List 39.
Gospodarske stvari.
Setve ne popašati.
Zastran tega se je že veliko veliko govorilo, v raznih zborih posvetovalo, v kmetijskih društvih mno-goterno pogovarjalo in pri deželskih gosposkah obravnavalo, ali bi se smela setev popašati ali ne; ven-dar-le pri vsem tem ni ta reč še dandanašnji popolnoma dognana; zato naj omenimo o tem par besedi.
Kjer še po stari navadi živino na obsejane njive v jeseni ali spomladi na pašo gonijo, pa so umni gospodarji, ondi vendar na to gledajo, da se setvi škoda ne dela. Oni pazijo na to, da se živina na obsejane njive le takrat spušča, kadar je zemlja zmrzla, vreme suho, in da se je žito tudi po slani mokrotno dosti osušilo; skrbneji kmetovavci pa celo trdijo, da se z drugo živino obsejane njive popasti ne smejo kakor le z govejo.
V več krajih pa se kmetovavci starih razvad drže. Komaj njiva v jeseni ozeleni, že se živina na-njo spušča, čeravno ob tem času, ko je rast zel6 nežna in šibka in ne dobro obraščena, vsak lahko spoznd, da na take njive živino spuščati je zelo škodljivo. Vendar neumnim gospodarjem ni za pamet mar; oni zaganjajo na posetev ne le govejo živino in ovce, ampak, kar je še najhuje, tudi konje. Konjsko kopito premandra zemljo tem bolj, če je podkovano; najhujšo škodo pa napravi konj njivi takrat, kadar po nji dirja in s kopiti rahlo zemljo kviško meče. — Pa tudi cede svinj na njivo zapode, in jih puščajo dopoldne in popoldne, da njivo prerijejo, da je grdo videti. Ravno tako se pasejo v mnozih krajih tudi gosi cele vasi, ki jih je cela čeda dostikrat po več sto na takem polji.
Tako tavajo po stari razvadi v temi, v starodavnih vražah. Da je pa tako ravnanje škodljivo, tega se ne dajo ^prepričati; še smejali se ti bojo in te zaničevali, ako jim kaj drugače svetuješ, češ, da je zemlja predobra, — da se žito preveč obraste in v jeseni previsoko odraste, potem pa pozimi pod snegom pognjije in slabo obrodi; skušnje — pravijo — uče, da tudi na popašanih njivah se veliko pridela.
Res neverjetno je to, da na take piškave skušnje se opira starodavna škodljiva razvada!
Saj bi vendar vsak umen kmetovavec vedeti moral, da le dobro obrašČeno žito mora donasati obilen pridelek. Saj je vendar dovolj znano, da po perji dobiva vsaka rastlina, tedaj tudi žito, redilne moči z zraka, po njem rose in dežja posrka in si tako rast pospeši. Kdor pa živino na njivo spušča, da pomuli vse, kar se zelenega prikaže iz zemlje, temu smo porok, da ne bo nikdar bogate žetve imel, kakoršne pričakuje. Ako se kdo že   boji,   da ne  bi  mu  žito  previsoko iz-
rastlo in čez zimo pod snegom ne pognjilo , naj ga požanje.
Naj končno gospodarjem našim še naznanim cesarske postave, ktere so v različnih časih bile dane zastran paše na žitu.
Po odpisu c. k. dvorne gosposke od 20. sušca 1786 se sme živina na obsejani njivi le takrat pasti, kader je zemlja zmrzla, — in po vladnem ukazu od 16. septembra 1790 je po obsejanem polji pasti takrat pripuščeno, kadar okrajna gosposka pre-vidi, da je brez škode. Živino po obsejanih njivah pasti je bilo posebno prepovedano, namreč a) po ukazu od 22. maja 1775; b) po dekretu dvorne gosposke od 27. aprila 1789 in vladnem ukazu od 2. septembra 1790; potem po dvornem ukazu od 22. novembra 1793 na njivah, z živinskimi rastlinami obsejanih, če so tudi v prahi obsejane bile; c) po najvišem patentu od 4. januarja 1775 po vinogradih; d) po ukazu od 23. junija 1777, dvornem dekretu od 23. avgusta 1787 in vladnem ukazu od 31. avgusta 1807 na ježah in grabnih poleg cest.
Kar se plemena živine tiče, je ta paša le uprežni živini in govedini in pa ovcam dopuščena; — svinje in perutnino na obsejane njive spuščati je po §. 499 državljanskega zakonika odločno prepovedano.
Cas na posejanih njivah pasti je po zapovedi od 12. maja 1775. do konca februarja odločen, in se more po dvornem dopisu do 12. marca le takrat podaljšati, kadar so tla popolnoma premrznjena. Ukaz od 2. januarja 1769 pa prepoveduje, da nika-koršna živina ne sme prosta se klatiti po paši.