Publij Ovidij Nazon: Metamorfoze 10-12
Prevedel Joža Lovrenčič
Deseta knjiga
Orfej in Evridika
Skozi neznanski se eter v žafranastem plašču odpravil
potlej Himen je; urezal je pot v deželo Kikoncev,
kamor ga Orfejev glas zaman je vabil in klical.
Res je prišel, prišel pa ni niti s svečanim voščilom
niti z veselim obrazom ni znamenj ugodnih prinesel.
Bakla je v roki cvrčala, kadila se, vzbujala solze,
naj še tako je z njo mahal, nikakor mu ni zagorela.
Hujši od znamenj pa bil je konec. Medtem ko nevesta
v spremstvu premnogih najad je hodila po travnati jasi,
kača strupena jo pičila v peto je - in je umrla.	10
Eurydica vulneratur (10.1-24)
158
David Movrin
Ko se pod nebom za njo je rodopski pevec izjokal, sklenil je, da bo poskusil še sence v podzemlju ganiti. Zbral je pogum in prek tajnarskih vrat odšel je do Stiksa. Mimo begotnih je senc in prividov umrlih korakal, dokler ga ni pripeljala k Perzefoni pot in k vladarju mračne dežele umrlih. Tu strune ubral je in pesem s temi besedami pel: »O silna bogova podzemlja, kamor vsi pridemo, kar se na svetu rodi umrljivih! Če je dovoljeno tu govoriti preprosto resnico,
vedita zdaj brez ovinkov: ne, nisem prišel, da bi videl	20
Tartar mrakotni, in ne, da Meduzini grozni pošasti
s kačami troje kosmatih vratov bi tukaj zadrgnil.
Vzrok, da prišel sem, je žena; stopila je reva na kačo,
ta ji je vbrizgala strup in vzela cvetoča ji leta.
To preboleti sem hotel in tega sedaj ne zanikam,
zmagal pa Amor je, bog, ki na svetu ga dobro poznajo.
Ali ga tukaj, ne vem, a domnevam, da znan tudi tu je,
saj, če ni lažna beseda o ropu nekdanjem, je vaju
tudi združila ljubezen. Pri krajih teh, polnih strahote,
da, pri neznanski praznini in širnem kraljestvu tihotnem	30
prosim, prezgodaj umrli Evridiki vlijta življenje!
Vajino vse je takrat, ko po kratkem življenju na zemlji
prej ali slej v bivališče hitimo vsi eno in isto.
Vsi se znajdemo tu, ker tukaj poslednji naš dom je,
vidva sta tista, ki vladata najdlje nad rodom človeškim.
Tudi Evridika, ko ji odmerjena minejo leta,
vajina last bo; začasno le v dar od vaju jo prosim.
Če mi usoda odreče to milost za ženo, nikdar več,
sklenil sem, nočem od tod - nad smrtjo obeh se radujta!«
Orpheus apud inferos (10.11-71)
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	159
V tem, ko tako je govoril in strune ubiral k besedam,	40
duše brezkrvne jokale so. Tantal ni skušal zajeti
vode zmuzljive, obstal je Iksion na svojem kolesu,
jastrebi nehali jetra so kljuvati, vrč so pustile
Belove vnukinje, Sizif, ti sedel na svojo si skalo.
Prvič tedaj Evmenidam, ki pesem jih vse je prevzela,
solze menda so oči orosile. Vladarja podzemlja
nista se mogla ustavljati prošnji; Evridiko dala
brž sta poklicati. Ta se pri zadnjih je sencah mudila,
zraven prišla je s počasnim korakom, s še ranjeno nogo.
Rodopec Orfej dobil jo je, če se po poti nikoli	50
več ne ozre, dokler iz Avernske doline ne pride,
saj bo sicer izprošeni dar brez vsake koristi.
Strma in skrita in z gosto meglo zastrta držala
vkreber je pot, po kateri sta v nemi tišini hodila.
Že sta blizu površja bila, ko Orfej se zbal je;
kaj, če je žena omagala? Rad bi jo končno zagledal,
vanjo ljubeč se ozre - a ona spet zdrkne v praznino.
Roke zaman je iztegnil, zaman jo je skušal doseči,
vse, kar nesrečnež je zgrabil, bilo je le prazno ozračje.
Drugič tedaj je umirala, vendar brez sleherne tožbe
zoper moža. Le kaj naj bi rekla? Da res jo je ljubil?	60
Zadnji pozdrav je zaklicala, on ga je komaj še slišal,
potlej pa spet se vrnila je tja, od koder prišla je.
Orfej ob drugi je ženini smrti otrpnil kot človek, ki ga pogled na troglavega psa je prestrašil, ko srednji vrat je vezala veriga, in strah ga ni več zapustil, dokler se ni spremenil, telo mu postalo je kamen, prav kot je Olen, ki krivdo je nase prevzel, da zločinec zdel bi se, ali kot ti, nesrečna Letaja, na svojo
silno lepoto ponosna; povezana svojčas v ljubezni,	70
danes sta kamna, ki skupaj stojita na Idi vodnati.
Orfeju tokrat brodnik, ko znova je hotel čez reko,
stvar je preprečil. Zato zapuščen in zamazan na bregu
sedem je dni presedel, ne da Cererin dar bi poskusil:
žalost in srčno bridkost in solze, le to je užival.
S tožbo čez krute bogove podzemlja je šel na visoko
Rodopo, z nje pa na Hajm, ki severni veter ga bije.
23	David Movrin
Orpheus et arbores (10.78-105)
Trikrat že sonce je leto končalo v valovih ozvezdja
Rib, toda Orfej opustil je vsako ljubezen do ženske,
najsi zato, ker se prejšnja je v takšni nesreči končala,	80
najsi zavoljo obljube. Premnoge goreče želele
pevca dobiti so zase; zavrnil je eno za drugo.
Sam pa pri tem je učil Tračane ljubezni do dečkov,
nežnih in v sili mladostni po letih še nedozorelih,
v kratki pomladi učil jih je trgati prve cvetove.
Kiparis
Bil je grič, a na griču se širilo ravno je polje, s travo in drugim zelenjem pokrito, brez sleherne sence. Potlej pa, ko se božanski je pevec v teh krajih naselil, strune ubral milozvočne, je kraj dobil tudi senco.
Manjkalo ni ne haonsko drevo ne drevo heliadsko,	90
niti z visokimi vejami dob ne in lipa ne mehka,
niti ni manjkala bukev in ne lovorika deviška,
krhka ne leska in tudi ne jesen, pripraven za kopja,
gladka ne hoja in niti ne hrapasti plutec z želodom,
tudi ne svetla platana in tudi ne pisani javor,
niti ne vrba ob rekah rastoča ne lotos povodni,
vedno zeleni ne pušpan in ne tamariska z njim vitka,
niti ne mirta dvobarvna ne črna od jagod kalina.
Da, celo ti, krivonogi bršljan, si prišel in prišli ste
bresti, oviti s srobotom, in trta in črni jeseni,	100
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
161
Cyparissus cervum necat (10.106-142)
V množici tej je bila še cipresa, ki stožec posnema,
zdaj drevo, a ljubljenec nekdaj boga, ki ubira
strune na liri in zraven na loku napenja tetivo.
Nimfam, ki dom so jim polja kartejska, je sveta žival bil
jelen ogromen, ki s svojim široko razraslim rogovjem	110
gosto si senco je sam ustvarjal za glavo mogočno.
Kakor kraljevski okras njegovo rogovje se v zlatu
vse je bleščalo, ogrlica biserna z močnega vrata
dol se po prsih je spuščala, v čelu, povezan z jermeni,
nosil srebrn okras je in biser enake starosti
v vsakem ušesu lepo se je svetil ob sencih udrtih.
Nič se ni bal, brez sleherne plašnosti k hišam je hodil,
božati tudi neznancem se dal je z rokami po vratu,
naj je kdorkoli bil. A bolj kot vsem drugim je tebi
drag bil, o Kiparis, daleč najlepši na tistem otoku.
Ti na sveže in sočne si pašnike gonil jelena,	120
ti si navadno k bistrini studenca ga vodil napajat,
ti z najrazličnejšim cvetjem rogovje si zdaj mu ovijal,
zdaj pa kot jezdec, na hrbtu sedeč, s škrlatnim povodcem
brzdal si mehka mu usta in semkaj in tjakaj veselo
gnal ga. In neko poletje opoldne bilo je, ko sonce
žgalo tako je, da Raku obalnemu vzbokli so kraki
rdeče žareli; tedaj se na travnato jaso utrujen
jelen je zleknil počivat, hladil se je v senci drevesni.
Kiparis mladi takrat ga je, fant je bil res nepremišljen,
z ostrim ostnikom zadel. Ko je videl, da s tem je jelenu	130
vzel življenje, je hotel umreti; zaman mu je rekel
162
David Movrin
Fojb, naj nikar ne žaluje za njim, ker nič ne pomaga. Vsemu navkljub se je žalosti vdal in za zadnji dar prosil višnje bogove le to, da na veke bi smel žalovati. Glej, ko v žalosti silni mu slednjič je kri oslabela, udje začeli so vsi zeleneti, lasje, ki še pravkar z belega čela so spredaj viseli, so zdaj spremenili v liste bodeče se; ko so nasršili se, proti nebu
z vitkim so vrhom štrleli in gledali zvezde bleščeče.	140
Vzdihnil je bog in žalosten rekel: »O, jaz bom za tabo, ti žaloval boš za drugimi; s tem boš trpeče tolažil!«
Orfejeva pesem
Drevje vseh vrst je pevec privabil in potlej je sedel
v sredo divjadi in množice ptic, ki tja jih je sklical.
Spet je strune napel in s palcem jih zraven preskusil;
sicer različno zvenele so, vendar je čutil sozvočje
skladno ubrano, udaril je vanje in pesem zapel je:
»Pesem o Jupitru - vse je v njegovi oblasti - začni zdaj,
muza čez vse plodovita! Jaz sam sem o Jupitra moči
večkrat govoril, ko resno ob strunah sem pel o gigantih,	150
hkrati o strelah, ki vsul jih je nanje na poljih flegrajskih.
Zdaj pa naj strune milejše uberem, o mladcih zapel bom,
ki so bogovi ljubili jih, in o dekletih, ki vdala
vsa so se blodni ljubezni; za strast zaslužila so kazen.
Iuppiter et Ganymedes (10.143-161)
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
163
Ganimed in Hijakint
Višnjih vladar se nekoč je za Frigijca vnel Ganimeda,
v svoji ljubezni je nekaj iskal, kar hotel bi biti
rajši kot Jupiter. Ni pa hotel prevzeti podobe
drugega ptiča kot orla, ki strele bi zmogel nositi.
Brž kot navidezen ptič je odletel po zraku in zgrabil
Ilijca; ta od tedaj do danes mu vrče nataka,	160
Jupitru z nektarjem streže, čeprav je Junona nevoljna.
Tebe pa tudi v nebo, Amiklid, bi Fojb si prestavil,
če bi usoda nesrečna mu čas za to naklonila.
Kar se je dalo, si večen, ker vsakokrat, kadar prežene
zimo pomlad in za Ribami mokrimi Oven nastopi,
spet oživiš in lepo zacvetiš na ledini zeleni.
Tebe nadvse je ljubil moj oče in v Delfih, ki sredi
vsega sveta so, je manjkal zaščitnik takrat, ko je hodil
k Evrotu bog, ko je hodil na jug, v neutrjeno Sparto.
Nič se tedaj ni za liro in ni se za puščice zmenil,	170
nase pozabil je, ni se upiral prenašati mreže,
pse ti voditi in s tabo hoditi po strmih pobočjih.
Spremljanje dolgo prešlo je v navado, navada v ljubezen.
Nekega dne, ko med prihajajočo nočjo in preteklo
bil je na sredi Titan in enako od njiju je oddaljen,
slekla sta se in bleščeče natrla z olivnim se oljem,
potlej pa disk sta težak tekmovaje začela metati.
Prvi ga Fojb zavihtel in zalučal ga v vetrni zrak je
s takšno močjo, da njegova je teža razgnala oblake.
Dolgo je trajalo, preden je padel iz zraka na zemljo,	180
pričat, kako se pri metu z močjo zvezala je spretnost.
164	David Movrin
Apollo et Hyacinthus (10.162-216)
Brž nepremišljeni Tajnarec, vžgan od v hipu razvnete želje, da z njim bi nestrpno pomeril se v igri metanja, hitel pobirat si disk, ki pa trda so tla ga odbila tebi v obraz, Hijakint. Enako tedaj kakor mladec tudi sam bog prebledel je, ko padlega dvignil in grel je, hudo mu rano sušil in z zelišči različnimi skušal dušo ujeti, da ne bi ušla. Bilo pa zaman je znanje njegovo, ker rana bila je neozdravljiva. Kot če vijolico kdo v namakanem vrtu nalomi
ali pa mak ali lilijo; hitro na rjavkasto steblo	190
glavo uvelo povesi in več ne vzdrži se pokonci,
temveč z vršičkom upognjenim zemljo zaman ogleduje.
Glava tako brez moči pred smrtjo je zdaj omahnila,
tilnik sam sebi je v breme bil, sam je počival na rami.
»Ojbalov sin, umiraš, mladosti oropan,« govoril
Fojb je, »in rano, ki gledam na tebi jo, jaz sem zakrivil.
Žalost si moja in moj zločin in moji desnici
tvojo gre smrt pripisati, ker jaz sem vzel ti življenje.
Vendar pa, kaj sem zagrešil? Ničesar, če nočem imeti
igre za krivdo, in reči, da krivda je to, da sem ljubil.	200
O, da bi dano bilo mi s teboj ali zate umreti!
Ker pa mi kruta usoda to brani in zdaj me ovira,
z mano boš vedno, ostal boš spomin na mojem jeziku.
Lira, ki v mojih rokah je, vedno bo tebe slavila,
ti pa boš cvet in boš s črkami vzdih te tožbe posnemal.
Čas bo prišel, ko se tudi največji junak bo spremenil
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	165
v isto rastlino; na listih njegovo ime se bo bralo.« V času, ko s temi besedami to je Apolon govoril,
kri, ki je stekla na zemljo in tam orosila je travo,	210
nehala biti je kri, ker iz nje je pognala cvetlica,
bolj bleščeča kot tirski škrlat, prav takšna kot limbar,
le da škrlatna bila je, medtem ko je lilija bela.
Ko ga je s tem počastil, še ni bil Fojb zadovoljen,
listom še svoje vzdihljaje je vtisnil; zdaj bereš tam AI AI,
črke, ki bog jih v žalosti svoji na cvet je začrtal.
Sparta se ni sramovala, da v njej Hijakint se rodil je,
danes še vedno časti ga in sleherno leto še vedno
ob hijakintijah zdaj ga slavi v slovesnem sprevodu.
Cerastae et Propotides (10.217-242)
Kerasti in Propojtide
Če bi slučajno kdaj kdo Amatunto rudarsko povprašal,	220
če so iz nje Propojtide, ta bi tajila, enako,
kakor je tiste, ki včasih iz trdega čela štrlela
dva sta roga jim, po čemer dobili ime so Kerasti.
Jupitru, gostov zaščitniku, stal je pred njihovim vhodom
le za pohlepen zločin oltar. Če tujec je videl
okrvavljenega, mislil si je, da tam so zaklali
dojna teleta kot žrtveni dar in ovce dvoletne.
Bil pa je gost zaklan! Žalile so žrtve grozljive
Venero blago, hotela pustiti je mesta in polja,
166
David Movrin
vendar je rekla: »Le kaj zagrešili so kraji, kaj kriva	230
moja so mesta? Le kaj bila naj bi njihova krivda?
Rajši brezbožni naj rod pokori se za kazen v pregnanstvu
ali umre naj, če drugega ni med pregnanstvom in smrtjo.
Kaj pa, če je? Če jih jaz kaznujem s spremembo telesa?«
Ko je ugibala, v kaj jih lahko preobrazi, rogove
videla je in pomislila: »Te bi lahko jim pustila.«
Močna telesa zato jim pretvorila v divje je bike.
Drzno takrat so razvratne Propojtide zanikovale
Venere sveto božanstvo. Zato jih je z jezo zadela,	240
prve baje so začele s prodajo teles in lepote. Sram je izginil; nato je še kri na licih strdela, trde so skale postale. Razlika je komaj zaznavna.
Pigmalion
Ker jih Pigmalion videl je v takšni sramoti živeti,
ta razuzdanost, ki dala narava jo največ je ženskam,
v njem je zbudila odpor in samski brez žene je živel.
Dolgo je bil neoženjen, sameval je v postelji prazni.
Vmes pa je s svojo veščino nekoč slonovine se lotil,
kip čudovite lepote, kot nima je ženska, je sklesal,
potlej pa v to umetnino se svojo razvnet je zaljubil.
Pravo dekliško telo je kot živo bilo, da bi menil -	250
hoče se gibati, to preprečuje mu zgolj sramežljivost.
Takšna umetnost bila je v tej umetnini. In čudil,
vnemal se v srcu Pigmalion za izklesano telo je.
Večkrat ga z roko je gladil, da videl bi, če iz mesa je
ali iz slonje kosti - nič več se ni zdelo koščeno.
Kip je poljubljal in mislil, da kip poljube mu vrača,
menil se z njim, ga objemal, ob misli pa, da bi se prsti
vtisnili v kožo, se zbal je, da tam bi ostale podplutbe.
Zdaj se je kipu dobrikal, prinašal mu razna darila,
kakršna deklice rade imajo, kot školjke in gladke	260
kamenčke, ptičice, lilije, kot raznobarvne cvetlice,
pisane žoge in solze, ki točijo jih Heliade.
Tudi oblekel jo je in na prste ji prstane dal je,
dal ji za vrat je dolgo ogrlico, a iz ušesa
droben visel ji je biser, verižica šla je čez prsi.
Vse se podalo je, vendar ni gola nič manj bila lepa.
Dal jo je zdaj na blazino, obarvano z dragim škrlatom,
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
167
rekel ji »ljubica«, potlej pa spet, kot kaj bi čutila, nagnjeni vrat ji ljubeče polagal na mehko je perje.
Pigmalion (10.243-299)
Venerin praznik, ki ves ga je Kiper proslavljal, prišel je,	270
padale v beli so vrat zabodene junice, živali
krivih, svetlo pozlačenih rogov, in dim se kadila
dvigal je. Ko je Pigmalion žrtev opravil, obstal je
tik pred oltarjem in prosil boječe: »Bogovi, če dati
morete vse, si to zaželim, da moja soproga bila bi« -
slonokoščenka ni upal si reči - »kot slonokoščenka.«
Venera zlata, ki sama bila je na prazniku svojem,
vedela je, kaj hoče, in znak mu je dala ugoden,
trikrat je ogenj vzplamtel in visoko se v zubljih je dvignil.
Ko se je vrnil domov, je h kipu šel deklice svoje,	280
legel na posteljo, tam jo poljubljal. Kar topla bila je.
Vnovič premaknil je usta, z rokami potipal je prsi,
že slonovina postajala mehka je, že se pod prsti
brez trdote je vdala, tako kot se vosek himetski
v soncu zmehča in se da, ko ga palec pregnete, različno
oblikovati, da spet v uporabi postane koristen.
Čudil se je, veselil se ter v dvomu, boječ se prevare,
zopet in zopet je svojo ljubimko preskušal z rokami.
Živa bila je, utrip je čutil na žili pod palcem.
Pafijec ni več našel besed, da bi Veneri z njimi	290
sploh lahko se zahvalil, potem pa na prava je usta ustnice svoje pritisnil - in deklica dane poljube
168
David Movrin
vse je čutila, zardela, nato pa uprla boječe svoje oči v njegove in zrla v nebo in v ljubimca. Sama boginja bila je za pričo pri njuni združitvi. Ko sta devetič rogova se lunina v oblo strnila, Pafa takrat je rodila, ki dal ime je otoku.
Mira
Tudi Kinira, ki zanj bi veljalo lahko, da je srečen, ko bi ostal brez otrok, je prav tako ona rodila.
Hčere, očetje, odidite proč, ta pesem bo strašna!	300
Če pa pustite, da pesem vam moja bo srca ganila,
meni in zgodbi, ki zdaj jo prepevam, ni treba verjeti;
in če ji boste verjeli, potem verjemite še v kazen!
Res, če narava dopušča, da takšen zločin se odvije
[ismarske kraje blagrujem in svet, v katerem živimo],
našo deželo blagrujem, da daleč od tistih je krajev,
kjer se zgodila je takšna grehota. Kar naj ima balzam, cimet in kostum in drevje ima naj, ki z njega cedi se smola dišeča, in cvetje različno ima naj Panhaja,
ko pa ima tudi miro, ki novo ničvredno drevo je.	310
Sam Kupido je pričal, da niso njegove puščice,
Mira, nikdar te ranile; ni svetil pri tvoji zablodi.
Ena od treh sestra te je s stigijsko baklo ožgala
in z nabreklimi kačami. Zlo je mrziti očeta;
tvoja ljubezen pa hujši zločin kot sovraštvo je. Mnogi
snubci so k tebi prihajali, ves Orient te je snubil
v tekmi mladine za roko. Lahko bi med vsemi od njih si,
Mira, izbrala moža, le da enega ne bi med vsemi!
Sama je vedela, vsa se branila je gnusne ljubezni:
»Kam me zanaša, kaj mislim,« tako si je rekla. »Bogovi,	320
vdanost otroška in sveta pravica očetna, vas prosim,
dajte, preprečite zlo in ustavite mojo zablodo,
če je resnično zabloda. Sicer spoštovanje otroško
takšne ljubezni ne brani. Živali se družijo druge
brez posebne izbire; junici ne zdi se sramotno
vzeti na hrbet očeta in žrebec zaskoči žrebico,
kozel pa svoje mladice in ptice se parijo s tistim,
čigar semena so plod. Presrečne živali, ki vse to
smejo, brez vsakih ovir! Z ljudmi je drugače, ker skrb nam
dala je trde zakone in kar dovoljuje narava,	330
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	169
brani neljuba postava. Baje pa še vedno živijo
ljudstva, kjer s sinom se mati in hčerka z očetom se druži,
kjer spoštovanje otrok v podvojeni ljubezni naraste.
Oh, zakaj se nesrečnica nisem med njimi rodila,
ne bi me mučil ta kraj! Pa kaj, da spet isto premišljam?
Proč, prepovedano upanje, proč! On moje ljubezni
vreden je, vendar kot oče. In prav zato, ker sem hčerka
Kinira slavnega, h Kiniru leči ne smem kakor ženska.
Ker pa tako je moj, ni moj, saj mi krvno sorodstvo
škoduje in je v pogubo, kot tujka bila bi močnejša.	340
Šla bi daleč od tod in svet zapustila domači,
le da pred grehom zbežim, a blodna me strast zadržuje.
Tukaj vsaj Kinira gledam, v dotik mi je dan, govorim z njim,
dajem poljube mu, ko že nič drugega ni mi mogoče.
Kaj bi še drugega sploh hotela, dekle nespoštljivo?
Veš, kako bi pravice sprevrgla in zmedla imena?
Hočeš zdaj materi tekmica biti? Ljubimka očetu?
Sestra bi sinu bila in bratu bi mati postala?
Nič ne bojiš dolgolasih se sester in kač počrnelih,
kakršne vidi zločinec, ko ena za drugo se bliža	350
z baklo grozotno? Zato pa premisli in dokler s telesom
nisi grešila, ne greši v predstavah, nikar ne oskrunjaj
silne narave zakona z ljubeznijo protinaravno.
Željo uredi, saj stvar ni možna. On sam je pobožen,
nravnost spoštuje - a jaz bi želela, da bil bi bolj strasten!«
Myrrha se necatura (10.300-401)
170	David Movrin
To si je pravila. Kinira vmes je ob množici vrednih snubcev ugibal, kaj zdaj naj stori, in ko jih po vrsti imenoval je, je njo spraševal, kdo mož bi bil zanjo. Sprva molčala je, ko pa očetu je gledala v lica,
vsa je žarela in tople oči so se vmes orosile.	360
Kinira menil je, da je vse to iz dekliške bojazni,
brž jo tolažil je, solze ji brisal, jo zraven poljubljal.
Mira poljubov bila je vesela in ko jo je vprašal,
kakšnega hoče moža, je rekla: »Enakega tebi!«
Ni razumel odgovora, hčer je pohvalil in rekel:
»Vedno tako me spoštuj!« Tedaj, ob takšnih besedah,
v trpki zavesti zločina dekletu obraz je upadel. -
Polnoč bila je in sen pomiril skrbi in ljudi je,
Kinira hči pa se budna je mučila v strasti zdivjani,
blodne je želje obujala, v svojih jih mislih vrtela,	370
zdaj obupavala, zdaj je hotela poskusiti, vendar
kakor želela je, sram jo žgal, ni vedela, kaj bi.
Kakor nasekano deblo, ki čaka na zadnji udarec,
kam se zvrnilo bo, samo ne ve, in povsod se bojijo:
v ranah srce tako omahuje zdaj semkaj zdaj tjakaj,
ko na obe strani se nenehno nestalno nagiba.
Druge rešitve ni našla kot smrt v uteho ljubezni.
Smrt si izbrala je. Vstala je in si sklenila s konopcem
vrat zadrgniti. Pas pritrdila je v vrhu podboja:
»Kinira dragi, pozdravljen; ugani, kaj v smrt me je gnalo,«	380
to je dejala, ko bledi je vrat nameščala v zanko.
Pravijo, da so ušesa redničina zvesta ujela njene besede. Bedela je svoji rejenki pred pragom. Vstala je, starka, odprla je vrata in, ko je uzrla samomorilno pripravo, je kriknila, strgala haljo, hkrati se tolkla po prsih, ko snela z vratu ji je zanko, jo razvozlala - in potlej šele je začela jokati in jo objemati ter spraševati po vzroku obupa. Nemo molčalo dekle je in gledalo v tla je negibno,
žal ji bilo je, da zdaj je zalotena, ravno pred smrtjo.	390
Starka je vztrajala, sive lase je odkrila in prsi,
vse usahle, pri zibki, pri prvi je hrani prosila,
naj ji zaupa, od kod bolečina. Ko Mira zavrne,
zraven zavzdihne, dojilja pa ni in ni popustila,
vse je hotela zaupno izvedeti, njej pa je rekla:
»Daj, povej mi, želim ti pomagati, kakor sem stara.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	171
Če je ljubezen, zagovor poznam in potrebna zelišča, če te je kdo uročil, bom s čarom pregnala uroke, če pa je jeza bogov, se z žrtvami da pomiriti.
Kaj naj bi mislila drugega? Vidim, da varno in srečno	400
dom in imetje uspevata; mati in oče sta živa!«
Mira, ko sliši besedico »oče«, globoko iz prsi
vzdihne. In starka pri tem, čeprav ne sluti strahote,
vendar začuti, kako je posredi nekakšna ljubezen.
Še jo je vztrajno prosila, naj, karkoli je, razodene,
hkrati jo vso v solzah je vzela je, starka, v naročje,
šibka objela dekle z rokami in tole ji rekla:
»Vidim, da ljubiš. Ne boj se, zanesi se, tebi sem zvesta,
nikdar od mene izvedel ne bo tvoj oče ničesar.«
S krila skočila je Mira kot blazna in v posteljo skrila	410
svoj obraz ter kričala: »Odidi in bedni sramoti,
prosim te, zdaj prizanesi!« Ker ni odšla, je še rekla:
»Pojdi že - ali prenehaj; zločin je, kar vedeti hočeš!«
Starka se stresla je, spet od strahu in starosti drhteče
roke stegnila ter padla proseč varovanki pred noge,
zdaj ji je laskala, zdaj jo strašila in zdaj ji grozila,
naj ji vendar zaupa skrivnost, kako si s konopcem
smrt je iskala. Pri tem obljubila pomoč je v ljubezni,
če ji zaupa. In Mira je dvignila glavo, s solzami
prsi močila rednici in skušala večkrat priznati.	420
Vsakič je spet pomolčala, nato pa si v svoji sramoti
lica zastrla in rekla: »O, mati, presrečna ob možu!«
Spet je zavzdihnila. Starka je vse razumela, pretreslo
ude premrle je prav do kosti, a na glavi ji hkrati
beli lasje so se sršili in se ježili. Nato je
marsikaj rekla, da zlo bi ljubezen, če šlo bi, izbila.
Mira pa, dasi je vedela, da jo svari po pravici,
rajši izbrala je smrt, če ne bi uspela v ljubezni.
»Živi in svojega ljubi ...« Ni upala reči »očeta«;
starka je raje utihnila, prošnje v nebo je poslala.
430
172
David Movrin
Myrrha patrem cupit (10.401-487)
Cererin praznik slavile so matere leto za letom, praznik, ko v beli obleki so vence iz žitnega klasja v dar nosile boginji za svojega ploda prvine in je devet noči veljala prepoved ljubezni z moškim dotikom. Kenhreida, kraljeva žena, takrat je z množico mater deležna bila skrivnostnih obredov. V postelji bil je zato brez žene zakonske Kinira. Našla ga tam je prevneta rednica opitega z vinom, rekla, da ve za dekle, ki ga ljubi, hvalila lepoto,
vendar ime zamolčala. Ko kralj je povprašal po letih,	440
»Mirinih let je,« je rekla. Ukazal je, naj jo privede.
Šla je k njej in ji rekla: »Veseli se, moja rejenka,
zmagali sva!« Nesrečnica ni se preveč vzradostila,
že jo je mučila slutnja, pa vendar bila je vesela:
takšna razklanost se kdaj naseli v človeški naravi.
Bil je čas, ko vse je molčalo in že med Medveda svoje ukrivljeno oje voza je Volar zaobrnil: ona tedaj je začela z zločinom. Z neba je zbežala luna bleščeča in črni oblaki zakrili so zvezde -
noč je ostala brez svoje svetlobe. Kot prvi zakril si	450
Ikar obraz si in ti, Erigona, predana očetu.
Trikrat se noga spotakne kot znak, naj se vrne, in trikrat
sova zlovešča ji dala je znak z mrtvaškim napevom,
vendar je šla in v nočni temi se je manj sramovala.
Z levo držala je starko za roko, a z desno previdno
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	173
pot je iskala v temi in prišla je do spalnice, s praga
vrata odprla - in že jo rednica je noter povlekla.
Njej so kolena se tresla in klecala, kri in z njo barva
zginila vsa je z obraza, pogum ji pri tem je upadel.
Kolikor bližja bila je zločinu, tem bolj se je bala,	460
žal ji bilo je predrznosti, spet bi se rada vrnila.
Oklevajočo je starka povlekla in, ko pred visoko
posteljo jo je privedla, je rekla: »Imej jo, Kinira,
tale je tvoja!« - Tako je združila telesi nesrečni.
Vzel na ogabno je posteljo svojo rojenko roditelj,
strah ji deviški preganjal, boječo spodbujal in zraven
»hčerka« ji rekel, nemara zaradi razlike v starosti,
ona pa »očka« nazaj, da greh bi ne bil brez imena.
Potlej, po tej združitvi z očetom, odšla je iz sobe,
v sebi nosila je seme zločinsko, sprejeto v zablodi.	470
V	noči naslednji je spet grešila, pa znova in znova, dokler ni končno Kinira želel po tolikih stikih svoje ljubimke spoznati. Ko dal je prinesti svetilko, greh in hčer je spoznal. Molče v preveliki bridkosti svetel je meč izvlekel iz tam visečega toka.
Mira bežala je, v varstvu noči se ob trdi temi je
smrti rešila. Potem je, blodeč po prostranih poljanah,
kraje panhajske in palme arabske pustila za sabo.
Mesecev polnih devet je blodila, nato se je končno
vsa utrujena v Sabi ustavila v dneh, ko je komaj	480
breme pod srcem nosila. Ni vedela, kaj naj sploh prosi,
v strahu pred smrtjo in sita življenja tako je molila:
»O, če priznanje posluša katero od dobrih božanstev,
žalostne kazni, ki res jo zaslužim, ne bom se branila,
vendar kot živa bom živim v spotiko in hkrati odveč bom
mrtva umrlim; bogovi, kraljestvi obe mi vzemite,
raje mi vsej spremenjeni življenje in smrt odrecite!«
Njeno priznanje bilo je nekje sprejeto, ker hitro
zadnjo so željo bogovi uslišali. Ni še končala,
že ji zemlja je noge prekrila in že izza nohtov	490
krive pognale so ji korenine, opora za deblo.
V	les spremenile kosti so se; mozeg se v njih je ohranil, kri je v sokove prešla in roke postale so veje,
prsti pa vejice; koža postala je skorjasto lubje. Že lesenelo telo je noseče in že lesovina prsi zastrla je in, ko je vrat bil na vrsti, nič več ni mogla strpeti in sklonjena v les, ki segal je kvišku,
174
David Movrin
glavo zarila je v skorjo trdikasto, skrila obraz je.
Res je hkrati s telesom zgubila poprejšnje občutke,
vendar še joče in solze še tople kapljajo z drevesa.	500
Solze so cenjene, mira, ki teče iz skorje, še vedno
njeno ime ohranja, spomin, ki ostal bo na veke.
Myrrha Adonidem parit (10.488-519)
Venera in Adonis
Grešno spočeti otrok je v drevesu dorastel; iskal je pot, da zapustil bi mater in ven se izvil iz telesa. Sredi drevesa se trebuh nabrekli je bočil: razganjal plod je mater, ki ni imela besed v bolečini, več ni mogla klicati Lukine kot vse porodnice. Vendar drevo je po svoje rojevalo, vse je ječalo, zvijalo se, vse mokro od solz, ki so tekle po lubju.
Blaga Lukina si vzela je hip ob trpečem drevesu,	510
roke primaknila, rekla besedo, olajšala porod.
Brž se drevo je razklalo in izza razpočene skorje
živ se izmotal je plod, zajokal je deček. Najade
v mehko so travo polegle ga, tam so mu kožo natrle
s solzami matere. Da, še sama Zavist mu priznati
morala bi, da je lep; kot amorčki nagi na sliki,
takšen je bil. Da ne bi se ločil od njih po okrasju,
tul bi jim moral odvzeti, morda pa ga njemu dodati.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
175
Venus Adonidem amat (10.525-559)
Čas kot na krilih beži neopazno in vara in nič ni
urnejše, kakor so leta, saj on, ki je sestri in dedu	520
sin bil, skrit nedavno v drevesu, rojen še pred kratkim,
že se razvil je v najlepšega dečka, postal je mladenič,
mož, ki v svoji lepoti je samega sebe nadkrilil.
Vnel je še Venero; s tem maščeval je materin ogenj.
Sin otuljeni namreč nekoč je mater poljubljal,
prsi ji ranil je s puščico, ta je iz toka štrlela.
Sina je jezna boginja nagnala. A hujša bila je
rana od tega, kar sprva se Veneri sami je zdelo.
Vneti za moško lepoto nič več za kitersko obalo
ni ji ni bilo in ne za Paf sredi širnega morja,	530
Knid riboviti pustila je, z njim Amatunto rudarsko,
da, še nebo, ker ljubši ji bil od neba je Adonis.
Njega držala se je in ga spremljala, vajena vedno
v senci muditi se zgolj in skrbeti za svojo lepoto,
z njim je hodila po gorah, gozdovih, obraslem skalovju
kakor Diana v obleki, spodrecani prav do kolena.
Ščuvala pse je, lovila je vse nenevarne živali -
zajce poskočne, jelene z visokim rogovjem in srne;
veprov nasilnih, volkov grabežljivih in z njimi medvedov
z močnimi šapami, teh se je vseh ognila, in levov,	540
teh, ki veliko živino napadajo, sebi za hrano.
Teh da se boj, kot da kaj opomin bi zalegel, je tudi
tebe, Adonis, opomnila. »Plašne le hrabro napadaj,«
176
David Movrin
rekla je, »z drznostjo iti nad drzne preveč je nevarno.
Glej, da ne boš nepremišljen, mladenič, ker jaz bom nesrečna,
nič ne izzivaj zveri, ki jim daje narava orožje,
slava bi tvoja me stala preveč. Ne mladost ne lepota
niti kar Cerero gane, ne bo ti levov ganilo
niti ščetinastih veprov in tudi ne druge zverine.
Strelo imajo v ukrivljenih oklih razdraženi vepri,	550
strašni v napadu in v svoji togoti so rjavkasti levi -
rod, ki res ga ne maram.« Ko fant je povprašal po vzroku,
rekla je: »Vse ti povem, da se čudil boš stari grehoti.
Toda napor nenaden utruja; poglej, tu je topol,
v senčico blago te vabi, pod njim pa travnata jasa
nudi ležišče in tu bi si rada s teboj odpočila.«
Legla na zemljo je v travo in že se je stisnila k njemu,
glavo mu dala v naročje, ko vznak je legel mladenič,
vmes ga poljubljala, zraven pa vpletla naslednjo pripoved.
Atalanta in Hipomen
»Najbrž si slišal že kdaj za žensko, ki v teku ugnala	560
hitre je moške. Ni bajka bila o njej govorica;
res jih je premagovala, a vendar ne mogel bi reči,
ali hitrejša v nogah ali lepša bila je v telesu.
Ko jo nekoč zanimal je mož, ji bog je povedal:
»Tebi ni treba moža, Atalanta. Ne druži se z moškim;
možu ne boš ušla in še živa ne boš se spoznala.«
Strah jo prevzel je pred to napovedjo, v gostih gozdovih
neporočena živela je, s težkim pogojem odbila
množico snubcev, ki k njej so hoteli. »Dobi me,« je rekla,
»kdor me bo v teku premagal. Z menoj tekmujte v hitrosti:	570
hitri dobil za nagrado bo ženo si v zakon, počasnim
smrt bo plačilo. To naš bo dogovor na tem tekmovanju!«
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
177
Hippomenes et Atalante (10.560-681)
Res pogoj je bil trd, a tolikšna moč je lepote:
množica drznih snubačev takoj je sprejela njen predlog.
Hipomen tam je sedel in ko gledal je tekmo nevarno,
rekel je: »Kdo bi v nevarnosti takšni boril se za ženo?«
Vse preveliko ljubezen mladeničev s tem je obsojal.
Ko pa obraz in slečeno njeno telo je zagledal,
tako, kot moje je - ali kot tvoje, če žensko bilo bi,
dvignil je roke začuden in rekel: »O vsi, ki še pravkar	580
grajal sem vas, oprostite! Dobitka, ki trudite zanj se,
nisem poznal.« Ko to je dejal, se še sam je zaljubil,
v želji, da kdo izmed mladcev ne bil bi hitrejši, in v strahu
vsem je zavidal. »Zakaj bi še jaz ne poskusil,« je rekel.
»Kaj, če sreča me čaka v tej tekmi?« Nato je pristavil:
»Temu, ki tvega, pomaga sam bog.« Tako je premišljal,
vtem, ko kot ptica po zraku letela po tleh je mladenka.
»Puščica Skitov ni nič hitrejša,« si mislil pri tem je
mladec aonski, še bolj pa se čudil je njeni lepoti.
Videl je namreč, kako obdržala je v teku lepoto.	590
Veter ji z nog begotnih odnašal je dolgo obleko,
preko prebelega hrbta lasje so vihrali in z njimi
lične podveze, ozaljšane z robom, pod njenim kolenom.
Drugo prebelo dekliško telo ji vse je zardelo,
kakor se v svetlo dvorano, zastrto s škrlatno zaveso,
rdečkasta senca spusti in zgrinja po njej se in širi.
178
David Movrin
Vtem, ko je to kot gledalec motril, Atalanta dosegla
zadnji je cilj in potem, zmagovalka, dobila je venec.
Druge, premagance, smrtna je kazen med vzdihi zadela.
Vendar mladenič ob takšni usodi se nič ni prestrašil.	600
Stopil na plan je, pogledal mladenki v obraz in ji rekel:
»Kaj ti bo slava cenena iz zmag nad okornimi snubci?
Z mano pomeri se! Če mi bo sreča naklonjena, zmagam;
nič se za malo ne bo ti zdelo, da jaz sem bil prvi.
Vedi, da oče je moj Megarej iz Onhestide; njemu
ded je Neptun - in jaz sem pravnuk vladarja nad morjem.
Moje junaštvo ni manjše kot rod, če zmagaš nad mano,
boš s Hipomenom premaganim slavno ime pridobila.«
Vtem, ko je to govoril, Shojnejeva hči je prijazno
gledala, v dvomu, kaj bolj si želi, poraz ali zmago.	610
»Kdo je bog, sovražen lepotcem,« je rekla, »ki hoče
njega sedaj pogubiti, ko žene ga v smrtno nevarnost,
v želji, da bil bi moj mož? Saj nisem ga vredna dobiti.
Ni me lepota njegova ganila, čeprav bi me mogla,
fant je še skorajda deček; ne on, mladost se mi smili.
Kaj pa njegovo junaštvo in duh, ki smrt ne straši ga?
To, da je sam četrti v sorodstvu z vladarjem vodovja?
Kaj pa, da ljubi? Da toliko da na mojo ljubezen?
Saj je pripravljen na smrt, če usoda mu mene odreče!
Tujec, dokler še lahko, zapusti krvavo ležišče,	620
zveza z menoj je okrutna. Nobena ne bo te odbila,
vsaka poštena in pametna s tabo želela bo v zakon! -
Kaj me vznemirjaš, ko tolikim prej sem vzela življenje?
Sam bi pomislil! Naj pade če ni ga doslej izmodrila
tolikih snubcev poguba in drzno igra se z življenjem.
Torej naj pade še ta, ki hotel je z mano živeti,
smrt, ki ni je zaslužil, naj zanj bo plačilo ljubezni?
Samo sovraštvo neznosno bo zmaga mi takšna prinesla.
Vendar ta krivda ni moja. Ko vsaj odstopiti bi hotel!
Ali, če res si blazen, da vsaj hitreje bi tekel! -	630
Res, kako mu nedolžen pogled iz deških oči je!
Hipomen, fant nesrečni, da ne bi me nikdar zagledal!
Vreden bi bil, da živiš, ker če jaz bila bi srečnejša,
da, če sovražna usoda mi kratila ne bi zakona,
ti si edini, ki voljna s teboj bila bi ležati.«
To je rekla, še vsa neizkušena, v prvi ljubezni
vedela ni, kaj bi, saj ni ljubezni zaznala.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	179
Že k običajni sta tekmi klicala ju ljudstvo in oče,
ko me Neptunov pravnuk je z glasom nemirnim poklical,
Hipomen, in me je prosil: »Kiterka, rotim te, podpri me	640
v drznosti in mi v ljubezni, ki ti si jo dala, pomagaj!«
Vetrc tedaj dobrohoten prenesel mi milo je prošnjo;
res me ganila je, res pomoč je bila že potrebna.
Polje obstaja, ki pravijo tam mu ljudje Tamasensko,
kiprske zemlje najboljši izbor, ki so Stari ga meni
šli posvetit nekoč, z določbo, da svet darovani
moje svetišče naj bo. Na sredi ravnice drevo se
v listju rumenem leskeče in veje mu v zlatu drhtijo.
Tam tri jabolka zlata sem vzela nekoč, ko slučajno
mimo sem šla, in odnesla jih v roki: nihče me ni videl,	650
Hipomen sam je od mene izvedel, kako naj jih rabi.
Trombe so znamenje dale in nagnjena že iz ograde
brž sta pognala se, v teku sta komaj se tal dotaknila.
Tadva bi morje prešla brez kaplje na nogi, bi rekel,
menil, da mogla bi preko stoječega klasja leteti.
Množica je z odobravanjem hrupnim spodbujala mladca,
ko je klicala: »Sedaj je čas in ugoden trenutek!
Hipomen, hiti! Napni, napni in vso moč uporabi!
Nič se ne mudi in zmagal boš!« Kdo ve, kdo bolj je vesel bil
takihle klicev? Megarejev sin? Shenejeva hčerka?	660
Kolikokrat je zastala, ko že bi lahko ga pretekla,
zrla mu dolgo v obraz in težko ga pustila za sabo!
Usta brez slin so bila in suho sta sunkoma sopla,
cilj pa še daleč. Tedaj Neptunov potomec je eno
vzel izmed jabolk dobljenih in naglo za njo ga zalučal.
Ona je vsa obstrmela in svetlega jabolka željna
šla je za zlatom okroglim s poti in skrbno ga pobrala.
Hipomen spet prehiti, prek polja se ploskanje sliši.
Svojo zamudo in čas popravila s hitrim je tekom,
kmalu mladeniča znova pustila za svojim je hrbtom.	670
Spet zaustavljena z jabolkom drugim je znova dotekla
mladca in spet prehitela. Ostal je še zadnji del proge.
»Zdaj pomagaj, boginja, ki dar si mi dala,« je rekel,
vrgel z mladeniško krepkim zamahom na drugo stran polja,
kjer porabila bi časa precej, ji svetlo zlato je.
Ko je ugibala, kaj bi, tedaj sem prisilila jaz jo
dvigniti jabolko. Sadežu dala veliko sem težo;
breme ji vzelo je čas, takoj se je spet zakasnila.
Moja pripoved je zdaj počasnejša kot tek Atalantin:
fant je pretekel dekle in dobil je svojo nagrado.	680
43	David Movrin
Cupido intempestiva (10.680-707)
Ne bi dejal, da sem vredna zahvale? Da fant bi kadilo
v čast mi prinesel, Adonis? Pa ni se niti zahvalil
niti kadila ni dal, nehvaležnež. Zato sem vzkipela,
iz bolečine, prezrta in v strahu pred novim posmehom,
z zgledom svarilnim sem šla nad oba, da se s tem zavarujem.
K templju, ki nekdaj po lastni obljubi sloviti Ehion
materi vseh bogov ga je dal zgraditi med drevjem,
sem sta prišla in tu sta počivati trudna sklenila.
Tam se na moje povelje v Hipomenu vnela takrat je
sla neugodna, da rad bi takoj z Atalanto se združil.	690
Blizu svetišča je temen bil prostor, podoben votlini,
s plovcem naravnim pokrit, obredno bil svet je od nekdaj.
Vanj nanosili dotlej in postavili tam svečeniki
mnogo, premnogo lesenih podob so starih božanstev.
Sem je vstopil in s svojo nesramnostjo skrunil svetišče.
Sohe so proč obrnile obraz, Kibela pa, Mati
s stolpasto krono, je krivca že videla v Stiksa valovih.
Kazen se ta ji je zdela prelahka; zato pa vratova,
pravkar še bela, pokrila je rjavkasta griva, a prsti
kremplji so krivi postali, ramena postala so pleča,	700
teža je v prsi prešla, po pesku pa rep se je vlekel.
Srepe postale oči so, namesto besed sta rjovela,
gozd jima spalnica bil je in, ko so se drugi ju bali,
brzde Kibeli kot leva sta grizla z zobmi, ukročena.
Drag si mi, teh se ogibaj in z njimi se tudi izogni
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
181
Mors Adonidis (10.708-739)
Ko ga tako je opomnila, s svojo zaprego labodov
v zrak je zletela. Junak pa je njen opomin zanemaril.
Psi, ki po jasnih sledovih so šli, prepodili slučajno	710
vepra so v gošči nekje; ko hotel je iti iz gozda,
sin ga Kinirov Adonis tedaj zadel od strani je.
Hitro zbesneli je veper z ukrivljenim oklom izvlekel
kopje krvavo, pognal se za fantom, ki skušal vznemirjen
priti na varno je, v lačne zasadil globoko, globoko
vse mu čekane in v zadnjih vzdihljajih ga vrgel na zemljo.
V svojem vozilu z labodjimi krili Kiterka po zraku
ni še prispela na Kiper, ko sliši nenadno v daljavi
tožbo mladeniča v zadnjih vzdihljajih; takoj obrnila
bele je ptice. Ko videla je z visokega etra	720
mrtvega skoraj, ki v lastni se krvi je tam premetaval,
dol se spustila je, nedra razkrila, lase si pulila,
bila po prsih z rokami, ki tega še niso počele.
Ko je tožila usodi, je rekla: »In vendar ne bo vse
tebi zapadlo, ohranil spomin se na mojo bo žalost:
tvoja se smrt bo, Adonis, odslej ponovila v podobi
leto za letom in z njo spomin na moje trpljenje.
Kri se ti v cvet spremeni. Zares, če Perzefona smela
žensko telo spremeniti je v meto, le kdo mi bo branil
to, da sina Kinirovega želim spremeniti?«	730
To je dejala Kiterka, nato pa takoj poškropila
kri z odišavljenim nektarjem. Brž ko se z njo je pomešal,
182
David Movrin
kri se je vzburkala, prav kot razburkajo kaplje deževne lužo, ko kdaj ob nevihti gladina je polna mehurčkov. Dolgo ni trajalo, niti še dobra ni ura pretekla, že iz krvi je pognala cvetlica; ta prav kot granatno jabolko zdi se po barvi, ki v plodnici skriva semenje. Cvet pa je zgolj kratkotrajen; ker nežen prerahlo drži se, zlahka odpade, ko stresa ga veter, ki dal mu ime je.«
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
183
Enajsta knjiga Orfejeva smrt
Tačas, ko s takšnimi pesmimi trakijski pevec privabljal
k sebi je drevje ter divje živali in skale premikal,
ženske kikonske, ki svoja kipeča oprsja so skrile
s kožuhovino, so videle z vrha, glej, nekega griča
Orfeja, prav ko udarjal je v strune in pesem prepeval.
Ena med njimi, z lasmi, ki so v vetriču lahnem vihrali,
»Tu je,« je vzkriknila, »tu, prezirljivec menad!« In že tirz je
pevcu božanskemu v usta tako blagoglasna zagnala,
vendar ga, z listjem ovit, le oprasnil je, ne da bi ranil.
Druga vanj vrgla je kamen, a kamen že v zraku ganilo	10
zvočno soglasje je petja in lire ter, kot da ponižno
prosi pred njim odpuščanja za tolikšno besno predrznost,
padel je pevcu pred noge. A divji napad je naraščal
z vso krvoločnostjo, blazna erinija stvar je vodila.
Pesem bi pač omehčala orožje, a grozno kričanje,
bobni, ob njih berekintske piščali z zakrivljenim rogom,
ploskanje zraven bodrilno in vztrajno vreščanje bakhantinj
lirin so glas prehrumeli. In šele tedaj je zardelo
kamenje v krvi, od pevca, kot svet do tedaj ga ni slišal.
Najprej še vedno od petja omamljene ptice neštete,	20
kače in množico divjih živali, ki priče bile so
Orfeja slavi - in vse so besneče Menade pobile.
Orpheus laceratur (11.1-43)
184
David Movrin
Potlej nad Orfeja šle so z rokami, opranimi v krvi, kakor nad sovo se spravijo ptice, ko kdaj jo podnevi vidijo, ali kot v amfiteatra areni v jelena psi se zaganjajo, dokler njih jutranji plen ne postane. Pevca tako so napadle in tirze, ovite v zelenje, vanj so metale, čeprav si jih niso za to naredile; druge so lučale grude, z drevesa odlomljene veje
ali pa kamenje. In da jim besnim orožje pošlo ni,	30
voli slučajno tam blizu orali so njivo in kmetje
v potu so žilavi trdo ledino kopali, da borni
živež bi s tem pridobili. Ko videli tam so bakhantinj
strnjeno vrsto, zbežali so brž in pustili orodje
svojega dela. Po njivah raztreseni tukaj in tamkaj
krampi so težki ležali, motike in dolge lopate.
Vse so divje pobrale in vole rogate pobile,
potlej pa v teku vrnile se v želji po pevčevi smrti.
Komaj je roke iztegnil in prvič tedaj spregovoril,
ne da njegove besede bi količkaj koga ganile,	40
že so ubile ga te bogoskrunke. Pri Jupitru, duša v zrak je spuhtela prek ust, ki so prej jim prisluhnile skale, z njimi pa divje zveri, ki so s čuti njih glas razumele.
Nymphae mortuum lugent 11.44-66
Žalostne ptice so, Orfej, med množico divjih živali s kamenjem trdim, z gozdovi takrat žalovale za tabo, vsi, ki so večkrat ti v pesmi sledili, še drevje brez listja
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	185
golo takrat za teboj je jokalo. In v solzah baje so
reke narasle: najade in z njimi driade bile so
v črno obrobljenih haljah, lase so pustile spuščene.
Udje povsod razmetani ležali so, glavo in liro	50
Heber sprejel je - in čudno, ko plavali zdaj sta po reki,
lira je žalostno nekaj tožila in mrtvi se jezik
zraven je v tožbi oglašal, da žalostno breg je odmeval.
Skupaj prišli sta do morja, pustili domačo sta reko,
potlej sta skupaj pristali na Lesbu, ob mestu Metimni.
Tukaj se glavi, ki z zmršenih las ji je voda polzela,
v pesku na tuji obali strupena je bližala kača.
Fojb tedaj je pristopil in zadnji trenutek preprečil
kači ugriz: odprto ji žrelo spremenil je v kamen,
prav kot bilo je takrat, je ostalo poslej zevajoče.	60
Senca odšla je v podzemlje, kjer kraje, ki prej jih je videl, vse prepoznala je. Šel je na blaženih polja, iskal je, našel je tam Evridiko, željno objel jo z rokami. Tu sta se drug ob drugem sprehajala vštric zdaj, zdaj zopet, kadar pred njim je bila, je sledil; in ko hodil je prvi, varno na svojo Evridiko smel se ozreti je Orfej.
Žalosten, ker je bil s tem ob pevca vseh svojih skrivnosti, tega zločina Liaj ni prenesel, poslal mu je kazen: žene edonske je vse, ki bile so takrat pri umoru, v gozdu priklenil ob tla z zavito močjo korenine.
Vsaki podaljšal je prste na nogi, tam, kjer je pač stala,	70
s konci zasadil jih v trda je tla - in že so pognale.
Prav kakor ptica, ki v zvite in skrbno nastavljene mreže
ptičarju kdaj se ujame za nogo in čuti ujetost,
bije s perutmi, a v vsem plahutanju še bolj se zapleta -
sleherna njih, vkoreninjena v zemljo, tako je brez haska
v strahu bežala zaman. Korenina jo žilava s tem je
zadrževala, ker ni se ji sploh pustila ganiti.
Ko je pogledala, kje so zdaj noga in prsti in nohti,
videla je, da so obla ji meča postala lesena,
ko pa po stegnu se žalostna z desno hotela je tolči,	80
roka je tolkla ob les. Lesene postale so prsi, pleča lesena; o dolgih rokah pa bi menil, da prave veje so, in bi zares v tem svojem se mnenju ne motil.
186
David Movrin
Mida
Bakhu vse to ni zadoščalo, šel je in tisto deželo z vrednejšim zborom zapustil in v timolski šel je vinograd, tja, kjer Paktol šumi, ki ni bil še zlat in mu torej ni še nihče zavidal takrat dragocenega peska. Satiri z njim so hodili in z njimi kot vedno bakhantke, manjkal je zgolj Silen. Ujetega frigijski kmetje,
ko se je majal od vina in starosti, z lastnimi venci	90
zvezanega so privedli pred Mida, pred kralja, ki orgij
Orfej Tračan ga je bil naučil s Kekropcem Evmolpom.
Brž ko kralj je zagledal družabnika v svetih obredih,
ves vesel je naročil, da gostov prihod bi počastil,
dvakrat pet dni in noči zapored takoj praznovati.
Ko je nato na nebu enajstič pregnala Danica
množico zvezd z višav, vesel se na Lidije polja
kralj je napotil in mladcu rejencu je vrnil Silena.
Silenus »asellitans« (11.85-100)
Bog, ki bil je vesel, da znova je našel rednika,
kralju hvaležen prepustil je, kaj naj za dar si izbere.	100
Ta je slabo izbral: »Naredi, da vse, česarkoli
s svojim telesom dotaknem se, v hipu zlato bo postalo!«
Liber je željo uslišal in dar mu škodljivi naklonil,
z obžalovanjem, ker ni si kaj boljšega rajši zaželel.
Zla veseleč se odšel zadovoljen je kralj berekintski,
sproti preverjal obljubo in raznih stvari se dotikal.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	187
Stežka sam sebi verjel je, ko z nizkega hrasta odlomil vejo z zelenim je listjem in veja postala je zlata.
Kamen pobral je na zemlji in kamen v zlato zrumenel je.	110
Grude se zdaj je dotaknil in gruda ob moči dotika
kepa zlata je postala. Ko trgal na polju je klasje,
suho zlato je bilo, a ko jabolko z vej je utrgal,
vsak bi imel ga za dar Hesperid. Če zdaj se podbojev
s prsti dotaknil visokih je, v hipu so vsi zažareli.
Kadar si roke v tekoči je vodi umival, bi voda,
kakršna tekla je z rok, še Danajo lahko zapeljala.
Komaj je želje obvladal; kar vse v zlato je spreminjal.
Bil je vesel in služabniki zdaj pogrnili so mizo,
polna bila je mesa in kruha bilo je zadosti.	120
Toda ko kralj se z desnico je kruha na mizi dotaknil,
Cererin dar ob njegovem dotiku takoj se strdil je.
Ves željan se mesa z zobmi je hotel lotiti;
ko ga je spravil pod zob, je v skorjico zlato ugriznil.
Vinu, ki isti ga Bakh je dal, je vodo primešal,
vendar mu zgolj raztopljeno zlato je teklo po grlu.
Ves zaprepaden ob zlu nenavadnem bogat in ubožen rad bi znebil se bogastva - in kar je pred kratkim želel si, zdaj je sovražil. Saj lakote ni mu obilje pregnalo,
žgoča je žeja mu grlo sušila in, kot je zaslužil,	130
muke priskutno zlato je prineslo. Zdaj k nebu povzdignil
roke je krepke in rekel: »Lenaj! Odpusti mi, oče,
grešnika brž se usmili in reši me zlate pogube!«
Ko je pregreho priznal - bogovi so milostni - Bakh ga
brž je uslišal in rešil daru, plačila usluge.
Rekel je: »Da zaželeno zlato ti ne bo več v nadlego,
pojdi do reke, ki blizu je Sardom, velikemu mestu,
potlej pa dalje v gorovje nasproti tekočim valovom,
dokler nazadnje te pot ne pripelje do tam, kjer izvira.
Tja pod razpenjeni vrelec, kjer vode se največ izteka,	140
glavo položi, umij si telo in se greha operi!«
Kralj je k reki odšel in vodo takoj porumenil
zlati je čar, ki naenkrat prešel s telesa je v reko.
Tamkajšnja polja, ki reka jim vir za življenje ponuja,
zdaj so polna zlata in prst je bleda ter trda.
Mida odslej je sovražil imetje in raje prebival v gozdu, na poljih, pri Panu, ki vedno je v gorskih votlinah. Duh pa ostal mu je puhel in kmalu nato mu je zopet
188
David Movrin
kakor že prej škodovala njegova zarobljena pamet.
Daleč prek morja se Tmol razgleduje, ki strm se visoko	150
dviga in dvoje prostranih pobočij v daljavo razteza,
tostran do Sardov, a onstran konča se pri malih Hipajpih.
Tam se je s pesmimi Pan pred nimfami nežnimi ustil,
pesem preprosto igral na svirel, zalepljeno z voskom,
zraven pa v nič je Apolonov spev dajal, ves predrzen.
Slednjič je Tmol postal sodnik v tej tvegani tekmi.
Rex Midas iudex (11.146-193)
Stari sodnik se na svojo je goro usedel, odmaknil drevje od svojih ušes, da le hrastov mu venec obkrožal plave lase je in želod je visel nad vzboklimi senci.
Pana nato je pogledal in rekel: »Sodnik je pripravljen!«	160
Pan je tedaj zaigral na trstiko in pesem barbarska
Mida, ki bil je slučajno navzoč, je scela prevzela.
Tmol božanski obrnil je glavo in potlej pogledal
Fojbu v obraz, in enako je drevje njegovo storilo.
Lovor s Parnasa je Fojbu prekrival in venčal lasišče,
s tirskim škrlatom pobarvani plašč se mu vlekel po tleh je,
slonokoščeno je liro vso s kamenjem dragim pokrito
držal v levici, a druga je roka držala za plektron.
Sam nastop je izdajal umetnika. Potlej je strune
z veščimi prsti prebiral. Prevzet od miline te pesmi,	170
Tmol zaukazal je Panu, naj liri svirel se ukloni.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	189
Vsi zadovoljni bili so z božansko razsodbo gorovja,
Mida pa v njej je videl krivico, edini je sodbi
šel ugovarjat. A Delijec tega ni mirno prenašal.
Ni mu dopustil, da dalje imel bi človeška ušesa,
raje je uhlje podaljšal. Ko hkrati ob tem je pokril jih
s sivimi dlakami, dal jim je gibkost, da migal je z njimi.
Drugo mu vse je ostalo človeško, ker kazen zadela
v tem ga je zgolj, da ušesa dobil je počasnega osla.
Sram ga bilo je sramote, ljudem jo je skušal prikriti,
skušal je senca zastreti s škrlatno tiaro, a vendar	180
strežnik, ki strigel navadno mu s škarjami dolge lase je,
videl pri tem je oslovska ušesa. Čeprav bi raznesel
rad, da je videl sramoto, ni upal o njej govoriti,
toda obenem ni mogel molčati. Zato je izkopal
nekaj prsti in kakšna ušesa je videl na kralju,
s tihim šepetom tako izdal v izkopano je jamo.
To, kar izdal je s svojo besedo, zasul in zagrebel
z zemljo je, potlej pa tiho od jame pokrite odšel je.
Tam je kmalu začelo poganjati gosto trstičje.	190
Ko je ob letu doraslo, je vsem izdalo sadilca:
v lahnem je vetriču južnem ponavljalo skrite besede,
z njimi je vsem skrivnost kraljevih ušes razodelo.
Gradnja Troje
Ko se je s tem maščeval, je od Tmola po čistem se zraku sin Latonin odpravil. Na to stran morske ožine Hele Nefeline šel je, na Laomedontova polja. Tam sta dva rta, Sigej in Rojtej; na sredi med njima v čast Panomfaju grmečemu bil je oltar starodaven. Najprej je Laomedonta od tod zagledal, ki novo
Trojo gradil je, a kljub neprestanemu trudu je gradnja	200
rasla počasi in zraven zahtevala silne izdatke.
Hkrati z očetom, ki nosi trizob hrumečega morja,
lik si človeški privzel je in Frigijcev kralju sta skupaj
zidala mesto. Dogovor je bil, da plačal bo v zlatu.
Delo sta res dokončala, a kralj ni plačati hotel,
raje na vse je načine ju zmerjal in krivo prisegal.
»Kazen za to ne uide ti,« morski vladar je zagrozil.
Res je v Trojo skopuško nagnal vse svoje vodovje,
kopno zalilo je morje in kmetom odneslo imetje,
njive pa vse so takrat poplavili morski valovi.	210
190
David Movrin
Neptunus et Apollo (11.194-220)
Vendar ta kazen še ni zadoščala: morska pošast je
zraven kraljično zahtevala. To je, privezano k skali,
rešil Alkid in hotel potem po dogovoru konje,
v dar obljubljene. Ko so plačilo za trud mu odrekli,
Trojo, ki dvakrat prisege držala ni, v boju zavzel je.
Tudi soborec njegov, Telamón, ni ostal brez nagrade,
on je dobil Hesíono. Tudi Pelej se je s svojo
ženo božansko proslavil. Nič več se odslej ni ponašal
z dedom, le s tastom se je, ker ni med ljudmi bil edini
Jupitrov vnuk - a edini imel je za ženo boginjo.	220
Tetida in Pelej
Tetidi starec Protej je nekoč napovedal: »Zanosi, morska boginja, in mati boš sinu, ki v krepkih bo letih v delih prekosil očeta in bolj kakor on zaslovel bo!« Jupiter torej, da svet ne bi koga bolj cenil od njega, dasi mu v prsih srce je čutilo gorečo ljubezen, Tetidi morski se raje je ognil in ni se z njo združil, pač pa je svojemu vnuku in Ajaka sinu dopustil, kar si sam je želel, da združi se z morsko devico.
Tamkaj v Hajmoniji srpasto vbokel zaliv je, ki rta daleč mu v morje štrlita. Če morje bilo bi tam globlje,
230
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	191
luka bila bi, a ni, ker se plitvo nad peskom razliva. Skalna obala ne hrani sledov o kakšnih stopinjah, niti poti ni nobene, še morski je mah ne obrašča. Tam v bližini so mirte, ki polne so jagod dvobarvnih.
V	sredi je skrita votlina. Naravna, nemara umetna? Tega ne vem, a zdi se umetna. Prihajala vanjo večkrat si, Tetida, gola, sedeč na krotkem delfinu. Tam te Pelej je zalezel, ko speča si mirno ležala, ker pa si prošnjam uprla se, mož uporabil je silo,
skušal okoli vratu te takrat je z rokama objeti.	240
Res, če svoje lastnosti, spreminjanja v razne oblike, ne bi pri tem porabila, bi s tem te predrznež premagal.
V	ptico si zdaj spremenila se - ptico še vedno je držal, zdaj v plodonosno drevo - v drevesu Pelej obvisel je. Tretja oblika je progasta tigra bila - in prestrašen Ajakov sin ti s telesa je roke nasilne odmaknil.
Thetis et Peleus (11.221-265)
Z vinom, ki v morje ga zlil je, in z drobom drobnice nato je
morske bogove častil in jim zraven kadilo prižigal,
dokler se ni mu iz morja karpatijski prerok oglasil:
»Ajakov sin, zaželeno združitev takrat boš dosegel,	250
kadar boš v spanec pogreznjeno v hladni votlini povezal,
ne da bi vedela, z vrvico, z vozli, ki trdni držijo.
Nič naj te s tem ne ukani, da tisoč oblik bo prevzela,
drži jo, karkoli bo, da se v pravo ti spet preobrazi!«
192
David Movrin
To mu je rekel Protej in glavo spet skril je v vodovje, zadnje besede prekril je val z razburkanim šumom.
Nagnil se že je Titan in v morje zahodno se spuščal s svojim je vozom, ko lepa se spet Nereida vrnila v skalno votlino je in na ležišču kot vselej zaspala.
Brž ko Pelej na njeno deviško telo se je spravil,	260
več oblik je zamenjala, dokler ni končno spoznala,
da je povezana, roki sta njeni razpeti vsaksebi.
Zdaj je slednjič zavzdihnila: »K zmagi ti bog je pomagal!«
Spet je pred njim bila Tetida, on nato jo objel je,
kar je želel, je dobil in jo s silnim Ahilom napolnil.
Dajdalion
Srečen je bil ob sinu Pelej in ob ženi ter vse je
šlo mu po sreči - le Foka nekoč je zločinsko umoril.
Ko je kot bratomorilec izgnan bil iz hiše domače,
moral je v beg. Zatočišče je našel v deželi Trahincev.
Tu nenasilno in nekrvoločno kraljestvu je vladal	270
Keik, ki sin je Daničin bil, svetel v obraz kakor ona.
Toda takrat je bil mračen in komajda sebi podoben,
stalno je zgolj žaloval za svojim ugrabljenim bratom.
Ajakov sin zaskrbljen in utrujen prišel je do njega.
V mesto je vzel le peščico ljudi iz svojega spremstva;
kar drobnice in kar s seboj prignal je govedi,
vse pred obzidjem je pustil, nedaleč tam v senčni dolini.
Ko je dobil dovoljenje, da sme pred vladarja, z ovito
vejico oljčno v rokah povedal je, kdo in čigav je,
krivdo pa raje zamolčal, o vzroku za beg se zlagal je.	280
Prosil je zgolj, da lahko bi se kje v bližini naselil.
Njemu tako je s prijazno besedo odvrnil Trahinec:
»Tudi preprostemu ljudstvu, Pelej, odprta so vrata
moje dobrote - in vedi, ne vladam odljudni deželi.
Ti še posebej zbudil naklonjenost v mojem si srcu
s slavnim imenom in z Jupitrom, dedom, zato ne izgubljaj
s prošnjami časa - kar hočeš, dobiš. Napol naj bo tvoje
vse, karkoli zagledaš. In glej, da zagledaš najboljše!«
Potlej že spet je zajokal. Pelej s spremljevalci je vprašal,
kakšen je vzrok za tolikšno žalost, in on je odvrnil:	290
»Najbrž o ptiču, ki rop ga preživlja in pticam je v grozo,
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
193
mislite vsi, da tako operuten kot zdaj je bil vedno.
Mož je bil, nrav pa je takšna ostala, kot prej jo imel je,
brat moj, Dajdalion, v boju okruten in vedno nasilen.
Ista oba naju mati rodila je, ona, ki svetla
zoro prikliče in zadnja pred njo z neba se umakne.
Jaz za mir sem skrbel in mirno v zakonu sem živel,
bratu pa boj krvoločni ugajal je, to ga je vleklo.
Hrabrost njegova premagala mnoge je kralje in ljudstva,
zdaj pa ves spremenjen napada tisbejske golobe.	300
Hiona hči je njegova prelepa bila, ki zamožna
štirinajstletna kar tisoč je snubcev imela na voljo.
Ko sta slučajno se vračala, Fojb iz Delfov njegovih,
bog, ki je Majin otrok, pa z visokega vrha Kilene,
Hiono hkrati oba sta zagledala, hkrati se vnela.
Ljubljenje v čas noči je odložil Apolon, a oni
nič ni odlašal in s paličico, ki uspava, dotaknil
brž se oči je dekleta. Dotik jo je čarno uspaval,
bog pa ji silo je storil. Ko noč raztrosila po nebu
zvezde je, Fojb si kot starka načeto že slast je privoščil.	310
Ko pa noseči dozorel je plod in se čas je dopolnil,
bog krilonogi je sina dobil. Ta zviti potomec,
Avtolik, vešč in sposoben za vsako pretkano dejanje,
belo iz črnega znal je napraviti, belo pa v črno -
nič za očetovim znanjem in spretnostjo ni zaostajal.
Z njim je hkrati se Fojbu rodil, ker povila je dvojčka,
slavni po petju ubranem in zraven po liri Filamon.
Kaj pa koristilo njej je, da dva je rodila, da dvema
všeč bila je bogovoma, hčerka in vnukinja slavnih?
Ni tako, da ljudem je slava velikokrat v škodo?	320
Njej je že škodila! V svoji predrznosti s samo Diano
merila svoj je obraz in grdila boginjo, ki slednjič
rekla je v besu: »Potem naj ti všeč bo vsaj moje dejanje!«
Nič ni odlašala, lok je napela in že je s tetive
sprožila ostro puščico in jezik ji zlobni predrla.
Jezik utihnil je, golsniti ni in ne črhniti mogel,
rada bi še govorila ... S krvjo je življenje odteklo.
194
David Movrin
Diana Chionem necat 11.301-345
S srcem potrtim takrat sem objel jo z žalostjo strica, hkrati pa ljubega brata tolažil, a mojo tolažbo
oče sprejel je tako kot skala bučanje valovja -	330
neutolažen za hčerko ugrabljeno zgolj žaloval je.
Ko pa jo videl goreti je, štirikrat v sredo grmade
skušal planiti je, štirikrat stran so ga drugi spodili.
Bežal, drvel je razburjen čez drn in strn kot junec,
kadar ga v tilnik sršeni zabadajo s svojimi želi.
Meni takrat že, med tekom, se zdel je več kot le človek,
menil bi, da so bežečemu zrasle na nogah peruti.
Vsem se je torej umaknil in v želji po smrti se hitro
vzpel je na vrh Parnasa. Ko tam z visoke pečine
Dajdalion se je vrgel, usmiljen Apolon spremenil	340
v ptiča ga je in na mah na perutih obdržal ga v zraku.
Kljun mu upognjen je dal in na prste ukrivljene kremplje,
drznost mu prejšnjo je pustil in moč, ki telo mu prekaša.
Jastreb je zdaj, nikomur naklonjen, vse ptice preganja,
sam trpi in hkrati še drugim povzroča trpljenje.«
Pelejevo govedo
Prav ko Daničin je sin o bratu to čudežno zgodbo pravil Peleju, je k njemu, zasopel od hitrega teka, varuh goveda, Fokejec Anetor, priletel in rekel: »Hitro, Pelej, Pelej, kot znanilec nesreče prihajam!«
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
195
Naj bo karkoli, pove naj, tako Pelej mu ukaže,	350
dasi je strah Trahinca prevzel in je čakal v drhtenju.
Oni začel je: »Živino utrujeno gnal sem k obali,
sonce tedaj že na sredi neba je bilo in imelo
takšno dolžino poti je za sabo tedaj kot pred sabo.
Nekaj živine poleglo je v pesek rjavi, odkoder
širnega morja gladino je gledalo, semkaj in tjakaj
druga živina je stopala, vendar počasnih korakov,
nekaj živali s privzdignjenim vratom je plavalo v morju.
Tempelj ob morju stoji, ni marmornat, nima zlatnine,
z gostim, visokim vejevjem star gaj ponuja mu senco:	360
v njem nereide živijo z Nerejem - in to so božanstva
tistega morja, mi pravil je ribič, ki mreže sušil je.
Zraven stoji močvirje, obdano od gostega vrbja,
voda, ki pride iz morja, je vzrok za nastanek močvare.
Peleus lupum vincit (11.346-409)
Šum in lomastenje vse naokrog sta z grozo navdala, grozna zverina, volkač, pokrit ves z glenom in s peno, planil nad nas je, cedil od krvi se je gobec strašanski, plamen rdeč iz oči mu je švigal in dasi sta hkrati bes in glad ga razganjala, bes je bil vendarle hujši.
Ni bil tak, da s pokolom le nekaj govedi pomiril	370
glad bi neznanski, o ne, kar naprej je živali po vrsti
klal, dokler nenasiten ni zadnji utrnil življenja.
Tudi od naših je mnoge oklal, ko smo čredo branili,
brez pomoči so umrli. Obala bila je krvava,
196
David Movrin
morje pri kraju vse rdeče, a z barja si mukanje slišal. Vsako odlašanje v škodo bilo bi, ta stvar ne dopušča nič oklevanja. Dokler še kaj je, pojdimo, zgrabimo vsi za orožje, orožje - in s kopji vsi strnjeno nadenj!« To je povedal govedar, Peleja pa stvar ni ganila,
spomnil se lastne je krivde, pomislil, zakaj je na škodi;	380
Psamata, vdova, je s tem opravila žrtev za Foka.
»Vsak naj vzame orožje, možje naj si vzamejo kopja,«
kralj ojtajski je rekel in hotel je z njimi oditi.
Toda Alkiona, žena, ki hrup jo medtem je vznemiril,
k njemu takrat je pritekla, še las si ni prav uredila,
z zmršeno glavo moža okrog vratu je objela,
v solzah in zraven z besedo prosila, naj nudi pomoč jim,
sam pa naj z njimi ne gre, da dve duši bo z eno ohranil.
Ajakov sin je rekel: »Opusti, opusti, kraljica,
lepo in nežno bojazen, dovolj je že ljuba obljuba!	390
Ni mi, da šel bi z orožjem nad to nenavadno zverino,
morsko boginjo je treba prositi.« Na griču se dvigal
stolp je visok, priljubljen svetilnik utrujenim ladjam.
Nanj so se vzpeli in videli z njega živino ležati
tam po obali med mukanjem, zver pa je zraven divjala
z gobcem krvavim in z dlako košato, namočeno v krvi.
Roke je dvignil Pelej k obali širokega morja,
Psamato sinjo je prosil, naj srd opusti in pomaga.
Ajakov sin jo zaman je sam poskušal ganiti,
Tetida s prošnjo šele je zanj odpuščanje dosegla.	400
Volk pa, čeprav odpoklican, naprej je klal neusmiljen,
divji od sladke krvi, dokler ga boginja ni v marmor
trd spremenila, v trenutku, ko grizel junici je v tilnik.
Vse razen barve telo je takrat ohranilo: le barva
marmorna kaže in priča, da ni več volk, da nikomur
ni se ga treba več bati. Usoda pa ni dovolila
več Peleju pobeglemu, da bi se še udomačil
v tej pokrajini. Dalje je begal, prišel je k Magnetom,
kjer ga Hajmonec Akast je krivde umora očistil.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
197
Keikova potovanja
Keika vmes je še vedno vznemirjala brata usoda.	410
Hkrati ob tem mu tesno je bilo ob znamenjih čudnih,
ki so sledila po tisti nesreči, in sklenil je iti
v Klar do boga, da sveto bi tam preročišče povprašal,
kjer si je ljudstvo tolažbe iskalo. Odšel bi do Delfov,
vendar tam s Flegijci roparski Forbant je pot mu preprečil.
Kaj namerava, je prej Alkiono zvesto obvestil,
to pa zazeblo je prav do kosti, da v obraz pobledela
vsa je kot les zelenike. Oči so ji solze zalile,
trikrat je skušala spregovoriti, a trikrat premagal
jok jo je, vendar v ihtenju mu tole ljubeče je rekla:	420
»Kaj zakrivila sem, dragi, da zame srce si izgubil?
Kje ljubezniva je skrb, ki zame nekoč si imel jo?
Brez pomisleka zdaj boš zapustil Alkiono svojo?
Ljubša ti dolga je pot? In ljubše ti zdaj je brez mene?
Če bi po kopnem te pot vodila, bi pač žalovala,
bala pa ne bi se, skrb se ne bi pomešala s strahom.
Morje straši me, plaši me valov grozljiva podoba,
videla zadnjič razbite sem ladje ostanke in večkrat
brala imena na praznih grobovih, v katerih ni trupel.
Nič se na to ne zanašaj, da tast tvoj sin je Hipotov,
430
on, ki silne vetrove zaprte ima za pregrado, morje pa s tem pomirja takrat, ko to se mu zljubi. Kajti ko enkrat so prosti in prosto vršijo vetrovi, nič jih tedaj ne ustavi, vsa zemlja je njim prepuščena, sleherno morje in zraven oblake poljubno podijo, v divjem zaletu rumene in rdeče v njih vžigajo bliske. Kolikor bolj jih poznam - saj spoznala in videla večkrat v hiši domači sem majhna jih vse - tem bolj se bojim jih. Toda če prošnja te več ne ustavi, če misliš oditi,
vzemi me, ženo, s seboj; ko tako bova skupaj na poti,	440
bala bi tega samo se, kar moglo oba bi zadeti, naj bi bilo karkoli, to vedno pričakava hkrati, skupaj tako bi vozila se preko širokega morja.«
198
David Movrin
Rex Ceyx in mari alto (11.410-572)
Ajola hči je s temi besedami v solzah ganila
zvezdnatega moža; še vedno je gorel v ljubezni.
Vendar pa ni nameravane vožnje po morju odložil,
niti ni hotel Alkione spravljati s sabo v nevarnost,
pač pa ji z mnogo besedami plaho srce je tolažil,
vendar zaman. Naposled dodal je svojim besedam
to tolažilno obljubo - in ljubljeno z njo je uklonil:	450
»Vsaka ločitev za naju je dolga, zato ti prisegam
zdaj pri žaru, ki mati z njim sveti, da spet se bom vrnil,
preden se ščip bo drugič pokazal, če da mi usoda.«
Ko na vrnitev ji upanje zbudil je s takšno obljubo,
brž iz ladjarne ukazal je ladjo privleči na morje
ter ji takoj dodati še vso potrebno opravo.
To videč je Alkiona v grozi začela drhteti,
kot bi slutila prihodnost, in vso so jo solze oblile.
Potlej moža je objela in z žalostnim glasom mu rekla:
»Zdrav mi ostani!« In že se telo je zgrudilo na zemljo.	460
Keik bi rad se pomudil, a mladci, sedeči v dveh vrstah,
k močnim so prsim tedaj pritegnili si vesla in hkrati
v skupnem zamahu zarezali v morje. Oči orošene
ona je dvignila, tam na ukrivljeni krmi moža je
videla, ko jo je prvi, mahaje z roko, še pozdravljal,
kar mu je vračala. Kmalu so kopno pustili v daljavi,
več ni mogla z očmi razločiti človeških obrazov,
vendar s pogledom še vedno do konca je ladji sledila.
Kmalu več ladje ni videti mogla, tako da je v jadra,
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	199
plapolajoča z najvišjega jambora, zrla v daljavi.	470
Ko niti jader ni videla, v prazni se dom je vrnila, vsa zaskrbljena, in legla. In prostor in postelja solze spet sta vzbudila Alkioni z mislijo nanj, ki je manjkal.
Ladja odšla je iz luke in veter razgibal vrvi je, vesla viseča mornarji takoj pritegnili so k boku, jadra razpeli vrh jambora, potlej pa drugo za drugim z njega spustili, da pihanje vetra lahko bi zajela. Manjšo morja polovico, gotovo ne več, prevozila ladja je, daleč bili sta obe obali, ko morje
vzburkano proti večeru postalo je belkaste barve;	480
vzhodnik začel je nenadoma pihati vedno močneje.
»Z jambora prečnice močne spustite,« krmar je zaklical,
»jadro pa vsako ovijte krog njih!« Tako je naročal,
vendar sovražni vihar je preprečil, da to bi storili,
morje je strašno bučalo, nihče ni slišal besede.
Toda mornarji že sami hiteli so, eni so vesla
spravljali, drugi utrjali boke in tretji vetrovom
jadra izmikali. Vodo ta plal je in zlival jo v morje,
drugi je prečnice spravljal. Vse to je teklo brez reda,
divje neurje je raslo in silni nasprotni vetrovi	490
tepli so se in nenehno razdraženi burkali morje.
Bal se še sam je krmar in priznal, da še sam ne ve, v kakšnem
stanju so, niti ne, kaj naj ukaže in kaj prepove naj:
takšno neurje je scela presegalo znanje njegovo.
Moštvo je kajpak kričalo, vrvi so v hrušču vrvrale,
val je ob valu visokem hrumel in eter grmel je.
Morje se v silnih valovih je dvigalo k nebu v višave,
zdelo se je, kot da s tem oblake na njem bi škropilo.
Enkrat, ko rjavi je z dna premetavalo pesek, enake
barve bilo je, spet drugič bolj črno od samega Stiksa,	500
vmes se je zgrinjalo, belo obarvano v penah pršečih.
Ladjo trahinsko je kajpak metalo ob takšnih menjavah:
zdaj se je zdelo, kot gledala z vrha visoke bi gore
v samo globel Aheronta, a kadar jo dol je pognalo
in jo obdalo globoko je morje, tedaj jim bilo je,
kot da v višavo neba prav z dna podzemlja bi zrli.
Večkrat, ko val ji je treščil ob bok, je zaškripala v grozi,
prav kot utrdba načeta, ko kdaj jo zadene metalo
ali ko oven železni udari, da v prah bi jo zrušil.
Kakor razdraženi levi, ki sila jih v prsih požene	510
proti orožju in proti naperjenim kopjem, tako je
200
David Movrin
v ladjo zaganjal se val, ko nastali ga veter je dvigal, višji veliko od nje. Majavi na ladji bili so klini že vsi in odpadla povsod so mašila iz voska, špranje režale so, skoznje je vdirala voda pogubna. Glej, še dež je lil, kot bi sam oblak se utrgal, menil bi, da se poveznilo vse nebo je na morje, ali da morje razburkano v samo nebo se je vrglo. Jadra premočil je dež in nebesni naliv se je mešal
z morskim valovjem. Na nebu bilo ni zvezde nobene,	520
črna se noč je razgrinjala v svoji temi in neurju.
V to temo švigajoče so strele svetile in z bliski
morsko valovje ožarjale, vodo, ki skozi razpoke
vsa razdivjana je vdirala v samo notranjščino ladje.
Kakor vojščak, najbolj hraber med vsemi, ko večkrat napade
mestno obzidje utrjeno, vžgan hrepeni po priznanju,
slednjič pa prvi med tisočem drugih zavzame obzidje,
v ladijske boke tako so devetkrat planili valovi.
Ko pa se silnejši dvignil deseti je v svojem zagonu,
prej ni nehal pritiskati s sunkom v utrujeno ladjo,	530
dokler ni slednjič uspel in prodrl za samo obzidje.
Drugi so z druge strani poskušali vdreti v notranjost,
kamor že prej del morja se v trup veslače izlil je.
Nič drugače tedaj ni moštvo drhtelo na ladji,
kakor meščani trepečejo, kadar sovražnik zidovje
izpodkopava od zunaj in drugi že znotraj drži ga.
Spretnost zaman je bila in upadel pogum je, ker smrti
toliko kakor valov se je zdelo, da vdira na ladjo.
Ta se je jokal, otrpnil je drugi, spet ta blagroval je
mrtve, ki čaka jih grob; ta dar zaobljubljal božanstvu,	540
k nebu, ki niti ni videl ga, roke zaman dvigoval je,
prosil pomoč: ta spomnil se je očeta in bratov,
oni otrok in doma, vsak tega, kar sam je zapustil.
Keik pri tem na Alkiono mislil je, v ustih imel ni
drugega kakor Alkiono in ko po njej hrepenel je,
bil je vesel, da ni z njim. Rad videl bi rodno obalo,
z zadnjim pogledom rad dom bi objel, a kje je, ni vedel,
v takšnih vrtincih je morje kipelo in gostih oblakov
smolnato črna tema je nebo do kraja zakrila -
res, podoba noči se je zdela v tem dvakrat temnejša.	550
Jambor v vrtinčastem svojem zaletu vihar je prelomil,
zlomil je tudi krmilo. Kot kak zmagovalec ponosno
val iznad plena je gledal na druge kipeče valove,
potlej nekako tako, kot bi Atos in Pind kdo privzdignil
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	201
z njunega mesta in vrgel oba na široko bi morje, spustil se dol strmoglavo je, hkrati pa s težo in s padcem ladjo na dno je potopil. Že velik del moštva vrtinec strašni je zgrabil in nič več na zrak jih bilo ni, končali s svojo usodo so. Drugi grabili so v vodi za dele
ladje razbite - in Keik med njimi, čeprav je bil vajen	560
v roki imeti le žezlo; zdaj klical je tasta, očeta,
ah, a zaman! A največkrat v vodi naglas je poklical
ženo Alkiono, nje se spominjal je, k njej hrepenel je,
hotel, da truplo bi njej pred oči zanesli valovi,
želel, da mrtvega ljubljene roke bi nje pokopale.
Kolikorkrat mu je usta odpreti dal val, je plavaje
klical Alkiono, slednjič še v vodo ime je govoril ...
Glej, zdaj v sredo valov se črni oblok je vodovja
zgrnil in morje planilo je nanj ter mu glavo zalilo.
Temna ta dan bila je Danica, da ne bi je mogel	570
več nihče prepoznati; z neba ni smela oditi, vendar si z množico gostih oblakov obraz je zastrla.
Ajola hči je takrat, ker vedela ni za nesrečo,
štela noči in že šivati haljo hitela, ki naj bi
on jo oblekel, in drugo, ki sama lahko bi jo vzela,
kadar bi vrnil se - vendar zaman je čakala povratka.
Vsem bogovom je večkrat pobožna prižgala kadilo,
vendar je več kot v druga hodila k Junoni v svetišče,
kjer za moža, ki ga ni več bilo, je pred njenim oltarjem
vztrajno prosila, da zdrav bi ostal in se vrnil, da ne bi	580
druge nobene od žensk bolj ljubil kot njo. Ta edina
izmed vseh njenih se prošenj ji mogla je še izpolniti.
Alcyone Iunoni immolat (11.573-582)
202
David Movrin
Več boginja ni prošenj za mrtvega mogla prenesti; da odvrnila od svojih oltarjev bi roke nesrečne, rekla je: »Irida, vestna znanilka vseh mojih ukazov, hitro do Spanca na dvor dremotni njegov se napoti, reci mu, naj Alkioni v sanjah naslika podobo Keika mrtvega in naj ji vso resnico razkrije!« To je Iridi rekla; v tančico iz tisočih barv
ta se je brž odela in v loku nebo preletela,	590
šla po ukazu na dvor za oblaki, kjer vladal je Spanec.
Spanec
Blizu Kimerijcev votla je gora, v njej špilja prostorna,
dom, kjer Spanec lenobni prebiva. Tja k njemu še Fojb ni
s svojimi žarki nikoli prodrl; ne zjutraj, ko vzide,
niti opoldne in niti zvečer. Iz tal tam puhtijo
v sivem somraku megle, povsod so same polsence.
Tam ni nikjer petelina, ki s svojim predirnim kričanjem
klical bi Zarjo, tišine ne zmoti ne pes, ki bi lajal,
niti ne z gaganjem gos, ki še bolj je od psa občutljiva.
Tam ne zveri ne goveda ne v vetru razgibane veje	600
nikdar ne slišiš, še manj pa glasu človeškega bitja.
Tiho in nemo je vse, le nekje izpod skale najnižje
Leta izvira in šumoma teče ter s svojim šumenjem,
ko se vali preko drobnega kamenja v strugi, uspava.
Mak plodoviti pred vhodom v votlino cveti in nešteto
drugih zelišč; uspavalne sokove teh rož si nabira
vlažnata Noč in potem po zemlji temačni škropi jih.
Vrat ni v tem domu nobenih, da ne bi tečaj kdaj zaškripal,
tudi čuvaja nobenega ni nikoli na pragu.
Sredi visoka je postelja, vsa je iz ebenovine,	610
pernata je, enolična in s črno odejo pokrita:
bog si na njej odpočiva lenobno raztegnjene ude.
Vse okrog njega ležijo po tleh v različnih oblikah
sanje opuhle, ki tam jih je, kolikor klasja ob žetvi,
kolikor listja je v gozdu in kolikor peska na produ.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
203
Iris somnum visitat (11.583-649)
Ko je poslanka vstopila, z rokami razgnala je sanje, ki so bile ji napoti, in v njene obleke bleščanju božji se dom je zasvetil. Počasi le bog je odpiral svoje zaspane oči, a mu znova in znova je glava
kinknila, spet s kimajočo je brado zadeval ob prsi.	620
Končno se vendar je zdramil, se dvignil z ležišča in vprašal,
ker jo spoznal je, zakaj je prišla. Takrat mu je rekla:
»Spanec, pokoj vsega stvarstva, o Spanec, najblažje božanstvo,
duhu si v mir, pred katerim bežijo skrbi, a telesa,
ki jih je zdelalo delo, krepčaš za nove napore!
Sanjam daj videz resničnosti; takšnim jim potlej ukaži
iti v Trahino, tja v Herkulov kraj, kjer kot kralj naj ponoči
grejo k Alkioni; zraven naj še brodolom odigrajo.
To ukazuje Junona.« Ko to mu je vse sporočila,
Irida šla je, ker dalje prenašati nič več ni mogla	630
silne sopare: počasi čutila zaspanost je v udih, brž je zbežala na vzbočeno pot, po kateri prišla je.
Oče nato izmed množice svojih sinov tisočerih
Morfeja, mojstra v snovanju prikazni, je zbudil za delo.
Nihče posnemati spretneje znal ni kot on po ukazu
hojo, obraz in način govorjenja. Pri tem je porabil
najbolj značilne besede posnetih, celo oblačila.
Vendar je ta le ljudi posnemal, medtem ko je drugi
zver bil lahko in ptič in kača z raztegnjenim trupom.
Ikel bogovi mu pravijo; ljudstvo mu reče Fobetor.	640
204
David Movrin
Tretji je Fantas, ki spet drugačne zna čare kot tadva: v zemljo in v skalo, v drevo ali v vodo in v vse, kar ni živo, more se ta spremeniti, ko vara. Vladarjem in kraljem ti se navadno ponoči prikažejo s svojim obrazom, k drugim ljudem in k preprostemu ljudstvu pa hodijo drugi. Te je Spanec priletni prešel in izmed vseh bratov Morfeja zgolj izbral, da Tavmantove hčere izvršil nalog bi, sam pa potem prijetno utrujen je zopet z glavo zakinkal in zleknil se spet na visokem ležišču.
Alkionina preobrazba
Morfej je brž odletel, ne da s krili pri tem bi prhutal,	650
letel je v noč in v kratkem se znašel je v mestu hajmonskem,
kjer je krila odložil in Keikov dal si obraz je,
hkrati pa tudi njegovo postavo. Ves bled, že kot mrtev,
ne da obleko imel bi na sebi, je k postelji stopil
žene nesrečne. Premočena moževa brada bila je,
z las pa mokrih njegovih je voda kar curkoma tekla.
Ko se je sklonil nad posteljo in so oblile ga solze,
rekel je: »Žena nesrečna, me več ne poznaš? Jaz sem, Keik!
Mar me je smrt spremenila? Poglej me, takoj boš spoznala
kdo sem, namesto moža boš našla le moževo senco.	660
Tvoje mi prošnje, Alkiona, niso prav nič pomagale,
mrtev sem. Nič več ne upaj in nič več zaman me ne čakaj!
Južnik oblačni mi v morju Egejskem je ladjo zalotil,
s silnimi svojimi sunki je metal in slednjič razbil jo.
Moja je usta, ki tvoje ime zaman so klicala,
voda zalila. In tega ne javlja ti nezanesljivec,
niti izmišljena ni govorica, kar zdajle poslušaš:
sam ponesrečenec zdaj obveščam o lastni te smrti.
Vstani, razjokaj se, žalno obleci se in ne pošiljaj,
ne da za mano bridko bi jokala, me v Tartar temotni.«	670
Morfej govoril je z glasom, ki ves je bil tak kakor možev,
to je vsaj mislila. Solze pri tem je prave pretakal,
kot se je zdelo, in tudi z rokami ravnal je kot Keik.
Vzdihnila in zajokala zato je Alkiona v sanjah,
roke razprla v objem, a pri tem le zrak je objela,
ter zakričala: »Počakaj! Kam vleče te? Skupaj pojdiva.«
Ko se ob lastnem je glasu in možu nemirna zbudila,
najprej okrog je iskala za njim, ki ga pravkar je zrla.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	205
Posli so slišali njene besede in luč ji prinesli,
toda ko ni ga zagledala, tolkla po svojih je licih,	680
strgala s prsi obleko in tolkla se tudi po njih je,
las si sčesala ni, pač pa jih mršila in, ko vprašala
oskrbovalka je, kaj žalosti jo, tako ji je rekla:
»Ni je Alkione, ni je, umrla je s Keikom svojim,
vse tolažilne besede odslej opustite! Na morju
vzet mi je bil v brodolomu. To vem, saj ponoči sem sama
videla spet ga, spoznala ga in ob slovesu sem roke
k njemu stegnila, še zadnjič bi rada ga tu zadržala.
Senca je bil, a resničen in pravi moj mož še kot senca.
Res ni v obraz, če bi vedela rada, bil tak kot navadno,	690
ni kot prej sijal. Bil bled je in nag in vse mokre,
kakor sem videla, reva, imel še vedno lase je.
Revež na temle, glej, mestu je stal ...« In iskala je, kje bi
sled še lahko ostala. »Če kdaj sem česa se bala,
to je bilo in zato sem prosila takrat, ko je hodil,
naj ne zaupa vetrovom. Kako sem želela, da s sabo
vzel bi me, ko te je gnalo v pogubo. Oh, bolje bilo bi
iti s teboj, da tako še trenutek življenja brez tebe
ne bi potekel in smrt naju ne bi nikoli ločila.
Zdaj pa umiram drugje in že se potapljam v valovih,	700
morje brez mene ima me. Od morja še bolj bi okrutno
moje srce bilo, če hotela še dlje bi živeti,
tolikšno žalost nekoč preboleti. Pa tega storila
nikdar ne bom in te nikdar, nesrečnik, ne bom zapustila.
Zdaj ti bom vsaj spremljevalka: ker če že ne v žari, na grobu
združil oba bo napis, in čeprav ne bodo ležale
moje kosti ob tvojih, ime ob imenu bo stalo.«
Somnus-Ceyx Alcionem adit (11.650-749)
206
David Movrin
Več govoriti ji žalost ni dala, ob vsaki besedi tolkla se je in iz dna srca vzdihovala v bridkosti.
Jutro bilo je, ko šla je iz hiše k obali in mesto	710
žalostna tam poiskala, od koder za njim ob odhodu
gledala je. In ko tam je bila, je tako govorila:
»Tu je odvezal vrvi in tu me v slovo je poljubljal!«
Ko se je tam spominjala vsega v pogledih na morje,
v bistri je vodi, še daleč, naenkrat zagledala nekaj,
kar se kot truplo je zdelo. Spočetka se ni razločilo,
kaj naj bilo bi. Potem pa, ko val ga nekoliko bliže,
vendar ne h kraju, je nesel, je jasno bilo, da je truplo.
Kdo bi bil, vedela ni; utopljenec jo čudno je ganil.
»Ah, nesrečnež,« s solzami v očeh kot neznancu je rekla,	720
»kdorkoli si, in žena, če kdaj si imel jo!« Valovi
truplo še bliže so gnali in bolj je sledila s pogledom,
bolj jo in bolj je vznemirjalo. Že je priplavalo k bregu,
že je bilo prepoznavno in že je spoznala - njen mož je.
»On je!« je kriknila, hkrati je tolkla po lastnem obrazu,
svoje lase in obleko si trgala, roke drhteče
h Keiku vmes stegovala in zraven kričala: »O, takšen,
mož moj predragi, nesrečni, zdaj takšen se k meni boš vrnil?«
Tam je nasip bil, ob njem se lomila razsrjena sila
prvih valov je, a druge, še preden so vdrli, slabil je.	730
Tja je skočila. Potem pa, prečudno, od tam je vzletela,
s krili, ki pravkar so zrasla ji, enkrat je tolkla po zraku,
drugič po morski gladini kot ptica nesrečna, vodomka.
Dokler je letala, bridek ji glas je prihajal iz grla,
kot da tožila bi, zraven pa z drobnim je kljunom klepala.
Brž pa ko nemo, brezkrvno je truplo dosegla, ljubeče
nova je krila nad njim razgrnila, ga z njimi objela,
poljubovala zaman ga s trdim in mrzlim je kljunom.
Ali je Keik res čutil kaj ali le v plivkanju vode
glavo je dvignil, ni vedelo ljudstvo. Pa vendar je čutil.	740
Končno obeh so bogovi usmilili se, spremenili
v ptiča so tudi moža. V enaki usodi ostala
trdna je njuna ljubezen in zveza se ni razvezala,
dasi sta ptiča postala, kot par zdaj vzgajata mlade.
V gnezdu, ki plava na vodi, prebije pozimi cel teden
ptica Alkiona, kadar spokojno varuje mladiče.
Morje tedaj valoviti preneha, ker Ajol vetrovom
vsem izhod prepove, da vnuki na vodi so varni.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	207
Ajsak in Hesperija
Neki ju starec je gledal, ko družno nad širnim sta morjem letala, in je ljubezen do konca ohranjeno hvalil.
Drugi, če ni bil kar isti, nekoč je ob priliki rekel:	750
»Tale, ki leta nad morjem in tankih je krakov, kot vidiš,«
- v tem je pokazal ponirka z na dolgo iztegnjenim vratom -
»tale je tudi kraljevski potomec. Če hočeš poreklo
vedeti vse po vrsti do njega, so predniki tile:
Il in Asarak, nato Ganimed, ki nekoč ga ugrabil
Jupiter je, pa Laomedon stari in Priam, Trojanec.
Hektorjev brat je bil tale in, če ga že v zgodnji mladosti
ne bi usoda povsem spremenila, nemara v junaštvu
ne bi za Hektorjem nič zaostajal po slavnem imenu,	760
dasi je Priamu tega Dimantova hči porodila,
Ajsaka pa je menda skrivaj pod senčnato Ido
Aleksiroja rodila, dvorogega Granika hčerka.
Aesacos saxo se deiicit (11.749-795)
Ajsak sovražil je mesta in daleč od dvorov sijajnih rad se v odmaknjenih gorah mudil je in v krajih samotnih, v Trojo pa, ko je bil zbor, le redko, prav redko prišel je. Vendar pa trdega ni bil srca, ki ga ne bi ljubezen zmogla ujeti, ko večkrat iskano po vseh je gozdovih videl Kebrenovo hčerko Hesperijo; ta si sušila
tam na očetovem bregu lase je, spuščene po hrbtu.	770
Čim jo je videl, je nimfa zbežala, kot srna pred volkom,
208
David Movrin
ki jo prestrašil je, ali kot utva, ki daleč od vode jastreb jo kje preseneti. Trojanec za njo je udaril, hitri zaradi bojazni sledil iz ljubezni je hitri. Toda poglej, begunko je kača, prikrita med travo v peto z ukrivljenim zobom ugriznila, strup ji je vlila. Beg se je hkrati z življenjem končal. In kakor iz uma Ajsak je mrtvo objel in dejal: »Žal, žal mi je lova, tega si nisem želel, ne maram je, takšnele zmage!
Dva sva ti vzela življenje, nesrečnica; kača, ki rani,	780
vzrok za smrt pa sem jaz, ki sem večji zločinec kot ona.
S smrtjo zato ti bom zdaj za smrt poslal zadoščenje.«
To je dejal in s skale, od spodaj spodjedene z valom,
vrgel se v morje. Med padcem je vzbudil sočutje Tetiji;
rahlo sprejela telo je in v vodi ga s perjem pokrila,
ne da bi dana bila mu priložnost za smrt zaželeno.
Žal je ljubimcu bilo, da prisiljen naprej je živeti
in da duša ne more iz bednega iti telesa,
kakor bi rada. Ker zdaj so peruti mu zrasle na plečih,
vzletel je, potlej pa spet z višine se vrgel je v morje.	790
Perje blažilo je padec. Nato strmoglav se je Ajsak
besen v globino podal in zaman se poskušal končati.
Ves od ljubezni je shujšal, goleni postale so dolge,
vrat pa mu dolg je ostal in glava je daleč od trupa.
Morje zdaj ljubi, ime pa ima, ker v njem se potaplja.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	209
Dvanajsta knjiga
Začetek trojanske vojne
Priam je zdaj žaloval za Ajsakom, ni namreč vedel, da je še živ in krilat, a Hektor je z brati za mrtvim žrtve opravil zaman ob gomili z njegovim imenom. Žalostnih teh opravil pa ni udeležil se Paris, ta, ki je ženo ugrabil in kmalu nato domovini vojno povzročil, ker tisoč je združenih ladij za njim šlo, z ladjami vred pa združena moč vseh zbranih Pelazgov. Nič maščevanje se ne bi zavleklo, če hudi vetrovi ne bi divjali na morju, da spotoma ladje pristati
morale prej so v Bojotiji, v Avlidi, znani po ribah.	10
Tamkaj po šegi domači so najprej pripravili žrtev
Jupitru, že starodavni oltar se razbelil je v ognju.
Vtem pa Danajci nenadoma videli sinjo so kačo,
blizu oltarja je našla platano in nanjo se vzpela.
Gnezdece z osmimi ptički bilo je na vrhu drevesa;
ptičke in mater, ki v strahu je tam frfotala nad gnezdom,
kača je brž zgrabila in spravila v žrelo pogoltno.
Vsi so strmeli molče, le Testorjev sin, ki vnaprej je
videl dogodke, je rekel: »Radujte se, zmagali bomo,
Troja bo padla, Pelazgi, a treba bo dosti naporov!«	20
Ptičev devet, je rekel, devet let vojne pomeni.
Kača pa, kot se ovijala vej je zelenih v drevesu,
okamenela je vsa in v podobi kamniti ostala.
Toda Nerej še naprej je divjal po aonskem vodovju, vojne ni maral prenesti. Trdili so mnogi, da Trojo rad bi zaščitil Neptun, ker on ji zgradil je obzidje. Testorjev sin pa je vedel za vzrok in ga tudi povedal: jezo deviške boginje deviška bo kri pomirila. Javni je blagor nato premagal sočutno ljubezen,
kralj pa očeta in že Ifigenija, žrtev, ki dala	30
kri bo deviško, je stala naenkrat ob žalostnih rabljih
tam pred oltarjem. Boginja je ganjena z meglo pokrila
vsem oči in med zmedo daritve ob glasnem rotenju,
pravijo, živo Mikenko zamenjala z živo košuto.
Ko se s primerno je žrtvijo zdaj potešila Diana,
hkrati se s Fojbino jezo še morje je zdaj pomirilo,
v tisoč so ladij zaveli vetrovi; čeprav so prestale
mnogo težav, so slednjič pristale na frigijskem pesku.
210
David Movrin
Iphigenia in Aulide (12.4-38)
Sredi vesolja med zemljo in morjem in nebom je prostor,
mejno ozemlje med tremi svetovi, od koder natanko	40
vidi se vse, pa čeprav bi bilo še v taki daljavi,
v ta izvotljena ušesa pa sleherni glasek zaide.
Fama tam vlada, ki dom si izbrala najvišje je v gradu
z vhodi neštetimi, s tisočimi odprtinami v strehi,
vrat pa nikjer ni nobenih, da vhod bi zaprla nad pragom.
Dan in noč je odprt in, ves iz zvenečega brona,
vedno brni in odmeva in vse, kar ujame, ponavlja.
V	njem ni nikjer miru in nikjer ni nobene tišine, vendar pa ni kričanja, je zgolj pritajeno šumljanje,
kakršno slišiš, če plivkanje morja od daleč poslušaš,	50
ali pa kakor zamolkel odmev po končanem grmenju, kadar se Jupiter v črnih oblakih je jezno oglasil.
V	sobah je vrvež, ker ljudstvo lahkotno prihaja, odhaja, vsepovsod laž se z resnico pomešana širi in tisoč izmišljotin, ko se zmedeno meša beseda z besedo.
Eni med njimi si z marnjami polnijo prazna ušesa,
drugi naprej prenašajo, kar so ujeli, in sproti
raste izmišljeno, vsak prenašalec še svoje dodaja.
Tam Lahkovernost živi in Pogrešek in ničeva Radost,
Strah osupli je tam in Upor, ki nenadno izbruhne,	60
z njim še Šušljanje, katerega vir docela neznan je.
Sama pa vse, kar godi se na nebu, na morju, na zemlji,
vidi razločno in hkrati vesolje od tam preiskuje.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
211
Bellum Troianum (12.39-69)
Fama je zdaj sporočila, da grško brodovje prihaja
z vojsko veliko. Sovražnik tako ni prišel iznenada
s svojim orožjem. Trojanci branili so svojo obalo,
niso pustili izkrcanja. S kopjem kot prvega Hektor
Protesilaja do smrti zadel je, že prvi spopadi
stali drago so Danajce in Hektor po svojem dejanju
slaven postal je. A vendar, kaj zmore ahajska desnica,	70
Frigijci zdaj so krvavo čutili. Sigejska obala
rdeča na mah je postala in Kiken, Neptunov rojenec,
mož je tisoč usmrtil, Ahil je na vozu napadal
s pelijskim kopjem in cela krdela uničil. Iskal je
Kikna in Hektorja, srečal naposled pri tem se je s Kiknom.
Hektor mu bil je namreč prihranjen za leto deseto.
Konja, ki jarem ju tiščal za belim je vratom, podil je,
proti sovražniku voz je naravnost usmeril in v roki
kopje bleščeče vihtel je, ko hkrati tako je zaklical:
»Kdorkoli si, mladenič, Hajmonec Ahil te ubil je,	80
to naj ti bo za tolažbo po smrti!« Nič drugega rekel
Ajakov vnuk ni in težko je kopje besedam sledilo,
vendar, čeprav je brezhibno bilo in je dobro pomeril,
nič ni železna konica opravila tam, kjer je padlo -
prav kot bi topa bila, se odbila mu ost je od prsi.
»Sin boginjin, po Fami poznam te,« mu rekel je Kiken,
»kaj se zdaj čudiš, ker nisi me ranil?« (Resnično se namreč
čudil je.) »Niti čelada, ki vidiš jo, z rjavkasto grivo,
niti ne vzbočeni ščit, ki kot breme ga nosi levica,
212
David Movrin
nista v nobeno pomoč mi, imam ju samo za okrasje.	90
Da, še sam Mars si zato ju nadene. Čeprav bi odložil
tole obrambno opravo, bi vendar ostal nedotaknjen.
Drugo je, biti otrok boga, ki sam ukazuje
bogu Nereju in hčerkam ter morju - in ne Nereidin!«
To je dejal in že kopje zagnal, da bi to obtičalo
v ščitu okroglem Ahilovem, vendar je to v medenini
kož devetero predrlo in komaj v deseti obstalo.
Brž ga junak je izdrl, z vso močjo grozovito
kopje je zopet zagnal, a brez rane in sleherne škode
zopet telo je ostalo. In tudi z naslednjim, že tretjim,	100
Kiknu še praske ni pustil, čeprav se odprt je nastavljal.
To ga tako je razvnelo kot bika na prostem v areni,
kadar se besen z rogmi v izzivalno rdečino zažene,
v tem pa spozna, da zaman se je vanjo zagnal in jo bodel.
Vendar skrbno je pogledal, če kopju ni ost odletela -
še jo imelo je. »Torej le roka je šibka,« je rekel,
»moč poprejšnjo pa tu in ob tem naj bi kar izgubila?
Res sem močan bil, ko prvi sem lirneško mesto podrl,
v dneh, ko sem Tened in Eetijonove Tebe napolnil
z njihovo lastno krvjo, in ko Kaik ob silnem porazu	110
tekel škrlaten je, ali ni Telef kar dvakrat občutil
mojega kopja moči? In ob tistih, ki zdaj sem na kupe
tu na obali pobil jih in vidim jih, močna bila je
moja desnica - in močna mi tudi še zdaj je ostala!«
To je dejal in kot dvomil bi v prejšnje junaštvo, zagnal je
kopje v Menojta, nasprotnika, Likijec bil je po rodu.
Z enim zamahom oklep in prsi pod njim je prebodel.
Ta umiraje na trdo zemljišče je z glavo udaril.
Kopje iz tople mu rane Ahil je izvlekel in rekel:
»S tole desnico in s kopjem, ki vidiš ga, z njima sem zmagal,	120
z njima še tega poskusim in, prosim, uspeh naj bo isti!«
To je dejal in planil na Kikna. Jesenovo kopje
ni zgrešilo, zadelo v nastavljeno levo je pleče,
vendar se kot od zidu in od skale nazaj je odbilo.
Tam, kjer Kiken zadet je bil v pleče, Ahil je opazil
madež krvav, zaman ves vesel, ker nikjer ni nobene
rane bilo, le Menojtova kri je na kopju ostala.
Besen nato iznenada je z voza visokega skočil.
Planil takoj nad sovražnika, varnega v svojem telesu,
z golim je mečem Ahil in videl, da z njim je presekal	130
ščit in čelado, a meč se je skrhal ob trdem telesu.
Dlje vzdržati ni mogel, odvzel mu je ščit in ga trikrat,
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča
213
štirikrat mahnil v obraz in po vboklih senceh še z držajem.
Ta se umakne; Ahil je pritiskal, ga begal, napadal,
nič miru ni dal osuplemu v zbegani grozi.
Temu stemni pred očmi se in hkrati mu sredi poljane,
ker se umikal je zadenjsko, skala korak zaustavi.
S silno močjo ga Ahil preko nje je telebil na hrbet,
potlej pa k tlom ga pritisnil in, ko mu še prsi trdo je
tlačil s koleni in s ščitom, odtrgal mu s šlema je jermen,	140
z njim ga krepko je privezal pod brado in grlo zadrgnil,
kar mu je stisnilo sapnik in dihanju pot je zaprlo.
Ko pa je sklenil nato, da premaganca slednjič opleni,
videl je le še orožje; telo mu Neptun je spremenil
v ptico, vso belo, ki svoje ime je po Kiknu dobila.
Achillespugnans (12.70-167)
Kajnis
Ta napor in spopad sta prinesla večdnevno premirje,
vojski sta zdaj odložili orožje, si vzeli počitek.
V tem ko okope so frigijske čuvali stražniki budni,
v tem ko so stražniki budni pazili na jarke argolske,
dan je slovesni prišel, ko Ahil, zmagovalec nad Kiknom,	150
Palado s krave krvjo pomiril je in njeno drobovje
dal na žareči oltar. Ko vonj, ki bogovom je všečen,
slednjič se v eter je dvignil, daritev bila je končana,
kar še mesa je ostalo, pa vse je bilo za gostijo.
214
David Movrin
Zdaj so veljaki se zleknili, skupaj leže se gostili
z mesom pečenim in z vinom preganjali skrb si in žejo.
Ni jih pri tem kratkočasila lutnja ne pesem zveneča,
ni jih dolga piščal zelenikina z luknjo pri luknji.
Noč so prebili v pogovorih dolgih o vojnem junaštvu,
v zgodbah o lastnih napadih in spet o napadih sovražnih,	160
spominjajoč se nevarnosti tveganih, v vojni prestalih.
Kaj naj drugega neki tedaj Ahil bi govoril,
kaj govorili naj drugi bi vpričo junaka Ahila?
Največ so vsi se menili o pravkaršnji zmagi nad Kiknom.
Vsem se čudno je zdelo, kako da nobeno orožje
mladcu ni moglo do živega, da, še meč se je skrhal,
bil je ves neranljiv in nič ga ni moglo prebosti.
Temu Ahil se je čudil in z njim vsi drugi Ahajci.
V tem pa je Nestor tako spregovoril: »Za vas, ki ste mlajši,
Kiken edini se ni železa ustrašil in rane;	170
jaz pa nekoč še Perajbca Kajneja sem videl, ki bil je
tisočkrat v boju zadet, telesu pa ni se poznalo.
Slaven po svojem junaštvu Perajbec Kajnej je na gori
Otris živel in tole bilo je na njem nenavadno -
rojen je bil kot ženska.« Ta čudna novica prevzela
vse je navzoče, prosili so brž, da bi več jim povedal.
Tudi Ahil, ki je rekel: »Starina zgovorni, ti modrec
našega časa, povej nam, kar vsi bi poslušali radi,
kdo je Kajnej bil, zakaj se je, ženska, v moža preobrazil;
v kakšni si vojni spoznal ga, v katerem spopadu in bitki,	180
kdo ga je sploh premagal, če kdo je zmagati zmogel.«
Nestor je rekel: »Čeprav visoka starost me ovira,
vmes pozabil sem mnogo stvari iz svoje mladosti,
vendarle mnogih spominjam se. V vsem, kar kdaj sem doživel
v bojih in v miru, mi ta je še najbolj ostala v spominu.
Meni, če komu, je dala življenja dolžina, da morem
kot očividec o mnogih dogodkih poročati drugim;
dve sem stoletji preživel in zdaj sem že tretje dočakal.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	215
Neptunus Caenem cupit (12.189-209)
Kajnis, Elatova hči, je po svoji milini slovela,
daleč najlepše dekle med vsemi Tesalkami, mnogo	190
snubcev iz bližnjih in tvojih jo mest je želelo dobiti -
tvoja rojakinja namreč bila je, Ahil - a je niso.
Sam Pelej bi morda poskusil dobiti jo v zakon,
vendar je bržkone bil poročen že z materjo tvojo
ali z njo vsaj zaročen. Omožiti pa Kajnis z nikomer
ni se hotela. Baje si nekoč na samotni obali
morski je bog nasilno jo vzel, ko se šla je sprehajat.
Ko se Neptun naveselil je nove ljubezni, je rekel:
»Bodi prepričana, želje nobene ne bom ti odklonil,
zdaj si izberi, kar hočeš!« Ta glas se je kmalu razvedel:	200
»Tvoje nasilje,« mu rekla je Kajnis, »je v srcu zbudilo
strašen odpor, ne želim si nikoli več takšne izkušnje.
Daj, da več ženska ne bom, in vse mi tako boš podaril.«
Zadnje besede že z nižjim in z moškim je glasom izrekla,
moški je namreč postala, ker bog globokega morja
željo je njeno uslišal in zraven dodal neranljivost;
ni ga udarca bilo in ne meča, ki smrt bi pomenil.
Te pridobitve vesel, Atrakid je odšel in opravljal
moška dejanja, ko hodil poslej je po poljih penejskih.
216
David Movrin
Nestorjeva zgodba o kentavrih
V času, ko sin Iksiona drznega vzel je za ženo	210
Hipodamijo, povabil je divje sinove oblakov,
k mizam ukazal jim sesti v votlini, zasenčeni z drevjem.
Zraven hajmonski veljaki prišli so in jaz sem bil z njimi,
prostor svečanega dvora odmeval je v bučnem vrvenju.
Peli so svatovsko pesem, dim ognja je šel po dvorani,
množica mater in mladih žena je obdajala v krogu
lepo nevesto. Ob njej smo Piritoja vsi blagrovali,
vendar prezgodaj in zmotno, kot kmalu nam čas je pokazal.
Evritu, silnih kentavrov najhujšemu, namreč tedaj je
vino razvnelo srce, še bolj pa pogled na nevesto,	220
strast ga je neukročena prevzela ob dvojni omami.
Najprej prevrnjene mize skalile so vsem gostovanje.
Evrit je Hipodamijo, nevesto, na silo ugrabil,
zvlekel jo proč za lase, a drugi so druge, kot všeč je
komu katera bila in je mogel: bilo je kot v vojni
v mestu zavzetem. Od ženskega vrišča je dom kar odmeval.
Brž smo se dvignili vsi in Tezej je kot prvi zaklical:
»Kaj se ti meša, da v moji navzočnosti, Evrit, izzivaš
tukaj Piritoja? Ti je neznano, da v enem dva žališ?«
[Širokosrčni junak je komajda to izgovoril,	230
že se je mednje prebil in ugrabljeno spet jim iztrgal.]
Nič mu ni Evrit odvrnil, ravnanja tedanjega mogel
ni zagovarjati, raje predrzen iztegnil je roke
proti zaščitniku, z njimi udaril po prsih junaških.
Vrč starinski je stal v bližini, poslikan z reliefi,
silen in grob; Ajgejev pa sin je še silnejši planil,
sam ga je dvignil in vrgel nasprotniku divjemu v glavo.
Kri mu z možgani je tekla iz rane, iz grla pa vino,
vznak na razmočeni pesek je padel, po njem se je zvijal.
Bratje njegovi dvoliki razvneto ob smrti njegovi	240
vsi tekmovaje v en glas so kričali: »Na boj! Maščevanje!«
Vino pogum jim je dalo in v prvem spopadu letele
čaše so, vrči so krhki leteli in kotli trebušni -
prej gostinski pribor je postal orodje morije.
Prvi se Amik, Ofionov sin, je predrznil in snel je hišne svetinje, ko prvi pograbil z oltarja je svečnik z mnogimi svečami, te so na njem plapolaje gorele. Z njim je visoko zamahnil kot tisti, ki hoče zadeti vola z obredno sekiro v bleščeči se vrat, in udaril
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	217
v čelo tako Keladonta Lapita, da z njim mu kosti je	250
strl in z močnim udarcem mu ves obraz izmaličil,
saj so oči izskočile in zbito bilo je okostje,
nos pa se ves potlačen mu v trdo nebo je premaknil.
Z nogo, ki javorovi jo je mizi odtrgal, je zrušil
Amika Pelat iz Pele na tla in mu brado zbil k prsim.
V	tem, ko ta bruhal je kri vso črno in zraven zobe z njo,
z drugim udarcem pri priči poslal ga je v Tartar med sence.
Grinej, ki stal je najbliže, tedaj je pogledal oltarje z besnim obličjem in kriknil: »Kaj ne bi poskusili s temi?«
V	hipu, ko to je dejal, orjak je zagrabil in treščil
velik oltar, na katerem še ogenj je gorel, tja v sredo	260
množice zbrane, kjer dva je, Broteja in Orija, zmrvil.
Oriju Mikala mati bila je, ki večkrat odvzela
s čaranjem luni roge je, čeprav se ji ta je uprla.
»Kazen boš plačal za to, samo da si najdem orožje!«
To je rekel Eksadij in naglo z visokega stebra
snel je rogovje jelenovo, v žrtveni dar prineseno.
Dva sta se roglja zadrla v očesni votlini, od koder
Grineju vzela sta dvoje oči - nabodeno je eno,
drugo, izteklo, pa v bradi je v strjeni krvi ostalo.
Rojt je tedaj z oltarja potegnil goreče poleno	270
slivovo, mahnil in z njim prav ob desnem sencu, ki ga krili
rdeči lasje so, prebil Haraksu črepinjo. Lase je
plamen zajel mu takoj in kot suha so slama goreli,
kri, ki se v rani je cmarila, že je neznansko cvrčala
kakor žareče železo, ko vzame kovač ga iz ognja
s kleščami krivimi, sune ga v vodo, železo pa v vodi
v mlačno kopel pogreznjeno zvoke od sebe oddaja,
v vodi naglas se ohlaja, cvrči in sika in štrka.
Ranjenec ogenj požrešni v laseh je skuštran pogasil,
potlej pa prag izril je iz tal in zadel ga na rame,
dasi tako je težak bil, da bil bi za tovor na vozu.	280
Teža bremena ni dala, da prag bi v nasprotnike sunil,
s klado kamnito je strl Kometa, ki stal je v bližini.
Rojt ni mogel prikriti veselja ob takšni nesreči:
»Takšnole moč bi privoščil vsej množici tvojih pajdašev!«
S kolom, napol ožganim, je tretjič, četrtič zamahnil;
s težkim udarcem Haraksu vezi je na glavi uničil,
hkrati ko vse so kosti sesedle se v brozgo možganov.
218
David Movrin
Zdaj je nad Evagra s Koritom šel in nato na Drianta.	290
Ko se je Korit, ki prvi mu mah je poganjal na licih,
zgrudil, je Evager kriknil: »Le kakšno si slavo pridobil
z dečkovo smrtjo?« A Rojt mu ni pustil, da še bi govoril,
divji v odprta mu usta je tleče poleno porinil
in še naprej skozi usta potisnil globoko ga v prsi.
Les nad glavo vihteč se vate, Driant, je zakadil,
vendar pri tebi, divjak, se stvar je drugače končala;
on zmagoslavno je kričal ob svojih morilskih uspehih,
ti pa si kol ožgan med ramo in vrat mu zarinil.
Vzkriknil je Rojt in ko kol izmed trdih kosti je izvlekel	300
s hudo težavo, že s svojo krvjo je oblit jo popihal.
Ornej, Likabant in Medont, ki v desno je pleče bil ranjen,
zraven še Tavmant s Pisenorjem - vsi so za njim pobegnili.
Mermer, ki v teku pred tem je vse tekmovalce prehitel,
to pot je hodil počasi, ker v boju močno je bil ranjen.
Fol in Melanej in Abant, ki vepre lovil je, in Asbol,
vedež, ki svoje zaman je odvračal od boja, enako
vsi so bežali. Ta Asbol je Nesu, ki bal se je rane,
rekel: »Nikar ne beži, ker Herkulov lok boš dočakal!«
Evrinom, Arej, Likida in Imbrej pa niso uspeli	310
smrti zbežati, z desnico Driant jih je v prsi zabodel.
S tabo bilo je podobno, Krenaj, čeprav si pobegnil,
rano si staknil med begom, ko boju si hrbet obračal;
vmes si se enkrat ozrl in težko te kopje zadelo
tja med oči je, prav tja, kjer nos se pod čelom začenja.
V	tolikšnem hrupu pa s sladko pijačo na mrtvo omamljen ležal je tam Afida in nič ga ni moglo zbuditi;
v mlahavi roki še vedno napolnjeno čašo je držal, vznak na medveda osajskega kožuh kosmati raztegnjen.
V	tem ga od daleč zagledal je Forbant, da nima orožja,	320 vtaknil v jermenje pri kopju je prste in spečemu rekel:
»S Stiksom pomešano vino boš pil!« In ne da bi čakal, s svojim kovanim jesenovim kopjem takoj je zabodel v vrat mladeniča, tam, kjer slučajno iztegnjen je ležal. Smrti ni nič občutil, iz polnega grla mu tekla črna je kri na ležišče in spotoma v čašo njegovo.
Videl sem tudi Petraja, ko skušal izriti iz zemlje želodonosni je hrast. Oberoč objemal je deblo, majal ga sem in tja; ko hrast se je nagnil, omajan,
vrženo kopje Piritojevo je Petraja zadelo	330
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	219
v rebra in prsi drhteče mu k trdemu hrastu pribilo.
Hrabri Piritoj pa, kakor so pravili, zraven ubil je
Lika in Hromija, vendar je z zmago nad njima priboril
manjšo si slavo, kot prej sta mu dala jo Diktij in Helop.
Helop zadet je bil s kopjem, ki glavo mu vso je prebilo,
vdrlo pri desnem ušesu in spet izstopilo pri levem.
Diktij, ki sin ga podil je Iksionov, v strahu je s strme
skale na bregu spodrsnil, bežeč je v prepad strmoglavil,
v padcu pa hkrati še jesen neznanski nesrečno polomil
s težo telesa, tako da mu drob obvisel je na krclju.	340
Kot maščevalec njegov je takoj Afarej bil pripravljen,
skalo izril je iz gore in že jo zadegati skušal,
toda medtem ga je s hrastovim kolom debelim napadel
sin Ajgejev, mu zlomil komolec - a ni ga utegnil
ali pa hotel pobiti, ker že na visoki je hrbet
skočil Bienorju; ta še nikogar pred njim ni prenašal.
Rebra je stisnil s koleni, prijel za lase in jih držal,
z grčavim kolom razbil mu obraz in usta grozeča,
hkrati pa trdo črepinjo kentavru raztreščil na kosce.
S kolom pobil je Nedimna in kopjemetalca Likopa,	350
Hipasa z brado, ki dolga še prsi mu vse je pokrila,
Rifeja, ta je s postavo najvišja drevesa prekašal,
Tereja, ta je lovil v hajmonskih gozdovih medvede,
žive nevarne živali domov je razkačene nosil.
Demoleont pa ni mogel prenašati dalje uspehov
bojnih Tezejevih; skušal zato iz tal je izruti
smrekovo staro drevo z naporom. Ker ni mu uspelo,
deblo je zlomil in besen v sovražnika takšno zalučal.
Zdaj je Tezeja Palada opomnila, to je vsaj trdil,
naj se umakne pred smreko, ko ta je vanj že letela.	360
Vendar drevo ni padlo zaman, odtrgalo namreč
Krantorju, ta je visok bil, je s ključnice pleče in prsi.
Njega imel je tvoj oče, Ahil, da mu ščit je prenašal,
dal ga Amintor, vladar Dolopcev, nekoč je premagan
Ajaka sinu v poroštvo miru in v znamenje sprave.
Ko ga od daleč zagledal s to strašno je rano, Pelej je
rekel mu: »Sprejmi sedaj, vseh mladcev najljubši mi, Krantor,
žrtev posmrtno!« In z roko močno in razjarjen zagnal je
v Demoleonta jesenovo kopje; zadel ga je v prsi,
kopje je rahlo drhteč obtičalo kentavru med rebri.	370
Z roko je Demoleont izmed reber kopjišče izvlekel, stežka je šlo, a ost mu je vendarle v pljučih ostala.
220
David Movrin
Ker bolečina pogum mu je dala, se ranjen pognal je
proti sovražniku, rad bi ga s konjskimi stolkel nogami.
S šlemom in s ščitom Pelej je pričakal kopit topotanje,
branil si pleča, a kopje je dvignil in že ga nameril,
sunil je v lakotnico in kar dvoje je prsi predrl.
Prej še od daleč je smrtno zadel Flegraja in Hila,
vtem ko Ifinoju s Klanijem vzel je življenje od blizu.
Zraven ubil je Dorila, ki glavo imel je pokrito	380
z volčjim kožuhom, namesto orožja pa bika rogovje,
močno, narazen štrleče, od silne krvi vse rdeče.
Mene hrabril je pogum. »Poglej,« sem mu rekel, »kako se
tvoji rogovi umaknejo zdaj pred mojim orožjem!«
Kopje nato sem zagnal, ki ni se mu mogel ogniti;
z desno je skušal zaščititi čelo, v katero sem meril.
Roko sem k čelu pribil. Nastalo je vpitje, Pelej pa,
ko je premagani z rano zadano otrpnil na mestu,
ker je bil bližji, ga z mečem preklal je pod sredo trebuha.
Besen tedaj je odskočil in čreva je vlekel za sabo,	390
hodil po njih in pohojena trgal in še se z nogami
vanja zapletal - in zgrudil naposled se s praznim trebuhom.
Tebi pa, Kilar, ni v boju koristila tvoja lepota,
če je mogoče lepoto sploh takšni pošasti priznati.
Brada, ki zlate je barve bila, je komaj pognala,
zlati lasje so padali preko ramen in čez pleča.
Lep je živahni obraz bil in tilnik in pleča in roke,
prsi in kar je človeka bilo, je bilo kot postave
slavnih kiparjev, a spodnji del, konjski, ni tudi nič slabši
niti nič grši bil kakor človeški. Če vrat bi in glavo	400
konja mu dal, bi vreden bil Kastorja; hrbet za sedlo,
prsi visoke in močne imel je in ves kakor smola
črn je bil, le noge in rep je prekrivala bela.
Mnoge med rodom njegovim bi rade dobile ga zase,
vendar uspelo je zgolj Hilonomi - bilo med polkonji
ni je lepše od nje visokih gozdov prebivalke.
Z mikom in zraven z ljubeznijo, to je odkrito priznala,
Kilarja je pridobila, a tudi z okrasjem, kot mogla
svoje telo pač krasiti je. Rahlo lase je česala,
vpletala zdaj rožmarin si, vijolico, vrtnico včasih,	410
včasih pa lilijo belo. Po dvakrat na dan je umila svoj obraz v studencu, ki tekel je z gore pagaške, dvakrat na dan je svoje telo okopala v reki,
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	221
preko ramen in levega boka ogrinjala vedno runo najlepše izbrane zverjadi je. Njuna ljubezen rasla je v paru: hodila sta skupaj po gorah in skupaj v špilje sta vstopala. Tudi tedaj sta k Lapitom v dvorano skupaj prišla in skupaj srdito v ta boj sta posegla. Kdo je kopje zagnal, ki z leve prišlo je, ni znano;
tebe je spodaj, kjer stikajo prsi se z vratom, zadelo,	420
Kilar; izvlekel si slednjič iz majhne ga rane, srce pa
biti je nehalo, s tvojim telesom se vsem je shladilo.
Umirajoče telo Hilonoma je z roko ujela,
rano tiščala in usta je stisnila k ustom, skušaje
dušo, ki že je uhajala, v njem tako zadržati.
Ko ga je videla mrtvega, se je z besedo, ki v hrupu
nisem je več razumel, prebodla z ostjo, ki poprej je
v njem obtičala, in v smrti moža je še zadnjič objela.
Še pred očmi mi je Fajokom, ta, ki je krzna povezal,
z vozli med sabo spletenimi spretno prepletel je kože
levov šesterih in z njimi pokril si človeka in konja;	430
hlod zavihtel je, ki komaj dva jarma volov bi ga vlekla,
Tektafa z njim Olenida je treščil na teme in zmrvil.
[Zdrobil je širno prostranost njegove orjaške lobanje,
mehki možgani so lezli skoz usta, oči in ušesa,
lezli skoz nos kot sesirjeno mleko skoz hrastovo protje,
ali kot mezga na situ preprostem pod težo prodira
v luknjice, kjer se zgosti, ko sila spet ven jo izrine.]
Jaz pa tedaj, ko ubitemu hotel je vzeti orožje -
oče tvoj ve to - plenilcu zabodel sem meč svoj v drobovje.	440
Htonija in Teleboja je zraven še meč moj posekal.
Prvi je vejo imel in z njo me je prvi napadel,
tale pa kopje imel je in s kopjem zadal mi je rano,
sam si poglej, na to me spominja sedaj brazgotina.
Ko bi takrat me v vojno poslali, da Pergam zavzel bi,
zmogel bi, no, ne potolči, a bržkone vsaj zadržati
močnega Hektorja v boju. A najbrž ga sploh še bilo ni
ali pa bil je še deček - sedaj pa daje me starost.
Kaj naj povem še, kako nad Pirajtom dvolikim je zmagal
Perifant, ali o Ampiku kaj? Ta dren brez osti je	450
četveronožcu Eheklu naravnost v obličje zasadil.
V prsi z zapahom Erigdupa je, Peletronca, Makarej
treščil in z njim ga ubil. Spominjam se, Nesova roka
vrgla je ost, da je ta obtičala v Kimelovih dimljah.
Tudi o Mopsu, Ampikovem sinu, ne misli, da ni znal
222
David Movrin
drugega kakor zgolj zreti v prihodnost! Kentaver Hodit je padel pod kopjem njegovim; zaman se je trudil z besedo, saj mu je jezik pribodel na brado, to brado pa h grlu.
Pet jih pobil je Kajnej: Stifela, Antimaha, Broma,
Elima in pa Pirakma, ki vedno je nosil sekiro.	460
Ran ne spominjam se več, le ime in število še pomnim.
Ko je Halesa, Ematijca, Latrej ubil in oplenil,
močne postave in velik z njegovim orožjem je v boj šel.
Bil je po letih obenem mladenič in hkrati že starec -
močen je bil kot mladenič, lasje pa so zdaj že siveli.
Rad se je s ščitom in z mečem ponašal, z ostjo makedonsko
mahal oboji skupini, ko s svojim orožjem rožljal je,
v krogu nekakšnem se sukal ter vmes topotaje ponosno
s svojim porogom izzival in takšne besede govoril:
»S tabo, Kajnej, naj se v boju spoprimem? Zapomni si, zame	470
vedno si ženska bila in ostala boš Kajnis. Ne veš več,
kaj si po rojstvu, se nič več ne spomniš, za kakšno plačilo,
s čim pridobila si videz varljivi, da zdaj si kot moški?
Misli, kot kaj si rojena in kaj si trpela, pa pojdi,
vzemi cedilo in skledo ter primi predivo med prste,
boj pa prepusti možem!« Ko to je zabrusil, Kajnej mu
v bok, ki med tekom se prej je raztegnil, zadrl je kopje,
tja, kjer sta stikala človek in konj se. Srdit v bolečini
sunil v obraz je mladeniča filskega s sulico golo,
ta pa se proč je odbila, kot toča odskoči na strehi	480
ali kot kamenček, kadar na boben napet ga kdo vrže.
Zdaj je napadel od blizu in v prsi mu skušal zabosti
meč, toda prsi bile so pretrde, zaman je zabodel.
»Ne, ne uideš! Z ostrino te meča zakoljem, ko topa
zdaj je konica,« je rekel in z mečem in z dolgo desnico
mahnil poševno ga v bok je in hkrati udaril čez dimlje.
Zažvenketal pri udarcu je meč, kot zadel bi ob marmor,
zlomil se je in od kože pretrde odlomljen odletel.
Kot bi dovolj začudencu kazal, kako neranljiv je,
rekel sedaj je Kajnej: »Sedaj naj še jaz preizkusim	490
meč na tvojem telesu!« In meč smrtonosni zasadil
v lačne je prav do držaja ter z roko mu šel še v drobovje,
tam pa ga v hrbet obrnil, da rano napravil je v rani.
S strašnim kričanjem tedaj so besni polkonji napadli,
nanj so se vrgli naenkrat in vsi ga suvali s kopji.
Kopja so skrhana stran odletavala, niti udarec
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	223
ni ga predrl, Kajnej Elatejec ostal je brez rane.
Vsi so osupli ob tem. »Neznanska sramota,« je kriknil
Monih, »en sam, ki je komajda mož, nas zbrane premaga!
Tudi ko res bi bil mož, zdaj mi smo z nespretnostjo svojo	500
to, kar je on bil prej! Le kaj nam telo velikansko,
kaj nam moč podvojena koristi in to, da narava
dvoje najhrabrejših bitij od vseh prav v nas je združila?
Dvomim, da naša je mati boginja in oče Iksion;
on je bil res orjak, želel si je samo Junono,
nas pa tukajle zdaj premaguje polmoški nasprotnik!
Skale in hlode z gora privalite sem dol in izbijte
z nanj naloženim bremenom to dušo, tako trdoživo!
Drevje bo stisnilo grlo, če rane ne bo, bo pa teža.«
To je dejal ter slučajno prišel do debla, ki jug je	510
bučni ga zrušil; pograbil ga je in ga vrgel v Kajneja.
S tem je vsem dal zgled in gol je bil v času najkrajšem
Otrij, prav kmalu še Pelij imel ni več sence nobene.
V kupu neznanskem zasut se potil je Kajnej pod drevesi,
z močnimi pleči je vzdržal tako nagrmadene hraste;
toda ko kup je narastel in usta pokril mu in glavo,
kmalu ostal je brez zraka in dihati nič več ni mogel.
To mu je vzelo moči, zaman je poskušal zvaliti
s sebe ves les nametani, da spet prišel bi do zraka;
kup se je včasih zazibal, nekako tako, kot zaziblje,	520
kakor smo videli, Ida visoka se kdaj ob potresu.
Konec njegov ni jasen - da teža vseh hlodov telo je
v Tartar potisnila pusti, tako so mnogi menili.
To pa zanikal je Ampikov sin, ki na sredi iz kupa
videl vzleteti v ozračje je ptiča z rumenimi krili,
prav kakor sam sem ga videl takrat, a prvič in zadnjič.
Tam, ko nad taborom svojim v počasnem letenju je krožil,
glasno vreščeč, ga opazil je Mops in hkrati z očmi ga
spremljal in s srcem in z dušo in to mu v slovo je zaklical:
»Zdrav nam ostani, Kajnej, ti slava lapitskega ljudstva,	530
mož najhrabrejši prej, sedaj pa ptica enkratna!«
Vsi smo mu to verjeli in v jezi se vsi žalostili,
besni, da zneslo v sovraštvu se toliko rok je nad enim,
nismo odnehali, žalost želeč pregnati z orožjem;
nekaj smo tam jih pobili, a nekaj jih v noč je zbežalo.«
224
David Movrin
Lapithae et Centauri (12.210-535)
Ko nam je to Pilošan povedal o boju Lapitov
s polmožmi Kentavri, Tlepolem ni mogel prenesti
tega, da ni bil omenjen Alkid, in je žalosten rekel:
»Čudno se zdi mi, starina, kako si pozabil na slavo
silnega Herkula. Res, vsaj meni je večkrat sam oče	540
pravil, kako je sinove oblaka ujel in premagal.«
Nestor je trpko odvrnil: »Kaj siliš me zdaj, da obnavljam
hude spomine in zraven v vseh letih pozabljeno žalost,
to, kako sem užaljen nekoč ti sovražil očeta?
Res, opravil je dela neznanska, njegove zasluge
svet so polnile, čeprav bi jaz sam to rajši zanikal.
Tudi Deifoba s Pulidamantom ne hvalim in niti
Hektorja samega ne. Le kdo bi sovražnika hvalil?
Oče tvoj nekdaj mesensko obzidje je zrušil in zraven
mesti Elido in Pil, nič krivi, povsem razdejal je,	550
v Pilu pa moje domovje je z ognjem in mečem uničil.
Bratov, ki vse jih takrat pokončal je, tu sploh ne omenjam,
dvanajst bilo nas Nelidov je, dvanajst mladeničev krepkih,
vsi, prav vsi so padli pod Herkulom silnim, le jaz ne.
To, da je druge premagal, jaz sam bi še zmogel prenesti,
čudno je to, da je bil Periklimen ubit, ki se znal je
v vse, kar je hotel, spreminjati, potlej pa spet je bil človek.
To mu Neptun je naklonil, začetnik nelejske rodbine.
Ko se že v vse oblike zaman je spremenil, naposled
ptič je postal, ki strele ognjene navadno prinaša	560
v krempljih ukrivljenih, ta, ki vladarju bogov je najljubši.
Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča	225
Ptičjo je moč uporabil - s perutmi, z upognjenim kljunom,
z ostrimi kremplji obraz je junaku hudo razmesaril.
Lok preizkušeni svoj je Tirintčan napel in zadel ga
v bok, ko visel je oni kot ptič visoko pod nebom,
tam, kjer perut se začenja. Ta ranica ni bila huda,
vendar so ranjene kite pretrgane le popustile,
gibati niso več mogle in ne omogočiti leta.
Padel na zemljo je, ni se s perutmi več mogel še dalje
v zraku držati; in lahna puščica v peruti pod težo	570
vsega telesa se zdaj še naprej je zarinila v prsi,
skoznje pa slednjič z ostrino na levi mu vrat je predrla.
Tebi se zdi po vsem tem, da moral slaviti bi dela
Herkulova, Rodošan, preizborni poveljnik ladjevja?
Z drugim ne maram, le z molkom o delih njegovih junaških
brate pobite maščujem - a s tabo sem dober prijatelj.«
Sin Nelejev je s to prijazno besedo prenehal. Bakhov so dar si po starčevem govoru vsi privoščili, potlej pa vstali in šli; ostanek noči so prespali.
Ahilova smrt
Bog pa, ki z ostvami vlada vodam, je v očetovskem srcu	580
žalosten bil, ker se sin je spremenil v faetonsko ptico;
s tem razlogom je silno sovražil okrutnost Ahila,
nanj je mislil le z jezo neznansko, ki ni popustila.
Ko se že skorajda polnih deset let vlekla je vojna,
Sminteju je golobrademu tole govoril in rekel:
»Izmed vseh mojih nečakov si ti mi najljubši, ki z mano
Troji zgradil si obzidje zaman; te ne muči, ko vidiš,
kaj se bliža utrdbi? Poglej, saj vsak čas bo padla!
Reci, kaj nič ti ni žal vseh tisočev, njih, ki so padli,
ko so branili obzidje? Ostalih ne bom zdaj omenjal;	590
reci, se spomniš, kako so Hektorja vlekli krog mesta?
Tisti okrutnež, Ahil, ki je bolj krvoločen od vojne,
on še vedno živi, uničuje pa najino delo.
Naj mi le pride pod roko, s trozobo ostjo mu pokažem,
pomnil jo bo! A meni sovražnik sploh blizu ne pride,
daj, pa ga ti naskrivaj iznenada pogubi s puščico!«
Delijec bil je voljan in je starcu in srcu ugodil,
brž se je v meglo ogrnil in šel med vojščake trojanske;
sredi spopada vseh mož je Parisa v boju zagledal,
226
David Movrin
ta je posamezne puščice sipal v neznane Ahajce.	600
Bog se je najprej razkril, nato pa mu rekel: »Čemu le
puščice tratiš, da ciljaš v prostake? Če misliš na svoje,
Ajaku v vnuka naperi jih zdaj za brate ubite!«
To je dejal in pokazal Pelida, kako ugonablja
z mečem Trojance, nato pa je lok proti njemu obrnil,
z roko natančno je puščico vanj smrtonosno nameril.
Priam po Hektorju v eni je stvari veselje le našel -
ta je bila. Trepetač, ki je Grkinjo možu ugrabil,
ta te je zdaj premagal, Ahil, zmagovalca premnogih!
Res, če bilo ti usojeno v ženskarskem boju je pasti,	610
ljubša bila bi ti smrt z Amazonkino dvojno sekiro.
Frigijcem strah, za ljudstvo Pelazgov pa dika in varuh, Ajakov vnuk, nedosežni vladar med bojem, je zgorel. Bog, ki mu dal je orožje, ta isti sedaj ga sežgal je. Zdaj je pepel; od Ahila mogočnega zdaj je ostalo nekaj neznatnega, s tem bi še žare nič več ne napolnil. Vendar pa slava njegova živi in ves svet napolnjuje. Tolikšna slava ustreza junaku, v tej slavi Pelid je zdaj še vedno on sam in tartarske sence ne čuti.
Ščit pa njegov je zanetil spopad, da lahko bi uganil,	620
kdo ga je nosil, razvnel se je boj za bojno opremo.
Ni si ga terjati upal Tidid ne Ajant Oilejev,
niti ne mlajši Atrid ne starejši po letih in bojih,
niti ostali. Samo Telamonov otrok in Laertov,
ta sta edina si drznila terjati ščit za nagrado.
Tantalov pravnuk ni maral se mešati v mrzko početje,
sklical na sredo je v taboru vodje argolske k posvetu,
potlej pa vsem tam zbranim prepustil razsodbo o sporu.