ŠE EN (KRATEK) ZAPISEK O VALJAVCU
Človeku je kar prijetno pri srcu, ko vidi, da želimo Slovenci svoje prednike ali sodobnike, obdelane v Slovenskem biografskem leksikonu, čim bolj podrobno spoznati in si tudi naknadno po objavi dopolniti svoje vedenje o njih in njihovem delu z novimi spoznanji in odkritji, do katerih avtorjem člankov ni bilo mogoče priti.
To velja tudi o Matiji Valjavcu (13. zvezek SBL, članek sta pripravila dr. Vilko Novak in dr. Jože Toporišič; Zapisek o Valjavcu, Viktor Smolej, 1. št. JiS 1983/84, str. 24-29). Navzlic dobrim sedmim stranem teksta v SBL in šestim stranem v JiS je potrebno dopolniti Valjavčevo prevajalsko delo z omembo prevajanja posameznih svetopisemskih knjig Nove zaveze.
Čeprav je Breznik leta 1917 potegnil črto, kar se tiče prevajanja Svetega pisma v slovenščino, od Trubarja in Dalmatina prek Japlja v svoj čas, kar je bilo morda tedaj delno razumljivo ob upoštevanju dejstva, da je katoliška cerkev uradno priznavala verodostojnost le svojim prevodom (poleg Dalmatinovega), pa ne smemo pozabiti novejših protestantskih prevodov Svetega pisma. Toliko bolj, ker v letu 1984 slavimo 400-letnico Dalmatinovega prevoda Biblije, ki je izšla natanko 50 let po Lutrovi nemški izdaji in je Slovence vključila v krog tistih (petnajst) narodov, ki so imeli tega leta v svojem jeziku celotno Sveto pismo.
Časovno obdobje izdajanja protestantskih izdaj Svetega pisma je dolgo, čeprav zajema skromno število prevajalcev: Primož Trubar, Jurij Dalmatin, prekmurski prevajalci Štefan Kiizmič, Aleksander Terplan in Janoš Kardoš, France Remec, Matija Valjavec, Josip Stritar, Antonin Chräska in Albin Vilhar. Vsi navedeni prevajalci SP imajo svoje častno mesto v SBL in so kot prevajalci Svetega pisma (razen Matije Valjavca) tudi omenjeni z navedbo prevedenih SP knjig. Matiji Valjavcu se oddolžujemo s tem kratkim zapisom.
Ob omenjanju protestantskih izdaj SP v slovenščini moramo vsaj na kratko omeniti leta 1804 ustanovljeno Britansko in inozemsko svetopisemsko družbo, ki je skrbela za izdajanje SP med manjšimi narodi neposredno iz Londona ali posredno iz svojih evropskih podružnic. Ne samo, da jih je denarno podpirala pri tiskanju in razširjanju (od leta 1817 dalje tudi med Slovenci), skrbela je tudi za najvišjo mogočo raven prevajanja iz grških in hebrejskih izvirnikov. Prevode v današnje jugoslovanske jezike je spočetka spodbujal in pregledoval Jernej Kopitar, po njegovi smrti leta 1844 pa Franc Miklošič, ki je leta 1869 gladko zavrnil Cegnarjev prevod Lukovega evangehja v slovenščino, ker ni bil jezikovno brezhiben. Zaradi tako strogega odnosa Britanske in inozemske svetopisemske družbe (BISD) do prevajanja v jezik posameznega naroda ni bila vsaka izdaja samo verski, ampak tudi kulturni dogodek. Biblični teksti v slovenščini iz prejšnjega stoletja so tudi odsev stanja slovenskega jezika, niso pa še bili raziskani in strokovno ocenjeni, kajti ohranjeni izvodi so redki in o njih ni bilo med slavisti dosti govora.
Leta 1873 je BISD založila in na Dunaju natisnila Valjavčev prevod »Pavla aposteljna Ust Rimljanom«! 15 x 9,5 cm, 31 strani.
Leta 1877 je na 405 straneh osmerke izšel »NOVI ZAKON«, v katerem so poleg štirih evangelijev in Dejanj v prevodu Franceta Remca izšli tudi Valjavčevi prevodi listov Rimljanom, 1 in 2 Korinčanom in Galačanom. Več SP knjig v izdaji ni bilo zajetih.
282
Leta 1879 je izšel ponatis, ki ga je bil jezikovno pregledal Josip Stritar.
Leta 1882 je na Dunaju izšel NOVI TESTAMENT GOSPODA IN ZVELIČARJA NAŠEGA JEZUSA KRISTUSA s PSALMI, 13 x 20 cm, 410 + 112 str. To je bila prva celotna izdaja Nove zaveze v slovenščini, ki jo je založila BISD. K izdaji iz leta 1877 (prevajalca France Remec in Matija Valjavec) je Josip Stritar prevedel še liste od Efežanom naprej do Razodetja.
Ta izdaja je bila ponatisnjena že v letu izida 1882, in sicer v žepnem formatu 8 x 13 cm, 402 + 109 str. Ponatisi žepne izdaje so si sledili leta 1884, 1885 (dvakrat), 1904, 1910 (biblični tekst na vsaki strani v dveh stolpcih), 1911 in 1914.
Valjavčev prevod štirih novozaveznih knjig (Rimljanom, 1 in 2 Korinčanom, Galačanom) poleg v SBL omenjenih 16 psalmov je njegov zanimiv del v prevajalskem opusu, zato je nedvomno prav, da nanj opozorimo ravno ob 400-letnici prve izdaje SP v slovenščini širšo kulturno skupnost, kakor smo že leta 1978 seznanili ožji krog slovenskih protestantov s prispevkom »Protestantske izdaje Svetega pisma v slovenščini« v Evangeličanskem koledarju, str. 99-118.
O ločeni dejavnosti prevajanja SP v slovenščino med protestanti in katoličani, ki pa je našla svojo skupno pot in stik v ekumenski izdaji Svetega pisma leta 1974, pa bo treba posebej spregovoriti ob drugi priliki.
Mihael Kuzmič Ljubljana