Metlika 64, Krka 63, Spodnja Idrija in Zatičina po 62, Črnomelj in Naklo po 61 — tedaj fare 10 različnih dekanij. Fara s 70—80 člani imamo na Kranjskem 8, te so: Višnja Gora z 79, Bohinjska Bistrica s 77, Brezovica pri Ljubljani in Postojina s po 76, Smlednik s 75, Logatec s 74, Rudnik z 72 in Št. Rupert z 71 udi — fare 7 različnih dekanij, le ljubljanska dekanija ima namreč dvoje tacih fara. Fare z 80—90 člani so le še štiri, namreč: V cirkniški dekaniji Bloke z 89 člani, v kamniški dekaniji Mengeš s 86 člani, v postojinski dekaniji Hrenovice s 85 člani in v novomeški dekaniji Novo Mesto samö z 82 člani. Fara z 90—100 članov je zopet šest, namreč: V kranjski dekaniji Tržič z 99 in Cerklje s 95 člani, dekanija in mesto Kamnik s 97 člani, dekaniji Moravče in Trnovo s po 95 člani, in Ig v ljubljanski dekaniji tudi s 95 člani. Književna poročila. Dr. Fr. S. Kraus»: Sitte und Brauch der Südslaven. Wien, 1885. 8, XXVI 682 str. (Dalje.) Vsa ta stran Kraussove knjige nas torej le k smehu sili; resnejša pa je druga, kjer izkuša pisatelj stati na realnih tleh znanosti. Bojim se namreč, da bodo tujci, ki v roke dobijo to knjigo, katere pisatelj trdi, da v nji uporablja rezultate domače, jugoslovanske vede, po nji sodili naše znanstveno stanje, in zoper to treba se nam je z vso silo ter z vso odločnostjo braniti. Krivi nazori in nedostatnosti v knjigi tega pisatelja, ki piše knjigo o jugoslovanskem običajnem pravu, ne da bi imel — kar kaže vsaka stran njegove knjige — sploh kaj juridičnega znanja, morajo se, brezobzirno razkriti, da ne postanemo sodeležni takega znanstvenega de- lovanja. Kdor hoče pisati o pravni tvarini, moral bi vendar poznati vsaj elemente prava in sicer pravne zgodovine, kakor tudi prava, ki je dan deriašnji zakonito po deželah, za katere hoče dotičnik opisovati običajno, prvemu premnogokrat le nasprotno pravo. Toda človek, ki ima o proglašenji koga za mrtvega in o dovolitvi drugega zakona tako zmedene in krive pojme, kakor se razkladajo na strani 231. Kraussove knjige; človek, ki je v stanu zapisati stavek „die Kinder sind gemeinschaftliches eigenthum der ehegatten", ter še mnogo jednakega, tak človek naj vendar ne bi pisal juridičnih knjig! Kaj pa naj porečem k temu, da mož, ki piše o jugoslovanskih prav- nih običajih, za pravoslavne ali staroverce rabi izraz — „altkatholiken !" — In to ni menda pogresek, ki mu je samö v naglici ušel izpod peresa jedenkrat, dvakrat — 682 stranij obsezajočo knjigo v petih mesecih spi- sati, ni malenkost — ampak prav pogostoma srečaš v knjigi to pošast. Res, to preseza vse! Do sedaj sem mislil, da mora vsakdo, ki hoče zi- niti o južnih Slovanih — tudi ako sam ni kristjan — barem o ti tako važni, ali ob jednem vsakdanji osnovni resnici biti poučen in poznati razloček med izrazi „altgläubige" ali „orthodoxe" in — „altkatholiken". Znanstvena vrednost omenjenih uvodov posameznih poglavij je primerna označenemu Kraussovemu juridičnemu znanju. V ilustracijo nekaj primerov. V šestem poglavji obravnava pisatelj razmere posameznih članov zadružne kuče med seboj ter zadrugi nasproti, in tako le pričenja: „Im allgemeinen theilen sich die mitglieder sowohl einer hausgemeinschaft als einer sepa- ratfamilie in jüngere und ältere, erwachsene leute, oder in verheiratete und unverheiratete ein." Ne glede na to, da ta temeljita razdelitev prav ni- česar ne pove, ugovarja ji Krauss sam na naslednji strani, kjer meni, da podaja Krstič „die richtigen und allein zuverlässigen anschauungen des volkes". Omenjeni Krstič pa piše v „Zborniku* na strani 72., da narod zadrugarje tako-le deli: „muško: dete do 15, momak do 20, gjetič do 40, čiča do 50, a gjed do smrti", in ravno tako podaja Krstič naro- dovo razdelitev glede ženskih. Kaj je vendar Kraussa napotilo, da si je, malo da ne na ravno isti strani, tako v protislovji? Na strani 120. svoje knjige izkuša pisatelj podati razloček med za- družno ter inokosno kučo s tem-le: „die grosse hausgemeinschaft (jurist! ne poznamo „grosse" ter „kleine hausgemeinschaft") unterscheidet sich von der engeren familie wesentlich dadurch, dass ihre mitglieder, nicht wie in der engeren familie, im ersten, sondern im zweiten, dritten oder fünften, oder gar noch in weiterem grade einander blutsverwandt sind:" Možu, ki piše o jugoslovanskih pravnih običajih, je torej bistvo zadruge še povse nejasno. Zbog tega se ne čudim zmedenim opazkam glede „diobe zadruge" na ravno tisti strani. O „diobi" ali delitvi zadruge pravi Krauss, da se vrši — samö ob sebi se ume, da jemljemo le narodovo mišljenje, ne pa kodifikovano pravo v poštev — po kolenih (in stipites) ne po odraslih moških glavah, katere broji zadružna kuča (in capita), ter se zelö huduje na jednega Bo- gišičevih poročevalcev, ki pravi, da bi bila po narodovem načelu jedino le delitev in capita pravilna. „Das ist gewiss nicht die rechtsanschauung 12* des volkes. Gesetzt den fall, in der hausgemeinschaft H leben die enkel dreier brüder A, B und C. A und B sind gegenwärtig nur durch je einen männlichen nachkommen vertreten, während von C fünf erwachsene männ- liche enkel leben. Wie kämen die nachkommen A und Bs dazu, ihr gross- väterliches erbe (!) (baština) von den nachkommen Crs sich verkürzen zu lassen?" To Kraussovo modrovanje je primerno načelu rimskega dednega prava, katero je dandanes merodajno, toda za slovansko pravo je argu- mentacija Kraussova popolnoma kriva. Med temeljnimi razločki, ki se na- hajajo med slovanskim in rimskim pravom, je namreč tudi ta. da slovan- sko pravo ne pozna osebne lasti ob nepremičninah. Nepremičnine niso last posameznih članov, ampak vse zadružne kude. Pravica vseh članov do stožera je jednako velika, toda ta pravica se v svoji aktualni moči pokaže le pri delitvi zadruge. Za njenega obstanka gospodarijo skupno; ako jeden umre, glede njegovega dela ne nastopi nasledno ali dedno pravo, ampak ostalim — se ve le moškim članom, o katerih sploh je tukaj le govor, priraste njegov delež. Ko pride do delitve ali „diobe" , pa dobijo — naravna posledica opisanih nazorov — vse odrasle moške glave, ka- tere broji zadruga, jednake deleže. Narodovemu mišljenju odgovarja jedino le „dioba po odraslijem muškijem glavama", to nedvojbeno nasleduje iz zadružne narave, in jedino to odgovarja upravi zadruge. Pa še z druge strani pridemo do rezultata, da je Krauss zastopal povse površno ter krivo mnenje, ko je princip, katerega je našel v „Zbor- niku" na str. 333. do 335. v Magudovem poročilu izraženega, proglasil za slovansko pravno načelo. Magud in za njim Krauss trdi, da pri de- litvi zadružnega imetka „počinju s tijeli članova, o kojiina se sječaju, da je razgranjenje koljena s njih počelo". Pri tem se povse prezira, da je le premnogo zadrug, v katerih je po mnogo udov, ki med seboj niso prav v nobenem sorodstvu. Kako naj se tukaj „po koljenima" deli. če pa sorod- stva ni? To, da so tudi take zadruge obične, in da za zadrugo sploh sorodstvo njenih članov nikakor ni bistveno, je menda Kraussu novost, kakor marsikaj drugega v tem vprašanji, pri čemer je le škoda, da te novosti ni zvedel prej nego je začel pisati knjigo svojo. Iz zgodovine slovanskega prava ne bom izkušal Kraussu dokazovati njegovih trditev, saj sem že omenil, da on souvcrainno zaničuje zgodo- vinska preiskavanja. Omenjam zavoljo tega le, da mora človek, ki natanko pregleda in premisli t;o, kar poroča Bogišičev poročevalec iz Stubice na str. 18., 25. in 333. „Zbornika", ter s tem primerja na str. 42G v Knji- ževniku III., v Bogišičcvem sestavku „o važnosti sakupljanja itd." se na- hajajoča poročila, priti do zgoraj označenih nazorov. Ce se pisatelj po- trudi pregledati Bogišičevo najnovejšo publikacijo „de la forme dite ino- kosna de la famille rurale chez les Serbes et les Croates" — ki pa se, mimogrede omenjeno, temelji v prvi vrsti le na poročilih „Zbornikovih", to- rej zajema iz vira, ki je tudi g. Kraussu bil na razpolaganje — razvidi, da jurist iz tega matcrijala povsc druge sklepe izvaja nego on, da je sploh pisatelj v mnogih prevažnih vprašanjih celo drugih nazorov kakor juristi. In kaj je temu krivo? To, da pisatelj nima dovolj juridičnega znanja, da bi mogel presoditi, kaj odgovarja sestavu slovanskega prava, kaj pa je tuje. To ali ono, kar pisatelju posebno ugaja, ker odgovarja nekako bolje našemu, institutom rimskega prava privajenemu čutu, zdi se mu narodno in na drugi strani je spet pripravljen, kakov posamezen slu- čaj , ki je nastal menda le v fantaziji poročevalčevi, ali izvira le iz slabega znanja veljavnega prava, smatrati za javljenje pravnega čuta na- rodovega, za starodavni pravni običaj. Podal še bi lahko več primerov za temeljito Kraussovo juridično znanje, ker pa ne maram čitateljev plašiti, mislim, da to, kar sem omenil, opravičuje ostro obsodbo Kraussove knjige. Čuditi se res moramo Krausso- vemu početju. Dandanes, ko imamo o slovanskem pravu že toliko knjig, ni ravno težavno temeljito se poučiti vsaj o najpotrebnejših rečeh, prej ko se odpraviš na tako delo. Ako že pisatelju niso bile pristopne razne ruske ter poljske in češke knjige o slovanskem pravu, naj bi bil barem pregledal Jirečekovo nemško delo „das recht in Böhmen und Mähren". Gotovo bi bil plod tega truda nekak boljši sistem in sodba o knjigi, ki bi imela povsc drugo lice, glasila bi se drugače. Zakaj li ni tega storil? Menda iz tistega uzroka, katerega navaja za to, da on, spretni prestav- Ijalec narodnih pesmij, dveh pesmij ni preložil sam. ampak jih podaja v Kapperjevem prevodu. Storil je to, kakor — karakteristično dovolj — sam pripoveduje: „aus trägheit"!! — S tem bi lahko končal. Pa da se mi ne bode očitalo, da sem ocenil knjigo samo z juridičnega stališča, v tem ko jo pisatelj le kot popis jugoslovanskega običaja pošilja v svet, oglejmo si jo še od te strani. Kakor sem že večkrat omenil, bilo je pisatelju ogromno gradivo na razpolaganje, s katerim bi si, da ga je vestno porabil in skrbno uredil, lahko pridobil mnogo slave med nemškim učenim svetom. Da se mu to ni posrečito, zaprečila je poleg že toliko grajane površnosti pisa- teljeve tudi neka čudna lastnost, da svojo osebo povsod, kjerkoli more, naprej sili. Povsod nam vsiluje sebe in svojo sodbo ter obsoja vse, karkoli mu prihaja pod roke. Čudim se res, da o Bogišičevem spisu „o važnosti sakupljanja itd." prav usmiljeno priznava „als quellen Verzeichnis ist das schriftchen wohl noch zum theile werthvoll", no saj je tudi snov iz te knjige zajemal, posebno v poglavjih o pobratiinstvu in o gostoprimstvu. Da mu razdelitev snovi v „Zborniku" ne ugaja, je umevno; Kanitza v predgovoru ter pozneje jedenkrat prav neusmiljeno zmane; krega vse do- zdanje prestavljalce srbskih narodnih pesmij, pismeno hrvaščino naziva „gallimathias der Schriftsprache" ; I. Mažuraniču očita, da menda ni sam spisal Cengič Age, itd. Skratka, z vsem svetom se krega. Na naravnost nečuven način pa govori o Puklerji, ki je spisal knjigo o ženitbenih obi- čajih pri Hrvatih. Očita mu, da je le iz virov že tiskanih nabral gradivo za svojo knjigo ter da ne podava ničesar novega — potem pa mu je ravno tista knjiga, oziroma v nji objavljena poročila za bosanske ženit- bene običaje „eine hauptquelle". Kaj je Kraussa napotilo tako obširno se baviti s Puklerjcvo knjigo, o kateri trdi, da je brez vse vrednosti, to nam razlaga sam. „Ich würde diesem herrn gewiss keine zeile widmen —u pravi — „wäre er nicht leider gottes in meiner heimat als fenstereinschläger und krawallmacher eine persönlichkeit von bedeutung geworden." In to ni menda v kaki opazki, ampak to stoji v kontekstu knjige, katero je antropološko društvo, tedaj znanstven zavod, tiskano poslalo po svetu. Ubogo antropološko društvo! Dr. J. Bab ni k, (Konec prihodnjič.) HI. Spomenica tisočletnice Metodove smrti. Spisal dr. Fr. Kos. Na svetlo dala SI. Matica, Ljubljana 1885, IV -f 174 str. Kakor „Mohorjevo društvo", takisto se je hotela tudi „Slovenska Matica" letos posebno spominjati tako usodepolnega dogodka za kulturni razvoj ne samo slovenskega naroda, nego malone vseh Slovanov, kakor je bila smrt sv. Metoda in nji sledeče preganjanje slovenske liturgije in slovenske knjige. Izvestno je „Matica" vsem svojim članom jako uslužila, da jim je podala tako času primerno in korenito spisano knjigo, g. pisatelju pa smo dolžni posebno hvalo, da je naše znanstveno slovstvo obogatil s tako izvirnim in temeljitim delom. Knjiga nam podaja mnogo več, nego obeta na prvi pogled nje na- slov. V resnici ona ne opisuje samo življenja sv Cirila in Metbda ter ^ njih zaslug za kulturo panonskih in korotanskih Slovencev, nego ona obseza vso teritorjalno in politično zgo dovi no Sloven cev v IX. st o 1 e t j u. In ta zgodovina je sestavljena na podlagi neovržljivih, jako raztresenih in zato malo komu znanih virov; zato se ne da ni tajiti, ni prezirati. G. pisatelj si je zaslužil s to knjigo ime kritičnega preiskovalca, dobrega opazovalca in vestnega poročevalca. Po mnenji podpisanega poročevalca ustregel bi bil pisatelj zelo vsem izobraženim Slovencem in njegovo delo postalo bi bilo še popolnejše, da ^ se je tudi na cerkveno zgodovino naših dežel v IX. stoletji neko-