53494 Srečno hodila! Bog hodi z vama po poti, njegov angel vaji spremi. Tobia. 5, 21. SREČEN POT. POTREBNI NAUKI, IZGLEDI INO MOLITVICE ZA MLAD E NČ E. SPISALI MLADI DUHOVNI, INO NA SVETLO DAL teti SP1RITVAL V’ CELOVŠKI DUHOVŠNICl. ’z-jEun: r j:‘-rx jwi i‘X&. mm NATISNIL INO NA PRODAJ IMA JANEZ LEON. 1851 . 53494 Moj sin, vse svoje žive dni imej Boga pred očmi, ino varji se v greh privolili. Tob. 4, 6. Mladene je pred Jezusa stopil ino mu rekel: ,,Dobri učenik! kaj naj storim, de večno živ- lenje dosežem?“ Jezus mu je rekel: „Ako hočeš v živlenji jili, spolnuj zapovedi. Mal. 19. Pisem vam, mladenči, ker sle močni ino beseda božja v vas prebiva, ino sle /indiga premagali. Nikar ne ljubile sveta, tudi ne lega, kar je na sveti. — »S 'vet prejde ino vse njegovo po¬ želenje; kdor pa voljo božjo stori, ostane ve¬ komaj. S. Janez v J. listi; 2, 14 —• .17. v JZivel je svoje dni v dal ni deželi na jutrovim skerben oče: stari 'fobija mu je bilo ime. Imel je blagiga (čedniga) sina, ki so ga po očeti mladiga Tobijeta imenovali. Mati njegova je bila Ana. Pobožni, vbogi, in o pošteni ljudje so bili. Oce je oslepel, sin še ves mlad; le pridna mati njih je na svojih rokah živela. *. Imel je oce v stranski deželi nckiga znanca p6 iiftmi Gabael. Precej dnarjev mu je posodil bil v poprejnih letal, ko je še bolje z-bajal. Rad bi po te dolg svojiga sina poslal; alj pot je daln, hoja nevarna, mladenč neznan. Mati joka, očeta skerbi, ino sin kam ne ve. „Pojdi, pravi oce, pojiši si zvestiga človeka, ki bo za plačilo z tebo šel.* Mladene gre ino sreča zaliga mladenča, ki se je ravno na pot odpravil. Veselo se Tobijetu v tovaršijo ponudi, ino mu obljubi, de ga bo spremil ino srečno pripela! spet na očetov dom. Lepo nju stari 'fobija odpravi, rekoč: „Srečno VI hodita! Bog bodi z vama po poti, in njegov angel spremi vaj. u Popotnika sta srečno hodila; moder ino zvest je bil Tobijev tovarš. Vsake ncvarce ga je re¬ šil ino mu k veliki sreči pomagal. Premoženje mu je vzdignil, clo dobro ženko oskerbel, pri¬ peljal zdraviga ino premožniga v naročje ljubih starišev; tudi očeta je ozdravil in celo hišo srečno storil. 3 — Mladiga Tobijeta zvest tovarš je bil Rafael, angel božji. — Oh, de bi takiga tovarša vsi mladenči imeli, kedar se od hiše svojih ljubili starišev v ptuje dežele podajo. Popotnik si tudi ti mladenč, \bodi si vbogih alj bogatih starišev. Cela zemlja'je le ptuja de¬ žela za tebe, hiša starišev samo kratka ostaja za nekoljko dni tvoje mladosti; tvoj pravi dom so svete nebesa. Tudi ti moraš po sveti svoje sreče jiskati, de bi se kedaj srečno povcrnil k svojimu Očetu v sveto nebo. Kedar se boš na pot podal, koga si boš tovarša izbral, de te bo srečno vodil? — Oh, jiši si ga, in lepo Boga prosi, naj ti v tvojih mladih letah dobriga tovarša da, de ne zajideš; na stare dni bilo bi tovarša izkati prepozno. Ponuja se tov^ršev veliko, obeta prijatljov še več, ki ti srečen pot kažejo, naj bi za njimi potegnil. Ne verjami vsim; radi lažejo. Iz med sto se je težko na eniga zanesti. VII Skerbelo je stariga Tobija, koga bi svojimu sinu na pot za tovaisa dalj tudi tvoje ljube sta— r isc in oskerbnikc močno skerbi, kako se ti bo š' c po sveti godilo. Ljubezniva Ana Tobijetova je milo jokala, ter se za svojiga sina bala. Oh, kdo bi se tudi ne posolzil, gledati nedolžniga mladcnča, lepiga ko žlahno drevce v božjim verti, P° sveti pa videti sovražnikov toljko , ki tc čakajo ino zapeljati želijo! Tvoji starejši z tebo ne morejo, bratje ino sestre tvoje te za¬ pustijo , samo tvoj Angel varh te spremlja od zibclc do pokopališa kakor mladiga Tobijeta, naj si ga ravno ne vidiš. Oh, poslušaj njegov glas, vbogaj njega vsaki čas, kar te vuči. Prijazen glas zvestiga Angela varha lehko v tih bukvicah bcjjpš; ino po njim srečen pot spoznaš, kateriga tc on vuči. Naukov ne zani¬ čuj , kiti jih bulrvicc dajo; posnemaj izglede, ktire ti kažejo. Hodil boš čez hribe ino doline, se vozil po suhim ino po morji, pa vselej srečno, ako naukov ne zanemariš, k*.jih v tih bukvicah bereš. Lehko sc boš vsake nevaršine branil,* lehko zognil vsake nesreče, ako boš zvesto ohranil, kar boš bral. Angel božji te bo pri¬ peljal na Očetov dom v sveto nebo, kjer boš veselo vžival, kar si po poti živlenja dobriga storil. Kdor pa te nauke zaničuje, svojo srečo za- mečuje in srečniga pota vse svoje žive dni imel Vlil nc bo. V grozovitnc globočine bo padil, vse svoje premoženje zgubil, ino peklenski sovražnik ga bo na strašno sodbo privlekel, kjer ga bojo tudi te bukvice tožile, de je zanikarnik, večniga pogublenja vreden. Nc daj Bog tega! Mladi popotnik, srečno hodi! Božji angel naj te vodi! Živi pošteno iho bogaboječe. Z Bogam! Bog nam daj vse povsod Srečno hojo, lahek pot! l H ! ■ . ■dRS-’ , Mladenčev trojno premoženje. $3ladčnč, Bog daj srečo! Popotnik sim jes, popotnik si ti; prijazno podajva si roke, ter povzdigniva k svelirn nebesam svoje oči. Tamo nad romenim soncam v prelepi jasni svetlobi, visoko nad zvezdami tam sva doma. Cerna zemlja, na kateri stojiva, je za naji le ptuja dežela. Včeraj je na nji najna zibela tekla, jutri bo černa jama najna postelja, duša pa pojde zopet domu k Stvarniku svojimu v sveto nebo, kjer Oce nebeški lepi sedež tudi nama priprav- len ima, ako ga vredna bova. Oče nebeški, kteri v večni luči prebiva, tebe, mladenč, po sveti pošle, naj bi si kaj poskusil, in pa prislužil veselja svetiga raja, neizrečeniga veselja, ki ga ni videlo nobeno oko, ne slišalo uho, tudi človeško serce ne občutilo, kateriga je Bog samo tistim pripravil, ki njega ljubijo. Zatorej hoče tudi tebe posku¬ siti, ali njega ljubiš. Živlcnja »rečen pot. 1 t De bi lebko svoj pol obhodil, je lebi trojno premoženje sporočil, lepo drago pre¬ moženje, ki ga nima cel svbX» vse žive dni. 5. Varji xe hudih sfrasf, lo jc pregrešnih navad, ki slra'lijo lebi dušo ino telo. Veliko mladenčev vojska pomori, pa še več hude na¬ vade. — Huda jeza je strupna kača, ki le za vsako žal besedo pikne, in tvojo kerv skali; vražji zavid (niti alj nevošlivosl) je zelen kušar, ,,Mene jc sram ino strah svojo bolezen povedati." Z tem besedami jih je odpravljal. Poslednič prida imeniten gospod, bolnika ogleda, ino ker bolečina ne najde, vkaže svojimu hlapcu berača pretepsti, ako ne pove, kaj ga boli. Berač persilen izdehne: „0h , moja bolezen se mi je po vsih kosteh inojiga ilvota razlezila, eni ji pravijo lenoba, drugi gniloba." ki ti serce rani ino zdravje mori. Gerda neči¬ stost je ljuta Cgrozovifna) zver, ki pije zdravo kri mladih ljudi, de jim Irupio oslabi ino duh onemnga Kdor že v mladih Selah nesramno živi, ga bojo hitro čorvi snedli. Tudi prevelika skerb ino ne ololažena žalost je našima zdravju skodliva. ,.Žalost jih je že veliko pomorila ino nič ne pomaga; veselo serce daja človeku živ- lenje. ino veselje mu prihrani stare dni • ).“ Razberzdano veselje pa, ino vse rievgnane želje Ijudthn zdravje vjedo , ino jim pamet zmešajo. Vsiga tega se moraš z. mladih nog (let) skerbno varrati. Le čisto, za Jih volj no serce daja vesele dni, in sveta čednost zdravo telo ohrani. Sre¬ čen, komur v zdravim trupli tudi lepa duša prebira! Potreba je pa tudi za duŠo skcrbeli; zato je dal Oče nebeški mladenčam drugo blago, in to je: II. Dsbra slava. Mladeneev drugo žlahtno blago je dobre, prebrisana glava, boljši, ko golo zlato, ako se ▼ mladih letah dobro zuči. Potrebni nauki so žlahtni kamenci, ki sijih v vigredi (spomladi^ ’) Sir. 30, 23 — 25. 8 svoj ga živlenja naberaš; z njimi si kupiš vsako srečo na sveti, ino po sinerli sveto nebo. Za- toraj sv. Duh opomina: „Moj sin! primi se nauka od mladosti, iuo bos naj sel modrost do sivih las. Pristopi k njej, kakor on, ki orje in seje, ino čakaj nje dob riga sadu. Ti se bos scer nekoljko trudil, alj v kratkim boš vžival njeni sad *).“ 1. Pervi nar potrebniši so keršunski nauki, ki učijo Boga prav spoznati ino Jezusa Kri¬ stusa, božjiga Sina; spoznali pa tudi, kar nam Bog zapove, olj storiti prepove. To spoznanje imenuje Jezus večno zimkoje; kdor to pridno v glavi ima, praviga pota izgrešil ne bo^jkiv ga k časni sreči ino v zveličanje večno pelja.—• Jezus, božji mladenč, je v svojim dvanajstim leti v sredi učenih sedel, jih poslušal ino po- prašoval, de bi tebi lep izgled dal, kako si naj tudi ti dobriga nauka jišeš. Oh, le rad poslu¬ šaj božje nauke pa še rajši jih premišluj ino na tenko spol nuj; tako boš po besedah Jezu¬ sovih modrimu možu podoben, ki svojo hišo na skalo zida, ktera se mu nikolj poderla ne bo. Kdor se samo posvetne modrosti uči, za božje reči pa malo kaj poskerbi, dela abotno >) Sir. 6, 18 — 20. 0 kakor človek, ki svojo hišo na pesek stavi; hitro se mu poderla bo, ino se njega podsula l). 2. Drugi potrebni nauki so domače dela ino opravki svojigu stanu, limet se naj uči sjati ino orati, rokode! olj antverhar verlali ino te¬ sati; vsaki noj delo svojiga posla dobro zastopi. Kazji mojster alj šušmar, ki svoje delo kazi, se slabo redi. — Boljši je pa tudi znati eno delo prav, kakor jih veliko na pol. Devet ro- kodelcov je deset stradovcov. Umetna glava ino pa pt-idne, dela vajene roke so nar boljši bo¬ gastvo. Kdor svoje pošteno delo v nemar pusti, naj si ravno na dnarjih sedi, bo še bos hodil. 3. Tretji pristni (nucni) nauki so uče¬ nosti, hi se v poštenih šolah dajajo. Kdor zna pisati ino brati, vsakimu pošten odgovor dati, za toljko več velja, za koljkor več dobriga zna, naj si bo hlapec alj gospodar, kmet alj žlahen gospod, če le pošteno ravna. Oh, ne zamudi šole, fantič mlad, uči se vsiga dobriga rad, če le priložnost imaš; saj ne veš, kamo se dones alj jutri prideš. Ako se mlado drevce, ne požlahtni, in se divjaku žlahtna mladika ne vcepi, (ne vpelca) tudi staro drevo žlahtniga sadja redilo ne bo. Tako mladenč, ki se noče. l ) Mat. 7, «0 učil«, vse svoje žive dni malovredna lesnika ostane. 4. Ki er ti potrebni nauki so pravila alj regetce, ki li pravijo, kako sc naj modro za- derzis uto pametno vodeč (nosišj, de boš pri¬ jeten Bogu ino poštenim ljudem. Fantič, ki zn« besedo prav postavili ino se čedno zaderžati, naj že pride v gosposko hišo alj v kmetiški hram, bo povsodi prijatelov najdil, ino vsega bo rado imelo; nezaroblenca se vsaki rad zogne. Torej sv. Pavl opomina: „Bralje! karkolj jfe resnično ino spodobno, kar je pravično, sveto in ljubeznivo, karkolj je dobriga imena, kar je čednosti in hvale vredno, ^8 vam bodi n« misli *). So mladenci, ki bogate stariše imajo ino se z svojim blagam bahajo, rekoč: ,,Meni se ni potreba učili; saj sim bogatih slarišev sin.“ Alj kako aboten je taki gue (marn)! Kaj po¬ maga mladenču polna hiša blaga, glava p« prazno? Modrost se z dnarjami kupit ne da, de bi vedel z blagam modro ravnati. Posvetno blago brez dobriga nauka ino pa prah na cesti, kliriga veter pomete alj nagel dež v blato pre¬ meni. Mlad bahač, ki se noče učiti, bo star ») ril. 8. ti berač moral kruha prosil!. „Kdor so na bo¬ gastvo zanaša, bo padel; pravičen pa bo ka¬ kor zeleno drevo O-' 4 Blago mol! snejo, dnnrje talje vkradejo, le dobrih naukov nam nihcer vzeli ne more. Mlada glava je ono nebeško premoženje, ki gaje Bog človeku izročil, naj bi z njim skerbno kupčoval, ino premoženja pripravljal za večno živlenje. Ako se skerbno učiš, bos priden hlapec, od kleriga Kristus pove, de svojimu gospodu, ki mu pet talentov da, se pet talentov pridobi; za to ga gospod crez veliko postavi, ino v svoje veselje vzeme, (je se pa nic^prida ne naučiš, boš zanikarnimu hlapcu podoben, ki svoj talent zakople ino svo- jirnu gospodu kaj odrajtali nima. Se to, kar glešta (ima), mu bo vzelo, in drugim dano; on pa verzen v unnjne teme vecniga pogub- lenja 2). Taka se rsim lenuham godi. Le kdor se dobro uči potrebnih ino božjih reči, ho vžiral časno ino. večno veselje. — Alj Bog nas varji učene glave, ako serce žlahtno ni! — Za to je dober Bog mladenčam tretje pre¬ moženje dal: 1‘rip. tt, 28. *) Mav. 25, 1%. 13 SSK. S*«>»So«a!» sciriee. Sc rce je mala mala stvar, ki človeka v persah ki uje, vender v njem vsa človeška sreča alj nesreča stanuje. V serci je čila telesniga ino dušniga živlenja doma, za lega del se hitro na žili pozna, če je človek zdrav alj bo¬ len. Dokler je serce zdravo ino veselo, bo tudi truplo srečno živelo - , če pa človeka serce boli, tudi život onemaga. — lz serca izvira zdrava kerv, in se po celim životi razliva; iz serca vstajajo tudi želje, slabe alj dobre, pravične alj krivične, ki storijo srečno alj nesrcčr>q celo naše živlenje. Ako je serce žlahtno, srečcr^bbS vse svoje žive dni; če pa serce skaziš, stucfenie žive vode skališ (zmoliš); kako bi tebi iz'njega čisla sreča izvirala? Iločeš, brate moj, srečno živeti, uči se za žlahtno serce skerbeti. 1. Moli rad! Mlade rože na polji se po romenim sonci obračajo, ter iz njega pijejo čisto nebeško luč, ravno po lem toljko lepo • cvetijo; še gorši (lepšij) mladenči živijo, ki povzdigujejo v molitvi svoje serce k Bogu. Tudi li vsako jutro Boga iz serca lepo pozdravi, in mu vse svoje serčne želje izroči; vsak večer Boga serčno zahvali za vse, kar si prejel. Cel dan naj bojo na deli tvoje roke, per Bogu pa 13 troje serce, in srečno bo troje živlenje. Bog’ ti je dal roke ino noge, ušesa ino oči, naj tebi služijo, serce je pa sebi izvolil; v njem le on prebivali želi. Torej tvojiga serca vse stvari na sveti nasitit ne zamorejo: nepokojnoje, dokler v Bogu ne počiva *). Za samo serce te Bog prosi, rekoč: „!VIoj sin, daj meni svoje serce, ino glej na moje poleOh, daruj mu ga prav pogosto v pobožni molitvi; saj gaje vreden ! 2. Vbogaj rad! Mladenci, ki stariše radi vbogajo, in učenike pridno slušajo, bojo od- raslli modri ino žlahtni možje; ki so pa terde glave, ino se svoje terme deržijo, takim bo serce okamenelo, de se jih dobriga nič prijelo nfe bo. Tudi drcvce, ki se ravnati ne da, ostane gerdo sloko drevo. ,,Neumen se posmehuje posvarjenju svojiga očeta — hudoben je, kdor očetu žalost in svojej materi težavo napravlja. “ Nj emu, ki očeta zasramuje, in zaničuje svojo mater, naj krokarji (vrane) za polokam oči izklujejo, ino mlade postojne (orli) pojedo. — Hdor svoje stariše preklinja, njemu bo luč v sredi teme vgasr.ila „Pokorni bodite svo¬ jim višim ino jim podložni/ 4 pravi sv. Pavl, za¬ kaj oni čujejo nad varni, kakor laki, kteri ’) ®v. Avguštin. z ) Prtp. 23, 26. 3 ) Prlp. 15, 8. — 30, 17. bojo za vase duše odgovor dajali, de lo s ▼eseljam storijo, ne pa zdihvaje, zakaj to bi ne bilo dobro Za vas *).“ Hdor ne vboga, je brez Boga; njegovo serce budi duh v oblasti ima. Fantič mlad, varji se tega ino vbogaj rad! 3. Varji sc hudi g a poželenju ne hoti, bar Bog prepove! Mladimu kralju, Salomonu se je Bog nekdaj prikazal, in mu je rekel: „Prosi, kar hočeš, dal ti bom.“ Salomon odgovori: „Gospod, mlad sim še; daj mi modrosti ino umetnosti, de bom prav vedel, kaj je dobro, kaj hudo.** Bogu je bila njegova prošnja všeca; eato mu reče: „Ker to prosiš, ino ne dolziga živlenja, ne bogastva, ne smcrli svojih sovraž¬ nikov , glej, dal sim ti tako modro ino umej^m serce, de tebi enakiga kralja ni bilo, ino ne bo. Pa tudi dal ti bom , kar nisi prosil po¬ gasiva ino slave (hvale in časti); in če boš moje pole hodil, dal ti bom tudi še dolgo živlenje '-).“ Tako storijo pravične želje mla- denča srečniga. ,,lIudo poželenje porodi greh, greh pa smeri ■>).“ Če si preveč časlilakomen } ter med vsemi nar imenitnej bili hrepeniš, boš prevzetniga serca, neprijeten Bogu ino neprijazen ljudem. ») Hcbr. 13, 17. *) IH. Bukv kraljov 3, 5. 1) Sv Jakob 1, 16. 15 „Bog in ljudje napuli sovražijo t): le ponižnim Bog gnado dnja 2 ).“ Želiš preveč vbogateli } bos padel v skušnjavo ino zadergo hudičevo 3 ); troje serce bo terdo ino nevsmileno. Le kdor vsmilenje skaže, vsmilenje najde. — So tvoje želje nesramne, ino nečista slada tvoje veselje, se ti bo serce tako popačilo, de ga bo sama gerdoba. Noč ino dan le bo gonilo, kakor slepiga konja na ujzdi, dokler se ves zdelal ne boš. „Vroča želja, gorečima ognju enaka, vgasnila ne bo, dokler ne bo vse požgano 4 }. t; j^ercč, ki brez vse mere dobro jesti ino piti želi, nima nikolj zadosti, ino se rado ptujiga blaga pooblasti. Kdor v pozemeljskih dobrotah svoje sreče jiše, z sitam vodo zajemi j e. da¬ rujte se, opomina Jezus, de vaše serca ne bojo preobložene v požrešnosti ino pijanosti 5j. u — Serce, ki rado jezo kuha ino sovraštvo v sebi redi, je peklenski kotel, iz kteriga vsa nesreča vre; kako bi gnada božja v njem prebivala? — Meso v kterim se červi zaredijo, več dobro ni; slabo je tudi serce, v kterim hude želje živijo. Vsaka pregrešna želja je živ červ, ki serce gloda ino mori, de jc mladenč bledima *) Sir. 10, 7. 2) Sv. Jakob i, 6. ») I. Tim. «» 9 - 4 ) Sir. 23, 23. r >) Luk. 21, 3*. 16 drevesu podoben, bi ga eerv je. V drevesu se mora eerv vmoriti, v sercu pa huda želja vgasili, de ga konec ne bo. Zolorej, mladenc! 4. Očisti pogosto ino prav zvesto svoje serce. Vsaki večer svoje serce preglodaj, ali se v pre* grešne reci zaljubilo ni? Bog hoče imeli celo serce, olj pa nobeniga. Ako Bogu le nekoljko svojiga serca ponujaš, drugo pa v pregrešno poželenje zakopaš, Bog za-nj ne mara, ino peklenski sovražnik si ga vlasli; namesti Boga le hudi duh v njem svoj sedež ima. Sapi Bog nas tega varji! 1 •, w Poglej, kako priden kmet svojo zemlja skerbno obdeluje, orje ino plcje, de pleve! (plevka) dobriga semena ne zaduši. Tudi serce tvoje je žlahtna zemlja, ktero je tebi Bog oskerbeti dal. Cc boš spal — le poredko svojo vesi sprašal, bo prišel sovražnik duše, ino bo luljko vse hudobije y Ivoje serce zasjal. , s Iz ta* kiga serca, pravi Jezus, iz-hajajo hude misli, vboji, prešeslva, necistnije, tatvine, krive priče, preklinjevanja !).“ Vse to pa ni sad živlenja vecniga, ampak sad pogublenja. Sr. Pavl uci: „Vsi, ki take reci delajo, ne bojo kraljestva božjiga dosegli Hudobno serce glavo zmoti, *) Mal. 15, 19. 2) Gal. 5, 21. 17 pogubi dušo ino telo. ,, T 1 rca; Boga Loj > gledali i).-‘ * . ;• -- • Mladencev nar lepši oblačilo. Bog je stvari! lepo nebo ino prijetno zemljo. Dobre so bile vse njegove stvari, med njimi nar lepši človek nasveti, sl varjen po božji po¬ dobi ; z nebeškim oblačilam ciste nedolžnosti ga je vsigamocen Stvarnik ogernil. Tako lepo oblečen je bil božji prijale!, angeljov božjih tovarš, lj.il je njihove žlahte. Nesfecen človek je pa po pervim grehu svete nedolžnosti oblačilo zapravil, otemnela je krona stvarjenja, ni dopadil več Bogu sve- timu, angeli so nad njim žalovali, oblačiti se je začelo njemu nebo in zemlja lernje rodili. Oblačilo svete nedolžnosti je sebi ino vsiin svo¬ jim otrokam zgubil. Oh, to je bila žalost! Vsmileni Jezus nam je zgubleno oblačilo nedolžnosti zopet zaslužil; vsakim« kristjanu se per svetim kersli vnovič poda. Tudi tebi, ljubi pot. ‘) Mat. 5, 8. Žlvlcnja sicSen ‘2 18 bratec! so ga duhovnik poda!!; ter so djali; „Obleci belo oblačilo nedolžnosti, katero brez madeža pred soden sto! na,siga Gospoda Jezusa Kristusa prinesi, de bos ime! večno živlenje.“ Dokler mladenc to oblatilo svete nedolž¬ nosti nosi, ino z nesramnim greham ne po¬ maže, je ljubej božji, izvoljen bratej Jezusov, sin divice Marije, žlahen cvet svete katol.ske cerkve, veselje angelov ino vsih poštenih ljudi. Ki na sveti gorsi (lepši) stvari, kakor mladenc, ki nedolžno živi! « £ Lepo se sveti sonce romeno ,na jasnim nebi, se lepši se sveti obličje mladencn nedolž- niga v cisti svetlobi milosti božje. Ljubeznivo je «1810 jutro mladiga leta, kedar zlata zarja hribe ino doline ogrinja, se Ijubeznivsi je fan¬ tič mlad v nedolžnim jutri svojiga živlenja , lepa nebeška roža. „ 0 h , kako lep je cist rod, ki se čednosti sveti; njegov spomin je večen, ker pcr Bogu in per ljudeh hvalo iina.“ Tako sv. Duh govori l). Sv. Kazimir, žlahen sin Polj- skiga kralja, je hotel rajši vmreti, kakor sveto nedolžnost zgubili. ..Rajši srnert, kakor greh!;‘ je bila njegova beseda. Tri reci storijo na zemlji izvolene ljubke *) Modrost. 4, t. m božjo: stanovitnost mučenike (m&rlernike), nedolžnost ndadence, in spokornike ojstra po¬ kora. — Trojno dušno oblačilo se r nebesih nar Ippsi sveti: lepo rudeče mučenikov, belo ko lilj* čistih mladencov, ino pa sivo ^piavo) * solzami omito oblačilo prave pakore. Ktero zmed vsili treh si ti želiš? — Oh, izvolji si cisto oblačilo nedolžnosti: ono vec velja, ko blago vsiga sveta. Ino ali meni ne verjameš« poslušaj , kako se v svetim pismi čistost mla¬ dencov hvali. „B!agor jim, ki se nedolžno za- tleržijo, in po Gospodovi postavi živijo ; 14 tako poje David ,*usa) na gori Sion (v nebesih), ino z njim Štiri ino štirdcset tavžent, kleri so imeli njegovo ime. _Ino’ glas iz nebes, kateriga sim slišal, je bil kakor teh, ki na arfe pojo. Ino so peli, kakor novo pesem pred sedežam. — Ino nobeden ni mogel te pesmi peli, zvunaj onih, ki so ia Remije odkupleni. Ti so, ki niso bili z žen¬ itvami ognušeni; zakaj device so *).“ Čistih mladencor deviško telo, priča sv. Avguštin, po tem, ko se bo v prah ino pepel premeriilo, ino v lipani m pokopi počilo, bo od mertvih izbu- jeno k vecnimu živleriju vstalo; njih posve¬ čeno telo bo lepši od teles vsili drugih izvolje¬ nih, ki niso te cesti imeli. Njih čaka posebno veselje, kleriga druge duše doseči ne m o rej o.“ Nar bližej hožjiga trona bojo v nebesih. Ni tedaj lepši stvari na sveti, ne žiahneji reci pred Bogarn, ne pred pravičnimi ljudmi, kakor mladenča nedolžno cisto serce. Lepši ko sonce se sveti belo oblačilo čiste nedolžnosti; ono bo olemuelo, čisla nedolžnost se bode sve¬ tila vekomaj. Ni veči sreče pod soncam, kakor živeti v vedni čistosti, pa tudi prijelnišga daru *) Skriv. lij { _ ij ti 24 mladenč Bogu nima prinesli, l}. Tretja strupna kača je rn 1 ad-enča vsaka nesramna, klafarska beseda, ki ned,serce vmori. — Itedar človeka strupna živad pikne, ga po celim životi neka vročina obleti, ino hitro mu žačn? slabo prihajali; ravno tako tebe, mladenč, tudi rjavca (rudečica) oblije, kedar kaj nesramniga sli iš. dokler še nedolžno živiš. Gerda beseda tvoje serce rani, in tveja vest tebe svari, de si v nevarnosti. Za to se pravi, de tudi beseda človeka vbije; in sv. Duh govori: ,,Več je skoz jozik pogtiblenih, kakor skoz meč pomorjenih D-" Ne poslušaj nesramnih gerduhov, naj že marnvajo liho olj na glos. ,.Njih gerlo je ka¬ kor odperta merlvaška jama 2); njih jeziki so strupni žalici (ževe) ravno tiste lažnive kače, *) Sir. 28, 22. ’ *) Psalm. 5, 11. 29 1(5 je perve stariše v greh zapeljala. Kdor se njih skerbno ne varje, bo zapeljan; hitro bo vmerla njegova nedolžnost. Ne daj pa tudi Bog. de hi ti hedaj kaj tnlciga marnval, kar hi pošteno ne bilo. ..Pp- iera rani. pravi Jezus, de za vsako prazno be¬ sedo, klero bojo ljudje govorili, hojo sodni dan odgovor dajali • ); kaj še le ho za gerdih pogovorov fie!! — Gorje všakimu. id z svo¬ jim nesramnim jezikam kako nedolžno duio nohujša! Bolje bi irm bilo, de bi se mu obesit mlinski kamen na vrat, in se potopil v globo¬ čino morja Pošten mladeni, sr. Bernardin, je neči- merno govorjenje (oljko sovražil, de sev pričo nja kaj nespodobniga ziniti nikdo podslopil ni. Ako so njegovi malopridni tovar.si kaj nespo¬ dobnima vganjali, ino zagledali, de on pride, hitro so henjoli, ter so djali: ..Tiho. fantje! Bernardin pride.“ — To je lepo! 4. Sterta znpeliva kača je mladenčam vso/ca kl/ifarska pesem, ki se po dobrih voljah prepeva. Zlo lehko se mladenč takih pesem nauči, pa tudi dni in noči njemu po tern na misel hodijo, de jih sam poje inu z njimi nečisti greh sam *) Ma 1 - 12, 36. -) Mat. 18, 6. 30 sebi inn drugim budi. Nesramno peli slišimo mladenče na deli ino doma; v tabcrni kakor na paši; po pelji pa ludi spoznamo, alj so cisliga alj nečisliga serca. Saj se ludi plica le po pelji pozna. Mladene, ki rad pleparce poje, in njih še rajši posluša, cisliga serca ne bo. ..Cesar je polno serce, ludi iz ust vre 1 ). Ti rečeš, pesem je lepa, viža vesela, kaj bi lake pesmi ne pel? — Tudi ptičar sladko poje, kedar plice lovi ino jim zanke naslavlja. Pl^ipa. ki za njegovim peljam leli. se hitro vlovtf. ino ptičar (tičjak) ji vrat zavije. Ravno tako mladenče peklenski sovražnik z nespodob¬ nim peljam na svoje limance vabi. Prepevaj le, fantič mlad, dokler nedolžno živiš; saj tudi angeli božji z tebo pojo, in sv. Pavl kristjane opomina, naj pojo hvalne ino duhovne pesmi z veselim sercam Bogu 2 ); alj tvoje pesme naj bojo poštene, v nebesih narejene, ne v peklen¬ skim brezdni; naj bo hvalen Bog, ino veseli angeli božji, ne pa bližen pohujšan ino ti za- peljan. Cista voda le iz cisliga studenca izvira; le iz cisliga serca poštene pesme teko. 5. Pela strupna kača so vsake znpetbe bukve (knige), v katerih se nesramne, škodlive J ) Mat. 12, 34. I. Kor. 3, 16. 31 in prepovedane reci bero. Ne verjemi, de bi vse gotova resnica bila, bar v zapelivih buk¬ vah natisnenga bereš. Kakor hudobec po sveti svoje pomagavce ima, hi mu ljudi zapeljujejo, bar sam storili ne more, tako ima tudi svoje pisarje, Utiri za njega pišejo, in dušen živež po sveti prodajajo, ki je z duhovnim strupam namesan. Posebno je nemških buliuv znpelivih silo veliko. Dobre, svete bukve so res velika dobrota božja. Kakor srečen je, kdor ima zvestiga pri- jatla, tako srečen je, kdor lepo brati zna. Svoje lepe bukve lehko vsakj^cas v roke vzemeš, se razveseliš lepih reci, jn^hladiš, svoje žalostno serce. Pa kakor nas zapeliv prijatel lehko ogoljfa, v časno ino večno nesrečo potisne, ako se njemu v roke damo, ravno tako nas škodlive bukve oslepijo, v zmote, v hudobije, v časno ino večno nesrečo spravijo. Torej je skerbna mali, sveta katolika cerkev, zapelive bukve brati pod veli¬ kim groham prepovedala. ljubi mladenc! če hočeš pošten ino srečen biti, ne jemli vsakih bukov v roke, ki se tebi ponujajo. Ni vse zdravo ne, kar ljudje hvalijo. Prej de take nove alj pa tebi neznane knige bereš, pokaži jih pametnim ucenikam, pošte¬ nim starišam alj spovednikam, de iz njih strupa 32 poprej ne zavžiješ. kakor bukve spoznaš. Le po malim in varno beri, de li branje škotlvalo ne bo. Preveč jr>s ! i želodec oslabi, preveč mno¬ goterih bolmv brali oslabi pamet alj njo celo zmeša. Izmed piijatelov slo si le eniga praviga izvoli, bi je po volji božji, ino derži se tega zvesto; ravno to lebi tudi od bubo v povem. (5. Šesta nevarna kača je mladenču vnuku zapeljiva zenska , bi se spodobno ne nosi, mož- birn nastavlja ino dopnsti želi. Nesramni ženski spol je možkirnu spolu nar huji sovražnik, c e se ga zvesto ne varje; in bar peblenšob storiti ne more, to zapelivo jjenstvo stori. Bogaboječ David, mož po vo!ji» bo.žji, je za ženstva del prešestnik ino človeUornor poslal. Salomona, nar modrejšiga kralja, so zapelivc ženske toljko omolile, de je pozabil svojiga Boga ino malike cestil. Junaškiga Samzona, ki je leva zadavil, z oslovo celostjo tavženle sovražnikov pobil, cele mestne vrata zadel ino verh hriba zanesi), je Dalila, goluf.ua ženska zvezala, de so ga sov¬ ražniki oslepili, med katerimi je žalostno kon¬ čal. Ravno tako delajo se dan današni zapelivke z zapeljanimi fantmi ino možmi. Boljko jih za ženskih del ob pamet piide, koljko jih poštenje in tudi živlenje zgubi! Oj poslušaj zatorej, kaj te sveti Duh uči: „Vino ino ženske storijo, de 33 modri odpadejo, ino zastopni zaničlivi posta¬ nejo. Ne dajaj ženstru oblasti črez se, de v sramoto ne prideš. Ne ogledaj se po nesramni ženski, de v nje zaderge (mreže) ne padeš; Ne imej družbe z plesavko, tudi nje ne poslušaj, de se skoz njeno sladko petje ne pogubiš. Ne gledaj mladenčice, de te nje lepota kje ne po- hujša. —• Odverni svoj obraz od nališpane žensj^ ino ne zijaj po ptuji lepoti. Zavolj že.ns!™tfepote se je njih veliko pogubilo, ino iz nje se poželenje kakor ogenj vnema t).“ — Ako mladenc pošten ino srečen bili želiš, sta¬ sa j, kar le za Boga svetiga prosim: Varvoj svojih oči, ino ne gledaj po žen¬ skim spolu! Kakor blisk človeka večdel vmori, kteriga zadene, ravno tako vmori nesramen pogled nedolžnost mladiga serca. Človek za- černi, v kteriga vdari: in velik smrad strela napravi; tudi sveto čistost nesramno oko za¬ temni, ino gerdobo nečistosti med rnožkim ino ženskami vnema. — Ne rekaj, de si sramož- liviga serca, ako imaš nesramožlive oči; ne¬ sramno oko oznanuje nesramno serce. (Sv, Av¬ guštin.) „Z svojimi očmi sim zavezo naredil, pravi bogaboječ Job, de bi celo ne mislil na x ) Sir. 9 , 3 — 9. 34 Itako ženskozakaj kako.šon del iti Rog v meni imel. ino kakori delež Vsignmognčn!!)?" Ravno tako stori tudi ti, če hočeš pošten ostali. Varji svoji g a jezika, de se v besedi z žen¬ skim spolam ne pregrešiš. Kdor se z ženslvarn rad pogovarja, in brez potrebe v samoti z njimi kvanta, on z neeislos!|o baranta ino bo hitro svoje serce predal. Z ženslvarn nesramno go¬ voriti ino pa dušo vbiti je vse eno; za to pravi -sv, Pavl, de se kaj takiga še imenrrV,* med kristjani ne sme 2 ). — Kdor deklicam zapeljive obljube dela, si težek kamen na svojo vest na¬ vali, ino ne ve, kdaj si ga bode odvalil 3 ). ’) Job 31, 1 — 2. Efez. 5, 3. ) IVa Nemškim je liogatiga župana sin, . Konrad , za ltozaljkoj hodil; ki je bila poštena hčer vbogiga težaka (taverharja), ino ji je obetal njo vzeli Ona se mn brani, ker bogati sta iši dovolili ne bojo, de bi tako srotico vzel. Mladene pa roko k nebesam povzdigne, ino ji perseže rekoč: „Rozaljka! alj kdaj tebe zapustim, in kako drugo vzcmein , naj moje kosti nikdar ne sperlmijo; kost se naj kosti derži, ino jes per mertvih pokoja ne najdem .“ Zapeljal je vbogo dekelco, pa jo tudi hitro pozabil ISogato hčer imenilniga kmeta je vzel, vbogo lto/.aljko pa v sri- moti ino revšini zapustil. — Konradu se je. nekoljko iasa dobro godilo, alj v serci ga je le 6crv grizel, de je Hozaljko zapeljal. V kratkili letali g a je smert pobrala. — Osemnajst let po tem je bila ttozaljka na 35 Var v j svojih ušes, ino zapeliviga govor¬ jenja olj goljufniga petja nikar ne poslušaj. Ve¬ liko je ženskiga spola, ki nalas jjrav sladko go- . vorijo, olj pa prav mično pojejo, mladenee v neki gostiji (oliccti). Dobrovoljci so si za kratek čas marsikaj izmišlad. Nekimu noroglavcn na misel pride, de pervi, kteriga versta zadene , mora v kostenjak (kamer) jiti, ino kosteniga moža v hišo prinesti. Bile so namreč cele kosti, ki so njih pogrebniki izkopali, ino v kostenjak postavili, ker so se terduo skupej deržale. — igra zadene nekiga terdniga ko¬ renjaka, ki hoče pokazati, de ga ni strah. Hitro v kosleiijak teče , ino kosleniga moža v hišo prinese, ter ga v sredo med dobrovoljce posta vi. Strah ino groza vse obleti. — Gospodar med svate stopi, ino jih ojstro posvari, rekoč: „iVi prav, de liga sromaka v pokoji ne pustite. Če so ravno le suhe kosti, Bog ve, kako se njegovi duši godi. Vsak naj zatorej koslniku roko poda, ga za nezamero prosi, ino en oče naš za njega pomoli.“ Svati vbogajo, in ko- slenimu možu desno podajo. Redar pa versta na Rozaljko pride, se začne braniti ino bledeli. Barajo njo, če ga pozna? Ona pravi, de seji znan dozdeva, zgrabi posiloma kosteno roko ino reče: „lvonrad, jez ti odpustim.“ Ko bi trenil, na to besedo kosti razpadejo. — Redar se svati od strahu odehnejo, jim Rozaljka pove, kaj ji je bil Konrad prisegel, dopolnil pa ne. Gosposka, ki je to vedela, je zapo¬ vedala, zopet kosti pokopati. — Gorje zapelivcaro, ki sladke obljube delajo, pa njih dopolniti nočejo alj ne morejo! Solze zapeljane nedolžnosti v nebo vpi¬ jejo. (2tu$ tem Slufmcrf jamen As lito. @ra$ I83i.) 36 svoje mreže spravili. Kdor jim rad ušesa na¬ slavlja, sam sebi zanke napravlja, bterih poz¬ naj raztergali premogel ne bo. ,,Ne imej družbe z pevko, tudi nje ne poslušaj; de skoz njeno sladko pelje se ne zgubiš l). Nečistnice usta so kakor salovje, iz kteiiga se med cedi, ino nje gerlo je glajši ko olje; alj poslednič je kakor pelin in kakor na oba kraja brušen meč 2 ). <£ Sv, Stanislav je omedlel, ako je kako nesramno besedo zaslišal; za to so njegov Oče morli ljudi prosili, naj vpričo njega ne zinejo riespodob- niga kaj, Ce ravno li zavolj ostudnih marnov ne omedliš, »bo 'Vimcdlela nedolžnost tvojiga serca, ako pred klasanjam ne bežiš. Varji svojih nog, de za njimi hodil- ne boš. „ IVI oj sin! poslušaj me, in ne odstopi besedi mojih ust: opomina sv. Duh. Odverni svojo pot daleč ad nesramnice, ino ne bližaj se du- ram njene hiše. — JNje noge grejo v smert ino nje stopinje peljajo v pekel *).“ Kdor po dne za ženskim spolam lazi, že črez koleno v ne¬ čistosti gazi ino bo sltorej v blato zagreznil. Kdor po noči za njim hodi, njega že vodi pe¬ klenski zmolnjavec, ino ga v svoji službi ima. Y r si Voglarji ino vesovavci, vlačugarji ino ») Sir. 9, i. *) Prip. 5, 3. 3 ) Prlp. 5, 7 — 8. 5. 37 ponočnimi so eerni vrani alj krokarji peklenskima hrezdna, pravi vbijavci nedolžnih duš. Vsaka noc ima 6Vojo moč. „Moj sin! ako te hojo greš¬ niki prilizneno vabili, ne vdaj se njim. Aljo porečejo: Pojdi z nami! ne hodi z njimi, derži nazaj svoje noge od njihovih slez. Njihove noge v hudo teko 1).“ I ar ji svojih roli, ino ne dolekni se pre¬ povedanih krajov. Nesramno seganje du;o vmori. Kdo bo ogenj v streho nosi!, ino po¬ gorel ne bo? Kdor se z ženskim spolom peča, perslane daja, perstane jemlje, dokler v pošte¬ nih zarokih ni, se bo hitro zgubil; vsi taki dari ino vse take skrivne reci so nevarna zmota za mlade ljudi. „Tak nespameten mladenč je kakor vol, ki bo v mesnico peljan, ino kakor jagne, katero skače, ter ne ve, de se k vezanju vleče, dokler pušica njegove jetrc presune; ravno kakor ptica, ki v zaderge hiti, itio ne ve, de ji za živlenje gre. Dosti jih je, klire je . zapelivka ranila ino poderla, tudi nar močnejše je ona vmorila. Njena hiša je pot k peklu, ki pelja v smerlno globočino." Tako sv. Duh go¬ vori 2 ). Mladene, Bog ne daj kaj loljko hudiga! Varvati se je lehko, odvaditi gorje. Jame se ») P lip. J, 10. *) Prip. 7, 23 — 27. 38 lehko zogneš, alj ce v jamo padeš, ne ves. kako boš iz nje prišel. ,,.Jez vam povem, pravi Jezus, de vsak, kteri ženo pogleda, de jo poželi, je že pre.šeslvai z njo v svojim serci <).“ Le kdor se maliga varje, se v velikim pregrešil ne bo. Vse kcršanske deklice ino device naj li bojo enako neznane, alj pa enako spoštovane. Ti nisi svetejši ko David, nisi modrejši ko Salo¬ mon, tud ne močnejši bo Samson. Ne pozabi, de je ženska bila, ki je perviga prebiwiyca iz raja ispodila ~). A Jr 7. Sedma nevarna kača je vsaka 'močna pijača, naj bo že vino, žganje alj ol. Lehko se pijane biti navadiš; težko odvadiš. Za to pravijo: Pijane se preoberne, kedar se v jamo zverne. — Žganji ca, pa tudi druga sladčica je mladencam prav živi strup. Kar prerado po gerli teče, rado tega smertno opeče, ki se preveč piti navadi. „Mladence opominaj, naj bojo treznisv. Pavl veli ;i ): ..Ne vpijanile se z vinam, iz kaleriga pride nečistost Vino brez potrebe piti, se pravi na nečist ogenj derva nositi. „V pijanšini se čistost potopi 5).** Človek v pijanosti stori, kar je Irezniga misliti strah. „Kdo se prepira ino kervavo tepe? Mat. 5, 28. 2 ) Sv. Jeronim mladenču Nepoejano. Tit. 2, 6. Efez. 3, 18. Sv. Avguštin. 39 ] v slabo tovaršije hoditi, in z razujzdanifni '.iifjadenči znaniti se, ki so ga v hudo zapeljali. -*-* Privadli so ga dobro jesti ino piti, pa nič delati; po dne spati po noči se okolj vlačiti. In ker niso kaj več živeti imeli, začno goljfali, krasti ino ropati, ter so se med sebo v tatinsko derhal združili. Mladene ne posluša več svoje vesti, ne svojiga učenika; kakor izdivjan konj brez ujzde po šroki cesti pogublenja leti. Med vsemi tovarši hoče on nar hujši biti ; zato ga svojiga po* glavarja postavijo. Tako je bil blagi tnladeno skoz slabe tovarše lenuh, potepuh, tat, ljudomorc, in grozovitnih tolovajev glava. Prigodilo sc je, de sv. Janez v nekih letih spet v tisto mesto pride. Po opravili reče starimu škofu: ,,0'drajtaj nama zaupano blag , ki sva ga tebi jez ino Kristus izročilaŠkof prcmišluje, kaj sv. Janez hoče; alj poprej ko »e zčajma (razkopeti), ga spet 43 zalih mladenčov je sapuslilo očetovo hišo zdravih ino veselih, kakor lepo zeleno drevo; v kratkih letali so prišli vsi zapeljani ino zdelani zopet častitliv apostol ogovori: ,,Mladenča hočem; dušo svojiga bratastar mož od žalosti zajoka, rekoč: „„Vmerl je.““ „Kako je vinerl?" se Janez zav- zeme. „„Odmerl je vsiiiiu dobrim«žalostno škof odgovori: „lam v uni gori je tolovajov pogla- var.“ Sv. Janez ves žalosten svoje oblačila prcterga, in milo zajoka, rekoč: ,,Zalima varhu siin dušo svojiga biata sporočil! Le hitro mi dajta konja in pa človeka, naj me Ije polja.“ V diri apostolski sl 0 iček med tolovaje prijaha (prijezdi) ino jim reče, ■•naj ga k poglavarju peljajo, Tolovajov glava ga ves W*orožji pričaka, alj ko hitro ljubeznivga Janeža spozna, se v bege poda. Sv. Janez, de ravno star¬ ino slab, za njim dirja, ino kliče na ves glas rekoč: „Moj sin ! zakaj bežiš pred svojim očetam? Vsmili se mojiga truda, nikar se ne boj! Tvoje zveličanje še ni zamujeno. Jez hočem za tebe odgovor dati, tudi vmreti, kakor je vmcrl Jezus za nas. 1’os.toj! Jezus me k tebi pošle.“ — Na to mladenč ostcrmi, oberne v zemljo svoje' oči, orožje od sebe zaluča, - milo zajoka, ino objame sveliga Janeza, ki ga je došel. — Ves vjokan razbojnik pred svetim Janezara stoji, in svojo desno zakriva, z ka te roj je toljkokrat kri prelival. Sv. Janez pa za njo prime, in njo po¬ ljubi , ki je bila z vročimi solzami prave pokore ob¬ lita. Spet ga nazaj pelja, z njim moli ino se posti, dokler se ves poboljša. Toljko sveto j - po teni živel, de ga je sv. Janez med cerkvene služavnike vzel. Star slaba tovaršija pohujša, le ojstra pokora poboljša. 4 * 44 domu; in niso druziga prinesli, kakor nekoljko novih zmot in zapelivih šeg, srnerdlivo sapo ino pa gnilo t^Toij Taka se takim godi, ki se hudobnih tovglršev ne varjejo. Slaba lovaršija je nedolžnosti morija. — Ako zveš, de v kakim kraji radi igrajo alj špilajo, ne hodi blizo ino ne vsedi se k njim. Taki sosedi, ki te igrat spravlajo, nočejo tebe, ampak tvoj dnar. Vselej pojdeš vbožnej od hi.Šc, kakor si k hiši prišel. Ako čuješ, de v kaki laberni (kerčmi) kratko¬ časne (luštne) dekleta imajo, še memo ne hodi, de njih zapeliviga petja slišal ne boš. Gd&^so tiste morske gospodične, od katerih se jj^rpo- veduje, de so z svojim petjam mornarje omo- lile, in zapeljane raztergale. Ce vidiš, de per kaki hiši družina nobeniga strahu nima , de je gospodar sam malo prida, in gospodinja nič boljši ni, beži iz take hiše kakor iz žive So¬ dome, de se ne pogubiš! Take nepoštene hiše so peklenske vrata. Toki domači so človeka nar hujši sovražniki. Kdor nevaršino ljubi, bo v tajsti pokončan i).“ 2. Vnrvaj se igre (spila), posebno dokler si mlad, do ne boš sebi ne drugim lat, ino na svojo starost berač. Kdor veliko dnarjev ima ') Sir. 3, 27. 45 Sehlm za kratek čas igra; priden mladenč pa nima zapravljati dnarjev, ne časa. Vsak krajcar, Iti ga v igri zgubiš, ja kervav dnar, in v nebo vpije, ker ga som sebi, alj pa svojim starinam vzemeš, ter se v sedmi božji zapovedi pregre¬ šiš, ktira pravi: „Ne kradi!“ Ako pa z igro kaj pridobiti želiš, se crez deseto zapoved pre¬ grešiš, ki prepove, poželjeli blaga svojiga bliž- niga. Malo malokdaj prav pametni moži brez greha igrajo; jMaderiči ino poredni ljudi pa vselej grešijo. l > er igri se naučiš legali ino goljfali, se navadiš preklinjati in zavezvati (zda- jali), de nas Bog varji l)! Z kobrami (virflami) jih veliko premoženje zapravi, voz ino konje zakvarto, in kedar že ve c ne glešta, še svojo dušo verh postavi, ter se v goljfijo alj tatvino poda. Boljši je nikdar kvart poznati, kakor se tako daleč zapeljati; alj kako lehko je to! V malim se začne, v velikim neha. —Tudi trinogi *) V neki vesi na Nemškim je v leti 1832 na binkoStno nedelo v noč nekoljko kmetov v kerčmi (taberni) kvartalo. Ravno je blisk lo ino gromelo. Eden izmed njih, kije že ves svoj dnar zajigral, še enkrat po¬ stavi, kar glešta, rekoč: ,,Ako še to zlodej vzemc, tako pa naj mahoma strela vdari." Komaj je to izre¬ kel, strela v taberno vreže, trešj preklinjovca iz zamize na tla, ino epa po eni plati tako zadene, de mu pol života odinerje, Vsim drugim ni žaliga storila. 46 so pod križam igrali, kedar je Kristus na križi vmiral; zastonj je tekla za brezdušne igravce nja presveta rešuj a kri. Oh, de bi za toljko navadnih igravcov tudi zgublena ne bila *). J ) Nekiga lerguvca alj kupčovavca, ki je svojiga go¬ spoda po golufovsko ob dnavje spravil, jih zajigral, po tem pa svojiga prijatla vmoril ino oropal, so k smerti obsodili, de bo obešen. Kedar je svojo ob¬ sodbo zaslišal, je rijal: „Jez ne morem tajiti, de bi me božja previdiuVšt pred .toj^e^peSoj svarila ne bila. Ko sim bil itdkjKOtfoliga Tfliffih-dnarje* za¬ igral, some mojstric objiškali« in me prosili, naj se varjcm dolgov delati ino igrati. „Ce sj, dolžen, so djaii, ti bočem pomagati. Dolgi ino igra so na- stave pognblenja,“ nisim vbogal. Enkrat sim ravno jigrat šel, ino'veliko dnarjev z sebo nesel, ko so ravno človeka iz vode potegnili, ki je zavoljo igre obupal in v vodo skočil. Že sim se mislil verniti; alj ravno me sreča neki igravec, ki je nesil polno pest eekinov iz igre domu. To mi je zopet veselje dalo. Zunaj hiše, kjer smo igrali, sim vgledal delavca per stebri, na katerim je sve- tilnica (laterna) visila. Ravno je verv (štrik) na žrebl djal, de bi laterno privezal. Vidilo se mi je, kakor bi bilo to za koga obesiti pripravljeno. Groza me je po vsili kosteh preletela. Nekaj mi je klicalo: ,,Tvoj hudoben, pot te bo h gavgam pripeljal. Ne liodi, poverni se!“ „8 term el sim, kakor bi že. pod vislicam stal: alj spet sim te misli otresil in igrat šel. Nesrečen pot v igranje me je na gavgc spravil/* — Neki priden ino pošten mesarski hlapec je šel iz mesta po deželi živino kupovat. V neki vesi z tremi 47 3. Varji se plesa, hi je malokdaj brez greha. — Ako barnš, zakaj plešejo? bojo ti rekli: ..Za dobro voljo.“ Alj slaba dobra volja je, po kleri človeka ves život boli-Ako baraš, kdaj se pleše? boš zvedel, de nar vec po nori; Bog je pa noc za počivali slvaril, ne za noreti. Po noči se plesavci preveč potijo, se prehladijo, alj prenaglo napijejo, ino zbolijo. Serce jim klopoče, kakor bi hotlo persi razbili, in goni kri po žilah, kakor burja valove. Kri se skali, večkrat celo razlije. Kdo zamore šte¬ vilo nesrečnih ^ifedencev povedali, ki so zdravi plesarit zaceli, bolni nehali ino mladi pomerli! Alj se ne pravi to sam sebe vbijali ino črez peto zapoved božjo grešiti? JNar vec se pleše o svetih nedeljah, do¬ stikrat po z-hodih (cerkvanji); po božjih potah, ino tako se dvakrat hujši greši. Ino ee prav po pameti premisliš, kako se na raji godi, boš sam spoznal, de se v sredi med plesarjami ptujcami ves d nar svojiga gospodarja zajigra in začne jokati, kaj bo začel. Goljufni igravci mu službo ponudijo, in on se jim v lovaršijo poda. Bili so vsi tl 'eji tolovaji, in vbogi hlapec zavolj igre tolovajov (rav barjo v) tovarš. — Ravno tak nevarna ciganija z a mladenča je lotrija, naj že bo velika alj mala. Veliko se po malim zastavi, veliko jih dplgov na¬ pravi; alj večjih strela pobije , kakor lotrija obogati. 48 peklenski sovražnik verli, dokler angel varh svete nedolžnosti milo joka; zakaj nedolžnost na plesi vmira, ino vmerje po poti domu; godci jej mertvoško pesem pojo. — Koljkokrat se na plesi stepo, kervavijo ino pobijajo * *)! Nesramna plesavka je bila kriva, de je bil sr. Janez kerstnik ob glavo djan; razujzdano ra- janje je še zdaj krivo, de je mnogoter mladenč v greh zapeljan, časno ino večno nesrečen. „Ne imej družbe z plesavko, opomina sv. Duh, de se ne pogubiš 2)!’‘ Na plesi ražnik svoj poboj ima; nek olj« koljko smertno rani; le malo jih brez škode iz plesiša gre. Za to sv. Krizoslom pravi: „Ako bi loljko svetlih zvezd na nebi bilo, kakor se je že grehov na raji zgodilo, bila bi temna noc svetlejši kakor beli dan.“ Ložej je, bel sneg v goreči peci ohraniti, de se ne raztopi, kakor na raji se greha vbraniti, ki nedolžnost serca vmori. — „Otroci per igrah skačejo, boben ino citre nosijo, ter se glasne muzike veselijo; *) V nekim kraji na Nemškim so v leti 1832 fanti plesali, ino tudi neke žene na ples spravili. Druga noč po tem jili mladi moži pred tabern j pričakajo, ino per priči trt tistih mladenčov pokolejo. — Koljko takih strašnih reči razujzdan ples naredi! *) Sir. 9, $. tv. 49 svoje fini ▼ dobri volji preživijo; i,Ij 1 (0 bi trenil; padejo v grob ')•“ Hudobna nečistost tri pomagavce imn: /n- jančaranje, vesoranje ulj voglarijo 'mo ples. Za lo vsi modri ino sveti učeniki mladenee svarijo, naj so plesa varjejo, na kterim je ncvaršine foljko za dušo ino telo, dobička pa noboniga. „Kdo je kristjane plesati učil? bara sv. Jefrem: sv. Peter gotovo ne, ampak sama peklenska kača. Ples oslepi možke, pogubi ženske, ne¬ dolžnost zotere; nad njim angeli žaljujejo, ino hudiči rajajo.* 4 .,V sredi rajanja, pravi sv. Av¬ guštin, se zlodej verti.“ Za tega del so se ne¬ veri i hajdi ples samevali, ter so djali, de ni hčer ne raja, kakor tisti, kterinui se pamet moti. Ce tedaj hočeš pameten biti, bos vse te nauke rajši poslušal, kakor bi nesrečo poskušal, ki te na plesi čaka, irio z katero Bog plesavcam proti, rekoč: „Ker ste z rokami ploskali ino z nogami vdarjali, vas bom z svojo roko vdaril, ino zaterl *«).“ Ako že rajaš na kaki domači dobri volji alj gostiji (hohčeti) v pričo starišev alj poštenih go¬ spodarjev, le kratko pleši, de tebe ples omoti! ne bo. Po ošterijah alj tabcrnnh se nikelj ne zasukaj, *) Job - — 31 . J) Eect). 25, 6. Živlenja »rečen pot. 5 50 ie hočeš nedolžen ino pošlen ostali. Boljši je vbogajiine dali, kakor pa god ca m na plesi da¬ jali; boljši, de vbožci za tebe molijo, in ti po vozki slezi v nebesa pomagajo , kakor de tebi godci godejo po šroki cesti v peklenski brezden. Zapeliv svet scer vse drugaci govori, alj njega poslušati varno ni; zakaj: ,,Svet prejide ino vse njegovo poželenje, le kdor voljo božjo stori, ostane vekomaj >).‘ £ 4. Varji se (abukaje, ino fajfe (pipe, lule) še v roke, veliko menj v zobe ne jemli! Slrah meje vidili loljko mladencov, clo še olrok, ki žlice prav prijeli ne znajo, snaerdlivo lulo pa ze v zobeh imajo, z katero sebi in drugim nadlego, strah ino škodo delajo. — Boš prašal: Kako škodo?—Od tabaka zobi-sperhnijo ino se tabakajcu za toljko hitreji zdrobijo, za koljkor poprej je kadili začel, ter mu stojijo po ustih, kakor gnili porobi alj štori za plotam. — Sapa iz labakajca vsakimu silo smerdi, ki le negode navajen ni; tudi persi se mu vecdel sušijo, če ni posebno tolste ino terdne postave. Tabakaje brez vse potrebe vee alj manj svojiga zdravja izpluje ino v nekih lelah toljko dnarjev pokadi, de bi lehko par volov kupil. jNe reci: „Baj ti i) I. Jaii, 2, 51 krajcarji! kar se za laka!« da, se malo pozna j tabak ima sam svoj denar .* 1 — A ho krajcarja nimaš, (udi raj niša ime! ne boš, ino kdor kraj¬ carja ne pobere, (udi goldinarja najdel ne bo. Koljko jih je, ki neslano jedo. in si še kruha kupili nimajo za kaj, a)j nesrečen (abak mora le bili; (oljko huda je slaba privadn! Ako vprašam tabakajca: Pokaj lahak kadiš? mi ne ve sploh kaj drugiga odgovoriti, kakor: ,,Za kralek čas.'* Oj ti zanemaren hlapec, ki z tabakam dolg čas paseš, alj ne veš, de je naše živlenje brez labaka silo kratko, dolga dolga pa večnost! Od vsake ponidama zgublene mi¬ nute pride lavžent in tnvžen! večnih let zn tebe nesrečnih; vsaka zguba se lehko popravi, le zgublen čas se ne poverne več. — Koljko zlatih ur zapravijo delavci z labakajo , ter Bogu drag čas, sebi in gospodarju pa delo kradejo; od svita do terdiga mraka rnnogeterim pipa alj v zobeh alj pa v rokah teči. Koljko jih je . ki celo po poli v cer- kvo ino iz cerkve brez labaka biti ne morejo! Svoje dni so pošteni moži sv. rože*ikr«nc v rokah imeli, kedar so k službi božji šli, zdaj jih vidim le fajfe v rokah deržali; mladim, pa¬ metnim fin ta m so molitvine bukvice iz žepa (aržela) gledale, zdaj noroglavcam le tabaški 52 mehur alj pa rorc iz devžeka visi. Povej mi Tcnder, ljubi moj! Itn j je bolj prav? Dečko (puebj, ki začne kaditi, začne tudi glavo visoko nosili; slarišev vec ne posluša, in si raji fajfo trebi, kakor bi roke povzdignil in molil. Od tabakaje ima perste ožgane, vec del pa tudi od napuha vkajene možgane ino persmojeno pamet. Hitro ga grozi, se svojimu gospodu odkrili; poklekniti pred Dogam misli, de iti lepo. Alj ravno takim Kristus pravi: „Kdor se sam povišuje, ho ponižan *).“ Slišal sim praviti, de listi, ki tabak kadijo, navdol ložej grejo kakor vbreg; kteri pa noslajo *lj ga šnofajo, po dne bolj tenko vidijo, kakor po noti; slišal pa tudi toljko nesreč, ki se jih po sveti skoz tabak prigodi, de me za vsakiga ndadenča serce boli, ki se te nadloge privadi. — Koljko nesreče, straha itto plačila, koljko morij se skoz tabakarsko konlrabantijo zgodi, koljko se greha stori, vse zavolj tabakaje!—Vsak dan zdihujemo ino prosimo: ,.Bog- nas ognja ovarji ino sv. Florjan !* 4 stari in mladi pa po vsih polah in kotah ogenj nosijo, ker lahak Žgejo; ali se ne pravi to na božjo previdnost grešiti? ■— Za koljkor več možkih tabak kadi, ») Mat 23, 12. 53 zn Ioljf kakor bi lobe vredni no bili, Inko bodeš mož visokih misel, a'j male male vrednosti; Bogu ino ljudem se bos zameril , nar vež pa sam sebi škodval. — Ali sme glinast pisker svoje tovarše zarrcovati, ki gaje lončar iz ilovke storil, pa lepši pološal ko njega brate? — IS ! aj ravno veter cesten prah pod sonce visoko pov¬ zdigne, veoder le prah ostane; dež ga pomoči in v gerdo blato ga premeni. Taka se štiman- cam godi. „Kdor so povišuje, bo ponižan *).“ Kdor rad druge za zijake ima, se ne boji njih razžalili, za nezamero naprosi, temuc se jim le smeji, kedar se oni jokajo ino jezijo; on si sovražnikov brez vse potrebe napravi, ki mu bojo svoj čas ravno z tako mero nazaj merili, z kakoršno jim on meri, ino mu še privergli 2 )fPrešernil< (razujzdan prevzetnih) se povsodi spotika, in sramota se za njim pomika. — Mladene, ki se z lepim posvarili ne da, in vsaso besedo za zlo uerne, ne bo nič prida iz »ja. JNapuh njegovo serce napihuje, de se ga dober nauk ne prime; sveta čednost oma¬ guje ino vso dobro per njim medli. — Hdor sam sebe prešlima, ravno z tim oznani, de malo velja; dobro blago so hvali samo. ..Kaj t) Mal. 23, 12. ’) Mark. k, 2k imaš, vpraša sv. Pavl, kar bi ne bil prijel? Ako si pa prijel, kaj se hvališ, kakor bi ne bil prijel ! )?“ Bog vse pregrehe sovraži . nar vee med vsemi sovraži prevzetnost, zakaj ona se nad njega clo povzdiguje. ..Pervo olovekoviga na¬ puha je to, (lese Boga lori, ker njegovo serce od rijega odstopi, ki ga je šivani." Prevzelija je angele hude duhove naredila, ona je perve slariše nase iz lepiga raja izpodiia. ona se zdaj nar več mladih ljudi nesrečnih stori, ..No- P’ib j e sieherniga greha zacelil«; kdor v njem i teci. bo z kletvijo napolnjen in poguhlen -). Ne¬ beške vrata so pretesne, de bi prevzelnež skoz nje v nebeško kralcstvo šel. Zatorej opomina sv. Peler: ,,Vi mlajši, pokorni hodile starišam. V r si ( se eden drugimu ponižujte; zakaj Bog prev zel¬ enim zopersloji, in daja ponižnim !e gnndo 2. Druga nevarna jama za rnladenra jo huda jeza a! j ugnev , ki v človeku žolc kuha ino mu zdravje kali, spravlja truplo pod zemljo, dušo pa v pekel. Mladeni-, ki se rad jezi, strupno kačo v sebi redi, ki ga za vsako stvarco pikne ino mori. Mar stori strup zavdauhnu, uci sv. Avguštin, lo dela jeza togolnimu." ‘) 1. Kor. i, 7 . t } si r . {0) ti — 15. I. Petr. 5, 5. 58 Hude jeze lovarš je navaden poboj. Veliko mladenčev se najde, ki so pripravleni za vsako žal besedico boj naredili. Po kercmah (taber- nah) posodo pobijajo, se po sejmah ino z-ho- dih gerdo tepo, tudi iz božjih polov prinesejo kervave glave domu. Cele soseske spuntajo, ino preletojo cele noči, kakor dereci volki, kliri se vsaciga lotijo, kdor jim ne vbeži. V boji se preklinja, zavezuje ino prisega, de je strah; oblatilo se terga, vbija, kervari, ino tako črez peto zapoved božjo greši, ki pravi: „Ne vbijnj !* 4 Oh koljkokrat v lakih bojah mnogoter človek po nedolžnim smert stori *)! Taka nedolžno prelita kri zoper vsakiga vbijavca v nebo vpije, kakor nekdaj prelita kri nedolžniga Abelna. Kako bi tak razbojnik kedaj srečno vmerl, ki se je v svojim živlenji rad tepel? On je cele soseske očiten sovražnik, pravo seme peklen- skiga brezdna iz očeta hudiča; zakaj on je bil od začetka vbijavec J ) iVa Koroškim so je nekoljko kmetov niemo nekima skednja k domu peljalo, fteki nrpokojen kmet začne htapcam zabavljati, ter jim kervave klobase ponuja, ino jih z gerdimi besedami pika. Začno se tepsti. Kmetov nekdo, ves nedolžen, jih hoče miriti; alj hlap- cov eden ga z kotam po glavi vdari, de na priči obleži ino v nekih urah vmerje. 2 ) Jan. 8, U. 59 Lepo Jezus uči, se vsakiga boja varvati, ter pravi: ,,Povem vam, hudimu se ne zoper sta¬ vite, lemucce te kdo vdari po tvojim desnim lici, pomoli mu se uniga (rajši ko bi se v boj po¬ dal Zato je tudi Hristus Petru v Getzemani vkazal: „Vtekni svoj meč v njegovo mesto; zakaj vsi, kateri za mec primejo, bojo z me¬ ram končani ~).“ Že star pregovor pravi: ,,Vol, ki se rad bode, bitro roge zgubi: ino jez rečem: Mla¬ dene, ki se rad tepe ino bojuje, v smertni ne¬ varnosti vedno živi, in srečne smerti imel ne bo. „Ne prijazni se z jezovcam, opomina sv. Duh , ino ne pečaj se z togotnim (jezovim) možam, de se njegoviga zaderžanja ne naučiš, ino priložnosti ne dobiš, svojo dušo pohujšati 3. Tretja nesrečna (/lobod za mladenča je navadna kletno, rotenje ino perdušoranje•, ktero veliko nezaroblenib možakov ima, ki so za vsako besedo rotijo, za vsako malo reč izdajajo. Po¬ dobni so taki cernim meglam , iz katerih na mesto deža le bliska ino gromi, toča ropoče mo strele žvigajo. Bog nas varji takih ljudi! Dobrolliv Stvarnik je človeku jezik dal, de bi z njim Boga hvalil, sebi ino drugim k pridu *) Mat. 5, 39. sj Mat. «6, 52. 3 ) PiTp. 22, 24 - 25. 60 bil! kdor pa preklinja, žali Boga, pohvjsa bliž- niga , nebesom žalost, peklu veselje dola • sam sebi pa nesrečo. Vreden je, de mu jezik iz- gnije i). „Jezik pr.eklinjovca je kakor ogenj . ki ves tek na.šiga živlenja zažge, vnet od pekla. — Z njim hvalimo Boga O cela; ino z r-jini kol¬ nemo ljudi, ki so po božji podobi vslvarjeni. Iz enih usl pride hvala ino idelva. To se naj ne godi, brati moji!” opomina sv. Jakob ‘ i ). Kdor se za vsako besedo roli, mu ljudi malo verjamejo, ker po navadi ni mož besede. Za to uei Kristus: „Vase govorjenje bodi: Je, je; ne, no; kar je vee od tega, je od liu- diga 3). Kdor za vsako ree, ki mu po volji ni, kletvico na jeziki ima, on hudimu duhu svojo dušo preda ino bo v pekli svoje lovarše naj- sel. ..Kedar hudoben kolne, kolne sam svojo dušo ^).” *) V neki vest na iVcmSkim je živel mlad, čerstev kmet, ki je imel hudobno navado per vsakim deli za vse preklinjali, karkolj mn ni po volji bilo. Tako strašno je preklinjal, de je mu dostikrat kletvic zmankalo, ino ni vedel, kaj bi še zinil. V nar boljih lelah mu začne jezik gniti; poslednič ni mogel več jesti ne govorili, ino v dveh letali je vmerl. Terpel je strašne bolečine ino nar hujši glad; pa vse voljno, storiti za svoje nekdajnc kletvice ojstro pokoro. X) Jak. 3, 0 — 9. 3 ) Mat. 7, 35. A )Sir. 21, 30, 61 Strah je slišali pastirje na paši, kako budi* J njej o, nedolžno živino hudimn izdajajo, ino ne pomislijo, kaj govorijo. Kaj bi bilo, če bi se zgodilo, kar oni rečejo? — Groza je slišali razberzdarte mladenče, kako po mažjarsko ino po nemško lerenlajo (preklinjajo), čudno nez¬ nane besede izrekajo, klire, če bi razumeli ino vedeli, kaj izgovorijo, bi jim lasi po koncu vstali. Kar človek ne razumi, tudi zinili ne sme. „Povem vam, pravi Jezus, de za vsako prazno besedo, klero bojo ljudi govorili, bojo odgovor dajali sodni dan. Iz svojih besedi boš opravičen, iz svojih besedi obsojen i).*‘ Hočeš, fantič mlad, biti pošten, Bogu ino pravičnim ljudem ljubezniv, varji se gerde be- sede kakor živiga ognja. Človek gerdih besedi je tudi človek gerdiga serca; ptica se po petji spozna. Varji se pa tudi gerdih ljudi, kteri radi preklinjajo. Kakor blato pete. tako se prime gerdo govorjenje mladenca, kteri preklinjavce rad posluša. Lepa beseda lep prostor najde. 4. Sterta globoka jama nesreče je za mla- denče nepokoršina starinam, učenikom ino pra¬ vičnim predpon/avlenim. Kdor ne vboga.je brez Boga, kako bi kedaj srečen bil! Sin, ki svojiga ») Mat. 12, 36 — 37. (52 očeta razžali, in svoji materi solze preliva, nikdar dobro izhajal ne bo; nesreča ga bo vse žive dni za vrat fgerlo) dcržala. „Kdor svo- jiga očeta zasramuje in zaničuje svojo mater, naj mu vrane alj krokrarji oči izpikajo, ino jih mladi orli (postojne) požrd ().“ Kdor svo¬ jim starisam beseduje, vreden je, de se mu jezik zaveže. ,,Kdor svoje starisc preklinja , nje¬ gova luč bo v sredi leme vgasnila -).“ — Bog ne daj, nad očeta a!j nad mater roke stegniti, alj jih vdariti •'*)! Kdor pa očeta do praga *) P lip. 30, t/. ž) Prip. 20. 3) Blizo mesta Bubavesta v deželi Moldavi na Turskim je živel poštah Jakob Simonič. Ni bil bogat, pa tudi ne dolžen ; pridno je delal ino svoje ljudi leliko preživel. — Marko, njegov sin, se je bogato oženil, ali v slabih Spv^mjah jc velik pijane ino zapravlivec jel biti. Kedač se je žganja napil, je goljufam želvo e na njivi pod nič predal; svojiga očeta pa gerdo imel ino nič vbogal. Neki večer oče zve, de je Marko dvema slepar- jama fgoljufama) v roke prišel, ki ga v kerčuii vpjanita ino nagovarjata, dolžno pismo -za en gon pi¬ tane živine podpisat, ki mu jo hočeta prignati. Bila je očitna goijfija. Oče v taherno bili, najde sina med njima, pismo pa na mizi, „Nikar ne podpiši, moj sin! prosi oče, le nicoj nepopade pismo ino hoče z njim vjiti. Marko plane za očetam rekoč: „Kaj je tebi za to? Pismo nazaj!“ V tej besedi z levico pismo zgrabi, z desnico pa očeta skoz vrata 63 privleče, njega bojo olroci crez prag sunili. Pravičen Bog lepe vsako hudobo, alj nehvaležne sune, in sc med svoje tovarše poverne. „Pravičen Pog, zavpije oče , v tvojih rokah je očetov pravicah' in o milo joka. Pjanci se debelo smeje ino Marka hvalijo, ki se je podpisal. ,,Stari ima dnar, začne pivcov nekdo; za to se lioji, de bi moral za sina plačovati. Vem, kje ima mačka zakopanima. Marko, pojdi ga vzdignit! V unim starim zidovji, v starim topi (štuki, kanonij alj pa pod topam morjo dnarji ležati. Že večkrat so pravili, de po noči tam ropoče ino straši; jez pa le sodim, de hodi stari svoje dna rje mešat." — ,,Kaj še, pravi Marko; top je ves zarijavel; turski pogla¬ var ga je očetu dal: še zmeziti se ne da. Smešno se mi pa vender zdi, de se mi je senjalo, kako so me oec svarili, naj se topa varjeni, de mi roke ne zdrobi." „llo ho, se pivci zasmejijo, ravno to kaže, de hojo dnarji lam ležali. Pojdimo jih vzdignit!" Vzcmcjo potrebno orodje ino svetilo; bila je temna noč, ter grejo staro zidovje razkopat. ,,Le luknjo nar prej odkoplite; bom videl, če se ho lop sprožil. Sam satan hi ga bil pod zetnljoj nabil (na¬ basal)." Tako Marko govori ino z desnico v luknjo seže, ter pravi: ,,Nekaj že ošlatam; le bližej z lučjo!"-— Ko bi vstrelil, tako neznano Marko zav¬ pije, de vsi tovariš! odbežijo. Grozovitim ga je v roko zabolelo; komaj se je k domu privlekel. Celo noč v lami leži, in kedar se razdeni, ino on iztrezi, vidi roko strašno oteklo. Hitro po lekarja (padarja) pošle, ki pride ino najde dve globoke gadove (kačje) pike, roko pa že vso černo, ter spozna, de se mora roka brez odloga odrezati, kar se je tudi zgodilo. 64 otroke sedemkrat hujši. Hudoben sin Absolon je svojiga očeta Davida preganjal; na neki veji je za lase ovisel, sovražnik ga je z suljcami prebodel, v globoko jamo so ga vergli ino % kamenjam zasuli. Tako se mu godi, kdor sta- rišov svojih ne spoštuje. — „Uči se vbogati, o človek, ki si perst; uči se ponižali, o prah, ino poglej, kaj sv. Luka od Jezusa priča, ter piše: ,,Bil je slarišam pokorenveli sveti Bernard. Slušaj rad, kar te starejši lepiga učijo, kakor sv. Duh govori: „Moj sin! poslušaj pod- u če nje svojiga očeta, ino ne zanemari postave svoje matere, de bo krona na tvojo glavo djana L“ Stori še rajši, kar ti pošteniga velijo, ino razveseli kar moreš njihove dni. Po lem boš tudi dolgo živel ino dobro ti bo na zemlji. Jakob, stari očak. je vbogal r mladih Jelah svojo mater, ino Bog mu je vsiga zadosti dal; Popoldne pride oče Simonič z duhovnikam ne¬ srečnica sina objiskat; ino najde ravno tisto roko, ki ga je zvečer poprej iz hiše potisnila, mertvo na mizi , sina pa blediga ko smert v posteli ležati. „0 Kog, izdihne oče, kako strašne so tvoje sodbe k' „Pa tudi milostlive, pravijo duhovnik; on hoče, naj bi vaš sin svojo krivico spoznal , ino se pobolj¬ šal.“ Koka je prekleta , ki se loti svojga očrta. ») Prip. 1, 8 — 9. 65 zgublen sin ni bolel biti svojimu očetu pohoren, ga je zapustil ino se pn sveti po) Pri p. 28, 2’r. " Živlcnja srečen pot. 6 66 poštenih rečeh. „Fol) Prip. 21, 25. 71 pokrijemo ino se po oblačili spoznamo, kakoš- niga stanu de smo. Kdor v svoji obleki za lo trojno ne skerbi, močno greši. Mladene, ki v mladih Jelah preveč v za¬ meti bodi, lehko na stare dni rasovne imel ne bo, si svoje hlače okorpat (oflikat). Boljši je pamet ko žamet. — Kdor se nespodobno ob¬ lači, sveto sramožlivost islaci, ino je služavnik peklenskiga zapeliven. Gizdaci (štimanci) ino pa prižnni metuli so si nar lepki lovarsi. Lepi so od zunaj, gerdi od znotraj; hitro lepoto veter nesreče pomete, hodnik pa štimancam ostane. „Kdor za obleko preveč skerhi, pravi sv. Ciprijan, skerbi za čednost premalo . 11 — Kdor se šege svojiga stanu sramuje, tudi božjo previdnost zaničuje, ki ga je v le stan postavila. Ino kdor se po oblačili svojiga stanu spoznali ne da, v božjim kraljestvi zmešnjavo dela, in tudi Bog njega za svojiga služavnika spoznal ne bo. Tudi budi duh se v drugi podobi pri¬ kaže, kakor se mu spodobi; njega posnema, kdor se po svojim stani ne nosi. Po oblačili se človek pozna. Nikdar se po svojim oblačili veci ne misli, tudi na dan svoje cesti se ne povišuj *)•“ Mladene, ki se po gosposko nosi, >) str. n, k. 72 hflj bo že krnel a tj rokodel, večdel na starost za kako razlergano srajco prosi, de bi rnn njo k Mat. 7 , 13. I 94 svojo dušo zveličat; vse je zgubleno, aito je to zamujeno! „Per vsih svojih delah spomni se svo¬ jih poslednih reci, in ne boš nikdar grešil l},« , -'<»• -/ f • :-{■'■ . Dvanajst tovaršov trto tovaršič, mladencani posebnih prijaflov ino prijatelc. ffikdor hoče na sveli veselo živeli, noj si za »veste prijatle skerbi, ki mu lerplenje polajšajo, ve¬ selje poslojšajo ino živlenje prijetno storijo. „Zvest prijatel je močna hramba; kdor ga je najdel, je zaklad (šac) najšel; on je zdravilo živlenja, ino več vreden, kakor zlato in srebo^). 44 — Kdor hoče srečno po sveti hodili, ne sme brez dobriga tovarsa bili; zakaj, kedar bo padel, ga ne bo imel, ki bi mu gori po¬ magal 3). Kamo se bos lorej mlad popotnik obernil, kje si prijatelov iskal, koga si svojga tovarsa izbral? 1. Pervi prijatel tvoj naj bo vxtnileni Jezus, ljube mladosti nar zvestejši lovarš. iNikolj ee ‘) Kii-aft, 7, 40- ? ') Kitah, 8, 14 — U. 3 ) Prid. 4, 1» 95 ti e pogubi, kdor z Jezusam v čisti ljubezni živi. Bil si zgublen sin, v grehi od matere ro¬ jen; Jezus je prišel na svet tebi po braterno roko podat, ino te spet pripeljat k tvojmu lju¬ bimo Očetu. Vidiš, kako te on ljubi! — Sov- , ražniki tvoji so holli tebe vsmertili, ino ti vseli večno živlenje, dal se je vsmileni Jezus za tebe vmoriti, naj bi ti vekomaj živel. „Veče ljubezni od te nima nobeden, de kdo svoje živlenje za svoje prijatele da *).“ IVjegovi neskončni ljubezni še ni bilo zadosti. De bi po poti živ- lenja v dobrim ne oslabel, daja tebi v dušen živež svojo lastno meso ino kri, ter govori: ,,Jez sim kruh živlenja, ki sim iz nebes prišel. Ako kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj, ino kruh, kteriga bom jez dal, je moje meso za živlenje sveta 2).“ Za to te k svoji mizi kliče, rekoč: „Pridite k meni vsi, ki se trudite ino ste obloženi, ino jez vas bom poživel 3)! Tako lju¬ bezniv Jezus še na tim sveti za tebe skerbi , še lepši pa po smerli v nebesih, kjer on tebi pro¬ stor pripravlja. Obljubil je nekdaj po tebe priti, ino te k sebi vzeti na preljubi Očetov dom, de, kjer je on, boš tudi ti njegov služavnik Oh *) Jan. 15, 13, Jan. 6, 52. s ) Mat. 11, 28. 4 ) J*n. 12, 26. koljka ljubezen Jezusova! — Ino kaj Jezus za toljko ljubezen od tebe želi? — Le samo tvoje serce, de njega ljubiš. „Brate moj! daj meni serce svoje!“ to le on prosi: „naj bom jez v tebi ino ti v meni vekomaj živel • ).“ ..Kdor mene ljubi, bo moje besede spolnoval, ino moj O ra ga bo ljubil, ter bova k njemu prišla ino per njem prebivala Oh koljka sreča ljubezni Jezusove! — Kedar se moraš v hudo iievaršino podali, spomni se, de je ljubi Jezus tvoj tovarš ino sercno izreci: „Serce moje, ni¬ kar se ne boj; Jezus ■ Nacarenski je vojvoda tvoj!“ in srečno boš vse sovražnike svoje pre¬ magal, zakaj: „Kdor kolj bo klical v ime Go¬ spodovo , bo izvelican 3).“ (Je si v hudih ') Jan. ti, 57. t) Jan. 14, 23. *), Rim. 10, 13. Sv. Gdniund sc jc v svojih mladih le¬ tali po zelenim travniki sprehajal ino zdihvaje po ne¬ besih oziral. Zdaj vgleda pred sebo zalign mladenfia v nebeški blagosti, ki ga prijazno ogovori: „Bodi pozdravlen Kdimuid , moj preljubi prijatel!" Kdmund se začudi, ter mu odgovori: ,,Jez tebe ne poznam Ino ne vem, kako bi ti mene poznal?" Mladene mu ljubeznivo reče: Kaj bi me ne poznal, dokler ven- der v šoli per tebi sedim ino te ne zapustim, aij že l odis ali stojiš. Le na o ino opominvajo ta/o pozdravljati se. Pap. Sik¬ st V. 1587. Uenedikl XIII. 1728, s) Jan. 12, iti. 3 ) Jan. 8, 47. nauka poslušal; on je tvoji duši ravno to, kar je vsakdanji kruh za tvoje lelo. Urez živeža vmerlo bi tvoje truplo, brez nauka božjiga pa tvoja duša. Gorje vsim visokoglavcam , ki pri¬ dige malo obrajtajo, ino keršanske nauke še manj. Sam sv. Duh po pridgarjih govori; ino: ,.Kdor njih posluša, pravi Jezus, mene posluša; kdor njih zaničuje, mene zaničuje >).“ Kader je Kristus v pušavi skušan bil, je peklenskiga sovražnika vselej z božjo besedo zavernil, rekoč: „Pisano je, Gospoda svojiga Boga moli ino njemu služi!' 4 ino hudi duh je zbežal 2 ). Tudi tebi bo v skušnjavah božja be¬ seda mogočno orožje; ona je močna ino ojstrejši, ko na dve strani brušen meč, ki do živiga prebode 3 ). — V nar vecih težavah na križi je Kristus svoje pololaženje v božji besedi imel; ter je izrekal, kar je v svetim pismi od nja govorjeniga bilo. Tudi tebi bo v nar hujših bridkostih beseda božja nebeška tolažba: zakaj slajši je ona kakor med ^). Kdor besedo božjo ljubi, ne bo nikolj na zgubi; ona večno živ- lenje ima 5). J) Luk. 10,1«. 2 ) Mal. MO. 3 ) Hebr. 4,12. 4 ) Psalm. 118 , 103 . ’’) Dva razujzdana niiadenca sla neko nedelo metno cerkvice Sla, v> kateri se je ravno služba božja 9 * 100 3. Tretja pomočnica tvoja naj ti bo a er c na molitev f kaliro je dobrotlivi Jezus nam tovar¬ išico izroči!, kadar se je tega sveta ločil, re¬ koč: ,,(Jujte ino molite, de v skušnjavo ne pri¬ dete 1).“ Pobožna molitev oblake predere, gre pred sedež milosti božje, ino prinese svojim prijatelam za vse potrebe božjih darov. ^Mo¬ litev, pravi sv. Avguštin, je nebeški kluč, ki nam nebesa odpre; je mana, ki nam naše želje napolni; je ojster meč, z katerim sovražnike svoje premagamo. Molitev pravicniga gre k nebesam, ino božje vsmilenje pride iz nebes. Naj si je ravno nizka zemlja ino visoko nebo, vender Bog človeka vsliši, ako le cisto vest ima 2 ).“ obhajala. ,,Pojdiva že midva za kratek čas v cerkev !“ reče eden. Gresta ino se brez vsili misel v neki stol vsedeta. Sled pridgoj sv. Duh serce eniga toljko gine, de se na ves glas razjoka, se svojigu hudob- niga živlenja duhovniku spove, in prav zvesto 1’ogu služiti začne, i) Mat. 26, 41. Učen mladenč se v svoji dcinišleni modrosti prev¬ zeme ino molitev opusti, ter pravi: ,,Pokaj bi molil; saj molitev nič ne pomaga.“ Modriga učenika to močno v serce zaboli; ves žalosten svojga učenca objiše. ,,Kaj vam je?“ mladenč pobara. „Oh, voli moder mož, moj prijatel dobro polje ima ino je do- sehmal lepo izhajal, zdaj je pa delo opustil ino vse 101 Moli kedar si vesel ino hvali Dom, ki tebi veselja dnja; — moli v žalosti, kakor Je¬ zus na oljski gori, ino prosi nebcškiga Očeta, naj tebi, če je mogoče, grenek kelh terplenja odvzeme; naj se njegova sv. volja vsigdar zgodi. Juterna rosa pohladi razpokano suho zemljo, bogaboječa molilev pa žalostno serce. — Ce si v skušnjavah ino se hudih misel znebili ne moreš, začni moliti, rekoč: „0 Bog! hiti me rešit; Gospod, teci mi pomagat ! ,£ ino bežale bojo tvoje skušnjave. — Beder si v velikih teža¬ vah ino ne veš, kamo bi se djal, povzdigni svoje roke, z rokami pa tudi svoje serce ino začni moliti, rekoč: „Iz globočine klicem k tebi, Gospod, Gospod! vsliši moj glas! ,£ Po¬ prej bo Vsigamogocni tebi angela poslal, ka¬ kor bi tebe brez vse pomoči zapustil. — Kjer se kolj znajdeš, moli očitno, moli skrivaj v svojim serci. „Bogabojeca duša je tempel božji, in cisto serce nar lepši allar.“ (Sv. Bernard.) svojo orodje, prodal, rekoč: „Saj me Bog brez vsiga deta 1 oliko ži vi. £t Tema možu se v glavi meša, reče mladenč; to se pravi IJoga prederzno skušati. Kdo je toljki abotnik? ,,Ravno li, moj Ijubej! mu uče¬ nik ogovori. Bog človeka brez dela ravno kakor brez. molitve icliko živi, to de'noče. Zapovedal je delati, pa tudi moliti, ino je delu kakor molitvi svojo ob¬ ljubo dal. Hočeš torej srečen biti, moli ino delaj 102 4. iSterti prijatel, sreeniga živlenja zvest tovarš, je sveti post, varh ljubiga zdravja, svete čistosti zvest rednik ino oče keršanske mere v živeži. Moder post človeka uči z malim za dobro vzeti ino se škodlivih reci varvali, liudo poželenje premagali ino grešne poculke stra- hvati; kdor pa to premore, več velja kakor vojšak, kleri mesta ino kraljestva premaga. Nezmerna žertnost nar vec ljudi v nar boljih letah pomori; ljude, ki se radi po pameti po¬ stijo, vcakajo starih dni. Ljubeznivo ino prijetno je jasno nebo, kterga ne zakrivajo temni oblaki, še ljubeznivši je trezno telo, ki po malim je ino pije; v njem bistra pamet prebiva. Debele megle sonce za¬ krivajo, preobložen želodec pamet temni; iz gnoja smerdliva soperca vstaja, iz polniga tre¬ buha pa kalne (motne) misli. „Y T arujle se, de vaše serca ne bojo preobložene v požrešnosti ino v pijanosti i).“ Nesreča perburi ko nagel piš nad človeka, in požrešnik ji vbežali ne more. Ne boj se, de bi po pametnim posli z-hudel ino oslabel; Daniel ino njegovi tovarši so rajši sočivje jedli ino čisto vodo pili, kakor se per kraljevi mizi gostili, vender so bili ») Luk. 21, 3i. ' 103 lepsiga lica kakor vsi drugi kraljevi rejenci, ino ni bilo take prebrisane glave, kakor oni. Vergli so Ananija, Aearia ino Misaela v ognjeno peč, ino niso zgoreli; vergli so Daniela med derece leve, ino niso se ga lotili. Vsi ti mla- denči so bili ljubiki božji; post pa ljubike božje stori. Pervi človek se ni postil, ter je prepove¬ dan sad jedil, ino nas vse nesrečne storil; Je¬ zus izveličar nas se je postil, ino nas je odre¬ či!; pa nam tud izgled zapustil, naj ga posne¬ mamo. Posti se, kedar te budo poželenje skusa, de ga srečno premagaš; posti se, ako nesrečno grešiš. „Posl greh pomori, hudobijo pokonča, v zveličanje pomaga, je korenina božje milosti ino je dno svete čistosti. 14 (Sv. Ambrož.) Sveti post je tisti izveličanski most, po katerim so svetniki .v nebesa hodili; srečno boš hodil po njim tudi ti, ako zapovedane poste deržiš, ino se modro postiš. 5. Peli prijatel mladenču je vsak dober oprav k, vsako pridno delo, kleriga se v mla¬ dih dneh nauči. Dobro podučena glava ino pa roke delavne so boljši kakor gotovo blago. Dnar se lehko zgubi ino zapravi, drugo premoženje nam talje vkradejo; kar pa človek dobriga zna, po vsini sveti k redu ima ino si lehko pomaga: 104 Bogatine! dnarje posojujojo, vole kupujejo ino jih po rejah imajo, de bojo ob svojim časi lep dobiček imeli; modri mladenči pa skerbijo, de sc kaj dobriga naučijo: naj bo že brati alj tkati l), pisati alj koše plesti, metle vezati aij presti. Vsako tako pridno delo bo človeka lehko živilo, ako vse drugo zgubi. — Tudi Jezus je delal orala ino drugo domače orodje, priča sv. Justin; zravno dela je pa tudi J ) V nekim gorenskim kraji na Francoskim so ljudi toljko borno živeli, de so morli po zimi večdel na dolensko ji Li vbogajime prosit. Samo ovce so redili, pa srovo ovno prodajali, ino v sili prav dober kup. Duhovnima listi okoljce so se farmani močno vsmi- lili; začnejo misliti kako jim pomagati. Pridno de¬ klico v službo vzemejo, ki je znala ovito presti; potem najmejo zastopniga tkavca, ki jim je ovno podelal ino potikal. Vzemejo šlir svojih farmanov, de so napravleno sukno v meslo z njimi na prodaj nesli. Videti lep dobiček (blizo 140 rajnišov so več i/.kupli, kakor je srova ovna veljala) se začnejo eden od drugiga učiti iz svoje ovne sukno delati. V kratkim je cela okoljca toljko obogatela, de so še drugim pomagati; ni bilo ljudem potreba beračili vec. — Gerda navada je, de možki po zimi brez dela za mizo sedijo, na peči ležijo ino si fajfe trebijo. Kavno takim se glad v peči kuha in beraška paljca skoz vratc ponuja. ,,Leniga čaka stergan rokav, paljca beraška, prazen bokal.“ Vodnik. 105 Mslil v modrosti ino milosti per Bogu ino per ljudeh. Kdor pridno dela, se lehko skušnjavam brani; hude muhe le samo lenuhe rade pikajo. »Vedno kaj dobriga delaj, de te skušnjavec praznovati ne najde, opomina sv. Jeronim; ne bo le lehko vjel , ako brez dela ne boš.“ —- Pridnimu ino zastopnimu delavcu je Bog ino vsak pošten človek prijatelj veselo na zemlji lehko živi, ino si z pridnim delam nebesa služi; po smerti pa gre v nebesa svoj zaslu¬ žen dnar prijet, kjer delavnik neha ino se večna nedela začne. 6. Šesta tvoja tovarsica noj bo 'poštena ob¬ nova, modro ino pametno zaderzanje. Bodi pri¬ jazen vsem ljudem, saj so vsi tvoji bratje in sestre, nlj posebno odkriloserčen le izvoljenim, ki so dobre Bogu ljube duše. Varji se goljufam svojga serca prodali. Premedena polica(gibanca, sartel) zobe kerhta, presladek človek pa rad ogoljfa; zato se lizuna skerbno zogibaj. — Kdor se pa prekislo derži, njega se marskdo boji, de bi ga ne vgriznil. Vsiga tega se varje mo¬ der mladenč po nauki svetiga Pavla, ki govori; »Tvoje mladosti nobeden ne zaničuje, to de bodi iz/gled vernim v besedi v zaderžanji, v ljubezni, v veri, v čistosti t).“ ») 1. Tim. 4, 12. 106 Spoštuj svoje gospode, naj si bojo duhov- ski alj deželski; kedar jih srečaš, se jim odkri; roko jim poljubi, kedar k jim prideš, alj od njih greš. Lepa pozdrava nam prijalele dela, ino ponižna obnoša, če je resnična, nas bolj priporoča kakor učena glava ino žoltih cekinov nadevan žep. Tudi sv. Pavl je ravno le misli, ker govori: „Dajle vsakimu, kar mu gre; spoštovanje, komur spoštovanje; čast, komu čast l).“ Priljuden ino ljubezniv bodi svojim verslnikam ino tovaršam, ki so tvoje starosti alj Ivojiga stanu; ce ravno niso več ko si ti, lehko de še pa bojo. Z bralerno ljubeznijo se med seboj ljubile, z počeslenjam drugi dru- girnu naprej pridite ~). „Y r ponižnosti imejte eden drugiga viši od sebe 3 ).“ Bodi prijazen svojim nižejam, ki so mlajši, alj božneji, alj revniši kakor si ti. „]Nikar vec od sebe ne misli ko sc spodobi misliti, ampak misli kar je prav. Kakor imamo v enim telesi veliko udov, vsaki ud pa nima ravno lisliga opravila; tako je nas tudi veliko eno telo v Kristusi, vsak posebej pa smo eden drugiga udi 4).“ INi dobro, ako si niso udje eniga te¬ lesa dobri. Pogosto en sovražnik vec škodi, l ) Rim. 13, 7. Rim. 12, 10. 3) Fil. 2, 3. 4 ) Rim. 12, 4-5. 107 kakor pomaga prijatlov deset. — Pomagaj rad v sakimu človeku, koljkor premore.š, naj bo domač alj pluje, naj bo že stric alj uje, bogat alj vbožen. Roka roko vmije, lice pa obedve. Ne daj se dolgo prosili za to, kar lehko daš; kar se rado da, dvakrat toljko vrednosti ima. Z kakoršno mero merite, pravi Jezus, z tako- šno se vam bo nazaj merilo *).“ Poštene šege ne zaničuj, naj si bo stara alj nova, deje le dobra. Vse novo se postara, pa tudi staro spet ponovi: le kdor se pameti derži, je moder. Zalo sv. Pavl opomina: „Vse poskusite, kar je prav, deržile 2 ).“ 7. Sedma tvoja lovaršica bodi tebi dobra vesi, ki človeka k dobrimu opomina, ino pred hudim svari. — Ako tebi tvoja vest pravi: nikar! za nobeno ceno ne stori; ako pa reče: to je prav! storiti nikolj ne zamudi. Vest je božji glas; srečen, kdor njo posluša. Njena hvala ho tebi stanovitno veselje dajala, naj se ti do¬ bro alj hudo godi. Dobra vest človeka zazible, de sladko spi, če ravno na lerdi slami leži; huda vest krivičnika tudi na pernici drami. Strašne senje ga plašijo po noči, hude misli ga strašijo po dne, grozoviten červ ga grize, ki ') Mat. 7, a. *) u. Vez. 5, 21. 108 se vmoriti ne da; v persah mu peklenski ogenj gori, ki hujši peče, kakor žereče roglje. Hočeš dobro vest imeli, moraš iz mladiga za njo skerbeli, in se varvali vsake krivice, male kakor velike. — Krivično blago dobriga nikolj prineslo ne bo; vsak krivičen krajcar deset pravičnih požre, ino boljši je malo po pravici, kakor po krivici veliko. — Ravno tako nam pregrešno veselje naših želj ne potolaži, ampak jih le razdraži, vest pa nepokojno stori. — Varuj se torej vsakiga greha; greh je tern hude vesti. Hujšiga pa vender na sveti ni, ka¬ kor nedolžno dušo v greh zapeljati; pohujšanje čiste duše je nar strašneji morija. Za to Jezus pravi: ,.Gorje človeku, po klerim pohujšanje pride. Bolje bi mu bilo, de bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopil v glo¬ bočino morja ■).“ Koljkor zapeljanih duš kdor na svoji vesti ima, toljko peklenskih kač si na svojo serce obesi, ki ga bojo vekomaj pi¬ kale. Le kdor čisto vest ima, lehko mirno živi ino srečno vmerje. Hočeš dobro vest imeti, si moraš dobriga spovednika poiskati, ino se njih tako zvesto deržati, kakor ljubeznivo dete svojiga ljubiga *) Mat, 6 — 7. 109 Očeta, Spovednik so tvoj duhovshi oče, ino ti si njihov otrok. Za to sv. Duh govori: „Moj sin! poslušaj podučenje svojiga očeta, de ho djana krona na tvojo glavo 1).“ Mladenč brez praviga spovednika in pa popotnik brez znaniga viža rja po nevarnim poli srečno ne bola hodila. Dokler moreš le k enim se hodi spovedat, bolj ko tebe poznajo, ložej tebe po poti pravice peljajo. Zdravnike ino spovednike pogosto spre- menjati nikolj pridno ni. — Kedar pa dobriga spovednika imaš, le vse jim pove, za vse po¬ trebno jih poprašaj, ino brez njihoviga sveta kaj ne stori; tako si nikdar vgrešil ne boš. „Steza pravičniga je kakor svetlo sončice, pot krivičniga pa terda noč 2). 8. Osmi tvoji tovarši so znati ino prija - teli, kterih po vsim sveti najdeš, ino se z njimi lehko spoznaš. Preden se jim v roke podaš, moraš trojne znance ino prijalele dobro razlo¬ čili. Pervi znanci ino prijateli so (kakor pravijo posvetni ljudje) časno blago in posvetne do¬ brote. Na nje se mladenč nikar ne zanašaj; oni človeka ravno takrat zapustijo, ker jih je nar več potreba. — Drugi tovarši na lem sveti so navadni znanci ino prijateli ; le v nesreči se >) Prip. i, 8 — 9. 2 ) Prip. it, 18 — 91. 110 pravi prijatli spoznajo. Kakor senca zgine, be¬ der se sonce skrije , lako bojo zginili vsi per- lizovavci, ako per lebi sreče ne bo. Koljkor li jih pa ostane ino v nesreči roko poda, od teh se reče, de so vredni slo centov zlata. Bojo te vzdignili, ako bos padel, tebi pomagali v vsaki potrebi, ino te lepo spremili do poko- pališa. „Kdor se Boga boji, on bo dobriga prijatela najdel; zakaj kakoršen je on, takov ho tudi njegov prijalel *).“ Kakor dobrote minejo ino prijatli zginejo, če ne poprej vender za grobam, tako bojo tebi tretji prija tel vekomaj zvesti ostali, tebe spre¬ mili krizam svet, ino pojdejo z lebo tudi na nn svet v dolgo večnost; to so čednosti in do¬ bre dela. Naj si ravno imaš posvetnih dobrot, ino le malo pravih prijalelov šteješ, vender za ie prija tele povsodi lehko skerbis, če le po svoji moči dobro storiš. Ravno to tebe vsmi- leni Jezus uči, rekoč: ..Delajte si prijalle z posvetnim premoženjam (krivičnim mamonam) de vas, kedar obnemagale (vmerjete) vzamejo v večne prebivaljša (v nebesa) 2).“ Kersanski mladenč pa nima samo prijate- lov na lem sveti; tudi v nebesih, kjer je doma, *) Sir. C, 17. ") Luk. 16, 9. 111 brez števila veliko znancov ino prijatlov ima, katerih ne sme pozabiti. 9. Med nebeškimi znanci ino znankami je nar perva prijatelca tvoja za Bogam Marija prečisfa devica, tvoja nar mogočnejša priproš- nica. Kakor Janezu pod križani njo je tudi tebi vsmileni Jezus izporočil, rekoč: „Poglej tvoja mati!' 3 4 Zatorej njo moraš pa tudi svojo ne¬ beško mater spoštovati ino ljubili kakor sveti Janez, ljubeznivi Marijni sin. — Marija je pribežaljše grešnikov, kterim vsmilenje prosi in zadobi; čistim mladenčam je pa skerbpa mati, ki jih tako rekoč na svojih rokah nosi, de se nobeden ne pogubi, kdor Marijo prav cesti <)• 3 ) Svet Anžgar je v petim leti svojo mater zgubil, i»o se je po tem zlo slabo zacieržal, ter v nevarnosti bil, se pogubiti. Zdaj se mu je senjalo, kakor bi bil v neko blato globoko zagreznil, ka te riga že ni več gaziti mogel. Polek blata je videl gladko cesto ■ med drevjam zelenim, po cesti pa trumo čislih deiic, prav po nebeško belo oblečenih. Pred njim je prišla nar imenitnej nebeška gospa, klero je lehko vsili kralieo spoznal. Prijazno njega zakliče po imeni, rekoč: ,,Moj sin Anžgar \“ Mladene se ogleda ino vidi v nebeški družini tuli svojo rajno mater, ino lioče njej v naročje skočili; alj on ne more, ker pregloboko v blati teči. „Vidiš moj sin, mu zdaj nebeška kraljica reče: ako ti hočeš v našo družino 112 ! Kar je Marija na ženitnim (hobceti) v Kanj 1 Galileje strežetani djala: „Karko!j vam Jezus poreče, storite!' 4 lo tudi tebi ona veli. Marijin j sin ne more biti, kdor zvest slnžavnik Jezusov i ni. — ISi mladenea na sveti pošleriiga, ne vem svetnika v nebesih, ki bi Marijo posebno ne cesti! ino si nje svojo posebno pomočnico ne bil izvolil. Tudi tvoja posebna tovaršica tebi ona naj bo, posebno dokler po deviško (vledig slani) živiš. — Precisla Devica, nevesta sveiiga Duha, se je možke podobe zbala, kedar ji je angel Gabriel pocešenje prinesil; za to je pa devica rodila ino devica ostala , vsi m mladen- cam izgled, kako naj deviško čistost ohranijo. — Ponižna dekla Gospodova je Marija bila, • ti pa hlapec zvest Gospodov bodi; kakor Mariji, naj se tudi tebi po njegovi sveti besedi godi. — Pozdravi večkrat svojo nebeško mater rekoč: „I3odi cešena kraljica, mati milosti, živlenje, veselje ino upanje naše D Priporočaj se vedno njeni mogočni priprošni, ino reci: ,,1’od tvojo priti, moraš ves drugi mladenčič bili. Varji s« i praznili igrač ino otročjiga labranja ! bodi priden, pokoren ino bogaboječ; po tem boš prišel tudi ti ob svojim časi ti svoji materi v našo tovaršijo.“ To je miadenča toljko poboljšalo, de je odrasti! moder j mož, sv. Škot ino imeniten apostel nemških dežel. 113 pomoč perbežimo, o sveta božja porodnica, ne zaverzi naših prošenj v naših potrebah ." 1 _ vKedar tebe valovi hudih pregrešnih navad zgrabijo, ino'si v nevarnosti, de bi te ne po- žerli, ogledaj se gor na nebeško zvezdo, za¬ kliči Marijo. Mitro boš občutil roko, z katero le bo prijela, povzdignila ino ohranila, iz ne¬ varnosti rešila ino iz morja na kraj miru ino pokoja pripeljalauči sv. Bernard. — A ko je tvoje serce žalostno ino se potolažiti ne moreš, oberni se k Mariji svoji materi, ino se njej priporoči, rekoč: „Spotnni se, o premila de¬ vica Marija, de ni bilo še kdaj slišali, de bi kdo bil zapušen, kije pod tvojo brambo pri¬ bežal, se tebi zn pomot': priporočil, in za tvojo priprošnjo prosil. V lem živim zaupanji, devic Devica, k tebi hitim, pred tebo grešnik izdihujem*, ne zaverzi, Mali Jezusa, božjiga Sina, mojih besedi, ampak milo poslušaj ino vsliši me 1 J!" V naročji svoje matere najdi! i boš mir in veselje, *— Moli posebno o sabotib Sv. Frančiško Za le z jan je imel v svoji mladosti strašno hude skušnjave, klerili se ni mogel iznebiti. V svoji bridkosti se v cerkev poda, pred podobo Marije device poklekne, začne mile solze takali, ino to molitvico.žebrati. Kakor hitro je to opravil, se njegovo serce ovcseli, in ljubi mir ga ni več zapustil. Živlonja srečen pot. 10 114 litanije Matere božje, posti se večkrat Bogu ino Mariji v čast: hodi večkrat ob njenih sve¬ tih praznikih k spovedi ino k svelimu obha¬ jilu, ako le moreš; živi po njenih svetih iz- gledih, in kar boš pravieniga po Mariji pro¬ sil, vse bos prijel ino se nikdar zgubil ne boš. „Po njej je stopil Bog na to zemljo, govori sv. Avguštjn, po njej zaslužijo priti ljudje k Bogu.“ 10. Deseti tovarš, poseben nebeški prija- tel je tvoj znesli Angel varh, ki ga je Oče ne¬ beški tebi'lovarša dal od zibele do pokopališa. On tebe lmdiga varje ino le h dobrimu opo¬ mina; on v tvojim serci dobre misli budi, in te skoz tvojo vest svari, kedar kaj hudiga sto¬ riš. Tvoj angel varh stoji pred oblicjam Očeta nebeškiga, nosi tvoje molitve in dobre dela pred tron milosti božje, ino se veseli Ivojga poboljšanja. Za to pravi Kristus, de je veselje med angeli božjimi nad enim grešnikam, kteri se spokori 1). Tvoj desni angeli varh tebi v nebesa po¬ maga; o nikar de bi ti sebi in drugim skoz zapeljvanje v pekel pomagal! Vsak zapelivec je sovražnik angelov in pomagavec hudicov. ‘) Luk. 15, 10. 115 ,.Poglej, pravi gospod Bog, j oz hočem svojiga angela poslati, ki pojde pred teko; on bo tebe na poti varval, in te pripeljal v tajisti kraj, katerga sim tebi pripravil. Spoštuj ga ino glej, de njega ne zaničuješ. Kedar boš grešil, on tebi ne bo prizanesi!, v njem je moje ime 1 * * j.“ Počesti vsaki dan zjutraj ino zvečer svojiga angela varha, ter se njegovimu varstvu izroči, rekoč: „Ljubi angel, ti varh moj, vselej mi k pomoči slojI ‘ 4 — Obljubi pa tudi svojimu angelu ga lepo vbogati, ino mu zvesto poma¬ gali Boga česlit ino bližniga izveličat. Kdor sam sebe in druge hudiga varje, za srečo ino zveličanje svoje soseske skerbi, on je angelc svojih bratov, ino bo tudi v nebesih angelov srečen lovarš. — Pokliči v vsili skušnjavah ino nevaršinah svojga angela v pomoč, ino se hu¬ diga ne boj „Bog je svojimu angelu vkazal, i) 11. Moz. bukve 23, 20 — 21. s ) Neki grozovitui deželski poglavar je vbogi materi moža ino otrokam očeta v ječo vergel. Že pelnaist mesencov je bil nedolžen mož zapert, Neko dolgo noč mati poklekne in tudi otroke moliti opomina rekoč: ,,Otroci! še vi molile ino priporočite so svo¬ jim angelam varham , naj Vsigamogočniga naprosijo, de se bo vjetiga očeta vsmilit.“ — Otroci vbogajo. Nagloma pa nar mlajši njih, še ves nedolžen angelc, zavpije ino stermo skoz okno gleda, rekoč: ,,Mamal 10 * 116 de bo tebe po vsih tvojih poteh varval l).“ „Per nas so angeli ino so tudi per tebi, de te varjejo in ti pomagajo; govori sv. Ambrož. Kaj bi se bali, bi toljke varhe imamo? Le samo posnemajmo jih. — Redar nas kaka zlo huda skušnjava stiska, alj se nam velika brid¬ kost približuje, vsaki naj svojga varha poklice, svojga vladnika in pomočnika svojiga v sreči ino v bridkosti. 4 ' 11. Ednajsti poseben p rij o tel v nebesih je tvoj svati imenik } ulj svetnik tvojiga imenu, ki so ga tebi per sv. kersli za tovarsa dali. — Lepo ino žlahno je svetnika ime, kleriga sv. poglejte angelce, kako se svetijo, in pa kak hitro dirjajo proti poglavarjovi hiši! Zdaj že v hišo grej®." ,,t!odi spat, dete, reče mati; ti nisi zdravo, ki to govoriš. K temu možu ne hodijo angelci.“ — ,,ČSli so šli k njemu;" dete poterdi. „Kaj niste mali vi sami rekli, začne starejši otrok, de angelci per bo¬ gaboječih č ujejo ; lehko so našo molitev slišali, ino so šli hudim 11 gospodu povedat, kar je Bog rekel." Materi se na to serce ohladi; vsi sladko zaspijo. —- Drugi dan poglavar svojimi pisarju veli: ,,Kakork»lj sim se nicoj obernil, neprenehoma sim prošnje žene ino otrok za tega jetnika slišal; nisim imel pokoja, dokler sim mož besedo dal, kakor hitro ho dan liga jetnika izpustiti. Naj se to zgodi!" — Kmalo po tem rešen oče ženo ino svoje otroke objame. *) Psalm. 00, 11. 117 keršanska cerkev novokeršeriimu na prošnjo sla reso v ino botrov'(kumejov) da; le po tein imer i nas sveta mali katolika cerkev za svoje otroke spozna, po tern se bomo tudi na uoim sveti spoznali. Ako pa grešno živiš, svojiira patrona (besednika) pridno ne spoznat, (udi on enkrat tebe svojiga imenca poznal ne bo. Kakor tebe tvoji znanci ino prijatelj po Svojim imeni klifejo, tako klici svojca patrona Sudi ti, ino skerbi, de bos njegovijra imena vreden •). Nar boljši svojiga patrona cesti . kdor po izgledi njegovim živi ino nja čednosti skerbno posnema. Dobro storiš, le si lepo podobo svojiga sveliga patrona omisliš, ino se spomniš njegn- viga živleoja knljkorkrat njegov kip (pilil) za¬ gledaš; še bolj'i stiriš. ako njegove čednosti globoko v svoje seice vtisneš, ino večkrat sveto obljubo ponoviš njih po svojim stani skerbno posnemali. Posebno kedar vesel gml svojiga imena obhajaš, ponovi kerslnn oldjnbo. pre¬ beri ino premisli živlenje svojiga patrona ; skleni *) Aleksander je bil imeniten kralj ino mojroo.tn vojSak. Redar je zvedel, de se neki ina o prida mo/.un t.id Aleksander imenuje, mu je iljal. ,, Vij se nosi, de toš Aleksandra vreden, atj se pa Aleksander ve J no imenuj, 1 * 118 kakor on pravično živeli ino za nebeško kra¬ ljestvo voljno lerpeti; taka rešitev je nar boljši vezilev, ktero vsakler lehko ima. „Ravnaj se po meni, kakor sim se jez po Kristusi J )5“ tako tebe po besedah sv. Pavla tvoj palron opo¬ mina. Perporocaj se svojimu patronu, alj se ti dobro alj hudo godi, naj prosi za tebe Boga; zapušen ni; kdor ima svojiga besednika v ne¬ besih. 12 . Dvanajsti tovarši ino tovaršice tvoje .90 vsi svetniki ino svetnice božje , tvoji bratje ino sestre v nebesih. Tam per Očetu se veselijo, za tebe prosijo ino želijo, de bi prišel skoraj za njimi v sveto nebo. — Ljubi njih, in per¬ porocaj se njim, naj Boga za tebe prosijo; molitev pravičnih veliko premore, koljko več prošnja izvoljenih. Lepo miglajo svetle zvezde na ponočnim nebi, kažejo pot brodnarjam po morji ino po- potnikam stezo po suhim; se lepši so svetijo izvoljeni božji v nebesih, ino nam kažejo pravo pot srečno za njimi priti. Moder popotnik se rad po nebi ozira, kedar se njemu na zemlji stemni; ogleduj se rnladenč tudi ti ino rad pre- niišluj svetnikov sveto živlenje, dokler na sveti *) 1. Kor. 'f, 10. 119 malo kaj dobriga vidiš. — Vsak dan svola mali katolška cerkev vesel spomin svetnika obhaja; obhajaj ga ludi li, kakor te sv. kalolška cerkev uci, ino se vsako jutro svetniku lisliga dne priporoči. — Beri ino poslušaj, kako so božji svetniki živeli; živlenje svetnikov, pravi sveti Frančiško Zalezjan, jo živ evangelj. — Posebno pa vsako nedelo si tovarša izvoli, njegovi pri- prošni se izroči, njegove čednosti zapomni in jih posnemat obljubi. — K lenm namenu naj¬ deš v teh bukvicah dva ino petdeset božjih svetnikov, vsake starosti, vsakiga stanu, po¬ sebno za mladenče popisanih; po njih boš spoznal, kako se Bog v svetnikih cesti. — Oni tebi roke podajajo ino tebe k sebi želijo, le tudi li jim roko podaj ino lepo zvesto hodi za njimi, dokler enkrat po te pridejo ino te spremijo v večno živlenje. ,,Gotovo boš ludi po tim kratkim živlenji ti, kar so zdaj svet¬ niki, ako boš na zemlji to, kar so oni bili svoje dni.“ Sv. Janez Krisostom. 120 Dva ino petdeset božjih svetnikov, mladenčov posebnih prijatelov ino nebeških tovaršev. i. Sv. AUffijaš. lzgled svele nedolžnosti. izvoli Alojzi, nedolžen ino ko nngel cist rnla- denc. je bil na Laškim v Kastiljoni doma, *) Laško (Halja) se imenujejo vse lepe dežele za Ter- žaškiin morjam od laške (Jo ice globoko med sredno morje. Ako za soncam greš, stopiš na Francosko; ako se na gorensko oberneš, prideš na Nemško. Slovenskiga se dotika Betiežansko Lombarsko kra¬ ljestvo, v katerim sta poglavitne mesta Benedke (Mletke) ino Milan. Za Lombarskhn pridejo papežove deržave, kjer je Kirn nar imcnitnišl mesto, &e dalej na »podjunskim tnižej) je Napolitansko, ino nar ni¬ že j Mrilski otok. — Lahi so radi dobre volje, pa tudi hude jeze , vsmLečni ino pri judni, radi molijo ino so teidi katolški kristjani. — Laška zemlja je siiO tepla in rodovita, kjer raste toljko luških re5i. Kavni ne so silo široke, pielepo obdelane, rok« 121 pervorojen sin krnleviga vojvoda. Bogaboječa mati ga je že v zibeli Bogu izročila, pa tudi Učila njemu služiti, posebno pa ljubiga Jezusa ino Marijo čestitk Blago dete Alojzi je rado vbogalo: vse svoje žive dni angelsbiga oblačila nedolžnosti ino posvecijoce gnade božje zgubil ni, klero je per svetim kersti zadobil. — Oh } kako lep je fantič v sveti nedolžnosti’, angel je v človeški podobi. Kdor pa hoče nedolžno živeli, mora za sveto čistost skerbeti, kakor sv. Alojzi. Kedarje vtegnil, seje v sveto saiiiofo po¬ dal, in če so za njim pogledali, kaj dela, je kleče molil, sveto pel, alj pa svete bukve bral. — Otrok, ki se rad pofeple, svoje nedolžnosti dolgo ohranil ne bo j otroci se med sebo straš¬ nih reči naučijo. Mladene } ne zahajaj v slabe lovaršije, derzi se Jezusa ino Marije kakor sv. Alojzi. velike, sneg le po gorah nekoljko pobeli; za to se Laško Evropini ve rt imenuje. Evropa je tisti nar boij srečen del sveta, kjer Slovenci, Nemci, Labi, Francosi, Angleži, Špan- joli, ino drugi sosedje prebivajo. Od jutra se Azje d e rži, od drugih krajev jo morje obdaja. Zemlja je zdrava in rodovita, kjer ni premerzlo, tud ne pre¬ vroče. Rodi nam žita in vina, daja srebra in zlata, kakor drugih potrebnih reči. Evropejci so nar bolj razumni ljudje; deb’ le tudi pametni bili! Živlenja srečen pot. 11 1*8 Bogu bolj zvesto služiti se je zaobljubil vse žive dni čislo po deviško živeli. De bi v greh ne padgl, se je vsako sredo, petek ino saboto postil, pa tudi druge dni le za potrebo jedil ino pil. Ženskih se je cisti mladenc skerbno varval, se ni brez sile z nobeno pogovarjal, ino je bežal dalj ko je mogel iz lakiga kraja, ker se je kaj nespodobniga godilo, alj govo¬ rilo. — Kako pa sedajnih mladenčov veliko kivi? Mnogim se se materno mleko po zobih cedi j in ze so ljubo nedolžnost zgubili. Živijo, kakor bi ne bilo pekla ne nebes. Kar je ger- diga, jim dopade, poštenja pa jih je sram ; ne bojijo se greha kakor sv. Alojzi. Oče vzeme mladiga Alojzija na vojsko, de bi se žolniršine privadil. Slišal je bojake gerdo govorili, ino še ni vedil; de so nespodobne besede greh. Kakor hitro je pa spoznal, de so te nespodobne besede greh, seje vsiga cisto spovedal, ino je zmote svoje mladosti močno obžaloval. — Za vredno sveto obhajilo se je tri dni pripravljal, ino je tri dni po obhajili Jezusu za toljko milost hvalo dajal. Od goreče ljubezni do svojiga Izvelicarja so ga po obhajili vselej solze polile. — Pogosto k sveti spovedi ino vredno k svetima obhajilu hoditi je mla- denčum toljko potrebno , ko po dne jesti ino , 123 po noči spali, ako pravično Uveli hočejo. Kdor vsakiga mesca, alj saj vsake kvulre vredno spovedi ino svetiga obhajila ne opravi., bo fezko svojo nedolžnost ohranil, ino se lehko pogubil. Očetu ojslro živlenje mladiga Alojzija ni bilo po volji; pošlejo ga v velike mesta, v kraljeve hiše, naj bi se bolj sveta privadil. Moder mladem; se pa zapelivimu svetu oslepiti ni dal, ter je spoznal, kako je prazno vse po¬ svetno veličastvo, če nam brani Bogu lepo slu¬ zili. Sklenil je duhovnik biti. Kakor rada so mu pobožna mati privoljili, tako močno so mu oče branili. Se le v dveh letali za tem jih pre¬ prosi ino vesel v red (orden) svetiga Ignacja k Jezuitam gre. — Potreba je sinu poslušali, v kaler slan mu oče ino mali svetujeta-, alj še bolj posluhnili Boga ino premislili nagnenje svojga serca. Srečniga slami ni, ako se brez Boga izvoli. V duhovskim stani je bil ljuličik božji ves ponižen ino pokoren: če ravno žlahniga rodu, je vse domače dela voljno opravljal, pa tudi bližnimu pomagati si je po vsi moči prizadel. Kedar se je kužna bolezen v Plimi t) veliko Rim (Rom) nar imenitni,ši mesto na Laškim. Dva tirata sta ga 754 let pred Kristusovim rojstvain po¬ zidala. Rilo je nekdaj poglavitno mesto znaniga sveta 11 * 124 ljudi prijela, je izprosil, de so ga poslali bol- niham streč. Na svojih ramah jih je v bolniž- nice (spitale) nosil, ino za vboge od hiše do hiše vbogajime prosil. Ljudje, ki so ga to sto¬ rili vidili, so tudi po njegovim izgledi storili. — Kogar pa dobri ljudje radi imajo, njega tudi Bog rad ima. Sv. Alojzi je zbolel, ino se brez vsiga od¬ loga vmreli pripravljal. Voljno je vse zdravila jemal, naj so še toljko grenke bile. Le od ne¬ bes se je nar raji pogovarjal, ino je svoji ljubi materi pisal, noj se z njim veselijo, de je že tako blizo svetiga raja. — Redarje čutil, de se njegova posledna ura že bliža, je vse okolj stoječe povabil, noj zahvalno pesem z njim zapojo. Poslednič se je lepo nasmejal, rekoct j,Gremo gremo z vcscljam! i{ Vprašajoga: „Ka- mo?“ )} V nebesa!'* jim odgovori, se poln ino je še zdaj glava celiga keršanstva. — V Rimi prebiva nad 152,000 ljudi, 35,000 hiš, ino 338 oer- kuv; med njimi nar veei ino nar lepši na sveti cer¬ kev sv. Petra, v kteri je njegovo pokopališč. — V Rimi je veliko imenitnih pa še več svetih reči; za to iz vsili krajev keršanstva veliko romarjev v ta sveto mesto hiti, na pokopališi dveh pervih Apostel- nov ino toljko drugih marternikov svoj božji pot opravit, tam, ker vidni poglavar svete keršanske cerkve, sveti oče papež, svoj sedež imajo. 125 zaupanja v podobo križaniga ogleda, izdihne pobožno, rekoč: .,Gospod v tvoje roke izročim svojo dušo! - ‘ izreče sladko ime Jezus, in lepo mirno v slir ino dvajsetim leti svoje mladosti v Gospodu zaspi. Tako lepo vmerje nedolžen! Ljudje se za njim jokajo, olj veselo ga nebeški angelci spre¬ mijo v sveto nebo ; zakaj sv. Duh govori: ..Ker je pravičen Bogu dopadil, je bil njemu ljub ; in ker je med grešniki živel, je bil izmed njih vzet, de bi hudobija ne bila njegov tim popa¬ čila, ne hinavšina njegoviga serca zapeljala Modr. 4, 10. Lehka je nedolžnih smeri, večni raj jim je odpevi ; le nekoljko la terpijo, lam Jse večno veselijo. Sv. Atanazi. • ». Sv. Aiuliroz. Pošten mladeno ino imeniten mož. Pogosto že dete v mladosti pokaže, kaj tiekdej v starosti bo; kakor se tudi v živlenji ssvetiga Ambroža bere. Bil je imenitnih rimskih 'starišev sin, ino ko je se v zibeli sladko spal, so bueelice priletele, ino krog njegovih ust obsedele. Pestema jih je hotla odpodiii, de bi ga ne opikale; oče ji pa prepove, ter hoče 126 videti, kaj bo iz tega. V kratkim so same čudno visoko odletele, ino po tem so vsi sodli, de bo to dete nekdaj imeniten mož. Bucele so poka¬ zale prihodniga moža, 'ki je bil z svojim mič¬ nim govorjenjam pravičnim sladek ko med (slerd) krivičnikom pa ojster ko želo (ojsterc) serditih bucelic (cibelic). V svoji žlabfi je imel sv. Ambrož sveto devico ino mučenico Solero; nje je bil bolj vesel, ko vsih drugih se toljko stimanih sorod¬ nikov, ter je nje sveto živlenje posnemal. Tudi nja sestra .Marcelina je bila sveta devica, ki ga je učila bogaboječe živeti ino sveto čistost toljko ljubili, de se ni samo on vsiga nespo- dobniga varval, ampak tudi svoje znance ino znanke močno nagovarjal, naj po deviško živijo. —■' Pošteni bratje ino sestre se rnorjo med sebo hudiga zvesto varvali ino k dobrima opominjati ; le luko bojo vredni otroci božji, ino zlatilu angelska. Ravno to je nar imenitne) žlahtnijo. Mladi Ambroži je pobožno živel, pa se tudi pridno učil. V kratkim so ga deželskiga poglavarja v Milani 1) postavili. — Hočeš J ) Milan alj Milana je poglavitno mesto J.omharskiga kraljestva v laški deželi, proti Francoskim. Mesto je lepo ino veliko, ima nad 5000 hiš, ino 145,000 127 niladenč ludi srečen bili, izv olj si v svojih mla¬ dih letati dve nar potrebnej družice: bogaboječ¬ nost in pridnost} one bole zveste lovarsice tvoje po poti prave sreče ; vse drugo prave stanovit¬ nosti nima. Tisli čas niso v Milani škofa imeli. Du- hovsina ino ljudstvo se v veliko cerkev zbero, noviga škofa izvolit. Ambrož, deželski oblastnik, pride mir ino spravo oskerbet. Ravno ljudi lepo k temu opominja, in neki otrok se v cerkvi zaglasi: „Ambrož naj bo naš škof!" Vse zberaljše to poterdi ino njega izvoli. On se je pa liga prestrašil ino je hotel zbežati; alj niso ga izpustili, dokler ni bil polerjen ino škof posvečen. — Tako neskončno moder Vizar ne- kimu oralo, drugima kelh, Ireljimu kraljevo palico v roke da; nekdaj pa vsim svet ruj od¬ pre, ki po svojim slani zvesto Bogu sluzijo) kakor je sv. Ambrož sluzil. Veliki namestnik božji bil je skerben du¬ šen pastir. INeprenehama je ljudi učil, veliko svetih bukuv spisal, mnogo grešnikov pobolj¬ šal, pa tudi veliko hudiga je preterpel za božjo čast ino za izveličanje svojih ovčic. Na smertni posteli so ga prijatli prosili, naj bi si še živeli prebivavcov; kralj namestnik in viši, škof v njem prebivata. Mitanci lepo žido delajo. 128 nekoljko časa od Boga izprosil. Sv. Ambrož jim odgovori: ,,Nisim med vami laku živel, de bi me rnorlo bili sram še nekaj časa per vas živeti; pa se tudi ne bojim umreti , saj imamo Gospoda dobriga. <( — Srečen, kdor tako žici, de lehko na večer sv oj g a zivlenja ravno lak govori! , Pravičen bo, kakor palmovo drevo cve¬ tel, in kakor cedar na gori Libanon raslil v hiši Gospodovi, v vezi našiga Boga.“ Ps. !)!. ,,Casl mladenčov je: Boga bati se, st ori¬ sani pokoren bili, stare ljudi spoštovali, sveto čistost obderzali, in poštenost ljubili, to je mladih let lepola. c< Sv. Ambrož. 3. Sv. Andrej. Ljub len c izveličanskiga križa. Boga prav spoznali, ino svoje živlenje po božji volji ravnati, mora l)ili vsakima človeka perva skerb, kakor je- bila sveliga Andreja. Sv. Andrej in Simon Peter, si brata, sla po Gali¬ lejskim morji 1) ribiia ob časi, kcdar je sveti Obljublcna dežela se je ob časi Jezusovim razdelila v Judejo, Samarijo hio Galilejo. V Galileji je veliko jezero, Galilejsko morje imenovano, tri mile dolgo, 129 Janez kerslnik v pušavi pridgovat začel. Sveti Andrej gaje hodil skerbno poslušat ino je ravno pričo bil, kedar je sv. Janez kerstnik Jezusa ljudem obljubleniga odrešenika pokazal, rekoč: „Poglejte jagne božje, ki grehe sveta ocLjemlje !“ — Veselo se je po tem sv. Andrej Kristusu po¬ nudil, naj bi ga ueenca vzel, kar se je tudi zgodilo. To srečo sv. Andrej svojimu bratu pravil hiti, rekoč: ,,lzveličarja srno najdli, kleriga so nam preroki napovedoali. (( Tudi Si¬ mona Petra k Jezusu pelja. — Oh, kako lepa je laka bralerna ljubezen, ki bralam v nebesa , pomaga! Kedar sla ravno tisto leto sv. Andrej ino Simon Peter z svojimi tovarši celo noc ribild, pa nic vjela, pride Jezus z veliko trumo ljudi k Galilejskimu morju. I\ibiči ravno mreže ža¬ lostno perejo; in kedar Jezus učili neha, reče Simonu, naj še enkrat vlak naredijo. Storili so, ino toljko rib vjeli, de so se mreže tergale, ino čolni topili. Na toljk čudež jih je Kristus jedno milo šroko, vse živo žlahnili rib. Krog - jezera so bite prelepe rodovite okoljoe; ob morju so stale mesta Kapernaum, ker je Kristus stanoval, Itet- cajda, ker je bilo nar več apostolov doma; Kora- cajm ino drugih več. Skoz jezero lepa reka Jordan teče. — V tim veselim kraji je nar rajši Jezus učil Ino čudeže delal. 130 poklical jit po vsini sveli skoz izveličanske nauke ljudi v nebeško kraljeslvo lovit alj spravljat. Gredoč so vse popustili ino za Jesusam šli. — Tako moraš bili tudi perpravlen, mladem, za božjo čast ino zveličanje duš se vsiga posvel- niga iznebili, uko bi bila božja volja, soj na zgubi ne boš) v se bo tebi stokrat povernjeno, po smerli pa večno -zivleuje dano. Jezus je svetiga Andreja toljko ljubil, de ga je med dvanajst svojih apostelnov vzel, ki so ga po vsili krajih spremljali, koder je ho¬ dil, vse vidiii, kar je storil, ino vse slišali, kar je učil, po njegovim odhodu sveto ker- sansko vero po vsim znanim sveti razširat. Do konca je bil zvest služavnik svojiga Gospoda. Sv. Duh je na binkoštno nedelo apostelne napolnil, ino zaceli so sveto vero Jezusovo oz- nanovati. Sv. Andrej je spervic Judam pridgo- val, ino je bil z drugimi aposlelni zavoljo Je- zusoviga imena preganjan. Po tem se je podal med neznane narode, ki so po severnih krajih Evrope D prebivali, ino je, kakor učeni lerdijo, 1 ) Cel svet se na štiri kraje, strani ali poglavitne ve tre razdeli. Če se oberneš v tiste kraje ker sonce iz baja (vstaja), imaš pred sobo iz-hod, vstok ali jutro; za sebo zahod , zapad alj večer; na desno je jug, južna alj potdanja stran; na levo je sever alj 131 tudi starim Slovencam vesel glas kraljestva kož- jiga oznanoval. Poslednic se je v Gerske kraje, v Ahajo ino Epir obernil, ino je perpridgoval v poglavitno mesto Patraz J ). Veliko nevernikov se je dalo kerstili, ino ravno to je meslnimu poglavarju Ageju loljko zamerzelo, de svetimu Andreju prepove od Jezusa govoriti, ter mu vkaže rrialikam darovali. Sv. Andrej mu pa polnočna stran. Po tem se reče : od izhoda do zahoda, od juga do severja; to je, od eniga kraja zemlje do drugiga. — Vsa zcm'ja ima pet poglavitnih de¬ lov, kateri so: Azija, ker je bil Kristus rojen; Afrika, ker so Zamorci, začerneli ljudje; Evropa, ker mi živimo; Amerika ino Avstralija, alj Poline¬ zija (mnogotočje) ki se nov svet imenujete, ker so n ju v novih časili najdli. 4 ) Gerško (Grecija, Helensko) so imenitne dežele da¬ leč za Hrovaskim pod jugam, med morjam in'o Tar¬ skim eesarstva.il. Po tisliti deželah so lepe planine, ker čede pasejo, pa tudi rodovitne doline, ker dosti žlahniga sadja raste. Med deželami o morji ste po¬ sebni dve Aliaja in Epir; Patraz poglavitno mesto v Ahaji. Imenitne stare mesta v Greciji so Korint, Solunj alj Tesalonika, Filipe , v kterili je sv. Pavl 'učil, ino jim liste pisal; ino poglavitno mesto Aten. — Gorki so bili svoje dni učeni ino slavni ljudi; njihov jezik je po vsim znanim sveti slovel; tudi apostoli ino evangelisti so v gerški besedi pisali. Bili so dolgo let Turkam pokorni, zdaj pa spet svojiga kralja imajo. Gorki so umetni zastopni kupci, ino svojo kupčijo po morji ravnajo. 132 odgovori: ,,Jez darujem vsaki dan vsigamoč- nimu, edinimu Bogu, ne klavne živine, lemnč neoskrunjeno jugne na svetim oltarji, ki celo ino živo ostane, tudi po lem, ko se vernim ze zavzili da. u Na vse to ga poglavar v železje <3 j ali zapove, ino poslednič križali obsodi, naj bi kakor, njegov Gospod križan vmerl. Po poli k smerli perpravlen križ od daleč vgleda,_ in ga veselo pozdravi, rekoč: ,,0 blagi (srečenj kriz, ki si svojo lepoto od udov Go¬ spodovih prijel, dolgo sim te zeljel, neprene¬ homa jiskal. Miren ino vesel k tebi pridem; vzemi me izmed ljudi ino izroči mojimu učeniku, nuj me on po tebi prime, ki me je na tebi rešil! ee Oh, kuj vse živa ljubezen v Jezusa premore! tudi nar slrašnej marlro v veselje premeni, in je močncji ko smeri. Dva dni je sv. Andrej živ na križi visel ino m do zadne ure nehal svelo vero Jezusovo oz- nanovali, ter je za svoje morivce molil. Lju¬ dem se nedolžen aposlel vsmili, hočjo ga po¬ silim izsneli; Andrej je pa le prosil: ,,Gospod! ne daj svojiga shizavnika iz kriza vzeli} vzemi me raj ti k sebi, soj je ze čas , de k tebi pri¬ dem. u Tabo je lepo vmerl. Oh, naj bi mladenc tildi ti le nekoliko ljubezni Andrejove do Jezusa imel, radovoljno 133 bi vse krize ino težave svojiga stanu prestal, kakor nas Kristus sam opomina: „Ako hoče kdo za meno priti, nuj zataji sam sebe ; ino vsak dan svoj križ zadene ino naj gre za meno. s( Luk. 9, 23. ,,Kristusov križ nam nebesa odpira, * za¬ upanj ant on bolnike podpira ino slepe za roko petja; on je drevo vstajenja', on les večniga živlenja. u Sv. Krizostom. 4. Sv. Anton imžuvnlk. Bogaboječ mladenč ino svet mož. Sv. Anton je bil v neki vesi na Egiplov- skim 0 rojen. Njegovi stariši so bili imenitni J ) Egipt (Misirsko) se imenuje velika, bogata dežela v Afriki, obljubleni deželi soseda. Od jutra ima rudečo, .proti severju sredno morje, ino se le nekoljko ob- ljubtene dežele po suhim derži. V Egipti so velike gore ino strašne pušave; pa tudi dosti rodovittliga polja. V tistih krajih za zimo ne vejo, 1« spomlad ino poletje imajo; vročina je toljka, de vse vsahne. Po sredi dežele teče velika reka Sil, ki vsako leto o pravim časi z svojoj povodnjoj vse pokrajne dolino toljko pognoji, de se po pravici Egipt žitnica ime¬ nuje. — Sedajni prcbivavci so sploh Mahomedanci - y le malo kristjanov zdaj v Egipti prebiva. 134 ino bogati ljudje, alj de bi se nedolžen mladene med nevernimi tovarši ne pohujšal, so se bali Antona v solo dali; za toljko bolj skerbno so ga doma učili Boga prav spoznati, ino mu zvesto služiti. Tudi brali seje naučil. — Dobro je sina v šolo dali, kije prebrisane glave, pa zaderzanja lepiga; lehko bo kdaj imeniten go¬ spod, slava svoje zlatite, ino sreča svojiga ljudstva} alj Še lozej bo sin zapeljan, zanikam potepuh, sramota svojiga kraja, ino cele dežele nadloga. Ni na sveti večiga neleka, kakor je spačen dijak (ferderbun študent j, kedur se zmoli. Očetu in materi beraško palico prinese, bratam ino sestram suknjo izsleče, ino posled- nič sam za njimi beračit gre. Bog varji slariše takih študentov! Kedar se pa otroci v mestne šole dajajo, naj bo slarišev perva skerb, de bojo pcr poštenih keršanskih ljudeh. Se ni bil pobožen mladenc sv. Anton dvaj¬ set let star, že so mu starejši pomeril. On ino njegova sestra, ki je mlajši od njega bila, sta lepo premoženje prijela. Obilno premoženje starisev je pogosto pohujšanje otrok; alj serce svetiga Antona je le v nebesah svoje želje imelo. Podal se je neko nedelo v farno cerkev k bož* jiniu opravilu. Gredoč premišljuje sveto živlenje apostelnov ino pervih kristjanov, kako so vse 135 zapustili ino za Jezusam sli. Tudi on želi tako storili, ako ki božja volja bila, si lepši plačila v nebesih zaslužit. Kedar v cerkev stopi, ino duhovnik na lečo (pridižnico alj kancel) pridejo, ravno besede iz svetiga evangclja bero, ktire je Kristus bogatimu mladenču povedal: ,,Aho hočeš popolnoma biti, jidi, prodaj , kar imaš ino daj 'ubogim, in boš zaklad imel v nebesih ; ter pridi in hodi za meno. (( Te besede so to- Ijko njegovo serce vnele, de je po tem razen sesterniga dela, vse svoje premoženje med vboge razdelil. De bi brez vsih posvetnih skerbi Bogu služil, svojo sestro devicam izroči, ki so v sveti družini živele; on pa v sveto samoto gre, ker je molil, premišloval božje reci ino si z svojmi rokami potreben živež služil. — Kristus ne zapoveduje mlanenčam vsiga zapu¬ stili, ino v pušavo jiti J vender v sim pove: }) Ji- šile narprej božje kraljestvo ino njegovo pra- vica ; vse drugo vam bo naverzeno. Kaj pomaga človeku, naj si res svet pridobi, ako pa svojo dušo zgubi. fe Mladenci radi slabo zaderžanje svojih ver- stnikov posnemajo, stare, modre ljudi pa za¬ ničujejo, kar je gostokrat nijh nar veci nesreča. Sv. Anton si je pa bogabojeciga starceka učitela izvolil, kleri je v njegovi soseski prebival. Hodil 136 je ludi druge svete može objiskat, ino se je od eniga prav ponižen biti, od drugiga molili, od treljiga postili se, uc.il. Kar je per drugih hvolevredniga videl, to je doma storil, ino je tabo v svetih čednostih rastil, kakor mlado drevo za bistrim polokam raste. Kakor je pa sadunosnimu drevju hudiga vetra ino burje potreba, de ga gosence ne ob¬ jedo, tako potreba je ludi pravicnimu skušnje. Hudi duh je bolel svetiga Antona omotiti, ter mu je na misel nosil lepo bogastvo, kteriga je drugim zapustil, ino zdaj sam v toljki rev- šini živi; kazal mu je, kako srečno bi bi! lehko živel, zdaj pa v pušavi toljko lerpi. Sv. mla- denč se pa ni premoliti dal, še toljko zvelejši je molil, postil se, klical Jezusa v pomoč, ino je vse skušnjave srečno premagal. — Vsak človek svoje skušnjave ima, posebno pa v mla¬ dih letali■, saj je bil tudi Jezus skušan. Alj skušnjava nima oblasti nas premagali, ako le sami nočemo. Po Jezusi vse premoremo, ki nam moč daja. Veliko let je v svoji sveti samoti preživel, ino njega sveto živlenje se je po vsim sveti razglasilo. Stari ino mladi, modri ino nevedni k njemu hitijo, njega poslušat ino čudeže vidit, ki jih je nad bolnikami storil. Nekleri so g* 137 prosili, naj bi jih popolnoma sveto živeti ucib Postavili so si okolj njegove bajtice male hišice (hramce), ino so per svetim Anioni v svetim družtvi živeli, molili, svete pcsme peli, pre- mišlovali božje reci, in pridno delali, kakor jih je on učil. Tako so se menihi zaceli, in sv. Anton je nijh pervi apat, duhovni oče bil. A’i lepšiga na sred, kakor to, de sosedje ino domači v sveti družini živijo , se hudiga var- jejo ino v dobrim podpirajo: sum Jezus v sredi med njimi prebiva. Sv. Anton je bil že 105 let star, ino Bog mu je razodel, de bo v kratkim vmerl. Objiskal je še pred smerljo vse svoje učence, jih opo- minvaje: „Preljubi moji otroci! ne naveličajte se dobrih del opravljali; živite kakor bi vam wsaki dan vmreti bilo.“ — Vse ga je hotlo per sebi imeti; alj on je odgovoril: „Anton gre zdaj od tod, in ne bo dalej več per vas. ec — Povernil se je v svojo ljubo samoto, ter je srečno ino veselo vmerl. Kako resnične so besede sv. Pavla, ki govori: ,,Bogaboječnost je za vse dobra , ker ima obljubo sedajniga zivlenja, ino prihodniga.‘ L I. Tim. 4, 8. ,,Brwnnosli hod je med vsemi, tiar lepši pot. l< Sv. Gregor. Živlenja srečen pot. 12 138 5. fSv. Argukiii. Izgled pravica poboljšanja. V Afriki *), delec za morjam je bil sveli Avguštin rojen. Imel je zlo posvetniga očeta, pa bogaboječo mater sveto Moniko. L.epo ga je učila Bogu služiti, ino Jezusa toljko ljubili, de ni mladenca veselilo bukuv brati, v katerih ni presladkiga imena Jezus najdel. -— Itlayor sinu, ki bogaboječo mater ima;, kur ljubezniva muli sinku nuuči, vse svoje žive ilni ne bo po¬ zabil. Oj mlade uči , slučaj te radi svoja matere, dokler jih se imate; dobra mali so pervi dar milosti božje na sveli. *) Afrika, med petemi deli sveta nar gorkejši svet, je od nas globoko pod jugam.' l’o vsili krajih v morji sloji, le majhen krajec zemlje, ki se Snec imenuje, se terde Azije der/.i. Strašne piišave, nezmerne planjave razbelcniga peska, so v tistih neznanih de¬ želah. \etri so goslokrat vreči, kakor plamen, ter z svojim strupam ljudi ino živino vmorijo. Suša je toljka, de dni hoda vode ne najdeš. RekoIjko pri¬ morskih krajov jc pa tudi lepi 1» in lodovitih, kakor Egipt. Ludje so od prevelike vročine zagoteli ino čemi, po večini Mahomedanske vere, divji ino za- zušeni. V Afriki je še, veliko roparskih (razbojniš¬ kih) mest; ker z ljudmi, kakor z n e umu oj živinoj kupčujejo. 139 Otrokam nar nevarnej so slabe tovaršije, kar spriden (spačen) olrok hudobnica zna, v to svoje tovarse tud zapelja, ako derhal otrole varha nima. Tako je mali Avguštin z drugimi fantini v neki sosedov vert zlezil, ker so polno jablan otresli, ino nezrele jabelke svinjam po¬ metali. — Veliko shode olroci iz neumnosti sto¬ rijo, uho se ne podučijo prav, ino nobenigu strahu nimajo. Avguštin odraste, ino se v visoke šole poda. Učil se je dobro, pa iudi začel prevzelovati, ino visoke glave biti. Učenost ga je napihnila, ino pregreha v svoje zanke vlovila. — Oh kuho nevarno je -za mludenča , hi je prebrisane glave, pa ne ponizniga serca j nnpuhneza se vse pre¬ grehe lotijo. ■—- Mladi Avguštin začne po do¬ brih voljah hodili ino se z ženskim spolam znaniti; nedolžnost v njegovim serci vmira, in božji strah ga zapuša, Y r es posvetnih misel in nespodobnih želj ne porajla opominvanja svoje matere, ne posluša opomnice svoje vesli, in Bog dopusti, de se pravo vero zapustivši Av¬ guštin v krivo vero zmoti. — Mladene, ki se nesramnih ljudi ne vurješ, v nevarne kraje za¬ hajaš, vidiš, humor boš zujišel! Ostudna ljube¬ zen bo ti pamet skalila (jomolldj, božja roka le zapustila, de boš vero tajil, dušo in truplo 12 * 140 pogubil. Sreča icoja, ako odela alj mater ima ?, ki te vredno svarijo, molijo ino se za tebe sol¬ zijo, kakor sv. Monika za svojga sina. — Dni in noči se je mati za-nj prejokala, in kedar si že več svetvati ne ve, gre bogoljubiga škofa prosit, naj bi razvajenga sina posvarili. Moder škof žalostni materi odgovorijo: ,,Y e obvupuj, »ena! sin, ki svoji materi toljko solz vel/a, se ne bo pogubil/'' Avguštin močno prebrisan, pa tudi šliman, ni le sam pravičniga pola zapustil; sam zapeljan je tudi druge tovarše zapeljal, kakor težek ka¬ men, ki se po bregi zatoži, tudi drugo kamenje sproži, de se za njim potoči. Prišel je v Rim, izRirna v Milan mlade ljudi posvetno govorništvo (blagorecje)ucit.Vsiga je imel dovolj, pa ne mirne vesti; bil je grešnik, ino grešni pokoja nimajo. V tridesetim leti svoje starosti začne svoje zmote ojstro premišlovati, vidi slabo zader- zanje krivovercev, ki so ga motili in svoje ger- dobe spoznava. Slišal je, kako lepo Milanski škof sv. Ambrož pridigje, ga hodi tudi poslušat. Božja beseda ga v serce prime, on spozna svoje pregrehe ino pravovern kristjan hiti želi, alj bil je ves v pregrešno slastje zakopan, ino zlo težko mu je bilo se jih iznebiti, kakor sam govori: ,, 1 tačil sim svoje težke zelezje (hude ? 141 navadej za sebo, pa sim se vender bal, si ga raztergali j Še slišali nisim mogel koga mi sveto cislost hvalili; clo branil sim se mu, ki mi je roko podajal me suznosti rešit, ktero sim ljubil / 1 —. Koljko mladenčam se v pregrehi ravno laka godi. Lehko je lehko se v zaderge zaviti, ki so skrivno nastavljene; težko pa težko ptiču v j iti, ki se na limance vjame. Alj kar ljudem mogoče Mi, je Bogu lehko. Čedalje bolj nepogojno je Avguštinovo serce prihajalo; jiskal je v pismih posvetnih modrijanov pokoja, alj ni ga najdil. Začne sveto pismo brati ino začelo se mu je svitali. Potrebo, se k Bogu poverniti, spozna, alj pre¬ grešno živlenje se mu še opustili ne da; go¬ dilo se mu je kakor zaspancu, kteriga kdo hudi, kakor sam pravi: „Zdaj zdaj bom, sim djal-, pa le nekoljko mi še naj j alj liga: zdaj zdaj dolgo ni bilo ino moje nekoljko ni minulo.‘ e —- Te svoje težave Avguštin svojim prijatlam potoži, ino njih nekdo mu perpoveduje, kako sveto je‘sv. Anton pusavnik živel, ino kako sta po njegovim izgledi dva imenitna cesarska služavnika vse zapuslivši šla Bogu služit. Ta perpoved je Avguština vsiga premenila. ,,Kaj delamo ? —je zavpil ; preprosti grejo v nebeško kraleslvo, mi pa ha vse učeni abolniki , poglej, 142 kako se v nesramnih pregrehah valjamo! Kaj nas je sram za njimi jiti, kaj? ker so nam oni naprej ušli? — Zdaj, ravno zdaj mora bili! (< — To je izrekel in terdno sklenil po¬ boljšati se; pa njegove slabe razvade, že toljko let njemu družice, so ga mudile ino silile v poprejno živlenje. V tim svojim duhovskim vojskovanji se v samoten vert poda, pod neko drevo pokrukne (se posloni) ino v solzah milo zajoka, rekoč: ,,0/i kako dolgo bom se le na julre odlagal! zukajne kolj zdaj? ;< Tako zdi- haje zasliši glas, kakor bi mlado dele klicalo: „ Vzemi in beri! vzemi in beri /•( — "bo je božji glas, misli: vstane, ter vzame bukve listov sv. Pavla, in perve besede, katere zagleda, so bile: „Ke v požrešnosti ino v pijanosti: ne v nečistosti, ino nesramnosti, ne v kr egi ino nevošlivosli , ampak oblecite Jezusa Kristusa, ino ne slrezile mesu po njegovih zet j ah. a Rim. 1.3, 14. Te besede so ga razsvetlile. Sklene v čistosti živeti ino ves Bogu služiti. Zapusti svojo posvetno službo ino se lepo k svetimu kerstu pripravlja. Ko je keršen bil, ni bilo nepokoja ne zalesti v njegovim serci vee, in od veselja bi se bil jokal, — Poverne se v svoje domače kraje, ino v nekoljkih letah ga škofa postavijo. Kar je v mladosti pobujšal, 143 je zdaj z svojimi nauki ino z svetim živlenjam poboljšal, veliko svetih bukuv spisal, grešnikov prcobernil, ino keršanskih duš v nebeško kra¬ ljestvo pripeljal. Se zdaj se po vsili cerkvah sliši sveliga učenika slavno ime. V svoji veliki starosti je še milo tožoval, rekoč: ,,Kuko pozno sim začel lebe ljubili, o Gospod! Iiumorkolj se človek oberne, ne najde druži (j a, kakor dosti nepokoja ino nadlog-, le samo ti si njemu mir, le v tebi samim svoje zveličanje najdeš 1 Na smerlni posteli je nepre- nehama sedem psalmov pokore molil, ter je djal: ,,Noben kristjan, se toljko bogaboječ, nuj brez pokore ne vmerje! Mi»cl»lto SerafluflU. Mlad prijatel vbogih. Veliko stari,ev je, ki imajo reč skerbi za premoženje, kakor za pošteno izrejenje svojih m otrok. Takiga ožela je tudi sr. Frančiško imel, premožniga kupčovavca (barantavca alj ler- govca) sin. v malim mesti Asisi na Laškim. V šolo so ga slarisi pošiljali, de bi se vsiga dobro naučil, kar je'potreba za kupčijo redili, za bogaboječe živlenje svojiga sina jib je pa malo skerbelo. Mladene je ravno za to tudi zlo mlačno ino posvetno živel, ni rad molil, in se je (udi le slabo učil; zakaj kdor se hoče dobro učiti, mora pridno molili; brez Boga ne za- moremo nič. Frančiško, če ravno mlad, nevarno zboli, in začne premišlovati, kako minejoee je vse, in de se tudi mladenč smerli vbraniti ne more. Sveti strah ga objide ino on terdno sklene, če mu še Bog ozdraviti da, njemu bolj zvesto služili. — Ae prevzel v j z .tvojim zdravjam, fantič mlad, ne trati ga z razujzdanim iivlen- jam. Pones si zdrav ho riba v vodi, ino se bo~ letnim ljudem smejiš , lehko de jutri na smertni posleli, alj na meri vaškim vodri težiš. Cepa zboliš, ne pozabi svoje duše, spravi se z Bo¬ gom, stori terdno objnbo, ako spel ozdraviš, lepši Bogu sluzili po izgtedi svetiga Frančiška. Kedar zopet ozdravi, ves služavnik božji, rad moli, r sveti samoti terplenje Kristusovo premišluje, bolnikam streže, ino rad potrebnim 180 pomaga. To pobožno živlenje lakomniga očeta močno jezi. Ojstro ga svari, tepe ino v po- prejšne navade sili, ter mu pravi, de je abot- nik in zapravlivec. Hedar se pa mladenč po¬ svetno živeli posilili ne da, ga oče popade ino pred škofa pelja, ter mu reče: „Tukej v pričo našiga škofa se odpovej vsimu rnojimu premo¬ ženju! I\ad je modei- mladenč za Jezusa del to sloril, ker ga posvetno blago ni veselilo. Tudi svoje oblačilo isleče, in skopimu očetu poda, rekoč: „Dosehmulo sim vas očeta ime¬ noval, posehmal bom pa lože j Bogu rekel. Oče naš , kateri si v nebesih Per njem imam zdaj svoj del jiskali, v njega postavim vse svoje zaupanje.^ Škofa je to govorjenje toljko razve¬ selilo, de so ga z svojim lastnim plajšarn oger- nili. — Dolini so ljubili otroci svoje sturiše, pa še več svojga Boga. ,,Kdor očeta alj mater več ljubi kakor mene, govori Jezus, ni mene vreden. 1 ( Sv. Frančiško je začel tudi ljudi opomin¬ jati, naj se poboljšajo ino pokoro storijo. Močne so bile njegove besede, pa še močnejši njegovo sveto živlenje. Veliko ljudi se je poboljšalo in spokorilo. Spokorjenim grešnikam v veči za¬ upanje ino tolaž je izprosil od Jezusa popol¬ noma odpustike, ki sojih rimski papež oznanili, 181 in se še zdaj vsalz njih napila, Sladko so pisana kakor med, in kdor jih bere, 1ST ga omof ijo kakor pijanka ribe v potoči. Kdor hoče srečen bili, nuj se jih nor je, in o mladih lelafi bu/cuo ne bere, klerik če prav ne pozna. — Razno fak dobro je pa spele, pošteno spisane bukce brati, ki nas ve jo Bogu sluzili, modro živeli, ino drugih več koristnih reči, katerih vedeli je za zivlenje potrebno. Take knige so prijaleli zvesti, ki nam kratek čas delajo, ino nas vsiga lepi g a učijo, kakor soeliga Ignacja. Kedar ozdravi, ves drugači živi. Huda vojska je v njegovim serci bila; pregrešno veselje ga je v poprejne navade mikalo; alj svetnikov lepo zivlenje ga je vabilo ravno take* sveto živeti. Nar rajši je svete bukve Tomaža Kempeana bral, imenovane: Hoja za Kris/tt - sam. Začel je celo svoje zivlenje po tih bukvah ravnati. Tudi bližnim v nebesa pomagat ga ni grozilo z otroci v .šolo hodili, se lalinsine naličit, če je bi! ravno že tri in trideset let star, ter je vedel, de učiti se gerdo ni, česar človek ne ve, alj ne znati ino se ne učiti, kedar bi lehko, to je gerdo. — V šolah se inti več boga¬ boječih mladenčov pridruži, ki se zaobljubijo vse svoje žive dni Bogu služiti ino dušam v ne¬ besa pomagali. Kedar so se izžolali, so bili sr Benedkih mašniki posvečeni. Ti so bili perv» ttt* 188 tovarši imenitniga reda (ordna) lovaršije Je¬ zusove, ki se jim Jezuiti pravi. Slavni, učeni ino sveti možje so Jezuiti bili, mladencev po¬ sebni prijateli in učeniki, kakor njih duhovni oce sv. Ignaci, kteri je mladence nar rajši učil, ino za nje skerbel. Veliko veselje bilo je svetim Ignacju svetlo nebo ino zvezde pregledovati, in rad je za to na kako višino stopil. Kedar je lepoto nebes premišloval, se je od veselja razjokal, rekoč: ,,Kako ostudna je meni zemlja, kedar nebesa "pogledam 1“ — Tudi ti povzdiguj svoje serce k nebesom j one naj bojo tvoje zelje, one tvoje nar slajši veselje j le kar človek serčno poželi, to tudi skerbno ji še: kdor pajise, on najde. Sv. Ignaci je imel posebne dve skerbi: perva je bila, Boga prav cesti ti; za to je bil njegov navaden prigovor: ,,Vse k veči Cesti božji!“ Dr uga njegova skerb je bila, bližniga izveličati; za to je pogosto djal: ,,Ni zadosti , de jaz sam Gospodu sluzim ; vse serca naj njega ljubijo, vsi jeziki hvalijoi e — Oh, naj bi vsi ljudi, vsaki po svojim stani, za to dvoje prav skerbeli, kako srečno bi na Um sveti živeli, po smer ti se pa per Očetu veselili, ker se sveti Ignaci zdaj veseli. — Lepo nas k temu sv. Pavl opominja: ,,Jmte kar je gore, kler Kristus 189 na desnici božji sedi j hrepenite po tistim, kar je zgoraj , ne pa, kar je na zemlji Ko). 3, 1. „ Kako ostudna je meni zemlja, kedar nebesa pogledam Sr. Ignaci. 90. Sv. Iziti ar. Pobožen kmetiški delavec. Ni slana tako slariga na sveti, kakor je kmetiški, pa tudi ne toljko srecniga, če le kmetič po nauki Jezusovim živi, kakor sv. Izi¬ dor, kmetov poseben zavetnik alj patron. Nje¬ govi stari.si so v Madriti O. poglavitnim mesti na Španskim, živeli. Niso imeli bogastva; z svojmi žulami so si vsakdanj kruh služili, ino svojiga sina prav po kersansko izredili. Skerbeli so mu posebno za kersansko podu- cenje, de je Boga sercno ljubil, greha se pa zvesto varval. Mladi Izidorje rad k keršanskimu nauku hodil, in kar je slišal, je v svojim serci ohranil. — Kaj pomaga sinam po slarlsah veliko premoženje, ce pa keršanskiga nauka ni ? Pre¬ moženje brez strahu bozjiga, ino pa pleve brez ') Madrit, sedež španskima kralja, ja nar veči mesto v celim kraljestvi, ki sc v polšlerti uri komaj obliodi. 190 iernja. Pobožno serce ino pridne roke so nar bolj vi dola (erbija j : ino to so st ariji soelimu Izidorju zapustili. Oee ino mati svojimu sinu ni Sta vgosposl« stan pomagala, ker sta spoznala, rle gaje Bog za kmeta stvari!; pa tudi dobro vedla, de go¬ sposki stan človeka ne stori srečniga, ako ga Bog v viši stan ne poklice. Hlapec je Izidor per nekim bogatim gospodarju služil, zvesto opravljal svoje dolžnosti, ter je žive! zdrav in vesel. — Starejši, ki svoje sine te v gosposki stan tičijo, vcčdet svoje otroke nesrečne sto¬ rijo, ako niso posebno prebrisane glave ino pa modriga zadvržunja. Persilen gospod je ravno ko na pot kuhana jed , ki nikomarju prav ne tekne. Boljši je bili dober kmet, kakor per len (na polj gospod. Dve poglavitne dolžnosti kmeliški ljudi imajo: Moli, ino delaj! To je pravičen Izidor vsak dan zvesto dopolnil. Zgodaj je vstal, ino tekel v bližno cerkev k sveti maši; Bogu je sam sebe in svoje delo priporočil, ker je vedel, de vse dobro le od Boga pride. Ko je opravil juterno službo božjo, se je veselo na svoje delo podal, ki mu je po tem za toljko bolje od rok šlo. Pri delu je večkrat svoje serce k Očetu povzdignil? Ino vse svoje opravila njem« 191 Izročal. O mu je kako delo težavno bilo, se je spomnil Jezusa, kako voljno je težek kriz na goro nesil, in tako mu ni bilo nič pretes- kiga. — Zakaj je pa zdaj per hlapcih ino deklah več lozvanja kakor lerplenja, de ze drngiga govorili ne vedo, kakor (o, koljko lerpijo? Za lega del, ker premalo Bogu sluzijo, le na ču¬ ten dobiček gledajo, večniga pa po zab jo. Delo jim hodi dvakrat težji, plačila jim nikdar za¬ dosti ni; svoje dela na pol storijo, in tak svoje postenje zgubijo, de jih poslednič ljudi ne ob- rajlajo, ino tudi Bog ne mara za nje. Sv. Izidor ni delal samo za časen dobiček, služil je za večno plačilo, ino je tudi svojga prislužika rad vbogim podelil, kar je premogel, de bi s: pripravlal večnih zakladov (sacov) v nebesih. Vedel je, de kdor rad vbogajime daja, nikdar obožal ne bo. Usmilila se mu je tudi živinca, ktera je ravno tak božja stvar. Neki pozimski dan je v mlin (malen) nesil, in videl šoko ptičic, ki so lačne po el rev JI klaverrso se¬ dele. Gdgerne nekoljko snega, ino jim toljko zernja potrosi, de so se nazobale. Tovarš se Wn je smejal, alj Bog je Izidorju božji dar očitno ppvernii, ino dal, de se mu je obilnej namlelo. — Gerdiga serca človek je, kferimtt »e ljuba %ivinca ne vsmHi: še gerši, kdor ty'o 192 preklinja , prelepa , pobija , i« c/o lerpinči alj martra. Tak zvinoderc je očiten sovražnik božji, zakaj Bog je živino slvaril. Hudobni ljudi so bogaboječima Izidorja gospodarju tožili, de redno v cerkvi teči, doma pa delo zaostaja, ino se mu škoda godi. Go¬ spodar ga hudo okrega; Izidor mu pa po¬ hlevno odgovori: ,,Ce bote kako zamudo najdli, mi plačila vtergajte, kar bo škode.“ INeko jutro je gospodar sam na polje gledat šel, ali je res¬ nica, kar ljudi pravijo. Sv. Izidor je bil še v cerkvi, alj angela dva sta za njega orala, ka¬ kor pripovedujejo. — Tako Bog v deli poverne, kar se v molitvi pomudi ; vse se naj o pravim časi zgodi. Bogat v dobrih delah je sv. Izidor svoj de¬ lavnik na tim sveti dokončal, ino zdaj večno nedelo v nebesih ima. Oh, de bi vsi kmetje, hlapci in gospodarji tako živeli, ko oni lehko bi bili srečni ino veseli tukaj in lam. Jezus nas tako živeli uči: ličite nar poprej božjo kraljestvo , ino njegove pravice , ino vse drugo vam bo privcrženo.“ Mat. 6, 33. Srečen, kdor Bogu prav služi, naj mašuje alj plaži . Per Bogu serce per delu roke. 193 Sl. Sv. Jnfaob. Jzgled Bogu zvesto služit!. Krislus je mer! svoje aposteliie dva Jakoba erolil: pervi je bil Cebedejov sin, sveliga Janeza evangelista brat, kteriga so v Jeruzalemi ob Jeruzalem, sveto ino nar imenitnejši mesto v oblju- bleni deželi, nekdajni sedež judovskih kraljov, ker je bil tempel Salomonov, pravimu Bogu posvečen. Bilo je veličastno mesto še ob časi Jezusovim, alj hudobni so bili njegovi prebivavci, ino Jezus miljo z solznimi očmi prerokoval, de bo razdjano. Judje so se spdemdeset let po Kristusovim rojstvi spim- tali; Rimlatii so vso deželo obsedli, ino poslednifi Jeruzalem razorali, de ni kamen na kamni ostal, kakor je Kristus sedemintrideset let poprej napovedal. Sv.Helena, mati perviga keršanska cesarja Konstan¬ tina, je dala lepo cerkev božjiga groba pozidali, kamor so iz vsili krajov sveta kristjani na božji pot hodili. Kekoljko sto let po tem so Muhumedani si svete mesta osvojili, inokiistjane hudo imeli. Vzdi¬ gnili so se keršanski vojšaki iz Evrope, svete mesta spet dobit. Križarji so jim rekli, ino tim voj¬ skam križalije, ker jo v sak ter križ :ia persih nosil. Okojj dvesto let so se bodili knezi (grofij ino vitezi, večdel iz vsili teh starih gradov, ki še zdaj stojijo, v sveto deželo vojskovat, iuo blizo sto let so imeli svete mesta v oblasti. Ker pa kristjani euiga serca bili niso, so jili spet zgubili, ino zdaj Turki v Jeru¬ zalem! gospodujejo. Kar lepši cerkev je še zdaj Živlenja srečen pot. 17 194 glavo djali; drugi je bil Jakob Alfejov sin, Marij ne zlnhle. Gospod je limu posebno mo¬ drost ino svetost dodelil, ino aposlelni so njega perviga škofa v Jeruzalemi postavjli. Bil je toljko pobožen, de so ga tudi sovražni Judje spošto¬ vali ino imenovali pravičniga. Ojstro je živel, ni vina pil, ne mesa jedel, ino je borno oble¬ čen hodil; od klečanja v molitvi se mu je koža na kolenih vterdila. — Ako hočeš, mladenč, per Bogu ino per pravičnih ljudeh kuj veljali, živi pravično ino sluzi Bogu zvesto. To le sv. Jakob v svojim listi uči, rekoč: ,,Če kdo iz med vas modrosti potrebuje, n»j prosi Boga, ino dana mu bo; nuj pa prosi s zaupanjem. Sovražniki nauka Krislusoviga so ga holli napraviti, naj bi keršansko vero zatajil, ino ljudi napravil ne vervati v Jezusa Kristusa; za¬ kaj kar knlj je časlilliv starček rekel, lega se je ljudstvo deržalo. Postavijo ga na neki visok kraj Jeruzalemskega lempelna, ker je veliko ljudi zbranih bilo, ino vpijejo: „0j pravičen božjis-a groba, ker je bil Kristus pokopan; ker je pa nekdaj imeniten lempel bil, tain velika molivnica (Šumija) turska stoji. Sedajni Jeruzalem je slabo, žalostno mesto, reta okotina pusta. Ves kraj žaljuje, ternam kaže, kako strahuje pravičen Bog terdo- vratne, nespokorjene ljudi. Kaj pomaga sveto mesto, ako ljudstvo pridno ni! 195 mož, ti nam povej . l ne hodi blizo altarja, ako se spodobno ne zaderziš; strašen je kraj, na katerim se sv. maša sluzi. Mladi Janezek je pridno v solo hodil, in se je skerbno učil, za otročarije mu ni bilo mar. Molili in pa učiti se ga je nar bolj veselilo. — Gerdo je šolarje vidili, kedar iz šole grejo, kako se suvajo, skačejo in nespodobno norijo. Vsi taki po poli zgubijo, kar so se v šoli naučili. 205 Fante pa, ki kvartajo ino za dnarje igrajo, hudi duh v svoji oblasti ima, ter jih po sroki cesti r pekel pelja. Bog ne daj tega! Stariši so sv. Janeza v viši šole poslali. V Frazi ') seje izšolal, ker so ga tudi mašnika posvetili. Mlad služavnik je bil v malim zvest, za to ga je dober Bog crez veliko postavil. Toljko lepo je pridigval, de so od vsih kraj o v ljude hruli njega poslušat. Bogaboječa ceska kratica Johana si ga je spovednika izvolila. Hu¬ doben češki kral Venceslav (Vcnceslaus) je raz¬ uzdano živel. Merzelo mu je, de hralica tako pogosto k spovedi hodi, ter hoče zvedeti, česa se spoveduje. Poklice svetiga Janeza, ino mu veliko obeta, naj spoved kralice pove; alj sveti mašnik molči. Her z dobrim nič ne opravi, mu proti strašne marlre in smert. Sv. Janez i) Prag poglavitno mesto pemske kronovine, v sredi češke, aij pemske zemlje stoji; ima šest in štirdeset cerkvi, med njimi nar lepši velika cerkev svetiga Vita, v kateri štir sreberni angeli srebern grob sv. Janeza Kepoinuškiga deržijo : tri jezer tri sto dva in osemdeset hiš ino šest in devetdeset jezer prebivav- cov. V štir urah mesto obhodiš. Skoz mesto teče velika Moidava (Veltava), prek nje je lep most,, iz kateriga so sv. Janeza vtopili. Velike šole so bile nekdaj tako imenitne, de se je po dvajsti jezer študentov v Praži šolalo. 20 « kralju serčno odgovori: } ,Tega ne smem, in rajši rmerjem. u Grozovitnik vkaže svetiga moža mevsmileno mučiti ino z gorečimi baklami žgati 5 sv. Janez je vse voljno prestal, in ker je vedel, de bo vmreti moral, se pripravlja za srečno smert. Sv. Janez se poda k Materi božji na božjo pot, ker se Bogu ino Mariji za srečno smert priporoči. Redar se v poglavitno mesto poverne in memo kraljeviga poslopja gre, njega serdit kralj zagleda, k sebi pokliče, ter ga zaroti, naj mu pove, kaj se je kralica izpovedala; ako ne, ga bo zapovedal vtopiti. Janez mu drugiga ne odgovori, kakor de rajši tavžentkrat vmerje. Jievsmilen kervolog vkaže svetiga Janeza o ter- dim mraki iz mosta v globoko Moldavo vreči. Hitro so se nad njegovim svetim truplam luči prikazale, kakor goreče zvezdice svetle, ino so ljudem oznanile, kje telo svetiga spovednika najdejo. Tri sto let po tem so njegov jezik še ravno tako lepo rudeč nnjdli, ko bi bil živ, v čudno znaminje, kako Bog tiste ljubi, ki se z jezikam ne pregrešijo. ' * ■ Mladene, ki rad govoriš, carji se, de se z jezikam ne pregrešiš. Ne kradi bliinimu poštenja, carji se nesrumniga govorjenja ; vselej rajši manj govori kakor preveč, ino ne pozabi, de 207 tudi beseda človeka vbije. Sveti Duh pravi: 3 , Veliko je * mtčam pomorjenih, še več s jezi¬ kam pogubi enih.“ Sira h 28, 22. Per mizi ljudi pred obrekvanjam ovarvat je sv. Avguštin te le verslice napisal: ,,Kogar veseli črez druge govorili } naj se ne slobi kdaj k moji mizi prt'i. (< 25. Sv. Jefrcm. Strahvan mladenč, mož po volji božji. f , ' Starpjši sveliga Jefrema so bili kmetje. Niso niu imeli premoženja sporočiti, za toljko bolj 60 ga učili, noj se Boga boji in greha varje. Ko je bil se mlad, ga je rada jeza zgrabila. Neki dan od doma gre, najde gredoč kravo revriign vbožčeka ino jo iz hudobije tako dolgo z kamenjam naganja, de obleži in k domu ne more. Pride divja zver, ino kravo razlerga. Jokaje srolej kravo ji’;e, ino Jefrema vpraša, a!j kaj ve, komo bi kravca bila? Namesto od¬ govora ga Jefrem ošabno zmerja ino mu perimke daja. — Kuj de se še veliko takih noroglavcov, ki vbogo ziviuco za kratek čas preganjajo , ljudem pa besedujejo, ter ne pomislijo, kako je to velik greh. Tudi njih Bog tepel bo. kakor nesrečniga Jefrema. «08 Mesene dni po tem se mladi Jefrem iz polja k domu spravlja. Daleč je bilo, noč ga objide, ino moral je per nekim ovčarji prenočili. Ovčar je bil pijan, ino ker je terdo spal, perdero volki nad čedo, ino veliko škode naredijo. Drugo jutro pridejo lastniki, kterih so ovce bile, ino ne verjamejo, de bi jim volki loljko škode storili bli, ampak terdijo, de so le (ajje$ ter dajo pastirja ino vbogiga Jefrema v ječo zapreti, kakor bi bila tatije tovarša ino poma- gavca. Z njima sta bila še dva jetnika zaperta, kterih eniga so dolžili, de je vbijavec, drugi prešestnik. — V sedmih dneh se Jefremu v spanji angel prikaže ino ga pobara, zakaj je v ječi? „Za to, mu žalosten odgovori, ker me dolžijo, de bi bil tale v ovčarnco spustil, če sim ravno nedolžen.“ „Dobro vem, de si v tem nedolžen alj le spomni se, kaj si nekoljko poprej učinil (storil), ino spoznal boš, de je Bog pravičen . 14 Kedar se prebudi, premišluje, kaj bi se bil pregrešil? Spomni se, kako gerdo je z kravo revešu naredil, in svoje senje to- varsama pravi. Tudi ona spoznata , de sto kriva hudobij, če ravno ne teh, katerih nju zdaj dolžijo. Dva dni po tem jih pred sodnika ženo. Tovarša njegova izprašujejo, nju lepo ino so» grozovjlno terpinčijo; ravno Inko še drugih pet hudodelcov. Jefrema groza obhaja vso lo viditi; silo joka ino trepeče, ter se boji. de bodo tud« nad »joga segli. Alj zopet ga v jecozapro, ker je še dva mesenca tecal. Angel se mu spel pri¬ kaže, rekoč: ..Noj Jefrem! a'j si prepričan, de Bog svet po pravici vlada (viža) ino nobenima krivice ne stori?-‘ ..Dobro, gospod, Jefrem odgovori; dobro spoznam, de so rudne nje¬ gove dela, neprevedlive njegove sodbe. Vender vsmili se svojiga služavnika, ino reši me ječej kocem menih biti ino zvesto služiti Jezusu .' 4 Angel mu reče, de ga bojo še v drugič j»i ecl sodnika gnali, ino po tem izpustili« ,.Joj meni! Jefrem zavpije; kako hoVn pa strasno žuganje pred sodnikam prebavil!" Angel odgovori: j,Bo!je bi tebi bilo, de bi se v nobeni reci pre¬ greši! »e bil, ne bilo bi ti potreba v tej stiski bili; ker si pa zaslužil vse to, kako bi tebi pomagal?" Potolažil vender ga je, de ne bo totjko terpel, ino bo zopet prost; kar seje tudi zgodilo. , Bahor hitro Jefrem iz jefe pride, si cestit- livga učenika pojiše, ino žarne sveto živeti. Molil je. pridno delal, postil se ino tako vse sv. je hude navade, posebno pa jezo premagal, itedar mu je enkrat po dolgim posti prav Živlenja srečen pot. IS 210 lačnimu njegov lovars jesli prinesi!, mu skleda iz rok pade, se potruple ino vsa jed raztrosi. Sv. Jefrem se ne razserdi več, ampak ves po¬ hleven tovariša potolaži, rekoč: ..Nič ne de, brate moj; ker noče jed do mene priti, poj¬ dem pa jaz do nje." Na tla se vsede. živež po¬ grabi, kar more, in ga veselo povžije. Nečislniga greha se je posebno varval, ino za to neprenehoma v boga mislil, kter vse vidi, vse ve. Kedar se je enkrat v neko mesto podal, okolj kaleriga je veliko pusnvnikov živelo, je Boga prosil, de bi ga srečal kdo, ki bi mu kak dober nauk iz svetiga pisma poved.d. Ke¬ dar do mestnih vrat pride, ga neko ženstvo vse nali pano sreča, ino ga stermo gleda. Sv. Je¬ frem njo pobara: .,Kaj me tako stermo gledaš ?’ 4 Zena niu odgovori: ..Jaz imam [travico to sto¬ riti, zakaj žena je iz moža slvarjena; pa ti bi mene ne smel pogledali, ampak le zemljo, iz kalire si.’* Sv. Jefrem se je zavzel, ino hvalil Boga za te nauk. Kedar je mladiga mn« neki dan v mesti Edesi *) nesramno ženstvo nagovorilo, naj bi se pregrešil z njoj, ji svet duhovnik reče: „Pojdi ‘) Edrsa imenitno staro mesto v Me '.opotamji (Medrečji, med vodami) na jntroviin, bliso svete dežele. V starih čašah je v tisti okoljci veliko pužavnikov živelo. 21 * v sredo mesta na velik terg; ino me tamkaj pocaj!*‘ „Voj. je djala, lega ne; tam bi naj veliko ljudi vidilo, ino sram bi naj bik«. 44 Sv. Jefrem ji reče: „Ti sc ljudi boji«. Boga pa "ne, ki je povsodi pricejoc ino bo enkrat vse sodi]? 1 * Te besede so njo toljko ganile, de se poboljša in spokori. — Oh, naj bi mladehči nikdar ne pozabili, de j)h Bog vidi! Ves eas svojga živlenja je sv. Jefrem Bogu zvesto služil, ljudem pa neizrečeno veliko do- briga storil za dušo ino telo. Na pnstedno uro je zapovedal, naj ga prav borno pokoplejo , ino na mesti sedmine vbogajime dajo; bilo bi ze¬ lenje božje, je djal, vbogim kratili, na sedmini pa tratiti. j Mladene, boj se ojstrc pravice božje, ino vsake krivice carji se, zakaj: „\t mraka ne leme (oljke, de bi se grešnik mogel i> njo za~ krili iC Job. i>4. 2Ž. ,,Sedojnu troja hoja le košček po'a jej de dojdeš v kraj pokoja, gredoč ne mudi se. iC Sv. Jefrem. 18 * 86. Sv. Jern«“j. Izgled prave prijaznosti. Po mislih cerkvenih učenikov je bil sveti Jernej (Arni, Paternu?) spervič Natannel ime* novart. Bil je v Galileji rojen, vbogi, posten ribic, kakor več de! vsi drugi oposlelni. Z svetim Filipam sla si bila posebna prijati«. —• fr ar ki,.Imej blago na uveli je pravi prija!vi; %n lo sv. Dah govori: ,.Zvest prija!e! je močna bi umba ; kdor ga je naj vel, je zaklad naj šel; njegova cena vse drugo prevaga; on je nam klab no mazilo, v k ivlenji. Kateri Boga cesti jo, ga najdejo; le med bogaboječimi je prija teist to feritno, ki eri so ene misli/ 1 To resnico nam kivlenje sve/iga Jerneja lepo pokale. Kedar je Kristus sveliga Filipa v svoje lo* varstvo poklical, je sv. Filip hitro tudi svojiga prijatla [Satannela pojiskal ino mu rekel: „0b- Ijuhleniga Mesija, ki so ga preroki oznanovali, smo najdli; pridi ino poglej!- INalannel gre z Filipam Jezusa spoznaval Ho Jezus pošleniga ri)oža vgleda. ga od daleč pohvali, rekoč; ,,Gtej, to je pravi Izraele, v katerim goljfije n>. tC IS at a na el mu reče. ,,Od kodi me pa pozna$?‘ e Jezus mu odgovoi i: „ ?teden leje Filip zaklical, 213 ko si pod figovim drevesom bil, sim te videl/-' Ves začudel Natanael Jezusa povesti: „Učenik! ti si božji Sin, li Izraelski kralj!‘ Jezus ga je po tem med svojih dvanajst apostelnov vzel, ino mu ime Bartolorncus dal, ki se po našim Arni alj Jernej, po Koroško Patcrnuž imenuje. — Tako Kristus vse povsodi vidi, vsukiga pozna, ino nar skrivuejši misli ve} zastonj bi se pred njim skrival. Zveslo je sv. Jernej za Kristusam hodil ino se njegovih božji li naukov učil. Po Jezuso¬ vim v nebohodi je sercno svet evangelj narprej v domači deželi na Judovskim 0 oznanoval, ■) Judovsko kraljestvo se sveta alj obljublena dežela zove , i»o od nas proti sončnim iz-hodu za morjant leži. — Judovskima še dalcj proti jutru se Arabja derži, po kateri so Izraelci iz Egipta štirdeset let. hodili. Tam je imenitna gora Horeb, na kateri je Mozes ovce pasil ino goreč gor m tkupino) videl; gora Sinaj, na kateri je !5og deset zapoved dal. De¬ žela je po vcčitn pušava, vročina strašna ino pogosto kužen veter; ima pa vender dosti žlahnih reči: čisto zlato, kadilo in balzam. Iz lili krajov so bili po mislih iič nikov modri, ki so prišli Jezusu darovat; tam je tudi Mahomed , turski prerok, svojo lažnivo vero začel. — Od Judovskiga proti severnim jutru je Perzja, ino za Perzjoj stara Indija, daini kraji na jutrovim, ker je zdaj malo pravovernih kristja¬ nov. Armcnja se imenuje dežela, ki od Judovskiga proti sevcrju leži, ino se Kusovskiga cesarstva v 214 potlej pa po A rabji, Perzji, Jndiji ino poslednic v veliki Armenji na jutrovim. Kedar je neko kraljevo hčer čudama ozdravil, ktero je božja (padavica) metala, ino za tem njeniga očeta kralja ino vse njegove domače kerstil, se hu¬ doben kraljov brat z neverniki spunta. Sveliga Jerneja primejo, živirnu kožo lupijo ino mu poslednic glavo vsekajo. Veselo je za vero Kri¬ stusovo v meri. Bog .voje ljube po slezi ferplenja v nebesa pel ja, zakaj: ,, \ebesko kraljestvo silo /erpi, ino silni ga na se potegnejo Mat. II, 1*2. „Kdor na sveti ne lerpi, naj se večnosti boji.“ Sv. Avguštin. Z 7. Sv, Jeronim, Serčen pretnagavec skušnjav. Srečen mladenč, dokler nedolžno živi 5 skušnjava nima do njega oblasti, lepo mirno hodi po rožicah čednosti, in angel božji ga Azji deržir V teli krajih je visoka gora Ararat, ker je barka Noetova obsedela; tam tečete velike reke Evfrat ino Tiger, od katerih sveto pismo govori. Ar¬ menci so imenitni barantavci, ki po vsili krajih sveta kupčujejo. 215 Varje. Kedar pa ljubo nedolžnost zgubi, g a tudi dušni mir zapusti; strašne skušnjave se obudijo jno mu premenijo rožice nedolžnosti v ojstro ternje pokore. To nam sv. Jeronim (Hironim alj Jerom) priča. Bil je bogatih starišev sin v nekdajoim mesli Stridovi, kakor nekteri pravijo med Muroj ino Dravoj l^nekoljko pod Lotmergam doma, drugi pa terdijo, de v Dalmatinskim Premožen oče je verliga mladenca v Rim šolati dal. Učil se je dobro, alj ves je bil posvetnih tnisel. Slabi lovarši so ga v nevarne družbe *) Nar inienilnej reke na Štajarskiin so: Mura, ki na Solnogradskim izvira, skoz nemški Gradec teče, ino sc |>ri Degradi z Dravo sklene. — Drava iz Tirol¬ skima pa Koroškim priteče, med Vogerskim, Hro- vaškim ino Slavonskim v Donavo gre; Savina blizo Koroškiga izvira, skoz Cele teče, ino se per zida¬ nim mosli z Savo združi; Sava na Krainskim pod visokim Trimlovam vstane, nekoljko spodnima Šta¬ jerskima oteče, na Hrovaško gre, ino se per lieliin- mradi v veliko Donavo potopi, z) Dalmaško (Dalmacija) je bila svoje dni ve'ika dežela med Donavoj ino Adrijaškim morjam; zdaj je kra¬ ljestvo onkraj Hrovaškiga med morjam in Turskim, v Estrajharski oblasti. Zemlja je kamenita, m ol ' e velike; pa rodi sladko močno vino. Imenitnej mesta so Zadar (Čara), ker stanujejo Višiškof, ino Dobrov¬ nik (Raguza). Dalmatinci so Slovenci, večidel ka- tolške vere. % _ 216 privadili, ker so plesali in nespodobne reci delali. Mladene začne razberzdano živeli, ino moliti se, ker je mislil, kakor bi bilo vse po¬ svetno veselvanje brez greha. — Tudi v sedajnih dneh se nar več mtndenčov v slabih tovarsijati zmoti , ki eri se izgovarjajo , de tudi drugi ravno tako živijo. Pa ravno čiv len j e tako je lista ši¬ roka cesta, ki po besedah Jezusovih v pogubtenje petja, ino veliko jih je, ki po ujej hodijo. Gorje mladenču, ki se takih ne toči. Bog mladimu Jeronimu nevnrn slan po¬ kaže, v katerim se njegova duša znajde. Brez o d log a zapusti svoje zapelive tovaršije, ožaljnje pregrehe svoje mladosti, ino se k svelimu kerslu pripravlja (listi čas so večidel le odra- šene kerstili). Po svetim kersti ni zgubil vec oblačila čistosti. Hodil je imenitne učenike ob- jiskovat, de bi se per njih prave modrosti sve- liga živlenja naučil. Prišel je v Voglej (v Akvi- le.jo *) ino je v tim imenitnim mesti v sveti prijaznosti vec let živel. — Hočeš mladenč tudi ) Poglej (Akvileja) nekdajno imenitno mesto za Ter- žaškiin morkn; zdaj le mala ves z imenitno staro cerkvo nekdajnih patr jarliov (.viši škofov). Ir. Akvi- leje so prišli pervi keršanski učeniki na Krajnsko,' Koroško ino Šlajarsko, Zdaj je viši školija v laško Gorico preselena. 217 H svoje zivlenje poboljšali, luko je potreba, dc narprej slabim /ovaršam slovo daš. Pa ka¬ kor le zapelivi pajdaši rudi imajo, dokler z njimi grešiš, luko te sovražili bojo, uko njih opustiš- Taka seje svetima Jeronimu godila. Sovražniki so ga hudo obrekovali ino pre¬ ganjali. Se njim vgenil se crez .široko morje na julrovo prepeija v sveli samoti živet. Alj tudi v lihi pušavi človeka skušnjava najde, ino raz¬ vajeni poculki nas povsodi v hudo vlečejo, potreba jih je z poštam, molitvo ino svetim premi.šlovanjnm strahovali, kakor je sv. Jeronim storil. Kedar so mu nekdajne dobre volje na misel hodile, je premišloval štiri posledoe reči, posebno strašno sodbo božjo, kakor sam go¬ vori: oj jem ali pijem, ali kaj dragiga po¬ slujem, vedno se mi zdi slišali grozo vil e n glas: „Vstanite mer Ivi, stopile k sodbi!“ Pred po- doboj križaniga Jezusa je veliko jokal, pridno delal, se težkih reci učil, svete bukve bral ino pisal. Tako je premagal sovraznike»svoje duše. Na stare dni se je v Betlehem i) zasolil zravno lilevca (štalice), ker je bil Jezus rojen, *) Betlehem, mestice dve uri hoda pod Jeruzalemom na kamnitim hribi, v prav prijetni okoljci. Zdaj je le mala vas, ino zvunaj vesi imenitna cerkva na tistim kraji, ker je Izvetičar rojen bil. Živlenje srečen pot. 19 218 Sveta Pavla je dva klošlra pozidala, eniga moš¬ kim, drujiga ženskim. Sv. Jeronim je med njimi živel, kakor oče med svojimi sini ino hčerami, Ser jih je kersanske modrosti lepo učil. Dober Bog mu je do smerli mnogoterih nadlog pošil¬ jal, pa vse je voljno prebil svojo dušo zveličat. ,,Gospod! je večkrat izdihoval, kako dolgo se boš svojiga sliiiavnika na zemlji ter peti pu¬ stil j Ali naj bo kval eno tvoje imej tvoja volja se izidi! — Kedar so prišli posledno uro njemu v pomoč, jih je veselo nagovoril rekoč :„Prijalli moji, kaj mi pridete pravil, de se bom skoraj točil? Bog vam poverili loljko veselo oznanilo. — ]Se ljubile kaj drujiga, kakor Jezusu Brisi asu, cuj/e ino molile, ter bole skusili, kako sladko je v mr el i, ako si prizadenemo pravično ino sveto živeli.“ To je poslcdnič govoril, ino srečno vmerl. — Ako želiš vse svoje skušnave srečno premagali, moli rud ino delaj pridno , de le skušnjava praznovali nujdla ne bo; ino premis Iv j št ir posledne reči, kakor le sv. Duh opominu: „Per vsiii svojih delali pomni svoje posledne reči ino nikdar ne bošgrešil. l< Sir. 7,14» Poprosi večkrat, kakor sv. Jeronim : „0 Gospod, Vzemi, kar je mojig-a; Daj mi, kar je tvojima V‘ 219 *8. S«, ^oxef. Pridu! delavec. Bog ne porajta imenitnosli slana , ne gleda bogastva ne posvetne cesti; on ljubi čistost ino nedolžnost serca, le pokorne ino pridne mla- denče rad ima, kakor sveliga Jožefa. Bil je sv. Jožei, nar imenilnejši zlatite rojen , kralj David ino Salomon sla bila njegova prededica; alj kakor posvetno veličastvo rado neko hišo za- pustivši v drogo gre, tako je tudi rodvina sv. Jožefa toljko obožala, de se je on moral le- Rarskiga dela naučiti, ino si z svojimi žulami vsakdanji kruh služiti. — Ne zanašaj se tudi ti, fantič mlad, na imeni/nosi ino bogastvo svojih stari sc v. Ogenj, voda, sovražniki tebi lenko vse vzemejo, ino ti beraško palico v roke podajo: samo lo, česar se naučiš tebi ostane. Pridne roke so nar bolj bogatija, pošteno serce nar imenilnejši zlah/nija. . Sv. Jožef, ker je ves nedolžen!, bogaboječ ino priden bil, ga je Oče nebeški svojimu edinorojenimu Sinu Jezusu varba, ino Mariji prečisti devici ženina izvolil, ter ga\ črez vse hita d en če ino može povzdignil. — Ne bodi žalosten hlapec moj, aki si borniga stanu, 19 * 220 pogosto zaničvan od ošabnih prevzelnežov ; Bog poniža napuhneze, ino poviša ponižne. A’e bo dolgo, ino ravno oni, ki te zdaj zaničujejo, se bodo tebi priklanjali j samo potreba je, de si v resnici ponižen ino Bogu pokoren, kakor sveti Jožef. V velikih skerbeh je bi!, ko je Marijo svojo nevesto jemal; angel mu je djal: „Ne boj se vzeti Marije za svojo ženo : ona bo mati Sina božjiga. if Veselo Mariji roko poda. — Rimski cesar vkaže vsim Izraelcem jiti v mesto svojiga rodu se popisat. Iz Nacareta *) , ker je stanoval, jiti v Betlehem, ker je bil njegov in Marijni rod, je bilo daleč, tudi po zimi z nošečoj ženoj silo težavno; alj sv. Jožef ves pokoren se ne vstavi, temno se voljno na pot poda. — V njegovim domačim mesti ga žlahta noče poznali, njemu ino Mariji se strehe ne da; poterpežlivo iz mesta gre, v bornim hlevci prenoči, ino v tim revnim kraji Marija božjo dete porodi, Jezusa Izvclicarja vsiga sveta. — Grozoviten Herodež mladimu otroku j)o živlenji streže, ino ga sklene vmorili. Angel Jožefu J ) Nacaret, svoje dri čedno mestice v Galileji na visoki pečini, od Jeruzalema štir in dvajsti ur hoda, ker ■ so Jezus, Marija ino Jožef prebivali. Sfdaj je le majhna ves, ker kristjani živijo. 221 pove, noj z Jezusom mo Morijo v plujo deželo beži, ino lom ostane, doldcr mu zopet nazaj ne poreče. Sv. Jožef ne odlaga, ne lož.ujc, am¬ pak vstane, vzeme Jezusa ino Marijo, ino gre v dalen Egipt. Ko je nevsmiien ker vol og He¬ rode« vmerl, pride spet angel Jožefu povedat, naj se v svojo deželo poverne. Jožef gre nazaj v mestice Nacaret, tam pridno dela, ino po¬ šteno svoje živi. — Pove mi, ljubi mladenč, ali ne lepo bili Bor/u ino predpostavlenim luko pokoren , kakor je sv. Jožef' bil? Za lega del je pa tudi vsmilen Jezus njegov domač fovar-š. Marija ino sv. Jožef sta zvesto hodila k službi božji v Jeruzalem; ino kedar je bil mla¬ denč Jezus dvanajst let star, sta tudi njega z .sebo vzela, hišo božjo objiskat, ino lepo Očetu ,nebeskimu služit. — Oh naj bi /udi per nas mladi fantje z svojimi slarisi v cerkvo hodili , se od njih v cerkvi spodobno zaderzali učili: ne pa po samim letali, Boga zalili ino ljudi hujšali: kakor se pogosto godi. Ko je že Jezus močen prirastel, je svetimu Joželu svojimu redniku pridno delati pomagal. Škerlj no sta žagala, sekala ino tesala kakor Priden oče ino ljubezniv sin, de nji je bilo veselje gledati; Marija nju je pa skerbno go* spodinila. Živeli so borno, pa vender srečno,. 222 s ker so ime!! pošteno serce ino pridne roke. — V naročji Jezusa ino Marije sv. Jožef svoje živlenje sklene, ino svojo čisto dušo Stvarnik« izroči. Ponižen je živel na zernli. poviian se zdaj v nebesih veseli, vsih poštenih mladenčor poseben prijatel in prosnik. Mladene, ki hočeš ni sveti •srečen, ino zveličan po smerii bili, ne letaj za bogatitvam, ne za pastelno češi jo. Varji se greha, priden bodi ino sluzi Bogu lepo: tako bo veselo tukaj tvoje živlenje, ino po smerti odperlo tebi sveto nebo. Sr. Duh govori: Srečen človek, ki je brez madeža ' najden, k/eri za zlatarn ne gre, ino se ne za¬ naša na zaloge denarjev. Kdo je on, in ga bomo hvalili? On je skušen ino popolnoma naj¬ den : njemu bo večna česf.“ Sir. «i , 8. „ Kog ar vidiš, de pravično živi. naj se mu ravno še tak hudo godi; njega srečnigd imenuj, črez vse hvali in povišuj; saj so nebesa njegove. ce Sv. Krizostom. 39. M v. Jtiri, imeniten keraansVi vojšait. Imeniten vitez sv. Juri je bil v juternih deželah doma. Njegovi stariši so bili bogati; $23 »no kedar mu je oee odmeri, je sam od sebe v Žold sel. ter jc vedel, de je tudi žolnirski stan od Boga, pravico med ljudmi terdili, hudodelce strahovali, ino stranskim sovražni¬ ka m v deželo braniti. — Si lepo za vertiga fanta , kije verstev in mlad, de se zolda boji; ■se gerši je skrivali sc, vhajali pa velik greh; ■zakaj vhajovec je očiten puntar zoper Boga po besedah sretiga Petra , ki pravi: „Bodite pod¬ ložni zavoljo Boga , alj kralju kakor nar višimu, alj vojvodam, kakor od njega poslaclenim : zakaj tako je volja bozja. cc I. List. 2, 13 — 15. Ino sv. Pavl tiči: .,Si oblasti od drugod, kakor od Boga. — Kdor se oblasti zoperstavi, se božji roli zoperstavi. Kateri se pa zoperstavijo, sami sebi pogublenje nakaplejo. Oblastniki niso k strahu dobriga, ampak /indiga deta. Hočeš pa, de bi se oblasti nc bal , dobro storiino boš hvalo od nje imel.“ Rim. 13, { — 3. Voj sak, ki je na vojski serčen, ino vsmilcn doma, per Bogu ino per ljudeh veliko velja. Nosi ofko (lopatico) alj meč , sluzi vsf lej Bogu všeč, ino se ob pravim časi za božjo čest poskusi, kakor sv. Juri. Služil je neverniga cesarja Dioklecjana, hiori ga je veliko obrajtal, ino visiga vojsaka povzdignil. Redar je pa nevsmilen cesar jel £24 kristjane preganjati, ino jih šiliti, de bi kor- šansko vero zatajili ino malike molili, ni sv. Juri po nobeni ceni v to dovolil, ler je cecarju na ravnost povedal, kako hudo dela , ki nedolžne kristjane tako grozovitno mori. Cesar se vjczi, vkaže svetiga Jurja z kolam treti, natezvali ino ncvsmileno mučiti, ker se pa ni premotiti dal, so ga ob glavo djali. — Naj je ravno sv. Juri svoje časno ziden j c zn Kristusa dal, mn je dober Bog stotero vse to povernil. Njegova dum se zdaj v svetih nebesah veseli, ino na ženili I olj ko lepih ccrkuv sloji njemu k časli pozidanih. Sv. Juri, mogočen prijal el vsih pravover¬ nih kristjanov, v podobah na konji sedi, ino strašno pošast z ojstroj sulcoj prebada', v strani pa mlada devica kleči, ki er o je strašni zverini olel. Ali. veš tnludenč, kaj lo pomeni? Gro¬ zovit na zver je pregreha, ino tvoja duša lepa, mlada devica, Jezusova nevesta, ki ero pe¬ klenska pošast požreti zeli. Premaguj serčno skušnjave, in reši svojo dušo pogube, luko bo sv. Juri prijatel fr oj, li pa v nebesih njegov tovarš. Sv. Duh pravi: ,,Boljši je poterpezliv, kakor močen človek, in kdor sam sebe gospo¬ duje , boljši (imenilnejši) kakor on, ki mesta premaguj e. (( Prip. IG, 32. ,, Venca ne dobi, 225 kdor ne premagujej zmagal pa ne bo, kdor se ne vojskujeSr. Avguštin. 30. Sv. Karol Bnroniej, Učenik poštene dobrovolje. Oce svetiga Karola Baromeja je Lil imeni¬ ten ino bogat knez (grof) v laški deželi, kije posebno rad vbogajime dajal. Nekoijko znan¬ cev gaje svarilo, naj ne pozabi; de ima veliko otrok oskerbeli. On jim odgovori: „Ako jaz za vboge skerbim, bo tudi Kristus skerbel za moje otroke . 44 Tudi mati je bila ponižna ino vsmilecna gospa, ki je za vboge ino bolnike rada poskerbela , ter jim pomagala, kar je pre¬ mogla. Kersanski starišiso ljudi keršanske otroke imeli; med njimi nar pridniši je sv. Karol bik Cencarije ga niso veselile kakor druge posvelne otroke; on je molil, alj se pa uril, kedar so drugi igrali; v šolo ino v cerkev je nar raj hodil. Po tem bogoljubnim zaderžanji svojiga Baroka so starejši lehko spoznali, de ga Kog v duhovski stan klice , ter so ga dali na mašlvo učit. — Krnel iški starejši, ki svoje sine v šolo dajo , bi radi, naj bi vsak mašnik bil. Lepa ino poštena je la zelja, če le sin glavo in 226 znderzanje zn lo ima; uka pa glave in zadev- 'zan ja ni . se oče in mali -zlo pregrešila: ec ga c (Inkovski slan silila. Boljši je na polji orali, kakor pcrsilen na ul tar ji stali, živeli pa ne, kakor sc mnšniku bo 'jima spodobi. V visokih šolah je sv. Karol ves ponižen bil, ino nedolžno živel, ako so ravno tovar.si razuzdano živeli, ino tudi njega omotih si prizadevali. Veliko je molil, postil se. ino pa svete zakramente pogosto prijemal, de bi sveto čistost obranil, zakaj vede! je, de brez c is liga serca vredno (Inkovski stan nastopiti ne zamore. Itedar inu jc neki star. malopriden služavnik enkrat nesramno ženslvo napeljal, naj bi ga zapeljala, je nedolžen mladenk hitro iz hiše zbežal, ino tako sveto čistost obranil. — Beži tudi ti, mlad pri jat el božji , kedar nesramne moške alj ženske vidiš, de se nespodobno ve¬ dejo ; te kdor pred takim beži, nedolžen ostane. Stric sv. Karola so bili tisti čas sv. papež, pervi poglavar keršanske cerkve na zemlji. Ke* dar je bil sv. Karol mašnih posvečen, so ga za¬ voljo njegove učenosti ino svetosti kardinala '), J ) Kardinalov jc v kutolški cerkvi sedemdeset, ki so pauežovi svelvavci ino za njimi pervi viža rji svete cerkve. Kokoljko jih je v Kitni nekoljko po keršan- skili deželah , ker svoje škofije imajo. 227 srojiga svelvavca in pomočnika izvolili. Bil je po tem veliki škof v Milani na Laski m, lju¬ bezniv ofe ino skerben pastir svojih oveic. Ne- prenehama je verne učil lepiga zaderžanja; in jih svaril, de bi z posvetnoj dobrovoljoj Boga ne žalili. Ker ga pa niso Milančani vbngali. jim je očitno napovedal, de bo prišla šiba božja nad nje; kar se je tudi zgodilo. Strašna kuga je vstala ino velik pomor je bil po celi Mi¬ lanski okoljci. V tej veliki smertni nevarnosti so posvetni poglavarji brez pomude iz mesta zbežali, ravno oni, ki so poprej ljudstvo v pregrešne dobre volje napeljevali; sv. Karol pa svoj ib ovcic ni zapustil. Drii in noči je pre¬ molil, postil se ino delal za grebe svojiga ljudstva ojstro pokoro: procesje vodil, ter krist¬ jane opominal, j ,- zo božjo tolažili. Huda lakota je bila po mesti, ker so premožni ver del po¬ begnili, vbožni ljudi pa ostali; vse je razdajal, tudi lastno poslet predal, ino na golih deskah (dilah) je ležal, vbogim pomagal. Kedar je kuga henjala, poklice svoje ovčice, ni \j t»» se Bogu zahvalili, ino jih ojstro opo- nranja, ne dražiti višej jeze božje, ter pravi: j)Vusc abotne dobrorolje, kijih posebno opusti imate, so veliko krive, de je Boc/ šibo kuge Hod nas poslal; ino če ne bo/e takih reči opustili, "228 ki sc kr is!Janam ne spodobijo, bojim sc, de bi nas Bog še huje strahoval. — Od sedaj za naprej naj bojo vselej overzene une nespodobne šeme (maškarej v katire njih veliko podobo božjo zakriva, ino v njih nepoštene reci doper- našu. Z njimi naj grejo tudi dulec od nas vse komedije ino posvetne igre, per katerih ljud¬ stvo ob nedcluh ino praznikah greši, na mesto te svete dni prav posredovali. Daleč od nas naj bojo nevarni plesi ino raji. ki so keršanski čistosti Ioljko štiodlivi , (oljko krega, boja ino sovraštva napravljajo, ino so žive šole neči¬ stosti. ‘Sekajo naj esc nezmerne pojedine ino pijančarijc, ki človeka lak zdelajo, de se več ne zave, kedar v misliti, v besedah ino v d Janji luko hudo greši. Pokončajo ino v večen bress- den pogreznejo se naj vse liste z e zastarane pregrešne navade, ki so bile še med tjudslvam do zdaj zaostale! Za njih del je žalen Bog Šibo kuge prijel, nas strahova!.. — Tako sv. Karol Milanski škof td pregrešnih dobrovolj, od /lil - dobniga vcseljvunja govori. SluŠaj mladcnč dober nauk skerbniga pastirja, ino vurji se tudi li raz¬ uzdanega plesa, igranja ino pijani vunja : zakaj skoz te reči nar več mladenčov v nesrečo pride. Sv. Karol je zahvalijo opravilo za preloženje liuge ravno v zaduih pustnih dneh obhajal; Ucr i 229 ob lem časi puslnjahi po navadi nar vee Boga žalijo. Za to je že zdaj po nekih mestah ino krajih navada, de se tri zadne pustne dni pre¬ sveto režnje Telo očitno k molitvi postavi, spro- sit vsmilenje slepim grešnikam. Veliko veliko je sv. Karol dobriga storil, veliko je pa tudi sovražnikov imel, ki so tožvoli, de jepreojsler; jim nobeniga veselja ne dovoli i. t. d. Vse je voljno polerpel, ino je do posledne ure slu- žavnik božji zvest ostal. V smertni bolezni je kil križani Jezus njegov tolažnik; vedno so je v njegovo podobo oziral ino poslednie- izdihnil kekoe: „Glej! zdaj pridem/-' po feb besedah je v verno veselje šel. Oče nebeški ima rad, de so njegovi otroci poštene dobre volje. Ali Bogu se vsrnili! kedar mladenči po razuzdanih ptcsah radujejo ; angeli božji zidjajejo. Keršanska dobra volja naj brez vsiga greha bo, kakor sv. Pavl uči: ,, Veselite se vselej v Gospodu; še enkrat rečeni , veselile se; pa vaša pohlevnost naj bo znana vsem lju~ dem.‘ ( Pil, 4,4 — 5. Od ponočniga raja sveti Ki 'hoslom govori; ..Pregrešni ples je duši po- gublenje, nedolžnih sere nesrečno poželenje, le salami k veselju zbran; bi svetlih zvezd na nebi l oljko bito, ko seje na plesi grehov zc zgodilo — bi lemna noč poslala beli dan. u «30 * ar, Sv. Hlemm. Oobiu' sin bogaboječe matere. Kakor stariši svoje olroke iz mladiga učijo, tako odrašeni otroci večdel živijo, pravično alj krivično. Nar bolj se pa materne besede m!a- diga serca primejo, ki je še mehko kakor vosk, in za vse dobro pripravno. Srečen sin, ki ima toljko skerbno mater, kakor njo je sveti Kle¬ men imel. V lislib žalostnih časih, ko so neverni nia- likvavci kristjane nevsmilcno morili, je ime¬ nitna vdova živela, Zoba po imeni. Imela jej ediniga sinka, Klemena, katerga je od mladih dni učila, kako naj serčen hojvavec Kristusov ho; zakaj listi čas si je bil vsak kristjan svest, de bo za pravo vero marfran ino vmorjen. — Kako srečni smo zdaj mi kristjani, katerih za svete vere del niheer ne tepe in ne mori! Pa ravno za to , ker nam predobro je , se nas veliko zmoli in pogubi , ako se od mladik nog ne vadimo, za izveličanje duše vojskovali se. Skerbna mati Zofia je svojiga^ Klemena neprenehoma opominjala se vojskovali, ino ter- peli za Boga. Nobeniga nauka ni slišal loljko- krat, kakor te besede; ni smelo per hiši se 231 zguditi ne govoriti 14 o j. kar bi mladeneica bilo v druge misli obcrniio. Kakor hitro se je brati naučil, mu je mali živlenje svetih mučenikov (marternikov)pedala, naj bere, koljko so zvesti prijatelj božji sertrio lerpeli za Jezusa 5 ino če so nevsmileni neverniki kristjane k smerli gnali, je tudi mali sina gledat peljala, de bi se od njih naučil za Kristusa živeti ino vmreti. Po prebivavnici, ker sla prebivala , ni bilo viditi, kakor podobe keršatiskih marternikov. kako so se za sveto vero vojskovali, Vsaki god tistih je nati svojiga sina prazno oblekla, naj bi se njih godovanja veselil. Vcrh te nar perve skerbi je nudi pa tudi skerbcla, de seje Klemen vsiga naučil, k.ar nui je bilo j>o njegovim slani po- trebniga vedeli. Bogaboječ mladcnč svoje dvanajsto leto na¬ stopi. ino ljuba mali njemu zboli! Poklice ga k svoji smerlni posteli, ino na zadno uro pobara: ..Delfi moje! kaj sini tebe ose svoje žive dni učiln?” Blagi sin ji odgovori: ,,Vojskovali se ino lerpeli #« Boga.” ,,Brtw luko!” reče mati, ino vesele solze ji v oči pen'graj o; ..zdaj sim prepričana, de si moje nauke zasl opil. 0 jaz srečna maki, kako lehko ino pa rada zdaj vmer- Jem! Bali (pridi j naj tvoje ude poljubim, /dir e *i perpravlen dali za Kristusa!” To je mati 232 izgovorila, ino je veselo vmerla.— Blagor materi, Ai v naročji bogaboječiga sina vrne rje; blagor pa ludi sinu , ki /oljko ljubeznivi materi oči zatisne! Po smert svoje matere je sercem mladenk zvesto dopolnil, kar je obljubil; bil je mož po volji božji. Veliko je terpel za nebeško kraljestvo, je za keršansko vero vmerl, ino je prijel nebeško krono, katero je Gospod svojimu zvestimu boj- vavcu podal. Mladene! če se tebi ravno bali ni , de bi za keršansko vero kerv prelil , vender boš veliko Intdiga prebil, ako hočeš nedolžen ino pravi¬ čen ostali. Pomni torej , kar le sv. Pavl uči: „Terptenje sedojnigu časa ni veliko proli pri- hodni časti, ki sc med nami razodela bo.' 1 Rim. 8, 18. ,,S svetniknii veselili se želimo, ali kvizov in lezav se .pa bojimo ; kdor z svehni marlerniki lerpeli noče } mu ludi v njih veselje priti ne bo mogoče. (i Sv. Avguštin. 3S. Sv. Stavbene, S e ržen mladenč za nebeško kraljestvo. Vbožen mladcnc sv. Lavrenc je v Pumi živel. pa skerben za nebesa je v svoji mladosti že bil; ker je vedel, starost težko da, kar 233 mladost zamudi. Vos ko angel nedolžen, po¬ hleven in ljubezniv je stotimu papežu KsisiuIL posebno dopadel, biga med svoje ueence neme, ino za duhovski slan sberbno izredi. Rer je rad vbogal , ino svojim duhovskimu očetu v vsih rečeh vslregel, ga sveti papež diakona (duhov¬ nika z sestermi žegni) posveti, če ravno je hil se mlad. Imel je cerkveno službo k sveti masi streči, za vhoge vdove in zapusene srote skerheli. — Oh kuho lepa je .služba slana, pa se te temu spodobi , ki nedolžno ino bogaboječe sivi , kakor sv. Lavr ene. Razuzdan mludenč ino pa červivi sod nista za ultnr. Zvesto je mlad diakon svojo sveto službo opravljal, k sveti maši služil, verne obhajal, ino za vhoge prav po očetovo skerbel. Božji duh ga je vodil; hil je prijeten Bogu in pra¬ vičnim ljudem. Neverni cesar Valerijan je vka- aal kristjane nevsmileno preganjali, pred vsim pa duhovnike martrali ino moriti, oko Jezu¬ sove vere ne zatajijo. Ravno sveliga papeža Rsista II. in še nekoljko duhovnikov k smerti ženo. Mladi Lavrenc se svnjiga časlillivga pa¬ stirja ločiti ne more; jokaje za njim hiti. ino na ves glas milo zdihuje: ,.Kumo greš , oče t brez trojiga sina? kmno hitiš mašni k svet bre* sluzav niha svojigu? — V čem sim se tebi , oce t Živlenja sr*čen pot. 20 zameril, de me zqpuvaš? Le poskusi me, ali sim vreden, de si me stojiga sluzav niha izvolil, delili Gospodovo kerv ? Ne zapusti me, sveti oČe! {( Prijazno mu sveti papež odgovori: »Ne zapustim le ne, sinko moj! Tebe čaka veči vojskovanje za Kristusovo vero. Mi, že slabi slurčeki, lož c j boj doslojimo ; ti, še mladem:, bos veličastne} premago črez grozovitnike za- dobil. V Ir eh dneh za meno prideš , služavnik za maŠnikam. . (< Veliko množico samih srolejov namesti dnarjev vgleriati. poglavarja strasno razserdi; sv. Lavrenc pa pravi: „Za- fiaj sc jeziš? Zlato ino srebro, ki ga Ioljko poseljuješ, je te slaba, zapelira ruda; pravo zlato je božja luč ( kristmj } katerga licenci so ti rbokci ; oni so listi cerkveni šari, ki sim jih tebi pokazali obljubili — Ves razkačen se «ni poglavar zagrozi, rekoč: „Vem, de bi rad lntro vmerl; olj tvoja smert bo počasna.“ V kaže serčniga mladenča do goiiga izsleči ino ner- smiieno razmesariti; ker pa sv. Lavrenc le sta¬ novitno sveto vero Jezusovo terdi, ga zapove na rozbelen (žereč) razen (ros) perpeti ino na žerjavci poln koma peči. Oh koljke so bile te bolečine! sc bolj goreča je bila njegova ljube¬ zen do Jezusa. Vse je voljno terpcl. Po eni plati že ves pečen lepo mirno grozovitnežu reče: „ V kuži me oberniti, de bom po obeh Strunih dober ; po tem pa vreži kos ino jej, ako se ti poljubi! e( — Po tem je veselo svoje oči nebesa povzdignil, molil ino prosil; de bi 20 * v £38 vse rimsko mesto pravo vero spoznalo; ino ke- dar je odmolil, je lepo v Gospodi zaspal. Firfi#, kcršanski mladenč, kako voljno nedolžen Lavr ene Ierpi? Kako se pa ti kujaš, kedur le kaki zob poboti l Slišiš, kako pohlevno sveli mladenč na pekočim ognji moli .? kako serdilo pa li beseduješ, kedur /i slariši ulj predpostavljeni kako zal besedo reko! Brez polcrplenja ni kivtenja srečnega tukaj, ne več¬ ni g a lam. Uči sc torej serčno ; pa tudi voljno za izve tičanje svoje ferpeti, zakaj sv. Duh go¬ vori: .,Zlato in srebro se v ognji skuša, ljudi pa, ki imajo izreličani bili, v peči ponizovnnja. j Sirah. 2, 5. Ino sv. Leo papež uei: ,,Lehko se veseli nebeškiga zirlenja, kdor se deležen stori Gospudoviga lerplenja. <( 33. St. Ijiikn. Dobro mu, kdor kaj dobrika zna. Alco d revce mlado lepo zeleni, se lepši bo 1 cvetelo ino zorilo, ler dovolj rodilo žlahniga sadu; in če se mladenč pridno ino rad uči, pa lepo vboga, bo tudi nekdaj moder moz, svojiga ljudstva cest in slava, kakor sv. Luka (Lukež). Rojen je bil v Antijohiji. Sherbno se 237 je iz mladih nog učil brali iuo pisati, p a i u di zdravili bolnike, de bi revežam v bolezni po- mno-al. — Oh mladenč , minule ne zamudi r O svoji lepi vigredi, ino v siga koristniga se udi, kakor kol j priložnost imaš ) blago je drevcc; ki nam duja dober sad, še žlahuejši je človek, ki v potrebah pomagali ve. Kcdar se pa uči v, le lakiga se uči, kar ljudem pomaga, ali jih pošteno razveseli) učiti se praznih reči se pravi prazno slamo mlatiti. Učeni modrijani radi Boga ino nebes po¬ zabijo, si sonce vgasnejo in bledo luno človeške pnrneli prižgejo. Sv. Luka je bil močno učen, pa tudi Boga je močno ljubi!. Kedar so apo¬ stoli v njegovo mesto perpridigvali, je željno poslušal Jezusoviga nauka vese! glas. Bog mu da nebeško luč izveličanske vere prav spoznali; bil je keršen in med oznanovavce božjiga kra¬ ljestva vzet. — Toljko srečni so pametni , mla¬ de nči, ki radi ker sanske nauke poslušajo, ino se modrih mož deriijo; noroglave paglavce (čmvrč/ce) pa pe/^lensek na vajeti (ujzdi) ima, ter jih s sebo v pekel tiraj slabi tovarn jih %a njim tisijo. Oh, gorje bo takim! Sv. Luka je poznal Marijo, Jezusovo m«* ter, je videl Janeza in veliko drugih Jezusovih ljubeov. Od njih jo zvedel nauke. Iti jih je Kristus učil, je slišal čudeže, ki jih je Jezus storil: vso to je pa tudi nam zapustil, ter nam po navdanji svetila Duha tretji cvangelj po¬ pisal, klcriga še zdaj beremo. — Kakor je dobro delo turnirja nasiti } je tud božji dar nered ni g a podučiti. ..Kteri druge podučijo. go¬ vori sr. Duh. se bojo svetli vekomaj , kakor lepe zvezde im jasnim nebič’ V tovaršiji s ve liga Pavla je sv. Luka po Gorškim in Laškim učil. ter ga ni zapustil v veselji ne v terplenji. Kako se njima in drugim aposlelnarn godilo je, beremo v apostolskim djanji, ki nam gaje tudi on popisal. — Lepo ni, če lornri tornr.ia v težavah zapusti, lepo ni, ako mladenč naukov in prigodkop svojih starejšov ino učitelov pozabi. Takim iivlenja sveta luč v sredi teme vgasne. Berimo radi, in pripovedujmo, kar smo dobriga slišali ali videli} lepo se imejmo ino si pomagajmo. Sam za sc je le rolk. Po slavni smerti sveliga Pavla, kterojev Kirni prestal, sv. Luka J/, vel iranski nauk Jezu¬ sove vere po sveti osnanujc. Bog mu je dal za sveto vero kri preliti, de je zdaj dvakrat lepši njegova krona v nebesih; lepa za vse, kar je dobriga storil, se lepši za to, kar si je hudiga vžil. — Oh de bi tudi nam sprosil po njegovih 239 «lopmjnh priti v njegovo veselje! Kdor hoče modro živeti,, mora e mladosti začeli modro učiti se, 'mo tudi modro storili vse, kar je ■prav-, sukaj sv. Duh pravi: ,,Vlovek bo po svoji učenosti spoznan ; kdor je pa nečemurn ino neumen, bo zaničvan. u Prip. 12, 8. v Kdor se mlad učili ne da, (udi odrešen kaj ne sm. <( Sr. Kasiodor, 34, Sv. Maltslaslljaii. Skerben domoljubec, V Celi, v slaro imenitnim mesti na spod* nim Štajarskim l) je bil sv. Maksimiljan rojen, *) Atajarsko je kronovina ustavnima Estrajškiga cesar¬ stva, ki se v gorno ino spodilo Atajarsko deli. Atajar- cam sonce iz Vogerskija prisijc, na Koroško in gorno Krajnsko pa za gore gre; jug ali zdolc iz spodne Krajne in Hrovatškiga, sever ali gornjak pa iz Estrajha piha , kteriga se zgorno Stajarsko derži. Poglavitno »nesto je nemški Gradec ; druge znane mesta so Cele, Maribor, Prng, Judenbuig, Ptuje, Bistrica, sloveti Gradec, Badgona ino Brežce. V Marija Celi je nar imenltnej božji pot v Estrajškim cesarstvi. Po zgornim Atajarskim so velike planine, ker dobro železo delajo; na spodnim so lepe ravnine ino veseli hribci, ker /dahne vina rastejo. V Celskim ino Ma¬ riborskim kroži (krasiji Slovenci prebivajo, v Graš¬ kim , Pruskim Ino Judenburgskitn pa ^ietnei. 210 v tretjim ve!:i (stoletji) po Kristusovim rojstvi. JNjegovi starejši so bili bogati, pa tudi boga r boječi ino skcrbni ljudi. Dali so svojiga sina pobožnimu duhovnu Oranju v šolo, per kle- rim se je vsiga naučil, kar je bilo zla h ni mu mlademu vedeli potreba, posebno Bogu služili in bližnimtt pomagati. — Skerbno vzrejeni mladenči so nar reči sreča ino veselje srojga kraja, slabo podučeni ino razvajeni pa živa nesreča in sram. Za lega del ni hujših so¬ vražnikov domače dežele, kakor so zanikana starej.fi in malo pridni učeniki. V trinajstim loti njegove starosti je njemu smeri ljubo mater, ino v devetnajstim skerb- niga očeta vzela; vse premoženje starišov je bilo njegovo. Lelihb bi bil u vsili posvetnih dobrotah živel: «!j vedel je, de svet ino vse njegovo poželenje prejide. M hotel po navadi svojih rojakov v slabe tovarišije in '/a peli ve do- brovoljc bodili, ne znanili se z razuzdanimi mladenci. še manj z nevarnim ženskim spoiam. Vbožce svojiga mesta si je prijatele izvolil, jim pomagati ino pa' za nebeško kraljestvo skerbeli je sklenil. Razpustil je svoje sužne, premoženje vbogim razdajal, ino tako svojo posvetno srečo po bralerno z drugimi delil. Vsi pravični so ga ljubili, ino po širokim je slovelo njegovo ime. 241 Keršanski domorodec se ne obesa na kraj svojina rojstva: cela domača dežela mn je v skerbi. Rad svoj dom zapusti, k e d ar ga je dru- gej (druži) potreba, Tudi sv. Maksimiljan je Cole zapustil, ter se podal v nekdajno imenitno mesto Lavrejak blizo Donave, ki je tisti čas z Lelam v eni deželi bilo, ki so jo Norikum ime¬ novali. Ravno niso Lavrejacani škofa imeli: ino so vsi spoznali, de ni vrcdnišiga te imenitne tno svele službe, kakor sv. Maksimiljan. Svojiga škofa ga izvolijo, če se je ravno branil ino toljke leže bal. Veliko je imel skerbi ino truda verne krist¬ jane v dobrim stanovitno terditi, nevernikam pravo vero oznanovali, vbogim pomagati, ino svoje drage ovčice divjim sovražnikam branit, ki so listi cas od vsih krajov nad nje hruli. Koljkor premore, vzame pregnanih pod svojo stVeho , ter jih zživežam in oblacilam preskerbi. De bi v svojih velikih skerbeh ne opešal (osla¬ bel), moli rad in pogosto, posebno pa prosi per sveti maši Boga za pomoč, ker ve, de Bog služnvnikam svojim rad pomaga , ki svoje skerbi P r ed nja polagajo. Že blizo sedem ino dvajset let se je sveti Maksimiljan v vinogradi Gospodovim znojil (potil), ino lepo je že sveta vera Jezusova per Živlcnja srečen pot. 1 21 242 Lavrejacanah cvetela. Dober pastir je bil v Gospodi tega vesel, alj tudi žalosten vidili, babo njegovo rojstno mesto v temnicah m a- libvanja in druge grehote teci: zakaj ravno v Celi so h oj d j e imeniten tempel imeli, v kate¬ rim so maliku vojske darovali, hi mu je bilo Mars ime. Usmilili so se svetimu Maksimiljanu vbogi Čelani, zakaj ljubil je svoje rojake. Poda se v Cele, de bi keršansko vero oživel ino pre¬ grešno malikvanje zaleti. — Ravno luko ne ume pravičen rojak tudi v dalnih krajah poza¬ biti xrojiuh to!oj ravna, ki je ke pripravlen ji/i k Gospodu.“ Tako lepo je sklenil svoje živ- lenje, od mladosti do starosti Bogu zvest. Reven je na zemlji živel, bogat je v nebesa šel. 253 Človek u vsakim slani lehko sv“tn i,io srečno kivi, nuj si bo masnih ulj zoldnir, uho le skerbno svoje dolžnosti dopolni. Vsa¬ kima zvestim sluz arnik u po srnerli Jezus ve¬ selo poreče: ,;Prav, dober in zvesti hlapec! ker si bil v malim zvest, le bom čez veliko postavil - y pojdi v veselje svojiga Gospoda. ei Mat. 25, 21. ,,Clovek, li si na kupčiji, do¬ kler se živiš: glej de dragih jagod ne zgu¬ biš} vurji se, de jih sovražnik ne dobi , de se z njimi tvoja barka ne v/opi, de ne pri¬ deš prazen k večni domačiji!“ Sv. Jefrem. S ' 7 . Sv. Mot«"siz. Iz g-led praviga poboljšanja. V judovski deželi, ki je Rirncam v ob* lasti bila, so sluzeti rimskiga cesarja cestnino (harmico, mulo alj col) poberali. Tistih eden je bil Mateuž; Alfejov sin, ki mu je bilo tu¬ di Levi ime. Zunaj mesta llaparnaum v Ga¬ lileji je svojo stavo imel. Judam so bili taki sluzeti, kakor tern v peti; ceterli so jih, ka¬ kor se tudi dan denasen neumni ino hudobni kristjani služavnike cesarske sovražijo, katerim li sv. Nikolaj pridnim kaj skoz okno prinesel; za to tudi hi jabelka na podobi ima. Rad je moli!, sgodnj vstajal, ino službo božjo opravljal; Bog ga je za (o v dohovski stan poklical. Redar so v Miri . nekim mesli na jutrovim, škofa volili, ino prosili Boga. naj jim ga po svoji volji da, jim je bilo rečeno: .,Pvleri bo prihodno jutro pervi v cerkev pri¬ šel, bo njihov .škof. - * t*>v. Nikolauž, ki tega vedel ni, pride na vse zgodaj v cerkev. Z ve- seljam ga kristjani primejo, ino škofa posta¬ vijo. — 2Wi nuj te ne grozi zgodaj vstajati, •pred belim dnem, ker je obljubil Gospod nebeški venec njim, ki zgodaj čujejo. v Cudodeln mož je bil sv. Niklauž na sveti, je ljubil otroke ino jih skerbno učil: za to se se zdaj poseben prijate! pridnih otrok cesti. ^ oliko je ljudem dobrign storil, za to je lehko ino veselo vmerl, rekoč: ,, V febe , o Gospod, je zuvupala, duša moja; vzemi njo v roke svojci'" Pa tudi po smerli je vsim , ki se nje¬ mu priporočajo, mogočen pročnik. 22 * 260 Mladeniči, hi hočejo bili njegovi prijaleli , naj nedolžnost varjejo, svoje telo pokorijo, ino iz maliga vsako hudo poželenje premagajo. St?, jD uh govori: .,Dobro je človeku, ki jarm od svoje mladosti no si. ( j Žal. pesm. Jerem. 3, 27. Ojstro vadi se živeli , drugim dober bili; poterplenje z bliznim imeli , sam nar več slo- rili. (< Sv. Krizo slom. 4©, St. Panhrar. Mlad siužaviiik Jezusov. Kakor imajo deklice sveto Nežo, tako mladenci sveliga P«nkraca lep izgled , kako naj bojo, če ravno so še mali, Jezusu zvesti. Starejši sveliga Pankraca so maliltvavci bili; on pa, kedarje svojim šlirnarjstim leti v Rim prišel, seje v keršanski veri podučili i n o ker- sliti da!. — A e pozabi, inladenč, kaj so tvoji bolri per svetim kersli za tebi obljubili: uči se rad keršanskiga nauka, derzi božje zapovedi. K m a 1 o po tem so ga neverniki zgrabili, ino pred hajdovskiga cesarja peljali, ki ga je močno nagovarjal z hudim ino dobrim, naj Jezusa zalajj. Alj svet mladenc sercno odgo- ,Ae misli o cesar, če sim ravno mlad, v o n : 261 de bi lak nespameten bil, kaj lakiga storili. Nuš gospod Jezus Kristus nam toliko pameti ino serčnosli da, de se ne bojimo prolenja no- beniga poglavarju ne sodnika-, tvoji bogovi, Mere hočeš, de bi česlil, so goljufi in zape- livci bili: sram ino greh. je njih cest iti Na to ga vkaže cesar ob glavo rij ali. Žlahen m!a- denc, laslir. V sparila deželi je bil sv. Paskal doma, pa tako vbožnih starišov, de ga niso imeli U62 zacem v .solo dali. No majhen je bil. pa je silo močno želel se branja naučili. Vzel je Abecednik na polje z sebe, se za polam vse- del. ter merao gredoče prosil, naj ga cerk učijo, ino mu pokažejo, kako se bere. — Ve¬ lik bo?ji dar je branje , kdor ga zna: ulj le svete ino koristne bukve brali dobro je ; sla¬ bih se je treba zlo varvati. Tudi sv. Paskal je le molilvitie ino pobožne bukve hal. Berž ko je odrasti!, je pastirček v službo sel, ino neki ni u gospodarju skerbno živino pasih — Gerdo je, če o dr ase ni otroci sluzit ne gredo, kedar nimajo doma dela , živeža, ne oblačila. Kdor postopa zdrav in mlad, je sam svoj in drugih tal. Bogaboječ in priden pastirček svojimu gospodarju živinco lepo pase, se škode varje, pa tudi greha. Kedar mu enkrat gospodar v kaže v pluj vinograd po grozdje jiti, de bi si žejo ogasil , fantič lega ni bolel slorili. ..Grozdje ni naše, je djal, rajši se dam na kose razi er g uti , kakor še kaj lak maliga vkra- sfi ; za /o, ker je greh. u — Kako radi pa slabi pastirji v bliine vinograde lažjo sad ino grozdje jemat ; na pluje njive letajo repo ino podzemlice kopat : dervu brez potrebe kur ijo, pogosto meje, plole ino hosle požgejoj kako 263 bojo škodo povernili ? kaj bo za njihovo dušo ! Na paši je mlad Paskal premišloval lepo zeleno polje; žilo ino druge stvari ; ter je za vse Očeta riebeškiga hvalil ino časti!. Ker je gospodar pravičniga fantiča spoznal, ga je ho¬ tel za svojiga sinovca vzeti, ino mu vse pre¬ moženje sporočili, ker ni imel svojih otrok. Mladene pa, v svojim bornim stanu ves zado¬ voljen, se mu je lepo zahvali!. rekoč: Vbozec sim rojen , vbozec naj mnerjem: saj je ludi Izr e ličar moj vbozen bil, ino je prišel na svet le drugim sluzit.' 1 ' — Srečen je, kdor fo za dobro vzeme, kar ima; zadovoljnost je polo¬ vica zivlenja. Težko je bogaboječimi, mladeneu djalo, de so mu koze v škodo vhajale, ino močno ga je vest pekla , če je njegova živina v ptujo seivo prišla, in kake škode naredila, ter je ve¬ del , de se storjena škoda vselej po moči mora povernili. Tudi slabo zaderžanje drugih pastirjev ga je v serce bolelo, ker so jigrali, preklinjali ino se tepli. Gostokrat nje svari; pa gerdeži so ga le zasmehvali ino sovražili, de ni z njimi hudo delali hotel. On je na snesti jigre le dobre bukve bral ino svete pesmi popeval. — Koljko greha se po pašah zgodi, 264 je povedali groza. Zatorej , fantič mlad, ki s drugimi fantiči paseš, nikar, de bi se med sebo gerdih reči učili, se pred ljudmi skrivali ino svojim starišam ne povedali. Saj na spo¬ vedi hitro povejte, kur ste storili Boga se ne morete skriti . njemu ne morete v j Hi; nje¬ ga razžalili naj bo vas s 1 r a h. Bogu bolj zvesto služiti ino se loglej greha varvali je svojo službo zapustil ino se v družino duhovskih bratov sveliga Frančiška podal. Ojstro je živel, svoje dolžnosti na tenko dopolnil ino je z revnim živežam za dobro vzel. Svojim predposlavlenim je bil, u vsih pravičnih rečeh cisto pokoren, ino se nigdar vstavljal ni, hedar so mu kaj vkazali, naj bi še lak težavno bilo. Jezusa ino Marijo je po¬ sebno ceslil, rad prernišloval Kristusovo ter- plenje. ino je bodil tudi on radovoljno po poti terplenja za Izveliearjam svojim. Kakor je pobožno ino zmeraj pohlevno živel , je tudi veselo dušo Jnzusu in Mariji izročil, ino k njima v hišo Očetovo šel. Vsaki človek, noj si ravno brati ne zna, vender dvoje bukve ima, iz katerih se lehko uči Boga spoznavati, njega hvalili ino česlili : perve bukve so vse stvar jene reči', druge pa križani Jezus, njegovo zivlenje, lerplenje ino 265 smeri, Srečni vsi, ki le dvoje bukve bero; od njih Kristus govori, ki prati; ,,Blagor vbogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo.‘ l Mat• 5, 3. „Vse je nečemernost, le Boga ljubili, in njemu sluzili, /o ni nečemernost. Svet zanič- vuli, in za nebesa si prizadevali, lo je nar teči modrostTomaž. Kcmp. 4®. Sv. Kako so pokoriti /.a smole mladih let. Svetimu Pavlu je bilo poprej Savi ime. Bil ,J e v mesti Tarzus v deželi Cilicji *) rojen. Mla¬ dene prebrisane glave se je v Jeruzalem , v Poglavitno meslo na Judovskim, v .solo podal, ino se vsili izraelskih postav prav dobro naučil. — Dobro je za mladenča, ako je prave glave, de v solo pride ino se uči. Če pa dobre glave ino čedniga zadevzanja ni, je stokrat bolje, oe doma orje ino kosi (seče), kakor bi šole ) ' iličja je bila dežela v mali" ali okrajni Azji Mizo Evrope; in poglavitno mesto dežele je Iiilo Tarz, ker je veliko .Sodov prebiralo, med katermi so bili starejši svetiga Pavla. Y mali Azji so prebivali Ga- latarji (Galačani) katerim je sv. Pavl pisal; tudi mesto Efez je bilo per morji, bllzo Smirne. Živlenja srečen pot. 23 266 pometal: tiar vedi njima (škoda) je za zlatilo »priden dlak (študent). — Savi, ,še mlad, je Lil v svoji učenosti silo visokih misel. Poslušati lepe nauke ponizniga Jezusa nopubnenmu mladencu ni dopadlo. Ves serdit v svojim serci erozovifno misel sklene, vero v Jesusa zatreti, O ino vse njegove učence do smerti preganjati. — Tako le so vsakima mladencu dve reči nar nevarnejši: prevzetij a ino naglost ; napuh mu jamo kopic , ino naglost ga v njo pokople. Za¬ torej bodi ponižen, in ne prenagli se v svojih sklepih; le po niški, ravni dolini se ravno hodi, ino po malim se deleč pride; kar je prav. Savi je sveliga Stefana kamnjat pomagal, ino vbijavcam oblačila varval, de bi ga ložej pobili. Sv. Stefan je pa tudi za njega molil, naj mu Bog njegove grozovitnosti v greh ne prišteje; ino molitev sveliga marternika je Savlu vsmilenje zadobila. — Koljko je med nami razmijzdaniti preganjavcov svete nedolžnosti, ki skoz zapelivo ino pohuj Slivo šivi e nje zveste slinami k e ino sluzavnice Jezusove prav po Savlovo preganjajo, kalive je tudi Jezus z svojo rešnjo kerrjoj odkupil. Molimo za nje, Jtedar nase posvarjenje kaj ne pomaga; naša molitev bo jim vsmilenje zadobila, kakor mo¬ litev sveliga Stefana mladima Savelnu. 267 Ne premalo je Savelnu bilo v domačim mesli Jeruzalemi kristjane preganjati-, prosil je judovske poglavarje, naj ga poslejo v ptuje mesto Damask, •) naj bi tudi tam vse verne kristjane polovil. Jno jih pokončal. Poslali so ga, ino mu dali strašno oblast : alj zdaj se ga Kristus usmili. Ze ves serdit blizo mesta Damaska prijaha, in ko bi trenil ga nebeška svetloba obsije, na tla verze, ino vsigamogo- čen glas iz nebes zadoni (zagermi): „Savl, Savi! po kaj me preganjaš?” Ves prestrašen Savi popraša: ,,Kdo si pa ti. Gospod ?” In spet zasliši: „Jaz sim Jezus, kteriga ti pre¬ ganjaš. Te.ško ti bo se meni vstavljati.” Ves trepetaje ino sterme Savi odgovori: „Gospod ! kaj hočeš, de‘naj storim.” Gospod mu reče: Vstani, in pojdi v mesto, ino lam ti bo po¬ vedano, l•«- A'or kraljevo palico v rokah deržali. jNelti velikonočen praznik (svetel:) se je v imenitno mesto 1 rier ^ j podal, tam službo božjo opravit. Po poli sreča bogaliga žlah- nika, ino ga poprosi za božji dar , si v mesti nekoljko potrebniga orodja nakupit. Na mesto dara ga bogatin prav ojslro okrega, ter pravi. ..Lenuh, si moren ino velik, pa bera¬ čiš! Se nisi kaj delali naučil? Bolje de svinje paseš, kakor de vbogajme prosiš?" Žerka je bila beseda bogatinova , alj lepa poterpežlivost Verrdeliriova. Voljno se bogatimo služil po¬ nudi. Po službi božji se k listimu gospodu poverne in svinje pose. Na paši prernišluje gostokrat lepo nebo, moli po noči ino po dne, si tudi svojiga kruha priterga ino vbo- gim deli; ter tako svoj poreden stan posve¬ čuje. Bog mu per živini srečo da; njegova čeda sviu se je toljko lepo redila, de so se vsi čudili. Na to ga njegov gospodar viši ovčarja postavi. — Koljko hlapcov ino dekel med nami izgovor ima. de v službi Bogu sln- J ) Trier; staro imenitno mesto \ nemški deželi, s o nekdajni Himlani pozidali, tudi cesarji v njem pre¬ bivali ; ima staro škofijo, lepe cerkve ino je zdaj 1’rajzu v oblasti. S93 -z iti ne more. ne %u nebesa skerbell. Le sama tisti se tako izgovarjajo, ki nimajo Boga' za ijiibo. ino njemu radi ne slinijo, stoje boga¬ boječe I'ovarije sovražijo ino tozujejo , kakor so svetiinu Lendelinu storiti. Gospodarja ni bilo dolgo rasa doma. Ka¬ dar pride k domu, in popra.mje, koko s** kaj per domačiji godi, mu pravijo, de vso dobro, Ir per ovcah jo slaba, zakaj Vcndclin ni kratko sukar za ie posilj ne žene oh pravim časi. siapaso, ne prižene ob godi k' domu.— Taka peklenski za v id (nid ulj nevoslivoslj človeka rje da , naj če kraljuje ulj ovce pase, ino vse hudo na sveti slovi, Bog nas v ur ji pred njim! ■— Drugo jutro žene sv. Vendelin pervo bart •ovce na dalnopaso, kjer je bila zdrava tnerva (trava), ino jih nekoljko poznaj k domu polja. Pravno listi čas tudi gospodar iz lova jaha; Vendelina dojde ino ga hudo zmerja, kakor bi zanemaril hlapec bil; ki ne zasluži dobrot, ktire per svojim gospodu ima. Ves pohleven Vendelin odgovori: .,Čcdn bo gotovo še o pravim časi doma.“ Gospodar jezen naglo naprej jezdari: pa glej, ko blizo grašine pride, vidi svojo cedo veselo pred njim v ldcv ska¬ kali. Vsi se čudijo, in gospodar očitno spozna, de Vendelinu Bog pomaga. — Kdor krivico voljno pot erpi, za njega časi ino dobro ime se Bog poskusa. Sv. Vendelin ni bolel imen51 t»f'j službe, ktero mli je po lem gospodar ponujal, ampak je prosil, naj mu v klošler pril! pomore. Ki je bliže v lislim kraji bi!. Zgodilo se je, Ker sc ja v svojih mladih lelah dobro učil , ino jo v svojim služevnim slani svelo živel, je bi! vsim tovarsam bogahoječiga živlcnja nar lepši izgled; svojiga apala olj poglavarja so ga iz¬ volili. Kakor poprej v pastirskim slani je ludi zdaj v duhovskim vse svoje dolžnosti zvesto dopolnil, (er je po svetim živlenji srečno vmert, iuo veselo nebeško krono prijel , za katero je posvetno radovoljno zapustil. Sc zdaj je pa¬ stirjev poseben prijale! ino kmetov mogočen priprošnih; ki se njemu priporočajo. Xe bodi žalosten, fantič mlad, ako mo¬ raš %iv'mo pasli, ino si vbogih Staričev sin ; saj si vendar olrok božji, in ravno takih je nebeiko kraljestvo, če so pridni, ino lepo Bo¬ gu sluzijo. Sv. Janez govori: »Poglejte, /. oljko ljubezn nam je Oce ukazal ? de smo otroci božji, sa lega voljo nas svet ne pozna, ker tudi njega ne poznaj- Jan. I. 3, I. ,, k nebesa se oziraj (ogledujj vse svoje žive dni, de srečno lotaj prideš , le to le naj 293 skerbi. V nebesa najdeš pot, si kmetič a/j ga- *pod.“ Sv. Avguštin. S©. Sv. Kš’:t. Izgtcd, kaj z Jezusa;« premoremo. Sv. Vit jo v Sicilji, imenitni deželi na spodnim Lahkim, rojen bil. Imel j« stariše vdahne ino bogate, pa to ni bilo njegova srec*^ zakaj neverni malikvarci so bili. Dobi! je kersansko dojnico Kresceneijo, ki ga je v. svojim možam Modestam v kersanslsi veri le¬ po podučila ino v božjim strahi izredila, in ravno to je bila nar vcci sreča za-nj. Bilje že dvanajst let star. kcdar njegov ncvern oče zve, de je kristjan, ino si vse prizadene mladiga sina ob sveto vero pripraviti. Kar sam ne pre¬ more, naprosi nevsmilenga oblastnika, naj ga vkaže hudo pretepali ino terpinčiti, dokler bi vero zataji!; pa tudi on nič ne opravi. Gro- zovilen oče poskusi nedolžniga ntladenča v greh zapeljali, ino reče nesrainnimu ženslv«, naj ga omoti, bogaboječ Vit nje se pogledal ni, ampak goreče je molil, rekoč: „Za!osf- niga ino ponižniga serca ne zaverzi, o Go¬ spod!" Ženstvo se je mori« mahoma izpred nja pobrali. Dolžni so sini vbogali Klarise 296 svoje } ali nikdar v grešnih rečeh. Boljši, je dom zapustili, kakor doma grešili, Redar hi sinit moder spovednik kaj taciga sreloali , kakor je storil sv. Vi!. It o blag mladenč vidi, de mu doma o s la ti ui, zapusti očetov dom, ino I? svojim redni¬ ka um zbeži. Vsi trije so vero krislusovo ozria- novafi, iu na prošnjo sveliga Vila se je fn- dov dosti godilo. Sovražen cesar v listi kraj pride in vse to pozve. Vkaže jih pred se pri¬ gnati , ter jim vse dobro obeta, c e zatajijo Jezusa; ako pa ne, bo jih dal divjim zve¬ rinam raztergali, ..Mirno borno gledali hudo jezo tvojo, je sv. Vil cesarju rekel, Jezus Kri¬ stus lem polerplenje da , katerih serca ima. Svojce on slori kakor med volki jagnela. Do¬ ber ino vsiga mogočen pastir je on, kterimu ovčic nobeden vzeli ne more ; on nas bo /ro¬ jim levurn branil. c: — Izpustijo ljutiga gro- zovitniga leva (oroslana), olj vleže se kak kro¬ tek kužej k nogam svetih marlernikov. — Serdit cesar vkaže sveliga Vita irio lovarša nje¬ gova v kolel vrele smole, ino-razpuseniga svinca posadili, alj vesele pesme so v kotli pre¬ pevali Veciiimu. Reče jih po tem na les raz¬ tegniti; pa tako dolgo tepsti ino tergali, do¬ kler ne vmerjo: kar seje tudi zgodilo. Tako S97 Je sv. Vit y svojim petnajftim loti za sveto vero Jezusovo vmerl. olj per njegovi smerli je Bog očitno pokažal, kako svoje zveste sluza vnike ljubi ino cesti. Tol j ko se je bliskalo ino gro- inelo, de se je žrmljo zibala, ino več tem- peloov lažnivih malikov poderlo. Ne boj sc mladenc lerpcli za Jezusa, za ne¬ dolžnost svojiga serca n vsili skušnjavah ter dno sloj, ino pomni, kar Kristus govori: ..Nasveti hote bridkost imetij pa z-ar upajte j jaz sim svet premagal-^ Jan. 16 , - 113 .' ..Nuj bratje ! pojdmo le, tovarni nam Jc- ‘zus je. Nas vojvoda ino prednamec bo tud nas pomu(jvavee. iC Tomaž Kemp. • 3 S. Tv. linre ie. Izgled, kaj sveto petje premore. Sv. v icenci, Paviaii po rojslnim kraji imen- van , je bil v francoski zemlji doma. Njegovi starejši bili so vbogi, pa pošteni kmetiči. ki so se liti svojih rokah živeli; tudi majhen Vin¬ cenci je živino pasi!. V dvanajstim leti so ga v solo dali, ino v kratkim se je toliko učil, de je tudi druge učili začel. Nar veči veselje tnu je hilo duhovnik hiti; podal se je torej 298 v viši šole, je po tfm mesno posvečenje pri¬ jel, ino je bil skerben pastir svojih ovčic. IVigodilo seje, ile se sv. Vincenc z« ne- biga opravila tlel po morji polja , morski raz¬ bojniki ga vlovijo, ino v svoje rnvbarsko selo Tunis v Afriko !) zavlečejo, kjer ga v terdo 1 ) Tolovjske at j razbojniške deržave se '/ovoji) turske sela ino kraljestv a: Algier, Taniš, Tripoij, ki so dežele v Afriki o s ednim mo ji. Iz lili svojih kolov lurski razbojniki na svojih barkah knršanske ladje lovijo, na samolnice planejo, ljudi pomorijo aij povkienejo ino jih 7 . preinožeiijSm v svoje domače gnezda na prodaj vlečejo. Tudi v pomorske suhe kraje so po- pogoslo vderli, ino mnogo kristjanov v služnost odpeljali. l’red nck.oljk.im tetami so FranCo/i Algier, poglavitno selo ravbarskih mest, posili, si ga osvo¬ jili ino tako tolovaje pokrotili. Kužnim se večdel zlo liuda godi, ki svojo ceno, kakor per nas domača /.vina , imajo. Po dne morjo orati, vpreženi kakor voli per nas, alj pa težko Kopali, eden k drugimn priklenjeni ko hudodelci; po noči jih v leninočnninato /apro, kjer na perhli slami ležijo. Slahiga živeža vceilel po malim imajo, /,a oblačilo le hodnik: gonjar, ncvsmilca gerdun, jili 7. korobačam delati 'priganja; kdor se vstavi, je kervavo tepen in tudi vbit. Vsako leto se po 500,000 Zainorcov v Afriki pokupi, v barke pobase, ino v nov svet prepelja, lakovnim selanam na pro¬ daj, de jim celine rušijo, ino noviue delajo. Vo¬ lil« teh revežov se. v tesni barki zaduši, ki dosti zdrave sape nimajo; dosti jih od žalosti v morje 209 stičnost, kakor per nas neumno živino, pre¬ dnjo. Kupil ga j c neki lurčin, kleri je Lil poprej kristjan : z a posvetnima dobička del je pa sveto vero zatajil, ino se pomohomedal (poluroil). Tež¬ ko je sv. Vincenc na polji delal, zakaj grozovitim vročina je v listih .krajih; olj vse je voljno sto¬ ri!, služil zvesto svojimu Bogu, pa tudi go¬ spodarju je pridno delal. Turkinja, njegova gospodinja, pridniga Vincenca spoštuje, kjer je to! j ko pohleven ino zvest služavnik bil. Rada ga posluša od keršanske vere pripovedati , še •ajd ruje, de ji kako sveto pesem zapoje. Tudi ,; a polji ga je objiskala , ino on ji kak psalm, valj pa sveto spevanje od matere božje: ,,Ce¬ jena si Krnlica! ,f zapel. To pobožno pelje dobro ženo toliko vneme, de je zvečer svo- Jiinu možu djslro očitala, ino djala, de ni prav storil, keršansko vero zatajiti, od katire je (oljko lepiga slišala. ,,Toljko veselje sim občutila, je turkinja rekla, de ne v up,-trn ve- eiga v raji svojih očetov vživati .* 4 — Tako lepit pexem gost!okrni več premore, kakor še loljko i(‘pa pridiga, ino Bogu ravno luko dopade, ka¬ kor nar lepši motilca. poskače ino se potopi , preden v kraj svoje težavne služnosti dojdejo. Oh kako srečni smo v svojih keršanskih deželah, ako le prosti po nnnkjh Jezu¬ sovih lepo živimo. 300 Gospodarja so besede njegove žene za Jezusa spel t olj ko oživele, de je sklenil as go¬ spodinjo, ino z svelirn Vincencem na Francosko pobegnili. Srečno so se v Francosko prepe¬ ljali, kjer je bila lurkinja keršena , njeni mož; Vinccncov gospodar, pa v ker.šansko cerkev zopel sprijet. Sr. Vincenc je po lem .še dolgo lel v Parizi prebival, imeniten oec vbogili in zapu.šenih ljudi. Naredil je sveto Ic.vardjo du¬ hovnih bratov, ki so nevedne kmete urili ino skerbeli za njih poboljsanjet napravi! družino vsmilenih sester, ki so po hišah bolnikam stregle iz gole ljubezni do Boga ino svojiga hližniga. Tako je skerbel grešnikam za po¬ koro , lačnim za živež, nevednim za poducenje, pa tudi bolnikam za postrežbo. V svojim št ir ino osemdesetim leti je lepo vmerl, kakor je sveto živel, ino zdaj tam med angelskimi kori Bogu hvalo poje, kakor njo je v Afriki v svoji sužnosli pel. Oh sveto petje! ti nebeško moč r sebi imaš. Redar se božja beseda lerdiga serca ne prime , ga lepa pesni omeči : hude misli pre¬ žene , ino žalostne oveseli. Pred poštenim pet¬ jem strah beži ino skušnjave pobegnejo. Oh mladenč1 bodi vesel ino živi vselej luko, de boš leltlio pel ves čas svojiga živlenja. Judi 30f **”. Pavl uči, rekoč-. „Opominajle se med s e bo s psalmi, s hvalnimi ino duhovnimi pesmij poj le Bogu veseli v svojih sercah. Kol. 3, 16. Kdor pošteno ino sveto poje, ima angele tovor še svoje : kdor pa ljubi le posveten krič,. nja prija!el je h - - č. 5 2, Sv. Cirilj Sbso sv. Metodi, Slovenska učenika. Za Bo ara m ino starisam so dobri uciieli O pervi dobrotniki naši. Taka sla sveta brata Cirilj ino Metodi, v Solunjah na Gerškim do¬ ma , dve svetli zvezdi na juternirn nebi SIo- vencam. >Se v svojih mladih letali sta se pridno Učiln ne le božjih naukov ino druge posvetne modrosti, ampak tudi ljudskih jezikov, de bi se kdaj z sosedami ino ptujmi ljudmi lehko menila in govorila. — Mladene, ki imaš lepo priliko ino pisan čas, uči se rad, dokler si mlad, ne le slovenje prav razumeli, ampak tudi laško, nemško, kakor drugih jezikov na¬ stopili ino na potrebo govorili, posebno kate¬ rim si sosed j saj ne veš, kanto še prideš. Koljkor jezikov znaš, toljko človekov veljaš. Nikdar plujih ljudi ne oponašaj, de se jih 302 boš zasl opili dobro navadil; saj smo si bratje in sestre. Z kakoršno mero boš ti jim meril, bojo meril tebi oni. Slovenski knezi alj poglavarji so poslali v Carigrad (Konstantinopel) učenikov prosit, ki bi slovenski jezik dobro govorili, ino prišli Slo¬ vence učit. iNi bilo najti bolj učenih mož, kakor sta bila sveta brata Cirilj ino Metodi, boga¬ boječa mušnika, ki sta že poprej nevernim narodam svet cvangelj oznanovala. Srečno med Slovence prideta , ter jih začneta zravno ker- šanskiga nauka tudi abecedo učiti, pisati ino brati. — Branje ino pisanje je res velika do¬ brota, pa vendar boljši vsipa lepa znati, ko znpelive' bukve brati ino (jerde reci pisariti. Bog nas 1 ega varji! Berimo radi le koristne ino božje reci , kakor nekdaj ni Slovenci. Sherbna užitela sta svojim pridnim licen¬ cam sveto pismo poslovenila, de so ga brali, jim službo božjo spisala, de so njo v cerkvi pobožno opravljali, ino sta jih tudi svete pesme (psalme) peti užila. Slovenci so se veselili toijke božje reži brali iuo poslušali, ino sveta kersanska vera je po vsih slovenskih deželah čudno lepo oživela. — Tako so se od nekdaj vsi pridni Slovenci radi učili, in se še tudi zdaj radi učijo. Hvala Bogu, de je po vsih- 303 krajih šol zadosti , pa tudi skerbnih domačih, učil el ov } le samo enir/a je še potreba: po le¬ pih naukih tudi pošteno zircli; Bog nas ne bo sodil po našim znanju ; lemuč pa huli na¬ šim djanju. Nemškim iu'enikam je na delo svelig-a Cirila ino Mol oda z 1 o merzelo : založili so »ju rimskima papeža , kakor hi prave vere po slarim ne učila. Brala sla se na lo v Bi m po¬ dala, ino svojo nedolžnost toljho lepo spri- cala, de nju je nar viši vidni poglavar ker- sanske cerkve pohvalil, in za vse slovenske dežele škofa izvolil. Veselo sla se med Slo¬ vence povernila , užila dobre ljudi, kcrstila kralje in poglavarje, ino se po pravici apo¬ stola slovenskih narodov imenujeta. — Jih je- ne koš j ko Nemcor , pa htdi Slovencev neljube¬ znivih sosedov, ki se radi: kakor nekdaj , še zdaj šunUijo ino psujejo ; ulj tj er do gerdo jejo! V nebesih ne bo razločka med Senicam ‘) ne *) Nemci so imenitno staro ljudstvo v Evropi,' ki pre¬ bivajo med Poljskim, Vogrskim, Slovenskim, ISe- ite,Škim m o rja m , laškim ino francoskimi deželami do nemškima ino pallineikiga (.hlaškiga) morja. Tudi v Ameriki je veliko nemških selcnov. Vsili se šteje per 40 miljtmov. Nar imenitnej, nemške dežele « ( > pod našim cesarjam: Estrajli, Tirol, veži del ko— 304 Stovencam i); le v pekli se bojo psovali. — Preljubi mladenč , le lega nikar! /indiga s hu¬ dim ne po vraču j, temne hudo z dobrim pre¬ maguj. Pridno se uči, bodi moder. živi po- Sileno , ino boi■ sovrnžnikam lehko jezike za¬ vezal, kakor sla nar imeni/nrj učenika Slo- vencor storila. roške ino šlajarske dežele; Parsko, Saško, Praj- Kovsko,i Virtempeisko ; Hanoversko kraljestvo j tudi Niderlandija, Holandija, Dansko, Svedija, Norve- ' g/ja, Kvajcarsko ino več dingih veeili in majnših vladij, Vemei so terdni, dobro učeni ljudje, ka¬ tolike, pa tudi uekatolške vere. Zemljo imajo do¬ bro, polje lepo, pa tudi gore ino planine velike, kjer se jim živina redi.-— Xemška beseda je čerst- va, vender Slovencam lehka, de se nje naučijo. Zlo potreba njo je znali. Vcmške šole. močno slo¬ vijo. Veliko dobrih biikttv je v nemškim jeziku, pa tudi zapelivih veliko, katerih se je potreba varvati. *) Slovenci, alj Slavjani, slavno veliko ljudstvo, so hfli že v starih časih imeniten mogočen narod. V Evropi, v Azji ino uekoljko v Ameriki so Slo¬ venil doma. ino ni ljudstva, ki bi po tako širokim prebivalo; po pravici se reče, de v njih deželah sonce k božji gnadi ne gre. Itli/.o Sl) miljorov ljudi še zdaj slovenje govori; in naj se ravno nekateri težko zaslepijo , se vender v kratkim govoriti lehko zastopijo. Nariinenitnej slovenskih narodov so Kusi, ki imajo svojiga cesarja; Poljci, katerih uekoljko jo rnsovskiuKi, nckoijko pvajsovskeruu kralju pod- Sv. Cirilj bolehen je v Rimi svoje slavno 2'vlenje sklenil; sv. Melodi je pa se dolgo let po slovenskih deželah učil , lepih cerkuv po¬ stavil, ino veliko mašnikov zegnal, dokler je tudi on v bolje živlenje za svojim bratarn sol. — Zdaj nju hvalijo vsi slovenski narodi zem¬ lje. pa tudi vsi srečni Slovenci v nebesih, ka¬ terim sla v večno živlenje pomagala. — Po¬ snemaj tudi ti, mladi Slovenc, lep iztjled sve¬ tih učenikov, poduči ravno luko svoje brale in sestre v dobrim, koljkor zamorci. sukaj: ,,Kateri bojo podučeni , se bojo svetili, kakor tožnih; Perne,i alj Čehi; Moravci, Hrovaljc ino Slo¬ vaki na Vogrskim; Slavonci, Dalmatinci; Krajnci, tretjina Korošeov ino Stajarcov, ki so vsi estraj- skimu cesarju pokorni; Serbi , ISosnjaki, ino Bol¬ gari , ki so po očeta hvalno spoštuj vse svoje žive dni. Ne pozabi, de je Slava tvoje ime ; za to pa tudi- nosi se, de boš slave, časti in hvale vreden 1 — 306 sed loba neba ; mo kateri veliko drugih v pra¬ vici podučijo, bojo kakor zvezde, na rse večne čase. (i Daniel. 12 , 3 . .,\ikdar ni prepozno naučili se, kar člo¬ veku videli potrebno je. Ce je ravno imenilnej, nauk dajali, ko jemali , vender vselej lepši, se učili, kakor pa nič znati d Sv. Augnšlvi svelimu Jeronimu. 03 ' / 3®7 Keršanskiga mladenča nebeško ogledalo. H^relepo sveto je nelto, k e It o pa zemlja tem¬ na! Kako veselo je nebo, kako pa zemlja rev¬ na! — V nebesih Jezus sonce je, ki med svet¬ niki sveti se v večni nebeški luči; ino svet¬ niki lepši se, kakor je sonce julerno, ki iz zagor prisije. Kdor hoče med nje priti, mor* za njim hoditi, ne za pregrešnim svelam. Sta¬ novitno so zemlji nepokojen svet prebili, in zdaj tamkaj v svetim raji večen pokoj vživajo. — Bogastva 'in dobrot na le tim sveti niso poželeli, le v radovoljnim vbožlvi so živeli; bogati dobrih del so šli v sveto nebo, kjer zdaj zavživajo, kar so na zemlji dobriga sto¬ rili, Hodili so po zemlji svoje dni; a!j !e per Bogu bile so njih želje, v nebesih njihovo veselje, kalerga so jiskali. zgubili nar več hali. Njih serce je napoljeno neskončniga ve¬ selja; nobeden njim ga več odvzel ne bo. - - 26 * 30 ? Niso porojtali na pozemljsko lepoto; skerbeli so le svoji duši za dragoto, katire mol ne sne, katire lat ne vkrade; le krono so si sple¬ tali iz rožic svete čednosti, in zdaj njo tam¬ kaj nosijo; pa tudi za te prosijo, de ki njo med njimi nosil. — Tukaj so se postili, zdaj tamkaj se gostijo; tukaj so se solzili, zdaj lani se veselijo; na zemlji so se trudili, zdaj tam počivajo in por Gospodi vživajo svoje večno plačilo; za Jezusam so hiteli, in so ga srečno d osli. V nebesih mladi fantje si roke tam po¬ dajajo, si veliko srečo vošijo , tl e so premagali posvetno zapeljvanje. Tam se z Jožefam egip¬ tovskim serčno radujejo, in njega lepo hva¬ lijo, ki je pred greha m bežal, ter raj nedol¬ žen bil zaperl, kakor nedolžnost zgubil, lsi njo je črez vse ljubil. Na njemu čistost sveti se še lepši kakor sončice; in vsi njegove suk- niče se lepo veselijo. —Tam na veselih hrib- cab pravični zdaj stojijo; v neskončni večni luči prelepo se svetlijo. Vse rane njihove, ve¬ like bolečine, Iti so jih tukaj voljno polerpeli- oh, kako so jih tam veseli! Nebeška čast i* njih bliši. in vsa sovražnikov oblast premaga¬ na pod njim leži. — Ino v desni roki vsak 309 derži zeleno vejco pnlmavo: prijazno se smeji, ter nam veselo kaže, kak srečno je premagal. Tam slepi čislo vidijo, tam gluhi tenko slišijo, in kruljovih tam ni, kjer starost omladi; tam novo ino mlado vse, staro minilo je. — Jokanje tam nehalo, vesele pesmi se pojo; ne¬ sreče tam ne ho, ne smerti ne terplenja; in vsaka mila solza, ki se nedolžno vterne, se tamkaj preoberne v morje zveličanja. Veselja vir je večni Bog, on dober oče vsih olrok, ki njega ljubijo. — Oh morje preneskončno veselja večniga! Oko ga še ni vidilo, uho ga še ni slišalo, tud serce ne občutilo: — pri- pravleno tud tebe čaka, o mladenč! Povej, ali ne želiš tudi ti v nebesa priti? ali v svojim serci ne goriš lak srečen tamkaj bili? V nebesa pravo pot poznaš skoz to dolino solz; prijalelov tud zadosti imaš v nebesih iri na zemlji. Poglej, kako le vabijo, veselo k sebi kličejo svetniki tam v nebesih, deb bodil tud za njimi ti, kakor za Kristusom oni, po ojslri slezi večniga živlenja. Glej, roke ti podajajo, z molitvami podpirajo, ker te za Jjubo imajo. Ali jih ne boš posnemal? — Mladene, ne mudi se, tvoj dom v nebesih je; ne jiši ga na zemli, zapelivosli ne jemh, hi jo ponuja tebi svet, dc bi se pogubil? 310 Fantič mlad, žlahen sin nebeške rodo¬ vine, o ne zaljubi se v pozernljske drobtine! Zemlja je preslaba spolniti zelje tvoje, lam v nebesih najdeš le veselje svoje, koljkor bolj ga serce tvoje poželi; pod soncam srečen ni v resnici prav nobeden. Ce svojo srečo najti v posvetnim premoženji si želiš, za praznim vetrain tekaš, in po velri prah kadiš. Nar vc- ci sreča na ti zemlji je le kratka serija — go¬ la senca. Naj le bogatini z svojim blagam se ba¬ hajo, ne bodi za bogastvo tebi žal; nar boljši tvoje je blago, ki ga je tebi Stvarnik dal: zdravo telo. pridne roke, glava dobra, žlahno serce, de boš časno srečen, večno izreličan. Noj si ravno borno tu živiš, dobriga pa ve¬ liko storiš, bogat v nebesa pojdeš. Naj se posvetneži z verlim poslopjam le šlimnjo, v kalirim zdaj prebivajo, in draga oblačila kažejo, v katirih se svetlijo, tvoj dom neskončno lepši je, visoko lam nad soncam, kjer brez števiia zvezdic sveti se. Niso ga človeške roke zidale; vsiga mogočen Bog ga je postavil, pravičnim vsim pripravil. Noj se hvalijo otroci liga sveta svojga žlahniga stanu, svoje imenitne službe; zado- voljn bodi ino lepo skerbi, de boš hlapec zvest 311 in priden svojiga Gospoda, ki v nebesih je. Nekdaj bo tud tebi cest ino večna hvala , ke- dar se bo tvoja služba na tim sveti dokon¬ čala. Veselo svoje talente Gospodu vecnimu poneseš, ki jih tebi je izročil; pa tudi lepo pridam, ki si njo pridobil, in porečeš: »Go¬ spodi pet talentov si mi izročil, glej, pel dru¬ gih sim pridobil/* Oh, kako veselo boš zasli- slišal Jezusa prijazen glas: »Pridi, dober ino zvesti hlapec! ker si bil n malim zvest, črez veliko bodem te postavil, pojdi v rese/je svo¬ jiga Gospoda.'* — In vsi izvoleni svetniki ino angeli le bojo tam sprijeli, in z tebo večno hvalo peli neskončnimu Bogu. Poglej, preljubi brata moj, to je odločnik tvoj: v nebesa srečno priti po poli čednosti, in tam se veseliti v neskončni večnosti: za to si stvarjen na te svet, le k temu si poklican. Ako na sveti vse zgubiš, de le nebeške steze ne vgrešiš: vse bo se tebi tamkaj stokrat po- vernilo, kar tukaj zapustiš. Ge pa nebesa zamudiš, vse zgubiš, Preljubi moj, ki si še mlad, in bi v ne¬ besa prišel rad, prav lepo prosim te, poslu¬ šaj ino vbogaj me, kaj ti na pot povem, de boš prav lehko ino srečen hodil: 312 Sedem /J atih naukov /.n srečen pot mladencam. t. S lori rse k reči cesti božji, in dušam v {zveličanje. Rorneno sonce vstaja in nsna- nuje božjo čast, po noči belo luna tudi Stvar¬ nika cesti, ino miljonov zvezd gori, vse 1« reci božji časti. — Pod nebom drobne ptičice prelepo žvergolijo, po vodah male ribice ve¬ selo plavajo, po zemli živali letajo ino se ve¬ selijo, vse k veri časti božji. — Tud vsaka Iravca zeleni . in vsaka rožica cveti le k reči časti božji. — Cervicek se v prahu zgible in knpelca na veji ziblc tud k veči časti božji. — INebesa oznamijejo nam božjo veli- cast, svetovi prerokujejo nja hvalo in oblast; tud’ tebe o mladenč, je k svoji časti stvari!, te stori! krono vsih stvari, de se v tebi časti. Le božja čest je pervi tvoj o p ra vit, njegova hvala tvoj nar veči davk. Če se to pervo prav zgodi, sc drugo vse lehko stori, in duša jzveliča. 313 Ker zjutraj zgodaj vstaneš, in se »a pot podaš, se delat pripravljaš alj delati nehaš- le vse v imeni božjim. — Si lačen alj žejen in piješ alj ješ. si truden alj s-bojen ino počivat greš. vse k veri časti božji. — | n hedar kaj Jerpiš. se milo posolziš, sovražen od ljudi, se li hudo godi: naj bo v imeni božjim, vse k veci časti božji! — Bog tebi da, Bog Vzorne, kakor njemu dopail.e. laku se vse zgodi; naj bode vesolj hralono njega sveto ime. Tako se Bog cesti, tako bo tvoji duši vse v večno zveličanje. — O stokrat sre¬ čen človek! 2. Greha nar bolj e ar ji se j on je tvoja nesreča na (im sveti nar veda. H a kor hitro se ti hudo pregreši’; , angelsko oblačilo po¬ svetujoče gnade božje ino nedolžnosti zgubiš, ki si ga per svetim ker,sli dobil; greh te iz prave steze izvelicanja oberne, in te na šroko cesto pogublena tira, ti dušen mir podere, ti cerva v serce zasadi, cerva hude vesli. — Hudoben greh je tvoje duše smert. in stra¬ šen pekel teb’ odpert, ker nisi v gnadi božji. Oh to je strah in groza! — Se hočeš smertnih grehov prav varvati, se moraš skerbno malih grehov tudi bali. Naj ptička le «a majhen krempelc na zanki v , . V *>7 Zivlenja »rečen pot. * 9 314 mrši, alj se 7.n eno samo pero limone prime in vlovi, ne more več zleteli, že moie hitro vmreli. Taka se grešniku godi, ki malih gre¬ hov ne pornjto. Se hočeš greha prav vnrvnli, vedno Bo¬ ga pred očrni imej, ki vse vidi in vse ve. in bo tebe ojstro sodil. Toko je nedolžen Jožef egiptovski storil , ter je v strašni grešni pri¬ ložnosti govoril: }} Koko bi v 1 ogel luko hudo¬ bijo ulovili, in zoper svojigu lloga grešili? c Božji strah je dober vnrh, začetek vse mo¬ drosti; kjer njega ni, tam se greši, in strašen pekel služi. Se želiš pregrešnig,A živ len j a ovarvnti, po¬ kore ne odlagaj, kadar se pregrešiš; na pravo stezo si nazaj pomagaj, de nje no vselej ne *gt»i>iš; le pokora zopet da, kar pregreha rzeme. 3. Spovej se prav pogosto, in čisli skerb- tiO svojo < vest , de si boš vedno posvei'jočo geode in ljubezni božje zvest, brez kalite do- briga storili ne zamnreš, tud ne izveličan biti. ,,S)toved dušo izveliča, pregrehe odžene, skušnjave premaga, pekel zapre, ino nebes* odpre.'" l) Udor spoved le odlaga, tud greha ‘J Sv. Avguštin. 315 ne premoga, brez božje gnade rod živi. brez božje gnade vmerje, in Se pogubi. Vsak dan vec olj manj grešili , samo enkrat olj po dva¬ krat v ieli pa le k spovedi hoditi, bo za dušo slabo! Redke spovedi dobro vest slabijo , osle¬ pijo grešnika, de več grehov ne spozna, kle- rih preveč ima. Itako žalostno je to! — Mla¬ dene! v veri nevarnosti pregrešni ko živiš, pogoje glej. de se spoveš: če tudi enkrat YS«kiga meseoca k spovedi greš, id preveč. Vsaka vredna spoved je ena stopinja bliže] svetga raja. De se pa sveta spoved prav stori, je po¬ treba dveh reči: pervič dobfiga spovednika imeti. — (Je ravno spovedniki vsi oblast imajo, za tebe vender vsi le ne veljajo, k.utor ne vsak zdravitel, (arzel) za bolnika. Fojiši spovednika si, ki bojo tebi oče, in bojo po očetovo zn le skerbeli. Moraš pa tudi ti njim dober otrok biti, jih lepo vbogati ino za njih moliti. Tvoj spovednik naj bojo moder ino zostopen srt!vareč, ki te bojo vedli prav vo¬ diti’ — zdrarilel (paderj učen ino stanovi¬ ten, ozdravil tvoje dti.se rane; — prijulcl zvest in- ljubezniv, katerim lehko vse znvnpaš; — naj bojo moz po volji božji, rnzsvetlen od Boga; zalo pa tudi prosi ga, naj lijih najti da, 27 * ate Kdor preveč spovednikov ino zdravnikov (ar- zetov) ima, je že blizo smerti oj a duša in telo. Le enga praviga si izvolili, ino njim prav pokoren bili, to je dobro in prav. De se spoved prav opravi, je potreba drugič ob pravim časi njo storili. Kakor hitro se hudo pregrešiš, ne odlagaj spovedi od nedele do nedele , ne čakaj adventa alj pa velike noči; in ako je mogoče, de se dones spoveš, na jutro ne odloži; leliko bi že prepozno bilo. Pa tudi večkrat v leti, tud’ zavolj malih gre¬ hov ne smeš spovedi zamuditi, če ravno veli¬ kih grehov storil nisi. Kdor se pogosto vmi- je, bo lepo cist in bel, in kdor se večkrat vredno spoveduje tudi malih grehov, bo mirno ino cisto vest imel. Mirna ino cista vest je sladkost živlenja. 4. Z gorečim sercam teci k sveti boi ji mizi , koljkorkral pristopit smeš k sveliniu ob¬ hajilu. Prijalela, ki se prav rada imata, se tudi rada znidela ino pogovorita. Prijatel tvoj nar boljši preljubi Jezus je; zato te k sebi vabi in lepo klice le, rekoč: ,,Pridi, ki si obložen, ino dosti lerpiš; jaz bodem le po¬ živel, 1 ) de ves ne oslabiš. Le jas sim vinska ‘) Mat. It, 28. str ter ta, in ti mladika si; brez svoje vinske ferte mladika ne rodi, tud dobrign brez mene sto¬ riti ne zamorci ti. >) Kdor moje meso uživa, in pije mojo kri , le v njemu jaz ostanem, in * meni on živi. 2) Prija tel , Ici pogosto merno prijati« g-,-«. se njemu ne oglasi, in ne ogleda se, prija!»*i bit’ neha. In bedar c!o povablen li večerji priti noče, babo bi bilo mogoče, de bi prijati« bila? Mladene, abo prijatel Jezusov bit’ želiš, z veselim scrcam sberbi, de v svetim obha¬ jili pogosto ponoviš ljubezen Jezusa. In ba- bnr rosa juterna ivetlico omladi, še lepši Omladi ljubezen Jezusovo presveto obhajilo. „S letim nebešbim živežam se čednosti pom¬ nožijo, in vse popolnejši stori, bar božja griada v čistih dušah dela. Ti truplo z živežam po¬ gosto osberbiš, in svojo dušo pa, bi toljbo truda ifi težav ima, se enbrat v rnesenei ne poživiš! Ni rudo, de na poli onemagaš, ki sveto obhajilo rad odlagaš. Brez ljubig.t Jezusa hoš mladika suha, v ogenj veržeoa. tie Jezusa prav ljubiš, bo.š obhajilnih dni vesel, se boš lepo pripravil, in ga pod svojo *) Joan. 15, t. v) Joan. 6, 37. >) Sv. Tomai Vi- iaoovan. 3!8 Streho vzel; Ink došio tvoji -h ».vi bo i z ve lica njo. •— Ako si v smcrtnim grehi, o ne podstupi se; če si pa čistiga serca, obudi prave želje, stori duši vesrdje, naj vžije Jezusa svojgn zve¬ ličarja, ko! jkorkrat Ivnj spovednik teki dovo¬ lijo. Pa tud per vsaki sveti maši v duki ob¬ hajaj se z svojim Izveličarjam. — Tako bos srečno živel, pa živel ne boš sam: Jezus bo ž,ivel v tebi, in ti pa z Jezusom. Kdor z Je¬ zusom živi, se vrnrcli ne boji, ker Jezus je vstajenje, le on večno živicnje, katerga svo¬ jim da. — Oh srečen, kdor obhaja ljubezen Jezusa presvetim zakramenti- Telesa rešniga pogosto in pa vredno! On pije iz studenca živ leti j f» vecniga. Redar spodobno moliš, tak marnješ*) z Bogam ti, kedar pa pridgo slišiš, Bog z lebo govori. Ce nočeš ti poslušat, kar tebi on veli (veleva aIj zapoveduje), tiid’ on ne bo poslušal, kar ga boš prosil ti. Kdor pridge rad opusa, h keršanskim naukam tud’ ne gre, bode Boga pozabil, in hitro zgubil se; on na nebeške vrata tud’ enkrat lerkal bo, alj vsim gluhim ušesa m one zaperte so. Jezus njemu poreče: ,,-laz lebo ne poznam, le se nisi dal učiti mojim nameslnikam.“ Kdor mainike. *) govoriš 319 poslant, posluh Jezusa, iu kdor njih %nni~ Cuje, zunerie tudi n ja, katiri njih pošilja. ') (Ne bodi praznili misel, de že zadosti ves; de natika ue potreb’*jeŠ, se misliti na smeš. M flor sveto mašo sliši, in pridno za¬ mudi, zapovedi cerkvene dopolni še !c polj ako trm je moigoče tud pridigo slišat b(lo„ Cebelca (bu celca) mlado jutro po rožicah leti, de srhi ino drugim dobi žlahne sterdi; Salto tud tvoja duša nauka potrebna je, nje živež je beseda, ki is božjih ust gre. Beseda Je¬ zusa ima večno živlenje. Le pridno v cerkev hodi, poslušaj prav zvesto, io kar v cerkvi zaslišiš-, po tem živi lepo. Tak rasli! boš v modrosti in v vsaki čednosti; tvoj nauk se bode svetil v neskončni vernosti. — Ta je prava učenost, ta nebeška visokost! (*. Opravluj .svoje dela prav pridno vsaki čas , ne le ljudem na videz, ampak s itvolj H m! a. 1» mladiga se vadi zvest bili u vsih rečeh , zvestoba je pošlovana per Bogu iu lju¬ deh ; kdor le na pol stori, plačila vreden ttL Bolje de brez plačila si priden delavec , kakor bi bil brez dela mal prida paglovec. Za vsako*- ) Luk., to, 16 . 820 dobro delo, ki ga drugim stonš, plačilo v svetim raji gotovo zadobiš. Za vsako : iiog li plačaj flori-'j) si lehko prav vesel , ker svoje povračilo bos od Boga prijel. Be vse zavolj Boga! Bučelce sterd nabirajo. pa ne samo za se; še mravlje so si dobre in si pomagajo; glej! bližnimu pomagat’ ti lepo kažejo. Hako bi ge rilo bilo, če bi se le zgodilo za volj do¬ bička vse, in iz ljubezni ne! Gerdn dobicka- rija sveto ljubezen vbija; iz pekla je doma. Bogu le on prav služi, ki dobro rad stori, in za vse svoje tlela še hvale ne dobi. Borcu živi na sveti, bogat v nebesa gre, njegove dobre dela so nja prijalelce na zemlji in v nebesih. Zatorej rad pomagaj tud li brater- no; z kako mero boš meril. se tebi merilo bo. —- Le vse za volj Boga! 7. Povzdigni svojo serce is zemlje do ne¬ bes, povzdigni ludi roke , in moli, de bo res: z jezikam 'mo z duham. V molitvi povzdiguje tvoj duh Ir Očetu sc, v molitvi se pridruži med božje angele;, nebeško moč zavživa, im milosti dobiva premagali skušnjave, prenesti vse težave, doseči sveti raj. Molitev je ne¬ beški ki ut. 3*t Pokrižat' in moliti naj te ne bode sram; Bogu lepo služili čast mora biti nam. IS a druge ne porajlaj . ki radi bnrajo: ,,Pojdeš topel V nebesa?' 4 Bog daj, de bi res bilo! tako jim odgovori. Bol je topel v nebesa, kakor pa merzel v pekel. Alj ptica ne bo pela. ni vredna, de živi; alj sveča ne gorela, tud' dnarja vredna ni; in človek, ki molit neha. Boga in sebe ne spozna, l.e kdor zna prav moliti. ve tud’ prav ži¬ veti. *) — Ker zjutraj zgodoj vstaneš, hitro pokrižaj se; preden se zvečer vležeš, pov¬ zdigni spet roke, moli ker k mizi prideš, al j ker od mize greš; tud’ ker zvoniti slišiš, od¬ lagati ne smeš svoje dolžne molitve. — Predi delam in po deli pomoli vselej tako, de vse živlenje tvoje sveta molitev bo. Tako boš sreč¬ no živel, tako boš srečno vmerl, tako si bo* po smerli sveto nebo odperl. Moli ino delaj! Vse k veči časti božji in duši v izreličanje. “ > Sv. Juterni izdihleji ino molitvice ker- sanskiga mladenra { J* Redar sc zjutraj prebudiš, pobrigaj se, ino reci: Bog, moj Bog! lobi se zbudi m', ino te lepo zahvalim, de se zdrav živim. Čast ino hvala Bogu f Očetu, ki me je stvari!, Bogu f »Sinu, Iti me jc odrešil, iri Bogu svelimii f Duhu, ki me je posvetil, zdaj in vekomaj. Amen. Ne poležavaj, ako si drav, ino hitro vstani, rekoč: S veli Rog, sveti vsemogočni Bog, sveti vsemogočni večni Bog, vsmili se crez me! Kadar se vinivleš, iz globočina svojima serca reci: Omij me, o Gospod! z Studencam svoje milosti, ovarji dušo mojo vsake nečistosti 5 naj de bom z čistim sercam tebe gledal od ■oblicoja do obiicaja. Amen. Kedar se oblačiš, z ponižnim sercam reci: Obleci me, o Bog! noviga človeka z obla- ,») Vse te kratke molitve je dobro iz glave znati ino jih vsaki den po priložnosti lepo opraviti. 323 čiUtn- nedolžnosti in svete čednosti; naj se pošteno nosim, ino v pravični ljubeznivosti dopndem Bogu ino dobrim ljudem; to te po¬ hlevno prosim. Amen. Priporoči se prosveti Trojici ino reti: Bodi cesena presveta Trojica, Bog Oee, Sin ino sv Dnh . v treh perronah en sam Bog-, Sveti, sveti, sveti, si Gospod Bog Sabaol! Ne¬ bo ino zemlja sla polna tvoje časti. Čast ino hvala Bogu Očetu, ino Sinu ino svetimu Duh«. Bahor je bila v sačelhu ino. zdaj ino vselej ino na vekomaj. Amen. Priporoči sc ttlariji devici, rekoč: 0 vsih devic devica, Marija moja mali? prosi Boga za me, de bom tvoj vreden sin, Jezusu zvesto služil in se z lebo v nebesih per rtje-mu vest lil. Amen. Priporoči sc angelu varim, ino reci: Moj zvesti angel rarb, nikar me dones ne zapusti! Varuj me hinliga na duči in te¬ lesi , in vodi me po poti večniga zveličanja. Amen. Priporoči se svojiinu svetimu patronu, rekoč: fzvolen moj palron, sv. f. ! tvoji prom* se dones izročim; prosi Boga za me, ,de se ne pogubim, ampak de srečno pridem *" rečno zveličanje! Amen. 324 v Zdaj moli apostolsko Vero, Oče na« in ČJešena st Marija; po tem stori dober namen, rekoč: Moj Bog’ in moje vse! Ti si moj, mo jaz sim (voj. U vsih rečeh se tebi izročim; bar ti češ, lo tud jaz želim. Tebe prosim, varji me, de z nobenim še tal« malim greha m ne bom žali! le; in storim vse k Ivoji časti ino moji duši v izveličanjc. Amen. .Po teni se poškropi, ino pojdi veselo na svoje drlo. ■ CCV - ' Molitvice ua elan. Vred delam. 9Sog, moj večni gospodar, ti mi daš to delo; k tvoji časti začnem ga zvesto in veselo. Vse po tvoji sveli volji delati želim, ino večniga plačila se po smcrli veselim. Po Kristusi, Go¬ spodi našim. Amen. Po deli. Moje delo je storjeno, tebi, Oče, izro¬ čeno; svoj svet žegen delu daj, men* pa enkrat sveti raj. Po Kristusi, Gospodi našim. Amen. Pred jedjo se pokrižaj, moli: Oče nas, ino po tem reci: Blagoslovi (požegnaj), večni Oče, svoje darc ino nas, de jih bomo zavživali v tvoji 325 likali vsaki čas. Bo Jezusi Kristusi, Gospodi našim. Amen. Po jedi se pokrižaj, ino reci: Hvalen bodi dober Bog dobrote svojih vok, ki sino jih zavžili, Ljubi Oče, prosim te, vse potrebno daj nam še, vselej se nas vsmili! Po Jezusi Kristusi, Gospodi našim. Amen. Kcdar uro siišiš, izdihni: Bodi hvalen, večni Bog. vsako uro, vsaki časi Zdaj ino posledno uro, Oče, vsmili se črez nos! Amen. Kcdar na spoved ulj obhajat grejo, kleče Jezusa pozdravi, rekoč: Jezus, ti zdravje bolnikov, daj bolnimu svojo pomoč , naj mu bo srečno ozdravit alj pa vmreli mogoč. Oaj njemu vredno prijeti tvoje presveto Telo; naj mu bolezen ne k »inerti, ampak k zveličanju bo. Amen. K e dar se mertieu zvoni, reči: Vsmili se Bog verne duše, ki je z tega sveta šla; daj ji. de bo tam v nebesah svet’g« raj« vživela! Oče naš i. t. <1. (Jesena si Marija i. t. d, Bog ji večen pokoj daj, večna luč ji sveti naj! V miru naj počiva! Amen. Kcdar merno cerkve greš , v kateri presveto režnje Telo prebiva, odkri se, pripogni desno koleno ino reci: Bodi če.šeno ino hvaleno Jezusa rešnje Telo v presvetim zakramentu. Iz ljubezni ined 326 nitmi živili, ino nam milosti svoje deliš; oh n P j le pogosto vredno zev ijetuo. enkrat pa srečno k lehi pridemo v večno veselje! Anten. Memo cerkve gredoč, v kateri presvetiga Telesa ni, so odkri, glavo nagni ino reta: Bodi česen večni Bog v svoji sveti hiši; prošnje vsih svojih otrok. Oče. tukaj vsti.i; enkrat nam pa priti daj v večno hišo, v sveli raj ! Anten. Metno križa gredoč se odkri, glavo pripogni, vedoč: Hrižari Jezus! teke molim ino počeslim, ter skoz tvojo smeri na krizi izvekčan kit že¬ lim. Amen. Metno podobe device Marije gredoč se odkri, glavo nagn ino reci: - Fočešena kod kratica. kozja mali in de¬ vica! O Marija, p ros za nas zdaj ino po- sleden čas! Amen. lHcmo podobe svetnika glavo odkti ino nekotjko pripogni: t ekoč : Bodi pozd ravlpn sveli l. (sr ime s\ cinika reče J izvoljen božji svetnik! Bodi vselej naiu per Bogu naš mogočen priprošnik! Metno podobe svetnice, nekotjko odkiito glavo priklopi? se kaj hadi^a spomnili ne vaš* zahvali 8,,, u le je greha varval; Se si pa greh prosi ^ a> naj tebi odpusti, mn terdno obljubi, tega nikolj su>. riti ve8, ler pravo /,iv<> grcvengo obudi, rekoč: O moj Bog, kako močno st ti mene lju¬ bil,, kako' zlo pa teke jaz razžali!! Grešil sim ino nisim vreden več hiti tvoj sin. Odpusti, jjuki Oce, meni grehe moje, ne odtegni meni ljubeznive roke svoje! Rajši hočem vmreti, ka¬ kor se tebi zameriti. 0 Bog. pomagaj mi, ih bodi milostlir meni vbogimu grešniku! Amen. O Marija Mati božja ! bodi moja vs mi lena tnali ino prosi zn me, de pet- Bogu rsmilč- nje najdem. Sloj zvesti a n ge'j vatli! prosi za men® ino varji mfe, de se spet ne pregrešim. Vsi svetniki ino svetnice božje! prosite *a me. de se prav spokorim, ino s rež n o k vam y Verno živtenje pridem. Amen. Zahvali Roga za vsa dobrote ino reci : Moja duša, hvali Gospoda, ino vse kar ja v meni hvali njegovo sveto ime. Hvali Gospoda moja duša ino ne pozabi njegovih dobrot, (tast ino hvala Bogu Očeta i. !. d. Jtreden se v postale podaš , poškropi se iuo pokrižaj, re¬ koč: Večeru btftgoslav atj Stegen- Blagoslovi (žegtiaj) ms nicsij Bog f Oce, ki me je stvaril, ■ Bog f Sin. ki me je odrešil. 28 Živienja srečen pot. 330 ino Bog f sveti Duh, hi me je posvetil. Mi¬ lost ino pomoč presvete Trojice, ljubi mir Gospod« naiiga Jezusa Kristusa, moč njego- viga brithiga lerplenja ino smerti naj nad meno prebiva ino me vsiga hu(liga vnrje na c!usi ino telesi. O sveti Bog! sveti mogočen! Bog! sveti vsigamogoftti nevrn.erjoci Bog! vsmili se me. ino obvarji mo nagle smerti. — Tvoje vsigamocno varstvo naj nad meno bedi, tvoja vsignmogo.čna roka naj me brani, ino odverne vse vidne ino nevidne sovražnike , 'ki me za¬ lezujejo. Tvoja luč naj mi sveti, de večne smerti ne vmerjem. — V tvoje roke, o Go¬ spod, izročim svojo dum. O Jezus! tebi ži¬ vim, o Jezus! tebi vmerjem; o Jezus! tvoj sim živ ino merlev. Amen. Kedar se izslaeiš, izdihni: O Gospod! daj izleci starima človeka: pregrešno poželenje ino hude navade; naj vse hudobno na vselej v meni zaspi, ino se rtikolj več ne zbudi, kar tebe žali. Amen. Kedar si pretrnden , ino veliko moliti no moreš, pred postclo poklekni, pokrižaj se in reci: Moj Bog, lepo zahvalim te za vse do- brote tvoje, ki sim jih zavžil. Ponižno prosim te, odpusti meni grehe vse, z katerimi sim te razžalil. Daj meni sladko spati, jutri spet 331 fcdravimu vstali, ino jiti veselo zopet na svoje delo, k tvoji časti, meni pa k zveličanju. OČe nas i. t. d. Češenj si li i. }. d. Verjem i. t. d. K e hodi po noči pod druge strehe, ne vogtari, ne vesnj; nesreča ire počiva; ne jiši nje! V post.eli spodobit® leži, ne dopernašaj sam, ne z tovaršam, kar je reči strah, Rog vse vidi, Rog vse ve! Sedar ne moreš spati, premišlnj smcrt, sodbo, peket* nchesa, ino ne boš nikoij grešil. Sirah, 7, Mašne molitve. We zogni se cerkve, k e dar niemo greš, ne zamudi svete maše, kodni- vlegneš, izveličansk* sludenc je za tvojo du;o ino telo, ako nje prav s listi. V cerkvo stopivši pokropi se rekoč: Z nebeško roso svoje in i I osli pokropi me y o Bog, in vsih mojih grehov me omij, naj tebi z čistim sercam služim. Pred sveto mašo moli: Oče nebeški! jaz tvoj nevreden sin pri¬ dem v tvojo sveto hišo tebi dolžno čast m® livalo dal. Ves ponižen tc zahvalim ** t*® 28 * 33*2 milosti iiso dobrote tvoje, ki jih meni ino vsim ljudem deliš. Prosim te, odpusti mi vse grehe moje, in podeli, kor no duši in telesi potre¬ bujemo. De bos vslišal mojo prošnjo, se per .sve¬ ti maši sklenem z Jezusom, preljubim trojim Sinam, ter se tebi Oče, z njim darujem. Ob ne zaverzi .me, svojiga otroka: — vsrnifi se vsib svojih vernih, po Jezusu Kristusu, Go¬ spodu našim. Amen. Ako vtegneš, premisluj pred sveto mašo po¬ sebno dve reči: 1. Jezusa na gori Kalvarji, kako iz lju¬ bezni za nas terpi ino na križi vmira. ‘J. Jezusa na aitarji v presvetim resnim ■ Telesi, kako je.per posledni večerji sveto mašo postavil, ino kako iz ljubezni per nas prebiva. Molnik, /.učno moliti. V imeni Koga f Očeta, ino Si f na, ino svetiga •]- Duha pristopim k božjimu allarju ter z svojim nameslnikarr, o Kog, sveto mašo slu¬ zili zeum. Ob daj mi živo vero, terdno upanje ino gorečo ljubezen to sveto daritve zvesto Opravili. Naj bo tebi v čast ino zalivalo, meni ino vsim vernim v odpuranje grehov, izpro¬ sili živim tvojo milost in pomoč, «u ort vi m 333 Tečen mir in pokoj. Očisti moje strco, naj bo troj altar, vzemi vso kar imam tebi v d 0 _. padliv dar. Vsmili se nas Oče nebeški, kteri si nas stvari!, vsmili se nas Jezus Kristus, ki šj nas odrešil; vsmili se nas sveti Duh, ki si nas posvetil. Skazi nam svoje vsmilenje, o Bog, de bomo tebe hvalili. Amen. (rast in inala) 13 os;sj. Ofišen, hvalen, moleti !>odi, o neskončni večni Kog' od vstb stvari v nebesih in na ženili. — - Molimo te, častimo te z vsimi angeli ino ljudmi za tvoje velike slave del. ki si vse časti in hvale vreden. Oh daj mi tukaj tebi zvesto služili, ino po smerli z vsimi izvolenimi tebe v nebesih hvaliti , trojno edini Kog Oče, Sin ino sveti Duh 1 haterimu hodi hvala ino čast vekomaj. Amen. Malitnv. Vsigarnogočm Bog, ki vse živiš, podeli nam za dum in telo, 'kar potrebujemo. Daj nam skerbne učenike', pravično gosposko, prid¬ ne podložne, pošteno družino, živeža in obla¬ čila, sreče ino ljubiga zdravja , kar je tebi k časti , nam pa k izveličanju. — Pomagaj nam skušnjave srečno premagati, storjene grehe serčho 'objokali, ino po smerli priti v večno zveličanje. — ; Vsi svetniki in svetnice božje, 334 prosile za nas, skoz Jezusa Kristusa, Gospoda na.Šiga. Amen. BSorilo. O Bog, ki si nas stvari!, naj hi tebe prav spoznali, tebi služili, časno srečni ino v ne¬ besih večno izveličani bili, naj nam sveti luc Ivojiga nauka , ki nam ga po svoji!) ucenikah dajaš. Razsvetli našo pamet, de tvoje besede prav razumimo; poravnaj našo voljo, de jih zvesto dopolnimo. Oh daj nam željno sercfe tvoje besede zvesto poslušati ino jih lepo ohra¬ nili, ki nam večno živlenje dajo. Amen. Evangelij. V imeni Boga f Očeta ino Si f na ino sveliga f Duha veselo vstanem poslušat sveli- ga evarigelja glas, besede Jizusove. Oh prc- Ijubeznivi Jezus, moj nebeški učenik, poma¬ gaj mi po tvojim svetim nauki živeti ino vinre- ti, po lem z lebo veselili se v nebesih. Ameru Vera. Verjem v Boga Očeta, vsigamogočnig« stvarnika nebes i. t. d. Vse kar je Bog razodel, Kristus učil ino nam sveta mali katolika cerkva vervati veli, terdno verjem ino za večno resnico spoznam. O Bog poterdi me v tej sveti pravi veri, por- 335 zdigni moje upanje, oživi v mojim serci go¬ rečo ljubezn, naj Ivojo sveto vero vselpj % be¬ sedo prev spoznam ino v djanji pokažem. Po njej hočem živeli ino vmreli. Amen. f)ss rova uje. Dobrollivi Bog! vzemi majhen dar kruha ino vina, ktirign tebi po mnšuikovih rokah da¬ rujemo , de se bo premcnilo v telo ino kerv Jezusa tvojga Sina v nase zveličanje. — Verh tega dara tebi tudi izročimo svoje serce, misli ino želje, naj tebi dnpndrjo; vse svoje pre¬ moženje, kar imamo, naj tebi k časti bo. — Ogled »j se na nas, nebeški Oče, de bomo tvoje sveto ljudstvo - , daj nam pomoči, storili kar zapoveš, opusti , kar prepoveš. Tebi darujemo vse svoje djanje in nehanje, po Jezusu Kri¬ stusu, Gospodi našim. Amen. Kcdar si maSnik roke vraijejo. Očisti, Boo-, nam serce naše vsih made- zev hudih navad, posveti ga, de bo tvoj allar, naj bojo naše molitve tebi dopadle, in naše prošnje vlišane, ki k tebi vstajajo. Serce po¬ nižano in spokorjeno ne boš zavergcl, o Gospod. Kedar predgdasje moljo atj pojo. Iz globočine svoje nevrednosti se vzdig* ■nemo v svete nebesa, in hočemo * angel mi 336 ino svetnikami tebi neskončen rečni Bog spo¬ dobno čast in hvalo dajati. — Svet, svet, črez vse svet si ti. o Bog, Oče, Sin in sveti Duh, v treh peršonah en sam Bog. Naj le hvalijo vse stvari v nebesih in na ženili in ludi po«! zemljo; saj si vse časti in hvale vre¬ den. Sveto hočemo pa tudi živeti, de bomo zamegli srečno vmreti, ino po smerli v druž¬ ni tvojih izvedenih tebe vekomaj častiti ino hvaliti. Amen Spomin za žive pred povzjli;vanjam. Uče nebeški, združi nas svoje otroke r pravi kerŠauski ljubezni po Jezusu Hrisiusu, svojim Sinu, de borno vsi ena srečna hiša pod tvojim nameslnikam. vidnim poglavarjam | tvoje svete cerkve. — Daj milost in pomoč rimski mu papežu našitim škofu ino 'na‘-i dy- hovski gosposki. Poterdi v dobrim tiašiga Ce¬ sarja' ino stori močno vso deželsko gosposko, naj nas varje v tvoji sveti službi. — Vstnili se naših dobrotnikov. posebno starišev ih go- J spodavjev, pnjatelov r znancov mo sosedov, j lovarsev ino lovaršic, bratov ino sester. — Ob ra- ! ni 'vse verne kristjane v svoji milosti, in daj nevernikanr spoznati prave izveiičanske vere luč. naj bojo tebe prav spoznali in spodobno 337 hvalili. -- Daj grešnikam duha prave pokore, naj zapustijo svojo hudo djanje ino le tebi sluzijo. Zapri nam peklenske vrata, odpri nam svete nebesa, po katerih želimo. O Marija, ljuba mati, vsi svetniki in svet¬ nice božje, ki se per Očetu veselite, tudi vi za nas prosite, naj za vami pridemo in se z vami veselimo. Amen. Povzdigvanj«, Povzdigni se duša moja in čudo poglej, ki se na altarji godi! Kruh se premeni v Je¬ zusa resno Telo, ki je bilo za nas križano, vino v njegovo resno kerv, ktiro je za nas prelil. Oh, hodi pozdravleno Jezusa resno Telo; od Marije rojene, na križi za me vmorjeno. V ponižnosti te molim ino počastim, O Je¬ zus, vsmili se, vsiga zlega reši me, skoz tro¬ je terplenje ino smeri na križi. Bodi pozdravlena presveta resna kerv Je- zusuva, za me in za vse ljudi prelita. Tebe molim ino prosim, vmij dušo mojo ino ne daj, de bi za mene zgub,lena bila. O Jezus, v tebe verjem, de si na altarji zdaj pricejoc; v tebe zaupam, de me ne bos zavergel; o Je¬ zus tebe ljubim crez vse stvori, ker si tudi mene toljko ljubil, de si za me vmerl- P°' _ ' 29 /a v len j a srečen pol. 338 nižno prosim te, odpusti meni moje grehe ino vsrnili se vernih duš v vicah. , Spomin za mertve po povzdigovanji. Preljubi Jezus! koljko si za nas prestal, de bi nam večno živlenje dal. Tvoja predraga kerv je tekla za žive ino mertve, ako le v tebe verjejo, v tvojo neskončno zasluženje za¬ upajo, in tebe ljubijo, ki si nas toljko ljubil. — Vsrnili se vbogih vernih duš, ki v vicah terpijo ino goreče želijo priti pred obličje božje. Spomni se mojih rajnih - - - znancov in dobrotnikov, prijallov in sovražnikov, naj odpušanje skoraj zadobijo, in se per tebi ve¬ selijo, kamor priti tudi jaz želim. — Oh Je¬ zus, daj, de tvoje britke smerti ne pozabim, tebe ne zapustim ino se s tvojimi zvestimi služavnild v nebesih veselim. Amen. Oče naš, ki si v nebesih i. i. d. 9 O Bog, ti si naš dober oče, daj de bomo tudi mi tvoji dobri otroci. Tvojo sveto voljo dopolniti naj bo naše veselje; naj se nam zgo¬ di, kakor ti hočeš, to so naše želje. Daj nam vsakdanjga kruha za dušo in telo, po smerti pa sveto nebo, naj bomo srečni otroci per ljubim Očetu. Amen. t 339 Sveto oltliojanje, Jezus, jagne božje, bi grehe sveta od-, jemleš, vsmile se me, odvzemi meni grehe vse, in daj mi ljubi mir vesti, hateriga mi svet ne more dati, — Moji duši se ponujaš, vabiš njo k svoji božji mizi, v mojim serci prebivali želiš. 0 Gospod, jaz nisim vreden, de pod mojo streho greš 5 reci le samo besedo, ino ozdrav- lena bo duša moja. — Pa vender sim tebe toljko potreben, de mi brez tebe živeti ni. Oh ljubi Jezus pridi, reci moji duši: Ti si moja, ino jaz sim Izvelicar tvoj. Jezus, v tebe verjem, Jezus, v tebe zaupam; Jezus, tebe ljubim in sercno tebe poželim saj v duhu zdaj prijeti. Oh presladki Jezus, ti moje veselje, osta¬ ni vekomaj pcr meni, naj bodem tudi jaz per tebi. Zahvalim te, de si za nas vmerl, ino nebesa nam odperl; zahvalim pa tudi, de se v presvetim resnim Telesi nam zauživati daš, ino iz ljubezni per nas prebivaš. Ne daj, de bi se kdaj tebe ločili, z greham tebe zalili, toljke ljubezni nevredne storili, Živi ino mertvi hočemo tvoji biti. Amen. Molitva po obhajili. Vsliši, gospod Bog, molitve svoje svete 29 * 1 $40 cerkve ino daj nam po zasluženji Jezusa Kri¬ stusa vsmiienje ino pomoč. Poterdi nase do¬ bre misli, in nam pomagaj, de jih zvesto do¬ polnimo. Obrani nam živo vero ino terdno upanje, daj nam cisto serce, tebe goreče lju¬ biti, veliko dobriga storiti za večno zveličanje, po tim kratkim živlenji pa zadobiti krono ne- beškiga veselja. Po Jezusu Kristusu tvojim Sinu ino gospodi nasitn, ki z tebo Oce ne¬ beški v edinosti svetiga Duha vekomaj živi ino kraljuje. Ameu. Kedar mašnik križ storijo. Blagoslovi (žegnaj) nas vsigamegoeni Bog O -J- že, Sin f ino sveti f Dub, in tvoj sveti blagoslov (žegen) vselej per nas ostani. Amen. DoUoneiuije. O Bog, kako sim srečen in vesel, de sim per sveti masi bil, deležen zasluženja Jezusoviga. Kar je meni pomankalo prave pobožnosti ( an- dohti), moj Jezus naj doda. V imeni Jezuso¬ vim tebi večni Oce, to sveto službo božjo iz¬ ročim, in želim, naj bo vse živlenjc moje tebi posvečeno. Angel božji vodi me po vsih mojih potah, dokler srečno dojdem v večno izve- licanje. Amen. Kedar se z presvetim resnim Velesam blagoslovi. Čast in hvala tebi, Jezus, kralj rečne -tasti! Na desnici svojiga Ožeta tam v nebeaih 341 zdaj sediš, iz ljubezni do nas revnih pa živiš v presvetim resnim Telesi v podobi kruha skrit. Tukaj vslišiš naše prošnje ino nas bla¬ gosloviš (žegriaš). Kori angelov tebe častijo, trume nebeških vojsk pred tebo klečijo; oh, naj tebe hvalimo in molimo v sveti ponižnosti tudi mi! Blagoslovi (požegnaj) vsmileni Jezus, in našo domačijo, pa tudi vesolen svet. Naj nas varje tvoja roka vsakiga sovražnika. Ohrani našo dušo in telo, našo živlenje ino premo¬ ženje, noj tebi posvečeno bo. O Jezus, vsigamogočen vajvoda, ki si premagal pekel, pregreho ino smeri, poma¬ gaj tudi nam srečno premagati, in zadobiti •krono večniga premaganja v tvojim kralestvi tarn, kjer ti živiš ino kraljuješ z Bogam Oče- tam v edinosti svetiga Duha od vekomaj do vekomaj. Amen. 1’rcd pridigo alj keršanskira naukam. O J ezus, preljubi učenik, ki si nam pot, s’esnica in živlenje, skoz svoje namestnike nam govoriš, ter nas učiš pravično živeti. srečna vmreti ino zadoseei večno zveličanje. Odpri moje ušesa, de bom željno poslušal ino zvesto ohranil besede večniga živlenja. — Sveti Duh pripravi serce moje, de bo seme hožjiga nauk« 342 na dobro zemljo padlo, ino obrodilo obilno dobriga sadu, po Jezusu Kristusu, Gospodu našim. Amen. Poslušaj božje nauke rad, in pridige ni- kolj ne opusti, vsaka pridiga je duhovska roža nebeškiga kralestva. Zapomni si, kar slišiš, in tudi drugim rad povej; beseda božja je živeš naše duše. Po pridigi alj keršanskim nauki moli: Hvalen bodi Jezus Kristus za vse tvoje svete nauke. Naj bojo vselej moje veselje, moje zaupanje in moje želje. Daj mi, o Bog, te svete nauke zvesto obraniti, skerbno dopol¬ nili, in kakor si obljubil, se nekdaj per tebi veselili. Amen. Opravilo svete spovedi. Wsaki grešnik je bolen na svoji duši. Zakra¬ ment svete pokore je nebeški Studenc dušni- ga zdravja. Mladene! skerbno hodi k sveti spovedi; ona je zdravilo tvoji duši. V veci nevarnosti si, huje skušnjave ko imaš, po go¬ steje k »spovedi teci. Dobro je vsaki mesene, SIS sa j vsake kvatre k spovedi j!ti, si pa toljko nesrečen, smerten greh storiti — oh, še tisti den se izpove, alj Saj pervo nedelo spovedi ne zamudi. V smertnim grehi živeti je strah. Imej skerbniga spovednika, in kakor očeta se jih derži. Opravljaj zvesto pet reči, ki k spovedi grejo; one so ogledalo (mušter) kako zakrament svete pokore opravlja. Kakor tvoje spovedi — dobre alj slabe, bo tudi tvoje Molitva za pripravo. ©če nebeški! k tebi se bom vbogi grešnik obernil, svojih grehov obtožil, tebe za odpu- šanje prosil. Nisim vreden tvoj sin biti, ker sim tebe toljko žalil; vzemi me saj posledniga služavnika v svojo milost in ljubezn nazaj. Ob- jokaniga ino ponižniga serca, Oče, ne boš zavei^el. Vsmileni Jezus, moj dober Pastir, glej, jaz tvoja nehvaležna ovčica se k tebi po- vernem, zopet med tvojo srečno <1redo priti že¬ lim. Zadeni me na rame svoje milosti, nesi me po poti prave pokore med svoje zveste 344 ovčice nazaj. Posli mi pa tudi svetiga Duha, naj me razsveli in uči pravo pokoro storiti. Sveti Duh, božja luč, razsveli mojo pa¬ met, naj vse svoje gTcho ino slabosti prav spoznam; omečaj moje serce, de jih objokani; poterdi mojo voljo, de se vredno poboljšam ino prav spokorim. Marija, moja ljuba mati, ti pribežaljše grešnikov, izprosi mi milost ino pomoč res¬ nične pokore. Moj Angelj varb, ki si priča mojih grehov, bodi zdaj na poti pokore moj tovarš, naj to sveto delo prav opravim. Vsi izvoleni božji svetniki ino svetnice, prosite za me, de sad prave pokore prinesem ino večno živlenje zadobim. Amen. S. Izprašvanj« vesti. I. Pokliči svetiga Duha v pomoč, naj te razsveli. — 2. Poprašaj se po deset božjih — pet cerkvenih zapovedih, črez katere si z mi- - , z besedo alj z d janjam grešil; — po¬ sebno dolžnosti svojiga stanu, ali si jih do¬ polnil? — dobre dela opustil? — 3 Izberi smerlne grehe po števili ino okoljstavah. 4. Prašaj, kateri hudi navadi si nar bol j vdan ■— kateri greh je tebi nar nevarnej ? 5. Ali si pokoro posledrte spovedi dopolnil? — nauke S4* ohranil? — si se poboljšal alj pohujšal? — Misli, bje si bil? z bom imel opraviti? Kako se ti j e godilo ? — Bolj poredko kakor k spo¬ vedi hodiš, dolej svojo vest izprašuj. H. G reven ga alj serčna žalost. Kaj sim storil, vbogi grešen človek! Svo- jiga ljubiga Očeta žalil , nepokorn sim bil vsigamogocnimu Bogu, svojimu nar vecimu dobrotniku nehvaležen. — Oh kako reven sira vbogi červic zemlje v svojih grehih! — — Moj Bog in moj gospod! iz celiga serca je meni žal, de sim tebe žalil, ki si nar veri lepota vse ljubezni vredna dobrota. Oh, de bi sc ne bilo nikolj zgodilo. Moji grehi mene pečejo, ne toljko za to, ker sim nebesa zgu¬ bil ino pekel zaslužil, ampak ker tebe crez vse ljubim. — Oh odpusti mi vse moje grehe, po svoji neskončni milosti jih omij. —Terdno sklenem s tvojo pomočjo svoje živlenje po¬ boljšali , za storjene pregrehe pravo pokoro ' storili, ino tebe z nobenim greham vec raz¬ žalili. Oh Bog! saj vidiš moje žalostno serce, moje naprejvzetje poznaš. Daj meni solze prave pokore ino pomagaj ini, de z Petram svoje grehe živo objokam, z Marijo Magdaleno od- pu.šanje svojih grehov dosežem ino z pokor- 346 jenim razbojnikam pcr tebi vsmilenje najdem. Za to te prosim, Oce nebeški, skoz neskončno zasluženje Jezusa Kristusa, tvojiga preljubiga Sina ino Gospoda našiga. Amen. III. Icrdno naprejvzetje, Obljubi se greha — pa tudi grešnih pri¬ ložnost varvati; skušnjave srečno premagati — storjeno škodo popravili — ako si koga razžalil, za zamero prositi — pohujšanje po¬ ravnati, kar je mogoče, pred spovedjo; kar je po¬ prej mogoče ni; mora terdno naprejvzetje porok biti, da se bo hitro zgodilo. Ako pra- viga poroka nimaš, odpušanja ne zadobiš. Moli torej: Moj Bog, bodi mi vbogimu grešniku usmileni ino odpusti mi vse moje grebe. Terdno sklenem vsak greh sovražili, zvesto obljubim se vsake grešne priložnosti varvati, ojstro pokoro delali ino vsako storjeno kri¬ vico, koljkor premorem poverniti. Bodi, o Gospod v mojim serci ino odpri moje usta, de se vsih grehov cista obtožim, nobeniga ne pozabim, ne zatajim, ino odpu- sanje zadobim. O Jezus, Sin Davidov, vsmili se mene! Ako le hočeš, mene očistiš. Amen. 347 IV. Čista Spoved, Ponižno pred spovednika poklekni, ki so mesti Boga, ter reci: Prosim, duhovni oce, za sv. zegen se svojih grehov eisto spovedat. — Se spovem Bogu vsigamogočnimu, Ma¬ riji devici, vsim svelnikam ino njim namestnik božji, vsih svojih grehov, kar sim jih storil od svoje posiedne spovedi, ki je bila — (pove kdaj ?) Soseb no se obtožim: Razodeni, kako si posledno spoved opra¬ vil — prav alj slabo? — pokoro dopolnil? Obtoži se grehov po versti, kakor si vest iz¬ prašal? Ne izgovarja sam sebe, ne dolži dru¬ gih, peršonj ne pravi po imeni z kom si grešil, ampak le po stani. Ne delaj preveliko besed; le kratko, zastopno, pa tudi spodobno povč. Ne zataji, ne zakrivaj ; Bogu vtajiti ne moreš. /Vko te še serce boli, alj vest strah dela, le vse odkrij. Spoved skleni: Leti ino vsi moji grehi so mi iz serca žal, ker sim Boga razžalil. Terdno sklenem z božjo pomočjo svoje živlenje poboljšati, pra¬ vo pokoro storiti Boga nikolj vec razžaliti. Prosim za potreben nauk, za pokoro ino od¬ vezo, ce sim nje vreden. 34 « Poslušaj nauke, ki jih ravno tebi daj*jo> in večkrat po tem pomisli, kar so ti pove¬ dali. Odgovori lepo. kar te poprašajo. Ne sili za odvezo, ako spoznajo, de nje vreden nisi. Zapomni pokoro, ki ti njo naložijo. Ne brani se ojstre.pokore; ako nje dopolniti ne mo¬ reš, poprosi, naj li jo preložijo. Kedar od¬ vezo nad lebo molijo, obudi grevingo ino terdno naprevzetje. Pokrižaj se ino odstopi. Moli po spovedi, kedar odvezo dobiš. Neskončno vsmilen Bog, preljubeznivi Oče nebeški, ti si meni moje grehe odpustil. Moj nar dobrotliv.ši oče si, jaz sim zopet tvoj sin. Izbrisal si meni grehe moje, pa tudi zaslužene večne strafe. Dal si mi zopet lepo oblačilo posvečjoče goade božje, pa tudi ljubi mir moje vesli. Ponižno se ti zahvalim za ne¬ skončno zasluženje Kristusa Jezusa tvojiga Si¬ na, ki je za moje grehe tvoji pravici popla¬ čal. — Zahvalim tebe, vsmileni Jezus, za čudno oblast, ki si njo svojini namestnikam dal, meni mojih grehov odvezati. — Zahva¬ lim tebe, Bog sveti Duh, za razsvetlenje ino pomoč, de sim se mogel čisto spovedati. Oh, vi angeli božji, ki se zdaj, kakor zaupam, nad meno veselite, p 0 magajle meni hvaliti neskončno vsmilenga Boga za toljko dobroto. 349 Obljubim pa tudi v prihodno Bogu do Posledniga izdihleja zvesto služiti, se vsakiga greha terdno varvati, vse skušnjave serčno premagati, pregrešne priložnosti vse opustili, vsako škodo, vsako pohujšanje, koljkor za- tnorero, popraviti, vse svoje živč dni se po- koriti, (J e j, om vreden po poti jiokore med izvolene priti. Amen. Ako odveze ne zadobiš, ponižaj se in moli: Oh prevbog-i nespokorjen grešnik, kako strašno sim grešil, de me namestnik božji niso vredniga spoznali grehov odvezati! Oh! še sim sgublen sin deleč od svojiga ne- beškiga Očeta! — Jezus, moj pastir, ker sim ga nehvaležno zapustil, za me ne mora, do¬ kler se v resnici ne poboljšam, Nisim še vre¬ den k njegovi sveti mizi perstopi ino zavžiti njegovo presveto Telo. — Oh, ponižno spo¬ znam, de sim vse to zaslužil, ino namestnik hožji } ki imajo en kluč spokorjene grehov odvezati, imajo tudi drugi kluč nespokorje- n ,m grehe zaderžati, — kar so tudi meni po pravici storili, de svoj žalosten grešen stan spoznam, se prav spokorim ino vredno po¬ boljšam. Oh, kaj bom storil, vbogi srotej ! V tvojo sveto voljo se podam ino obljubim vse na 350 tenko dopolnili, kar so meni spovednik na¬ ložili. Oče, tepi mi! saj me dober oče tepeš. Le samo to te lepo prosim, daj mi, de se prav spokorim, iz celiga serca k tebi pover- netn, svoje gerde pregrehe zapustim, sadu prave pokore prinesem, de se v prihodno odveze vreden storim ino postanem zopet pri- jatel božji. — O Jezus, sin Davidov! ki si prišel jiskat, kar je zgubleniga, vsmili se mene! — Marija mali mila, de si moja vsrni- lena mati, skazi se! — Vsi ljubi angeli, svet¬ niki ino svetnice božje, prosite za me! — Jaz pa bom jokal ino v božjo milost klical, do¬ kler zopet per Bogu vsmilenje najdem. Amen. V. Naložena puliova. Opravi, kar ti naložijo , poprej ko mo¬ reš ino kakor ti je naročeno. Ne pozabi, kar imaš več dni opraviti. Ako sizasramvan, ogo¬ varja«, bolen - - reci: zaslužil sim; naj bo v odpušanje mojih grehov. Ne sramuj se pobol- šanja, naj rečejo ljudje, kar hočejo. —- Si po¬ koro dopolnil , skleni: Vzemi, dobrotlivi Oče nebeški, le to maj- hino delo moje pokore za moje storjene pre¬ grehe. Kar meni pomankuje, naj moj ljubi Jezus svojiga neskončniga zaluženja tvoji pra- 351 vici doda; saj le po njim odpušanje grehov zaupam in zadobiti želim. V zadostenje za svoje grehe tebi priporočim vse svoje križe ino težave, ter jih sklenem z terplenjam Je¬ zusovim, z žalostjo Marije, božje matere, ino vsili ljubih svetnikov. Želim se vsili odpust¬ kov deležen storili, Iu jih sveta mali katolska cerkva spokorjenim deli. V novo hočem Bogu živeti, svoje dolžnosti zvesto dopolniti, po- terpežliv in volen biti, se veseliti križa Kri- Slusoviga, ki je znaminje odrešenja ino izve- licanja mojiga. Sovražil bom greh, ljubil sveto čednost, zaničoval zapeliv svet, in jiskal svete nebesa, dokler jih po poti pokore srečno najdem. Amen. Svet« obhajil«. Ljubezni Jezusove živ spomin je zakra¬ ment presvctiga rešniga Telesa, pa tudi živi Studenc, pomoči ino milosti, ki njo po Jezusi dobimo. Mladene, hočeš Jezusov biti, moraš prav pogosto, ino vredno k njegovi božji mizi priti. To Jezus želi. — JZa vredno pri¬ pravilo so ti potrebne štir reči: 1. čisto serce, brez vsakiga smertniga greha — brez nagnenja v male grehe; 2 . pobožno (andohllivo) serce, de lepo moliš ino Jezusa poželiš; B. de se čedno 85 * oblečeš po svojim stani, bar premoreš; 4. de si teš, abo si zdrav. Premisli veliko srečo b mizi nebešbiga bralja povablen biti, razveseli in ponižaj se, rekoč: Molitev pred svetim obhajilam. Preljubi Jezus, izveličar moj, ti mene b svoji mizi vabiš. Veselo grem, če ravno vem, do grešnik nisim vreden; saj sim tebe toljko potreben. Zavupam, de si mi sboz sveje ne- sbončno vsmileoje in zasluženje v zabramenti svete pobore svatovsbo oblačilo posvečejoce gnade zopet dal; oh daj mi še tudi živo vero, terdno zaupanje, gorečo Jjubezn, pravo po¬ nižnost ino poželenje; oslepsaj moje serce z vsim svetim čednostmi, naj bo vredno tvoje prebivališe. -— Preljubi Izvelicar moj, ne mudi se in pridi. Moja duša tebe poželi; — le ti si njeno poželenje. Oh, stori me vredniga, naj mi to presveto obhajilo ne bo k obsojenju, ampak b večnimu živlenju. Amen. Ver«. 0 moj Jezus, terdno verjern, de si v pre¬ svetim resnim Telesi pričejoč, babor pravi živi Bog ino človeb, in bom zdaj tebe prijel % dušo ino z telesam, z bervjo ino z mešam, kakor so tebe per zadni večerji tvoji učenci 33S prijeli, kedar si vzel kruli v svoje presveto roke, ga posvetil, razlomi ino jim dal šar¬ iti rekoč: „Prejmite ioo jele vsi, zakaj to j® moje telo, ki bo za vas dano. — Vse terdno Verjem, kar me skoz svojo svelo cerkvo učiš O moj Jezus, polerdi me v tej sveti veri. V njej hočem živeti ino vmreti, pa tudi prijeti tvoje presveto Telo. ajjssssjje. Terdno zaupam, moj vsmileni Jezus, de me zavergel ne bos, ki me toljko ljubeznivo k sebi vabiš, ampak me vredniga storil tvoje svete mize. — Zaupam, de mi bos dal po tira kratkim živlenji priti v večno veselje. Vse terdno zaupam, kar si ti obljubil; ki si večna resnica ino neskončna dobrota. 0 moj dobrot- livi Jezus, poterdi moje zaupanje. IJuhezn, Iz celiga serca tebe ljubim, o moj Jezus, ti moja neskončna ljubezn, ki. si mene toljko ljubil, de si na križi za me vmerl, sveto resno r I elo postavil, j 7j ljubezni do mene v nar sve¬ tejšim zakramenti živiš ino k meni prebivat prideš. Iz ljubezni do tebe obljubim tudi bliž- niga ljubiti, svojim sovražnikam iz serca od¬ pustiti, vse voljno terpeli, ino v djanji pok*- Živlcnja srečen pot. 30 354 zali, de tebe ljubim črez vse. O moj Jezus, daj mi v pravi živi ljubezni živeli ino vmreti, po smerti pa tebe v nebeškim kralestvi veko¬ maj ljubiti. Amen. ■"»zelenje, Pridi, preljubeznivi Jezus, veselje mojiga serca, in razveseli me! Pridi jagne božje, in oživi me! Pridi ženin moje duše, ino na večno z njo skleni se s Moja duša po tebi zdi¬ huje, o Jezus, in se tebe veseli; le z tebo živeti vekomaj želi. — Oh, vsmilen Izvelicar, ki si per posledni večerji svojim ucencam noge vrnil ino jih očistil , očisti tudi mene, de bom tebe vredno zavžii. P»ajši hočem vmreti, kakor po nevrednim tebe prijeti. ®dtna spoved. Kedar k obhajilu.pozvoni, čedno k božji mizi poklekni, ino moli Konflteor alj očitno spoved, rekoč: Spovem se Bogu vsemogočnimu, Mariji vselej Devici, svelimu Mihaelu arhangelu, sve- timu Joanezu kerstniku, svetimu apostelnu Petru in Pavlu, vsim svetnikam ino njim, du¬ hovni Oče; de sim veliko grešil z mislijo, z besedo ino z djanjam: moj greh, moj greh, moj preveliki greh! — Za to prosim sveto Marijo vselej devico, svetiga Mihaela arhan- geia, sveliga Joaneza kerstnika, sveta Apostela Petra ino Pavla, vse svetnike, ino njih, duhov¬ ni oče, molite za me per Gospodu našim Bogu. Kedar mašnik odvezo molijo: Usmili se me, vsigamogocni Bog, od¬ pusti mi moje grehe ino perpeijaj me v rečno zivlenje. Amen. Milost, odvezo ino odpušanje mojih gre¬ hov mi daj vsigamogocni ino vsmilen Bog * Amen. Pred svetim resnim Telesam trikrat na persi terkni rekoč: 0 Gospod! nisim vreden, de pod mojo streho greš; ampak reci le besedo ino ozdrar- lena bo moja duša.-Telo Gospoda na- šiga Jezusa Kristusa ohrani dušo mojo v večno zivlenje. Amen. Zdaj povzdigni serce ino glavo, spodobno usta odpri, položi jezik na spodno ustnico, prejmi presveto resno Telo z sveto častjo, ter lepo povžij. — Pripogni glavo, poklekni na svoj kraj, moli ino hvali Jezusa rekoč: P« svetim obhajili. Hvalen bodi Jezus Kristus v mojim serci, oh preljubeznivi prijatel moj. — Jaz te molim ino častim, oh nebeški kralj, moj Gospod ino moj Bog! — Hvali duša moja svojga ženina; najdla si, kaleriga ljubiš, oh ljubi ino zvesto derži se ga, de njega vekomaj ne zgubiš. • 30 * 356 Moje serce je zdaj Jezusov altar, moje telo je tempe! božji. — Oh, jaz presrečen človek! kako se bom zahvalil za toljko srečo? — kako vreden storil toljke milosti? — Jaz v tebe verjem, o Jezus, ti večna resnica! — jaz v tebe zaupam , o neskončna dobrota! jaz tebe ljubim, o Jezus, ti neiz¬ rečena ljubezn. Ljubil si me na svetim križi, kjer si za me svoje živlenje dal; — ljubil si me na svojim svetim Oltarji, kjer si me z svo¬ jim presvetim Telesam poživel; — ljubiš me v mojim serci, ter hočeš per meni ostali. — Oh ostani, oživljaj ino ohrani me zdaj ino ve¬ komaj. Ves sim tvoj! Amen. PriporaeeiijP. Preljubi Jezus moj, vliši moje ponižne prošnje, ki jih dones, te vesel ino srečen dan, tebi povedati imam. Glej, kako vbogo je še moje serce, kako slabo ino merzlo, — Oh oživi ga z ognam svoje ljubezni, daj mi svojo poterpežlivost ino pohlevnost, svojo pokoršino mo ponižnost, naj ho podobno tvojimu bož¬ jimi! sercu. — Ze je močno moje pregrešno nagnanje , hude še bojo moje skušnjave ; oh, pomagaj mi, de jih srečno premagam ino nik¬ dar več tebe ne žalim! Daj mi dolžnosti mo- 357 ji ga stanu »veslo dopolniti , križe ino težave voljno polerpeti, vsako pregrešno ino nevarno posvetno veselje zaničvati; in le tebi samim« pridno služili. Duša Kristusova posveti me! — Telo Kri¬ stusovo svelicnj me! •—• Kerv Kristusova operi me! •—> Voda iz desne strani Kristusove operi me! — Terplenje Kristusovo polerdi me! — O dobrotlivi Jezus vsliši me! — V svoje svete rane zakrij me! ,— Se tebe ločiti ne pusti me! — Pekienskiga sovražnika ovarj me! — Ob uri moje smerti pokliči me, de bom z vsimi svetniki hvalil te, hvalil zdaj ino vekomaj, Am. Prosim pa tudi, preljubeznivi Jezus! za svoje ljube stariše, brate ino sestre, prijatle ino znance; posebno pa za J. J. daj jim vse dobro zn dušo ino telo, naj bomo tebi tukaj lepo služili, nekdaj se pa vsi skupej per tebi v nebesih veselili. — Spomni se tudi mojih rajnih J. J. ki so že na božji pravici. Vzemi jih pred svoje obličje, naj tebe hvalijo ino za me prosijo, dokler tudi jaz srečno za njimi pridem, ino tebe od obličja do obličja vži- vam , kakor sim zdaj tebe v podobi kruha srečno savžil. Oh Marija, kralica nebes ino zemle; vi angeli božji, vsi izroleni svetniki ino svetnioe! 358 pomagajte meni hvaliti Jezusa, Gospoda mo- jiga ino va.šiga vredno čestili, njemu zvesto služiti , nekdaj pa njega med vami vživati. — Vse stvari v nebesih ino na zemli naj hvalijo toljko vsmilenga , toljko dobrolliviga Boga. —- Oh Jezus, tebi živim; — o Jezus, tebi vmer- jem; — oh Jezus, tvoj sim živ ino mertev! Amen, Pomudi sc, ako vtegneš, v hiši božji; premišluj, beri kaj sveliga, ponovi kerstuo obljubo, i. t. d. Cel (len naj bo tebi svet den, de Boga hvališ ino se posebno lepo zaderžiš. Skerbno hodi od mladih nog prav pogosto k svetimu ob¬ hajilu, kakor ti tvoj spovednik pripustijo. Poštenim Kristjanam so potrebne k službi božji tri reci: t. Vsak den zjutrej ino zvečer moliti; 2. vsako nedelo ino praznik k službi božji hoditi; 3. vsakiga mesenca alj saj vsake kvatre, če ne pogoje, vredno k božji mizi pristopiti. Jezus je prava vinska terta, mi njegove mladike. Brez njega ne zamoremo nič. Potiovlenje herstne obljube. Srečen človek, stvarjen od Boga Očeta po božji podobi, odrešen po Jezusu Kristusu, ino posvečen otrok božji skoz svetiga Duha sim. Kar nekdaj per svetim kersti po svojih botrih obljubil, zdaj a hvaležnim sercam po¬ novim, ter se veselim, de sim v sveti katolški, edino izveličanski cerkvi rojen ino izrejen. 359 Odpovem se hudiču ino vsimu i jegovimu djanju, kakor tudi vsim zapelivcam, nja. na¬ jemnikom. — Odpovem se napuhu, vsim n&p- cnim segam, hudobnim navadam, vsim pre¬ greham ino zapelivim svetam. Verjem v Boga Očeta, vsigamogočniga Stvarnika nebes ino ženile; — verjem v Je¬ zusa Kristusa edino rojeniga Sina božjiga, ki je rojen bil ino je terpel; — verjem v sveliga Duha, sveto keršansko katolsko cerkvo, gmajno svetnikov, odpušanje grehov, vstajanje života ino večno živlenje. Po nauki svete keršanske katolške cerkve ho¬ čem, kakor pokoren sin svoje matere, do smerti živeti, svete zakramente vredno prijemali, ino skoz te vrata nebeške v večno izveličanje priti, po Jezusu Kristusu, Gospodu našim, skoz proš¬ njo Marije device, vsih božjih angelov, svet- • nikov ino svetnic; posebno mojiga angela varha ino mojiga patrona svetiga J. . . Amen. I*B*i|»«9i*oce»»je Jezusu. Preljubeznivi Jezus, za eno milost tebe pred vsim drugim prosim, za eno dobroto se tebi priporočim. JNe poželim posvetne časti, ne casniga blaga, ne zapelivih dobrot; le čisto, nedolžno, ljubezni polno serce do tebe mi 360 ohraniti daj! Jezus, moj zvesti tovarš, varji me kogar drugiga v greh zapeljati, de ne bom vdjanji, ne v besedi dušen vbijavec, am¬ pak zvest varh svete nedolžnosti. Podaj mi v hudi skušnjavi svojo roko, de v greh ne padem; pomni me vedno, naj ne pozabim, de me vidi tvoje vsiga vidjoce oko, ako me ravno tema zakriva. Sveta groza me naj objide, kedar se v grešni nevarnosti znaj¬ dem; naj hitro izbežim, de ne zgubim za Itratko hudobno veselje živlenja večniga. O Jezus, moj vsmileni Izveličar! daj mi vselej modre misli ino poštene želje, de med zapelive lovarše hodil ne bom. Ti mene vodi, ti me podpiraj, de srečno k tebi v nebesa pridem , kjer boš meni krono veeniga izveli- canja dal, Amen. Mariji sltevSei, Premila mati, Marija devica, nebes ino zemle kralica, mali čiste ljubezni, veselje ino zaupanje moje, spomni se, de še nikolj ni slišali bilo, de bi kdo zapušen bil, ki je pod tvojo pomoč pribežal, ino se priporočil tvoji priprošni. V tim zaupanji k tebi pribežim* devic Devica, in pred tebo, preljuba mati, vbogi grešnik izdihujem. Mati Jezusa, mojga 361 zveličarja, ne zaverži moje prošne, ampak vsliši ino u vsih nevarnostih me zakri pod svet plajš svoje mogočne prošne. — O dobrotiiva, o milostliva, o ljubezniva devica Marija, moja gospa, moja srednica, moja pomočnica! prosi za me sveta božja porodnica, de bom vreden obljub Jezusovih. Amen. Angelu vnrliu. Sveti angel varh, meni prijatel ino tovarš od Boga dan, de hi me spremljal ino vižal po nevarnim poti casniga živlenja, in me pri¬ peljal iz te ptuje dežele v Očetov dom več- niga izvelicanja; lepo te počestim, ino se po¬ nižno tvojimu varstvu izročim. — Pomagaj mi, de v dobrim ne oslabim; varji me, de v nevarnosti ne grešim, ino me terdno pod¬ piraj, de vse vidne ino nevidne sovražnike svoje srečno premagam. — Skerbno me vodi po vozki stezi svete čednosti k mojimu lju- bimu Očetu, kjer zdaj pred njim stojiš, nje¬ govo božje obličje gledaš, moje molitve in dobre dela njemu izrocuješ ino za mene pro¬ siš. Pomagaj mi, de bom z tebo ino z vsemi izvolenimi tudi jaz neskončnimi! Bogu večno čast ino hvalo pel. Amen. Živlenja srečen pot. 31 362 §i'»jituu svetimii patrom!. Jzvolen božji svetnik, sveti J- moj po¬ sebni patron, zvest prijatel ino mogočen moj besednik v nebesih, ki si že srečno dosegel, kar še jaz v nevarnosti ji.šem, ino že vživljaš, kar jaz doseči želim, naj le prav lepo pozdra¬ vim ino se tvoji prošni priporočim. V naročji Očeta nebeškiga se zdaj vese¬ liš, pred tronam milosti božje stojiš, se na mene svojiga imenca v to revno dolino ozi¬ raš, ter me k sebi želiš. — Izprosi mi vsmi- lenje ino pomoč, de ne bom samo imel tvoje sveto ime, ampak tudi posnemal tvoje svete čednosti, enkrat se pa z tebo veselil v nebeškim kralestvi, cesti! ino hvalil z vsemi svetniki ino svetnicami Boga Očeta, Sina ino svetiga Duha, katerim bodi čast ino hvala vekomaj. Amen. Molitev za žive staviše. O Bog, ki mi zapoveduješ spoštovati sta- riše ino jih ljubili, ter mi dolgo ino srečno živlenje na zemli za to obetaš; lepo te pro¬ sim , vsmili se mojga ljubiga očeta — moje ljube matere. Poverni jim na duši ino telesi vse, kar meni dobriga storijo. Pa tudi meni pomagaj jih lepo vbogati, jim veliko veselja 363 v dobrim narediti, nekdaj pa z njimi v ne¬ beško kralestvo k tebi priti in se veseliti ve¬ komaj. Amen. Za mertve Stariče. Večni Bog, ki si meni ljubiga očeta — ljubeznivo mater vzel, ino jih k sebi pokli¬ cal, bodi zdaj ti moj vsmilen oce, ino vsmili se mojiga rajniga očeta — rajne matere mo¬ je! Odpusti jim grehe, ki so jih lehko za- volj mene storili. Naj jim sveti večna luč tam v kraiestvi izvolenih, naj počivajo v miri! —- Daj pa tudi meni pravično živeti, srečno vmreti ino za njimi v večno veselje k tebi priti, kjer nas nobena smert ločila ne bo. Am. Za brate, sestre ino žlahto. Ljubi Oce nebeški, ki nas svoje otroke vse ljubiš ino želiš, naj bi se tudi mi med sebo ljubili ino lepo imeli, daj mojim bratam ino sestram, kakor vsej moji žlahti lepo za- stopnost ino pravo ljubezn, de se bomo bu- diga varvali, eden drugimu v dobro pomagali, ino tebi zvesto služili. Varji nas prepira ino sovraštva, de se tebi ne zamerimo, ki si Bog ljubiga miru ino sprave. Vizaj nase misli ino želje, naj bomo ene pravične volje, ka¬ kor smo ene ltervi — tvoji dobri otroci, ti pa naš vsmileni Oce. Amen. # 364 Za vse žive. Vsigamogocni, neskončno vsmilen Bog, oče miru ino ljubezni, ki želiš, de bi vsi ljudje, tvoji olroci, kakor bratje ino sestre v lepim miru ino keršanski ljubezni živeli; daj nam svojiga svetiga Duha, naj nas na¬ polni z svojimi darmi. — Prosim te za svoje dobrotnike ino dobrotnice, tovarše ino tojr ar- sice, prijatele ino prijatelce, znance ino znan¬ ke , sovražnike ino sovražnice, posebno za svoje domače. Daj nam vsim pravično pamet, de bomo pošteno živeli, tebi zvesto služili, vsiga potrebniga imeli za dušo ino telo; en¬ krat pa k tebi, Očetu svojimu, v večno izve- licanje srečno došli; po Jezusu Kristusi, Go¬ spodi našim. Amen. Za vse verne mertve. O Bog vsiga vsmilenja, stvarnik ino odre¬ šenik vsih vernih, ki nam odpušanje deliš ino naše izvelicanje ljubiš, ponižno te prosim, dodeli mojim rajnim bratam ino sestram, do- brotnikam ino dobrotnicam, tovaršam ino to- varšicam, znancam ino znankam, ki so se pred meno tiga sveta ločili, po prošni Marije device ino vsih ljubih svetnikov svoje vsmi. lenje. Odpusti jim vse grehe, ino daj jim v veselo družino svojih izvolenih priti, de 365 kar so vselej želeli, srečno dosežejo ■— tebe od obličja do obličja gledati, te vživljati, tebe vekomaj častiti ino hvaliti. Za vse to te prosim po Jezusu Kristusu, tvojim Sinu, Go¬ spodu našim, ki z tebo živi ino kraljuje v edinosti svetiga Duha Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. Kralev pot svetiga Križa. Mladi popotnik! hočeš srečno po sveti hoditi, se ne smeš pota svetiga križa zogniti. — Pogosto premišluj pot terplenja, po katirim je vsmileni Jezus pred tebo ho¬ dil; poglej kaj je terpel, poslušaj, kaj te per vsakim štacjonu, uči; ohljtibi za njim hoditi, skleni svoj križ nositi ino prosi Jezusa, naj ti pomaga, de ne oncino- reš. Vsak štacjon bo tebi ena stopinja bližej nebes,— Sveta mati kat. cerkva ti za to premišlovanja odpustke daruje, de se Jezusoviga terplenja in zasluženja de¬ ležen storiš. Jezus, tvoj nebeški kralj, pred tebo hodi, njegove svete stopinje premišlovajc, hodi tudi ti za njim. Tako bo križev pot tebi kralev pot proti ne- besam. Prej ko začneš, njemu svoje prcmišlovanje daruj: Darovanje. © neskončno vsmileni Bog! v ponižnosti svo- jiga serca darujem tebi to premišlovanje ter- 366 plenja Jezusa, tvojiga ljubiga Sina, k tvoji veči časti, v odpušanje grehov, za povišanje tvoje svete cerkve ino za verne duše v vicah j ter vsih odpustkov deležen bili želim , ki jih sveta cerkva timu svetimu opravilu deli. Oh Gospod! govori ti v tim svetim premišlovanji, in ivoj služavnik bo poslušal. Amen. V L Stacjon. Jezus k smerti obsojen. 7$. Molim tebe, Kriste, in te hvalim: n Ker si skoz svoj sv. križ svdt odrešil. *JSezus mladenču: Mladene, prijatel moj! vi¬ diš mene pred krivičnim sodnikam stati? — slišiš ncdolžniga po krivici tožvati ? — Čuješ nadraženo ljudstvo, ki me je pred pelemi dnevmi po kralevo česlilo, nevsmileno vpiti: „Križaj ga, križaj ga!“ Hočeš hiti moj sov¬ ražnik tudi ti? — — Mladene Jezusu: Oh preljubi moj Jezus, izvolen ženin moje duše, moj Gospod ino narveci dobrotnik, kako bi mogoče bilo, tebe sovražiti? — Vem, de sim pogosto slabo govoril, druge krivo sodil ino pohujšal — 367 sim grešil; in vsaki grešnik je tvoj sovražnik. Pa odpusti mi moje zmote — Naj dela svet kar hoče; — ne bom več za njim potegnil. Tvoj hočem biti, de me boš tudi ti nekdaj na sodbi za svojiga spoznal. Amen. Oče naš. — (Jesena Marija. — Vsmili se me, o Gospod, vmiii se mene! •^cXN v II. Stacjon. Jezus križ zadene. Molim tebe, o Kriste i. t. d. Jezus mladenču: Vidiš težek križ, popotnik mlad, ki so ga meni sovražniki navalili? — Voljno ga objemem ino nesem, ne za sebe, ampak za te ino za ves svet. Z križam bom tebi zopet nebesa odperl. — Hočeš moj učene biti; — za meno priti, zadeni svoj križ vsak den ino hodi za meno. Le pot težav ino križev je ravna pot v svete nebesa. — Ali me bos na tim poti zapustil? Mladene Jezusa: Kakor resnično Bog živi, tebe ne zapustim, moj preljubi tovarš in božji prijatel! —Kamo bi se srotej podal? Le ti imaš besede živlenja večniga. Voljno 368 hočem križ objeli, ki mi ga še boš poslai, bodi si vboštvo a!j boiezn, žalost serca alj zasramvanje sveta, vse bom voljno poterpel. Pomagaj mi pa tudi, izveličar moj, naj srečno po tvojih stopinjah k tebi pridem, de kjer si ti, moj Gospod, bom tudi jaz, hlapec tvoj. Amen. Oče naš. Cešena Marija, Vsmili se. — III. Štaejon. Jezus pervič pod križam pade. Molim tebe, o Kriste. — i. t. d. Jezus mludenču : Poglej , prijalel moj, kako težek je križ, ki ga je meni moj Oce za tebe, in cel svet naložil! Pod njim omaguje moje telo, — moja volja ne. Zopet hočem vstati, dokončali, kar mi je Oce nebeški naročil. — Kaj pa ti loljko ložuješ, de je tvoj stan pretežek? — tvoja služba prehuda? — pla¬ čilo preslabo? — Jeli ne boš, kakor jaz, Očetu nebeškimu do konca zvest? — Mladene Jezusu-. Oh premili Jezus! sram meje, de sim se toljkokrat za malih reči del svaral, svoj stan tožoval, črez svojo služ- 369 bo govoril. — Oh kako majhen je križ v mojim stani proti tvojimu križu! — kako lehko moje delo k tvojimu opravilu ! — Nikoli več nebom v svojim stani nezadovoljn ; in če tudi oslabim, saj mi boš zopet vstati poma¬ gal. Polerpežlivost nar hujši križe lehke stori; ino vse lehko prestoji, kdor se z teboj, moj Jezus sklene. Amen. Oče naš. Cešena Marija. Vsmili se. i. t, d. IV. Sta cj on. Jezus sreča svojo mater. Molim tebe, o Kriste, i. t. d. «Jezus mladenču: Prijatel! poglej mojo ža¬ lostno mater, kako vjokana za meno gre, ker mene k smerti peljajo. Poprašaj, kaj je sto¬ rila, ona blažena med ženami, de je toljke žalosti včakala? — Bila je čista devica, zvesta dekla svojiga Gospoda. Oče nebeški njo lju¬ bi , in kogar ljubi brez šibe ne pusti, ampak z žalostjo ino terplenjam ga objiše. — Zakaj pa ti tako naglo tožuješ, kedar ti vse po volji ni — obupati hočeš, če se ti vse po sreči ne godi. — Kaj nočeš ljubej božji biti? — —* 370 Mladene Jezusu : Oh kdo sim jaz, vbogi grešnik — in kdo pa vidra, preljubi Jezus ino Marija! — Nedolžna toljko terpita, jaz pa dolžen nočem terpeti! Oh, ves poterpežlivi Jezus! uči me ljubiti šibo Očeta nebeškiga. Marija, mati žalosti, izprosi mi gnado z tebo radovoljno žalovati; — naj de bom na tim sveti vajniga terplenja — pa tudi v nebeškim kralestvi vajniga veselja tovarš. Amen. Oče naš. Cešena Marija. Vsmili se. i. t. d. - 03 ^ V V. Stacjon. Simon pomaga Kristusu križ nositi. Molim tebe, o Krriste i. t. d. ezui mladenču: Pomagal sim revnim bolni- kam ino jih ozdravlal, mertvim dal zopet žiy- lenje; zdaj sim sam pomoči potreben, ino ni človeka meni v pomoč. Moji sovražniki morjo Simona prisiliti, de mi križ nosit pomore. Tako nehvaležen svet dobrote povračuje! — Ali se boš tudi dal ti siliti za meno križ nositi? Mladene Jezusu: Oj preljubi Jezus, na¬ vali mi kriz, sluzavniku svojimu po svoji sveti 371 v °)ji; — dokler bom mogel , ga bom za tebo serono nosil; saj mi bos moj trud lepo po¬ plačal. — Pa kje je tvoj križ? — Nevedni ljudje so — jih podučiti: grešniki — jih po¬ svariti — nedolžno obdolženi so — se za njih poštenje poskusiti : to se veli tvoj križ nositi. — Oh ljubi Jezus, daj mi vse to ne prisileno, ampak z veseljam storiti. Amen. Oče naš. Češena Marija. Vsmili se. —OS'- v VI. Stacj on. Veronika Jezusu pert poda. Molim tebe, o Kriste i. t. d. Jezus mladenču: Čigava je ta podoba, ki njo na perti Veronike gledaš? Poznaš po¬ dobo svojiga prijatela, odrešnika ino zveli¬ čarja? — Ali veš, kdo me je toljko razranil — z kervjo oblil — z ternjam kronal? Mladene Jezusu: Oh poznam tvojo po¬ dobo, moj božji učenik ino nar veči dobrot¬ nik! Vem, kdo je tebe toljko revniga storil. — Za naših hudobij del si bil ranjen, zavoy naših grehov tepen, naše bolečine si ti pre- 372 stal. — Gledam v tvoji sveti podobi tvojo po- terpežlivosl, ponižnost ino krotkost. Slišim tvoj prijazen glas: „Vuči se od mene, kako sim pohleven ino ponižniga serca.“ — Oh 4 vojo podobo hočem globoko v svoje serce vtisniti, na tvoje svete nauke ino lepe izglede vedno misliti, pa tudi po tajistih živeti; naj bojo ljudje spoznali, de sim tvoj učene, ino hvalili Očeta, ki je v nebesih. Amen. Oče nas. (Jesena Marija. Vsmili se i. t. d. VII. Štacjon. Jezus drugič pod križam pade, Molim tebe, o Kriste i. t. d. tfezus mladenču: Vidiš preljubi moj, kako težek je mojiga lerplenja križ! Pregrehe vsi* ga sveta na njem slonijo — tudi tvoji grehi na njem ležijo, ter me toljko nevsmiieno v zemljo vlečejo. — Ali se tebi nevsrnilim? — Mi ne boš svoje roke podal — mi ne vstati pomagal?- Mladene Jezusu: Moj Izveličar! na moje roke ino noge — vzemi vse moje ude ino 373 moči! — Alj kako ino kje bi tebi pomagal? — Spomnim se, kaj ti želiš- V moji soseski je zapušen bolnik; — nima, ki bi ga prelo¬ žil; — per sosedi so zapušeni otroci ostali, nimajo starišev, ki bi jih izredili; — v naši vesi je zapušena vdova, nima moža, ki bi ji pomagal — njo potolažil. — V naši fari je zgublen mladenč — zapeljena dekelca, ni¬ mata prijatela, de bi nju na prav pot pover- nil. „Kar bote takim storili, moj Jezus ve¬ liš, to bote meni storili.“ — Z veseljam jim hočem roke podati, namesti tebe jim poma¬ gati; in li boš meni povernil, kakor bi se bilo tebi zgodilo. Amen. Oče naš. (Ješena Marija. Vsmili se. i. t. d. VIII. Stacjon. Jezus tolaži Jeruzalemke. Molim tebe, o Kriste i. t. d. Jezus mladenču: Mladene! kar sim rekel Je¬ ruzalemskim ženam, tudi tebi rečem: Ne jo¬ kaj se nad meno, jokaj se nad sebe ino nad svojimi grehami. Jaz, ves nedolžen toljko 374 terpim; kako se bo godilo nespokorjenimu grešniku? Ako se to na zelenim lesi godi, kaj bo z suhim ? — Hočeš biti tudi ti suh les, ki sadu ne prinese? Mladene Jezusu: Moj Izveličar! naj se jokam, pa le za to, ker te vidim toljko za mene terpeti. Naj se jokam, ker se bojim, de bi me, suho mladiko zavergel, ki tako malo dobriga storim. — Oh kaj bo , ako se za dobro posušim, ino po smerti v pekli go¬ rim! — ne zaverzi me, vsmileni Jezus! Ti si moja vinska terta, naj bom tvoja žlahna mladika. Oživi me v posveeejoči gnadi božji, naj za dobro omladim, in za nebeško kra- lestvo veliko dobriga storim. Amen. Oče naš. (Jesena Marija. Vsmili se. i. t. d. IX. Štacjon. Jezus tretič pod križam pade. Molim tebe, o Kriste i. i. d. vjezus mladencu: Trikrat sim padil na oljski gori na svoj obraz, prosil Očeta, naj mi kelh terplenja odvzeme; — volja Očetova je, 375 de ga pijem, ino za tebe terpim. — Tretjo- krat, glej, pod težkim križam ležim; teža grehov me hoče posiliti. — Ino ti z meno vsmilenja nimaš? — Tvoje hude navade so vervi, z katermi me vlečejo; — tvoje ra- zujzdano živlenje je moje suvanje. Kako dolgo se, prijatel moj , kako dolgo ? — Mladene Jezusu : Ne več, preljubi moj Jezus, ne vec! Kdo bi zamogel tebe žaliti, oko te gleda, kako reven za nas na zemli le- liš. — Raztergati hočem svoje nevarno znanje, zapustiti svoje slabe tovaršije, se odvaditi svojih pregrešnih navad. Ako me ravno svčt zaverže, saj me boš ti med svoje vzel. Am. Oče naš. (Ješena Marija. Vsmili se i. t. d. v X. Stacjon. Jezusa izstečejo. Molim tebe, o Kriste i. t. d. •Meziis mladencu: Mladene, posvelniga veselja toljko željen! pokusi z meno grenke pije, ki mi njo svet posledno uro ponuja! — Tudi tebi bo nekdaj za toljko grenkejši pijo dajal, 376 za koljkor sladkejši je tebi zdaj pregrešno veselje. Tvojo požrešnost moram plačvati, ino za tvojo noeemerno gizdost na svojim životi toljko terpim. — Ti prevzetno hodiš, se nespodobno nosiš, zamecuješ pošteno šego svojga stanu; mene pa izslacijo, de grem brez vsiga obla¬ čila za tebe vrmet. — Oh spomni se, de si prišel gol na svet, gol pojdeš zopet iz sveta. Bodi pameten ino ponižen! Mladene Jezusu: 0 moj Jezus, fi ves reven in zasramvan — jaz pa prevzeten ino požrešen! — Oh ne bom se vpijanil, ne zahajal med zapelive ljudi. Po svojim stani se hočem ponižno nositi, ne več posnemati ptujih šeg. 0 moj Jezus, uči me treznosti, naj po meri z hvaležnim sercam zavživam tvoje dare. — Uci me lepo ponižnosti, naj se po svojim stani modro oblačim, ker vem, de si prevzetnim sovrašnik, ino le ponižnim svojo gnado daš. Amen. Oče naš. (Jesena Marija. Vsmili se i. t. d. 377 XI. Štacjon. Jezusa na križ pribijajo. Molim tebe, o Kriste i. t. d. •Mezus mladenču: Kaj so vam moje roke storile, de jih razpenjate? — Kaj moje noge, de jih nevsmileno na križ pribijate? — Po¬ ve te , kaj sim vam žaliga storil? — Ino tudi ti, moj prijatel molčiš — v moje križanje dovoliš — tudi celo pomagaš! — Naj bi meni moj sovražnik tako storil, ne potožil bi se; pa ti moj dopiac prijatel, ki si per meni toljko dobriga vžival — zdaj mene tako ne¬ vsmileno križati daš! Mladene Jezusu: Kako bi jaz kaj takiga storil? — Preljubi moj Jezus, pove, kdo tebe zdaj križa? — .Oh, spomnim se: ,,Greš¬ niki so po mojim životi kovali tako ti skoz svojga preroka govoriš. — Kedar k’ grehu molčim, v tvoje križanje dovolim; — se k grehu smejim , tebe v novo križati pomagam. — Oh podpihovavci vi, obrekvavci lažnivi, ne ojstrite več žreblov z svojim hudobnim je¬ zikam. —, Vi goljufi ino tatje, ne naprav¬ ljajte strašniga kladva z svojo krivico ! —- Vi Kivlenja srečen pot. 378 požrešniki, pjanci, ino prešestniki, ne pribi¬ jajte Jezusa, svojga odrešenika , na grozoviten križ svojga nesramniga poželenja. — Braniti hočem, moj Jezus, koljkor premorem, de ne bojo moji ljudje z kakim smertnim greham vnovič tebe križali. Oh križani Jezus, daj mi raj vmreti, kakor z smertnim greham vec tebe križati. Amen. Oce naš. Cešena Marija. Vsmili se i. t. d. V XII. Stacrjon. Jezus vmerje na križi. Molim tebe, o Kriste i. t. d. »Jezus mladenču : Mladi popotnik, poglej na mene, kako na križi med nebam ino zemljo za te vesim! Poslušaj mojih poslednih sedem besed, ki jih iz križa tebi naročim. — Oce, odpusti jim; oni ne vejo, kaj delajo. Ne boš tudi ti svojim sovražnikam ravno tak lepo odpustil, ki tudi ne vejo, kaj storijo? — Spo- korjenimu razbojniku: „Resnicno ti povem, še dones boš z meno v svetim raji.“ Ali ne želiš ti v svoji posledni uri ravno te vesele 379 besede zaslišati? — Mariji: „Žena! glej tvoj sin!“ Joanezu: „Sin! glej tvoja mati!“ Ne boš imel ti Marijo za svojo ljubo mater? — „Mene žeja!“ — po izveličanju tvoje duše — tudi vsiga sveta. — „Moj Bog! moj Bog, zakaj si me zapustil ?“ —Hudoben svet misli tako, ker me Oče toljko terpeti pusti. — ^Dokončano je!‘‘ — moje terplenje per kraji, moje opravilo dopolnjeno. — „Oče! v tvoje roke izročim svojo dušo!“ Mladene Jezusu: Jezus! ti glavo nagneš — na strašnim križi za mene vmerješ, do posledne kaple izteče tvoja sveta rešna kerv. — Oh, kako grozoviten je vender greh, ki je tebe vmoril! — Boljko moja duša vredna, de ti, sam božji Sin, svojo živlenje za njo daš! — Jaz pa neumen grešnik drago od- kupleno dušo za kratko pregrešno veselje pe- klenskimu sovražniku zopet predam! — Oh kako bo moji duši, kedar se bo trupla lo¬ čila? — Okleniti se hočem, o Jezus, tvojiga svetiga križa; naj omije tvoja rešna kerv vse moje grehe ino slabosti. Sv. križ naj mi bo znamnje strahu pred grozovitnim greham, —• lepo znamnje tvoje ljubezni v živlenji, pa tudi v smerti posledno zaupanje. Oh daj tudi meni 32 * 380 srečno dokončati, ino svojo dušo v Očetove roke izročiti. Amen. Oče naš. (Jesena Marija. Vsrnili se. i. t. d. XIII. Stacjon. ' Jezusa telo v naročji Marije. Molim tebe, o Kriste i. t. d. JMRarija mlademu: Moj sin! Poglej Jezusa, nedolžno jagne, kako mertev v mojim naročji ] e žJ. — Greli je mojiga preljubiga Sina vmo- ril, greh meni materno serce prehodil z me¬ ča m prevelike žalosti! Oh popotnik, ki me¬ tno hodiš po svojih pregrešnih potih, pridi ino poglej, ali je žalost loljka, kakor je mo¬ ja žalost? Mladene Mariji: Premila mati mojiga Odrešenika, dopolnile so se tebi besede, ki jih je stari Simeon v tempelni tebi povedal. Tvoje serce je žalosti meč prebodi!. Bila si pokorna dekla svojga Gospoda pod strašnim križam svojga Sina, po njegovi besedi se je tebi zgodilo; za to si pa tudi zdaj kralica nebes ino zemle. Tvoja čudna žalost se je tebi v neizrečeno veselje premenila. Oh Marija, 381 rija, moja dobrotliva mati, izprosi mi gnado, naj na tim sveti z tebo žalujem, objokujem svoje grehe, in tudi grehe vsiga sveta; naj se meni sedajna žalost v večno veselje pre¬ meni. Amen. Oce nas. (Jesena Marija. Vsmili se. i. t. t. XIV. Stacjon. Jezus v grob položen. Molim tebe, o Kriste i. t. d. 1F Jožesovim verti pripravlen grob stoji. No¬ ben še v tim grobi počival ni; kdo bo ven- der v njem spal, kdo pokoj v novim pokopi vžival? — Oh dober moj Pastir — Jezus bo najdil v grobi svoj mir, ki ga na tim hudob¬ nim sveti ni najdel. — Jožef iz Arimateje njemu da posledno postelo smertniga spanja. — Jezus je mirno v grobi spal, de se ne bom jaz groba bal; — on je moje vstajanje ino živlenje. — K tvojimu grobu, o Jezus, pokleknem, za srečno zadno uro te prosim, za sladek pokoj v pokopi se tebi priporočim. Oh preljubi Jezus , ki si po toljkim ter- plenji v ldadnimu pokopi mirno počival — 382 počival bom v njem skoraj tudi jaz; naj bi le srečno ! Prosim te, skoz tvojih svetih pet kerva- vih ran, stoj mi na stran, kedar se bo moja duša trupla ločila. Vzemi njo milostlivo v svojo kralestvo, de bo per tebi živela, dokler moje trudno truplo v cerni zemli počiva. In kedar prideš z znaminjam svetiga križa mert- ve k sodbi budit — oh, daj tudi meni med izvolene na desnico priti, naj bo meni tvoje britko terplenje v večno živlenje. Amen. Oče naš. Češena Marija. Vsmili se i. t. d. Uokoncanje. Obhodil sim stopinje tvojga terplenja ino smerli, vsmileni Jezus; pregledal sim, koljko si za me prestal. — Oh, kaj bom pa jaz tebi dal za tvojo toljko ljubezn? — Moj ljubi brat si ti poslal — ino vse tvoje je tudi moje. Tvoj ljubi nebeški Oče je tudi moj Oče — tvoja mati Matija je tudi moja Mati — tvoje nebeško kralestvo je tudi moje kra- leslvo, ako ga sam ne zapravim; in tvoje presveto Telo je hrana moje duše. — Oh preljubi Jezus, ves si moj, naj bom ves tudi jaz tvoj! — Ti si hotel za mene terpeli ino vmreti, jaz pa hočem vekomaj tebi živeti. — 383 Oh neskončno vsmilen Bog, daj, de terplen- je ino smert Jezusovo vedno pred očmi imam, po njegovim svetim izgledi poterpežlivo živim, ino pridem skoz Jezusovo neskončno zaslu- ženje v večno živlenje. Amen. Dober svet lilapcam in služavnikani. &Mj tožuješ ljubi brate, de je služba težka! Le poslušaj, kako storiš, de bo tebi lehka, ako hočeš moder bili. Ne pozabi, de vsi služimo eniga Gospo¬ darja, ki v nebesih gospoduje ino vsakimu plačuje, naj bo hlapec alj gospod, kakor si zasluži. Pred Bogam razločka ni, naj kdo za kraljevo palico alj pa za olko derži, de le zvesto stori dela svojiga stanu. Saj je pri¬ šel tudi Jezus služit ne poslužen biti; torej bodi svoje službe tudi ti vesel, ker je tebe Iz^eličar za tovarša vzel. Ako voljno z Jezu- sam vse težave svoje službe poterpiš, se tudi lehko v svetim raji enkrat veseliš večniga plačila. »Nebeško kraljestvo silo lerpi: u tako 394 Jezus govori, ino le z terplenjam si ga bos osvojil. Za sveto nebo tebi naj vse lehko bo! Per vsih tvojih težkih delah naj bo Je¬ zus tvoj tovarš; le na nja poglej! On svoj križ pred tebo nosi; nosi ga tudi ti za njim, in posluhni, kaj on govori: v Kdor hoče za meno priti, naj svoj kriz zadene vsaki dan, in za meno hodi.“ Le po poti križa te k ne- besam vodi Izveličar tvoj, in govori: „S ladek je moj jarm, lehka moja butarah Kedar dobre ljudi najdeš, hodi jih ve¬ sel , služi svojmu gospodarju kakor bi tvoj bil; vbogaj svojo gospodinjo, kakor dober sin svojo ljubo mater. Dober hlapec, ka¬ mor pride, dobre stariše dobi, in se lehko svoje službe veseli; on je hiši žegen božji (alj blagoslov), hiša pa njegova srečna do¬ mačija. — Skerben bodi, škode varji celo svojo hišo; ako hiša pogori, boš pogorel tudi ti. Kakor sebe, tako vse domače brani vse nesreče, de boš hlapec zvest. Ne hodi rad od hiše, kjer tebi dobro je; kdor prepogosto službe jiše, malo le ob- rajta se. Goste službe so vselej redke sukne; se trikrat preselili, je enkrat pogoreti. Kdor si veliko izbere. -—■ Ne jiši take službe, kjer bi premastno jedil in predebelo pil; huda je 385 razvada. Kdor se prehitro obredi, ludi hitro strada. Razvajena družina in pa bolena zvina; vsakter se nje boji. Ne kjer predobro živijo, ampak kjer se pošteno zaderžijo, tam dobra služba je. Bodi dobriga serca ino dobre vesti, dobra pohlevna duša, prija tel vsih ljudi, kar je po pravici. „Skerbi za poštenje svoje domačije, ne raznašaj po drugod domačih ljudi, ino ne pravi, kar drugim vedeli potreba ni. Hla¬ pec, ki rad svojo hišo opravlja, veci škodo dela, kakor bi iz hrama streho tergal. Kar se doma zgodi, naj doma ostane, ako te viši zapoved komu razodeti kaj ne sili; ino ker od hiše greš, nesi kar je tvojiga, alj poštenje vsaki hiši pusti. Kdor jemlje dobro ime, je veliko hujši tat, kakor on, ki dnarje krade; dnarji"se povernejo, alj poštenje težko. Ne bodi besedliv, varuj se hude jeze. Kdor prerad zazlo vzeme, lehko slovo dobi; kdor pa rad polerpi, ima zmiram lepo vreme, in kamor se poda, ga vse rado ima, ker je dobra duša. Nikdar ne pozabi služiti Bogu, on je tvoj pervi gospodar; ne stori za noben denar, karkolj on prepove. Ne zamudi po keršansko k božji službi rad hoditi, ne sra- Živlenja srečen pot. št3 386 muj se tud moliti, kakor se spodobi. Kdor se mene pred ljudmi sramuje , in me ne spozna, nja tud spoznal jaz ne bom pred svojim Oče- tam, u — Kristus govori. Pa moliti še zadosti ni, ampak je potreba tud tako živeti, de boš Bogu dopadliv, ino te po smerti vzel v svoje veličastvo. Oh ne rekaj , de ne vtegneš v službi Bogu služiti; kdor ne služi prav Bogu, dober hlapec tud ne bo svojmu gospodarju. — Sre¬ čen tisti, ki prav služi Bogu in ljudem; naj kraljuje alj služi, stori dobro vsem. Stokrat boljši priden hlapec, kakor slab gospod. ' y 03^- Nekaj za rokodele alj antverharje. Vsako pridno rokodelo, kteriga kdor zna, svojo tovaršico srečo ima, ki človeka oskerbi časno ino večno , ako si sam svoje sreče ne vmori. Alj rokodelov sreča ima perstov pet, in potreba je za vse skerbet, de kterga ne zgubi. Pavec sreče je zvestoba. Zvesto delaj vsako reč, naj bo mala alj velika, naj te vice 387 a *j tika, kdor njo tebi v delo da. Delo hvali delavca. Boljši je pa eno delo dobro znati, kakor vsakiga nekoljko popakdrati (fretati); devet rokodelcov je deset stradavcov. Kdor delo rad skazi, po malim vdinjavce zgubi. Kazji mojster (šušmar, frelar) svoji lastni sreči pavec odbije. Kazine (kazavic) sreče je ljuba zadovoljnost. Malo za dobro vzemi, dokler kaj več ne pride; kdor maliga ne cesti, ve- likiga vreden ni. Boljši je malo plačila, ka¬ kor pa brez zaslužila glad predajati; boljši terdo služiti, kakor vbog t ajime prosili. — Bolj¬ ši malo po pravici, ko veliko po krivici; kdor ljudem prerajla, alj pa vsiga ne odrajta, kar jim gre, sam ob svojo srečo spravi se, ino ji kazine odseka. Sredine sreče alj veliki perst je marliva pridnost. Kdor dela pridno rad, le on je stanovitne sreče brat, lenuha glad mori, in potepuha se vsak boji; le pridnost je sreče poglavitna korenina. — Le vedno (spol) pri¬ den bodi, naj te vidi kdo alj ne, saj Bog tvoja priča je, in bo tebi plačal. — Le zmi- raj priden bodi, naj drugi delajo alj ne, po njih ne ravnaj se; kdor prerad počiva, v ko¬ privah obleži. —Le priden bodi neprenehama; če ravno mahoma ne obogatiš, po malim von- 33 * 388 der si pomagaš. Tudi mravlje po malim no¬ sijo, pa vonder velik kup nanosijo; le pridno rad komaraj, in Bog ti bo pomagal. Kdor vedno priden ni, svoji sreči dno izbije. Zlatcnik alj sreče zlaten perst je ljuba poštenost. Vselej pošten bodi ino lepo se za- derži, kedar v ptuje hiše prideš alj po šterah greš. Pošten rokodel, ki se greha boji, in domače modro posvari, ki se nespodobno za- deržijo alj pa gerdo govorijo, je prijatel božji; kamor pride, gre dober duh za njim. Raz- pušen (razvujsdan) rokodel, ki je gerdih be¬ sedi, se gerdežam smeji, ino ljudi pohujšati pomaga, on je sovražnik božji, ki pregrešen smrad po drugih hišah vlači; hudi duh pov- sodi za njim hodi. — Pošten bodi, vere ne zataji, ino Bogu služiti se nikdar ne sramuj. Boljši je nespametnim ljudem zamerzeti, ka¬ kor pa Boga ne v časti imeti, ki je Oče tvoj. -— Pošten bodi , ino hišam poštenja ne od- jemli, ako ravno vse po tvoji volji ni. Roko¬ del , ki rad ljudi raznaša, je nar hujši hišni tat; potreba še je takiga bat, kakor ognja v streho. — Pošten bodi, ino v novih šegah se nikar ne blodi, ki po zdravi pameti kar niso. Per vsaki novi šegi prav presodi, alj je novo alj pa staro bolj po pameti. Ne brani se no- 389 V1 ne , ne zaničuj starine; stori li 34 * 404 K o n e c. :> Nebo ino zemlja bata prej.šla, moje besede pa ne bojo prej šle govori Krislus per svelim Matevži. 24, 25. Naj reče svdt kar hoče. „ Resnica Gospodova ostane vekomaj.“ Psalm 116 , 2. .C v 405 Kazalo naukov, izgledov ino molitvic. Stran Nagovor . 1 Mladenčov trojno premoženje. 2 I. Zdravo telo.. 7 H. Dobra glava.12 III. Pošteno serce.17 Mladenčov nar lepši oblačilo ...... 25 Sedem strupnih kač ..40 Štiri spotike.55 Devet strašnih prepadov.88 Mladenčov nar hujši bolezen.94 Dvanajst tovaršov in tovaršic.94 Dva ino petdeset božjih svetnikov: 1. Sv. Alojz, izgled svete nedolžnosti . . . 120 2. Sv. Ambrož, pošten mladene, imeniten mož 125 3. Sv. Andrej, ljubej izveličanskiga križa . . 128 4. Sv. Anton pušavnik, bogaboječ mladenč 5. Sv. Avguštin, izgled praviga poboljšanja 6. Sv. Hasili ino Gregor, poštena tovarša 7. Sv. Renedikt, imeniten vučitei svetiga živlenja 406 Stran 8. Sv. Bernard, serčen premagavec hudobije 9. Sv. Blaž, pobožen črednik .... 10. Sv. Boštjan, zvest služavnik božji 11. Sv. Dominik, vbogim vsmilen prijatel . 12. Sv. Feliks, srečen kmeliški hlapec . . 13. Sv. Filip Nereji, pokoren sin .... li. Sv. Florijan, serčen vojšak .... 15. Sv. Frančišk Xav. kaj znanci pomagajo 16. Sv. Frančišk Zales pohlevni mladenč 17. Sv. Frančišk, Seraf, mlad prijatel vbogih 18. Sv. Gregor, ves ponižen služavnik božji 19. Sv. Ignaci, kaj branje bukuv pomaga , 20. Sv. Izidor, pobožen kmet. hlapec 21. Sv, Jakob, izgled Bogu zvesto služiti . 22. Sv. Janez evangelist, poseben prijatel Jezusov 23. Sv. Janez Krizostom, greha sovražnik . 24. Sv. Janez nepomoški, zvest cerkven služavnik 25. Sv. Jefrem, strahvan mladenč .... 26. Sv. Jernej, izgled prijaznosti .... 27. Sv. Jeronim, serčen premagvavec skušnjav 28. Sv. Jožef, pridni delavec. 29. Sv. Juri, imeniten vojšak . . . \. . 30. Sv. Karol Baromej, Vučenik poštene dobrovolje 31. Sv. Klemen, dober sin bogaboječe matere . 32. Sv. Lavrenc, serčen mladenč .... 33. Sv. Luka, dobro mu, ki kaj dobriga zna 34. Sv. Maximilijan, skerben domoljubec 35. Sv. Marko, mož po volji božji .... 36. Sv. Martin, zvest služavnik v svojim stani 37. Sv. Matevž, izgled praviga poboljšanja 38. Sv. Matija, kako se pride v srečen stan 39. Sv. Kiklavž, skerben varh nedolžnosti . 40. Sv. Pankrac, mlad služavnik Jezusov . , 4 41. Sv. Paskal, vbogi šolarc ..... 42. Sv. Pavl, kako se pokoriti za zmote mladih let 43. Rv. Peter, izgled goreče ljubezni do Jezusa 44. Sv. Primuž ino Felicjan, ljubezniva brata . 45. Sv. Ilok, prijatel bolnikov. 46. Sv. Rupert, priden delavec v vinogradi Gospoda 47. Sv. Tomaž, serčen premagavec posvetniga . 48. Sv. Valentin, kako se v Boga terdno zavupa 49. Sv. Vendelin, žvesti hlapec ino svet gospod 50. Sv. Vit, izgled kaj z Jezusam premoremo . 51. Sv. Vincenci, kaj sveto petje premore . 52. Sv. Cirilj ino Medodi, slovenska vučenika , Nebeško ogledalo keršanskiga mladenča Sedem zlatih naukov za srečno pot Juterni izdihleji ino molitvice . . Molitvice črez dan. Večerne molitvice . . Mašne molitve. Kedar se z presvetim Telesam blagoslovi Pred pridgo alj keršanskim naukam Opravilo sv. spovedi ....... ■k. Sveto obhajilo.. Ponovlenje kerst. obljube . Priporočenje Jezusu ....... ' — Mariji Devici. — Angelu varliu. — svojimu Patronu. . Molitev za žive starše. >i » mertve .. » » brate, sestre ino žlahle » » vše žive. . » » vse verne mertve . . , . • Sv. križev pot . . . 408 j Stran Dober svet hlapcam in služavnikam Nekaj za rokodcle alj antverharje .... Popotnica inladenčam, ki vžold alj na dežele grejo Mladenčov trojna domovina . . . .' Keršanskiga mladenča perve in posledne želje Depa veselica nedolžnig-a mladenea . . . . Mladenčov tovaršija. / 0 J r