ninci pa se ga spominjajo kot oskrbnika v Vratih.
Ko se je ustalil kot direktor gostinskega podjetja šestlca v Ljubljani, je ljubezen do planinarjenja prenašal na svoje sodelavce — gostince. Očaka Triglava In sploh Julijce je še posebno ljubil. Vsaj enkrat, včasih pa celo večkrat letno se je povzpel na Triglav, več kot deset let pa se je ukvarjal z organizacijo vsakoletnega pohoda »Sto gostincev na Triglav«. Prijateljeval je z Jožo Čopom in na njegov grob peljal vsakogar, ki se je udeležil njegove ture od Valvasorjevega doma pod Stolom do Planine pod Golico. Veliko nam je pripovedoval o Čopu, o njegovih vzponih, obnašanju in domislicah.
Polnega načrtov za akcije in vedno pripravljenega svetovati pri snovanju planinskih aktivnosti je izdalo srce. Mnogo obljub, želja in ciljev mu tako ni bilo dano uresničiti. S poti na Kamniško sedlo in Brano smo mu Viharniki okrasili grob s prelepim planinskim cvetjem in z dogovorom, da ga bomo obiskovali pod planinami na kraju, ki si ga je izbral za svoj zadnji počitek. Tone Tekavec (informator)
Jocif
Gore so bile praznično umite po pomladnem nalivu, ko je zvon Sv. Jakoba pod Storžičem na prvo nedeljo v juniju odzvanjal v slovo Nežki Joci-fovi, učiteljici iz Osnovne šole Matija Valjavec v Preddvoru. Na njeno zadnje potovanje jo je pospremila množica krajanov, stanovskih kolegov, bivših učencev in planinskih prijateljev. Pokojna Nežka je bila nadvse vestna in priljubljena učiteljica. Bila je izjemna osebnost, polna poštenosti, pravičnosti, dobrote in ljubeznivosti. Vse svoje notranje bogato življenje je posvetila vzgoji mladine. Njena velika ljubezen je bila narava in še posebno naše gore. To jo je že zgodaj pripeljalo v planinske vrste. Ko je PD Kranj v šestdesetih letih začelo organizirano delati z mladino, se je tudi Nežka takoj pridružila. Postala je eden od glavnih stebrov mladinskega in pionirskega odseka in to ostala vse do upokojitve. Pod njenim mentorstvom je nastala na preddvorski šoli močna planinska skupina, ki je služila kot vzor organiziranja osnovnošolske mladine v okviru celotnega društva. Svojim varovancem je odkrivala skrivnostne lepote narave. Z njimi je prero-mala po dolgem in počez slovenske gore od Triglava do morja. Sodelovala je na številnih planinskih pohodih in proslavah,
prirejala razstave, pomagala pri organiziranju planinske šole, vodila sestanke in nobeno zimo s svojimi učenci ni pozabila tudi na lačno divjad In ptice. Vse pa je opravljala z njej lastno vestnostjo in ljubeznijo.
Ko se je pred leti upokojila, je vodstvo planinskega krožka prepustila svojim kolegom, še naprej pa je ostala marljivi član upravnega odbora društva. Povsod je rada pomagala, Če je le mogla, žal pa je gore lahko le še gledala s svojega vrta in se predajala spominom.
Planinska organizacija se ji je za njeno delo skušala oddolžiti s številnimi priznanji, nam, njenim kolegom in prijateljem, pa ostaja kot svete! vzor dobrega človeka.
Franci B.
In memoriam: Miro Malgaj_
V maju, mesecu cvetja in mladosti, je odšel na zadnjo pot naš Miro Malgaj. Med zasavskimi planinci Je bil znan kot uspešen In prizadeven gospodar planinske koče na Kopitniku. Po naravi je bil tih in skromen človek, ki je zavračal hvalnice in časti za uspešno delo v planinski organizaciji. Rojen je bil leta 1921 v Trbovljah. Življenjska pot ga je kmalu po osvoboditvi pripeljala v Rimske Toplice, kjer je delal v medicinski stroki v vojaškem zdravilišču, kasneje tudi v Laških toplicah. Po ustanovitvi Planinskega društva Rimske Toplice leta 1953 se Je vključil v naše vrste in začel aktivno delovati v planinstvu. Njegovo področje je bilo planinsko gospodarstvo, zato ga najdemo pri vseh akcijah društva, ki je obnavljalo Zavetišče na Kopitniku in ga preurejalo v kočo, kakršna je danes. Teh akcij nI bilo malo, kajti dom smo obnavljali izključno z lastnimi sredstvi, pridobljenimi z obratovanjem zavetišča. Obnova je tekla 20 let, in to tako postopno, da je v Isti stavbi vseskozi obratovalo zavetišče. Oskrbovanje zavetišča in od leta 1975 koče je bilo zasnovano na prostovoljnem delu zavzetih pla-nicev. Organizator in duša obratovanja je bil Miro, ki je poleg osebnega dela še z mnogimi domiselnimi prijemi privabljal planince na Kopitnlk.
Še ena značajska poteza je bila za Mira značilna. Vztrajal je v ohranjanju naravnega in prvobitnega okolja, zlasti pri planinskih objektih. Bil je občutljiv za vse, kar je krnilo naravno harmonijo gorskega sveta. Tako smo tudi po Mirovi zaslugi ohranili na Kopitniku — vsaj v okolici koče — vse značilnosti prvobitne podobe tega predela našega gorskega sveta.
V spomin Nežki
V zasavskem MDO je deloval ob njegovem ustanavljanju, pa tudi kasneje, ko je kot gospodar koče tesno sodeloval z vsemi društvi v Zasavju. Bil je resnobne narave, a v duši mehak in prijeten planinski tovariš. Sam je rad zahajal v sredogorje, a šel je v družbi prijateljev-planinoev tudi na visokogorske ture. Takrat se je pokazala vsa njegova planinska širina. Gorskega sveta ni le občudoval, podoživljal ga je in se z njim stapljat. Bil je vesel in srečen, če je videl mladega človeka, kako se razvija v planinca in varuha vsega naravnega. Za prijatelja se je ogrel šeie, ko je videl, da tak človek z deli potrjuje svoj vstop v planinske vrste. Zato je bil priljubljen med nami in med vsemi, ki dejanja cenimo bolj kot lepe navdušujoče besede. Tak bo ostal Miro v spominu nam vsem v društvu in v širši slovenski planinski javnosti.	Leopold Pavčnlk
Kapela na Molički peči_
Zbrali smo se na Molički peči, tu pod Ojstrico, simbolom Savinjskih planin, da prisostvujemo svečanemu trenutku — posvetitvi nove kapelice Cirila In Metoda, Kapelica je nova, zgrajena na temeljih prejšnje, vidna očem željnih lepote planin in vernikom daleč naokoli. Ta prostor, ki ga sestavljajo kamnite police In gorske trate, bogato obložene s cvetjem, že nekaj stoletij vabi domačine z Luč, Solčave in drugod k delu in počitku. Tu so bile zgrajene ovčarske staje, pastirske bajte, prvi slovenski planinski Kocbekov dom v Savinjskih planinah ieta 1894 in tu je bila zgrajena prva kapelica Cirila in Metoda 1898. leta.
Od tistih dni se je podoba življenja tu v planini spremenila. Mnogoštevilne ovčje trope je zamenjala le peščica ovac in govedi. Vidni so le ostanki planšarske bajte in Kocbekovega doma, na Korošici pa je velik planinski dom za domače in tuje gornike. Štiri desetletja pa nI bilo slišati zvo-nenja z Moličke peči, da bi oznanjalo pot v planino.
Spominjam se tistih dni In podoba tega kraja in srečanj bo vedno v meni, V vasi je biio že nekaj dni čutiti vznemirjenje, kdo bo šel na božjo pot na Moličko peč. Zgodaj zjutraj je bilo po vasi slišati okovanke in pravi planinci so imeli dolge planinske palice. Jutro nas je dohitelo že na Ravnah, prešerne vriske pa smo zaslišali na Jezerca. Ko smo prišli čez prag pod Velikim vrhom, smo zagledali skupine, ki so hitele iz drugih krajev h kapelici. Nekateri so nosili bolj prazne kot polne že obrabljene nahrbtnike, V njih ni bilo bogate hrane — največkrat le dodatna oprava, pruštah ali ovčja koža za primer slabega vremena. Mašo smo spremljali na prostem, kar je pod ostenjem, visoko nad
dolino Robanovega kota, dajalo posebno svečano obeležje. Po opravljenem obredu se je večina podala še na planinsko pot. Nekateri so se povzpeli na Ojstrico, drugi na Veliki vrh, veliko njih do Doma na Korošici, nekateri pa s pastirji za živino po borovju.
S postavitvijo kapelice je ponovno napolnjen prostor Savinjskih planin s podobo slovenskega planinstva, ki se je rodilo tudi tukaj v prejšnjem stoletju iz potrebe ljudi, da živijo s svojo zemljo, s svojo planino in tudi z njo verujejo.
Ta podoba tega prelepega kraja naj ostane nam in bodočim rodovom v trajno skrb. Vsem danes tukaj zbranim planincem, vernikom, sovaščanom, posebno pa Škotu Krambergerju in številnim duhovnikom želim srečno dobrodošlico, gospodu Grač-nerju iz Luč in vsem drugim pa iskrena hvala za ves trud pri postavitvi kapelice in ohranitvi kulturne, planinske in verske dediščine.
Molička peč, 8. 7.1990.	Franc Bergin(:
PD Cel|s
Voščilo za jubilej_
Mihi Flnžgarju, dolgoletnemu predsedniku PD Radovljica, ob 70-letnici iskreno čestitajo in želijo še mnogo let v zadovoljstu radovljiški planinci.
Plezanje za stavo —
nad morjem_
Dogodek je sicer časovno odmaknjen na tri mesece, vendar Je kljub temu aktualen in predvsem poučen: več kot dva url sta mlada Domžalčana visela pri bi I i no 20 metrov pod vrhom stometrske stene mad Flesoln Piranom, iz objema stene pa so Ju rešili koprski poklicni gasilci, ki so se do fantov spustili z vrvjo. Tako se Je srečno iztekel nepremišljen poskus štirih fantov, ki so se za stavo lotlil plezanja strme Hišne atene nad morjem. Tisto prvo letošnjo junijsko soboto zvečer so se Štirje fantje Iz okolice Domžal in LJubljane sprehajali po poli od Plese proti Piranu, ki gre ob morju. Zagledali so se v stometrsko sleno, Jo premerili z očmi In za pivo stavili, kdo jo bo prej preplezal. 2e po desetih metrih Je prvi odnehal, ker se mu Je tliš kruSli pod prsti. Tudi druge tri Je nagovarjal, naj odnehajo, vendar ga nI nihče poslušal. Dvema le podvig celo uspel, četrti pa se je zaplezal v neprehodnem delu stene In obtičal približno 20 metrov pod vrhom, ko naprej ni mogel, nazaj pa si zaradi strme stene ni upal. Z vrha se je proti njemu spuslil eden od kolegov, prišel dva metra do njega In ga poskušal za majico potegniti navzgor, vendar sta na koncu koncev oba obvlseifl v steni. Fantje pač niso videli drugega izhoda, kot da Je eden od dveh, ki sta bila Že iz stene, šel do bližnjo hiše, poklical na pomot miličnike, ti pa koprske poklicne gasilce, ki so oba »plezalca« potegnili na vrh. Na kraj dogajanja je prišel tudi dežurni zdravnik, ki |e pri za pleza nem ugotovil manjši šok, dva od a mate rak I h alpinistov pa sta bila povsem na koncu z močmi.