže vpeljali in svojo moč posebno v deleže stavili.
Zato pa imata dandanes še obe prav velike svote v deležih.
Kar se je slovenskih posojilnic prvotno osnovalo, (na pr. v
Metliki), vzele so tudi le bolj Sehulzeja za uzor; metliška
posojilnica ima tudi dokaj visoke deleže, od katerih daja precej
veliko delnine. Skoraj po enakih uzorih se je osnovala tudi
prva posojilnica na Vrhniki, dasi je pozneje delovati začela.
Celjska  posojilnica je vpeljala poleg velikih tudi male deleže
in to zaradi tega, da si je pridobila s tem davčne olajšave
postave z dne 27. decembra 1880. Po njenem uzoru se je
osnovalo več slovenskih posojilnic, katere strinjajo nazore
Schulzejeve in Raiffeisenove in se obenem opirajo, kakor se
tudi morajo, na zadružni zakon od 1. 1873.

Prva slovenska posojilnica, ki je delovala že veliko let
pred zadružnim zakonom, je bila 8 . junija 1874  sprejeta v
zmislu tega zakona v zadružni register pri c. kr. dež. sodišču
v Ljubljani. To je bilo ondotno «Obrtno pomožno društvo*.
Druga registrovana je bilo «Gornjesavinska posojilnica v Mo-
zirji», kije  bila v zadružni register v Celju sprejeta 18 . avgusta
1874 . Tretja slovenska posojilnica je bila v Šoštanju, registro¬
vana 2 . oktobra 1874 ; četrta je bila registrovana ljutomerska
posojilnica, ki je bila 27 . oktobra 1874  vpisana v zadružni
register; peta je bila pa metliška registrovana, in sicer 29 . de¬
cembra 1874 .

Leta 1873  se je na podlagi društvenega zakona z dne
26 . novembra 1852  ustanovil narodni denarni zavod kot
društvo pri Sv. Jakobu v Rožni dolini, kateri se je šele leta
1900 po prizadevanju gosp. revizorja Franjo Jošta pretvoril v
zmislu zakona z dne 9. aprila 1873  v zadrugo (posojilnico).

12

Načela slovenskih posojilnic.

Prve slovenske posojilnice so se snovale bolj po načelih
Nemca Schulze-Delitzscha, ki je po Nemškem snoval kreditna
društva. Pred zadružnim zakonom z dne 9. aprila 1873 so bile
slovenske posojilnice — kolikor jih je bilo — društva,  ki
so se šele potem spremenila v zadruge, sprejemši ugodne
določbe tega zakona. Več starejših posojilnic je obdržalo načela
Schulze-Delitzscha pri svojih zavodih; imele so omejeno ali ne¬
omenjeno zavezo, vpeljale dokaj visoke deleže, ki so se obre¬
stovali več ali manj visoko ali dajali več ali manj dobička.
Take posojilnice so posojevale navadno sicer le svojim zadruž¬
nikom, nekatere pa tudi neudom. — Posojilnice pa, ki so se
začele snovati nekaj let potem, ko je stopil zadružni zakon v
veljavo, ozirale so se skozi in skozi na njegova določila,
obenem pa tudi nekoliko v poštev jemale nasvete, katere je
dajal Nemec Raiffeisen. —- Načela obeh nemških strokovnjakov
so skušali spojiti slovenski domoljubi glede na razmere na
Slovenskem. V tej zadevi se je trudil posebno Miha  Vos  n jak.
On je sestavil pravila, po katerih se je ustanovilo največ slo¬
venskih posojilnic, katerim je tudi on kot načelnik in usta-
novnik «Zveze slovenskih posojilnic* na noge pomagal. Delo¬
vanje tega «očeta slovenskih posojilnic* in omenjenega društva
«Zveze* je bilo tako vspešno in tako sistematično, da so po
tem potu nastale prve slovenske posojilnice posebna špecijaliteta
avstrijskih denarnih zavodov, ki se ne samo po jeziku, marveč
tudi po zdravih svojih nazorih bistveno razločujejo od drugih
posojilnic.

( 5*3  13  WSi

Ko je pa stopil v veljavo zakon z dne 1. junija 1889
(Raiffeisenski zakon), so se snovale skoro brez izjeme le poso¬
jilnice, ki so sprejele v svoja pravila določila te postave.

Po naših izkušnjah in našem prepričanju naj bodo vse
slovenske posojilnice, ki so osnovane ali samo po zadružnem
zakonu (sistem Schulze-Delitzsch) ali tudi po zakonu z dne

1. junija 1889 (sistem Raiffeisen), taki denarni zavodi, kateri
imajo v poglavitnih potezah sicer trgovski značaj, kateri so pa
obenem prešinjeni skozi in skozi s človekoljubnim smotrom.
Slovenske posojilnice naj ne bodo kapitalistična podjetja, pa
tudi ne igrača z denarjem. Radi tega poslednjega vzroka od¬
svetujemo, da bi se pečale one z blagovnim prometom. Zato
naj se osnujejo posebne zadruge ondi, kjer je potreba in kjer
so pripravne osebe za njih vodstvo. Vsaka slovenska posojilnica
naj nudi le:

1. svojim članom v slučaju potrebe cena in nizkoobrestna
posojila za njih gospodarske in obrtne potrebe;

2. posreduje in izvaja, da se višjeobrestna zemljeknjižna
posojila premene v nižjeobrestna in odplačilna (amortizacijska),
bodisi na krajšo ali daljšo dobo;

3. vzbuja in neguje v ljudstvu veselje do varčevanja;

4. zaprečuje lahkomiselno zadolževanje.

Ko posojuje posojilnica, zlasti Raiffeisenska denar, naj
ne uvažuje le premoženjskega objekta, nego tudi moralno ka¬
kovost, kreditno sposobnost in vrednost posojilojemalca.

Pred vsem pa naj ima sleherna posojilnica pred očmi, da
je naroden zavod. S svojimi sredstvi, kolikor mu jih pri mar¬
ljivem in pravilnem poslovanju preostaja, naj obrača v pospe¬
ševanje in podpiranje narodnih dobrodelnih zavodov.

Nikoli naj pa posojilnica ne pozabi, da je javen zavod ;
kajti skoro za vse svoje korake mora dajati nekako javnosti
račun. Svoj letni računski sklep mora pred vsem na velik zvon
obešati. Na kakšen način stopa posojilnica tudi sicer v javnost,
osobito glede svojih naznanil in svojih knjig ter glede občnega
zbora in letnih računskih zaključkov, o tem bode itak še govor
v tej knjigi, kakor tudi o migljajih zastran razdelitve čistega
dobička, plač, nagrad, daril in o drugih točkah, o katerih so
bila do zdaj različna mnenja.

GN3 14

O pravilih slovenskih posojilnic.

Pravila najstarejših slovenskih posojilnic so bila sestavljena
po uzoru Schulze-Delitzschevih pravil. Ugajati so pa morala
seveda zadružnemu zakonu z dne 9. aprila 1873, da so jih
okrožna (deželna) sodišča registrov-ala. Taka pravila so ugajala
za vse posojilnice, za velike in male, za posojilnice, ki so
svoj delokrog na daleč okrog razširjevale in za posojilnice,
katere so se le na domači kraj omejevale. Le nekaj od starejših
slovenskih posojilnic (na pr. Djekše na Koroškem) je imelo že
pred zakonom z dne 1. junija 1889 (Raiffeisenski zakon) pra¬
vila, ki so se bolj približevala Raiffeisenu kakor Schulze-De-
litzschu. Pred razglašenjem omenjenega zakona pa tudi ni imelo
dosta smisla snovati Raiffeisenske posojilnice, ker niso te uži¬
vale še nikakih ugodnosti po zakonu. Na Slovenskem je bila
prva posojilnica, ki je v svoja pravila sprejela določila zakona
z dne 1. junija 1889, ona v Žužemberku, ustanovljena po dež.
sod. svetniku dr. Volčiču, takratnemu ondotnemu sodnijskemu
adjunktu.

Celjani, ki so nekako do 1. 1895 edini vodili slovensko
posojilništvo, so začeli šele v teh letih pravila za nove poso¬
jilnice prikrojevati po določilih tega zakona.

Na Slovenskem je zdaj nekako tri četrtine vseh posojilnic,
katere imajo v svojih pravilih določila zakona z dne 1. junija
1889. Te posojilnice smejo imeti ime Raiffeisenske posojilnice.
In kar se v novejšem času osnuje novih posojilnic, imajo skoro
vse z malo izjemo Raiffeisenska pravila, t. j. v njih so pogoji
navedenega zakona. Uzorce takih pravil imajo na razpolaganje
vse zadružne zveze. Lastnosti, ki jih od dobrih pravil zahte-

varno, so: Pred vsem naj bodo pravila kratka, jedernata, točna.
Česar zakona (9. aprila 1873, 1. junija 1889) ne zahtevata, naj
ne pride v pravila. Kar se sme večkrat po okoliščinah časa
spreminjati, naj se prihrani za opravilni red; na pr. določilo o
obrestni meri, o plačevanju obresti (predplačevanje ali nepred-
plačevanje). Raiffeisenske posojilnice niso dolžne sprejeti v
pravila, da vsi odborniki in nadzorniki brezplačno delujejo, ali
da je za delo nastavljen edinole tajnik (blagajnik), ki ni ud
načelstva, ki pa edini dobiva nagrado. Tega zakon z dne 1. ju¬
nija 1889 ne zahteva, kakor tudi ne veleva, da bi Raiffeisenske
posojilnice nič darovati ne smele.

Priporočati je pa določilo v pravilih, da se v zadrugo ne
sprejemajo nepoštenjaki, veliki lenuhi in zapravljivci ter ode¬
ruhi. Kdor je že ud druge posojilnice, temu naj se skuša v
utemeljenem slučaju odrekati pravica za vstop. Če tudi za¬
družni zakon molči o hranilnih vlogah, vendar morajo imeti
pravila določila o sprejemanju in dviganju hranilnih vlog.

Pravila posojilnice z omejeno zavezo se ne morejo spre¬
meniti tako, da bi imel zavod neomejeno zavezo. Nasprotno
pa, neomejeno zavezo v omejeno spremeniti, ne kaže niti no¬
beni Delitzschevi posojilnici, Raiffeisenovki je pa to po zakonu
prepovedano, ako bi hotela še Raiffeisenovka ostati. Brez likvi¬
dacije ne dovolijo sodišča ne enega, ne drugega. Ker odsve¬
tujemo, da bi se posojilnice pečale z blagovnim prometom,
zato tudi ne kaže, da bi imele v tej točki kakšna določila v
svojih pravilih. Ako se pa ustanovi za blagovni promet posebna
zadruga, naj jo podpira posojilnica. Posebna vrsta posojilnic,
katere pa ne priporočamo, so v Avstriji takozvana vzajemno
podporna ali samopomožna društva.

To so navadno zadruge z omejeno zavezo (na pr. vza¬
jemno podporno društvo v Ljubljani) ali redko zadruge z ne¬
omejeno zavezo (na pr. trgovska obrtna zadruga v Gorici in
posojilnica v Kandiji pri Novem mestu). Pri teh zadrugah dobi
ud na svoj delež (na pr. 60 K), ki ga v obrokih vplačuje, na
posodo, recimo 300 K; toda običajno le s poroštvom. Posojilo
300 K se pa udu ne sme odpovedati, dokler redno svoj delež
plačuje. Čez 5 let je delež vplačan in ud izstopi iz zadruge.
Eno leto potem je delež zadružnika tako narastel, v kolikor je

njegov dolg znašal. Ako pa vzame ud dva deleža, dobi dvakrat
toliko na posodo itd., seveda s primernim poroštvom. Takih
samopomožnih zadrug ni veliko v Avstriji; so šele v Gradcu
(2), na Dunaju (1) in v Trstu (4).

O posameznih oddelkih in §§ v pravilih bode še govor v
knjigi na dotičnih mestih.

Preniemba pravil in registrovanje prememb.*)

Včasih se pripeti, da želi posojilnica svoja pravila spre¬
meniti. Radi malenkostnih zadev pravila prenarejati, ne kaže,
ker je preveč truda in stroškov s prenaredbo. Nekaterih poso¬
jilnic tudi ni skoro več mogoče prestvariti, zlasti v poglavitni
točki ne. Tukaj menimo posojilnice z «omejeno zavezo*. Teh
namreč ni mogoče spremeniti po postavnem potu v posojilnice
z «neomejeno zavezo*, kakor smo že omenili. Nekaj starejših
posojilnic, posebno na Štajerskem in Koroškem je še, katere
bi brez vse škode lahko spremenile po zakonu svoja pra¬
vila, kar bi bilo njim in udom v korist. Tudi posojilnice z ne¬
omejeno zavezo ni mogoče pretvoriti v posojilnice z omejeno
zavezo. Posojilnice pa utegnejo znabiti svoja pravila prinarediti
v drugem obziru. Znabiti jih mika, da bi spremenile svoje sta¬
tute v smislu postave z dne 1. junija 1889.

V ta namen je treba sklicati občni zbor, ki je že vezan
pri tem posvetovanju na določila, katera so v tej zadevi glede
razglasa in obravnav v registrovanih zadružnih pravilih. V pre-
narejena pravila je treba sprejeti točke in dodati jim določila iz
omenjene postave k dotičnim paragrafom.

Prenarejena pravila mora tudi registrovati okrožno sodišče.
Pri tem se postopa skoro tako, kakor pri registrovanju novih
pravil.

Kolkovanje pri registraciji. Prošnji za registracijo pre¬
memb pravil, ki se kolkuje z dvema kronama, je treba priložiti
premenjene paragrafe v izvirniku in prepisu.

*) O ustanovitvi novih posojilnic glej dodatek v tej knjigi.

17 2*9

2

Če se pravila spremene v to svrho, da se ujemajo z za¬
konom z dne 1. junija 1889, tedaj te prošnje ni treba kolkovati
z 2 K, ampak zadostuje enokronski kolek. To se s tem razlaga,
ker okrožnemu sodišču ni treba teh sprememb razglasiti v
časnikih.

Izvirnik je kolka prost po tarifni točki 21 pristojbinskega
zakona. Marsikdo bi mislil, da je torej tudi prepis kolka prost.
Radi tega se je obrnil nižjeavstrijski deželni odbor na c. kr.
finančno ministrstvo, in to je v odloku z dne 11. avgusta 1901,
št. 51.911 reklo, da prepis ni po tarifni točki 21 kolka prost,
temveč se mora kot priloga kolkovane vloge kolkovati vsaka
pola s 30 vin.

Izvirnik se lahko napiše v tekstu prošnje, ako je kratek.
Prepis pa ni treba, da bi bil po okrajnem sodišču ali notarju
vidimiran. Dva uda načelstva, katerih lastnoročni podpisi že
leže pri deželnem (okrožnem, trgovskem) sodišču, imata po
ministrskem ukazu z dne 23. maja 1895 pravico potrditi, da se
prepis vjema z izvirnikom.

Prošnja (predlog) naj se na pr. tako sestavi:

C. kr. okrožnemu (deželnemu, pomorskemu) kot
trgovskemu sodišču  v N.

A Kakor je izpod  A priloženega prepisa zapisnika o
občnem zboru razvidno, so se spremenile točke  x, y,
pravil podpisane posojilnice, da se morajo v bo¬
doče tako-le glasiti, in sicer:

§ . . . . takole: .. (Se doslovno

navede.)
i. t. d.

Prosimo toraj :

Veleslavno c. kr. trgovsko sodišče blagovoli vpisati
spremembo pravil, in sicer tako, da se bodo spre¬
menjene točke glasile v bodoče takole:  (Se še enkrat
navedejo doslovno vse).

Datum.

Firma.

Podpis načelnika in še enega uda načelstva, kakor
določajo pravila.

Dotična klavzula (besedilo) naj se glasi na pr. takole:
Midva podpisana Franjo Tratnik, posestnik v Gotovljah in Ivan
Majcen, trgovec v Žalcu, potrjujeva kot uda načelstva posojil¬
nice v.z ozirom na ministrsko naredbo od 23. maja

1895, drž. zak. št. 74, od 8. junija 1895, da se ta (delni) prepis
zapisnika o občnem zboru natanko strinja z izvirnikom (oz. z
dotičnimi točkami izvirnika).

Datum.

Podpisa.

Priloge prošenj za registrovanje. Mnoge zadruge so
razen overovljenega prepisa zapisnika (pri ustanovitvi tudi pravil)
prilagale prošnjam za registrovanje tudi časnik, v kojem se je
sklical dotični občni zbor, oziroma kak drug dokaz, da se je
občni zbor pravilno sklical. Takih dokazov ni treba prilagati, če
predsednik občnega zbora konštatira dejstvo, da se je občni
zbor pravilno sklical in se to v zapisniku zabeleži.

Zgubljena pravila. Starejšim posojilnicam se utegne pri¬
petiti, da založijo izvirnik svojih pravil ali tudi dekret o regi-
strovanju svojih odbornikov, in bi ju torej ne mogle pokazati,
kedar jih bo zahteval revizor. V tem slučaju svetujemo, da se
obrnejo s prošnjo za duplikat na dotično okrožno sodišče, ka¬
teremu se zavežejo poravnati vse nastale stroške.

O registrovanju novih članov načelstva.

Že registrovanih udov načelstva naj posojilnice pri novi
izvolitvi ne naznanjajo okrožnim sodiščem. Novo izvoljeni udje
se pa morajo naznaniti. V dokaz izvolitve se predloži prepis
zapisnika občnega zbora. V zadevi poverjenja podpisov novih
udov načelstva so se izrekli trgovski senati raznih okrožnih
sodišč, da pri pravilnem razlaganju ministrskega ukaza z dne
23. maja 1895, št. 73 drž. zak., s katerim so bile izpremenjene
določbe §§ 2 in 18 min. ukaza z dne 14. maja 1873, št. 71
drž. zak., ki se je bil izdal v izvrševanje zakona z dne 9. aprila
1873, št. 70 drž. zak. o zadrugah v zadevi naprave in vodstva
zadružnega registra, samo tedaj sme odpasti poverilo (legali-

ts*5! 19

2

zovanje) podpisa novoizvoljenega člana načelstva v svrho vpisa
v zadružni register po, sodišču ali notarju, če je bil podpis do-
tičnega načelstvenega člana povodom kake prejšnje oglasitve
že poverjen in toraj v poverjeni obliki že leži v spisih o regi-
strovanju. Za potrditev točnosti zapisnika, ki se ima priložiti
prošnji za vpis načelstvenih članov v zadružni register, zado¬
stuje, da ga poverita dva uda načelstva, ki sta že registrovana.

Ce novoizvoljeni udje stanujejo v bližini okrožnega so¬
dišča (deželnega, trgovskega), lahko sami stopijo k temu uradu,
da ondi vpričo dotičnega uradnika oddajo svoj lastnoročni
podpis. Običajno pa stopijo novoizvoljeni odborniki k doma¬
čemu okrajnemu sodišču ali notarju, da se poverijo njih pod¬
pisi. Kolek pri tem uverovljenju znaša pri sodniji 2 K, pri
notarju 1 K, če je tudi več podpisov, t. j. če je treba legalizovati
2, 3 ali več odbornikov.

Prošnja za vpis novih udov načelstva:

P. n.

A Kakor je izpod  A priloženega zapisnika o občnem
zboru razvidno, je izstopil iz načelstva naše poso¬
jilnice  g...

(ako jih je več, navedejo se vsi) in je bil namesto

njega izvoljen g. ... .  ..

(ime, stan in bivališče),
ki se bode takole podpisoval

(lastnoročni podpis).

C. kr. okrožno sodižče naj blagovoli izbrisati iz

zadružnega registra  g.

nasprotno pa vpisati  g. kot

uda načelstva.

Datum.

Firma.

(Dva stara uda in nov ud načelstva se podpišejo).

Obrazec zapisnika za občne zbore.

Zapisnik o rednem (izvanrednem) občnem zboru posojilnice

v.(Tu se zapiše cela firma, kakor je

registrovana).

@* 5 ) 20

Dnevni red:

1. Potrditev letnega računa.

2. Izvolitev načelstva in nadzorstva.

3. Sprememba pravil.

4. Slučajnosti.

Ob . . . uri otvori načelnik kot predsednik zborovanje in
konštatuje, da je občni zbor sklepčen v zmislu § . . . zadružnih
pravil ter da je bil isti pravilno sklican.

Ad 1.  V zmislu pravil poroča o letnem računu ra¬

čunski pregledovalec I. I.; njegovo poročilo se brez
ugovora enoglasno odobri.

Ad 2.  Volitev se vrši glasom § . . . pravil po listih.

Oddanih je . . . glasov.

Načelnikom (ravnateljem, predsednikom) je izvoljen
gospod I. I. (ime, stan in prebivališče) z . . . glasovi.
Kot udje načelstva so izvoljeni gg. I. I. (ime, stan in
prebivališče) z . . . glasovi, I. I. (ime, stan in prebi¬
vališče) z . . . glasovi i. t. d., i. t. d.

Za nadzornike so izvoljeni z . . . glasovi.

Ad 3.  Zadružnik I. I. predlaga, naj se spremenijo naslednje
točke zadružnih pravil, in sicer § . . ., ki se naj glasi

za naprej takole:.

nadalje § . . ., ki se naj glasi takole:.

i. t. d., i. t. d.

Vsi predlogi se sprejmejo brez ugovora in se nasve¬
tovana sprememba pravil enoglasno potrdi.

Datum.

Podpis načelnika kot predsednika in dveh zadruž¬
nikov, oziroma se mora podpisati zapisnik tako,
kakor velevajo zadružna pravila.

Opombe.  Dobro si je treba zapomniti, da se mora pri¬
občiti vabilo na občni zbor ob pravem času in natanko tako,
kakor predpisujejo zadružna pravila vsakega posameznega za¬
voda. Naznaniti se mora natanko dan, ura, kraj in dnevni red
zborovanja.

V zapisniku se mora natančno konštatirati, da je občni
zbor v smislu pravil sklepčen.

0*3 21 B4D

Pri volitvi načelstva je potreba natanko določiti, koliko
glasov se je oddalo in s kolikimi glasovi so bili izvoljeni po¬
samezni udje načelstva.

O letnem računu mora poročati navadno računski pregle¬
dovalec (nadzornik).

Ako se spreminjajo pravila, se mora besedilo točk, kakor
se imajo v bodoče glasiti, natanko zapisati v zapisnik. Ako ni
dotična točka bila razglašena na dnevnem redu, se smejo sta¬
viti le nasveti, ki pridejo prihodnje leto na dnevni red občnega
zbora.

Zapisnik se mora datirati in ga podpišejo po v pravilih v
to določene osebe.

Končno si je zapomniti, da se morajo spisovati zapisniki
o občnih zborih v posebno knjigo, kakor določa zadružni zakon
od 9. aprila 1873 v § 34, toraj ne na posebne pole papirja.

Vse to velja tudi glede zapisnikov o izvanrednih občnih
zborih.

Za take zapisnike so pripravljene primerne knjige v za¬
družni tiskarni v Celju, kjer si jih naj naročajo vse posojilnice,
posebno pa one, ki jih morebiti še nimajo do sedaj.

Opravilni red

v obče, z ozirom na posamezne upravnike in perijodične posle.

a) Ravnatelj  zastopa zadrugo nasproti občinstvu in
gosposkam, podpisuje v prvi vrsti vsa važnejša pisma in vloge
na gosposke, sklicuje vsled sklepa načelstva in vodi občni zbor
ter tedenske seje načelstva, podpisuje zadružne in hranilne
knjižice itd.

b) Ravnateljev namestnik  ali navadno tajnik  na-
domestuje ravnatelja samega, ako je ta zadržan. On sprejema
prošnje novih udov za vstop v zadrugo in za posojila, poiz¬
veduje o stanju in premoženju novih prošnjikov iz posestnih
pol, gruntnih knjig in zavarovalnih bukvic. On poroča o vsem
tem pri tedenskih sejah ter spisuje zapisnik in vse druge za¬
družne pisarije, vodi vsakovrstne zadružne knjige in zapisnike
ter podpisuje zadružne in hranilne knjižice itd.

(s*51 22

c) Blagajnik sprejema in hrani denarje v zadružni bla¬
gajni, posojuje in izplačuje skupno s tajnikom ter sopodpisuje
knjižice udov in hranilničarjev itd.

d) Blagajnikov namestnik  prevzame delo blagajnika,
ako bi bil ta zadržan in sopodpisuje zadružne in hranilne
knjižice i. dr.

e) Odborniki  zadruge so kot vsi drugi člani načelstva
enako zavezani sodelovati pri tedenskih sejah ter sopodpisovati
omenjene knjižice, ako drugi udje načelstva tega storili niso.
Vsi udje načelstva so dolžni poizvedovati o poštenju in stanju
novih prošnjikov in starih dolžnikov.

Vsi načelniki, osobito pa tajnik so dolžni sestaviti konec-
letni račun, ki se predloži najprvo nadzornikom v pregled in
potem občnemu zboru.

f) Nadzorniki  pa, ki imajo pravico sicer vsak čas pre¬
pričati se o stanju in poslovanju posojilnice, naj v letu večkrat
pregledajo zadrugo in se prepričajo, ako se vjemajo knjige med
seboj, z menicami, zadolžnicami, z zastavami, z drugod nalo¬
ženim denarjem in z gotovino. Tudi imajo konecletni račun
pregledati in o njem pri občnem zboru poročati, da ga ta potrdi.

To nam dokaže, da je treba pri posojilnicah sicer skupno
postopati, skupno se posvetovati, in vendar si delo zopet delili,
da ne pride preveliko breme in pretežka odgovornost le na eno
osebo; to terja previdnost in korist slehernega denarnega zavoda.

O poslovanju posojilnic  z ozirom na letne dobe
bi še dodali nekaj opazk.

1. V začetku leta je treba letni račun o preteklem letu
sestaviti, o čemer bo še itak obširen govor.

2. Pravilno sestavljeni (od enega ali več odbornikov) letni
račun se predloži skupnemu načelstvu (ravnateljstvu), da ga
pri seji odobri, in da se od vseh načelnikov podpiše.

3. Ravnateljstvo ga predloži zdaj nadzornikom, če niso
bili ti morebiti že povabljeni k skupni seji ravnateljstva.

4. Ko je še od nadzornikov račun potrjen, sme se dati v
tisk, da dobe potem vsi udje tiskan račun v roke; nekatere
posojilnice pa dajo račun šele v tisk, kadar ga je občni zbor
potrdil.

5. Ker imajo že po postavi vsi zadružniki pravico terjati, da
se jim izroči račun od načelstva, če tudi na njih stroške, zato

6*3 23

je svetovati, da se z vabilom k občnemu zboru vred razpošlje
tudi račun.

6. Ta zadobi popolno veljavo, kadar ga in kakor ga občni
zbor potrdi.

7. Ta račun je treba potem na mnogo strani razposlati:
a) deželni vladi (namestniji), b) okrajnemu glavarstvu kot
davčni oblasti za prilogo k plačani rentnini in neposrednim
pristojbinam. Nekatere posojilnice ga pošiljajo tudi kupčijski
zbornici, pristojbinskemu uradu. Na vsak način se mora tudi
poslati «zvezi», kateri pripada.

8. Račun se mora do konca junija na imenovane strani
razposlati.

9. Neposredne pristojbine je treba v začetku leta
davkariji izkazati in izplačati. Posojilnice, katere so pa pri celjski
«Zvezi», so dobile dovoljenje, da jih smejo plačati vsaj do
konca julija.

10. Občni zbor je bilo treba razglasiti po časopisih v
smislu dotičnih določil v pravilih. (Po časnikih je morebiti z
ozirom na pravila razglaševati tudi važne sklepe občnega zbora
in načelstva).

11. Rentnina se plača dvakrat v letu, prvič do konca ja¬
nuarja, drugič do konca julija. (O tem bo itak še govor v
knjigi).

12. K pravilnemu poslovanju posojilnic spada, da se de¬
lajo mesečni sklepi v knjigah «dohodki in stroški* (razdelniki).

13. Da je pa treba vsak uradni dan blagajnico skleniti in
se prepričati, da je toliko v gotovini v blagajnici, kolikor kaže
blagajniški dnevnik, to je umevno samoobsebi.

14. Na tem mestu naj še opomnimo, da se že prvi dan
leta obresti hranilnih vlog ne izplačujejo pod imenom «obresti»,
ampak kot «hranilne vloge*. Ako se tega načela konsekventno
držimo, se najložje ognemo vseh pomot v tej zadevi.

15. Ravno tako zapisuj obresti naloženega denarja, narastle
v preteklem letu, vzdignene pa po novem letu, pod imenom
«naloženi denar* in ne kot «obresti naloženega denarja*.

16. Ako pa posojilnica obresti že poluletno kapitalizuje,
se morajo že takoj v drugem tečaju te obresti, če se izplačajo,
zapisati kot izplačane hranilne vloge.

E#§l 24

17. Uradni dnevi in uradne ure se določijo in razglasijo
in naj se točno po teh določilih ravna. Ena sama oseba naj
ne uraduje, in blagajna naj bo vedno pod dvojnim zaporom.

18. Večkrat v letu revidiraj menice in dolžna pisma, da
se ne zastarajo, kar se pri navadnih menicah zgodi v treh
letih. Primerjaj jih tudi z ozirom na dolžnike in poroke.

19. Zamudne dolžnike opominjaj vsaj enkrat v mesecu.

20. Opomniti je, da se mora vsaka stranka, če tudi vse
vrne, glede odstopa po pravilih ravnati, to je, da se ji delež
ne more precej izplačati ali obračunih.

Pristop zadružnikov.

Prva podlaga vsake' posojilnice so člani, kateri jo sestav¬
ljajo. Cim več jih je, čim premožnejši, razsodnejši in ugled¬
nejši so, tem večje je zaupanje, katero uživa posojilnica med
ljudstvom, tem večja je nje kreditna moč napram njenim
upnikom.

Iz tega sledi, da mora načelstvo pri sprejemanju novih
članov postopati sicer previdno, ne sme pa te previdnosti pre¬
tirati. Sprejema naj le take člane, ki so spoštovani kot marljivi,
pridni in pošteni gospodarji, najsi tudi imajo le malo premo¬
ženja, ne pa take, kateri so na glasu kot pijanci, pretepači,
goljufi, tatovi in nemoralni ljudje. Taki bi le prej ali slej delali
zgago in sramoto tako, da bi se jih moralo izključiti iz zadruge.
Nemaniči pa tudi ne zastopajo nikakoršne kreditne vrednosti.

Pristop.  Vsakdo, ki ima pravico se vezati prostovoljno
s pogodbami, torej vsaka polnoletna, v konkurzu in pod ku-
ratelo se ne nahajajoča oseba, more biti član take zadruge.

Ista mora imeti svoje premoženje ali vsaj svoje stalno
prebivališče v onem kraju, kateri spada pod društveni delokrog.

Kdor je član drugega denarnega zavoda, slonečega na
neomejeni zavezi, tega ne kaže, sprejemati za uda. Kdor je
izgubil vsled zakrivljenja kakega hudodelstva občinsko volilno
pravico, ne sme postati član posojilnice.

Glasom naredbe finančnega ministrstva z dne 15. sep¬
tembra 1894, št. 37.659 in glasom zakona z dne 10. junija 1903,

morajo biti člani tudi juridične osebe (občinski zastopi, društva
i. t. d.), kakor tudi take osebe, katere sicer ne prebivajo v po-
sojilničnem okraju, a imajo tam svoje posestvo.

Vsakega člana sprejme odborova seja, katera lahko potrdi
ali odbije članstvo, ne da bi zato navedla vzrok.

Vsak član, kateri je vsprejet, mora podpisati pristopnico
v dokaz, da sprejme vse društvene obveze, katere narekujejo
pravila, in to tudi v vsakoršnem poznejšem obsegu. Istočasno
vplača določeni delež in pristopnino ter dobi proti povrnitvi
zadevnih stroškov zadružno knjižico.

Takoj na to treba vpisati vsakega novega člana z natančnim
označilom svojega imena, . stanu ih bivališča v register ali za¬
pisnik članov, kjer mora biti razviden tudi dan pristopa, od¬
povedi in izstopa. Glasom predpisa § 14 zadružne postave je
ta knjiga javna, tako da sme vanjo gledati vsakdo, če tudi ni
član dotične zadruge. Vsaj tako se zakon glasi, ako ni zako¬
nodajalec mislil le na zadružnike.  Načelstvo, ki bi ne vodilo
takega zapisnika, se kaznuje s kaznimi zaradi nereda do zneska
200 K. Istotako se kaznuje načelstvo z globo 200 K, ako ne
vpisuje odpovedi in izstopa članov v omenjeni register.

Običajno imajo posojilnice v svojih pravilih določbo, da
ima dedič umrlega zadružnika pravico, stopiti na njegovo mesto.
Dedič torej podedva delež, ki ga je bil vložil pokojnik. Na¬
sprotno pa ima posojilnica pravico, terjati lastnoročni podpis in
pristopnino. V spornem slučaju pa je lastnoročni podpis za¬
družnika že zadosten ukaz, da je dotičnik že zadružnik. Na-
daljni dokaz, da je kdo ud posojilnice, je tudi ta, če podpiše
pravila; pri ustanovitvi posojilnice je itak običajno, da prvi udje
(ustanovitelji) podpišejo pravila. S tem podpisom izjavijo, da
pristopijo.

Pravice, moč in dolžnosti zadružnikov.

1. Zadružniki imajo pravico, da sodelujejo pri gospodarstvu
posojilnice, da se jih povabi k občnemu zboru, kjer imajo pra¬
vico govoriti, glasovati, voliti in izvoljenim biti, bodisi v na¬
čelstvo ali nadzorstvo.

(s*Q 26

2. Zadružniki imajo pravico zahtevati prepis letnega računa
z bilanco vred.

3. Zadružniki imajo pravico, da si najmejo iz zadružne
blagajne posojila, v kolikor dopuščajo denarna sredstva in ko¬
likor določi načelstvo z ozirom na kredit, ki ga zaslužijo.

Zadružniki so pri nekaterih starejših posojilnicah različni.
Pri nekaterih se razločujejo glavni ali ustanovni zadružniki z
glavnimi deleži in navadni udje ali zadružniki z opravilnimi
deleži. Udje 1. vrste vlože pri ustanovitvi ali pozneje v zadrugo
večje svote, deleže po 100, 60, 50, 30, 20, 10 K. Teh sme
morebiti ena oseba tudi več združiti. Taki zadružniki imajo
potem večji upliv na zadrugo, zlasti če to njena pravila do¬
volijo, kar pa ni vselej, ali le do gotove meje. Druge vrste
udje vzamejo le majhne deleže: po 10, 5, in 1 K. Ti udje
iščejo navadno posojila in puste v zadrugi kot delež le tisto
malo svoto, brez katere ne bi mogli posojila dobiti. Pri Raiff-
eisenskih posojilnicah so navadno nizki deleži ; večje kakor po
50 K itak dotični zakon ne dovoljuje.

Iz števila zadružnikov se more sklepati na moč zadruge.
Ze pri navadnih društvih se gleda na število društvenikov.
Temvečjo vrednost ima število članov pri zadrugah, kjer imajo
udje stalno vrednost, kajti zavezali so se nasproti posojilnicam
z velikim delom svojega imetja, oziroma (pri posojilnicah z
neomejenim poroštvom) s celim svojim premoženjem. Teh za-
veznosti se zadružniki ne morejo tako hitro znebiti; kajti v
pravilih ima vsaka posojilnica določeno, kdaj more in sme za¬
družnik odstopiti.

Da imajo veliko število udov, na to morajo gledati zlasti
tiste posojilnice, katere nimajo visokih deležev. Posojilnice so
v marsičem podobne občinam, ki razpolagajo z lastnim pre¬
moženjem. Več ko ima prebivalcev občina,' več imajo njeni
občani lastnega in morebiti tudi skupnega premoženja, vsled
tega pa tudi več kredita. Zato imajo take občine, osobito mestne
občine toliko kredita, da dobe na tisoče in celo milijone na
posodo.

Enako je z našimi posojilnicami, dokler so še majhne, dokler
imajo še malo zadružnikov; ne zaupajo se jim velike svote.
Zato se morajo male in nove posojilnice zelo boriti, ker ne
dobe ne hranilnih vlog, ne izposojil.

27

Dolžnosti elanov so:

. 1...Vplačati morajo v zadružno blagajno delež in pristop¬
nino, določeno od odbora; dopolniti morajo tudi na zahtevanje
pri vstopu nepopolno vplačane deleže.

2. Odgovorni so za vse obveze, če bi v slučaju konkurza
ali likvidacije zadruge ne zadostovalo v pokritje teh'zavez za¬
družno premoženje (rezervni zaklad in deleži).

Neomejena zaveza zadrug ostraši marsikaterega, ki bi
sicer rad pristopil, da tega ne stori. Ta strah pa je neosnovan,
če se prevdari, da se dovoljujejo posojila le zaupanja vrednim
osebam, da se ista dovoljujejo le v nevelikih zneskih, da mora
biti vsako posojilo zavarovano z dobrim poroštvom, in da se
konečno steka ves dobiček v rezervni zalog, kateri se leto za
letom veča in je v prvi vrsti namenjen za pokritje eventuelnih
izgub. Odkar je vpeljana obligatorična revizija posojilnic, je ta
strah itak minil popolnoma.

3. Člani so dolžni točno izvrševati vse to, kar jim nala¬
gajo zadružna pravila in sklepi občnih zborov, kakor tudi pod¬
pirati in dvigati povsod ugled in moč zadruge.

Izstopivši člani in njih dediči ostanejo odgovorni nasproti
upnikom zadruge za vse zaveze, katere so bile sklenjene do
dobe njihovega izstopa in do preteka dobe zastaranja (§ 55
zadr. zak.).

To zastaranje traja za terjatve proti zadrugi dve leti po
izstopu člana od onega dne dalje, v katerem se je vpisala
odpoved, v zapisnik članov. V slučaju razpusta zadruge začne
teči ta doba od onega dne, v katerem se je vpisal sklep raz-
družbe v zadružni register. Preneha pa ta doba tudi prej, če
predpisuje zakon vsled narave terjatve krajšo dobo. Ako zapade
terjatev šele po tem roku, potem pričenja zastaranje z dobo
zapada; pri terjatvah, ki ne zapadejo, a so vendar odpovedljive,
pričenja zastaranje s pretekom za terjatev določenega odpo¬
vednega roka, ne oziraje se na čas zapalosti. Zastaranje se
pretrga s pravilnimi dejanji proti zadrugi in v slučaju konkurza
ali razpusta s pravnimi dejanji proti likvidatorjem, oziroma proti
konkurzni masi, ne pa s pravnimi dejanji proti drugemu članu
(§ 73—75 zadr. zak.).

©€1 28

Odstop zadružnikov se vrši:

a)  prostovoljno, če naznani član vsaj štiri tedne pred
koncem upravne dobe (do konec novembra) ■ svojo od¬
poved pismenim potom načelstvu, katero mu pismeno
potrdi njegovo odpoved;

b) če je zarubil  zaseben upnik premoženje kakega člana
in 'vrhu tega še ono, katero ima dobiti od posojilnice v
slučaju izstopa, in če zahteva vsaj šest mesecev pred
koncem upravnega leta po odpovedi svoje terjatve, da
tisti član izstopi (§ 59 zadr. z.). Tudi v tem slučaju se
vrši odpoved pismeno pri načelstvu in terja od istega
pismeno potrdilo odpovedi;

c) če se član preseli  iz posojilničnega okraja, ako nima
tam svojega premoženja;

d) v slučaju iz ključen  ja. Člana je mogoče izključiti tedaj,
če se ne ravna po določilih pravil, če spodkopuje dobro
ime in kredit zadruge in če se peča z oderuštvom. V
zadnjem slučaju razsoja po svoji previdnosti načelstvo, v
kolikor mora smatrati oderuštvo kot nemoralno za svojega
člana.

Člana se pa mora izključiti tedaj, ako:

1. izgubi pravico, da sme prostovoljno razpolagati s svo¬
jim premoženjem, t. j. ako pride v konkurz ali pod kuratelo;

2. če je bil večkrat tožen od posojilnice za vračilo pre¬
jetih posojil ali vplačilo zaostalih obresti; in

3. če je izgubil občinsko volilno pravico vsled hudodelstva
ali prestopka.

Člana izključi odborova seja, načelnik pa naznani istemu
v kratkih besedah izključenje in razloge, iz katerih je bil iz¬
ključen iz zadruge.

Izstop velja le s potekom tistega leta, v katerem so se
odpovedali deleži. Ti se pa izplačajo štiri tedne potem, ko je
občni zbor potrdil dotični letni račun. Do rezervnega zaloga in
do drugega posojilničnega premoženja nimajo nikakoršne pra¬
vice niti izstopivši, niti izključeni člani.

©>3 29

Pristopnina.

O pristopnini molči temeljni zadružni zakon z dne 9. aprila
1873. Po postavi torej pristopnina ni predpisana, pa tudi ne prepo¬
vedana. Korist vsake zadruge pa zahteva, da se pobira pristop¬
nina. Svetovali bi, da se ne. pobira več kakor 2 K pristopnine,
pa tudi ne manj kakor 1 K. Pristopnina naj se steka v re¬
zervni fond, kar naj bo določeno že v pravilih. Vsled pravil pa
ima prihranjena zaloga skoro pri vseh posojilnicah ta namen,
da služi v pokritje mogočih zgub. Raditega pride pri izdelovanju
letnih računov pristopnina direktno v pasiva k rezervnemu
fondu. Ako posojilnica med letom došlo pristopnino računi med
dobiček, ne postopa pravilno, ker s tem dobiček naraste in ker
se od dobička marsikaj porabi v različne namene. Le tedaj je
pravilno pristopnino pri raznih točkah dobička jemati v poštev,
ako se ves čisti dobiček pridene rezervnemu fondu, kakor je
to Raiffeisenovkam po zakonu (1. junija 1889) predpisano.

Deleži.

Deleži so jako imeniten faktor vsake posojilnice, oni so
jedro obrtne glavnice. Od velikosti skupne svote deležev zavisi
trdno in trajno razcvitanje posojilnice. Deleži so namreč več
ali manj stalno uloženi novci, katere je mogoče vzeti iz zadruge
le tedaj, ako je človek pravočasno in pismeno svoj izstop na¬
znanil in ako je vse svoje dolgove in zaveze pri zadrugi
poravnal.

Pri omejeni zadrugi so družniki porok, če ni drugega do¬
ločeno v pravilih, z dvakratnim zneskom svojih deležev, pri
neomejeni zavezi pa jamčijo ne samo z deležim, ampak z vsem
svojim premoženjem.

Deleži se večkrat ravnajo tudi po visokosti posojila, pri
nekaterih posojilnicah 10°/ 0 .

Kjer so visoki deleži in je veliko udov s takimi deleži,
ondi uživa tudi posojilnica z omejeno zavezo zaupanje občinstva
in dobro napreduje. Kjer so mali deleži, četudi je dovolj druž-
nikov, veliko bolje uspeva posojilnica z neomejeno zavezo.
Sicer pa mora vsaka Raiffeisenovka imeti neomejeno zavezo.

M 30 M

Veliko je pa na tem, kakšno zaupanje uživajo upravitelji poso¬
jilnice in s kakšno marljivostjo in natančnostjo zavod vodijo.

Večkrat je v pravilih določeno, da veliki deleži dajo enake
obresti, kakor hranilne vloge. Toda pri nekaterih posojilnicah
pravila o tem nobene določbe nimajo, in vsi zadružniki stavijo
svoje zaupanje v konecletni dobiček, od katerega pričakujejo
svojo delnino (dividendo).*) Več posojilnic je tudi, pri katerih
imajo ljudje svoje deleže le iz domoljubja vložene, pri katerih
že več let niso dobili od svojih deležev niti rednih obresti, niti
delnine.**) Neka posojilnica, ki že več let posluje, ima še četo to
trdo določbo v pravilih, da udje toliko časa ne bodo ničesar
dobivali od svojih deležev, dokler ne doseže zadružni zaklad
20.000 kron.

Deleži spadajo z rezervo vred k lastnemu premoženju
posojilnice. Brez deležev ne sme biti nobena posojilnica, ker
jih predpisuje zakon (9. aprila 1873) sam. Kako veliki naj bodo
deleži, o tem pa molči ta zakon. Ker je pa Raiffeisen želel, da

bi posojilnice po njegovem vzoru ne pobirale nikakega deleža,

je zato določil avstrijski Raiffeisenski zakon (1. junija 1889),
da ne smejo deleži presegati 50 K. Mi stojimo na tem stališču,
da se deleži ne obrestujejo; zato pa ne priporočamo, da bi
znašali deleži 50, 40 ali 30 K, pa tudi ne svetujemo, da bi
deleži bili le po 1, 2, 3, 4, ali 5 K. V prvem slučaju je to

pretrdo določilo za zadružnike, zlasti če ni nizka obrestna

mera pri posojilih; v drugem slučaju se pa prepočasno nabere
lastno imetje posojilnice. Pomisliti je, da so v smislu zadružnega
zakona ravno deleži prava obratna glavnica vsake zadruge,
kajti o hranilnih vlogah zadružni zakon molči. Šele
Raiffeisenski zakon omenja hranilne vloge in le na podlagi tega
zakona je bilo mogoče posojilnicam izvojevati, da smejo spre¬
jemati hranilne vloge enako hranilnicam.

Da je posojilnica bolje demokratična kakor aristokratična,
kaže določiti v pravilih, da ne bode nijeden ud vložil več kakor

*) Dividenda naj se le takrat imenuje, kadar so maloštevilni udje
(slično kakor pri delniških družbah) medseboj razdele konecletni dobiček na pr.
če bi imela posojilnica 600 K čistega dobička in bi bilo pri posojilnici recimo
učlanjenih 50 zadružnikov, dobil bi vsak enak del čistega dobička, v tem slu¬
čaju torej 12 K.

**) Obresti deležev se itak ne obrestujejo.

en delež. Ako se pa dovoli, vložiti eni osebi več deležev, naj
se tudi določi, da pri občnem zboru ne more imeti ta oseba
več kakor 5 do 10 glasov, če je tudi več kakor 5 ali 10 de¬
ležev v gotovini vplačala.

Če posojilnica toži dolžnika in če mora za tega porok
plačati dolg, tedaj pripada tudi delež slednjemu, kakor je raz¬
sodilo najvišje sodišče z odlokom z dne 6. septembra 1881,
št. 9854.

Nasprotno prejšnjemu slučaju pa so razsodile sodnije
opiraje se na §§ 48 in 83 zadružnega zakona, da ni dopustno
deleže sodnijsko eksekvirati, ker je delež poleg rezervnega
fonda nekaka last redno poslujoče posojilnice. — Če se zgubi
hranilna knjižica, se jo mora sodnijskim potom amortizovati,
t. j. sodnija mora izreči njeno neveljavnost, če se zopet najde.
Če se pa izgubi zadružna knjižica, v kateri je napisan delež,
ni treba vpeljati amortizacijskega postopanja; delež se namreč
lahko izplača brez knjižice, toda samo tistemu, ki ima pravico
do njega. Dotični da potrdilo posojilnici, kateri se ni bati, da.
bi pri pravilnem postopanju radi tega imela kakšno sitnost ali
škodo.

Posojilnica sklene lahko pri svojem občnem zboru, da
deleže zniža ali zviša; ker je pa to prememba pravil, mora se
ta prememba prej registrirati, predno se pobirajo višji ali nižji
deleži. Dopuščeno pa ni, da bi se sklenila doplačila na deleže
v ta namen, da bi se s temi doplačali pokrila nastala zguba.
Brez likvidacije posojilnice sodišča ne dovolijo tacih doplačil.
Deležev ni mogoče prenesti na druge osebe, t. j. zadružnik ne
more deleža prodati ali podariti drugi osebi. Da je pa mogoče
deleže podedovati, o tem smo že govorili.

Privatni upniki kakega zadružnika, smejo terjati le to v
svoje zadostilo, kar ima terjati član od posojilnice na obrestih
in kar mu gre v slučaju izstopa ali razdružbe  zadruge
(§ 56 zadr. zak.).

Izstopivši člani nimajo, kakor smo že omenili, nikake
pravice do rezervnega zaloga in drugega zadružnega imetja;
zahtevati smejo le, da se jim izplača delež v oni obliki, ki jo
je imel koncem računskega leta, v katerem so izstopili. Ta
delež se izplača mesec dni po potrditvi sklepnih računov pre¬
teklega računskega leta, ako bi se ne bila določila razdružba

6*3 32

zadruge. V tem slednjem slučaju se vrnejo deleži potem, ko se
je zadostilo vsem upnikom, v onem obsegu, kakor ga nudijo
nahajajoča se sredstva.

Kdor terja delež nazaj, se s tem odpove in izgubi članstvo.

Pri vračanju deleža mora izstopivši član vrniti zadružno
knjižico, katero posojilnični upravnik uniči in tako uničeno
shrani med zadružne akte.

Fosojila.

a)  Dovoljevanje posojil.

Dovoljevanje posojil je najimenitnejše opravilo načelstva;
kajti pri lahkomišljenem postopanju utegne zadruga trpeti zgube.
Ker se posojila proti vknjižbi v zemljiških knjigah le izjemno
dovoljujejo, hočemo tu najprvo govoriti le o postopanju pri
posojilih na osebni kredit. Pri dovoljevanju takih posojil je po¬
trebno, da je načelstvo kolikor mogoče natanko poučeno o
premoženjskih razmerah prosilca in njegovih porokov. Ako na¬
čelstvu te okolščine niso osebno znane, se ima obrniti do ka¬
kega zaupnega moža. Takih zaupnih mož naj bo najmanj eden
v vsaki župniji nastavljen, če posojilnica obsega več župnij.

Zaradi informacij se porabijo posebne popraševalne pole.
Ta tiskovina naj se sploh porabi pri vseh prošnjah za posojila,
tedaj tudi takih, o katerih razsoja načelstvo brez zaupnikovega
mnenja, ker se na tej podlagi v seji načelstva o posojilni prošnji
razgovarja in sklepa. Kot vodilo pa naj velja, da se mora
vsaka posojilna prošnja rešiti v redni seji načelstva.

Po obsegu delovanja in po krajnih razmerah naj se do¬
loči, ali imajo biti vsak teden enkrat ali vsakih 14 dni enkrat
redne seje načelstva za rešenje med tem časom vloženih po¬
sojilnih prošenj. Za te redne seje ni potrebno potem posebnih
povabil. Sklepi takih sej se vpišejo v posebno knjigo za po¬
sojilne zadeve in se po vsaki seji od vseh navzočih podpišejo.

Dolžno pismo naj podpišejo stranke le v zadružni pisarni.
Ako se podpišejo poroki ali žiranti, ki udom načelstva niso
osebno znani, se imajo skazati s spričevali ali z indentičnimi
pričami. Dolg se potrdi ali z dolžnim pismom ali pa z menico.

3

Najceneje za kmeta je, ako se mu dajo posojila proti
dolžnemu pismu. Ako se posojilo po tem času še dalje pusti,
ni treba novega dolžnega pisma, temveč samo plačilo obresti
se vpiše v društveno knjižico, in dolžno pismo ostane nedo-
takneno. Taka dolžna pisma se smejo po zapadnem dnevu brez
daljne odpovedbe izterjati, toda tako dolgo ne, dokler so obresti
plačane. Razun posojilojemalca in porokov naj vsakokrat tudi
dolžnikova žena dolžno pismo kot porokinja in plačnica pod¬
piše, podpišete naj pa dolžno pismo tudi dve priči, namreč v
tem slučaju, ako se je katera pisanja nevešča oseba samo pod-
križala. Društvenikom načelstva ne kaže podpisati dolžnega
pisma kot priče ali pa delati križec za stranke, ki ne znajo
pisati. Pred podpisom dolžnega pisma naj stranke dolžno pismo
same preberejo; če pa čitati ne znajo, naj se jim vsebina dolž¬
nega pisma natanko prebere in vsakokrat tudi razloži, kaj po-
menjate besedi: «porok» in «plačnik», in da poroki na podlagi
tega pisma ostanejo zavezani ne samo do zapadnega obroka,
temveč tako dolgo, da je ves dolg poplačan. Ako se da poso¬
jilo proti menici, rabi naj se tako zvana suha menica, katero
potem poroki (žiranti) kot soprejemniki podpišejo. Ta menica
ima to prednost, da ni potreba objaviti protesta, ker obdrži
skozi tri leta brez protesta menično moč.

Podpisov prič na menicah ni treba.

Ako dolžnik ali žirant ne zna pisati, mora se njegov
križec na menici legalizirati, ker drugače križec ne velja čisto nič.

Posojevanje je najtežja naloga; kajti gledati je treba, da
se s posojevanjem blag namen doseže, t. j., da se ljudem po¬
maga iz denarne zadrege, ljudi obvaruje še večje škode.
Gledati mora sleherna posojilnica na to, da se ne izpolnijo
besede nekega domoljuba slovenskega, ki je v svoji nevolji, da
mu kmetje od dolžnih glavnic le težko obresti plačujejo, rekel,
ko se je v njegovem kraju snovala posojilnica: «Posojilnica
bode nova prilika za večje zadolževanje naših kmetov».

Najcenejše je posojevanje na dolžna pisma brez poroštva
in brez vknjiženja. Toda ta način se svetuje le pri imovitih in
poštenih zadružnikih. Pri dolžnih pismih je to dobro, da ni
ravno treba sodnijskega ali notarskega poverjenja pri osebah,
katere pisati ne znajo; zadostujete le dve priči.

Največ delajo naše posojilnice z zadolžnicami s poroštvom.
Na menice dajejo tudi veliko denarja, in sicer nekatere poso¬
jilnice že več let le na menice. Kjer imajo posojilnico Schulze-
Delitzschevo, je to tudi najbolje, ker je kolek nizek. Nekoliko
je pa to radi tega dobro, ker imajo dolžniki večji strah pred
menico. Nevarno in pogubno zanje pa je, če pride do tožbe;
kajti menična tožba je draga.

Sploh naj bo vsaka posojilnica pri posojevanju na osebni
kredit previdna in naj ne jemlje enega in istega poroka pri več
dolžnikih. V to svrho naj vodi zapisnike dolžnikov, kakor tudi
porokov. Posojilnica naj ima v svojih pravilih določilo, da od¬
borniki, oziroma udje načelstva ne morejo na posodo dobiti;
niti ne bi smeli biti poroki. Pri nadzornikih naj bo to le izjema.

Pri Raiffeisnovkah velja načelo, da se poprašuje, v kateri
namen se posodi in, da se posojilnica po mogočnosti tudi pre¬
priča, ako se je denar porabil v označeni namen.

b ) Večkratno p o soj e vanj e eni in tisti osebi.

V tem slučaju otvori včasih posojilnica več kontov eni
in isti osebi v glavni knjigi ža posojila, kar pa mi odsvetujemo.
Zato pa hočemo izreči svoje mnenje o tem, kako naj
posojilnica postopa, ako hoče imeti en in tisti ud novo po¬
sojilo, predno je poravnal staro. Najbolje je, da se mu sve¬
tuje, da denar dobi, 'kjerkoli more, da vrne staro poso¬
jilo. To velja posebno za slabe stranke. Ako to le ne gre, naj
se svetuje, da pripelje stranka za novo posojilo iste poroke (če
so le dovolj trdni), kateri so bili pri prvem ali sploh pri prej¬
šnjem posojilu. Ako stranka ne more istih porokov dobiti, ali
ako posojilnica ž njimi zadovoljna ni, naj se pa v sporazum-
ljenju s poroki dovoli toliko več posojila, kolikor znaša stari
dolg, ki se more z novim vrniti. To je treba radi tega storili,
da ne bi se poroki v slučaju tožbe izgovarjali, da niso bili
poroki tudi za prejšnji dolg. Za posojilnico ne more nastati
sicer neprilika, ako so na pr. pri drugem posojilu drugi poroki,
kakor pri prvem. Stranka vrača namreč oboje posojil. Posojil¬
nica, kakor vsak upnik pa lahko vzame vračilo na račun
prvega ali drugega posojila, čeravno bi človek logično sodil, da
se s periodičnim vračanjem vrne najprej prvo posojilo, potem

(s*3 35 EHD

3

še le drugo itd. — Vsekako je treba, naj se postopa že tako
ali tako, stranke in njih poroke poučiti o vsem, da ne bodo
mogli reči, da se jim ni «čistega vina natočilo*.

Koliko časa kaže strankam pustiti posojilo?

Glede Raiffeisenovih posojilnic že daje zakon z dne 11.
junija 1889 nekakšne migljaje, ko se veli, da bi se posojilo ne
dajalo na daljše obroke, kakor na štiri leta. Ne rečemo, da je
to slabo navodilo. V teku štirih let si že izposojevalec svoje
denarne razmere lahko tako uredi, da mu je mogoče vrniti po
preteku te dobe. Posojilnice postopajo glede obrokov posoje-
vanja različno, nekatere imajo stalne določbe, nekatere se rav¬
najo po želji strank. Krška posojilnica (okrajna) na pr. ne po¬
sodi na daljši nego na šestmesečni obrok. Ko preteče pol leta,
se mora stranka oglasiti, bodisi ustno, bodisi pismeno. V vsa¬
kem slučaju ima zavod po preteku tega časa pravico, da terja
povračilo posojila. Vendar se dejanski le v nekaterih slučajih
posojilo faktično vrne. Največ je takih slučajev, da da stranka
nekaj na račun kapitala, kolikor pač more, in da plača zopet
za pol leta odresti naprej. Po preteku drugega pol leta se
enako postopa, ako stranka vsega ne more vrniti. V teku 5 do
10 let pa že utegne tako po malem poravnati ves dolg. Da bi
se od stranke edinole obresti jemale, kakor se to godi na pr.
pri nekaterih hranilnicah (v stari kranjski), to se zgodi kveč¬
jemu pri prvem obroku; večkrat se to pripeti le pri dolžnikih,
pri katerih se je posojilo vknjižilo. Da bi se to zgodilo pri ne-
vknjiženih dolgovih, to je odsvetovati; kajti v teku več let se
gospodarske razmere pri zadolženem udu in pri njegovih po¬
rokih čisto spremene. Zato je na pr. ta posojilnica nedavno
sklenila, da se ima vsako tako posojilo, na katerega račun se
dolgo časa (10 let) nič dalo ni, izterjati ali pa zahtevati zanj
novo zadolžnico.

Če se neudom posojuje, mora biti tudi glavna knjiga za
posojila kolkovana. Posojevanje neudom utegne sicer biti celo
zoper zadružni zakon, kajti posojilnico ustanove udje  v ta
namen, da dobe oni kredit, ne pa neudje. Take posojilnice so
tudi bolj kapitalistična podjetja, katera se ne morejo vpisati niti
v zadružni register.

36 12*3

Osebni kredit.

Posojilnica mora praktično, urno in varno posojevati.

Praktično posojuje posojilnica na pr. v tem slučaju: Za¬
nesljiv, trden, pošten mož je že dalje časa ud posojilnice; pri¬
stopil je bil iz najboljšega namena, da podpira zavod, dal pri¬
stopno izjavo, plačal pristopnino in en ali več deležev, bodisi
več ali manj velikih, ki se obrestujejo ali ne. Recimo torej, da
ima ta vrla korenina vloženega deleža 100 K. Temu možu
pride potreba, da potrebuje 200 K posojila. Tako posojilo se
mu sme kar «brevi manum* (na kratko) na ta način dati, da
se mu edinole v njegovo zadružno knjižico zapiše, ne da bi
se od njega terjala zadolžnica. Kakor hitro se ima pa opraviti
z manj poštenim človekom, treba je že terjati zadolžnice, ka¬
tero naj vsaj še njegova soproga sopodpiše ali še en porok.
Če se pa posodi manj imovitemu človeku, naj se terjajo po
okolščinah še dva, trije ali štirje poroki.

Človek bi mislil, da osebni kredit in zemljiške knjige niso
v zvezi, kajti pri hipotečnem  posojilu sta podlaga zemljiška
knjiga in katastralni čisti donesek. Tudi pri osebnem kreditu,
ki ga naj goje posojilnice skoro brez izjeme, naj se ozira vsaj
na zemljiške knjige, če ne tudi na kataster. Dobro gospodarstvo
terja od posojilnice, da izprašuje stranke, kadar na posodo
prosijo, ne samo to, koliko imajo vrednosti in v čem je ta
vrednost (premičnina in nepremičnina, živina), ampak tudi ko¬
liko imajo dolgov.

Dolgovi so namreč lahko vknjiženi ali nevknjiženi. Glede
vknjiženih dolgov se lahko posojilnica, ki je na sedežu ali v
bližini sodišča, sama prepriča, koliko jih je in kakšni so. Po
kakovosti in višini vknjiženih dolgov se potem lahko sklepa,
koliko je še prosilec vreden kredita. Ako ima le domače dol¬
gove, dediče, užitek, ženo, otroke na svojem posestvu vknji-
žene, je v tem slučaju že še kolikor toliko kredita vreden,
zlasti ako potrebuje posojila, da se znebi vknjiženih dolgov.
Ako so pa na posestvu vknjižene hranilnice ali drugi denarni
zavodi, katerim so domači odstopili mogoče še prednost, tedaj
je stranka glede vsakega, osobito še osebnega kredita kaj malo
zanesljiva.

37

Še manj zanesljivi so tisti prosilci, ki imajo privatne osebe
za upnike, ki so tudi intabulirani, zlasti ako je veliko teh za¬
sebnih upnikov. Če tudi posojevanje na osebni kredit nima
vpliva na zemljiške knjige,, je vendar koristen pogled v njih
radi informacije, kar kaže naznaniti tudi porokom. Boljše je, da
se nameravano posojevanje ustavi, kakor da se posodi preza¬
dolženemu prosilcu.

Posojevanje na ročne zastave.

Včasih se pripeti, da prosilec ne more ali noče dobiti po¬
roka. V tem slučaju pa včasih ponudi posojilnici ročno zastavo,
na pr. vrednostne listine (obligacije, delnice, srečke), zlatnino,
srebrnino, lišp ali kako drugo premičnino, ki je večje vrednosti,
malega obsega in ki se ne kazi. pri hranjenju. Če tudi izpo¬
sojevalec kaj takšnega zastavi, mora vendar dati posojilnici za¬
dolžnico; ta mu pa izroči potrdilo o tem, kar je zastavil. Če
dolžnik o pravem času ne vrne posojila, sprejetega na vred¬
nostne listine, zastave, ali če se mu ni podaljšal plačilni obrok,
ima zadruga pravico ravnati z zastavami po določbi ministrske
naredbe od 28. junija 1865 (drž. zak. št. 110).

Ta ukaz veleva, da nima posojilnica pravice, da se kar
sama prisvoji zastavljene reči, ampak ona mora iskati pomoči
pri sodniji. Priprosti ljudje ponudijo včasih posojilnici v zastavo
kakšno privatno zadolžnico, vknjiženo ali ne. Samoobsebi se
razume, da taka zastava nima nobene veljave brez odstopnega
lista (cesije).

Zemljiško vknjiževanje dolgov.

Predno govorimo o zemljiških knjigah in o intabulacijah
dolgov, povdarjamo še enkrat, da naj se posojilnica običajno s
tem ne peča. Nasprotno pa svetujemo, da si pridobe tudi od
zemljiške knjige oddaljene posojilnice privatnim potom infor¬
macije, zlasti glede tistih prošnjikov, ki zahtevajo velike svote.
Ce se pa posojilnica izjemoma peča z intabulacijami, naj to

38

delo prepusti veščim pravnikom, osobito narodnim odvetnikom
in notarjem, ki so na sedežu posojilnice. Ako v dotičnem
kraju ni slovenskih juristov, naj se pa posojilniški odborniki
in uradniki sami izvežbajo, da vlagajo pravilne zemljeknjižne
prošnje. S tem prihranijo strankam veliko stroškov in pospešujejo
slovensko uradovanje.

Predno podamo nekatera navodila v zemljiškoknjižnem
postopanju, opozorimo cenjenega čitatelja na dr. Tavčarjevo
knjigo «Slovenski pravnik*, ki jo je izdala pred leti družba
sv. Mohorja. V tej knjigi je tudi v tej zadevi obširno navodilo.

Zemljiška knjiga vodi pregled vseh posestnikov. Zato so
nekatere velike vasi ali več manjših imenovali katastralne ali
davčne občine, na pr. krški sodnijski okraj je razdeljen na 16
katastralnih ali davčnih občin. Nekatere teh občin obsegajo
samo dve ali tri vasi, druge pa tudi po pet, šest, sedem
ali več vasi. Posestva (zemljišča, poslopja) gospodarjev teh vasi
so zapisana v glavnih knjigah, katere hrani zemljiški knjigo¬
vodja. V teh glavnih knjigah so vsi posestniki celega sodnij-
skega okraja. Vsak je zabeležen v glavni knjigi dotične kata¬
stralne občine ali «mere», kateri izraz rabijo na pr. v Krškem.
V teh knjigah je navedeno ime lastnika, na katerega je prepi¬
sano dotično posestvo, bodisi stan (poslopje), bodisi zemljišče,
katero slednje je specijelno imenovano kot travnik ali kot njiva,
vrt, vinograd, gozd, pašnik itd. Vse to daje veliko veljavo po¬
sestniku dotičnih parcel, ki se nahajajo tudi zapisane v kata¬
stralnih mapah, ki jih hrani sodnija. Veliko pa zgube ta po¬
sestva, ki so zaznamovane ali vložene v teh knjigah, ako so
na njih dolgovi. V zemljiške knjige, ki so javne in v katere
srne vsak pogledati, se smejo zapisovati tudi dolgovi. Posestnik
sme namreč dovoliti, da se zabeleži, ako zahteva to upnik,
dolg v te knjige in to ne samo enkrat, ampak tudi dvakrat,
trikrat itd. Zato se včasih pripeti, da je več dolgov zabeleženih,
kakor je posestvo vredno. Največkrat se je to zgodilo, ker je
posestnik na posodo jemal, kjer je kaj dobil. Takrat se zabeleži
upnik in visokost obresti in navadno vselej tudi 10% varščine
od posojila. S svoto iste varščine se pokrijejo stroški, ako
pride do tožbe in prodaje; dolžno pismo, ki se naj zabeleži v
zemljiških knjigah, je treba izdelati v dveh iztisih, 1. izvod
dobi upnik, 2. izvod pa se shrani v posebnih zvezkih v zem-

©<3 39 E*€I

ljiških knjigah. V te zemljiške glavne knjige pri sodnijah se
zabeležijo še drugi dolgovi, na pr. neplačane kupnine, vžitki,
dedščine, dote itd. Kadar namreč oče otroku izroči posestvo,
izgovori si vžitek, ki se zabeleži v zemljiških knjigah in kar
posestvo obremeni silno. Sin, ki prevzame posestvo, se pa tudi
navadno zaveže, da bo. bratom in sestram razne dote izplačal,
kar po navadi tydi pride v zemljiške knjige, kamor se tudi
zabeleži večkrat dota, ki jo prinese nevesta k hiši.

Običajno ima v zemljiških knjigah vsak posestnik eno
vlogo, večkrat se pa tudi pripeti, da ima več vlog, 2, 3, ali še
več. Najlepše in najpreglednejše je, ako ima le na eni vlogi
zaznamovana vsa svoja posestva. Vsako tako vlogo zovejo
■»Grundbuchskorper*, slovensko bi se reklo «zemljeknjižna
celota>. Na taki vlogi, ki ima zaporedno številko dotične kata-
stralne občine, so najprvo zabeležena dotična nepremična po¬
sestva, na pr. poslopja, stavbišča, vrti, njive, travniki, vinogradi,
pašniki, gozdi itd. Na drugem mestu te zemljiške celote so v
glavni knjigi zabeležena imena posestnikov, kajti večkrat se
pripeti, da jih je na eni sami vlogi več: mož, žena, oče, sin itd.
Na 3. strani vloge so pa zapisana bremena in zavezanosti, ki
so jako različna. Ta bremena so le v poglavitnih potezah na¬
vedena, natančno se izve o njih lastnosti v zadolžnicah in
drugih listinah, katere hrani ta oddelek sodnije v posebnih
zvezkih, imenovanih priložne knjige.

Kdor stopi v kak zemljeknjižen urad posameznih sodnij,
kar strmi nad veliko množino velikanskih in debelih knjig, ki
so tukaj shranjene. Kako naj se človek tukaj spozna, kako naj
najde enega ali drugega posestnika, njegove dolgove, njegovo
imetje, njegove upnike itd. Ni tako težko. Urad ima za vsako
glavno knjigo, katerih je toliko, kolikor je katastralnih občin,
troje kazal za vse zvezke dotične glavne knjige. Prvo kazalo
(index) ima v abecednem redu vse posestnike ali lastnike, pri
katerih imenih najdeš vložne številke vsakega posestnika. Tu
poiščeš dotično vložno številko in pri njej najdeš, kakor smo
že omenili, vse njegove nepremičnine in vsa bremena, ki jih
nosijo te nepremičnine. Ako ti pa ni na tem, da bi iskal po¬
sestnika, marveč le razne parcele, takrat vzameš v roke drugo
kazalo, ki se pa malokdaj rabi. Se manj pa se rabi tretje ka¬
zalo ; to ti pa ne kaže nobenih posestnikov in nobenih parcel,

©=3 40

ampak le upnike, ki so na raznih vlogah vknjiženi ali inta-
bulirani.

V dr. Tavčarjevi knjigi «Slov. pravnik* je navodilo, kako
se morajo zemljeknjižne prošnje kolkovati. V tej knjigi nam
prostor ne dopušča, da bi se obširno govorilo o zemljeknjižnem
postopanju. Hočemo pa vendar podati nekaj obrazcev za zemlje-
vknjižne prošnje.

Kolek

prošnje.

Zemljeknjižna prošnja.*)

Slavna c. kr. okrajna sodnija

v Gorici.

Anton Koren r. Antona,
iz Rudnika h. št. 91

predlaga,

da se vknjiži zastavna pravica za 1500 K  pri vložkih
št. 41  in 106  davčne občine Rudnik.

. A. v izv. in prep.

2 nadp.

Kolki 10 K 50 vin.

Predlagam, da se izda tale sklep:

Temeljem dolžnega pisma dd. 22. januarja 1903  se do¬
voljuje vknjižba (zaje dne)  zastavne pravice v zavarovanje
posojilne terjatve Posojilnice v Rudniku  v znesku 1500 K,
5Y 2 % obresti, 6% zamudnih obresti, stroškov tožbe pa zvršbe
in varščine do najvišjega zneska 150 K na težo edinega  telesa
vložka št. 41  davčne občine Rudnik  in edinega  telesa št. 106
iste davčne občine.

*) Iz Premrouove knjige.

41

O tem se obveščajo:

1. Posojilnica v Rudniku,  s prilogo;

2. Anton Koren r. Antona  iz Rudnika h. št. 91.
Vknjižnina priložena v kolkih za 10 K 50 vin.  se porabi

v smislu obstoječih predpisov.

Nadpis (rubrika) k zemljeknjižni prošnji.

Zemijeknjižna prošnja.

Slavna c. kr. okrajna sodnija

v Gorici.

Anton Koren r. Antona
iz Rudnika h. št. 91

predlaga,

da se vknjiži zastavna pravica za 1500 K  pri vložkih
št. 41  in 106  davčne občine Rudnik.

Nacelništvo Posojilnice v Rudniku.

Zemijeknjižna pobotnica.

Pobotnica.

pisana  Posojilnica v Rudniku  priznava, da ji je
Anton Koren r. Antona  iz Rudnika h. št. 91
v gotovini izplačal svojo terjatev iz dolžnega pisma z dne
22. januarja 1901  v znesku K 1500  s pripadki.

Ker nima ista iz tega naslova čisto nič več terjati, dovo¬
ljuje, da se vknjiži popolen izbris dotične zastavne pravice pri
vi. št. 41  in 106  d. o. Rudnik.

Rudnik,  dne 30. junija 1902.

Kolek
po lestvici
II.

Pod

Pečat.

Vidmar Janez, načelnik.
Stres Anton, odbornik.

Prošnja za vknjižbeni izbris.

Zemljeknjižna prošnja.

Slavna c. kr. okrajna sodnija

v Gorici.

Anton Koren r. Antona
iz Rudnika, h. žt. 9

predlaga,

da se pri vložkih št. 41  in 106  d. o. Rudnik  vknjiži
popolni izbris zastavne pravice za 1500 K  s 'pripadla.

A. v izv. in prep.

2 nadpisa.

Temeljem pobotnice dd. 30. junija 1902  se dovoljuje pri
vložkih št. 41  in 106  davčne občine Rudnik  vknjižba popolnega
izbrisa zastavne pravice zaradi terjatve Posojilnice v Rudniku,
registrovane zadruge z neomejeno zavezo, iz zadolžnice z dne
22. januarja 1901,  v znesku 1500 K  s pripadla.

O tem se obveščata:

1. Anton Koren r. Antona  iz Rudnika, h. št. 91,

s prilogo;

2. Načelništvo Posojilnice v Rudniku.

Priprosta zadolžnica za predznambo.
Zadolžnica.

Podpisani. priznavam, da sem prejel

posojilo . K . v od Posojilnice v .,., registro¬

vane zadruge z neomejeno zavezo, ter se zavezujem ji to po¬
sojilo vrniti do .

V zavarovanje tega posojila zastavljam vse svoje premo¬
ženje.

V ., dne ..

N. N. m. p.

( 9*3  43

Odstopno pismo.

pisani  . odstopam s tem

svojo terjatev iz .(te in te listine)

v znesku . s pripadki, vknjiženo pri vložku šte¬
vilo . davčne občine . z vsemi meni

pristoječimi pravicami (ali z obrestmi od tega in tega dneva dalje) in
zlasti tudi z dovoljenjem, da se vknjiži prenos zastavne pravice

na nastopnikovo ime, gospodu . v pravo-

polno lastnino za dogovorjeno odstopnino . K . v.

Potrjuje prejem dogovorjene odstopnine, jamčim za isti-
nitost, ne pa za izterljivost odstopljene terjatve.

N. N.

Zemljeknjižna prošnja za vknjižbo cesije.

Zemljeknjižna prošnja.

Slavno c. kr. okrajno sodišče

v .

N. N.

predlaga,

da se vknjiži prenos zastavne pravice za.K.vin.

pri vi. št. d. o.na ime.

A. v izv. in prep.

.nadp.

koleki . K . vin.

Temeljem odstopnega pisma z dne .

se dovoljuje pri vložku št. ...:. davčne občine .

vknjižba zastavne pravice zaradi terjatve iz. (te in te listine)

v znesku . K . v s pripadki, z imena .

na ime .

O tem se obvešča:

1 . (nastopnik), S prilogo;

2 . (odstopnik).

Koliko  se naj posodi največ, kadar se dolg vknjiži v
zamljiške knjige, to je odvisno od krajevnih in časovnih razmer.
Kredit, ki se da na njive, travnike, ta je precej stalen. Vendar
se je pred kakimi 40 leti na pr. od strani kranjske hranilnice
dovolil le 15kratni znesek čistega katastralnega zneska. Pozneje
so drugi denarni zavodi dali 20 in 25kratni znesek. V novejšem
času posojujejo nekatere posojilnice na taka zemljišča celo
30kratni znesek. Na druge kulture, na gozde, vinograde se se¬
veda ne more toliko posoditi; na vrtove in stavbišča se posodi
še več. Koliko se posodi na poslopja, to je odvisno še posebno
od krajevnih in časovnih razmer. Predno se posodi na take
objekte, treba je dobrih informacij od zanesljivih cenilcev.

Hipotečno posojilo se ne bi smelo izposojevati, dokler ni
vknjiženo v zemljiških knjigah. Kako lahko se zgodi, da drug
upnik prehiti posojilnico in bi bil pred njo vknjižen. Tudi se
lahko zgodi, da se prošnji posojilnice za vknjižbo ne ustreže.

V zadevi osebnih dolgov, ki torej niso vknjiženi, pri ka¬
terih se je pa pokazala potreba, da se vknjižijo, je svetovala
celjska zveza že pred leti sledeče:

Novi zvršilni red, ki velja sedaj cd 1. januarja 1898 ima
v § 228. določbo, ki zadržuje lahko veliko nevarnost za poso¬
jilnice. Posojilnice dajo v mnogih slučajih, posebno ako poroki
naznanijo, da je posojilo v nevarnosti, svoja posojila pri dolž¬
nikovem zemljišču na podlagi dolžnega pisma hitro predzna-
movati. Pri tem se prosi za opravičenje predznambe za določen
rok (na pr. enega leta, dveh let, deset let itd.). Silno važno je,
da se ne prezre, kedaj ta rok poteče, oziroma, da se ob pravem
času rok podaljša, ali pa predznamba opraviči.

§ 228. novega zvršilnega reda namreč pravi, da se na
predznamovane terjatve pri razdelbi najvišjega ponudka, ako je
bilo zemljišče dražbenim potom prodano, nima ozirati, ako se

45 S’’®

vsaj pri zadnji obravnavi, odrejeni za razdelbo, ne dokaže, da
se je postopanje za opravičenje predznambe že začelo, ali pa
da rok za začetek tega postopanja še ni dotekel. Ta določba
toraj pravi: ako se rok za opravičenje predznambe ni podaljšal,
ali ako se postopanje zaradi opravičenja še ni začelo, se na
predznamovane terjatve pri razdelbi najvišjega ponudka ne
vzame nič ozira, tako, pa posojilnica s svojo predznamovano
terjatvijo lahko propade in pride v zgubo.

Silno važno je toraj, da ima vsaka posojilnica pri vseh
predznambah natančno zabeležen dan, ob katerem poteče rok
za opravičenje predznambe ter, da posojilnica potem ob pravem
času še začne postopanje zaradi opravičenja, ali pa, da še ob
pravem času prosi za podaljšanje roka za opravičenje.

Svetujemo toraj nujno, da posojilnice takoj pregledajo vsa
predznamovana dolžna pisma, se prepričajo, kdaj poteče rok za
opravičenje predznambe, si isti zabeleži in potem ob pravem
času potrebno ukrene za podaljšanje roka ali pa za opravičenje
predznambe.

Kadar se posojuje na hipoteke, se skoraj vselej zavaruje
posojilnica, da ne trpi škode, ako dolžnik pogori. (Tudi od
dolžnikov v osebnem kreditu naj se zahteva, da so proti po¬
žaru zavarovani.) Za zavarovansko odškodnino, ki jo utegne v
slučaju nesreče dobiti, naj se posojilnica vinkulira pri dotični
zavarovalnici. To vinkuliranje pomeni, da mora posojilnica prej
dovoliti, da sme zavarovalnica pogorelcu-dolžniku izplačati od¬
škodnino. Od nekaterih dolžnikov naj posojilnica terja izkaza,
da redno plačujejo zavarovalnino. Zavarovalnice, pri katerih so
posojilnice vinkulirane, jim itak naznanjajo, ako stranka ne
plačuje zavarovalnine. Posojilnici znabiti kaže zdaj, ako le
stranka nikakor ne plača zavarovalnine, dajo  plača ona zanjo,
da s tem varuje svojo in njeno korist. Včasih se prigodi, da
katera stranka pristopi k drugi zavarovalnici, predno je bila od
posojilnice glede vinkulacije pri prvi zavarovalnici odvezana.
Takih nepravilnih prestopanj od zavarovalnice k zavarovalnici,
posojilnica ne sme trpeti, kakor tudi tega ne, da bi bil kdo
zavarovan pri dveh družbah (kar se lahko tedaj pripeti, da je
plačala posojilnica zavarovalnici, pri kateri je vinkulirana,
stranka pa pri kateri drugi); kajti potem ne dobi znabiti od
nobene odškodnine.

ts^Si 4  6 &€J

Konvertiranje. Posojilnica mora gledati, da z ene
strani kmetom koristi, z druge strani pa sebi ne škoduje. Mar¬
sikdo utegne temu ugovarjati, češ, da to ni mogoče kakor veli
pregovor: «Volk sit, ovca pa cela». In vendar se najde taka pri¬
lika, namreč pri takoimenovanem konvertiranju. Kmet ima
recimo iz prejšnjih časov vknjižene dolgove po 8, 7, 6°/ 0 .
Posojilnice pa posojujejo pri intabulacijah le na 5°/ 0  obresto-
vanje. V tem slučaju da kmetu posojilnica denar, da se visoko-
obrestno posojilo izknjiži, nizkoobrestno posojilnično posojilo
pa vknjiži. Ta manipulacija se imenuje konvertiranje, pri ka¬
terem se rabijo nižji kolki, kakor pri navadni intabulaciji.

Da ostane «ovca cela, posojilnica pa vendar ne lačna», v
to se večkrat ponudi prilika. Na pr. kmet bi rad plačal intabu-
liran dolg oddaljenega nemškega denarnega zavoda, ki ga hitro
opominja, seve po nemško, če le malo zamudi z obrestmi. Te
opomine tudi nemški zavod drago zaračuni. Kmet bi rad plačal
to posojilo in bi bil rajši dolžan domači posojilnici, ki se pa
naj ne bi intabulirala. Posojilnica mu na ta način ustreže, da
plača ona zanj in da dobi ona izknjižno pobotnico, ki jo hrani
toliko časa, dokler ne bo kmet vrnil.

Amortizacija in p o soj e vanj e na anuitete.
Dokler je bilo malo hranilnic, so imele te veliko denarja. Ime¬
nujmo tu velike, stare hranilnice v Ljubljani, Gradcu, Celovcu
itd. Kadar so te posojevale, niso denarja dale drugače, kakor
pri intabulaciji na prvo mesto in še tukaj so dajale le majhne
svote. To bi bilo dobro za hranilnice, za dolžnike pa tudi ne
slabo, ker so bile nizke obresti in ker se teh posojil ni terjalo
nazaj. Nasprotno je moral dolžnik pol leta naprej odpovedati
taki hranilnici, da bo po preteku tega časa vrnil.

Mnogi posestniki si pa vendar žele v teku daljše dobe
se znebiti intabuliranega dolga, na ta način, da v letnih (anu¬
itete) ali poluletnih obrokih z obrestmi vred plačujejo tudi nekaj
% dolga. Po tem potu uničijo (amortizirajo) v 25, 30, 40, 50
letih svoj dolg. Hranilnice imajo v najnovejšem času skoro vse
upeljano tako posojevanje. Tudi nekatere posojilnice, zlasti
starejše so to uvedle. Kolikor pa poznamo mi posojilniške raz¬
mere po Slovenskem je le malo, kakih 20—30 posojilnic tako
močnih, da bi se mogle pečati s tern načinom posojevanja, o
katerem utegnemo še nekoliko spregovoriti na koncu te knjige,

47

kjer bomo dodali nekaj razpredelnic za amortizacijsko poso-
j e vanj e.

Kombinirani kredit.  Ako je posestnik, ki prosi poso¬
jila, že preveč zadolžen, mu ne more posojilnica posoditi edino
le na njegovo hipoteko. Da mu pa vendarle ustreže, ker se ga
ne more odkrižati, ali ker ga hoče rešiti še iz večje nesreče,
tedaj zahteva, da stranka pripelje še poroke. Večkrat se pa
tudi zgodi, da stranka, ki je sicer morda še precej trdna, ne
more porokov' dobiti, če ne dovoli vknjiženja. V tem slučaju je
torej tudi združen hipotečni in osebni kredit, kar stranko se¬
veda precej stane, ker mora plačevati kolke, notarja ali odvet¬
nika in ker mora znabiti še poroke napajati. Včasih jo vendar
tudi to drago posojilo še reši pogube; kajti cenejše je vendar,
kakor bi se pustila tožiti. Obče je znano, da so dandanes vsled
obilih hranilnic in posojilnic prenehale skoro vse tožbe in iz¬
vršilne prodaje po sodnijah.

Zadolžnice.

Najprvo svetujemo, da ima vsaka posojilnica posebe.
zanjo tiskane formulare. Kadar jih pošlje v tisk, naj napiše na'
nje odlok, s katerim je dobila, če je Raiffeisnovka, od finanč¬
nega ravnateljstva dovoljenje, da sme rabiti kolek po prvi
lestvici.*) Zadolžnice naj bodo kratke, jedrnate; obsegajo naj pa
vendar vse potrebne pogoje. Pogoji morajo biti taki in mora
jih toliko biti, da posojilnica v slučaju tožbe ne zgubi pravde.
Tudi glede vnanje oblike naj bodo zadolžnice praktične. V tej
zadevi svetujemo, da naj bo njih tekst tako sestavljen, da pri¬
dejo že na čelo zadolžnice imena dolžnika in vseh porokov'.
Pravilna zadolžnica mora obsegati med drugim te-le točke:

1. ) svota in obrok, do katerega se posodi,

2. ) visokost obresti,

3. ) način plačevanja obresti; to tudi za slučaj podaljšanja,

4. ) visokost zamudnih obresti,

5. ) zavezanost, da dolžnik zavaruje svoje poslopje in da
dovoljenje vinkulacije,

*)  Dokler ne dobi posojilnica tega dovoljenja, naj ne rabi malega kolka.

48

pravilih te zveze, da nalagajo denar pri njej, vsaj do tiste vi¬
šine, ki je v zvezinih pravilih določena. Vse slovenske zveze,
razen tržaške, se namreč pečajo tudi z denarno zmeno.

Izposojila.

Najbolje je za sleherno posojilnico, ako deluje s svojim
denarjem, t. j. z lastnim zadružnim zakladom in z deleži. Pre¬
vidnejše mora postopati, ako posojuje hranilne vloge, kar je
navadno. Najtežje stanje ima pa posojilnica, ki si mora sama
izposojevati, da vstreže svojim družnikom, ki na posodo iščejo.

Nekatere nove posojilnice v ponemčenih in poitalijančenih
krajih imajo začetkom težak položaj, ker ne dobe za izposo-
jevanje dovolj hranilnih vlog. Takim je v njihovo lastno korist
kazalo, da so se zadolžile.

Zadolžiti se vendar navadno našim posojilnicam ni treba,
saj dobe morebiti hranilnih vlog za silo od raznih hranilnic in
od sester posojilnic.

Kadar posojilnice v resnici potrebujejo denarja kot izpo-
sojilo, naj se oglasijo pri svojih zvezah. Te so v prvi vrsti
dolžne, da posodijo, 1.) ker so prosilke član zveze in 2.) ker
so jej vplačale delež. Zveze imajo pravico in dolžnost posojil¬
nice nadzorovati; torej imajo največ prepričanja, koliko njih
članice zaslužijo kredita. Izposojevanje od zvez je tudi naj¬
cenejše, kajti vrši se pod imenom «tekoči račun», Zveze ne
terjajo od svojih članic za njim posojeni denar, ne menice, ne
zadolžnice in morebiti niti hranilne knjižice ne. Zveze od svojih
posojilnic za posojeni denar tudi ne terjajo visokih obresti.
Imajo pač obrestno mero, ki se ravna po časovnih razmerah.

Tekoči račun.

Kar imamo posojilniških računov pod tem imenom, to je
včasih edinole naloženi denar, ki ga imamo pri drugem de¬
narnem zavodu; včasih so pa to izposojila, ki smo jih dobili
od drugih denarnih zavodov. Največkrat pa imamo pod tem

5

imenom naloženi denar in izposojila. Posojilnica lahko v svojih
knjigah tudi imenuje te svote, ki jih dobiva ali ki jih izdaja, s
tem terminom (besedilom). Boljše pa je, da to imenovanje loči,
kakor smo že omenili, ker je to pravičnejše in preglednejše ter
koristnejše. V tekočem računu moramo namreč, če smo si iz¬
posodili, plačevati tudi obresti, ki jih moramo izplačati , ali pri¬
pisati dotičnemu denarnemu zavodu. Od teh obresti moramo
davkariji oddati vsaj enkrat v letu rentnino, in ta rentnina znaša
celo 2 °/ 0 - Trdo je torej za posojilnico: denar si je izposodila,
pa mora od njega plačati ne samo višje obresti, ampak tudi
rentnino, in to še višjo rentnino.

Kakor smo čitali se je «Splošni zadružni Zvezi» na Du¬
naju pripoznalo, da od obresti tekočih računov ne plačuje
rentnine; toda dvomimo, da bi se to plačevanje vsem zavodom
prizaneslo. Da bi posojilnice plačevale le 1 °/ 0  rentnino od

obresti tistih denarjev, ki jih dobe od svojih zvez, naj zapišejo
vse kot hranilne vloge v glavno knjigo hranilnih vlog. Sploh
naj se pri teh manipulacijah tekočega računa imenuje vse s
pravim imenom; če posojilnice odpošljeje svoj denar drugemu
zavodu, naj se zapiše naloženi denar, ker je naložen; na¬
sprotno pa, če dobe tuji denar na ta način, da morajo zanj dati
menico ali zadolžnico, ni ta tuji denar več hranilna vloga,
ampak izposojilo.

Obresti.

Obresti so različne: imamo posojilne obresti od posojenega
denarja, hranilne obresti, ki jih dajemo hranilnim vlogam, obresti
naloženega denarja, obresti izposojil, nadalje razločujemo zaostale
obresti in zamudne obresti; slednje so obresti od obresti.
Kapitalizovane obresti so tiste, ki jih na koncu leta ali vsakega
pol leta pripišemo h kapitalu, da se s kapitalom vred zopet
obrestujejo. Zakoni govore le malo o obrestih; samo Raiffeisenski
zakon z dne 1. junija 1889 določuje, da pri Raiffeisnovkah ne
sme biti med obrestmi hranilnih vlog in med posojilnimi
obrestmi večja razlika kakor iy 2 %.

Če se posojilne obresti predplačujejo ali ne, o tem zakon
molči. To se prepusti previdnosti vsake posojilnice; kaj malo

6*51 66 Wž .1

jih je, da ne bi obresti naprej jemale; tiste, ki tega ne store,
delajo sicer zelo človekoljubno, a malo previdno. Nekatere
posojilnice jemljejo obresti le dvakrat v letu: 1. januarja in
1. julija, pri teh se delo takrat preveč nakopiči. Najboljše je, da
se jemljejo obresti za vse dni za pol leta naprej, n. pr. od
7J — 1 / 7 ,  od 7 2 — 2 /s> od  % —V, itd - itd - T ake  posojilnice jem¬
ljejo včasih obresti za celega pol leta, če tudi ni stranka imela
denarja toliko časa. To ni pravično!

Ljubljanska «Zadružna zveza» svetuje svojim posojilnicam
da vpisujejo v dnevnik tiste obresti tekočega računa, ki jih je
ona njim za preteklo leto pripisala. Na ta način one ne mo¬
rejo svojega dnevnika zaključiti že zadnji dan leta. To mani¬
pulacijo odsvetujemo. Pripisanih obresti ni treba v dnevniku
zabelježevati; zadostuje, da pridejo v bilanci (med aktiva) in v
kontu dobička. K sklepu naj dodamo še nekaj navodil zaraču¬
nanje obresti hranilnih vlog.

Največ posojilnic ima v pravilih določilo, da se vloge šele
celomesečno obrestujejo in celoletno kapitalizujejo; t. j. mesec,
v katerem se je vložilo, in mesec, v katerem se je vzdignilo,
ta dva ne prideta v poštev, in šele na koncu leta se obresti h
kapitalu pripisujejo.

Le malo posojilnic je pri katerih je že polumesečno ob-
restovanje in poluletno kapitalizovanje, in le izjemoma dovo¬
ljujejo nekatere posojilnice drugim sestram obresti za vsak dan.
No, kako se pa te obresti pravično in pravilno računajo? Za
obresti od vsakega dneva je progresivna metoda najboljša; t. j.
za vse dni, kolikor je vloga ležala, se računi, in za vse dni,
kolikor je bila vloga zunaj, se dotične obresti odštejejo. Le
dan vložitve in dan vzdignenja ne štejeta. Ta metoda je tudi
skozi in skozi porabljiva, kadar se šele od vseh celih mesecev
(polumesecev) dajejo obresti, ako se ni v enem in tistem me¬
secu (polumesecu) vlagalo in vzdigovalo. V teh slučajih je pa
ta način krivičen. Na pr. stranka je imela 31 . decembra 1903
vloge 1000  K. Prinesla je 15 . januarja 1904  še 800  K, pa takoj
20 . januarja 1904  odnesla teh 800  K. Do konca leta 1904  ne
bo zdaj nič spremembe. Koliko bode tedaj 47 2 % obresti ?

67 M

5 ;

V naglici se bode po progresivni metodi računalo:

Tukaj je ta pomota preočitna.

Previdnosti je treba — kakor smo že zadnjič pisali —
kadar se dela računski zaključek (bilanca, dobiček in izguba)
pri posojilnicah, katere so že ob koncu prvega tečaja obresti
kapitalizovale. Veliko teh obresti se je v drugem tečaju izpla¬
čalo pod imenom hranilne vloge. V «bilanci» se na to ne jemlje
toliko ozira, četudi bi izkazala pri inventarju manj vlog brez
pripisanih obresti; kajti izplačalo se jih je vei, kakor kaže
inventar, ker so bile obresti vmes. Kadar se pa vse pripisane
obresti od prvega in drugega tečaja h kapitalu prištejejo, potem se
pa ta točka pri «pasivih» vjema z dejanskim novim stanjem
hranilnih vlog. Tako gladko pa ne gre pri «izgubi». Ondi bi
se ne našlo enakega števila za «čisti dobiček*, ako se prej od
«pripisanih obresti* ne odštejejo tiste «pripisane obresti* 1. te¬
čaja, katere so se od 2. tečaja pod imenom «hranilnih vlog*
izplačale, ali pa ako se to število postavi med konto «dobiček».

Upravni stroški.

Glede upravnih stroškov, ki se med izdatki izkazujejo, še
niso vse posojilnice na čistem. Mi bi želeli, da bi se pod tem
imenom sumarično izkazovali sledeči stroški: izdatki za pisar-
nico (najemščina, kurjava, svečava), za pisalne potrebščine,
pošto; tudi donesek za «Zvezo* se lahko tukaj vračuni. Ni¬
kakor pa ne želimo, da bi se pod tem imenom izkazovali
davki, neposredne pristojbine, tudi ne davki od posestev. Ravno
tako ne nasvetujemo, da bi se izkazavale pod tem imenom
nagrade ravnateljstva, nadzornikov, uradnikov.

V obče spadajo pod to ime neproduktivni izdatki, t. j.
taki izdatki, ki se posojilnici ne povrnejo in ne donašajo nič
dobička.

Za poravnavo upravnih stroškov terjajo posojilnice od
izposojevalcev navadno kakšno odškodnino, kar jim ni zameriti.

Ti upravni stroški znašajo pri nekaterih posojilnicah 2°/ 0
od posojila, kar je vsekako preveč, še 1 °/ 0  je veliko. Najbolje
je, da jemlje za pokritje upravnih stroškov posojilnica pod tem
imenom le toliko odškodnine, kolikor ima sama stroškov, na. pr.
za kolke, zadolžnice, knjižice, za vpogled v zemljiško knjigo
ali za poizvedovanje pri zaupnih možeh itd.

Takih doneskov za pokritje upravnih stroškov smejo je¬
mati vse posojilnice brez izjeme; Raiffeisnovke se pa morajo
pri zaračunanju kakšnih splošnih  upravnih stroškov ozirati
na zakon z dne 1. junija 1889. Pri teh posojilnicah ne sme
biti med hranilnimi in posojilnimi obrestmi z vsemi postran¬
skimi stroški vred več kakor 1 1 / 2 0 / 0  razlike.

Ne - Raiffeisnovke morajo plačevati pridobninski davek.
Kadar davčne gosposke odmerjajo ta davek, prerešetajo vsa
števila v letnem računu, in takrat so one upravičene zahtevati,
kaj se je vse izplačalo pod imenom upravni stroški.

Inventar in nepremičnine.

Običajno se prišteva k inventarju pohištvo, blagajna in
slične reči. K temu posojilniškemu imetju se smejo prištevati
tudi drage knjige in večja množica nerabljenih tiskovin. Če ima
posojilnica koncem leta tudi večjo množino drv, premoga ali
kaj sličnega, sme tudi to prištevati k inventarju, zlasti če je
pod tem imenom plačala dotične reči. Vse te reči, ki spadajo
k inventarju, se pa vsako leto več ali manj obrabijo in po¬
rabijo. Zato se v letnem računu običajno ta obraba in poraba
zaračuni z 10°/ 0 ; po okolščinah se sme pa tudi več ali manj
zaračuniti.

Nepremičnine, ki jih utegne posojilnica imeti so: hiše in
druga poslopja, zemljišča itd. O teh naj se vodi poseben račun.

Prehodili zneski.

Včasih se pripeti, da pridejo taki izdatki, ki se ne mo¬
rejo drugače imenovati, kakor »prehodni zneski». Na pr. treba
je začasno založiti kakšno svoto, ali je treba kaj na račun
plačati; *) takrat se ta izdatek zapiše pod imenom »prehodni
znesek». To sicer ni hvalevredno, ker se vendarle ni izdatek
imenoval s pravim imenom.**) Vendar ne gre ta izraz tako
rabiti, da se ž njim zamaši bilanca, ako se ne vjemajo aktiva
in pasiva, ali dohodki in izdatki itd. Pomniti pa je, da mora
ravno tisto število, ki ga izkažemo pri izdatkih pod imenom
»prehodni zneselo, priti tudi med dohodke pod istim imenom.

Enako ni hvalevredno, če se jemlje denar iz blagajne, če
tudi za krajši čas, ne da bi se to zapisalo v blagajniški dnevnik,
marveč se zapiše le na kakšen listek, kar imenujejo trgovci
«bon>>. S »prehodnimi zneski* in z «boni» se utegnejo utiho-
tapiti velike nepravilnosti.

Razni davki.

Posojilnice morajo plačevati razen kolkov, ki pridejo na
zadolžnice, oziroma na menice in na vloge raznim gosposkam
[(vloge na politične in davčne oblasti so navadno kolka proste,
le vloge na sodnije morajo biti kolkovane) —■ Raiffeisenovke
naj na kolka proste vloge zapišejo : Kolka prosta vloga glasom za¬
kona od 1. junija 1889, § 4)] sledeče davke: neposredne pri¬
stojbine, rentnino, pridobninski davek, pristojbinski namestek,
če imajo kakšna posestva, obrtni davek, če se pečajo z obrtom
(na pr. z gostilno), zemljiški davek, če imajo kaj zemljišča.

Neposredne pristojbine.

V smislu postave od 21. maja 1873 (drž. zak. št. 87) § 3
in 4, morajo posojilnice vsakega pol leta in najdalje do 15. ju¬
lija in 15. januarja plačati neposredne pristojbine po menični
lestvici (skala I.) od sledečih vkupnih zneskov, ki so se v pre¬
teklem poluletu vplačali, oziroma izplačali:

*) Na pr. na račun ekspenzarja odvetniku.

**) Boljše bi bilo kot «posojilo» osebi, ki je tožena.

ts^S 70

1. od vplačanih deležev,

2. od izplačanih deležev,

3. od vstopnine,

4. od izplačanih obresti deležev,

5. od izplačanega kakovega drugega dobička društvenikov.

Te izkaze - mora posojilnica sama narediti in plačati pri

dotični davkariji z izkazom vred določeno pristojbino.

Zamuditi se ne sme, ker se predpiše dvakratni, oziroma
enkratni znesek pristojbine kot kazen, če se le en dan zamudi.

Te pristojbine se radi tega plačujejo, ker smejo biti za¬
družne knjižice brez kolka.

Posojilnice, ki so pri celjski «Zadružni zvezi» so dobile
o svojem času dovoljenje, da smejo te pristojbine plačati le
enkrat v letu, in sicer do 15. aprila vsakega leta.

To ugodnost je podelilo celjski «Zvezi» za vse članice
visoko c. kr. finančno ministrstvo že pred 20 leti, in sicer z
naredbo od 24. avgusta 1885, št. 23.096.

Za koroške članice celjske «Zveze» pa velja še naslednja
posebna ugodnost.

C. kr. finančno ravnateljstvo v Celovcu je namreč določilo
z razglasom od 12. avgusta 1904 št. 13.855 v zvezi z razglasom
od 20. decembra 1904, št. 22.399 sledeče:

Za vse sedaj v «Zvezi» slovenskih posojilnic v Celju sto¬
ječe koroške članice in tudi za vse one koroške zadruge, ki
bodo v bodoče tej «Zvezi» še pristopile, se določi splošni rok
za vplačilo neposrednih pristojbin po predpisih zakona od
21. maja 1873, drž. zak. št. 87, in sicer se imajo plačati te
pristojbine vsako leto najkasneje do 31. julija na podlagi ra¬
čunskega zaključka za pretečeno upravno leto.

Vse ostale članice celjske «Zveze» na Kranjskem, Pri¬
morskem in Štajerskem pa imajo za sedaj rok za plačilo teh
neposrednih pristojbin do 15. aprila vsakega leta.

Na ponovljeno prošnjo celjske «Zveze» je finančno mini¬
strstvo dovolilo dne 8. februarja 1905, št. 7203, da smejo po¬
sojilnice te «Zveze» plačati te neposredne pristojbine tudi šele
do konca julija vsakega leta.

Od čistega dobička ni treba plačevati neposrednih pri¬
stojbin, kajti pri Raiffeisnovkah pride ves čisti dobiček v re¬
zervni fond, ki pa ni podvržen nobenemu davku. Od nagrade,

ts*S 71

ki jo dobe včasih udje načelstva, tudi ni treba plačevati ni-
kakoršnih pristojbin. Če dobe odborniki kaj nagrade, morajo
sami plačati osebni dohodninski davek. Nekateri svetujejo, da
se plačane neposredne pristojbine zapisujejo v posebno knjigo.
To ni potrebno ; kajti vse svote, od katerih se plačujejo nepo¬
sredne pristojbine, so razvidne iz dnevnika in razdelnikov.
Kadar se pristojbine plačajo, se dobi pri davkariji potrdilo, ki
se rabi kot priloga k letnemu računu. Te neposredne pristojbine
se plačujejo po sledečem formularju:

IZKAZ.

registrovane zadruge z .omejeno zavezo,

o neposrednih pristojbinah, katere se morajo po določilih
§§ 3 in 4 zakona od 21. maja 1873, drž. zak. št. 87 plačati.

Za čas od .....

<D

bo

C CD
KS  >0

m  os

a  n

>o 'O
g v?

03 3
C  >o

CC

CD *"•
m

(D

Predmet

Vplačani deleži ....

Izplačani deleži ....

Izplačane obresti de¬
ležev, oziroma divi¬
denda od deležev *)

Vplačana vstopnina .

Eventual. izplačan do¬
biček zadružnikom **)

Oh ^

«5.5 n

o 's

Skupaj . . .

o rcj
wo C

(V

-Q

£

o

o.

O

V

dne

.190..

*) Le nekatere posojilnice, ki imajo visoke deleže, jih obrestujejo. Dividend, v
pravem pomenil te besede navadno posojilnice ne dajejo; na Slovenskem samo: Metliška,
Vrhniška^(kmetska) in Radovljiška.

**) Dobička naše posojilnice ne razdeljujejo med ude, kvečjemu če to store prej
imenovane posojilnice.

Rentni davek.

Plačevanje rentnega davka je za zadruge vpeljano z novim
davčnim zakonom od 25. oktobra 1896, drž. zak. štev. 220.
(§ 133. 1. b in sl.), in sicer znaša ta davek 1 1 / 2 % od izpla¬
čanih in kapitalizovanih obresti hranilnih vlog. Ta davek bi
morali plačati hranilničarji, a običajno ga prostovoljno :  plačujejo
za njih denarni zavodi sami.

Rentni davek se plača s posebno tiskovino, katero je do-,
biti pri vsakem c. kr. davčnem uradu brezplačno.

Obrazec se mora izpolniti na podlagi računskega zaključka
odnosno na podlagi pol-, oz. letnega sklepa v razdelniku za
izdatke v dveh izvodih ter se mora od zadruge v zmislu pravil
redno podpisati. Eden od davkarije potrjen izvod obrazca se
predloži potem pristojnemu c. kr. okrajnemu glavarstvu kot
davčni oblasti z nekolkovanim dopisom v dokaz plačila.

Prav hvalevredno so prevzele vse naše zadruge plače¬
vanje rentnega davka same, ne da bi ga vlagateljem odtegovale,
oz. zaračunavale, v kar bi bile sicer opravičene, kajti rentni
davek je dolžan plačati vsak vlagatelj sam.

Tiskovina za plačevanje rentnega davka pa se dobi tudi
v društveni Zvezni prodajalni v Celju.

Ker še vedno niso nekatere zadruge, žal da tudi nekatere
davčne oblasti na jasnem, v katerih rokih je plačevati rentni
davek priobčujemo v naslednjem ukaz c. kr. finančnega mini¬
strstva od 2. julija 1898, št. 35.196 v zadevi rokov za plače¬
vanje rentnega davka.

Vsem v «Zvezi slovenskih posojilnic v Celju* stoječim
takozvanim Raiffeisenovim posojilnicam;*) to je onim, katerih

*) Za vse druge posojilnice, ki so osnovane po Raiffeisenovih načelih
in katere pa ne stoje v celjski »Zvezi*, (no pa tudi druge zveze dobč olajšave,)
velja ukaz visokega c. kr. finančnega ministrstva z dne 24. junija 1898,
št. 33.306, odst. 4, kateri določa, da smejo iste predlagati izkaze glede rent¬
nega davka in plačevati istega celoletno, in sicer najkasneje do 31. januarja
davčnemu letu sledečega leta.

Za slučaj, da bi davčna oblast terjala izkaz in plačilo rentnega davka
proti določilom zgoraj navedenega ukaza c. kr. finančnega ministrstva, pro-
testujte proti temu ter se sklicujete na to, da ste član »Zveze slovenskih po¬
sojilnic v Celju», «Zvezi» pa stvar naznanite, da ukrene ta po potrebi even¬
tualne daljne korake.

(S*3 73

pravila ustrezajo zahtevam zakona z dne 1. junija 1889, d. z.
št. 91 se določi splošni rok za plačevanje rentnega davka do
31. marca davčnemu letu sledečega leta.

Za druge v «Zvezi» stoječe posojilnice velja normalni
ukaz visokega c. kr. finančnega ministrstva z dne 30. janu¬
arja 1898, št. 1731, kateri določa posojilnicam poluletni rok za
predlaganje izkazov in plačevanje rentnega davka, in sicer tako,
da imajo plačati rentni davek za prvo polletje do 31. julija do-
tičnega leta, za drugo polletje pa do 31. januarja prihodnjega
leta.

Nadalje pa zgoraj navedeni ukaz visokega c. kr. finanč¬
nega ministrstva izrečno dovoljuje, da smejo one posojilnice,
katere se vsako leto od revizorja celjske «Zveze» pregledujejo
in v slučaju, ako v smislu člena 8. II., št. 2. izv. predp. III,
II. oddelek zak. z dne 25. oktobra 1896, drž. zak. št. 220,
obresti celoletno h kapitalu pripisujejo, plačevati rentni davek
od kapitalizovanih obresti hranilnih vlog tudi le enkrat na leto,
in sicer do konca marca bodočega leta. Le od izplačanih ob¬
resti hranilnih vlog bodo morale plačevati te posojilnice rentni
davek za prvo polletje že do konca julija vsakega leta.

Opozori se pa na to, da se mora plačevati rentni davek
le od obresti hranilnih vlog, ne pa tudi od obresti deležev, ker
so te obresti rentnega davka proste tudi v slučaju, ako se po¬
samezne posojilnice v smislu § 85. odst. 1. zakona z dne
25. oktobra 1896 (ali po § 84. lit. e) pridobninskega davka
proste.

Za centralne kaše in zadružne zveze je izdalo finančno
ministrstvo dne 11. marca 1899, št. 5213 (dopis na dolenje-
avstrijski deželni odbor) olajšavo, da so te blagajne in zveze
proste rentnine *) od obresti denarjev, došlih v tekočem  ra¬
čunu, ako se tudi v pravilih ti novci navajajo pod imenom
«tekoči račun» in ne «vloge», in ako se za te denarje ne iz-
dajejo običajne hranilne  knjižice.

Rentni davek običajno znaša 172% °d izplačanih in ka¬
pitalizovanih obresti hranilnih vlog in 2°/ 0  od izplačanih in ka¬
pitalizovanih obresti vlog v tekočem računu. Poslednje pa le

*) Plačevanje bi po zakonu itak le zadelo zadružne posojilnice, ki po¬
šiljajo centralni kaši novce.

tedaj, če imajo stranke v posojilnici denar naložen na tekoči
račun; *) izposojilo, kot društveni dolg torej ne spada sem.

Obroki za plačevanje rentnine

se podaljšajo do 14. aprila (za drugo polletje), oziroma do
14. oktobra (za prvo polletje) le tistim posojilnicam, katere se
oglasijo s prošnjo (kolek 1 K) pri c. kr. okrajnih glavarstvih z
dostavkom, da so pripravljene do 30. decembra vsakega leta
na račun rentnine 2. polletja toliko plačati, kolikor je bilo rent¬
nine v 1. polletju. Velikim posojilnicam svetujemo, da se po
tem ravnajo; malim tudi, ako nimajo časa, do 30. januarja vse
hranilne obresti izračunih.

Mi pa vendar svetujemo, da se plačujejo neposredne pri¬
stojbine in rentnina vsaj do 15. aprila vsakega leta.

Pridobninski davek.

Vsled zakona z dne 25. oktobra 1896, drž. zak. št. 220,
mora plačevati večina zadrug pridobninski davek. Način, kako
se najde na podlagi računskega sklepa podlaga za odmero pri-
dobnine in kako se napoved o pridobnini izpolni, ni bas
jednostaven.

Pridobninski davek plačujejo zadruge le, ako znaša letni
čisti dobiček nad 600 K.

Napoved za odmero pridobnine se napravi na tiskovini,
katera se dobi pri vsaki c. kr. okrajni davčni oblasti brezplačno.

Opozarjamo, da se mora predložiti ta napoved o pridob¬
nini po § 110. zgoraj navedenega zakona 14 dni potem, ko je
redni občni zbor letni računski zaključek odobril, najkasneje pa
v šestih mesecih po preteku upravnega leta, za katero se na¬
poved predloži.

J a k o v a ž n o j e v t e m novem davčnem zakonu
določilo  v § 84. lit. e, da so pridobni ne popolnoma

*) Da posojilnice le 17,% rentnino in ne 2% plačujejo, naj se ogib¬
ljejo izraza tekoči račun, kakor smo že svetovali.

75

proste posojilnice Raiffeisenovke, to je one poso¬
jilnice, katerih pravila vstrezajo tudi določilom
§ 1. zakona od 1. junija 1 889, drž. zale.  št.  91  in katere
so si pridobile od pristojnega c. kr. finančnega
ravnateljstva priznalo, da o njih to velja, kar ta
zakon zahteva.

Vse druge posojilnice pa morajo c. kr. okr. glavarstvu
kot davčni oblasti prve stopnje predložiti zaradi odmerjenja
pridobninskega davka:

a) napoved o pridobnini za preteklo upravno leto od
podjetij, katera so zavezana javno polagati letni račun na pred¬
pisani tiskovini;*)

b) računski zaključek za preteklo upravno dobo v dveh
izvodih. Isti mora obsegati poročilo po predpisih § 22, zadruž¬
nega zakona od 9. aprila 1873, drž. zak. št. 70, denarni promet,
natančno bilanco, to je razkaz imetja in dolgov posojilnice,
posebni račun izgube in dobička. Pripomni se, da morajo biti
v denarnem prometu med izdatki posebno še Specificirani vsi
davki s prikladami vred, torej pri posojilnicah neposredne pri¬
stojbine, rentni davek in pridobninski davek;

c) prepis zapisnika občnega zbora, pri katerem se je ra¬
čunski zaključek za preteklo leto odobril. Pristavljamo, da ni
potreba priložiti napovedi o pridobnini popolnega prepisa za¬
pisnika o občnem zboru, ampak le delni prepis tega zapisnika,
in sicer samo glede točke o razdelitvi čistega dobička. Vse
druge stvari, katere so se pri občnem zboru razpravljale, nimajo
za odmero pridobnine nobenega pomena in jih torej tudi ni
potreba naznanjati davčni oblasti.

Nekatere zadruge in posojilnice uživajo nekoliko ugodnosti
glede odmerjenja pristojbine.

Ugodnosti, katere priznava zakon pogojno oproščenim za¬
drugam glede pridobnine, določujeta §§ 85 in 100, zak. z dne
25. oktobra 1896, d. z. št. 220.

Te ugodnosti so trojne :

1. Ce čisti dobiček take zadruge ne presega 300 gl. = 600 K,
potem je pridobnina popolnoma prosta.

*) V tej tiskovini naj se v rubrikah «dohodki» in »stroški* ne prepišejo
svote iz »denarnega prometa», ampak svote iz konta »zgube* in »dobička*.

76

2. Če pa čisti dobiček presega 600 K, potem mora sicer
zadruga pridobnino odrajtovati, toda čisti dobiček se ne vzame
s celim  zneskom v poštev, temveč do 2000 K le s 3 /io> °d
presegajočega zneska pa s polovico.

3. Davčna mera znaša, ako čisti dobiček ne presega
1200 K 8 1 / 2 %, inače po 10%.

Vzgledi naj to pojasnijo.

Zadruga A ima čistega dobička 530 K, zadruga B 1000 K,
zadruga C 2000 K in zadruga D 3000 K. Koliko plača vsaka
teh pridobnine?

1. Zadruga A nič, ker čisti dobiček ne presega 600 K.

2. Zadruga B plača pridobnino od treh desetink od

1000 K, to je od 300 K po 8 1 / 2 %, to je 25 K 50 v.

3. Zadruga C plača pridobnino od treh desetink od

2000 K, to je od 600 K deset odstotkov = 60 K. Deset od¬
stotkov zaradi tega, ker čisti dobiček presega 1200 K.

4. Zadruga D plača za prvih 2000 K pridobnino samo od

3 / 10 , to je 600 K, od ostalih 1000 K pa se vzame v poštev

y 2  = 500 K, torej ima ta zadruga plačati pridobnino od 1100 K,
in sicer od te svote 10%, to je 110 K.

K tem davkom pridejo po tem seveda še doklade,
deželne in občinske, ki so različne po deželah in občinah.

Čisti dobiček,  od katerega se pridobnina odmeri,
pa ni samo tisti znesek, katerega zadruga sama  v svojih
računih kot «čisti dobiček* izkaže, temveč zakon natančno
predpisuje, kako se ima čisti dobiček v svrho od-
merjenja pridobnine izračunati.*)  Zadevni predpisi za¬
kona so največje važnosti, in potrebno in koristno je, da se
vsaka zadruga že pri sestavi računov in bilance na dotične do¬
ločbe zakona ozira. Le tako je mogoče sestaviti čist, tudi
nasproti davčnim oblastvom veljaven in nespodbojeti
račun.  V nasprotnem slučaju pa zadruga le sama sebi škoduje.

*) Obdačijo se še druge svote iz računa, ne samo čisti dobiček; kakor
obresti deležev, darila (nekatera). Kar se dene od čistega dobička v splošni
rezervni fond, se obdači; zato je dobro, da imajo ne-Raiffeiznovke še špecielni
rezervni fond za zgube, ker se svote, ki se stekajo v njega, ne smejo obdačiti.
Sicer pa v tej zadevi postopajo davčne gosposke zelo različno. Upravno so¬
dišče je v posebnem slučaju določilo, da se sme obdačiti rezervni fond, če ne
služi zgolj za pokritje v pravilih določenih zgub.

77

Zato hočemo v sledečem natančno in temeljito razpravljati
označene predpise zakona, ki so obseženi v §§ 92 do 99 zak.
z dne 25. oktobra 1896, d. z. št. 220.

Uživanje teh ugodnosti je pri posojilnicah odvisno od
nekaterih pogojev, ti pogoji so:

Posojilnica, ki hoče biti pogojno oproščena od pridobnine,
sme posojila dajati samo svojim članom.  Navadno
imajo posojilnice to določbo že v svojih pravilih in je tedaj
prekoračenje te določbe skoraj izključeno. Vendar je na Kranj¬
skem še par posojilnic, ki posojujejo tudi nečlanom — n. pr.
Vrhniška in I. dolenjska v Metliki — te seveda niso  deležne
davčnih ugodnosti, plačati morajo pridobnino v polnem znesku,
od cele svote svojega čistega dobička.

Posojevati torej sme posojilnica, da je deležna davčnih
ugodnosti, le svojim udom.  Nasprotno pa sme taka poso¬
jilnica :

1. ) pri nečlanih  jemati posojila;

2. ) od nečlanov  sprejemati hranilne vloge;

3. ) neude  sprejemati kot poroke za udom  dana posojila;

4. ) svoj denar nalagati pri zavodih in podjetjih, ki morajo
javno  polagati račun: n. pr. pri hranilnicah, posojilnicah itd.;

5. ) za svoje ude izvrševati inkaso terjatev pri n e ud ih.

Kaj je «inkaso» ? Izgled naj to pojasni. Posojilnični član ima

pri raznih ljudeh v manjih in večjih zneskih iskati denar. Ne¬
rodno mu je, da bi se sam pečal s sprejemanjem in zaraču¬
navanjem teh zneskov. Zato poveri izterjanje in sprejemanje
teh zneskov posojilnici. Poslednja sprejema od dolžnikov od¬
plačila in jih vknjiži svojemu zadevnemu članu v dobro —
bodisi kot hranilne vloge, ali pa v tekočem računu. To je
<finkaso». Posojilnica je kasir  svojega člana.

Menimo, da je iz predstoječega zadosti jasno, v koliko
sme posojilnica stopiti z nečlani  v kupčijsko dotiko, da ne
zgubi davčnih ugodnosti.

Pripomnimo še, da vse predstoječe določbe veljajo tudi
za R a i f f e i s e n s k e posojilnice,  ki so sicer, kakor smo že
v zadnjem članku omenili, pridobnine popolnoma  proste, ki
pa so podvržene še nekaterim nadaljnim omejitvam.

R en um eracij e, katere donijo upravi tej i poso¬
jilnic, so v smislu novega davčnega zakona
stavke, katere se morajo od podlage za odmero
pridobnine odšteti.

Nekatere nižje finančne oblasti, kakor tudi visoko c. kr.
finančno ministrstvo je bilo mnenja, da se takšne renumeracije
ne smejo, odštevati od podlage za odmero pridobnine in so to
tolmačenje zakona pri obdačevanju posojilnic tudi tako izvrše¬
vale. Na pritožbo neke gališkopoljske posojilnice pa, katera se
je vsled enakega obdačenja pritožila na c. kr. upravno sodišče
na Dunaju, je spoznalo isto pri razpravi dne 23. februarja 1901,
da je takšne renumeracije upravičeno odštevati od podlage za
odmero pridobnine, ker je iste smatrati kot neobhodno petrebnim
za opravljanje in obstanek zavoda.

One posojilnice, katere same izdelujejo napovedi za pri-
dobninski davek, si naj to dobro zapomnijo; ravnotako pa tega
ne smejo prezreti oni zavodi, katerim se je morda pridobninski
davek uradoma odmeril in v slučaju, da se na navedeno raz¬
sodbo upravnega sodišča pri določevanju odbitnih točk ni
hotelo ozirati.

Kakor smo že omenili, so Raiffeiznovke  urejene po
postavi od 1. junija 1889. Take posojilnice so po § 84. točka e)
zakona od 15. oktobra 1896 oproščene pridobninskega davka.
Vkljub temu se je bil ta davek naložil «Okrajni posojilnici* v
Krškem, češ, ona se ne ravna po točki d) § 1. zakona z dne
1. junija 1889, ker daje odbornikom in nadzornikom nekaj na¬
grade, katere* daje baje od čistega dobička, mesto da bi se dejal
ves čisti dobiček v rezervo. Zoper ta davčni nalog se je poso¬
jilnica pritožila na upravno sodišče, ker omenjeni § 1. (od
1. junija 1889) nič ne govori, da ne bi smeli odborniki in nad¬
zorniki nagrad dobivati in ker so se dale nagrade iz tekočih
dohodkov in ne iz čistega dobička. Pri upravnem sodišču je
bila zmagala.

Kadar dobe Raiffeisenovke poziv, da predložijo napoved
glede takega davka, naj to predložitev odklonijo, dotičnemu
dopisu naj priložijo izvod svojih pravil in naj vrh tega, da še
bolj razločno dokažejo, da so Raiffeisenovke, navedejo odlok,
s kojim so se jim priznale pristojbinske olajšave —• ter nkj

79

koncem citirajo ukaz c. kr. finančnega ministrstva z
dne 23. maja 1898, št. 48.451, ki pravi: Od gospodarskih

zadrug (posojilnice spadajo k tem) in društev, zahteva naj se
samo tedaj pravilna napoved za pridobnino, če se razvidi iz
pravil, da so davku podvržene, a se taka zahteva opusti, če je
iz pravil, koje zadruge predložijo, razvidno, da so proste davka.
Ako se kljub temu skuša naložiti pridobninski davek taki
Raiffeisenovki, katera daje nagrade in darila, naj se brani tega
dohodninskega davka na ta način, da se sklicuje na razsodbo
upravnega sodišča od 11. marca 1904, št. 245, po kateri je bila
oproščena krška posojilnica, kije  glede nagrad tako postopala. Po
zakonu z dne 1. junija 1889 in 11. junija 1894, drž. zak. št 91
in 111 takim posojilnicam, katerim so se že pripoznale ali se
šele pripoznajo pristojbinske udobnosti teh zakonov, ni prepo¬
vedano razširiti njihovega delokroga — poleg pravega opravila
kot hranilnica in posojilnica — samo le v nadaljnje pospeše¬
vanje njihovega namena tudi na odstavke c  in d  v § 2.*)
Vsled tega se celo nič ne spremenijo pristojbinske udobnosti
glede opravil pod a  in b  § 2., in so ta opravila popolnoma
neodvisna od obdačenja opravil, navedenih pol c  in d  v § 2.
Glej odlok finančnega ministrstva z dne 20. maja 1899.,
št. 18.525/1898.

Za vzgled odmerjenja pridobnine podajamo, kako se je
posojilnici v X, ki ni Raiffeisnovka, odmeril ta davek: Za pod¬
lago se je vzel čisti dobiček, izplačane obresti deležev, pripisane
obresti deležev, neposredne pristojbine (ne vse). Te svote so
dale znesek 1836 K, od katerega se sme 8 / 10  obdačiti, t. j. 550 K.
Merilo direktnega davka je 8'5, torej je bilo pridob-
ninskega davka 46'83 K brez doklad, z dokladami vred pa
96’47 K. — Ako želi katera posojilnica ne - Raiffeisnovka, da
bi se pridobnina zmanjšala, naj spremeni svoja pravila tako, da
vpelje le male deleže (po 5 K ali 10 K), ki se ne obrestujejo.
Plača naj tudi svoje uradnike, načelstvo, nadzorstvo iz tekočih
sredstev, iz katerih tudi lahko še kaj daruje, a ne iz čistega
dobička.

Preveč vplačani davki se pa sploh povrnejo, in
še celo z obrestmi vred,  če presegajo svoto 100 K.

*) Ta § govori o blagovnem promelu posojilnic, ki so v štajer. dež. zvezi.

80

6. ) zavezanost, da dolžnik plačuje svoje dolgove na se¬
dežu posojilnice,

7. ) da se podvrže podsodnosti domačega c. kr. okrajnega
sodišča,

8. ) da se vsi podpisanci, t. j. dolžnik in poroki zavežejo
solidarično, t. j. da se poroki ne podpišejo samo kot «poroki»,
ampak kot «poroki in plačniki*.

9. ) dobro je, da se vsi dolžniki zavežejo plačati stroške
zadolžnice, stroške za mogoče opomine in tiste stroške, ki na¬
stanejo, če pride do tožbe.

Pri zadolžnicah, ki se intabulirajo, mora biti določena
kavcija za vse te prej navedene stroške. Ta kavcija znaša na¬
vadno 10% posojenega denarja in se tudi intabulira.

Običajno je določilo v zadolžnicah, da se obresti pred-
plačujejo. To je res precej trdo; še trše je pa v nekaterih za¬
dolžnicah določilo, da sme posojilnica dolg izterjati tudi pred
rokom, do katerega so obresti plačane. Če tudi je posojilnica
zavezana, povrniti preveč plačane obresti, vendar ne svetujemo
slovenskim posojilnicam, da bi izdajale take zadolžnice. For-
mulare zadolžnic je mogoče tako sestaviti, da se rabijo lahko
za osebni in hipotečni kredit. V tem slučaju morajo imeti pasus
(vrstico), ki govori o prej omenjeni kavciji in prazen prostor,
kamor se zapiše dano dovoljenje dolžnikovo za intabulacijo na
njegove uložke v zemljiški knjigi. Zadolžnice se pri osebnem
kreditu kolkujejo pri Raiffeisnovkah po prvi lestvici z enojnim
kolkom in to tudi v slučaju, ako so na zadolžnici podpisani
poroki (eden ali več).

Pri posojilnicah, ki niso Raiffeisnovke, se rabi kolek po
2. lestvici in to enojen kolek, ako ni porokov. Kakor hitro pa
pristopijo poroki (eden ali več), se mora zadolžnica dvojno
kolkovati. Radi kavcije (varščine), ki je navedena v zadolžnicah,
ni treba zadolžnice višje kolkovati. Tako je razsodilo upravno
sodišče dne 27. junija 1905, št. 7221.

Glede zadolžnic pri Raiffesnovkah moramo
povdarjati, da se ne sme pri teh zavodih posoditi
na daljši, kakor na štiriletni obrok. Tako veleva
z a k o n z d n e 1 1. j u n ij a 1 8 9 4. V t e m z m i s 1 u m o r a j o
biti sestavljene zadolžnice.  Da bi tako sestavljene za¬
dolžnice Raiffeisenskih posojilnic po preteku 4 let izgubile svojo

49

4

veljavo, to ni mogoče. Vendar je svetovati Raiffeisenskim po¬
sojilnicam, da po preteku 4 let zahtevajo nove zadolžnice, po¬
sebno od tistega dolžnika, kateri je v tem času malo vrnil ali
celo nič.

Menice.

Jako pripraven način posojevanja so menice. Že oblika je
kaj pripravna in kolek je jako nizek. Ni treba veliko teksta
izpolnjevati, in strankam je treba dati le svoje podpise. Vrh
tega so menice, zlasti nekatere (potegnene, tuje) skoro toliko
veljavne med kupčijskim svetom, kakor gotov denar. Menica
se mora podpisati. Križ na menici velja samo tedaj, če se je
podkrižanje po notarju ali pri sodišču poverilo ali legaliziralo.
Lastna menica (druge ne zmirom) ima vsestransko veljavo le
tri leta, od dneva, ko je menica v plačilo zapala. To je: glavni
dolžnik in poroki so vezani tri leta po zapadnem dnevu. Pri
menicah je tedaj zelo paziti, kdaj zapadejo, ker jih je treba
prezentovati (t. j. dolžniku naznaniti) ali protestovati (t. j. v
tožbo dati). Menice so lastne ali potezke. Za posojilnice (po¬
sebno manjše, kmetske), ako že poslujejo z menicami, sodi
najbolj lastna menica. Na vse druge menice je pa treba še
bolje paziti, zlasti na menice z žiranti, na menice s hrbtopisi in
druge.

Nekatere posojilnice rabijo lastne obrazce za menice. To
se nam zdi, da si nakladajo brezpotrebne stroške in več dela,
ker se mora prej kolek na menico pritisniti in od davkarije
preštampiljati, predno se sme rabiti. Plačilni rok za menico se
sme postaviti kvečjemu le na šest mesecev od dneva, od ka¬
terega je menica izdana (datirana). Če bi se postavil plačilni
rok na daljšo dobo, mora imeti menica kolek po drugi lestvici,
ker se drugače kaznuje s desetkratnim kolkovim zneskom. Za
izrečno podaljšanje bi bilo treba na hrbtu menice novega kolka.
Ker se pa običajno le molče dovoli menično podaljšanje, sme
menica 3 leta mirno počivati. Če je pa stara celo 3 leta po
zapadlem dnevu, izgubi veljavo kot menica; mora se torej pa¬
ziti, da se menica prej, ko je pretekla triletna doba, računjeno
od dne, ko je v plačilo zapala, ali plača ali pa zamenja z novo

50  &€)

menico, ali pa se iztoži pravočasno, t. j. tako, da se meniška
tožba more dolžnikom (in porokom) dostaviti še prej, ko je
potekla omenjena doba 3 let.

Konečno dostavimo in povdarjamo še enkrat, da Raiff-
eisnovke ne smejo rabiti menic, kadar posojujejo. —■ Posojevati
na menice se imenuje tudi menice «eskomptovati». «Eskompt»
namreč pomeni posojilo na tako imenovane potegnjene ali tuje
menice. Ako pa posojilnica menice te vrste odda naprej, da
dobi sama zanje denar, se to imenuje «reeskompt».

Poroštvo.

Najbolj praktične so tiste posojilnice, ki imajo vpeljan tak
način posojevanja, da nimajo porokov. Tak način posojevanje
je, če se posojujejo na dobre hipoteke. Pri teh gotovo ni treba
porokov; toda tega načina mi nimamo v mislih, ker ga le iz¬
jemoma priporočujemo posojilnicam. V mislih imamo tiste po¬
sojilnice, ki posojujejo na tak način, pri katerem se poroki ne
zavežejo samo kot «poroki», ampak še kot plačniki. V mislih
imamo tudi tiste posojilnice, ki posojujejo na lastne menice. Pri
teh so vsi, ki so na menici na prvi strani podpisani, «akceptanti»
ali sprejemniki menice, t. j. z dolžnikom vred, ki je prvi pod¬
pisan, so tudi kot poroki v prvi vrsti «plačniki» in ne samo
«poroki» ali «žiranti>.

Razloček med «porok» in med «porok in plačnik* je ta,
da postane navadni porok šele takrat odgovoren za posojilo,
ko je bila že brezuspešna tožba proti dolžniku.

Poroku ni treba, da je član posojilnice; tudi ženske so
lahko porokinje; samo mora imeti vsak porok samostalno imo-
vinsko upravo.*) Odborniki posojilnice naj ne bodo ne poroki,
ne dolžniki, da se zavarujejo proti vsakoršnim pritožbam.

Če umrje navaden porok, so za njim odgovorni njegova
zapuščina in njegovi dediči. Poslednji pa le tedaj, če so zapo-
padene v napravljenem inventarju pri zapuščinski obravnavi
tudi vse poroštvene zaveze. Dobro je torej naznaniti te porošt-

*) Samostalne imovinske uprave nimajo nedoletni in tisti, ki so radi
zapravljivosti ali slaboumnosti prišli pod kuratelo (varuštvo).

6*3 51 B*€J

4*

vene zaveze takoj sodniji.*) Pri zapuščinski obravnavi lahko
zahteva posojilnica, da se dolg zagotovi s tem, da se gotova
svota deponira (založi) od strani dediča poroka, če ni bilo do
tedaj nadomeščeno poroštvo z drugim.

Poroštvo samo (torej če je kdo podpisal le kot «porok»),
(Po § 1367 občnega državljanskega zakonika) zastara v 3 letih
po porokovi smrti,**) če ne opominja posojilnica zapali dolg
sodnijskim ali izvensodnijskim potom pri dedičih umrlega po¬
roka. Dediči ***) onega pa, ki je podpisal zadolžnico kot porok
in plačnik, ostanejo odgovorni za celo dobo zastaranja 30 let.

Priporočati je torej, da se zahteva v slučaju porokove
smrti od dolžnika, da postavi novega poroka mesto umrlega.

Če hoče kdo odstopiti od poroštva, sme to storiti le tedaj,
če mu to dovoli načelstvo, katero je med tem poskrbelo, da
je dobil dolžnik drugega zanesljivega poroka. V takem slučaju
se zadolžnica ponovi; zadostuje pa tudi, če podpiše novi porok
staro zadolžnico s pristavkom «porok in plačnik*.

Soproga  kot  p or  o ki  n j a. Skoro v vseh pravilih slo¬
venskih posojilnic je določilo, da naj podpišeta zadolžnico
soprog in soproga. To sicer ni ravno pogoj veljavnosti zadolž¬
nice, pa zelo kategorično povelje posojilnicam, katere so dolžne,
da se tudi ravnajo po tem določilu v pravilih. — Večkrat pride
soprog prosit posojila, dasi on ni lastnik posestva, marveč ona.
— Veliko slučajev je, v katerih je ona solastnica posestva. —
Ako tudi to ni, je pa ona na posestvu vknjižena za svojo
doto, katero je k hiši prinesla, ali pa za svoto, ki je večkrat
tudi enaka, katero jej je bil sedanji mož v ženitovanjskem

*) Sploh je dobro, da se posojilnica sodniji v tej zadevi priporoči,
na pr., da jej ta recimo privatnim potom naznanja mrliče v njenem okrožju.

**) 1 leto je pa doba, v kateri je mogoče ugovarjati ali izpodbijati, ako
je dolžnik ali porok svoje premoženje izročil drugemu, ne da bi bil prej od¬
vezan kot porok, oziroma plačnik za storjeni dolg. Ako je bil pa porok ob¬
enem plačnik, so zavezani njegovi dediči še 30 let po njegovi smrti, kar velja
seveda tudi za dediče glavnih dolžnikov. Če je pa dedič enkrat že plačal
obresti, je s tem pripoznal, da jo to njegov dolg, od česar je plačal obresti,
in od dne, ko je zadnjič plačal obresti, se šteje še 30 let; tako veleva namreč
dvorni dekret od 19. septembra 1837 (No. 229. der Justitzgesetzsamlung).

***) Če ne bi bil morda dedič že pred smrtjo poroka (in plačnika)
prevzel premoženja; torej v tem slučaju ni dedič nič zavezan, ako ni poso¬
jilnica pravočasno (v enem letu) izpodbijala.

52  &€)

pismu «nasproti» pripisal, kakor se govori. Ako bi pa tudi teh
razlogov ne bilo, kaže, da je žena obveščena o moževih dol¬
govih, prvič ker skupaj gospodarita, skupaj zapravljata in uži¬
vata, drugič, ker so ženske po navadi zelo skrbne, ker utegne
torej vsled te ženske lastnosti posojilnica lažje dobiti od dolž¬
nika, oziroma od obeh dveh vračilo in obresti. Tudi v moralnem
obziru je boljše, da denar mož in žena sprejemata. Soproga
naj namreč ve, kje mož denar dobi, da se pozneje, kadar ga
bode treba vrniti in kadar bode denar zopet v hiši, ne bode
jezila, ko bode na pr. mož živino ali vino ali kaj drugega
prodal in denar zanesel v posojilnico. Mož in žena naj bosta
v teh in drugih slučajih to, kar veli nemški pregovor: «Mann
und Weib ist ein Leib».

Če je soproga soposestnica katerega poroka, naj se v
slučaju potrebe tudi ona kot porokinja podpiše. Navadni  po¬
roki se zavežejo kot taki edinole za dobo, ki je na zadolžnici
imenovana. Vsako pismeno  podaljšanje take  zadolžnice je
brez vedenja navadnega  poroka neveljavno za njega. — V
zmislu § 1346 splošnega meščanskega zakonika je dolžna po¬
sojilnica, da dolžnika poprej terja, predno sme prijeti navadnega
poroka. — Ako je dolžnik plačal kako svoto, neha poroštvo
za to svoto. Na pr. dolžnik vrne danes 100 K, jutri se mu pa
teh 100 K zopet posodi, tedaj za teh 100 K neha staro po¬
roštvo ; treba je iskati novega.

Ako ima posojilnica poleg porokov tudi zastave, ne sme
zastavljenih reči vrniti brez porokovega dovoljenja, sicer neha
poroštvo. — Če porok umrje, je zavezana za poroštvo zapu¬
ščina in pravni nasledniki, ako so prevzeli po § 802 (obč. mešč.
zak.) dedščino, t. j. kolikor ta znese z ozirom na dolgove, da
so namreč prevzeli aktiva in pasiva rajnkega. — Po smrti po¬
rokov je najboljše terjati nove poroke. — Ako je več porokov,
od katerih načelstvo izpusti enega, imajo ostali poroki pravico
do njega, ako bi bilo treba. — Drug drugemu biti za poroka,
naj se dopušča le izjemoma.

Podaljšanje zadolžnic.

Z olajšavo, ki je dana Raiffeisnovkam, da kolkujejo po
I. lestvici, je združeno navodilo, da naj dajejo posojila le na

53

poroštvo in na kratek čas, da naj preskrbijo svojim članom
$

denarna sredstva le za vsakdanje gospodarstvo; posojila na
vknjižbo ali na dolge dobe naj pa navadno prepustijo drugim
zavodom.

Po tem navodilu se naj ravnajo vse Raiffeisnovke.
Posojila, ki so je dale Raiffeisnovke na kratko dobo, na
pol leta, eno leto itd., naj se v določeni dobi tudi vrnejo; s
tem se navadijo člani prepotrebne točnosti v denarnih zadevah.

Nikakor ni dobro, da bi se posojilo, dano — recimo —
za eno leto, vrnilo šele v desetih letih. Vendar svetujemo še
enkrat vsem Raiffesenovkam, da nadomeste vse čez 4 leta
stare zadolžnice z novimi, ker ustrežejo s tern zakonu in ko¬
ristijo sebi. Ce pa pride posojilnica v položaj, da mora zadolž¬
nico podaljšati, naj tako postopa:

Dolžnik naj za podaljšanje poprosi; na prošnji naj porok
izjavi, da privoljuje v podaljšanje; taka prošnja se mora rešiti
potem seveda v seji načelstva.

Ako se rok podaljša tako, da od dneva, ko se je zadolž¬
nica prvotno napravila in do na novo določenega dneva za
povračilo ni več kot 4 leta — in če se tako podaljšanje zapiše
na zadolžnico, — se kolkuje po lestvici I.; — ako pa se rok
podaljša tako, da je Gd dneva, ko se je zadolžnica prvotno
napravila in do na novo določenega dneva za povračilo — več
kot 4 leta, se to zaznamuje na zadolžnici in se kolkuje tako
podaljšanje po lestvici II.

Na zadolžnici se podaljšanje lahko zaznamuje na sledeči

način:

povračilo v gornji zadolžnici navedenega posojila v
v obstoječem znesku K ....  z obrestmi vred podaljšuje se
pod istimi pogoji in s privoljenjem poroka (ov) glasom sejinega

sklepa z dne.rok do.

.dne.

Podpis dolžnika. Pravilni podpis posojilnice.

„ poroka (porok in plačnik).

V zadnjem slučaju, t. j. če bi se s podaljšanjem rok raz¬
tegnil nad 4 leta in bi bilo toraj potrebno kolkovanje po lest¬
vici II. — moglo bi se postopati tudi sledeče:

Dolžniku se da popolnoma pravilno — novo posojilo, —•
namenjeno za pokritje zapadlega posojila — in se nova zadolž¬
nica kolkuje spet po lestvici I.— seveda — če plačilni rok
ne presega štirih let.

Ta način podaljšanja velja samo za tiste za¬
dolžnice, na kateri so podpisani poroki edinole
kot «p or o ki».  Takih zadolžnic je kaj malo v rabi, in mi tudi
odsvetujemo, da bi-se rabile take zadolžnice. Vse druge za¬
dolžnice pa ob drže svojo veljavo 30, let in jih ni
treba podaljševati pismeno.

Podpisovaje prič.

Kadar posojuje posojilnica na menice, takrat prič sploh
treba ni. Kadar se posojuje na hipoteke, takrat ne morejo biti
zraven priče, ker mora iti stranka, če zna ali ne zna pisati
itak k sodniji ali notarju, kjer se poveri podpis. Tudi pri za¬
dolžnicah na osebni kredit ni treba nobene priče, če se vse
stranke podpišejo same. Kakor hitro pa le ena oseba pisati ne
zna, je treba poklicati dve priči, od katerih podpiše ena pri
narejenem križcu pisanja neveščo osebo kot pisec in priča,
druga priča se podpiše pa samo kot taka. Za priče so dobre
vse osebe, bodisi moškega ali ženskega spola, ki so stare vsaj
dvajset let. Osebe, ki so se same podpisale na zadolžnici kot
dolžniki ali poroki, se ne morejo tudi kot priče podpisati. Udje
načelstva in uradniki, ki posojujejo denar, tudi niso popolnoma
nepristranske priče. Od obeh prič je lahko ena ženska; da bi
obe priči bile ženske, pa ne gre. Priče ali svedoki, ki pa niso
identični s poroki, ne prevzamejo druge odgovornosti kakor to,
da se je oseba res sama podkrižala; tudi je dobro, da se v nav¬
zočnosti prič vse prebere, kar se je zapisalo.

Pregled dolžnikov.

Posojilnica mora od časa do časa dolžnike kontrolirati, da
ne trpi škode. Povemo naj iz svoje prakse, kakšno tiskovino
ali kakošen obrazec naj bi imele posojilnice za kontrolo in
pregled svojih dolžnikov. Ni ravno potrebno, da bi se dolžniki
dan za dnevom kontrolirali, čeravno je vsak uradni dan za to
prilika, namreč kadar dolžnik vrača ali obresti plačuje, vselej
je prilika, da se nekoliko kontrolira stanje njegovo. Ali ob
uradnih dnevih ni dovolj časa, da bi se mogla vršiti ta kon¬
trola sistematično in temeljito. Prišel sem pa pri premišljevanju
o tem predmetu na potrebo za sistematično kontrolo dolžnikov.
Ali naj se izvršuje ta sistematična kontrola vsak mesec ali vsake
kvatre ali vsakega pol leta, o tem naj razsojujejo posamezne
posojilnice po svojih razmerah. Vsekako je potrebno za vsako
posojilnico, da izvršuje vsaj enkrat v letu sledečo sistematično
kontrolo svojih dolžnikov. Posojilnice naj bi imele namreč za
to pretresovanje dolžnikov tabelo s sledečimi predali:

1.) ime dolžnika, 2.) svoto prvotnega dolga, 3.) svoto
dejanskega dolga, 4.) starost zadolžnice (ali menice), 5.) jeli
dolg vknjižen v zemljiških knjigah, 6.) zaznambo porokov, pri
katerih naj bo opazka, kako stoje poroki, ali niso morda že
pomrli, 7.) naj se zapiše za slučaj, ako je prvotni dolžnik umrl,
kdo je zdaj dolg prevzel, 8.) ta predal naj obsega opazko, če je
posestvo prišlo v druge roke potom podedovanja ali potom
prodaje, 9.) naj se opozori, ali je nov posestnik izročil poso¬
jilnici dolžni dokument, 10.) naj bi se še zaznamovalo, kako,
dolžnik sploh stoji, kako gospodari, kako je z njegovo moralo itd.

Nasvetujemo vsaki posojilnici, da izvrši tako sistematično
pregledovanje dolžnikov ob času, ko ima posojilnica najmanj
posla s strankami. Pri posojilnicah na kmetih je tak čas v po¬
letju in prvi jeseni, ko ima kmet največ posla na polju in ko
ne utegne, da bi izvrševal razne denarne zadeve. Izkušnje nas
učijo, da takrat zahajajo kmečke stranke najmanj v posojilnico.

, Ako. se previdno posojuje, je vredna zadolžnica v tistem
trenutku, ko se je posodilo, toliko, za kolikor se glasi; zlasti
velja to o hipotečnih zadolžnicah. Čez nekoliko časa pa utegne
še vrednost hipotečnih zadolžnic nekaj izgubiti in to v sledečih
slučajih: če se poslopja, na katera se je posodilo, nič ne po-

pravljajo, če se zemljišča nič ne kultivirajo, če se vinogradi
slabo obdelujejo, če se posekajo gozdovi itd.

Veliko zaostalih obresti je slabo znamenje za vsako po¬
sojilnico. Mi smatramo na pr. tako posojilnico, katera ima re¬
cimo poleg 20.000 K rezerve tudi 20.000 K zaostalih obresti
bolj za pasivno kot za aktivno. Kdor zaostaja z obrestmi, pri
tem se je bati, da tudi kapitala ne bode vrnil. Radi tega morajo
posojilnice pridno brskati po glavni knjigi posojil in gledati,
katere stranke so z obrestmi zaostale. Tako kontroliranje po
knjigah naj se vrši vsak mesec in pošiljajo naj se vsak
mesec zamudnežem opomini. Ker je iskanje po glavni knjigi
precej zamudno, naj ima vsaka posojilnica še posebni «do-
spetnik* (Verfallsbuch, scadenza). Tak dospetnik naj se
tako uredi, kakor koledar, ki ima toliko strani, kolikor
ima leto dni. Ako se še posojevanje tako vpelje, da stranke
obresti poluletno predplačujejo, tedaj je mogoče po zgledu
«Okrajne posojilnice» v Krškem tak dospetnik kaj praktično
urediti in tako pregledno uravnati, da je evidenca dolžnikov
zelo pregledna in da je mogoče s pomočjo tako urejenega do-
spetnika v eni uri sto opominov spisati.

Z izpeljavo teh opominov pa ni še vsa kontrola dolžnikov
izvršena. Ako je posojilo le osebno ali kombinirano, ne za¬
dostuje, da stranka plačuje le obresti. Pri personalnem in kon-
biniranem kreditu mora stranka tudi na kapital dajati, kadar
obresti predplačuje.

Terjanje in tožbe dolžnikov.

Da posojilnice *) skrbno kontrolirajo svoje dolžnike in da
jih pogostoma opominjajo, to odobrujemo in priporočujemo.
Želimo pa, da je opominjanje strank kolikor mogoče po ceni,
kar se dandanes lahko zgodi, ker so na vse strani poštne zveze,
ker pismonoša v zadnjo kmetsko kočo zastonj karto ali pismo
prinese. Predno se stranko v resnici in odločno terja, da vse

*) Posojilnica mora že radi tega pridno terjati dolžnike, ker se lahko
zgodi, da obresti zastarajo. Ce je namreč dolžnik zaostal z obrestmi že 3 leta,
se ne more izterjati tega, kar je narastlo na obrestih čez 3 leta, zlasti če se
mu ne more dokazati, da je bil opominjan na to svojo dolžnost.

vrne, naj posojilnica premisli, če je tak korak res potreben, ker
mora v tem slučaju biti pripravljena, da pride do tožbe. Sod-
nijskih tožb naj se pa posojilnica ogiblje kolikor mogoče. Sod¬
nijo naj le takrat pokliče na. pomoč, kadar se hoče ogniti ve¬
like zgube. Pred izročitvijo tožbe naj ona natanko preišče
dolžne listine, na katere hoče opirati tožbo; kajti ta mora biti
dobro podprta, da je mogoče ž njo prodreti pri sodniji. Sodnija
je namreč enako pravična nasproti, tožitelju in tožencu. Poso¬
jilnica naj sama pozna vsaj nekoliko §§, na katere bo upirala
svojo tožbo, bodisi da toži sama ali s posredovanjem odvetnika
ali notarja.

Na pr.: Dolžnik ali porok, če je bil slednji tudi «porok in
plačnik® obenem, je bil izročil vse nasledniku ali pa prodal
vse pred enim letom, ko posojilnica to izve. Posojilnica ne
more zdaj več izpodbijati te podaritve ali prodaje. Navadnega
poroka (§ 1346 splošnega državIj. zakona) ne moreš tožiti, ako
nisi prej dolžnika opominjal. — Navadni porok je tudi zavezan,
dokler ni posojilo vrneno, če tudi je bil v zadolžnici krajši
obrok določen, razen če se je bil izrecno glede poroštva le za
gotovo dobo in samo za to dobo zavezal.

Navadni porok, ki jamči redno le za slučaj, da bi dolžnik
ne izpolnil svoje obveze, se lahko takoj toži, če pride glavni
dolžnik v konkurz ali pa se ob času zapalosti ne ve za nje¬
govo bivališče, če ne zadene pri tem upnika kaka krivda
(§ 1356 drž. zak.)

Kdor za koga drugega dolg poplača, zadobi pravice upnika
in more od dolžnika zahtevati povračilo plačanega dolga.
(§ 1358 drž. zak.); to določilo se tiče samo le porokov, ki so
plačali dolg ter tako zadobili pravice upnika, ne da bi jim bilo
treba za to kake cesije (odstopnega pisma).

Ako porokuje več oseb za en in isti celi znesek, jamči
vsaka za celi znesek; če kateri teh porokov plača celi dolg,
more zahtevati od drugih povračilo (§ 1359 drž. zak.) — i. s.
redno na ta način, da zadeva vsakega enaki del.

Če bi upnik, katerega takih skupnih porokov oprostil po¬
roštva, seveda ne more več od njega zahtevati plačila, a nje¬
govi ostali soporoki morejo zahtevati potem vseeno tudi od
njega odškodnino.

Jamstvo poroka neha razmerno takrat ko obveza dolžnika.

Če preteče čas, v kojem bi moral dolžnik plačati, še po¬
roštvo ni končano, če tudi bi upnik ne zahteval povračila; sme
pa zahtevati porok od dolžnika varstvo.

A tudi upnik ima napram poroku v toliko odgovornost,
v kolikor je vsled popustljivosti v iztirjanju dolga porok trpel
škodo. (§ 1364 drž. zak.)

Kdor pajamči kot «porok in plačnik* —• se ne
more sklicevati na to določilo.

Kadar je treba dolžnika tožiti, kaže, da se hkrati tožijo
vsi, dolžniki in poroki, če so se poroki kot plačniki nerazdelno
zavezali. To velja za vse slučaje, če je dolžni dokument za¬
dolžnica ali menica. V slučaju, da hoče posojilnica obvarovati
poroke stroškov, je najboljše, da plačajo poroki prostovoljno in
si sami poiščejo sodnim potom, kar jim gre. Če pa poroki žele,
da se toži najprvo edinole dolžnik, se jim tudi lahko vstreže.
Toda v tem slučaju se morajo poroki zavezati, da bodo poso¬
jilnico odškodovali za tiste večje stroške, ki utegnejo nastati iz
takega pravdnega postopanja. Kadar je tožba uložena, naj po¬
sojilnica zasleduje tek procesa; ako jej'med tem količkaj kaže,
naj po mogočnosti še umakne tožbo, predno pride do izvršilne
prodaje. Vselej, kadar se vrši javna dražba zemljišča ali po¬
slopja, na katerem ima posojilnica terjatev, naj se ravnateljstvo
udeleži po svojem odposlancu razpisane dražbe in naj skrbi,
da reši vso posojilničnino terjatev z morebitnimi zaostalimi
obrestmi in nastalimi stroški vred, ako ni posojilnična terjatev
že pokrita s sodno določenim najnižjim ponudkom.

Ko bi tega ne bilo mogoče drugače doseči, je načelstvo
upravičeno, nepremičnino kupiti za posojilnico. Tako kupljena
posestva se morajo zopet prodati takoj, ko je mogoče brez
škode za posojilnico. Če so pri kaki terjatvi poroki, naj poso¬
jilnica opozori še te, da se udeleže dražbe, da ne bo posestvo
pod ceno prodano. Na ta način se morebiti tudi poroki obva¬
rujejo škode. Posojilnica naj namreč tudi na to pazi.

Hranilne vloge.

Brez hranilnih vlog ne more biti nobena posojilnica; kajti
s tem, kar dobi na vstopnini, deležih in obrestih, še ne more

6*3 59 VSS)

vspešno delovati, t. j. v toliki meri posojevati, da ljudstvo že
od daleč vidi in sliši, da je zavod res posojilnica. Da dobi
torej dovolj denarnih sredstev, priskočijo jej na pomoč ljudje
s svojimi prihranjenimi novci. Na ta način postane posojilnica
obenem hranilnica; zato si več naših zadrug pridevlje tudi ime
hranilnica. S tem pa je tudi občinstvu vstreženo; kajti marsikdo
želi na daljši ali krajši obrok svoje novce naložiti plodonosno.
Ker so mu prave hranilnice predaleč, ali ker se mu po pošti
pošiljati ne zdi tako prilično; zato se prav rad posluži domačih
posojilnic, ki mu navadno tudi večje obresti dajo kakor prave
hranilnice, gotovo pa za l°/ 0  višje, kakor c. kr. poštna hra¬
nilnica.

Lepo in koristno je torej za posojilnice, ako so dobro zalo¬
žene s hranilnimi vlogami, kajti skoro gotovo jih spravijo med
svet za višje obresti, če jih že razposodijo ali nalože v druge
denarne zavode. Vendar je to le tuj denar, če ravno ni izpo¬
sojen — in s tujim denarjem je treba previdno ravnati.

Toda zakonodajalec ni prvotno mislil veliko na to, —
kar se mu seveda ne šteje v zaslugo, — da se bodo posojil¬
nice pečale tudi s hranilnimi vlogami. To razvidimo iz za¬
družnega zakona od 1. 1873, ki kar molči o hranilnih vlogah.
Radi tega so poskušale nekatere sodnije osobito na Primorskem
in tudi drugod zaprečiti, da bi se posojilnice kot zadruge pe¬
čale s hranilnimi vlogami. To bi se jim bilo znabiti tudi po¬
srečilo, ako bi se bile tega lotile pred zakonom od 1. junija
1889. Ta zakon pa je dopolnilo zadružnega zakona in ima v
svojih določilih uzore za posojilnice (Raiffeisenove). In ta zakon
že govori o hranilnih vlogah, vsled česar je najvišje sodišče
večkrat priznalo posojilnicam, da se smejo pečati s hranilnimi
vlogami, kakor pripozna to tudi zakonski načrt novega za¬
družnega zakona, ki je bil pred leti predložen drž. zboru.

Da bodo pa posojilnice dobivale veliko hranilnih vlog, je
treba, da imajo poleg splošne dobre uredbe še v svojih pravilih
ugodna določila zastran hranilnih vlog. Zapazili smo, ko smo
pregledovali pravila raznih posojilnic, da imajo nekatere več ali
manj nezadostna in pomanjkljiva določila v tej zadevi, osobito
pravila nekaterih Raiffeisnovk.

Zastran hranilnih vlog menimo mi, da bi morala pravila
imeti sledeča določila:

60

1. Kako se obresti računajo. (Velike posojilnice polume-
sečno, male mesečno. Ako dajejo katere obresti od vsakega
dne, tudi dobro).

2. Kako se pripisujejo nevzdignene obresti h kapitalu.
(Pri malih celoletno, pri večjih že poluletno).

3. Da se mora knjižica glasiti na ime vlagatelja. Izplačati
se pa sme tudi pooblaščencu; toda pooblaščenec je vsak, ki
knjižico prinese. Dolžnost posojilnice pa ni vsakemu izplačati,
zlasti tedaj ne, ako sumi, da je dotičnik prišel po. nepoštenem
potu do knjižice.' Ako je pa na knjižici zapisano, da se ne sme
izplačati vsakemu, kdor prinese knjižico; tedaj je dolžnost po¬
sojilnice, preiskovati, ali ima prinesec knjižice pravico, vzdigniti
denar.

4. Izplačila hranilnih vlog se morajo odkloniti:

a) ako je došla posojilnici sodnijska prepoved;

b) ako je vpeljana amortizacija knjižice, ki se je bila izgubila

ali je bila ukradena ali kaj sličnega.

5. V pravilih naj bodo odpovedni obroki za hranilne
vloge, in ti se naj ravnajo po velikosti posojilnice. Da bi od¬
povedne obroke imela posojilnica nabite le v svoji pisarni, to
ne zadostuje in daje premalo zaupanja, zlasti ako sme načelstvo
spreminjati te obroke.

6. Dobro je, da ima posojilnica v svojih pravilih, da za¬
starajo hranilne vloge po postavi od 26. septembra 1844 v
40 letih (ne v 30 letih, kakor stoji v nekaterih pravilih) v ko¬
rist rezervnemu fondu.

7. Treba je dati tudi v pravila, da se poprej objavi, ako
posojilnica obresti hranilnih vlog zniža, kar je na škodo vla¬
gateljem. To se mora najmanj en mesec poprej storiti, predno
stopi v veljavo nižja obrestna mera.

8. Pove naj se, kdo določuje visokost hranilnih obresti.

9. Dobro je tudi določilo v pravilih, da so obresti hra¬
nilnih vlog najmanj za 1 / 2 °/ 0  nižje od posojilnih obresti, ki pa
ne smejo biti višje kakor 1 x / 2 °/ 0  od hranilnih obresti. (Za¬
kon od 1. junija 1889 za Raiffeisnovke).

10. Dobro je tudi sledeče določilo, ki je v nekaterih pra¬
vilih : Po preteku odpovedanega roka se hranilna vloga ne
obrestuje več.

11. Običajno je tudi sledeče dobro določilo: Med letom
se obresti le tedaj izplačajo, ako se obenem vzdigne tudi ves
kapital. Vendar naj se pri velikih kapitalih delajo izjeme, ako
hoče kapitalist le obresti porabiti, kapitala se pa noče dotakniti.
V hranilni knjižici, katero dobi vsak vlagatelj proti vračilu
zadevnih stroškov, potrdita vlogo in dvig dva odbornika ali
mesto enega odbornika v to pooblaščeni uradnik.

Knjižica mora imeti tekoče število, ki se vjema s številom
računa v »knjigi hranilnih vlog»; vsaka vloga ali dvig mora
obsegati dan, v katerem se je vršila transakcija, in tekoče šte¬
vilo blagajničnega dnevnika ali štrace, pod katerim se je vpisala
v to knjigo.

Knjižica sme imeti še opombo, kdo da je pooblaščen
dvigniti denar na mesto vlagatelja samega.

Načelstvo določa obrestno mero, kar naj bo v knjižicah
povedano. Te določbe morajo biti razvidne v naznanilni tablici
v uradnem prostoru, kjer naj bo tudi naznanjeno, kdo ima
pravico podpisavati knjižico. Obresti se računijo od krone,
od vinarjev ne.

Zelo je treba paziti na to, da se te obresti v knjigi hra¬
nilnih vlog faktično pripišejo, in na to, da se jih po novem
letu ne izplačuje več kot obresti, marveč kot glavnica. Dvojna
škoda nastane, če se na to ne pazi. Prvič mora plačati od teh
posojilnica dvakratni rentni davek, — in sicer enkrat kot pri¬
pisane, drugič kot izplačane obresti.

Posojilnica ima pravico ustaviti nadaljno obrestovanje take
vloge, kjer dosegajo nevdignene obresti visokost prvotno vlo¬
žene glavnice.

Posojilnica ima tudi pravico, odpovedati vsak čas vlogo
po onih odpovednih obrokih, kakor jih predpisujejo pravila za
vlagatelje. Opravičena je, razglasiti javno to odpoved, nazna-
nivši samo številko vloge in visokost vložene glavnice.

O dviganju hranilnih vlog.  Ako izplačaš nelastniku
vlogo, prepričaj se, če je to pravilno. Ime tega nelastnika in
ime, ki je na knjižici, zapiši v dnevnik in v glavno knjigo. V
obče pa kaže, da se posojilnica brani izplačati nelastniku. Če
je lastnik umrl, ne izplačaj, dokler sodnija ne določi dedičev.

62  Wš)

Na hranilno knjižico naj se zapiše «geslo» ali «vinkulum»,*)
če stranka to zahteva. Če se posojilnici naznani, da je knjižica
ukradena ali zgubljena, naj se to v. glavni knjigi zabeleži; če
se knjižica ne najde, naj se vpelje amortizacija potom sodnije,
kar pa ni dolžnost posojilnice. Za amortizacijo hranilnih knjižic
pravih  hranilnic so upravičena okrožna sodišča, ki seveda
amortizujejo tudi zgubljene hranilne knjižice vseh posojilnic.
Za amortizovanje (razglašenje neveljavnosti) hranilnih knjižic
posojilnic so pa pooblaščena tudi okrajna sodišča, kakor je
razsodilo višje deželno sodišče v Gradcu z dne 23. maja 1905
T Vs v nekem slučaju posojilnice v Gor. Radgoni.

4

Včasi se pripeti, da nastane nekakšen lov na vloge. Na
pr. stranki prigovarja sosedna posojilnica naj pri njej naloži.
Temu naj se posojilnica na ta način upre, da ne izplača prej,
dokler ne poteče odpovedni rok. Če je pa na knjižici kakšen
vinkulum, naj se ne izplača prej, dokler se ne vstreže vinkulaciji.

V zadevi hranilnih vlog so imele in morda še imajo po¬
sojilnice največ neprilik. Nekaterim posojilnicam niso hotela
deželna sodišča registrovati pravil, ker so bila v njih taka do¬
ločila glede dviganja hranilnih vlog, kakoršna imajo sploh
navadne hranilnice. Drugim posojilnicam se je pri registrovanju
zopet velevalo, da morajo najprej prinesti od političnih gosposk
dokaz dovoljenja za sprejemanje hranilnih vlog. Vse te razsodbe teh
registrovalnih sodišč so pa razveljavljene, in posojilnice smejo
zdaj hranilne vloge tako sprejemati, kakor njih sestre hranilnice.
Samo sirotinskih denarjev jim sodnije vsled nekega starega
zakona ne smejo dajati.

Hranilne knjižice se smejo vendar včasih porabiti za
kavcijo. N. pr. poljedelsko ministrstvo je z odlokom z dne
12. junija 1899, št. 26.873/ex 98 izrečeno dovolilo, da se poso-
jilniške hranilne knjižice sprejemajo za kavcijo pri lovskem
zakupu. Tudi sodnije smejo sprejemati te hranilne knjižice kot
kavcijo po § 56 novega civilno-pravdnega reda od 1. avgusta
1895, ki se glasi: «Če sodnija v to privoli, se smejo prepustiti
v dosego varščin posebno tudi hranilne knjižice tuzemskih
kmečkih in drugih posojilnic.»

*) Vinkulum (pridržek) je pogoj, pod katerim se sme hranilna knjižica
izplačati. Navadno so navedene osebe, ki so opravičene vzeti vlogo.

Tajnost hranilnih vlog. Pri vseh denarnih zavodih,
toraj tudi pri posojilnicah mora biti doma velika molčečnost.
Ne sme se na veliki zvon obešati, kdo prosi posojila in kdo
je dolžan; pa tudi se ne sme razglašati, kdo prinaša hranit.
Vse to so delikatne (občutljive) stvari posameznih oseb, katerih
naklonjenost si mora ohraniti posojilnica. Tudi nasproti go-
Sposkam ne sme posojilnica teh reči razglašati, zlasti pa ne
hranilnih vlog. Finačne oblasti so tu in tam že zahtevale, da
se jim naznani, koliko ima ta ali ona oseba hranilnih vlog, pa
to ni bilo zakonito. C. kr. finančno ministrstvo je ukazalo
dne 31. januarja 1901, št. 46.483, da se mora tako poizvedo¬
vanje umakniti. Le sodnije imajo v nekaterih slučajih pravico,
o tem poizvedovati in prepovedati, da se ta ali ona hranilna
vloga izplača. Zlasti imajo to pravico kazenske sodnije. V
nespornem postopanju niso dolžni denarni zavodi dajati niti
sodnijam pojasnila glede hranilnih vlog (razsodba najvišjega
sodišča z dne 25. februarja, 1902, št 2716).

Naloženi denar.

Hranilne vloge so z ene strani res lepa podpora posojil¬
nicam, ker se dajo od njih v obče nizke obresti. Toda utegnejo
biti včasi nevarne kreditu posojilnic. Če bi nastale govorice o
vojski ali o kakošnem državnem polomu, misliti bi utegnilo
nevedno občinstvo, da so tudi posojilnice državne ali cesarske
kaše. Utegnili bi torej hranilničarji naenkrat svoje vloge umikati.
In če nima posojinica doma ali drugod dovolj zaloge, pride v
neprijeten položaj, tako da njen kredit občutno trpi. Posojilnica
naj torej nikar ne bode brez gotovine in brez primerne svote
drugod naloženega denarja.

Posojilnica ga lahko naloži v c. kr. poštni hranilnici, kjer
dobi 3% obresti. Ako je pristopila čekovnemu oddelku za¬
voda, kar je sicer v obče svetovati, dobi le 2%, a ima mnogo
ugodnosti pri nalaganju, razpošiljanju in dviganju svojih odvečnih
novcev. Več obresti dobi posojilnica, ako ga nalaga v sloven¬
skih hranilnicah in drugih denarnih zavodih. Ker so pa skoro
vse posojilnice včlanjene pri kakšni zvezi, so one dolžne po

6*3 64

O pristojbinskem namestku.

C. kr. finančna ravnateljstva, odnosno c. kr. uradi za od¬
merjanje pristojbin terjajo vsako 10. leto od posojilnic prizna-
nice (to je napovedi) v odmero pristojbinskega namestka.

Ta davek je večinoma nepoznan. Pridobitne in gospo¬
darske zadruge, torej vse naše posojilnice in hranilnice, ali
kakorkoli se že imenujejo, ki so osnovane na podlagi zadruž¬
nega zakona od 9. aprila 1873, drž. zak. št. 70, so pa popolnoma
proste glede premičnega premoženja pristojbinskega namestka.

Le glede nepremičnega premoženja, t. j. glede posestev,
so posojilnice podvržene zgoraj navedenemu pristojbinskemu
namestku, ki znaša 1 1 / 2 °/ 0  vrednosti istih s pritiklino vred.

Oprostitev od pristojbinskega namestka glede premičnega
premoženja, odnosno odmera istega od nepremičnin se opira
na § 2. zakona od 27. decembra 1880, št. 1 drž. zak. iz 1. 1881.

Ker je izmed naših denarnih zavodov malo takšnih, ki bi
imeli tudi posestva, hiše i. t. d., torej, ki bi imeli kako nepremično
premoženje, je potrebno, da se one posojilnice, od katerih terja
katerakoli davčna oblast predložitev priznanice o pristojbinskem
namestku, obrnejo z nekolkovano vlogo na dotično davčno
oblast z naznanilom, da pristojbinskemu namestku niso podvržene,
ker nimajo nepremičnin, in se naj v dotični vlogi sklicujejo na
zgoraj navedeni zakon od 27. decembra 1880.

One posojilnice pa, ki imajo kako posestvo, hišo, ali kaj
enakega in to posestvo izkazujejo v vsakoletni bilanci med
imetjem (aktivi), so, kakor zgoraj povedano, pristojbinskemu
namestku podvržene, ter morajo istega plačati iy 2 °/ 0  od vrednosti
posestva s pritiklino vred. Dotične napovedi je vložiti pri onih
finančnih oblastih, od katerih pride poziv za priznanje. Potrebne
tiskovine se dobe v vsakem davčnem uradu za lastno nabavno
ceno, par vinarjev.

Ta davek pa se terja le vsakih deset let;  zadnjič
se je terjal 1. januarja 1901, torej se bo terjal zopet 1. 1911.
Kakor so takrat finančne gosposke opozorile posojilnice na ta
davek, tako je pričakovati, da bodo to storile tudi leta 1911.
Za kazen, če se napoved ne odda o pravem času ali zamolči
ali odda neresnična napoved, se odmeri ta pristojbina dvojno.

6

Darila.

Vse posojilnice, osobito Raiffeisnovke imajo človekoljuben
namen. Posojilnice slednje vrste naj bi delale vse iz ljubezni
do bližnjega. Raditega naj bi vsi odborniki in nadzorniki delali
brezplačno, in kar se nabere čistega dobička, tega naj bi se ne
dotaknil nihče. Iz istega vzroka naj bi se tudi nikomur iz
čistega dobička ne darovalo nič. Tako postopanje ugaja deloma
tudi zakonu, po katerem so osnovane Raiffeisnovke, t. j. zakonu
od 1. junija 1889, ki mora biti vsaki Raiffeisnovki svet kakor
zadružni zakon. Toda iz tega se je sklepalo, da se tudi med
letom iz tekočih posojil n iških dohodkov  nič ne sme
darovati v dobrodelne namene. To pa ni res, in te nazore
najdemo celo v novih uzornih pravilih štajerske «Zveze».

Na nekaterih mestih teh pravil se govori, da ima ta pa ta
pravico predlagati, kako naj se porabi vsakoletni dobiček (to
sicer ni pravilno) in § 22. veli: «Ako se je nabralo preveč
društvene glavnice, tedaj se naj skrbi, da se ustanovi zaklad za
podpiranje dobrodelnih  in splošnokoristnih zavodov in naprav
ali posameznih oseb*.

Do zdaj se je mislilo, da Raiffeisnovke ne smejo nič
darovati. In res se nekatere posojilnice te vrste niso nič bogvekaj
odlikovale z darili, ne v ta, ne v drugi namen; posebno malo
so pa v narodne svrhe darovale.

Ponavljamo še enkrat, da ne-Raiffeisnovke smejo darovati
od čistega dobička,  kolikor hočejo. Raiffeisnovke se pa
čistega dobička dotakniti ne smejo. Od svojih tekočih  sredstev
smejo pa kaj darovati, če jim le dovoljuje njih stanje. Pri tem
pa morajo biti previdne, drugače bodo morale na koncu leta
izkazovati zgubo.

Nagrade.

Posojilnice ne-Raiffeisnovke, ki imajo glede nagrad svobodne
roke, nagradijo svoje odbornike in nadzornike, kakor hočejo in
kolikor hočejo. Raiffeisnovke pa tega ne smejo storiti. Od čistega
dobička ne smejo nič za nagrade vzeti, ker se čistega dobička
dotakniti ne smejo. To stoji celo v zakonu od 1. junija 1889;

z ozirom na ta zakon so mislile nekatere Raiffeisnovke, da pa
morajo tudi v svojih pravilih določiti, da delajo odborniki in
nadzorniki brezplačno, in da se sme odškodovati edinole
računarja, ki ni niti odbornik, niti nadzornik. Če se pa dajo
nagrade odbornikom in nadzornikom iz tekočih  sredstev
posojilnice, ni to zoper zakon od 1. junija 1889. Tako je
razsodilo upravno sodišče na Dunaju 11. marca 1904. št. 2457
v zadevi »Okrajne posojilnice v Krškemu s to motivacijo, ker
odgovarjajo pravila te zadruge omenjenemu zakonu.

Celo uzorna pravila štajerske deželne zveze o tem molče,
da mora biti posel načelstva in nadzorstva brezplačen častni
urad in v njih § 29 stoji določilo, da «udje načelstva morejo
zahtevati povračilo gotovih stroškov, katere so imeli pri poslo¬
vanju. Tu sem spodajo tudi izdatki, ki narastejo udom načelstva
kot uradujočim upravnikom ob uradnih in blagajničnih dneh*.

Do omenjene razsodbe upravnega sodišča v zadevi «Okrajne
posojilnice v Krškem* je prišlo takole: Omenjena posojilnica

ni bila prvotno Raiffeisnovka; ker je pa imela neomejeno zavezo,
ji ni bilo težko sprejeti v svoja pravila določbe zakona od
1. junija 1889. Na ta način je postala Raiffeisnovka in kot taka
je zahtevala, da bi bila oproščena pridobninskega davka. Ker je
pa vsako leto iz svojih tekočih  sredstev darovala nekaj v
dobrodelne namene in ker je nagradila svoje odbornike in
nadzornike, je niso hotele finančne gosposke oprostiti pridobnine.
Se le upravno sodišče jo je oprostilo.

Čeravno finačno ministrstvo tega ne sliši rado — kar je
razumljivo, ker fiskus nima nikoli zadosti — svetujemo vendar
vsem Raiffeisnovkam in še drugim posojilnicam, da svoja
pravila in svoje postopanje uredijo tako, kakor omenjena posojilnica
ali vsaj tako, kakor nasvetuje štajerska deželna «Zveza». Tudi
Raiffeisnovke se lahko tako razširijo in dajejo lahko svojim
odbornikom toliko posla, da ga ti ne morejo več izvrševati
brezplačno. Zakaj bi torej finančne oblasti njim nekaj nagrade
ne privoščile, če jih zakon ne zabranjuje, in če jih dovoljujejo
tekoča denarna sredstva dotične Raiffeisnovke?!

6

Gotovina.

Naše posojilnice so in morajo biti prave blagajnice.

One nikakor ne smejo biti brez gotovine, in skoro bi rekel,
da tudi brez prihranjenega in naloženega denarja ne. Vsega
denarja, naj ga dobe pod katerim koli imenom, nikakor ne smejo
izposoditi. Nekaterih prošnjikov se ne morejo včaših odkrižati,
če tudi jim ne posodijo rade. Tudi utegnejo priti taki prosilci,
katerih posojilnica nikakor zavrniti ne more, če hoče obdržati
dobro ime. Ali kar je še nevarnejše, utegnejo priti hranilničarji
po svoje lastne vloge in te se mora takoj pri rokah imeti;
dolžniki pa denar le polagoma vračajo ali ga celo vrniti ne
morejo.

Ako ima posojilnica denar v poštni hranilnici, je pa tudi
toliko, kakor bi ga imela doma.

Zato si pa dovoljujemo svetovati, da bi vse slovenske
posojilnice pristopile k čekovnem oddelku (ali celo Clearing-
prometu*) c. kr. poštne hranilnice. In to iz sledečih razlogov:

a)  imajo posojilnice skoro preveč gotovine. Nekaj te gotovine
lahko leži v poštni hranilnici, kjer sicer nese le 2°/ 0  (v
čekovnem oddelku), od koder se pa lahko denar že 24 ur
po odpovedi dobi.

b)  so že slovenske posojilnice in hranilnice med seboj v
zvezi. Pošiljanje in prejemanje denarjev po poštni hranilnici
s čeki in položnimi listi je pa nekaj silno pripravnega,
ker ni treba skoro nikoli šteti denarja, če hočeta 2 zavoda,
ki sta pri čekovnem oddelku, med seboj izmenjati kaj
denarja.

c)  da je to jako praktična in moderna vpeljava, svedoči že
to, ker so skoro vse trgovske firme na ta način vdeležene
pri poštni hranilnici. Če hoče posojilnica pristopiti k
čekovnemu oddelku, založi 100 K brez vseh drugih
stroškov. Ta svota nese sicer samo 2°/ 0  obresti in stoji
pri miru in nedotakljiva, toda kar ima stranka čez 100 K
na svoji vlogi, s tem sme poljubno razpolagati.

* V tem oddelku se nakazani denar kar v zavodu c. kr. poštne hranilnice
pripisuje računu tiste firme, kateri je bil nakazan, ako ste namreč obe firmi
pri Clearing-oddelku.

v

Cisti dobiček.

Čebelar pregleduje in razdira v jeseni panje, da se pre¬
priča, v kakšnem stanju so njegove čebele, koliko voska in
medu imajo, in koliko tega sladkega pridelka jim sme vzeti,
koliko pustiti za hrano čez zimo.

Kar dela čebelar na jesen, nekaj enakega mora storiti
posojilnica, kakor hitro mine leto. Pregledovati mora svoje
knjige po vseh predalih, sestaviti račun o dobičku in zgubi in
skleniti bilanco. Tu se pokaže kako močna je posojilnica. Bilanca
kaže namreč na eni strani, katere svote so lastnina posojilnice
(aktiva), na drugi strani, katere so lastnina drugih oseb ali za¬
vodov (pasiva). Pri dobrem gospodarstvu so potlej pokaže, da
ima posojilnica več svojega, kakor tujega, t. j. da ima nekaj
dobička.

Isto število mora pokazati račun o zgubi in dobičku samo
za preteklo leto; pri tem računanju se namreč v poštev jemljejo
iz dohodkov in stroškov le ona števila, katera so bila edino le
v baš pretekli enoletni dobi v korist, oziroma v škodo. Tudi
pri tem računanju se pri dobrem in srečnem gospodarstvu in
natančnem knjigovodstvu pokaže, da je svota vseh dohodkov
večja, kakor svota stroškov. Razloček pokaže čisti dobiček,
in sicer isto število kakor pri bilanci. Če se ni našlo isto število,
moralo se je vsekako napačno računih, mora biti napaka v
letošnjem, v lanskem ali v katerem računu od prejšnjih let.
Da se pomota najde, naj se v svrho pravilne bilance sestavlja
še inventar po knjigah.

Ko se je vendar enkrat našel pravi  čisti dobiček, naj se
določi, kako se bode porabil.*)

Zadružni (rezervni) zaklad.

Zadružni zakladi so edine prave zaloge denarnih zavodov,
njih pravi biseri.

*) To velja samo za posojilnice, ki niso Raiffeisnovke. Pri takih poso¬
jilnicah povedo pravila, kaj je storiti s čistim dobičkom. V pravilih je določeno,
koliko se mora dajati v rezervni fond, ondi je tudi določeno, kdo odločuje,
načelstvo ali občni zbor, koliko in komu se dajo nagrade ali darila. Malokdaj
se pripeti, da bi posojilnice, kadar je sklenjen račun, z dobičkom ne ukrenile
ničesar. Takrat se ta dobiček ali prebitek vzame v bodočem letu zopet med
« dobiček ».

(s*3 85 2*9

Zadružni zakladi se po navadi zbirajo iz pristopnine novih
zadružnikov in iz vsakoletnega čistega dobička, ki se mu pri-
dene ali ves, ali v nekem delu. Pri nekaterih posojilnicah se
menda tudi pri posojilih vzame kaj malega za rezervni fond.
Ker smatrajo posojilnice ta fond kot tuje blago — ker se ga
namreč skoro nič dotakniti ne smejo — zato nekatere posojil¬
nice plačujejo obresti tudi od njega, navadno v visokosti hra¬
nilnih obresti ali v visokosti deželnih obresti. Na ta način
raste potem dokaj hitro rezervni fond, ker se mu navadno nič
ne odvzame, zlasti splošnemu rezervnemu fondu ne.

Rezervni fond je lastnina posojilnice kot lake, dokler ob¬
stoji. Ce se pa posojilnica razdraži, potem odloči občni zbor v
smislu pravil in zadružne postave od 1. 1873., kaj se zgodi z
rezervnim fondom. Naravno je, da pripade zadružnikom.*) Kjer
je malo zadružnikov, pa velika ta zaloga, ondi so udje posebno
ponosni nanj.

Dasiravno zadružni zakon nima obligatoričnega predpisa,**)
da se mora napravljati rezervni fond, vendar pričakuje, da se tak
fond uvede in vodi že iz gospodarske in pravne važnosti takega
fonda samega na sebi To izhaja jasno iz §§ 55 in 78 z. z.,
kjer se predpisuje, da nima odstopajoči član nikakšne pravice
do rezervnega fonda, ako pravila kaj drugega ne predpisujejo.

Naprava pričuvnega zaklada je torej iz gospodarskih in
pravnih ozirov potrebna. Naš zakon imperativno ne določa,
kakor smo že omenili, da se mora  napraviti rezervni fond,
nego se zadovoljuje z eventualno določbo v pravilih, ustanav¬
ljajočo razdelitvena načela zgube ali dobička. Ali naj uvede
zadruga v svojem gospodarstvu rezervni fond ali ne, je popol¬
noma prepuščeno fakultativni odločbi članov, določujočih bese¬
dilo pravil ob priliki ustanovitve zadruge. Edino le v slučaju,
da je treba napravljati rezevni fond vsled tozadevnega predpisa
pravil, velja vtesnitev §§ 55, 78 z. z., po kateri odstopajoči član
nima pravice do rezervnega fonda, «ako pravila ne določajo dru-

*) To velja za vse posojilnice, samo za Raiffeisnovke ne. Če se Raiffeiz-
novka razide, se udje ne smejo dotakniti rezervnega fonda. Porabiti se mora
tako, kakor se glase pravila. (Sicer so tudi pri drugih posojilnicah merodajna
v tej zadevi pravila.) Če pa pravila ne določajo ničesar, naj se osiali rezervni
fond kje naloži obrestonosno. Tako sodimo vsaj mi, zakon pa molči o tem.

**) Po S. P. «Zadružno knjigovodstvo.*

gače*. Torej tudi vtesnitev ni imperativno obvezna. Zakonodajcu
se ni zdelo potrebna ustanovitev rezervnega zaklada, ker mu je
zadostovala pokritna sila za slučaj zgube ali konkurza. To
pokritno silo predstavlja kolektivno, subsidiarno jamstvo društ-
venikov, določeno v pravilih temeljem predpisov § 5,- točka 12,
in §§61 in 85 z. z.

Naprava rezervnega fonda pa nima svojega izvora edino
le v ekonomično-pravnih nagibih. Za njo govorijo tudi moralni
oziri. Moralni oziri? Da! Navedimo le tri moralne posledice, kar
zadostuje. Prva: Odstranitev ali vsaj omejitev odiozne in škod¬
ljive reparticije zgub; druga: Omejitev dobičkaželjnosti poedincev
in s to združene zlorabe zadružnih naprav, in tretja — last not
least—: Vstvaritev glavničnih zalog, iz katerih je mogoče

si omisliti raznotere gospodarske ali dobrodelne, občekoristne
naprave, kakor hitro doseže rezervni fond neko višino.

Nazor, da zadruge ne smejo vporabiti svojih dohodkov za
dobrodelne namene, je napačen. Občni zbor sme del čistega
dobička obrniti v splošno koristne namene (razsodbe višjega
sodišča 1. okt. 1901.) Ta razsodba navaja med drugim: «Na-
zorom nižjih sodišč o pomenu določbe § 5, točka 6, zak. z
dne 9. aprila 1873, d. z. št. 70, ni mogoče pritrditi, kajti dotično
mesto zakona ne predpisuje drugega, kakor da se morajo pravila
izreči, kaj se ima porazdeliti med poedine zadružnike z ozirom
na izgubo ali dobiček. Brezdvomno je, da zakon noče omejiti
dispozicijske svobode zadruge. (Randa: «Das osterr. Handelsrecht
mit Einschluss des Genossenschaftsrechtes» II., strani 181; v
tem oziru glej tudi: Randa: «Uber einige zvveifelhafte Fragen
des Genossenschaftsrechtes*, str. 17 seq.) Tudi posojilnicam
Raiffeisenskega sestava ni zabranjeno del svojih «dohodkov»
vporabiti v dobrodelne namene, dasi dela § 1. al. 5, zak. 1. junija
1889 pristojbinske ugodnosti odvisne od določbe, da «društvo
prebitke odkazuje pričuvnemu zakladu (društveni glavnici), od
katerega nimajo udje nobenega deleža*. Zakon 1889 poudarja
besedo «prebitke». Iz tega se da izvajati, da morajo «prebitki»
biti nakazani rezevnemu fondu, a da je pri vsem tem mogoče
iz tekočih «dohodkov» dajati podpore, nagrade itd. Primerjaj
glede tega: razsodba upravnega sodišča 11. marca 1904, št. 2457
v zadevi pridobninske pritožbe «Okrajne posojilnice* v Krškem.

87 S2*€J

Toraj smejo Raiffeisnovke dajati podpore in slično, a le iz tekočih
dohodkov, ne pa iz čistega dobička. Ker smo pa Slovenci,
žalibog, navezani na tvz. narodni davek, je le želeti, da bi tudi
Raiffeisnovke priskočile v pomoč potrebnim in se vsako leto
spominjale Ciril-Metodove družbe, Šolskega doma, revnih dijakov
itd. itd.

Ekonomično previdno je torej, če ustanavljajo pravila, da
je treba napraviti rezervni fond in določujejo način, kako ga je
dotirati. Dotacija se vrši iz čistega dobička, bodisi da se nakaže
rezervnemu fondu celotni dobiček, ali pa le določen del istega.
Edino le za Raiffeisnovke velja predpis § 1. zakona 1. junija
1889, d. z. št. 91, po katerem mora celotni dobiček biti nakazan
rezervnemu zakladu. Zato pa vživajo tudi posebne pristojbinske
ugodnosti. Delna vporaba dobička v razdelilne namene ali delna
vporaba dobička v druge namene je za tovrstne zadruge nedo¬
pustna. Pri vsem tem pa smejo obrestovati vplačane deleže,
samo ne sme presegati obrestna mera deležev ono hranilnih
vlog, in ne smejo obresti biti razdeljene iz dobička koncem
uprave, nego se mora vršiti nakazilo v breme tekoče uprave.

Tehnično nazivanje «rezervni fond» je v bistvu nepravilno
in ne odgovarja splošno obstoječim razmeram. Definicijo «fond
— zaloga* rabimo za kompleks obsežnih in posebej upravljenih
premoženjskih objektov.

Zelo različna so mnenja glede vprašanja, ali naj bo rezervni
fond izločen iz splošne uprave in' podvržen samoupravi, ali pa
naj sodeluje pri splošni upravi.

Poglejmo, kaj določajo v tem oziru n. pr. glede Raiffeisnovk
razna uzorna pravila.

1. Uzorna pravila, katera veljajo za posojilnice moravske
zadružne zveze, predpisujejo v § 80: «Zadružno glavnico

(rezervni fond) je upravljati posebej*. Pojasnilo k poedinim
točkam pravil tolmači ta predpis tako-le: «Skušnja uči, da je
treba sestaviti pravila tako, da dovoljujejo vporabo rezervnega
fonda tudi pri upravi. Društva nudijo vsled načel, na katerih
slonijo, in z ozirom na kontrolo svojega poslovanja popolno
sigurnost, ki jo zahtevajo naložitve. Ako je premoženje članov
v varni oskrbi in upravi, velja to tembolj za lastno premoženje.
(Dr. Stefan Licht: «Anleitung zur Grundung, Geschafts- und

Buchfiihrung der osterr. Raiffeisen-Vereine, st. 34 in 84».)

88

2. Normalni statut za posojilnice, stoječe pod nadzorstvom
gornjeavstrijskega deželnega odbora, sestavljen v smislu sklepa
gornjeavstrijskega deželnega zbora, 5. oktobra 1888, in drugih
poznejših sklepov istega, predpisuje v § 22: «Zadružna glavnica
(rezervni fond) se upravlja posebej in nalaga v pupilarno varnih
vrednostnicah*. Tolmači se ta predpis kasneje takole: Rezervni
fond, ki služi v prvi vrsti za pokritje slučajnih izgub, se mora
upravljati posebej in nalagati v pupilarno varnih vrednostnih
papirjih. Izkazanega čistega dobička, odnosna rezervnega fonda,
se ne sme vporabiti v poslovanjskem obratu.

Malo je posojilnic (na pr. nekaj Raiffeisenskih na Šta¬
jerskem), katere ne bi imele doma, v svojem obratu svoje
rezerve. Le nekatere jo imajo drugod naložene. Vse pa morajo
svojo rezervo in njeno naraščanje ali padanje izkazovati v
svojih knjigah, in ne samo v letnem računu.

Načelstvo in seje načelstva.

Načelstvo ali upraviteljstvo je glava vsaki posojilnici, ono
vodi, predstavlja posojilnico, ono stori vse, kar utegne posojil¬
nico povzdigniti, kar koristi zavodu, članom in zadružnemu
vodstvu samemu.

Dolžnosti in opravice svoje jemlje iz pravilnega reda, iz za¬
družnih pravil, osobito pa iz zadružnega zakona z dne 9. aprila
1873. (Glej ta zakon v dodatku).

Svetovati je, da ima načelstvo sleherni teden seje; kajti
prošnje za vstop, za posojila, za podaljšanja, vse to naj se vrši
v rednih  sejah. Pri teh sejah je vselej treba, da je navzoča
večina odbornikov. Predmeti teh sej so tudi posvetovanja, kje
se naloži prevelika blagajniška gotovina in kje bi se dobili de¬
narji, ako bi jih primanjkovalo posojilnici. V teh sejah naj se
tudi vselej odloči, kadar se namerava katerega uda izključiti ali
sodnijsko tožiti. Seje načelstva so navadno ob uradnih dnevih.
To je dobro. Vendar menimo, da je skoraj boljše, se čisto mirno
posvetovati ob drugem času o tem, komu se dovoli zaprošeno
posojilo, in komu ne. Zlasti ne kaže v navzočnosti prošnjika o
tem razpravljati, ker njegova oseba upliva večkrat preveč ugodne

•na načelstvo, kolikor namreč ne zaslužijo večkrat njegove gmotne
in gospodarske razmere.*)

Načelstvo vodi poseben zapisnik za prošnje, kamor zabeleži
vsako prošnjo, katero dobi, da jo potem predloži prvi redni seji
v razpravo in odločitev.**)

Vse na en predmet se nanašajoče spise treba shra¬
niti v enem in istem omotu, da je takoj vse pri rokah. Pravila,
pristopnice, zadolžnice in druge važne reči, knjige in gotovina
se morajo shraniti v železni blagajnici. Realizirane hranilne in
zadružne knjižice se naj tudi shranijo.

Ključi blagajne naj se razdele na ta način, da imata na¬
čelnik in še en odbornik ključe trezorja, tajnik pa zunanje
ključe, da more priti vsak čas do posojilničnih knjig.

Občnemu zboru odgovarja načelstvo za pravilno izvr¬
ševanje določil zadružnih zakonov, pravil in sklepov občnega
zbora.

Dolžnosti ravnatelja ali predsednika načelstva.

Načelnikova skrb je redno poslovanje in izvrševanje vseh
zadružni opravil. Skupno z blagajnikom je odgovoren za to,
kakor tudi za premoženje zadruge.

. Predsednik mora:

a ) podpisavati zadružne spise, kateri ne nakladajo zadrugi
nikake zaveze, ter hraniti društveni pečat;

b)  skrbeti, da izvršuje načelstvo svoje dolžnosti, kakor mu jih
nalaga zadružni zakon;

c)  točno nadzorovati stanje blagajnice in vrejevanje knjig;
zaključevati vsak uradni  dan  blagajno, sestaviti skupno
z blagajnikom mesečne sklepe, kakor tudi letne, in skrbeti,

*) Za načelstvo in tudi za posojilnico je najboljše, da je določeno v
pravilih, da udje načelstva ne morejo biti poroki; kajti poroki so obenem plač¬
niki ; plačniki so pa dolžniki; dolžniki so pa vselej dolžni upnikon, upniki so
pa odborniki; tedaj je v takih slučajih dolžnik in upnik ena in ista oseba, kar
je nesmisel.

**) Nekatere marljive posojilnice imajo tudi vložni zapisnik (ekshibit),
kakoršnega imajo vsi uradi, in kamor zapisujeje vse vloge, ki prihajajo in od¬
hajajo. Tudi kopirno knjigo imajo nekatere posojilnice.

da predloži slednje za časa načelstvu in nadzorstvu v
pregled in odobrenje;

d)  sklicevati izvanredne odborove seje in občne zbore, pred¬
sedovati sejam in zborom ter imenovati za to potrebne
zapisnikarje;

e)  poročati občnemu zboru o stanju zadruge in o delovanju
načelstva.

Če je načelnik začasno zadržan, zastopa ga v njegovih
dolžnostih oni ud načelstva, katerega načelnik v to določi. Če
pa je načetnik trajno zadržan, mora izvoliti načelstvo mesto
njega drugega načelnika, če namestnik ni bil že izvoljen prej.

O premembah v načelstvu je bil že govor v začetku te
knjige.

Nadzorstvo.

Zadružni zakon ne zahteva, da bi morala imeti posojilnica
ali katera druga zadruga nadzorstvo. Kjer si pa zavod po svojih
pravilih preskrbi tako nadzorstvo, ondi si nadzorstvo naloži
delo, skrb in odgovornost.

Ker je smatrati načelstvo za eno samo moralno ali juri-
dično osebo, je zato jako primerno, da ima zadruga še posebno
korporacijo, ki je postavljena, da nadzoruje načelstvo.

Kakor pravila določujejo, koliko članov naj broji načelstvo,
tako naj imajo tudi pravila določilo, koliko udov ima nadzorstvo.
To seveda nima toliko dela kakor načelstvo, a je vendar vTšja
oblast, ki ima pravico vsak čas se prepričati, kako načelstvo,
oziroma posamezni odborniki delujejo, in kakšno je stanje po¬
sojilnice v splošnih in nadrobnih zadevah.

Načelstvo je dolžno vse pokazati nadzornikom, vse knjige
in denar, in to, kadarkoli se preglednikom zdi primerno. Pri
pregledovanju posojilniškega poslovanja naj bo navzočen vsaj
en član ravnateljstva. Kadar so gotovi nadzorniki s pregledo¬
vanjem, imajo o tem sejo, pri kateri smejo — če je treba —
tudi sami biti, brez katerega načelnika. Rezultat pregledovanja
in seje naznanijo načelstvu v roke predsednika. Alco bi bil ta
zapleten v kako nepravilnost, se izroči drugemu odborniku.

91

Ako je morda zapleteno celo skupno načelstvo, kaže sklicati
občni zbor; ali če je nevarnost, takoj vzeti načelstvu vso oblast.

V važnih zadevah lahko ravnatelj posojilnice odredi skupno
sejo načelstva in nadzorstva.

Nadzorniki, ali vsaj eden izmed nadzorstva (pregledovalec
računov), imajo po zakonu dolžnost, da poroča pri občnem zboru
o letnem računu.

Nadalje je še domačim nadzornikom svetovati, da imajo
včasih generalno revizijo posojilnice. Pod besedo »generalna
revizija* se označuje tako temeljito pregledovanje posojilnice od
strani revizorja, da se pozovejo tudi hranilničarji, zadružniki in
dolžniki, da se oglasijo in seboj prinesejo svoje knjižice v svrho,
da jih revizor primerja z vknjižbami glavnih knjig, dnevnika itd.

Uradniki pri posojilnicah.

V duhu zadružnega zakona je, da delujejo pri posojilnicah
v prvi vrsti odborniki, ker so ti odgovorni za celo posojilniško
delovanje. Dva odbornika se morata podpisati, kadar se v imenu
zadruge potrjujejo razni prejemki, n. pr. hranilne vloge, vračila
itd. Običajno izhaja posojilnica, da le odborniki delujejo in pod¬
pisujejo v smislu § 17 zadružnega zakona potrebne reči. Večkrat
nastopajo pa take okolščine, da posojilnica brez uradnikov ne
more izhajati. Kako naj takrat postopa posojilnica? Tako ne
more storiti kakor veletržec, ki izroči svojemu poslovodju
prokuro in ki da protokolirati tega svojega prokurista pri
trgovskem sodišču, kajti sodišča ne dovolijo posojilnicam in
zadrugam, da bi se registrovali njih uradniki ali prokuristi.
Kljubu temu pa morajo posojilnice v smislu § 26 zadružnega
zakona tako urediti svoja pravila*) in svoje poslovanje, da dovolita
občni zbor in načelstvo, da se podele uradnikom razne pravice,
n. pr. podpisovanje zadružnih in hranilnih knjižic itd. Dovoljenje
takih pravic se mora razglasiti z oznanili v pisarni, če govore
pravila, da posojilnica priobčuje na ta način svoje razglase.
Dobre uradnike je treba tudi dobro plačati. Da se jih ohrani in

*) Ako se pravila tako glase, je lahko tudi prokurist registrovan.

da ostanejo zvesti zavodu, je svetovati, da skrbe posojilnice
tudi za njih pokojnino, za preskrbovanje njihove družine v
slučaju smrti. V ta namen že imajo nekatere posojilnice pokoj¬
ninski zaklad. Schulze-Deliztschevim posojilnicam, ki so po navadi
močnejše, je čisto lahko urediti pravila in poslovanje tako, da
denejo vsako leto od čistega dobička nekaj v pokojniški zaklad.
Male Raiffeisnovke ne bodo mogle v tej zadevi ukreniti ničesar;
velike Raiffeisnovke bodo pa morale spremeniti morebiti pravila.

Občni zdor.

Računski zaključek je sestavljen. Izdelalo ga je načelstvo,
nadzorstvo pa potrdilo; tudi je že natisnen in zadrugarji ga
imajo morda celo že v rokah.

A s tem računski zaključek nikakor ni odobren, predložiti
se mora še občnemu zboru.

Občni zbor je najvišja domača inštanca zadruge in njemu
so pridržane najvažnejše odredbe, saj voli načelstvo in nad¬
zorstvo, odobruje računske zaključke in sploh poslovanje, premeni
pravila itd.

Pri občnih zborih se nudi vsakemu članu prilika, da
poizve o delovanju in stanju zadruge, da pove tudi svoje mnenje
in stavi dobre predloge.

Pri občnih zborih naj se oglasijo člani, ki niso zadovoljni
s poslovanjem zadruge; tu bo njihova beseda več koristila,
kakor zahrbtno zabavljanje.

Občnih zborov naj bi se vdeležili vsi zadrugarji, — ker
to pač ni lepo, če se zberejo samo le člani načelstva, pa je
občni zbor gotov. Načelstvo naj razglasi občni zbor primerno,
vsekakor pa na ta način, kakor določajo pravila.

Pri vseh zadrugah se mora vršiti občni zbor vsaj v prvi
polovici leta, oziroma kakor je določeno v pravilih.

Točke dnevnega reda na občnih zborih morajo obsegati

vsaj:

Potrjenje računskega zaključka. Pri tej točki poroča po
določilu § 24. 3. odstavek zadružnega zakona, nadzorstvo,
ki je moralo vse račune in docela tudi računski zaključek
pregledati.

Volitev načelstva.

Volitev nadzorstva.

Pri obeh volitvah so merodajna določila pravil, ki lahko
zahtevajo, da se vrše volitve vsako leto.

Prememba pravil, ako je potrebna.

Poročilo o izvršeni reviziji.

Vse zadruge, pri kojih se je izvršila obligatorična revizija
v preteklem letu, morajo postaviti na dnevni red občnega zbora
to točko.

Revizijski zakon veleva v § 8., da se mora pri tem pre¬
čkati dobesedno revizijsko poročilo, ki ga dobe zadruge.

Pojasnila o izidu revizije daje nadzorstvo, in če tega ni,
načelstvo.

To so glavne točke dnevnega reda — pridene se navadno
še točka «slučajnosti», ali predlogi, o katerih se pa ne more
takoj konečno sklepati.

Običajno se pripeti, da občni zbor ni sklepčen. Raditega
je v pravilih določeno, da se mora v gotovem roku sklicati
drug občni zbor, ki sme sklepati brezpogojno, t. j. ne glede na
število navzočih članov. Nikakor pa ni zoper zadružni zakon,
ozir. zoper pravila, če se dostavi pri vabilu na prvi občni zbor
opazka, kdaj se bo vršil drugi občni zbor za slučaj, če ne bi
bil sklepčen prvi.

Pooblastila, s katerim se pooblaščujejo neudje, da gla¬
sujejo pri občnih zborih zadruge v imenu udov, morajo biti
kolkovana z 1 K za slučaj, če pridejo zadruge v položaj, da
predlože ta pooblastila gosposki, n. pr. deželnemu sodišču o
priliki registrovanja. (Taki slučaji so redki.)

Pri občnem zboru mora predsednik konstatirati, da je
bil zbor sklican pravilno in da je sklepčen. Zapisnik občnega
zbora naj se piše v knjigo; podpisan mora biti od predsednika
in dveh članov posojilnice, ki sta bila navzočna pri zboru.
Sklepe občnega zbora mora izvršiti izvoljeno načelstvo; naj se
tičejo ti sklepi računa, premembe pravil ali izvolitev novih
udov načelstva. Pri nekaterih Raiffeisnovkah ne dajo ti sklepi
načelstvu morebiti nobenega dela; kajti čisti dobiček se pri
potrjenem računu dene v rezervni fond, pravila se mogoče nič
ne spremene in izvoljeno je morda tudi staro načelstvo. Ker

94 @^1

so Raiffseinovke oproščene pridobnine, tudi ni treba predložiti
zapisnika o občem zboru davčni oblasti, če ga ta posebej ne
zahteva.

O obligatoričnem nadzorstvu posojilnic.

Pred zadružno postavo od 1. 1873 niso uživale avstrijske
denarne zadruge toliko svobode in niso imele toliko avtonomije,
kakor dandanes. Dobro se še spominjamo, koliko so se morale
tiste posojilnice — vsaj jih je bilo malo — katere so bile osno¬
vane pred to postavo, boriti z uradi, osobito z davčnimi urad¬
niki. Zadružna postava pa, na podlagi katere so osnovane in se
snujejo sedaj naše posojilnice, dovoljuje jim v svojem okviru
dokaj svobodnega gibanja. Tako n. pr. ni treba nijednemu držav¬
nemu organu naznanjevati niti prvega občnega zbora, niti rednih
letnih velikih skupščin. Tudi ni treba, kakor je to pri društvih
običajno, politiškim gosposkam priobčevati izvoljenih upravnikov,
t. j. načelnikov in nadzornikov. Radi tega okrajna glavarstva,
oziroma magistrati niti ne pošiljajo k zborom posojilniškim
svojih komisarjev, ker niso v to niti poklicani, niti opravičeni.
To se do zdaj tudi ni zgodilo. Sicer je pa v zadružnem zakonu
samem že dokaj preskrbljeno, da upravniki posojilnic niso brez
nadzorstva. 1. Ni nikjer uprava posojilnice izročena eni sami
osebi, marveč ima upravo v rokah iz najmanj treh oseb se¬
stavljeno načelstvo. 2. Ima občni zbor največjo pravico, razso-
jevati o pravilnosti uprave in predloženih računov. 3. Morajo se
vsakoletni računi pošiljati v pregled državnim organom, okraj¬
nim glavarstvom kot davčnim uradom in deželnim vladam.

Pri vsem tem se še mora reči, da imajo posojilnice, katere
razpolagajo z velikimi denarnimi svotami, vendar več svobode,
kakor naše občine, o katerih se tako rado pravi, da so avto¬
nomne.

Nekaj posojilnic in drugih zadrug je pa zlorabilo avtono¬
mijo (samoupravo), ki jo njim nudi zadružni zakon. Zato so
želeli državni faktorji in tudi prijatelji vsakovrstnega zadružništva,
da dobe posojilnice in druge zadruge obligatorično (obvezno)
revizijo. Ta obvezna revizija se je vpeljala z zakonom z dne
10. junija 1903 (glej na koncu knjige). S tem zakonom niso
sicer prišle posojilnice in druge zadruge*) pod nadzorstvo c. kr.

*) Razen tistih, ki niso «zadruge».

95

političnih gosposk, ki nekoliko nadzorujejo navadna društva in
navadne hranilnice. Z omenjenim zakonom so prišle posojilnice
in druge zadruge, če so registrovane korporacije, nekoliko pod
oblast c. kr. sodišč druge (ozir. tretje) instance, nekoliko pa
pod oblast avtonomnih organov, t. j. zadružnih zvez, namreč
zveznih društev ali zadrug (osrednjih zadrug), pri katerih učla-
njene posamezne posojilnice in zadruge sodelujejo same. Z za¬
konom o obligatorični reviziji so torej posojilnice in zadruge,
katere to žele, še zmirom obdržale nekoliko avtonomije. Ome¬
njeni zakon se je izvršil z ministrskim ukazom z dne 24. ju¬
nija 1903. Jedro zakona in dotičnega ukaza je, da mora biti
vsaka zadruga nadzorovana v teku dveh let najmanj enkrat po
revizorju, ki ga označuje ta zakon. Te revizorje imenuje na
nasvet deželnega sodišča nadsodišče za tiste zadruge, ki nočejo
biti nadzorovane od kakšne zadružne zveze. Za zadruge pa, ki
so pri kaki zadružni zvezi, imenuje sicer tudi nadsodišče revi¬
zorje, toda na predlog dotične zadružne zveze.

Ker je obligatorična revizija resna zadeva, ker mora poso¬
jilnica plačati revizorja dobro, ki je direktno poslan od okrožnega
sodišča, ali ker mora posojilnica že radi revizije precej podpirati
nadzorujočo zvezo; zato svetujemo vsaki posojilnici, da se
temeljito pripravi na revizijo, ki jo čaka.

Priprave za revizijo:  Pri dotičnem zakonu in ukazu

so posebna vprašanja, na katera mora odgovarjati posojilnica.
Udje načelstva, nadzorstva, pregledovalci računov, sploh vsi
prizadeti funkcionarji naj natančno pregledujejo omenjena vpra¬
šanja; preskrbijo naj tudi, kar bi manjkalo, ter ukrenejo potrebno,
da se bo vršila revizija gladko. Od omenjenega sodišča imajo
revizorji stroga navodila glede zadružnih registrov, pristopnic
zadružnikov in zapisnikov o sejah in zborih. Prav posebno je
skrbeti, da se uredijo pristopni listi, ozir. pristopne izjave za¬
družnikov ter da se vsi manjkajoči listi nemudoma preskrbijo.
Isto velja glede zadružnega registra in glede zapisnikov o
občnih zborih, ki morajo biti redno spisani v posebnih, za to
določenih knjigah in vsi dobro shranjeni. Revizor se mora tudi
prepričati, če ima zadruga še izvirna pravila in dotični odlok
c. kr. trgovskega sodišča, kakor tudi poznejše spremembe pravil
ali izbris starih udov načelstva in vpis novih.

Cs*3 96

Zadružni revizor, poslan od svoje zveze,  ali revizor, poslan
od okrožnega sodišča, pride lahko nepričakovan ali pa napo¬
vedan pregledovat posojilnice. Običajno je revizor napovedan;
v tem slučaju je dolžna posojilnica obvestiti načelstvo in nad¬
zorstvo, kdaj da se bo vršila napovedana revizija. (§ 18 mini¬
strskega ukaza od 24. junija 1903.) Revizor zahteva lahko, da
se izkaže posojilnica, da so bili obveščeni vsi posojilniški
funkcijonarji o napovedani reviziji.

O izvršeni reviziji poroča zadružni revizor svoji zvezi,
sodnijski revizor pa okrožnemu sodišču.

V zmislu § 7. zakona od 10. junija 1903, d. z. št. 133,
pošlje zveza ali sodišče poročilo posojilnici o izvršeni reviziji
ter naroča po predpisih § 23. ukaza pravosodnega ministrstva
in ministrstva notranjih stvari v sporazumu s trgovinskim mi¬
nistrstvom od 24. junija 1903, d. z. št. 134, v svojem in v
imenu revizorja, da poskrbi posojilnica za to, da se odstranijo’
oziroma popravijo najdeni nedostatki do gotovega obroka ter
da se v bodoče ravna po ustmenih navodilih, katera je dal re-'
vizor ob priliki revizije.

O izvršitvi tega naročila ima zadruga poročati glasom na¬
vedenega ministrskega ukaza po preteku določenega roka revi¬
zorju nemudoma, sicer nastopijo za njo posledice § 9 zakona
od 10. junija 1903, d. z. št. 133 in § 23 ministrskega ukaza od
24. junija 1903, d. z. št. 134.

Nadalje se opozarja, da je po § 8 zakona od 10. junija 1903,
dolžnost zadružnega načelstva, oziroma ravnateljstva, v skupni
seji z nadzorstvom, oziroma računskimi pregledovalci, pregledati
in sklepati o tem revizijskem poročilu in da se mora napovedati
o sklicu prvega prihodnjega občnega zbora revizijsko poročilo,
katero se mora takrat prebrati z vso njegovo vsebino, za predmet
sklepanja, to je, da se postavi na dnevni red občnega zbora
točka: «Citanje revizijskega poročila zveze ter ukrepi vsled
istega.»

Opozarjamo še, da bi nastopile za zadrugo posledice § 11
zakona od 10. junija 1903, če bi isto opustilo zadostiti nave¬
denim postavnim predpisom.

Ge ni imela posojilnica nobenih napak, je bila revizija le
potrebna formalnost, s katero se je ustreglo zakonu; če je imela
pa kakšne napake, jih mora odstraniti.

7

Ko je posojilnica storila vse to, je zadostila poglavitnim
§§ zakona od 10. junija 1903, namreč §§ 6, 8, 9.

a) Po § 6 je namreč ona dovolila revizorju, da je pregle¬
doval v njeni pisarni knjige, papirje, kašo, efekte, zadolžnice,
in da so njeni organi dajali pojasnila in odgovore.

b) po § 8 se je posvetovalo v skupni seji o najdenih po¬
manjkljivostih, o katerih se je dobesedno poročalo tudi občnemu
zboru.

c) Po § 9 se je poročalo revizorju o odpravi nedostatkov.

Če je revizija izpala slabo, je revizor upravičen, da slabo

zadrugo nadzoruje in podrega večkrat, ne samo enkrat v dveh
letih. Slabi zadrugi je taka revizija gotovo vselej nadležna in
brez dvoma tudi draga; pri slabi zadrugi se mudi in jezi revizor
več časa, a stroške mora vsekako nositi za tako zamudo in
silno delo nadzorovana zadruga sama.

Kjer je kakšna večja nemarnost ali nevarnost, ondi utegne
revizor dovoliti nemarni zadrugi le kratek obrok, do katerega
mora odstraniti pomanjkljivosti. Ako zadruga tega ne stori, če
se celo ne posvetuje o nedostatkih v skupni seji načelstva in
nadzorstva, ako revizijska poročila ne spravi v celoti pred občni
zbor in če o tem vsem ne poroča revizorju, je ta opravičen,
oziroma njegova zveza, da predloži svoje poročilo še okrož¬
nemu sodišču. To sodišče more naložiti po § 11 revizijskega
zakona zatoženi zadrugi redovno globo, ki je odmerjena od 20
do 200 K, ki pride v ubožni fond občine, v kateri deluje za¬
druga.*) — Revizor mora opozoriti po § 19 min. ukaza z dne
24. junija 1903, ki navaja izvršilne naredbe revizijskega zakona,
nemarno zadrugo na te redovne kazni, in ako je njegov opomin
brezuspešen, mora naznaniti neredno zadrugo okrožnemu sodišču,
katerega naloga je potem, da vpelje preiskavo katerekoli vrste.

Na Dol. Avstrijskem so posojilnice in druge zadruge pod
nadzorstvom deželnega odbora, ki ima glede revizije iste pra¬
vice, kakor zadružne zveze. V tej deželi in še v nekaterih
drugih deželah nadzorujejo deželni uradniki posojilnice in za¬
druge. V prvo imenovani deželi so bili vpeljali, kakor smo že
omenili, tuintam generalne revizije, t. j., da je revizor poklical

*) Že za posamezne osebe je sramotno, ako morajo plačevati po sodišču
prisiljena v ubožni fond, koliko večja sramota je to za posojilnico.

6*3 98

tudi nekaj hranilniearjev, dolžnikov in zadružnikov, da so pri¬
nesli svoje knjižice, katere je on primerjal z glavnimi knjigami
in se prepričal tako o poštenosti ali nepoštenosti poslovanja.

Zadružne zveze,

Ivo smo. pred leti (1895) pisali prvi natis te knjige, še
nismo mogli govoriti o zadružnih zvezah, kajti teh združevanj
takrat še ni bilo. Obstajala je pač že takrat v Gelju «Zveza slo¬
venskih posojilnic*, društvo,  ki je bilo takrat staro že 12 let
in ki spada med najstarejše v Avstriji. Ustanovil ga je bil sta¬
rosta slovenskih posojilnic, Miha Vošnjak že leta 1883., v dobi,
ko je bilo komaj 15 slovenskih posojilnic, ki jih je združil v to
idealno celoto. Posnemal je pri tem vzgled nemških Schulze L
Delitzsch-ejevih posojilnic (Raiffeisnovk takrat še ni bilo), katere
je bil združil znani nemški strokovnjak Wrabetz že leta 1872,
in češke posojilnice, ki so se bile leta 1879 združile v «Jednoto
založen*, in poljske posojilnice, ki so imele že od leta 1874
svoj «Zwazek». Vse te korporacije so bile in so deloma še
dandanes društva in ne zadruge. Imele so namen, posojilnice
in zadruge podučevati in nadzorovati. Takih društvenih zadružnih
zvez je dandanes v Avstriji 9 do 10, in imajo svoj sedežna Dunaju
(3, a] «Allgemeineiner Verband der landvvirtschaftlichen Genossen-
schaften in Osterrerch* [zveza Raiffeisenska, predsednik baron
Stoerck], ki je pod pokroviteljstvom vlade; b] «Allgemeiner
Verband der auf Selbsthilfe beruhenden deutschen Enverbs- und
Wirtscbafts-Genossenschaften in Osterreich [zveza Schulze-
jevih posojilnic, predsednik Wrabetz], te posojilnice tvegajo
državno in deželno podporo; c] Revisionsverband fur Beamten
Spar- und Vorschussgenossenschaften), v Gorici (laška zveza),
v Inomostu (nemška zveza), v Tridentu (laška zveza), v Pragi
(češka jednota), v Lvovu (3, dve poljski in ena rusinska zveza).

S centralnimi blagajnami, osnovanimi na zadružni podlagi,
si pa v Avstriji zadružni prijatelji niso upali dolgo priti na dan.
Bili so sicer že pred 20 leti prepričani, da prej omenjene kor¬
poracije kot društva  ne morejo biti popolnoma kos prevzeti
nalogi, če samo podučujejo in nadzorujejo, ne dajejo pa tudi de¬
narnih podpor. Nadzorstvo itak ni bilo obligatorično, za to so
taka društva napredovala le počasi in se vzdrževala kaj težko.

99 6^3

7

Prijatelji zadružništva so nasvetovali radi tega že pred dolgim
časom, da bi postala taka društva zadruge na podlagi zakona
z dne 9. aprila 1873, in se pečala tudi z denarno zmeno. To
idejo je tudi pisatelj te knjige priporočal že pred 15 leti Celjanom.

Veliko ideje je pa težko izpeljati, zlasti če se ne more za
nje najti zakonite podlage, in te podlage ni bilo. Višja in naj¬
višja sodišča v Avstriji so pred 10 leti razlagala §§ zadružnega
zakona tako, da juridične osebe (društva, zadruge, občine, za¬
vodi, razne korporacije) pravzaprav ne bi smele biti član kakšne
zadruge.

Kljub temu so se začele snovati zadružne centralne bla¬
gajne in osrednje zadruge ali zveze zadrug na podlagi zadruž¬
nega zakona. Osnovala se je leta 1894 v Belecu «Zveza kme¬
tijskih zadrug na Slezkem*, 1. 1895 «Centralna posojilnica
slovenska v Krškem*, «Centralna blagajna v Inomostu», «Poso-
jilniška zveza na Predalskem» in «Rusinska zveza v Lvovu*,
leta 1897 češka «Ustredni jednota* v Pragi in češka «Ustredni
jednota* v Brnu itd. Dandanes je v Avstriji že 25 — 30 osrednjih
zadružnih blagajn, tako, da imamo v vsem skupaj blizu 40 za¬
družnih zvez, od katerih se peča velika večina z denarno
zmeno in od katerih jih ima veliko tudi revizijsko pravico, ki
jo dobe od svoje deželne vlade, če je omejeno njih delovanje
le na eno deželo, ali od notranjega ministrstva, če se razpro¬
stira njih delokrog čez več dežel. Kakor kaže vladna statistika,
so razvrščene te osrednje zadruge glede na poslovni jezik tako:
nemških je 16, čeških je 6, poljske 3, slovenskih 5, rusinske 3,
italijanske 3. V najnovejšem času se je osnovela še slovenska
zveza v Trstu, snuje se hrvatska zveza v Dalmaciji (Spljet) in
hrvatsko-slovenska v Pulju.

Na Slovenskem pridejo v poštev zdaj največ le tiste za¬
družne zveze, ki imajo revizijsko pravico. Na Kranjskem ima
to pravico «Zadružna Zveza* v Ljubljani, ki se peča kot osrednja
zadruga tudi z denarno zmeno. Na Štajerskem imamo «De-
želno Zvezo* v Gradcu; ona združuje veliko nemških (Raiff-
eisenskih) posojilnic in zadrug, peča se tudi z denarno zmeno
in blagovnim prometom. Njej se je pridružilo tudi nekoliko šta¬
jerskih slovenskih posojilnic. Ker mi ne odobrujemo, da se
pečajo posojilnice z blagovnim prometom, zato tudi ne pripo¬
ročamo, da bi se ji pridružile slovenske posojilnice. Vrhu tega

E*§! 100

pa se to ne strinja 3  zakonom od 10. junija 1903., katera po¬
stava je podlaga vsem zadružnim zvezam. Po § 3 te postave
pa naj zadružne zveze združujejo le tiste zadruge, ki imajo z
njo vred isti poslovni jezik. Štajerska deželna zveza pa nima
slovenskega poslovnega jezika. Vsem slovenskim posojilnicam
priporočamo celjsko «Zadružno Zvezo». Ta korporacija je
skoro najstarejša te vrste v Avstriji; njene zasluge za slovensko
posojilništvo so tudi neizmerne, kajti revizijo izvršuje že od
svojega začetka, t. j. 24 let. Z denarno zmeno se peča že 2.
leto, ima več izkušenih revizorjev na razpolaganje in izdaja letos
svojo strokovno glasilo «Zadruga».*)

Na Koroškem ste dve zadružni zvezi, imate sicer obe
tudi revizijsko pravico in obe se pečate z denarno zmeno (za
eno opravlja ta posel dežela). Ker imate pa obe le nemški po¬
slovni jezik, zato postopa vsaka zoper revizijski zakon, če spre¬
jema v svoj krog tudi slovenske posojilnice.

Na Goriškem deluje «Goriška zveza gospodarskih zadrug»,
ki se peča z denarno zmeno in ima revizijsko pravico. V Trstu
se je osnovalo društvo z imenom «Zadružna Zveza», ki se pa
ne bo pečalo z denarno zmeno, ampak bo izvrševalo le revi¬
zijski posel.

Posojilnice in c. kr. gosposke.

Posojilnice so raditega tako priljubljeni denarni zavodi,
ker imajo, kakor smo že videli, dosti samoupravne pravice. Ce
bi tega ne bilo, se ne bi toliko domoljubnih mož žrtvovalo
zanje, ne bi jih s tolikim trudom ustanovili in ne bi jih vodili
od začetka zastonj, pri nekaterih Raiffeisnovkah celo vedno
brezplačno. Kakor smo omenili že na nekaterih krajih te knjige,
nimajo c. kr. politične oblasti nikake nadzorovalne pravice nad
posojilnicami; c. kr. okrajna sodišča tudi ne, in c. kr. trgovska
(okrožna, deželna) sodišča imajo tudi le omejeno nadzorovalno
pravico. V malenkostnih zadevah imajo c. kr. finančne oblasti
nekoliko dolžnosti tudi glede posojilnic. Uradniki c. kr. finan¬
čnega ravnateljstva imajo na pr. po njegovem naročilu pravico,

) Glej inserat.

da se prepričajo o pravilnosti tistih zneskov, od katerih se
plačajo neposredne pristojbine (glej dotično poglavje). Tudi
imajo ti menda pravico, prepričati se, ali je posojilnični rezervni
fond vpisan v kakšni knjigi. (Kaže ga v vpisati na primerno
stran v knjigo deležev; kajti ti in rezerva so lastno imetje po¬
sojilnice). Po naročilu finančnega ravnateljstva imajo tudi finan¬
čni stražniki pravico pregledati, ali so in če so dovolj kolkovane
posojilnične knjige.

Glede Raiffeisnovk ima pa c. kr. finančno ravnateljstvo
še pravico, prepričati se, ali se ravnajo one po zakonu od 1.
junija 1889, na podlagi katerega jim je ono pripoznalo, da
smejo rabiti na zadolžnicah kolek po prvi lestvici. Raditega so
Raiffeisnovke dolžne po navedenem zakonu, da predložijo
vsako registrovano premembo pravil tudi finančnemu ravna¬
teljstvu. Vsako premembo pravil, kakor tudi prvotna pravila,
morajo pa vse posojilnice brez izjeme, (česar še nismo poudar¬
jali) potem, ko so že bila registrovana, predložiti deželni vladi
potom c. kr. okrajnega glavarstva.

Posojilnice in javnost.

Posojilnice so javni zavodi. To svojo lastnost morajo po¬
kazati s tem, da izroče javnosti svoj letni račun, kadar je bil
potrjen od občnega zbora, na kateri so bili povabljeni vsi za¬
družniki. Pod besedo «javnosti» umerno zadružnike, nekatere
c. kr. urade, zadružno zvezo, nekatere hranilničarje, časopise itd.
Le nekatere reči sme posojilnica skrivati pred javnostjo; namreč
imena grešnikov in čebelic. Ko smo povedali, v katerih za¬
devah mora biti posojilnica glasna,  v katerih pa molčeča,
zdaj naj še razložimo, v katerih zadevah mora biti taktna.

Tukaj mislimo povdarjati to, da ostane po mogočnosti
zvesta tisti zadružni zvezi, ki jo je ustanovila. Mislimo pa tudi
na politiko. Posojilnica naj se namreč ne peča s politiko. Ona
dosta koristi slovenskemu narodu, če le gospodari dobro. Če
pa le njene upravnike mika, da pri ugodni priliki zinejo tudi
besedico o politiki, jim svetujemo, da se postavijo glede na
domači politični razkol na neutralno (nepristransko) stališče, in
da delujejo pomirovalno med domačimi političnimi stran-

ts^S 102 12*0

kami, ki po našem prepričanju ne delajo za splošno korist
slovenske domovine.

Uradni dan.

Posojilnica mora imeti gotove uradne dneve, za katere
mora vedeti širno občinstvo. Ob uradnih dnevih mora biti po¬
sojilnica dostopna vsem strankam brez izjeme. Takrat se oprav¬
ljajo vsi posli kar od kraja; sprejemajo se prošnje za vstop,
za posojilo; stranke prinašajo in odnašajo denar, vplačujejo
hranilne vloge, vračajo posojila, poravnavajo obresti, dobe od
načelstva dovoljena posojila itd.

Ob uradnih dnevih naj bosta v pisarni vsaj dva odbor¬
nika navzočna, ali vsaj en odbornik poleg uradnika, če ga
posojilnica ima. Ako so se zapisovale na uradni dan došle in
izplačane svote le v dnevnik, treba jih je potem, ko odidejo
stranke, zapisati še v druge knjige, kamor bi se sicer morale
zabeležiti takoj.

Hranilne vloge (vložene in izplačane) naj se pa takoj in
sicer prej, ko se hranilna knjižica izroči stranki, vpišejo v konto
knjige za hranilne vloge.

Po dokončanem uradnem dnevu.se zaključi dnevnik, se¬
šteje gotovina v blagajni, ki se mora vjemati s svoto, katero
kaže blagajniški dnevnik. Potem se gotovina po kakovosti de¬
narja napiše na denarni listek in oba (denar in listek) se hra¬
nita v blagajni pod dvojnim zaporom, kjer čakata prihodnjega
uradnega dneva. — Da dela posojilnica vedno večji napredek,
je treba imeti večkrat v tednu uradni dan ali celo uradovati
vsak dan, ali vsaj skoro vselej vstreči strankam, zlasti tistim,
katere imajo daljno pot do posojilnice.

Čuditi se moramo neki veliki posojilnici v velikem mestu,
ki je ondi edini slovenski denarni zavod, da zdaj vsak dan
ne uraduje. Nedeljski počitek mora seveda privoščiti svojim
uradnikom ; ker pa kmet kaj rad opravlja ob nedeljah take
denarne posle, naj pa posojilnica, ker je močna in ker je to v
njeno korist, nastavi več uradnikov, oz. odbornikov, ki se lahko
menjavajo ob nedeljah in malih praznikih.

Na koncu uradnega dneva ne smejo uradujoče osebe mi¬
rovati prej, dokler ne urede popolnoma dnevnika, naj si bo ta
nerazdeljen (štraca) ali razdeljen (skontro). V tej temeljni po-
sojilnični knjigi, ki se sme imenovati knjiga vseh knjig, morajo
biti vse došle ali izplačane svote tako zapisane, kakor so bile
v resnici sprejete, oz. v resnici izdane. Vsaka svota mora imeti
pravo in resnično ime, pod katerim je bila vplačana ali izpla¬
čana, ož. se mora vsaka svota zapisati v pravi predal, če se
že prvotno piše v razdeljeni dnevnik. Kolikor kaže dnevnik,
ki se mora skleniti vsak uradni dan in v njem zapisati goto¬
vina, toliko mora biti tudi v blagajni suhega denarja. Če ga ni,
terja čast in poštenje poslujočih odbornikov in uradnikov, da
ga žalože. Če pa je v blagajni količkaj prevelika svota, naj se
to zabeleži v dnevniku, denar pa shrani nekako posebej, kajti
prej ali slej bo zasledila posojilnica ali stranka storjeno po¬
moto. Nikakor ne svetujemo, da bi se mogoči primanldjaj jemal
iz kakšnih posebnih fondov, ker bi ta način pokritja lahko po¬
speševal malobrižnost odbornikov ali uradnikov.

Konečno je želeti, da posojilnica uljudno postopa z vsemi
strankami; s čebelicami raditega, ker prinašajo sladki med svoje
varčnosti, z dolžniki pa radi tega, ker so morali postati udje,
če so hoteli dobiti na posodo. S tem, da so postali udje, so
pa morali zastaviti skoro vse svoje premoženje. Sploh pa že
omika zahteva od vsakega izobraženega človeka, da je uljuden.

Mesečni sklepi.

Red je duša vsakemu delu, red mora biti glede prostora
in časa. Vsaka reč mora biti dogotovljena o pravem času. S
tega stališča so vpeljali vsi denarni zavodi mesečne sklepe, ki
jih nekateri objavljajo celo v časopisih. Ne naznanjajo svetu
edino le denarnega prometa v preteklem mesecu, marveč so
nekateri tako natančni, da pridejo vsak mesec na dan tudi z
nekaterimi deli bilance, s katero svetu naznanijo stanje hra¬
nilnih vlog, posojil itd. Zato moramo svetovati vsaki le nekoliko
večji posojilnici, da dela mesečne sklepe. Ti sklepi naj obsegajo
samo števila prometa, vse svote prejemkov in izdatkov in to

posebej za vsak mesec. Posojilnice, ki vodijo razdeljeni dnevnik,
naj ga sklenejo vsak mesec separatno v vseh njegovih rubrikah
in glede skupne svote. Mi sicer ne priporočamo, da bi imele
posojilnice razdeljeni dnevnik, ker se pri takem dnevniku ložje
vtihotapijo pomote, ki pridejo na dan šele pri inventarju na
koncu leta; priporočujemo marveč rabo nerazdeljenega dnevnika
(mali dnevnik, štraca); iz tega dnevnika naj se marljivo, vestno
in natančno prepisuje v razdelnike (skontro). Če ista oseba, ki
je pisala dnevnik; dela to, naleti že sama na kakšno pomoto,
ki se ji je bila ukradla znabiti pri zapisovanju v dnevnik. Če
prepisuje kdo drug iz dnevnika v razdelnike, naleti še prej na
kakšno pomoto v dnevniku, če je le nekoliko izvežban v teh
rečeh. Kadar je za dotični mesec vse prepisano, naj se natančno
kontrolira, če je tudi vse prav in vse v prave predale prepi¬
sano. Kadar se štejejo vse svote vodoravno in navpično, se
mora dobiti isto število. Če prišteješ k gotovini prejšnjega me¬
seca prejemke tega meseca in če odšteješ od te svote izdatke
tega meseca, dobiš gotovino, ki jo imaš zapisano v dnevniku
in ki se je nahajala v blagajni. Če se ta števila ne vjemajo,
se je pripetila pomota; kje se je pripetila, je treba iskati. Morda
je pomanldjiv dnevnik ali razdelnik prejemkov ali razdelnik iz¬
datkov ali tudi mogoče vse skupaj; pomoto je treba iskati
toliko časa, da se jo najde. Rezultat od vsakega meseca naj
se prepiše na priliko pod imenom «rekapitulacija» (ponavljanje)
recimo na koncu knjige še enkrat, ondi imamo potem rezultat
celega leta; ondi lahko seštejemo zopet rezultate za 3, 6, 9
mesecev skupaj. Osobito svetujemo, da se napravi mesečni
sklep za 11 mesecev. Če se vjema vse za 11 mesecev, se
potlej ni bati, da se ne bi vjemalo zadnji dan leta za celo
leto; kajti mi svetujemo, da se zadnji dan leta sklenejo
z dnevnikom vred oba razdelnika. Po novem letu
se ne sme na račun prejšnjega leta nič več pisati
ne v dnevnik, ne v razdelnike.

Trgovinski zakon o knjigovodstvu.

Knjigovodstvo.

Trgovinski zakon ima celo vrsto temeljnih določb o trgo¬
vinskem knjigovodstvu.

ČM) 105

Predvsem določa, da mora vsak trgovec voditi knjige, iz
katerih je razvidno stanje njegovega premoženja in njegove
trgovine. Nadalje da mora shraniti vsa trgovska pisanja, katera
dobi, in prepis onih, katere odpošlje, ter jih mora vpisati po
vrsti, kakor prihajajo ali odhajajo, v posebno knjigo.

Iz tega, da mora trgovec imeti v knjigah razvidno stanje
svojega premoženja, konstruiramo zahtevo, da mora obsegati
trgovsko knjigovodstvo vse premoženje trgovčevo in ne samo
oni del, kateri je trgovini odmenjen.

Razen omenjenih knjig, iz katerih mora biti razvidno
stanje trgovine in premoženja, je trgovec zavezan napraviti
vsako leto inventuro in bilanco.

Zakon pravi, da mora ob pričetku trgovine popisati svoja
posestva, svoje terjatve in dolgove, svojo gotovino in vse drugo
imetje, mora vse ceniti v denarju in mora napraviti sklep, iz
katerega se razvidi razmerje med premoženjem in med dolgovi.

Ako se nahaja med premoženjem skladišče blaga, čigar
cenitev zahteva mnogo časa in truda, zadostuje, ako jo ceni
vsako drugo leto.

Pri trgovskih družbah veljajo ti predpisi za družbeno
premoženje, ne pa tudi za zasebno premoženje posameznih
družabnikov.

Inventura in bilanca se morata vpisati v posebne knjige
ali na posebne liste ter shraniti. Podpisana morata biti od
trgovca, pri trgovski družbi od vseh osebno odgovornih dru¬
žabnikov.

Vse premoženje (posestva, blago, terjatve itd.) se morajo
ceniti po resnični vrednosti za časa inventure, dvomljive ter¬
jatve po znesku, ki ga je upati dobiti, neizterljive terjatve se
morajo izbrisati.

Dočim pozna teorija razne knjige, ki so neobhodno po¬
trebne, da se vodi dobro in pregledno knjigovodstvo, predpisuje
zakon samo zapisek trgovskih pisanj, inventuro in bilanco, ter
stavi nekoliko formalnih zahtev: da morajo knjige biti pisane
v živem jeziku s črkami takega jezika, da morajo biti vezane
in strani s številkami zaznamovane, da se ne smejo puščati
prazna mesta, se ne nič prečrtavati, nič radirati ali sicer iz¬
brisati itd.

is^Sl 106  EškS

To je pa tudi vse, kar določa zakon o kakovosti trgovskih
knjig. Kakor hitro zadostujejo trgovske knjige tem skromnim for¬
malnim zahtevam in je iz njih razvidno stanje trgovine in pre¬
moženja, ter narejena vsakoletna inventura in bilanca, potem
zadostujejo vsem stavljenim pogojem in uživajo zakonito pred¬
pisano veljavo. S tem pa ni rečeno, da je veljava vsem tem
zahtevam zudostujočih knjig enaka, marveč videli bomo, da
uživajo trgovske knjige toliko večjo veljavo, koli¬
kor popolnejše  so. Dokazilna moč trgovskih knjig je toliko
večja, kolikor pravilnejše so, kolikor bolj odgovarjajo
modernim zahtevam knjigovodstva.

Kako važnost polaga zakonodajalec na trgovske knjige in
koliko veljave jim pripisuje, se razvidi iz tega, da predpisuje
trgovcem shranjevati svoje knjige in vsa trgovska pisanja, kakor
tudi inventure in bilance skozi deset let od časa zad¬
njega vpisa v nje.  S tem zabranjuje zakon trgovcu izgovor,
češ, da je knjigo, ki je bila popisana, uničil.

Na drugi strani pa hoče tudi preprečiti, da bi komu v
pravdi škodilo, ako je uničil trgovsko knjigo, ki je že čez deset
let stara.

Vse te določbe trgovskega zakonika so ostale še dandanes
po preteku več nego štirideset let v polnem obsegu neizpreme-
njenje, dasi večinoma nikakor ne morejo veljati za zadostne.

Po našem mnenju bi se moral vsaj za vse večje trgovine,
v katerih je nastavljen vsaj en pomočnik ali v kateri sta delavna
dva družabnika, imperativno predpisati sistem dvojnega knjigo¬
vodstva z vsakoletnim sklepom inventure in bilance. S tem bi
se zelo, zelo zmanjšalo naraščajoče število pasivnih konkurzov,
z večjo sigurnostjo bi se olajšal kredit in mogle bi tudi pasti
cene.

Značilno je, da zakon o osebnih davkih iz 1. 1896 pri
vsem javnem računstvu podvrženih podjetij, torej tudi pri naših
malih posojilnicah in zadrugah ter konzumih naravnost ž e
samo po sebi umevno smatra vpeljavo sistema
dvojnega knjigovodstva,  kar je pač za nekatere naše
male zadruge pretirana zahteva, a gotovo posledica vpliva
večjega napredka v drugih krajih, kjer se to nikomur pretirano
ne zdi.

107

Kolkovanje trgovskih knjig.

Po pristojbinskem zakonu iz 1. 1862, morajo biti kolko-
vane vse trgovske knjige.

Kolkovanje oskrbujejo davčni uradi. V svrho kolkovanja
mora trgovec bodisi pri (mehko ali trdo) vezanih, bodisi pri
parafiranih, to je preluknjanih in z vrvico zvezanih knjigah
napisati na prvo stran namen knjige, torej svrho, v kateri se
bo rabila, na pr. ali naj bo glavna, kontokorent ali salde-conti,
ali pomožna knjiga. Potem mora trgovec navesti na prvi strani
število v knjigi nahajajočih se listov in površino knjige. Za
vse te navedbe jamči trgovec s svojim podpisom pod kaznijo.
Tudi pri vezani knjigi morajo biti listi tako zvezani z vrvico,
da se morata oba njena konca zapečatiti na prvi ali zadnji plat¬
nici knjige.

Kolkovina znaša za glavne knjige,  kontokorent in
salda-konti trgovcev, tovarnarjev in obrtnikov za vsako (nor¬
malno) polo 50 h, za pomožne knjige  pa 10 h. Zadnje so
po merodajnem razlaganju zakona iz 1. 1864. sledeče: Dnevna,
blagajniška, fakturna, inventarna, bilančna knjiga, štraca, prima-
nota, magacinska knjiga itd. Knjižice v notranjem obratu, na pr.
o manipulaciji, knjižice, katere nosijo trgovci in obrtniki v žepu,
da si sproti beležijo razne stvari, niso kolku podvržene; vse
druge pa, naj so vezane ali nevezane, ali pa tudi pisane na
posameznih listih, brez ozira vsi obratni zapiski, ki se vodijo
v trgovini ali obrtu, posameznih njihovih delih ali pomožnih
napravah za kak trgovski ali obrtni obrat.

Že zgoraj smo omenili, da velja ta kolek 50 h, oziroma
10 h, za normalno polo.  Normalna pola pa obsega pri
glavnih knjigah, kontokorentu, saldakonto 5040 cm 2 ,  pri po¬
možnih knjigah 2640 cm 2 .  Ako so pole vezanih knjig
večje ali manjše, treba je dognati, koliko normalnih pol da isto
površino papirja, kakršna je v dotični knjigi, ali koliko nor¬
malnih pol je v njej. To se izračuna tako, da se določi
najprej površina ene pole knjige v cm 2  s tem, da se množi
dolžino lista s širino v cm ; ta zmnožek pomnožen s številom
listov knjige nam da površino knjige v cm 1 ; kolikokrat je šte¬
vilo 5040 za glavne, 2640 za pomožne knjige, zapopadeno v

ts*3 108

številu površin, za toliko normalnih pol je treba knjigo kolko-
vati z 50 h, oziroma 10 h.

Trgovske knjige se vodijo pa tudi lahko na posame¬
znih polah,  vsaj nekatere. Take pole se morajo tudi kolko-
vati s 50 h, oziroma 10 h, ako niso večje, nego so omenjene
normalne pole. Ako pa presega površina pole take glavne knjige,
5040 cm 2 ,  tedaj se mora kolkovati dvakrat, to je z 1 K. Isto-
tako se morajo kolkovati pole pomnožnih knjig, ki obsegajo
površino čez 2640 cm 3  z 20 h, namesto z 10 h, ako pa pre¬
sega površino normalne pole glavnih knjig, pa celo s 30 h.

Omeniti moramo, da se dobe tudi že kolkovane trgovske
knjige na prodaj. Tudi je finančnemu ministrstvu dovoljeno,
da trgovca na prošnjo oprosti kolkovanja knjig proti primer¬
nemu letnemu pavšalu.

Tudi pri posojilnicah pridejo v poštev glavne in pomožne
knjige. Ko bomo navajali vsako knjigo posebej, katero morajo
ali utegnejo rabiti posojilnice, bomo že povedali pri vsaki, ali
jo je treba kolkovati ali ne. Pri posojilnicah so glavne knjige
le tri: knjiga za posojila, knjiga za deleže in knjiga za hra¬
nilne vloge. Od teh se mora kolkovati le zadnjo, ker se vanjo
pišajo hranilničarji, ki niso vselej, marveč malokdaj udje poso¬
jilnice. Glavni knjigi za deleže in posojilo ste pa kolkovanja
oproščeni in sicer po zakonu z dne 21. maja 1873. Pomožna
knjiga je pri posojilnicah le dnevnik, ta se mora kolkovati kot
taka, ker se vanjo pišejo imena udov in neudov. Nekatere po¬
sojilnice vodijo tudi razdelnike ali skontro, kar priporočamo
sicer vsem posojilnicam. Ti razdelniki nadomestujejo razdeljeni
dnevnik. V njih ne pišejo posojilnice nikakšnih imen; oni so
jim le računski pomoček.

Ti razdelniki pa tudi niso nikake pomožne
knjige  v smislu trgovskega zakona, ki bi se morale kolko¬
vati po predpisih pristojbinskega zakona, nego sole pomožni
zapiski,  katere posojilnice prostovoljno vodijo in katere bi
iste lahko tudi vsak čas opustile, zapisniki torej, ki slu¬
žijo le v njihovo notranjo pomoč in administra¬
tivno kontrolo blag a j ničnega prometa.

Teh razdelnikov pa sploh ni treba kolkovati niti kot glavne

niti kot pomožne knjige.

109 2*9

§ 2. zakona od 21. marca 1873, drž. zak. št. 87 določa
namreč izrečno, da so knjige in poslovni zapiski pridobitnih in
gospodarskih zadrug, ki se vodijo izključno le glede pravnih
odnošajev zadruge napram njenim zadružnikom oproščeni pri¬
stojbine določene v t. t. 59. zakona od 13. decembra 1863. d.
z. št. 89. in v § 21. zakona od 29. februarja 1864 d. z.
št. 20.

Razdelniki toraj niso nikakršna trgovska
knjiga,  kajti več vrst knjigovodstva teh knjig niti ne pozna.
Ponekod razdelnikov nimajo v obliki knjig, ampak pišejo le
posamezne pole, kar popolnoma zadostuje. V teh knjigah
ni imen dolžnikov, ne udov, ne upnikov. Knjige udov so opro¬
ščene kolkovanja, knjige upnikov pa ne.

Da pa ni treba razdelnikov kolkovati, nam svedočijo tudi
«Navodila» za posojilnice deželnih odborov za Štajersko, Go¬
renje in Dolenje Avstrijsko. V teh navodilih je natanko pove¬
dano, katere knjige in tiskovine se morajo kolkovati in katere
knjige in tiskovine so oproščene kolkcvanja ter katere niti opra¬
vičenja ne potrebujejo. Med slednje spadajo tudi razdelniki
(Skontro, Sammelkonti).

Vrhutega pa določa jasno in izrečno § 11. zakona od
29. februarja 1864, d. z. št. 20, to-le: Knjige, ki se vodijo
samo glede manipulacije ali glede notranjega po¬
slovnega prometa, ne tvorijo predmet kolkovanja.
Bolj natančno se zakonodajalec ni mogel izraziti in zaradi tega
je odstranjen vsak dvom glede kolkovanja prepornih razdel¬
nikov.

V tem smislu se glasi tudi razsodba c. kr. urada za od¬
mero pristojbin v Ljubljani št. 89 z dne 25. aprila 1905.

Kadar potrebuje posojilnica nove knjige, naj naroči v
v dotični trgovini na pr. v Zvezni trgovini v Celju že kar
kolkovano knjigo, če mora biti kolkovana. Navadno poslo¬
vodje trgovin razumejo to stvar; ker se pa poslovodje menja¬
vajo, je treba, da posojilnica sama natanko razloži naročilo,
da jej ne bodo trgovine poslale napačno kolkovanih knjig. Ce
pa dobi posojilnica nekolkovane knjige, ki jih je treba kolkovati,
jih mora poslati c. kr. davkariji, da jih ta kolkuje, predno

110

se začnejo rabiti. Ker pa tudi vsi davčni uradniki te stvari
ne razumejo dobro, naj pazi posojilnica, da ne bo škodovana.

Knjigovodstvo pri posojilnicah.

Dobro knjigovodstvo je podlaga vsake posojilnice. Kakor
je pri nekaterih posojilnicah knjigovodstvo že zelo komplici¬
rano, se vendar knjigovodstvo slovenskih posojilnic ne more
imenovati dvojno knjigovodstvo. Dvojno knjigovodstvo je namreč
tako obsežno, da se lahko v poljubnem trenutku razvidi iz
njega stanje dotičnega podjetja. Pri enojnem knjigovodstvu je
pa mogoče razvideti natančno stanje imetja le koncem gotove
upravne dobe, običajno koncem koledarskega leta. V enojnem
knjigovodstvu imamo le koncem leta obračun z dolgovi in
imetjem in šele na koncu te upravne dobe razberemo čisto
premoženje in dobiček. Naš namen pa ni tukaj govoriti o
dvojnem knjigovodstvu, ker bomo morali že pri enojnem knji¬
govodstvu veliko knjig priporočati in razlagati.

Da nas bodo ložje razumeli začetniki v knjigovodstvu,
ki imajo opraviti pri posojilnicah, hočemo vse knjige razloče¬
vati tako: 1. knjige, 2. knjižice, 3. računske pomočke, 4. pisar¬
niške pomočke, 5. zapisnike, 6. tiskovine.

Knjige: d)  blagajniški dnevnik  (Journal ali Tage-
buch ali štraca), b)  knjiga za hranilne  vloge, c)  knjiga za
posojila.  (Več knjig nočemo še tu navajati, ker ne stoji, da
bi jih morala imeti vsaka posojilnica.) Med knjige prištevamo
lahko na vsak način -tudi d)  zadružni register ali imenik
udov,  ki ga mora voditi posojilnica, če je že ta imenik vezan
ali ne.

Knjižice.  Tako imenujemo tiste male knjige, ki jih
izročamo strankam; a)  to so: zadružne knjižice,  v katera
se običajno zabeležuje deleže in tudi posojila in b ) hranilne
knjižice.

Računski pomočiti.  K tem prištevamo a)  razdel¬
il ike prejemkov in izdatkov  (dve knjigi), kijih  mora
posojilnica rabiti, če nima razdeljenega blagajniškega dnevnika*),

*) V začetku zadostujejo mladim posojilnicam tudi posamezne pole, pi¬
sane ali tiskane.

b) inventarji, d)  hranilnih vlog in b)  posojil, (teh
knjig običajno nimajo posojilnice, ker rabijo mesto njih na¬
vadno le tiskovine za izpiske (izvlečke)  hranilnih vlog in
in posojil, c)  inventar pohištva,  oz. nepremičnin.

Pisarniški p o m o č k i. a)  vložni zapisnik (e k s-
hibit), b)  kopirna knjiga,  c)  d o s p e t n i k (scadenca),  d)  ka¬
zalo dolžnikov, e)  kazalo p or o ko v,/)  kazal o hranil¬
ni č a r j e v.

Zapisniki. Za zapisnike je tudi dobro imeti večje ali
manjše knjige, vezane ali nevezane, kakoršna je pač posojil¬
nica. Tu sem prištevamo: a)  zapisnik za seje načelstva,
b)  za seje nadzorstva in za c) občne zbore,  v katere tri
namene lahko služi tudi ena sama knjiga; d)  zapisnik za
vsprejem v zadrugo in prošnje za posojila,  e)  morebiti
posebni zapisnik za male in drobne upravne stroške.

Tiskovine: a)  pristopne  izjave novih udov, ki se
pri večjih posojilnicah zvežejo lahko v eno knjigo, b)  formu¬
larji za sklepanje letnih računov,  c) tiskani formularji za
opomine, d)  denarni listek, e)  listek ovzdigneni hra¬
nilni vlogi.

Opomba.  Kjer ima posojilnica majhne deleže, 1, 2, 3,
4, 5 K, in kjer vplača vsak ud le en sam delež, ondi zado¬
stuje, če se je ta delež vpisal edino le v zadružni register.
Kjer so pa visoki in različni deleži in kjer ima vsak ud po več
deležev, ondi naj se vodi tudi za deleže posebna knjiga.

Kjer ima posojilnica veliko preveč denarja, da ga nalaga
večkrat in pri mnogih denarnih zavodih, ondi naj ima posebno
knjigo za naloženi denar.  Kjer si mora pa posojilnica iz-
posojevati na menico ali kakorsibodi, ondi naj ima tudi kakr¬
šenkoli zapisnik o t e m denarju.  T udi o takozvanem
tekočem računu,  katerega bomo pa nekoliko odsvetovali,
naj ima posojilnica pregled ali evidenco.

Navedene knjige smo razvrstili tako radi pregleda in radi-
tega, ker ni primorana vsaka posojilnica, da bi morala imeti
vse to. Zadružni register,  če ima ta eno ali več pol, če
je vezan ali ne, tiskan ali pisan, mora imeti vsaka posojilnica.
Pristopno izjavo  mora dati tudi vsak ud posojilnici, če
tudi morebiti na ta način, da podpiše pravila,  katerih naj
ima posojilnica več iztisov. Od v začetku navedenih knjig

mora imeti posojilnica na vsak način prve tri, in od knjižic
za stranke nekaj iztisov vsake vrste. Skoro vse druge forrnu-
larije naj si nabavijo nove posojilnice bolj polagoma in to po
potrebi vsako leto nekaj. Cim bolj se razvija posojilnica, tem
več potrebuje pomočkov in tiskovin. Vsaka posojilnica mora
imeti glede knjig to načelo, da je vsaka svota, ki je došla ali
odšla, zapisana vsaj v dveh  knjigah; vrhtega naj ima stranka
isto svoto tudi v svoji knjižici. Stranki naj se nič ne izplača,
če nima knjižice pri sebi. Navadno tudi denarja ni treba jemati
brez knjižice. Vse posojilniške knjige se morajo voditi, kakor
smo že omenili, po trgovskih postavah; potlej imajo veljavo
tudi pred sodnijo in tudi veliko dokazilno moč, zlasti če se
more še na nje priseči.

Posamezne posojilniške knjige.

I. Dnevnik.

Za prvi vpis uporabljajo posojilnice dnevnik, ki ima po
nekod ime štraca, kamor pišejo vse prejemke in izdatke.

Vse sprejemke vpisuj na levo stran  knjige, vse izdatke
na desno  stran.*) Koncem vsacega uradnega dneva napravi
na posameznem lističu skupno svoto sprejemkov, a pod njo
skupno svoto izdatkov, razlika po odštevanju je potem gotovina,
katera mora soglašati s svoto denarja v blagajni. Ako ne so¬
glaša, je dokaz, da se je vrinila v vpisovanje pomota, katero
treba takoj iskati, ali pa da ni bil denar pravilno seštet.

Pomote, ki se lahko pripete, so sledeče:

1. da se je pozabilo vpisati kako svoto v sprejemkih ali
izdatkih;

2. da se je vpisalo na napačno stran, t. j. kak izdatek v
sprejemke ali nasprotno;

3. da se je vpisalo krone mej vinarje ali nasprotno.

Te pomote je lahko odpraviti, dokler so v spominu še
vsi poslovni dogodki dotičnega uradnega dneva, težje je to v

*) Boljše je imeti take dnevnike, pri katerih pridejo izdatki in prejemki
na eni strani, ker je tako bolj razvidno blagajnicno stanje in se porabi tudi
manj papirja.

8

kakem poznejšem času. Zavoljo tega je priporočati, da se
vsak uradni  dan  blagajna zaključuje na posebnem lističu.

Koncem vsacega meseca je istotako potrebno
poiskati gotovino in potem zaključiti dotični
mesec. Gotovina se zapiše v besedah, dostavi se
datum, in da gotovina soglaša z inventuro v bla¬
gajni, to p o trdi ta n a č e 1 n i k in blagajnik s svojim
podpisom. Ta dva sta v prvi vrsti odgovorna za blagajno in
zato morata tudi prva paziti na to, da je v njej vse v redu,
da ta red lahko z mirno vestjo potrdita in s tem odvalita od
sebe nadaljno odgovornost. Tako je tudi onemogočeno, da bi
imela ena sama oseba denar v rokah, kar je nepravilno in
nevarno.

Kakor torej vidimo, je ta knjiga jako priprosta, ki pa
mnogo koristi, zaradi tega jo moramo toplo priporočati. Vsak
knjigovodja pa si mora šteti v čast, ako more pokazati, da je
njegovo knjigovodstvo redno in čisto.

Nekateri denarni zavodi pišejo v ta dnevnik edino le go¬
tovine, ki je prejmejo ali izdajo; drugi denarni zavodi imajo
celo več dnevnikov, in sicer posebej za vloge, posebej za po¬
sojila itd. Posojilnicam ne svetujemo, da bi imele toliko dnev¬
nikov, marveč naj v ta dnevnik zapisujejo tudi svote, ki jih
dobe potom drugih denarnih zavodov. Na pr. potom poštne
hranilnice vrne stranka 100 K; posojilnica zapiše tov dnevniku
med prejemke, takoj pa tudi med izdatke kot naloženi denar.
Nekatere posojilnice imajo razdeljeni dnevnik, ki torej ne od¬
govarja temu  našemu dnevniku (štraci), ki nima rubrik
(kolon). Takih dnevnikov ne priporočujemo; kajti so preveliki
in okorni. Če se rabijo taki dnevniki, bi morala posojilnica
imeti celo dva, t. j. dnevnik za prejemke in dnevnik za izdatke.
Ker morata biti kolkovana obadva, bi stalo že kolkovanje ve¬
liko. Če vpeljemo razdeljeni dnevnik, si prihranimo s tem res
razdelnike in prepisovanje v nje. Sklepanje računov je tudi
lahko, če se nismo zmotili celo leto niti enkrat, ko smo pisali
naravnost v dotične rubrike. Če smo se pa le enkrat zmotili,
imamo na koncu leta veliko sitnosti, predno najdemo pomoto.
Zato priporočujemo namesto razdeljenoga dnevnika razdel¬
nike  (skontro).

Dnevnik mora biti k o 1 k o v a n kot pomožna
k j ni ga.

II. Razdelniki.

V razdelnike se prepisuje iz dnevnika, in sicer se prepi¬
sujejo v razdelnik prejemkov vsi prejemki in vsi izdatki v
razdelnik izdatkov in to vsaka svota v dotično kolono, pod
čegar zaznambo spada; ista svota se zabeleži še enkrat v ko¬
lono «skupni znesek».

Vsaka svota dobi v razdelniku isto število, ki je v bla¬
gajniškem dnevniku. Pri prepisovanju iz dnevnika v razdelnike
se mora posebno paziti, da se zapiše vsako število pravilno
in v pravo rubriko.

Od razdelni kov se nobeden ne kol k uje.

Na pr. glede «obresti» omenimo, da je treba strogo ločiti
eno vrsto od druge, ako se hoče preprečiti za konec leta ve¬
liko sitnosti. V izdatkih moremo imeti sledeče obresti: izplačane
od hranilnih vlog, izplačane od izposojil, vrnene predplačane *)
od posojil. V sprejemkih pa: vplačane obresti posojil, prejete
od naloženega denarja. Ako ne zadostujejo nahajajoče se ru¬
brike, se otvori za vsako potrebno vrsto nov stolpič, če pa ni
prostega, potem se nadpisuje z rdečo tinto v enem ali drugem
stolpcu.

Razdelniki se zaključujejo vsaki mesec. V poljubnem
trenotku imamo pred seboj skupno svoto izdatkov in spre-
jemkov.

Skupna svota vseh prejemkov z gotovino v začetku
mesca mora vedno biti enaka s skupno svoto izdatkov, katerim
se prišteje še gotovina konec meseca.

Ako tega ni, potem je pomota, katero treba takoj po¬
iskati. Ta knjiga je sedaj podlaga vsega knjigovodstva.

Koncem leta se sestavi rekapitulacija  vseh mesecev,
katera nam pokaže ves blagajnični promet upravne dobe. Na
koncu vpisavanj upravne dobe namreč prepišejo se vse me¬
sečne svote zaporedno za vsaki mesec in se potem seštejejo.

Do sedaj smo omenili rabo dnevnika in obeh razdelnikov.
Radi pravilnega razumevanja posojilniškega knjigovodstva mo-

Predplačane obresti naj ne redkokdaj vračajo; običajno v razdelnikih
če ni rubrike za to.

115 (s^Sl

ramo povdarjati še enkrat, da je po trgovskem zakonu dnevnik
le pomožna knjiga, oba razdelnika pa nista ni to, ampak le
računski pomoček. Zdaj hočemo omeniti glavne knjige, ki jih
rabijo posojilnice: 1. knjiga za deleže, 2. knjiga hranilnih vlog,
3. knjiga za posojila, 4. knjiga za izposojila, 5. knjiga za na¬
loženi denar. Od teh morajo biti kolkovane 2., 4 in 5. *)

III. Knjiga deležev.

Opravilni delež je posredna lastnina zadruge, neposredna
lastnina članov. Vsak član mora plačati vsaj en delež v viso¬
kosti, katero določajo pravila zadruge; sme pa prevzeti tudi
več deležev, če to dovoljujejo pravila oziroma (§ 5., točka 5.,
§§ 14., 77. z. z). Član ima pravico odpovedati vse deleže, s
čemur se ob enem odpove tudi članstvu, kajti vplačilo vsaj
enega deleža je bistveni znak članstva; sme pa odpovedati
tudi le en del vplačanih deležev, tako da mu ostane vsaj še
en delež v statutarični višini. Neposredna lastninska pravica do
deleža ugasne, kakor hitro je zadruga tako pasivna, da je pri¬
siljena rabiti jamstvo članov, ker so društvene obveznosti absol-
birale že celoto vplačanih članskih deležnih vlog.

Lastninska pravica do deleža se ali sploh ne da prenesti
na drugo osebo, ali pa le pod gotovimi pogoji. Pri zadrugah z
neomejeno zavezo je lastninska pravica neprenosljiva (§§ 53.
do 65. z. z.);  pri zadrugah z omejeno zavezo je prenosljiva le
tedaj, ako je prenos mogoč po določilih pravil in ako odbor v
to privoli (§ 83. z. z.). V poslednjem slučaju je prenosnik poleg
prevzemnika še vedno solidarno odgovoren (§§ 78., 83. z. z.)
za obveznosti zadruge v smislu §§ 78. in 80. z. z. Prevzemnik
deležev kot pravni naslednik prenositelja jamči liki vsem
drugim zadružnikom za vse obveznosti, katere je prevzela za¬
druga pred njegovim vstopom v zadrugo (§ 78., § 53., odst.
2. z. z.)

Kjer so visoki deleži, se obrestujejo običajno; torej se
obresti koncem leta pripišejo k deležu. Obresti deležev se ne
kapitalizujejo in se dajejo le tri leta, če se ne vzdignejo prej.

*) Ako bi posojilnica nalagala svoj denar le pri drugih takih posojil¬
nicah, katere so njeni elani, potlej ni treba, da bi bila knjiga za naloženi
denar kolkovana.

Solidnost posojilnice zahteva, da so udje o tej zastarelosti ob¬
veščeni.

IV. Knjiga hranilnih vlog.

V to knjigo se prenašajo iz dnevnika hranilne vloge. V
tej knjigi je prostora včasih na eni strani za dva hranilničaja,
včasih pa na dveh straneh (folij) le za enega hranilničarja. V
tem slednjem slučaju se zapisujejo vloženo hranilne vloge na
desno, vzdignjene hranilne vloge na levo stran knjige. Vzorci
nekaterih trgovin so pa drugačni. Na eni sami strani je rubrika
za vložene in vzdignene novce. V tem slučaju je rubrika vlo¬
ženo* na levi, rubrika «vzdigneno» na desni plati. Najpopolnejši
so tisti vzorci, ki imajo rubrike za obresti, ki se pri vložitvi
predpišejo do konca leta (aktivne obresti) in rubrike za obresti,
ki se odpišejo, kadar stranko kaj vzdigne (pasivne obresti); na¬
dalje rubrike za med letom vzdignene obresti, rubrike za na
koncu leta narastle obresti in konečno še rubrike za skupno
svoto kapitala in obresti. Vseh teh predalov pa te knjige ve¬
činoma nimajo, in posojilnice si morajo pomagati pri izplačevanju
med letom vzdignenih obresti z opazkami, ki jih delajo v knjigi;
pri računanju konecletnih obresti in kapitala si morajo poma¬
gati posojilnice s posameznimi tiskovinami. Pri sestavljanju bi¬
lance nam zadostuje, da dobimo razliko med predpisanimi in
odpisanimi (oziroma izplačanimi) obrestmi, kar nam izkaže ka-
pitalizovane obresti.

Še na nekaj bi rad opozoril. Kadar namreč stranka dvigne
celo vlogo, z vsemi obrestmi vred, se vedno knjižica kaši  ra
(knjižico namreč obdrži posojilnica in jo prekriža, prereže, uniči,
tako da mora stranka pri zopetnem vlaganju kupiti novo knji¬
žico). Račun v knjigi se pa tedaj tudi uniči, ker se ne vloži
ničesar več vanj. Naravnost neprijetna pa je splošna praksa,
ki kar prekriža na vse mogoče načine in popiše tak račun, da
izgleda knjiga, kakor bi bili otroci po njej preskušali svoje
«umetne pisarije*. Prav malo treba, pa je knjiga vendarle uzorno
čista. Taki vzdignem vložni računi se namreč med letom za¬
ključijo.

V. Knjiga posoj  il.

Tu sem se prenašajo postavke «dana posojila* iz dnevnika,
«vrnena posojila* in «prejete obresti* posojil.

117 1^3

Vsak račun se previdi z natančnim imenom in bivališčem
in zapiše se visokost posojila. Vsak račun dobi tekočo številko
(aktivno število), ki se vjema s tekočim številom posojilne knji¬
žice, katero dobi stranka.

Tudi tukaj se obresti predpišejo; navada je, da se pred¬
pišejo od pol do pol leta, torej od 1. januvarja do 1. julija; naj¬
boljše je, da se predplačujejo.

Najbolje je, da se vporablja en račun tudi za več posojil
iste osebe, ker s tem posojilnica sebi in stranki olajša delo.

Kjer dobi ena in ista stranka na posodo večkrat, svetu¬
jemo, da bi se pri tem njenem posojilnem kontu ne pisale vse
mogoče opazke pri njenem imenu na pr. poroštvo, dolžni do¬
kument, vzrok posojila itd. Dolžni dokument je zapisan in
hranjen v dospetniku; na zadolžnici so poroki; namen posojila
je zabeležen na prošnji, ki se hrani pri zadolžnici. Če se hoče
opozoriti na kaj posebnega o priliki posojevanja ali pa pozneje,
naj se porabi za to prostor (opomba), ki je za to določen pri
vsakem kontu.

Pri izterjevanju posojil ima posojilnica včasi kakšne stroške,
ki jih dobi prej ali slej morebiti povrnene. Teh stroškov ne
kaže zapisovati v to knjigo; saj zadostuje, da so zapisani v
dnevniku. Za «upravne stroške* naj posojilnica pobira le-to,
kar njo stanejo tiskovine. Raiffeisnovke celo ne smejo kaj ta-
košnega storiti, da ne pridejo previsoke obresti s stroški vred,
kar bi bilo zoper zakon od 7 6 89. Na pr. taka posojilnica obre¬
stuje vloge po 4 1 / 2 °/ 0 , od posojil jemlje pa 6°/ 0 . Ako bi še 1 °/ 0
za stroške pobirala, bilo bi to nezakonito.

VI. Knjiga izposojil.

Če je posojilnica že primorana za tuj denar prositi, naj
gleda, da ga dobi v obliki hranilnih vtog; kajti potem ji ni
treba voditi «knjige izposojil*. Če dobi vendar ona sama na
posodo, t. j. če dobi denar za izročeno menico (zadolžnice so
v tem slučaju neobičajne), ji ni treba radi enkratnega ali dva¬
kratnega izposojila voditi te posebne knjige. Seveda jo mora
imeti v slučaju, če si izposodi mnogokrat in pri mnogih za¬
vodih. Taka knjiga se vodi skoro na isti način, kakor knjiga
hranilnih vlog. Največ pa dobe posojilnice izposojila pod imenom

118 .

«tekoči račun». Od obresti teh tekočih računov, ki so pa torej
izposojila, morajo plačevati 2°/ 0  rentnino, *) zato pa mi odsve¬
tujemo, da se dajo izposojilom ime «tekoči račun.»

VIL Knjiga naloženega  d e naj  a.

Ta knjiga se rabi za denarje, katere nalaga posojilnica
sama pri drugih zavodih. Vanjo se prenaša iz rubrik «naloženi
denar», «vrneni naloženi denar» in «prejete obresti naloženega
denarja*.

Vsak račun dobi na čelu ime zavoda, v katerem se na¬
laga.

Manupulacija z obrestmi je ista kakor pri hranilnih vlogah.

Vsake dobro upravljene posojilnice skrb bodi, da v bla¬
gajni preostajoče zneske, za katere se ne ve takojšnje vporabe,
potom poštnih položnic pri osrednji blagajni plodonosno naloži.
V slučaju potrebe se dado te svote od tam itak hitro dobiti.**)

Knjižice za stranke.

Zadružne knjižice.  Oseba, ki je pristopila kot ud,
dala pristopno izjavo, plačala pristopnino in delež, mora dobiti
zadružno knjižico, ki služi stranki v dokaz, da je vplačala pri¬
stopnino in vložila svoj delež v posojilnično podjetje. V tej knjižici
naj bo odmerjen prostor, kamor se zapiše odpoved, kadar stranka
napove svoj izstop; kajti ona ima pravico, terjati od načelstva
pismeno potrdilo odpovedi. Knjižica naj ima na svojem čelu
isto število, katero je v zadružnem registru, če je samo ondi
vpisan njen delež. Če je pa delež vpisan pri posojilnici v knjigi
deležev, je tedaj boljše, da ima knjižica to število. Sicer je naj¬
boljše, paziti na to, da je eno in isto število v imeniku udov
in v knjigi za deleže. Ker v mnogih slučajih udje pristopajo
raditega, da dobe na posodo, naj bodo zadružne knjižice ure¬
jene tako, da se v nje zapisujejo tudi posojila in plačane

*) Ako nočejo imenovati davčnim oblastim zavoda, ki jim daje denar
na tekoči račun, da bi ta plačal to rentnino.

**) Če hočejo posojilnice dobiti denarje na pr. od zadružne zveze,
morajo njej poslati delež in ta delež se zabeleži tudi v knjigi «naloženi denar*.

©«3 119 15*9

obresti z obrokom vred, do katerega so plačane. Dobro je,
če so zadružnim knjižicam prišita posojiinična pravila, poso-
jilnični opravilni red ali druga naznanila, jedrnati narodno-go¬
spodarski nauki itd. Ce se taka zadružna knjižica zgubi, ni
velike škode; stranki se da druga knjižica, kamor se vpiše
dano posojilo, ne pa delež, ako bi stranka morebiti uganjala z
deležem v prvotni knjižici kakšne sleparije.

Hranilne knjižice.  Hranilne knjižice naj bodo po
vnanji obliki prikupljive in lične; za «vložene» in «vzdignene»
novce naj imajo take predalčke, kakoršni so v glavni knjigi.
Ti predalčki naj imajo na glavi zapisano «vloženo» «vzdigneno».
Nam ni všeč, če bi bile te knjižice urejene tako, kakor smo
ponekod videli, da bi moral človek zmiraj pisati označene besede.
Vsaj je že s tem dosti dela, ko se mora vselej pisati datum,
tekoče število in vložena oz. vzdignena vloga s številkami in
besedami. Tudi se priporočuje, da se vselej sešteva, kadar
stranka denar prinese, in odšteva, kadar odnese. Na ta način
ima stranka vselej izračunjeno svoto, ki jo ima vloženo, zlasti
ker se mora vselej, kadar pride stranka, pripisati tudi tiste ka-
pitalizovane obresti, katere še niso pripisane. Hranilne knjižice
naj imajo vselej dva podpisa dveh odbornikov ali enega od¬
bornika in enega uradnika ali dveh uradnikov. Slednji morajo
biti v to pooblaščeni od občnega zbora. Tudi hranilne knjižice
lepšajo dodana pravila, obrestna kazala itd.

Ce se hranilna knjižica zgubi, naj posojilnica to takoj za¬
beleži pri dotičnem kontu v glavni knjigi, stranko pa naj opo¬
zori, da mora dati knjižico amortizovati. Kako se to vrši, smo
že razložili pri poglavju o hranilnih vlogah.

Da bi imela posojilnica še kakšne druge knjižibe za
stranke v zalogi, menimo da ni potrebno, n. pr. knjižice za «tekoči
ničun», kakoršne sicer imajo v Dalmaciji.

Inventarji.

Ker niso knjige za vloge in posojila itd. popolne, se mo¬
rajo voditi, če ne že med letom, vsaj proti koncu leta in ta¬
krat, ko se sklepajo računi, posebni inventarji, za katere se

[^3 120

dobe nalašč tiskani formularji pod različnim imenom: izpiski,
izvlečki ali konti hranilnih vlog, njih obresti, posojil, predpla-
čanih in zaostalih obresti itd. Če se sestavljajo ti računi še le
po dovršenem upravnem letu, povzroča to takrat preveč truda.
Zato svetujemo, da se začnejo sestavljati ti inventarji že med
letom. V ta namen bi kazalo tiskovine, ki se dobe n. pr. v
celjski Zvezni tiskarni, nekoliko spremeniti. Tiskovina za inventar
(konto) posojil je sicer pravilno rubricirana, ima vse potrebne
predale, le premalo prostora je za posamezne in poedine konte,
t. j. dolžnike. Ako bi se namreč že med letom pisali ti inven¬
tarji, morali bi biti v rubrikah «na novo posojeno* in «vrneno»
več prostora, ker dobe nekatere stranke med letom večkrat na
posodo in tudi večkrat med letom vračajo. Med letom naj se
strankam v inventarju že računijo predplačane obresti. »Zaostale
obresti* se pa seveda ne morejo prej izračunih, kakor šele po
novem letu. — Vsi posojilničarji in hranilničarji pa inventar
hranilnih vlog še prej sestavljajo, kar je tudi potrebno; kajti
komaj pride novo leto, že prihajajo «čebelice» z vprašanjem,
koliko se jim je obresti nabralo, da narasle obresti vzdignejo
ali pa naroče, da se jim te še v njih knjižicah h kapitalu
pripišejo. Izračunajo in zabeležijo se pa obresti hranilnih vlog
najprvo v inventarjih, potlej v glavni knjigi in naposled v
strankinih knjižicah. No, in tudi te inventarje bi bilo dobro že
med letom sestavljati in obresti sproti, ko stranka vloge pri¬
nese, pripisati, in ko odnese vlogo, obresti odpisati. V ta namen
naj bi imeli inventarji tudi širše rubrike vodoravne in verti¬
kalne, pa namesto ene rubrike pod imenom «kapitalizovane»
obresti predale, od katerih bi eden služil za »aktivne* t. j.
od prenesenega denarja strank do konca leta v korisi pripisane
obresti, drugi pa za «pasivne obresti* t. j, za v škodo štete
obresti, ker je stranka vlogo med letom odnesla. Tretji predal
pa bi imel dejansko narastle obresti. *) Rezultati teh računov
se v bilanci nikoli ne izkažejo pod imenom »inventar* ; kajti
pod tem imenom se ume pohištvo, blagajna itd. Posojilnica
naj vodi raditega tudi ta inventar in naj ima v ta namen tudi
posebni zapisnik te svoje imovine (premičnine).

*) Kjer so različni deleži in kjer imajo razni zadružniki več deležev,
ondi naj se sestavlja tudi inventar (izpisek, posnetek) deležev in njih obresti
ako se slednje dajejo.

121

Pisarniški pomočki.

Pod tem imenom smo navajali: vložni, zapisnik, ko¬
pirno  knjigo, do spet ni k, razna kazala itd. Da bi se
moral pisati vložni zapisnik (exhibit), ki je sicer v vsakem uradu
običajen, o tem ni nikakih predpisov, ali radi lepega reda ga
imajo mnoge posojilnice. Kopirna knjiga pa omenja trgovski
zakon, zato ni napačno, ako jo imajo tudi posojilnice. Zlasti je
zelo koristna posojilnicam, ki imajo tekoče račune s svojimi
zadružnimi zvezami in z drugimi denarnimi zavodi. Bistvo te¬
kočega računa je namreč v tem, da se vsak denar obrestuje
od dne do dne. Drug dobiček pri tekočem računu je ta, da se
za izposojeni denar ne zahteva vselej menice ali zadolžnice,
in da pri naloženem denarju ni treba pošiljati semintja kakšnih
knjižic, kadar se vlaga oz. kadar se dviga. Zato pa je medse¬
bojna korespodenca velike važnosti, kadar se denar zaprosi,
oz. kadar se potrjuje prejem denarja. Zato pa je treba, da se
taka korespodenca shranjuje, oz. kopira, in da se vsa taka
pisma hranijo vsaj 10 let, kakor predpisuje trgovski zakon.

Jako koristni so vsaki posojilniški pisarni kazala  dolž¬
nikov, hranilničarjev in porokov. Velikokrat se pripeti, da pride
dolžnik brez knjižice in hoče vedeti, koliko je dolžan. Brez
kazala dolžnikov se mu ne more vstreči. Isto velja glede hra¬
nilničarjev. To kazalo se rabi takrat, kadar javi stranka, da je
zgubila knjižico. Ta zguba se mora takoj zabeležiti pri do-
tičnem kontu, kar brez kazala ni mogoče. Kazalo se tudi več¬
krat potrebuje, kadar sodnija poizveduje za kakšno hranilno
vlogo. Kazalo porokov je tudi večkrat potrebno, osobito v tistih
slučajih, če je ena in tista oseba večkrat za poroka.

D o s p e t n i k.

To je edina tiskovina, ki je ni dobiti po tiskarnah in pri
zadružnih zvezah. Vsaj takšne tiskovine ni dobiti, kakoršna bi
ustrezala današnjim praktičnim potrebam. Ce bi bi imela poso¬
jilnica le kakih 20 — 40 zadolžnic, se porabi lahko sleherni
koledar za dospetnik. Kjer ima pa posojilnica takih dokumentov
na stotine, treba ja poseben zapisnik za nje. Kjer se posojuje
samo na pol leta, kar je posebno priporočati, to je, kjer se
mora stranka vsakega polleta oglasiti, bodisi da vrne ves dolg

ali da ga samo nekaj ali da samo obresti plača, pri takih po¬
sojilnicah je «dospetnik» za zadolžnice ali za menice čisto pri-
prosta tiskovina.

Vzame se toliko strani ali toliko listov v knjigi, kolikor
je dni v polletu. Strani se potem s številkami zaznamujejo
od 1—31 za mesec januar in juli, od 1—-31 zopet za februar
in avgust, od 1—-31 za marec in september itd.

Na vsako stran se zapisujejo zdaj zadolžnice (menice),
ki se tisti dan iztečejo; zapiše se namreč poleg tekoče številke
zadolžnice še ime dolžnika in s številkami (1 —12) mesec, do
katerega je stvar poravnana. N. pr. stranka A dobi 18. oktobra
na posodo, plača obresti za pol leta t. j. do 18. aprila. Tedaj
zapišem na strani 18. oktober tekoče število te zadolžnice, ime
stranke A in B (dom) in poleg št. 4 (t. j. 4. mesec). 18. aprila
pa stranka zopet na kakošen način potolaži posojilnico (bodisi
z delnim povračilom ali z obrestmi), in ta zapiše v dospetnik
poleg št. 4 zdaj št. 10. (t. j. oktober). Tako tiskovino je vpe¬
ljala ».Okrajna posojilnica* v Krškem. Tu sledi uzorec.

(Glej drugo stran!)

Ravnotako se napravi za mesec marc in september, april in oktober, maj in novem¬
ber, juni in december.

124

Januar in juli (I. in VII. mesec).

Imenik zadružnikov, ki je ostro zaukazan po za¬
družnem zakonu, naj se vodi po posebni tiskovini, katero je
najboljše vezano imeti. Kakor že zubrike kažejo in kakor po¬
stava veleva, zapisati se mora v ta register natanko datum
pristopa in datum odpovedi vsakega uda in leto, za katero
velja odstop.

Pristopne izjave,  katere dajejo člani na ta način,
da se na dotični tiskovini lastnoročno podpišejo, je tudi naj¬
boljše imeti zbrane v posebni knjigi*), v kateri naj se tekoča
števila vnemajo s tekočimi števili, ki so v imeniku. Ako pri-
stopivši ud ne zna pisati, naj dve priči, dve moški osebi (ali
vsaj ena moška oseba poleg ženske) potrdita njegov križec.

Pravilno vodstvo imenika zadružnikov, o njih
pristopu, o njih pristopni izjavi, o njih odpovedi
in ko n eč nem iztopuje neizmerne važnosti. Zato
se celo pripravlja načrt zakona, po katerem bi se
vodstvo teh imenikov izročilo c. kr. deželnim
(okrožnim) sodiščem, zlasti zazadruge z neome¬
jeno zavezo.

Razni zapisniki.  Pri posojilnicah je vse tako važno,
da se skoro nič ne sme pisati na posamezne pole in listke,
kajti tukaj se gre za denar in premoženje udov in tudi za
denar odbornikov, za njih čast in pošteno ime pred svetom.
Radi tega naj se tudi navadne zadeve in nedenarne reči pišejo
v vezane knjige, kamor naj pridejo pred vsem vsi zapisniki,
t. j. zapisniki o sejah načelstva, o občnem zboru in o sejah
nadzornikov, če se ti slednji kdaj skupno posvetujejo. Odbo-
rove seje so lahko vsak teden, pa tudi še večkrat v tednu.
Vse te seje se zapisujejo v čisto knjigo. Porabi se pa ista
knjiga, ako je količko kaj obsežna, lahko tudi za zapisnike
občnega zbora in za mogoče opazke nadzornikov. Ker imajo
slednji pravico, vsako reč pregledati, lahko tudi prekontrolirajo
zapisnike odborovih sej. In ako imajo na srcu kakošno opazko,
jo lahko kar v knjigo teh zapisnikov zabeležijo.

Predno se posodi, treba se je dobro prepričati, kako stoji
prošnjik. V ta namen imajo večje posojilnice «prošnje», na ka-

*) Take knjige se dobivajo n. pr. v Zvezni trgovini v Celju,

B*a 125

terih so vprašanja, da na nje stranka odgovarja. Krška poso¬
jilnica n. pr. stavi ta-le vprašanja:

1. Ime prošnjika ?  2. Bivališče s hišno številko? 3. Stan?
4. Ali je že ud posojilnice ? 5. Ali je že kaj in koliko dolžan ?
6. Ali smo intabulirani? 7. Ali ima poroke? 8. Ali je oboje?
9. Koliko ima premoženja? 10. V čem je premoženje? 11. Ko¬
liko in kakšni so intabulirani dolgovi? 12. Koliko je drugih
dolgov in komu? 13. Koliko je živine? 14. Ali je živina nje¬
gova? 15. Za koliko je zavarovan? 16. Koliko plačuje davka?
17. Koliko potrebuje posojila? 18. Cernu ga potrebuje in za
koliko časa? 19. S čim bode vrnil? 20. Kakšno poroštvo nam
daje? 21. Ali dovoli intabulacijo? 22. Kako velik je katastralni
čisti donesek? 23. Kdo bo za poroka? 24. Kako je ime ženi?

Opomini.  Vsaka srednja in posebno pa še vsaka večja
posojilnica ne more biti brez tiskovin za opomine, kajti med
2000 — 3000 dolžniki jih gotovo 200 — 300 zaostaja z vračili
in z obrestmi. Da se posojilnica z opominjevanjem preveč ne
zamudi, mora imeti tiskane opomine. Kakošno besedilo in obliko
naj imajo ti opomini, to določi po okolščinah posebej vsaka
posojilnica, kakor tudi obroke, ob katerih, in način, kako jih
razpošilja. Če mora posojilnica to tudi vsak mesec storiti, ji to
ne prizadene dosta truda, ako ima dospetnik (scadenca, Ver-
fallsbuch) tako urejen, kakor smo mi nasvetovali. Ako je bil
opomin brezvspešen, naj se izroči stranka notarju ali odvetniku,
da jo eden izmed teh opominja. Ako je bil še ta opomin brez¬
vspešen, naj se nastopi pot sodnijske tožbe, katero naj vodi
posojilnica sama ali pa po svojem pravnem zastopniku. Tožba
naj se pa ne vloži brez sklepa načelstva.

Pravila  naj ima vsaka posojilnica tiskana, kajti njih
vsebino morajo znati njeni upravniki tako rekoč na pamet.
Zato se mora vsaj vsakemu odborniku in nadzorniku izročiti
po en iztis. Kakor imajo pa vsi zadružniki pravico, da se jim
izroči letni račun, tako imajo pravico tudi do pravil, katera
se morajo po registrovanju poslati tudi deželni vladi, ki mora
dobiti tudi vsako registrovano premembo. Ako je pravilno,
§ 14 zadružnega zakona tolmačiti tako, kakor se glasi, ima
celo vsak človek pravico, pogledati ne samo v zadružni imenik,
ampak tudi v zadružna pravila. Original pravil naj posojilnica

zvesto hrani, kakor smo že omenili; ravnotako vse registrovane
premembe. Raiffeisnovke naj hranijo še odlok finančnega rav¬
nateljstva. s katerim se jim je pripoznala kolkovna olajšava.

Letni računi.

Kar je pri kmetu žetev in pri vinogradniku trgatev, to
je pri posojilničarju letni račun, ki se imenuje tudi računski za¬
ključek. Ker je v tem računu bilanca poglavitni del, zato ime¬
nujejo celi letni račun na kratko le bilanco. Povejmo najprvo,
kaj zahteva zakon od letnega računa. On navaja sledeča zako¬
nita določila:

V § 22. (zadnji odstavek) veleva zadružni zakon, da mora
načelstvo najdalje v prvih šestih mesecih vsakega poslovnega
leta razglasiti za preteklo leto računski zaključek z bilanco vred.

V tem razglasu mora se posebno navesti število članov,
koje je imela zadruga ob času zaključka, (t. j. koncem poslov¬
nega leta) potem število članov, ki so v teku leta pristopili in
izstopili, kakor tudi število deležev, ki so obstali koncem leta,
ki so prirastli tekom leta in ki so se tekom leta odpovedali ali
izplačali.

Ako se temu določilu ne vstreže, grozi § 87 zadružnega
zakona članom načelstva in nadzorstva z denarno kaznijo
do 200 K.

Nadalje določuje zadružni zakon v § 35 — prvi odstavek —
pod že prej navedeno denarno kaznijo, da mora dati načelstvo
na zahtevo vsakemu članu zadruge prepis računskega zaključka,
pri čemur lahko zahteva povračilo tozadevnih stroškov.

Priprave za letni račun.

Če vinogradnik med letom ne obdeluje svojega vinograda,
bo imel slabo trgatev, in če se posojilničar med letom ne pri¬
pravlja na konecletni račun, bo imel o novem letu ž njim
križe. Pripravljati  se je treba torej in to celo  leto. V ta

ts^Sl 127

namen se mora dan za dnevom dnevnik pisati in sklepati pra¬
vilno ; mesec za mesecem se morajo mesečni sklepi dobro
izvrševati. Zadnji dan leta naj se seštejo že vsi mesečni sklepi
in zadnji dan leta naj se vjemajo prejemki vsega leta z goto¬
vino v začetku leta z izdatki in gotovino na koncu leta. Niti
v razdelnike, še manj pa v dnevnik naj se na račun starega leta
ne piše več nobena svota, ki pride na dan še le v novem letu.
Dnevnik in razdelniki moraje biti torej zaključeni zadnji dan
leta, oz. svote, o katerih izve posojilnica šele v novem letu,
naj se izključijo pri posojilniškem prometu  starega leta. Te
svoto bi utegnile vplivati na stanje blagajne.

Blagajna se namreč ne sme zaključiti v poljubni dobi in
poljubno v njo vpisavati imovinske spremembe, kajti s tem
ravnanjem se opraviči torej tudi alteracija denarne prometne
sile, ki vsled alteracije ne odgovarja več dejanski istini. Po¬
znejše vpisovanje knjigovodstvenih podatkov v že minole dobe
razruši tudi pravilo rednega knjigovodstva, ki zahteva zabeleže-
vanje poslovnega dogodka s časom, v katerem se poslovni
dogodek izvršuje. Obresti, izračunjene prejšnjega leta, tvorijo
terjatev, ki ni nastala vsled menjave, marveč vsled slušnosti
vlagateljev nasproti posojilnici, odnosno posojilnice nasproti
dolžnikom. Kompenzacija obresti se izvrši pač pozneje, ne pa
ob času zaključka.

Take vrste spremembe sodijo v račun bilance in v račun
izgube in dobička in nikamor drugam!

Denarni promet.

S točnim sklepanjem mesečnih računov smo se priprav¬
ljali na izgotovitev prvega  dela v letnem računu t. j. na
izgotovitev prometa.  Dobro je, da se že med letom priprav¬
ljamo tudi na drugi (dobiček in zguba) in tretji del (bilanca)
letnega računa. Na ta dva dela se pripravljamo, če že nekaj
časa pred novim letom (1 me’sec, 2, 3, 4) izdelujemo inventar
(izpisek) hranilnih vlog, inventar  posojil in po potrebi še
inventar  deležev. Izdelovanje teh inventarjev ne dela veliko
truda in ne da toliko posla, če so na pr. glavne knjige (za

128

hranilne vloge in posojila) v redu. Prvi del računa' (denarni
promet) pa ni drugega kakor prepis konecletnih svot iz raz-
delnikov (razdeljenega dnevnika). Te svote se pa morajo s
svotami v inventarjih (izpiskih, izvlečkih) vjemati. Ako tega ni;
naj se iščejo pomote. Z ozirom na faktično stanje nekaterih
oddelkov upravnega imetja se včasih čisto lahko spravijo te
svote v soglasje, ne da bi se denarni promet v njegovi sestavi
napačno predrugačil. Ako se le ne vjemajo razdelniki z inven-
tarčnimi izpiski in ako ni velikega razločka, kaže, da bi se pri
drugem in tretjem delu računskega zaključka verjelo vestno
sestavljenim inventarjem, zlasti, ako slednji govore v kvar poso¬
jilnici in na korist strankam, t. j. pravičnejše in pravilnejše je,
da posojilnica reče, da ima 100 K manj v posojilih in 100 K
več hranilnih vlog kakor naopak.

Svote, ki jih najdemo potom inventarja, morajo biti tiste,
kakor smo jih našli potom mesečnih zaključkov in katere kažejo
promet. Če je razloček med njimi, se mora ta iskati toliko časa,
da se najde. Če se na skrben način le ne pride do cilja, je
boljše, da se verjame natančnemu  inventiranju. Kadar so
se pa dognala  vsa števila, katera rabimo in moramo imeti
za sestavo drugega in tretjega dela letnega računa, je dobro,
da zapišemo vsa ta števila v posebno knjigo, kateri bi mi dali
ime «zbirka letnih računov».  Ta števila so nedotakljivo
gradivo, katerega se ne sme nikakor prenarejati in s katerim
sestavljamo oba najimenitnejša dela letnega računa, ki sta:
«konto zgube in dobička* ter «bilanca». »Zbirka teh letnih
obračunov* je imenitna tako, da jim je dal Svetoslav Premrou
v svojem hvalevrednem «Navodu» celo ime «glavna knjiga*.

Za sestavljanje letnega računa so na razpolaganje razni
formularji, ki so naprodaj tudi po tiskarnah in pri zadružnih
zvezah. Običajno imajo ti obrazci že na čelu povedano, da je
treba navesti najprvo, kar zahteva zakon. Najprvo naj se
namreč navede opravilno poročilo,  kakršno naravnost
terja § 22. točka 3 zadružne postave z dne 9. aprila 1873, v
katerem se pravi, da se mora z računskim sklepom in bilanco
vred objaviti število udov,  ki jih je društvo imelo ob času
sklenjene bilance, potem število društveni  k o v,  kolikor jih
je v teku bilančnega leta pristopilo in odpadlo,  kakor
tudi število opravilnih deležev,  kolikor jih je bilo o

(s*8 129

9

sklepu bilance in kolikor se jih je v teku leta vnovič pridru¬
žilo, odpovedalo ali odplačalo.

To opravilno poročilo kaže pri vseh posojilnicah
večjo ali manjšo moč zavoda; ono je uvod k pravemu računu.
Da ne bo prekratko, se mu doda lahko še kratko poročilo o
hranilničarjih in dolžnikih.

Prvi del letnega računa je torej denarni promet, kije
le prepis iz razdelnikov ali iz razdeljenega dnevnika. Posojilnica,
ki ne zna sestaviti sama po svojih odbornikih in drugih svojih
močeh pravilnega denarnega prometa, naj kar opusti svoje
delovanje; boljše je, da likvidira.

Konto zgube in dobička.

Ta del letnega računa smatrajo nekateri za drugi, nekateri
za tretji del. Imenujejo ga tudi ekonomično, oz. gospodarsko
bilanco, ker kaže, kako se je gospodarilo v pretekli enoletni
dobi. Ta del letnega računa ni vsakemu jasen že na prvi
pogled. Števila, ki pridejo v poštev tukaj, se ozirajo le na
uspehe preteklega leta. Ta števila se najdejo sicer vsa v «zbirki
letnih računov». Ker pa vodi malokatera posojilnica tako zbirko,
naj povemo, da najde vsa potrebna števila za ta konto 1.) v
lanski bilanci (če je že bila katera), 2.) v prometu preteklega
leta in 3.) v inventarjih (izpiskih).

Najprvo se prevdari, katera števila vplivajo na dobiček.
Iz lanske bilance se prenesejo posojilne obresti, ki so bile pred-
plačane lani; lani so bile štete v zgubo, letos v dobiček. Iz
letnega prometa se vzamejo prejete posojilne obresti, vzdignjene
obresti naloženega denarja (če so se vzdignile) in povrneni
upravni stroški; iz raznih inventarjev naj se tu sem vpišejo
zaostale posojilne obresti dolžnikov, nevzdignene obresti nalo¬
ženega denarja. Nekatere posojilnice zabeležujejo posebej
zamudne obresti. Te spadajo tudi med dobiček. Ce ima poso¬
jilnica efekte (državne papirje), delnice, dobiva od njih kupone
ali drugače imenovane dohodke; tudi ti spadajo med dobiček.
Ce je prodala posojilnica z dobičkom kakšno blago ali

nepremičnino, spada (edinole) dobiček v to rubriko, baš če se je
vršila ta prodaja v pretekli upravni dobi.

Pristopnina se sme le pri Raiffeisnovkah prištevati med
dobiček; vse druge posojilnice imajo pa večinoma določilo, da
spada pristopnina v rezervo, raditega se ji ne sme šteti med
dobiček, ker pri ne-Raifeisnovkah ne pride ves čisti dobiček v
rezervo.

Med zgubo  se prišteva: upravni stroški, izplačane

obresti hranilnih vlog in obresti deležev, pripisane obresti hra¬
nilnih vlog, predplačane obresti, v prejšnjem letu zaostale obresti,
obresti izposojil (plačane in dolžne), rentnina, pridobninski in
eventualno drugi davki, neposredne pristojbine, nagrade in
plače, darila in obraba inventarja.

Med upravne stroške se štejejo razne reči, n. pr. najem¬
nina, kurjava, svečava, postrežba, revizijski stroški (donesek
zvezi); za obrabo inventarja in tiskovin se običajno šteje v
zgubo 10% cenjenega inventarja. Po okoliščinah se sme pa
vzeti več ali manj. Nekatere posojilnice dajejo obresti lastnemu
rezervnemu fondu, kar ni napačno, pa vendar ni nikjer pred¬
pisano. Med zgubo spada tudi kurzna razlika. Nekatere poso¬
jilnice imajo namreč papirje, ki so se v bilanci prejšnjega leta
cenili po kurzu. Če so bili po kurzu na koncu te upravne
dobe manj vredni, se šteje ta razlika v zgubo.

Če smo kako terjatev izgubili bodisi pri prodaji, bodisi da
je nezavarovana, neiztirljiva, ker sta dolžnik in porok nezmožna
plačati, vpisati nam je dotični znesek kot «odpis izgubljenih
in neizterljivih terjatev* istotako kakor tudi morebitno zgubo
pri prodaji kakega zemljišča med zgubo.

Kadar smo se prepričali dobro, da nismo izgubili nobene
točke, ki nam je v korist za dotično upravno leto in kadar
smo se enako osvedočili, da nismo prezrli nobenega števila,
ki nam je v škodo za dotično leto, tedaj seštejemo vse točke,
ki so nam v dobiček in tudi vse točke, ki so nam v zgubo.
Razloček je navadno ta, da je svota dobičkonosnih števil večja
kakor svota zgubonosnih. Ta razloček je čisti dobiček.
V nasprotnem slučaju je ta razloček zguba za dotično upravno
leto. Čisti dobiček pišemo na koncu po običajih knjigovodstva
v rubriko «zguba».

131 tšN3

0 *

Bilanca.

Bilanca kaže, če je temeljito sestavljena, natančno in pravo
premoženjsko stanje ob koncu dotičnega upravnega leta, za
katero je sestavljena. Ce bi bilanca le pri priliki povedala, kako
stoji posojilnica, bi zvali tako bilanco »surovo bilanco*, kakršno
lahko vsak praktičen posojilničar sestavi v katerikoli dobi. Iz
dobro sestavljene bilance razvidi praktičen posojilničar in izurjen
financar, kakšna je garancijska  zmožnost, kakšna je renta-
biliteta  in kakšna je likviditeta  posojilnice.

Garancijsko zmožnost  denarnih in nedenarnih zadrug
presodimo: 1. po zavezi, kije  neomejena ali omejena; 2. po
številu članov, ki tvorijo zadrugo; 3. po številu deležev, vpla¬
čanih od članov zadruge; 4. po visokosti prihrankov (rezervni
zalogi). Pri zadrugah z omejeno zavezo je odločilna visokost
jamstva za vsak polnovplačani delež. Visokost določajo pravila;
v slučaju, da ni take določbe v pravilih, se omeji zaveza na
še enkratni znesek deleža (§ 76 z. z.).

Rentabiliteta  igra sicer pri naših zadrugah na Sloven¬
skem manj važno vlogo, ker so te zadruge večinoma prikrojene
za naše razmere, za naš narod, ki je pretežno kmečkega zna¬
čaja. Presoditi pa moramo rentabiliteto zavoda, če vzamemo v
ozir: 1. v kakem razmerju je čisti dobiček s prometom;

2. obresti posojil s stanjem posojil, obresti hranilnih vlog s
stanjem vlog; 3. obresti naloženega denarja s stanjem nalože¬
nega denarja; 4. obresti posojil s stanjem izposojil; 5. obresti
posojil in naloženega denarja, slučajne izvenredne dohodke z
obrestmi hranilnih vlog, izposojil in upravnimi stroški. Vlagatelja
zanima: kje se plačuje višje obresti za hranilne vloge pri enaki
varnosti vlog; posojilojemalca pa: kje dobimo posojila najceneje
in po najnižji meri, in da bi se posojilo predčasno ne zahtevalo
v povračilo. Zadružniki ne bodo veliko presojevali rentabiliteto
zadrug, ker so pri slovenskih zadrugah dobički večinoma neznatni,
vsled česar so neznatne tudi slučajne dividende.

Likviditeta,  torej zmožnost, da se hitro rešijo zahtevana
izplačila, se pa presoja na podlagi razpoložljivosti zadružnih
kapitalij.

132 E%3

Bilanca*) je primerjajoči razkaz imovinsldh (aktivnih) in
dolgovinsldh (pasivnih) sestavin društvenega premoženja, naprav¬
ljen v svrho, da se v njem pregledno vgotovi ob določenem
času stanje celotnega premoženja in stanje posameznih njegovih
sestavin.

Stanje celotnega premoženja je z ozirom na svojo
prvotno vrednost bodisi vzrastlo (bilanca izkazuje dobiček), ali
padlo (bilanca izkazuje zgubo).

Ime «bilance* samo na sebi označuje, da je njena oblika
taka, da se imovine, izkazane na levi strani, bilancirajo, izjed-
načujejo z dolgovinami, izkazanimi na desni strani računa.

Imovine (aktiva) so ob trenotku sestave bilance vse one
vrednosti, do katerih ima zadruga lastninsko pravico. Vrednosti
pa morajo biti stvarne (realne), ali pa idealne (predmeti pravnega
naslova in gospodarska dobra, n. pr. tovarniške fabrikacijske
skrivnosti, pravica do uporabe tvrdke, krog odjemnikov i. t. d.).
Dočim se vpostavijo v bilanco realne vrednosti s svojo pravo
vrednostjo, odgovarjajočo sorazmerno denarni količini, se smejo
izkazati idealne vrednosti le z ono denarju odgovarjajočo vrednost,
katero je bilo treba izdati, da so se nabavile in pridobile. K
stvarnim vrednostim štejemo toliko vrednosti, ki veljajo za
bistveno obstoječa, materialna dobra, kakor tudi nominalne
vrednosti in terjatve (od dolžnikov), ki so nastale vsled izme¬
njave materialnih dober.

Dolgovine (pasiva) pa so celota tuje glavnice, katero dol¬
guje podjetje (zadruga) tretjim osebam; tuji glavnici se prišteva
še lastna društvena glavnica, obstoječa iz glavničnih deležev,
vplačanih po zadružnikih, in iz lastnih rezervnih fondov. Dolgo¬
vine potemtakem v svoji celoti niso zgolj dolgovi zadruge,
kakor se je moglo smatrati iz nadpisa («pasiva», «dolgovine»)
na desni strani bilance in kakor se splošno smatra od večine
zadrugarjev, nego le celota lastne in tuje glavnice, celota obvez¬
nosti nasproti notranjim in zunanjim interesentom (člani, upniki).
Da pride lastna, društvena glavnica (deleži, rezervni fondi, ki
so v bistvu aktivno imetje zadruge kot take) na stran pasiv,
je le posledica uporabe načel dvojnega knjigovodstva, po katerih je

*)  V ‘Slovenski zadrugi* S, P.

133

treba sestaviti bilanco kot sklepni podatek upravljanja premo¬
ženjskih sestavin.

Iz primerjave imovin in dolgovin (lastne in tuje glavnice
ter predmetov obratne glavnice) se vgotovi razlika, izjednačujoča
vrednostno visokost obeh, katera razlika more biti pozitivnega
ali negativnega značaja. Pozitivnega, če presegajo imovine v
svoji celotni svoto ono dolgovin; negativnega, če narobe dol-
govine presegajo imovine. Pozitivno razliko imenujemo dobiček,
negativno zgubo. Zadruga, katera žkazuje zgubo, je pasivna.
Ako pa dolgovi (pravni naslovi tretjih oseb) presegajo lastno
premoženje (aktivne imovinske vrednosti plus lastna glavnica),
je zadruga prezadolžena in mora po svojih upravnih organih
napovedati konkurz (§§ 49, 84 r. z.). Za zadruge, ki opravljajo
trgovske posle, (§§ 271 in 273 t. z.), veljajo predpisi §§ 191,
194, 197, 198 k. z. v smislu § 13 zadružnega zakona. Kadar
razvidi odbor iz bilance, da je izgubljena polovica na opra¬
vilnih deležih vplačanega iznosa, mora nemudoma sklicati občni
zbor, kateremu ima pojasniti stališče zadruge (§ 84 r. z.).

Bilanca igra torej v gospodarskem življenju zadruge izredno
važno vlogo. Ona je merilo za gospodarstveni razvoj zadruge
na sploh, za delovanje odbora in nadzorstva posebej, osobito
' pa upnikom za presojo garancijske zmožnosti zadruge, kakor
tudi za utemeljitev članstvenih in individualnih pravic, odnosno
dolžnosti zadružnikov.

Od logično urejenega razkaza društvenega premoženja
zahtevamo, da nam odgovori na sledeče štiri elemente premo¬
ženjskega razkazovanja sploh: 1. Kake so in koliko znašajo
imovine koncem določene upravne dobe? 2. Kake so in koliko
znašajo društvene obveznosti nasproti tretjim osebam ? 3. Koliko
znaša društvena lastna glavnica na vplačanih glavničnih deležih
in na prihrankih (rezervni fondi)? 4. Koliko znaša upravni
uspeh dotične upravne dobe (dobiček, zguba)?

Podatki razkaza, ki dajo odgovor na navedena vprašanja,
morajo biti podani glede oblike tako, da so jasni in razumljivi
kolikor mogoče tudi knjigovodstvenemu nestrokovnjaku. Jasnost
je prvi pogoj bilance, resničnost nje največji. Resnična je ona
bilanca, ki v valutaciji poedinih premoženjskih sestavin navaja
pošteno in pravilno vrednost dejansko istih. Nasprotje jasne in
resnične bilance je popačena (falzificirana), je umetna

E*S) 134

(olepšana) bilanca, katero, žal, zasledimo tudi v našem slo¬
venskem zadružništvu.

Kakor obsegata prvi in drugi del letnega računa dve
koloni, tako ima tudi bilanca kot najvažnejši del tudi dve rub¬
riki: aktiva  (imetje) in pasiva  (dolgovi). Vsak del je treba
skrbno sestavljati.

Aktiva.

Vsa števila, ki spadajo tu sem, najdemo tudi tam, kjer
smo iskali podatkov, ko smo sestavljali drugi del računa. Ce
smo pisali takozvano zbirko letnih računov, najdemo ondi vsa
ta števila, ki jih potrebujemo. Ce pa te «zbirke» nimamo,
moramo vzeti za sestavo aktivnih števil lansko bilanco, (ki jo
zovejo nekateri v tem slučaju otvoritveno bilanco), letošnji
promet in letošnje inventarje. S prostim seštevanjem in odšte¬
vanjem ter prepisovanjem imamo v trenotku vse skupaj, česar
potrebujemo. Na pr.

1. Posojila:

leta 1906 jih je bilo ....  K 120.000
leta 1907 posojeno na novo . . » 20.000

Skupaj K 140.000

leta 1907 vrneno.» 10.000

ostane ....  K 130.000

2. zaostale obresti (po inventarju). »

3. naloženi denar:

leta 1906 (z nevzdignenimi obrestmi

vred) ... K 10.200

leta 1907 naložili.» 20.000

skupaj K 30.200

leta 1907 vzdignili.» 30.000

ostane ....  K

4. nevzdignene obresti naloženega denarja vsled

sporočila zveze.K

5. inventar in tiskovine:

leta 1906  K 1.000

leta 1907 kupili na novo . . » 200

skupaj K 1.200

10% obraba.K 120

ostane .... K

200

300

1.080

@=>3 135

6. Gotovina koncem leta .

2.100

skupaj ....  K 133.780
Opazke.  Nekatere posojilnice ločijo posojila, dana na
osebni kredit od posojil, ki so zemljeknjižno zavarovana. To je
zelo hvalevredno, ker želi v tej zadevi imeti izkaze c. kr. sta¬
tistična komisija. V rubriki, ki smo jo navedli prej, se pogrešajo
še nekatera števila, na pr. vrednost efektov (državnih papirjev),
nepremičnin, (hiše, zemljišča itd.). Posojilnice, ki imajo tako
premoženje, morajo vse to vzeti v poštev. Nekatere postavijo
med aktiva tudi točko «prehodni zneski*, Če se pod to besedo
skrivajo kakšne pomote, ni to častno za posojilnico. Večkrat je
pa to faktični izdatek, na pr. predplačan ekspenzar odvetniku,
ki je tožil kako stranko ali kaj sličnega.

Pasiva.

Slično kakor pri aktivih, se računijo postavke v pasivih.
Dočim je prišlo med aktiva vse to, kar je imetje posojilnice,
pride med pasiva vse to, kar dolžuje posojilnica, in to česar
se ne sme dotakniti, na pr. posojilnica dolžuje hranilne vloge,
ki so torej resnična pasiva; posojilnica upravlja deleže in re¬
zervni fond. Teh reči se pa v normalnih razmerah ne sme

dotakniti. Za vzgled navedimo, kako se računijo pasiva:

1. Deleži:

leta 1906 .K 2.500

leta 1907 narastlo.» 500

skupaj I< 3.000

leta 1907 odpadlo.» 400

ostane ....  K 2.600

2. Hranilne vloge (s kapitalizovanimi obrestmi vred:

leta 1906 .K 100.000

leta 1907 prirastlo.» 80.000

skupaj » 180.000

leta 1907 vzdigneno ....  K 60.000

ostane ....  K 120.000

3. Pripisane obresti hranilnih vlog. » 5.000

4. Za leto 1907 predplačane posojilne obresti . . » 1.400

136

5. Prihranjena zaloga :

leta 1906 .K 3.000

pristopnina leta 1907 ....  K 40

skupaj ....  K 3.040

6. Čisti dobiček.K 1.740

skupaj . . . . K 133.780

Opazke:  Če srno vse pravilno računali, če jo bila pra¬
vilna lanska bilanca, če je bil pravilen promet, če je bil konto
zgube in dobička pravilen; potlej smo dobili in morali dobiti
isti čisti dobiček, kakor smo ga izkazali že pri drugem delu
letnega računa. Seveda če smo prej izkazali zgubo, mora tudi
zdaj priti na dan zguba, in zgube ne smemo pisati med pasiva,
ampak med aktiva, in pri drugem delu pišemo zgubo med do¬
biček. V bilanci spada dobiček zavoljo tega med pasiva, ker
se ga ne smemo dotakniti.

Raiffeisnovke ga morajo dati nedotaknenega v rezervo,
pri drugih posojilnicah pa določuje občni zbor, kako se porabi
čisti dobiček; pri tem se drži svojih pravil.

Med pasiva še nismo vzeli v zgornjem računu obresti
deležev, če se namreč deleži obrestujejo. Točka v pasivih so
tudi cpredplačane posojilne obresti», te so sicer že last poso¬
jilnice; ker pa v dotičnem letu še niso bile takorekoč zaslu¬
žene, je pravilno, da niso štete med aktiva.

Treba je naglašati, da pridejo v bilanco prehodni zneski
vselej le na eno stran, med aktiva ali med pasiva in da jih je
treba prav tako, kakor druga aktiva ali pasiva škontrirati, to je
vzeti na podlagi lanskega škontra (seznama) še ne poravnanih
prehodnih zneskov.

Podpis bilance.

Trgovec mora podpisati bilanco in inventar; kjer je več
osebno odgovornih družabnikov, morajo podpisati vsi (čl.
30 t. z.)

Zadružni zakon ne določuje nikjer, da se mora podpisati
izvirnik bilance po članih načelstva. Ker pa omenja § 13. z. z.,
da naj veljajo tudi za zadruge vsi predpisi trgovinskega zakona
v slučaju, da ne navaja zadružni zakon posebnih določil, sledi,
da morajo tudi vsi člani načelstva, kot upravniki zaupanega jim

©€! 137

imetja zadruge, podpisati bilanco, katera služi v izkaz njihovega
gospodarskega delovanja.

Zakon sam jim nalaga to dolžnost obelodanjenja bilance
z računskim sklepom vred najkasneje v prvih šestih mesecih
naslednjega upravnega leta (§ 22. z. z.). Edinole § 35. z. z.
pravi, da mora načelstvo računski sklep in bilanco, katero iz¬
roči zadružniku na njegovo izrecno zahtevo, prevideti, ako za¬
družnik to želi, s svojim podpisom. V tem slučaju se pa vrši
podpis v obliki, katero določuje društvena pogodba (pravila).
Kadar ta ne določuje ničesar, morajo v smislu zakona podpi¬
sati vsi člani načelstva, pristavljaje svoj lastnoročni podpis pi¬
sani ali tiskani zadružni tvrdki (§ 17. z. z.)

Ker pa smatra trgovski zakon pod pojmom «trgovec»
vedno le predstavitelja imovine določenega, trgovskemu obratu
izročenega podjetja, in ker je treba smatrati načelstvo, v celoti
in poedino po njegovih udih, kot upravitelja zadružnega imetja,
je umevno, da je tudi njegova dolžnost podpisati izvirnike bilanc
in računskih slepov. Načelstvo pa je upravni organ, sestavljen
iz več fizičnih oseb, ki so podvržene enakemu delu in enaki
odgovornosti, vsled česar moramo izvajati, da morajo podati
svoj podpis vsi poedini člani načelstva.

Kaj pa nadzorstvo zadruge? Ali je tudi ono dolžno pod¬
pisati bilanco in letni računski sklep? Da! Nadzorstvo je nad¬
zorovalen organ načelstva, kot upravitelja zadružnega premoženja,
in osebno odgovorno (§ 24 z. z.) za škodo, katero provzroča
zadrugi v slučaju, da ne vrši pregledovalne in nadzorovalne
svoje dolžnosti. Zadružni zakon tudi nadzorstvu ne predpisuje
naravnost, da mora podpisati bilanco. Ali člen 30 t. z. pravi
doslovno: «Kjer je več osebno zavezanih družabnikov, morajo
podpisati vsi». Osebno in solidarno zavezani pa so za svoje
delovanje toliko člani načelstva (§ 22 z. z.), kolikor člani nad¬
zorstva (§ 24 z. z.).

Potrjen je računov.

Da mora občni zbor kot vrhovni upravni organ zadruge
tudi potrditi računske sklepe in bilanco, ne izhaja naravnost iz
zadružnega zakona; § 5. točka 6, govori le, da se morajo v
pravilih določiti načela, «po katerih bode delati bilanco in pre-

138

računjati dobiček*, dalje «način, kako se bilanca pretehtuje*
in tako tudi določilo, kako se ima razdeliti dobiček ali zguba
med posamezne zadružnike. § 24 z. z. določa, da mora nad¬
zorstvo račune, bilanco in nasvete o razdelitvi dobička pretresti
in o tem poročati vsako leto občnemu zboru. Kadar ta potrdi
račun, je to delo z računskega stališča končano popolnoma.
Izjema je le tedaj, če je imel občni zbor pravico, ukreniti kaj
glede porabe čistega dobička, in če je on kaj takšnega sklenil,
česar še ne bi bilo storilo niti načelstvo, niti nadzorstvo. V tem
slučaju naj novo načelstvo izpelje te sklepe in poroča prihod¬
njemu občnemu zboru.

Opazka.  Iz bilance mora že biti razvidno naraščanje ali
padanje rezervnega fonda. Preglednejše je, če se v letnem ra¬
čunu pokaže še posebej, kako je rezervni fond v upravni dobi
naraščal ali padal in kako visokost je dosegel.

Kadar se objavlja in razpošilja letni račun, ki se običajno
potom tiska pomnoži, takrat se lahko naznanjajo svetu še
druge nebistvene reči letnega računa. Priobčuje se lahko pre¬
gled, posojilniškega razvitka od leta do leta in druga naznanila.
Vsaka zadružna zveza, h kateri pripada posojilnica, želi tudi
opravičeno, da posojilnica naznani to pripadanje. Tudi za širše
občinstvo je važno, da ono ve, da je posojilnica pod tako re¬
vizijsko oblastjo, ki je v to avtorizirana od države in vlade.

Kadar je račun potrjen, mora priti v roke c. k. deželni
vladi, ker to zahteva zadružni zakon. Po davčnem zakonu
mora dobiti račun tudi c. kr. okrajno glavarstvo kot davčna
oblast prve instance in tudi c. kr. davkarija za prilogo k plačanim
neposrednim pristojbinam. Okrajno glavarstvo ga potrebuje radi
rentnine in radi pridobninskega davka, kar smo že vse pove¬
dali in že svetovali, da Raiffeisnovke odklonijo napoved tega
poslednjega davka, sklicevaje se na svoja pravila. Druge poso¬
jilnice ne morejo odkloniti te napovedi; če se jim pa pošlje
dotična pola, da «fatirajo» dobiček, naj se v rubriki: »prejemki
in izdatki* dotične pole sklicujejo na. svoj račun, ki ga pred-
lože. Če ni na računu dostavka, da je občni zbor potrdil
račun, je treba zapisnik občnega zbora predložiti posebej.

139 I2*€)

Likvidacija in konkurz.

Veliko posojilnic se je že v življenje obudilo. Vse poso¬
jilnice so se poučevale, kako naj gospodarijo in poslujejo, da
bode njim in narodu na korist. To se je delalo z veseljem.
To, kar bomo v sledečem napisali, tega pa ne storimo z vese¬
ljem, enako kakor se človek le primorano na to uda, da svo¬
jega bližnjega pripravlja na smrt. Kakor pa nasprotno smrt le
reši človeka neozdravljive bolezni, tako imajo tudi nekatere
posojilnice in druge zadruge kal smrti v sebi, od katere jih reši
le poštena likvidacija ali nečastni konkurz. Toda kar velja o
posameznem človeku, velja tudi tukaj: «Bolje častno umreti,
kakor pa sramotno ali nepošteno živeti.»

Kdaj naj posojilnica ali druga zadruga likvidira, t. j. ustavi
in pravilno odmota svoje delovanje? Kdaj? Na to je težko
odgovoriti; kajti takih slučajev je vse polno, n. pr.: Posojilnica
pride do prepričanja, da ne more dobiti dobrih upravnikov za
tisti mali dobiček, ki ga naredi vsako leto. V tem slučaju je
najbolje, da likvidira, t. j. izterja dana posojila in povrne ljudem
najprvo hranilne vloge, naposled pa še deleže. Ako je kaj
ostalo, o porabi tega sklepa občni zbor, če ni posojilnica
Raiffeisnovka, ki ima tudi v tej točki vezane roke.

Likvidirati kaže večkrat v majhnih krajih, kjer ste dve
posojilnici, eni ali drugi. Tista, ki likvidira, naj napoti svoje
dolžnike, da gredo iskat v svrho vračila posojil k drugi poso¬
jilnici. kamor napoti tudi hranilničarje, da nesejo svoje, pri njej
vzdignene vloge. Likvidirati kaže včasih takim posojilnicam,
katere ne morejo dobiti doma nič hranilnih vlog; kajti napro-
šeni (izposojeni) denar je predrag, da bi ga mogle z dobičkom
posojevati. Likvidirati kaže znabiti tudi takrat, kadar se je po
nesreči, neprevidnosti ali malomarnosti zapravil rezervni fond,
ki se je znabiti leta in leta zbiral, pa morda kar naenkrat
izgubil. Ako se je kaj takšnega pripetilo, je morda dobro,
odmotati opravila, ker so izgubili upravniki in občinstvo veselje
do zavoda. Kako je postopati pri likvidaciji pridobitnih in
gospodarskih zadrug sploh, o tem govore §§ 41. do 52. zadruž¬
nega zakona. Likvidacija je pa včasih podobna konkurzu, kakor
že pravi § 49., ki se glasi:

»Likvidatorji naj precej, ko začno likvidacijo, postavijo
bilanco. Ako ta ali pozneje narejena bilanca pokaže, da dru¬
štvena aktivna imovina z rezervnim fondom in opravilnimi
deleži društvenikov vred ne zadostuje za založbo društvenih
dolgov, naj likvidatorji pod svojo odgovornostjo precej nasve¬
tujejo, cla se nad imovino društva odpre konkurz, ter naj pri¬
občijo to velikemu zboru, ki ga je obenem sklicati.*

Dokler je zadruga v likvidaciji, je še precej svobodna;
likvidatorji so izvoljeni od občnega zbora in so vezani le na
zadružni zakon, na zadružna pravila in na to, kar sklene občni
zbor. Konkurz je napovedati v smislu § 84.:

«Ako bilanca pokaže, da je polovica na opravilne deleže
vplačanega zneska izgubljena, naj načelstvo brez odloga skliče
veliki zbor ter mu naznani, kako društvo stoji.

Kadar društveno imetje več ne zagrinja dolgov, mora
načelstvo pod svojo odgovornostjo predložiti pri sodišču, da se
nad društveno imovino odpre konkurz.*

Kadar je konkurz napovedan, takrat pa je zadruga izgu¬
bila svojo svobodo. Za njo veljajo potlej §§ 60. do 73., 84. in
85. zadružnega zakona in konkurzni red, po katerem se cela
stvar odmota in vsled katerega dobi upravnik konkurzne mase
vse v roke. Ta ima potlej osobito to nalogo, da s sodiščem
vred skrbi za zadružne upnike, t. j. hranilničarje in posojevalce.
Ako konkurz traja dolgo, so večkrat vsi na veliki škodi: upniki
in dolžniki.

Če bi sklenila slaba posojilnica, da se hoče ohraniti pri
življenju na ta način, da udje na deležih doplačajo, ni dovo¬
ljeno to po zakonu.

Doplačilih postopek, vsled katerega so primorani člani
prispevati k pokritju primanjkljaja, je mogoč v smislu § 61. seq.
edino le v slučaju konkurza ali konkurzu podobne likvidacije.
Konkurza se more pasivna zadruga le tako izogniti, da sklenejo
člani poravnati nastali primankljaj s prostovoljnimi  doneski
(§ 33. z. z). Obstoj zadruge se v tem slučaju ne sme prekiniti,
nego mora nadaljevati zadruga nepretrgoma poslovanje v smislu
svojih pravil. Določba v pravilih, da sme izvršiti načelstvo še
pri obstoju zadruge reparticijo primanjkljaja med zadružnike
nesodnim potom, je neveljavno, ker nasprotuje določilu § 11. z. z.
obenem pa § 5., točka 6., da naj navajajo pravila «količino»

141  ( 5*9

opravilnih deležev. Zadružnik ni dolžan, povišati
svojo deležno vlogo nad zneskom, določenim v pra¬
vilih, tudi ne dopolniti  po izgubi prikrajšani delež, a tudi
ne podpisati ali vplačati  nadaljne deleže. Kajti kakor
hitro ne zadoščajo aktiva zadruge z rezervnim fondom vred in
z deleži članov za pokritje dolgov zadruge, je dolžnost poslednje,
da otvori konkurz. To izhaja jasno iz § 49. z. z.

V podkrepljenje tega razlaganja §§ naj navedemo sledeči
konkretni slučaj. Neka posojilnica na Češkem je napravila veliko
primanjkljaja. Da se ta pokrije, je sklenila, da pride na vsak
delež po ca. 1000 I< doplačila. Neki ud je imel pa 20 deležev,
torej bi moral 20.000 K doplačati, kar se je pa branil storiti.
Pustil se je rajše tožiti od posojilnice. Deželno sodišče pa
tožbi ni ugodilo, rekši, da dolžnost doplačevati nastopi šele v
slučaju likvidacije ali konkurza.

Opazke.  Sedanji zadružni zakon, ki je pomanjkljiv v
marsikaterem oziru, in ki ga utegnejo nadomestiti z boljšimi
določili, skrbi neizmerno za posojilniške upnike, t. j. za hranil-
ničarje in druge upnike. Ti imajo pri zadrugah z neomejeno zavezo
po § 60. sedanjega zadružnega zakona po končanem

konkurzu pravico od bivših zadružnikov nerazdelno terjati pla¬
čilo svojih v konkurzu propalih terjatev. Glede zadrug z ome¬
jeno zavezo je pa sedanji zadružni zakon v tem oziru nejasen.

Razpust posojilnice.

Postava veli o razdružbi tako-le:

§ 36. Zadruga se razdružuje :

1. kadar izteče v društveni pogodbi ustanovljeni čas;

2. kadar društvo tako sklene;

3. kadar se odpre konkurz;

4. kadar upravno oblastvo (§ 37) tako odredi.

Opazke:  To se malokdaj pripeti, da bi bila posojilnica
ustanovljena le za določeni čas. Samo tri posojilnice na Slo¬
venskem (Vzajemno podporno društvo v Ljubljani, Trgovsko-
obrtna zadruga v Gorici in Posojilnica v Kandiji pri Novem
mestu) imajo v pravilih določila, da posamezni oddelki teh

posojilnic trajajo le neko dobo (menda 5 let). — Če se družba
hoče razdražiti, mora imeti v pravilih določilo, pod katerimi
pogoji je mogoča razdružba. Običajno ima to pravico občni
zbor (ako je bil ta predlog na dnevnem redu), če je bilo zastopanih
pri njem najmanj dve tretjini zadružnih deležev in če glasujejo
tri četrtine za to, da se zadruga razdraži.

Upravna oblast, t. j. deželna politična gosposka ima tedaj
pravico, razpustiti zadrugo, če se je ta pregrešila tako, da je
bila od sodišča pravomočno kaznovana po § 88 zadružnega
zakona. Po tem § se pa kaznujejo zadruge tedaj, če svoje delo¬
vanje razširijo čez take reči, katere niso navedene v prvem §
zadružnega zakora.

Kazenska določila.

Kazenska določila postave z dne 9. aprila 1873:

«§ 87. Ako ti, kateri so dolžni kaj za društvo zglasiti v
društveni vpisnik, tega ne store, naj se kaznijo s kaznimi
zaradi reda po določilih, danih v trgovskem zakoniku za opu¬
ščene zglasitve v trgovinski vpisnik (register). Za to, ker se niso
izpolnili propisi, dani v §§ 14, 22 (3. odstavku), 34 (2. odst.),
35 (1. odst.), 49, 61 do 69, 71 in 77 (3. odstavku) te postave,
in za kako neresničnost v izkazih in priobčilib, ki jih veleva
dajati ta postava, naj trgovinsko sodišče ude načelstva in nad¬
zornega svetovalstva, oziroma likvidatorje kaznuje s kaznimi
zaradi reda do 100 gld. avstr. velj. Tudi te kazni zaradi reda
in istotako globe v § 29 in v § 35 (2. odstavku) omejene teko
v zalog za uboge tistega kraja, v katerem ima društvo sedež,
ter se ne morejo izpreminjati v zapor.

§ 88. Kadar katero društvo raztegne svoje delovanje ali
svoje razprave na druge reči, ki niso naštete v § 1 te postave,
tedaj so udeleženi društveniki, ako jih po občni kazenski
postavi ne zadene huje, krivi pregreška ter jih je kazniti na
denarjih do 300 gld.

§ 89. Udje načelstva in nadzornega sveta, potem likvi¬
datorji in kdorkoli drugi, komur je kaj naročeno od društva,
kateri v zapisnikih velikih zborov, v računskih sklepih (dovr-

ških), bilancah in opravilnih poročilih, v kazalu društvenikov
(§ 14) in priobčilih, ki jih ukazuje § 35, vedoma kaj krivega
naznanijo ali potrdijo, krivi so pregreška, če jih po občni kazenski
postavi ne zadene huje, ter jih je kazniti z zaporom po na tri
mesece.»

Opazke.  Na Slovenskem so se ti §§ rabili le nekoliko
pri konzumnih društvih; pri posojilnicah je bil le eden slučaj
(poneverjenje).

Kako se lahko greši že v malenkostnih rečeh zoper te
§§, o tem se je prepričala že tuintam kakšna zadruga, ki ni
bila n. pr. sklicala občnega zbora na ta način, kakor govore
pravila; ali če se pri občnem zboru ni postopalo po pravilih.
— Radi pregleda prej navedenih kazenskih določil, naj omenimo
še enkrat, katere dejanja so kaznjiva pri zadrugah:

1. ) Če se ne vodi imenik zadružnikov (kaznuje trgovsko
sodišče ude načelstva in nadzorstva Zaradi reda s kaznijo do
200 K).

2. ) Če se ne priobči zadnji čas do konca junija računski
sklep in bilanca za preteklo leto (ista kazen od istega sodišča).

3. ) Če se sklepi občnega zbora ne zapisujejo v posebno

knjigo. Vpogled v zapisnik občnega zbora je dovoljen tudi

politični oblasti. (Ista kazen od istega sodišča.)

4. ) Če se udom nočejo poslati pravila in račun (ista

kazen od istega sodišča), ako. jih ti zahtevajo.

5. ) Če se deželni vladi nočejo poslati pravila in račun
(ista kazen od političnih oblasti).

6. ) Če se odpovedi in odstopi ne vpišejo v dotično

knjigo (ista kazen od trgovskega sodišča).

7. ) Če se nahajajo v priobčilih neresničsosti (ista kazen
od istega sodišča).

8. ) Če se noče sklicati občni zbor (globa do 600 K).

9. ) Če se vedoma naznani ali potrdi kaj napačnega

(zapor do treh mesecev).

Posojilnice se morajo ravnati tudi po trgovskem zakonu.
Ako bi posojilnica, ki razvidi iz svojih knjig, da se nahaja v
stanu primanjkljaja, nadaljevala svoje podjetje, postane kriva
prestopka krivne krivde  (bankerota, propasti) in se kaznujejo
njeni upravitelji do 6 mesecev ječe.

144 ©»S

Če bi se mogli očitati v slučaju krivde trgovcu stroški,
nerazmerni njegovemu premoženju, ali če bi pri vsakem dru¬
gačnem predbacivanju ne mogel dokazati s svojimi knjigami,
da je nastala njegova krida brez njegove krivde, ali če bi ne
bil vodil predpisanih knjig, tedaj postane kriv goljufive  kr  id  e.
To utegne veljati tudi za upravitelje posojilnic.

In če bi v slučaju kride ali pri sestavljanju svojih bilanc
zamolčal kako imovino ali pristavil kako dolgovino, potem bi
bil kriv tatvine.  To določilo bi se uporabilo tudi pri poso-
jilniških funkcionarjih.

Marsikaj še iz posojilniške prakse.

Če zmanjka postora pri kakšnem kontu, naj se prenaša
znesek ne nazaj, ampak zmiraj naprej t. j. na prihodnje strani
in knjige, če je tudi mogoče še spredaj dovolj prostora. Kadar
se prenaša, naj se običajno prenese le aktivni znesek, ki je
nam v dolg ali v korist. Predno se prenese, naj se konto
sklene pravilno in se zaznamuje, na katero stran, pod katero
aktivno številko in v katero knjigo se je preneslo. Pri novem
kontu, ki naj obdrži aktivno številko kakor prej, naj se zazna¬
muje, od kod je prenešeno. Da se tudi pri udih ne sme po¬
zabiti števila deleža, je umevno samoobsebi.

Ker pride naša knjiga tudi v roke avtoriziranim posojil-
niškim nadzornikom, moramo te opozoriti na tiste posojilnice z
neomejeno zavezo, ki sprejemajo za svoje člane druge posojil¬
nice. V slučaju kakšnega poloma takšne, navidezno močne po¬
sojilnice so one majhne posojilnice, ki so se ji pridružile kot
ud, v nevarnosti, da pridejo v veliko škodo, in se lahko celo
zgodi, da jim v slučaju konkursa dotične velike posojilnice,
upniki ustavijo celo poslovanje, ker je dotični § zadružnega
zakona na strani upnikov in ne na strani posojilnice.

CNJ 1-15

10

Da ne bo imela posojilnica preveč posla in stranka tudi
ne preveč sitnosti, naj se ji ne dovoli preveč obrokov v letu,
četudi dobiva stranka večkrat na posodo. En sam obrok v
letu je skoro premalo, ker dolžniki lažje plačujejo obresti pol¬
letno, nego celoletno. Več kakor dva obroka nastaviti v letu,
tudi ne kaže, torej se vzamejo od stranke obresti do obroka,
ki ga že ima, kadar se ji je na novo posodilo.

Preračunjevanje obresti.

Za preračunanje obresti služijo malo veščemu računarju
kaj dobro tabele*), na katerih je za vsako vsoto, dobo in viso¬
kost obresti že preračunjen dotični znesek. Kdor po nima te
knjige pri rokah ali kdor se je noče poslužiti, mora precej raču¬
nati, ako mu niso znane sledeče olajšave; n. pr. za obresti po
5  Va7o’» P° 5% in 4 1 / a  %. Polletne obresti po 5 1 / 2  °/ 0  se na
lahek način in hitro izračunijo: N. pr. od kapitala 496 kron.
Dividiraj desetino tega števila s 4 in zapiši kvocijent dvakrat
tako, da

496 : 4 = 1240

ga v drugič pomakneš
za eno stopinjo proti

desni roki.. . . 124 (t, j. y i0  prišteješ)

seštej . . . = 1364, to je 13 K 64 h.

Polletne obresti po 5 °/ 0  dobiš, ako se desetina kapitala
prosto s 4 dividira, n. pr., 496 : 4 = 1 24'0, t. j. 12 K 40 h.

Polletne obresti po 4 1 / 2 % dobiš, ako tudi deseti del s 4
dividiraš in od kvocijenta še deseti del odšteješ,
n. pr. 496 : 4 = 1240
124

je 1116, t. j. 11 K 16 h.

O polletnem obrestovanju in kapitalizovanju hranilnih vlog
naj dodamo še to, kar bi morali povedati že o priliki bilansiranja.
Če se obresti prvega semestra že v drugem semestru kapitali-

*) Glej obrestna kazala na koncu knjige.

£§*€) 146

zujejo, se izkažejo pri kontu «zguba» vse obresti prvega in
drugega semestra; pri kontu «pasiva» pa toliko manj med kapi-
talizovanimi obrestmi, kolikor se je izplačalo od prvega semestra
kapitalizovanih obresti v drugem semestru pod imenom hranilne
vloge.

Odličen strokovnjak v posojilništvu svetuje posojilnicam,
da jemljejo pri novih posojilih obresti od prvega dne dotičnega
meseca, tako, da imajo dolžniki plačilni obrok vedno le prvega,
torej nekateri prvi dan januarja, drugi prvi dan februarja i. t. d.
To bi bilo sicer dobro za posojilnico ali slabo za dolžnike.
N pr.: stranki se posodi 13. II. 200 K a 6 °/ 0  na 6 mesecev. Če
računimo po tej metodi, plača ona obresti do 1. Vlil, čeravno
je faktično plačala do 13. VIII. To je krivično in stranka je
oškodovana v našem slučaju za približno 50 vin.

Amortizacija.  Dosleden posojilničar ne bi smel sveto¬
vati, da se posojuje na hipoteke. S tem načinom posojevanja
so združeni veliki stroški. Namen posojilnic pa je ravno, stroške
posojevanja zmanjšati in gledati, da dolžnik vrne prejkoprej.
Ker bomo pa na koncu knjige prinesli celo tabele, ki bodo
kazale, kako se pri dolgoletnem hipotečnem zadolževanju z
obrestmi vred po malem vrača tudi kapital, moramo opravičiti
tiste posojilnice, ki posojujejo na takozvano amortizacijo, to je
uničenje dolga pri plačevanju obresti. Nekatere posojilnice imajo
namreč preveč denarja, ki ga ne morejo oddati doma. Ker niso
Raifeisenovke, ga lahko posodijo tudi v oddaljene kraje, kar pa
ne gre brez intabulacije. Da pa pri tem posojevanju ni preveč
stroškov, posodijo baš zaradi manjših stroškov na daljše obroke,
ker so pri tem nižji kolki, ko se je namreč s tem novim poso¬
jilom izbrisalo najbrže kako višjeobrestno hipotečno posojilo. S
tem amortizovanjem je nekako takole: Dolžnik dobi n. pr.
100 K posojila proti 5 °/ 0  obrestovanju; če plačuje skozi 36 let
vsakega pol leta 3 K za kapital in obresti (kar se imenuje
anuiteta) je poplačan dolg popolnoma v tej, sicer dolgi dobi.

©=Q 147 e*©

10 *

Zakoni za posojilnice.

Kateri zakoni so važni za posojilničarje in druge zadrugarje?

1. ) Najvažnejši je takoimenovani zadružni zakon od
9. aprila 1873. Kar so božje in cerkvene postave za vsakega
kristjana, to je zadružni zakon za vsakega posojilničarja. Kdor
hoče posojilnico ali drugo zadrugo ustanoviti, temu mora biti
znan ta zakon. Kakor mora vsako društvo svoja pravila tako
urediti, da ugajajo društvenemu zakonu od 15. novembra 1867,
tako mora tudi vsaka posojilnica ali zadruga svoja pravila ure¬
diti potom zadružnega zakona. Ako pravila ne ugajajo tej postavi,
posojilnica ali zadruga ne more biti registrovana. Kaj je to
registrovana ?  Nobena posojilnica ali slična zadruga ne sme začeti
svojega poslovanja, dokler ni ona vpisana v zadružni register,
ki je pri okrožnem (trgovskem, deželnem) sodišču, v čegar
področje spada tisti kraj, kjer se hoče ustanoviti posojilnica ali
druga zadruga. Temu sodišču se morajo poslati pravila nove
zadruge in naznaniti se mora može (načelstvo), kateri namera¬
vajo voditi novo posojilnico ali zadrugo. Ako so pravila v
smislu zakona sestavljena in ako je načelstvo pravilno ogla-
šeno, tedaj sodišče ne odreče vpisa v zadružni register, in poso¬
jilnica ali zadruga 'sme svoje delovanje pričeti. Zadružni zakon
obsega pet poglavij. Prvo poglavje, ki obsega splošna pravila,
se deli zopet v štiri oddelke; prvi oddelek govori o snovanju
posojilnic in o pravnih zadevah njenih udov. Naslednja točka
se bavi z načelstvom, nadzorstvom in občnim zborom. Med
tem ko beremo v tretjem oddelku o razpustu zadruge, govori
naslednji o likvidaciji zadruge. Druga poglavja določajo posebna
pravila za zadruge z omejeno in neomejeno zavezo in
kazni za načelstvo zadruge, ako isto prestopi mejo svojih pravil.
Nazadnje so končne določbe sploh.

2. ) Za nekatere posojilnice je važen zakon od prvega
junija 1889, namreč za posojilnice na kmetih, katere ne mislijo
svojega delovanja na daleč okrog raztegniti in katere hočejo v
svojem majhnem delokrogu vendarle veliko koristiti; to so poso¬
jilnice, ki so ravnajo po duhu Nemca Raiffeisna. Take posojil¬
nice morajo svoja pravila v smislu omenjenega zakona sestaviti
in ako so to storile, dobe od finančnega ravnateljstva dovoljenje,
da smejo rabiti pri zadolžnicah vsikdar le enoten kolek po prvi

lestvici. Na ta način je posojevanje jako poceni. Vrhu tega so
te posojilnice proste dohodninskega davka, ki so ga dolžne
plačevati posojilnice drugih sistemov. Da je pa posojilnica
deležna teh dobrot, mora ustrezati omenjenemu zakonu, ki
določa, da mora imeti 1. zavezo neomejeno, 2. delokrog se sme
raztezati samo na domačo in eno ali več sosednih, v pravilih
določenih občin in da 3. delež ne sme biti višji kakor 50 K, ki
se pa ne sme višje obrestovati kakor hranilne vloge. Nadalje
določa zakon (4.), da se ves dobiček pridene rezervnemu zakladu
in se ne sme razdeliti med ude. V 5. točki se določa, da se
posojila dovoljujejo samo udom, ki ne dajejo za to menice.
6. Razločka med obrestovanjem hranilnih vlog in med posojili sme
biti samo 1 J / 2  procenta.

3. ) Te posojilnice se morajo seveda tudi ozirati v prvi
vrsti na zadružni zakon, v drugi vrsti pa poleg zakona
od 1. junija 1889 še po zakonu od 11. junija 1894., ki določa,
da se posojila ne smejo dajati na daljši obrok kakor na štiri leta.

4. ) Za vse posojilnice je važen zakon od 10. junija 1903.
Po tej postavi je vsaka posojilnica in zadruga dolžna, pustiti se
nadzorovati. To nadzorstvo izvrši običajno zadružna zveza, h
kateri pripada dotična posojilnica ali zadruga, če je namreč ta
zadružna zveza dobila pravico nadzorstva. Ako pa noče poso¬
jilnica, da bi jo zadružna zveza nadzorovala (ker se ona morda
noče njej pridružiti), tedaj pošlje okrožno sodišče sposobnega
in od gosposke pooblaščenega revizorja, ki potem nadzoruje
zadrugo.

Postava od 9. aprila 1873 (Zadruži zakon)

o p r i d o b i 1 n i h in gospodarskih društvih  a 1 i t o va¬
ri  št  vi  h.

S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:

Poglavje I. Splošna določila.

Prvi oddelek.

O ustanovitvi društev in o pravnem razmerji njihovih udov.

W§)  149

§ 1 .

Določila te postave'bodo veljala za društva z nedoločenim
številom društvenikov, katerih namen je pospeševati prislužek
(dobiček) ali gospodarstvo svojih društvenikov z vkupnim obrto-
vanjem ali z dajanjem kredita (pridobilna in gospodarstvena
društva), kakor

zajemna in kreditna društva,
sirovinska in magazinska društva,
produktivna društva,
potrošna društva in
stanovna društva itd.

§ 2 .

Pridobilna in gospodarstvena društva se morejo napraviti
tako, da so jim društveniki ali neomejeno ali omejeno za¬
vezani.

V prvem slučaju je vsak društvenik z vsem svojim imetkom
nerazdelno zavezan za društvene dolžnosti, a v drugem.slučaju
samo do neke določne, naprej ustanovljene vsote.

§ 3.

K ustanovitvi društva je potrebno:

1. Da se sprejme društvena firma (tvrdka):

2. da se društvena pogodba (pravilo, položilo, statut)
pismeno sestavi;

3. da se ta pogodba vpiše v vpisnik (register) za društva.

Posamezni društveniki pristopijo s pismenim izrecilom.

§ 4 .

Društvena firma mora biti vzeta s predmeta, kateremu
velja podjetje, imeti oznamenilo ^društvo v vpisnik vpisano»
ter pristavek po tem, kakoršna je zaveza (§ 2), namreč: «z
neomejeno zavezo» ali pa «z omejeno zavezo*.

Ime društvenikov ali drugih oseb se ne sme jemati v
firmo. Vsaka nova firma mora se očitno razlikovati od vseh
firm vpisanih društev, katere so že prej v tistem kraji ali v
tisti občini.

150

Društvena pogodba mora obsegati:

1. Firmo in sedež društva;

2. predmet podjetja;

3. dobo, doklej bode trpelo društvo, ako bi se utesnilo na
določen čas;

4. uvete za pristop društvenikov, in tako tudi kaka po¬
sebna določila o odhodu iz društva (izstopu, smrti in izločilu);

0. količino opravilnih deležev posameznih društvenikov
in način, kako se narejajo;

6. načela, po katerih bode delati bilanco in dobiček pre-
računjati, način, kako se bilanca pretehtuje, in tako tudi dolo¬
čilo o razdelbi dobička in izgube med posamezne društvenike;

7. kako se voli in sestavlja načelstvo in kako se izkazu¬
jejo udje načelstva, njihovi namestniki in društveni uradniki;

8. obliko, kako se sklicujejo društveniki;

9. uvete za glasovalno pravico društvenikov in obliko,
kako se ta pravica zvršuje ali užival

10. tiste reči, o katerih se ne more sklepati po prosti
večini tistih društvenikov, ki se snidejo na sklic, temveč je
treba večje večine glasov ali pa sklepa fpo drugih potrebno¬
stih storjenega;

11. kako bode društvo svoja naznanila razglašalo;

12. naznambo o tem, bodo li društveniki za društvene
dolžnosti neomejeno ali le z neko omejitvijo zavezani, in če je
v tem zadnjem slučaju zavezanost raztegnena čez mero v po¬
stavi določeno (§ 76), doklej sega ta zaveza;

13. imena udov prvega načelstva ali tistih oseb, kateri
naj izprosijo vpis društva v dotični vpisnik.

§ 6 .

Društvena pogodba, vpisana v vpisnik društev, mora se
v posnetku razglasiti.

Ta posnetek mora obsegati:

1. Datum društvene pogodbe;

2. firmo in sedež društva;

3. predmet podjetja;

tol

4. dobo, doklej bode trpelo društvo, če je utesnjeno na
neko določeno dobo;

5. imena in stanovališče udov načelstva, ako je načelstvo
že v društveni pogodbi postavljeno;

6. način, kako bode društvo svoja naznanila razglašalo:

7. naznambo o tem, bodo li društveniki z neko utesni¬
tvijo zavezani, in če je v tem zadnjem slučaju zavezanost raz-
tegnena čez mero v postavi določeno (§ 76), doklej sega ta
zaveza.

Ako je v društveni pogodbi določena oblika, . kako daje
načelstvo izrecila svoje volje na znanje in kako se se podpi¬
suje v imenu društva, naj se razglasi tudi to določilo.

§ 7 -

Pri vsakem trgovinskem sodišču je pisati vpisnik o tistih
društvih, katera imajo svoj sedež v njegovem okolišu.

Za ta vpisnik veljajo določila v trgovinskem zakoniku o
trgovinskih vpisnikih (registrih) dana.

§ 8 .

Dokler ni vpisano v društveni vpisnik, društva kakor ta-
cega še ni. Ako se v imenu društva dela, predno je vpisano,
zavezani so delajoči osebno in nerazdelno.

§ 9 .

Vsaka predrugačba društvene pogodbe mora se pismeno
storiti ter trgovinskemu sodišču zglasiti s priloženim prepisom
društvenega sklepa.

S tem premenilnim sklepom dela se tako kakor z izvirno
društveno pogodbo. Razglasi se samo v toliko, kolikor so po
njem predrugačena določila v prejšnjih razglasih obsežena.

Sklep nima pravne moči, dokler ni vpisan v društven
vpisnik pri tistem trgovinskem sodišču, v okolišu katerega ima
društvo svoj sedež.

©2 152

§ 10 .

Pri vsakem tistih trgovinskih sodišč, v kraju katerih ima
društvo kako podružnico, mora se le-ta zglasiti, da bode vpi¬
sana v društveni vpisnik, ter je pri tem izpolniti vse, kar §§ 6
in 9 za glavni .zavod velevata.

§ H.

Pravni razmer med posameznimi društveniki se ravna v
prvi vrsti po društveni pogodbi. Ta pogodba sme samo v
tistih točkah, pri katerih je to izrečno dopuščeno, odstopati od
določil te postave.

§ 12 .

Društvo sme pod svojo firmo pridobivati pravice in nase
jemati dolžnosti, tudi zemljiško svojino ali last in druge stvarne
pravice na zemljiščih pridobivati, pred sodiščem tožili in to¬
ženo biti.

Redoma podsodno je tistemu sodišču, v okraju katerega
ima svoj sedež.

§ 13.

Za društva, katerih podjetje se celoma ali deloma suče o
trgovinskih opravilih, veljajo, kadar ta postava ne ukazuje dru¬
gače, določila trgovinskega zakonika, dana o trgovcih.

§ 14 .

Ondi, kjer ima društvo in povsod, kjer ima katera njegova
podružnica svoj sedež, naj se piše kazalo (register), v katero je
vpisovati ime in priimek in tako tudi stan vsakega društvenika,
dan, katerega je pristopil v družbo in prestal biti društvenik,
število opravilnih deležev, ki jih vsak ima, kakor tudi odpoved
enega ali več opravilnih deležev.

Vsakemu mora biti dopuščeno, pogledati v to kazalo,
kakor v društveno pogodbo in kake njene premembe.

Drugi oddelek.

O načelstvu, nadzornem svetovalstvu in velikem zboru.

0*3 153

§ 15 .

Vsako društvo mora imeti načelstvo, izvoljeno izmed dru-
štvenikov. Po njem je ono zastopano pred sodiščem in zunaj
sodišča.

Načelstvo sestoji lahko iz enega ali iz več udov, udje
utegnejo imeti plačo ali brez plače. Njih postavitev je vsak čas
oporočena ali preklicna, ne krateč pravic do odškodovanja, ki
bi izvirale iz kake pogodbe.

§ 16 .

Vsakokratne ude načelstva je takoj po tem, ko se posta¬
vijo, zglasiti zaradi vpisa v društveni vpisnik. Zglasitvi naj se
pridene njihov izkaz. Udje načelstva morajo pred trgovinskim
sodiščem podpisati se ali svoj podpis v poverjeni obliki vpoložiti.

Po enakem je delati vselej, kadar se udje načelstva kako
premene, oziroma kadar, se jim postavijo namestniki.

Ako premena ni v društveni vpisnik vpisana, niti javno
razglašena, tedaj jo sme društvo tretjemu samo tedaj nasproti
postaviti, kadar dokaže, da je leta pri sklepanju opravila vedel
za to premembo.

§ U.

Načetstvo naj v obliki, kakor društvena pogodba določuje,
daje izrecilo svoje volje na znanje in naj se za društvo pod¬
pisuje. Kadar o tem ni nič določeno, potreben je podpis vseh
udov načelstva. Podpisujejo se pa tako, da k firmi društva ali
k imenu načelstva pristavi vsak svoj podpis.

§ 18 .

Društva si s pravnimi opravili, ki jih sklepa načelstvo v
njegovem imenu, dobivajo pravice in nakladajo dolžnosti. Vse
eno je, je li opravilo sklenjeno izrekoma v društvenem imenu,
ali pa če je iz okolnosti očitno, da je bila pogodnikov volja,
skleniti ga za društvo.

Oblast načelstva, zastopati društvo, sega tudi na vsa tista
opravila, za katera je po občnem državljanskem pravu potrebno,
posebno na razpol opravila sloveče pooblastilo.

@*5I 154

§ 19 .

Načelstvo ima dolžnost proti društvu, držati se tistih utesnil,
katera so za razsežaj njegove oblasti, društvo zastopati, usta¬
novljena, v društveni pogodbi ali po sklepih velikega zbora. Ali
utesnilo načelstva v zastopanju društva nima do tretjih oseb
nikake pravne moči. To velja zlasti za ta slučaj, kadar ima
zastop veljati samo za neka opravila in neke vrste od opravil,
ali samo v nekih okolnosfih, ali za neki čas, ali v posameznih
krajih, ali kadar bi se za neka opravila zahtevalo privoljenje
velikega zbora, nadzornega sveta ali drugega organa.

§ 20 .

V imenu društva priseguje načelstvo.

§ 21 .

Za vročitev povabil in drugih vročil društvu bode dovolj,
da se vroče kateremu udu načelstva, ki ima pravico ali sam
ali z drugimi vred se podpisovati, ali pa društvenemu uradniku,
kateri ima pravico, društvo pred sodiščem zastopati.

§ 22 .

Načelstva dolžnost je skrbeti za to, da se pišejo društvene
knjige, kolikor treba.

Tem knjigam, ako so pisane po predpisu trgovinskega
zakonika, gre za izkaz tega, kar ima društvo iz postavno dopu¬
ščenih mu opravil tirjati, tista mera dokazne moči, katera je
trgovinskim knjigam po členu 34 trgovinskega zakonika in po
§§ 19, 20, 21 in 22 uvodne postave k temu trgovinskemu zako¬
niku (Drž. zak. od 1. 1863, štev. 1) dodeljena.

Načelstvo mora zadnji čas v prvih šest mesecih vsakega
opravilskega leta oznaniti računski sklep preteklega opravilskega
leta z bilanco vred. V 7  tem oznanilu treba zlasti tudi na znanje
dati število udov, ki jih je društvo imelo v času sklenjene
bilance, potem število društvenikov, kolikor jih je v teku bilanč¬
nega leta pristopilo in odpadlo, kakor tudi število opravilnih
deležev,, kolikor jih je bilo o sklepu bilance in kolikor se jih je
v teku bilančnega leta vnovič pridružilo, odpovedalo ali odplačalo.

(s*3 155

§ 23 .

Udje načelstva, kateri v tem svojstvu brez prejetega
naročila ali proti predpisom te postave ali društvene pogodbe
delajo, zavezani so osebno in nerazdelno za škodo, s tem
napravljeno.

§ 24 .

Društvena pogodba lahko načelstvu pridruži nadzorno
svetovalstvo, ki ga društveniki iz svoje srede — vendar tudi
ne izmed udov načelstva — izvolijo, in katerega postavilo je
vsak čas oporečno.

Kadar je postavljeno nadzorno svetovalstvo, čuje ono nad
tem, kako društvo v vseh razdelkih upravstva svoja opravila
oskrbuje, ono sme poizvedeti, kako teko društvena stvari, vsak
čas pregledati knjige in spise njegove in preiskati društveno
blagajnico, koliko je v njej.

Ono sme, kadar koli se mu zdi potrebno, udom načelstva
in uradnikom začasno, in to, dokler prvi prihodnji veliki zbor
stvari ne razsodi, oblasti ustvariti in narediti, česar je potreba
k začasnemu nadaljevanju opravil.

Ono naj račune v posameznih opravilnih dobah, zlasti
letne račune, bilance in nasvete o razdelitvi dobička pretrese,
in o tem vsako leto velikemu zboru poroča.

Ono naj skliče veliki zbor, kadar je v interesu društva
potrebno.

Udje nadzornega svetovalstva so zavezani za škodo, katero
narede, ne izpolnivši svojih dolžnosti.

§ 25 .

Nadzorno svetovalstvo ima oblast, pravdati se z udi načel¬
stva, kjer veliki zbor tako ukrene.

Kadar ima društvo kako pravdo z udi nadzornega načel¬
stva, zastopajo ga pooblaščenci, kateri se izvolijo v velikem
zboru.

Vsak društvenik ima pravico, ob svojem trošku kakor
intervenient vstopiti v prej omenjene pravde.

©»S 156 1243

§ 26.

Izvrševanje društvenih opravil, kakor tudi zastopanje dru¬
štva zastran teh opravil sme se odkazati tudi društvenim urad¬
nikom ali drugim osebam kakor pooblaščencem dotičnega dru¬
štva. V tem slučaju ravna se njihova pravica po danem jim
pooblastilu, ona se o dvombi razteza na vsa pravna dejanja,
katera so po navadi združena z izvršitvijo takšnih opravil.

§ 27.

Pravice, katere gredo društvenikom v društvenih rečeh,
sosebno kar se tiče oskrbovanja opravil, vpogledovanja v bilanco
in nje pretresa, in pa določila, kako naj se razdeli dobiček,
izvršujejo vsikoliki društveniki skup v velikem zboru.

Vsak društvenik ima na tem zboru po en glas, ako
društvena pogodba ne ustanavlja drugače.

§ 28.

Veliki zbor društvenikov sklicuje načelstvo, v kolikor te
pravice nimajo po društveni pogodbi ali po ti postavi tudi druge
osebe.

§ 29.

Zunaj slučajev, v društveni pogodbi izrečno določenih,
sklicati je veliki zbor, kadar se v interesu društva pokaže
potrebno.

Veliki zbor se mora precej poklicati, kadar najmanj dese¬
tina vseh društvenikov to nasvetuje v vlogi, ki jo oni podpi¬
šejo in v kateri povedo, čemu in zakaj naj se skliče veliki zbor.
Ako je v društveni pogodbi pravica, zahtevati sklic velikega
zbora, dana večjemu ali manjemu številu društvenikov, tedaj
naj ostane pri tem.

Tiste, katerih dolžnost je, sklicati veliki zbor, naj trgo¬
vinsko sodišče na zahtevanje nasvetovalcev k temu primora z
globami do 300 gld. avstr, veljave.

§ 30.

Veliki zbor naj se sklicuje tako, kakor določuje društvena
pogodba.

157

Namen velikega zbora je vselej s sklicem vred dati na
znanje. O takih stvareh, katerih razprava ni bila oznanjena, se
ne morejo delati sklepi;. vendar za sklep, da se po nasvetu v
velikem zboru skliče preizreden veliki zbor, to ne velja.

Za to, da se kaj nasvetuje, in za razprave pri sklepanju
oznanilo ni potrebno.

§ 31.

K temu, da more veliki zbor veljavne sklepe delati (da
bode sklepčen), potrebno je, — kjer društvena pogodba drugače
ne določuje — da je pričujoča in zastopana na njem najmanj
desetina udov.

§ 32.

V takem slučaju, kadar veliki zbor ni sklepčen, je treba
— če društvena pogodba drugače ne določa — poklicati drug
zbor, kateri je sklepčen brez ozira na število pričujočih ali
zastopanih društvenikov.

Drugi veliki zbor je utesnjen na razpravo tistih reči, za
katere je bil sklican zbor, ki ni imel uspeha.

§ 33.

Ako društvena pogodba ne ustanovlja drugače o načinu
sklepanja, se delajo sklepi velikega zbora z nadpolovično
(absolutno) večino glasov; prvosednik se glasovanja udeleži in
kadar se glasovi po enakem številu razdvojijo, tedaj velja ter
je sklenjeno tisto mnenje, kateremu je prvosednik pristopil.

Ako društvena pogodba ne določa drugače, sme se pre-
drugačba društvene pogodbe in pa razdružitev društva ukreniti
samo z večino od najmanj dveh tretjin vseh oddanih glasov.

§ 34.

Načelstvo ima dolžnost, izpolnjevati in izvrševati vsa
določila društvene pogodbe ter sklepe, ki jih veliki zbor po
istih veljavno stori, in je društvo za to odgovorno.

Sklepe velikega zbora je vpisovati v knjigo zapisnikov, v
katero sme pogledati vsak društvenik in tudi upravno oblastvo.

Načelstva dolžnost je, vsakemu društveniku, ki želi, po
en prepisek (odtisek) društvene pogodbe s kakimi premenami
in dopolnili vred, potem en prepisek potrjenih računskih sklepov
(dovrškov) in bilanc za povračilo troskov izročiti in te spise,
če se tako želi, s svojim podpisom prevideti.

Vrhu tega naj načelstvo en prepisek (odtisek) društvene
pogodbe, kakor tudi vsako nje predrugačbo v osmih dnevih
po opravljenem vpisu, in en prepisek odobrenih računskih
sklepov in bilanc v osmih dnevih po odobrenju predložiti po
političnem okrajnem glavarstvu pred deželno poglavarstvo. Poli¬
tična oblastva naj, kadar bode potreba, ude načelstva k temu
primoravajo z globami do 100 gld.

Tretji oddelek.

O razdružbi.

§ 36.

Društvo se razdružuje:

1. Kadar izteče v društveni pogodbi ustanovljeni čas;

2. Kadar društvo tako sklene;

3. kadar se odpre konkurs (kant);

4. kadar upravno oblastvo (§ 37) tako naredi.

§ 37.

Razdružbo katerega društva sme upravstveno oblastvo
tedaj narediti, kadar se zaradi delovanja ali pogajanja društva
po § 88 te postave pravokrepna obsodba v kazen storjena.

Kazenska sodišča so dolžna, takšne obsodbe, brž kakor
zadobe pravokrepnost, političnemu deželnemu oblastvu priobčiti.

§ 38.

Razdružilna razsodba pristoji političnemu deželnemu obla¬
stvu, v okolišu, katerega ima društvo svoj sedež, in kadar je
delovanje društva po podružnicah razširjeno čez več dežel,
tistemu političnemu deželnemu oblastvu, v okolišu katerega je
glavni zavod. Proti razdružilni razsodbi moči se je v štirih
tednih z utečajem (rekurzom) obrniti na ministrstvo notranjih reči.

Pravica političnega deželnega oblastva, razdružbo na pod¬
lagi obsodbe (§ 37) kazenskega sodišča ukreniti, ugasne po
izteku treh mesecev potem, ko je ta obsodba postala pravokrepna.

§ 39.

Razdružba, ki jo je upravno oblastvo pravokrepno ukre¬
nilo, naj se uradoma priobči trgovinskemu sodišču, da jo vpiše
v društveni vpisnik in razglasi.

§ 40.

Razdružbo mora — kadar ni nasledek odprtega konkurza
ali izrečena po upravnem oblastvu — načelstvo zglasiti, da se
vpiše v društveni vpisnik; tudi se mora razdružba po trikrat
ob različnih dnevih razglasiti v časnikih, ki so določeni za
razglaševanje takih vpisih

S tem razglasom je obenem povabiti upnike, da se oglase
pri društvu.

Četrti oddelek.

O likvidaciji društva.

§ 41.

Kadar se društvo razdružuje, da ni konkurza, opravi
načelstvo likvidacijo, če se to delo v društveni pogodbi ali po
sklepu društva ne izroči drugim osebam. Postavilo likvidatorjev
je vsak čas oporečno ali preklicno.

§ 42.

Načelstvo naj likvidatorje zglasi trgovinskemu sodišču, da
jih da vpisati v društveni vpisnik; le-ti naj sami osebno svoj
podpis pred tem oblastvom zapišejo ali pa naj mu podpise v
poverjeni obliki vpolože.

Kadar kateri likvidator odstopi in mu mine pooblastilo,
treba je to tudi zglasiti za vpis v vpisnik.

§ 43.

Tretjim osebam je moči imenovanje likvidatorjev, kakor
tudi izstop likvidatorja ali pa prestanek njegovega pooblastila
nasproti postaviti samo pod tistimi uveti (pogoji), pod katerimi

je po § 16 moči premeno načelstvenih udov postaviti nasproti
tretji osebi.

Kadar je več likvidatorjev, ne morejo dejanj, spadajočih
k likvidaciji s pravno močjo, opravljati drugače nego sovkupno,
ako ni izrekoma določeno, da sme vsak posamič delovati.

§ 44.

Delo likvidatorjev je, dokončati tekoča opravila, izpolniti
dolžnosti ^združenega društva, potirjati njegove tirjatve in obr¬
niti društveno imovino v denar; oni zastopajo društvo pred
sodiščem in zunaj sodišča, smejo zanj poravnave (nagodbe)
sklepati in narejati kompromise. Novih opravil se smejo likvi¬
datorji prijemati samo v namenu, da se doženo tekoča opravila.

Nepremične stvari, ako društvena pogodba ali sklep dru¬
štva ne določuje drugače, smejo likvidatorji samo ob javni
dražbi (licitaciji) prodajati.

§ 45.

Ako se obsežeg pravic, ki jih imajo likvidatorji (§ .44)
glede opravil kako utesni, ta utesnitev proti tretjim osebam
nima pravne moči.

§ 46.

Likvidatorji oddajo svoj podpis tako, da dosedanji firmi,
ki naj po zdaj velja za likvidacijno firmo, pristavijo svoja imena.

§ 47.

Likvidatorji so dolžni, ravnati se nasproti društvu v oskr¬
bovanju opravil po sklepih velikega zbora, sicer so društvu za
škodo, ki jo ima od njihovege nasprotnega dejanja, osebno in
nerazdelno zavezani.

§ 48.

Denarji, kar jih je ob razdružbi in kar se jih nabere med
likvidacijo, naj se uporabljajo (obračajo) tako:

1. Najprej se poplačajo upniki društva, kakor tirjatev,
katerega doteče, ter si pridrže vsote, potrebne za tirjatve, katere
še niso dotekle;

O 5 ® 161

ll

2. iz tega, kar preostane, izplačajo se društvenikom vpla¬
čani opravilni deleži. Ako ni toliko denarja, da bi se popolnoma
zagrnili, porazdeli se denar po primeri posameznih dolgov, ako
v društveni dogodbi ni drugače določeno;

3. kar preostane denarja potem, ko so založeni društveni
dolgovi in opravilni deleži društvenikov, to se porazdeli med
društvenike po določilih društvene pogodbe o porazdeljevanju
dobička (§ 5, odst. 6).

§ 49.

Likvidatorji naj precej, ko začno likvidacijo, postavijo
bilanco. Ako ta ali pozneje narejena bilanca pokaže, da dru¬
štvena aktivna imovina z rezervnim fondom in opravilnimi
deleži društvenikov vred ne zadostuje za založbo društvenih
dolgov, naj likvidatorji pod svojo odgovornostjo precej nasve¬
tujejo, da se nad imovino društva odpre konkurz, ter naj pri¬
občijo to velikemu zboru, ki ga je obenem sklicati.

§ 50.

Čeprav je društvo razdraženo, veljajo vendar dotle, dokler
se likvidacija ne dokonča, v drugem glede na pravne razmere
dosedanjih društvenikov med seboj in do tretjih oseb določila
prvega in drugega oddelka, kolikor ne izvira nič drugega iz
določil pričujočega oddelka in iz bistva likvidacije same.

Podsodnost društva, kakoršna mu je bila ob času razdru¬
žitve, ostane za razdraženo društvo, dokler se likvidacija ne
dokonča. Vročila gredoča društva se vročujejo s pravno močjo
kateremu bodi izmed likvidatorjev.

§ 51 .

Po dokončani likvidaciji izroče se knjige in pisma razdra¬
ženega društva kateremu izmed bivših društvenikov ali komu
drugemu v hrambo. Tega društvenika ali drugega hranilca
določi trgovsko sodišče, kadar ni dobrovoljnega domenka.

Društvenikom in njih pravonaslednikom ostaja pravica,
knjige in druge papirje pregledovati in rabiti.

§ 52.

Konkurzni red se določuje, ako je nad imetjem društva
zunaj slučaja v § 49 odpreti omenjeni konkurz.

Fosilnega izravnanja ni tu.

Poglavje II. Posebna določila za društva z neomejeno zavezo.

§ 53.

Udje društva, napravljenega z neomejeno zavezo, zavezani
so nerazdelno z vsem svojim imetjem za vse društvene dolž-
dosti, kolikor ne zadosti aktivna društvena imovina v slučaju
likvidacije ali konkurza za njih založbo.

Kdor nastopi v že napravljeno društvo, zavezan je kakor
vsak drug društvenik za vse dolžnosti, katere je bilo društvo
še pred njegovim pristopom vzelo nase.

Temu nasprotna pogodba nima do tretjih oseb nikake
pravne moči.

§ 54.

Vsak društvenik ima pravico, izstopiti iz društva, tudi
kadar je društvena pogodba sklenjena na določeni čas.

Kadar društvena pogodba ničesar ne ustanavlja o odpo¬
vednem roku in o času izstopa, ne more nihče izstopiti kakor
šele po dovršenem opravilnem letu, ako je dal najmanj štiri
tedne poprej odpoved. Društveništvo mine tudi s smrtjo, ako
društvena pogodba ne določuje drugače.

§ 55.

Iz društva izstopivši udje in njih dediči ostanejo v zavezi
upnikom društva, dokler teče rok zastarelosti, za vse dolžnosti,
katere je društvo vzelo do njih odstopa nase.

Kadar društvena pogodba ne določuje drugače, oni nimajo
pravice do rezervnega fonda in do kake druge društvene imo-
vine; oni smejo samo zahtevati, da se jim njihov opravilni
delež, kakoršen se pokaže po računskem sklepu za tisto leto,
v katerem je društvenik odstopil, izplača mesec dni po ustano¬
vitvi tega računskega sklepa, ako do tiste dobe ni ukrenena
ali ukazana randružba.

163

11

Zasebni (privatni) društvenikovi upniki nimajo pravice, da
bi s stvarmi, tirjatvami ali pravicami, spadajočimi k društve¬
nemu imetju, ali z deležem istih izplačali sebe ali si zadobili
varnost. Predmet izvršila ali prepovedi utegne biti zanje samo
to, kar sme društvenik sam za obresti ali za delež dobička
zahtevati in kar mu pri poravnavi pripade, ako se društvo razide
ali ako on odstopi iz njega.

§ 57 .

Določilo prejšnjega paragrafa velja tudi o zasebnih
upnikih, ki imajo zastavno pravico na imetju društvenika. Nji¬
hova zastavna pravica ne sega na stvari, tirjatve in pravice,
spadajoče k društveni imovini, ali na delež istih, temveč samo
na tisto, kar je omenjeno v zadnjem stavku prejšnjega paragrafa.

Toda zgornja določila se ne dotikajo pravic, katere so se
predmeta, ki ga je prinesel društvenik v društveno imetje, držale
že ta čas, ko ga je prinesel.

§ 58 .

Društvene in zasebne tirjatve društvenega dolžnika, ki jih
ima do društvenika, ne prebivajo (kompezirajo) se med seboj
ni celoma ni deloma, dokler društvo obstoji. Po razdružbi je
tak preboj (kompenzacija) dopuščen, kadar in kolikor je dru¬
štvena tirjatev društveniku pri poravnavanju odkazana.

§ 59 .

Kadar je zasebni upnik kakega društvenika, potem ko mu
je brez uspeha vzel zasebno imovino v izvršilo (eksekucijo), še
izprosil izvršilo na to, kar ima društvenik tirjati od društva, če
odstopi, tedaj ima on pravico, bodi si društvo napravljeno na
določen ali nedoločen čas, dati odpoved ter potem svoje plačilo
zahtevati, da tisti društvenik iz društva odstopi.

Odpoved se mora dati najmanj šest mesecev, predno
izteče društveno opravilsko leto.

§ 60.

Ce se odpre konkurs nad društvenim imetjem, ne prihaja
s tega, da bi se odprl konkurs tudi nad zasebno imovino
posameznih društvenikov.

Sklep o odprtju konkurza naj ne obsega imen nerazdelno
zavezanih društvenikov.

Načelstvu, oziroma likvidatorjem gre v konkurznem
postopku tisto pravno mesto ali postavljenje, katero konkurzni
red prezadolžencu odkazuje.

Kakor je konkurz dokončan, imajo upniki precej pravico,
prijeti posamezne, nerazdelno zavezane jim društvenike za to,
kar so premalo dobili, toda samo tedaj, če so bili svoje tirjatve
v konkurznem postopku zglasili in so one za pravične spoznane,
z obrestmi in troški vred.

Za tirjatve, katere so v društvenem konkurzu ustanovljene
za pravične in katerih tudi načelstvo, oziroma likvidatorji niso
izpodbijali, sme se izprositi izvršilo proti društveniku ter ni
potreba novega pravnega postopka.

§ 61.

Kadar je konkurzni postopek dospel dotle, da načrt konč¬
nega razvedrila stoji, dolžno je načelstvo, napraviti račun
(doplačni račun), iz katerega je razvidno, koliko mora vsak
društvenih po določilih društvene pogodbe (§ 5, odst. 6) dopla¬
čati v to, da se upniki zadovolijo za ono, kar so v konkurzu
premalo prejeli.

Ako kdo doplačilo odreče ali je muden z njim, tedaj naj
načelstvo dvojni spisek doplačanega računa položi pred kon-
kurzno sodišče v sodno potrjenje.

Prida naj se tej vlogi prepis društvene pogodbe in spis
tega, kar je kateri upnik izgubil, kakor tudi spis društvenikov,
kateri so dolžni po doplačnem računu kako doplačilo.

§ 62.

Konkurzni komisar naj vsem društvenikom s posebnim
naznanilom in po oznanilu pri sodišču nabitem da na znanje,
da doplačni račun lahko pri njem ali pri načelstvu pogledajo
in si prepiske od njega vzamejo ter da jim je na voljo zoper

S*3 165 SHS

ta račun, kar bi se jim zdelo opomniti, za kar je obenem
postaviti dan (ročišče).

Ta dan je naznaniti tudi načelstvu, kateremu naj se vroči
en izdatek razdelila.

Ako bi se temu ali onemu društveniku tudi ne bilo vro¬
čilo naznanilo, ima že oznanilo pri sodišču nabito pravne
nasledke naznanila, danega vsem društvenikom.

§ 63 .

Ako se postavljeni dan store kake opomnje, je dotično
stvarno in pravno razmerje pojasniti toliko, kolikor je potreba,
da se more najprej prevdariti, so li opomnje važne ali niso.

O bistvenih podatkih razprave naj se spiše zapisnik.

Ako ne bi bilo moči razprave v enem dnevu dokončati,
naj ji konkurzni komisar določi v nadaljevanje katerega izmed
prvih sledečih dni ter naj to pričujočim dotičnikom naznani,
kadar ustavi razpravo, ter naj da v zapisnik postaviti, da se je
to zgodilo.

Dotičnikov vnovič vabiti ni potreba.

§ 64 .

Sodišče naj doplačni račun potrdi potem, ko sklene o
kakih opomnjah in ko ga primerno popravi, kjer bi bilo treba.

Proti potrditvi ni dopuščen nikak pravni lek (pomoček).

Sodno potrjeni doplačni račun je izvršljiv v štirinajstih
dneh potem, ko se potrdilih sklep nabije.

§ 65 .

En izdatek doplačnega računa, opravljenega s sodnim
potrdilom, naj se odlokoma priobči načelstvu.

Drugi izdatek naj se hrani pri sodišču, da ga utegnejo
društveniki pogledati.

Sklep o potrditvi naj se društvenikom razglasi z nazna¬
nilom, nabitim pri sodišču.

Načelstvo ima pravico in kadar se dotični branijo ali so
mudni, ima dolžnost, na podlagi sodno potrjenega doplačnega
računa z izvršilom (eksekucijo) iztirjati doplačila, ki so jih
dolžni posamezni društveniki.

166  SHp

Izvršilo naj se pri konkurznem sodišču izprosi in po dolo¬
čilih o sumarni pravdi dožene.

§ 66 .

Vsak društvenih ima pravico, sodno potrjeni doplačni
račun, kolikor se njega tiče, s tožbo izpodbijati; to tožbo je
vpoložiti pred sodiščem, kateremu je društvo redoma podsodno,
proti njegovemu načelstvu, katero naj v tej pravdi zastopa
druge udeležene društvenike.

Podana tožba izvršila ne ovira.

A ko se doplački od nekaterih društvenikov povsem ne
dado potirjati ali ne celi, naj načelstvo za ta manjek naredi
nov doplačni račun, v katerem se, kolikor primanjkuje, poraz¬
deli med ostale društvenike.

Kako dalje postopati, določujejo §§ 61 do 66.

§ 68 .

Načelstvo ima pravico, prejemati doplačila od društvenikov,
ter je dolžno odpravljati jih, kamor so namenjena.

§ 69.

Določila prejšnjih §§ 61 do 68 naj se uporabljajo tudi
tedaj, kadar društveno imetje sicer ni dovoljeno za izplačilo
upnikov, pa se vendar iz vzrokov v § 66. konkurznega reda
naštetih, konkurz ne odpre.

Namesto konkurznega sodišča prihaja v tem slučaju tisto
sodišče, kateremu je društvo redoma podsodno.

§ 70 .

Ako načelstvo ne izpolni svojih dolžnosti, ki jih ima po
§§ 61 do 69, sme sodišče po predlogu enega udeleženega dru-
štvenika postaviti enega ali več društvenikov ali tudi koga
drugega, da oskrbuje opravila načelstva.

167

§ 71.

Za načelstvo dana določila (§§ 61 do 70) veljajo tudi za
likvidatorje, kateri stopijo na njihovo mesto.

V §§ 61 do 71 ukazano postopanje ne brani društvenim
upnikom, držeč se svojih pravic, katere jim daje nerazdelna
zavezanost društvenikov, poprijeti samostojno omenjene društ-
venike za to, kar je izgubil kateri od svojih tirjatev.

§ 73.

Tožbe proti društveniku iz tega, kar ima kdo tirjati od
društva, zastarevajo v dveh letih po razdružbi ali pa po nje¬
govem odhodu iz društva, kjer ni po rojstvu tirjatve postavno
postavljen še krajši rok zastarelosti.

Zastarelost začenja teči tisti dan, katerega se je razdružba
celega društva v društveni vpisnik in odhod katerega društve-
nika v kazalo društvenikov (§ 14), pisano pri društvu, vpisal.
Ako tirjatev šele po tem času doteče, začne se zastarelost z
dobo, o kateri tirjatev doteče; a pri tirjatvah, ki sicer niso
dotekle, katere je pa moči odpovedati, začne se z iztekom roka
za odpoved, postavljenega brez ozira na čas, kdaj doteko.

Kadar je še kaj neporazdeljenega društvenega imetja, ne
more se upniku nasproti postavljati dveletna zastarelost, ako
išče zadovoljitve edino iz društvenega premoženja.

§ 74.

Zastarelost tožeb, odprtih pri društveniku na društvene
dolgove, se ne pretrguje s pravnimi dejanji proti drugemu dru¬
štveniku, ampak s pravnimi dejanji proti društvu, dokler še
obstoji, in v slučaju razdružbe ali konkurza s pravnimi dejanji
proti likvidatorjem, oziroma proti konkurzni masi.

§ 75.

Zastarelost teče enako tudi proti nedoletnim in takim
osebam, ki imajo varha (tutorja) ali oskrbnika (kuratorja), in
tako tudi proti občestvom (korporacijam), pod pridržkom regresa
do varhov in upravnikov. .

168  ts^S

Poglavje III. Posebna določila za društva z omejeno zavezo.

§ 76.

Vsak ud društva, ustanovljenega z omejeno zavezo, je
zavezan v slučaju likvidacije ali konkurza za društvene dolž-
dosti, ako društvena pogodba ne postavlja večjega zneska, ne
samo s svojimi opravilnimi deleži, temveč še z drugim, ravno
tolikim zneskom.

§ 77.

Društvenik ne sme izstopiti iz društva, predno izteče
opravilno leto, in ne drugače, nego če je najmanj štiri tedne
poprej odpovedal.

Takisto tudi odpoved enega ali več opravilnih deležev, če
obenem ne izstopi društvenik, kateri ostane z drugimi opravil¬
nimi deleži v društvu, ne dobode moči pred iztekom opravil¬
nega leta ter se mora najmanj štiri tedne poprej dati.

Vsako odpoved je precej vpisati v kazalo društvenikov,
pisano po § 14.

§ 78.

Odstopivši društvenik ali njegovi dediči so še zavezani
leto dni po izteku tistega opravilnega leta, v katerem je dru¬
štvenik odstopil, ako društvena pogodba ne postavlja daljše
dobe tej zavezi, in zaveza je raztegnjena na vse dolžnosti,
katere je bilo društvo vzelo nase do društvenega odstopa.

§ 79.

Opravilni delež odstopivšega društvenika in kar mu na
podlagi društvenega razmerja sicer gre, ne sme se mu izpla¬
čati, dokler ne ugasne zaveza, omenjena v § 78.

Do rezervnega fonda in drugega društvenega imetja
odstopivši društvenik nima pravice, ako društvena pogodba ne
določuje drugače.

§ 80.

Določila §§ 78 in 79 veljajo tudi za zavezo društvenikovo
iz odpovedanih opravilnih deležev (§ 77, odstavek 2), da namreč
dalje ostane, in glede tega. kdaj se oni smejo izplačati.

169

§ 81.

Ako se društvo razdruži, ne smejo se vplačani opravilni
deleži prej izplačati, niti se ne sme previšek med društvenike
(§ 48, št. 2 in 3) prej porazdeliti, nego izteče leto dni od dneva,
katerega so javni časniki, odločeni za to (§ 40), v tretje raz¬
glasili naznanilo.

To določilo velja tudi za tiste opravilne deleže, kateri so
bili že odpovedani ta čas, ko se je ukrenila razdružba.

§ 82.

Udje načelstva in likvidatorji, kateri delajo proti propisom
§§ 79—81, so dolžni osebno in nerazdelno povrniti opravljena
izplačila.

§ 83.

Opravilne deleže in to, kar je društveniku na podlagi
društvenega razmerja sicer na dobro pripisano, moči je z dovo¬
ljenjem načelstva predeti na druge, ako društvena pogodba dru¬
gače ne določa.

Ali tudi v tem slučaju ostaja predevajoči društvenik sub¬
sidiarno v zavezi po določilih §§ 78 in 80.

§ 84.

Ako bilanca pokaže, da je polovica na opravilne deleže
vplačanega zneska izgubljena, naj skliče načelstvo brez odloga
veliki zbor ter mu naznani, kako stoji društvo.

Kakor društveno imetje ne zagrinja več dolgov, mora
načelstvo pod svojo odgovornostjo pri sodišču predložiti, da se
nad društveno imovino odpre konkurz.

§ 85.

V konkurzu nad premoženjem društva z omejeno zavezo
ima upravnik mase pravico, narediti preračun tistih svot, katere
dolgujejo posamezni društveniki društvu, in za katere so oni
po § 76 zavezani (doplačni račun), ter tedaj, ako bi se društve¬
niki branili doplačati, kar so na dolgu, ali bili v tem mudni,
položiti ga pred konkurzno sodišče v sodno potrjenje. Vlogi je
priložiti dvojni spis doplačnega računa, en prepis društvene
pogodbe in eno kazalo društvenikov, dolžnih kaj doplačati.

170 S*Si

Glede tega doplačnega preračuna bodo veljali §§ 62—65
s to premeno, da stoji upravnik mase na mesto načelstva.

§ 86 .

Vsak društvenik ima pravico, sodno potrjeni doplačili
račun, kolikor se njega tiče, s tožbo izpodbijati. To tožbo je
nastaviti proti konkurzni masi. Napeta tožba ne zavira izvršila
(eksekucije.)

Poglavje IV. Kazenska določila.

§ 87.

Ako ti, kateri so dolžni kaj za društvo zglasiti v društveni
vpisnik, tega ne store, naj se kaznijo s kaznimi zaradi reda po
določilih, danih v trgovinskem zakoniku za opuščene zglasitve
v trgovinski vpisnik (register). Za to, ker se niso izpolnili pro-
pisi, dani v §§ 14, 22 (3. odstavku), 34 (2. odstavku), 35 (1.
odstavku), 49, 61- 69, 71 in 77 (3. odstavku) te postave, in za
kako neresničnost v izkazih in priobčilih, ki jih veleva dajati
ta postava, naj trgovinsko sodišče ude načelntva in nadzornega
svetovalstva, oziroma likvidatorje kaznuje s kaznimi zaradi reda
do 100 gld. avst. velj. Tudi te kazni zaradi reda in istotako
globe v § 29 in § 35 (2. odstavku) omenjene teko v zalog za
uboge tistega kraja, v katerem ima društvo svoj sedež, ter se
ne morejo izpreminjati v zapor.

§ 88 .

Kadar katero društvo raztegne svoje delovanje ali svoje
razprave na druge reči, ki niso naštete v § 1. te postave, tedaj
so udeleženi društveniki, ako jih po občni kazenski postavi ne
zadene huja, krivi pregreška ter jih je kazniti na denarjih do
300 gld.

§ 89.

Udje načelstva in nadzornega sveta, potem likvidatorji in
kdorkoli drugi, komur je kaj naročeno od društva, kateri v
zapisnikih velikih zborov, v računskih sklepih (dovrških), bilancah

in opravilnih poročilih, v kazalu društvenikov (§ 14) in v pri-
občilih, ki jih ukazuje § 35, vedoma kaj krivega naznanijo ali
potrdijo, krivi so pregreška, če jih po občni kazenski postavi
ne zadene huja, ter jih je kazniti z zaporom po na tri mesece.

Poglavje V. Končna določila.

§ 90 .

Na pridobitna in gospodarstvena društva, napravljena po
tej postavi, se ne uporablja postava o društvih od 26. novembra
1852 (Drž. zale. št. 253).

§ 91.

Tudi tista društva, napravljena predno ta postava dobode
veljavnost, katerim je kak v § 1. naštetih namenov, naj se — ako
se jim pravila (štatuti) vjemajo s pričujočo postavo, ali če so
se po pravilnem potu pripravila v sklad z njo — na njih
prošnjo vpišejo v društveni vpisnik ter naj se potem z njimi
ravna po tej postavi.

Pravila takih društev smejo se samo zato predrugačiti, da
bodo ustrezala tej postavi, in take predrugačbe ne potrebujejo
državnega odobrenja.

§ 92.

Kadar se hoče društvo lptiti podjetja, za katero je po
postavah potrebna državna dopustitev (koncesija), dolžno bode
po veljavnih propisih izprositi si tako dopustilo.

§ 93.

Posebno je potreba državne dovolitve za izdajanje zastavnih
pisem, zadolžnic (dolžnih pisem), slovečih na imetnika, in obre¬
stnih blagajničnih nakaznic, kakor tudi za zavarovalna opravila.

Dovolitev k tem podjetju daje ministrstvo notranjih reči,
domenivši se z drugimi dotičnimi ministrstvi.

§ 94.

Poprej ustanovljena društva, katera imajo že dopustilo za
opravila, omenjena v § 93, morajo si, ako predrugačijo svoja

E5*S 172

zdanja pravila (§91, odstavek 2), izprositi posebno pismo o
uvetih za izvrševanje dopuščenega podjetja (dopustno pismo),
sicer jim dopustilo ugasne.

§ 95.

Kar se tiče izvrševanja podjetij, za katera je potreba
dopustila, podstoje društva državnemu nadzoru po določilih,
katera veljajo za društva, podvržena državnemu odobrenju.

Izvršitev te postave je naročena trgovinskemu ministru,
ministru notranjih reči in ministru za pravosodje.

Na Dunaju,  dne 9. aprila 1873.

Zakon od 1. junija 1889 (Raiffeisenski zakon)

o pri stojbin s kih ugodnostih za kreditna in napred-
ninska društva (hranilnice in posojilnice).

S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:

§ 1 .

Kreditnim in napredninskim društvom (hranilnicam in
posojilnicam) pristoje poleg davčnih in pristojbinskih ugodnosti,
katere so se jim podelile s zakoni od 21. maja 1873 (drž. zak.
št. 87), od 27. dec. 1880 (drž. zak. št. 151), od 27. dec. 1880
(drž. zak. št. 1 od leta 1881) in od 14. aprila 1885 (drž. zak.
št. 43), še naslednje ugodnosti, ako po pravilih
prejemlje zadruga neomejeno poroštvo,
društvo svoje delovanje omejuje na kak manjši okraj (na
eno ali več sosednih, v pravilih imenovanih selskih občin),

znesek opravilnega deleža ne presega 25 gld. in se opra¬
vilni deleži ali kar nič ne obrestujejo, ali vsaj ne više, kakor
hranilne vloge,

društvo prebitke odkazuje pričuvnemu zakladu (društveni
glavnici), od katerega nimajo udje nobenega deleža,

društvo omejuje podeljevanje posojil na svoje ude,
pri tem ne dopušča izdajati menic,

in obrestna stopinja posojil vštevši postranske pristojbine
(upravne troske i. t. d.) presega obrestno stopinjo hranilnih vlog
največ za 1 1  ' 2  odstotka.

§ 2.

Določila zakona od 8. marca 1876 (drž. zak. št. 26), glede
meničnega kolka, uporabljajo se smiselno pri dolgovnicah
(dolžnih pismih) udov o posojilih, prištetih društvu, izvzemši
listine o hipotečnih zajmih, in to tako, da je treba kolkovno
dolžnost izpolnjevali po občem propisu § 3 v ukazu od 28.
marca 1854 (drž. zak. št. 70), ako se ne zato, kar kolek presega
vsoto 25 gld., raje kar neposredno plača.

§ 3.

Prejemnice teh društev o posojilnih obrestih, katere so
plačali njih udje, ali o povrnjenih vsotah, so zavezane, ako
niso pristojbine proste po tarifnem stavku 48., (lit. n.) zakona
od 9. februarja 1850 (drž. zak. št. 50) pri hipotečnih posojilih
pristojbini po stolbi II., v vseh drugih slučajih pristojbini po
stolbi I.

§ 4 .

V § 1. imenovanim društvom pristoji osebna prostost od
pristojbin glede njih dopisovanja javnim oblastvom in uradom
izven sodnega postopanja. v

o.

Ta društva si morajo, predno se začno posluževati ugod¬
nosti §§ 2 do 4, od upravljajočega finančnega oblastva izposlo¬
vati priznalo, da o njih velja to, kar zahteva zakon.

V ta namen zadane prošnje in pa dokazila se oproste
od kolka.

§ 6 .

Izvršitev tega zakona se naroča Mojemu finančnemu
ministru.

Ukaz finančnega ministra od 13. junija 1889

v iz v rši te v za k o n a od 1. j u n i j a 1 8 89 (dr ž. zale. š t. 91),
o p r i s t o j b i n s k i h ugodnostih za k r e d i t n a i n n a p red¬
ni n s k a društva (hranilnice in posojilnice).

V.izvršitev zakona od l.junrja 1889 (drž. zak. št. 91), o
pristojbinskih ugodnostih za kreditna in napredninska društva
(hranilnice in posojilnice), ukazuje se to-le:

§ 1 .

Društva, ki se hočejo posluževati ugodnosti zakona od
1. junija 1889, morajo si od upravljajočega finančnega oblastva
izposlovati priznalo, da o njih velja to, kar zakon zahteva.

Dotično prošnjo s priloženim overovljenim izvodom pravil
je vlagati pri upravljajočem finančnem oblastvu 1. stopnje
(finančnem okrajnem ravnateljstvu, uradu za odmero pristojbin)
neposredno ali po davčnem uradu tistega okraja, kjer ima
društvo svoj sedež.

§ 2 .

Rešilo o prošnji, imenovani v § 1., pristoji finančnemu
deželnemu oblastvu, finančnemu deželnemu ravnateljstvu
(finančnemu ravnateljstvu).

Proti rešilu finančnega deželnega oblastva se sme vložiti
rekurz na finančno ministrstvo, pazeč propisov zakona od
19. marca 1876 (drž. zak. št. 28).

§ 3.

Rešilo, s katerim se podeljuje v § 5. zakona od 1. junija
1889 zahtevano priznalo, razglasiti je v ukazniku finančnega
ministrstva.

§ 4.

Društva, ki so si izposlovala v § 5. zakona od 1. junija
1889 omenjeno priznalo, dolžna so naznanjati vsako premembo
pravil finančnemu oblastvu, zaznamovanemu v § 1.

175

Zakon z dne 10. junija 1903 (revizijski zakon)

o pregledu pridobitnih in gospodarskih zadrug
ter drugih društev.

S pritrditvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:

' § 1 .

Na podstavi zakona z dne 9. aprila 1. 1873 (drž. zak. št. 70.)
registrovane pridobitne in gospodarske zadruge, in pa poprej
ustanovljena društva v § 1 navedenega zakona oznamenjene
vrste so dolžna svoje uredbe in svoje poslovanje v vseh strokah
svoje uprave najmanj vsako drugo leto preizkusiti dati stvari
veščemu pregledniku (revizorju), ki ne pripada zadrugi, oziroma
društvu.

Ta dolžnost velja, enako ali je družabništvo pri zadrugi
po zadružni pogodbi (ustavu) omejeno na fizične osebe ali pa
se razteza tudi na družbe, trgovinske družbe, zadruge ali druge
osebne zveze.

O pregledu je posebno tudi poizvedeti in v preglednem
poročilu poočititi, ali se vse vrši po zakonitih in ustavnih določilih.

Predpisi tega zakona veljajo tudi za primer likvidacije ves
čas, ko traja.

§ 2 .

Zahtevam tega zakona ustrezajoča zaveza se mora pri-
poznati za upravičeno, za nji pripadajoče zadruge in taka dru¬
štva postaviti preglednika. Pripozna jo, če se zavezno ozemlje
razteza čez več dežel, ministrstvo notranjih stvari, drugače pa
politično deželno oblastvo.

Zadrugam in društvom, ki ne pripadajo kaki za pregledo¬
vanje pooblaščeni zavezi, postavlja preglednika, in to zadrugam
trgovinsko sodišče, društvom politično deželno oblastvo, v kojega
okolišu imajo svoj sedež.

§ 3. .

Zaveza mora biti ustanovljena na podstavi zakona o
društvenem pravu z dne 15. novembra leta 1867 (drž. zak.
št. 134), ali na podstavi zakona z dne 9. aprila leta 1873 (drž.

S 5 ® 176

zak. št. 70) in za namen imeti pregled nji pripadajočih zadrug
in društev. . ■

Na podstavi zadnjič omenjenega zakona ustanovljena
zaveza utegne imeti poleg tega za namen skupno .hrambo
koristi zaveznih zadrug in zaveznih društev in vzdržavanje nji¬
hovih opravilnih odnošajev med seboj ter med njimi, in zavezo;.
Drugih namenov ne sme imeti.

Zaveza mora obsegati tako število zadrug ali društev, da
ji bode zagotovljeno uspešno delovanje. Tej. zahtevi je ustre¬
ženo, če zaveza obsega najmanj 50 zadrug (društev) ali vse
zadruge (vsa društva) kake dežele ali pa vsaj vse v deželi
ustanovljene zadruge (društva) ^ enakimi gospodarstvenimi
nalogami in z enakim opravilnim jezikom.

Iz zaveznega ustava mora biti razvidno, da je zaveza
zmožna zadoščati pregledni dolžnosti; posebno ima zavezni
ustav dolžnost ustanoviti zavezno ozemlje ter obsegati določila
o postavljanju preglednika in pa o kakovosti in razsežaju pre¬
gledov.

§4 ;

Zavezno načelstvo ima dolžnost po § 2, odstavku 2 dolo¬
čenim oblastvom imenovati zavezi pripadajoče zadruge (društva)
z dokazom priznane mu pregledne oblasti, čim se je pripoznala,
in nemudoma naznaniti kake nastajajoče premembe.

§ 5 -

Pravica postaviti preglednika se more odtegniti zavezi:

1. Če zaveza svoje delovanje razteza na druge, ne v
ustavu oznamenjene stvari;

2. če zaveza ne zadošča naloženi ji dolžnosti pregledovanja;

3. če se je število zavezi pripadajočih zadrug in društev
zmanjšalo tako, da se od nje nikakor ni nadejati uspešnega
delovanja.

Pravico odtegne, poslušavši zavezno načelstvo, po § 2,
odstavku 1 pristojno oblastvo. Da se je odtegnila pravica, to
je uradoma priznanih v prav tistem paragrafu, odstavku 2 ozna-
menjenim oblastvom.

G?*® 177

12

§ 6 -

Preglednik, ki se izkaže kakor gre, ima na podstavi § 1
pravico, kolikor to zahteva namen njegove postave, stopiti v
opravilne in obratne prostore, vpogledati v knjige in liste, od
organov in načelnikov zadruge (društva) zahtevati povedbe
in pojasnila ter preiskati zalogo blagajnice kakor tudi zaloge
efektov, dolžnih listin in blaga.

Zahtevane povedbe in pojasnila naj oni, od katerih se
terjajo, dado brez pomude natanko in resnično.

Ako je kak nadzorni svet, treba ga je privzeti k pregledu.

' § 7 .

Preglednik naj pregledno poročilo poda zadružnemu (dru¬
štvenemu) načelstvu ter izvršeni pregled nemudoma naznani s
§ 2, odstavkom 2 določenemu oblastvu.

Ako je preglednika postavila kaka zaveza, poroča se potom
dobro zaveznega načelstva, katero naj preizkusi poročilo ter
podatek svoje preizkušnje priloži poročilu.

Kako sestavljati pregledna poročila, o tem se utegnejo
izdati splošna navodila ukazoma.

§ 8 .

Zadružno (društveno) načelstvo naj takoj, ko je prejelo
pregledno poročilo, ako je kak nadzorni svet, v skupni seji z
njim, sklepa o poročilu in pregledno poročilo o sklicu prvega
prihodnjega velikega zbora napove za predmet sklepanja.

V velikem zboru je poročilo preglednikovo s kakimi
opomnjami, ki jih je pridalo zavezno načelstvo, prebrati z vso
njegovo vsebino. Pri tem naj nadzorni svet in, če ni nadzor¬
nega sveta, načelstvo izreče svoje mnenje o podatku pregleda.

§ 9 .

Ako se o pregledu pokaže, da se ni ravnalo vse po
zakonitih in postavnih določilih, in ako se v roku, ki ga on
primerno določi, ne izkaže pregledniku, da so se odpravili ugo¬
tovljeni nedostatki, naj preglednik, ako ga je postavila kaka
zaveza, potom zaveznega načelstva, drugače pa naravnost

[s^ ; 78

prepis svojega preglednega poročila s kakimi potrebnimi pojas¬
nili predloži s § 2, odstavkom 2 določenemu oblastvu.

'■ § 10 .

Pregledniku, v kolikor, če ga je postavila kaka zaveza,
vprašanje njegove odškodbe ni urejeno drugače, gre pravica do
povračila gotovih potroškov ih do plačila za njegove storitve
po meri potrebne zamude časa.

Ako ni porazuma, naj pregledne stroške ustanovi' v § 2,
odstavkom 2 določeno oblastvo ter v plačilo naloži zadrugi
(društvu).

... > j• ... •

§ M- ; :

Ako se ni ravnalo po predpisih, . obseženih v §§ 6 in 8,
naj to s § 2, odstavkom 2 določena oblastva kaznujejo z
nerednostnimi kaznimi od 20 do 200 K.

Te nerednostne kazni gredo v siromaški zalog tistega
kraja, kjer ima zadruga (društvo) svoj sedež.

§ 12 .

Preglednik je dolžan, y tajnosti hraniti opravilne in obratne
razmere, za katere je zvedel o pregledu. Samo v kolikor so te
razmere predmet očitanja pregled pikovega, se sme o njih raz¬
pravljati v preglednem poročilu.

§ 13.

Vsa na podstavi tega zakona sestavljena pregledna poročila,
vloge in naznanila z njih prilogami vred so pristojbin in kolkov
prosta.

§ 14.

Pridobitne in gospodarske zadruge, ki so prejele podpore
ali posojila iz deželnih sredstev ali iz kake posojevalne blagaj-
nice, katera je na podstavi deželnega zakonarstva pod nadzorom
deželnega odbora, ali iz kake druge, temu nadzoru podrejene
imovine, dalje pridobitne in gospodarske zadruge, katere se po
svojem ustavu podvržejo pregledu po deželnem odboru, pod-
stoje pregledu deželnega odbora, ako . in dokler si on svoji to
pravico.

^ 179

12 *

Na te pridobitne in gospodarske zadruge se ne uporabljajo
določila o postavi sodnega preglednika (§ 2, odstavek 2), o
naznanilu trgovinskemu sodišču, da se je opravil pregled (§ 7,
odstavek 1), slednjič o sodni ustanovitvi in izterjanju preglednih
stroškov (§ 10).

V ostalem veljajo določila pričujočega zakona smisloma
tudi glede pregledov, ki jih opravijo poslanci deželnega odbora,
s to premembo, da naj po deželnem odboru postavljeni pre¬
glednik svoje poročilo poda po deželnem odboru.

Da uveljavi to oprostitev, naj deželni odbor pristojnemu
trgovinskemu sodišču v enem mesecu po tem, ko je zadobil
moč ta zakon, imenuje njegovemu pregledu podrejene prido¬
bitne in gospodarske zadruge.

Kake nastale premembe je nemudoma naznaniti trgovin¬
skemu sodišču.

§ 15 .

Izvršiti ta zakon je naročeno Mojemu pravosodnemu
ministru, Mojemu trgovinskemu ministru in Mojemu ministru
za notranje stvari.

Na Dunaju,  dne 10. junija 1903.

Franc Jožef s. r.

Koerber s. r. Cal 1 s. r.

Ukaz pravosodnega ministrstva in ministrstva
notranjih stvari v porazumu s trgovinskim mini¬
strstvom z dne 24. junija 1903

s katerim se izdajajo izvršitve ni predpisi k zakonu
o pregledu pridobitnih in gospodarskih zadrug
ter drugih društev.

Na podstavi § 15 zakona z dne 10. junija 1903 (drž. zak.
št. 133) se ukazuje:

180  @* 5 !

I. Prigledni spisek.

§ 1 .

V namen nadziranja obdobnega pregleda naj sodišča prve
stopnje pišejo o vseh, v njihovem zadružnem registru vpisanih
pridobitnih in gospodarskih zadrug pregleden spisek po obrazcu 1.

V ta spisek je vpisati firme pri sodišču registrovanih
zadrug in poočititi je, katere zadruge pripadajo kaki zvezi, kateri
je oblastvo priznalo pravico, za nji pripadajoče zadruge in dru¬
štva postaviti preglednika, in za katere zadruge si je deželni
odbor osvojil pregled.

Vse premembe, ki se podado z uvedbo ali ustavo zavez-
nega ali deželoodbornega pregleda, je prav tako kakor ustano¬
vitev novih zadrug in odpadek zadrug (vsled odprtega konkurza,
končane likvidacije) nemudoma vpisati v spisku.

V spisek je v navadnih službenih urah vsakomur, če zah¬
teva, dovoliti vpogled.

§ 2 .

Enak spisek naj piše vsako politično deželno oblastvo o
tistih društvih svojega okoliša, katera imajo v § 1 zakona z
dne' 9. aprila 1873 (drž. zak. št. 70) oznamenjene namene, pa
so bila že pred veljavnostjo tega zakona ustanovljena in ne
vpisana v zadružni register.

§ 3.

Pripada li posamezna zadruga (društvo) kaki za opravo
pregleda pooblaščeni zavezi ali pa pregleduje deželni odbor, je
na podstavi naznanila zaveznega načelstva (§ 4 zakona z dne
10. junija 1903 drž. zak. št. 133) in deželnega odbora (§ 14,
odstavek 4 in 5 istega zakona) vpisati v spisek. Isto velja o
premembah, ki nastanejo v tem.

Razen tega naj sodišča, da se olajša prva naprava spiska,
takoj potem, ko zadobi moč zakon z dne 10. junija 1903 (drž.
zak. št. 133), v zadružnem registru vpisanim zadrugam, in prav
tako politična deželna oblastva v svojem okolišu bivajočim dru¬
štvom vele, da naj v štirih tednih naznanijo, kako se bode
pregledovalo pri njih.

181 E>€)

Pri zadrugah (društvih), ki se podvržejo zaveznemu pre¬
gledu, kakor tudi pri tistih, katerim sodišče ali politično deželno
oblastvo postavlja preglednika, je razen tega vpisati v spisek
vsakočasni : pregled s povedbo časa, v katerem ga je opravil
preglednik.

Vpisuje naj se to uradoma, brž ko dojde preglednikovo
naznanilo o dovršenem pregledu (§ 7, odstavek 1 zakona z dne
10: junija 1903 drž. zak. št. 133).' To naznanilo je opraviti naj¬
pozneje 14 dni po zavrženih preglednih delih:

§ 5 .

Ako glede zadruge (društva), ki pripada kaki, 'za opravo
pregleda pooblaščeni zavezi, naznanilo o izvedbi pregleda ne
dojde v drugem letu po začetku veljavnosti zakona z' dne
10. junija 1903 (drž. zak. Št. 133, ali v bodočnosti po opravi
poslednjega pregleda, to je nemudoma po tem, kakor je stvar,
priznanih kakemu v § 2, odstavku 1 zakona z dne 10. junija
1903 (drž. zak. št. 133) oznamenjenemu oblastvu.

To .oblastvo naj zavezi določi primeren rok za opravo
pregleda in ta rok da na znanje sodišču ali političnemu obla¬
stvu. Le-ti naj potem, ko bi tudi dodatni rok menil brezuspešno,
nemudoma po njegovem preteku priobčita to po tj 2, odstavku
1 zakona z dne 10. junija 1903 (drž., zak. št. 133) pristojnemu
oblastvu, da bode moči razsoditi o odtegnenju pravice postaviti
preglednika (§ 5 omenjenega zakona).

§ 6 .

V isti . namen naj sodišče ali. politično deželno oblastvo
da na znanje, v § 2 ,  odstavku 1 zakona ..z dne 10. junija 1903
(drž. zak. št. 133) oznamenjenemu. .pristojnemu oblastvu, če
naznanila o izstopu zadrug (društev).iz. kalfe, v opravo pregleda
pooblaščene zavede, kažejo, da je mogpče, da zaveza ne bode
mogla več delpvati uspešno.. . ..

V §§ 5 in 6 predpisanih naznanil političnemu deželnemu
oblastvu naj ne bode, ako je politično deželno oblastvo ,v

posameznem primeru pristojno tako za nadziranje izvedbe
pregleda, kakor tudi za razsodbo o odtegnenju pravice postaviti
preglednika.

II. Preglednika postavlja sodišče ali politično deželno oblastvo.

§ 8 .

Sodišče prve stopnje (§ 1 tega ukaza) ali politično deželno
oblastvo (§ 2 tega ukaza) postavi preglednika praviloma samo,
ako zaprosi posamezna zadruga (društvo). Uradoma so ta obla-
stva dolžna zadrugam (društvom), ki niso po preglednem spisku
podvržena ne zaveznemu pregledu, ne pregledu po deželnem
odboru, preglednika postaviti samo tedaj, kadar se ni postava
preglednika predlagala najpozneje šest mesecev pred pretekom
dvoletnega roka (§ 4, odstavek 1 tega ukaza).

§ 9 .

Sodne in pa tiste preglednike, ki naj jih postavi politično
deželno oblastvo, je posneti iz imenika, ki ga napravi za vsak
okoliš višjega deželnega sodišča in hrani višje deželno sodišče.
Imenik in pa take premembe v njem je priobčiti sodiščem prve
stopnje in političnim deželnim oblastvom v okolišu višjega
deželnege sodišča.

V imeniku je razen bivališča preglednikovega povedati
morebitno posebno njegovo usposobljenost za pregled nekih
vrst zadrug in — kjer je treba — njegovo znanje jezikov.

§ io.

V imenik je vsprejeti preglednike v okolišu višjega dežel¬
nega sodišča delujočih preglednih zavez in s pritrditvijo dežel¬
nega odbora tudi pregledne organe deželnega odbora tistih dežel,
čez katere se razteza okoliš višjega deželnega sodišča.

Po potrebi se lahko v imenik vsprejmejo tudi druge, stvari
vešče osebe. Ali in v katerem razsežaju naj bode to, o tem
naj razsodi višje deželno sodišče po številu in kakovosti v nje¬
govem okolišu bivajočih zadrug (društev), katerim preglednika
postavlja sodišče ali pa politično deželno oblastvo, po številu

zaveznih in deželnoodbornih preglednikov ter njih opravilnem
bremenu in stojališču, po potrebščini posebnih znanosti v kaki
stroki zadružnega bistva, in pa po potrebni jezikovni usposob¬
ljenosti.

Na posameznega preglednika naj ne spada ne preveliko
število zadrug (društev), a tudi naj se mu ne daje preredko
prilika za pregledna dela. Njegova korenita strokovna usposob¬
ljenost mora biti brezdvomna in gledati je tudi na to, da se,
kolikor moči, :  osebe iz vseh delov okoliša višjega deželnega
sodišča vsprejmo v imenik, da se stroški pregleda, ko bi moral
daleč potovati preglednik, ne zvišajo nerazmerno.

§ H-

Da se zavezni in deželnoodborni pregledniki vsprejmo v
imenik, naj jih vsak čas takoj, ko so postavljeni, zavezno načel¬
stvo ali deželni odbor (§ 10, odstavek 1 tega ukaza) imenoma
naznani višjemu deželnemu sodišču. Istotako je naznaniti, da
so oproščeni tega urada. Ali jih je vsled te oprostitve izbrisati
iz imenika, o tem naj razsodi višje deželno sodišče, kakor se
mu izvidi.

§ 12 .

Ako naj se še druge stvari vešče osebe vsprejmo v
imenik (§ 9, odstavek 2 tega ukaza), je v okolišu višjega dežel¬
nega sodišča delujoče zadružne zaveze pozvati, da naj dado
nasvete. Pri tem jim je povedati, koliko oseb naj se predlaga;
dalje se lahko tudi določijo kraji, kjer bi se utegnili posebno
opravljati pregledi.

Višjega deželnega sodišča pri izbiri preglednikov, katere
je vsprejeti v imenik, ne vežejo ti predlogi.

§ 13 -

V imenik se vsprejmejo v vseh primerih dotične osebe
samo z njih privolitvijo-.

Osebe, ki niso ne pregledniki kake zaveze, ne pregledni
organi deželnega odbora, so dolžne o svoji prvi postavi za
preglednika pred začetkom svojega poslovanja pri oblastvu,
katero jim je naročilo pregled, roko podavši obljubiti, da hočejo

184

naročene jim preglede vestno opravljati in vse po zakonu nalo¬
žene jim dolžnosti natanko izpolnjevati. Da je dal to obljubo,
o tem je pregledniku vročiti uradno izpričevalo.

§ 14 .

Postavljaje preglednika za pregled kake posamezne zadruge
(društva) se je ozirati na kakovost zadruge (društva), njen
sedež in njen opravilni jezik.

Preden se postavi kak zavezni preglednik ali pregledni
organ deželnega odbora, je poprašati zadrugo ali deželni odbor,
ali more za ta čas biti brez tega preglednika.

Zadrugi in pregledniku je vročiti vsakemu en izdatek
tega sklepa. Pregledniku vročeni izdatek mu je tudi za izkaz.

Ako bi bil postavljeni preglednik ud zadruge, katero pre¬
gledati je poklican, ali ako bi bil s kakim udom načelstva tako
blizu v rodu ali svaštvu, da bi se iz tega razloga lahko dvo¬
milo o njegovi nepristranosti, je dolžan to nemudoma nazna¬
niti postavljajočemu oblastvu, da imenuje drugega preglednika.

III. Pregledovanje.

§ 15.

Pridržujoč si napotila in navodila, katera se deželnim
odborom, zavezam ali preglednika postaviti poklicanim oblastvom
vzvidi dati pregleduiku za pregled sploh ali za razne vrste
zadrug (društev) ali za posamezne preglede, je preglednik o
svojem pregledovanju, bodisi da ga je postavil deželni odbor,
zaveza ali po § 2, odstavku 2 zakona z dne 10. junija 1903
(drž. zak. št. 133) kako državno oblastvo, v obče ravnati se po
naslednjih načelih.

§ 16 .

Preglednik ima dolžnost uredbe in poslovanje zadruge
(društva) v vseh delih uprave preizkusiti. Predmet njegovemu
prigledu ni samo računsko ravnanje, redno pisanje opravilnih
knjig, pravočasno in dejstvom ustrezna sestava letnega računa

185

i. e., temveč preglednik naj se tudi prepriča, ali zadruga v svoji
napravi in vsem delovanju ustreza določilom zadružnega zakona
ter namenom in smotrom zadruštva.

Dolžnost mu je torej ugotoviti, ali z ene strani organi
zadruge (društva) ravnajo po zakonitih in ustavnih določilih, in
ali z druge strani opravilno gospodarstvo zadruge (društva) pre¬
rokuje za uspešno delovanje.

V teh mejah naj preglednik ne samo ugotovi najdene
nedostatke in poroča o njih, temveč dolžnost mu je tudi o
pregledu s poukom uplivati na upravitelje zadruge (društva),
opozarjati jih na njihove dolžnosti in pa na opažene nedostatke
in hibe, dajati jim svete, da se doseže namenu primerno rav¬
nanje in, ako treba, razjasniti jim, kako bi bilo v okom priti
pretečim nevarnostim.

Pri nedostatkih, ki se dado odstraniti kar tako, naj pre¬
glednik sili na to, da se odstranijo takoj. V preglednem poro¬
čilu je povedati, v koliko so se v njem navedeni nedostatki
odvrnili že neposredno s tem, da je preglednik posegel vmes.

§ 17 .

Vzemaje, da te okolnosti niso že za gotovo znane pre¬
gledniku, ima dolžnost z vpogledom v zadružne registre ali
kako drugače pred upravo pregleda pridobiti si znanje v ustavu,
o opraviteljih zadruge i. t. d. S tem se bo hkratu mogel prepri¬
čati o sestavu zadruge, njenem namenu in pa o tem, ali se je
ustrezalo vsem predpisom o zglaševanju k zadružnemu registru.

Razen tega bode praviloma neobhodno potrebno, pred
opravo pregleda vpogledati v listine o prejšnjih pregledih in pri
zadrugah (društvih), ki so pod pregledom zaveze ali deželnega
odbora, v kake druge, dotično zadrugo zadevajoče listine dežel¬
nega odbora ali zaveze.

§ 18 .

Pregled je opraviti na sedežu zadruge (društva). Ge ne
kaže boljše nasprotno, naj preglednik poprej pove zadrugi (dru¬
štvu), ki se bo preizkuševala, da bode in kdaj bode pregled.
Načelstvo je dolžno nemudoma to naznaniti nadzornemu svetu,
če je kak postavljen, da se bode mogel udeleževati pregleda.
To naznanilo je izkazati pregledniku.

186

Če se pregleduje brez prejšnjega naznanila, naj preglednik
še pred začetkom svojih del pozove načelstvo, naj obvesti nad¬
zorni svet, in po upravljenih prvih uvodnih preglednih delih z
nadaljevanjem pregleda čaka dotle, da pridejo udje nadzornega
sveta ali da bi vsaj mogli priti.

Preglednik naj, ako zahtevajo, opraviteljem zadruge (dru¬
štva) pokaže svojo izkazno ali postavno listino.

§ 19 -

V kolikor to zahteva izvedba pregleda, ima preglednik
pravico vstopiti V opravilne in obratne prostore, vpogledati v
knjige in liste in preizkusiti zalogo blagajnice in pa zalogo
efektov, dolžnih listin in blaga. Od organov in narokojemnikov
zadruge (društva) more zahtevati za korenit in popoln pregled
potrebne povedbe in pojasnila, da dobi kolikor moči popolno in
resnično podobo gospodarstva zadruge (društva) (§ 6, odstavek
1 zakona z dne 10. jupija 1903, drž. zak. št. 133.

Ako bi se preglednik i pri njegovem delovanju delale kake
zapreke, treba je najprej opozoriti na nerednostne kazni, s kate¬
rimi se v zakonu preti na tako ravnanje (§ 11 pravkar v misel
vzetega zakona) in, ko bi bilo to brez uspeha, potem, kakor je
stvar, to naznaniti sodišču prve stopnje ali političnemu dežel¬
nemu oblastvu. .

§ 20 .

Blagajnično zalogo je vgotoviti vpričo vsaj enega upravi¬
telja zadruge (društva), ako moči, v navzočnosti organa, kate¬
remu je naročeno, voditi blagajno.

Ge je knjigovodstvo pomanjkljivo, ima preglednik pravico,
po svojem mnenju pravšne vpise postaviti poleg najdenih. Te
pa se ne smejo narediti nečitne, in razen tega je za te pregled-
nikove vpise rabiti tinto drugačne barve, kakor je drugih vpisov,
ter primerno poočititi, da so ti vpisi od preglednika.

Ako bi se pokazalo, da je to v kakem primeru potrebno,
more preglednik, da popreizkusi pravost posameznih računskih
postavkov, poprašati upnike ali dolžnike zadruge (društva); pri
tem pa je vedno ravnati z največio opreznostjo in se posebno
ogibati vsega, kar bi moglo škodovati kreditu zadruge (društva).

187  ©«§!

Da ugotovi važne okolnosti, more preglednik vsak čas,
ko pregleduje, storiti zapisnik, ki naj ga podpišejo navzoči
opravitelji zadruge (društva).

IV. Obrazec vprašanj za preglede po preglednikih, katere je

postavilo sodišče ali politično deželno oblastvo.

§ 21 .

Spodaj podani obrazec vprašanj*) bodi navodilo za 2 to, na
katere točke naj posebno pazi preglednik, katerega je postavilo
kako državno oblastvo, pri vseh vrstah zadrug (društev) o
svojem pregledovanju. Poleg tega mu bode pa tudi vso svojo
pozornost vedno obračati tudi na tiste stvari materijalnega in
formalnega opravilnega gospodarstva, katere po kakovosti in
vrsti dotične zadruge (društva) posebno veljajo pri njih delo¬
vanju in sploh vsak čas v svojem prigledu ravnati se po
posebnostih posameznega primera.

V. Poročevanje.

§ 22 .

O podatku pregleda naj preglednik sestavi pregledno poro¬
čilo, v katerem je razložiti vse, za presojo gospodarstva
zadruge (društva) bistvene okolnosti, odgovoriti na vprašanje,
ali se je ravnalo vse po zakonitih in ustavnih določilih, in
navesti vse najdene nekoliko važne nedostatke (§ 16, odstavek
4 tega ukaza).

V poročilu je povedati čas začetka in konca pregleda.

Če je preglednika postavil deželni odbor ali zaveza, je
pregledno poročilo predložiti deželnemu odboru ali zaveznemu
načelstvu, drugače pa zadružnemu (društvenemu) načelstvu
(§ 7 zakona z dne 10. junija 1903, drž. zak. št. 133).

Pregledniki, katere je postavilo kako sodno ali politično
oblastvo, naj s svojim naznanilom o opravljenem pregledu pred-
lože spisek za pregled zahtevanih stroškov ali pa, če se je o
tem dosegel porazum s pregledano zadrugo (društvom), to pri¬
občijo ter povedo znesek.

*) Ta vprašanja imajo zaveze; mi jih ne bomo priobčili.

188 ©>3

VI. Odstranjenje zapaženih nedostatkov.

§ 23.

Če je pregled pokazal, da se je grešilo zoper zakonita
ali ustavna določila, naj preglednik zadrugi (društvu) določi pri¬
meren rok, v katerem je odpraviti nedostatke. Rok je določiti
tako, da bode zadrugi (društvu) po navedenem hodu opravil
moči očitane nedostatke odstraniti v dovoljenem roku

Ako se pregledniku ne dokaže, da so hibe odpravljene
pred pretekom roka, naj, če ga je postavil deželni odbor ali
zaveza, potom deželnega odbora ali zaveznega načelstva, dru¬
gače pa naravnost prepis svojega preglednega poročila s kakimi,
morebiti potrebnimi pojasnili predloži trgovinskemu sodišču
(§ 9 zakona z dne 10. junija 1903 (drž. zak. št. 133).

§ 24.

Naznanila, da se ni ravnalo po zakonitih ali ustavnih dolo¬
čilih, ki se oddajajo po § 9 zakona z dne 10. junija 1903 (drž.
zak. št. 133), nalagajo pristojnemu sodišču ali političnemu
deželnemu oblastvu dolžnost, delati na to, da se bode ravnalo
vse po zakonitih in ustavnih določilih.

Pri pridobitnih in gospodarskih zadrugah naj sodišče
posebno preudari, ali je povod uradno postopati po §§ 87 do 89
zakona z dne 9. aprila 1873 (drž. zak. št. 70).

VII. Pregledni stroški.

§ 25.

Ako preglednik zahteva, naj mu oblastvo ugotovi pre¬
gledne stroške, (§ 10, odstavek 2 zakona z dne 10. junija 1903
(drž. zak. št. 133), naj s pismeno vlogo naznani svoje razhodke
v gotovini, zahtevano povračilo in za izmero povračila bistvene
okolnosti. Stroški se ugotove poslušavši načelstvo pregledane
zadruge (društva). Po pravni moči sklepa je pregledne stroške
pobrati uradoma ter vročiti pregledniku.

189

Stroške pobira trgovinsko sodišče, ako zahteva preglednik,
tudi tedaj, če zadruga odlaša poravnati s preglednikom dogo¬
vorjene pregledne stroške in če se z listino dokaže, da je dogo¬
vorjen določen znesek stroškov.

S 26.

Oblastveno postavljeni pregledniki ne sinejo, tudi če so
se z zadrugo (društvom) porazumeli o preglednih stroških,
pobirati jih sami. Pobira in pregledniku vročuje naj stroške
oblastvo, katero je postavilo preglednika.

VIII. Tajnostna dolžnost preglednikova.

§ 27.

Vsak preglednik, brez razločka, kako je postavljen, je
dolžan v tajnosti hraniti opravilne in obratne razmere, za katere
je zvedel o svojem pregledu. V preglednem poročilu jih sme
razpravljati samo v toliko, kolikor so predmet kake izpodtike
§ 12 zakona z dne 10. junija 1908 (drž. zak. št. 133).

Poleg tega mora preglednik tudi v vseh drugih odnošajih
proti osebam, katerim ni kakega naznanila dolžan, molčati o
podatkih pregleda in se posebno zdrževati vseh namigljajev, ki
bi mogli biti škodljivi kreditu zadruge (društva).

§ 28.

Ta ukaz zadobi moč hkratu z zakonom z dne 10. junija
1903 (drž. zak. št. 133).

Koerber s. r. C ali s. r.

@*SI 190 E*®

Naredba ministrstva pravosodja, notranjih del in
trgovine v družbi s finančnim ministrstvom dne
23. maja 1895. (Dodatek k ukazu o registrovanju.)

Namesto §§. 2. in 18. v ministrskem ukazu z dne 14. maja
1873 (drž. zak. št. 70) o pridobitnih in gospodarstvenih zadrugah,
kako jim je narejati in voditi zadružne vpisnike, stopijo z
dnem, katerega se ta ukaz razglasi, nastopna določila:

§ 2 .

Vsa, v omenjenem zakonu podpisana zglasila za vpis v
zadružni vpisnik se morajo pri trgovskem sodišču ali osebno
povedati na zapisnik ali pa vložiti v obliki, poverjeni po sodišču
ali notarju.

Pooblaščenci se morajo izkazati s pooblastilom, poverjenim
na enak način.

Poverilo sodišča ali notarja sme odpasti tedaj, kadar je
zglasilo ali pooblastilo opremljeno s firmo vstreznim ozname-
nilom zadruge in so se podpisi podpisovalcev v poverjeni obliki
že položili pri vpisnika se tikajočih spisih v trgovinskem sodišču.

§ 18 .

Preizkušajoč zglasila je zlasti paziti na to, da se nedvoj-
beno dokaže pravica stranke, vpis doseči, in da je s sodnim in
notarskim poverilom podpisov zajamčena pristnost zasebnih
listin, ki bi se morda zastran potrebnih dokazil donesle.

Da se dokaže kak sklep velikega zbora, načelništva, nad¬
zornega sveta ali kakega drugega organa zadruge, za to zado¬
stuje — ako ustanovilo ne določa kaj drugačnega — predložiti
prepis zapisnika, katerega je zadruga s firmi ustreznim ozna-
menilom potrdila za resničnega, če so podpisi podpisovalcev v
poverjeni obliki že položeni pri vpisnika se tikajočih spisih v
trgovinskem sodišču.

Sodišča naj se o prisotnosti podpisa, če podpisi niso po
sodišču ali notarju potrjeni, prepriča, primerjajoč 'podpise s
poverjenimi podpisi, ki se nahajajo pri spisih, tikojočih se
vpisnika.

i9i 12*3

Kar se pa dostaja notranjega izdelovanja glede na zadružne
registre, uporablja se smisel pravil, označenih §§ 18—21, potem
v §§ 23, 24 in 26 ministrskih naredeb od 9. marca 1863 (V. d.
z. Nr. 27) o izdelovanju trgovinskega registra.

Razne razsodbe.

V teku 34 let, kolikor je star zadružni zakon, so imela
sodišča večkrat priliko, da so tolmačila razne §§ tega zakona
ali pa ministrske ukaze, ki so bili dani za izvršitev tega zakona.
Da so jih tolmačili različno, veljavno in neveljavno, o tem
smo govorili že na nekaterih mestih naše knjige. N. pr. glede
juridičnih oseb je najvišje sodišče pred kakimi 10 leti razsodilo,
da bi one ne smele biti udje kakšne zadruge. Revizijski zakon
od 10. junija 1903 je ovrgel to razsodbo. Razna sodišča so
n. pr. ministrski ukaz od 23. maja 1895 tolmačila različno. Ta
ukaz*) govori o legalizovanju podpisov udov načelstva. V tej
zadevi je tolmačilo neko sodišče veliko let ta ukaz tako, da
smeta dva stara uda načelstva poveriti sama podpise novih
udov. V najnovejšem času se je pa pridružilo to sodišče
mnenju drugih okrožnih sodišč, po katerem se sme to storiti le
tedaj, če so že bili vloženi pri dotičnem registrovalnem sodišču
že prej pravilno legalizovani podpisi zdaj zopet na novo izvo¬
ljenih udov načelstva.

Čeravno se menjavajo razsodbe sodišč, hočemo vendar
tukaj objaviti nekaj zanimivejših razsodb.

a)  (Razsodba najvišjega sodišča v Gradcu.) Ker je trgovsko
sodišče v R. od raznih posojilnic terjalo razne reči (n. pr.
poverjeni zapisnik občnega zbora, račune in druga izka-
zila), pritožili sta se dve zadrugi zoper ta naročila. Pritožbi
prve posojilnice se je popolnoma ugodilo in reklo, da ni
bilo trgovsko sodišče opravičeno terjati: «1. Poverjeni prepis
računskega sklepa za leto 1900; 2. poverjeni predpis
zapisnika o občnem zboru  za  1. 1902 in 3. izkaz,

') Glej članek prej.

da se je občni zbor po pravilih sklical in da se je računski

sklep za 1. 1901 pravilno objavil.

V)  Razsodba najvišjega sodišča od 9. januarja 1902, VII. senanit.

1. ) Upniki zadruge z neomejeno zavezo morejo priti do
svojih terjatev pri posameznih članih zadruge šele tedaj (če
treba potom tožbe), če je bilo dognano v konkurzu ali pri likvi¬
daciji, da bodo vsled stanja zadruge trpeli škodo na svojih
terjatvah.

2. ) Pred to dobo ni mogoče ugoditi tej pravici.

Druge razsodbe. Posojilnici se ne more ukazati, da bi
izpremenila svoja, že registrovana opravila, niti tega ne, da bi
predrugačila svojo firmo.

Če ni določeno v pravilih, kakšne deleže in kako jih pla¬
čujejo zadružniki, se taka pravila ne morejo registrovati.

Zadruge niso dolžne priobčevati trgovskemu sodišču
imenik svojih udov in njih deleže.

Nastavljenje in imenovanje prvega načelstva v pravilih je
pravomočno, četudi je določeno v pravilih, da voli načelstvo
občni zbor.

Spojitev (fuzija) dveh zadrug ni dovoljena.

Če se hoče društvo  preobraziti v zadrugo,  se deželna
sodišča temu ne morejo protiviti in odreči registrovanje z ozirom
na § 91 zadružnega zakona.

193

13

Dodatek.

Ustanovitev nove posojilnice.

Po navadi je bilo treba slovenskim rodoljubom obširno
govoriti o koristi, namenu in bistvu posojilnic, kadar so hoteli
kje osnovati tak zavod. Dandanes pa že ni treba toliko te
stvari razjasnjevati, ko knjige in časniki toliko pišejo o tem, ko
raste omika in želja po združevanju med Slovenci vedno bolj
in bolj, in ko obilo obstoječih in dobro delujočih zadrug že
dovolj jasno govori o potrebi teh zavodov. Ako se hoče poso¬
jilnica osnovati, pri tem ni dolžnosti, da bi se moralo to javiti
kaki gosposki. Pri shodu, ki se je v ta namen od kogarkoli
sklical, je poglavitna naloga, da se pravila pretresejo, da se
sprejmejo brez bistvene prenaredbe pravila, ki se kot uzorna
priporočajo, ali pravila katere že obstoječe posojilnice. Največ
točk in §§ v uzornih pravilih je takih, da se jih ne sme izpu¬
stiti ali prenarediti, ker se vjemajo z zadružnim zakonom z dne
9. aprila 1873*), in s tem se morajo vjemati, da se zadrugi od
trgovske (deželne, okrožne) sodnije ne odreče vpis v zadružni
register. Le v nekaterih točkah imajo zborovalci svobodo, da
sestavijo pravila po svojem okusu z ozirom na krajevne razmere.

Taka določila so: Kako se glasi firma zadruge? Kako
zavezo (omejeno in neomejeno) prevzame? Kako daleč se bode
njen delokrog raztezal ? (O tem se sicer tudi lahko molči, ako
se noče ozirati na postavo z dne 1. junija 1889.) Ali se vpelje
pristopnina in kako visoka?

*) Kar imajo obstoječo zadružne zveze, ki običajno posredujejo pri
ustanovitvi posojilnic, uzornih pravil na razpolaganje, so ta urejena tudi po
zakonu (Raiffeisenskem) od 1. 6. 1889; kajti vse nove posojilnice, ki se bodo
še snovale, naj bodo večinoma Raiffeisenke.

194

Posojilnice so pri sestavljenju svojih pravil tudi še svo¬
bodne : glede načina razdelitve izgube in dobička in razdelitve
preostanka pri likvidaciji, glede pravice glasovanja zadružnikov,
glede števila udov v načelstvu in nadzorstvu, glede načina
odstavljanja načelstva, glede omejitve načeletva pri zastopanju
zadruge, o nastavljenju nadzorstva, o sklicevanju občnega
zbora, o številu zadružnikov, ki smejo terjati, da se občni zbor
skliče, o odpovedi in izstopu zadružnikov, o prenehanju
zadružnih pravic s smrtjo uda, o pravici izstopivših in izklju¬
čenih udov ter dedičev umrlih zadružnikov do rezervnega fonda
in drugega zadružnega premoženja, o nastavljenju likvidatorjev,
o javni prodaji neprimičnin po likvidatorjih, o omejitvi pravic
likvidatorjev, o določitvi visokosti deležev, o tem, koliko časa
traja zaveza bivšega zadružnika pri posojilnici z omejeno zavezo,
in naposled o tem, kako se opravilni deleži in lastnina udov
prenese na druge osebe, oziroma druge ude.

Svobodo imajo ustanovniki še v drugih rečeh, n. pr. kdo
(načelstvo ali občni zbor) ima pravico določevati visokost raznih
obresti, namreč obresti zadružnih deležev in visokost hranilne
ter posojilne obrestne stopinje. Ako se hoče nova zadruga ozi¬
rati na postavo z dne 1. junija 1889 in 11. junija 1894, kakor
mi nasvetujemo, potem seveda ima v nekaterih točkah zave¬
zane roke.

Kadar so se pretresla pri prvem ali ustanovnem občnem
zboru pravila, začne se podpisovanje pravil, t. j. izjava, da se k
zadrugi s temi pravili pristopi. Komur pravila ugajajo, ta jih
podpiše.

Kedar se je podpisalo precejšnje število udov, voli se
načelstvo, in če je mogoče, še nadzorstvo, oziroma računski
pregledovalci.

Volitev se vrši poljubno pri tem prvem zboru; voljeni
morejo biti seveda le pristopivši udje. O prvem občnem zboru
se piše ali ne piše zapisnik. V dokaz volitve služijo že pravila,
v katerih naj bodo imena izvoljenih udov načelstva. Ako se ne
bi ta imena sprejela, tedaj je treba sestaviti posebni zapisnik,*)
ki dokazuje, kdo je izvoljen v načelstvo in nadzorstvo.

*) Glej opazko tega zakona.

13 ’

Po ustanovnem občnem zboru je treba registrovanje nove
zadruge preskrbeti. Treba je sestaviti prošnjo na trgovsko
(deželno, okrožno) sodišče. V tej prošnji, ki se kolkuje z 2 K,*)
je treba navesti imena vseh udov načelstva, njih stan in biva¬
lišče. Poleg tega imena postavi vsak že v tekstu prošnje svoj
lastnoročni podpis, kar se mora zgoditi pri sodniji ali notarju,
ki poveri te lastnoročne podpise, kakor tudi podpise, katere na
konec prošnje dodajo še enkrat vsi udje načelstva. Na ta način
izve torej trgovsko sodišče dovolj razločno za lastnoročne pod¬
pise vseh udov načelstva, katere ono hrani v svojem registru
vpisanih firm.

Glede k o 1 k o v a n j a p r i p o v e r j e n j u (legalizaciji) veljajo
za posojilnice nekatere olajšave:

Za enkratno poverjenje vseh podpisov udov načelstva v
prošnji se plača 2 K,**) ker so vsi udje skupno ena sama
stranka in velja za nje «tarifna pošta 66 a, a a», oziroma b, a a.

K prošnji se prideneta dva iztisa pravil. Sicer pa tudi ni
treba na ta prvi (originalni) iztis pravil dajati nobenega kolka,
a zapisati se mora nanj «prost kolka po tarifni pošti 21». Prošnji
pa je treba priložiti še vidimirani (kolek za vsako polo 1 K)
drugi prepisani iztis pravil.***)

Kadar je zadruga, ki je ustanovljena na podlagi postave
1. junija 1889, registrovana, preskrbi si še tretji prepis pravil,
kateri se mora vidimirati, kar se zgodi pri sodniji brezplačno,
ako se pove, da je namen tega vidimiranja v smislu odloka
c. kr. finančnega ministrstva z dne 4. januarja 1893 št. 36771
x 1892 ta, da se v smislu postave z dne 1. junija 1889 doseže
dovoljenje za rabo meničnega kolka pri zadolžnicah od finančne
direkcije, kamor se bode poslal ta tretji iztis pravil (po izvršenem
registrovanju) z nekolkovano prošnjo vred, na katero se zapiše
«kolka prosto v smislu postave z dne 1. junija 1889, (§ 5,
odstav. 2) in po tarifni pošti 2 c, postave od 13. decembra 1862).

Kedar je posojilnica registrovana, treba je to naznaniti še
z brezkolkovanimi vlogami: c. kr. deželni vladi (namestništvu)
in c. kr. okrajnemu glavarstvu.

*) Na te prošnje pride sploh kolek za 2 K, tudi ako so pri kaki poznejši
dopolnilni volitvi prosi za vpis le enega samega odbornika.

**) Pri notarju se plača samo 1 I<, ako on no računi nič za svoj trud.

***) Ki mora kot priloga imeti še kolek za 30 h.

@»51 196

Opazka.

Če se piše poseben zapisnik o ustanovnem zboru, ima
tako lahko sledečo obliko:

«Zapisnik*) občnega zbora. Zapisnik, sestavljen dne.

19..'v..  —. V ustanovitev zadruge. s pismenimi vabili

za danes sklicani shod v prostorih., na katerega so

prišle v pritožnem imeniku vpisane osebe, otvori predsednik
ustanovnega odbora ob . . uri, imenuje sopodpisanega

gospoda . za zapisnikarja, gospode. za

skrutatorje in gospode.za overovatelje zapisnika. —

Pri točki I. sporeda, naznanjenega v vabilu, razpravlja

gospod. podrobno o namenu in koristi zadruge, ki

naj se osnuje. Pri točki II. sklenejo navzoči /soglasno) načelni

sklep, da je ustanoviti zadrugo.., in pri točki III., da

se naj ustanovi pod tvrdko.Pri točki IV. se prebere

pravila, o katerih se je ustanovni odbor že prej posvetoval, in
sprejmo (soglasno, z naslednjimi premembami). Pri točki V. se
sprejmo pismene izjave članov, da pristopijo; oddali so .. . izjav.
Pri točki VI. se izvrši na podlagi § . . pravil volitev nadzornega
sveta. Odda se . . . glasovnic, absolutna večina je torej ... Ko
izvrše skrutatorji svoje delo, naznani predsednik, da je bilo za

gospoda . gospoda. (imena voljencev in

število glasov) ....  oddanih . .. glasov. Izvoljeni so torej

gospodje. Izvoljeni pravijo, da sprejmo izvolitev.

Pri točki VII. se voli načelstvo. Na podlagi § .. . pravil pred¬
laga nadzorni svet naslednje gospode za člane načelstva:.

Odda se .. . glasovnic. Absolutna večina je torej ... Po izvr¬
šenem skrutiniju naznani predsednik, da je bilo za

gospoda . gospoda . (imena voljencev in

število glasov) oddanih ....  glasov. Izvoljeni so torej

gospodje. za člane načelstva; vsi izjavijo, da

sprejmo izvolitev. Pri točki VIII. pooblasti shod načelstvo za
potrebne prijave in podpise pri sodišču in zajedno v to, da
morebitne premembe pravil, ki bi jih želelo oblastvo, če so
le-te stilističnega značaja in nebistvene, brez sklicanja novega
shoda izvrši samostojno. Da podpišejo zapisnik, so se pozvali

*) Na ta zapisnik pride kolek 30 vin,, kedar se predloži kot predloga k
prošnji za registrovanje.

197

razen predsednika in zapisnikarja tudi imenovani skrutinatorji
in overovatelji zepisnika. Prebrali, odobrili in podpisali . . .»*)

Zajedno je sestaviti imenik navzočnih, v katerega se vpi¬
šejo vsi navzočni. Kdor je na shodu glasoval za sprejetje
pravil in pristopil kot član k zadrugi, mora pravila svojeročno
podpisati. Kdor hoče k zadrugi pristopiti po ustanovnem shodu,
mora dati pristopno izjavo. Obrazec zanjo bi bil:

«Pristopna izjava. Izjavljajoč, da pristopam . . .., se pod¬
rejam v vseh točkah po ustanovnem shodu dne .

sprejetim in mi v vsem obsegu dobro znanim pravilom, katerih

odtisek se mi je vročil. Ime: . Poklic:.

Stanovališče: .»

Veliko se greši s tem, da se nanovo izvoljeni udje načel¬
stva ne registrirajo hitro. Novi izvoljeni odbornik za posojilnico
ne sme prej podpisovati, dokler ni registrovan pri okrožnem
sodišču. Opozarjamo na ta velik nedostatek danes zaradi tega,
da bodo odborniki starih in novih posojilnic, katerim veljajo te
besede, poskrbeli, da se ti nedostatki odpravijo. § 16 zadruž¬
nega zakona izrecno predpisuje, da se morajo nanovo izvoljeni
udje načelstva takoj registrovati.

Obrestna kazala.

a) Pri a m o rti z o v a n j u.**)

Opazka  k prvim trem tabelam. Pri tem dolgovanju in
vr.ičevanju se plačujejo le 5°/ 0  obresti vsakega pol leta naprej.
Ker se pa vselej vrne tudi določena svota na kapital, plača se
vsakega pol leta 3 °/ 0 , t. j. po prvi razpredelnici (dolg 200 kron)
na kapital in obresti 6 K, po drugi (dolg 500 kron) 15 kron, po

*) Ta prvi zapisnik že kaže pisati v posebno knjigo.

**) Amortizovanjc kaže vpeljati močnim posojilnicam, katere naj v
smislu novega zakona z dne 22. II. 1907 visoko obrestovane dolgove obenem
konventirajo, to je prevzamejo na nižje obrestovanje, ker so stroški zlasti pri
velikih (nad 200 K) dolgovih nizki (6—7 K).

198

tretji razpredelnici (dolg 1000 kron) 30 kron. Povsod je dolg
uničen v 71 polletih popolnoma

Za izdelovanje teh tabel za vsako višino dolga se ponuja
pisatelj te knjige in uradnik « Okrajne posojilnice* v Krškem,
ki sta tudi sicer pripravljena v drugih zadevah razjasnjevati
posojilnicam to in ono.

200 K kapitala, obresti 5 %, anuiteta 3 % K 6 - 00.

V takem slučaju se obresti polletno predplačujejo in se
vselej plača poleg obresti dotična svota (letno odplačilo) na
kapital, tako da je kapital po 200 K v 35 in pol leta amortiziran.

200

500 K kapitala, obresti 5%, anuiteta 3% K 15 - 00.

Cs*3 201

1000 K kapitala, obresti 5%, anuiteta 3% K 3O00.

Pregled*)

kako se mal denar, naložen na 4°/ 0  obresti, poviša brez drugega doplačevanja
in celo vec kakor podvoji v teku 20 let.

*) To tabelo je dobro natisniti v hranilnih knjižicah tistih posojilnic,
katero že poluletno kapitalizujejo.

203

Vsak mesec se računi za 30 dni.

Vsak mesec se računi za 30 dni.

Preračunanje obresti (4' ž °/ 0 ).

Glavnica v kronah .

Vsak mesec se računi za 30 dni.

Vsak mesec se računi za 30 dni.

Vsak mesec se računi za 30 dni.

208

Preračunanje obresti (5°/ 0 ).

Glavnica v kronah:

Vsak mesec se računi za 30 dni.

14

Vsak mesec se računi za 30 dni.

WS>  210 [s^S

r^si m &€)

14'

Vsak mesec se računi za 30 dni.

S*5I 212 EHEJ

213

Lastna električna razsvetljava.

Novosezidano tovarna lil. BOIUČ e Ljubljeni.

£11

3

o

G-
fD
—*

n>


c*

o

Slana ravnateljstva posojilnic in braufinic!

Podpisana tvrdka uljudno naznanja, da je sprejela
v svoj obrat kot specijaliteto izdelovanje in preskrbo
praktičnih

I

lili HI1JIZI!

Knjižice, katere so vezane v
angl. platnu in okrašena s črnim aii zlatim robom

so se pri občinstvu močno priljubile in skoro v vseh
zavodih v splošno zadovoljnost vpeljale. Cena je od
onih v papir vezanih le neznatno višja in ne pride v
primeri z trpežno in lično opremo niti v poštev.

Na zahtevo predložim brezplačno vzorce raznih
vezb in različnega tiska.

V zalogi imam vedno vsakovrstne pisarniške po¬
trebščine, najbolji pisarniški papir, kuverte, črnila itd.
Vzorce papirja dopošljem na zahtevo.

Odličnim spoštovanjem

Ivan Bonač, v Ljubljani.

ltSS3BS«BNaB<SBS3P<SBSaS2e>fflB>afi&<3B«S3e5<K>fflD<a


Železne nezgorljiee
blagajnice

dobre Mf&ijc ima na
predaj pa ceni

S. Berger, Dunaj

I. Mlpplingsrsfresse Z9.

lllIiMffll

(Okrajna posojilnica v Krškem ima od tvrdke S. Berger dve
blagajni, s katerima je prav zadovoljna.)

,.Centralna posojilnica slovenska" v Hrškem, |

Fžptrauana zadruga i  neomejeno zauezo,

sprejema za svoje člane slovenske posojilnice in druge zadruge;
osnovane po zadružnem zakonu. V ta namen pošljejo one pri¬
stopno izjavo, 10 Iv pristopnine in 200 K deleža. - Delež
se obrestuje po 4°/ 0 . — Od svojih zadrtižnic sprejema hrlanilne
vloge in jih po 4 1 / 2 °/ 0  polumesečno obrestuje ter poluletno
kapjtalizuje. Večje vsote se tudi od dne do dne obrestujejo;
Kadar posojilnica-zadružnica potrebuje denarne zaloge, dobi
jo od naše osrednje zadruge — ki je med slovenskimi zadrta
gami te zrste najstarejši zavod, po 5°/ 0 ; drugim zadrugam
pa posojuje po 5 1 / i °/ 0 . «Centralna slovenska posojilnica* ima
čekovni promet s c. kr. poštno hranilnico in je v zvezi z ne¬
katerimi večjimi denarnimi zavodi.

Radi tega je postrežba urna in najcenejša, o čemur, se
je že veliko slovenskih posojilnic prepričalo.

Zvezna trgovina v Celju

Rotovška ulica štev. 2.

Trpina s papirjem, pisalnim in risalnim orodjem. Zalogo
tiskovin in šolskih zvezkov.

Vezanje vseh knjig se preskrbi v lastni knjigoveznici solidno in ceno.

Naznanilo »Okrajne posojilnice v Rršteoi“.‘)

Posnetek iz pravil.

a) Zadruga ima neomejeno zavezo, t. j. udje se pri vstopu zavežejo nasproti

zadrugi z vsem svojim imetjem.

b) Pri vstopu podpišejo pristopno izjavo in plačajo 1 K pristopnine, in 12 K deleža,
b) Odstopiti je mogoče le pismenim potom, ako se odpoved vloži do konca novemb.
č) Deleži se izplačajo izstopivšim udom štiri tedne po občnem zboru.

d) Zadružnik se izključi, ako je zaradi kakega hudodelstva izgubil občinsko

volilno pravico ali pa, ako kredit zadruge izpodkopava.

e) Po umrlem zadružniku stopi dedič na njegovo mesto.

f) Obresti hranilnih vlog se obrestujejo celomesečno.

g) Posojila se dajejo le udom. Menice, ki za kmečko ljudstvo niso pripravne,

se ne rabijo.

h) Ves čisti dobiček se vsako leto prišteje k prihranjeni zalogi.

i) Hranilne vloge se sprejemajo od vsakega.

j) Posojilnica jih sme izplačati vsakemu, kdor knjižico prinese, ako ni vložnik

drugače naročil. Tako naročilo se mora natanko zabeležiti v glavni
knjigi in v hranilni knjižici.

Uradne ure ima posojilnica ob sredah, četrtkih, nedeljah in malih
praznikih od 8. do 12. ure dopolne. — Pisarna je v hiši št. 96

pri tleh na levo.

Posnetek iz opravilneva reda.

a) Koncem leta se pripisujejo obresti h kapitalu. (Strankam ni treba nalašč

raditega knjižic nositi.) — Rentnino plačuje zavod za vložnike.

b) Kadar stranka posojilo vrne, ne more  tudi kot ud takoj  odstopiti.

e) Posojila se dajejo na pol leta; obresti se predplačujejo. Posojila se običajno
ne vknižijo v zemljiške knjige.

d) Rabijo se pri posojilih le zadolžna pisma z malim meničnim kolkom.

e) Pri preteku poluletnega obroka ima posojilnica terjati, da se posojilo vrne

v celoti. U vrednih slučajih se posojilo vendar podaljša, ako se del
posojila vrne  in obresti zopet predplačajo. Dolžnik mora to porokom
naznaniti.

f)  Ako je pa zadolžnica že čez štiri leta stara, naj se z ozirom na po¬

stavo od 11. junija 1894 ali posojilo vrne, ali pa posojilnici izroči
nova zadolžnica, podpisana oo dolžnika in porokov.

g) Ako dolžnik nc stori svoje dolžnosti, dobč on in poroki opomine. (Ta na¬

znanila so obenem opomini in stanejo 20 vin.)

h) Ako so opomini večkrat brezuspešni, nastopi se tožbena pot.

i) Poroki imajo dolžnost, da pazijo, kako dolžniki gospodarijo.

j) V slučaju nevarnosti je na vse strani ceneje, ako poroki za dolžnika pla¬

čajo; saj se oni tudi kot plačniki zavežejo.

Za pošiljanje novcev (brez poštnine) so na razpolaganje položnice c. kr.
poštne hranilnice. Vse stranke, katerim je pripravnej.se, da novce po
pošti pošiljajo, naj zahtevajo teh položnic.

Brez knjižice stranka nič ne opravi.

Za svoje ude in hranilničarje imamo brezplačno v pisarni na razpolaganje več
slovenskih časopisov in drugega berila.

Hranilne vloge obrestuje po 4'/ 2  od sto. — Posojila se dajejo po 5*/ 2  od
sto na hipotečni in po 6 od sto (1. 1907) na osebni kredit.

*) Ta posojilnica uporablja taka in enaka naznanila, ki jih mesečno med svet raz¬
pošilja, nekoliko v poduk in nekoliko v reklamo za ude in neude; obenem so taki istiski
rahli opomini zamudnim dolžnikom.

Podružnica v Splitu.

Ljubljanska kreditna
S banka v Ljubljani 1

Stritarjeve ulice št. 2.

Delniška glasnica Z.OOO.OOO; rezersni zaklad El. 00011.

s:

sama.

devize in valute

na vrednostne listine
kulantnimi pogoji. * .

zemske borze iz\ e Je

točno in ceno.

nakaznice in čeki na inozem. mesta.
V  j Promese k vsem žrebanjem.

\

Posreduje najkulantsejs SSMS

papirjev, zastavnih pisem, prioritet srečk in novcev.

zavarovan J e  P rot ‘ kurznej izgubi pri
fl uVuulilU izžrebanju ; denarne in hranilne vloge
na tek. račun ali na vložno knjižico. Vloženi de¬
nar se obrestuje od dne vloge do dne vzdiga po
4 l / 2 %. Od vlog na knjižice plača banka 2% rentnine

izžrebane obli¬
gacije, srečke

pod

Zamenjava in eskomptuje

in kupone . ■ . . ' . . 1  .

Prodaja in kupuje
Daje predujme
Eskamptuje in unovčuje meti«.

PnPCkllhiliP Vinkulacijo in devinkulacijo, zlasti
11 DOnl UUjD vojaških ženitninskih kavcij ter
raznih ustanov. Vsa potrebna pojasnila, kateri pa¬
pirji so za to najbolj umestni, kako se doseže
čim višje obrestovanje, kedaj je izmenjava papirjev
koristna, daje drage volje in izvede vse tozadevne
transakcije najtočneje. . ' . . ' . . ■ .

Borzna naročila “ du, ’ aJsk0  ,n in '°'

Podružnica v Celovcu.

%

v

%

Zadružna tiskarna


v Krškem

registrovana zadruga z omejeno zavezo

se priporoča p. n. občinstvu, slav. društvom ter
vsem uradom v naročitev vsakovrstnih tiskovin
od navadne do najmodernejše oblike .

Ker je tiskarna popolnoma nova ter bo¬
gato založena z najmodernejšimi črkami
in okrasi, lahko izvršuje največja dela v
vsaki množini. Izvršuje kakor : uradne tis¬
kovine, kuverte, pismene papirje, račune
cenike, etikete, časopise, knjige, brošu-
rice, cirkulare, reklamne liste, lepake,
opomine, vsakovrstna vabila itd. . ' .

Za hranilnice in posojilnice: hranilne in
zadružne knjižice, dolžna pisma ter vse

gruge tiskovine . tzz:

Sploh izvršuje v kratkom času vsa v to
stroko spadajoča dela okusno in ceno

J


Zadružna tiskarna v Krškem

registrovana zadruga z omejeno zavezo

Kazalo

Stran Stran

K sedemdesetletnici Mihaela Upravni stroški. 68

Vošnjaka. (Zivotopis s sliko) I. Inventar in nepremičnine . . 69

Predgovor. 2 Prehodni zneski. 70

Kratek zgodovinski pregled Razni davki . 70

posojilništva. 7 Neposredne pristojbine ... 70

Načela slovenskih posojilnic . 13 Rentni davek. 73

O pravilih slovenskih posojilnic 15 Obroki za plačevanje rentnine 75

Premcmba pravil in registro- Pridobninski davek ....  75

vanje preinemb. 17 O pristojbinskem pamestku . 81

O registrovanjit novih udov Darila. 82

načelstva. 19 Nagrade. 82

Opravilni red. 22 Gotovina. 84

Pristop zadružnikov ....  '25 Čisti dobiček. 85

Pravice, moč in dolžnosti Zadružni (rezervni) zaklad . . 85

zadružnikov. 20 Načelstvo in seje načelstva . 89

Pristopnina .    30 Dolžnosti ravnatelja ali pred-

Deleži. 30 sednika načelstva ....  90

Posojila. 33 Nadzorstvo. 91

Osebni kredit. 37 Uradniki pri posojilnicah . . 92

Posojevanje na ročne zastave 38 Občni zbor. 93

Zemljiško vknjiževanje dolgov 38 O obligatoričncm nadzorstvu

Zadolžnice. 48 posojilnic .-. 95

Menice. 50 Zadružne zveze. 99

Poroštvo. 51 Posojilnice in c. kr. gosposke . 101

Podaljšanje zadolžnic ... 53 Posojilnice in javnost . . . 102

Podpisovanje prič. 55 Uradni dan. 103

Pregled dolžnikov. 56 Mesečni sklepi. 104

Terjanje in tožbe dolžnikov . 57 Trgovinski zakon o knjigo-

Hranilne vloge. 59 vodstvu. 105

Naloženi denar. 64 Kolkovanje trgovskih knjig . 108

Izposojila. 65 Knjigovodstvo pri posojilnicah 111

Tekoči račun. 65 Posamezne posojilniške knjige 113

Obresti . ■. 66 Knjižice za stranke .... 119

Inventarji .. 120

Pisarniški pomočki ....  122

Letni račun.127

Priprave in letni račun ... 127

Denarni promet.128

Konto izgube in dobička . . 130

Bilanca. 132

Likvidacija in konkurz ... 140

Razpust posojilnice ....  142

Kazenska določila.143

Marsikaj še iz posojilniške

prakse. 145

Preračunjevanje obresti . . . 146

Zakoni za posojilnice ... 148

Postava od 9. aprila 1873

(Zadružni znkon) . . . ' . 149

Zakon od 1. junija 1889 (Raiff-

eisenski zakon).173

Ukaz finančnega ministra od

13. junija 1889 . 175

Zakon z dne 10 .  junija. 1903

(revizijski zakon) ....  176

Ukaz z dne 24. junija 1903 . 180

Naredba z dne 23. maja 1905
(Dodatek k ukazu o regi¬
stre vanju) .    191

Razne razsodbe. 192

Dodatek. Snovanje novih

posojilnic. 194

Obrestna kazala:.200

Za amortizacijo.201

Navadna . ,.205

Inserati ..  213




\




\



vi/



m


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJILNICA

00000476272