Knjižnica: odprt prostor za dialog in znanje Maribor 2011 es STROKOVNO POSVETOVANJE ZVEZE BIBLIOTEKARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE professional conference of slovenian library association Strokovno posvetovanje Zveze bibliotekarskih društev Slovenije KNJIŽNICA: ODPRT PROSTOR ZA DIALOG IN ZNANJE Zbornik referatov Professional Conference of Slovenian Library Association LIBRARY: OPEN SPACE FOR DIALOGUE AND KNOWLEDGE Proceedings Urednici / Editors-in-chief: Melita Ambrožič in Damjana Vovk Programski odbor / Programme committee: dr. Melita Ambrožič, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana dr. Primož Južnič, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Ivan Kanič, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Centralna ekonomska knjižnica dr. Alenka Kavčič-Colic, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana dr. Mojca Kotar, Univerza v Ljubljani, Univerzitetna služba za knjižnično dejavnost mag. Franci Pivec, Institut informacijskih znanosti Maribor (IZUM) mag. Sabina Fras Popovic, Mariborska knjižnica Založila in izdala / Published by: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije / Slovenian Library Association Oblikovanje in prelom / Book design by: Mitja Visočnik Tisk / Printed by: Dravska tiskarna Naklada / Circulation: 400 izvodov / 400 copies Cena / Price: 14 EUR Za vsebino in jezikovno pravilnost prispevkov odgovarjajo avtorji. Izdajo zbornika je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 02(082) ZVEZA bibliotekarskih društev Slovenije. Strokovno posvetovanje (2011 ; Maribor) Knjižnica : odprt prostor za dialog in znanje : zbornik referatov = Library : open space for dialogue and knowledge : proceedings / Strokovno posvetovanje Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, Maribor, 20.-22. oktober 2011 = Professional Conference of Slovenian Library Association, Maribor, October 20-22, 2011 ; [urednici Melita Ambrožič in Damjana Vovk]. - Ljubljana : Zveza bibliotekarskih društev Slovenije = Slovenian Library Association, 2011 ISBN 978-961-6683-21-0 1. Gl. stv. nasl. 2. Vzp. stv. nasl. 3. Ambrožič, Melita, 1956-258130944 STROKOVNO POSVETOVANJE ZVEZE BIBLIOTEKARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Knjižnica: odprt prostor za dialog in znanje Maribor, 20.-22. oktober 2011, Hotel City Maribor ZBORNIK REFERATOV PROFESSIONAL CONFERENCE OF SLOVENIAN LIBRARY ASSOCIATION Library: open Space for Dialogue and Knowledge Maribor, October 20-22, 2011, Hotel City Maribor PROCEEDINGS Ljubljana, 2011 Izvedbo posvetovanja so omogočili POKROVITELJ POSVETOVANJA Ministrstvo za kulturo RS ZLATA SPONZORJA ProQuest, Cambridge, Velika Britanija Swets Information Services GmbH, Frankfurt, Nemčija BRONASTI SPONZORJI Betax d.o.o., Domžale Burgundy Information Services Ltd, Oxfordsire, Velika Britanija EBSCO Information Services GmbH, Berlin, Nemčija EMERALD, West Yorkshire, Velika Britanija F. Delbanco GmbH & Co. KG, Lüneburg, Nemčija Ovid Technologies GmbH, Berlin, Nemčija Oxford University Press / Oxford Journals, Oxford, Velika Britanija Thomson Reuters, London, Velika Britanija OSTALI PODPORNIKI Lutkovno gledališče Maribor Program posvetovanja ČETRTEK, 20. oktober 2011 8.00-12.00 Registracija udeležencev 10.00-10.45 10.45-11.30 OTVORITEV, NAGOVORI, KULTURNI PROGRAM PLENARNO PREDAVANJE dr. Ingrid Parent: Libraries - a force for change / Knjižnice - gibalo sprememb 11.30-12.00 Odmor 12.00-13.30 KN)IŽNICE - ZNAN)E, KULTURA, ODPRTOST Borut Gombač: Pisatelj in knjižničar - en pogled na dveh ravneh Mitja Čander: Prepletanje svetov v EPK 2012 Alma Čauševič: Knjižnice v EPK 2012 13.30-15.30 Kosilo 15.30-16.00 16.00-18.00 PREDSTAVITVI lulian Herciu: Simplicity is the ultimate complexity / Zapletene izzive rešujemo na enostaven način Stephan Hanser: Fully integrated solution for search, procurement and access of E-books / Celostna rešitev za iskanje, pridobivanje in dostop do elektronskih knjig URESNIČEVANJE POSLANSTVA Z DOBRIM VODENJEM IN ZNANJEM mag. Tatjana Žagar: Poslanstvo knjižnice: odprt prostor prebujanja potencialov. Zakaj pa ne? Matjaž Kek: Kaj imata skupnega knjižnica in nogomet? Viki Grošelj: Vodenje tima in individualistov - kaj je težje: osvojiti osemtisočaka ali voditi odpravo zvezd Tomaž Mihelin Ritlop: Odnosi z javnostmi kot funkcija vodenja 18.30-19.30 Volilni Občni zbor ZBDS 20.30-00.00 PODELITEV STANOVSKIH NAGRAD (Lutkovno gledališče Maribor) PETEK, 21. oktober 2011 8.30-9.00 Jutranja kava z upravnim odborom ZBDS 8.30-12.00 Prevzem vstopnic za Mreženje v praksi 9.00-10.30 PLENARNI PREDAVAN)! dr. David Nicholas: Implications of the digital transition for libraries / Vplivi digitalne tehnologije na knjižnice Vigdis Moe Skarstein: From paper to pad - challenges for the future / S papirja na tablico - izzivi za prihodnost 10.30-10.45 Odmor 10.45-12.45 KNJIŽNICE KOT MED!) KOMUNIKACIJE dr. Tanja Oblak Črnič: Bralne navade in informacijska (ne)moč interneta Miro Pušnik: V knjižnico za zabavo: visokošolska knjižnica kot družabni prostor Simona Resman: Knjižnica za družine Maja Miklič: Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije pri delu z uporabniki v šolski knjižnici Tanja Tuma, Tjaša Urankar: Knjigajmo migajmo - je mogoče branje najstnikom prodati za zabavo? Kosilo 12.45-14.45 14.45-16.45 KNJIŽNICE IN INOVATIVNE POBUDE mag. Anamarija Rožič, mag. Nada Tržan-Herman, Tatjana Kodela, Tomaž Pevec: Splošne knjižnice za zdravje občanov: rezultati pilotskega projekta Urška Bajda, Maja Abramič: Šolski knjižničar kot koordinator mednarodnih projektov šole PREDSTAVITVE: Ivan Kanič: Slovenski besedilni korpus bibliotekarstva - najsodobnejša slovaropisna podpora bibliotekarski terminologiji dr. Luka Šušteršič: Openaccess.si: slovenska spletna stran posvečena odprtemu dostopu Alenka Blatnik, Matija Brumen: EODISE: nov vmesnik za enoten dostop do EOD katalogov Srečko Bončina: Nov iskalnik Narodne in univerzitetne knjižnice 16.45-17.00 17.00-18.00 Odmor Okrogla miza KNJIŽNIČARJI MED CENZURO, PRIPOROČILNIMI SEZNAMI IN ETIKO (Sekcija za mladinsko knjižničarstvo) 19.00-00.00 A Mreženje v praksi II - Spoznavanje Maribora SOBOTA, 22. oktober 2011 8.30-9.00 Jutranja kava s strokovnim odborom ZBDS 8.30-16.00 Prevzem potrdil o udeležbi na strokovnem posvetovanju 9.00-11.00 DESETLETJE IZZIVOV V KNJIŽNIČARSTVU dr. Eva Kodrič-Dačič: Med bibliotekarskimi deklaracijami in knjižničarsko prakso mag. Damjana Tizaj Marc: Slovenske knjižnice v številkah 2001-2010 mag. Gorazd Vodeb: Značilnosti razvoja slovenskih splošnih knjižnic: kaj nam lahko povedo podatki iz meritev razvitosti? Milena Bon: Splošne knjižnice po knjižničnih območjih v letu 2010 mag. Jelka Gazvoda: Deset let zakona o knjižničarstvu - desetletje priložnosti za splošne knjižnice 11.00-11.30 Odmor 11.30-13.00 mag. Majda Steinbuch: Šolsko knjižničarstvo - knjižničarstvo v dveh sistemih dr. Melita Ambrožič, Damjana Vovk: Visokošolske knjižnice in »standardi« - normiranje ali organizacija in evalvacija dr. Primož Južnič: Izobraževanje knjižničarjev - izzivi in realnost Bolonjske prenove mag. Sabina Fras Popovič: Branje za plažo - poletni izzivi ob spremembah zakonodaje 13.00-14.00 Odmor 14.00-15.30 Okrogla miza DESETLETJE IZZIVOV V KNJIŽNIČARSTVU (Sekcija za izobraževanje in kadre) 15.30-15.45 Odmor 15.45-17.00 B C delavnica delavnica KNJIŽNICE IN ZUP STILSKA PREOBRAZBA (Zakon o upravnem postopku) 17.00-17.30 Zaključek posvetovanja Programme THURSDAY, 20. October 2011 8.00-12.00 10.00-10.45 10.45-11.30 Registration of delegates OPENING CEREMONY PLENARY LECTURE dr. Ingrid Parent: Libraries - a force for change 11.30-12.00 Coffee break 12.00-13.30 LIBRARIES - KNOWLEDGE, CULTURE, OPENESS Borut Gombač: A writer and librarian - one view on two levels Mitja Čander: Intertexture of worlds within the European Capital of Culture 2012 Alma Čauševič: Libraries in the European Capital of Culture 2012 13.30-15.30 Lunch 15.30-16.00 16.00-18.00 PRESENTATIONS lulian Herciu: Simplicity is the ultimate complexity Stephan Hanser: Fully integrated solution for search, procurement and access of E-Books MISSION IMPLEMENTATION BY GOOD MANAGEMENT AND KNOWLEDGE mag. Tatjana Žagar: Library mission: open space awakening potentials. Why not? Matjaž Kek: What have libraries and football got in common? Viki Grošelj: Leading a team and individualists - what is harder: to climb an eight-thousander or to lead an expedition of stars Tomaž Mihelin Ritlop: Public relations as a management function 18.30-19.30 GENERAL ASSEMBLY OF SLA 20.30-00.00 SLA AWARDS CEREMONY (Maribor Puppet Theatre) FRIDAY, 21. October 2011 8.30-9.00 Morning coffee with the SLA Executive Board 8.30-12.00 Ticket distribution for Networking in practice II 9.00-10.30 PLENARY LACTURES dr. David Nicholas: Implications of the digital transition for libraries Vigdis Moe Skarstein: From paper to pad - challenges for the future 10.30-10.45 Coffee break 10.45-12.45 LIBRARIES AS A COMMUNICATION MEDIUM dr. Tanja Oblak Črnič: Reading habits and informational power of the Internet Miro Pušnik: Visiting library for fun: academic library as social place Simona Resman: Library for families Maja Miklič: Use of information and communication technology in work with school library users Tanja Tuma, Tjaša Urankar: Read books, move it! - can we sell reading for fun to teenagers? 12.45-14.45 Lunch 14.45-16.45 LIBRARIES AND INNOVATIVE PROJECTS mag. Anamarija Rožič, mag. Nada Tržan-Herman, Tatjana Kodela, Tomaž Pevec: Public libraries for public health: results of the pilot project Urška Bajda, Maja Abramič: School librarian as a co-ordinator of international school projects PRESENTATIONS: Ivan Kanič: Slovene text corpus of library science - an advanced lexicographic tool for library terminology dr. Luka Šušteršič: Openaccess.si: Slovenian national open access web site Alenka Blatnik, Matija Brumen: EODISE: new interface for unified access to catalogues of EOD libraries Srečko Bončina: New search engine of the National and University Library 16.45-17.00 Coffee break 17.00-18.00 Round table LIBRARIANS BETWEEN CENSORSHIP, RECOMMENDED READING LISTS AND ETHICS (Youth libraries section) 19.00-00.00 A Networking in practice II - Discovering Maribor programme SATURDAY, 22. October 2011 8.30-9.00 Morning coffee with the SLA Professional Board Issue of conference attendance certificates 8.30-16.00 9.00-11.00 A DECADE OF CHALLENGES IN LIBRARIANSHIP dr. Eva Kodrič-Dačič: Between librarians' declarations and library practice mag. Damjana Tizaj Marc: Slovenian libraries in numbers 2001-2010 mag. Gorazd Vodeb: Characteristics of Slovenian public libraries development: what can statistical data reveal? Milena Bon: Public libraries by library regions in 2010 mag. Jelka Gazvoda: Ten years of the Library act - a decade of opportunities for public libraries 11.00-11.30 11.30-13.00 Coffee break mag. Majda Steinbuch: School librarianship - librarianship in two systems dr. Melita Ambrožič, Damjana Vovk: Academic libraries and »standards« - prescribing norms or organisation and evaluation dr. Primož Južnič: Training of librarians - challenges and reality of Bologna process mag. Sabina Fras Popovič: Beach reading - summer challenges following legislation changes 13.00-14.00 14.00-15.30 Coffee break Round table A DECADE OF CHALLENGES IN LIBRARIANSHIP (Training and Human Resources Section) 15.30-15.45 Coffee break 15.45-17.00 B workshop LIBRARIES AND ZUP (General Administrative Procedure Act) C workshop STYLE MAKEOVER 17.00-17.30 Closing session Vsebina Referati Tatjana Žagar 23 Poslanstvo knjižnice: odprt prostor prebujanja potencialov. Zakaj pa ne? Tanja Oblak Črnič 33 Bralne navade in informacijska (ne)moč interneta Miro Pušnik 49 V knjižnico za zabavo: visokošolska knjižnica kot družabni prostor Simona Resman 67 Knjižnica za družine Maja Miklič 83 Uporaba informacijske komunikacijske tehnologije pri delu z uporabniki v šolski knjižnici Tanja Tuma, Tjaša Urankar ios Knjigajmo migajmo - je mogoče branje najstnikom prodati za zabavo? Anamarija Rožič, Nada Tržan-Herman, Tatjana Kodela, Tomaž Pevec 121 Splošne knjižnice za zdravje občanov: rezultati pilotskega projekta Urška Bajda, Maja Abramič iSZ Šolski knjižničar kot koordinator mednarodnih projektov šole Damjana Tizaj Marc 149 Slovenske knjižnice v številkah 2001-2010 Gorazd Vodeb 161 Značilnosti razvoja slovenskih splošnih knjižnic: kaj nam lahko povedo podatki iz meritev razvitosti? Milena Bon 171 Splošne knjižnice po knjižničnih območjih v letu 2010 Jelka Gazvoda 197 Deset let zakona o knjižničarstvu: desetletje priložnosti za splošne knjižnice Majda Steinbuch 215 Šolsko knjižničarstvo - knjižničarstvo v dveh sistemih Melita Ambrožič, Damjana Vovk 229 Visokošolske knjižnice in »standardi« - normiranje ali organizacija in evalvacija Primož Južnič 265 Izobraževanje knjižničarjev - izzivi in realnost Bolonjske prenove študijskih programov Sabina Fras Popovič 277 Branje za plažo - poletni izzivi ob spremembah zakonodaje Predstavitve Ivan Kanič 297 Slovenski besedilni korpus bibliotekarstva - najsodobnejša slovaropisna podpora bibliotekarski terminologiji Luka Šušteršič 313 Openaccess.si: slovenska spletna stran posvečena odprtemu dostopu Alenka Blatnik, Matija Brumen 317 EODISE: nov vmesnik za enoten dostop do EOD katalogov Srečko Bončina 325 Nov iskalnik Narodne in univerzitetne knjižnice 333 Predavatelji 353 Sponzorji Contents Papers Tatjana Žagar 23 Library mission: open space awakening potentials. Why not? Tanja Oblak Črnič 33 Reading habits and informational power of the Internet Miro Pušnik 49 Visiting library for fun: academic library as social place Simona Resman 67 Library for families Maja Miklič 83 Use of information communication technology for work with users in the school library Tanja Tuma, Tjaša Urankar 105 Read books, move it! - Can we sell reading for fun to teenagers? Anamarija Rožič, Nada Tržan-Herman, Tatjana Kodela, Tomaž Pevec 121 Public libraries for public health: results of the pilot project Urška Bajda, Maja Abramič iSZ School librarian as a co-ordinator of international school projects Damjana Tizaj Marc 149 Slovenian libraries in numbers 2001-2010 Gorazd Vodeb 161 Characteristics of Slovenian public libraries development: what can statistical data reveal? Milena Bon 171 Public libraries by library regions in 2010 Jelka Gazvoda 197 Ten years of the library act - a decade of opportunities for public libraries Majda Steinbuch 215 School librarianship - librarianship in two systems Melita Ambrožič, Damjana Vovk 229 Academic libraries and "standards" - prescribing norms or organization and evaluation Primož Južnič 265 Training of librarians - challenges and reality of Bologna process Sabina Fras Popovic 277 Beach reading - summer challenges following legislation changes Presentations Ivan Kanič 297 Slovene text corpus of library science - an advanced lexicographic tool for library terminology Luka Šušteršič 313 Openaccess.si: Slovenian national open access web site Alenka Blatnik, Matija Brumen 317 EODISE: new interface for unified access to catalogues of EOD libraries Srečko Bončina 325 New search engine of the National and University library 333 Lecturers 353 Sponsors referati Papers POSLANSTVO KNJIŽNICE: ODPRT PROSTOR PREBUJANJA POTENCIALOV. ZAKAJ PA NE? LiBRARY MiSSiON: OPEN SPACE AWAKENiNG POTENTiALS. WHY NOT? Tatjana Žagar Svetovanje in izobraževanje, Tatjana Žagar s.p., Kranj e-pošta: tatjana.zagar@siol.net UDK 023.1:37.015.311 IZVLEČEK Potencial posameznika se lahko v primerno spodbudnem okolju razvije in izrazi v dobro posameznika in družbe. Ustvarjanje možnosti, da posameznik lahko razišče in spozna svoje sposobnosti in interese ter se zave svojih notranjih moči in vrednosti, mu omogoča proaktivno delovanje in povezovanje. To ga vodi k novim idejam, rešitvam, razvoju. Poslanstvo organizacije je tisti element strateške usmeritve organizacije, ki razvoj potencialov lahko jasno nakaže kot enega od svojih osnovnih namenov delovanja. Svojo odličnost pa organizacija pokaže, ko zna ovrednotiti svoj prispevek k razvoju potenciala posameznika in posledično svoj vpliv na družbo. Svojo vrednost tak prikaz dobi, kadar je organizacija financirana z davkoplačevalskimi sredstvi. Ključne besede: knjižnice, knjižnične storitve, uporabniki, osebnostni razvoj, kakovost UDC 023.1:37.015.311 ABSTRACT The human potential may be develop and express as the benefit of the individual and society in an appropriate and supportive environment. Create the possibility that an individual can explore and learn their abilities and interests and realizes its own internal power, allows him a proactive operation and integration. This leads him to new ideas, solutions, development. The mission of the organization is one element of the strategic directions of the organization. The mission can clearly indicate that development of the human potential is one of primary purposes of organization. The organization can show their excellence if it is capable to evaluate its contribution to the development of human potential of their customers and, consequently, its influence on society. This is important when the organization is funded by taxpayers' funds. Key words: libraries, library services, users, personal development, quality 1 KNJIŽNICA Z VIDIKA OSREDOTOČENOSTI NA SVOJE UPORABNIKE Vsi modeli kakovosti poudarjajo osredotočenost na odjemalce1. Mednarodni standard ISO 9001:2008 npr. v točki, ki navaja zahteve za procese, povezane z odjemalci (točka 7.2), med drugim določa, da mora organizacija ugotoviti druge znane zahteve, ki jih odjemalec ne izrazi, vendar so nujne za specificirano ali nameravano uporabo. Navaja tudi, da mora organizacija ugotoviti kakršnekoli dodatne zahteve, potrebne po mnenju organizacije (ISO 9001:2008, str. 17-18). Ob teh zahtevah se takoj postavlja vprašanje, kako so organizacija oziroma njeni zaposleni sposobni ugotoviti zahteve, ki jih odjemalec ne izrazi, a so z njegovega vidika pomembne za izpolnitev potreb, zaradi katerih se je odločil za uporabo storitev organizacije. Nadalje se postavlja vprašanje, katere so dodatne zahteve, potrebne po mnenju organizacije. Kako organizacija takšne zahteve določi? Kako jih poznajo in se z njimi identificirajo zaposleni? Modeli odličnosti postavljajo še bolj eksplicitne kriterije. Od odlične organizacije pričakujejo, da bo sposobna delovati tako, da bo prepoznan njen vpliv na družbeno okolje (EFQM excellence model, 2009, str. 19). Razmišljanja ob prebiranju takšnih zahtev in kriterijev takoj vodijo do ugotovitve, da mora biti organizacija sposobna ovrednotiti koristi svojih storitev z vidika uporabnikov storitev in posledično svoj vpliv, ki ga ima na družbo. V zagotavljanju storitev z jasno prepoznanimi in vrednotenimi koristmi in vplivi na posameznika in družbo se organizacija lahko odziva reaktivno. Tak odziv se odraža s ponujanjem storitev, ki se odzivajo na že prepoznane potrebe, pričakovanja, zahteve uporabnikov. Pri tem pristopu največkrat organizacija posnema že uveljavljene (uspešne) storitve sorodnih organizacij. Lahko pa razmišlja proaktivno. Pri tem razvija in nudi storitve, s katerimi bo pri uporabnikih šele ustvarila nova pričakovanja in potrebe, od katerih bodo imeli prepoznane koristi tako oni kot posledično tudi družba. Vsekakor je proaktivno delovanje težje in kompleksnejše. Z vidika naslova prispevka, ali je knjižnica odprt prostor prebujanja potencialov njenih uporabnikov (in potencialnih uporabnikov), je vsekakor potrebno razmišljati o proaktivnem pristopu. Knjižnica bo pri razvoju svojih storitev razmišljala, kakšno storitev naj razvije in ponudi, da bo imel uporabnik kar največjo korist, ki se bo izkazovala tudi v prebujanju njegovega potenciala. Ali se bo knjižnica za takšen pristop odločila, je odvisno od njenega vodstva. V primeru odločitve za posodabljanje in razvoj storitev s kar največ koristi za 1 Odjemalci - za razumevanje tega prispevka bo pojem odjemalci označeval uporabnike knjižničnih storitev. žagar, t. ♦ Poslanstvo Knjižnice: odprt prostor prebujanja poTeNciAlov. zakaj pa ne? posameznika in družbo je pomembno, da knjižnica takšno usmeritev jasno zapiše v svoje poslanstvo. 2 POMEN POSLANSTVA ZA KNJIŽNICO Poslanstvo v okviru tega prispevka med drugim razumemo kot takšen način delovanja knjižnice, ki vodi k napredku ter razvoju posameznika (njegovih potencialov) in blaginji družbe. To je dejansko mnogo več kot splošno opredeljeni nameni oziroma poslanstva knjižnic, zapisanih v različnih normativnih aktih ali standardih. Primeri so navedeni v Preglednici 1. Iz vseh navedenih primerov je razvidno, da je temeljni namen oziroma poslanstvo knjižnic usmerjeno le v njeno (notranje) delovanje. Ni pa še eksplicitno izpostavljenega namena ali poslanstva knjižnic, ki bi bilo usmerjeno v končne rezultate delovanja knjižnice oziroma njihov vpliv na posameznika in družbo. Dodano vrednost omenjenim normativnim aktom in standardom bi vsekakor dodal naveden kakšen pričakovan končni učinek delovanja knjižnice (izražen s konkretnim kazalcem ali kazalnikom)2, povezan s koristmi posameznika ali družbe. Primer, da normativni akt oziroma standard določa tudi pričakovane vplive (spremembe) pri posamezniku, je revizija dokumenta ACRL3 Standardi visokošolskih knjižnic. Novi standardi naj bi zagotovili celovit okvir za pristop, ki temelji na končnih rezultatih delovanja knjižnice4, podprtih z dokazi, zbranimi na načine, ki so primerni za vsako knjižnico. 2 Izraz kazalec se uporablja za poimenovanje absolutnih kvantitativnih števil, z izrazom kazalnik pa vrednosti, ki se dobijo z izračunavanjem različnih razmerij med vrednostmi kazalcev (Strokovni standardi in priporočila za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic (osnutek), 2011, str. 4). 3 Association of College and Research Libraries, Chicago. 4 ACRL definira končne rezultate delovanja (ang. outcomes) kot vplive in učinke na posameznika oziroma okolje, tj. spremembe, ki jih pri uporabniku ali v širšem okolju povzroči dejavnost knjižnice (Standards for libraries in higher education (draft revision - July 2011), 2011, str. 3). Takšna definicija je podana tudi v osnutku slovenskih Strokovnih standardov in priporočil za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic, ki kot primere končnih rezultatov navaja npr. vpliv na učne izide, stopnjo informacijske pismenosti ali zaposljivost študentov, vpliv na uspešnost raziskovalne dejavnosti visokošolskega zavoda, vpliv na citiranost avtorjev in publikacij visokošolskega zavoda itd. (Strokovni standardi in priporočila za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic (osnutek), 2011, str. 7). Preglednica 1: Primeri namenov, poslanstev, zapisanih v nekaterih normativnih aktih in standardih Zakon o knjižničarstvu, Ur. l. RS, št. 87/2001, 6. člen Namen knjižnic Knjižnica v skladu s strokovnimi načeli organizira zbirko knjižničnega gradiva in virov informacij z namenom zagotavljati posameznikom in skupinam dostopnost in uporabo: - lastnega gradiva in z njim povezanih informacij; - medknjižnične izposoje; - zunanjih dostopnih informacijskih virov. Standardi za splošne knjižnice, za obdobje od 1. maja 2005 do 30. aprila 2015, maj 2005 Namen splošne knjižnice Namenjena je informiranju in potrebam vseh prebivalcev po izobraževanju, raziskovanju, kulturi in razvedrilu ter razvijanju pismenosti, zato: - omogoča dostop do knjižničnega gradiva in informacij v knjižničnem informacijskem sistemu in v drugih informacijskih sistemih, kakor tudi rabo knjižničnega gradiva; - seznanja z dosežki preteklega in sedanjega ustvarjanja ter podpira dialog med kulturami; - zagotavlja dostop do vseh vrst informacij in gradiva ter uradnih dokumentov, ki so pomembni, za lokalno skupnost in posameznika; - oblikuje zbirko domoznanskega gradiva in informacij; - se vključuje v vseživljenjsko učenje; - razvija in utrjuje bralno kulturo, sodeluje pri informacijskem opismenjevanju in spodbuja - prebivalce za uporabo knjižnice; - utrjuje in razvija strokovnost, organiziranost, povezanost in enotnost knjižnične dejavnosti. Strokovni standardi in priporočila za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic (osnutek), maj 2011 Namen, poslanstvo in cilji knjižnice Temeljno poslanstvo visokošolske knjižnice je zagotavljanje, organizacija in posredovanje različnih informacijskih virov in storitev ter podpora uporabnikom pri njihovi uporabi za uresničevanje izobraževalnih, učnih in znanstvenoraziskovalnih ciljev matičnega visokošolskega zavoda in širše akademske skupnosti. Navedeno poslanstvo naj knjižnica upošteva pri oblikovanju ciljev ter načrtovanju in razvoju knjižničnih programov. Spodbudno je, da se končne rezultate delovanja knjižnice že vključuje v posamezne standarde tudi v našem prostoru. Kot primer je opredelitev, da je temeljnega pomena za visokošolsko knjižnico tudi izvajanje in vrednotenje vpliva njene dejavnosti na okolje, tj. na dosežke visokošolskega zavoda na področju učnih izidov študentov, njihove informacijske pismenosti, uspešnosti v karieri, znanstvene odličnosti visokošolskega zavoda in njegovih zaposlenih, uspešnosti pridobivanja projektnih sredstev ipd. (Strokovni standardi in priporočila za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic (osnutek), 2011, str. 3). Pri tem so v imenovanem viru navedene tudi nekatere možne metode, ki jih knjižnica lahko uporabi, kot npr.: - testiranje znanja (pre-testi) študentov na začetku študija, v sredini študija ter pred diplomiranjem, s katerim bo ocenila, ali njen program izobraževanja pripomore k dvigu informacijske pismenosti študenta, žagar, t. ♦ Poslanstvo KNjižNice: odprt prostor prebujanja potENciAlov. zakaj pa ne? - študentske dnevnike ali dnevnike informacijske pismenosti, s katerimi se beleži uporaba knjižnice, - fokusne skupine študentov, učiteljev in drugega osebja ter diplomantov visokošolskega zavoda, ki komentirajo svoje izkušnje pri uporabi informacijskih virov v določenem času, - zunanjo evalvacijo knjižnice s strani knjižničarjev iz drugih visokošolskih zavodov ali drugih ekspertov s področja, - izdelavo strokovnih ocen o posameznih knjižničnih storitvah in/ali postopkih s strani zunanjih ekspertov itd. Končni rezultati delovanja knjižnice so vedno osredotočeni na uporabnika in njegove koristi. Ostali kazalniki uspešnosti delovanja knjižnice so usmerjeni na notranje delovanje knjižnice. H kompleksnosti vrednotenja končnih rezultatov delovanja knjižnice, torej vplivu knjižnice na posameznika in posledično družbe, prispevajo tudi drugi vplivi, ki pa niso vedno samo rezultat delovanja knjižnice. Primer strateškega dokumenta knjižnice, ki v svojem poslanstvu, še posebej pa v ciljih navaja nekaj temeljnih končnih rezultatov delovanja knjižnice, je Strateški plan 2011-2013 Colorado State University - Pueblo Library (Strategic Plan 2011-2013, 2011, str. 2-6). Poskus vrednotenja končnih rezultatov delovanja knjižnic, ki ilustrativno kaže vpliv knjižnice na informacijsko pismenost njenih uporabnikov, je razviden iz LibQUAL+ 2011 Survey Results - University of Texas at Arlington (2011, str. 38). Zakaj je pomembno, da knjižnica usmerjenost v končne rezultate svojega delovanja opredeli že v svojem poslanstvu? Poslanstvo je dejansko zaveza, ki jo knjižnica sporoča tako zaposlenim kot njenim uporabnikom. Zaposlene usmerja pri njihovem delovanju. Uporabnikom sporoča, kakšne koristi bodo imeli od uporabe knjižničnih storitev. Pomembno je tudi za druge deležnike kot npr. financerje, donatorje ter kot dokaz izpolnjevanja pričakovanj družbe, ki se odraža v razvoju in izkoristku posameznikovega potenciala. S tega vidika knjižnica lahko stremi v razvoj takšnih storitev, ki bodo spodbujale in prebujale potenciale posameznika in kreativno zapolnjevale del njegovega prostega časa. Osmišljenost takšnih storitev zahteva mnogo intelektualnega napora zaposlenih v knjižnici in premik v razmišljanju. Ta se odraža v postavljanju vprašanj, kot so: Kaj želimo z našim delovanjem doseči, spremeniti, da bodo imeli posamezniki in družba koristi? Kako bomo to izvedli in vrednotili? Gre za razliko od še vedno aktualnih vprašanj, kot so: Kaj moramo storiti, kaj in kako delamo oziroma bomo delali, kakšni bodo rezultati dela (ang. outputs)5, kakšna bo učinkovitost (ang. efficiency)6 in uspešnost (ang. effectiveness)7 knjižnice? Zadnja navedena vprašanja so usmerjena predvsem v notranje delovanje knjižnice, izvajanje procesov, zagotavljanje ter izrabo vloženih virov (ang. inputs)8. Niso pa usmerjena v končne rezultate delovanja knjižnice - njen vpliv na posameznika in družbo. Pristop, usmerjen v končne rezultate delovanja knjižnice, zahteva resnično osredotočenost na posameznega uporabnika, kar od knjižnice zahteva intenzivno spremljanje sprememb v družbi, razvoj informacijske tehnologije in uporabnikovih zahtev in pričakovanj. V razvoju storitev bo knjižnica pred izzivom, kako razviti storitve, ki bodo na eni strani omogočile množičnost, hkrati pa bodo omogočile odprtost za delo s posameznikom na takšen način, da bo dosežen optimalen vpliv na njegovo zadovoljevanje potreb in njegov razvoj. Množičnost bo vplivala na notranjo uspešnost in učinkovitost delovanja knjižnice. Pristopi do vsakega posameznika bodo zagotavljali koristi in vpliv tako na posameznika kot družbo. Družba pričakuje opolnomočenega posameznika. Posameznika, ki bo svoje potenciale sposoben udejaniti v vsakodnevnem življenju. V kolikor katerakoli organizacija prepozna kot eno od svojih priložnosti, da je njen družbeno koristen prispevek v prebujanju potencialov bodisi zaposlenih ali njenih uporabnikov storitev, bo to svojo priložnost znala in želela izraziti tudi v svojem poslanstvu. Poslanstvo knjižnice je tisti temelj, h kateremu se zaposleni vedno lahko vračajo, kadar se pojavi vprašanje, kaj je resnični namen knjižnice, ali res 5 Rezultati dela (ang. outputs) so storitve in proizvodi, ki jih v procesih dela ustvarja knjižnica s pomočjo vloženih virov, npr. izposojeno gradivo, posredovane informacije, izvedena izobraževanja uporabnikov, dokumenti, posredovani v medknjižnični izposoji itd. (Strokovni standardi in priporočila za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic (osnutek), 2011, str. 7). 6 Učinkovitost (ang. efficiency) je stroškovna uspešnost knjižnice, tj. doseganje čim boljših učinkov s čim manj ustvarjenimi stroški. (Strokovni standardi in priporočila za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic (osnutek), 2011, str. 7). 7 Uspešnost (ang. effectiveness) je stopnja uresničevanja zastavljenih ciljev (Strokovni standardi in priporočila za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic (osnutek), 2011, str. 7). 8 Vloženi viri (ang. inputs) so resursi, ki omogočajo izvedbo programa knjižnice, tj. finančna sredstva, prostor in oprema, knjižnična zbirka in drugi informacijski viri ter knjižnično osebje (Strokovni standardi in priporočila za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic (osnutek), 2011, str. 7). počnejo, kar naj bi počeli in kakšne so koristi takega početja. Poleg poslanstva je pomembna tudi vizija, ki kaže smer, v katero se knjižnica želi razviti. Vrednote knjižnice zaposlene usmerjajo in opozarjajo, ali ravnajo v skladu z njihovimi in prepričanji knjižnice, ne nazadnje - ali ravnajo prav. Vsi trije elementi strateške usmeritve knjižnice: vizija, poslanstvo in vrednote pa morajo biti rezultat širše razprave zaposlenih, saj jih morajo ponotranjiti. Le tako se bodo uresničevali pri vsakodnevnem delu in ravnanju. Jasen občutek poslanstva motivira zaposlene pri delu, spodbuja vodje k učinkovitemu vodenju, v zunanjem okolju pa ustvarja zaupanje v organizacijo. Snovanje poslanstva je za vsako organizacijo premišljen in načrtovan proces, če želi z njim doseči svoj namen, opisan zgoraj. Ta naj omogoči pogoje za soustvarjanje med vsemi zaposlenimi, saj skupno razmišljanje o poslanstvu lahko sprosti ustvarjalno energijo sodelujočih, kakor tudi različne pomisleke za njihovo kreativno razreševanje. Že sam proces snovanja naj bo voden tako, da bo prebujal potenciale zaposlenih. Na takšen način se bodo zaposleni tudi lažje identificirali s koristmi uporabnika storitev in učinki svojega delovanja na družbo. Pomembno pri razmišljanju o poslanstvu je njegova realnost, da tako pri zaposlenih kot pri uporabnikih storitev ne vzbudi previsokih pričakovanj. Neuresničena pričakovanja vodijo v nezadovoljstvo, kar posledično vpliva na rezultate delovanja organizacije. V kolikor bo knjižnica želela svoje poslanstvo, v katerem ima poudarjene tudi koristi za uporabnike in družbo, uresničevati v vsakodnevnem delovanju, bo morala prevetriti svoje storitve. Pri teh se bo morala vprašati, kakšno korist ima od njih posameznik, ali se res pri uporabi storitve sprosti njegov potencial, kaj se pri njem resnično spremeni. Lahko pa se vpraša tudi drugače, kaj knjižnica s storitvami, ki jih ponuja, želi pri posamezniku doseči, kaj od njegovega potenciala uresničiti. Kakorkoli bo knjižnica pogledala na svoje storitve, naj bi v njih poskušala prepoznati vpliv na posameznika in družbo. Iz splošnega razmišljanja o možnih vplivih ter premalo jasno izraženih mislih, bo morala oblikovati jasne opisnike9, ki bodo korist za uporabnika opisali. Ustrezno jasni opisniki bodo osnova za razmišljanje, 9 Opisnik v tem prispevku pomeni opis pričakovane koristi, dosežka uporabnika knjižnice, s katerim opišemo izkazovanje spremembe, ki se želi povzročiti z določeno izvedbo storitve knjižnice. Opisniki vsebujejo pokazatelje kakovosti in standarde. S pokazatelji kakovosti se meri lastnosti koristi, dosežka, ki se ga želi ovrednotiti. Pri določanju pokazateljev kakovosti si razvijalec (predlagatelj) pokazatelja zastavlja vprašanje, na osnovi česa bo presodil, ali uporabnik knjižnice izkazuje želeno spremembo oziroma korist kot npr.: »Knjižnica mi pomaga pri udejanjanju mojih interesov, v knjižnici sem spoznal(-a), kaj me veseli početi idr. katere metode bi bile primerne za zbiranje podatkov in dokazov o stopnji realizacije koristi in vplivov storitve na posameznika in družbo. Knjižnica, ki se bo odločala za spremljanje in vrednotenje svojih končnih rezultatov delovanja, torej vplivov in koristi njenih uporabnikov in družbe, lahko izbere več pristopov. Začne lahko tako, da obstoječe storitve analizira z vidika, katere končne rezultate delovanja izkazujejo. Intelektualni napor bo potreben pri osmišljanju opisnikov, ki bodo izkazovali koristi in vplive obstoječih storitev. Ciljni uporabniki storitve so v tem primeru kar obstoječi uporabniki. Lahko pa se knjižnica odloči za proaktivni pristop v razvoju novih storitev, kjer bo v prvi vrsti razmišljala, kakšno storitev razviti, da bodo koristi za posameznika kar največje, kakšen bo vpliv na njegov intelektualni razvoj oziroma prebujanje potencialov. Nova, proaktivno usmerjena storitev bo zahtevala tudi premišljen pristop k trženju. Pri potencialnih uporabnikih storitve mora vzbuditi potrebo in zaupanje za uporabo nove storitve. Tu pa se knjižnica sooči s področjem trženja. Trženje je v najširšem pomenu proces, s pomočjo katerega različne aktivnosti in metode v knjižnici usmerjamo k optimalni poti storitve do uporabnika. Proces zajema raziskavo okolja, oblikovanje novih storitev, nenehne izboljšave ustaljenih storitev, promocijo (oglaševanje, odnosi z javnostjo, notranje komuniciranje), pa tudi neposredno pridobivanje alternativnih virov financiranja (Standardi za splošne knjižnice, 2005, str. 21). Poudarek za učinkovito trženje se vsekakor nanaša na razumevanje uporabnikov storitev knjižnice in odnosov z njimi. Pomembna je osredotočenost na spremembe, ki jih bo uporabnik občutil kot koristi. Pri tem so pomembna naslednja vprašanja: - kaj vpliva na pričakovanja uporabnikov in na njihovo zadovoljstvo, - zakaj se vračajo oziroma zakaj se ne vračajo, - v kakšnih okoliščinah se obnašajo racionalno, v kakšnih čustveno, - kdaj in v kakšnih pogojih razvijejo trajen odnos do knjižnice ali tiste storitve knjižnice, ki se odraža kot znak zvestobe. Jasno zapisano poslanstvo knjižnice je tudi eno od prepoznanih orodij trženja. Uporabnikom storitev knjižnice sporoča, kaj jim knjižnica ponuja in jim tako pomaga pri uravnoteženju njihovih pričakovanj in odločitvi, ali želijo uporabiti ponujene storitve. Zaposlenim v knjižnici poslanstvo pomaga pri presoji stopnje povezanosti z ustvarjeno sliko o knjižnici in ne nazadnje ali bodo ostali zvesti tej sliki. 3 ZAKLJUČEK Vsaka knjižnica se danes sooča z izzivom, kako prikazati svoje končne rezultate delovanja, ki se kažejo kot koristi in vplivi na posameznika in družbo. To je še posebej pomembno, ker je knjižnica uporabnik davkoplačevalskih sredstev. Izziv je močan in kompleksen predvsem za vodstvo knjižnice. Zavedanje, da je pomembno pokazati končne rezultate delovanja knjižnice, bo omogočilo tudi iskanje poti, kako to udejaniti. Poslanstvo knjižnice je eden od elementov v strateški usmeritvi knjižnice, v katerem se usmerjenost v koristi storitev za posameznika in vpliv na prebujanje njegovih potencialov lahko najprej izrazi. Poti naprej v uresničevanju poslanstva so poznane kot operacionalizacija strateških usmeritev v jasni postavitvi ciljev in aktivnosti za njihovo doseganje. Kako bo knjižnica stopila na pot izkazovanja svojih končnih rezultatov delovanja ter vpliva na posameznika in družbo je odvisno od tega, kako bo znala prebuditi svoje potenciale zaposlenih in jih usmerila k razmišljanju o vprašanjih: Kaj želimo z našim delovanjem doseči, spremeniti, da bodo imeli posamezniki in družba koristi? Kako bomo to izvedli in vrednotili? Spodbudno je, da se je takšna usmeritev pojavila tudi v slovenskih standardih, npr. Strokovni standardi in priporočila za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic (osnutek), maj 2011, kar odpira možnosti tudi za oblikovanje ustreznih kazalcev in kazalnikov, ki bi dali omenjenemu standardu še večjo uporabno vrednost. 4 CITIRANI VIRI IN LITERATURA 1. Ambrožič, M. (2000). Ugotavljanje uspešnosti delovanja knjižnic: visokošolske knjižnice (I. del). Knjižnica, 44 (3), 101-135. 2. Ambrožič, M. (2000). Ugotavljanje uspešnosti delovanja knjižnic: visokošolske knjižnice (II. del). Knjižnica, 44 (4), 65-98. 3. EFQM excellence model: excellence organizations achieve and sustain superior levels of performance that meet or exceed the expectations of all their stakeholders. (2009). Brussels: European Foundation for Quality Management. 4. ISO 9001:2008, Sistemi vodenja kakovosti - Zahteve. (2008). Ljubljana: Urad Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje. 5. LibQUAL+ 2011 survey results - University of Texas at Arlington. (2011). Washington DC: Association of Research Libraries. Pridobljeno 19. 6. 2011 s spletne strani: www.uta.edu/library/libqual/reports/2011-report.pdf 6. Standardi za splošne knjižnice: (za obdobje od 1. maja 2005 do 30. aprila 2015). (2005). Ljubljana: Nacionalni svet za knjižnično dejavnost RS. Pridobljeno 19. 6. 2011 s spletne strani: http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Drugo/ hitri_dostop/standardi_spl_k_sprejeti.pdf 7. Standardsfor libraries in higher education (draft revision - July 2011). (2011). Chicago: Association of College and Research Libraries. Pridobljeno 1. 8. 2011 s spletne strani: www.ala.org/ala/mgrps/divs/acrl/standards/standards_libraries_.pdf 8. Strategic plan 2011-2013. (2011). Pueblo: Colorado State University - Pueblo Library. Pridobljeno 1. 8. 2011 s spletne strani: http://library.colostate-pueblo.edu/sitedocs/ libraryStratPlan_2013.pdf 9. Strokovni standardi in priporočila za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic (osnutek). (2011). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. Pridobljeno 3. 6. 2011 s spletne strani: http://www.uni-lj.si/knjiznice/pravilniki_predpisi_in_dru-g i_dokumenti. aspx 10. Zakon o knjižničarstvu. (2001). Uradni list RS, št. 87 in št. 96/2002. Bralne navade in iNFORMACijsKA (NE)MOČ iNTERNETA READiNG HABiTS AND iNFORMATiONAL POWER OF THE INTERNET Tanja Oblak Črnič Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani e-pošta: tanja.oblak@fdv.uni-lj.si UDK 028:004.087 iZviEČEK Pričujoči članek načenja razpravo o zapletenem odnosu med vlogo spleta v današnjem vsakdanu na eni in medijsko potrošnjo ter bralnimi navadami na drugi strani. Sodobna bralna kultura je s pomočjo digitalizacije in naglega razvoja digitalnih nosilcev in novih bralnih naprav kompleksen in heterogen pojav, ki ga ne gre omejevati zgolj na klasične medijske forme, temveč ga je smiselno razumeti kot konglomerat različnih praks. Branje knjig ni nujno izključujoče v odnosu do preostalih bralnih preferenc niti ni nujno obratno sorazmerno povezano s spremljanjem vsebin na novih, spletnih ali mobilnih napravah. V ta namen članek ponazarja rezultate iz terenske empirične raziskave Kultura in razred med Ljubljančani in Mariborčani, kjer se podrobneje fokusira na razširjenost različnih oblik branja in bralnih preferenc, prikaže odnos do branja skozi razlike po spolu, starosti in izobrazbi, izriše pomen spleta kot informacijskega orodja in se provokativno sprašuje, ali splet lahko dojemamo kot zaviralca ali kot promotor branja. Podatki med drugim kažejo, da uporabniki spleta niso »sovražniki« branja, so pa njihove bralne preference in odnos do knjig odvisne od tega, v katerem segmentu vsakdana jim je internet pomemben. Ključne besede: branje, bralne navade, digitalizacija, elektronski mediji, svetovni splet UDC 028:004.087 abstract This paper starts the debate about the complex relation between the role of the web in everyday life on the one hand and the media consumption and reading habits on the other. With the help of digitalization and rapid technological development reading culture has become a complex and heterogenic phenomenon, which cannot be reduced only to classical media formats. Reading books in this regard is not necessary in opposition to other reading preferences neither is negatively related to the usage of new, online or mobile technologies. The paper reveals the results of an empirical study Culture and Class on a sample of residents from Ljubljana and Maribor focusing on different kinds of reading habits and on the personal attitudes towards the meaning of books and reading. In the next session it discusses the role of the web as an informational tool by posing a provocative question, whether the web can be perceived as an obstacle or as a promoter of reading. The data reveal that Internet users are not the "reading haters" as such, but that their reading habits are in close relation with the understanding of the web within their everyday life. Key words: reading, reading habits, digitalization, electronic media, World Wide Web 1 UVOD S pojavom novih medijev in družbenih sprememb, povezanimi z internetom, so se kot ene od priročnih razlag za sodoben umik knjig in padec branja kot vrednote ponudile razprave o tehnoloških krivcih, ki bolj kot k branju uporabnike spodbujajo k vizualnemu spremljanju vrste raznolikih vsebin (Carr, 2008). Ravno internet kot komunikacijsko heterogen medij naj bi bil kriv, da klasične izdaje nadomeščajo ali spodrinjajo elektronski internetni viri, ki imajo ključno prednost: na voljo so takrat, ko si jih zaželimo ali čisto vedno, ko jih potrebujemo. Klik klik, že tipkamo v Google, izberemo eno ali največ dve povezavi med ponujenimi zadetki in že imamo, kar iščemo. Še več, v hipertekstualnem sistemu je vsakemu uporabniku dana možnost, da preseže vlogo pasivnega člana občinstva ne le s tem, da aktivno izbira povezave med besedilnimi deli, ampak da postane sam avtor besedila v hipertekstualnemem sistemu. Bistveni osvobajajoči potencial spletnih medijev ne leži v možnosti unikatne poti skozi besedilne dele, ta element je v neki meri mogoč tudi v tiskanih besedilih, ampak predvsem v tem, da lahko uporabnik ponudi drugim uporabnikom/avtorjem na ogled svoje povezave, komentarje, ocene, kakršnekoli besedilne dele v splošnem (Oblak in Petrič, 2005, str. 32). V takem sistemu se vloga bralca in avtorja popolnoma zlijeta, saj lahko bralec v trenutku postane avtor in obratno (Bolter, 2000). V hipertekstualnem sistemu je namreč spodbujeno povezovanje med avtorji, ki ni omejeno s pripisanimi družbenimi vlogami in po drugi strani omogoča emancipacijo od pasivne vloge navadnega atomiziranega uporabnika. Objavljanje prek spleta tako po mnenju nekaterih avtorjev ni določeno s statusom producenta, saj lahko kdorkoli - vlada, član stranke, društvo, množični mediji in ne nazadnje tudi vsak posameznik - uvrsti v hipertekstualni sistem svoje tekste, pri čemer pomembnost in izpostavljenost nista apriorni kategoriji. Poleg te osvobajajoče ideje pa je splet poseben medij tudi v komunikacijskem smislu: ne gre ga ocenjevati kot monotonega medija, ki bi posameznike spodbujal zgolj k eni sami obliki povezovanja z drugimi (Oblak in Petrič, 2005, str. 55). »Razumeti internet kot en homogen medij bi bilo napačno, saj gostuje vrsto različnih aren, ki so strukturirane na različne načine, uporabljene za različne namene in podprte z različnimi dodatnimi tehnologijami« (Förnas, Klein, Ladendorf, Sunden in Sveningsson, 2002, str. 16-17). Splet, danes že dominanten del internetnega okolja, lahko razumemo kot zelo kompleksno komunikacijsko platformo, v kateri se pojavljajo že obstoječe oblike medijskih formatov. Govorimo o spletnih različicah tradicionalnih medijev kot tudi o povsem »avtohtonih« spletnih medijih. Ena od dilem, ki se v tem kontekstu vse bolj poraja, zadeva njihove specifične lastnosti, ki jih bodisi razlikujejo od tradicionalnih množičnih medijev bodisi so jim do te mere podobni, da se stapljajo in pridobivajo neko novo konvergentno obliko, kar sta nazorno ponazorila že Burnett in Marshall (2003): »Splet briše meje, ki so tradicionalno razlikovale medije med seboj. Prek spleta predstavljamo besedila, grafiko, video podobe in zvočne zapise. Nekateri internetni viri so asinhroni, drugi sinhroni. Trdiva, da se je splet razvil v nov interaktivni medij. Gre za konvergenco številnih lastnosti tradicionalnih medijev, ki se skupaj združujejo v nekaj novega, v unikaten komunikacijski medij« (Burnett in Marshall, 2003, str. 57). Informacijski in komunikacijski horizont spleta je privlačen tako za raznolike medijske in produkcijske organizacije, ki se prek njega s svojimi vsebinami in storitvami »ponujajo« uporabnikom, kot tudi za same uporabnike, ki se čutijo samostojnejši pri izbiri vsebin ter načinu, kdaj do njih lahko dostopajo. Čeprav internetni uporabniki običajno niso označeni kot »couch potatoes«1, temveč se jih pogosteje opisuje kot izrazito selektivne in aktivne »iskalce informacij«, ki se sproščeno gibljejo med iskalnimi in navigacijskimi elementi spletnega okolja, je predpostavka o samoumevno »aktivnem uporabniku« spleta vprašljiva. Vzorci selekcije iz različnih možnih oblik »deskanja« niso poenoteni in prav njihova raznovrstnost pomembno konstruira naravo uporabniške spletne strukture. Ta je lahko bolj 1 Termina »coach potatoes« ali tudi »heavy viewers« slikovito opisujeta tiste člane občinstev, ki so znani kot izraziti in veliki potrošniki medijev, ki spremljajo tako rekoč vse: od zabavnih, informativnih, kulturnih do političnih in alternativnih vsebin. Za vpogled v strukturo slovenskih TV-občinstev glej Luthar (1993). ali manj dejavna, bolj dialoška ali bolj enosmerna, bolj kritična ali povsem nereflektirana. Na drugi strani drži, da lahko raznovrstni principi obnašanja spletnih produ-centov naletijo na večjo ali manjšo naklonjenost med iskalci in bralci vsebin. Spletu inherentno načelo selekcije vsebin že v izhodišču predpostavlja, da lahko kot uporabniki kadarkoli zapustimo neko spletno mesto in ga zamenjamo z nekim drugim. Končna izkoriščenost ponujenih informacij, storitev, izdelkov in drugih vsebin pa je pogojena z drugimi dejavniki, ki se ne nanašajo zgolj na način predstavitve, torej na strukturo spletnih mest, temveč zajemajo predvsem individualno raven samega uporabnika. Konkretneje gre za posameznikove raznolike motive za uporabo spleta in njegove osebne preference do medijske potrošnje; za posameznikovo percepcijo spletnega medija in njegove »uporabnosti« znotraj danega življenjskega obdobja in pretekle izkušnje s spletnim komuniciranjem; in ne nazadnje vključuje tudi posameznikove vzorce in navade pri spremljanju drugih medijev ter izkušnje pri soočanju z drugimi kulturnimi dobrinami. Različni vzorci branja vsebin na spletu pa so odvisni tudi od stopnje poznavanja, rokovanja in obvladovanja medijskih tehnologij. Pričujoči članek skuša tako načeti razpravo o zapletenem odnosu med vlogo spleta v današnjem vsakdanu na eni in medijsko potrošnjo ter bralno izkušnjo na drugi strani. Sodobna bralna kultura je tudi s pomočjo digitalizacije in naglega razvoja digitalnih nosilcev in novih bralnih naprav zagotovo kompleksen in heterogen pojav, ki ga ne gre omejevati zgolj na klasične medijske forme, temveč ga je smiselno razumeti kot konglomerat različnih praks - branja knjig, revij, časopisov, spremljanja medijev na spletu, poznavanja elektronskih bralnikov, tablic z zasloni na dotik ipd. Branje knjig namreč ni nujno izključujoče v odnosu do preostalih bralnih preferenc niti ni nujno obratno sorazmerno povezano s spremljanjem vsebin na novih, spletnih ali mobilnih napravah. V ta namen članek najprej ponazarja podatke o razširjenosti različnih oblik branja in bralnih preferenc v praksi in prikaže odnos do branja skozi razlike po spolu, starosti in izobrazbi. V drugem delu se osredotoča na pomen spleta kot informacijskega orodja in analizira specifične pozicije posameznikov v odnosu do njega. V zadnjem, analitično gledano primerjalnem poglavju, pa ponujamo odgovor na provo-kativno vprašanje, ali lahko splet dojemamo kot zaviralca ali kot promotor branja. Na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja smo v okviru projekta Medijska potrošnja, razred in kulturna stratifikacija pod vodstvom prof. dr. Brede Luthar izvedli terensko empirično raziskavo Kultura in ra- zred med Ljubljančani in Mariborčani, iz katere tudi navajamo podatkovje in izpeljujemo posamične ugotovitve.2 2 (NE)BRANJE V PRAKSI IN ODNOS DO BRANJA Po podatkih iz že omenjene študije Kultura in razred (Luthar idr., 2011) je med celotnim vzorcem 820 respondentov 15 % takšnih, ki v zadnjem letu ni prebralo nobene knjige. Večina, kar 44 % vprašanih pravi, da je prebralo 1 do 5 knjig, nadaljna petina je prebrala od 6 do 15 knjig, več kot 16 knjig pa naj bi prebralo skupaj 15 % vprašanih. V povprečju so v lastno zadovoljstvo pogosteje brale ženske (12 knjig) kot moški (8 knjig), velik razkorak med bralci pa je zaznan glede na doseženo izobrazbo: med tistimi z višjo ali visoko izobrazbo je povprečje 15 knjig v letu, medtem ko je med tistimi z osnovnošolsko izobrazbo povprečje le 3 knjige. Posredno smo merili tudi izkušnje z nakupovanjem knjig in odkrili, da 21 % vseh vprašanih knjig sploh ne kupuje. Branost pa v raziskavi ni bila omejena le na knjige, temveč smo med sodobne bralne prakse uvrstili tudi vprašanja o spremljanju tiskanih medijev - časopisja ter domačega in tujega revijalnega tiska. Sodeč po rezultatih ugotavljamo, da kar tretjina Ljubljančanov in Mariborčanov mlajših od 30 let ne bere nobenega dnevnega časopisa, 20 % pa jih prebira brezplačni časopis Žurnal 24. 17 % vprašanih v vzorcu ne bere nobenega dnevnega časopisa, 42 % vprašanih ne spremlja nobenega medija na spletu; podoben odstotek - 40 % - ne bere nobene slovenske revije in 84 % vprašanih ne prebira nobene tuje revije. Zdi se, da je v primerjavi s knjižno bralna publika tiskanih medijev še skromnejša. Razlike v nebranju časopisov so izrazite glede na starost in izobrazbo, ki so pri nebralcih medijev na spletu še večje. Četrtina vprašanih z osnovnošolsko izobrazbo ne bere nobenega časopisa, tri četrtine pa je takšnih, ki ne spremljajo nobenega medija na spletu. Med tistimi, ki dnevne časopise vendarle berejo, jih je največ - 29 % - bralcev Večera, sledi 14 % bralcev brezplačnika Žurnal 24, 13 % bralcev Dela in 11 % bralcev Slovenskih novic. 2 Empirična študija (glej Luthar idr., 2011) je bila izvedena s pomočjo standardiziranega vprašalnika in osebnim anketiranjem na populaciji oseb starejših od 18 let s stalnim prebivališčem v mestni občini Ljubljana ali mestni občini Maribor. Terenska faza, ki je potekala med novembrom 2010 in februarjem 2011, je ob zaključku vključila 820 realiziranih anket. Podrobneje o raziskavi glej Luthar in Kurdija (2011, str. 969-971). Preglednica 1: Nebralci domačih in tujih tiskanih medijev glede na spol, starost in izobrazbo (Luthar idr., 2011) ne bere časopisa ne spremlja medijev na spletu ne bere tuje revije ali časopisa spol moški 15,7 % 36,8 % 83,4 % ženska 19,2 % 46,1 % 84,4 % starost pod 30 31,3 % 24,7 % 81,5 % 30-45 20,6 % 24,0 % 82,6 % 45-60 9,8 % 42,6 % 81,9 % nad 61 10,7 % 80,5 % 90,4 % izobrazba osnovna 25,2 % 75 % 93,1 % poklicna 14,8 % 58,7 % 91,3 % sred. strokovna 15,8 % 46,5 % 91,7 % sred. splošna 20,9 % 30,8 % 84,5 % višja, visoka 15,7 % 25,8 % 71,4 % Preglednica 2: Odnos do branja knjig glede na spol, starost in izobrazbo (Luthar idr., 2011) Knjige so odličen način preživljanja prostega časa Branje knjig je bilo včasih bolj pomembno kot danes Če ne bereš, se ne moreš uveljaviti v družbi Branje knjig je za tiste, ki imajo preveč časa n moški 3,97 3,97 2,78 2,46 404 ženska 4,12 3,94 2,95 2,28 414 pod 30 3,72 3,91 2,54 2,45 162 30-45 4,03 3,75 2,63 2,36 240 45-60 4,04 4,01 2,97 2 29 246 nad 61 4,20 4,18 3,37 2 42 172 osnovna 3,90 4,24 2,80 2,81 87 poklicna 3,93 3,97 2,79 2,45 117 sred. strokovna 3,87 4,04 2,91 2,56 205 sred. splošna 3,98 4,00 2,75 2,36 134 višja, visoka 4,19 3,75 2,97 2,06 270 skupaj 4,01 3,95 2,87 2,37 820 Da so knjige »odličen način preživljanja prostega časa«, se v veliki meri strinja skoraj 75 % vprašanih (povprečje=4,01). Visoko strinjanje (70 %) je zaznati tudi z oceno, da »je bilo branje knjig včasih bolj pomembno kot je danes« (povprečje 3,95). Vprašani na drugi strani bolj nasprotujejo trditvi, »če ne bereš, se ne moreš uveljavljati v družbi« (povprečje 2,87), najmanj strinjanja pa so izrazili z mnenjem, da je »branje knjig za tiste, ki imajo preveč časa« (2,37). V Preglednici 2 so prikazane aritmetične sredine po posameznih trditvah glede na spol, starost in izobrazbo vprašanih. Večja je vrednost aritmetične sredine, bolj se vprašani s trditvijo strinjajo. Splošno gledano je strinjanje s pozitivnim odnosom do branja in knjig zelo visoko, saj so aritmetične sredine na trditvah, ki knjige ocenjujejo kot pomembne in odlične, zelo visoke. Da so knjige odličen način preživljanja prostega časa v največji meri soglašajo ženske, starejši in visoko izobraženi. Podatki nadalje kažejo, da obstaja na slučajnem vzorcu Ljubljančanov in Mariborčanov v odnosu do branja in knjig očitna generacijska razlika: večina (51 %) mlajših od 30 let nasprotuje trditvi, »če ne bereš, se ne moreš uveljaviti v družbi«; na drugi strani se 51 % starejših od 61 let s to isto trditvijo strinja. Vsi, najmlajši in najstarejši pa soglašajo, da »je bilo branje knjig včasih bolj pomembno, kot je danes«. V odnosu do knjig so opazne tudi razlike med spoloma in doseženo izobrazbo. Ne glede na nizko bralno prakso si velja podatkovje s področja bralnega polja pogledati malce od bližje. V ta namen smo v vprašalnik vključili nabor številnih drugih merskih lestvic: od preverjanja všečnosti posamičnih knjižnih žanrov do poznavanja posameznih avtorjev in njihovih del ter celo posedovanja knjig posameznih gospodinjstev. Tak način raziskovanja bralne kulture omogoča bolj poglobljeno primerjavo med mnenji in prepričanji posameznikov na eni strani in njihovimi konkretnimi praksami ter dostopom do knjig na drugi. V Preglednici 3 prikazujemo podatke o všečnosti posameznih žanrov glede na spol, starost in izobrazbo vprašanih. Podobno kot v Preglednici 2 večja vrednost aritmetične sredine izraža večjo všečnost posameznega žanra.3 3 Vprašani so vsakega od navedenih žanrov ocenjevali na lestvici od 1 do 5, kjer je 1 pomenilo, da jim sploh ni všeč, 5 pa, da jim je zelo všeč. Tudi ta niz vprašanj v anketi je oblikoval dr. Andrej Blatnik. Knjižnica: odprt prostor za dialog in znanje, strokovno posvetovanje zbds 2011 Preglednica 3: Žanrsko-literarne preference glede na spol, starost in izobrazbo (Luthar idr., 2011) klasično leposlovje psihološki priročniki (knjige za osebnostno rast, samopomoč) sodobno leposlovje ljubezenski romani knjige o umetnosti n moški 2,91 2,63 2,72 2,24 2,63 404 ženska 3,07 3,27 2,99 3,35 2,75 414 pod 30 2,62 2,83 2,68 2,77 2,43 162 30-45 2,94 3,07 2,84 2,84 2,59 240 45-60 3,16 2,98 3,01 2,77 2,86 246 nad 61 3,16 2,91 2,85 2,91 2,88 172 osnovna 2,08 2,54 2,16 2,94 2,15 87 poklicna 2,72 2,96 2,63 3,17 2,48 117 sred. strokovna 2,92 3,04 2,85 2,88 2,60 205 sred. splošna 2,91 2,93 2,83 2,74 2,48 134 višja, visoka 3,40 3,07 3,14 2,65 3,11 270 skupaj 2,99 2,97 2,86 2,82 2,70 820 Med izbranimi žanri je najbolj priljubljeno klasično leposlovje in psihološki priročniki, ki jim sledi sodobno leposlovje, ljubezenski romani in na koncu knjige o umetnosti. Izrazite razlike med preferencami se kažejo praktično po vseh demografskih statistikah, skoraj »linearno« smer pa kaže odnos med žanrom in izobrazbo, kjer se preference z višanjem izobrazbe manjšajo le pri ljubezenskih romanih. Tisti z najvišjo izobrazbo v povprečju bistveno raje spremljajo klasično ter sodobno leposlovje ter knjige o umetnosti kot pa tisti z najnižjo stopnjo izobrazbe. 3 ODNOS DO SPLETA IN BRALNE PRAKSE SPLETNIH UPORABNIKOV Po mnenju Castellsa (2000) smo lahko veseli, da živimo v bogatem obdobju človeške zgodovine, ko smo priča miselni in družbeni revoluciji, ki se po svoji pomembnosti lahko primerja z izumom abecede pred približno 2700 leti. Če je abeceda omogočila temeljit kvalitativen premik v človeškem komuniciranju in osnovno infrastrukturo za ohranjanje in kopičenje človeškega znanja, pa sedaj prisostvujemo revoluciji podobnih razsežnosti, ki izvira iz »integracije različnih načinov komuniciranja v interaktivno omrežje« (Ca-stells, 2000, str. 356). Možnost zlitja raznovrstnih besedil, slik, zvokov in drugih zapisov informacij v isti sistem globalnih razsežnosti naj bi tako pod pogoji odprtega dostopa temeljito spreminjala značilnosti komuniciranja. In kot pravi Poster (1990), so ravno spremembe v strukturi komunikacijskega izkustva pomembne za razumevanje sprememb na ravni kulture in družbenih odnosov, bolj kot sam tehnološki napredek, prestrukturiranje delovnih mest, internacionalizacija produkcije in drugi sistemski procesi. V tem razdelku se tako sprašujemo, kakšen odnos imajo vprašani do spleta kot novega vira informacij, kako ocenjujejo njegovo vlogo v vsakdanjem življenju in kakšne so sploh bralne prakse internetnih uporabnikov. Podatki kažejo na precej visoko in konsistentno soglasje o odločilni vlogi spleta kot vira informacij, ki jo vprašani ocenjujejo zelo pozitivno ne glede na izobrazbo, starost ali spol. Najvišje strinjanje je s trditvijo, da predstavlja »internet danes zagotovo najboljši vir informacij«, visoka podpora pa je izražena tudi do trditve, da bodo »tisti, ki danes ne poznajo interneta, v znanju težko sledili drugim«. Informacijski in posledično tudi izobraževalni vidiki spleta so tako sprejeti kot »nujna danost«, ki se ji ne gre izogibati in sodeč po podatkih je nobena od družbenih skupin ne postavlja pod vprašaj. Preglednica 4: Ocena spleta kot vira informacij in znanja (Luthar idr., 2011) Internet je danes zagotovo najboljši vir informacij Tisti, ki danes ne poznajo interneta, bodo v znanju težko sledili drugim n moški 4,18 3,97 404 ženska 4,15 3,89 414 pod 30 4,23 3,78 162 30-45 4,13 3,96 240 45-60 4,14 4,04 246 nad 61 4,18 3,89 172 osnovna 4,13 3,57 87 poklicna 4,37 4,00 117 sred. strokovna 4,27 3,96 205 sred. splošna 4,18 3,86 134 višja, visoka 4,04 3,99 270 skupaj 4,16 3,93 820 V tej luči so zanimive tudi ugotovitve o oceni in pomenu interneta v vsakdanjem življenju, ki so, gledano na celotnem vzorcu, zopet zelo visoke (Preglednica 5). Oblikovali smo namreč nabor različnih nalog, pri katerih nam je internet lahko v pomoč, vprašani pa so na lestvici od 1 do 5 ocenili, koliko je posamezna vloga interneta pomembna zanje osebno. Preglednica 5: Odnos do pomena interneta v izbranih segmentih vsakdana (Luthar idr., 2011) pri raziskovanju in učenju pri delu pri urejanju praktičnih zadev pri druženju n moški 4,42 4,00 3,95 3,08 404 ženska 4,36 3,98 3,88 2,89 414 pod 30 4,66 4,18 4,18 3,62 162 30-45 4,44 4,06 3,99 3,00 240 45-60 4,22 3,91 3,80 2,58 246 nad 61 3,94 4,36 3,28 2,47 172 osnovna 3,83 3,19 3,03 2,83 87 poklicna 4,29 3,86 3,91 3,24 117 sred. strokovna 4,24 3,68 3,80 2,95 205 sred. splošna 4,53 4,14 4,03 3,15 134 višja, visoka 4,51 4,25 4,06 2,80 270 skupaj 4,38 3,89 3,91 2,98 820 Sodeč po podatkih je internet postal pomembno orodje predvsem pri raziskovanju in učenju, nato pri delu ter urejanju praktičnih zadev, medtem ko je njegova vloga pri druženju nižje ocenjena. Za raziskovanje in učenje ga najvišje ocenjujejo mlajši od 30 let, ki ga podobno tudi najbolj cenijo za urejanje praktičnih stvari in druženje. Pri delu pa ga v povprečju najvišje ocenjujejo visoko izobraženi. Toda kaj to prepričanje v informacijsko moč interneta pomeni v praksi -so uporabniki spleta tudi bolj informirani in »načitani«? Kakšen je njihov odnos do knjig in branja? So v primerjavi z ostalimi bolj ali manj naklonjeni knjigam? Imajo specifičen bralni okus, se v praksi res bolj poslužujejo medijev ali manj? Internetni uporabniki v praksi najpogosteje berejo časopis Večer (25,5 %), nato v enakem razmerju Žurnal 24 in Delo (15 %), Slovenske novice (9,6 %) in Dnevnik (6,9 %). 19 % internetnih uporabnikov ne bere nobenega časopisa, skoraj četrtina jih ne spremlja nobenega medija na spletu, 40 % ne bere nobene slovenske revije in 80 % jih ne bere nobene tuje revije. Na drugi strani tisti, ki doma nimajo dostopa do interneta, v povprečju tudi manj berejo časopise in tuje revije ter v najmanjši meri spremljajo medije na spletu. Gledano primerjalno je torej edina upoštevanja vredna razlika znotraj vzorca v spremljanju spletnih medijev, kjer so internetni uporabniki res pogostejši potrošniki kot pa ostali (Preglednica 6). Preglednica 6: Primerjava deležev nebralcev tiskanih in spletnih medijev ne bere časopisa ne spremlja medijev na spletu ne bere tuje revije ali časopisa internetni uporabniki 19,0 % 23,7 % 80 % brez dostopa do interneta 13,4 % 87,8 % 93,6 % vsi 17,4 % 41,6 % 83,8 % 4 SPLET KOT PROMOTOR ALI ZAVIRALEC BRANJA? Za konec predstavljamo še sicer grobe primerjave med odnosom do branja in žanrskimi preferencami treh različnih skupin - internetnih uporabnikov, tistih, ki dostopa do interneta nimajo in celotnim vzorcem z namenom, da bi vsaj delno preizprašali mitske predstave o spletu kot tistem mediju, ki branje nujno zavira, uporabnike spleta pa kot nekoga, ki branje nasploh »sovražijo«. I vsi I uporabniki interneta 4,01 4,01 4,01 I brez dostopa do interneta 3,95 3,9 ",08 2-87 2,81 3,08 Če ne bereš, se ne moreš uveijaviti v družbi III lil III Knjige so odličen Branje l!» >c3 iže "O s >U >1^ ju ne ernvpče protst vp Knjižnice UL skupaj z NUK in CTK 60284 32638 2309 0,54 0,04 2817 Knjižnice UM 23363 11834 759 0,51 0,03 1801 Knjižnice UP 6490 956 162 0,15 0,02 2033 Knjižnice UNG 725 212 35 0,29 0,05 2404 Knjižnice SVZ 7266 829 141 0,11 0,02 1482 Nemške visokošolske knjižnica - povprečje (BIX) 30530 10735 1042 0,35 0,03 4848 Iz Preglednice 1 lahko razberemo, da se po številu čitalniških sedežev slovenske visokošolske knjižnice ne razlikujejo bistveno od nemških, da nekatere naše univerze v neto uporabniški površini celo prednjačijo, da pa je bistvena razlika v izkoristku prostora. To se vidi pri podatkih o odpiralnem času, nemške visokošolske knjižnice so namreč odprte bistveno dlje. Nujna je torej boljša organizacija knjižničarstva na slovenskih univerzah. Žaucer (2007) ugotavlja, da bodo knjižnice v prihodnosti verjetno imele vlogo družabnega prostora in da bo to ena izmed osrednjih funkcij knjižnic v novih okoliščinah. Zato bo treba zelo premišljeno načrtovati novogradnje knjižnic. Za razliko od marsikatere današnje knjižnice, v katerih se uporabniki počutijo podrejeno (Zabukovec, 2007), se bodo morali v bodočih knjižnicah uporabniki počutiti zelo sproščeno (Žaucer, 2007). S to trditvijo se seveda v celoti strinjamo. Vendar se moramo zavedati dejstva, da potrebnih navedenih sprememb v organizacijo dela ne bodo vpeljali niti financerji niti uporabniki, ampak je to odgovornost knjižničarjev. Bojim se, da se tega mnogi v tej dejavnosti ne zavedamo dovolj. 8 CITIRANI VIRI IN LITERATURA 1. Ambrožič, M. in Vovk, D. (2011). Uporaba čitalniških prostorov in čitalniških storitev NUK in CTK (rezultati ankete). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. 2. Antell, K. in Engel, D. (2006). The essence of academic library as place. College & research libraries, 67 (6), 536-554. 3. Beagle, D. (1999). Conceptualizing an information commons. Journal of academic librarianship, 25 (2), 82-89. 4. Bennett, S. (2005). Righting the balance. V Library as place: rethinking roles, rethinking space (str. 10-24). Washington DC: Council on Library and Information Resources. Pridobljeno 17. 7. 2011 s spletne strani: http://www.clir.org/pubs/reports/pub129/pub129.pdf 5. BIX - Der Bibliotheksindex. (2010). Pridobljeno 17. 7. 2011 s spletne strani: http://www. bix-bibliotheksindex.de/ 6. Brewer, J. M., Hook, J. S., Simmons-Welburn, J. in Williams, K. (2004). Libraries dealing with the future now. ARL bimonthly report, (234). Pridobljeno 17. 7. 2011 s spletne strani: http://www.arl.org/bm~doc/investing.pdf 7. Bryant, J., Matthews, G. in Walton, G. (2009). Academic libraries: academic libraries and social learning spaces: a case study of Loughborough University Library, UK. Journal of librarianship and information science, 41 (1), 7-17. 8. Carlson, S. (2001). The deserted library: as students work online, reading rooms empty leading some campuses to add Starbucks. Chronicle of higher education, 48 (12), 35-38. 9. Demas, S. (2005). From the ashes of Alexandria: what's happening in the college library?. V Rethinking roles, rethinking space (str. 25-40). Washington DC: Council on Library and Information Resources. Pridobljeno 17. 7. 2011 s spletne strani: http:// www.clir.org/pubs/reports/pub129/pub129.pdf 10. Eigenbrodt, O. (2008). Societal places: the constitution of library space through activity. V 74t'' IFLA General Conference and Council »Libraries without borders: navigating towards global understanding«. Quebec: IFLA 2008 National Committee Quebec. Pridobljeno 17. 7. 2011 s spletne strani: http://archive.ifla.org/IV/ifla74/papers/091--Eigenbrodt-trans-en.pdf 11. Freeman, G. (2005). The library as place: changes in learning patterns, collections, technology, and use. V Library as place: rethinking roles, rethinking space (str. 2-9). Washington DC: Council on Library and Information Resources. Pridobljeno 17. 7. 2011 s spletne strani: http://www.clir.org/pubs/reports/pub129/pub129.pdf 12. Gayton, J. T. (2008). Academic libraries: »social« or »communal«? The nature and future of academic libraries. Journal of academic librarianship, 34 (1), 60-66. 13. Jamieson, H. (2006). Academic libraries: food for thought: learning services approach to food and drink polices in the learning resource centre. Sconul Focus, (39), 13-14. 14. Letna poročila Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani. (2001-2010). Ljubljana: Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani. Pridobljeno 17. 7. 2011 s spletne strani: http://www/osnovni-podatki/Dokumenti/Letna-porocila/ 15. Mosio, M. (2010). Viikki info centre - the heart of the Viikki campus. Helsinki: University of Helsinki. Pridobljeno 17. 7. 2011 s spletne strani: http://147.88.230.242/liber-lag/ PP_LAG_10/Thursday/Liber_viikki_final-100415_bearb_un.pdf 16. Seaman, S. (2006). The library as a learning environment: space planning in an academic library. Colorado libraries, 32 (1), 5-7. 17. Shill, B. H. in Tonner, S. (2003). Creating a better place: physical improvements in acedemic libraries, 1995-2002. College & research libraries, 64 (6), 431-465. 18. Shuler, J. A. (2004). Ask not for whom the bells toll. Journal of academic librarianship, 30 (1), 77-79. 19. Slovenske knjižnice v številkah: visokošolske knjižnice. Poročilo za leto 2009. (2010). Ljubljana: NUK. 20. Weise, F. (2004). Being there: the library as a place. Journal of the Medical Library Association, 92 (1), 6-13. 21. Zabukovec, V. (2007). Vloga psihologije v bibliotekarstvu in informacijski znanosti. V Jubilejni zbornik: ob 20 letnici Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ter 80 letnici dr. Branka Berčiča (str. 117-136). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 22. Žaucer, M. (2007). Nujnost racionalizacije postopkov in dela v knjižnicah. Knjižnica, 51 (3-4), 195-210. Knjižnica za družine LiBRARY FOR FAMiliES Simona Resman Mestna knjižnica Ljubljana e-pošta: simona.resman@mklj.si UDK 027.022:347.61 izvlEČEK Koncept knjižnice za družino spodbuja vsakega posameznega družinskega člana in celotno družino k uporabi knjižnice in s tem knjižnico k ustvarjanju dinamičnega, osebnega in dolgoročnega odnosa z uporabniki. V vedno bolj skomercialiniziranem svetu morajo biti knjižnice sposobne ponuditi družinam varen, prijeten in udoben prostor za razvijanje lastne domišljije in ustvarjalnosti. Za oblikovanje uspešnih storitev mora knjižnice, še posebej splošne knjižnice, zanimati, kakšno je danes družinsko življenje, kakšni so odnosi znotraj družin in kako komunicirajo družine z okoljem. Zasnova storitev knjižnice za družino sloni na opogumljanju celih družin k obiskovanju knjižnice, vzpodbujanju branja, vključevanju v procese vseživljenjskega učenja, aktivnemu preživljanju prostega časa, obiskovanju prireditev. Korak naprej od tradicionalne ponudbe pomeni vpeljava igranja v knjižnico kot samostojne aktivnosti z lastnimi cilji in metodami, namenjene celi družini. Ponudba za družinsko igranje mora biti zabavna in razburljiva za odrasle in otroke. Igranje je v knjižnici priložnost za srečevanje družin, igranje zbližuje ljudi in ustvarja prave razmere za sodelovanje. Pomemben element v življenju družin so obredi. Lahko del družinskega obredja postane tudi skupni družinski obisk knjižnice? Ključne besede: splošne knjižnice, knjižnične storitve, družinske knjižnice, družina, družinska pismenost UDC 027.022:347.61 abstract The concept of the library for family encourages each family member and the whole family to use library, and consequently the library itself to create a dynamic, personal and long-term relation with its users. In the world that is becoming increasingly commercialized, libraries should offer families a safe, pleasant and comfortable place for developing one's own fantasy and creativity. To create successful services, a library and especially pablic libraries, should be aware of today's family life: what are the relations inside a family, and how they communicate with the environment. The concept of library services for family is based on encouragement of families to visit libraries, to motivate reading, to integrate them in processes of lifelong learning, on active spending of free time and attending events. A step ahead from the traditional option means to introduce acting as an autonomous activity with its own objectives and methods designed for the whole family. Opportunity for a family playing should be amusing and exciting for all, adults and children. Playing in a library presents an opportunity for families to meet there - playing brings people closer and creates perfect conditions for co-operation. Rituals are an important element in a family life. Could a joint visit of a library be part of a family habit? Key words: public libraries, library services, family libraries, families, family literacy 1 UVOD Lahko bi rekli, da je zakonitost človeške družbe, da se življenje začne v eni od oblik družinske skupnosti in se tam tudi konča. Bi bilo preveč domišljavo sklepati, da ta družinski cikel pokriva vseživljenjskost knjižničnih storitev za celo družino in za vsakega družinskega člana posebej? Kaj danes splošne knjižnice ponujajo družinam: - Mreža knjižnic v Sloveniji omogoča res široko dostopnost do storitev. - Skoraj vse splošne knjižnice imajo mladinske oddelke, vedno številčnejše tudi ločene oddelke za otroke in mladostnike. - Nudijo kakovosten in primeren izbor gradiva, - tematske sezname knjig za otroke in mladostnike kot pomoč pri izbiri, - široko paleto bibliopedagoških oblik dela z mladimi. - Vse storitve za otroke in mladostnike do 18. leta so brezplačne. Vendar družine pričakujejo več: v vedno bolj skomercialiniziranem svetu morajo biti knjižnice sposobne ponuditi družinam varen, prijeten in udoben prostor za razvijanje lastne domišljije in ustvarjalnosti. Obisk družin v knjižnici naj bo prijazen in doživljajsko poln dogodek. Cilj splošne knjižnice je, da za celo družino postane del vsakdanjika. Raziskave so pokazale, da imajo storitve, ki vključujejo različne generacije družinskih članov, večje učinke. Za knjižnico je vzpostavljanje dialoga z družino prek novih oblik storitev zelo pomembno, saj s storitvami, ki aktiv- no vključujejo vso družino, knjižnica posega tudi na področje medsebojnih odnosov med družinskimi člani. V strokovni literaturi ni veliko prispevkov, ki bi celovito obravnavali družino v knjižnici. Z družinskim obiskom knjižnice se je največ ukvarjala kolegica Ida Mlakar iz Pionirske - centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo v Mestni knjižnica Ljubljana. 2 O DRUŽINAH Družino definiramo kot skupino oseb, ki živi v skupnem gospodinjstvu in jo sestavlja vsaj en otrok in vsaj ena odrasla oseba. V tradicionalni družbi je bila družina multifunkcionalna skupnost, zato je zadovoljevala večino potreb svojih članov, a je do danes izgubila veliko svojih funkcij, ki so prešle na posamezne institucije, kot so vrtci, šole, podjetja, domovi za ostarele, zdravstvene ustanove. Lahko njim ob bok postavimo tudi splošne knjižnice? 2.1 DRUŽINE DANES Ko razmišljamo o družini v knjižnici, je pravzaprav potrebno za začetek razplesti vozel različnih dejavnikov, ki danes opredeljujejo družino: - Osnovni razvojni trendi spreminjanja družin kažejo, da je zaradi mnogovrstnosti družinskih oblik in stilov bolj smiselno govoriti o družinah. - Ljudje si vedno bolj sami izbirajo oblike in načine družinskega življenja. Družine lahko opredelimo kot jedrne družine (biološke, socialne, enostarševske in adoptivne), razširjene družine (tri ali večgeneracijske, sorodniške) in reorganizirane družine (sestavljene družine). - Formalizirana zakonska zveza izgublja svoj socialni pomen, število razvez narašča povsod, kjer je razveza zakonske skupnosti omogočena. - Zvišujeta se število enostarševskih družin in sestavljenih družin (to so družine, kjer vsaj eden od partnerjev ponovno vzpostavlja družinsko skupnost). - Podaljšuje se na eni strani obdobje prehoda iz družine staršev v lastno družino, na drugi strani pa tudi sklepna faza družinskega življenja, obdobje zoževanja družine - obdobje, ko partnerja živita sama. V razvoju osebnosti posameznika se vplivi družine prepletajo z vplivi širšega okolja. Družine so sestavni del širšega socialnega, kulturnega in ekonomskega prostora, družinsko življenje opredeljujejo vrednote, ki so za neko kulturo značilne. Družine so posrednik med posameznikom in okoljem, spodbude zunanjega okolja prinašajo v družino vsi družinski člani. Pravila, norme in vrednote, ki veljajo v neki družbi, družine izbirajo, usmerjajo, krepijo in zavirajo v skladu s potrebami družinskih članov in svojim lastnim, notranjim družinskim vrednostnim sistemom. Notranji odnosi v družini vsakemu posamezniku omogočajo tudi samo njegova intimna podoživljanja. So sodobne družine v krizi? Nasprotno: - Izkazalo se je, da so sodobne družine vendarle zelo fleksibilna institucije, ki so se prilagodile težnjam po individualizaciji in subjektivizaciji življenja. - Družine delujejo kot skupnost, ki blaži strese in konflikte, neke vrste zatočišče pred problemi zunanjega sveta, kar velja še posebej za otroke in mladostnike. - Povečuje se pomen družine v življenju starega človeka - proces, ki so ga mnoge sodobne družbe zanemarile in ga sedaj ponovno oživljajo. 2.2 LASTNOSTI DRUŽIN, KI SO POMEMBNE ZA RAZVOJ IN OBLIKOVANJE STORITEV ZA DRUŽINO V KNJIŽNICI Knjižnice, še posebej splošne knjižnice, mora zanimati, kakšno je danes družinsko življenje, kakšni so odnosi znotraj družin in kako komunicirajo družine z okoljem. Poleg pluralnosti oblik družine so vidne tudi strukturne spremembe družinskega življenja: materinstvo, očetovstvo, otroštvo, družinsko delo. Materinstvo je še vedno ključni dejavnik konstituiranja družine, očetovstvo je v zadnjem desetletju najaktualnejša tema v družboslovni literaturi o družini - nov ideal očeta, ki je vključen v družinsko življenje, torej očeta, ki otroku bere in ga tudi vodi v knjižnico in tako postane uporabnik splošne knjižnice - je družinski obisk knjižnice tudi pot za večje vključevanje moških uporabnikov? V študijah o kvaliteti življenja v Sloveniji je opredeljena kvaliteta življenja članic in članov družine z materialnimi in nematerialnimi viri, do katerih imajo dostop, s stopnjo obvladovanja teh virov in odločanjem o njihovi razporeditvi. V knjižnici lahko vidimo tako materialni kot nematerialni vir, do katerega imajo družine dostop ali pa tudi ne. Knjižnica si s svojimi storitvami za družino prizadeva zagotoviti dostop čim večjemu številu družin. Ce je družinam zunanji svet zanimiv, vznemirljiv in privlačen, če ga doživljajo kot naklonjenega in sprejemajočega, se to pozna tudi na značilnem socialnem vedenju družinskih članov. Družinski člani imajo zunaj družinskih meja različna področja udejstvovanja. Tam srečujejo nove ljudi, večajo svoje znanje in širijo svoja obzorja. Te lastnosti lahko s pridom izkoristi knjižnica pri oblikovanju novih storitev. Družine manjšin in priseljene družine živijo v razmerah, v katerih pravila določa druga kultura, in se zato pogosto zapirajo pred okoljem, v katerem živijo. Posamezni člani takih družin so zaradi tega lahko vsaj delno prikrajšani za mnoge ustvarjalne in socialne izkušnje in prav knjižnica kot odprt javni prostor lahko pripreva k premagovanju izključenosti teh družin. Pomemben element v življenju družin so obredi. Ne glede na to, kako sproščeno, prilagodljivo in spontano družina živi, pa sestavljajo njeno življenje mnoga redna dogajanja, ki imajo dokaj predvidljiv potek in svoj določen smisel - obredi. Posamezniki radi sodelujejo v družinskih obredih, če so ti zanimivi in privlačni in jim omogočajo druženje in sprostitev. Lahko del družinskega obredja postane tudi skupni družinski obisk knjižnice? 3 DRUŽINSKI OBISK KNJIŽNICE Zasnova storitev knjižnice za družino sloni na opogumljanju celih družin k obiskovanju knjižnice, vzpodbujanju branja, vključevanju v procese vseživ-ljenjskega učenja, aktivnemu preživljanju prostega časa, obiskovanju prireditev. Knjižnica je nezamenljiv prostor, kjer spremljamo družinske člane na poti od rojstva do vrtca, iz vrtca na univerzo, iz otroštva v odraslost, iz zaposlitve v upokojitev, iz brezposelnosti v zaposlitev, iz pasivnosti v aktivno udeležbo1. 1 Knjižnica z vso svojo ponudbo spremlja in podpira postaje v življenju vsakega posameznika in cele družine: rojstvo, vrtec, prvi šolski dan, izbira šole, izbira poklica, vseživ-ljenjsko učenje, partnerstvo, poroka, ustvarjanje doma, starševstvo, interesi, potovanja, spremembe, bolezen, staranje, smrt. Koncept knjižnice za družino spodbuja vsakega posameznega družinskega člana in celotno družino k uporabi knjižnice in s tem knjižnico k ustvarjanju dinamičnega, osebnega in dolgoročnega odnosa z uporabniki. Mnoge družine same ne znajo ali ne zmorejo najti poti v splošno knjižnico, ker potrebujejo za ta korak nekaj več spodbude in pomoči kot druge. To je posledica pomanjkanja informiranosti o raznoliki in življenjsko uporabni ponudbi splošne knjižnice, tudi o tem, da so knjižnične storitve po večini brezplačne. Žal do marsikatere družine ne pridejo podatki o možnostih, ki jih knjižnica ponuja s številnimi koristnimi informacijami tudi pri reševanju vsakdanjih težav in za zadovoljevanje različnih življenjskih potreb, kot so: - pridobivanje novih znanj, - brezposelnost in iskanje zaposlitve, - učne težave, - potreba po socialnih stikih, - potreba po kvalitetnejšem preživljanju prostega časa. Knjižnica lahko učinkovito pomaga družinam s koristnimi informacijami, posredovanjem različnih znanj in veščin, učno pomočjo, samostojnim učenjem, ne nazadnje pa tudi s paleto različnih prireditev za otroke in starše, kjer lahko navezujejo socialne stike in odkrivajo različne možnosti zase in za svoje otroke. Manj izobraženi starši, starši iz drugih kulturnih okolij (socialno šibki, revni, migranti) bodo imeli večje težave, kako narediti prvi korak v knjižnico, saj jim knjižnica morda vzbuja strah, nezaupanje in nelagodje. Splošna knjižnica mora prepričati družine k obisku s sodelovanjem z vzgojiteljicami v vrtcih, prek klasičnih oblik kot je vrtec na obisku, in s šolskimi knjižničarji. Seveda lahko otroški knjižničarji obiščejo starševski sestanek v vrtcu ali pa prek tiskanih info gradiv in objav na spletni strani in v lokalnih medijih posredujejo za obisk družine pomembne informacije: - Kje in kako najdejo knjižnico, najkrajšo pot do nje, prevozna sredstva, možnost parkiranja. - Kdaj je knjižnica odprta. - Kako postati član knjižnice. - Kakšne so pravice in dolžnosti članov knjižnice. - Kje je v knjižnici oddelek za otroke. - Kakšno gradivo si lahko izposodijo na dom ali uporabljajo v knjižnici. - Kakšne storitve ponuja knjižnica otrokom in staršem. - Kdo jim v knjižnica posreduje informacije, svetuje in pomaga. Prav prikladno bi bilo, če bi knjižnica vsaj dvakrat na leto pripravila v medijih dobro oglaševan informativni dan za družine z bogatim spremljevalnim programom. 3.1 KNJIŽNICA - PROSTOR ZA DRUŽINE Ko družine iščejo prostor zase v lokalni skupnosti, jih zanima: - Ali je prostor prepoznaven in dostopen? - Ali je prostor varen in udoben? - Ali ga lahko uporabljajo prebivalci vseh starosti in družbenih skupin? - Ali omogoča široko paleto aktivnosti, ki so brezplačne? - Ali so tam zaposleni, ki lahko pomagajo družini? Splošna knjižnica ima odgovore na postavljena vprašanja, saj je: - Zadnji nekomercialni javni prostor. - Tretji prostor, ki je ločen od doma in dela / šole, je zastonj ali vsaj poceni. - Prostor, ki je umeščen v okolje, kjer se družine zadržujejo: vrtci, šole, nakupovalna središča, športni centri, druge ustanove, namenjene kulturi, preživljanju prostega časa in zabavi. - Prostor, ki se prilagaja potrebam uporabnikov (poudarek na udobju, zunanjem izgledu in notranji opremi knjižnic). - Prostor, ki zadovoljuje potrebe vseh oblik in načinov družinskega življenja. - Prostor, kjer je posebna pozornost namenjena družinskim članom s posebnimi potrebami. - Prostor za pridobivanje znanja in izkušenj in kulturna arena. - Prostor za užitek in prosti čas, kjer si lahko družina okrepča telo (kavarna) in duha. - Prostor, ki si ga lahko lasti vsak pripadnik lokalne skupnosti. Fizični prostor knjižnice se vzpostavlja kot generator oživljanja celotne soseske in družine lahko prevzamejo vlogo mostu med notranjim in zunanjim okoljem knjižnice. Knjižnica družini poleg fizičnega ponuja tudi virtualni prostor, ki omogoča povezovanja doma in knjižnice. E-storitve knjižnice so dostopne družinam 24 ur vse dni v tednu prek različnih platform: osebni računalniki, bralniki, mobilni telefoni itd. Spletna stran knjižnice je virtualno okolje, ki lahko družinam ponudi številne informacije o delovanju knjižnice, jih vabi k obisku prireditev in k udeležbi na delavnicah in jim prek različnih e-storitev omogoča tudi aktivno udeležbo.2 3.2 SPODBUJANJE DRUŽINSKE PISMENOSTI V KNJIŽNICI Družinska pismenost zajema vse dejavnosti, ki potekajo medgeneracijsko med otroki in odraslimi znotraj družin in so povezane s pismenostjo. V skoraj vseh družinah se vsak dan srečujejo z dejavnostmi, ki so povezane s pismenostjo.3 Družinski pismenosti dajejo pečat tudi kulturne značilnosti družin. Različna kulturna okolja dajejo različen poudarek posameznim dejavnostim, povezanim s pismenostjo. Družinska pismenost temelji na načelih spoštovanja zasebnosti in intimnosti, demokratičnosti in pluralizma, na omogočanju izbire in drugačnosti, enakih možnosti in upoštevanju različnosti med otroki ter multikulturalizma. 2 Knjižnica vzpostavlja neposreden stik z uporabniki spletne strani prek podstrani s primernimi vsebinami za različne ciljne skupine: otroke, mladostnike, starše, odrasle, starostnike. Zasnova spletne strani knjižnice se tako pomakne od organiziranega / institucionalnega k osebnemu. 3 Različna obvestila v nabiralniku; revije, časopisi; gledanje televizije; gospodinjsko delo; konjički z navodili; kuharski recepti. Družinsko pismenost sestavljajo različne oblike funkcionalne pismenosti: bralna, medijska, avdio in vizualna, gibalna in še kakšna4. Knjižnica s svojim gradivom, prireditvami in posebnimi storitvami spodbuja različne oblike pismenosti, ki nudijo informacije, znanje, kulturo, zabavo in sprostitev. Tako otroci kot odrasli prihajajo v knjižnico po nova doživetja, eksperimentirat in se igrat z različnimi mediji, tehnologijami in kulturami. Ključne besede so: očaranost, razmišljanje, presenečenje, čudenje in osuplost. Knjižnica si prizadeva za dvig bralne kulture in razvoj bralnih interesov v družini z oblikovanjem privlačne zbirke gradiva in vzpostavitvijo storitev, ki aktivno vključujejo uporabnike.5 Staršem, ki bi radi pomagali otrokom, pa ne znajo ali ne zmorejo, je treba ponuditi čim več pomoči s strani knjižnice in knjižničarjev, tudi tako, da družine obiščejo na domu.6 Novi sistemi postavitve gradiva tako za otroke kot za odrasle7 in spremenjena vloga knjižničarjev, ki so vse manj nadzorniki in vse bolj gostitelji, gotovo pripomorejo k družinam bolj prijazni knjižnici. Izobraževanje postaja čedalje pomembnejše, starši vidijo v njem svojevrstno zagotovilo za otrokovo življenjsko uspešnost. Otrok lahko znanje spontano pridobiva o okolju, v katerem živi, obisk knjižnice pa mu omogoča, da spozna tudi okolja, ki so daleč od njega in drugačna. Pridobljeno znanje mu pomaga, da bolje razume tudi svet, v katerem živi, in da se laže znajde v novih okoliščinah. Družinski obisk knjižnice stimulira celo družino k 4 Poleg zmožnosti branja, pisanja in računanja, ki veljajo za temeljne zmožnosti pismenosti, se danes poudarja tudi pomen drugih zmožnosti (npr. poslušanje) in novih pismenosti, kot so informacijska, digitalna, medijska, mrežna, avdio in vizualna pismenost in druge, ki so pomembne za uspešno delovanje v družbi. 5 Literarni natečaj družinskih zgodb za otroke, otroci in starši izdelajo družinski album, vnuki in stari starši raziskujejo družinsko življenje v preteklosti, vnuki učijo stare starše IKT, knjižnica organizira vikend učnih aktivnost s tekmovanjem družin v znanju. 6 Bookstart je program, ki so ga začeli izvajati v Veliki Britaniji - knjižničarji so obiskali družine in jih obdarovali s knjigami 3-4 krat pred otrokovim odhodom v šolo. Knjige je spremljala predstavitev ponudbe lokalne splošne knjižnice za celo družino. Družine so tako opogumljene za obisk knjižnice, knjižnica pa prispeva k prekinitvi morebitne negativne socialne dediščine družine, podpira starše pri prevzemu odgovornosti za otrokovo učenje in daje otrokom zgodnje bralne veščine (http://www.bookstart.org.uk/). 7 Nova postavitev gradiva za otroke v Mestni knjižnici Ljubljana, ki temelji na bralnih perspektivah in postavitev gradiva za otroke in odrasle po tematikah v Osrednji knjižnici Kranj. učenju in strokovnjaki že dolgo izpostavljajo pomen učečih se družin za stabilnost cele družbe. Knjižnica s promocijo kvalitetnih vsebin na različnih nosilcih razvija tudi avdio in vizualno pismenost v družinah, začenši z ilustracijami v slikanicah, prek risb v stripih, fotografij in umetniških reprodukcij v knjigah do glasbe in filma. Ob kritičnem gledanju in doživljanju likovnih del ter lastnem likovnem izražanju ter ob poslušanju glasbe in igranju na različne inštrumente bo otrok pridobil občutek za lepo. Ustvarjalne delavnice za odrasle in otroke so imenitne oblike priložnostnega učenja in aktivnega preživljanja prostega časa za celo družino. Za knjižnico je pomembno vprašanje, kako pravilno približati družinam internet kot vedno bolj prevladujoč medij. Pomembno je opozoriti odrasle člane družine, da je internet neomejen vir poučnih, uporabnih informacij in je lahko nenadomestljiv učni pripomoček. Knjižnica mora zagotoviti, da so otroci in mladostniki na spletu varni. V knjižnicah je bilo veliko narejenega pri računalniškem in informacijskem opismenjevanju otrok in mladostnikov, manj pa na za otroke primerni informacijsko-komunikacijski opremi, zasnovi prostora in interaktivnih projektih. Za otroke so namreč najbolj zanimive tiste e-vsebine, v katerih lahko aktivno sodelujejo: barvajo, rišejo, poslušajo glasbo, gledajo animirane podobe, rešujejo kvize in uganke, sestavljajo sestavljanke, iščejo skrite zaklade. Z gledišča družinskega obiska knjižnice je izobraževanje otrok in mladostnikov za dosego informacijske in ožje računalniške pismenosti pravzaprav nedvoumno povabilo odraslim članom družine k uporabi računalnikov in udeležbi na izobraževanjih, saj jih veliko niti v službi niti doma (pomanjkanje denarja, neznanje) ne uporablja računalnika in nima dostopa do interneta. 3.3 DRUŽINE SE V KNJIZNICI IGRAJO Morda je med vzgojnimi nalogami preveč poudarjena dolžnost staršev, da seznanijo otroka z resničnostjo. Pri tem zanemarjajo vlogo, ki jo ima za razvoj otrokove osebnosti in za njegovo ustvarjalnost domišljija. Danes postaja knjižnica z novim konceptom privlačen, navdihujoč in vključujoč tretji prostor. Če hočemo, da ga družine kot takega tudi prepoznajo, potrebujemo nekaj novega, svežega. Igre so kot tip gradiva že dolgo prisotne v knjižnici, vendar z izrazito vzgoj-no-izobraževalno noto, nov koncept pa predvideva, da knjižnice uporabljajo igranje kot dragoceno aktivnost in kulturo igre naredijo za bistveni del posredovanja različnih vsebin otrokom in njihovim staršem. Je prav, da se v knjižnici igramo? Je prav, da delamo hrup, pojemo, skačemo, eksperimentiramo? Otroci se skorajda nimajo več kje igrati. Za otroke, sploh v urbanem okolju, zmanjkuje naravnih prostorov za igro. V prejšnjih generacijah so se otroci različnih let igrali na ulici in dvoriščih, kar je pomembno, saj se določena znanja, spretnosti in veščine najlažje prenašajo prav med otroki različnih let. Danes so otroci v vrtcih in šolah, po šoli pa so vključeni v različne dejavnosti, vendar vedno z otroki iste starosti - prav knjižnica pa ponuja možnost komunikacije med otroki različne starosti. Pomembno je izpostaviti knjižnico kot varen prostor za igranje. Nekatere knjižnice že pogumno uvajajo igralnice (starši radi vključujejo otroke v organizirane igralnice, predvsem v tiste, ki jih ponujajo različni trgovski centri), ki ponujajo različne didaktične, edukativne in druge igrače v povezovanju s knjigo. Korak naprej pa pomeni vpeljava igranja v knjižnico kot samostojne aktivnosti z lastnimi cilji in metodami, namenjene celi družini. Ko se družine igrajo, ni toliko pomembno samo ukvarjanje z igro, ampak predvsem ideja skupnega igranja. Ponudba za družinsko igranje mora biti zabavna in razburljiva za odrasle in otroke. Igranje je aktivnost, ki lahko združuje kulturno dediščino, izobraževalne igre, računalniške igre in nove, interaktivne igre, ki gradijo na medijih, kot so glasba, film, televizija, ter omogočajo udeležencem inovativne poti za vključevanje in komuniciranje. Dobro so zasnovane tiste igralne aktivnosti, ki uporabljajo raznolike igralne pripomočke8 in kombinirajo fizične predmete z novimi tehnologijami. Učinkoviti so tisti pristopi, ki omogočajo članom družine, da poslušajo drug drugega, se pogovarjajo, sodelujejo, si pomagajo in skupaj uživajo.9 Igranje je pravzaprav ustvarjanje zgodb in ' Igralni pripomočki so vse stvari, s katerimi se igramo: od namensko narejenih igrač, vsakdanjih uporabnih in neuporabnih predmetov, peska ali vode pa vse do računalniških iger in e-phonov. ' Časovni stroj, kviz (glasbeni, literarni), iskanje zakladov, soba čudežev. prav te so močno orodje za vključevanje odraslih v svet domišljije, odrasli prek svojih lastnih zgodb in spominov spodbujajo otroke k ustvarjalnosti. Igranje tako aktivira različne oblike gradiva, spodbuja družinske člane k uporabi bolj raznovrstnega gradiva in podpira različne oblike pismenosti. Igranje je pomemben element sodelovanja med pripadniki več generacij. Stari starši zaradi prezaposlenosti staršev in kot socialni korektiv (brezplačno varstvo, skupno gospodinjstvo) vedno več časa preživijo z vnuki in prav z igro lahko starim staršem in vnukom naredimo obisk knjižnice za pravo doživetje. Za mlade družine, še posebej za najstniške starše, je igranje le še dodaten motiv za družinski obisk knjižnice. Knjižnice so tradicionalno razdeljene na oddelka za otroke in odrasle, včasih še za mladostnike, z gradivom in storitvami za ene ali druge. Izziv za knjižnico je oblikovanje prostorov, ki so namenjeni celi družini. Prijeten, privlačen in premišljeno oblikovan igralni prostor predstavlja navdih za igranje in ustvarja dobro igralno ozračje. Koncept knjižnice za družino omogoča družinskim članom tudi lažje prehajanje med različnimi oddelki. Igralne aktivnosti za družino na novo definirajo knjižnični prostor, nagovarjajo čute, spodbujajo k fizični aktivnosti vseh sodelujočih in spreminjajo uporabnikov in knjižničarjev fokus od izključno izposoje gradiva do raziskovanja in učenja ter vzpostavljajo dialog med različnimi vsebinami in novimi tehnologijami. Družine se največkrat igrajo same in ne potrebujejo pomoči, pomembna pa je vloga knjižničarja kot razširjevalca, posrednika in spodbujevalca novih aktivnosti. Igranje je v knjižnici priložnost za srečevanje družin, igranje zbližuje ljudi in ustvarja prave razmere za sodelovanje. 4 KONCEPT KNJIŽNICE ZA DRUŽINO V MESTNI KNJIŽNICI LJUBLJANA V mrežo Mestne knjižnice Ljubljana je vključenih pet velikih knjižnic, območnih enot in 29 krajevnih knjižnic. Tako široko razvejana mreža omogoča posameznim knjižnicam, da ob prenovi osmislijo takšne koncepte, ki v največji meri podpirajo zahteve, potrebe in želje okolja, v katerem delujejo. »Tudi mi rastemo: knjižnica kot navdih za celo družino« smo poimenovali idejni načrt prenove Knjižnice Jožeta Mazovca (KJM), ki smo ga oblikovali v letu 2010. Pri pripravi prenove KJM smo se opredelili za oblikovanje prostora in izvajanje dejavnosti in storitev za celo družino. Družine bodo tako dobile pravi mali paradiž v središču lokalne skupnosti. Novi koncept izhaja iz prostorskih omejitev knjižnice (581 m2) in zasnove lokalnega okolja (četrtna skupnost Moste), ki podpirata zamisel o knjižnici za družino. V okviru knjižnice za družino bomo še posebno pozornost namenili družinskemu branju, oblikovanju in širjenju bralnih izkušenj v družini, ki se ne konča v predšolskem obdobju in prvem triletju osnovne šole, marveč poteka skozi celotno osnovno in srednjo šolo. Razvoj koncepta knjižnice za družino si v prihodnje zamišljamo tudi v doseganju družin, ki še ne obiskujejo knjižnice, s posebnimi motivacijskimi akcijami obiska družin na domu; v možnosti uporabe knjižničnega prostora za dejavnosti, ki so namenjene družinam in jih izvajajo različne nevladne organizacije in četrtna skupnost, tudi zunaj časa odprtosti (sobote, nedelje, prazniki); v uvedbi družinske izkaznice, ki bo spodbujala obisk cele družine v knjižnici. V sodelovanju z upraviteljem centra kulture Španski borci bomo pripravili prireditve, namenjene prav družinskemu obisku. Na podlagi idejnega načrta je arhitekt zasnoval tak knjižnični prostor in notranjo opremo, ki v celoti in še posebej z družinskim kotičkom vabita družine na obisk v knjižnico. V Mestni knjižnici Ljubljana že izvajamo storitve, ki so v prvi vrsti namenjene družinskemu obisku knjižnice: - Projekti Pionirske - centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki podpirajo različne vrste pismenosti, s posebnim poudarkom na bralni pismenosti. - Bralni krog je namenjen spodbujanju branja med starejšimi (dedki in babice) in vključevanju starejših v branje otrok. - Igroteka je zbirka visokokakovostnih igrač, ki so namenjene otrokovemu sproščenemu učenju in zabavi. Kot nadgradnjo Igroteke načrtujemo vzpostavitev igralnice, ki bo otrokom in staršem ponujala aktivno, strokovno nadzorovano, sproščeno in vodeno igranje. - Igrarium so družabni dnevi namiznih iger in stripa, kjer obiskovalci lahko igrajo znane in manj znane namizne igre, si ogledajo zanimive razstave, poslušajo okrogle mize, predavanja ter predstavitve iger in stripov, se udeležijo stripovske delavnice. - Kosovirjeva žlica (prevzeto po knjigi Svetlane Makarovič Kosovirja na leteči žlici) je prvi interaktivni projekt Mestne knjižnice Ljubljana, ki predstavlja spodbudo otrokom za uporabo sodobne tehnologije. Hkrati želimo izkoristiti privlačnost, s katero otroke ti modeli očarajo, za srečevanje s pravimi knjigami in branjem. Kosovirjeva žlica je interaktivni objekt, z računalniško podporo opremljena realistična maketa z ergonom-sko obliko za sedenje in poslušanje pesmic in pravljic po lastni izbiri. 5 ZAKLJUČEK S PREMISLEKOM Družine bodo trajno obiskovale knjižnico: - Če je bil prvi obisk knjižnice uspešen. - Če je fizični prostor knjižnice varen, prijeten, udoben in navdihojoč. - Če so družino v knjižnici sprejeli strokovno usposobljeni in prijazni knjižničarji. Če želijo knjižnice privabiti družine, morajo svoje storitve oglaševati tam, kjer se družine zadržujejo.10 Sporočilo tako uporabnikov kot neuporabnikov je jasno: »Spomnite nas, da ste tukaj.« Za celovitejšo ponudbo za družino se mora knjižnica povezovati z najrazličnejšimi partnerji v svojem okolju11. Zgodnje opismenjevanje pripomore v partnerstvu z izobraževalnimi ustanovami k dolgoročnemu uspehu lokalne skupnosti, povečuje pa se tudi zavedanje skupnosti o povezavi med zgodnjim opismenjevanjem otrok in ekonomskim razvojem. Največkrat se pri neposrednem delu z otroki in družinami govori o vrtcih in vzgojiteljih, šolah in učiteljih, socialnih službah in svetovalcih, zakaj se ne bi še o knjižnicah in knjižničarjih? 10 Vrtci, šole, igrišča, športni centri, kulturni centri, kinodvorane, trgovski centri, zdravstvene ustanove, priljubljeni lokali in družinske izletniške točke itd. 11 Z drugimi knjižnicami, z drugimi kulturnimi ustanovami, z različnimi izobraževalnimi ustanovami, lokalno upravo, z ustanovami s področja prostovoljstva, z nevladnimi ustanovami in z lokalnim gospodarstvom. Za konec razmislek še o eni, v zadnjem času kar nekam pozabljeni vlogi knjižnic. V drugi letošnji številki Scandinavian public library quarterly Joacim Hansson12 polemično razmišlja o pretiranem naporu knjižnic pri zadovoljevanju potreb uporabnikov po principu »what they want«. Avtor izpostavlja, da knjižnice obstajajo z razlogom, in razlog ni v nenehnem prilagajanju uporabnikom, temveč v njihovem prispevku k močni in demokratični lokalni skupnosti. Pritiski na knjižnice, da oblikujejo storitve glede na stalno spreminjajoče se zahteve in potrebe uporabnikov, lahko prav kmalu zamajejo osnovno poslanstvo knjižnic, da svetujejo, usmerjajo, podpirajo, da zmorejo izraziti svoje mnenje in zavzeti stališče. Morda pa lahko okrepimo to vlogo knjižnic prav pri delu z družinami. 6 CITIRANI VIRI IN LITERATURA 1. Bralna sposobnost ima neomejene možnosti razvoja: zbornik Bralnega društva Slovenije, Postojna, november 1999. (2000). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 2. Družine: različne - enakopravne. (1995). Ljubljana: Vitrum. 3. Experiences & reflections: families at play in library. (2011). Aarhus: City of Aarhus, Culture and Citizens' Services. Pridobljeno 22. 8. 2011 s spletne strani: http://www. legende-familier.dk/wp-content/uploads/2011/02/Families_at_Play_in_-the_Libra-ry _Experiences_Reflections_2.pdf 4. Hansson, J. (2011). A point of view. Scandinavian public library quarterly, 44 (2), 14-15. 5. IFLA guidelines for children's libraries services. (2009). The Hague: IFLA Headqurters. Pridobljeno 22. 8. 2011 s spletne strani: http://archive.ifla.org/VII/s10/pubs/Childrens-Guidelines.pdf 6. IFLA guidelines for library services for young adults. (2009). The Hague: IFLA Headqurters. Pridobljeno 22. 8. 2011 s spletne strani: http://www.ifla.org/files/libraries-for-children-and-ya/publications/ya-guidelines2-en.pdf 7. Inspiration: Strategies and prototypes for the future: abstracts from The Children's Interactive Library project 2004-2006. (2007). Aahus: Arhus Kommunes Bibliote-ker. Pridobljeno 22. 8. 2011 s spletne strani: http://www.aakb.dk/taksonomi/artikel/ publikationer?page= 6 8. Jamnik, T. (2003). Otroške knjige in drugi mediji. V M. Blatnik Mohar (Ur.), Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja (str. 58-64). Ljubljana: Mladinska knjiga. 9. Knaflič, L. (2003). Vzgoja bralca v družini. V M. Blatnik Mohar (Ur.), Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja (str. 34-39). Ljubljana: Mladinska knjiga. 12 Joacim Hansson je profesor na Oddelku za bibliotekarstvo in informacijske znanosti na Linnejevi univerzi na Švedskem. 10. Knaflič, L. (2009). Izobraževalni pristopi za spodbujanje družinske pismenosti. V L. Knaflič in N. Bucik (Ur.), Branje za znanje in branje za zabavo: priročnik za spodbujanje družinske pismenosti (str. 125-126). Ljubljana: Andragoški center Slovenije. 11. Longworth, N. (2000). Making lifelong learning work: learning cities for a learning century. London: Kogan Page, Sterling (VA): Stylus. 12. Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2003). Vloga branja in pripovedovanja v otrokovem razvoju. V M. Blatnik Mohar (Ur.), Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja (str. 22-33). Ljubljana: Mladinska knjiga. 13. Mlakar, I. (2003). Vloga knjižnice. V M. Blatnik Mohar (Ur.), Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja (str. 84-91). Ljubljana: Mladinska knjiga. 14. Mlakar, I. (2009). Družinski obisk knjižnice. V L. Knaflič in N. Bucik (Ur.), Branje za znanje in branje za zabavo: priročnik za spodbujanje družinske pismenosti (str. 49-54). Ljubljana: Andragoški center Slovenije. 15. Nacionalna strategija za razvoj pismenosti. Osnutek. (2005). Ljubljana: Andragoški center Slovenije. Pridobljeno 22. 8. 2011 s spletne strani http://pismenost.acs.si/ 16. Peštaj, M. (2009). Otroci in mediji. V L. Knaflič in N. Bucik (Ur.), Branje za znanje in branje za zabavo: priročnik za spodbujanje družinske pismenosti (str. 83-93). Ljubljana: Andragoški center Slovenije. 17. Rener, T., Sedmak, M., Švab, A. in Urek, M. (2006). Družine in družinsko življenje v Sloveniji. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. 18. Resman, S. (2010). Urbis bibliotheca urbi - Mestna knjižnica mestu. Referat predstavljen 8. 11. 2010 na posvetovanju »Knjižnica srce mesta - med tradicijo in prihodnostjo« v Mestni knjižnici Ljubljana. 19. Senville, W. (2009). Public libraries: the hub of our communities. Australasian public libraries and information services, 22 (3), 97-103. 20. Švab, A. (2001). Družina: od modernosti kpostmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 21. Tomori, M. (1994). Knjiga o družini. Ljubljana: EWO. UPORABA INFORMACIJSKE KOMUNIKACIJSKE TEHNOLOGIJE PRI DELU z uporabniki v šolski knjižnici USE OF iNFORMATiON COMMUNiCATiON TECHNOLOGY FOR WORK WiTH USERS iN THE SCHOOL LiBRARY Maja Miklič Osnovna šola dr. Vita Kraigherja, Ljubljana e-pošta: maja.miklic@guest.arnes.si UDK 027.8:004(497.4) izvLEČEK E-šolstvo je področje, ki se v slovenskem prostoru izredno hitro razvija. Šolam in zaposlenim nudi podporo, preko razpisov Ministrstva za šolstvo sofinanciranje nakupov programske in strojne opreme, izobraževanje, izdelavo in uporabo e-gradiv ter podporo na številnih med seboj povezanih področjih uvajanja uporabe informacijsko-komuni-kacijske tehnologije (IKT) v izobraževanje. Vse te storitve se povezujejo preko portala Slovensko izobraževalno omrežje (sio.si). Projekt E-šolstvo tudi za šolske knjižničarje, ki imajo pomembno vlogo pri informacijskem opismenjevanju mladih uporabnikov, predstavlja dobro izhodišče in podporo za storitve in dejavnosti v šolskih knjižnicah. Da bi ugotovili, kako se te dejavnosti izvajajo v praksi, je bila izvedena raziskava (spletna anketa, v kateri so sodelovali knjižničarji osnovnih in srednjih šol) o uporabi IKT pri delu z uporabniki v šolskih knjižnicah, pri izvajanju knjižničnega informacijskega znanja (KIZ) ter pri drugih oblikah dela z uporabniki. Na temeljih raziskave so pregledno prikazane prakse in dejavnosti, ki jih slovenski šolski knjižničarji izvajajo pri delu z uporabniki ob uporabi IKT. Izvedeli smo, kakšno strojno in programsko opremo uporabljajo, kakšna e-gradiva so v uporabi, katere vsebine izdelujejo sami, kako e-vsebine (lahko) uvajajo v svoje vsakdanje delo. Pri pripravi e-gradiv in vsebin bi bilo dobrodošlo tudi sodelovanje s knjižničarji drugih področij oziroma iz drugih tipov knjižnic. Primeri dobrih praks bodo lahko služili kot izhodišče knjižničarjem v vseh tipih knjižnic, ki želijo sodelovati s šolskimi knjižničarji ali pa te prakse uvesti v svoje delo z uporabniki. Ključne besede: šolske knjižnice, informacijsko-komunikacijska tehnologija, E-šol-stvo, učenci, uporabniki, Slovenija UDC 027.8:004(497.4) ABSTRACT This paper provides an overview of the use of ICT in the Slovenian school libraries, based on the results of an online survey, and a short introduction of national E-šolstvo project that offers developments in this field. Key words: school libraries, information-communication technology, e-education, pupils, users, Slovenia 1 UVOD V prispevku bo najprej na kratko predstavljen projekt E-šolstvo ter informacijski portal sio.si. Hiter razvoj na področju uporabe informacij sko-ko-munikacijske tehnologije (v nadaljevanju IKT) v slovenskih šolah namreč podpira in spodbuja ravno projekt E-šolstvo, kako pa ta projekt poznajo slovenski šolski knjižničarji ter katera IKT orodja uporabljajo pri svojem delu z mladimi uporabniki je ugotavljala spletna anketa, ki je podrobno predstavljena v naslednjem poglavju. Poudarek prispevka je na vsebinskih rezultatih omenjene ankete. 2 E-ŠOLSTVO V slovenskem prostoru se je po letih, ko se je področje uporabe IKT v izobraževanju razvijalo vzporedno na več področjih, celoten razvoj zdaj nekako združil v projektu E-šolstvo. »Ministrstvo za šolstvo in šport je na javnemu razpisu za razvoj in izvedbo svetovanja in podpore šolam, e-gradiv ter usposabljanje učiteljev za uporabo IKT pri poučevanju in učenju predvidoma za obdobje 2008-2013 izbralo projekte, katerih cilj je nadgradnja obstoječih dejavnosti na področju usposabljanja učiteljev in drugih strokovnih sodelavcev, svetovanja, didaktične podpore in tehnične pomoči vzgojno-izobraževalnim zavodom.« (E-šolstvo, 2011) V projektu E-šolstvo se združujeta dva projekta, E-kompetentni učitelj in E-podpora. »Z razvejano paleto dejavnosti projekta E-kompetentni učitelj, med katere sodijo priprava programov novih seminarjev, izvajanje seminarjev iz kataloga storitev e-šolstva, organizacija in izvedba mednarodne konference SIRIKT, koordinacija izvajalcev e-gradiv, natečaji za zbiranje manjših e-gra-div, in stalno iskanje in vključevanje novih sodelavcev, ki si želijo pridobiti nova znanja in se seznaniti s sodobnimi pristopi pri poučevanju, učenju in vodenju šole. Vzgojno-izobraževalni zavod z vključitvijo v projekt E-podpora pridobi lastnega svetovalca z rešitvami na številnih področjih. Najprej se pripravi posnetek stanja na področju uporabe IKT, ki je osnova za pripravo operativnega načrta za izvajanje svetovanja vodstvu šole, didaktično podporo učiteljem ter tehnično pomoč. Obe področji - izobraževanje (projekt E-kompetentni učitelj) in svetovanje (projekt E-podpora) potekata v okviru E-središča na vzgojno-izobraževalnih zavodih vzporedno in povezano pod skupnim imenom projekta E-šolstvo.« (E-šolstvo, 2011) 2.1 PORTAL SIO.SI Informacijski portal SIO (sio.si) je nadomestil nekdanji info.edus.si. »Namen spletnega mesta SIO je povezati in integrirati projekte, dejavnosti in storitve slovenskega izobraževalnega sistema.« (O portalu SIO, 2011) Na informacijskem portalu SIO lahko dostopamo do katalogov svetovanj, izobraževanj, seminarjev, sledimo novicam s področja uporabe IKT v šolstvu (tudi v tujini), objavljajo informacije o razpisih, ponujajo spletišče spletnih učilnic (spletne skupnosti) za področje delovanja študijskih skupin Zavoda RS za šolstvo in E-šolstvo ter izobraževanja in seminarje, vzorčne učilnice, portal tudi zbira e-gradiva, spremlja projekte _ 3 REZULTATI SPLETNE ANKETE MED SLOVENSKIMI ŠOLSKIMI KNJIŽNIČARJI O UPORABI IKT Spletna anketa je bila zasnovana za potrebe tega prispevka, med šolskimi knjižničarji Slovenije pa je bila izvedena v juniju in juliju 2011, prikazuje torej aktualno stanje na hitro razvijajočem se področju uporabe IKT pri delu z uporabniki v slovenskih šolskih knjižnicah, pri pedagoškem, bibliopedago-škem delu, pri svetovanju uporabnikom, pri informacijskem opismenjevanju uporabnikov in pri drugih dejavnostih ter storitvah, ki jih izvaja šolska knjižnica oziroma knjižničar/-ka. V spletni anketi je sodelovalo nekaj manj kot 250 anketirancev, od tega 80,2 % osnovnošolskih (OŠ) knjižničarjev in 17,4 % srednješolskih (SŠ) knjižničarjev, med anketiranci pa so bili tudi knjižničarji iz OŠ s prilagojenim programom oziroma zavoda za otroke s posebnimi potrebami, zavoda z OŠ in SŠ, šolskega centra in glasbenega arhiva. Anketirani knjižničarji imajo različno dolgo (enakomerno razporejeno) delovno dobo v šolski knjižnici. To dvoje nam zagotavlja, da rezultati ankete predstavljajo izkušnje v vseh različnih tipih šolskih knjižnic ter ne gre za značilnosti knjižnic z bolj ali manj izkušenimi knjižničarji. Knjižnice anketiranih knjižničarjev delujejo na šolah različnih velikosti, nekaj čez 65 % jih oskrbuje do 500 učencev oziroma dijakov, nekaj je bilo tudi izrazito majhnih šol in izrazito velikih (do 2000 dijakov oziroma učencev), v anketo so bile vključene tako knjižnice, ki imajo več enot, kot tudi tiste, ki delujejo samo na eni matični šoli. Tudi število zaposlenih je različno, 31,7 % anketiranih prihaja iz knjižnice, kjer je zaposlen manj kot 1 knjižničar, največ (48 %) iz šole z 1 zaposlenim knjižničarjem, 8,8 % z 1,5 knjižničarja, 2 % z dvema knjižničarjema in samo 1,5 % z več kot dvema knjižničarjema (vprašanje se je nanašalo na število zaposlenih v matični knjižnici na matični šoli oziroma zavodu). Anketa je torej objektivno in enakomerno razporejeno zajela različne šole in različne knjižnice, tako po velikosti kakor po kadrovski strukturi. 3.1 POZNAVANJE IN VKLJUČENOST ŠOLSKIH KNJIŽNIČARJEV V PROJEKT E-ŠOLSTVO Prvi sklop vprašanj je preverjal poznavanje projekta E-šolstvo med šolskimi knjižničarji. Na vprašanje, ali poznate projekt E-šolstvo, je odgovarjalo 233 anketiranih, od tega jih velika večina (87 %) projekt pozna (Grafikon 1). Grafikon 1: Poznavanje projekta E-šolstvo med šolskimi knjižničarji Na vprašanje, ali je njihova šola vključena v projekt E-šolstvo, je 62,6 % anketiranih knjižničarjev odgovorilo z DA ter 20 % z NE, nekateri pa na to vprašanje niso vedeli odgovora. Ker seveda nimamo podatka o tem, iz katerih šol anketirani knjižničarji prihajajo (spletna anketa je bila anonimna), tega podatka ne moremo preveriti. Vprašanje »Ali ste se že udeležili kakšnega izobraževanja/konference itd. v okviru projekta E-šolstvo?« naj bi pokazalo, ali knjižničarji uporabljajo segment projekta E-šolstvo, ki je namenjen izobraževanju. Malo manj kot polovica vprašanih (44 %) se je tovrstnih izobraževanj že udeležila, ostali (54 %) pa še ne. Udeležili so se naslednjih vrst izobraževanj1: uporaba IKT, spletna učilnica oziroma Moodle (tudi Moodle za administratorje), CorelDraw, Word, Excel, PowerPoint, digitalna fotografija, spletna pošta, urejanje spletnih strani, CMS, Joomla, spletna predstavitev VIZ, predstavitev e-table oziroma i-table oziroma interaktivne table, mednarodna konferenca SIRIKT v Kranjski Gori, Konfet, obvezni seminarji za sodelavce, izobraževalne konference za učiteljski zbor, izobraževanje na šoli, spletna zbornica, digitalne kompetence na razredni stopnji, e-gradiva, obisk svetovalca2 za delo z Moodle spletno učilnico, sodelovalno učenje, varna raba interneta, e-kompetenten učitelj3, študijske skupine4, e-gradivo pri pouku slovenščine, pouk zgodovine v spletni učilnici, spletne skupnosti, razvijanje jezikovnih spretnosti s pomočjo spletne učilnice Moodle _ Med najbolj pogostimi odgovori so vsekakor spletne učilnice (Moodle) in postavitev spletne strani (Joomla), to so tudi področja, ki se jih pogosto izvaja kot izobraževanje tudi za celotno šolo. Ker so to področja, kjer se šole v celoti v zadnjem času najbolj razvijajo, smo anketirance o teh dveh področjih podrobneje povprašali tudi v nadaljevanju ankete. Ker so morali vprašani sami našteti seminarje, ki so se jih udeležili, je ta seznam še toliko bolj verodostojen. Iz odgovorov lahko razberemo, da se 1 Tiste, ki so odgovorili z da, smo prosili, da naštejejo vrsto izobraževanja, in med odgovori (le-te so morali anketiranci našteti sami in ne zgolj izbirati iz seznama) so bila izobraževanja, ki so navedena po naključnem vrstnem redu, večina se jih je tudi pogosto pojavljala. 2 To sicer sodi v sklop svetovanja in ne izobraževanja, vendar vsebinsko pokriva ista področja kot izobraževanja. 3 To je sicer naziv celotnega sklopa izobraževanj, naziv e-kompetentni učitelj naj bi pridobili strokovni pedagoški delavci, ki bodo opravili celoten sklop izobraževanj, ki jih ponuja e-šolstvo. 4 Študijske skupine Zavoda RS za šolstvo sicer ne spadajo v sklop e-šolstva, čeprav imajo spletne učilnice postavljene na spletišču sio.si. nekateri udeležujejo tudi ene od osrednjih mednarodnih konferenc v našem prostoru, konference SIRIKT (Splet izobraževanja in raziskovanja z IKT). Na vprašanje, ali poznajo in uporabljajo portal sio.si, je 48,5 % anketiranih odgovorilo z DA in 51,5 % z NE, kar ponovno kaže skoraj izenačeno stanje. Tisti, ki so odgovorili z DA, so bili naprošeni, da naštejejo, za kaj ta portal uporabljajo. Nekateri so odgovorili, da portal sicer poznajo, ga pa (malo) uporabljajo, ostali odgovori (nekateri so se ponavljali) pa so bili: spletna učilnica študijske skupine5, spletna učilnica - izobraževanje, spletna učilnica projekt Stisni roko v pest, spletne skupnosti, dogodki, projekti, e-gradiva, pregled gradiv pri posameznih predmetih (zgodovina, geografija, slovenščina, nemščina, državljanska in domovinska vzgoja in etike (DDE) računalništvo (ROID), Izbirni predmeti računalništva ^), vzorčne spletne učilnice, novice, izobraževanja, forum, e-šolstvo, interaktivna tabla, občasno preberem prispevke, Safe.si, varna raba interneta. 3.2 OPREMLJENOST RAČUNALNIŠKIH UCILNIC V naslednjem sklopu vprašanj smo skušali ugotoviti, kako so opremljene šole z IKT oziroma kako so opremljene računalniške učilnice. Najpogosteje za izvajanje pedagoških ur ni dovolj, da je z IKT opremo opremljena zgolj (šolska) knjižnica, pač pa je pomembno, kako so opremljene tudi učilnice in računalniška učilnica, kjer se lahko izvajajo npr. medpredmetne povezave v sodelovanju s knjižničarjem (knjižnično informacijsko znanje - KIZ), V računalniških učilnicah se torej izvaja pedagoške ure, ki so lahko podprte z uporabo IKT. Na vprašanje, ali ima šola računalniško učilnico (in koliko), je 80,8 % anketiranih odgovorilo, da imajo 1 računalniško učilnico, dva pa sta odgovorila, da nimajo nobene (Grafikon 2). Na vprašanje, kolikšno je skupno število računalniških mest v računalniških učilnicah, so odgovarjali z izbiro med več kategorijami, najpogosteje (37,8 %) imajo okoli 15 računalnikov6, sledijo (31,3 %) učilnice z okrog 20 računalniškimi mesti, 11,7 % jih ima približno 25 in 15,7 % več kot 25 računalniških mest. Knjižničarji so večinoma odgovorili (72,8 %), da za 5 Največ jih je odgovorilo, da uporabljajo spletne učilnice študijskih skupin Zavoda za šolstvo, v okviru katere potekajo študijska srečanja (poleg srečanj v živo tudi na daljavo). 6 15 računalnikov je v razredih, ki so pogosto večji od 15 učencev, lahko premalo za izvajanje vseh dejavnosti, ki jih npr. ponujajo spletne učilnice. potrebe KIZ-a oziroma informacijskega opismenjevanja tudi sami uporabljajo računalniško učilnico. Grafikon 2: Računalniške učilnice na šolah in njihovo število Grafikon 3: Ali tudi knjižničar uporablja računalniško učilnico? Pri naslednjem vprašanju so anketiranci odgovarjali o opremljenosti računalniške učilnice, pri čemer so lahko izbrali več odgovorov. Najpogosteje so opremljene: s projektorjem (82,3 %), z računalniki za vsakega učenca (63,3 %), z manjšim številom računalnikov, vsak učenec nima svojega računalnika (35,9 %), z interaktivno tablo (34,2 %). Poleg izbranih so prosto navedli še: tiskalniki, skenerji, rezalnik, kopirni stroj, avdio video oprema, kamera, (digitalni) fotoaparat, brezžični internet, interaktivni projektor, risalnik, mikrofon, ozvočenje. Glede na odgovore lahko torej ugotovimo, da so računalniške učilnice običajno opremljene s projektorjem, pogosteje imajo dovolj računalnikov za vsakega učenca v razredu oziroma skupini (čeprav ne vedno), nekatere pa imajo tudi že interaktivno tablo. V računalniških učilnicah je tudi druga oprema, ki omogoča delo, predvsem tiskalniki in skenerji. 3.3 OPREMLJENOST SOLE Z INTERAKTIVNIMI TABLAMI Interaktivne table (e-table, i-table) nam omogočajo (didaktično) nov in drugačen način dela z učenci/dijaki, zato nas je zanimalo, kako so šole, na katerih delajo anketirani knjižničarji, opremljene z interaktivnimi tablami. Na vprašanje »Ali vaša šola ima interaktivne table ter koliko (sem štejete tudi prenosne interaktivne table)« so odgovarjali po naslednjih kategorijah (Grafikon 4): nimamo nobene interaktivne table (14,5 %), 1-3 interaktivne table ima največ v anketo vključenih šol (44,7 %), 4-8 interaktivnih tabel (33,3 %), 9 ali več interaktivnih tabel (6,1 %) in vsaka učilnica ima interaktivno tablo so odgovorili 3 knjižničarji (1,3 %). nimamo nobene interaktivne tabele 1-3 lnterai Ü so a id Hä & ar id ar ^ o ■0 0 "O ni 0 izi *!= a e v et k o Ja vnkoo r agr seb der Ü Ü 0 O 0 >00 rJl CM rJl Osrednje območne knjižnice 100 - - - 91 - 47,5 - 76,5 Osrednje knjižnice 96,8 92 75,9 95,9 87,9 85,5 86,8 93,3 87,6 Krajevne knjižnice 77,5 71,5 62,2 87,7 73,8 46,9 62,7 77,4 71 Postajališča premičnih zbirk 76,3 Bibliobusi - - - - 95,2 - 96,3 - 94,9 1 V letu 2008 sta bili za posamezno knjižnico izdani ločeni mnenji za področje osrednje in področje osrednje območne knjižnice. voDEB, G. ♦ značilnosti razvoja slovenskih splošnih knjižnic 4 GIBANJE IZBRANIH KAZALNIKOV SPLOŠNIH KNJIŽNIC 2000-2008 V Preglednici 3 so predstavljene vrednosti in gibanja izbranih kazalnikov delovanja splošnih knjižnic za obdobje 2000-2008. Ugotovimo lahko, da so se v obdobju 2002-2008 najbolj izboljšali pogoji povezani s prostorom ter opremo in sicer število računalniških delovnih mest za uporabnike, število čitalniških delovnih mest, medtem ko najmanjšo rast beležimo pri prirastu knjižničnega gradiva in številu strokovnih delavcev. Izboljšanje pogojev je opazno zlasti za obdobje 2005-2008. Preglednica 3: Vrednosti in gibanje izbranih kazalnikov splošnih knjižnic 2000-2008 (osrednje knjižnice) 2002 2005 2008 Vrednost Indeks na 2000 Vrednost Indeks na 2000 Vrednost Indeks na 2000 Obseg knjižnične zbirke (št. enot na preb.) 3,9 106 4,3 116 4,9 132 Prirast (št. enot na preb.)2 196 98 252 126 243 122 Število strokovnih delavcev (EPZ na 1000 preb.) 0,36 112 0,37 117 0,42 132 Uporabna površina (m2 na 1000 preb.) 34,9 116 37,8 126 46,9 156 Število čitalniških mest (št. na 1000 preb.) 2,3 117 2,4 121 2,8 140 Število računalniških del. mest za uporabnike (št. na 1000 preb.) 0,35 139 0,40 162 0,65 258 5 VREDNOSTI IN GIBANJE MERIL ZA DOLOČANJE POGOJEV Zakon o knjižničarstvu v 38. členu določa, da se začetna vrednost pogojev določi glede na povprečno stanje v letu pred sprejemom zakona, kar pomeni leto 2000. Zakon v taistem členu določa, da bi se morali normativi za izračunavanje razvitosti usklajevati vsaka tri leta. Ne glede na to, pa se še zmeraj uporabljajo vrednosti iz leta 2000. V Preglednici 4 smo zato na podlagi podatkov, pridobljenih v statističnih meritvah o delu splošnih 2 Za leto 2008 se podatek nanaša na število enot prirasta monografskih publikacij. knjižnic, ki jih izvaja Center za razvoj knjižnic pri Narodni in univerzitetni knjižnici, izračunali njihovo vrednost (BibSiSt Online, 2011). Ugotovimo lahko, da bi se zahteve za izpolnjevanje pogojev precej zaostrile, s tem pa bi se tudi poslabšala uvrstitev knjižnic v kategorije. Preglednica 4: Dosežene vrednosti normativov glede na povprečje v dejavnosti 2000 2003 2006 Vrednost Indeks Vrednost Indeks na 2000 Vrednost Indeks na 2000 Obseg knjižnične zbirke (št. enot na preb.) 3,7 100 4 108 4,5 122 Prirast monografskh publikacij (št. enot na preb.) 200 100 206 103 263 132 Število strokovnih delavcev (EPZ na 1000 preb.) 0,32 100 0,38 119 0,41 128 Uporabna površina (m2 na 1000 preb.) 30 100 37 123 42,5 142 Število čitalniških mest (št. na 1000 preb.) 2 100 2,5 125 2,7 135 Število računalniških del. mest za uporabnike (št. na 1000 preb.) 0,25 100 0,42 168 0,57 228 6 IZVAJANJE NALOG IZ 2. IN 16. ČLENA ZAKONA O KNJIŽNIČARSTVU Podatki, zbrani v meritvah razvitosti, nam omogočajo predstaviti tudi stopnjo, v kateri posamezne krajevne izvajajo splošne in posebne naloge, ki jim jih je naložil zakonodajalec. Na podlagi podatkov navedenih v Preglednici 5, lahko ugotovimo, da krajevne knjižnice v splošnem v večji meri izvajajo skoraj vse naloge. Napredek med letoma 2002 in 2008 je še zlasti viden pri izvajanju nalog iz 16. člena Zakona o knjižničarstvu. Ne moremo pa spregledati, da so knjižnice pri svojih posebnih nalogah dale večji poudarek vseživljenjskemu učenju, dostopu do gradiv javnega značaja, razvoju bralne kulture ter organizaciji kulturnih prireditev, manj pa domoznanstvu in uporabnikom s posebnimi potrebami. Preglednica 5: Delež krajevnih knjižnic, ki izvajajo posamezne naloge po 2. členu Zakona o knjižničarstvu 2002 2005 2008 Zbiranje knjižničnega gradiva 54 % 89 % 76 % Obdelovanje knjižničnega gradiva 27 % 89 % 46 % Hranjenje knjižničnega gradiva 84 % 89 % 92 % Posredovanje knjižničnega gradiva 99 % 89 % 100 % Zagotavljanje dostopa do knjižničnega gradiva in elektronskih publikacij 86 % 97 % 96 % Izdelovanje knjižničnih katalogov 25 % 55 % 45 % Izdelovanje podatkovnih zbirk in drugih informacijskih virov 28 % 55 % 36 % Posredovanje bibliografskih in drugih informacijskih proizvodov in storitev 64 % 78 % 86 % Sodelovanje v medknjižnični izposoji in posredovanju informacij 68 % 77 % 93 % Pridobivanje uporabnikov 95 % 94 % 100 % Izobraževanje uporabnikov 70 % 94 % 94 % Informacijsko opismenjevanje 65 % 72 % 82 % Varovanje knjižničnega gradiva, ki je kulturni spomenik 10 % 25 % 35 % Drugo bibliotekarsko, dokumentacijsko in informacijsko delo 64 % 71 % 82 % Preglednica 6: Delež krajevnih knjižnic, ki izvajajo posamezne naloge po 16. členu Zakona o knjižničarstvu 2002 2005 2008 Sodelovanje v vseživljenjskem izobraževanju 55 % 69 % 84 % Zbiranje, obdelovanje, varovanje in posredovanje domoznanskega gradiva 32 % 55 % 69 % Zagotavljanje dostopnosti in uporabe gradiv javnih oblasti, ki so splošno dostopna na elektronskih medijih 60 % 75 % 89 % Organizacija posebnih oblik dejavnosti za otroke, mladino in odrasle, ki so namenjene spodbujanju bralne kulture 71 % 86 % 93 % Organizacija posebnih oblik dejavnosti za otroke, mladino in odrasle s posebnimi potrebami 24 % 38 % 52 % Organizacija kulturnih prireditev, ki so povezane z njihovo dejavnostjo 55 % 77 % 86 % 7 RAZLIKE V RAZVOJU 2000-2008 V uvodu smo izpostavili usklajen razvoj splošnih knjižnic kot enega izmed ključnih ciljev zakonodajalca pri sprejemu Zakona o knjižničarstvu. Zato smo preverili, če in koliko so se razlike med splošnimi knjižnicami v resnici zmanjšale. Opazovali smo gibanje razlik po izbranih kazalcih za krajevne knjižnice, saj se pri njih razlike najbolj izrazijo. Za mero variabilnosti smo uporabili relativni kvartilni razmik. Ta mera nam pove, kakšna je razlika med prvo in tretjo četrtino članov populacije glede na mediano. Pri tem ne upoštevamo vrednosti četrtine najnižjih in četrtine najvišjih vrednosti, s čimer izločimo vpliv skrajnosti. Podatki iz Preglednice 7 spodaj torej kažejo, da so se razlike med prvo in tretjo četrtino knjižnic s časom zmanjšale. Najbolj so se zmanjšale razlike glede števila računalniških delovnih mest za uporabnike, najmanj pa glede obsega knjižnične zbirke. Pri številu strokovnih delavcev pa so se celo nekoliko povečale. Preglednica 7: Razlike med krajevnimi knjižnicami v obdobju 2002-2008 Relativni kvartilni razmik 2002 2005 2008 Obseg knjižnične zbirke (št. enot) 229 % 262 % 227 % Prirast gradiva (št. enot) 226 % 190 % 170 % Število strokovnih delavcev (EPZ) 429 % 410 % 442 % Uporabna površina (m2) 257 % 267 % 208 % Število čitalniških mest 230 % 179 % 188 % Število računalniških del. mest za uporabnike 400 % 200 % 167 % 8 SKLEP Podatki o splošnih knjižnicah, zbrani v meritvah razvitosti 2002, 2005 in 2008, kažejo torej v splošnem pozitivno sliko razvoja knjižnic. V tem obdobju so se pogoji delovanja v splošnem izboljšali, zlasti to velja za prostor in opremo, manj pa za knjižnično gradivo in strokovne delavce. Knjižnice v čedalje večji meri izvajajo naloge, ki jim jih nalaga Zakon o knjižničarstvu, napredek je posebej viden pri posebnih nalogah splošnih knjižnic. Ugotoviti moramo tudi, da so se razlike med splošnimi knjižnicami zmanjšale, niso pa odpravljene. Vendarle pa moramo v sklepu opozoriti vsaj na nekaj pomanjkljivosti Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, na katere je pokazalo njegovo izvajanje v tem obdobju. Doslej je pravilnik izvajalo samo Ministrstvo za kulturo, saj je le ono izdalo odločbe o izpolnjevanju pogojev za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, kar posledično pomeni, da so v razvid knjižnic kot njihovo javno evidenco, vpisane samo splošne knjižnice in specialne knjižnice s področja kulture. Kljub temu, da se kazalniki za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev ne usklajujejo v triletnih obdobjih, kakor predpisuje zakon, pa še zmeraj ni nobena osrednja ali krajevna knjižnica uvrščena v 1. kategorijo kot razvita knjižnica. To dejstvo kaže, da je pravilnik morda v svoji metodologiji ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prestrog, saj gre vendarle za minimalne pogoje delovanja knjižnic. Po drugi strani pa pravilnik ne omogoča ustreznega ugotavljanja izpolnjevanja pogojev pri enotah z delnimi ali specializiranimi zbirkami, kar posledično pomeni, da se za njih ne podajo mnenja in s tem tudi ne izdajo odločbe. 9 CITIRANI VIRI 1. BibSiSt Online (2011). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. Pridobljeno 10. 8. 2011 s spletne strani: http://bibsist.nuk.uni-lj.si 2. Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. (2003). Uradni list RS, št. 73 in št. 70/2008. 3. Predlog zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1) - EPA 1141 - II - prva obravnava. (2000). Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, 25 (19. april), 19-24. 4. Zakon o knjižničarstvu. (2001). Uradni list RS, št. 87 in št. 96/2002. splošne knjižnice po knjižničnih območjih v letu 2010 PUBLiC LiBRARiES BY LiBRARY REGiONS iN 2010 Milena Bon Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana e-pošta: milena.bon@nuk.uni-lj.si UDK 027.022(497.4) iZVLEČEK V prispevku so predstavljena zakonska in podzakonska določila za osrednje območne knjižnice in knjižnična območja s sedežem in številom splošnih knjižnic. Prvi pogoj za uspešno izpolnjevanje nalog vsake knjižnice so enakomerno oziroma usklajeno razviti vsi pogoji dela, ki jih priporočajo standardi. Osnova za izračune standardnih določil je število prebivalcev gravitacijskega območja. Glede na zakonske podlage in strokovna priporočila je bil narejen pregled stanja knjižnične dejavnosti po knjižničnih območjih v letu 2010. Absolutne vrednosti sicer nakazujejo večjo razvitost knjižnic na Osrednjeslovenskem območju, vendar pa relativne vrednosti kažejo popolnoma drugačno sliko in tu prednjači Goriško območje, ki je hkrati tudi slovenska statistična regija, kjer so bili doseženi najboljši rezultati med otroci in mladostniki v sklopu mednarodne raziskave PISA 2009 na področju šolstva. Ključne besede: splošne knjižnice, osrednje območne knjižnice, statistika, statistični podatki, Slovenija UDC 027.022(497.4) abstract Paper presents statutory provisions regarding regional public libraries and also library regions with central city and number of public libraries. Basic condition for success full performance of every public library is even and harmonised development of conditions for performance, as are recommended by library standards. Number of inhabitants is basis for calculation of standard indicators. Report on the state of library activities in regions for year 2010 is presented with regard to statutory provisions and professional guidelines. Although absolute values indicate better developed libraries in region of central Slovenia, relative values indicate totally different picture. At the forefront is region of Goriška, which is also Slovenian statistical region where children and juveniles achieved best results of international survey PISA 2009 conducted in school field. Key words: public libraries, regional libraries, statistics, statistical data, Slovenia 1 UVOD V prispevku o splošnih knjižnicah po območjih (Bon, 2011) smo predstavili stanje knjižnične dejavnosti za leto 2009 po knjižničnih območjih. Da bi ugotovili stopnjo razvitosti pogojev dela splošnih knjižnic, smo takrat izdelali prvo tovrstno analizo na podlagi zbranih statističnih podatkov, z namenom pregleda stanja knjižnične dejavnosti po desetih območnih mrežah za leto 2009. Pri tem smo se oprli na zakonske podlage in strokovna priporočila ter naredili primerjavo le-tega s socialno-ekonomskim položajem statističnih regij. V pričujočem prispevku predstavljamo raziskavo za leto 2010, razširjeno z rezultati PISE 2009. PISA je mednarodna raziskava o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti. Izvaja se pod okriljem Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). 2 OSREDNJE OBMOČNE KNJIŽNICE IN ZASNOVA ANALIZE Osrednje območne knjižnice (OOK) pokrivajo svojo medobčinsko mrežo knjižnic kot osrednje knjižnice in hkrati še širše območje (Preglednica 1), ki je območje izven medobčinske mreže območne knjižnice (4. člen Pravilnika o osrednjih območnih knjižnicah). To pokrivajo osrednje knjižnice (OK). Preglednica 1: Primer OOK Osrednje knjižnica Celje (Vir: SURS, 2011a) Območje Osrednja območna knjižnica število prebivalcev območja število prebivalcev širšega območja število prebivalcev ožjega območje Celjsko Osrednja knjižnica Celje 303.948 240.456 63.492 Od uveljavitve Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003), se je mreža splošnih knjižnic nekoliko spremenila1. Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico v začetku leta 2011 posodobil karte knjižničnih območij2 splošnih knjižnic s pripadajočimi preglednicami, ki bodo dosto- 1 Prišlo je do združitve petih splošnih knjižnic na območju Mestne občine Ljubljana v Mestno knjižnico Ljubljana leta 2008. Osamosvojila se je Knjižnice Medvode leta 2009. V obdobju od izdelave karte je nastalo tudi nekaj novih občin. 2 »Knjižnično območje« je območje na katerem za območje pokrajine ali dela pokrajine opravlja posebne naloge osrednja območna knjižnica v skladu s 27. členom Zakona o knjižničarstvu (2001) in Pravilnikom o osrednjih območnih knjižnicah (2003) ter Pravilnikom o pogojih za opravljanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003, 2008). OOK BON, M. ♦ splošne knjižnice po knjižničnih območjih v letu 2010 pne na spletni strani SURS (2011a) (Slika 1)3. Z letom 2011 smo posodobili poimenovanja knjižničnih območij4 in le-ta upoštevamo pri prikazovanju vseh statističnih podatkov. Slika 1: Osrednje območne in osrednje splošne knjižnice s pripadajočimi občinami (vir: SURS, 2011a) poleg funkcije osrednje knjižnice strokovno povezuje splošne knjižnice v knjižnične območne mreže z namenom zagotavljanja koordiniranega razvijanja knjižnične dejavnosti na območju, določenemu v Prilogi Pravilnika o pogojih za opravljanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003), t. j. Mreža splošnih knjižnic v Sloveniji. Knjižničnih območij je deset: 1 Celjsko območje, 2. Dolenjsko območje 3. Gorenjsko območje, 4. Goriško območje, 5. Koroško območje, 6. Obalno-kraško območje, 7. Osre-dnjeslovensko območje, 8. Pomursko območje, 9. Spodnjepodravsko območje in 10. Štajersko območje. Vsako ima svoje geografsko določene meje. Določena so v prilogi Pravilnika o pogojih za opravljanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003), t. j. Mreža splošnih knjižnic v Sloveniji. 3 Na SURS-u delajo vse izračune glede na statistične regije, ki se razlikujejo od razdelitve občin na knjižnična območja. Karta na spletni strani bo posodobljena s 1. 1 2012. 4 Glede poimenovanj knjižničnih območij se je pojavila dilema pri posodabljanju karte s SURS-om 2011. Ugotovili smo neenotnost poimenovanj in vprašanje pisanja velike začetnice. Če bi bila območja »pokrajina« ali »regija«, bi jih brez težav pisali z veliko začetnico, ker se tako v praksi že močno uveljavlja - kot geografsko ime. »Območje« pa je bolj splošno in termin, ki nima teže geografskega imena. Termin »območje«, »območna mreža« ^ izhaja iz osrednjih območnih knjižnic. Dosegli smo dogovor, da jih v vseh dokumentacijah vpeljemo kot poimenovanja (npr. ob definiciji oziroma opisu obsega ipd.) in zato knjižnična območja pišemo z veliko začetnico, pri čemer jih dosledno uporabljamo kot ime (Celjsko območje, Štajersko območje _). Poenotili smo tudi način poimenovanja vseh območij in spremembe vpeljali v bibsist. V slovenski knjižnični mreži je stanje s 1. 1. 2011 naslednje: 58 splošnih knjižnic, od tega 10 osrednjih območnih knjižnic in 211 občin (Preglednica 2). Preglednica 2: Območja, območne knjižnice s sedežem in številom osrednjih knjižnic ter številom pripadajočih občin na širšem območju in vseh v območni mreži Območje Območna knjižnica Sedež Število OK v območni mreži OOK Število občin na ožjem območju Število občin na širšem območju Število občin v območni mreži OOK Celjsko območje Osrednja knjižnica Celje CELJE 11 4 32 36 Dolenjsko območje Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto NOVO MESTO 8 8 17 25 Gorenjsko območje Osrednja knjižnica Kranj KRANJ 4 6 12 18 Goriško območje Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica NOVA GORICA 3 6 7 13 Koroško območje Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika RAVNE NA KOROŠKEM 3 4 8 12 Obalno-kraško območje Osrednja knjižnica Srečka Viharja, Koper KOPER 5 1 9 10 Osrednje-slovensko območje Mestna knjižnica Ljubljana LJUBLJANA 8 9 20 29 Pomursko območje Pokrajinska in študijska knjižnica MURSKA SOBOTA 3 12 15 27 Spodnjepodra-vsko območje Knjižnica Ivana Potrča Ptuj PTUJ 1 16 3 19 Štajersko območje Mariborska knjižnica MARIBOR 2 12 10 22 10 Skupaj 48 78 133 211 S knjižnično dejavnostjo pokriva Osrednja knjižnica Celje kot OOK z enajstimi osrednjimi knjižnicami največ občin (36 občin) pred Mestno knjižnico Ljubljana, ki zagotavlja knjižnično dejavnost prebivalcem 29 občin na Osrednjeslovenskem območju s svojo območno mrežo 8 splošnih knjižnic. Na ožjem območju ima največ občin Knjižnica Ivana Potrča Ptuj (16 občin), z 12 občinami sledita Mariborska knjižnica ter Pokrajinska in študijska knjižnice Murska Sobota. Na območju celotne vzhodne Slovenije, vključno s Celjskim območjem, je izrazito večje število manjših občin. Na celotnem Obalno-kraškem območju je 6 splošnih knjižnic in najmanj občin (10) (Preglednica 2). Skupno je v Sloveniji 14 splošnih knjižnic, ki imajo v svoji ožji mreži 1 občino, 11 jih ima 2 občini, deset po 3 in po 4 občine, ostale pa od 5 do največ 16 občin ali drugače: 43 % splošnih knjižnic ima v svoji mreži eno ali dve občini, ostale pa 3 in več (Preglednica 3). Preglednica 3: Število osrednjih knjižnic s številom pripadajočih občin Število osrednjih knjižnic Število občin 14 1 11 2 10 3 10 4 2 5 4 6 2 7 1 8 1 9 2 12 1 16 V analizi stanja razvitosti pogojev dela in stanja knjižnične dejavnosti splošnih knjižnic smo zajeli podatke o knjižnični zbirki, prirastu, deležu včlanjenih prebivalcev, izposojevališčih (knjižnična mreža), obisku, izposoji, prihodkih za izvajanje dejavnosti, številu knjižničnih delavcev, sredstvih za izvajanje posebnih nalog območnosti, brezposelnosti in bruto družbenem prihodku po statističnih regijah. Za pričujočo analizo smo uporabili sledeče vire: - BibSiSt (http://bibsist.nuk.uni-lj.si/index.php) - podatki statističnih meritev o delu slovenskih knjižnic, - Statistični urad RS (SURS, http://www.stat.si/) - podatki o številu registriranih brezposelnih oseb in višini bruto domačega proizvoda na prebivalca (BDP), - Zavod RS za zaposlovanje (ZRSZ, http://www.ess.gov.si/ - podatki o stopnji registrirane brezposelnosti), - Ministrstvo za kulturo (www.mk.gov.si/) - podatki o sredstvih za izvajanje posebnih nalog OOK in - poročila OOK-jev za leto 20105. Ugotovitve analize bodo služile načrtovanju strategije razvoja splošnih knjižnic in predstavnikom lokalnih skupnosti ter financerjem za primerno zagotavljanje sredstev za izvajanje knjižnične dejavnosti na posameznih območjih v slovenskem prostoru. Pogoj za uspešno izpolnjevanje nalog vsake splošne knjižnice so enakomerno oziroma usklajeno razviti vsi pogoji dela glede na strokovna priporočila. 3 SPLOŠNE KNJIŽNICE PO OBMOČJIH - ABSOLUTNE VREDNOSTI Splošne knjižnice strokovno oblikujejo knjižnično zbirko knjižnega in neknjižnega gradiva z nakupom, darovi, zameno in OOK še z obveznim izvodom. V Sloveniji ima največjo knjižnično zbirko (24,9 %) in prirast gradiva (28,7 %), od tega 27,6 % knjižnega gradiva (KG) in 37,1 % neknjižnega gradiva (NKG), devet knjižnic na Osrednjeslovenskem območju. Tu je skoncentrirano tudi največje število prebivalcev - potencialnih uporabnikov (26,8 %) splošnih knjižnic. Najmanjši prirast enot knjižničnega gradiva (3,5 %) in najmanjšo knjižnično zbirko sta imeli dve knjižnici Spodnjepodravskega območja (3,7 %), ki je po številu prebivalcev (4,2 %) na predzadnjem mestu, pred štirimi knjižnicami na Koroškem območju (3,5 %) (Preglednica 4). Osrednjeslovensko območje je imelo v letu 2010 največjo zbirko NKG (28 %) in v slovenskem prostoru, primerjalno z vsemi splošnimi knjižnicami, tudi največji prirast le-tega (37,1 %). Najmanjša je bila zbirka NKG na Spodnje-podravskem območju (2,6 %). Zbirka NKG je slaba še na Koroškem (3,7 %), 5 Letna poročila, ki jih OOK izdelajo za financerja, so dostopna na Ministrstvu za kulturo, ta jih posreduje Centru za razvoj knjižnic pri Narodni in univerzitetni knjižnici. Pomurskem (3,8 %) in Obalno-kraškem območju (4,5 %). Najmanjši prirast NKG beležijo na Pomurskem (2,6 %) in Spodnjepodravskem (2,9 %) ter na Koroškem območju (3,1 %). Preglednica 4: Številčno stanje knjižnične zbirke in njenega prirasta v letu 2009 Območje Potencialni uporabniki Knjižnična zbirka (KZ) Prirast (KZ) Celjsko 303.948 1.435.991 71.655 Dolenjsko 212.650 1.285.764 56.641 Gorenjsko 203.427 1.074.872 58.050 Goriško 119.146 901.988 44.073 Koroško 72.494 460.241 20.215 Obalno-kraško 146.346 821.076 42.816 Osrednjeslovensko 549.914 2.616.832 158.914 Pomursko 119.145 646.343 32.241 Spodnj epodravsko 86.228 389.280 19.406 Štajersko 236.891 889.602 49.630 Skupaj Slovenija 2.050.189 10.521.989 553.641 Največjo zbirko elektronskih virov, dostopnih na daljavo, so imeli na Goriškem (5796), najmanjšo na Spodnjepodravskem območju (83). Na Dolenjskem, Pomurskem in Spodnjepodravskem območju niso v letu 2010 zagotovili nobenega novega elektronskega vira, dostopnega na daljavo. Največ novo naročenih elektronskih virov, dostopnih na daljavo, so pridobili na Štajerskem (26) in Gorenjskem (25) območju. Z največ naročenimi serijskimi publikacijami (3229) je v letu 2010 svoje območje oskrbovalo devet knjižnic Dolenjskega območja, medtem ko so imele najmanj naročenih naslovov časnikov, časopisov in drugih serijskih publikacij dve knjižnici na Spodnjepodravskem (788) in štiri na Pomurskem (890) območju. Zanimiv je podatek o e-knjigah, ki so jih imeli v letu 2010 že na polovici območij: Obalno-kraškem 327, Koroškem 33, Osrednjeslovenskem 13, Gorenjskem 4 in Goriškem 3. Na Celjskem območju so imeli največ naročenih podatkovnih zbirk (462), največ lastno kreiranih pa na Osrednjeslovenskem (18). 29,4 % vseh v splošne knjižnice včlanjenih prebivalcev v letu 2010 je bilo na območju devetih knjižnic Osrednjeslovenskega območja. Nizek odstotek potencialnih uporabnikov je bil včlanjen na Spodnjepodravskem (3,2 %), Koroškem (3,9 %) in Pomurskem območju (5,2 %), kjer pa se je članstvo v zadnjem letu povečalo za 2 % (Preglednica 5). Preglednica 5: Številčno stanje članstva, izposojevališč, obiska, izposoje in prihodkov v letu 2010 Območje Potencialni uporabniki Število članov Izposo-jevališča Obisk Izposoja Prihodki (v EUR) Celjsko 303.948 68.172 49 1.238.734 3.853.778 6.788.533 Dolenjsko 212.650 55.477 28 964.772 2.513.826 5.299.685 Gorenjsko 203.427 45.403 37 932.930 2.534.760 5.018.377 Goriško 119.146 35.373 21 586.217 1.598.841 3.634.622 Koroško 72.494 19.819 14 431.138 870.460 1.980.907 Obalno-kraško 146.346 37.979 17 776.293 1.353.952 4.005.591 Osrednjeslovensko 549.914 148.177 63 3.095.071 7.794.763 15.700.063 Pomursko 119.145 26.205 15 383.753 1.029.422 2.258.483 Spodnjepodravsko 86.228 16.085 5 235.521 621.799 1.385.916 Štajersko 236.891 51.664 29 893.977 2.305.496 4.857.218 Skupaj Slovenija 2.050.189 504.354 278 9.538.406 24.477.097 50.929.395 Mreža izposojevališč (krajevne knjižnice in bibliobus, brez premičnih zbirk in postajališč bibliobusa) je bila najbolj razpredena na Osrednjesloven-skem območju (63 izposojevališč). Na tem območju dve splošni knjižnici uporabljata isti bibliobus (Domžale in Kamnik). Dobro je bila razvejana knjižnična mreža na Celjskem območju, čeprav se je v letu 2010 zmanjšala za eno izposojevališče. Na tem območju ni bibliobusa6. Spodnjepodravsko območje obsega samo 5 izposojevališč, imajo pa zelo razgibano mrežo postajališč bibliobusa (46 krajev in 51 postajališč bibliobusa) (Preglednica 5). Tudi pri izposoji je slika primerljiva z ostalimi kazalniki stanja: na Osrednje-slovenskem območju so v letu 2010 v slovenskem merilu izposodili 31,8 % vsega gradiva, medtem ko le 2,5 % na Spodnjepodravskem območju. Slabša je bila izposoja še na Koroškem (3,6 %) in Pomurskem (4,2 %). Najvišji odstotek finančnih prihodkov (30,8 %) so dobile knjižnice na Osrednjeslo-venskem območju, na Spodnjepodravskem samo 2,7 %, na Koroškem 3,9 % ter 4,4 %na Pomurskem območju. ' V letu 2010 je bilo v Sloveniji v splošnih knjižnicah 12 bibliobusov. 4 SPLOŠNE KNJIŽNICE PO OBMOČJIH - IZRAČUNI NA POTENCIALNE UPORABNIKE Absolutne vrednosti nakazujejo razvitost knjižnic na Osrednjeslovenskem območju, vendar relativne vrednosti sliko stanja predrugačijo (Preglednica 6). Šest območij je imelo obseg knjižnične zbirke (KZ) na potencialnega uporabnika nad slovenskim povprečjem (5,1 enot). Največja je bila KZ na Goriškem (7,6 enot), sledi Koroško (6,3), Dolenjsko (6), Obalno-kraško (5,6), Pomursko (5,4) in Gorenjsko (5,3) območje. Pod povprečjem in še vedno nad določili standarda so bili na Osrednjeslovenskem (4,8), Celjskem (4,7) in Spodnjepodravskem (4,5) območju. Knjižnična zbirka v letu 2010 je bila pod določili standarda (4,4) samo še na Štajerskem območju s 3,8 enotami na prebivalca. Največji skupni prirast knjižničnega gradiva na tisoč potencialnih uporabnikov je bil na Goriškem (37 enot na potencialnega uporabnika), najmanjši na Štajerskem območju (21 enot). Preglednica 6: Kazalniki delovanja splošnih knjižnic po območjih v letu 2010 Območje Potencialni uporabniki KZ/ p.u. Prirast/ 1.000 p.u. Prirast KG/ 1.000 p.u. Prirast NKG/ 1.000 p.u. % članov/ p.u. Obisk/ p.u. Izposoja Prihodki v EUR/ p.u. Celjsko 303.948 4,7 236 210 25 22,4 % 4,1 12,7 22,3 Dolenjsko 212.650 6,0 266 246 21 26,1 % 4,5 11,8 24,9 Gorenjsko 203.427 5,3 285 254 32 22,3 % 4,6 12,5 24,7 Goriško 119.146 7,6 370 323 47 29,7 % 4,9 13,4 30,5 Koroško 72.494 6,3 279 252 27 27,3 % 5,9 12,0 27,3 Obalno--kraško 146.346 5,6 293 264 29 26,0 % 5,3 9,3 27,4 Osrednje- slovensko 549.914 4,8 289 247 42 26,9 % 5,6 14,2 28,6 Pomursko 119.145 5,4 271 257 14 22,0 % 3,2 8,6 19,0 Spodnjepo-dravsko 86.228 4,5 225 205 20 18,7 % 2,7 7,2 16,1 Štajersko 236.891 3,8 210 188 22 21,8 % 3,8 9,7 20,5 Slovenija 2.050.189 5,1 270 240 30 24,6 % 4,7 11,9 24,8 V letu 2010 je v slovenskem povprečju prirast KG in NKG 98 % vrednosti, ki jih določa standard in predstavlja 3 % več kot leta 2009. Vrednosti letnega prirasta knjižničnega gradiva po standardu (enot na 1.000 potencialnih uporabnikov) je presegla polovica območij: Goriško 135 % (44.073 enot), Obalno-kraško 106 % (37.773 enot), Osrednjeslovensko 105 % (150.246 enot), Gorenjsko 104 % (58.050 enot) in 101 % Koroško (18.163 enot). Pod določili standarda pa je bil prirast na Dolenjskem (54.557 enot) in Pomurskem z 98 % (32.241 enot), Celjskem 86 %, Spodnjepodravskem 82 % in na Štajerskem območju 76 %. Primerjalno z letom 2009 so dosegli manjši prirast na Dolenjskem za 3 % pod določili standarda. Stanje se je izboljšalo na Pomurskem za 14 % in Štajerskem območju za 3 %. Že slabo stanje v 2009 pa se je poslabšalo še za 6 % na Spodnjepodravskem območju (Preglednica 6 in Grafikon 1). prirast/1.000 p.u. 246 «4 prirast KG/1000 p.u. ■ prirast NKG/1000 p.u. 293 289 247 Celjsico Dolenjsim GorenjsI«] Gorišlm Korošico Obalno- Osrednje- Pomurslm Spodnje- Štajerslto ■(rasi«] slovensito podravsl«] Grafikon 1: Prirast knjižničnega gradiva v splošnih knjižnicah po območjih v letu 2010 V Standardu določenemu odstotku članov (40 % potencialnih uporabnikov) so se najbolj približale štiri knjižnice Goriškega območja z 29,7 % vključenostjo prebivalcev. Sledijo štiri knjižnice Koroškega (27,3 %), ki so primerjalno z 2009, obrnile vrstni red z devetimi knjižnicami Osrednjeslo-venskega območja (26,9). Najmanj včlanjenih prebivalcev je v dveh knjižnicah Spodnjepodravskega območja (18,7 %). Slovensko povprečje včlanjenih prebivalcev je 24,6 %. Povprečen obisk na potencialnega uporabnika v slovenskih knjižnicah je bil 4,7-krat letno v letu 2010 z 12 izposojenimi enotami. Preračun na aktivne člane knjižnic je predstavljal 48,5 izposojenih enot. Najpogosteje so obiskovalci stopili v prostore štirih koroških knjižnic (5,9-krat letno) in si povprečno izposodili 12 enot knjižničnega gradiva. 5,6-krat letno so obiskali knjižnice prebivalci Osrednjeslovenskega območja in si povprečno izposodili največ enot knjižničnega gradiva (14,2 izposojenih enot na prebivalca). Tretji najpogostejši so bili obiskovalci šestih obalno-kraških knjižnic (5,3-krat letno). Ti pa si, glede na številčnost zbirk in števila obiskov, izposojajo malo gradiva (9,3 enote). Sledijo prebivalci Goriškega (4,9 obiska s 13,4 izposojenimi enotami), Gorenjskega (4,6 obiska in 12,5 izposojenih enot), Dolenjskega (4,5 obiska in 11,8 enot), Celjskega (4,1 z visoko izposojo - 12,7 enot), Štajerskega (3,8-krat letno z 9,7 izposojenimi enotami) in Pomurskega območja (3,2-krat letno z 8,6. izposojenimi enotami). Najmanj pogosti obiskovalci knjižnice in hkrati tudi prebivalci z najnižjim številom izposojenih enot so prebivalci Spodnjepodravskega območja (2,7-krat letno z najmanjšo izposojo - 7,2 enot) (Grafikon 2). I obisk/p.u. izposoja/p.u. 14,2 4,1 4,5 4,9 12,0 "I 5,9 9,3 _ 9,7 1 8,6 7,2 — 3,2 2,7 3,8 Celjsko Dolenjska Gorenjsko Goriško Koroško Obalno- Osrednje- Pomursko Spodnje- štajersko kraško slovensko podravsko Grafikon 2: Obisk in izposoja v splošnih knjižnicah po območjih na potencialnega uporabnika v letu 2010 Storitev medknjižnične izposoje je ena izmed možnosti, da splošne knjižnice na območjih zadovoljujejo potrebe uporabnikov. Med slovenskimi splošnimi knjižnicami v letu 2010 beležimo 16.229 enot medknjižničnih izposoj. Največje število medknjižničnih izposoj beleži dvanajst knjižnic Osrednjeslo-venskega območja (3291 enot), Spodnjepodravskega z dvema knjižnicama pa najmanjše (451 enot). Na treh območjih je bila medknjižnična izposoja pod slovenskim povprečjem (1623) (Preglednica 6). Če primerjamo kazalnike stanja knjižnične zbirke, prirasta in realizirane medknjižnične izposoje, bi pričakovali, da bo medknjižnična izposoja višja na knjižničnih območjih, ki imajo manjšo knjižnično zbirko in prirast gradiva, vendar tu beležimo dve območji, ki imata najnižje vrednosti: Koroško in Spodnjepodravsko s po 3 % deležem (slednje je imelo najmanjši prirast v preteklem letu) in Štajersko območje (5 %), ki ima še edino knjižnično zbirko pod standardom (3,8 enote na prebivalca) (Preglednica 6 in Grafikon 3). Štajersko Spodnjepodravsko 5 % 3% Dolenjska 14% Gorenjsko ___e% Osrednjeslovensko Grafikon 3: Realizirana medknjižnična izposoja v splošnih knjižnicah po območjih v letu 2010 Leta 2009 je pet območnih knjižnic za uporabnike širšega območja zagotovilo dostop do elektronskih virov na daljavo. Stanje je nespremenjeno tudi v letu 2010. Z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (IKT) je bilo daleč najbolje opremljenih (osebni računalniki, tiskalniki, skenerji, UPS, LCD projektorji, knjigomati in fotokopirni stroji) devet knjižnic na Osrednjeslovenskem območju, sledijo Celjsko, Goriško in Dolenjsko območje. Najslabša pa je oprema IKT na Spodnjepodravskem in Pomurskem. Dve knjižnici Spodnjepodravskega območja imata najmanj prihodkov na potencialnega uporabnika (16 EUR). Nizke prihodke beležijo še štiri knjižnice Pomurskega (19 EUR) in tri Štajerskega območja (21 EUR). Spodnjepodravsko območje ima najnižji obisk (2,7) in izposojo (7,2) na prebivalca ter najmanjše število članov (18,7 %). Nizko izposojo ima še šest obalnokraških knjižnic (9,3 enot na prebivalca) in tri Štajerskega območja (9,7). Najmanjšo zbirko (3,8 enot na prebivalca) in najnižji prirast (210 enot na 1.000 prebivalcev) knjižničnega gradiva imajo tri knjižnice s štajerskega območja (Preglednica 6). Splošne knjižnice izvajajo knjižnično dejavnost po 2. in 16. členu ZKnj-1 s svojimi zaposlenimi. Natančnih izračunov glede potrebnega števila zaposlenih glede na pravilnik ali standarde v splošnih knjižnicah še nimamo. Stanje, primerjalno med knjižnicami v Sloveniji, pa kaže, da je največ strokovnih (31,4 %) in vseh v knjižnični dejavnosti (29 %) zaposlenih v devetih knjižnicah na Osrednjeslovenskem območju, najmanj pa (3,5 %) v dveh knjižnicah Spodnjepodravskega in štirih Koroškega (4 %) območja. Spodnjepodravsko območje ima najmanj strokovnih delavcev (2,8 %). V primerjavi s Slovenijo so nizki odstotki še na Koroškem (4 % vseh in 3,5 % strokovnih) in na Pomurskem območju (3,9 % strokovnih in vseh zaposlenih 4,6 %). Preračunano na 1.000 prebivalcev imajo največ zaposlenih knjižnice na Goriškem (0,74), to pa ne velja za strokovne delavce (0,48). Le-teh je največ v knjižnicah Osrednjeslovenskega območja (0,53). Na tem območju je tudi največ zaposlenih z magisterijem. Najmanj knjižničnih delavcev na 1.000 potencialnih uporabnikov imajo na Pomurskem (0,45), Štajerskem (0,49) in na Spodnjepodravskem (0,48) območju. Ista območja imajo tudi najmanj strokovnih delavcev: Spodnjepodravsko in Pomursko (0,30) in Štajersko (0,38) (Preglednica 7). Preglednica 7: Knjižnični delavci v splošnih knjižnicah po območjih v letu 2010 Območje Potencialni uporabniki (p. u.) Strokovni delavci (SD) skupaj (EPZ7) Delavci skupaj (EPZ) Strokovni delavci/ 1.000 p. u. Vsi zaposleni/ 1.000 p. u. Celjsko 303.948 130 160 0,43 0,53 Dolenjsko 212.650 99 119 0,47 0,56 Gorenjsko 203.427 88 111 0,43 0,55 Goriško 119.146 57 89 0,48 0,74 Koroško 72.494 33 46 0,45 0,64 Obalno-kraško 146.346 75 98 0,51 0,67 Osrednjeslovensko 549.914 289 340 0,53 0,62 Pomursko 119.145 36 54 0,30 0,45 Spodnj epodravsko 86.228 26 42 0,30 0,48 Štajersko 236.891 91 115 0,38 0,49 Slovenija 2.050.189 923 1.173 0,45 0,57 7 Ekvivalent polne zaposlitve. 5 IZVAJANJE POSEBNIH NALOG OSREDNJIH OBMOČNIH KNJIŽNIC (OOK) O tem, da ima vpliv na stanje knjižnične dejavnosti izvajanje posebnih nalog OOK, je bilo že napisano v prej omenjenem članku (Bon, 2011). Višina sredstev OOK-jem s strani financerja, tj. Ministrstva za kulturo, za izvajanje posebnih nalog je od leta 2009 obstala na isti ravni (Preglednica 8). Preglednica 8: Višina sredstev za izvajanje posebnih nalog OOK v obdobju 2003-2010 (Neposredni pozivi, 2011) leto 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 sredstva v EUR 254.941 341.258 410.417 795.833 802.300 856.550 877.993 877.993 indeks 100 134 161 312 315 336 344 344 V letu 2010 je Ministrstvo za kulturo v proračunu namenilo za izvajanje štirih posebnih nalog OOK 877.993,00 EUR (Preglednica 8). OOK so največ sredstev namenile za zaposlene (1,5 do 2 osebi) v višini 480.773,98 EUR. Sledijo sredstva za nakup povečanega in zahtevnejšega izbora knjižničnega gradiva (150.818,19 EUR) in podatkovnih zbirk (77.911,04 EUR), kar predstavlja skupaj 228.729,23 EUR. Del sredstev je bil namenjen digitalizaciji gradiva, pomembnega za območje (106.374,24 EUR) in za programske stroške (95.989,76 EUR) (Grafikon 4). Za izvedbo prve naloge (nakup gradiva) je bilo porabljenih 343.532,21 EUR, za izvedbo druge naloge (svetovalno delo) 187.455,79 EUR, za izvedbo tretje (domoznanstvo) 360.951,77 in za izvedbo četrte (odpis in izločanje) 11.091,86 EUR. Za izvedbo posameznih nalog so OOK-ji prispevali tudi del lastnih sredstev (Grafikon 4). IStroSkidela I Gradivo I Podatkovne zbirke I Digitalizacija I Programski stroški r ITI I Celje Koper Kranj Ljubljana IVIaribor IVlurska Nova Novo Ptuj Ravne Sobota Gorica mesto Grafikon 4: Sredstva za izvajanje posebnih nalog OOK v letu 2010 po posameznih nalogah (vir: Poročila OOK za leto 2010) V letu 2010 je bil razrez dodeljenih sredstev za izvajanje dejavnosti posebnih nalog na podlagi predloženega programa po neposrednem pozivu naslednji: največ sredstev so dobile OOK: Celje, Ljubljana in Novo mesto (12 % od skupne vsote 877.993 EUR), najmanj pa Murska Sobota (6 %) ter Koper in Ravne (8 % od skupne vsote 877.993 EUR proračunskih sredstev Ministrstva za kulturo) (Grafikon 5). Glede na stopnjo razvitosti knjižnične dejavnosti na območjih med prejemniki najvišjih vsot niso OOK, kjer se kažejo najnižji kazalniki razvitosti (Spodnjepodravsko, Pomursko in Štajersko območje). Razdelitev sredstev je vezana na kvaliteto predloženega programa posamezne OOK. Celje Koper Kranj Ljubljana Murska Sobota .. ^ „ Manbor 10% Grafikon 5: Razrez sredstev OOK za izvajanje posebnih nalog OOK v letu 2010 6 VPLIV BREZPOSELNOSTI8 Stopnja registrirane brezposelnosti je odstotni delež registriranih brezposelnih oseb med aktivnim prebivalstvom. Podatke o stopnji registrirane brezposelnosti izračunava SURS, podatke objavljajo tudi na internetnih 8 Objavljeni podatki po mesecih pomenijo stanje registrirano brezposelnih oseb na zadnji dan obdobja, torej v decembru na dan 31. 12. 2010. straneh Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Po podatkih SURS je v Sloveniji leta 2010 stopnja brezposelnosti znašala 10,7 odstotka (Slika 2), kar je okrog 110.000 brezposelnih oseb. Z najvišjo stopnjo brezposelnosti se je spopadala Občina Rogašovci, ki je imela slabih 27 odstotkov brezposelnih, najnižjo pa je imela Občina Železniki, ki je beležila nekaj več kot štiri odstotke brezposelnih. Slika 2: Stopnja registrirane brezposelnosti po občinah v letu 2010 (vir: SURS, 2011c) Višjo stopnjo registrirane brezposelnosti od slovenskega povprečja je v letu 2010 izkazovalo 106 občin, leto prej pa 112. Večina teh občin je umeščena v vzhodno oziroma severovzhodno Slovenijo. Z najvišjo brezposelnostjo (z več kot 20-odstotno stopnjo registrirane brezposelnosti) so se leta 2010 spopadale občine Rogašovci (26,9), Cankova (24,9), Kuzma (23,7), Dobrov-nik (22,6), Tišina (22,2), občini Turnišče in Lendava (21,7), Kobilje (21,4), Velika Polana (20,7) in Murska Sobota (20,6). Med ekonomsko bolj razvite dele države sodijo občine, ki ležijo v osrednji in zahodni Sloveniji. Tam so tudi stopnje registrirane brezposelnosti večinoma nižje. Stopnja registrirane brezposelnosti je bila v letu 2010 manj kot 5-odstotna le v štirih občinah, leto poprej pa v 17. občinah. Najnižjo stopnjo registrirane brezposelnosti so imele občine Železniki (4,1), Cerkno (4,4), Šmarješke Toplice (4,6) in Bohinj (4,9). Sledita občini Žiri in Horjul (5,2), Gorenja vas - Poljane (5,3), Vodice (5,6), Idrija (5,7) ter občini Dobrova -Polhov Gradec in Velike Lašče (5,9). Za potrebe pregleda stanja knjižnične dejavnosti smo na podlagi podatkov za občine za leto 2010 naredili pregled stopnje registrirane brezposelnosti po knjižničnih območjih. Opravljen je bil tudi pregled celotnega območja posamezne OOK in širšega, se pravi, brez OOK in njene medobčinske mreže. stopnja brezposelnosti na širšem območju - brez medobčinske mreže OOK Stopnja brezposelnosti na celotnem območju OOK 20,5 10,5 11,8 11,2 12,3, 12,8 14,3 7,3 7,3 7,5 8,3 11,9^^ 10,7 Celjsko Dolenjsko Gorenjsko Goriško KoroSko Obalno- Osrednje- Pomursko Spodnje- štajersko Slovenija kraško slovensko podravsko Grafikon 6: Stopnje registrirane brezposelnosti po knjižničnih območjih v letu 2010 (v %) (vir: SURS, 2011c) Stopnja registrirane brezposelnosti je na osmih knjižničnih območjih višja kot z vključenostjo medobčinske mreže OOK. Kar šest knjižničnih območij je nad slovenskim povprečjem (10,7 %). Najvišje povprečje registrirane brezposelnosti v letu 2010 je bilo na Pomurskem (17,8 %), Koroškem (12,8 %) in Spodnjepodravskem območju (12,3 %), torej ravno na tistih območjih, kjer kažejo kazalniki knjižnične dejavnosti najnižje vrednosti. Najnižjo stopnjo brezposelnosti so registrirali na Gorenjskem (7,5 %) in Osrednjeslovenskem (7, 9 %) območju. Izven medobčinske mreže OOK pa so bila nad slovenskim povprečjem registrirane brezposelnosti štiri knjižnična območja in najvišjo stopnjo zopet beležijo občine na Pomurskem območju (20,5 %) (Grafikon 6). 7 BRUTO DOMAČI PROIZVOD NA PREBIVALCA (BDP)9 Mavec (2010) predstavlja naslednje podatke: - Rast BDP najhitrejša v spodnjeposavski regiji V primerjavi z letom 2007 si je v letu 2008 svoj položaj glede na slovensko povprečje, merjen z indeksom BDP na prebivalca, najbolj izboljšala spodnjeposavska statistična regija (v nadaljevanju krajše »regija«), in sicer za 2,2 indeksne točke (s 80,2 leta 2007 na 82,4 leta 2008), najbolj poslabšala pa osrednjeslovenska regija, in sicer za 2,1 indeksne točke (indeks je padel s 143,7 na 141,6). Grafikon 7: Regionalni bruto domači proizvod na prebivalca v letu 2008 (vir: Mavec, 2010) Prebivalstvo sooblikuje BDP na prebivalca Delež osrednjeslovenske regije v državnem BDP se je v 2008 glede na 2007 povečal (za 0,07 odstotne točke - s 36.06 % na 36,13 %), vendar je njen indeks BDP na prebivalca padel (za 2,1 indeksne točke - s 143,7 na 141,6). Kako je to mogoče? Razlog je v tem, ker se je v istem razdobju v tej regiji prebivalstvo povečalo (za 1,9 %) močno nad slovenskim povprečjem (0,2 %). 9 Po SURS je bruto družbeni proizvod (BDP), in torej tudi BDP na prebivalca, meri skupno gospodarsko aktivnost neke regije. Lahko ga uporabimo za primerjavo stopnje ekonomske aktivnosti regij. BDP ne meri dohodka, ki ga na koncu prejmejo gospodinj stva oziroma prebivalci v regiji. - Razlike med regijami so se zmanjšale Leta 2008 se je BDP na prebivalca v statističnih regijah gibal od 65,0 % slovenskega poprečja v pomurski regiji do 141,6 % v osrednjeslovenski regiji. Razlika je 76,6 odstotne točke. Ta se je zmanjšala glede na leto poprej, 2007, ko je bila 78,5 odstotne točke. - Vpliv dnevne migracije na BDP Dnevna migracija delavcev lahko v nekaterih regijah pomembno vpliva na BDP na prebivalca. Neto pritok dnevnih delovnih migrantov v te regije poveča proizvodnjo do take ravni, kakršne ne bi bilo mogoče doseči samo z lokalnim aktivnim prebivalstvom. Posledica tega je, da je lahko BDP na prebivalca v teh regijah precenjen, v regijah z neto odtokom dnevnih delovnih migrantov pa podcenjen. - BDP ne meri dohodka gospodinjstev BDP, in torej tudi BDP na prebivalca, meri skupno gospodarsko aktivnost neke regije. Lahko ga uporabimo za primerjavo stopnje ekonomske aktivnosti regij. BDP ne meri dohodka, ki ga na koncu prejmejo gospodinjstva oziroma prebivalci v regiji. Do razlike prihaja zaradi dnevnih delovnih migracij, ko zaposleni prispevajo k BDP ene regije, in dohodku gospodinjstev druge regije, in zaradi davkov, prispevkov ter socialnih in drugih transferjev. Dohodek gospodinjstev je prikazan v publikaciji »Računi gospodinjstev po regijah«. - Dolgoročno najslabši trend še vedno v zasavski regiji V obdobju 1995-2008 je svoj položaj, merjen z indeksom BDP10 na prebivalca (vedno v primerjavi s Slovenijo za isto leto, zato je indeks za Slovenijo vedno enak 100), najbolj poslabšala zasavska regija (del Osre-dnjeslovenskega in del Celjskega območja, in sicer za 19,5 indeksne točke (s 84,8 leta 1995 na 65,3 leta 2008), kar je precej bolj kot druga regija z najslabšim trendom, Pomurska, ki je svoj položaj poslabšala za 9,9 indeksne točke (s 74,9 na 65,0). Vse regije so v tem obdobju izkazale realno rast BDP na prebivalca, vključno s tistimi, čigar položaj se je poslabšal. 10 Po SURS bruto družbeni proizvod (BDP), in torej tudi BDP na prebivalca, meri skupno gospodarsko aktivnost neke regije. Lahko ga uporabimo za primerjavo stopnje ekonomske aktivnosti regij. BDP ne meri dohodka, ki ga na koncu prejmejo gospodinjstva oziroma prebivalci v regiji. V tem obdobju so svoj položaj glede na slovensko povprečje najbolj izboljšale po padajočem vrstnem redu: jugovzhodna Slovenija (za 4,2 indeksne točke), podravska (3,7), osrednjeslovenska (3,6), spodnjeposavska (1,6), obalno-kraška (-2,5 - to je poslabšanje položaja oziroma padec za 2,5 indeksne točke), koroška (-3,1), savinjska (-3,2), goriška (-3,4), notranj-sko-kraška (-4,6), gorenjska (-5,2), pomurska (-9,9) in zasavska (-19,5). Najnižja raven objavljanja podatkov o BDP po SURS je statistična regija, kar pomeni, da je primerjava s knjižničnimi območji lahko samo približna, ker ne moremo narediti izračuna po občinah, ki so znotraj knjižničnih območij. Na podlagi podatkov in primerjave po letih (Mavec, 2010) ocenjujemo, da ekonomska razvitost regije, kljub podatkom z dveletnim zaostankom, vpliva na razvitost knjižnične dejavnosti po knjižničnih območjih, ker nam podatki o BDP za leto 2008 kažejo nizke vrednosti pri tistih statističnih regijah, ki so tudi po kazalnikih knjižnične dejavnosti nizko - pomurska, podravska, koroška regija, katere bi lahko primerjali s Pomurskim, Koroškim, Spo-dnjepodravskim območjem. Slika 3: Prebivalstvo 2009 in bruto domači proizvod v tekočih cenah po statističnih regijah 2008 (vir: SURS, 2011b) 8 PISA 2009 PISA je mednarodna raziskava o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti. Izvaja se pod okriljem Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Raziskava poteka v triletnih ciklih, prvi cikel je bil izveden v letu 2000. V raziskavo so zajeti 15-letni učenci, učenke, dijakinje in dijaki, ne glede na vrsto šole, ki jo obiskujejo. Slovenija je v začetku leta 2004 pristopila k izvajanju projekta Program mednarodne primerjave dosežkov učencev PISA, ko so se začele priprave na izvedbo cikla raziskave PISA 2006. Namen raziskave PISA je zajeti podatke o kompetentnostih učencev, ki jih potrebujejo za svoje življenje, poklicno in zasebno, in ki so pomembne tako za posameznika kot za celotno družbo. V vsakem od ciklov izvedbe raziskave PISA je glavnina zajema podatkov posvečena enemu od treh področij pismenosti (matematična, naravoslovna in bralna pismenost), medtem ko so podatki za ostali dve področji zajeti za namen raziskovanja trendov v dosežkih učencev (PISA 2009, 2011). V raziskavi PISA 2009 so poseben poudarek namenili bralni pismenosti, ki so jo preverjali z različnih vidikov. Med drugim so ugotavljali, kako dobri so učenci pri iskanju preprostih informacij, pri interpretiranju besedila in pri razmišljanju o prebranem. Strokovnjaki in svetovalne skupine s področja branja so oblikovali definicijo bralne pismenosti v raziskavi PISA, ki se glasi takole: »Bralna pismenost se nanaša na posameznikovo sposobnost razumevanja, uporabe in razmišljanja o napisanem besedilu, za doseganje določenih namenov, razvijanje posameznikovega znanja in zmožnosti ter sodelovanje v družbi.« (Raziskava PISA sodelujoče države, 2011, str. 1) Bralna pismenost torej ne pomeni le zmožnosti, da besedilo razberemo in razumemo, ampak pojmovanje pismenosti nadgradi, saj vključuje razumevanje, uporabo in sklicevanje na pisne informacije za različne namene, zato upošteva aktivno ter interaktivno vlogo bralca pri povzemanju napisanega besedila. Bralci se pri iskanju načinov uporabe in razumevanja prebranega besedila različno odzivajo. Na proces branja vplivajo številni dejavniki, ki vključujejo bralno situacijo, zgradbo besedila in značilnosti vprašanj, ki so povezana z njim (Raziskava PISA sodelujoče države, 2011). Bralni dosežek slovenskih učencev je slabši od povprečja 65 sodelujočih držav v raziskavi PISA 2009 in je glede na raziskavo 2006 padel za enajst točk, medtem ko pri matematiki in naravoslovju naši učenci niso toliko popustili (za tri oziroma sedem točk). Temeljne bralne kompetence ima 79 odstotkov slovenskih učencev, kar jim omogoča nadaljevanje šolanja na vseh področjih, je pokazala omenjena raziskava. Naši učenci so uspešnejši pri reševanju rutinskih nalog in slabši pri povezovanju, utemeljevanju in sklepanju, skratka, pri uporabi podatkov v življenjskih situacijah. Raziskava se ne omejuje zgolj na ugotavljanje pridobljenega znanja v šoli. Znano je, da socialnoekonomski položaj družine zelo pomembno vpliva na izobraževalne (ne)uspehe otrok. Današnji otroci morajo znati veliko podatkov, manjkajo pa jim temeljna znanja in povezave. Se pa ob vsem tem postavlja vprašanje, kolikšen je v sodobnem času dejanski domet vpliva šole. Večina današnjih učiteljev ne zmore tekme z novimi tehnologijami. Tako se pokaže, da se otroci niso več sposobni zbrati niti toliko, da bi si od začetka do konca ogledali umetniški film, kaj šele prebrali leposlovno knjigo in nato o njej razmišljali in argumentirano razpravljali. To pač ni nujno, saj je na spletu na voljo dovolj izvlečkov, odlomkov in komentarjev (Žolnir, 2010). Rezultati raziskave so še pokazali, da so dijaki, ki radi berejo oziroma berejo tudi za zabavo, vsepovsod boljši od dijakov, ki ne berejo za zabavo. V Sloveniji razlika med dosežki tistih, ki radi berejo, in onimi, ki jim branje ni v zabavo, znaša kar 98 točk ali eno raven (od šestih). Kar 53 točk znaša razkorak med tistimi, ki nikoli ne berejo za zabavo, in med onimi, ki to počno vsaj nekaj minut na dan, v knjigah ali po spletu. Raziskava je tudi pokazala, da učenci z višjimi dosežki uporabljajo ustrezne strategije branja in učenja, se pravi, da vedo, kako bodo besedilo razumeli, si ga zapomnili, povzeli pomembne informacije (Ranka, 2010). Rezultati PISE 2009 navajajo mnenje Janeza Bečaja: da je v zadnjih petih letih goriška regija res zelo visoko, pomurska in podravska regija11 pa sta ves čas na zadnjih mestih. Vendar imamo samo ta podatek, ne moremo pa povedati, zakaj je tako. Možno je, da je kakovost pouka enaka, vendar na rezultate vpliva socialno-ekonomski status. Potem ne gre za problem pomurske regije, ampak za problem Slovenije, saj imajo vsi otroci iz manj ugodnega okolja slabše možnosti. Je torej naš šolski sistem pravičen?« (citirano v: Škerl Kramberger, 2011, str. 10-11). 11 V slednjo sodi Štajersko in Spodnje podravsko območje (op. a.). BON, m. ♦ splošne knjižnice po knjižničnih območjih v letu 2010 9 RAZPRAVA Glede absolutnih vrednosti smo ugotovili, da je stanje knjižne dejavnosti v devetih Osrednjeslovenskih knjižnicah tudi v letu 2010 najboljše. V slovenskem prostoru so beležili 32 % delež izposoje in obiska, 31 % prihodka za dejavnost in zaposlenih strokovnih delavcev, 29 % je vseh zaposlenih in članov od 27 % potencialnih uporabnikov ter imajo 23 % delež mreže izposojevališč. Najnižje kazalnike dosegata dve knjižnici Spodnjepodravskega območja: od 4 % potencialnih uporabnikov imajo 2 % delež obiska in izposojevališč, 3 % delež članstva, izposoje, prihodkov ter zaposlenih strokovnih delavcev. Najnižji odstotek vseh zaposlenih (4 %) si delijo s Koroškim območjem. V primerjavi s Slovenijo je nizek odstotek strokovnih (4 %) in vseh zaposlenih (5 %) na Pomurskem območju. Nizki kazalniki so za štiri knjižnice Koroškega območja (3 % izposoje, 4 % potencialnih uporabnikov, članov, obiska, prihodkov, 5 % izposojevališč) in štiri Pomurskega območja (4 % obiska, izposoje, prihodkov, 5 % članov, izposojevališč, 6 % potencialnih uporabnikov). Relativne vrednosti, torej izračuni na potencialne uporabnike, kažejo drugačno sliko. Pozitivno izstopa Goriško območje, saj imajo štiri knjižnice na tem območju največ prihodkov (31 EUR na prebivalca), največjo knjižnično zbirko (7,6 enote na prebivalca), največji prirast knjižničnega gradiva (370 enot na 1000 prebivalcev), največje število članov (29,7 %) in knjižničnih delavcev (0,71). Največjo izposojo imajo knjižnice na Osrednjeslovenskem območju (14,2 enot na prebivalca), največ obiska (5,9 obiskov na prebivalca) pa štiri knjižnice Koroškega območja. Dve knjižnici Spodnjepodravskega območja imata najmanjši odstotek včlanjenih potencialnih uporabnikov, obiska, izposoje, prihodkov in članov na potencialnega uporabnika. Nizek obisk, izposojo in prihodke beležijo še štiri knjižnice Pomurskega območja. Tri knjižnice Štajerskega območja so imele knjižnično zbirko edine pod določili standarda, najmanjši prirast zbirke in knjižnega gradiva (Preglednica 6). Za potrebe analize smo naredili tudi pregled stopnje registrirane brezposelnosti po knjižničnih območjih. Tudi tu se je pokazalo, da je najvišja stopnja registrirane brezposelnosti na Pomurskem območju (17,8), sledi Koroško (12,8) in Spodnjepodravsko (12,3). Vsa tri območja imajo najnižje kazalnike stopnje razvitosti knjižnične dejavnosti, ne sicer v enakem vrstnem redu. Zanimivo je, da so rezultati PISE 2009 pokazali najboljše rezultate v Goriški regiji, ki kaže tudi najboljše kazalnike in razvitost med desetimi knjižničnimi območji. Nasploh lahko ugotavljamo, da ima socialno-ekonomski položaj določenih regij prav gotovo vpliv na razvitost knjižničnih območij, ravno tako, kot to ugotavljajo v vzgoji in izobraževanju, da tudi socialno--ekonomski položaj družine zelo pomembno vpliva na izobraževalne (ne) uspehe otrok. Domnevamo, da tudi socialno-ekonomski položaj območja vpliva na razvitost knjižnične dejavnosti in posredno tudi na izobraževalne (ne)uspehe otrok. 10 ZAKLJUČEK Iz pridobljenih podatkov tako SURS kot Centra za razvoj knjižničarstva pri Narodni in univerzitetni knjižnici ter narejenih izračunov po območjih lahko ugotovimo, da se stanje, v primerjavi z letom 2009, ni kaj bistveno spremenilo. Absolutne vrednosti so tudi v letu 2010 ugodnejše na Osrednje-slovenskem območju, relativne/izračuni na potencialne uporabnike pa na Goriškem območju. Medtem ko so Spodnjepodravsko, Pomursko in Koroško območje na dnu glede na absolutne in relativne vrednosti. Primerjava med socialno-ekonomskim položajem statističnih regij (stopnjo registrirane brezposelnosti, BDP) in doseganji standardov, kot strokovnih priporočil za učinkovito organiziranje javne splošne knjižnične dejavnosti, nam kažejo, da je na območju vzhodne Slovenije, kjer je večja stopnja registrirane brezposelnosti in nižji BDP, tudi večji razkorak med stanjem knjižnične dejavnosti in priporočili standardov. Spremljanje teh dejavnikov že drugo leto in še primerjava z rezultati analize PISA 2009, nam vse bolj potrjuje tezo, da socialno-ekonomski položaj določenih statističnih regij vpliva na stanje in razvitost knjižničnih območij. Splošne knjižnice so javna služba in se financirajo, glede na ZKnj-1, iz javnih sredstev lokalnih skupnosti in delno, preko razpisov in neposrednih pozivov, državne oblasti. Zato se lahko vprašamo ali je naš knjižnični sistem pravičen? In ali je socialno naravnan? 11 CITIRANI VIRI IN LITERATURA 1. Bon, M., Karun, B. in Vodeb, G. (2010). Izvajanje dejavnosti posebnih nalog osrednjih območnih knjižnic - poročilo za obdobje 2007-2009. Ljubljana: NUK. Pridobljeno 3. 2. 2011 s spletne strani: http://cezar.nuk.uni-lj.si/ook/ 2. Bon, M. (2011). Splošne knjižnice po območjih v letu 2009. Knjižnica, 55 (2-3). (V tisku.) 3. IFLA/UNESCO Manifest o splošnih knjižnicah. (2002). V Splošne knjižnice: IFLA/ UNESCO standardi za splošne knjižnice (str. 69-71). Ljubljana: NUK. 4. Karun, B. in Kodrič-Dačic, E. (2007). Izvajanje koordinacije in posebnih nalog osrednjih območnih knjižnic v obdobju 2003-2006. Ljubljana: NUK. Pridobljeno 20. 8. 2011 s spletne strani: http://cezar.nuk.uni-lj.si/ook/ 5. Mavec, B. (2010). Regionalni bruto domači proizvod, Slovenija 2008. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno 23. 9. 2011 s spletne strani: http://www. stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3570 6. Neposredni pozivi. (2011). Ljubljana: Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo. Pridobljeno 9. 7. 2011 s spletne strani: http://www.mk.gov.si/si/javne_objave/razpisi_po-zivi_in_javna_narocila/neposredni_pozivi 7. PISA 2009 (2008-2010). (2011). Ljubljana: Pedagoški inštitut. Pridobljeno 23. 9. 2011 s spletne strani: http://www.pei.si/Sifranti/InternationalProject.aspx?id=15 8. Pravilnik o osrednjih območnih knjižnicah. (2003). Uradni list RS, št. 88. 9. Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. (2003). Uradni list RS, št. 73 in št. 70/08. 10. Ranka, I. (2010). Raziskava znanja PISA 2009: na vrhu Šanghaj in Finska, Slovenci v sredini. Pridobljeno 23. 9. 2011 s spletne strani: http://www.times.si/sport/raziskava-zna-nja-pisa-2009-na-vrhu-sanghaj-in-finska-slovenci-v-sredini--702dd59db5-55b955488e. html 11. Raziskava PISA sodelujoče države. (2011). Pridobljeno 23. 9. 2011 s spletne strani: http://www.pei.si/UserFilesUpload/file/raziskovalna_dejavnost/PISA/PISA2009/ Podrobnosti_o_raziskavi_PISA_2009.pdf 12. Splošne knjižnice: IFLA/UNESCO standardi za splošne knjižnice. (2002). Ljubljana: NUK. 13. Standardi za splošne knjižnice: (za obdobje od 1. maja 2005 do 30. aprila 2015). (2005). Ljubljana: Nacionalni svet za knjižnično dejavnost RS. Pridobljeno 19. 9. 2011 s spletne strani: http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Drugo/ hitri_dostop/standardi_spl_k_sprejeti.pdf 14. SURS. (2011a). Osrednje območne knjižnice in osrednje knjižnice s pripadajočimi občinami. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno 23. 9. 2011 s spletne strani: http://www.stat.si/katalogrds/podstrani/karta23.html 15. SURS. (2011b). Prebivalstvo, statistične regije, Slovenija, 2009 in bruto domačiproiz-vod, statistične regije, Slovenija, 2008. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno 23. 9. 2011 s spletne strani: http://www.stat.si/TematskaKartografija/file. asfx?id=5335 16. SURS. (2011c). Stopnja registrirane brezposelnosti po občinah v letu 2010. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. (V pripravi.) 17. Škerl Kramberger, U. (2011). Dobri v naravoslovju, slabi v branju. Dnevnik, 52, str. 10-11. 18. Zakon o javnih financah (ZJF). (1999). Uradni list RS, št. 79. 19. Zakon o knjižničarstvu. (2001). Uradni list RS, št. 87 in št. 96/2002. 20. Žolnir, N. (2010). Koliko vpliva še ima šola? Pridobljeno 23. 9. 2011 s spletne strani: http: //delo. si/cjanek/132010 Deset let zakona o knjižničarstvu: DESETLETJE PRILOŽNOSTI ZA SPLOŠNE KNJIŽNICE TEN YEARS OF THE LiBRARY ACT - A DECADE OF OPPORTUNiTiES FOR PUBLiC LiBRARiES Jelka Gazvoda Mestna knjižnica Ljubljana e-pošta: jelka.gazvoda@mklj.si UDK 027.022:021.89 iZviEČEK Namen tega prispevka je ob desetletnici uveljavitve Zakona o knjižničarstvu prispevati k razmišljanju o tem, kako je ta zakonski akt vplival na razvoj splošnih knjižnic v Sloveniji. V besedilu se ustavljam pri nekaterih vsebinah zakona, ki so po mojem prepričanju najbolj vplivale na knjižnično dejavnost v zadnjem desetletju, pri čemer so nekatere od njih dejansko prinesle določene spremembe, druge pa tudi ne, ali pa ne takih, kot so bile pričakovane. Zakon je sicer vzpostavil dovolj urejeno pravno okolje za knjižnično javno službo, kar pa velja večinoma le za področje splošnih knjižnic, pa tudi tu se je povezanost z vsebinami iz lokalne zakonodaje zlasti na področju financiranja izkazala kot premalo učinkovita. Knjižnice na podlagi tega zakona v zadnjem desetletju sicer dovolj normalno poslujejo in večinoma ustrezno dosegajo svoje cilje ter se tudi razvijajo. To pa ne izključuje priznavanja potrebe po nekaterih spremembah, ki bi upravljanje in dejavnosti knjižnic poenostavile in še izboljšale. Ključne besede: splošne knjižnice, organizacija, zakonodaja, Zakon o knjižničarstvu UDC 027.022:021.89 abstract The purpose of this paper is to discuss the influence of the Library Act on the development of public libraries in Slovenia after ten years from its empowerment. The text aims to stress some chapters of the act which in my opinion have had major influence on public libraries in the last decade. Some of them have actually brought a lot of change while others have not or at least not to the level of expectations. The act has set a relatively stable legal environment predominantly for public library service, although the connection with local community legislation, as far as financing is concerned, has proved not efficient enough. One can say that libraries have been performing normally in the last decade, they have basically achieved their goals and even made some good development. But this fact doesn't prevent us from promoting the need for necessary changes which would additionally simplify and improve the management and services of libraries. Key words: public libraries, organization, legislation, library act 1 UVOD Vprašanje, ki se postavlja na začetku poskusa ocene vpliva zakonodaje na napredek knjižnic v zadnjem desetletju, odkar v Sloveniji velja novi Zakon o knjižničarstvu (Zakon o knjižničarstvu, 2001) s svojimi podzakonskimi akti, je, ali se knjižnice razvijajo zaradi razmer v družbenem okolju, ki jih je pomagal ustvariti zakon, ali pa kar zaradi lastne notranje energije, ki izvira iz bibliotekarske stroke. Če se zavedamo dejstva, da so knjižnice preživele stoletja in vse družbene sisteme doslej in se v tem času ne le prilagajale obstoječemu stanju, ampak so ga vsakič na svoj način tudi razvijale ali vsaj podpirale, se je morda pametneje zateči k prepričanju, da imajo knjižnice neko notranjo moč, s katero ostajajo v tekmi s konkurenti, ki se jim v informacijski tekmi postavljajo ob bok. Prepričanje o notranji moči stroke ima zagotovo svoje vidne dokaze, saj je tudi pri nas možno opaziti, da se je knjižnični sistem v zadnjih petdesetih letih izrazito dobro razvijal prav v obdobjih, ko so bile gospodarske in politične razmere slabše ali celo zelo slabe, na primer v šestdesetih letih ali v osemdesetih, tik pred osamosvojitvijo Slovenije. A po drugi strani je potrebno tudi ugotoviti, da je npr. prav v teh dveh obdobjih prišlo tudi do dveh pomembnih zunanjih dejstev zakonodajne in organizacijske narave: v prvem do sprejema prvega zakona o knjižničarstvu, v drugem pa do razvoja avtomatiziranega vzajemnega bibliografskega sistema. Torej se lahko vprašamo, ali je notranja moč stroke dovolj za njen nadaljnji razvoj ali pa je pri tem bistvena tudi zakonodaja, ki v konkretnem obdobju ustvari bolj ali manj stabilne pogoje za dejavnost. 2 DESETLETJE ZAKONA O KNJIŽNIČARSTVU Za desetletje veljavnosti novega Zakona o knjižničarstvu (2001) je treba ugotoviti zlasti to, da so se splošne knjižnice v tem času opazno razvile, zlasti na področju informacijske tehnologije in storitev za uporabnike ter modernizacije prostorskih pogojev. Tudi financiranje je bilo stabilno, čeprav z nekaj ekscesi, a v tem času nobena knjižnica ni propadla, nivo izpolnjevanja in tudi preseganja pogojev za izvajanje dejavnosti, obseg storitev in število uporabnikov pa se v povprečju še vedno povečujejo. Zakonodaja je financerjem ponudila podlago za boljše razumevanje knjižnične dejavnosti in njenega pomena ter vsebin, ki jih je treba zagotavljati, zato so tiste občine, ki se zavedajo izobraževalnih potencialov knjižnic in pozitivnega odnosa, ki ga imajo prebivalci do njih, vanje tudi dodatno vlagale in jim omogočile tako rekoč vrhunsko delovanje. Po drugi strani pa je v občinah, ki takih spoznanj niso razvile in vseživljenjskemu izobraževanju ne pripisujejo dovolj pomena, dejavnost ostala na mejah minimuma in ponekod celo pod njim. Zakon namreč nima realnih vzvodov, s katerimi bi bilo mogoče občine, ki dejavnosti ne financirajo tako, kot je v njem določeno, v to prisiliti. Zakonsko predvidene sankcije namreč v odnosu do zakonodaje o lokalni samoupravi nimajo moči. Ugotoviti pa je treba tudi, da nekatera področja zakona še niso realizirana niti s strani države. Ta se je sicer v zakonu obvezala za sofinanciranje določenih funkcij knjižnic, vendar glede na običajne proračunske razmere ni sprejela obveze o točno določenem obsegu sredstev. Tako se obseg določa glede na vsakokratne politične prioritete na področju kulture, vendar doslej kljub temu nismo doživeli občutnega zmanjševanja sredstev. Kriza pa nam v prihodnje obeta tudi to. Bolj kot financiranje, ki je zmeraj v neposrednem odnosu do ekonomskega zdravja države, bode v oči dejstvo, da zakon na nekaterih področjih tudi vsebinsko ostaja nerealiziran. Zato se bo potrebno odločiti, ali je nekatere določbe, za katere v prihodnosti ni videti ustreznih rešitev ali pa so se celo pokazale kot neizvedljive, še smiselno obdržati v zakonu. Tu mislim na urejanje zadev, kot je na primer določanje knjižničnega gradiva kot kulturne dediščine in kulturnega spomenika, imenovanje direktorjev po postopkih, ki se razlikujejo od drugih javnih zavodov v kulturi (Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, 2007), povezovanje vpisa knjižnic v sodni register in odločb o stopnji njihove razvitosti, vprašanje razvojnih normativov, vprašanje nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost, vprašanje inšpekcijskega nadzora in morda še kaj. Ob nujni dopolnitvi zakona v prihodnosti bo o teh temah potreben temeljit razmislek, v katerem bomo za vsako našli bodisi boljšo rešitev ali pa jo bomo prepustili zakonodaji kakega drugega področja, ker bo tako bolj racionalno. Predvsem pa se bo postavilo vprašanje, ali še vedno v enem zakonu urejati knjižnično dejavnost na področjih kulture, šolstva in visokega šolstva ter znanosti. 3 POGLED NA ZAKONSKE REŠITVE V ZVEZI S SPLOŠNIMI KNJIŽNICAMI 3.1 JAVNA SLUŽBA Knjižnična dejavnost je bila prvič jasno opredeljena kot javna služba prav v sedanjem zakonu iz leta 2001, s čimer je bil nadomeščen prejšnji pojem »knjižnični informacijski sistem«, ki je že vseboval elemente javne službe in predvsem določal organizacijske in vsebinske povezave med različnimi tipi knjižnic, med katerimi so bile najpomembnejše delitev splošnih knjižnic na (velikostne) skupine, matičnost in centralna katalogizacija gradiva. To je bilo za knjižnice pomembno, saj se je ob vse večji avtomatizaciji njihove bibliografske in informacijske dejavnosti pojem informacijski sistem začel uveljavljati zlasti kot sinonim za računalniško podprti del dejavnosti, pri čemer pa se je skoraj izgubil začetni pomen tega pojma, ki je organizacij sko in vsebinsko povezoval knjižnice po vsej državi. Uvedba pojma javne službe je pomembna predvsem z dveh vidikov: postalo je jasno, da je vzajemni bibliografski informacijski sistem knjižnic Cobiss sicer nepogrešljiva skupna infrastruktura, ne pa tudi orodje, ki lahko samo po sebi nadomesti knjižnice. In drugič, s pojmom javne službe je postalo tudi nedvomno, da je to dejavnost, ki se mora enakomerno razvijati in nuditi uporabnikom enake ali zelo primerljive storitve po vsej državi, tako kot drugi sistemi javnih služb, npr. šolstvo, zdravstvo ali sociala. Na tej točki se je dejavnost splošnih knjižnic srečala z lokalno samoupravo, ki je v svoji zakonodaji (Zakon o lokalni samoupravi, 2007) opredelila splošno knjižnico kot izvirno dejavnost občine, tako da je bil zakonodajno sklenjen krog med dejavnostjo, njenimi uporabniki in financerji. Zaradi neenakomerne razvitosti lokalnih skupnosti in posledično različne sposobnosti zagotavljanja razvoja knjižnic je svojo vlogo v javni službi ohranila tudi država, katere naloga je v tem primeru, da čim bolj enakomerno usmerja razvoj, s svojimi sredstvi pomaga dosegati standardizirani obseg dejavnosti in še zlasti pomaga tam, kjer brez pomoči knjižnična javna služba ne bi mogla dosegati pričakovane organiziranosti in razvitosti. V okviru javne službe tako zakon predvideva ureditev vseh področij dejavnosti, pri čemer so najpomembnejše določitev vsebin javne službe, naloge nacionalne knjižnice in nacionalnega bibliografskega servisa, organiziranost splošnih knjižnic v mrežo z ustanovitvijo območnih knjižnic, opredelitev načinov ustanoviteljstva in financiranja ter uvedba strokovnega in inšpekcijskega nadzora. Zakon je kot javno službo opredelil tudi dejavnost šolskih, visokošolskih in specialnih knjižnic, pri čemer pa izvedbeno ni uspešen, saj se pri urejanju teh vrst knjižnic srečuje z zakonodajo drugih javnih služb, ki svoje knjižnice urejajo drugače. 3.2 DEJAVNOST SPLOSNIH KNJIŽNIC KOT JAVNA SLUŽBA Splošne knjižnice so s trenutno veljavnim zakonom dobile vrsto natančno določenih nalog, ki sodijo v okvir javne službe in so jih zato dolžne izvajati. Zlasti pomembno je, da so opredeljene kot institucije vseživljenjskega izobraževanja, s čimer v veliki meri izstopajo iz temeljnega konteksta kulture, in v tem okviru zgolj bralne kulture, ter vstopajo na številna druga področja, ki jih vključuje vseživljenjsko izobraževanje kot prioriteta človekovega življenja. V kombinaciji z zakonsko zahtevo, da naj bodo osnovne storitve knjižnic za uporabnike brezplačne (Uredba o osnovnih storitvah knjižnic, 2003), imajo splošne knjižnice izjemne možnosti, da med svoje člane pritegnejo vse sloje prebivalstva, s poudarkom na tistih, ki imajo malo sredstev za plačljive oblike vseživljenjskega učenja. Drugo pomembno področje njihove dejavnosti, ki jih prav tako opredeljuje kot izobraževalne institucije, je zbiranje in posredovanje dokumentov lokalne zgodovine in dokumentov sodobnega življenja lokalne skupnosti. Domoznanstvo je z uveljavitvijo zakona postalo funkcija, ki naj bi se uveljavila v vsaki osrednji knjižnici - zakon torej prekinja, čeprav jo še dopušča, dotedanjo organiziranost te dejavnosti za potrebe večjih območij samo v velikih, sedaj območnih knjižicah, in jo širi na lokalni nivo, v neposredno bližino lokalnega uporabnika. S tem splošne knjižnice vstopajo na področje kulturne dediščine, kar dotlej zanje ni bilo značilno. To dejstvo je prineslo vsaj dve vprašanji: kako to dediščino ohranjati, saj knjižnice nimajo pogojev za trajno hranjenje gradiva, in kako vsaj njen pomembnejši del ponuditi širšemu krogu uporabnikov, izven ožje lokalne skupnosti. Vprašanje hranjenja v praksi za zdaj še nima odgovora, saj je preteklo premalo časa, da bi gradivo že začelo propadati, dostopnost pa so knjižnice rešile z digitalizacijo in skupnim portalom lokalne zgodovine. V letu 2001 je zakon prinesel pomembno novost za uporabnike, ki je tudi opredeljena kot javna služba, namreč nalogo splošnih knjižnic, da zagotovijo splošen dostop do uporabe elektronskih gradiv javnih oblasti. S tem so knjižnice dobile pomembno nalogo pri razvoju demokratizacije družbe, ker ponujajo tudi tistim, ki niso računalniško usposobljeni, pomoč pri uporabi teh gradiv in s tem usposabljanje za informiranje o državljanskih pravicah in dolžnostih. Ta določba je tudi podlaga za uvajanje dostopa do drugih javnih storitev, ki so na voljo v e-obliki danes, v tistem času pa je bila to precejšnja in zelo pozitivna novost. Če bi danes nadgrajevali zakon, bi lahko tudi že predvideli način prihodnjega poslovanja knjižnic z e-knjigami, ki se vse bolj širijo, zlasti glede na nove načine njihove »izposoje«, ki evidentno izključujejo knjižnice. Vprašati bi se morali, kaj bomo storili, da e-knjiga kot novi super medij za izdajo publikacij po dolgih stoletjih ne bo postala tisti zunanji dejavnik, ki bo potisnil knjižnice proti njihovemu zatonu. Tudi bibliopedagoške dejavnosti za različne skupine uporabnikov so v zakonu opredeljene kot javna služba, in sicer dejavnosti oziroma izobraževalne prireditve za vse starostne skupine uporabnikov ter skupine s posebnimi potrebami. Za splošne knjižnice so to zelo pomembni elementi delovanja, ki v končni fazi podpirajo aktiviranje knjižničnih zbirk ter razvoj bralne kulture in informacijske pismenosti. Posebne dejavnosti zakon navaja v kar treh alinejah, medtem ko npr. oblikovanja in upravljanja zbirke splošne knjižnice sploh ne omenja, prav tako ne oblik in organizacije informacijskega dela z uporabniki. V praksi se je izkazalo, da so na bibliopedagoškem in biblioandragoškem področju med knjižnicami zelo velike razlike. Predvsem večje knjižnice kažejo mnogo več energije pri zbiranju uporabnikov v knjižnici z namenom kulturne in informacijske vzgoje, izobraževanja ali bralnega druženja, medtem ko majhne knjižnice tu precej zaostajajo, predvsem zaradi pomanjkanja kadra in sredstev. Ali naj bo knjižnica osrednji kulturni in izobraževalni center občine, je torej odvisno od razumevanja ali finančnih zmožnosti lokalne skupnosti. Financerji namreč nimajo okvira, po katerem bi morali financirati določen obseg dejavnosti vseživljenjskega učenja v knjižnicah, zato se lahko odločijo tudi za povsem minimalen ali celo nikakršen obseg sredstev, namenjenih temu. Tako so prebivalci v določenih predelih države prikrajšani za t. i. primerljive storitve. V zakonu bi bilo torej dobro opredeliti, kakšni naj bodo obseg in vsebine izobraževalnih dejavnosti, ki jih financirata občina in država. V Veliki Britaniji na primer razmišljajo o uvedbi osnovne in nadgrajene dejavnosti (dejavnosti z dodano vrednostjo), pri čemer naj bi v osnovno sodilo tisto, kar bi bilo obvezno za vse knjižnice. Zakon določa, naj bodo splošne knjižnice v celoti vključene v nacionalni vzajemni bibliografski sistem, s čimer odpravlja vsakršen dvom o tem, ali so mogoče tudi posebne in drugačne programske rešitve za njihove zbirke in izposojo gradiva. Slovenija je tako s strokovno-organizacijskega vidika knjižnice povsem povezala v enoten informacijski prostor, kar je v primerjavi z Evropo velika posebnost, za nas pa pomembno dejstvo, ki je glede na majhnost države in relativno majhnost zbirke podatkov v katalogu Cobib, zelo primerna za učinkovito uporabo knjižnic. Da imajo uporabniki od doma neposreden vpogled v zbirke vseh knjižnic v Sloveniji, je zagotovo naša velika prednost v primerjavi z drugimi državami. V nasprotju z bibliografsko obdelavo pa zakon z organizacijskega vidika nič ne govori o upravljanju in o vsebini knjižničnih zbirk. Posebej pomemben je vidik upravljanja, saj je edina zakonska določba v tem kontekstu tista, ki govori, da je gradivo last knjižnice. Če to določbo primerjamo z določbami o ustanoviteljstvu knjižnic, se seveda takoj postavi vprašanje, kako je z lastništvom gradiva, ki ga financirajo občine, ki niso ustanoviteljice knjižnice in kako s tistim, ki ga za potrebe občin financira država. Rešitev, da je prav zaradi teh posebnosti gradivo last knjižnice, je seveda logična, a lahko sporna, če bi se določena občina odločila svojo lokalno knjižnico vezati na drugo osrednjo knjižnico. Morebitna bolj opredeljena strokovna načela glede vsebine in kvalitete knjižničnih zbirk ter odločanja o načinu nabave novega gradiva bi lahko preprečila večletne razprave o tem, ali so zbirke splošnih knjižnic ustrezne ali ne, ali so primerno kvalitetne ali ne, kdo je njihova ciljna publika itd. Jasno bi bilo tudi, da sfera založništva ne more pritiskati na knjižnice glede tega, kaj je zanje primerno gradivo, ampak se mora potruditi, da bo tako gradivo dejansko pošiljala na trg. Preprečeni bi bili poskusi vsiljevanja določenega obsega določenih naslovov neposredno od države vsem knjižnicam enako, ne glede na njihovo okolje in njihove potrebe. 3.3 USTANOVITELJSTVO Ustanoviteljice splošnih knjižnic so občine, vendar ne v vseh primerih. Pomembno je, da dejavnost splošne knjižnice zagotovijo, pri čemer lahko to storijo tudi tako, da se odrečejo (so)ustanoviteljstvu in se pogodbeno povežejo z (v naprej) določeno knjižnico (Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. Priloga 1, 2003), ki bo zanje izvajala knjižnično dejavnost po pogodbi. Gre za neke vrste predeterminiran »outsourcing« v okviru javne službe, ki je posebnost v naši zakonodaji, saj nobena druga javna služba ne omogoča tovrstne organiziranosti. Tako obliko organizacije je zakon ponudil zato, da bi knjižnice lahko čim bolj normalno poslovale, saj nekatere delujejo tudi v več kot desetih občinah. Usklajevanje takšnega števila ustanoviteljev je v praksi nemogoče in zato lahko za knjižnico pogubno. Hkrati pa zakon ne določa, da so nekatere občine dolžne ustanoviti knjižnice. Tu bi se lahko pojavila težava, ker če te vloge ne bi sprejela nobena občina, tudi ne bi mogla z ustrezno knjižnico skleniti pogodbe o izvajanju dejavnosti in bi tako zakon lahko sam povzročil razpad knjižnične mreže! Treba bi bilo torej določiti temeljno mrežo, v kateri bi bila za določene občine ustanovitev knjižnice obvezna, najmanj na primer na nivoju območnih knjižnic. Na deset ali manj velikih knjižnic bi se tako lahko pogodbeno vezale vse ostale na konkretnem območju, če bi tako želele. Pogodbena povezanost občin s posamezno knjižnico za potrebe izvajanja dejavnosti kot javne službe je zelo primerna oblika, ki lahko racionalizira in tudi poceni dejavnost. Zlasti to velja za kadrovsko področje, kjer v teh primerih pride do zmanjšanja potreb po vodstvenih, tehničnih in administrativnih delavcih, posledica take organiziranosti pa je tudi uvedba skupnih strokovnih služb, ki prinaša večjo kvaliteto storitev zaradi specializacije na posamezna delovna področja. Resnici na ljubo pogodbena povezanost občin s knjižnicami v prvi fazi praviloma prinese povečanje stroškov občin, saj je potrebno skladno s pravilnikom, ki določa stroške krajevnih knjižnic (Pravilnik o načinu določanja skupnih stroškov osrednjih knjižnic, ki zagotavljajo knjižnično dejavnost v več občinah, in stroškov krajevnih knjižnic, 2003), pokriti ne le stroške, ki nastanejo v sami lokalni knjižnici, ampak tudi skupne stroške, ki jih ima z delovanjem slednje osrednja knjižnica. Tega dejstva na žalost marsikateri župan ne razume in zato so knjižnice, ki imajo tovrstne pogodbe z občinami, pogosto v dilemi, ali naj dejavnost v takih občinah še opravljajo ali ne. Občine racionalizacijo dejansko vidijo tako, da je prednost pogodbenega odnosa s knjižnico v priznavanju stroškov zgolj na lokalnem nivoju, skupne stroške pa naj pokrije nekdo drugi. Zato je plačevanje skupnih stroškov z občinami zelo težko doseči in jih prepričati, da v primeru njihovega neplačevanja svoje obveznosti prelagajo na druge občine, v glavnem ustanoviteljice. V resnici je torej treba racionalizacijo iskati v dejstvu, da v primeru pogodbenega odnosa lokalna knjižnica ne potrebuje lastne organiziranosti v javni zavod, torej nima vodstvenih in drugih administrativnih kadrov, pa tudi bibliotekarjev za strokovne knjižnične naloge ne, saj se le-te izvajajo v osrednji knjižnici. Čeprav je pogodbena ureditev organiziranosti zelo primerna pri tolikšnem številu majhnih občin in torej tudi majhnih knjižnic, pa je zakon premalo natančen tudi glede urejanja premoženja v primeru izvajanja javne službe po pogodbi. Ne določa namreč, kako je z upravljanjem knjižničnih prostorov in opreme, ki je last občine, ki s knjižnico sklene pogodbo. Ni jasno, ali mora taka občina s knjižnico skleniti pogodbo o prenosu premoženja v upravljanje ali ne. Ali je morda dovolj, da ji da premoženje v najem in kako to naredi, da za knjižnico ne predstavlja dodatnih stroškov, pa tudi, da se lahko vanjo vlaga v smislu potreb knjižnice same in ne na podlagi zahtev ali nezahtev občine. Ureditev premoženjskih razmerij, tudi v primeru lastništva gradiva, je torej ena od nujnih tem za dopolnitev zakonodaje. 3.4 IZPOLNJEVANJE POGOJEV ZA IZVAJANJE DEJAVNOSTI Eno od področij zakona, ki v praksi deluje pod pričakovanji, je področje pogojev, ki jih morajo splošne knjižnice izpolnjevati, da lahko poslujejo z uporabniki (Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, 2003). Izkazalo se je, da je pogoje za izvajanje dejavnosti nemogoče vezati na ustanovitev in obratovanje knjižnic ali celo na njihov vpis v sodni register, in sicer iz več razlogov: - Večina knjižnic je bila ustanovljena že davno pred uveljavitvijo zakona in redno delujejo, zakon pa ne zahteva njihove ponovne ustanovitve. - Novoustanovljena knjižnica naj se formalno ne bi mogla vpisati v sodni register, dokler ne predloži odločbe o izpolnjevanju pogojev, katere pa seveda ne more pridobiti, če ni že ustanovljena in ne deluje; poleg tega se te odločbe izdajajo le vsaka tri leta na podlagi merjenj predhodnega delovanja. - Zakon določa, da pomeni »izpolnjevanje pogojev« to, da mora knjižnica izpolniti vse pogoje, da lahko zakonito deluje. Primerneje bi bilo, da bi kot prag za delovanje postavili vsaj »srednjo razvitost« v skladu s pravilnikom o pogojih (v prvem primeru ne bi mogla delovati praktično nobena knjižnica v Sloveniji) ali pa znižali prag polne razvitosti. Trenutno morajo vse enote doseči polno razvitost, da lahko celotna knjižnica kot zavod dobi status razvite knjižnice. - Vprašanje je tudi, ali v odnosu do zakona pojem »knjižnica« v primeru splošne knjižnice vsi razumemo enako. Ali je »knjižnica« le javni zavod v celoti oziroma pravna oseba, torej vse njegove enote skupaj ali pa je to posamezna enota, krajevna knjižnica, katere delovanje merimo ločeno od celotne knjižnice? Glede na to, da ustanovitve nove krajevne knjižnice ni potrebno vpisovati v sodni register, je odgovor na dlani, žal pa se ne ujema z interpretacijo, po kateri se izvajajo meritve razvitosti. Vse navedeno nas postavlja pred vprašanje, na katero bo potrebno odgovoriti ob spremembah zakona, in sicer kaj je narobe s sistemom ugotavljanja razvitosti, kot ga je postavil zakon in udejanjila nacionalna knjižnica. Ugotavljam, da je zakonodajalec v želji, da bi omogočil knjižnicam čim boljši razvoj, na področju izpolnjevanja pogojev oziroma strokovnih kriterijev za dobro delovanje javne službe knjižnicam naložil v marsikaterem primeru neizvedljive naloge. Na eni strani se te nanašajo na odnose z ustanovitelji: če namreč knjižnica ne izpolnjuje pogojev za delovanje, država o tem dejstvu obvesti ustanovitelja, poleg tega pa knjižnici v odločbi o izpolnjevanju pogojev naloži, da mora v treh mesecih pripraviti načrt, kako bo pogoje dosegla in ga predložiti v soglasje ustanovitelju. Tudi če ta načrt stopi v veljavo zaradi neodgovora občine v roku enega meseca (kar je absolutno prekratek rok glede na način delovanja občin), ni prav nič odvisno od knjižnice, ali bo načrt uresničila ali ne, saj so njeni finančni prilivi prav v domeni občine in torej je od občine odvisna tudi razvitost knjižnice. Taka zakonska rešitev je bila sprejeta na podlagi domneve pripravljavcev zakona, da bo mogoče občine tudi sankcionirati, če njihove knjižnice ne bodo izpolnjevale minimalnih pogojev. Vendar pa pristojni državni organi niso pristali na rešitev, po kateri bi bilo slabo delovanje knjižnice lahko razlog za kakršenkoli poseg proti lokalni samoupravi. Čeprav je v zakonu o lokalni samoupravi dejavnost splošne knjižnice opredeljena kot izvirna dejavnost občine, brez katere občina sploh ne more biti ustanovljena, pa v že ustanovljenih občinah nefinanciranje ali slabo financiranje te dejavnosti ne more vplivati na njihov obstoj. Zato si občine tudi lahko privoščijo, da financirajo knjižnice, kot se jim zljubi, v kolikor knjižnice niso dovolj močne, da strokovno uveljavijo ustrezno financiranje. Na drugi strani zakonodaja določa, da NUK kot nacionalna knjižnica »zbira, obdeluje in posreduje statistične in druge podatke o delovanju knjižnic«, kar je pooblastilo, da lahko NUK ugotavlja razvitost knjižnic za potrebe ministrstev, ki morajo posameznim vrstam knjižnic izdajati odločbe o izpolnjevanju pogojev. Ker ministrstvi pristojni za šolstvo oziroma visoko šolstvo svoje knjižnice urejata v lastni področni zakonodaji, razumeta Zakon o knjižničarstvu kot splošen zakon, pred katerim imata prednost oba specialna zakona. Posledično nobeno od ministrstev ne izdaja odločb o izpolnjevanju pogojev, ker je razvoj šolskih in visokošolskih knjižnic zakonsko utemeljen povsem drugače, kot to zahteva zakon o knjižničarstvu. Izdaja odločb o izpolnjevanju pogojev je v praksi (in nič ne kaže, da bi se to lahko kdaj spremenilo) uresničljiva le s strani ministrstva za kulturo, in sicer le za splošne knjižnice. Država bi torej načeloma lahko usmerjala razvoj splošnih knjižnic po celem teritoriju, ob pogoju, da bi imela vsaj minimalno možnost, da občine prisili k spoštovanju z zakonom sprejetih pogojev. Ob tem pa bi se morala resno spremeniti interpretacija izpolnjevanja pogojev, ki jo uporablja NUK. Namreč, v dosedanjih postopkih ugotavljanja izpolnjevanja pogojev se je dogajalo, da so bile splošne knjižnice na vseh nivojih obravnavane povsem unificirano (enako so bile glede obsega dejavnosti obravnavane osrednje in krajevne knjižnice, pa celo take, kjer se izvaja le prostorsko ločen del programa, npr. oddelki za otroke ipd.), kar je prineslo nesprejemljive rezultate in povzročilo, da nobena od slovenskih knjižnic ni pridobila statusa razvite knjižnice, pa tudi nerazvite ni skoraj nobene, razen posameznih ločenih oddelkov, čeprav vemo, da v Sloveniji zagotovo obstajajo zelo razvite in tudi zelo slabo razvite knjižnice! Absurdno je, da knjižnica, ki ima dejavnost za otroke v stavbi v sosednji ulici, dobi oceno nerazvita za osrednjo knjižnično zbirko, ker v centralni stavbi nima gradiva za otroke, za otroški oddelek pa tudi, ker tam nima gradiva za odrasle! Ministrstvo za kulturo izdaja odločbe o razvitosti na podlagi mnenja NUK in nima možnosti drugačne presoje. Tako odločbe o razvitosti, čeprav so poslane tudi občinam, nimajo nobenega pravega učinka in ne morejo biti podlaga za kakršenkoli smiseln nadaljnji razvoj splošnih knjižnic. Taka interpretacija izpolnjevanja pogojev v resnici izničuje sistem delovanja splošnih knjižnic, ki ima upoštevajoč tradicijo prejšnje zakonodaje tudi v sedanjem zakonu še zmeraj obliko mreže - na zunanji krožnici krajevne knjižnice, vmes osrednje, v središčnem krogu pa deset območnih. Temu ustrezne so tudi zbirke in storitve teh knjižnic in bi jih bilo zato treba obravnavati različno. 3.5 OBMOČNE KNJIŽNICE Osrednje območne knjižnice (dalje območne knjižnice) (Pravilnik o osrednjih območnih knjižnicah, 2003) so izum sedanjega zakona in so v določenem smislu nadomestile prejšnjo matičnost, ki jo je izvajal NUK na nivoju države do vseh 60 predhodno obstoječih knjižnic, te pa naprej v razmerju do svojih krajevnih enot. Sedanji zakon je po več krajevno povezanih knjižnic povezal v posamezne javne zavode, tako da je največja med njimi postala osrednja knjižnica, druge pa njene notranje organizacijske enote, ne glede na to, ali so njihove občine ustanoviteljice skupne knjižnice ali ne, kar je bilo že pojasnjeno. S tem je matičnost izgubila svoj smisel, saj ni mogoče izvajati razvojne, svetovalne, koordinacijske in nadzorne (spremljevalne) funkcije znotraj lastnega zavoda. Predlagatelj zakona je ocenil, da so te funkcije na nekaterih področjih, ki jih je posebej opredelil v pravilniku, še zmeraj potrebne, zato je razvojno in nadzorno funkcijo podelil nacionalni knjižnici, koordinacijsko in svetovalno pa osrednjim območnim knjižnicam. S tem je bila dana tudi podlaga za spremembo zakona o obveznem izvodu (Zakon o obveznem izvodu publikacij, 2006), ki je območnim knjižnicam podelil status depozitarnih knjižnic za obvezni izvod financiran iz javnih sredstev, s čimer so v osnovi prevzele tudi obveznost nudenja zahtevnejšega, redkejšega in bolj izbranega gradiva vsaka za svoje območje. Z ustanovitvijo območnih knjižnic in njihovo umestitvijo v mrežo je bila ukinjena tudi poprejšnja razdelitev splošnih knjižnic na tri (velikostne) skupine. To po mojem sedanjem mnenju ni bila najboljša odločitev, saj so se posledično zameglile nujne razlike v obsegu dejavnosti različno velikih knjižnic in tudi osrednjih knjižnic v odnosu do svojih krajevnih enot. Posledica tega so deformirane ocene njihove razvitosti, ki se odražajo v odločbah o izpolnjevanju pogojev, tako da del kritike v zvezi z merjenjem razvitosti pada tudi na sam zakon. Prav na področju območnosti je prišlo do največjega razvoja v zadnjem desetletju. Pokazalo se je, da imajo območne knjižnice velik potencial za razvoj storitev, ki so ali bi lahko postale zanimive za vse knjižnice na njihovih območjih. Poleg tega so z izvajanjem v pravilniku določenih nalog dobile dober vpogled v kvaliteto knjižnične javne službe vsaka na svojem območju. Začetno nezaupanje osrednjih knjižnic, ki se je izražalo zlasti v bojazni, da bodo velike območne knjižnice prevzele manjše ali vsaj prevladale nad njimi, se počasi izgublja in vse bolj se razvija miselnost, da lahko knjižnice skupaj dosežejo več in da lahko v resnici manjše od večjih precej pridobijo. Pogoj za to je, da se vzpostavi zaupanje in da območne knjižnice ostajajo na nivoju povezovanja, koordinacije in svetovanja ter ne ravnajo kot neki tutorji ali vsevedi. Rezultati takega pozitivnega medsebojnega odnosa so danes že močno vidni. Tako lahko v zadnjih nekaj letih poleg koordinirane digitalizacije domoznanskega gradiva, usklajenega prispevanja digitalnih »zgodb« za skupni portal Kamra, skupnega strokovnega izobraževanja zaposlenih, izmenjave dobrih praks pri projektih, zlasti v elektronskem okolju, sodelovanja pri avtomatizaciji procesov, nabavi IKT in vzpostavljanju sistemov, govorimo tudi že o skupnem dostopu uporabnikov do elektronskih zbirk in ugodnejših pogojih za njihovo uporabo. Poti sodelovanja so odprte tudi za naprej; zdi se namreč, da je ustanovitev ljubljanske splošne knjižnice, ki združuje pod eno streho kar šest prej samostojnih knjižnic, v celoten sistem slovenskih splošnih knjižnic prinesla drugačna razmerja in drugačne izzive, pa tudi drugačne poglede na problematiko, ki se je doslej zdela že rešena. Pokazalo se je, da lahko kadrovsko močna velika knjižnica izpelje zelo različne in zahtevne projekte in da lahko pritegne številne nove uporabnike, še zlasti, če ima tudi ustrezne prostore. Taka knjižnica lahko tudi povezuje določene strokovne dejavnosti in s tem omogoča sprostitev kadrovskih potencialov v drugih knjižnicah. Ob tem se povečata specializacija in znanje, kar lahko pripomore k večji kvaliteti posameznih storitev. Pojavlja se že mnenje, da bi območne knjižnice lahko funkcionirale kot skupen kadrovski vir za nekatere večne probleme knjižnic, lahko bi se oblikovale skupne službe nabave in obdelave gradiva, pravne službe, javno naročanje, informatika, vzdrževalne in računovodske službe, repozitoriji za izločeno gradivo, knjigoveznice in še marsikaj, kar bi delovalo za vse knjižnice na območju in bi se tako zniževala skupna masa stroškov, kadrovski potenciali pa bi se bolj usmerili na delo z zbirkami in uporabniki. Knjižnična zakonodaja takega razvoja območnosti, kot se trenutno nakazuje za prihodnje desetletje, ne predvideva, zato je smiselno najprej poseči v pravilnik o območnih knjižnicah in tam opredeliti njihove naloge tako, da bo omogočeno delovanje knjižnične javne službe v nakazanih smereh. Podoben primer verjetnega in zagotovo nujnega povezovanja osrednjih in območnih knjižnic je področje izposoje e-knjige, ki nas bo doletela v naslednjih nekaj letih in morda prvič resno postavila knjižnice pred vprašanje o njihovem nadaljnjem obstoju. Zato je tudi usposabljanje zaposlenih za področje e-knjige ena skupnih prioritet, pri čemer so spet območne knjižnice tiste, od katerih se bo pričakovalo ustrezno znanje in posredovanje tega znanja naprej, da bodo knjižnice znale osmisliti svoje delovanje tudi z novimi mediji prihodnosti, ki jih bodo poskušali v celoti obvladovati, kot zdaj kaže, elektronski založniki kar sami. 3.6 RAZVOJNI NORMATIVI Eno od področij zakonodaje, kjer se kljub zakonu v desetletju ni zgodilo nič, je področje razvojnih normativov. Zakon določa, da se normativi za razvoj določajo vsaka tri leta, in sicer v odnosu do standardov za splošne knjižnice (Standardi za splošne knjižnice, 2005). Pripravljavci zakona so razmišljali, da bi vsaka tri leta na podlagi dejansko doseženih povprečij po posameznih sklopih dejavnosti za eno stopnjo dvignili razvojne normative, ki bi določali, koliko se morajo knjižnice razviti v naslednjih treh letih, da bodo postopoma dosegle standarde. Standardi in priporočila so bili sprejeti samo za splošne knjižnice in veljajo do leta 2015. Če jih podrobno proučimo, ugotovimo, da na njihovi podlagi ni zelo enostavno narediti normativov, saj določena področja dejavnosti niso pokrita tako, da bi lahko določili njihovo razmerje do izmerjenih povprečij. Dejstvo, da za druge tipe knjižnic standardi niso bili sprejeti, spet kaže na to, da se šolske in visokošolske knjižnice uspešno izmikajo nadzoru stroke. V dani situaciji je smiselno razmisliti o tem, ali so na današnji stopnji razvoja knjižnic še smiselni razvojni normativi. Osebno menim, da je treba razvoj, potem ko so minimalni pogoji preseženi, prepustiti iniciativi knjižnic in občin. Z drugimi besedami to pomeni, da naj bo javna služba le dejavnost v okviru predpisanih pogojev, nadaljnji razvoj pa naj gre v smeri nadstan-dardnih rešitev, ki jih občine financirajo po svoji presoji in možnostih. Ob tem pa mora biti zmeraj zagotovljena možnost občasnega dviga minimalnih pogojev za izvajanje javne službe. 3.7 FINANCIRANJE SPLOŠNIH KNJIŽNIC Ureditev financiranja je v zakonu okvirno urejena, saj določa vsebine financiranja in subjekte, ki so knjižnice dolžni financirati. V preteklem desetletju smo videli, da je zakon financerjem, ki benevolentno skrbijo za svoje knjižnice, omogočil določitev sredstev v obsegu, ki korespondira z zakonsko podprtimi načrti izvajanja dejavnosti in tudi omogoča primeren razvoj. Menim, da število novozgrajenih in obnovljenih knjižnic še nikoli doslej ni bilo tako veliko kot v zadnjem desetletju (Kozinc, 2007) in da je to tudi posledica pravnega okolja, ki tako občinam kot državi jasno kaže pričakovani nivo in s tem tudi potrebni razvoj. Na drugi strani številne splošne knjižnice stagnirajo ali celo nazadujejo, ker financerji nimajo pozitivnega odnosa do te dejavnosti nasploh, knjižnična vodstva pa strokovno in vodstveno niso dovolj močna, da bi uveljavljena finančna razmerja z zahtevo po upoštevanju zakonodaje spremenila v prid knjižnic. Občine in država so v resnici ujetnice svojih proračunov in večino sredstev razporedijo na podlagi zahtev različnih zakonov. V tem smislu je knjižnična zakonodaja šibka, saj se sredstva za knjižnice pričakujejo na podlagi programov dela, ki praviloma upoštevajo le obvezni minimalni okvir poslovanja, za financerje pa je to maksimum, ki so ga pripravljeni dati, številni niti tega ne. V času krize so tendence po zmanjševanju sredstev vsak dan močnejše, tako da lahko pričakujemo, da bodo tiste knjižnice, ki že zdaj težko dosegajo pričakovane rezultate, v prihodnje v še težjem položaju. Da bi v tem času poskušali spremeniti zakonodajo in doseči drugačen model financiranja, ki bi knjižnicam zagotavljal trajno rastoče delovanje, je težko pričakovati. Verjamem sicer, da bi bolj natančno določeni stroški storitev tudi za občine pomenili boljšo podlago za določanje obsega potrebnih sredstev za knjižnice, pri čemer bi se lahko odločale, katere storitve bodo financirale in katerih morda ne. Vendar bi z novo metodologijo danes težko dosegli kakršnokoli pozitivno spremembo, saj vse javne službe pritiskajo na financerje s podobnimi problemi, sredstva proračunov pa se manjšajo. Da bi bilo smiselno stroške opredeliti po posamezni storitvi, je vidno tudi iz dejstva, da mnogo lažje določimo potreben obseg sredstev za plače in nakup gradiva, kjer so nam na voljo pravila javnega plačnega sistema in povprečna cena knjige, kot pa za programske stroške in investicije, kjer smo odvisni le od primerjave s prejšnjim letom, večinoma pa le od trenutne razpoložljivosti proračunskih sredstev občine. Programska sredstva, od katerih sta najbolj odvisna obseg in kvaliteta naše dejavnosti, se pri posameznih knjižnicah, če jih ocenjujemo glede na število prebivalcev, močno razlikujejo in tudi najbolj vplivajo na strokovni razvoj knjižnic. Prav na tem področju financerji »stojijo ali padejo«, kot pravimo. Z zniževanjem programskih sredstev na minimum se knjižnična dejavnost skrči v skrajni situaciji le na izposojo gradiva, medtem ko nam njihov ustrezen obseg omogoča, da sprostimo strokovne potenciale in razvijemo knjižnico v kulturno in izobraževalno središče lokalne skupnosti. Prav zaradi možnosti dopolnjevanja programskih sredstev menim, da morajo knjižnice nujno pridobivati tudi lastna sredstva in da članarine in druga plačila, ki jih uporabniki neposredno namenijo knjižnici za njene storitve, bistveno prispevajo h kakovosti njene dejavnosti. Ideje o ukinitvi članarin in morda tudi drugih plačil bralcev, ki v zadnjem času močno pritiskajo na knjižnice in so politično dobro sprejete, so zato po mojem mnenju škodljive. Če bomo knjižnicam ukinili možnosti za pridobivanje lastnih sredstev, bomo zagotovo otežili ali celo onemogočili njihov razvoj. Morebitne obljube financerjev, da bodo ta izpad prihodkov knjižnicam nadomestili, bodo zagotovo, tudi iz objektivnih razlogov, ostale neizpolnjene, posledice pa bodo žal vidne takoj. Knjižnicam v dani situaciji ostaja aktivni nadzor nad porabo sredstev in njihova maksimalna racionalizacija. Z manj sredstvi narediti več mora biti naš cilj. Krčenje programov ob stokanju zaradi pomanjkanja sredstev nam ne bo prineslo priznanja javnosti, tega bomo deležni le, če bomo z omejenimi sredstvi znali narediti čim več. 4 KAKO NAPREJ Sama sem v letošnjem polletnem poročilu naše knjižnice že ugotovila, da lahko v času gospodarske krize, ko ne moremo računati na povečana sredstva financerjev, program dela najuspešneje izpolnjujemo na tistih področjih, ki ne zahtevajo veliko finančnih vložkov, torej pri dejavnostih, ki temeljijo bolj na znanju, inovativnosti in delovnih naporih naših zaposlenih, a lahko prinesejo zelo dobre rezultate. Veliko našega knjižničarskega in drugega znanja je garancija za uspeh tudi v času krize, ko razvoja ni več mogoče zagotoviti s povečevanjem finančnih sredstev, ampak v veliki meri le z inovativnostjo in predanostjo skupnim razvojnim ciljem. Glede zgoraj povedanega sam zakon, tak ali drugačen, ne more dosti spremeniti, čakati moramo na izboljšanje ekonomske situacije, dotlej pa prispevati k razvoju te družbe največ, kar v danih razmerah lahko. Kljub temu pa sem v prispevku želela pokazati na tiste vsebine v zakonu, o katerih bi bilo smiselno razmišljati, kadar se bo odločalo o tem, da bi ga prenovili. V preteklih letih so bile narejene tudi nekatere analize, ki kažejo trenutno stanje naših splošnih knjižnic in prepoznavajo problematiko, s katero so le-te soočene. Na podlagi njihovih dognanj in v praksi ugotovljenih področij, na katerih zakonodaja ne deluje optimalno, se je torej potrebno lotiti prenove zakona. Ta naj bi odpravila sedanje pomanjkljivosti in zlasti bolje vzpostavila pogoje za delovanje knjižnic in načrtovanje njihovega nadaljnjega razvoja. Projekta se je treba lotiti premišljeno in z ljudmi, ki dobro poznajo ne le zakonodajo in sodobna strokovna dognanja ter knjižnične strategije iz držav, s katerimi se želimo primerjati, ampak tudi spremljajo vsakodnevno poslovanje naših knjižnic, skupaj z vsemi njihovimi prednostmi, težavami in slabostmi. Nove izzive je torej treba iskati realistično glede postavljanja ciljev, izhajajoč iz realno dosegljivih ekonomskih možnosti ter zlasti upoštevaje predvideni razvoj informacijske družbe. 5 CITIRANI VIRI IN LITERATURA 1. Kozinc, Ž. (2007). Vrata v vse čase: podobe splošnih knjižnic v Sloveniji. Ljubljana: Modrijan. 2. Pravilnik o načinu določanja skupnih stroškov osrednjih knjižnic, ki zagotavljajo knjižnično dejavnost v več občinah, in stroškov krajevnih knjižnic. (2003). Uradni list RS, št. 19. 3. Pravilnik o osrednjih območnih knjižnicah. (2003). Uradni list RS, št. 88. 4. Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. (2003). Uradni list RS, št. 73 in št. 70/08. 5. Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. Priloga 1: Mreža splošnih knjižnic v Sloveniji. (2003). Uradni list RS, št. 73. 6. Standardi za splošne knjižnice: (za obdobje od 1. maja 2005 do 30. aprila 2015). (2005). Ljubljana: Nacionalni svet za knjižnično dejavnost RS. Pridobljeno 25. 9. 2011 s spletne strani: http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Drugo/ hitri_dostop/standardi_spl_k_sprejeti.pdf 7. Uredba o osnovnih storitvah knjižnic. (2003). Uradni list RS, št. 29. 8. Zakon o knjižničarstvu. (2001). Uradni list RS, št. 87 in št. 96/2002. 9. Zakon o lokalni samoupravi. (2007). Uradni list RS, št. 94 in nadaljnji. 10. Zakon o obveznem izvodu publikacij. (2006). Uradni list RS, št. 69 in št. 86/09. 11. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. (2007). Uradni list RS, št. 77 in nadaljnji. ŠOLSKO KNJIŽNIČARSTVO - KNJIŽNIČARSTVO v dveh sistemih SCHOOL LiBRARiANSHiP - LiBRARiANSHiP iN TWO SYSTEMS Majda Steinbuch Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana e-pošta: majda.steinbuch@zrss.si' UDK 027.8:340.13(497.4) iZviEČEK Šolske knjižnice in knjižničarji delujejo v sistemu vzgoje in izobraževanja, zato to področje sistemsko ureja šolska zakonodaja, v prvi vrsti Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) in drugi predpisi. Pedagoški poklici so regulirani, zato sta stopnja in smer izobrazbe strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju predpisani in določeni z zakonom, kar velja tudi za knjižničarja. Zahtevani so: 1.) ustrezna stopnja in smer izobrazbe (za knjižničarje bibliotekarska, dosežena s študijem ali dopolnilno), 2.) pedagoško-andragoška izobrazba za vse, ki izvajajo pedagoški proces ali pri njem sodelujejo, 3.) strokovni izpit, ki se opravlja, ko sta dosežena prva dva pogoja, in se na področju šolstva opravlja samo enkrat, ne glede na stopnjo izobrazbe ali poklic (npr. za učitelja, knjižničarja, svetovalnega delavca). Strokovno pa jih ureja in umešča v knjižnični sistem tudi knjižničarska zakonodaja, to je Zakon o knjižničarstvu (ZKnj). Zaradi te dvojnosti pogosto nastane dilema, kateri zakon velja za šolske knjižnice, ZKnj pa predpisuje tudi pogoje, ki so v nasprotju s šolskimi zakoni. Z analizo obeh zakonov in nekaterih podzakonskih aktov smo iskali odgovore na vprašanje, kaj je smiselno urejati v enih in kaj v drugih. Opozarjamo na nekatere pomanjkljivosti in neusklajenosti (npr. izobrazbeni pogoji in bibliotekarski izpit za šolske knjižničarje), pa tudi na pozitivne rešitve (npr. informacijsko opismenjevanje in bibliopedagoško delo) ter predlagamo nekatere rešitve. Ključne besede: šolske knjižnice, šolski knjižničarji, zakoni, vzgoja in izobraževanje, knjižničarstvo, Slovenija UDC 027.8:340.13(497.4) abstract School libraries and librarians work within the educational system and are regulated by the Law on Organisation and Financing of Education and other regulations. The pedagogical profession is regulated and consequently the qualifications required for 1 V času pisanja prispevka je bila avtorica prispevka še zaposlena na Zavodu RS za šolstvo. educators as well as the school librarians are stipulated by law. The following requirements should be met: 1.) appropriate education (a degree in librarianship or a degree with additional training), 2.) pedagogical training for those involved into instruction, 3.) State teacher certification examination taken only once in someone's professional career regardless of the prior education (e.g. teachers, librarians, school counsellors) but on condition that the first two criteria are met. There also exist the Law on Librarianship and due to some contradictions between the two laws there is a dilemma which of them should one apply in the school library. With the analysis of the previously mentioned laws and some acts we have been trying to highlight, some deficiencies and misunderstandings (e.g. required qualifications and librarianship exam for school librarians) as well as the positive aspects (e.g. information literacy and librarians' pedagogic work). We have suggested some solutions. Key words: school libraries, school librarians, legislation, educational system, librari-anship, Slovenia 1 UVOD Pedagoška vloga šolske knjižnice se je uveljavila s formalnimi dokumenti in strokovnimi priporočili. Ker šolska knjižnica uresničuje naloge na področju vzgoje in izobraževanja in je sočasno del knjižničnega sistema, je opredeljena v obeh zakonodajah, šolski in knjižničarski. Najprej bomo opredelili vzgojo in izobraževanje, jo povezali z nalogami šolske knjižnice in izpostavili njeno vzgojno-izobraževalno vlogo, v nadaljevanju pa prikazali še, kako se knjižničarska zakonodaja nanaša na šolske knjižnice. Nazadnje bomo prikazali še, kako se uresničuje Zakon o knjižničarstvu na področju šolskega knjižničarstva in opozorili na nekatera odprta vprašanja. 2 VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE Splošna definicija po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1995) je, da je vzgoja duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka, in načrtno razvijanje določenih sposobnosti za opravljanje kakega dela ali dejavnosti, npr. vzgoja strokovnjakov (filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja, prometna vzgoja, sem lahko uvrstimo tudi knjižno in knjižnično vzgojo). Izobraževanje pa je načrtno razvijanje sposobnosti in seznanjanje z dosežki različnih področij človekove dejavnosti, in sicer s pedagoškim formalnim izobraževanjem, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti. Večina teoretikov vzgojo in izobraževanje poimenuje skupaj, celo tiste teorije, ki ju na videz najbolj radikalno ločujejo, zagovarjajo koncept posredovanja vzgajanja prek izobraževalnih vsebin. Vzgoja in izobraževanje je torej proces, ki je namenjen razvoju otroka v celoti. Izobraževanje je usmerjeno na kognitivni razvoj (spoznavni proces) in ustrezne rezultate znanja, vzgoja pa daje razvoju celostni smisel in razvija emocionalne, socialne, moralne kvalitete človeka. V šolski praksi se obe komponenti prepletata, nekateri avtorji pravijo, da je največja vzgojna komponenta znanje, če ga pojmujemo kot vrednoto. Šolska knjižnica s svojo organiziranostjo in programom dela učence vzgaja in izobražuje v redne uporabnike knjižnice, njenega gradiva in informacij na način, da jih seznanja z osnovami informacijske pismenosti z namenom, da jim bo branje, obisk in uporaba knjižnice in informacijskih virov postala vseživljenjska navada in potreba. Vzgojo in izobraževanje pa lahko razumemo tudi kot sistem formalnega izobraževanja v Republiki Sloveniji. Institucionalna vzgoja in izobraževanje je razvit sistem, ki obsega predšolsko vzgojo, osnovnošolsko izobraževanje, srednješolsko izobraževanje, višje strokovno izobraževanje, glasbeno izobraževanje, izobraževanje oseb s posebnimi potrebami in izobraževanje odraslih. Obsega zapleteno organizacijo in financiranje, vrsto učiteljev in drugih strokovnih delavcev, urejeno pa je s sistemskimi zakoni in mnogimi podzakonskimi predpisi. Cilji vzgoje in izobraževanja so opredeljeni z zakoni ter vzgojnimi in izobraževalnimi programi. Področje vzgoje in izobraževanja ureja Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI, 1996), ki določa sistem, organizacijo in financiranje javnih šol in zavodov vseh stopenj. 2.1 KNJIŽNICA IN KNJIŽNIČAR V ŠOLSKI ZAKONODAJI Z zakonom (ZOFVI, 1996) je določeno, da je knjižnica obvezni sestavni del vzgojno-izobraževalnega dela v šoli.2 V praksi pogosto slišimo, da šole od financerja ne prejemajo namenskih sistemskih sredstev za delovanje šolskih knjižnic (tudi za pridobivanje knjižničnega gradiva), vendar je z zakonom določeno3, da šole iz proračuna prejemajo sredstva tudi za delovanje knji- 2 68. člen: Šola ima knjižnico. Knjižnica zbira knjižnično gradivo, ga strokovno obdeluje, hrani, predstavlja in izposoja ter opravlja informacijsko-dokumentacijsko delo kot sestavino vzgojno-izobraževalnega dela v šoli. 3 81. člen: Iz državnega proračuna se zagotavljajo tudi sredstva za dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja: med navedenimi dejavnostmi so tudi informacijsko-dokumentacijska dejavnost in delovanje šolskih knjižnic ter mediotek. žnic. To pomeni, da bi morali ravnatelji iz šolskega proračuna nameniti ustrezen delež finančnih sredstev za delovanje knjižnice in nabavo knjižničnega gradiva. Pomemben člen zakona je tudi določilo, ki med zaposlene v vzgoji in izobraževanju uvrsti knjižničarja.4 Pedagoški poklici so regulirani poklici, zato so urejeni s predpisi, kar velja tudi za šolskega knjižničarja. Predpisani sta stopnja in smer njegove izobrazbe, v javni šoli mora imeti visokošolsko (univerzitetno) izobrazbo ustrezne smeri in pedagoško izobrazbo.5 S tema členoma šolska zakonodaja knjižničarju zagotavlja status pedagoškega delavca, saj je uvrščen med zaposlene v vzgoji in izobraževanji, ki izvajajo ali sodelujejo pri vzgojno-izobraževalnem in drugem strokovnem delu v šoli. Za opravljanje tega dela pa mora imeti enako stopnjo izobrazbe kot učitelj in svetovalni delavec. Podrobneje smer izobrazbe določajo pravilniki o smeri in stopnji izobrazbe strokovnih delavcev glede na vrsto šole (osnovna, srednja poklicna, gimnazija itd.).6 Knjižničar je sodelavec pri informacijskem opismenjevanju, je njegov originalni prispevek knjižničarsko znanje, zato mora imeti za to ustrezno znanje in program za izvajanje informacijskega opismenjevanja. Ker je knjižničar uvrščen med strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju, lahko tudi napreduje v nazive7, kar še dodatno priča o njegovem enakovrednem statusu z učitelji in drugimi strokovnimi delavci. Formalni dokumenti za delo šolskih knjižnic znotraj šolskega zakonodajnega področja so splošno opredeljeni in predstavljajo dobro osnovo za položaj knjižnice in status knjižničarja v vzgoji in izobraževanju. Knjižničarjeva naloga je, da najde znotraj tega dokumenta ustrezno mesto za uveljavljanje svojega poslanstva. Poslanstvo šolske knjižnice je, da nudi storitve za 4 92. člen: Vzgojno-izobraževalno in drugo strokovno delo v javnem vrtcu oziroma šoli opravljajo vzgojitelji, pomočniki vzgojiteljev, učitelji, predavatelji višjih šol, svetovalni delavci, knjižničarji in drugi strokovni delavci, ki z njimi sodelujejo pri izvajanju strokovnih nalog, potrebnih za nemoteno delovanje vrtca oziroma šole. Strokovni delavci izvajajo vzgojno-izobraževalno delo v skladu z zakonom in javno veljavnimi programi tako, da zagotavljajo objektivnost, kritičnost in pluralnost ter so pri tem strokovno avtonomni. Nadalje zakon določa, da morajo imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom. 5 94. člen: Učitelj, knjižničar in svetovalni delavec morajo imeti visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in pedagoško izobrazbo. 6 Knjižničar je lahko, kdor je končal enopredmetni ali dvopredmetni univerzitetni študijski program bibliotekarstva. Lahko pa izpolnjuje pogoje za učitelja ali svetovalnega delavca v šoli in je opravil študijski program za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva. 7 109. člen: Vzgojitelj, učitelj, svetovalni delavec in knjižničar napredujejo v naziv mentor, svetovalec in svetnik. Pogoje za napredovanje v nazive v vzgoji in izobraževanju še dodatno predpisuje poseben pravilnik (Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, 2002). učenje, knjige in druge vire, ki omogočajo vsem članom šolske skupnosti, da postanejo kritični misleci in učinkoviti uporabniki informacij različnih oblik, formatov in na različnih nosilcih (Manifest o šolskih knjižnicah, 2001). Šolska knjižnica pa mora biti organizirana v skladu s potrebami šole in knjižničarskimi strokovnimi pravili in priporočili. 3 KNJIŽNIČNA DEJAVNOST Knjižničarska stroka s strokovnimi priporočili, ki veljajo za vse vrste knjižnic, pomaga razvijati tudi šolske knjižnice, da so del knjižničnega sistema. Knjižnice opravljajo knjižnično dejavnost kot javno službo, vodijo ustrezno nabavno politiko glede na svoj namen in vrsto knjižnice, uporabljajo enotna pravila in standarde za strokovno obdelavo knjižničnega gradiva, da lahko kroži in omogoča izmenjavo informacij in virov med knjižnicami različnih vrst. S knjižničnimi storitvami pa knjižnice svojim uporabnikom zagotavljajo pridobivanje gradiva in informacij, ki jih potrebujejo za zadovoljevanje svojih potreb. Čeprav šolske knjižnice uresničujejo cilje in naloge na področju vzgoje in izobraževanja, jih knjižničarska stroka pomaga razvijati s strokovnimi priporočili. Zakon o knjižničarstvu (v nadaljevanju ZKnj, 2001) ureja javno službo na področju knjižnične dejavnosti in med drugim določa dejavnost, ustanovitev, financiranje in nadzor knjižnic, ki se financirajo iz javnih sredstev. 3.1 SOLSKA KNJIŽNICA IN KNJIŽNIČAR V KNJIŽNIČNEM SISTEMU ZKnj (2001, 2. člen) najprej določi področja knjižnične dejavnosti kot javne službe, pri čemer poleg temeljnih knjižničnih dejavnosti posebej izpostavljamo informacijsko opismenjevanje. Zakon šolske knjižnice uvršča med druge vrste knjižnic (7. člen) in opredeli njihove naloge.8 Določa še, da imajo uporabniki pravico (8. člen) do brezplačnih osnovnih storitev, med katerimi je tudi bibliopedagoško delo. Knjižnice se vpišejo v razvid knjižnic, ki ga vodi nacionalna knjižnica, ki tudi izvede vpis v razvid, potem ko prejme pravnomočno odločbo pristojnega ministrstva o izpolnjevanju pogojev knjižnic za izvajanje javne službe (10. člen). Postopke za vpis knjižnic v razvid podrobneje določa Pravilnik o razvidu knjižnic (2003). Razvoj knjižnic ' 28. člen: Šolske knjižnice podpirajo izobraževalni proces, tako da izvajajo knjižnično dejavnost predvsem za učence, vajence, dijake in študente višjih strokovnih šol ter za strokovne delavce teh šol. usmerjajo standardi in strokovna priporočila, ki se nanašajo na organiziranost in delovanje knjižnične javne službe in jih sprejme Nacionalni svet za knjižnično dejavnost (ZKnj, 2001, 11. člen). Za strokovni razvoj šolskih knjižnic je pomemben 36. člen zakona, ki določa, da morajo imeti knjižnice za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe ustrezne pogoje in sicer: obseg in izbor strokovno urejenega knjižničnega gradiva, ustrezno število usposobljenih strokovnih delavcev, prostor in opremo ter organizacijo knjižnične dejavnosti. Nadalje določa, da minister, pristojen za kulturo, v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo in znanost, sprejme pravilnik, s katerim podrobneje določi pogoje za posamezne vrste knjižnic, in da izpolnjevanje pogojev ugotavlja pristojno ministrstvo z odločbo. Minimalne pogoje za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe tudi za šolske knjižnice določa Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003). Strokovna ureditev knjižnic in drugi materialni pogoji so pomembni za izvajanje knjižnične javne službe, vendar pa so ključnega pomena strokovno usposobljeni knjižničarji. Zato je pomemben tudi 39. člen, ki določa, da morajo imeti strokovni delavci knjižnic, ki izvajajo javno službo, predpisano vrsto in stopnjo izobrazbe ter opravljen bibliotekarski izpit, govori še o pripravništvu in pridobivanju strokovnih nazivov. Določeno je tudi, da področno pristojni minister podrobnejše predpiše vrsto in stopnjo izobrazbe, in da minister, pristojen za kulturo, v soglasju z ministrom za šolstvo in znanost s pravilnikom podrobneje določi o bibliotekarskem izpitu ter da morajo določila pravilnika o pridobivanju strokovnih nazivov smiselno upoštevati strokovne nazive, ki veljajo na drugih področjih. Za strokovni nadzor nad zagotavljanjem in delovanjem knjižnične dejavnosti kot javne službe je za šolske knjižnice pristojno ministrstvo za šolstvo, inšpekcijski nadzor pa izvajajo inšpektorji, pristojni za šolstvo (ZKnj, 2001, 58. in 59. člen). 4 URESNIČEVANJE ZAKONA O KNJIŽNIČARSTVU IN ŠOLSKO KNJIŽNIČARSTVO Knjižnice opravljajo knjižnično dejavnost kot javno službo, zato je smiselno, da knjižničarska stroka določa pogoje za strokovno ureditev knjižnic. Že sedaj se tudi v šolskem knjižničarstvu uporablja Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003), ki določa minimalne pogoje tudi za šolske knjižnice. Razvoj knjižnic usmerjajo standardi in strokovna priporočila, ki se nanašajo na organiziranost in delovanje knjižnične javne službe in jih sprejme Nacionalni svet za knjižnično dejavnost. Ker šolske knjižnice zaradi različnega načina financiranja (srednje šole iz državnega, osnovne tudi iz občinskega proračuna) težko uresničujejo že minimalne pogoje, ki jih določa pravilnik (Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, 2003), bi bilo smiselno pripraviti vsebinske strokovne smernice za sodobno delovanje šolske knjižnice, ki podpira vzgojno-izobraževalno dejavnost in je tudi del knjižničnega sistema. Obravnavala bi jih oba sveta, Nacionalni svet za knjižnično dejavnost in tudi Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, saj bi s tem v šolstvu dosegle večjo veljavo. Sicer pa so se v desetih letih pokazale tako pozitivna kot tudi nekatera odprta in nedorečena področja, ki jih določa ZKnj. Pozitivna so še utrdila temeljne naloge in poslanstvo šolskih knjižnic, in se kažejo zlasti v izobraževanju uporabnikov, bibliopedagoškem delu in informacijskem opismenjevanju. Nedoslednosti in neusklajenosti med obema zakonoma, ki urejata področje šolskega knjižničarstva, pa se nanašajo predvsem na določanje izobrazbenih pogojev za šolskega knjižničarja. 4.1 INFORMACIJSKO OPISMENJEVANJE IN BIBLIOPEDAGOŠKO DELO Po ZKnj je od leta 2001 naloga knjižničarjev informacijsko opismenjevanje. Šolske knjižnice imajo pri informacijskem opismenjevanju ključno vlogo, še zlasti osnovnošolske. Slovenski strokovnjaki se strinjajo, da je osnovnošolska knjižnica pri informacijskem opismenjevanju nenadomestljiva, ker je to edini tip knjižnic, s katerim se sreča prav vsak, in to v obdobju, ko se oblikuje posameznikova osebnost, in mu pomaga razvijati vsaj temeljni nivo informacijske pismenosti, ki mu zagotavlja samozavesten vstop v druge vrste knjižnic tudi po končanem formalnem izobraževanju (Novljan, 1996; 2005; Žumer, 2003; 2004; Petermanec, 2006; Podgoršek, 2008; Steinbuch, 2009). Informacijska pismenost učencev po končani obvezni osnovni šoli naj bi bila takšna, da bi znali uporabljati informacijski proces za razreševanje problemov. To lahko dosežemo tako, da informacijski proces postane prevladujoči model pedagoške prakse v osnovni šoli. Zato države razvijajo različne programe informacijskega opismenjevanja, ki jih vključujejo v vzgojo in izobraževanje. Kako je z izpolnjevanjem te naloge na področju šolskega knjižničarstva v Sloveniji? Konec devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo s kurikularno prenovo slovenskega šolstva dobili dva programa informacijske pismenosti za osnovno in srednjo šolo z naslovom Knjižnič- na informacijska znanja (1999, 2005), s posodabljanjem učnih načrtov v splošnem izobraževanju pa posodobljeni kurikul Knjižnično informacijsko znanje (2008). Na tem področju torej šolske knjižnice celo prehitevajo ZKnj in to javno službo opravljajo. Prav tako imajo uporabniki šolskih knjižnic izpolnjeno pravico do brezplačnih osnovnih storitev bibliopedagoškega dela, ki je redna oblika dela šolskih knjižnic že od leta 1971. Takrat je knjižničarska stroka pripravila osnutek standardov šolskih knjižnic, v katerem so med drugim zajete tudi pedagoške naloge šolske knjižnice. Iz teh so se razvile bibliopedagoške dejavnosti, ki so se začele udejanjati v programu osnovne šole s knjižno in knjižnično vzgojo, katerih naloga je bila vzgoja samostojnega uporabnika knjižnice in bralca leposlovne in poučne knjige. Zato so jih vključili tudi v učni načrt za osnovno šolo (Osnovna šola, 1972), navodila za izvajanje knjižne in knjižnične vzgoje pa so spremljali tudi metodični napotki. Kasneje sta se knjižna in knjižnična vzgoja nadgradili v program informacijskega opismenjevanja Knjižnično informacijsko znanje, ki je nastal v okviru Zavoda za šolstvo, ki ima po ZOFVI pristojnosti za pripravo programov, ki jih sprejme Strokovni svet RS za vzgojo in izobraževanje. 4.2 IZOBRAZBA KNJIŽNIČARJEV, BIBLIOTEKARSKI IZPIT IN NAPREDOVANJE V NAZIVE Strokovno usposobljen knjižničar pomembno vpliva na pismenost učencev (Novljan, 1996; Podgoršek, 2008; Steinbuch, 2009). ZKnj določa, da morajo imeti strokovni delavci knjižnic, ki izvajajo javno službo, predpisano vrsto in stopnjo izobrazbe ter opravljen bibliotekarski izpit. Ta člen je z vidika naše razprave najbolj nedodelan in je v praksi še do danes ostal nedokončan. Čeprav govori o štirih pomembnih dejavnikih (izobrazbi, bibliotekarskem izpitu, pripravništvu in strokovnih nazivih), je naslov člena bibliotekarski izpit, ki nakazuje, da naj bi bil le-ta ključen za ustrezno usposobljenega knjižničarja. Kako je torej z uresničevanjem tega člena deset let po izidu ZKnj? Knjižničar je strokovnjak za pridobivanje in organizacijo informacij (Knjižnično informacijsko znanje, 2008), ki opravlja vrsto nalog, med katerimi je tudi informacijsko opismenjevanje. Zato mora imeti bibliotekarsko znanje, ki si ga pridobi z ustrezno vrsto (smerjo) izobrazbe, ki naj bi jo predpisali pristojni ministri. Do sedaj je s posebnim pravilnikom v okviru šolske zakonodaje smer in stopnja izobrazbe določena samo za šolske knjižničarje. Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003, 28. in 35. člen) sicer določa smer izobrazbe za visokošolske in specialne knjižničarje (bibliotekarska ali ustrezna smer, ki je v skladu z usmeritvijo ustanove), medtem ko je za splošne knjižničarje določena samo stopnja, ne pa tudi smer izobrazbe. Kljub temu Pravilnik o imenovanju v strokovne nazive v knjižnični dejavnosti (2009) med pogoji za pridobitev strokovnih nazivov navaja ustrezno smer izobrazbe. Ustrezna bibliotekarska smer (pridobljena s študijem ali z dopolnilnim izobraževanjem) in stopnja izobrazbe bi morali biti pogoj za vstop v pro-fesijo, kjer bi bibliotekarski izpit preverjal usposobljenost kandidatov za samostojno opravljanje strokovnega dela. Minister, pristojen za kulturo, v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo in znanost, s pravilnikom podrobneje določi način opravljanja bibliotekarskega izpita, ki bi moral upoštevati bibliotekarska znanja, verificirana v že opravljenih strokovnih izpitih na drugih področjih. ZKnj daje velik pomen bibliotekarskemu izpitu, ki ga še leta 2011 nimamo. V šolstvu je v času nastanka ZKnj že obstajal pravilnik, ki ureja pripravništvo in strokovne izpite na področju vzgoje in izobraževanja, ki velja tudi za šolske knjižničarje (Pravilnik o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja, 1996). Ni jasno, ali bo v pravilniku, ki se pripravlja, upoštevana prehodnost pri priznavanju bibliotekarskega izpita šolskim knjižničarjem, ki imajo ustrezno smer (knjižničarsko) izobrazbe in opravljen strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja. Pravilnik o imenovanju v strokovne nazive v knjižnični dejavnosti (2009) te prehodnosti ne vsebuje, čeprav zakon to predvideva. Šolski knjižničar sodi med pedagoške poklice, ki so regulirani in predpisani z zakonom, imeti morajo visoko (univerzitetno) stopnjo in ustrezno knjižničarsko in pedagoško-andragoško smer izobrazbe, strokovni izpit pa opravljajo po predpisih v vzgoji in izobraževanju že od leta 1996, kar pomeni, da se je to vedelo v času priprave ZKnj. Zato bi morali pripravljavci zakona poznati tudi zakone in podzakonske akte drugih resorjev, ki so povezani s knjižnično javno službo, saj ZKnj ni nadrejen ZOFVI. S tega vidika je nesmiseln tudi 69. člen ZKnj, ki določa, da strokovni delavci šolskih knjižnic, ki so izpolnjevali pogoje za opravljanje knjižnične dejavnosti pred uveljavitvijo zakona, lahko opravljajo delo knjižničarja tudi po uveljavitvi tega zakona. V prehodnih določbah ZOFVI (1996, 148. člen, kasneje je bil še dopolnjen) še naprej dovoljuje opravljati delo knjižničarja vsem, ki so si pridobili višjo izobrazbo v svoji stroki pred uveljavitvijo zakona, ali so na dan uveljavitve tega zakona opravljali delo knjižničarja in so izpolnjevali pogoje za to delo po predpisih, ki so veljali do 15. marca 1996. Nedorečen ostaja tudi status šolskih knjižnic, ki so vključene v nacionalni vzajemni bibliografski sistem. 57. člen ZKnj namreč določa, da knjižnice, ki ne izvajajo javne službe iz 2. člena tega zakona, lahko uporabljajo storitve in proizvode knjižničnega informacijskega servisa proti plačilu. Ker šolske knjižnice izvajajo javno službo, ostaja odprto vprašanje, zakaj edine v sistemu plačujejo članarino. Vzroke za vse nedoslednosti, nedorečenosti, pomanjkanju prehodnosti in neusklajenosti zakonodaje med različnimi re-sorji lahko najbrž predpišemo predvsem neučinkovitemu medresorskemu usklajevanju. 5 SKLEP S primerjalno analizo zakonov s področja vzgoje in izobraževanja ter knjižničarstva smo ugotovili, da je šolska knjižnica umeščena v sistem vzgoje in izobraževanja kot njen obvezni sestavni del in tudi v knjižnični sistem. Šolska zakonodaja ji je naložila opravljanje nalog v okviru vzgojno-izobra-ževalne dejavnosti, določila, da se njena dejavnost financira iz državnega proračuna, knjižničarja pa uvrstila med strokovne delavce, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno delo v šoli in mu zagotovila status pedagoškega delavca. Zato mora imeti predpisano stopnjo in ustrezno knjižničarsko in pedagoško-andragoško smer izobrazbe ter lahko napreduje v nazive v vzgoji in izobraževanju. Knjižničarska stroka pa s strokovnimi priporočili pomaga razvijati in posodabljati njeno strokovnost, da se knjižnica v šoli lahko vključuje v knjižnični sistem. Za opravljanje svojih nalog vse knjižnice v sistemu, ki opravljajo javno službo, uporabljajo enotna pravila in standarde, vodijo nabavno politiko glede na svoje uporabnike in enotno obdelujejo knjižnično gradivo, da lahko kroži med knjižnicami in je na ta način dostopno vsem uporabnikom. Knjižnice se vključujejo v informacijsko opismenjevanje in imajo programe za izobraževanje uporabnikov. Medtem ko šolski zakon govori o knjižnici, ki je sestavni del vzgojno-izobraževalnega dela, in o knjižničarju, ki opravlja vzgojno-izobraževalno delo, je v knjižničarski zakonodaji omenjen le izobraževalni proces, čeprav ima šolska knjižnica, še zlasti osnovnošolska, vrsto vzgojnih nalog, med katerimi je gotovo najpomembnejša vzgoja otrok za branje in razvijanje pismenosti. Informacijsko opismenjevanje, ki je naloga vseh vrst knjižnic, je za šolsko še posebej pomembno in se uresničuje s programom Knjižnično informacijsko znanje, ki je uvrščen v program osnovne šole in gimnazije. Razlike pa so tudi pri knjižničarju. Šolski zakon ga obravnava kot strokovnega delavca v vzgoji in izobraževanju, ki mora imeti z zakonom in pravilnikom predpisano izobrazbo in strokovni izpit, ki ga opravlja v vzgoji in izobraževanju. Knjižničarski zakon pa v določilu o strokovnih delavcih knjižnic, ki izvajajo javno službo, predpisuje, da morajo imeti opravljen bibliotekarski izpit, ki pa v vzgoji in izobraževanju ne velja, kar je prvi primer neusklajenosti. Ugotavljamo namreč, da so nekatera zakonska določila ostala na papirju in v praksi niso zaživela, kar pripisujemo predvsem neusklajenosti med obema ministrstvoma, ki skrbita za šole in knjižnice. To kaže, da država nima mehanizma, ki bi poskrbel za učinkovito medresorsko usklajevanje, šolska birokracija9 ne upošteva strokovnih knjižničarskih priporočil, ki bi šolskim knjižnicam zagotavljale boljše udejanjanje programov informacijskega opismenjevanja, ker za njihovo uresničevanje potrebujejo pogoje in razvite dejavnike. Izrazitemu nesodelovanju pristojnih ustanov in ministrstev smo bili priča ob zakonsko predpisanemu vpisu knjižnic v razvid, ki je bil v času izida usklajen med ministroma za kulturo in za šolstvo in znanost. Za leto 2002 je Center za razvoj knjižnic pri Narodni in univerzitetni knjižnici pripravil mnenja o razvitosti šolskih knjižnic, ki jih je posredoval Ministrstvu za šolstvo in šport, ki bi moralo šolskim knjižnicam izdati odločbe o stopnji razvitosti, vendar se to še do danes ni zgodilo. Tako nimamo uradnih podatkov o razvitosti šolskih knjižnic, na osnovi katerih bi lahko naredili načrt ukrepanja za izboljšanje stanja. Tudi nadzor nad šolskimi knjižnicami in s tem nad izvajanjem informacijskega opismenjevanja ne poteka, čeprav ga oba zakona pripisujeta šolski inšpekciji. Inšpektor, pristojen za šolstvo, izvaja nadzor nad izvrševanjem določb ZOFVI, vendar še nismo zasledili, da bi izvajali nadzor nad delovanjem šolske knjižnice. Država je z zakonom (ZOFVI, 49. člen) ravnatelju naložila vrsto pristojnosti, med katerimi je tudi spremljanje in vrednotenje dela pedagoških delavcev, kar pomeni, da prisostvuje pri vzgojno-izobra-ževalnem delu, spremlja delo strokovnih delavcev in jim svetuje. Ravnatelj je torej na šolskem nivoju odgovoren za financiranje delovanja knjižnice, da se program šole, torej tudi program informacijskega opismenjevanja, izvaja in da poteka v sodelovanju med knjižničarjem in učitelji. Med njegove pristojnosti sodi tudi kadrovanje, saj zaposluje in odloča o sklepanju delovnih razmerij s strokovnimi delavci, med katerimi je tudi knjižničar. Zato je ravnatelj odgovoren tudi za zaposlovanje in spoštovanje zakonskih 9 Izraz uporabljamo namerno. Zakon o knjižničarstvu je bil na nivoju ministrov usklajen, očitno pa se ustavi na nižjih organih in službah, zato se zdi birokracija ustrezna beseda. in podzakonskih aktov, ki določajo izobrazbene pogoje za zasedbo delovnih mest, med katerimi je tudi strokovno usposobljen šolski knjižničar. V knjižničarski stroki bo treba doseči konsenz, kaj je smiselno urejati za celotno področje in kaj je bolje prepustiti posamičnim resorjem. Ker vse knjižnice opravljajo knjižnično dejavnost kot javno službo, je smiselno knjižničarski stroki, njeni zakonodaji in predpisom prepustiti urejanje in določanje strokovne ureditve knjižnic, kadrovske pogoje za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe v vzgoji in izobraževanju pa že do sedaj uspešno določa šolska zakonodaja. Določila je treba le dosledno izvajati in izboljšati medresorsko usklajevanje, kar pa je stvar sistema in manj stroke. 6 CITIRANI VIRI IN LITERATURA 1. Knjižnična informacijska znanja: cilji in vsebine za osnovno šolo. (2005). Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno 30. 8. 2011 s spletne strani: http://www.mss.gov. si/pageuploads/področje/os/devetletka7program_drugo/ knjižnična_inf_znanja.pdf 2. Knjižnično informacijsko znanje: gimnazija: kurikul. (2008). Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno 5. 9. 2011 s spletne strani: http:// portal.mss.edus.si/msswww/programi2011/programi/media/pdf/un_gimnazija/k_kn-jizn_inf_znanje_gimn.pdf 3. Manifest o šolskih knjižnicah. (2001). Šolska knjižnica, 11 (3), 138-139. 4. Novljan, S. (1996). Sodobne dejavnosti šolske knjižnice s posebnim ozirom na njene bi-bliopedagoške naloge pri izvajanju izobraževalnega programa učenja branja v osnovni šoli: doktorska disertacija. Ljubljana: S. Novljan. 5. Novljan, S. (2005). Knjižnica, možnost za boljšo pismenost. Sodobna pedagogika, 56 (posebna izdaja), 174-186. 6. Osnovna šola. Vsebina vzgojno izobraževalnega dela. (1972). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 7. Petermanec, Z. (2006). Prednosti informacijske pismenosti za uspešen študij: izvedba informacijskega opismenjevanja na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. V Informacijska pismenost med teorijo in prakso - vloga visokošolskih in specialnih knjižnic: zbornik prispevkov (str. 69-81). Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. 8. Podgoršek, M. (2008). Motivacija za uporabo storitev šolske knjižnice: magistrsko delo. Ljubljana: M. Podgoršek. 9. Pravilnik o imenovanju v strokovne nazive v knjižnični dejavnosti. (2009). Uradni list RS, št. 6. 10. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive. (2002). Uradni list RS, št. 54. steinbuch, m. ♦ šolsko knjižničarstvo - knjižničarstvo v dveh sistemih 11. Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. (2003). Uradni list RS, št. 73. 12. Pravilnik o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja. (1996). Uradni list RS, št. 30. 13. Pravilnik o razvidu knjižnic. (2003). Uradni list RS, št. 105. 14. Pravilnik o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli. (1999). Uradni list RS, št. 57. 15. Slovar slovenskega knjižnega jezika. (1995). [E-vir] Kamnik: Amebis. (Knjižna polica, verzija 1.00). 16. Steinbuch, M. (2009). Informacijska pismenost knjižničarjev in informacijsko opismenjevanje učencev v osnovni šoli: magistrsko delo. Ljubljana: M. Steinbuch. 17. Zakon o knjižničarstvu. (2001). Uradni list RS, št. 87 in št. 96/2002. 18. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. (1996). Uradni list RS, št. 12. 19. Žumer, M. (2003). Novi izzivi pred knjižnicami. V Vizija razvoja knjižničarstva v Sloveniji: strokovno posvetovanje Zveze bibliotekarskih društev Slovenije (79-88). Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. 20. Žumer, M. (2004). Razvoj izobraževanja šolskih knjižničarjev. Šolska knjižnica, 14 (3), 238-240. ViSOKOŠOLSKE KNJIŽNICE IN »STANDARDI« -NORMIRANJE ALI ORGANIZACIJA IN EVALVACIJA ACADEMiC LiBRARiES AND »STANDARDS« - PRESCRiBiNG NORMS or ORGANiZATiON AND EVALUATiON Melita Ambrožič Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana e-pošta: melita.ambrozic@nuk.uni-lj.si Damjana Vovk Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana e-pošta: damjana.vovk@nuk.uni-lj.si UDK 027.7:006 izviEČEK Obstoječa priporočila za visokošolske knjižnice so stara že več kot dve desetletji, poizkusi njihove posodobitve pa niso prinesli končnih rezultatov. Leta 2010 je bila pri Narodni in univerzitetni knjižnici imenovana delovna skupina za pripravo strokovnih podlag za sprejem priporočil za visokošolske knjižnice. V okviru projekta je delovna skupina opravila analizo statističnih podatkov o delu visokošolskih knjižnic v Sloveniji v letu 2009 in pregledala razvojne trende na področju visokošolskega knjižničarstva. Proučila je obstoječa slovenska merila za izvajanje javne službe v knjižničarstvu ter vključenost visokošolskih knjižnic v procese zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu. Opravljen je bil tudi pregled standardov za visokošolske knjižnice v Združenih državah Amerike in drugod po svetu. S pomočjo anketne raziskave in fokusne skupine je pridobila mnenja slovenskih visokošolskih knjižničarjev o problematiki strokovnih standardov. Na podlagi ugotovitev delovne skupine je bila izdelana obsežna študija, ki vsebuje tudi osnutek strokovnih standardov in priporočili za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic. V pričujočem prispevku so predstavljene najpomembnejše ugotovitve študije ter vsebina predlaganih strokovnih standardov in priporočil. Ključne besede: visokošolske knjižnice, knjižnične storitve, standardi, normativi, evalvacija UDC 027.7:006 abstract The existing recommendations concerning higher education libraries are more than two decades old. Up to now, all endeavours to improve them didn't bring final results. In 2010, a working group for preparation of groundwork for recommendations for higher education libraries at the National and University Library was established. Its members summarized the analysis of the statistical data relating to the functioning of the higher education libraries in 2009 in Slovenia and studied current trends in academic libraries. The working group examined the current Slovene measures on performing public service in the field of librarianship and an involvement of academic libraries in quality assurance in higher education. A review of standards for higher education libraries in the United States of America and across the world was undertaken, too. Opinions of Slovene higher education librarians about standards for academic libraries were obtained by a survey research and a focus group. On the basis of the findings, a report entitled Preparation of Professional Groundwork for Adopting Recommendations for Higher Education Libraries was made. It contains draft of the document entitled Professional Standards and Recommendations for Organizing, Functioning and Evaluating Higher Education Libraries. Most important conclusions of report and content of draft are presented in this article. Key words: academic libraries, library services, standards, norms, evaluation 1 UVOD Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1, Ur. l. RS, št. 87/2001) je v členu 11 določil, da razvoj knjižnic usmerjajo standardi in strokovna priporočila, ki se nanašajo na organiziranost in delovanje knjižnične javne službe in ki jih sprejme Nacionalni svet za knjižnično dejavnost. Slednji je do zdaj sprejel le standarde za področje splošnih knjižnic, na več sejah pa obravnaval tudi vprašanje standardov za visokošolske knjižnice. Na pobudo Nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost je tako Ministrstvo za kulturo v letu 2010 Narodni in univerzitetni knjižnici (dalje NUK) poverilo izdelavo ekspertize Priprava strokovnih podlag za sprejem priporočil za visokošolske knjižnice. Delovna skupina1, ki jo je konec maja 2010 imenovala ravnateljica NUK, si je zastavila cilj pripraviti gradivo, ki bo tematiko visokošolskih knjižnic predstavilo na celovit način, uporabno pa ne bo le pri pripravi strokovnih priporočil ampak tudi širše, kot pripomoček za visokošolske knjižničarje pri načrtovanju, organizaciji in evalvaciji dejavnosti njihovih knjižnic. Glede na to da so obstoječa priporočila za visokošolske knjižnice2 stara že več kot 1 Dr. Melita Ambrožič, NUK (vodja); Damjana Vovk, NUK; mag. Branka Badovinac, NUK; Peter Čerče, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče; mag. Mirjam Kotar, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede; dr. Mojca Kotar, Univerza v Ljubljani, Univerzitetna služba za knjižnično dejavnost; mag. Dunja Legat, Univerza v Mariboru, Univerzitetna knjižnica Maribor; mag. Vlasta Stavbar, Univerza v Mariboru, Univerzitetna knjižnica Maribor (člani). 2 Strokovni kriteriji in merila za visokošolske knjižnice: knjižnično informacijski sistem univerze (1989). dve desetletji, in so bili dosedanji poskusi njihove posodobitve neuspešni, se je delovna skupina odločila, da dela ne zaključi zgolj s pripravo strokovnih podlag, ampak v razpravo ponudi že tudi osnutek novega dokumenta. Na osnovi obsežnega raziskovalnega dela, ki ga je opravila delovna skupina, je bila v začetku leta 2011 izdelana študija Izhodišča za strokovne standarde in priporočila za visokošolske knjižnice (Ambrožič, Badovinac, Kotar in Vovk, 2011). V njej avtorice predstavijo temeljne značilnosti ter stanje visokošolskih knjižnic v Sloveniji in svetu, njihovo umestitev v različne zakonske in druge dokumente, seznanimo pa se lahko tudi z razvojem strokovnih standardov za področje visokošolskega knjižničarstva. V zadnjem poglavju je utemeljen model, ki je bil izbran za izdelavo osnutka dokumenta Strokovni standardi in priporočila za organizacijo, delovanje in evalvacijo visokošolskih knjižnic. Osnutek dokumenta ter nabor kazalcev in kazalnikov za merjenje in vrednotenje uspešnosti delovanja visokošolskih knjižnic sta vključena kot priloga študije. V prispevku se bomo omejili le na prikaz tematike, ki se neposredno navezuje na izbrani model strokovnih standardov in priporočil za visokošolske knjižnice. Povzeli bomo nekatere podatke o obstoječem stanju in trendih v slovenskem visokošolskem knjižničarstvu ter izpostavili spremembe v širšem in ožjem okolju, ki visokošolske knjižnice v svetu postavljajo pred nove izzive. Predstavili bomo tudi značilnosti strokovnih standardov na področju knjižničarstva v mednarodnem in slovenskem prostoru ter nekatere dileme, s katerimi se je srečala delovna skupina pri odločanju o značaju in vsebini osnutka dokumenta. V zadnjem delu prispevka pa bomo na kratko predstavili še namen, cilje in vsebino osnutka strokovnih standardov in priporočil. 2 STANJE VISOKOŠOLSKIH KNJIŽNIC V SLOVENIJI IN UGOTOVLJENI TRENDI Po podatkih nacionalne knjižnične statistike, ki jo zagotavlja Center za razvoj knjižnic pri Narodni in univerzitetni knjižnici (CeZaR), je na dan 31. 12. 2009 v Sloveniji aktivno delovalo3 v okviru Univerze v Ljubljani skupaj 41 visokošolskih knjižnic (39 knjižnic visokošolskih zavodov ter Narodna in univerzitetna knjižnica in Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani), Univerze v Mariboru 11 visokošolskih knjižnic (10 knjižnic visokošolskih zavodov in Univerzitetna knjižnica Maribor), Univerze na 3 Upoštevamo le knjižnice, ki so posredovale statistične podatke o delu za leto 2009. Primorskem 6 knjižnic visokošolskih zavodov, Univerze v Novi Gorici 1 glavna knjižnica univerze in v okviru samostojnih visokošolskih zavodov 10 knjižnic, skupaj 69 visokošolskih knjižnic4. Knjižnice niso vpisane v Razvid knjižnic, saj pristojno ministrstvo ne izdaja odločb o njihovi razvitosti, ki so eden od pogojev za vpis v Razvid knjižnic, ki izvajajo javno službo v knjižničarstvu. V letu 2009 je knjižnična zbirka slovenskih visokošolskih knjižnic obsegala 7.251.511 enot (brez NUK 4.653.140) in dosegla letni prirast 210.990 enot (brez NUK 148.036). Število potencialnih uporabnikov (študentov in zaposlenih na visokošolskih zavodih) je znašalo 98.575. Knjižnice so skupaj zabeležile 1.910.742 fizičnega obiska (obiskovalcev) in 6.364.563 obiska njihovih spletnih mest. Na dom in v prostore knjižnic so izposodile 2.299.979 enot gradiva (brez NUK 2.079.902), v medknjižnični izposoji in posredovanju dokumentov pa 61.383 enot (brez NUK 48.458). Za uporabnike so izvedle 7030 ur izobraževanj. Svojo dejavnost so izvajale na 45.605 m2 prostora in s 530,5 EPZ zaposlenih (brez NUK 377,5), uporabnikom je bilo na voljo 3342 čitalniških mest (brez NUK 3.028), od katerih jih je bilo 718 opremljenih z računalniki. Skupaj so prihodki visokošolskih knjižnic znašali 26.654.772 EUR (brez NUK 17.805.094). Za nabavo informacijskih virov so porabile 7.263.781 EUR, od tega za nabavo elektronskih virov 2.375.300 EUR (32,7 %). Za izobraževanje knjižničnega osebja pa so knjižnice skupaj namenile 119.921 EUR. Od 26 samostojnih visokošolskih zavodov, ki so delovali v študijskem letu 2009/2010, jih je podatke o delovanju knjižnic ob koncu leta 2009 posredovalo le 10 (38,5 %). Skupaj so te knjižnice zagotavljale 46.758 enot knjižničnega gradiva. Tekoče so imele naročenih 390 naslovov serijskih publikacij in zagotavljale dostop na daljavo do 944 elektronskih virov, letni prirast gradiva je znašal 7606 enot, imele so 8204 potencialne uporabnike in 4182 članov, obiskalo jih je 19.333 uporabnikov, obisk njihovih spletnih strani je znašal 26.414, izdelale so 2929 bibliografskih zapisov in imele v sistemu COBISS.SI skupaj 33.483 kataložnih zapisov. Skupaj so izposodile 27.733 enot na dom in v knjižnico ter 410 enot v medknjižnični izposoji. Izvedle so 243 ur izobraževanja uporabnikov in jim nudile 705 m2 prostora, 179 čitalniških sedežev in 80 osebnih računalnikov. Za nakup knjižničnega gradiva so porabile 126.490 EUR, od tega za elektronske vire le 7111 EUR 4 Nekatere med knjižnicami imajo več organizacijskih enot, največ Osrednja humanistična knjižnica Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - 18. (5,6 %)5, za izobraževanje zaposlenih pa 1319 EUR (povprečno 146,6 EUR na zaposlenega). Zaposlovale so 9 EPZ knjižničnih delavcev, od tega 8 EPZ strokovnih delavcev. Pregled podatkov po posameznih samostojnih visokošolskih zavodih je pokazal, da njihove knjižnice ob koncu leta 2009 (še) niso izpolnjevale minimalnih pogojev, ki jih predpisuje Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003). Le ena knjižnica je imela zaposleno minimalno zahtevano število strokovnih delavcev, šest knjižnic je zaposlovalo po enega strokovnega delavca, tri pa nobenega. Nobena knjižnica ni dosegala minimalnega obsega knjižnične zbirke, vrednosti večine izbranih kazalnikov knjižnične informacijske podpore pa so bile nižje od povprečnih vrednosti za celotno visokošolsko knjižničarstvo. Omenjeni pravilnik vključuje enake minimalne pogoje tako za knjižnice visokošolskih zavodov, ki delujejo že dalj časa, kot tudi knjižnice visokošolskih zavodov, ki delujejo krajši čas oziroma s svojim delovanjem šele začenjajo. Začetna vlaganja v zagotovitev primerne knjižnične podpore so za novoustanovljene (še zlasti zasebne) samostojne visokošolske zavode seveda veliko finančno breme, bi pa morali njihovi ustanovitelji upoštevati, da brez primerne infrastrukture ne bodo mogli zagotavljati kakovostnega visokošolskega procesa. Vrednosti večine izbranih kazalnikov knjižnične informacijske dejavnosti univerz oziroma samostojnih visokošolskih zavodov (Preglednica 1) kažejo, da najstarejša univerza, tj. Univerza v Ljubljani, zagotavlja uporabnikom boljše pogoje kot mlajše univerze oziroma samostojni visokošolski zavodi, ki svoje knjižnice izgrajujejo krajši čas. Ker pa se večina kazalnikov nanaša na t. i. tradicionalne knjižnične storitve6, moramo takšno oceno seveda razumeti z zadržkom. 5 Knjižnice samostojnih visokošolskih zavodov svojim uporabnikom v elektronskem okolju pretežno zagotavljajo odprtodostopne vire in v manjšem obsegu licenčne vire. Slovenski konzorciji za dostop do elektronskih informacijskih virov namreč združujejo javne visokošolske in raziskovalne zavode, zasebni visokošolski zavodi v njih ne morejo sodelovati. Licenčni dogovori in konzorcijske pogodbe namreč uporabo virov dovoljujejo le študentom, predavateljem in raziskovalcem ter drugim obiskovalcem knjižnic javnih zavodov. 6 Pri podrobnejšem pregledu statističnih podatkov, ki so jih za leto 2009 navajale visokošolske knjižnice za področje elektronskih informacijskih virov in storitev, smo ugotovili, da ti niso dovolj zanesljivi. Pri izračunu kazalca št. obiskov spletnega mesta na potencialnega uporabnika, smo npr. dobili vrednosti, ki se med seboj močno razlikujejo. Pregled statističnih podatkov, ki so jih navedle visokošolske knjižnice, kaže, da obisk spletnega mesta spremljajo na različne načine in z različnimi orodji ali pa slednjih sploh nimajo na voljo. Preglednica 1: Nekateri kazalniki knjižnične informacijske podpore visokemu šolstvu v letu 20097 kazalnik skupaj vse VK UL UM UP UNG SVZ št. enot knjižničnega gradiva na potencialnega uporabnika* 73,56 **47,20 102,91 **56,42 53,56 8,84 18,32 5,31 prirast knjižničnega gradiva na potencialnega uporabnika 2,14 **1,50 2,52 **1,40 1,94 0,94 6,22 0,87 št. fizičnih obiskov na potencialnega uporabnika 19,38 **16,24 25,55 **20,01 16,71 4,44 2,78 2,20 št. obiskov spletnega mesta na potencialnega uporabnika*** 64,57 **31,38 102,87 **44,35 10,93 3,68 318,82 3,00 št. izposojenih enot na potencialnega uporabnika 23,33 **21,10 29,30 **25,36 23,49 4,30 1,91 3,15 št. izposojenih enot na EPZ zaposlenega 4.335,50 **5.509,67 4.286,05 **6.188,62 4.662,80 3.973,50 674,80 3.081,44 št. ur usposabljanja na potencialnega uporabnika 0,07 **0,07 0,10 **0,10 0,04 0,02 0,01 0,03 število kreiranih in redaktiranih zapisov za bibliografije raziskovalcev na EPZ zaposlenega 149,75 **210,19 143,49 **238,94 109,64 754,75 608,00 325,44 št. potencialnih uporabnikov na čitalniški sedež 29,50 **32,55 25,21 **29,37 34,19 45,64 25,23 49,15 št. potencialnih uporabnikov na osebni računalnik 137,29 **147,35 111,33 **123,38 275,40 217,44 98,11 109,98 št. potencialnih uporabnikov na m2 prostora knjižnice 2,16 **3,06 1,75 **3,00 2,18 7,73 4,17 12,48 7 Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) poleg funkcije visokošolske (univerzitetne) knjižnice opravlja tudi funkcijo nacionalne knjižnice in funkcijo nacionalne depozi-tarne organizacije, ki skrbi za trajno hranjenje publikacij, ki sodijo v sloveniko. Ker nacionalna knjižnična statistika arhivskega dela njene knjižnične zbirke in EPZ deleža zaposlenih, ki skrbijo za njeno pridobivanje in hranjenje, ne prikazuje ločeno, statistični podatki oziroma vrednosti kazalcev in kazalnikov, ki se nanašajo na knjižnično gradivo in zaposlene v visokošolskih knjižnicah, niso popolnoma verodostojni - v primeru, da vključujejo celotno zbirko in vse zaposlene v NUK, so vrednosti kazalcev in kazalnikov previsoke, ob izločitvi podatkov za NUK pa so vrednosti prenizke. S podobno dilemo smo se srečali tudi v primeru vrednosti nekaterih kazalcev in kazalnikov dejavnosti Univerzitetne knjižnice Maribor (oziroma knjižničnega sistema UM), ki je druga slovenska arhivska knjižnica za hranjenje obveznega izvoda slovenike. kazalnik skupaj vse VK UL UM UP UNG SVZ sredstva za nakup gradiva na potencialnega uporabnika (EUR) 73,69 **66,78 101,79 **89,60 42,89 37,05 86,35 14,38 sredstva za izobraževanje na EPZ zaposlenega 226,05 **286,04 223,87 **321,29 232,85 381 0,00 146,56 Vir: Slovenske knjižnice v številkah: visokošolske knjižnice. Poročilo za leto 2009. (2010). Ljubljana: NUK. * Potencialni uporabniki - študentje šteti po podatkih, ki so jih posredovale univerze; potencialni uporabniki - zaposleni na visokošolskih zavodih po podatkih, ki so jih posredovale knjižnice. ** Vrednosti brez NUK. *** Zaradi uporabe različnih orodij in načinov beleženja obiska spletne strani podatki niso zanesljivi. Indeksi dejavnosti visokošolskih knjižnic za obdobje 1995-2009 (Slovenske knjižnice v številkah: visokošolske knjižnice, 2010, str. 11) kažejo za leto 2009 v primerjavi z letom 1995 (brez NUK) povečanje knjižnične zbirke z indeksom 132, število neknjižnega gradiva se je zmanjšalo - indeks 88, občutno pa povečalo število naročenih naslovov časnikov in časopisov - indeks 241. Prirast gradiva se je povečal z indeksom 138, močno se je povečal indeks odpisa gradiva (3115). Obisk knjižnic se je leta 2009 v primerjavi z letom 1995 povečal z indeksom 160, obseg izposoje (na dom in v čitalnice) pa je ostal skoraj enak (indeks 99). Število knjižničnega osebja je porastlo z indeksom 117, število potencialnih uporabnikov pa z indeksom 1978. Zanimiva je tudi primerjava statističnih podatkov za tridesetletno obdobje (1977-2008) delovanja našega najstarejšega univerzitetnega knjižničnega sistema, ki kaže (Kotar, 2009), da se je knjižnična zbirka Univerze v Ljubljani povečala za indeks 233, obisk za indeks 359 in izposoja za indeks 215. Ob tem se je število zaposlenih povečalo le za indeks 146, pri čemer je v letu 2008 dejavnost knjižničnega sistema poleg povečanega obsega tiskanih informacijskih virov in klasičnih knjižničnih storitev v primerjavi z letom 1977 obsegala tudi zagotavljanje dostopa do elektronskih virov in storitev, gradnjo digitalnih zbirk, upravljanje in nadgrajevanje portala Digitalne knjižnice UL ter vnos bibliografij raziskovalcev in druge dejavnosti. Nesorazmerje med porastom obsega storitev in kadrovskimi ter prostorskimi pogoji visokošolskih knjižnic postaja v zadnjih letih resna ovira za njihov ' Število potencialnih uporabnikov (študentje in zaposleni na visokošolskih zavodih) je bilo v študijskem letu 1995/96 50.147 (Komljenovič in Marjetic, 2010, str. 31, 213), leta 2009 pa je bilo že 98.575 potencialnih uporabnikov (Slovenske knjižnice v številkah: visokošolske knjižnice, 2010, str. 32). razvoj. Sklepamo lahko, da ob uvajanju bolonjske prenove visokošolski zavodi niso imeli (oziroma vlagali) zadostnih materialnih sredstev za razvoj t. i. infrastrukturnih pogojev visokošolskega študija, med katere sodi tudi razvita knjižnična informacijska podpora. Slednja postaja vse dražja, ne le zaradi zagotavljanja sodobne tehnologije in novih storitev ampak tudi zaradi vse višje cene informacijskih virov. Analiza statističnih podatkov o delu visokošolskih knjižnic v letu 2009, vrednosti izbranih kazalnikov in indeksi knjižnične informacijske dejavnosti kažejo na njihovo veliko raznolikost, ki onemogoča posploševanja ali medsebojne primerjave. Zato bi bilo določanje kakršnih koli kvantitativnih meril, zasnovanih na minimalnih, maksimalnih ali srednjih vrednostih kazalcev ali kazalnikov, ter zahteva po njihovem doseganju, strokovno neutemeljeno. Ne le, da knjižnice delujejo na različnih znanstvenih področjih, kjer se procesi znanstvenega komuniciranja razlikujejo, ampak izkazujejo tudi zelo velike vrednostne razkorake pri vseh kategorijah statističnega poročanja. 3 RAZVOJNI TRENDI IN IZZIVI V VISOKOŠOLSKEM KNJIŽNIČARSTVU Visokošolske knjižnice so bile stoletja v prvi vrsti usmerjene k izgradnji čim večjih fondov, manj pa k njihovi uporabi, in so služile ozkemu krogu uporabnikov, t. i. akademski eliti. Tudi odprtost knjižnic je bila nezadostna, saj so se bolj kot z uporabniki ukvarjale s knjižničnimi zbirkami. Šele v 19. in zlasti 20. stoletju postaja primarni cilj teh knjižnic posredovanje zapisanega znanja in njegova čim večja dostopnost za javnost, s tem pa posledično narašča tudi zanimanje javnosti za knjižnice. Čeprav se danes univerzitetne in druge visokošolske knjižnice razlikujejo po organiziranosti, upravljanju, financiranju, velikosti, kakovosti in razporeditvi knjižničnih zbirk itd., lahko v njihovem delovanju zasledimo nekaj skupnih temeljnih razvojnih usmeritev. Zaradi številnih sprememb v ožjem in širšem okolju so morale, da bi opravičile svoj obstoj in pričakovanja uporabnikov, spremeniti svoje razvojne strategije in se organizirati kot mesta za zagotavljanje čim širšega dostopa do informacijskih virov in informacij v različnih oblikah ter na različnih lokacijah in aktivni del izobraževalnega ter raziskovalnega procesa, torej ne le mesto za posredovanje informacij, ampak tudi za njihovo (so)ustvarjanje in izrabo. Visokošolske knjižnice delujejo danes v bistveno drugačnem okolju in so del novih trendov, ki vplivajo na načine njihovega delovanja. Izpostavili bi naslednje: - Usmerjenost na potrebe in želje potrošnika oziroma uporabnika je postala bolj kot kdajkoli prej pomemben del politik organizacij, ki zagotavljajo storitve za javnost, tudi visokošolskih knjižnic. Knjižnice morajo svoje vire in storitve ponuditi prek sistemov in orodij, ki jih uporabniki knjižnic že uporabljajo vsakodnevno, integrirana knjižnična orodja pa vključiti v sisteme, ki podpirajo izvajanje izobraževalnih in raziskovalnih programov. Tako študentje kot znanstvenoraziskovalno osebje bodo tudi v prihodnje v prvi vrsti uporabljali iskalna orodja spleta, zato morajo biti knjižnična orodja, viri in strokovna pomoč tam, kjer so uporabniki. Lewis (2007, str. 424) opozarja, da današnji študentje »živijo na spletu«. Svoje raziskovanje začnejo in običajno tudi končajo z Googlom. Ne le, da se morajo knjižnice ustrezno odzivati na zahteve uporabnikov, biti morajo korak pred njimi in predvideti tudi bodoče potrebe različnih skupin uporabnikov. Podobno razmišlja tudi Tennant (2006, str. 34) in vabi knjižničarje k razmisleku o tem, »kakšne spremembe jih čakajo v prihodnosti in kako jim bodo kos.« - Temeljito se je spremenil proces znanstvenega komuniciranja. Znanstvena spoznanja, ki so se več kot 4000 let prenašala s pomočjo pisnih in tiskanih dokumentov, danes nastajajo in se razširjajo pretežno v elektronskem okolju, večina ustvarjalcev in ponudnikov informacij pa se ne nahaja več le znotraj njihovih akademskih okolij. Fizično lastništvo informacijskih virov zamenjuje t. i. virtualno lastništvo oziroma zagotavljanje dostopa do virov, ki obstajajo zunaj zidov knjižnic, pri čemer je pomembna hitrost preskrbe z dokumenti in informacijami. Raziskovalna dejavnost vse bolj temelji na elektronskih virih in orodjih za individualno ter skupinsko raziskovalno delo in izmenjavo informacij. Stopnjujejo se pričakovanja uporabnikov glede uspešnosti in učinkovitosti iskanja informacij ter pridobivanja želenih dokumentov. Od knjižnic pričakujejo pestro ponudbo elektronskih virov, dostopnih od koder koli in kdaj koli, prek enostavnih iskalnikov in v celotnem besedilu. - Knjižnice se pojavljajo kot eden glavnih promotorjev odprtega dostopa do informacij. Z vzpostavitvijo in upravljanjem infrastrukture odprtega dostopa visokošolske knjižnice svojim raziskovalcem omogočijo lažjo dostopnost njihovih objav, večjo vidnost in posledično večjo odmevnost (citiranost), matičnim ustanovam pa boljši izkoristek javnih sredstev, večjo znanstveno prepoznavnost in s tem tudi višje uvrstitve na svetovnih lestvicah najboljših univerz. Pri tem se knjižnice srečujejo s številnimi avtorskopravnimi omejitvami, ki ovirajo tudi digitalizacijo in ponudbo knjižničnih zbirk v digitalni obliki. Kotar (2010, str. 9) izpostavlja, da so se v visokošolskih knjižnicah zaradi reorganizacije visokega šolstva in digitalne revolucije v znanstveni komunikaciji spremenile potrebe v naboru znanj, ki jih morajo imeti zaposleni. Uporabniki pričakujejo knjižničarja z znanji z več strokovnih področij, sposobnega navigatorja v svetu informacij, kreatorja in varuha digitalnih vsebin, partnerja v celotnem procesu znanstvenega komuniciranja, aktivnega udeleženca v družabnih omrežjih _ Knjižnice se vedno bolj soočajo tudi s potrebo po zaposlovanju strokovnjakov s področja računalništva in informatike. Nujne so tako spremembe v formalnem izobraževanju knjižničarjev in informacijskih specialistov, kot tudi v stalnem strokovnem izpopolnjevanju zaposlenih. Čeprav se v javnosti pojavljajo trditve, da ljudje knjižnic kot fizičnega prostora ne potrebujejo več, podatki kažejo drugače. Visokošolske knjižnice s primernimi prostori in opremo beležijo rast števila obiskovalcev, v prvi vrsti študentov, ki v knjižnicah preživijo več časa kot kdaj koli prej (The impact of the economic recession on university library and IT services, 2009, str. 11). Vlaganja v nove zgradbe ali v preureditev obstoječih prostorov knjižnic ostajajo, kljub finančnim omejitvam, prioriteta visokošolskih ustanov, ki si prizadevajo tudi s promocijo knjižnic povečati svojo uspešnost na konkurenčnem visokošolskem trgu. Sodobne visokošolske knjižnice se zato spreminjajo v družabna in učna središča, zagotavljajo pogoje za skupinsko in individualno delo ter učenje in nudijo fleksibilno/mobilno opremo, ki si jo obiskovalci lahko razporejajo v skladu z metodo dela oziroma študija. Poleg tradicionalnih študijskih mest uvajajo prostore za pisanje nalog in za mentorsko delo, multimedij-ske centre, konferenčne prostore, seminarske sobe, knjigarne, internetne kavarne pa postajajo »norma« sodobne knjižnice. Visokošolske knjižnice delujejo v okviru visokošolskih ustanov ter kot take z njimi delijo problematiko financiranja visokega šolstva. Ob naraščanju stroškov zaradi ponudbe digitalne knjižnice in elektronskih storitev se srečujejo s finančnimi omejitvami, ki jih ekonomska kriza še zaostruje. Posledice se že odražajo v obsegu in kakovosti storitev, skrajševanju odprtosti kljub potrebam uporabnikov po daljši odprtosti, skrajševanju delovnega časa služb, katerih storitve upadajo (npr. izposoja klasičnih gradiv), upočasnjenemu razvoju spletnih storitev in digitalnih knjižnic, manjši nabavi informacijskih virov, še zlasti tiskanih, težavah pri zaposlovanju in izobraževanju kadrov ter njihovem nagrajevanju, nabavi in vzdrževanju informacijsko-komunikacijske opreme ipd. - Za vodstva knjižnic je pomembno, da znajo utemeljiti vlaganja v knjižnice in dokazovati njihovo vrednost ter koristi (tudi ekonomske), ustrezno razporejati proračunska sredstva in spremljati učinkovitost notranjih procesov. V procesih evalvacije narašča pomen vrednotenja vpliva in učinkov dejavnosti knjižnic na učne dosežke študentov, zaposljivost in kariero diplomantov, na raziskovalne dosežke visokošolskih ustanov in produktivnost znanstvenoraziskovalnih delavcev. - Navedene spremembe in trendi v visokošolskem knjižničarstvu zahtevajo tudi spremembe v upravljanju knjižnic, ki je bilo stoletja usmerjeno na »hranjenje milijonov in milijonov majhnih kosov papirja, postavljenih v pravilnem redu« (Lewis, 2007, str. 430). V svojih strategijah se morajo usmeriti na ponudbo storitev in izdelkov, ki bodo za uporabnike bolj primerni/uporabni in cenejši (v finančnem ali časovnem prihranku), uvajanje inovativnih sprememb v procese dela ter uporabo izkušenj tudi iz neknjižničnega sektorja. Fizični obisk se v knjižnicah, ki niso prilagodile prostorov potrebam nove generacije uporabnikov, večinoma zmanjšuje, upada tudi uporaba tradicionalnih informacijskih/referenčnih služb in izposoja tiskanih gradiv. Sodobna tehnologija, ki je spremenila in izboljšala način dela knjižnic ter ponudbo njihovih virov in storitev, hkrati spodbuja vprašanja, če visokošolske ustanove za akreditacijo sploh potrebujejo fizične knjižnice in knjižničarje nasploh. Hardesty (2000) meni, da se ravno tako lahko vprašamo, če je v visokošolskem izobraževanju še potreben fizičen stik študenta s pedagoškim delavcem, so še potrebne fizične učilnice, laboratoriji ipd., in ali lahko pričakujemo informacijsko pismenega in v vseživljenjsko izobraževanje usmerjenega študenta, ki se v času študija ne bo srečal s fizično knjižnico in storitvami knjižničarjev? Opozarja pa na paradoks, in sicer da se knjižnice v zadnjih dvajsetih letih ponašajo s številnimi dosežki (avtomatizacijo dela, gradnjo računalniških katalogov, digitalizacijo gradiv, gradnjo in ponudbo digitalnih zbirk, zagotavljanjem dostopa do elektronskih virov, ne le znotraj matičnih ustanov, ampak tudi na daljavo itd.), jih pa zaradi uporabe tradicionalnih mer uspešnosti ne uspejo primerno predstaviti okolju. 4 VISOKOŠOLSKE KNJIŽNICE IN STANDARDI 4.1 POJEM IN VRSTE STANDARDOV V splošnem velja, da je standard neka dogovorjena oziroma sprejemljiva raven ali kriterij, ki predstavlja izhodišče, s katerim nekaj primerjamo, merimo ali ocenjujemo (presojamo, vrednotimo). Nanaša se lahko tudi na količino, obseg, kvaliteto, vzorec, kriterij idr., kar kot normo predpiše organ oblasti oziroma priznana organizacija. Standard je lahko tudi specifikacija metod, materialov ali praks. Njihove vrednosti ali vsebina so opredeljene na osnovi njihove splošne uporabnosti, določi jih lahko tudi konvencija ali priznana ustanova, ki vzpostavi dogovorjene norme, kot je to bilo storjeno na primeru določitve standardne velikosti listovnega kataložnega listka, ki so ga knjižnice uporabljale pred avtomatizacijo katalogov. Žaucer in Juvan-Primožič (1995, str. 125) opredelita pojem takole: »Standard je dokument, ki navaja splošna in večkrat uporabna pravila, navodila ali značilnosti proizvodov, storitev ali z njimi povezanih procesov in proizvodnih postopkov in katerega upoštevanje ni obvezno.« Uporaba standardov je prostovoljna, razen v primeru, da je obvezna uporaba standarda določena s predpisom, ki se mora sklicevati na ustrezni standard. Glede na njihov formalni status ločimo na de jure in de facto standarde. De jure standard je standard, ki ga sprejme standardizacijski organ, priznan na nacionalni, regionalni ali mednarodni ravni (npr. Mednarodna organizacija za standardizacijo - ISO, Slovenski inštitut za standardizacijo - SIST). Lahko jih sprejemajo tudi strokovne organizacije, vladna telesa, gospodarske združbe itn. Poznamo mednarodne, regionalne (npr. evropske) in nacionalne standarde ter druge, ki se običajno sprejemajo v dolgotrajnih postopkih pogajanj med različnimi strankami. De facto standard pa je standard, ki je postal uveljavljen, ne da bi ga sprejel standardizacijski ali drugi za sprejemanje de jure standardov priznani organ. Tovrstni standardi so običajno rezultat prevlade določene metode dela ali proizvoda, ki je v dejavnosti postal tako prevladujoč, da je njegov vpliv zato primerljiv s formalno sprejetim standardom. De facto standardi so uveljavljeni zlasti v okviru profesionalnih in drugih skupnosti, ki z njimi urejajo svojo dejavnost in preverjanje njenih rezultatov. V nadaljevanju se bomo omejili na pregled strokovnih (panožnih) standardov s področja organizacije, delovanja in evalvacije knjižnic, ki sodijo med t. i. de facto standarde, kajti tudi v primeru strokovnih standardov in priporočil za slovenske visokošolske knjižnice gre za tovrsten dokument. 4.2 STANDARDI NA PODROČJU KNJIŽNIČARSTVA Avtorica Coyle (2005a) meni, da so bili knjižničarji že od nekdaj motivirani za standardizacijo svojih delovnih postopkov in njihovih rezultatov (storitev in proizvodov). V proces standardizacije so se knjižnice intenzivno vključile v obdobju po letu 1870 in kot prve izoblikovalo standarde, ki so se nanašali na takratno tehnologijo dela v knjižničarstvu, tj. na kataložno kartico in njeno vsebino9. Danes jim standardizirano delovanje omogoča vključevanje v omrežje številnih informacijskih servisov, uporabo enotnih rešitev za avtomatizacijo poslovanja, izmenjavo podatkov, večjo učinkovitost dela (npr. vzajemni katalogi) ter večjo in enostavnejšo dostopnost storitev in proizvodov za uporabnike (Coyle, 2005b). Predpisana merila se uporabljajo za merjenje in vrednotenje knjižničnih storitev, zbirk in programov. Standardi se lahko nanašajo tudi na sklop pravil (ang. code of rules) ali postopkov, ki so jih vzpostavile nacionalne ali mednarodne knjižničarske organizacije za izvajanje bibliografske kontrole (npr. mednarodne oznake ISBN in ISSN). V knjižničarstvu, dokumentalisti-ki in informatiki se danes s standardizacijo na mednarodni ravni ukvarjajo ustanove, kot je ISO, na nacionalni ravni pa pristojni nacionalni organi za standardizacijo. T. i. panožne standarde in smernice za delovanje knjižnic za mednarodno ali nacionalno okolje običajno sprejemajo strokovne knjižničarske organizacije (npr. IFLA, ALA), v okviru katerih delujejo odbori ali komisije za standarde10. Vendar pa tudi standardizacijsko telo v okviru Ameriškega knjižničarskega združenja (ALA), ki sprejema strokovne (panožne) standarde za področje ameriškega knjižničarstva, nima pristojnosti razglašanja formalnih (de jure) standardov za knjižničarstvo. Slednje lahko sprejme le nacionalno akreditirano telo za standardizacijo. 9 V ZDA je tako ALA že konec 19. stoletja oblikovala standard za katalogizacijo in izdelavo knjižničnih katalogov. Format MARC pa je bil npr. sprejet že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko se pri izdelavi knjižničnih katalogov računalniki sploh še niso uporabljali, knjižničarstvo pa je že ustrezno standardiziralo kataložni zapis. 10 Zveza bibliotekarskih društev Slovenije (dalje ZBDS) je Komisijo za standardizacijo ustanovila leta 1997. Komisija je sodelovala s takratnim Uradom za standardizacijo in meroslovje RS v postopkih prevzemanja tujih standardov s področja knjižničarstva in dokumentalistike, sicer pa naj bi potrjevala panožne standarde oziroma smernice za organizacijo in delovanje knjižnic. Komisija je po nekaj letih obstoja prenehala delovati, kajti pristojnost potrjevanja panožnih standardov je bila zakonsko poverjena Nacionalnemu svetu za knjižnično dejavnost. ALA na primer razlikuje dvoje vrst dokumentov, ki jih sprejema, in sicer standarde in smernice (priporočila), ki se razlikujejo po namenu in vsebini. Standardi vključujejo pravila/politike (ang. policies), ki opisujejo skupne vrednote in načela uspešnega delovanja knjižnic. Bili naj bi izčrpni, zaobjeli oziroma pokrivali naj bi široko paleto dejavnosti in storitev knjižnic ter knjižnicam služili pri načrtovanju dejavnosti, upravljanju in v akreditacij-skih postopkih. Vsebujejo dolgoročne cilje, ki naj bi jih dosegale knjižnice s svojim strokovnim delom. Opredeljujejo lahko nabor tako kvalitativnih kot kvantitativnih meril in kriterijev za presojanje njihove uspešnosti, med katerimi so lahko vključeni tudi takšni, ki se nanašajo na vrednosti, ki jih dosega referenčna skupina knjižnic. Smernice (ang. guidelines) pa vključujejo nabor priporočljivih postopkov, ki se jih bodo knjižnice posluževale v prizadevanjih za doseganje standardov. Smernice zato niso nujno celovite ali izčrpne, nanašajo se lahko samo na določene dejavnosti ali storitve. Praviloma vsebujejo le kvalitativna merila. S smernicami se opredelijo tudi dejavniki, ki vplivajo oziroma prispevajo k večji uspešnosti delovanja knjižnic, zagotavljajo pa tudi okvire za razvoj politik in postopkov knjižnic. Vključujejo lahko referenčne vrednosti oziroma primere najboljših praks, s katerimi lahko knjižnice primerjajo in vrednotijo svoje pogoje dela, knjižnične storitve ali informacijske vire. ALA govori o štirih splošnih vrstah standardov in smernic, relevantnih za področje knjižnic, in sicer: - standardi in smernice za storitve oziroma delovanje knjižnic opredeljujejo raven odličnosti ali zadostnosti pri organizaciji, izvajanju in evalvaciji knjižničnih storitev. Tovrstni dokumenti se običajno nanašajo na določeno vrsto knjižnic ali uporabnikov knjižnic. Takšen primer so ACRL standardi za visokošolske knjižnice (»Standards for libraries in higher education«); - standardi in smernice za poenotenje delovnih postopkov in proizvodov knjižnic opisujejo sprejemljivo oziroma dogovorjeno metodo za izvajanje posameznih vrst knjižničnih dejavnosti ali nalog (npr. anglo-ameriška katalogizacijska pravila); - standardi in smernice za izobraževalno dejavnost knjižnic vsebujejo zahteve, ki naj jih izpolnjujejo izobraževalni programi na področju knjižničarstva (npr. akreditacijski standardi za magistrske programe s področja bibliotekarske in informacijske znanosti); - tehnični standardi in smernice v knjižnični dejavnosti so formalno dogovorjeni standardi, ki jih razvijajo nacionalni ali mednarodni stan- dardizacijski organi, in praviloma zagotavljajo mere odličnosti ali ustreznosti proizvodov ali dejavnosti. Tovrstne dokumente ne sprejema ALA, lahko pa sodeluje pri njihovem razvoju (primera tovrstnih standardov sta ameriški standard za enoten format za izmenjavo bibliografskih podatkov - NISO Z39.2 in mednarodni standard za enotno oštevilčenje serijskih publikacij - ISSN). Na področju t. i. de facto standardov so v knjižničarstvu najbolj znani standardi s področja organizacije in delovanja knjižnic ter njihovih storitev. Obille (2007, str. 109) navaja, da so tovrstni standardi za področje visokošolskih knjižnic vedno povezani s procesom evalvacije in zagotavljanjem kakovosti. Visokošolske knjižnice so namreč del akademskih ustanov in kot takšne predmet stalnih evalvacij, tako notranjih (s strani knjižničarjev, uporabnikov ali univerzitetne uprave) kot zunanjih (s strani vladnih in akre-ditacijskih agencij). Knjižničarji so za področje organizacije in delovanja visokošolskih knjižnic najprej razvili standarde, katerih glavni namen je bil dokazati potrebo po (večjih) finančnih sredstvih za delovanje knjižnic. Poudarek je bil na kvantitativnih standardih z merili in kriteriji za izračune potrebnih vloženih virov, tj. osebja, opreme, prostorov, knjižničnega gradiva in finančnih sredstev. Postopoma se v tovrstne standarde vključujejo merila za vrednotenje rezultatov dela knjižnic, pod vplivom standardov visokošolskih akreditacijskih teles pa tudi merila za vrednotenje končnih rezultatov delovanja knjižnic (ang. outcomes), tj. njihovega vpliva in učinka na okolje. Strokovni standardi tako postajajo orodje za organizacijo, delovanje in vrednotenje uspešnosti delovanja knjižnic, njihovih storitev ter vpliva in učinkov njihove dejavnosti. Na mednarodni ravni obstajajo za področje visokošolskih knjižnic le strokovni standardi za univerzitetne knjižnice, ki jih je sprejela IFLA že leta 1985 (Standards for university libraries, 1985). V razpravah o tem, v kolikšni meri naj omenjeni standardi vključujejo tudi kvantitativna merila, je bila sprejeta odločitev, da morajo biti dovolj splošni, da bodo uporabni tako v okviru različnih univerz, kot na regionalni in nacionalni ravni. Gre za standarde splošnih principov, vsebujejo priporočila, ki jih mora vsaka država na svoji nacionalni ravni prilagoditi svojim lokalnim pogojem, standardi so lahko torej le vodila posameznim deželam pri pripravi lastnih. Kvantitativnih meril ne vključujejo. Stalni odbor IFLA sekcije za univerzitetne in druge znanstvene knjižnice do zdaj k prenovi standardov še ni pristopil. Med knjižničarji so sicer prisotna stalna razhajanja glede namena in vsebine strokovnih standardov. Na eni strani srečamo opozorila o omejeni uporabnosti standardov s kvantitativnimi merili in favoriziranjem merjenja vloženih virov in notranjih procesov, na drugi strani pa opozorila, da brez kvantitativnih meril knjižnice od financerjev ne uspejo zagotoviti ustreznih pogojev za delovanje. Kritik so (bili) deležni tudi nekateri kvantitativni standardi (npr. zgodnji ACRL standardi) z visoko postavljenimi vrednostmi meril, ki naj bi jih dosegale visokošolske knjižnice, v praksi pa temu ni bilo tako. Pristaši takšnih standardov vseeno poudarjajo, da so uporabni, saj predstavljajo cilje, h katerim morajo v razvoju svojih storitev težiti knjižnice. Standardi bi po mnenju Kao in Lin (2001) morali vsebovali nabor realnih pogojev, katerih izpolnjevanje bo zagotavljalo kakovostno dejavnost univerzitetnih knjižnic. Ugotavljata, da je danes večina standardov za visokošolske knjižnice kvalitativnih, in kot takšni vsebujejo številne kriterije ter vrednostne sodbe, ki jih je na subjektivni ravni mogoče razlagati na različne načine, zato imajo v vrednotenju razvitosti knjižnic le omejeno vrednost. Kvantitativni standardi so med knjižničarji bolj zaželeni, knjižnicam omogočajo natančno vrednotenje doseganja posameznega standarda, hkrati pa jim služijo kot argument za univerzitetne uprave pri predlogih za večji obseg financiranja tistih dejavnosti, ki ne dosegajo standardov. Vendar je treba pri njihovi izdelavi predhodno opraviti temeljite analize statističnih in empiričnih podatkov o delovanju knjižnic, pa tudi njihovega akademskega okolja. V nasprotnem primeru nimamo realne osnove za postavljanje meril in kriterijev za vrednotenje njihovega doseganja. 4.3 STROKOVNI STANDARDI V AMERISKEM VISOKOSOLSKEM KNJIŽNIČARSTVU Zgodovina razvoja strokovnih standardov je v ameriškem knjižničarstvu že daljša od stoletja, njihovi standardi so ves čas vzor tudi za številne druge države. Za ameriške univerzitetne in druge visokošolske knjižnice sprejema strokovno združenje ACRL (Association of College and Research Libraries)11 neobvezne (de facto) standarde, knjižnice pa poskušajo prepričati odločevalce in akreditacijske agencije, da bi jih uporabljali pri evalvaciji knjižnic. Visokošolske knjižnice so odvisne od finančnih sredstev matičnih ustanov, zato si v prvi vrsti prizadevajo za standarde, ki zagotavljajo njihovo »preživetje« in zlasti predstavljajo orodje za vrednotenje vpliva in učinka njihove dejavnosti na uspešnost visokošolskih ustanov. Prva in 11 Združenje knjižnic kolidžev in znanstvenih knjižnic je divizija Ameriškega knjižničarskega združenja (glej več: http://www.acrl.org/ala/mgrps/divs/acrl/index.cfm). nekaj kasnejših različic standardov za knjižnice visokošolskih kolidžev12 so vključevale kvantitativna merila, ki so se nanašala na velikost zbirke, število in sestavo knjižničnega osebja, delež proračuna matične ustanove, število čitalniških sedežev in prostore knjižnice. Nasprotniki takšnih standardov so opozarjali, da so postavljena kvantitativna merila popolnoma arbitrarna in niso zasnovana na ustreznih raziskavah. Zlasti pa ne upoštevajo, da se matične ustanove knjižnic in njihovi študijski programi razlikujejo in se zato razlikujejo tudi njihove potrebe po vrsti in obsegu knjižničnih storitev. Leta 1998 je vodstvo ACRL sklenilo, da morajo vse nove izdaje standardov vsebovati tudi merila za vrednotenje končnih rezultatov delovanja knjižnic. Regionalna akreditacijska združenja so namreč v procese akreditacij uvedla politiko vrednotenja končnih rezultatov delovanja visokošolskih ustanov, med njimi tudi vrednotenje stopnje informacijske pismenosti študentov. Sprva so bili ameriški akreditacijski standardi13 kvantitativni in so služili presojanju, če ima ustanova vse potrebne vire za izvajanje ustreznega visokošolskega procesa, skozi leta pa so postajali vse bolj kvalitativni (Nelson, 2010, str. 3449). Danes od visokošolskih ustanov zahtevajo tudi primerne infrastrukturne pogoje na področju knjižnične podpore, ki pa jih večina določa zelo na splošno. Čeprav akreditacijska združenja uradno v procesih akreditacije upoštevajo le svoje standarde, pa pri evalvaciji visokošolskih knjižnic kot njihovo dopolnilo uporabljajo standard ACRL. Standardi za knjižnice ameriških kolidžev iz leta 2000 (Standards for college libraries, 2000) že temeljijo na merjenju končnih rezultatov delovanja knjižnic, pomenili pa so tudi prehod s kvantitativnih na kvalitativna merila. Za visokošolske knjižnice je zato postalo pomembno vrednotenje znanja in kompetenc študentov, ki so rezultat uporabe knjižničnih storitev ter sodelovanja študentov v programih knjižničnih instrukcij. Pokazala pa se je tudi potreba po skupnih standardih za vse vrste knjižnic v visokem šolstvu. Slednje je ACRL sprejel leta 2004 (Standards for libraries in higher education, 2004). Predstavljajo orodje, ki knjižnicam pomaga oblikovati cilje ter spremljati prispevek k uspešnosti matičnih ustanov in njihov vpliv na končne rezultate študijskega procesa. Standardi priporočajo tudi področja delovanja, primerna za medsebojno primerjanje knjižnic, spodbujajo oblikovanje za to ustreznih meril, navajajo pa tudi nekatera kvantitativna in kvalitativna 12 Prvi ACRL standardi so bili sprejeti leta 1959, in sicer za knjižnice visokošolskih koli-džev, leta 1960 za knjižnice dvoletnih kolidžev in leta 1979 za univerzitetne knjižnice. 13 Akreditacijski proces v ameriškem visokem šolstvu se je začel z ustanovitvijo šestih akreditacijskih združenj med leti 1885 in 1924. merila, uporabna v procesih vrednotenja dejavnosti in storitev knjižnic. Že v uvodu dokumenta je poudarjeno, da če želijo biti standardi uporabni v različnih vrstah visokošolskih knjižnic, ne smejo biti obvezujoči. Ponujajo naj le okvir za metodični pregled in analizo delovnih postopkov, storitev in končnih rezultatov v okviru akreditacijskega konteksta. V juliju 2011 je ACRL objavil nov osnutek standardov, tj. Standards for libraries in higher education: (Draft revision - July 2011) (2011), ki obravnavajo devet vidikov (ang. principles) delovanja visokošolskih knjižnic: pomen za uspešnost visokošolskega zavoda, strokovno vrednost, vlogo pri izobraževanju, vlogo pri raziskovanju, zbirko, prostor, upravljanje knjižnice, osebje in odnose navzven. Besedilo osnutka je kratko in vključuje kazalce uspešnosti, ki so izključno kvalitativni. Obsežnejše so priloge, med katerimi najdemo prilogo z obsežnim naborom želenih končnih rezultatov delovanja visokošolskih knjižnic in prilogo z naborom kvantitativnih kazalcev uspešnosti za morebitno primerjalno presojanje knjižnic. Novi osnutek ACRL standardov bomo upoštevali pri izdelavi končnega predloga strokovnih standardov in priporočil za slovenske visokošolske knjižnice. 4.4 STROKOVNI STANDARDI ZA VISOKOSOLSKE KNJIŽNICE V DRUGIH DRŽAVAH Pregled virov in literature s področja standardov za visokošolske knjižnice, je pokazal, da se jih največ nanaša na ameriške, tj. standarde ACRL, in le malo na standarde drugih držav. Objavljeni so npr. standardi ameriškega združenja medicinskih knjižnic za knjižnice, ki delujejo v okviru veterinarskih visokošolskih ustanov, sprejeti leta 2005 (Standards for the academic veterinary medical library14). V Kanadi obstajajo leta 2004 objavljeni standardi za knjižnice visokošolskih kolidžev (Standards for Canadian college libraries15), Filipinsko združenje visokošolskih in znanstvenih knjižnic (PAARL) objavlja trenutno še veljavne standarde, sprejete leta 2000 (Standards for academic libraries for 200016) in predlog novih standardov za visokošolske knjižnice (Standards for academic libraries for 201017), Združenje 14 Dostopno na: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC545135/pdf/i0025-7338-093-01-0130.pdf. 15 Dostopno na: http://www.cla.ca/AM/Template.cfm?Section=Occasional_Paper_ Series&Template=/CM/ContentDisplay.cfm&ContentID=4040. 16 Dostopno na: http://www.dlsu.edu.ph/library/paarl/pdf/standards/standards2000.pdf. 17 Dostopno na: http://www.slideshare.net/PAARLOnline/draft-proposal-for-library-stan-dards-2010. avstralskih in novozelandskih teoloških knjižnic (ANZTLA) pa standarde za knjižnice teoloških visokošolskih ustanov in druge teološke knjižnice (ANZTLA standards18), sprejete leta 2000. Nemško združenje medicinskih knjižnic (AGMB) je standarde za bolnišnične knjižnice, ki se lahko smiselno uporabljajo tudi za univerzitetne knjižnice, sprejelo leta 2004 (Standards for hospital libraries in Germany19), britansko združenje pravnikov pa je leta 2009 na osnovi empiričnih študij posodobilo standarde za visokošolske ustanove s področja pravnih študij (A library for the modern law school: statements on standards for university law library provision20). Hohof (2008) npr. poroča, da je delovna skupina BID leta 2008 pripravila predlog standardov za nemške visokošolske knjižnice (Standards für Hochschulbibliotheken, Hohoff, 2008). Podatkov o formalnem sprejemu standardov nismo zasledili, je pa njihova vsebina vključena v strateški dokument nemških knjižnic »Principles for good libraries: guidelines for decision-makers«21. Pridobili smo tudi besedilo predloga standardov za visokošolske knjižnice v Republiki Hrvaški (Standard i smjernice razvoja i uvodenja najbolje prakse u visokoškolskim knjižnicama u Republici Hrvatskoj), pripravljeno oktobra 2008, ki pa do zdaj še ni bilo formalno potrjeno. Analiza navedenih dokumentov je pokazala, da se razlikujejo tako v namenu in ciljih kot tudi glede na področja, ki jih urejajo. Nekateri dokumenti so zelo kratki in splošni, drugi obsežni in zelo podrobno navajajo dejavnosti, postopke, storitve, informacijske vire itd., ki naj bi jih izvajale oziroma zagotavljale visokošolske knjižnice. Med dokumenti so takšni, ki vsebujejo izključno kvalitativna merila, drugi vključujejo tudi kvantitativna. Zlasti v novejših dokumentih pa lahko sledimo trendu, ki smo ga omenili že pri strokovnih standardih v ameriškem visokošolskem knjižničarstvu, tj. prehod s standardov, katerih težišče je na določanju kvantitativnih meril za vložene vire, na standarde s kvalitativnimi merili in poudarkom na vrednotenju 18 Dostopno na: http://www.anztla.org/Pages/standards.html. 19 Dostopno na: http://docs.google.com/viewer?a=v&q=cache:hOi2rE85HG4J:www.agmb. de/papoopro/index.php%3Fmenuid%3D12%26downloadid%3D18%26reporeid%3D0+g ermany+university+libraries+standards&hl=sl&gl=si&pid=bl&srcid=ADGEESjRzmG 5S3CUdAThUCdfrOkuIO12jc6dCQ7anyMpZauSm8NS3GlrXOVoIsq_WH1h5SsEMv-CfuhtW6bXpcs_T8e2KOe3UW64ql6up57RxRCAVY3pM1AAIelS9cCejFknWYkwLC 8nb&sig=AHIEtbQp8NDBIk9QtP1-G1b6KPN9RFSUBA. 20 Dostopno na: http://www.legalscholars.ac.uk/documents/SLS-Library-for-a-Modern-Law-School-Statement-2009.pdf. 21 Dostopno na: http://www.bideutschland.de/download/file/Guidelines%20for%20Decisi-on-Makers%20.pdf. končnih rezultatov delovanja knjižnic in njihovemu prispevku h kakovosti visokošolskega okolja. 5 DOLGA POT DO SPREJEMA SLOVENSKIH STANDARDOV ZA VISOKOŠOLSKE KNJIŽNICE Dolgan Petrič (1998, str. 181) ugotavlja, da je v primerjavi z drugimi temami v slovenski strokovni literaturi o strokovnih standardih v visokošolskih knjižnicah zapisanega razmeroma malo, čeprav je Sekcija za visokošolske knjižnice pri ZBDS tej problematiki v preteklosti posvečala veliko pozornosti. Po njenem mnenju tematika postane aktualna približno vsakih deset let, navadno v povezavi s projekti o reformi visokega šolstva. S težavami pri iskanju relevantnih virov smo se srečali tudi pri našem delu. Čeprav se v slovenskem prostoru z visokošolskimi knjižnicami srečamo ob ustanovitvi prve, tj. ljubljanske univerze, ter nastajanju posameznih visokošolskih ustanov, pa so pred njimi na ozemlju današnje Slovenije delovale javne znanstvene knjižnice. Kodrič-Dačic (2007, str. 5) posebej izpostavi skrb avstrijskih državnih organov za kontinuiran strokovni razvoj na področju bibliotekarstva in delovanja javnih znanstvenih knjižnic v 19. stoletju, ki pa je bil na Slovenskem po prvi svetovni vojni prekinjen. »Prva instrukcija, ki velja za prvi in najstarejši državni ukrep na področju knjižničarstva, je bila izdana leta 1778, druga, začasna, pa leta 1825. Že prva instrukcija je predpisala enoten način postavitve gradiva ter sistematičen način oblikovanja matičnega, splošnega abecednega, splošnega znanstvenega in stvarnega (predmetnega) kataloga, med tem ko jo je druga nadgradila s celotnim področjem upravljanja knjižnice, od varstva stavbe in gradiva pred požarom ter dela z uporabniki, do pridobivanja, opreme in obdelave knjižničnega gradiva. Instrukciji zato predstavljata prve kompleksne strokovne standarde oziroma normative, po katerih so se morale ravnati javne knjižnice.« (Kodrič-Dačic, 2007, str. 6)22 V obdobju med obema vojnama so bila v slovenskem knjižničarstvu prisotna prizadevanja za ureditev celotnega področja javnega knjižničarstva v okviru integralnega zakona, ki jih zasledimo že ob koncu dvajsetih let 20. stoletja: 22 Instrukcija, predpisana za vse univerzitetne in licejske knjižnice z dvornim dekretom 30. aprila 1778, št. 628 in Instrukcija za cesarsko kraljevske univerzitetne in študijske biblioteke, začasno izdana z dekretom študijske dvorne komisije z dne 23. julija 1825, št. 2930. »Ti poskusi so logičen rezultat razcveta knjižničarstva po prvi svetovni vojni, predvsem porasta teoretičnega bibliotekarskega znanja, ki se je med drugim kazalo tudi v predlogih o medknjižnični izposoji ter o oblikovanju centralnega kataloga in kooperativne izdelave nacionalne letne bibliografije kot idejnima zasnovama modernega sistema vzajemne katalogizacije. Ideja takega sodelovanja med knjižnicami v Kraljevini Jugoslaviji bi bila seveda težko uresničljiva brez zakona, ki bi dal formalno podlago za uvajanje enotnih strokovnih osnov za delo knjižnic, določil pristojnosti knjižnic ter razmerja med njimi.« (Kodrič-Dačic, 2000, str. 8) Prvi osnutek knjižničnega zakona23 je bil po navedbi avtorice izdelan že leta 1929, kasneje je bilo izdelanih še nekaj osnutkov (za njihovo pripravo so bile zadolžene sekcije Društva bibliotekarjev Jugoslavije, med njimi tudi ljubljanska), vendar pa zakon do druge svetovne vojne ni bil sprejet. Kodrič-Dačic (2000) poudarja, da so bili med tem, ko se je stroka ukvarjala s pripravljanjem in usklajevanjem različnih osnutkov zakona o javnih knjižnicah, sprejeta univerzitetna zakonodaja ter predpisi, ki so urejali delo šolskih in ljudskih knjižnic. Za področje univerzitetnih knjižnic je bil pomemben leta 1930 sprejeti Zakon o univerzah (1930), ki je določil, da obstajajo pri univerzah poleg specialnih knjižnic po zavodih in seminarjih tudi splošne (»obče«) univerzitetne knjižnice, njihovo delovanje pa je podrobneje uredila leta 1932 sprejeta Obča univerzitetna uredba (1932). Uredba je določala upravljanje univerzitetne knjižnice (ki ga je podredila univerzitetnemu knjižničnemu odboru), izobrazbo in položaj knjižničnega strokovnega osebja, izbor upravnika knjižnice in strokovnega osebja, vodenje ter uporabo knjižnice. Predpise za izpit knjižničnega osebja naj bi določila posebna pravila, ki jih predpiše univerzitetni senat v sporazumu z upravnikom knjižnice in knjižničnim odborom. V obdobju med obema svetovnima vojnama torej lahko sledimo neuspešnim prizadevanjem stroke za zakonsko ureditev položaja in delovanja knjižnic na sploh, v praksi pa so njihovo delovanje določili predpisi področno pristojnih organov oblasti. Tudi v obdobju po Drugi svetovni vojni kar 25 let v stroki ne zasledimo poskusov izdelave strokovnih standardov. 23 Prvi osnutek knjižničnega zakona je urejal delovanje vseh vrst knjižnic, pridobivanje gradiva in izgradnjo knjižničnih zbirk, predpisoval je notranjo organizacijo knjižnic, njihovo financiranje, zaposlovanje knjižničnih delavcev, njihovo izobrazbo, strokovne kvalifikacije in plačo, odprtost knjižnic, dostopnost knjižničnega gradiva in medknji-žnično izposojo. Posebej so bile opredeljene naloge in upravljanje univerzitetnih knjižnic. Prva pobuda za izdelavo standardov za vse vrste knjižnic izvira iz leta 1970 in jo je dalo takratno Društvo bibliotekarjev Slovenije. Sepe (1971, str. 44) je opozorila, da se v društvu takrat še niso v celoti zavedali, kako težke naloge se lotevajo, izkazalo se je, da bo najtežje pripraviti standarde za t. i. univerzne knjižnice24. Slednje so raznovrstne ne le po velikosti, temveč tudi po organizaciji in strokovni ureditvi, zato »če bi hoteli izdelati standarde za univerzne knjižnice, kakršne so danes, bi morali izdelati toliko različnih standardov, kolikor je tipov knjižnic.« (Sepe, 1971, str. 45) Sekcija za univerzne knjižnice pri ZBDS je standarde za visokošolske knjižnice pripravljala v letih 1980-1989 (delovno skupino je vodila Breda Filo) in se pri tem srečevala s številnimi dilemami. Filo (1987, str. 2) piše, da je pri pripravi predloga standardov sekcija izhajala iz prepričanja, »^ da je treba v času, ko je znanje postalo osrednji dejavnik družbenega razvoja, postaviti jasne kriterije za delovanje univerznih knjižnic. Ti kriteriji pa so, da samo tiste knjižnice, ki so povezane v računalniško podprtem knjižnič-noinformacijskem sistemu univerze, ki imajo strokovno dobro usposobljene kadre ter ustrezen in dovolj obsežen knjižnični fond, omogočajo svojim visokim šolam izpolnjevati njihove naloge«. Avtorica poudari, da se pri pripravi dokumenta sekcija ni mogla nasloniti na vzore iz drugih dežel. »To pa ne samo zato, ker bi bili numerični podatki za nas čista utopija, ampak predvsem zato, ker je univerzitetna knjižnica v tujini večinoma prototip osrednje knjižnice univerze, katere organski del so tudi fakultetne knjižnice, če obstajajo. Tudi standardi za univerzitetne knjižnice, ki jih je pripravila IFLA za konferenco v Chicagu leta 1985, in so namenjeni deželam v razvoju, govore le o univerzitetni knjižnici kot edini knjižnici univerze.« Sekcija se je namenoma izognila neposrednemu reševanju problema dihotomije univerznega knjižničarstva na Slovenskem. Menila je, da tega problema ni potrebno več reševati, »^ kajti na temeljnih principih bibliotekarstva zgrajen in z računalniško tehnologijo podprt knjižničnoinformacijski sistem univerze bo postopoma odpravil škodljivo in drago dvotirnost, omogočal bo kvalitetno knjižničnoinformacijsko službo uporabnikom tam, kjer delajo ali raziskujejo.« (Filo, 1987, str. 2) Dokument je bil v okviru ZBDS sprejet leta 1988, Strokovni svet za knjižničarstvo RS25 ga je potrdil leta 1989 in predlagal, da se ga posreduje v obravnavo in sprejem Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Mariboru. Doku- 24 Izdelava standardov za druge vrste knjižnic je dejansko potekala hitreje kot za knjižnice univerz, tako so bili za »javne knjižnice« sprejeti že leta 1975. 25 Organ, ki ga je nasledil Nacionalni svet za knjižnično dejavnost. ment je (kmalu) verificirala le Univerza v Mariboru, ne pa tudi ljubljanska univerza ali ministrstvo pristojno za visoko šolstvo. Na ljubljanski univerzi je razprava o dokumentu sicer stekla v drugi polovici leta 1990, ni pa se iztekla v verifikaciji dokumenta. Čeprav sta bila tako strokovno združenje knjižničarjev kot Strokovni svet za knjižničarstvu ob sprejetju Strokovnih kriterijev in meril za visokošolske knjižnice prepričana, da se bo dokument v visokem šolstvu uveljavil kot predpis, se to ni zgodilo. Besedilo in pripombe na dokument je ponovno obravnavala sekcija za visokošolske knjižnice pri ZBDS. Na seji, ki je bila januarja 1991, so člani ugotovili, da besedila v razmerah ko stara zakonodaja ni več aktualna, nova, ki bila osnova za spreminjanje terminologije, pa še ni sprejeta, ni mogoče popraviti. Sekcija za visokošolske knjižnice je zato Komisiji za informatiko, dokumentacijo in knjižničarstvo pri Univerzi v Ljubljani priporočila, da se strokovni kriteriji sprejmejo v predlagani obliki in da se revidirajo, ko bo sprejeta ustrezna zakonodaja na področju knjižničarstva. Posodobljen dokument (v razdelku Predlog meril za ocenjevanje dela knjižničnih delavcev) je pripravila delovna skupina Sekcije za visokošolske knjižnice, ki jo je vodil Ivan Kanič, leta 1992. Predlog je bil poslan pristojnemu ministrstvu, ki pa je isto leto sprejelo svoj pravilnik (Sklep o normativih in standardih za opravljanje izobraževalne dejavnosti v višjem in visokem šolstvu, 1992), ki v delu, ki se je nanašal na knjižnice, ni upošteval dokumenta ZBDS. Kasneje je NUK na ministrstvo pristojno za visoko šolstvo nekajkrat posredoval pobudo za pripravo novega dokumenta, vendar do njegove izdelave ni prišlo. V primerjavi s standardi IFLA za univerzitetne knjižnice, ki vsebujejo le osem splošnih priporočil, dopuščajo pa, da jih posamezne države glede na stanje v svojih okoljih ustrezno dopolnjujejo, je dokument Strokovni kriteriji in merila za visokošolske knjižnice (1989) zelo obsežen in vsebuje poleg kvalitativnega tudi kvantitativni del. Iz poročil o pripravi standardov ne zasledimo pojasnil o tem, kaj je avtorjem standardov služilo kot osnova za določitev kvantitativnih meril oziroma če so merila bila preverjena v praksi. Kvantitativna merila so se namreč izkazala kot nerealna oziroma v praksi nedosegljiva, njihovo preverjanje v praksi je pokazalo zaskrbljujoče stanje visokošolskih knjižnic na področju kadrov, prostorov, odprtosti in knjižnične zbirke ter s tem na nezadovoljivo skrb visokošolskih zavodov za knjižnično informacijsko podporo izvajanju svoje dejavnosti. V času njegovega nastanka je šlo za dokument, ki je sodobno zasnoval organizacijo in delovanje visokošolskih knjižnic univerz, z leti pa je mestoma postajal vse bolj zastarel in neprimeren za uporabo. Ker je nastal v obdobju pred spremembo visokošolske zakonodaje, ki je omogočila nastajanje samostojnih visokošolskih zavodov, se nanaša le na visokošolske knjižnice, ki delujejo v okviru univerz. Zaradi družbenih in političnih sprememb je postala tudi uporaba določenih terminov zastarela, dejavnost in delovanje visokošolskih knjižnic pa sta se zaradi številnih sprememb v njihovem okolju spremenila v tolikšni meri, da je potrebna tudi vsebinska posodobitev dokumenta. Avtorica Dolgan Petrič (1998, str. 173) opozarja na tuje izkušnje, ki kažejo, da se v svetu bolj kot standardi uveljavljajo različne vrste kvalitativnih, v manjši meri tudi kvantitativnih priporočil, ter merjenje kakovosti poslovanja knjižnic s pomočjo različnih kazalcev uspešnosti. Dokument Strokovni kriteriji in merila za visokošolske knjižnice po njenem mnenju v praksi ni mogel zaživeti, saj je zlasti v svojem kvantitativnem delu predpostavil poenotenje knjižnic, med katerimi obstajajo velike razlike. Zato je ocenila, da bi bilo smotrneje pripraviti nov dokument s priporočili za delovanje visokošolskih knjižnic in merili za njihovo evalvacijo, v prvi vrsti za vrednotenje njihove kakovosti. 6 OBSTOJEČA MERILA ZA IZVAJANJE JAVNE SLUŽBE V KNJIŽNIČARSTVU Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1, Ur. l. RS, št. 87/2001) opredeli javno službo na področju knjižnične dejavnosti in pogoje za izvajanje knjižnične javne službe, ki pa so v 36. členu opredeljeni le na splošno. Podrobneje jih določa Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (Ur. l. RS, št. 73/2003)26. Izpolnjevanje pogojev ugotavlja za posamezno vrsto knjižnic pristojno ministrstvo z odločbo. Knjižnica lahko začne z izvajanjem knjižnične javne službe po pravnomočnosti omenjene odločbe. Na visokošolske knjižnice se v pravilniku nanašajo členi od 25 do 29, ki določajo velikost in vsebino knjižnične zbirke, zagotavljanje dostopnosti informacijskih virov, za knjižnice članic univerze in samostojnih visokošolskih zavodov pa tudi najmanjše število zaposlenih, število čitalni-ških sedežev in računalniških delovnih postaj ter opremo. Glede na obseg izpolnjevanja normativov se knjižnice razvrščajo v tri kategorije razvitosti in v skladu s Pravilnikom o razvidu knjižnic (Ur. l. RS, št. 105/03) vpišejo v razvid knjižnic, ki opravljajo javno službo. Merila za knjižnično zbirko v Pravilniku o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe so v pretežni meri povzeta po dokumentu Stro- 26 Spremembe pravilnika, sprejete leta 2008, se nanašajo le na splošne knjižnice (Ur. l. RS, št. 70/2008). kovni kriteriji in merila za visokošolske knjižnice (1989). Za univerzitetne knjižnice so v primerjavi z omenjenimi manj zahtevna, prav tako za ostale visokošolske knjižnice. Tudi v primeru knjižničnega osebja se Pravilnik opira na merila iz dokumenta Strokovni kriteriji in merila za visokošolske knjižnice - Priloga B, ki navaja, da morata biti v visokošolski knjižnici zaposlena najmanj dva strokovno usposobljena knjižnična delavca. Vendar pa v nasprotju z veliko starejšim dokumentom ne navaja, kateri so dejavniki, od katerih bo odvisno (ustrezno) število zaposlenih. Visokošolski zavod ima tako ustrezno knjižnico že, če zaposluje dva strokovna delavca. Pravilnik, podobno kot Strokovni kriteriji in merila za visokošolske knjižnice, navaja, da morajo imeti knjižnice za vsako nalogo, ki jo koordinirajo ali izvajajo za potrebe knjižničnega sistema univerze vsaj še po enega strokovnega delavca, vendar pa ne določa, katere so te naloge, kar omogoča različne interpretacije določila. Pravilnik z izjemo meril za število čitalniških sedežev in računalniških delovnih postaj za uporabnike govori le o t. i. ustreznih prostorih in opremi glede na obseg nalog visokošolske knjižnice. Dokument Strokovni kriteriji in merila za visokošolske knjižnice je kljub temu, da glede prostorov in opreme visokošolskih knjižnic vsebuje le osnovne smernice, natančnejši. Poleg osnovnih zahtev glede lokacije knjižnične zgradbe oziroma prostora knjižnice in razporeditve, velikosti ter opremljenosti prostorov, navaja tudi standarde za prostore s knjižnično zbirko (zaprta skladišča in prosti pristop) ter prostore za uporabnike. Vključuje tudi tabelo za izračun potrebnih študijskih mest. Če na podatkih Centra za razvoj knjižnic pri NUK za visokošolske knjižnice za leto 2009 preverimo izpolnjevanje kvantitativnih meril iz Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, ugotovimo, da jih veliko knjižnic ne izpolnjujejo. Po drugi strani pa merila ne delujejo v prid razvoja knjižnic tistih visokošolskih zavodov, ki izvajajo proces na specifičnih strokovnih področjih z omejenim številom vpisanih študentov. Npr. knjižnica Akademije za gledališče, radio, film in televizijo UL poroča o skupaj 165 potencialnih uporabnikih v letu 2009. Javno službo na področju knjižničarstva bi lahko opravljala že, če bi imela na voljo vsaj 3,3 čitalniška sedeža in 0,5 računalniškega mesta z dostopom do svetovnega spleta. Za novoustanovljene visokošolske zavode ne predvideva določenega obdobja, v katerem bi imeli možnost doseči merila, ki jih ob ustanovitvi njihove knjižnice morebiti še ne dosegajo. In ne nazadnje, zastavlja se vprašanje, na osnovi katerih analiz so bila v omenjenem pravilniku postavljena kvantitativna merila. Zato bi v prihodnje veljalo v delu, ki se nanaša na visokošolske knjižnice, pristopiti k posodobitvi omenjenega pravilnika. 7 ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI V VISOKEM ŠOLSTVU IN KNJIŽNICE Na okrogli mizi o vlogi knjižnic pri evalvaciji in akreditaciji univerz, ki je potekala v okviru mednarodne konference COBISS 2006, je Čuš (2006) izpostavil, da lahko kakovost visokega šolstva dosežemo, če se »^ visokošolske knjižnice v polni meri zavedo, katere procese na univerzah morajo s svojimi dejavnostmi pokrivati, in če se tudi univerze zavedo, da brez sodobne knjižnične informacijske podpore ne morejo uspešno izpolniti svojega poslanstva.« Po njegovem mnenju bi lahko razdelili visoko šolstvo na kakovostni del, ki se zaveda pomena knjižnic in jih intenzivno vključuje v študijski ter raziskovalni proces, in manj kakovostni del, ki nima primerne knjižnične službe in se zanaša na improvizacije. Sprejeta je bila tudi »Mariborska deklaracija« o vlogi knjižnic pri evalvacijah in akredi-tacijah univerz (2006), ki navaja, da obstajajo le redki primeri ustreznega upoštevanja prispevka knjižnic k višji kakovosti visokega šolstva, prevladuje pa zaskrbljujoče stanje, ko nacionalni standardi ter kriteriji evalvacije in akreditacije sploh ne omenjajo knjižnic ali jih obravnavajo povsem obrobno. Posledica tega se kaže v primerih ustanavljanja visokošolskih zavodov in uvajanja novih programov, ki nimajo zagotovljene sodobne knjižnične informacijske podpore. Evalvacije visokošolskih knjižnic, kolikor so prisotne v slovenskem visokošolskem prostoru, temeljijo v prvi vrsti na kvantitativnih merilih, usmerjenih na vložene vire in nekatere storitve ter proizvode knjižnic. Delovni procesi in njihova učinkovitost so redkeje primer vrednotenja, sploh pa ne končni rezultati delovanja knjižnic, ki morajo prispevati k uspešni uresničitvi ciljev matičnih zavodov in ta prispevek mora biti merljiv27. Velik del ciljev visokošolskih zavodov je mogoče doseči le ob podpori primernih knjižničnih storitev, zato si morajo knjižnice prizadevati pokazati povezanost med uporabo njihovih storitev in uspešnostjo matične institucije. Metode in orodja za ugotavljanje njihovih končnih rezultatov so v zadnjih letih predmet številnih raziskav in projektov v različnih državah po svetu, v sisteme 27 V primeru univerz (Poll in Payne, 2006, str. 4) so takšni cilji npr. pridobitev dobrih študentov in akademskega osebja; učinkovito pedagoško delo, ki se kaže v visokih ocenah izpitov, visoki stopnji diplomiranja, visoki zaposljivosti diplomantov, njihovi visoki stopnji informacijske pismenosti; učinkovito raziskovalno delo, ki se kaže v visoki uporabi in cenjenosti raziskovalnih rezultatov in publikacij (npr. visok dejavnik vpliva, visoka citiranost); v visokem deležu pridobljenih lastnih sredstev (npr. projektnih), številu nagrad in priznanj ipd. notranje evalvacije ter samoevalvacijska poročila jih vključuje tudi vedno več visokošolskih ustanov. Osrednji proces zagotavljanja kakovosti v slovenskem visokem šolstvu je izvajanje akreditacije visokošolskih zavodov ter študijskih programov prek prve akreditacije in vsakega njenega podaljšanja. Dokument Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (Ur. l. RS, št. 95/2010) v členu 8 navaja med področji, ki so predmet presoje kakovosti visokošolskega zavoda, tudi: materialni pogoji (prostori, oprema, knjižnično-informacijska dejavnost in financiranje)^'^. Visokošolsko knjižnico omeni med merili za presojanje pogojev za prvo akreditacijo, in sicer v členu 13 (materialni pogoji), ki določa, da mora imeti visokošolski zavod knjižnico, ki mora zagotavljati ustrezne knjižnične informacijske storitve, dostop do ustreznega knjižničnega gradiva s področij študijskih programov zavoda ter znanstvenih, raziskovalnih, umetniških in strokovnih področij, ki jih zavod razvija; študijsko gradivo in elektronske baze podatkov morajo ustrezati vsebini in stopnji študijskih programov, visokošolska knjižnica pa določilom Zakona o knjižničarstvu. Zagotavljanje knjižnične podpore je omenjeno tudi med področji, ki so predmet presoje kakovosti visokošolskega zavoda (proces evalvacije), in sicer v členu 25 (področje presoje): materialni pogoji ter poglavju o pogojih za podaljšanje akreditacije, v členu 31 (materialne razmere). K vlogi za prvo akreditacijo oziroma podaljšanje akreditacij morajo visokošolski zavodi priložiti tudi izpolnjen obrazec, ki se na visokošolsko knjižnico nanaša v poglavju B., PODROČJA PRESOJE/B.5 MATERIALNI POGOJI in C. PRVA AKREDITACIJA/C.i PRVA AKREDITACIJA ZAVODA. Kot lahko razberemo iz obrazca, so nova merila za akreditacijo in evalvacijo glede pogojev, ki jih mora zagotavljati visokošolski zavod za izvajanje knjižnične dejavnosti, še manj določna kot so bila prejšnja, sprejeta leta 2004. V okviru izdelave študije je zato delovna skupina pripravila tudi predlog dopolnjenih meril za evalvacijo knjižnic v akreditacijskih procesih, ki bi se lahko uporabljal pri prvi akreditaciji visokošolskega zavoda, v nadaljnjih evalvacijah pa bi evalvatorji morali smiselno upoštevati dokument s strokovnimi standardi in priporočili za visokošolske knjižnice, kot je npr. tudi praksa v ameriških akreditacijskih postopkih. 28 Uporabljen je napačen termin: knjižnično-informacijska dejavnost, pravilno: knjižnična informacijska dejavnost. 8 KAKŠNE STROKOVNE STANDARDE POTREBUJEJO SLOVENSKE VISOKOŠOLSKE KNJIŽNICE? Da bi pridobili mnenja in stališča vodij visokošolskih knjižnic o vlogi, pomenu, namenu in vsebini dokumenta s strokovnimi standardi, smo izvedli dve empirični raziskavi, in sicer anketno raziskavo, v kateri smo kot orodje za zbiranje podatkov uporabili pisni, strukturirani anketni vprašalnik, in kvalitativno raziskavo, ki smo jo izvedli s pomočjo metode fokusne skupine, tj. metode skupinskega nestrukturiranega intervjuja. Osnovni namen anketne raziskave je bil pridobiti podatke o uporabi obstoječega dokumenta Strokovni kriteriji in merila za visokošolske knjižnice (1989), poznavanju tujih strokovnih standardov za visokošolske knjižnice, mnenjih o potrebi po izdelavi novega dokumenta, njegovi vsebini in možni uporabi, zanimala pa nas je tudi problematika, s katero se srečujejo anketirane knjižnice. Anketiranje vodij visokošolskih knjižnic je potekalo s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika, in sicer v obdobju 11.-22. oktobra 2010, odločili smo se za namenski vzorec. Na spletno anketo se je odzvalo 69 od 98 k anketiranju povabljenih visokošolskih knjižnic, kar pomeni 70,4 % odziv. Dokument Strokovni kriteriji in merila za visokošolske knjižnice pozna približno polovica anketiranih vodij visokošolskih knjižnic. V praksi jih je dokument kdaj uporabila tretjina, največ pri izdelavi poročil o delu knjižnice oziroma evalvacijskih poročil. Nepoznavanje in redko uporabo dokumenta bi lahko pripisali njegovi starosti, pa tudi neformalnemu značaju. Anketirani vodje večinoma (85,5 %) ne poznajo tujih strokovnih standardov, ki se nanašajo na visokošolske knjižnice, kar pomeni da njihovih priporočil tudi ne poskušajo uvajati v praksi (npr. pri načrtovanju dela, poročanju, evalva-ciji). Jih pa večina (91 %) meni, da potrebujemo tovrsten dokument in bi slednji bil koristen oziroma zelo koristen. V prvi vrsti naj bi služil za: 1. izboljšanje organizacije in delovanja knjižnic; 2. podporo pri utemeljevanju novih zaposlitev in 3. za argumentacijo proračuna knjižnice. Vsebinsko naj bi se nanašal v prvi vrsti na: 1. knjižnično osebje; 2. opremo in prostore; 3. knjižnične storitve; 4. organizacijo knjižnične dejavnosti in 5. evalvacijo dejavnosti. Od novega dokumenta anketirani vodje visokošolskih knjižnic na eni strani pričakujejo, da bi predstavljal priporočila/navodila za organizacijo in delovanje knjižnic, na drugi strani pa služil kot norma, ki bi jim zagotovila ustrezne pogoje za delovanje. Po mnenju večine anketiranih (90,9 %) naj bi dokument vseboval tako kvalitativna kot kvantitativna merila, slaba desetina jih meni, da bi morala biti merila izključno kvalitativna. Sklepali bi lahko, da zagotavljanje ustreznih pogojev za delovanje visokošolskih knjižnic pri nas še ni samo po sebi umevno in so še vedno potrebna tudi kvantitativna merila za določanje ustreznega obsega vloženih virov. Presenetil pa je rezultat, da se največ, tj. 36,4 % anketiranih zavzema za minimalne vrednosti meril in 31,8 % za povprečne vrednosti, izračunane na osnovi statističnih podatkov o delovanju slovenskih ali morebiti skandinavskih visokošolskih knjižnic. Za maksimalne (idealne) vrednosti meril se je opredelilo 10,6 % anketiranih vodij29. Z vprašanjem o tem, ali bi v dokument vključili tudi kazalce in kazalnike uspešnosti delovanja knjižnic, ki bi lahko služili njihovemu vrednotenju v postopkih evalvacije ali samoevalvacije, smo želeli preveriti, če se anketirani vodje zavzemajo za tovrstno vrednotenje knjižnic. Da bi to bilo nujno, jih meni le 16,7 %, dobra petina jih meni da to ni potrebno. Odgovori na odprto vprašanje o težavah, s katerimi se srečujejo visokošolske knjižnice, so pokazali, da se njihovo stanje v primerjavi z rezultati analiz, opravljenih v preteklih letih, pri večini ni bistveno izboljšalo. Najbolj pereče je kadrovsko stanje knjižnic in njihovi prostori ter oprema, ki se niso razvijali v skladu s povečanjem obsega njihove dejavnosti in novimi nalogami, ki jih prevzemajo zaradi potrebe po ponudbi digitalne knjižnice ter zaradi prehajanja visokošolskega študijskega in raziskovalnega procesa v spletno okolje. Namen izvedbe fokusne skupine je bil poglobiti razumevanje rezultatov ankete in pridobiti mnenja vodij visokošolskih knjižnic o posameznih problemih, na katere smo naleteli pri izdelavi novega dokumenta s strokovnimi standardi in priporočili za visokošolske knjižnice oziroma za katere predvidevamo, da se bodo pojavile pri njegovem uveljavljanju v praksi. Zanimalo nas je, kaj vodje visokošolskih knjižnic menijo o: vplivu terminoloških odločitev na oblikovanje in kasnejše uveljavljanje dokumenta; rezultatih ankete, izvedene med vodji visokošolskih knjižnic; vrsti meril, ki naj bi jih vključeval dokument; področjih dejavnosti, ki naj bi jih urejal dokument in o uveljavitvi dokumenta v praksi. K sodelovanju v fokusni skupini so bili 29 Težava minimalnih vrednosti meril je v tem, da ne spodbujajo razvoja (takšna so npr. merila za izvajanje javne službe na področju knjižničarstva), povprečne ali maksimalne vrednosti pa vsaj v primeru slovenskih visokošolskih knjižnic zaradi njihove raznolikosti niso primerne. Za naše razmere so neuporabna tudi merila, ki bi jih prevzeli iz tujih standardov za visokošolske knjižnice, kolikor slednji sploh vključujejo kvantitativna merila. povabljeni vodje iz različnih delovnih okolij, zagotoviti smo želeli njihovo zastopanost glede na univerze, velikost in starost knjižnice ipd. Od desetih povabljenih se je fokusne skupine udeležilo sedem vodij. Fokusna skupina se je sestala 17. decembra 2010. V razpravi o dokumentu se je najprej zastavilo vprašanje o njegovem nazivu in s tem značaju. Tako uporaba termina standard kot termina priporočila ima namreč svoje prednosti in slabosti. Člani fokusne skupine si niso bili enotni, kateri termin uporabiti oziroma ali uporabiti oba (standarde za fi-nancerje in priporočila za knjižnice). Različna so bila tudi mnenja o tem, kako bi lahko izbira določenega termina vplivala na kasnejše uveljavljanje dokumenta v praksi. Ker gre za pomembno odločitev, je bila dilema glede naziva in značaja dokumenta v razpravi prisotna tudi pri vseh ostalih tematskih okvirih razgovora. Rezultati fokusne skupine so pokazali, da se udeleženci strinjajo le o tem, da se ne strinjajo, kakšen dokument bi bil najbolj ustrezen. Nekateri so zagovarjali predlog, da bi bilo z vidika zagotavljanja finančnih sredstev za delovanje knjižnic v dokumentu primerno definirati kvantitativne standarde za vložene vire. Drugi so izpostavili, da bi visokošolske knjižnice potrebovale tudi kvalitativna priporočila, in sicer v smislu razvojnih smernic, s čimer bi lahko izboljšale rezultate dela ter okrepile učinke svoje dejavnosti na okolje. Udeleženci fokusne skupine so se zavedali tudi potrebe po tran-sparentnosti dela visokošolskih knjižnic, zato bi bilo v dokument smiselno vključiti tudi kazalnike uspešnosti delovanja knjižnic, ki bi služili za analize in primerjave rezultatov dela knjižnic. Ob tem je bilo ugotovljeno, da lahko pričakujemo težave na področju primerjalnega presojanja knjižnic, kajti slovenske visokošolske knjižnice so raznolike v tolikšni meri, da je težko opredeliti primerljive skupine knjižnic. Udeleženci fokusne skupine so opozorili tudi, da bi uveljavljanje dokumenta lahko oviralo različno dojemanje njegovega namena, vsebine in uporabe v praksi, tako na strani zaposlenih v visokošolskih knjižnicah kot tudi tistih, ki odločajo o pogojih za njihovo delovanje, in bo zato nujno organizirati njegovo predstavitev tako za knjižničarje kot različne skupine deležnikov. Ustrezna pojasnila in navodila pa naj vsebuje tudi dokument sam. 9 OSNUTEK STROKOVNIH STANDARDOV IN PRIPOROČIL ZA VISOKOŠOLSKE KNJIŽNICE Tako analiza stanja na področju visokošolskega knjižničarstva kot rezultati empiričnih študij so pokazali, da moramo že pri zasnovi dokumenta izhajati iz velike raznolikosti visokošolskih knjižnic, pa tudi njihovega različnega dojemanja ter pričakovanj glede tega, kaj naj bi dokument sploh bil, kaj naj bi vseboval in kako naj bi se uveljavljal v praksi. Delovna skupina se je zato odločila, da pri pripravi osnutka strokovnih standardov sledi trendom v svetu, spodbudi pa tudi prenovo meril za akreditacijo visokošolskih zavodov in pravilnika o minimalnih pogojih za izvajanje javne službe v knjižničarstvu. Ker smo bili pri pripravi gradiva časovno omejeni, nam ni uspelo izvesti še empirične raziskave, v katero bi vključili različne deležnike, ki vplivajo na status in pogoje delovanja visokošolskih knjižnic. Predvidevali pa smo, da bi se dokument, ki bi podrobno določal kvantitativna merila za vložene vire, težko uveljavil v praksi. Glede na to, da že obstaja predpis o zagotavljanju minimalnih pogojev za izvajanje javne službe v knjižničarstvu, bi bilo z vidika doseganja meril potrebno najprej problematizirati dejstvo, da se predpis v praksi ne upošteva. Pred izdelavo osnutka dokumenta smo določili njegov namen, in sicer uporaben mora biti tako v procesih zagotavljanja pogojev za delovanje knjižnic kot tudi pri preverjanju njihove uspešnosti v evalvacijskih postopkih, knjižnicam pa mora služiti kot pripomoček ter priporočilo pri organizaciji in izvajanju dejavnosti ter ugotavljanju oziroma vrednotenju njihovih rezultatov. Temeljni cilj dokumenta je na eni strani vplivati na zavedanje visokošolskega okolja, da je od kakovosti knjižnične podpore odvisna tudi kakovost visokošolskih zavodov, in na drugi strani vplivati tudi na zavedanje knjižničarjev, da bodo knjižnice prepoznane kot neobhoden element visokošolskega procesa le na osnovi dobro organiziranih, sodobnih in na potrebe uporabnikov usmerjenih storitev. Vsebina dokumenta se mora nanašati tako na vire, ki omogočajo delovanje knjižnic, kot na delovne procese, v katerih vire uporabijo za dosego rezultatov dela, tj. ponudbo knjižničnih storitev. Z dokumentom želimo posebej izpostaviti vlogo in pomen knjižničnega menedžmenta, še zlasti procesa načrtovanja in evalvacije delovanja visokošolskih knjižnic, ki morata biti tudi del procesa menedžmenta matičnega visokošolskega zavoda. Le na osnovi sistematične evalvacije dejavnosti, v okviru katere bo knjižnica vrednotila svojo uspešnost, učinkovitost in kakovost, in sicer na področju vloženih virov, notranjih delovnih procesov, rezultatov dela in vpliva, ki ga ima njeno delovanje na okolje, bo knjižnica lahko realno ocenila uresničevanje svojega poslanstva in ciljev ter svoj prispevek k uspešnosti visokošolskega zavoda. Temeljnega pomena za visokošolsko knjižnico je, da izvaja tudi vrednotenje vpliva njene dejavnosti na okolje, tj. na dosežke visokošolskega zavoda na področju učnih izidov študentov, njihove informacijske pismenosti, uspešnosti v karieri, znanstvene odličnosti visokošolskega zavoda in njegovih zaposlenih, uspešnosti pridobivanja projektnih sredstev ipd. Osnutek dokumenta smo poimenovali strokovni standardi in priporočila, s čimer smo želeli izpostaviti, da vključuje tako določila o pričakovani/želeni ravni pogojev za delovanje knjižnic kot tudi določila o pričakovani/želeni ravni njihove dejavnosti. Dokument v pretežni meri vključuje kvalitativna merila in le nekaj kvantitativnih, kajti na osnovi analize statističnih podatkov o delu slovenskih visokošolskih knjižnic in analize tujih tovrstnih dokumentov smo ugotovili, da nimamo zadostne strokovne osnove za določanje minimalnih, maksimalnih ali povprečnih vrednosti meril. Še večjo težavo pa vidimo v izdelavi morebitnih enotnih kriterijev za presojanje stopnje doseganja meril, še zlasti kvalitativnih. V dokumentu zato navajamo le dejavnike, ki naj jih upoštevajo visokošolski zavodi oziroma njihove knjižnice pri odločanju o optimalni knjižnični zbirki, velikosti knjižničnega osebja, prostorih itd. Dokument je organiziran v osem poglavij, in sicer: 1. Namen, poslanstvo in cilji knjižnice; 2. Upravljanje in vodenje knjižnice; 3. Načrtovanje, poročanje in evalvacija knjižnice; 4. Prostori in oprema knjižnice; 5. Knjižnični delavci; 6. Financiranje in proračun knjižnice; 7. Knjižnična zbirka in drugi informacijski viri; 8. Knjižnične storitve; 9. Komuniciranje, sodelovanje in povezovanje. Na osnovi pregleda različnih naborov kvantitativnih kazalcev in kazalnikov, ki se priporočajo ali uporabljajo za evalvacijo visokošolskih knjižnic v tujini, ter pregleda kazalcev in kazalnikov, ki se uporabljajo v okviru evalvacijskih postopkov znotraj slovenskih univerz, je bil izdelan obsežen nabor kazalcev in kazalnikov uspešnosti. Visokošolskim knjižnicam lahko služi kot pripomoček pri evalvaciji njihove dejavnosti. Vrednosti kazalcev in kazalnikov lahko uporabijo tudi za potrebe primerjalnega presojanja z drugimi visokošolskimi knjižnicami, vendar le v primeru, da ima za primerjave izbrana knjižnica ali skupina knjižnic podobno poslanstvo, cilje, vire, dejavnost, strokovno področje, na katerem deluje ipd., in da so jasno opredeljeni kriteriji za vrednotenje rezultatov. Na osnovi nabora, ki ga že nekaj let pri vrednotenju kakovosti knjižnične dejavnosti uporablja Univerza v Ljubljani, smo pripravili še predlog minimalnega nabora skupnih kazalcev in kazalnikov, saj bi bilo priporočljivo, da se nekateri vidiki dejavnosti slovenskih visokošolskih knjižnic vrednotijo poenoteno. Osnutek strokovnih standardov in priporočil vsebuje tudi prilogo z naborom kvalitativnih meril za evalvacijo visokošolskih knjižnic, ki smo ga oblikovali na osnovi meril, vključenih v tuje strokovne standarde za področje visokošolskih knjižnic. 10 ZAKLJUČNE MISLI Ugotavljamo, da so slovenske visokošolske knjižnice kot mreža ustrezno umeščene v slovensko visoko šolstvo in nudijo kakovostne vire ter storitve za potrebe študija, pedagoškega in raziskovalnega dela, vendar lahko bi bila njihova organiziranost ter delovanje bolj sodobna in učinkovita. Zaradi velike fizične razpršenosti in zgodovinsko pogojenega decentraliziranega modela organiziranosti, različnega financiranja s strani matičnih ustanov ter odsotnosti koordinacije njihovega razvoja na nacionalni ravni na nekaterih področjih storitve zaostajajo za razvojem v svetu. Knjižnična zakonodaja, dokumenti univerz oziroma visokošolskih zavodov in akreditacijska merila temeljijo na klasičnih storitvah knjižnic ter ne spodbujajo sodobnega delovanja visokošolskih knjižnic. Zato je priložnost, da strokovni standardi poslanstvo in vlogo visokošolskih knjižnic znotraj visokošolskega procesa zasnujejo na drugačnih, sodobnejših osnovah in razvoj njihove dejavnosti spodbudijo, ne pa zavirajo. V času hitrega spreminjanja in preoblikovanja visokošolskega knjižničarstva ter znanstvenega komuniciranja bi namreč pretirano normiranje, tj. postavljanje enotnih kvantitativnih meril za zelo raznolike knjižnice in obveze po njihovem izpolnjevanju, lahko že v kratkem času postalo nestimulativno. Izkazalo se je tudi, da nimamo nobenih strokovnih osnov za postavljanje vrednosti kvantitativnih meril, zato osnutek dokumenta vključuje le nekaj tovrstnih meril, uveljavljenih tudi v tujih strokovnih standardih za visokošolske knjižnice. Med pripravo izhodišč in osnutka strokovnih standardov ter priporočil je delovna skupina kot nujno zaznala potrebo po spremembah oziroma dopolnitvah nekaterih predpisov, ki se nanašajo na visokošolske knjižnice, tj. Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003) in Meril za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (2010). Na ravni visokošolskih zavodov oziroma univerz pa bi veljalo poenotiti sistemizacijo in opise delovnih mest v visokošolskih knjižnicah. Opozorila je tudi na neuresničevanje določil Zakona o knjižničarstvu in podzakonskih predpisov, kajti Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo še vedno ne izdaja odločb o izpolnjevanju pogojev za izvajanje javne službe v visokošolskih knjižnicah, ki so pogoj za vpis slednjih v Razvid knjižnic. Prepričani smo, da bo upoštevanje strokovnih standardov in priporočil pri organizaciji ter delovanju slovenskih visokošolskih knjižnic postopoma poenotilo raznolikost v stopnji njihove razvitosti in zagotovilo enako kakovostne storitve uporabnikom visokošolskih knjižnic različnih velikosti ter hitrejše sledenje razvoju v svetu in vključevanje v mednarodne pobude. Uporaba strokovnih standardov in priporočil v postopkih evalvacije ter akreditacije visokega šolstva mu bo omogočila razvoj kakovostne knjižnične informacijske podpore. Visokošolske knjižnice bodo lahko z ustrezno organizacijo postale prepotreben socialni in študijski prostor za študente ter partner visokošolskim učiteljem in znanstvenoraziskovalnim delavcem pri prenosu ter ustvarjanju novega znanja. Ob tem se moramo zavedati, da bo za uveljavljanje dokumenta v praksi potrebno tudi zavedanje visokošolskih zavodov, da se vlaganja v knjižnice povrnejo kot prispevek k večji uspešnosti, učinkovitosti in kakovosti pedagoškega ter znanstvenoraziskovalnega dela, in da ponudba kakovostne knjižnične informacijske podpore lahko pomeni njihovo konkurenčno prednost. 11 CITIRANI VIRI IN LITERATURA 1. Ambrožič, M., Badovinac, B., Kotar, M. in Vovk D. (2011). Izhodišča za strokovne standarde in priporočila za visokošolske knjižnice. Ljubljana: NUK. 2. Coyle, K. (2005a). Libraries and standards. Journal of academic librarianship, 31 (4), 373-376. 3. Coyle, K. (2005b). Standards in a time of constant change. Journal of academic librarianship, 31 (3), 280-283. 4. Čuš, F. (2006). Uvodna beseda o vlogi knjižnic pri evalvaciji in akreditaciji univerz. Organizacija znanja, 11 (4). Pridobljeno 31. 1. 2011 s spletne strani: http://home.izum. si/COBISS/OZ/2006_4/html/clanek_24.html 5. Dolgan Petrič, M. (1998). Standardi in normativi v slovenskih visokošolskih knjižnicah med teorijo in prakso. Knjižnica, 42 (2-3), 159-181. 6. Filo, B. (1987). Predlog standardov za univerzne knjižnice. V Vloga knjižnic pri posredovanju znanja (10 str.). Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. 7. Hardesty, L. (27. april 2000). Why academic libraries? Demanding new answers in a new millenium. New Jersey ACRL Chapter Pridobljeno 31. 1. 2011 s spletne strani: http://www.njla.org/njacrl/hardesty.html 8. Hohoff, U. (2008). Standards für Hochschulbibliotheken. Pridobljeno 31. 1. 2011 s spletne strani: http://www.bideutschjand.de/downjoad/fije/Hohoff_Bibj%202012-Vor-trag-Standards-HSB2.pdf 9. Kao, C. in Lin, Y. C. (2001). Empirical standards for university libraries in Taiwan. Libri, 51 (1), 17-26. 10. Kodrič-Dačic, E. (2000). Neuspešni poskusi za sprejem zakona o javnih knjižnicah v Kraljevini Jugoslaviji v letih 1929-1935. Knjižnica, 44 (3), 7-29. 11. Kodrič-Dačic, E. (2007). Monumenta bibliothecaria ali razkrivanje izvorov bibliotekarske znanosti na Slovenskem. Knjižnica, 51 (posebna izd.), 5-7. 12. Komljenovič, J. in Marjetič, E. (2010). Drzna Slovenija: na poti v družbo znanja. Statistični podatki o visokem šolstvu. (Publikacija 2/3). Pridobljeno 31. 1. 2011 s spletne strani: http://www.mvzt.gov. si/fijeadmin/mvzt.gov.si/pageupjoads/pdf/visoko_sojstvo/ statistika_visokega_sojstva_07072010.pdf 13. Kotar, M. (2009). Knjižnična dejavnost. V 90 let Univerze v Ljubljani: med tradicijo in izzivi časa (str. 72-75). Ljubljana: Rektorat Univerze. 14. Kotar, M. (2010). Prost dostop do znanja, spodbujanje trajnostnega napredka in raziskovalne knjižnice. Knjižničarske novice, 20 (12), 8-16. 15. Lewis, D. W. (2007). A strategy for academic libraries in the first quarter of the 21st century. College and research libraries news, 68 (5), 418-434. 16. »»Mariborska deklaracija« o vlogi knjižnic pri evalvacijah in akreditacijah univerz. (2006). Organizacija znanja, 11 (4). Pridobljeno 31. 1. 2011 s spletne strani: http://home. izum.si/COBISS/OZ/2006_4/htmj/cjanek_31.htmj 17. Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. (2010). Uradni list RS, št. 95. 18. Nelson, W. N. (2010). Library standards in higher education. V Encyclopedia of library and information science. Third edition. London: Taylor and Francis. doi: 10.1081/E--ELIS3-120044395 19. Obča univerzitetna uredba. (1932). Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 18. 20. Obille, K. L. B. (2007). An evaluation of standards for academic libraries in the Philippines. Journal of Philippine librarianship, 27 (1-2), 109-150. 21. Poll, R. in Payne, P. (2006). Impact measures for libraries and information services. London: Birkbeck ePrints. Pridobljeno 31. 1. 2011 s spletne strani: http://eprints.rcjis. org/handje/10760/9208 22. Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. (2003). Uradni list. RS, št. 73. 23. Sepe, M. (1971). Standardi univerznih knjižnic. Knjižnica, 15 (1-2), 44-47. 24. Sklep o normativih in standardih za opravljanje izobraževalne dejavnosti v višjem in visokem šolstvu. (1992). Uradni list RS, št. 39. 25. Slovenske knjižnice v številkah: visokošolske knjižnice. Poročilo za leto 2009. (2010). Ljubljana: NUK. 26. Standards for college libraries, the final version, approved January 2000. (2000). College and research library news, 61 (4), 175-182. 27. Standards for libraries in higher education. (2004). College and research library news, 65 (9), 534-543. Pridobljeno 31. 1. 2011 s spletne strani: http://www.ala.org/ala/mgrps/ divs/acrl/standards/standardslibraries.cfm 28. Standards for libraries in higher education: (Draft revision - July 2011). (2011). Chicago: ACRL. Pridobljeno 4. 9. 2011 s spletne strani: http://www.ala.org/ala/mgrps/divs/acrl/ standards/slhe_draft/introduction.pdf 29. Standards for university libraries. (1985). Chicago: IFLA General Conference. 30. Strokovni kriteriji in merila za visokošolske knjižnice: knjižnično informacijski sistem univerze. (1989). Ljubljana: Maribor: ZBDS. 31. Tennant, R. (2006). Academic library futures. Library journal, 131 (december), 34. Pridobljeno 31. 1. 2011 s spletne strani: http://www.libraryjournal.com/article/CA6396388. html 32. The impact of the economic recession on university library and IT services. (2009). Ipsos MORI: London. Pridobljeno 31. 1. 2011 s spletne strani: http://www.jisc.ac.uk/ media/documents/publications/libsitimpacts.pdf 33. Zakon o knjižničarstvu. (2001). Uradni list RS, št. 87. 34. Zakon o univerzah. (1930). Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 22. 35. Žaucer, M. in Juvan-Primožič, I. (1995). Zbirka standardov v Centralni tehniški knjižnici. Knjižnica, 39 (3), 123-135. Izobraževanje knjižničarjev - izzivi in realnost BOLONJSKE prenove ŠTUDIJSKIH PROGRAMOV tRAiNiNG OF LiBRARiANS - CHALLENGES AND REALiTY OF bOLOGNA PROCESS Primož Južnič Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani UDK 02:37(497.4) iZviEČEK Izobraževanje na področju knjižničarstva se mora odražati v nacionalni knjižnični zakonodaji in knjižnični politiki, saj je za kvalitetne knjižnične storitve nujno zagotavljati zadosten dotok strokovnih in drugih knjižničnih delavcev. Zaradi vse večje specializacije in hitrega razvoja profesije je vedno bolj pomembno tudi (permanetno) usposabljanje, in sicer kot nadgradnja osnovnemu izobraževanju. Profesija se opredeli takrat, ko uspešno nadzira oboje, tako izobraževanje, kot usposabljanje. Naloga izobraževalnih ustanov in študijskih programov je izobraževanje, naloga ustanov, ki diplomante zaposlujejo, je njihovo usposabljanje. Oboje povezuje profesija, praviloma preko svojih profesionalnih združenj. Usposabljanje ne more nadomestiti visokošolskega izobraževanja za določeno profesijo in slednje ne more nadomestiti permanentnega usposabljanja. Bibliotekarski izpit, če želi biti profesionalni izpit, ne sme biti nadomestilo za ustrezno izobrazbo, sedanja rešitev, ki izvira iz samoupravnega sporazuma iz leta 1980, pa je ravno to. Bolonjsko reformiran študij omogoča fleksibilnost, saj so programi oblikovani tako, da dovoljujejo izbirnost in prehode na druge študij ske smeri na različnih stopnjah študija. To je treba izkoristiti pri oblikovanju vstopa v profesijo in nemudoma sprejeti nov pravilnik o bibliotekarskem izpitu. Ključne besede: knjižničarji, bibliotekarji, bibliotekarstvo, izobraževanje, Bolonjska reforma, Slovenija UDC 02:37(497.4) abstract LIS education must be reflected in national library acts and policy, as it is necessary for quality library services to have a flow of librarians and other experts. Due to the higher specialization and fast development of the profession, permanent training as the upgrade of formal education is more and more important. Profession is defined by its ability to control both, education and training. Education is the realm of the education institutions and training is the duty of the employing institution. Profession connects both, as a rule, by professional associations. Training cannot substitute education and vice versa, education cannot substitute training. Professional licence exam, if wished to be an exam for a profession, cannot be a substitution for professional degree, as it is today's solution, based on 1980 selfmanagement agreement. Reformed study based on Bologna principles, assures the flexibility, curriculum allows course selection and mixing of different study programmes. These should be taken into account when defining profession and promptly prepared new library exam rules. Key words: librarians, librarianship, education, training, Bologna reform, Slovenia 1 UVOD Na področju bibliotekarske in informacijske znanosti (BIZ) v Evropi je prav Bolonjska reforma spodbudila razmislek o bodočnosti tega izobraževanja in evropsko sodelovanje, ki je svoj vrh doseglo v knjigi »Razmišljanja o evropskem študijskem programu za bibliotekarstvo in informacijsko znanost« (European curriculum reflections on library and information science education, Kajberg in Lorring, 2005). V njej je sistematično prikazano, katera znanja in usposobljenosti morajo imeti diplomanti. Seveda s tem nismo dobili idealnega študijskega programa za BIZ. Še vedno imamo precej različnih pogledov na to, kaj je »temeljno« (ang. core) in če je iskanje »temeljnega« sploh realističen koncept, ter včasih divergentna stališča do tega, kako prilagoditi programe BIZ spreminjajočim tehničnim, ekonomskim in socialnim okoljem. Povsod v svetu, še posebej v ZDA, so razprave o bodočnosti in nujnih spremembah, ki jih potrebujejo programi BIZ, izjemno aktualne. Gre za zelo hitro razvijajočo se profesijo na katero vpliva vrsto dejavnikov. Povezani so z neposrednimi in posrednimi (prek drugih družbenih sprememb) vplivi informacijske tehnologije na dejavnost in storitve. Zakaj se govori predvsem o spremembah, prilagajanju in razvoju BIZ študijskih programov? Zato, ker je danes v veliki večini razvitega sveta vstop v profesijo knjižničar reguliran. Zahtevana je ustrezna formalna izobrazba, ki jo nudijo programi BIZ. Tradicija tega izobraževanja ni tako dolga, kot pri pravu in medicini, spet pa ni tako kratka. Prvi univerzitetni študij je ustanovil M. Dewey leta 1887 in se je po t. i. Williamsonovem poročilu iz leta 1923 preoblikoval. Te osnove so ostale do danes tudi zato, ker so temu poročilu sledili standardi za izobraževanje, ki jih je oblikovalo strokovno združenje American Library Association (ALA). Lynch (2008) opozarja, da je Williamsonovo poročilo izjemno pomembno delo, ki je še bolj kot sam Deweyjev program oblikovalo sodobno profesijo in vplivalo na izobraževa- nje. Izobraževanje za profesijo je bila pomembna razvojna faza ameriškega visokega šolstva in odseva model, ki je bil izdelan že za druge profesije, posebno za medicino in pravo. Profesija se opredeli takrat, ko uspešno nadzira tako izobraževanje kot usposabljanje. Naloga izobraževalnih ustanov in študijskih programov je, da izobražujejo, naloga ustanov, ki diplomante zaposlujejo, pa je njihovo usposabljanje. Oboje povezuje profesija (več o tem v Južnič, 2009). Ta izhodišča so potem prevzeli tudi drugje, seveda tako, da so jih prilagodili svojim tradicijam visokošolskega izobraževanja. Proces je v nekaterih državah začel potekati že v obdobju pred drugo svetovno vojno, dokončno pa se je izoblikoval po njej. Slovenija je pri tem ostala nekakšen osamljen otok, saj je vstop v knjižničarsko profesijo praviloma ostal nereguliran, z izjemo šolskega knjižničarstva (Južnič, 2010), in kar je še slabše, nič ne kaže, da bo v bližnji bodočnosti kako drugače. Enostavno povedano, obstoječe pravne rešitve in praksa izhajajo iz predpostavke (še enkrat, z izjemo šolskega knjižničarja), da je lahko knjižničar prav vsak, ki ima afiniteto do tega dela in da so zahtevana znanja in usposobljenosti tako majhna, da za njih ni potrebno formalno izobraževanje na osnovi akreditiranih študijskih programov. Ta ugotovitev je na svoj način šokantna ter bi pri vsakem neodvisnem zunanjem opazovalcu knjižničarstva v Sloveniji izzvala začudenje in nerazumevanje. V Sloveniji se tega dejstva bolj ali manj ne zavedamo. Lahko razumemo samo z zelo temeljito analizo in raziskovalnim pristopom, ki pa nista enostavna, saj gre za tematiko, ki se takšnemu pristopu izmika. Tudi zapisov na to tematiko ni veliko. 2 ZGODOVINA Osnova za analizo je seveda zgodovina. Slovenija je pri (ne)reguliranju knjižničarske profesije sledila dvema tradicijama: srednje-evropski, ki anglosaksonskih načel in izhodišč knjižničarskega razvoja ni pravočasno zaznala in predvsem ne razumela, ter vzhodnoevropski, ki je knjižnice razumela bolj v funkciji poenostavljenih storitev in ne kot področje in profesijo s svojim poslanstvom. Drugo zgodovinsko omejitev lahko vidimo v postavitvi in oblikovanju visokošolskega izobraževanja na področju knjižničarstva. Bilo je zamišljeno in oblikovano kot višješolsko, torej kot manjvredno v primerjavi z drugimi profesijami, kar je bila izjema tudi v takratni Jugoslaviji. Vzrokov za takšno odločitev verjetno nikoli ne bomo mogli v celoti razkriti, sumimo lahko (če mi je to dovoljeno), da je šlo za subjektivno odločitev, saj takratni knjižničarski strokovnjaki in potencialni predavatelji niso imeli doktoratov znanosti in se niso mogli ustrezno habilitirati. Prof. Berčič je pred več kot dvajsetimi leti z velikimi napori vendarle uspel dvigniti študij bibliotekarstva na visokošolsko stopnjo, razvoj je bil počasen, saj se je morala izoblikovati ustrezna kadrovska infrastruktura (Berčič, 1998). Število študentov in diplomantov je bilo zato majhno in dolgo časa ni pokrivalo potreb, ki so jih imele knjižnice po ustreznih strokovnjakih. Do študijskega leta 1988/89 formalnega visokošolskega študija bibliotekarstva v Sloveniji torej nismo imeli. Prazen prostor je bilo pred tem torej potrebno zapolniti in zato se je oblikoval sistem strokovnih izpitov, ki so v bistvu nadomeščali ustrezno formalno izobrazbo. Da bi se izognili zagatam, smo dobili tudi zelo nenavadno terminologijo (neprevedljivo v druge jezike) pri poimenovanju strokovnih kvalifikacij, in sicer knjižničar, višji knjižničar (diplomant višješolskega študija, ki je sicer pogosto imel formalno knjižničarsko izobrazbo) ter bibliotekar (brez formalne izobrazbe, z visokošolsko diplomo katerekoli smeri). Samoupravni sporazum iz leta 1980 je takšno rešitev formaliziral in zace-mentiral sistem, v katerem je strokovni izpit postal edini formalni pogoj za vstop v stroko, čeprav v skladu z delovnopravno zakonodajo pomeni le preverjanje usposobljenosti za samostojno delo v določeni stroki. Takšno rešitev so knjižničarsko razvite države pred tremi desetletji že opuščale in pogoje ter pot za vstop v stroko regulirale drugače (primer ameriškega in britanskega knjižničarstva!). Kljub temu, da se je slabih deset let po sprejemu omenjenega dokumenta oblikoval visokošolski študij bibliotekarstva, to ni vplivalo na spremembo Samoupravnega sporazuma. Po oblikovanju nove države seveda spet ni bil čas za spreminjanje Samoupravnega sporazuma, saj so ti povečini nehali veljati. Je pa Zakon o knjižničarstvu leta 2001 določil, da morajo biti podzakonski akti, torej tudi pravilnik o bibliotekarskem izpitu, sprejeti v pol leta pa uveljavitvi akta. Za področje bibliotekarskega izpita se to ni zgodilo niti do danes. Še zmeraj veljavni samoupravni sporazum je pokazal izjemno trdoživost, saj je v veljavi v enaki obliki že več kot trideset let, kar je seveda svojevrstni uspeh, na katerega pa ne bi smeli biti ponosni ne zakonodajalec ne stroka, ki se do zdaj ni bila sposobna uskladiti niti o temeljnem namenu novega dokumenta kaj šele o njegovi vsebini. S tem sporočamo javnosti, da se v teh tridesetih letih ni nič spremenilo v naši stroki in dejavnosti, kar je za njen ugled izjemno slabo in škodljivo. JužNič, p. ♦ Izobraževanje KNjižNiČARjEv - izzivi iN realnost Bolonjske prenove štuDijsKiH programov 3 ZAKON O KNJIŽNIČARSTVU Seveda bi se neodvisni opazovalec spet vprašal, kako je to mogoče, saj vendar vemo, da temu ni tako in da smo se v teh treh desetletjih vendarle razvijali ter razvili našo stroko in dejavnost? Ni enostavno najti pravega odgovora, saj je analiza in raziskovanje tega »fenomena« zapletena, dostop do podatkov težak. Zagotovo smo vsi čakali nov zakon o knjižničarstvu. Ta je iz različnih vzrokov (ki jih tu ne bi analizirali) nastajal zelo dolgo. Na tem področju je, npr. v primerjavi s hrvaškim zakonom, invaliden. Zakon o knjižničarstvu (2001) kljub temu, da je dolgo nastajal, ni rešil dileme o tem, kdo je knjižničar in kakšno izobrazbo naj bi imel. To je prepustil podzakonskemu aktu. Takšna rešitev je bila po našem mnenju velika strokovna napaka, saj se deset let po sprejetju Zakona o knjižničarstvu sprejetje tega še ni zgodilo. To ni sicer edini podzakonski akt, ki jih predpisuje Zakon o knjižničarstvu, pa ga leta po njegovem sprejetju nimamo (Kodrič-Dačic, 2009), toda v marsičem gre za enega temeljnih aktov, ki usmerja razvoj profesije. V svojem 39. členu, ki obravnava bibliotekarski izpit, Zakon o knjižničarstvu (2001) navaja: »Strokovni delavci knjižnic, ki izvajajo javno službo, morajo imeti predpisano vrsto in stopnjo izobrazbe ter opravljen bibliotekarski izpit.« V istem členu je še zapisano: »Področno pristojni minister predpiše podrobnejše določbe o vrsti in stopnji izobrazbe. Minister, pristojen za kulturo, v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo in znanost, s pravilnikom določi podrobnejše določbe o bibliotekarskem izpitu.« 69. člen Zakona o knjižničarstvu pa pravi: »Strokovni delavci knjižnic, ki se prijavijo za opravljanje bibliotekarskega izpita do uveljavitve pravilnika iz 39. člena tega zakona, ga lahko opravijo po prejšnjih predpisih.« In tako je ostalo do danes, čeprav je v 71. členu, ki govori o rokih za sprejem podzakonskih predpisov in navodil, zapisano: »Izvršilni predpisi in strokovna navodila iz tega zakona morajo biti sprejeti najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona«. Vse to je ostalo, na lep način povedano, »mrtva črka na papirju«. Z eno že omenjeno izjemo. Za področje šolstva je pristojni minister predpisal podrobnejše določbe o vrsti in stopnji izobrazbe. Bibliotekarski izpit, ki se je še vedno držal določil iz Samoupravnega sporazuma, tako ni mogel več veljati za vsa področja knjižničarstva. S tem je stroko tudi razdelil. Ministri, pristojni za ostala področja na katerih delujejo knjižnice, niso predpisali natančnih pogojev o vrsti in stopnji izobrazbe, je pa Pravilnik o pogojih za izvajanje javne službe v knjižničarstvu (2003) pogoje za zaposlene v različnih vrstah knjižnic določil različno, a zelo na splošno. Ohranjanje veljavnosti Samoupravnega sporazuma je prineslo slovenskemu knjižničarstvu to, da nimamo novega pravilnika. 4 BIBLIOTEKARSKI IZPIT Preden podrobneje analiziramo celotno škodo, ki jo ima takšno početje za knjižničarsko stroko in dejavnost, bi vendar poskusili analizirati, zakaj je sploh do tega prišlo? Ponovno moramo poudariti, da takšna analiza ni enostavna. Vendar so nekateri indici, da vztrajanje na rešitvah Samoupravnega sporazuma kot osnovi bibliotekarskega izpita, ni naključno. Na to kaže pred kratkim pripravljeno delovno gradivo Ministrstva za kulturo, Pravilnik o bibliotekarskem izpitu (2011). Gre za predlog, ki je v celoti prepisan ali bolje rečeno »preoblečen« Samoupravni sporazum o pridobivanju strokovnih kvalifikacij bibliotekarske stroke iz leta 1980, ki je nastajal v popolnoma drugačnih razmerah in času kot je današnji. Pravilnik o bibliotekarskem izpitu nas vrača v to obdobje, v čas pred informacijsko družbo. Še posebej žalostno je, da celotno besedilo sploh ne omenja formalnega visokošolskega izobraževanja s področja bibliotekarstva, razen v svojem 5. členu, kjer določa trajanje usposabljanja, in sicer: - 9 mesecev za zaposlene, ki imajo šesto raven izobrazbe, ter za zaposlene, ki imajo sedmo ali osmo raven izobrazbe s področja bibliotekarstva, - 12 mesecev za zaposlene, ki imajo sedmo ali osmo raven izobrazbe z drugih področij. Pisci delovnega gradiva uporabljajo dva različna izraza za izobrazbo, ki je osnova strokovnega izpita: v 2. členu je omenjena »ustrezna izobrazba«, v 3. členu pa »ustrezna smer izobrazbe«. To sta dva zelo različna pojma, ki v pravilniku nista nikjer opredeljena. Zato torej lahko upravičeno domnevamo, da se želi bibliotekarski izpit ohraniti kot nadomestilo formalni izobrazbi, kot je osnovno vodilo trenutno veljavnega Samoupravnega sporazuma. Drugače si takšnega dokumenta, četudi kot delovno verzijo, ni mogoče razložiti. Kaj je vzrok takšnim prizadevanjem? Ker v javnosti dostopnih virih vzrokov za takšno početje nismo našli, smo se morali spet nasloniti na določene indice in lastne izkušnje. To sicer ni najbolj korektno in znanstveno neoporečno, a žal ta trenutek edino možno. Drugačen pristop bo možen le, ko bodo argumenti zagovornikov takšnih rešitev postali javni. 1. Knjižnice potrebujejo za svoje delovanje in storitve tudi druge strokovnjake in ne samo diplomiranih bibliotekarjev. To zagotovo drži, ampak zakaj je potem potrebno te strokovnjake dodatno izobraževati s pomočjo bibliotekarskega izpita in mu dati strokovni naziv? Tudi v zdravstvenih domovih delajo različni strokovnjaki, vendar vsakega od njih nimamo za zdravnika? Seveda bi morali te strokovnjake jasno opredeliti, saj nisem prepričan, da so ravno inženirji tekstilstva ali diplomanti različnih podjetniško-poslovnih visokih šol nujni za uspešno delo npr. splošne knjižnice. Seveda morajo imeti takšni strokovnjaki z drugih področij možnost dopolniti svojo izobrazbo s formalno izobrazbo na področju bibliotekarstva in informatike. Bolonjska reforma to omogoča, saj je študij stopenjski in so predmeti kreditno ovrednoteni. Vodenje knjižnic lahko prepustimo različnim strokovnjakom in tukaj ni nujen bibliotekarski izpit ali kakšno drugo posebno znanje s področja knjižničarstva (npr. katalogizacija). 2. Knjižnice imajo slabe izkušnje z diplomiranimi bibliotekarji. Tudi ta argument drži, saj zagotovo niso vsi diplomanti študijskih programov s področja bibliotekarstva in informatike (prej bibliotekarstva) vrhunski strokovnjaki. Evalvacija kvalitete izobraževanja je zapleten in težaven proces. Izvajalci študijskega programa se trudimo, da delamo dobro, prek obvezne prakse vključujemo v evalvacijo uspešnosti posameznega študenta tudi strokovnjake iz prakse. Po statistični zakonitosti so nekateri diplomanti tudi podpovprečni, enako velja za vse druge študijske programe. Seveda je končni izbor vedno na strani delodajalca, da izbere najbolj ustreznega sodelavca, vendar na osnovi znanja in usposobljenosti, ne pa na podlagi kakšnih drugih pravil socialnega mreženja. 3. Starejše generacije knjižničarjev dobijo občutek, da njihova ne-biblio-tekarska izobrazba pomeni pomemben primanjkljaj. To bi se zgodilo, če bi se za pristop k bibliotekarskemu izpitu zahtevala formalna izobrazba s področja. Ta argument ne drži. Nobena sprememba ne more spreminjati pogojev za opravljanje bibliotekarskega izpita za nazaj. Prav tako ni mogoče primerjati znanja in usposobljenosti, ki so bila potrebna za opravljanje profesije na področju knjižničarstva pred dvajsetimi ali več leti in danes. Formalna izobrazba ne more nadomestiti delovnih izkušenj, sta pa oba tisto kar omogoča kvalitetno delo in storitve. Kaj so pa argumenti za ureditev bibliotekarskega izpita po vzoru razvitih držav? 1. Pomembna vzroka sta status in položaj profesije. Profesija, ki nima reguliranega vstopa, ne more veljati za profesijo. Reguliran vstop pa v sodobni družbi vedno pomeni formalno izobraževanje. To sicer velja za vsa področja javnih služb (šolstvo, zdravstvo, pravosodje, socialno delo ^) in ne samo za knjižničarstvo. Formalno izobraževanje zagotavlja profesiji ustrezen status in je garant za kakovost in strokovnost storitev. Stroka in dejavnost, ki tega nima zagotovljenega, je tako manjvredna v primerjavi z drugimi. Če se temu odpovemo, ne delamo v korist profesije in ne dejavnosti, ki jo opravlja. 2. Boljša kvaliteta formalnega izobraževanje. Sedanji način, ko se bibliotekarski izpit in ne formalna diploma s področja bibliotekarstva šteje kot zadosten pogoj za delo v stroki, ima več pomanjkljivosti. Ena od teh je tudi drobljenje kapacitet, bibliotekarskih strokovnjakov. Teh iz razumljivih vzrokov v Sloveniji ni veliko in bi jih bilo boljše združiti. To sicer ne bo enostavno. Implementacija Bolonjske reforme v Sloveniji je v marsičem pomanjkljiva in rigidna. Bolonjski prenovljeni študijski programi s svojimi sistemi kreditov omogočajo fleksibilnost, ki se izraža predvsem v pridobivanju znanja iz različnih programov. Potrebovali bomo še nekaj let, da bomo razumeli prednost takšnega sistema izobraževanja in se znebili pogleda na tradicionalno visokošolsko izobraževanje, kot ga poznamo v Sloveniji. Preveč smo vpeti v star način študija, ki je bil vezan na posamezne študijske programe. To po eni strani zmanjšuje kvaliteto študija in ga siromaši, saj ne spodbuja interdisciplinarnosti. Po drugi strani pa tako oblikovan študij slabša pripravljenost diplomantov za vstop na trg dela in ohranja rigiden trg delovne sile, kot ga imamo v Sloveniji. 5 ZAKLJUČEK O odnosu med formalnim in neformalnim izobraževanjem, torej o izobraževanju v sistemu rednega šolanja in po njegovem zaključku, o programih permanentnega izobraževanja ter o izpopolnjevanju na delovnem mestu, je pred leti že pisala in predstavila na posvetovanju ZBDS Ambrožič (2005). Dileme, ki jih je takrat izpostavila, so bile povezane s tem koliko oba elementa izobraževanja spremljata sodobne trende v stroki in profesiji in koliko je pretežni del angažiranja slovenskih knjižničarjev še vedno namenjen klasičnem gradivu, njegovi obdelavi in posredovanju. Pomembno je razumevanje tega, da sta obe obliki izobraževanja povezani in da je njuno sodelovanje med nosilci obojega. Izpostavila je tudi oblikovanje študijskih praks. Tu je točka, kjer se lahko srečata formalno izobraževanje, ki razvija znanja in usposobljenosti, in praksa, ki pripravlja diplomante za delovna mesta in tako razvija veščine in spretnosti. Ob vseh pomanjkljivostih bolonjsko reformiran študij vseeno omogoča fleksibilnost, saj so morali biti programi oblikovani tako, da so dovoljevali izbirnost in prehode na druge študijske smeri na različnih stopnjah študija. Takšna oblika je pomembna tudi za knjižničarstvo, knjižničarje in seveda za bibliotekarski izpit. »Slovenska« varianta Bolonjske reforme je zanemarila prakso kot pomemben del študijskega procesa. Zato so pri organizaciji prakse izobraževalne ustanove izjemno omejene. Lahko bi izkoristili možnost, ki jo ponuja profesija, in bibliotekarski izpit še bolj vezali na prakso po diplomi, tako kot imajo to urejeno v razvitih evropskih državah (Danska, Velika Britanija). Potrebo po daljši in bolj organizirani praksi smo zaznali tudi v primerjalni raziskavi med študenti, ki študirajo BIZ v Sloveniji in Avstraliji (Južnič in Pym, 2011). Prav tako poskušamo pri praksi uveljaviti možnosti, ki jih nudi sodobna informacijska tehnologija, predvsem oblike komuniciranja, ki se razvijajo v socialnih omrežjih (spletni dnevniki). Bibliotekarski izpit bi moral sloneti prav na teh izhodiščih in preverjati veščine in spretnosti, ne pa znanj s področja, kot to velja doslej. Preverjanje znanj lahko poteka, kar je tudi zakonsko urejeno, v akreditiranih študijskih programih. Zagotovo niso idealni, toda prepričan sem, da jih bo mogoče še bolje razvijati, ko bodo razrešene dileme o tem, kakšen naj bo bibliotekarski izpit. Interdisciplinarnost BIZ, za katero smo pričakovali, da bo rezultat Bolonjske reforme (Aparac-Jelušic, 2005) ter tudi na tem gradili študij bibliotekarstva in informatike v Sloveniji (Žumer, 2005), je pomembna in nujna za nadaljnji razvoj stroke in dejavnosti. Vendar je brez takojšnje spremembe dosedanje oblike bibliotekarskega izpita praktično nemogoča. Letos prihajajo na trg dela prvi diplomanti magistrskih programov bolonjsko prenovljenega študija, tako da ni več ovir, da bi tako preoblikovan študij, ki omogoča različno nabiranje ustreznih znanj (kreditno ovrednotenih) s področja bibliotekarske in informacijske znanosti ne zadovoljeval vstopnih kriterijev za delo v stroki. Mogoče bi s tem odprli tudi možnosti, o katerih je govoril eden od referatov na posvetovanju, ZBDS leta 2007 (Božič, 2007), da bi se ZBDS lahko samoiniciativno aktivneje angažirala pri formalnem izobraževanju bibliotekarskega kadra. Vzporedno bi se na področju izobraževanja lahko povezovale vse bibliotekarske institucije v našem malem državnem in še manjšem strokovnem prostoru. Bodočnost profesije je odvisna od možnosti preoblikovanja klasične vloge knjižničarja in predstave, ki jo ima družba o naši profesiji, ter premisleka obstoječe paradigme in prakse knjižničarstva. Odvisna je tudi od tega, koliko je možno sodelovanje med samimi knjižničarji ter jasne opredelitve ciljev, ki jih želimo doseči. 6 CITIRANI VIRI IN LITERATURA 1. Ambrožič, M. (2005). Sodobne potrebe in izzivi v izobraževanju knjižničarjev. V M. Ambrožič (Ur.), Informacijski viri in storitve knjižnic v elektronskem okolju: zbornik referatov (str. 227-248). Ljubljana: ZBDS. 2. Aparac-Jelušic, T. (2005). Bolonjski procesi i studij informacijskih znanosti. V M. Ambrožič (Ur.), Informacijski viri in storitve knjižnic v elektronskem okolju: zbornik referatov (str. 291-306). Ljubljana: ZBDS. 3. Berčič, B. (1998). Visokošolski študij bibliotekarstva v Sloveniji od začetka do 1990. V J. Urbanija (Ur.), Zbornik razprav: 10 let Oddelka za bibliotekarstvo: 1987-1997 (str. 7-36). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo. 4. Božič, M. (2007). Vpliv strokovnih organizacij na formalno izobraževanje bibliotekarjev. V M. Ambrožič (Ur.), Knjižnice za prihodnost: napredek in sodelovanje: zbornik referatov (str. 61-75). Ljubljana: ZBDS. 5. Južnič, P. (2009). Trendi izobraževanja za delo v informacijskih dejavnostih. Organizacija znanja, 14 (4), 159-171. Pridobljeno 10. 9. 2011 s spletne strani: http://home.izum. si/cobiss/OZ/2009_4/Html/clanek_08.html 6. Južnič, P. (2010). Predstavitev študijskega programa, bolonjskega študija - BINK. Šolska knjižnica, 20 (3-4), 181-188. 7. Južnič, P. in Pymm, B. (2011). Students on placements: building their e-portfolio from practical experience. New librarary world, 112 (5-6), 248-260. 8. Kajberg, L. in Lorring, L. (2005). European curriculum reflections on library and in- formation science education. Copenhagen: The Royal School of Library and Information Science. Pridobljeno 10. 9. 2011 s spletne strani: http://biblis.db.dk}uhtbin/ hyperion.exe/db.leikaj05 9. Kodrič-Dačic, E. (2009). Bibliografski zapis: največji skupni imenovalec? V M. Ambrožič in D. Vovk (Ur.), Knjižničarji in knjižnice: dodana vrednost okolju: zbornik referatov (str. 129-142). Ljubljana: ZBDS. 10. Lynch, B. P. (2008). Library education: its past, its present, its future. Library trends, 56 (4). Pridobljeno 10. 9. 2011 s spletne strani: http://findarticles.com/p/articles/mi_m1387/ is_4_56/ai_n28093132/?tag=content;col1 11. Pravilnik o bibliotekarskem izpitu (delovno gradivo). (2011). Pridobljeno 10. 9. 2011 s spletne strani: http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/ Zakonodaja/Predlogi_zakonov/2011/pbi_V1_0.pdf 12. Pravilnik o pogojih za izvajanje javne službe v knjižničarstvu (2003). Uradni list RS, št. 73/2003 in št. 70/2008. 13. Zakon o knjižničarstvu. (2001). Uradni list RS, št. 87 in št. 96/2002. 14. Žumer, M. (2005). Nove razmere, novi izzivi: prenova študijskega programa na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. V M. Ambrožič (Ur.), Informacijski viri in storitve knjižnic v elektronskem okolju: zbornik referatov (str. 227-248). Ljubljana: ZBDS. Branje za plažo - poletni izzivi oB spremembah zakonodaje bEACH READiNG - SUMMER CHALLENGES FOLLOWiNG LEGiSLATiON CHANGES Sabina Fras Popovič Mariborska knjižnica, Maribor e-pošta: sabina.fras-popovic@mb.sik.si UDK 026/027:021.89 izvleček Knjižnice sodijo med izvajalce javne službe. Pojem javne službe je vpeljal Zakon o zavodih leta 1991 in od takrat naprej je pogosto na dnevnem redu različnih vladnih garnitur ugotovitev, da je potrebno področje negospodarske javne službe posodobiti in uskladiti z določenimi principi delovanja gospodarske javne službe. Letošnja pomlad je prinesla Predlog Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena, kasneje pa je sledila še vrsta predlogov zakonskih sprememb, ki bi lahko posredno ali neposredno vplivale na delovanje knjižnic, njihovo organiziranost in izvajanje knjižnične javne službe. Zakonska podlaga tako knjižnicam predpisuje, kaj morajo izvajati, kako pa to izvajajo, pa je v veliki meri prepuščeno vodstvom knjižnic. Tukaj se pa v strokovnih krogih pojavlja pogosta težnja knjižničarjev, da bi knjižnice postale t. i. tretji prostor. Namen prispevka je predstaviti tiste predlagane spremembe, ki jih prinaša Predlog Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena in se nanašajo na področje vodenja in izvajanja osnovnih storitev. Ob tem pa nas bo zanimalo predvsem ali knjižnice zahtevani »kaj« preoblikujejo v želeni »kako« na takšen način, da se približujejo strokovnim težnjam postati t. i. tretji prostor. V tej smeri nas bodo zanimale tudi zakonske usmeritve predlaganih sprememb. Ključne besede: knjižnice, uporabniki, tretji prostor, zakonodaja, javni interes UDC 026/027:021.89 abstract Libraries are among organizations which perform public services. The concept of public services was introduced by the Institutes Act in 1991, and since then the finding that the area of non-commercial public services should be updated and amended according to certain principles of commercial public services has been on the agenda of several governments. This spring brought a proposal of the Performance of Services of General Interest Act, which was followed by a number of proposals of legislation amendments that would indirectly or directly affect operations of libraries, thier or- ganization and performance of public library services. The legal base prescribes what services libraries shall perform, while methods in which the services are performed are mainly responsibility of library management. As a result the tendency for libraries to become the so called third space is quite common in professional circles. The article focuses on presentation of the proposed changes introduced by the proposal of the Performance of Services of General Interest Act which refer to management and performance of primary services. Furthermore, we shall investigate whether libraries modify the required "what" into the desired "how" in such a manner that they approach to professional endeavours to become the so called third space. In this respect also the legal guidelines of the proposed changes will be explored. Key words: libraries, users, third place, legislation, public interest 1 UVOD Pomlad in poletje 2011 je vsekakor zaznamovala serija predlogov zakonskih sprememb, ki bi lahko bistveno vplivali na posamezne segmente delovanja knjižnic. Zakonodajalec je v razpravo posredoval vrsto pomembnih dokumentov, ki s predlaganimi vsebinskimi in organizacijskimi spremembami posredno ali neposredno vplivajo na delovanje in organiziranost knjižnic ter tudi na strokovno usposabljanje in izobraževanje knjižničarjev. Podane so spremembe, ki se dotikajo Zakona o knjižničarstvu (2001), Zakona o zavodih (1991), Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (2002, 2007), na izvedbeni ravni pa prinašajo predlog sprememb Pravilnika o nazivih v knjižničarski dejavnosti ter delovno gradivo Pravilnika o bibliotekarskem izpitu. Ob paketu zakonskih sprememb je v tem času v pripravi tudi nacionalni program za kulturo za obdobje 2012 do 2015. Knjižničarji so se tako znašli pred velikim izzivom. Ali naj si v knjižnici izposodijo knjige za poletno branje (kot jih nekateri imenujejo - plaža romani), ki so po mnenju kritikov knjižnične nabavne politike prepogosto na knjižnih policah, ali pa naj v svoje počitniške kotičke s seboj odnesejo predloge zakonskih sprememb in o njih napišejo strokovne odzive. Glede na potek dogajanja, ki v času snovanja tega prispevka še ni zaključeno, predvidevamo, da so knjižničarji prepustili plaža romane uporabnikom (in morda s tem ponovno kršili dogme nekoga drugega) ter se pridno zagrizli v posredovane predloge sprememb in delovna gradiva. Ob podanih predlogih zakonskih sprememb in posredovanih delovnih gradivih nas zanima predvsem etičnost ravnanja tega početja, saj je javna razprava vezana na poletne, praviloma dopustniške mesece. V samem prispevku pa je v večji meri v ospredju vsebina Predloga Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena (2011). Namen prispevka je izpostaviti vprašanje, ali knjižnicam zapisani kaj pomaga uresničevati želeni kako. Knjižnice, še posebej splošne knjižnice, želijo (ali pa so že) vse bolj postati t. i. tretji prostor. Kot lahko preberemo npr. na pozivu za literarni natečaj, ki ga je leta 2008 objavila Sekcija za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije v sodelovanju z Mestno knjižnico in čitalnico Idrija, je tretji prostor izraz, ki ga je oblikoval sociolog Ray Oldenburg. Pomeni »neformalne prostore, kjer se ljudje iz lokalne skupnosti srečujejo in razvijajo socialne interakcije, prijateljske vezi, prostor za debate, domačnost, povezanost z lokalno skupnostjo, spodbujajo druženje namesto izoliranosti in delajo življenje bolj barvito. Tretji prostor je nevtralen. Posebno v urbanih okoljih so ljudje izgubili stik s skupnostjo. Človek pa ravno to potrebuje za socialno zadovoljstvo in duševno zdravje. Kroženje na relaciji dom - služba pomeni izoliranost. Tretji prostor so lahko bifeji, glavne ulice, pubi, pošte, nakupovalni centri, športne dvorane ali - knjižnica.« (Zgodbe iz knjižnice, 2008) Odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, in sicer kako knjižnice uresničujejo zapisani kaj in želeni kako, bomo poiskali z izbranimi dokumenti različnih knjižnic, ki pa vsi opredeljujejo pogoje delovanja knjižnice. Dokument je vsebinsko dokaj podrobno opredeljen v Zakonu o knjižničarstvu (2001) in v Uredbi o osnovnih storitvah knjižnic (2003). Za knjižnice je dokument obvezen. V pregled bomo vzeli dokumente knjižnic, ki naj bi bile po strokovnih usmeritvah med splošnimi knjižnicami nosilke razvoja, in sicer deset osrednjih območnih knjižnic. Cilj prispevka je opozoriti na morebitno razliko med željo in realnostjo pri izvajanju knjižnične javne službe. Pri tem gre v prvi vrsti za vprašanje odnosa do uporabnika in uresničevanje tistih določil javne službe, ki govorijo o izvajanju neke storitve v javnem interesu in zagotovilu, da je javna služba trajno, nemoteno in pod enakimi pogoji dostopna vsem uporabnikom. Opozoriti želimo tudi na tiste vsebine Predloga Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena (2011), ki odstopajo od že sprejetih in bodo morda v prihodnje vplivale na izvajanje knjižničarstva kot javne službe in na organiziranost knjižnic. 2 POLETNI PAKET BRANJA ZA PLAŽO Spremembe knjižnične zakonodaje niso izum poletja 2011. O izzivih priprave knjižnične zakonodaje lahko najdemo vrsto zapisov. »Knjižnična za- knjižnica: odprt pROsTOR zA dialog iN znanje, strokovno posvetovanje zBDs 2011 konodaja predstavlja najbolj splošno podlago za delovanje knjižnic.« (Pivec in Šercar, 1998, str. 55) Prav zato so knjižničarji lahko zaskrbljeni ob vsaki spremembi zakonodaje, ki nima soglasja stroke in ne nastane na osnovi dialoga s strokovnimi združenji, ustanovami ali organizacijami. Poletni zakonodajni paket sprememb je imel zanimivo skupno točko, na katero so opozorili vsi, ki so posredovali mnenja na obravnavana gradiva. V tej točki so se poenotila stanovska združenja in sindikati, saj oboji menijo, da umestitev javne razprave o predlaganih spremembah v čas počitnic in letnih dopustov ni primerna, prav tako ni v času poletnih počitnic primerno vodenje postopkov za spremembo zakonodajnih določil. Še preden pogledamo vsebino predlaganih sprememb, se lahko vprašamo o etičnosti takšnega početja javnih uslužbencev in funkcionarjev. Knjižničarje, člane Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, pri strokovnem delovanju usmerja in zavezuje etični kodeks (Etični kodeks slovenskih knjižničarjev, 1995), ki na pragu polnoletnosti še vedno (in verjetno bo tako ostalo tudi ob morebitnih revizijah) od knjižničarja pričakuje, da »ustvarjalno prispeva k razvoju knjižničarske stroke in njene dejavnosti. Zaveda se pripadnosti knjižničarski stroki in s svojim strokovnim delom prispeva k utrjevanju njenega ugleda in kolektivnega duha.« (Etični kodeks slovenskih knjižničarjev, 1995, 2. člen) Na drugi strani pa so v tem dialogu javni uslužbenci, ministri in funkcionarji, ki so prav tako zavezani upoštevati etična določila Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, 2001). »Od javnega uslužbenca se pričakuje, da opravlja naloge strokovno, vestno, nepristransko in kakovostno, pri tem pa upošteva le javni interes in konkretne okoliščine primera.« (Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, 2001, 5. člen) Še bolj kot 5. člen je, glede na ravnanje ki so ga bili knjižničarji deležni v poletju 2011, zanimiv 6. člen, ki govori proti takšnemu odnosu, saj »pri opravljanju javnih nalog javni uslužbenec ne sme ravnati samovoljno ali v škodo katere koli osebe, skupine, osebe javnega ali zasebnega prava. Pri opravljanju javnih nalog mora javni uslužbenec primerno upoštevati pravice, dolžnosti in ustrezne interese le-teh.« V samih postopkih ni bil upoštevan interes knjižničarjev, saj npr. v primeru obeh predlogov sprememb Zakona o knjižničarstvu (Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1A), 2011; Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1B), 2011) predlagatelj ni pridobil mnenja strokovne javnosti in je s predlaganimi spremembami konkretno posegal v pravice in interese te skupine, ob tem pa v utemeljitvi navajal tudi strokovne nepravilnosti, ki kažejo na veliko strokovno nepoznavanje področja, v katerega s predlogom posega. Tako knjižničarjem, ki seveda tudi sodijo med javne uslužbence kot tistim, ki predlagajo, sprejemajo in vodijo postopke zakonskih sprememb, so skupna načela sistema javnih uslužbencev1. Med vsemi načeli je v tem »knjižničarskem« primeru zanimivo in hkrati zavezujoče načelo strokovnosti, saj je v nasprotju s prakso, ki se vse bolj pojavlja v razmerju med zakonodajalcem na eni strani in različnimi interesnimi skupinami na drugi strani. Razprava o pomembnih dokumentih za katerokoli interesno skupino v poletnih mesecih pomeni kršitev načela strokovnosti, saj v primeru sprememb knjižničarske zakonodaje, ki so bile podane v poletju 2011, knjižničarji kot javni uslužbenci ne morejo izvrševati nalog strokovno, vestno in pravočasno in s tem uresničevati skupna načela sistema javnih uslužbencev in ob tem še stanovski 1 Skupna načela sistema javnih uslužbencev so: Načelo enakopravne dostopnosti, po katerem se mora zaposlovanje javnih uslužbencev izvajati tako, da je zagotovljena enakopravna dostopnost delovnih mest za vse zainteresirane kandidate pod enakimi pogoji in tako, da je zagotovljena izbira kandidata, ki je najbolje strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu. Načelo zakonitosti zapoveduje javnim uslužbencem, da izvršujejo javne naloge na podlagi in v mejah ustave, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, zakonov in podzakonskih predpisov. Načelo strokovnosti tvori celoto z načelom zakonitosti in zapoveduje javnim uslužbencem, da izvršujejo javne naloge strokovno, vestno in pravočasno. Pri svojem delu morajo ravnati po pravilih stroke in se v ta namen stalno usposabljati in izpopolnjevati, pri čemer pogoje za strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje zagotavlja delodajalec. Načelo uvaja konkurenčnost med javnimi uslužbenci in jih spodbuja k stalnemu strokovnemu izpopolnjevanju in usposabljanju, kar zagotavlja uporabnikom javnih storitev kvalitetnejše obravnavanje. Načelo častnega ravnanja, po katerem mora javni uslužbenec ravnati pri izvrševanju javnih nalog častno, v skladu s pravili poklicne etike, zagotavlja uporabnikom spoštlji-vejše obravnavanje. Načelo zaupnosti zapoveduje javnim uslužbencem varovanje tajnih podatkov, ne glede na to, kako so jih izvedeli. Načelo je izvedeno iz narave izvrševanja nalog v javnem interesu ter iz standarda lojalnosti zaposlenih do delodajalca. Načelo odgovornosti za rezultate sili javne uslužbence, da kvalitetno, hitro in učinkovito izvršujejo zaupane javne naloge, in vzpostavlja odgovornost za rezultate njihovega dela. Načelo dobrega gospodarjenja uvaja tudi na področje javne uprave princip dobrega gospodarjenja, ki je značilen za zasebni sektor. Javni uslužbenec mora gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatov ob najnižjih stroških. Načelo varovanja poklicnih interesov izhaja iz neodvisnega delovnega statusa javnega uslužbenca in ga ščiti pred vsakršnimi posegi v njegovo delo, ki je opravljeno v skladu s predpisi. Tako mora delodajalec omogočiti plačano pravno pomoč javnemu uslužbencu ali nekdanjemu javnemu uslužbencu, zoper katerega je uveden kazenski ali odškodninski postopek pri izvrševanju javnih nalog, če oceni, da so bile te javne naloge izvršene zakonito in v skladu s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (Zakon o javnih uslužbencih, 2002). etični kodeks. Predvidevamo, da so možne tudi drugačne razlage navedenih načel, etičnih kodeksov in kodeksov ravnanja, vendar je glavno sporočilo te razlage, da je dajanje kakršnih koli gradiv v razpravo v poletnih mesecih in posredovanje predlogov zakonskih sprememb brez soglasja strokovnih združenj neprofesionalno, neetično in nestrokovno. Poletne aktivnosti leta 2011, ki so se dogajale okrog knjižničarjev, lahko razumemo tudi v kontekstu razmišljanja Pivca (2011, str. 8), ki ugotavlja, da »je Slovenija zaostala glede: - socialnega kapitala ali povezanosti ljudi, kar vsak trenutek dokazujejo neskončni prepiri, če je treba tudi za oslovo senco, ne zmoremo pa se o ničemer dogovoriti; - moralnega kapitala, kar se vidi v vsesplošnem nezaupanju in izgubljanju energij za sumničenja in preverjanja; - kadrovskega kapitala, ko brez pomisleka zavržemo tisoče sposobnih delavcev, ki so leta in leta vlagali v svoje kompetence, s katerimi neredko računajo le še onstran meje; - intelektualnega kapitala, ki ima mednarodno veljavo, doma pa paber-kuje v javnih zavodih brez resnega vpliva na razvoj; - kulturnega kapitala, ki zajema tako specifično »slovensko noto« kot stik z univerzalno ustvarjalnostjo; - okoljskega kapitala, ki ga je 'ljubi bog' razsejal po tem koščku planeta, 'Šentflorjanci' pa z njim ravnamo kot svinje z bučami.« Strokovna stališča, ki predstavljajo vsebino predlaganih zakonskih sprememb in ob tem tudi mnenje strokovnih združenj, v nadaljevanju navajamo iz dveh razlogov. Prvi je vezan na dejstvo, da zapisano (trenutno) še vedno ostane in je uporabno pri takšnih in drugačnih kronoloških pregledih. Drugi vzrok je vezan na delovanje knjižničarjev, saj lahko iz teh mnenje razberemo, da knjižničarji ali ne morejo ali ne uspejo ali ne znajo proaktivno delovati in tako v zakonodajo vnesti tiste spremembe, ki jih področna zakonodaja nujno potrebuje. So pa tokrat uspeli dokaj povezano nastopiti proti predlaganim spremembam in tako zaustaviti uresničevanje vsaj nekaterih2 predlaganih sprememb. Strokovna mnenja so javno objavljena na spletnih straneh posameznih organov vladnih služb in tudi državnega zbora. Izpostavili bomo 2 V času pisanja prispevka vsi postopki še niso bili zaključeni. ključne ugotovitve, na katere so opozorili knjižničarji oziroma stanovska knjižničarska združenja: - Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo • problem nedelovanja Kulturniške zbornice Slovenije, • problem spreminjanja pogojev za imenovanje direktorjev knjižnic (samovolja lokalne skupnosti) in problem opredelitve strokovnosti in • problem definiranja določenega nivoja doseganja nejavnih virov, ne glede na realne možnosti. - Predlog Zakona o dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1A) in Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1B) • utemeljitev za obravnavo obeh predlogov po skrajšanem postopku ni ustrezno utemeljena, saj gre za bistvene posege v ureditev področja z daljnosežnimi posledicami; • v predlaganem dokumentu so tudi nekatere napake, npr. navajanje Zakona o knjižnicah, ki ga v našem prostoru ni; • področje volonterskega pripravništva mora biti ustrezno urejeno tudi s podzakonskim aktom ali drugim predpisom, v katerem bo opredeljeno, kdo lahko opravlja volontersko pripravništvo v knjižnicah (npr. stopnja in smer izobrazbe), kakšne pravice imata v primeru opravljanja volon-terskega pripravništva tako pripravnik kot mentor in kakšne pravice in obveznosti ima pri tem delodajalec; • predlog navaja Pravilnik o bibliotekarskem izpitu, ki še ni v veljavi, predlagatelji predvidevajo dopolnitev akta, ki ne obstaja; • predlagatelji želijo odpraviti birokratske ovire za ugotavljanje usposobljenosti strokovnih delavcev knjižnic za vzajemno katalogizacijo; 42. člen Zakona o knjižničarstvu ne predstavlja »birokratskih ovir za ugotavljanje usposobljenosti knjižničnih delavcev za vzajemno katalogizacijo«, ampak predstavlja zakonsko podlago za Pravilnik o izdaji dovoljenja za vzajemno katalogizacijo. Iz odločbe ustavnega sodišča o oceni ustavnosti Pravilnika o izdaji dovoljenja za vzajemno katalogizacijo pa je razvidno, na katerih mestih je Pravilnik kot podzakonski akt v neskladju z Ustavo in z 42. členom Zakona o knjižničarstvu; • v 46. členu se naj opredelijo t. i. uporabniki zainteresirane javnosti oziroma storitev izmed katerih se izbere predstavnike v upravnem odboru nacionalnega informacijskega servisa. Obstaja namreč možnost, da v sistemu, ki ga ustvarjajo knjižnice in knjižničarji, le-ti ne bodo imeli več nikakršnega vpliva. - Pripombe na delovno gradivo Pravilnik o bibliotekarskem izpitu • nadrejeni akt (Zakon o knjižničarstvu, 2001) ne govori o strokovnem izpitu, ampak o bibliotekarskem izpitu. Ne opredeli ga niti kot npr. državni bibliotekarski izpit (primer: državni pravniški izpit) ali kot licenčni izpit (dovoljenje za opravljanje dela v določeni dejavnosti). Naravo izpita določa podrejeni akt (Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, 2003, 7. člen), kar odpira dodatno dilemo; • dilema ustrezne stopnje in vrste izobrazbe - podzakonski akt; Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003) o vrsti izobrazbe za zaposlene v splošnih, visokošolskih in nacionalni knjižnici ne govori natančno, izjema so le šolske knjižnice; • neskladnost s plačnim sistemom, ki določa nosilne poklice v stroki in delovno pravno zakonodajo; • nedefiniranost vsebine izpita; • definiranje kriterijev za mentorje, izpraševalce in člane izpitne komisije; • nejasen postopek izpita. Ob eni od glavnih dilem, ki se je ponovno vzpostavila ob javni razpravi delovnega gradiva o bibliotekarskem izpitu, in sicer kakšen kader zaposlovati v knjižnicah (univerzitetne diplomirane bibliotekarje ali t. i. priučene bibliotekarje), se knjižničarjem ponovno dogaja, da ne znajo ceniti tistega, kar imajo. O tem se lahko posredno prepričamo tudi, ko v medijih spremljamo prizadevanja za ustanovitev Akademije za umetnost na Univerzi v Mariboru. »Akademija za umetnost bo. Želimo si jo vsi, predvsem tisti, ki težko strokovno kadrujemo, saj ustreznega študija v Sloveniji ni. Pestrost okolij, iz katerih izhajamo LGM3-jevci, je resda neponovljiva kvaliteta, a za dolgoročen razvoj področja je uvedba študija v slovenskem prostoru nujna. Samo tako bo lutkovna umetnost zlagoma pridobila kredibilnost, prepoznavnost in prepričljivost, kot jo pozna v bolj omikanih in kulturno LGM - Lutkovno gledališče Maribor. ozaveščenih prostorih.« (Redjko, 2011, str. 31) In kako se lahko počutijo knjižničarji ob tem razmišljanju, ko imajo že polnoleten študijski program? Ob tem pregledu ne moremo mimo ugotovitve, ki sta jo leta 1998 zapisala Pivec in Šercar, in sicer, da številni komentatorji ugotavljajo, »da se je v slovenskem knjižničarstvu zelo malo bistvenega razvilo zaradi zakona in zelo mnogo mimo zakona.« (str. 63) V nadaljevanju predlagata tudi usmeritev k izdelavi razvojne strategije slovenskega knjižničarstva, kar bo morda ponovno postalo aktualno, saj vse več odprtih dilem kaže potrebo po enotni strokovni viziji, saj »največ pomenijo jasne in enotno dogovorjene vizije o bodoči vlogi knjižnic« (Pivec in Šercar, 1998, str. 64). 3 KNJIŽNICE MED JAVNO SLUŽBO IN TRETJIM PROSTOROM Ob prebiranju tokratnega poletnega branja, ki ni imelo ničesar skupnega s sodobnimi romani tujih ali slovenskih avtorjev, pa se nam je porajalo tudi vprašanje o uresničevanju javne službe na področju knjižnične dejavnosti. Knjižnice so najpomembnejše kulturne ustanove na svetu, z največ obiskovalci, z daleč največjim vplivom in obsegom delovanja. S svojimi programi spreminjajo in vplivajo na več milijonov ljudi in posegajo v življenja posameznika v vseh življenjskih obdobjih. Knjižničarji imajo v rokah izjemen kapital, s katerim presegajo sodobne načine pridobivanja informacij, saj za razliko npr. od Googla obvladajo kritično vrednotenje informacij in s tem dejansko vplivajo na osebni kapital posameznika, pa naj gre za socialni, materialni, kulturni ali intelektualni kapital. Vse to so dejstva, ki jih danes skoraj več ni potrebno dokazovati, saj so v različnih okoljih del splošne dostopnosti kulturnih dobrin. Knjižnice so v nekaterih okoljih tako samoumevne kot je npr. samoumevna prisotnost vode. A žal vemo, kaj se na svetu dogaja z njo, še posebej s pitno vodo. Podobno velja tudi za slovenske knjižnice4, ki imajo zelo dobro izoblikovano in organizirano mrežo5 in svojo uspešnost dokazujejo z izjemnimi števil- 4 »Brez težav najdemo na spletnih straneh urada za statistiko podatek, da so splošne knjižnice najbolj obiskani javni zavodi, bolj kot kinematografi, muzeji, gledališča, športni zavodi.« (Novljan, 2005, str. 1) 5 V vsaki občini lahko najdemo splošno ali šolsko knjižnico ali postajališče potujoče knjižnice, kar ne moremo govoriti o zdravstvenih storitvah, npr. pediatru, zobozdravniku, pod vprašaj se postavlja celo obstoj regionalnih porodnišnic. kami o uporabi knjižničnih storitev. S tem knjižnice sodijo v tisti sklop javnih služb, ki se lahko upravičeno sprašujejo o posledicah načrtovane organizacijske reforme javnega sektorja. V spomladanskih mesecih leta 2011 je bil v razpravi in prvi obravnavi Predlog Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena (2011), ki naj bi nadomestil Zakon o zavodih iz leta 1991 in tako postavil pravne okvirje za organizacijsko reformo tega področja. Temeljni element, ki opredeljuje javni zavod, je javna služba. Javna služba pomeni zagotavljanje blaga in storitev, izvaja se v javnem interesu in njen namen ni ustvarjanje dobička. Javni zavod mora zagotoviti, da je javna služba trajno, nemoteno in pod enakimi pogoji dostopna vsem uporabnikom (Predlog Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena, 2011, str. 3). V medijih smo lahko prebirali različna menja o ustreznosti predloga in nujnosti sprememb delovanja t. i. javnega sektorja. Rado Bohinc (2011) ugotavlja, da gre za reformo, ki »ima lahko velike učinke, saj sprošča človeško ustvarjalnost in spodbuja motive za večjo učinkovitost in racionalnost pri izvajanju javnih služb.« Hkrati pa opozarja, da »jedro reforme javnega sektorja ni in ne sme biti niti zmanjševanje obsega javnih služb niti kakršna koli podlaga za privatizacijo javnega sektorja, temveč boljša organizacija, preglednejše upravljanje in s tem večja učinkovitost javnega sektorja.« (Bohinc, 2011, str. 18) Da so svojevrstne javne službi v kulturi prav javni kulturni zavodi, ugotavlja tudi Rotovnik (2011), ki meni, da so le-ti problem, saj so »postali več ali manj nedotakljiva svetišča izvajanja konkretnih javnih služb; za njimi stoji delujoča in vsestransko podprta zakonska zaščita.« V nadaljevanju razmišljanja izpostavi tudi nujnost, da izvajanje javne službe spremlja »nenehno samoizpraševanje njenih neposrednih izvajalcev kot tudi ustanoviteljev, ki zagotavljajo večino denarja za njihovo delovanje, o kakovosti izvedenih programov« (Rotovnik, 2011, str. 18) Prav v notranji evalvaciji uresničevanja programa, ki mora biti trajna, transparentna in izvedena v demokratičnem dialogu, Rotovnik vidi način, kako vodstva javnih zavodov in pristojne strokovne službe lahko opravijo vsebinsko evalvacijo izvajanja javne službe. V oceni stanja in razlogih za sprejem Predloga Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena (2011) lahko zasledimo tudi takšno razmišljanje. Ob prebiranju besedila Predloga Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena (2011) lahko pridemo do ugotovitve, da bo, podobno kot Zakon o zavodih iz leta 1991, opredelil precej organizacijskih zadev6 pri izvajanju javne 6 Npr. akt o ustanovitvi, svet ustanoviteljev, organi zavoda, financiranje, cene javnih dobrin, splošni okvir normiranja dejavnosti splošnega pomena. službe oziroma dejavnosti splošnega pomena, hkrati pa prenesel vsebinske podrobnosti na področno oziroma sektorsko določeno zakonodajo. Prav ta ugotovitev nas pripelje do razmišljanja, da nujno potrebujemo odgovor na vprašanje, kakšne knjižnice si želijo uporabniki in kakšne knjižnice lahko ponudijo knjižničarji. V primeru sprejetja predloga omenjenega zakona, ki bo pripeljal do organizacijske reforme pri izvajalcih javne službe oziroma dejavnosti splošnega pomena, bodo knjižničarji sami določili vsebino teh organizacijskih sprememb. Zakon o knjižničarstvu (2001) v 7. členu določa vrste knjižnic, ki izvajajo knjižnično dejavnost kot javno službo. Pravilnik o splošnih pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003) pa za vse vrste knjižnic iz 7. člena Zakona o knjižničarstvu določa minimalne pogoje, ki pa jih mora knjižnica trajno izpolnjevati. V Analizi stanja na področju kulture s predlogi ciljev za nacionalni program 2012-2015 (2011) lahko preberemo, da so slovenske knjižnice, ki izvajajo knjižnično dejavnost kot javno službo, od sprejema zakona leta 2001 dosegle precejšen napredek. »Zakon pa ni v celoti izpolnil pričakovanj: ni utrdil knjižničnega sistema, saj mehanizmi, ki naj bi zagotavljali enotno delovanje za njegov usklajen razvoj in učinkovito pretočnost in dostopnost informacij, niso bili vzpostavljeni v celoti. Posamezne vrste knjižnic se zaradi širših družbenih dogajanj in neusklajenih resornih politik na področju knjižničarstva med seboj vse manj povezujejo in tako vedno bolj ločujejo.« (Analiza stanja na področju kulture s predlogi ciljev za nacionalni program 2012-2015, 2011, str. 181) Kljub temu, da javno službo na področju knjižničarstva izvajajo različne vrste knjižnic, se bomo v nadaljevanju tega razmišljanja posvetili le splošnim knjižnicam in poskušali poiskati mesto splošnih knjižnic med določili za izvajanje javne službe in težnjami po postati t. i. tretji prostor. To bomo naredili s pomočjo analize pravilnikov o splošnih pogojih poslovanja desetih izbranih knjižnic in tako na enem primeru posameznega določila, ki je vezano na opredelitev ravnanja uporabnikov v knjižnici, preverili, kako knjižnice uresničujejo predpisani kaj in želeni kako. V pregled smo vzeli pravilnike desetih osrednjih območnih knjižnic, ki po določilih Zakona o knjižničarstvu (2001) in pristojnega pravilnika opravljajo posebne naloge za splošne knjižnice na svojem območju in te knjižnice strokovno povezujejo v območno mrežo, ki zagotavlja koordinirano izvajanje knjižnične dejavnosti (Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, 2003, 2. člen). V sklopu te dikcije in namenjenih sredstev lahko opravičeno sklepamo, da gre za nosilke in usmerjevalke razvoja na strokovnem področju. Pri pregledu gradiva smo ugotovili, da so si določila v pravilnikih zelo podobna, posamezna logično izražajo določene posebnosti, ki jih ima in s katerimi se srečuje knjižnica. O različnih finančnih vidikih poslovanja, kar je tudi razvidno iz izbranega gradiva, je bila opravljena študija Analiza stanja in možnosti ukinitve nadomestil za včlanitev v slovenske splošne knjižnice (Vodeb, Kodrič-Dačic in Janc, 2010), ki vsekakor ne potrjuje teze, da je knjižnična dejavnost kot javna služba pod enakimi pogoji7 dostopna vsem uporabnikom. Na to opozarjajo tudi v Analizi stanja na področju kulture s predlogi ciljev za nacionalni program 2012-2015 (2011, str. 192), saj ugotavljajo, da bi bilo smiselno podpreti »splošno uvedbo brezplačne medknjižnične izposoje in vzpostavitev možnosti za brezplačno članstvo v splošnih knjižnicah. Za tako naravnan socialni varčevalni program bi knjižnice poleg že zagotovljenih sredstev potrebovale nekaj dodatnih namenskih sredstev.« Pri pregledu izbranega gradiva smo iskali tiste elemente, ki bi v določeni meri lahko opredeljevali t. i. tretji prostor. Če ponovno pogledamo opredelitev, ki jo lahko preberemo na začetku prispevka, trčimo na besede: neformalni prostori, srečevanje, socialne interakcije, prijateljske vezi, prostor za debate, domačnost, spodbujanje druženja. Prav zato je zanimivo, da deset izbranih pravilnikov (in verjetno, če bi pregledali še kakšnega) prepoveduje uporabo mobilnih telefonov, prinašanje in uživanje hrane in pijače. Nekateri od teh prepovedujejo tudi preglasno govorjenje in vstop z rolkami. Prav tako je prepovedan vstop živalim ter v enem primeru tudi kartanje ali kockanje, natančneje hazardiranje. Nadalje najdemo primer, ko je prepovedan vstop v knjižnico s športnimi rekviziti in v knjižnico ne smejo voziti koles, koles z motorji in drugih prevoznih sredstev. Prav tako ne smejo prinašati prtljage in opojnih substanc. V posameznih primerih je dovoljeno uživanje pijače le na mestih, kjer je nameščen avtomat za pijačo. V enem primeru je dovoljena uporaba brezalkoholnih pijač v zaprti embalaži. Osamljen primer določila za uporabnike razširi tudi na zaposlene in prepoved uporabe mobilnih telefonov veže na odnos do drugih uporabnikov. 7 Analiza je pokazala, da so razlike pri cenah članarin in vpisnin pa tudi drugih storitvah knjižnic med knjižnicami tako velike, da zbujajo dvom o njihovi upravičenosti. Zato je bila predlagana regulacija višine cen osnovnih storitev, ki bi jih lahko zaračunavale knjižnice, za kar bi bila potrebna sprememba Uredbe o osnovnih storitvah knjižnic (2003). Knjižnice bi morale uskladiti cene v določenem prehodnem obdobju (Analiza stanja na področju kulture s predlogi ciljev za nacionalni program 2012-2015, 2011, str. 212). Gre za reguliranje obnašanja v določenem prostoru, ki ga lahko definiramo kot javni prostor. Na drugi strani pa ta javni prostor želi postati prostor druženja, srečevanja. Odprt prostor, ki omogoča izmenjavo izkušenj, nudi občutek varnosti8, sprejetosti9 in razumevanja10. So pa zgoraj opisane prepovedi zanimive iz vsaj dveh razlogov. Prvi razlog je vezan na obnašanje in ravnanje zaposlenih v knjižnici. Mar ne uporabljajo mobilnih telefonov v poslovne in osebne namene? Ali imajo vse knjižnice poseben prostor za zaposlene, kjer lahko malicajo oziroma če tega prostora ni, ali jim omogočijo malico izven prostorov knjižnice? Ali vsi zaposleni govorijo dovolj tiho ali dovolj glasno? Visoke poletne temperature pa prav silijo zaposlene k zauživanju tekočine tudi med delovnim procesom. Verjetno je v teh primerih veliko resnice, priznamo tudi določeno mero cinizma, a dejstvo je, da s takšnimi prepovedmi ustvarjamo podobo dvolične institucije. Drugi razlog je vezan na odnos do uporabnikov in članov knjižnice. V izhodišču teh prepovedi lahko najdemo prepričanje, da uporabniki in člani ne poznajo pravil lepega vedenja ter se zato srečajo s temi prepovedmi ob vstopu v knjižnico. Preprosto pa si lahko izposodijo knjigo ali drugo gradivo na dom11 in ob njem zajtrkujejo, kuhajo, pijejo kavo in jih prebirajo tudi v bolj intimnih stanovanjskih prostorih. Vsekakor gre v primeru uporabe mobilne tehnologije za ta čas12 za izjemno prepoved, saj je mobilni splet v izjemnem porastu, prav tako vedno več sodobnih mobilnih telefonov omogoča dostop 8 Tudi v našem prostoru imamo knjižnice, ki so del projekta varnih točk za otroke in najstnike. 9 O tem govori vrsta programov, ki jih knjižničarji oblikujejo za npr. uporabnike s posebnimi potrebami, mladostnike, manjšine. 10 Knjižničarji v praksi velikokrat doživijo, da pridejo obiskovalci zgolj na klepet in tako vzdržujejo socialni stik z okoljem. 11 Na to nasprotje je opozoril tudi Eppo Van Nispen v svojem predavanju Libraries wanted: dead or alive, ki ga je imel 27. junija 2010 na konferenci ALA. Na tem predavanju je izpostavil vrsto zanimivih tez za razmišljanje, ena od teh je tudi sledeča: večino knjižnic so oblikovali arhitekti, ki so prijatelji politikov, ne pa strokovnjaki za knjižnične zgradbe po meri uporabnikov (ang. most libraries are designed by architects who are friends of politicians, not experts at building libraries for people). 12 V Evropi v današnjem času mobilni splet redno uporablja v povprečju okrog 20 odstotkov vseh mobilnih uporabnikov. V Sloveniji uporablja mobilni splet skoraj 21 odstotkov vseh mobilnih uporabnikov (po zadnjih statističnih podatkih od skupno 1950 mio mobilnih uporabnikov). Ena izmed redkih raziskav o uporabi mobilnega spleta pri nas, ki so jo leta 2006 opravili pri RIS-u (Raba interneta v Sloveniji), je pokazala, da slovenski uporabniki mobilni splet najpogosteje uporabljajo za pošiljanje in branje e-pošte ter za obisk mobilnih portalov operaterjev (Horvat, 2011). do različnih informacij, med drugim tudi do elektronskih knjig. Hkrati pa mobilni telefoni prinašajo določeno varnost13 in večjo stopnjo dostopnosti do znanja, saj sodobne aplikacije omogočajo tudi dostop do e-knjig. Zato tudi ni več smiselno, da govorimo o vedno novih medijih, ki jih knjižničarji ponujajo ali pa jih ne ponujajo. Bolje bi bilo uporabiti termin drugačni mediji. Knjižnica in knjižničarji se tako pogosto znajdejo med imaginarnim in realnim svetom. Če literatura predstavlja imaginarni svet, je sodobna tehnologija tista, ki knjižnico in knjižničarje usmerja v realni svet. »Knjižnica je prostor, kjer se lahko uživa prostost, pridobi prosti čas po učinkovito opravljenem nujno potrebnem delu, dobi spodbude in ideje za aktivno preživljanje prostega časa, kjer se uživa ob sprejemanju kulturnih, umetniških in drugih dobrin ali odkrivanju znanja.« (Novljan, 2005, str. 1). Ja, knjižnice so vse to in knjižničarji so tisti, ki delajo knjižnico bogato, vendar jih z ustvarjanjem prepogostih prepovedi spravljamo v precep. Tako zaposlene, ki npr. morda pretežko definirajo preglasno govorjenje, kot uporabnike, ki želijo knjižnico uporabljati brez predsodkov, ki jih s seboj nosijo številne generacije. Knjižnice postajajo svet omejitev in kot takšnega ga lahko dojemajo uporabniki. Šele v trenutku, ko se bodo knjižničarji v polnosti zavedali dejstva, da so tako na eni strani kot drugi pomembni ljudje, bodo knjižnice postajale prostor druženja, preživljanja prostega časa in uživanja brez slabega občutka. Zagotovo obstaja vrsta argumentov, zakaj so takšna določila našla svoje mesto v ustreznih dokumentih in najverjetneje je vrsta argumentov tudi opravičena. Nekateri so verjetno lahko vezani tudi na ugled knjižnic in spoštovanje knjižničnega prostora. Verjetno so pogosteje vezani na argumente, ki utemeljujejo zaščito gradiva in zaposlenih pred t. i. »izpadi« posameznih uporabnikov ali članov. Takšen pristop izhaja iz prepričanja, da vse, kar je zapisano, zaščiti, prepreči ali pomaga urediti konfliktno situacijo. Ne pomaga pa pri ustvarjanju knjižnice kot prostora druženja ter knjižnice kot odprtega prostora za dialog in znanje. Odgovor na nepredvidene situacije lahko najdemo v prvi vrsti v usposobljenih in kompetentnih knjižničarjih, ki obvladajo različne tehnike komuniciranja in reševanja zapletov ter se hkrati zavedajo svoje vloge v tem, če lahko tako imenujemo, referenčnem procesu z uporabnikom. Za uspešno delo v knjižnici je nujno, da se knjižničarji za- 13 Tudi v našem prostoru niso več osamljeni primeri šoloobveznih otrok, npr. od tretjega razreda dalje, ki jim starši omogočijo uporabo mobilnega telefona. Najverjetneje je eden pogostejših vzrokov za to, da lahko starši sledijo otroku na njegovi poti po šoli. In kaj je narobe, če želi otrok poklicati mamo, da je varno prispel v knjižnico? Fras popovic, s. ♦ BRANJE zA plažo - poletni izzivi ob spremembah zakonodaje vedajo dejstva, da je bistvo njihovega dela v pogovoru. Pravila, prepovedi ali drugačna določila lahko uporabljajo kot ščit, ki jih ščiti pred pogovorom z uporabnikom. Vsi smo individualne osebe, ki želimo biti kot takšne tudi obravnavane. Individualni pristop vodi do knjižnice brez pravil in knjižnice, ki v središče postavlja ljudi, s tem pa svojo vrednost namesto skozi številke o uporabi izkazuje skozi zgodbe, občutke in pozitivne izkušnje uporabnikov. Številke imajo knjižničarji radi. S številkami spretno dokazujejo, koliko novih izvodov knjig so nakupili, koliko prireditev, dogodkov, npr. programov informacijskega opismenjevanja14 pripravijo za uporabnike knjižničnih storitev, kako porabijo zagotovljena finančna sredstva in koliko članov ali uporabnikov so sprejeli v nekem časovno določenem obdobju. Številke nam ne povedo, kakšen program pripravljajo in izvajajo knjižničarji, kje premikajo meje v glavah in življenjih, kakšen vpliv imajo na življenja posameznika in kje ponudijo več kot običajni prireditveni centri kraja. Morda knjižničarji porabijo preveč časa za številke in premalo za ljudi. Ob uporabi številk kot enega glavnih argumentov obstaja nevarnost vedno večje navezanosti na številke, s tem posledično vedno večje (opravičene ali pa tudi ne15) številke, ob tem pa vedno večja odsotnost potrebe po odkrivanju zadovoljstva uporabnikov, članov ali prebivalcev nekega knjižničnega okoliša. Ko v razmišljanju o potrebah uporabnikov, prebivalcev, članov presežemo številke, stopijo v ospredje zgodbe in princip individualne obravnave ter knjižnica brez pravil. Knjižničarji, ki se z uporabniki knjižničnih storitev ali člani knjižnice redno srečujejo pri svojem delu, večino le-teh zelo dobro poznajo in vedo, kdaj lahko pričakujejo in kakšen pristop uporabijo, da opravijo zadano delo strokovno in v skladu s pričakovanji. Knjižničarji se pogosto zavedajo (ali pa to občutijo), da jim obiskovalci knjižnic zaupajo. Zaupajo njihovi presoji in nasvetom16. Knjižničarji pa ta dialog pod okriljem obstoječih knjižničnih pravil izpeljejo tako, da je obiskovalcem udobno, enostavno in prijetno ter ustvarijo pozitivno izkušnjo, ki spodbuja učenje. Ali res? 14 Verjetno bi bili zanimivi rezultati raziskave, ki bi poskušala ugotoviti, ali knjižničarji ob pripravi programa informacijskega opismenjevanja kdaj pomislijo, da s tem lahko uporabnikom vzbujajo slab občutek o sebi in jim s tem morda sporočajo, da so neumni. 15 V praksi knjižničarji ločijo med bralci, ki si knjige izposojajo in med bralci, ki izposojene knjige berejo. 16 V tem je glavna razlika med knjigo v knjižnici in na ipodu. Prav takšna je tudi razlika med informacijo na internetu in informacijo, pridobljeno od knjižničarja. Med predlogi, ki jih lahko najdemo v Analizi stanja na področju kulture s predlogi ciljev za nacionalni program 2012-2015 (2011), je zagotovo nekaj takšnih, ki bi za uporabnike pomenili odstranjevanje birokratskih ovir in približevanje knjižnici brez pravil, v odprtem prostoru za dialog in znanje. Predlog enotne članske izkaznice na območju bi lahko v težnji približevanju knjižnične dejavnosti kot javne službe vsem uporabnikom postal predlog enotne članske izkaznice za določeno vrsto knjižnic. Tako bi lahko morebiti uresničevali tudi določilo, ki ga lahko najdemo v enem od izbranih pravilnikov o splošnih pogojih poslovanja, ki prepoveduje članstvo v knjižnici vsem tistim, ki so bili izpisani iz katere koli druge slovenske splošne knjižnice. Enotna članska izkaznica, enoten cenik17, primerljivi ali enotni programi ter skupni razvojni projekti so le nekateri od tistih korakov, ki bi v prihodnje morali okupirati misli knjižničarjev in bi prinesli veliko pozitivnega tako posamezni lokalni skupnosti kot tudi knjižničarski javni službi. Misli globalno, deluj lokalno, je moto, ki je že dolgo prisoten na različnih področjih, a ga je potrebno nadgraditi s sodelovanjem. Le tako lahko dosežemo, da bodo knjižničarji zagotavljali knjižnično javno službo trajno, nemoteno in pod enakimi pogoji dostopno vsem uporabnikom. In dobro bi bilo, če bi enkrat za vselej opravili s problemom percepcije pojmov »brezplačno« in »zastonj«. Filozofija, ki se gradi okrog splošno sprejetega dejstva, da tisto kar je zastonj nihče ne ceni in ne spoštuje, izhaja iz tržno naravnanega koncepta storitvene dejavnosti. Kako gradimo avtoriteto, spoštovanje, zaupanje? Z ustvarjanjem pozitivnih izkušenj, z zaupanjem v uporabnika in s spoštovanjem njegovih individualnih potreb in želja. Brezplačno ni zastonj. Brezplačno storitev plača nekdo drug in jo omogoči vsem. Knjižnice morajo biti varne, dostopne in enostavne. Knjižničarji morajo programe in storitve graditi na občutkih in nadgrajevati takšne storitve, ki uporabnikom, obiskovalcem, članom vzbujajo dober občutek. Knjižničarji znajo ustvariti bogate knjižnice. Bogate s prijazno besedo, pozitivnim pristopom in kulturnim vzgledom. Takšne morajo biti za vse prebivalce, še posebej pa za mlade. Spodbujati morajo storitve, ki vodijo do znanja in odpirajo nova obzorja razmišljanja. 17 V Analizi stanja na področju kulture s predlogi ciljev za nacionalni program 2012-2015 lahko pri uresničevanju 3. cilja »Zagotavljanje kakovostnih in raznolikih knjižničnih storitev ter omogočanje brezplačnih osnovnih storitev splošnih knjižnic vsem prebivalcem Slovenije« najdemo predviden ukrep, in sicer regulacijo višine cen osnovnih storitev, ki jih knjižnice lahko zaračunavajo (str. 212). Ob vseh morebitnih zakonskih spremembah, ki se bodo zgodile v prihodnje, knjižničarji v teh zakonskih določilih zagotovo ne bodo dobili odgovora, kako naj predpisani »kaj« spremenijo v želeni »kako« in ob tem uresničijo tisto strokovno prepričanje, ki vodi k viziji knjižnice kot prostora druženja in preživljanja prostega časa. A je odgovor na to vprašanje lahko zelo enostaven: za knjižnice »se odločamo, ko nam ponujajo več kot drugi. To je lahko drugačno, boljše, udobnejše, cenejše, bogatejše, svobodnejše, kar predvsem pomeni: dobro, dostopno z manj ovirami.« (Novljan, 2005, str. 8) A ob tem so prisotne tudi pasti, saj je »oblikovanje take ponudbe zahtevna naloga sodobnega menedžmenta, ki je, še zlasti v primerjavi z vodenjem in upravljanjem v prejšnjem družbenem sistemu, postavljen pred hudo konkurenco in skupaj z uporabnikom pred grožnjo, da se bo kulturno poslanstvo knjižnice spremenilo v komercialno ponudbo. Tega seveda ne morejo preprečiti še tako dobri zakoni in strokovna priporočila, ko vodstvu in osebju knjižnice nista jasna namen knjižnice in njena moč.« (Novljan, 2005, str. 8) 4 ZAKLJUČEK Ameriško združenje knjižnic (ALA) promovira knjižnice z udarnim sloganom, ki opozarja na to, da je v Ameriki več knjižnic kot ima prehrambno podjetje McDonald's restavracij. V letu 2009 je v Sloveniji delovalo 929 knjižnic, ki so izvajale knjižnično dejavnost kot javno službo, od tega ena nacionalna, 72 visokošolskih knjižnic, 151 specialnih, 647 šolskih in 58 splošnih knjižnic. McDonald's Slovenija ima trenutno po vsej Sloveniji 15 restavracij. 5 CITIRANI VIRI IN LITERATURA 1. Analiza stanja na področju kulture s predlogi ciljev za nacionalni program za kulturo 2012-2015. (2011). Ljubljana: Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo. Pridobljeno 9. 7. 2011 s spletne strani: http://www.mk.gov.si/si/storitve/raziskave_in_analize/anali-za_stanja_na_podrocju_kulture 2. Bohinc, R. (2011, 27. avgust). Javni sektor je še vedno torzo tranzicije: o izvajanju dejavnosti splošnega pomena. Delo. Sobotna priloga, 12, str. 18. 3. Etični kodeks slovenskih knjižničarjev. (1995). Knjižničarske novice, 5 (12), 31-32. 4. Horvat, J. (2011). Mobilni splet. Ljubljana: Zavod mladi podjetnik. Pridobljeno 15. 9. 2011 s spletne strani: http://mladipodjetnik.si/podjetniski-koticek/marketing/mobilni-splet 5. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev. (2001). Uradni list RS, št. 8. 6. Novljan, S. (2005). Čas prostosti v knjižnici. Knjižničarske novice, 15 (10), priloga. 7. Pivec, F. (2011, 29. junij). Quo vadis, Slovenija? Večer, 67, str. 8. 8. Pivec, F. in Šercar, T. M. (1998). Primerjalni elementi pristopa k zakonodaji o knjižnicah. Knjižnica, 42 (2-3), 53-66. 9. Pravilnik o bibliotekarskem izpitu. (2011). Ljubljana: Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo. Pridobljeno 7. 9. 2011 s spletne strani: http://www.mk.gov.si/fileadmin/ mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Zakonodaja/Predlogi_zakonov/2011/pbi_V1_0.pdf 10. Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. (2003). Uradni list RS, št. 73 in št. 70/08. 11. Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1A), skrajšani postopek, EPA 1928-V. (2011). Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, 37 (17. junij). 12. Predlog Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena (ZIDSP), prva obravnava, EPA 1800-V. (2011). Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, 37 (22. april). 13. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1B), skrajšani postopek, EPA 1940-V. (2011). Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, 37 (21. junij). 14. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK-D), skrajšani postopek, EPA 1504-V. (2011). Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, 37 (3. januar). 15. Redjko, M. (2011, 17. september). Peter je moja zvezda. Večer^ V soboto, 3, str. 31. 16. Rotovnik, M. (2011). Pogled od znotraj. Bukla, 7 (65), 18. 17. Uredba o osnovnih storitvah knjižnic. (2003). Uradni list RS, št. 29. 18. Vodeb, G., Kodrič-Dačic, E. in Janc. K. (2010). Analiza stanja in možnosti ukinitve nadomestil za včlanitev v slovenske splošne knjižnice: raziskovalna naloga. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. Pridobljeno 7. 9. 2011 s spletne strani: http://cezar. nuk.uni-lj.si/common/files/studije/clanarine.pdf 19. Zakon o javnih uslužbencih. (2002). Uradni list RS, št. 56 in nadaljnji. 20. Zakon o knjižničarstvu. (2001). Uradni list RS, št. 87 in št. 96/2002. 21. Zgodbe iz knjižnice. Knjižnica kot moj tretji prostor. (2008). Ljubljana: Sekcija za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije. predstavitve presentations slovenski besedilni korpus bibliotekarstva - najsodobnejša slovaropisna podpora bibliotekarski terminologiji sLOVENE TEXT CORPUS OF LiBRARY SCiENCE - AN ADVANCED LEXiCOGRAPHiC TOOL FOR LibRARy TERMiNOLOGY Ivan Kanič Centralna ekonomska knjižnica, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani e-pošta: ivan.kanic@ef.uni-lj.si UDK 02(038)=163.6 izvleček Bibliotekarstvo je stroka, ki ima v slovenskem prostoru bogato tradicijo, danes pa uspešno sledi najnaprednejšim tokovom razvoja v svetu. Zato je presenetljivo, da v preteklosti bibliotekarski terminologiji ni bila namenjena sistematična skrb ali organiziran poskus njene kodifikacije in normiranja v slovarju. Vrzel sta v zadnjem desetletju zapolnila prevajalni in razlagalni slovar bibliotekarske terminologije, ki sta nastala po sodobnih načelih leksikografije in temeljita še na ročnem izpisovanju bibliotekarskih izrazov iz obsežnega nabora slovenskih strokovnih besedil in po njih izdelanem geslovniku. Slovaropisna skupina sledi sodobnim leksikografskim tokovom, zato bo uporabila za dopolnjevanje slovarjev učinkovita orodja korpusnega jezikoslovja. Zasnovala in vzpostavila je slovenski besedilni korpus bibliotekarstva, ki je v prvi fazi že presegel 1,8 milijona besed, prevzetih iz 234 slovenskih strokovnih in znanstvenih besedil s področja bibliotekarstva. Korpus omogoča različne oblike iskanja in prikaza besed in besednih zvez v ožjem ali širšem sobesedilu ter izdelavo seznamov in kazal po meri za besedne analize in primerjave. Spletna aplikacija je javno dostopna. Ključne besede: bibliotekarstvo, informacijska znanost, terminologija, korpusno jezikoslovje, besedilni korpusi, Korpus bibliotekarstva UDC 02(038)=163.6 abstract In Slovenia librarianship has had a rich and successful tradition, and today it is well in line with the most advanced developments and trends in the world. Surprisingly no systematic concern had been paid to library terminology in the past and no organized attempt to attain its codification and authority in dictionaries. Recently two dictionaries have filled the gap, a translation dictionary and an explanatory dictionary of library terminology. They were both concieved and built in accordance with up-to-date principles of modern lexicography, thus they were based on the excerption of a set of selected technical and scientific texts in librarianship and library science, the excerption being manual at the time, of course. A list of selected and evaluated headings was produced from excerpted texts to initiate the building of the dictionary. The lexicographers keep following closely current modern trends in lexicography, consequently they have designed and set up the Slovene text corpus in the field of library and information science, a powerful and efficient tool for editing and amending of the existing Dictionary of Library Terminology. The corpus has reached 1.8 million words extracted from 234 Slovene technical and scientific texts. It supports a varisty of specialized search methods, display of search results - words in close or wider context, and building of customized word lists for text and word analysis. The web based application is in open access. Key words: librarianship, library science, LIS, terminology, corpus linguistics, text corpus, Korpus bibliotekarstva 1 UVOD Natančno in enoznačno sporazumevanje med ljudmi je conditio sine qua non organizirane družbe, vzdrževanja že doseženih vrednot in vzpostavljanja novih. Vse bolj zapletene oblike sporazumevanja in sodelovanja med posamezniki in skupinami to zahtevo še bolj postavljajo v ospredje. Obsežni enojezični razlagalni slovarji omogočajo tako poglobljeno in enoznačno razumevanje pripadnikov istega jezika, večjezični, pretežno prevajalni slovarji, pa sporazumevanje med pripadniki različnih jezikov. Razvoj družbe in njena stratifikacija na razvejena in ozko specializirana strokovna področja se odraža tudi v razvoju jezika stroke. Strokovna terminologija je tako dokaz moči, pestrosti, razvitosti in samostojnosti nekega jezika, istočasno pa tudi stroke, v kateri se uporablja, zato je jasno, da je treba strokovno terminologijo ustrezno gojiti in negovati, po drugi strani pa tudi normirati in kodificirati v enojezičnih terminoloških slovarjih. 2 SLOVENSKA BIBLIOTEKARSKA TERMINOLOGIJA Bibliotekarstvo je stroka, ki ima med Slovenci in v slovenskem prostoru dokajšnjo tradicijo, bibliotekar v Licejski knjižnici, današnji Narodni in univerzitetni knjižnici, je bil na primer v 19. stoletju tudi genialni jezikoslovec, znalec devetnajstih jezikov Matija Čop. Slovenski strokovni termini so se kljub močnemu in stalnemu vplivu nemškega jezika v 19. in 20. stoletju, v sedanjosti pa vplivu angleške strokovne literature in s tem tudi terminologije, razvili, utrdili in tudi uveljavili. Ves ta čas bibliotekarskim terminom ni bila namenjena sistematična skrb ali organiziran poskus njihove kodifi- kacije in normiranja, čeprav so bili v vrstah bibliotekarjev tudi najvidnejša imena slovenskega jezikoslovja, dr. Mirko Rupel je bil ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice. Raba je zato slonela predvsem na jezikovni praksi in normi posameznih »šol« ali na pomembnih in vplivnih posameznikih, npr. Avgustu Pirjevcu, Pavlu Kalanu in drugih priznanih bibliotekarjih, kar pogosto ni bilo niti oblikovno niti semantično usklajeno. Sodobni strokovni stiki v svetu, hiter razvoj računalniške opreme in s tem vnos sprememb v tehnologijo in metodologijo obdelave ter pojav množice novih nekonvencio-nalnih nosilcev zapisov, ki kot knjižnično gradivo prihajajo v knjižnice, so povzročili ne samo vdor tujih poimenovanj ampak tudi napačno rabo, ki jo je povzročil vir, iz katerega je črpana informacija. 2.1 SLOVENSKI BIBLIOTEKARSKI TERMINOLOŠKI SLOVARJI Zaradi spoznanja, da bibliotekarska stroka v slovenščini nima niti eno-jezičnega razlagalnega niti večjezičnega prevajalnega slovarja, je postala izdelava slovarja nujna. V ožjem krogu strokovnjakov se je porodila misel o projektu, ki bi zapolnil to vrzel v bibliotekarski stroki. Ideja je postala resničnost, ko sta Ivan Kanič in Mirko Popovič pripravila organizacijska in kasneje tudi strokovna izhodišča za delovanje projektne skupine, ki je začela z delom leta 1987. Začela se je priprava večletnega projekta za sestavo slovenskih bibliotekarskih terminoloških slovarjev. Cilji projekta za ureditev bibliotekarske terminologije in s tem tudi slovenske Bibliotekarske terminološke komisije so bili: 1. Kodificiranje slovenske bibliotekarske terminologije, ki temelji na - evidentiranju strokovnih izrazov, ki se v bibliotekarstvu uporabljajo danes ali so se uporabljali v preteklosti, - pomenski analizi posameznega termina in ugotavljanju pomenskih povezav ter sinonimnih ali antonimnih odnosov med njimi, - normiranju glede na knjižno normo in zahteve urejene strokovne terminologije. 2. Sestava in izdaja terminoloških slovarjev bibliotekarstva in informacijske znanosti, tj. - enojezičnega razlagalnega terminološkega slovarja in - večjezičnega prevajalnega slovarja. knjižnica: odprt pROsTOR zA dialog iN znanje, strokovno posvetovanje zBDs 2011 3. Jezikovno svetovanje in presoja ob tekočih terminoloških vprašanjih rabe strokovnih izrazov v bibliotekarstvu in informacijski znanosti, ki se opira na za slovar opravljenih pomenskih analizah terminov. 4. Objavljanje rezultatov v strokovni literaturi, predvsem v strokovni reviji Knjižnica, in predstavitev delovanja v drugih strokovnih krogih ter na mednarodni ravni. Komisija se je ravnala po sodobnih načelih leksikografije, zato je delo temeljilo na izpisih bibliotekarskih izrazov iz obsežnega nabora slovenskih strokovnih besedil in po njih izdelanem geslovniku. Ta inventarizacija strokovnega besedišča, ki se je v preteklosti uporabljalo v slovenski bibliotekarski strokovni literaturi, je bila osnova za izbor v slovarju obdelanih strokovnih pojmov in primerjanje z izborom v tujejezičnih strokovnih slovarjih. Inventarizacija izrazja je bila z metodo takrat še »ročnega« izpisovanja strokovnih besedil na tak način opravljena kot izhodiščna faza projekta in je trajala več let, zahteven segment selekcije in vrednotenja terminov, pomenska analiza z vzpostavitvijo pomenskih zvez med izbranimi termini in oblikovanje razlag je predstavljalo osrednje delo terminološke skupine, katere ciljni rezultati so bili objavljeni leta 2002 (Angleško-slovenski slovar bibliotekarske terminologije) in leta 2009 še Bibliotekarski terminološki slovar, oba v tiskani in spletni izdaji. 3 BESEDILNI KORPUSI V jezikoslovju je korpus oziroma besedilni korpus velika in strukturirana zbirka besedil, navadno grajena, hranjena in obdelana računalniško. Korpuse se uporablja za statistične analize pisanega in/ali govorjenega jezika, za preverjanje pojavitev besed in besednih zvez ali pa za potrditev lingvističnih pravil v določenem jeziku. So tudi nepogrešljivo in nadvse koristno orodje ob pripravi splošnih in tudi terminoloških slovarjev. Korpusi so seveda začeli nastajati tam čez veliko lužo in predvsem v »velikih« jezikih, vendar imamo že nekaj časa tudi za slovenski jezik več po nastanku in namenu različnih korpusov. Referenčni korpusi so temeljna vrsta korpusov, ki naj bi predstavili celovito podobo nekega jezika. So večjega obsega, zanje je glede na tradicijo tudi najnatančneje izdelana metodologija gradnje, predstavljajo pa izhodišče za temeljne jezikoslovne raziskave predvsem s področja slovnice in slovarjev. Pri nas sodita v to kategorijo dva besedilna korpusa: Nova beseda, ki vse- buje okrog 240 milijonov besed iz 5700 leposlovnih, strokovnih in uradnih besedil do leta 2004, in referenčni korpus slovenskega jezika FidaPLUS, ki vsebuje okrog 621 milijonov besed iz slovenskih besedil najrazličnejših zvrsti, objavljenih v letih od 1979 do 2006. Specializirani korpusi predstavljajo jezik v natančno določeni rabi, med njimi so najpomembnejši korpusi strokovnih jezikov, predvsem v okviru terminoloških raziskav in gradnje terminoloških slovarjev. Taki so pri nas na primer Korpus DSI (Korpus zbornikov posvetovanja Dnevi slovenske informatike od 2003 do 2010 in revije Uporabna informatika), ki vsebuje 2 milijona besed, in na istem naslovu korpus iFpX, ki zajema okrog 14 milijonov izbranih izrazov iz korpusov FidaPLUS in DSI. Zanimiva sta tudi jezikoslovno označeni korpus Jos in Evrokorpus, ki je zbirka vzporednih dvojezičnih korpusov prevodov in obsega besedila v 22 jezikih držav, ki so bile leta 2007 članice EU, vsebuje pa 98 milijonov besed oziroma 600 tisoč prevodnih enot. Nekaj prav posebnega pa je Vayna s četrt milijona besed iz 360 časopisnih člankov, ki so v času od aprila do avgusta 1989 obravnavali t. i. »verbalne napade na JLA« (oziroma ozadje in potek procesa JBTZ). Besedilni korpusi se v terminologiji uporabljajo za inventarizacijo in preverjanje pojavitev besed in besednih zvez v strokovnih besedilih, torej za ugotavljanje, kateri izrazi in na kakšen način se pojavljajo v jeziku neke stroke. Iz njih je mogoče pridobiti zelo različne sezname besed in besednih zvez, z lematizacijo in besednovrstnim označevanjem pa posegati celo v analizo uporabe posameznih besednih vrst. Zato so nepogrešljivo in nadvse koristno orodje ob pripravi sodobnih terminoloških slovarjev. V ta namen smo si že dalj časa prizadevali vzpostaviti tak korpus tudi na področju slovenskega bibliotekarstva. 3.1 PREDHODNIK BESEDILNEGA KORPUSA BIBLIOTEKARSTVA Strokovno delo pri pripravi Bibliotekarskega terminološkega slovarja, ki je potem izšel leta 2009, se je ravnalo po sodobnih načelih leksikografije, zato je temeljilo na ugotavljanju rabe izrazja v strokovnem jeziku in evidentiranju terminov s tradicionalnim »ročnim« izpisovanjem bibliotekarskih izrazov iz obsežnega seznama tiskanih slovenskih strokovnih besedil. Izpisovanje izbrane slovenske bibliotekarske strokovne literature v letih 1988 do 1999 je zajelo 291 sistematično in v celoti izpisanih besedil na skupno 6575 straneh, ob tem pa še naključne izpiske iz večjega števila ob delu uporabljenih besedil. Upoštevana so bila dela okrog 140 slovenskih avtorjev in tudi nekaj prevodov, npr. standardi ISBD. Na tej osnovi je bil nato izdelan alfabetarij, ki je predstavljal osnovni nabor izrazov za pripravo slovarja. »Ročno« pripravljeni izpiski so bili že tedaj računalniško obdelani, najprej s »tablico« ZX Spectrum, nato z Atarijem in končno z osebnimi računalniki na različnih operacijskih sistemih. Računalniška besedilna zbirka je vsebovala 10.300 ekscerptov in je že bila dostopna na spletu. Besedilnega korpusa in njegovih funkcij s takratno računalniško opremo, sredstvi in znanjem še ni bilo mogoče vzpostaviti. Danes je to že mogoče in po enoletnih pripravah je julija 2011 »shodila« testna zasnova slovenskega Korpusa bibliotekarstva, v začetku septembra 2011 pa so delovale že vse predvidene funkcije. 4 SLOVENSKI KORPUS BIBLIOTEKARSTVA Natančno dva meseca je trajalo, da se je Korpus bibliotekarstva iz svojih zametkov razvil v povsem delujoč sistem z vsemi funkcijami, kot je bil načrtovan. Namenjen je analizi slovenskih bibliotekarskih strokovnih in znanstvenih besedil in v njih uporabljnih terminov, predvsem pa kot učinkovito orodje za dopolnjevanje Bibliotekarskega terminološkega slovarja. Korpus omogoča različne oblike iskanja in prikaza besed in besednih zvez v ožjem ali širšem sobesedilu ter izdelavo seznamov in kazal po meri za analize in primerjave. Korpus je javno in brezplačno dostopen na spletu pod pogoji licence CC, zato upamo, da bo koristil tudi strokovnim kolegom bibliotekarjem in tudi študentom bibliotekarstva ter morebiti kakšnemu jezikoslovcu, terminologu ali slovaropiscu iz drugih logov. 4.1 NABOR BESEDIL Korpus zajema skoraj izključno elektronsko objavljena besedila, bodisi izvorno digitalna ali digitalizirana, izjema je le nekaj pomembnejših besedil, ki so bila objavljena samo v tiskani obliki in smo pridobili od avtorjev njihove postprinte, predvsem magistrska in doktorska dela. Ob zasnovi korpusa so bila pripravljena tudi strokovna izhodišča za črpanje besedil, na katerih temelji obširen seznam potencialnih kandidatov za vključitev. To so predvsem zaključna dela s širšega področja bibliotekarstva (diplomska, magistrska in doktorska dela ljubljanskega Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, pa tudi nekatera izbrana dela iz drugih univerz; dela, ki niso v slovenskem jeziku, seveda niso bila upoštevana), članki iz novejših letnikov strokovne revije Knjižnica, članki iz revij Organizacija znanja in COBISS obvestila, nekateri izbrani članki iz Knjižničarskih novic, prispevki iz večjega števila zbornikov, nekaj strokovnoinformativnih člankov iz drugih virov in monografske publikacije različnih vrst, predvsem tiste, ki sta jih objavili Narodna in univerzitetna knjižnica in Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. Nekaterih del žal ni bilo mogoče vključiti zaradi zaščite objavljenih datotek v pdf formatu, ki ne dovoljuje branja posameznih besed v besedilu. 4.2 OBSEG KORPUSA Že v začetni fazi vzpostavitve je dosegel korpus občudovanja vreden obseg, predvsem pa zadovoljivo delujejo tudi že vse predvidene funkcije. Vsebuje več kot 1,8 milijona besed, črpanih iz 234 krajših ali daljših besedil. Vsa navedena dela so bila objavljena v elektronski obliki, večina izvorno digitalnih oziroma vzporednih tiskani izdaji, nekaj pa tudi digitaliziranih. Poudarek je na zajemu besedil, objavljenih v zadnjem desetletju, glede na možnosti pa kdaj tudi starejša. Selektivni seznam potencialno zanimivih besedil obsega še okrog 400 enot, s katerimi bomo v prihodnje dopolnjevali korpus glede na časovne možnosti. Preglednica 1: Analizirana besedila po tipu in število iz njih zajetih besed Vrsta objave Število besedil Število besed Doktorske disertacije 4 215.223 Magistrska dela 19 525.696 Diplomska dela 8 203.805 Monografske publikacije 10 207.837 Članki: - Revija Knjižnica 79 330.518 - Organizacija znanja 31 102.491 - Knjižničarske novice 21 40.049 - Prispevki v zbornikih 59 212.377 - Drugi članki in sestavki 3 8.148 Celotni korpus 234 1.811.981 Seznam 234 vključenih besedil s hipertekstnimi povezavami na celotna besedila je objavljen v dokumentaciji na spletu. 4.3 PROGRAMSKA OPREMA IN POSTAVITEV KORPUSA Pri pripravljanju besedil in za postavitev ter javno spletno uporabo korpusa je bila uporabljena domača programska oprema - urejevalnik besedil EVA in njegova internetna različica NEVA s specifičnimi funkcijami, ki že nekaj let omogočajo delovanje splošnega referenčnega korpusa slovenskega jezika Nova beseda, spletne različice Slovarja slovenskega knjižnega jezika in nekaterih drugih slovarskih in jezikoslovnih orodij. Vse priprave in obdelave besedil potekajo na osebnem računalniku, prav tako izdelava številnih indeksov za konkordančno in besedno iskanje ter iskanje po besednih parih, trojčkih, četverčkih in peterčkih. 4.4 AVTORSKE PRAVICE Upoštevana besedila niso v korpusu dostopna niti v izvirni obliki niti v celoti, za uporabnike so izdelane le hipertekstne povezave na izvirno objavo (npr. dLib.si, arhiv revije Knjižnica ipd.). Besedila so uporabljena samo za izdelavo kumulativnih statističnih kazalcev jezika, npr. za sezname besed ali besednih zvez s pogostnostjo, in v konkordančnih seznamih, vendar tudi tam le v obliki ožjega citata ne več kot treh povedi - tekoče povedi, povedi pred njo in povedi za njo. Korpus torej ne posega v avtorske pravice piscev besedil ali založnikov. Kjer prispevki niso prosto dostopni, je zato povezava narejena samo na naslovno stran časopisa (npr. Knjižničarske novice), kadar je zbornik objavljen v eni sami datoteki, je za vsakega od prispevkov povezava na celoten zbornik. Izključni nosilec avtorskih pravic za uporabljene programske rešitve je dr. Primož Jakopin. Korpus bibliotekarstva je zasnoval in pripravil Ivan Kanič, korpus je javno in brezplačno dostopen na spletu pod pogoji licence CC. 4.5 UPORABA IN FUNKCIJE KORPUSA Besedilni korpus je v celoti spletna aplikacija in ne potrebuje nalaganja nobenih komponent na uporabnikov računalnik, prav tako ni nobenih omejitev glede na vrsto in/ali verzijo spletnega brskalnika. Nameščen je kot posebna stran bloga Bibliotekarska terminologija, kjer so objavljene tudi vse novosti, dokumentacija za pomoč pri uporabi, nekatere zanimivosti in analize. Uporabniški vmesnik je enostaven in pregleden, omogoča nekaj osnovnih uporabniških nastavitev in izbor načina poizvedovanja ter možnosti omejevanja iskanja na določen tip dokumentov. 4.5.1 Uporabniške nastavitve omogočajo: - Omejevanje iskanja konkordanc glede na veliko/malo začetnico besede, saj iskanje sicer ne razlikuje med velikimi in malimi črkami. - Besedno iskanje po celih besedah ali krnih; standardno iskanje poteka samo natančno po vpisanem nizu znakov kot zaključeni celoti - besedi. Nastavitev velja za besedno iskanje, iskanje po parih, trojčkih, četverčkih in peterčkih. - Omejitev iskalnega razpona: Standardno poteka iskanje po vseh besedilih (označena je izbira »celotni korpus«), z izbiro pa lahko uporabnik omeji iskanje po besedilih samo enega tipa ali več tipov dokumentov hkrati (npr. samo po člankih iz revije Knjižnica, samo po doktorskih disertacijah ipd.). 4.5.2 Iskalni postopki Uporabniški vmesnik omogoča šest različnih vrst iskanja, za vsako je izdelan tudi poseben indeks. V navodilih in pomoči za uporabo korpusa so navedeni tudi ilustrativni prikazi posameznih iskanj in možnosti, ki jih ima uporabnik na razpolago. Iskalni niz je mogoče kombinirati tudi z drugimi podatki, npr. z dolžino besed, njihovo pogostostjo, pojavljanju z določeno drugo besedo ipd. Konkordance - iskanje in prikaz besed(e) v sobesedilu z navedbo vira. Kot rezultat poizvedbe se izpiše konkordančni seznam iskanega zaporedja znakov v ožjem sobesedilu tako, da je pred iskano besedo še 45 znakov in enako število znakov za njo. Tradicionalno se takšno kazalo imenuje tudi KWIC indeks ali ključne besede v besedilu. - Standardno poteka iskanje po vpisanem nizu znakov vključno s presledki in upoštevaje vrstni red besed, ki jih je lahko več. - Maskiranje posameznih znakov ni mogoče. - Dovoljeno je desno krajšanje vsake od besed z znakom *. - Standardno se izpiše do 100 zadetkov na stran, nastavitev je mogoče spremeniti. Pri velikem številu zadetkov je omogočeno listanje po straneh ali začetek prikaza na določenem mestu v seznamu. - Na desni strani vsakega zadetka se izpiše kodirana oznaka dokumenta, ki s klikom pokaže sobesedilo iskane besede. Izpišejo se do tri povedi, tekoča poved z iskano besedo, poved pred njo in poved za njo. Nad besedilom je skrajšan bibliografski opis dokumenta s hipertekstno povezavo do celotnega izvirnega besedila na strežniku, kjer je objavljeno. Slika 1: Uporabniški vmesnik (blog Bibliotekarska terminologija) Besedno iskanje - Iskanje ene same besede, dovoljen je levi in/ali desni odrez z znakom *. - V rezultatih se izpiše abecedni seznam zadetkov z navedbo pogostosti pojavljanja (brez sobesedila). - V naslednjem koraku je mogoče prikazati vsakega od zadetkov tudi v sobesedilu in z navedbo vira, ki je prav tako hipertekstno povezan. Iskanje po pogostih besednih parih - Iskanje ene ali obeh besed v besednem paru besede, dovoljen je levi in/ ali desni odrez z znakom *. - Znak * lahko nadomešča tudi eno od besed v celoti. - V rezultatih se izpiše seznam besednih parov, v katerih se iskana beseda pojavlja. - Seznam je urejen padajoče po pogostosti pojavljanja. - S hipertekstno povezavo je omogočen prehod na sobesedilo z navedbo vira. Iskanje po pogostih besednih trojčkih, četverčkih ali peterčkih - Iskanje ene ali več besed v besednem trojčku (četverčku, peterčku), dovoljen je levi in/ali desni odrez z znakom *. - Znak * lahko nadomešča tudi eno ali več besed v celoti. - V rezultatih se izpiše seznam besednih trojčkov (četverčkov, peterčkov), v katerih se iskana beseda pojavlja. - Seznam je urejen padajoče po pogostosti pojavljanja. - S hipertekstno povezavo je omogočen prehod na sobesedilo z navedbo vira. Iskanje po trojčkih, četverčkih in peterčkih je lahko dolgotrajno, posebno z uporabo zvezdic. Slika 2: Rezultati poizvedbe: konkordančni prikaz iskane besede v ožjem sobesedilu s hiperpovezavo na širše sobesedilo knjižnica: odprt pROsTOR zA dialog iN znanje, strokovno posvetovanje zBDs 2011 Korptis i>Uftitifčkiirs/%a Mmrtm Tin, J AMKV*-i Lnhp I ^ Slika 4: Rezultati poizvedbe: prikaz trojčkov s pogostostjo in možnostjo prikaza sobesedila 4.6 VPOGLED V KORPUS V korpusu izpričan besedni zaklad in njegova pestrost ter pogostost pojavljanja besed so odraz nabora analiziranih besedil, zato dosti pričakujemo od nadaljnje rasti korpusa, ki ga bomo po najboljših močeh dopolnjevali. Največje bogastvo in pestrost izrazja pričakujemo v številnih člankih, objavljenih v reviji Knjižnica v zadnjem desetletju, ter magistrskih delih. Žal diplomska dela s področja bibliotekarstva praviloma niso dostopna v elektronski obliki. Analiza Korpusa bibliotekarstva z nekaj več kot 200 slovenskimi strokovnimi bibliotekarskimi besedili oziroma 1,6 milijona besedami (kolikor je obsegal v času priprave podatkov za ta prispevek) je povsem potrdila osnovne teoretične predpostavke o besedilnih korpusih. V korpusu zajete besede se lahko razvrsti v tri značilne skupine: - zelo pogoste besede, ki pa ne prispevajo k predstavitvi vsebine dokumentov, mednje sodijo tudi funkcijske besede, ki sodijo v sam vrh pogostosti; v tej skupini je razmeroma malo različnih besed, vendar izrazito izstopajo s svojo veliko pogostostjo (absolutni prvak je pomožni glagol biti s 93.896 pojavljanji, sledi mu veznik in (61.115), predlog v (46.315) itn.); opaziti je zelo strm padec pogostosti povsem v skladu z Zipfovom zakonom1, zato je petnajsta najpogostejša beseda še zadnja s frkvenco nad deset tisoč, - zelo redke besede, ki prav tako ne predstavljajo vsebine dokumentov (med njimi so tudi imena), ki se iztekajo v dolg rep besed s pogostostjo ena, - relativno ozek pas besed v sredini, ki so najpomembnejše nosilke vsebine in v našem primeru morebitni kandidati za vključitev v terminološki slovar. Med tistimi najpogostejšimi so praviloma besede, ki bi jih pri indeksiranju podatkovne zbirke lahko uvrstili med blokirane besede. Korpus te kategorije ne pozna, ker so lahko za analize besedil, primerjavo avtorjev ipd. zanimive vse besede. V ilustracijo navajam dva primera. Beseda dokaj je bila evidentirana sedemkrat, vendar samo v enem besedilu! Beseda namreč se pojavlja v določeni vrsti znanstvenih publikacij dvakrat pogosteje od povprečja, v prispevkih za zbornike pogosteje kot v člankih revije Knjižnica in najredkeje v monografskih publikacijah. Pogostost v tem primeru ne pomeni absolutne frekvence, temveč delež v odnosu do vseh besed, izražen v promilih. V prvi stotniji najpogostejših besed so na primer: biti ona ter ves in kot do le v ta iz več za o imeti že na pri med saj ki ali še oziroma 1 Zipfov zakon temelji na trditvi, da je majhno število besed uporabljeno zelo pogosto, mnogo drugih ali skoraj vse ostale pa zelo poredko. da lahko svoj si tudi ne drugi naj pa po tako bolj z v kateri vse s od kar ko Med 100 najpogosteje evidentiranimi besedami pa so tudi nekatere za bibliotekarstvo pomembne ključne besede, knjižnica je že na 7. mestu, nato si sledijo še gradivo, informacijski, delo, podatek, sistem, uporabnik, tema, področje, knjižničen, informacija, knjiga, vir, zbirka, visokošolski, uporabnikov, znanstven, storitev, program, avtor, revija, raziskovalen, študent, razvoj, rezultat, analiza, dejavnost, vsebina, vprašanje, stran, članek, primer, iskanje, organizacija, dokument, knjižničar pa še ravno zaključuje prvo stotnijo najpogostejših. Pri vseh teh je bilo izračunano absolutno pojavljanje vseh oblik besede, ker je bil izveden postopek lematizacije, to je proces pripisovanja osnovne (slovarske) oblike besednim oblikam v korpusu. Beseda knjižnica se npr. pojavlja v 21 različnih oblikah (glede na sklon in število, vendar tudi z razlikovanjem velikih in malih črk). bibliotekar knjižničar avtor vir informacija knjižnični podatek informacijski gradiva uporabnik knjižnica Grafikon 1: Nekaj najpogostejših bibliotekarskih terminov 5 ZAKLJUČEK Bibliotekarstvo je ena redkih strok, ki lahko za pripravo in dopolnjevanje svojih terminoloških slovarjev že uporablja besedilni korpus, to najsodobnejše in pomembno jezikoslovno in slovaropisno orodje. Slovenski terminološki slovarji, pa tudi večina tujih, še vedno nastajajo brez podpore korpusov, izjeme so le redke in samo potrjujejo pravilo. Čeprav korpus že sedaj zajema širok spekter različnih tipov dokumentov od doktorskih disertacij in znanstvenih člankov do strokovnoinformativnih člankov, ostaja dinamična rast korpusa z dopolnjevanjem že objavljenih in evidentiranih besedil (takšnih je še nad štiristo), predvsem pa najnovejših tekočih objav s širšega področja bibliotekarstva, najpomembnejša naloga ustvarjalcev korpusa. Le tako bo lahko postal korpus za stroko reprezentativen in celovit prikaz rabe strokovnega izrazja v slovenskem bibliotekarstvu. Ker je korpus na spletu javno dostopen, upamo, da bo koristil tudi strokovnim kolegom bibliotekarjem in tudi študentom bibliotekarstva ter morebiti kakšnemu jezikoslovcu, terminologu ali slovaropiscu iz drugih logov. Največ koristi si od njega vsekakor obetamo pri dopolnjevanju Bibliotekarskega terminološkega slovarja. 6 CITIRANI VIRI IN LITERATURA 1. Bibliotekarska terminologija: razmišljanja in klepet o terminoloških vprašanjih bibliotekarstva. (2010). Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http://terminologija.blogspot.com/ 2. Bibliotekarska terminološka komisija. (2011). Korpus bibliotekarstva. Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http://terminologija.blogspot.com/p/korpus.html 3. Evrokorpus: vzporedni korpus prevodov. (2011). Ljubljana: Vlada RS. Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http://evrokorpus.gov.si/ 4. FidaPLUS: korpus slovenskega jezika. (2006). Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http://www.fidaplus.net/ 5. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. (2011). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: ZRC SAZU. Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http:// bos.zrc-sazu.si/sskj.html 6. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Laboratorij za korpus slovenskega jezika. (2011). Nova beseda. Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http://bos. zrc-sazu.si/s_beseda.html 7. Jakopin, P. (2009). NEVA - interNet version of EVA. Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http://www.laze.org/neva/ 8. Konkordančnik za iSlovar. (2009). Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http://nl2. ijs.si/dsi.html 9. Korpus bibliotekarstva: vključena besedila. (2011). Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http://www.cek.ef.uni-lj.si/terminologija/Korpus/datoteke/seznam_besedil_si.html 10. Oxford English dictionary. (2011). Oxford: Oxford University Press. Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http://www.oed.com/ 11. Projekt Jos: jezikoslovno označevanje slovenskega jezika. (2010). Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http://nl.ijs.si/jos/ 12. Wikipedija: prosta enciklopedija. (2011). Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http:// sl.wikipedia.org 13. Wikipedia: the free encyclopedia. (2001). Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http:// en.wikipedia.org 14. Zbirka VAYNA: verbalni napadi na JNA. (1997). Pridobljeno 1. 9. 2011 s spletne strani: http: //nl.ijs. si/et/talks/korpus/ vay na-hdr. html oPENAGGESS.SI: SLOVENSKA SPLETNA STRAN POSVEČENA odprtemu DOSTOPU oPENACCESS.Si: sLOVENiAN NATiONAL OPEN ACCESS WEB SiTE Luka Šušteršič Institut »Jožef Stefan«, Ljubljana e-pošta: luka.sustersic@ijs.si UDK 024.2 IZVLEČEK Prispevek opisuje projekt postavitve spletnega mesta openaccess.si, namenjenega popularizaciji odprtega dostopa v Sloveniji. Projekt je v letu 2011 izvedel trinajstčlanski konzorcij največjih slovenskih visokošolskih in raziskovalnih organizacij, s finančno podporo pobude EIFL-OA. Prikazan je nastanek projektne skupine, pobude in razlogi za izbiro vsebine projekta, in pomembnejše odločitve pri postavitvi spletne strani. Končni izdelek je razviden s spletne strani www.openaccess.si. Spletna stran ponuja vse, kar boste kdajkoli želeli vedeti o odprtem dostopu. Namenjena je predvsem raziskovalcem, ponuja pa tudi informacije za založnike, knjižničarje in financerje raziskovalnih dejavnosti. Ključne besede: odprti dostop, spletne strani, EIFL UDC 024.2 abstract In the article, we are describing the project openaccess.si. The main goal of the project is popularization of open access in Slovenia. To this end, a consortium of thirteen biggest Slovenian research and higher education organizations applied for an EIFL-OA grant to set up the Slovenian national open access web site. We describe the formation of the consortium, the reasoning that led to the choice of objectives, and the main decisions regarding the web site setup. You can check the results at www.openaccess.si. Web site is primarily targeted to researchers and funding organizations, but contains also information for publishers and librarians. Key words: open access, web pages, EIFL 1 PRIPRAVE Sredi februarja sta Alenka Kavčič-čolic in Mojca Kotar opozorili knjižničarje s področja znanosti in izobraževanja, da EIFL-OA (http://www.eifl. net/openaccess) zbira predloge za organizacijo nacionalnih pobud na področju odprtega dostopa, namenjenih predvsem promociji odprtega dostopa v raziskovalni sferi. Navdušenci in radovedneži smo se sestali v NUK in se po tehtanju različnih možnosti odločili, da bomo na razpis prijavili projekt postavitve nacionalne spletne strani, posvečene odprtemu dostopu. Spletna stran naj bi bila namenjena predvsem raziskovalcem, ki naj bi na njej našli osnovne informacije o odprtem dostopu, njegovih prednosti, in postopkih odprtega publiciranja. Vlogo koordinatorja projekta je prevzel IJS. V slogu velikih koordinatorjev je njegov predstavnik v tednu dni, ki nam je bil na razpolago za pisanje projekta, odšel na smučanje v Dolomite, in pripravo predloga prepustil Mojci in Alenki. Nalogo sta opravili z odliko, konec februarja smo prijavo oddali in uspeli na razpisu. EIFL-OA se je odločil podpreti enajst projektov, sedem nacionalnih pobud in štiri institucionalne. 2 SODELUJOČI Preglednica 1: seznam ustanov in kontaktnih oseb projekta openaccess.si. Ustanova Kontaktna oseba Univerza v Ljubljani Mojca Kotar, Janez Štebe Univerza v Mariboru Dunja Legat Univerza na Primorskem Peter Čerče Univerza v Novi Gorici Vanesa Valentinčič Institut »Jožef Stefan« Luka Šušteršič Znanstvenoraziskovalni center SAZU Ciril Oberstar Kemijski inštitut Priscila Gulič Nacionalni inštitut za biologijo Barbara Černač Onkološki inštitut Ljubljana Matjaž Musek Kmetijski inštitut Slovenije Lili Marinček Narodna in univerzitetna knjižnica Alenka Kavčič-Čolic Centralna tehniška knjižnica UL Tilen Mandelj Knjižnica SAZU Petra Vide Ogrin ŠušTERšič, L. ♦ Openaccess.si: slovenska spletna stran posvečena odprtemu dostopu Menim da je potrebno posebej izpostaviti največji uspeh projekta: verjetno prvič se je zgodilo, da so na projektu sodelovale vse štiri slovenske univerze, največje raziskovalne organizacije, in velike samostojne knjižnice. Seznam sodelujočih je v Preglednici 1. Pohvaliti moram kolege knjižničarje, ki so uspeli v zelo kratkem času pridobiti soglasje vodstev ustanov za prijavo skupnega projekta. Podporo projektu pa sta izrazili tudi MVZT in ARRS; Petra Tramte in Tina Vuga tudi sodelujeta pri pripravi vsebin. In vse to za projekt, »težak« borih 4000 USD. 3 POMEN In kaj je tisto, kar je uspelo združiti vse te slovenske velikane? Pravzaprav, njihove knjižničarje. Promocija svetovno vse pomembnejšega gibanja, odprtega dostopa. O vsebini in namenu gibanja tukaj ne bi govoril, konec koncev si lahko vse preberete na spletni strani openaccess.si; nekaj bi povedal o tem, zakaj smo se odločili prav za postavitev spletne strani, in kaj naj bi ta stran dodala že obstoječim, svetovnim stranem. Svetovni splet je največji, najodmevnejši, najpomembnejši (kmalu morda edini pomembni) vir informacij. Če te ni na spletu, te ni; to še posebej velja v znanosti. Vsaka promocijska kampanja torej mora potekati tudi preko spleta. Po drugi strani pa nam predvidena višina sredstev ni omogočala, da bi se odločili za nekatere druge znane oblike promocije (oglase v medijih ali organizacijo strokovnih srečanj). Lahko bi sicer organizacije prijaviteljice zaprosili za finančni vložek, a bi s tem verjetno ogrozili projekt. Spletna stran torej. A zakaj Slovenija potrebuje svojo spletno stran za promocijo odprtega dostopa? Kaj je tisto, kar slovenski raziskovalci ne morejo dobiti na straneh organizacij kot sta npr. EIFL in SPARC? Del odgovora vsekakor leži v dejstvu, da je nacionalna spletna stran del strategije EIFL-OA (in tako ima seveda tak projekt veliko verjetnost za uspeh). A spet, zakaj so se pri EIFL-OA odločili, da podprejo postavitev nacionalnih spletnih strani? Pri snovanju strukture strani smo identificirali naslednje osnovne naloge: - Kratko, zanimivo predstavitev (blefsikon, FAQ) odprtega dostopa v slovenščini. Gibanje je, predvsem med raziskovalci, večkrat ozko in napačno razumljeno kot naperjeno proti velikim založnikom in njihovim dobičkom. Tako dobi predznak prostovoljstva, morda tudi borbe z mlini na veter. Ena prvih nalog promocije je, da prežene podobne napačne predstave in pokaže koristi, ki jih gibanje lahko prinese. Lokalne novičke in povezave na najpomembnejše svetovne dogodke. Svetovne strani se osredotočajo na najpomembnejše dogodke v svetovnem merilu; naša stran pa bi predstavljala tudi lokalne dogodke, zanimive predvsem za slovenske raziskovalce. Ustvarjanje slovenske (spletne) skupnosti. Stran naj bi postala zbirališče vseh, ki jih v Sloveniji zanima odprti dostop. V ta namen smo postavili tudi stran na socialnem omrežju Facebook in račun na mreži twitter. 4 IZVEDBA Pri postavitvi strani smo največji poudarek dali uporabnosti in preglednosti. V grafično podobo strani smo vključili znane slovenske simbole in barve, skupaj s simboli in barvami odprtega dostopa. Na strani tako najdete zeleno kokoško, slovensko zastavo, odprto ključavnico, zeleno-oranžen napis OpenAccessSLOVEnia, ki spominja na znano promocijsko kampanjo I Feel SLOVEnia; pravzaprav, morda tudi ne, saj je, ko tole pišem, stran še v nastajanju. Določili smo področne urednike, ki bodo prispevali tekste za posamezna področja. Ti teksti se bodo po potrebi spreminjali in dopolnjevali. To bodo lahko počeli kar uredniki sami, saj je stran postavljena z orodjem WordPress. Sodelujoči za delo na projektu niso plačani, in ga opravljajo kot dodatek rednim delovnim nalogam v svojih organizacijah. 5 ZAKLJUČEK Odprti dostop, v svetu čedalje bolj odmevno gibanje, je v Sloveniji še precej neznan. Velik korak naprej je bilo lansko posvetovanje sekcij ZBDS za specialne in visokošolske knjižnice »Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov«. Upamo, da bo tudi naša spletna stran pripomogla k promociji odprtega dostopa med slovenskimi raziskovalci in delavci v raziskovalni sferi. Namesto referenc pa le eno ime. Peter Suber. Poiščite ga, ko boste prihodnjič brskali po spletu. EoDIsE: nov vmesnik za engten dostop DO EGD katalogov eodisE: new interface for unified Access to catalogues of eod libraries Alenka Blatnik Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana e-pošta: alenka.blatnik@nuk.uni-lj.si Matija Brumen Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana e-pošta: matija.brumen@nuk.uni-lj.si UDK 025.13:017/019 izvleček Avgusta 2011 se je Narodna in univerzitetna knjižnica priključila EODISE, skupnemu katalogu EOD partnerskih knjižnic. Za razliko od prejšnjega vmesnika EOD, v katerem je bilo potrebno posamično dostopati do EOD katalogov določene knjižnice ali arhiva, EODISE omogoča združevalno iskanje po vseh katalogih partnerskih organizacij mreže EOD. V prispevku predstavljamo novo rešitev in pomen novega vmesnika za uporabnike NUK. Ključne besede: digitalizacija, elektronske knjige, knjižnične storitve, knjižnični katalogi, spletni iskalniki UDC 025.13:017/019 abstract In August 2011 the National and University Library joined EODISE, the common catalogue of the EOD partner libraries. Unlike the previous EOD interface in which each search required individual access to catalogues of a specific EOD library or archive, EODISE allows aggregated search through all catalogues of the EOD network partner organizations. The paper presents a new solution and its importance for the library users. Key words: digitization, electronic books, library services, catalogues, search engines knjižnica: odprt pROsTOR zA dialog iN znanje, strokovno posvetovanje zBDs 2011 1 NA KRATKO O PROJEKTU EOD Z izvajanjem različnih nacionalnih, evropskih in nadnacionalnih programov digitalizacije knjižnih zbirk v knjižnicah so bili v zadnjem desetletju vzpostavljeni mnogi digitalni spletni arhivi. Storitev E-knjige po naročilu (EOD) je projekt digitalizacije Evropskih knjižnic, ki ga sofinancira Evropska komisija v okviru programa Kultura 2007-2013 in prispeva k evropski digitalni knjižnici - portalu Europeana. EOD je trenutno na voljo v več kot tridesetih knjižnicah v dvanajstih evropskih državah. Storitev uporabnikom omogoča digitalizacijo starejših monografskih knjig, ki so jim potekle avtorske pravice, in so bile torej izdane med leti 1500 in 1900. Proces digitalizacije vključuje različne tehnologije skeniranja, združene z ustrezno programsko opremo za manipulacijo podobe ter zajemanje metapodatkov, od leta 2010 pa tudi možnosti ponatisa naročenih e-knjig. E-knjige v obliki PDF dokumentov so naročnikom dostavljene preko vmesnika mreže EOD ter shranjene za dolgoročno hrambo v digitalnih repozitorijih posameznih institucij. EOD rešitve tako hkrati s spodbujanjem uporabe e-knjig tudi ohranjajo kulturno dediščino (Blatnik in Brumen, 2010). Z avgustom 2011 se je Narodna in univerzitetna knjižnica aktivno priključila EODISE, skupnemu iskalniku EOD partnerskih knjižnic. Za razliko od primarnega vmesnika EOD, v katerem je potrebno posamično dostopati do EOD katalogov določene knjižnice ali arhiva, EODISE omogoča združevalno iskanje po katalogih vseh partnerskih organizacij mreže EOD, ki so v ta namen pripravile in posredovale podatke o svojih katalogih. Hkrati je osrednji iskalnik le ena od mnogih storitev projekta in bi naj podpiral storitev digitalizacije na zahtevo. V prispevku predstavljamo novo rešitev in njen pomen za uporabnike NUK. 2 SPLETNI ISKALNIKI 2.1 KOMERCIALNI IN KNJIŽNIČNI ISKALNIKI Spletni iskalnik (ang. web search engine) je končni izdelek spletnih tehnologij in programskih jezikov, ki s pomočjo uporabniku prijaznega grafičnega vmesnika omogoča iskanje informacij na spletu oziroma FTP (ang. file transfer protocol) strežniku (Spletni iskalnik, 2011). Rezultati iskanja so razvrščeni v določenem zaporedju glede na posamezno optimizacijo spletnih strani in so prikazani v obliki seznama. Komercialni spletni iskalniki (Ask, Bing, Google, Yahoo! idr.) so tako v osnovi spletne strani z integrirano funkcijo, ki omogoča iskanje in so dostopni iz lastnih URL (ang. uniform resource locator) povezav. Komercialni spletni iskalniki imajo integrirane tudi medijske vsebine, lokalne, poslovne in geo informacije, prevajalnik, podporo elektronski pošti, mobilnim aplikacijam ipd. Podoba grafičnih vmesnikov se zaradi komercialne naravnanosti običajno dnevno spreminja (Search engines, 2010). Knjižnični spletni iskalniki so v smislu informacijskih tehnologij osnovani na enakih principih kot komercialni spletni iskalniki, vendar so namenjeni predvsem za napredno iskanje po podatkovnih bazah indeksiranih knjižničnih katalogov, kar rezultira v relevantnih rezultatih iskanja (Eversberg, 2007). Metapodatki so v OPAC sistemu v Sloveniji in v deželah, kjer je implementiran COBISS, vpisani v COMARC formatu. Za potrebe spletnih tehnologij, ki omogočajo iskanje in semantične povezave, so ti podatki pretvorjeni v MARCXML format. 2.2 EOD ISKALNIK NUK od leta 2007 uporabnikom knjižničnih storitev omogoča dostop do spletnega iskalnika storitve EOD, ki je dostopen na spletni strani Digitalne knjižnice Slovenije (grafični vmesnik prikazuje Slika 1). Spletni iskalnik storitve EOD izvaja iskanje po katalogih NUK oziroma po knjižničnem gradivu, namenjenemu za digitalizacijo, ki je bilo izdano med letoma 1500 in 1945. Grafični vmesnik EOD iskalnika poleg enostavnega in naprednega iskanja z uporabo Boolovih operatorjev nudi tudi informacije o sami storitvi, mreži ter projektu EOD. Slika 1: Spletni iskalnik storitve EOD - dostopen na spletni strani Digitalne knjižnice Slovenije Nedvomno pa je dejstvo, da spletni iskalnik deluje lokalno, saj vključuje in omogoča iskanje samo po knjižničnih katalogih NUK, služi pa tudi kot podporni servis za digitalizacijo Digitalni knjižnici Slovenije (dLib). Uporabnik s pomočjo enostavnega ali naprednega iskanja poišče knjižno gradivo, ki ga želi digitalizirati ali izdelati ponatis za lastno uporabo. S klikom na gumb »To knjigo lahko naročite v elektronski obliki« se aktivira obrazec za vpis uporabnika oziroma se odda naročilo za digitalizacijo. Po končani registraciji uporabnik prek elektronske pošte prejme vstopno kodo za spremljanje spletnega naročila. O končani digitalizaciji je uporabnik obveščen z elektronsko pošto, ki vsebuje navodila za izvedbo plačila, ki je lahko izvedeno tudi elektronsko. Po končanem plačilu si uporabnik prenese PDF datoteko na svoj osebni računalnik, spletni prostor ali mobilni telefon. Pri naročanju ponatisov se po končanem plačilu najprej omogoči dostop do e-knjige, v roku 14 dni pa dostavi tudi fizični izvod ponatisa. Knjige, digitalizirane za namen ponatisa, so za nadaljnje zahteve izvedbe ponatisov dostopne preko spletne storitve Amazon. 2.3 EODISE ISKALNIK EODISE je skupni iskalnik EOD partnerskih knjižnic, v katerega je trenutno vključenih približno polovico knjižničnih katalogov partnerjev mreže EOD. Deluje na osnovi odprtokodne programske opreme VuFind1. Poleg enostavnega in naprednega iskanja omogoča dodajanje skupin iskanja in filtrov iskanja po meri uporabnika. Iskanje je možno omejiti tudi na fizični format knjižnega gradiva, po jeziku in predmetnih oznakah. Zanimiva je dodatna iskalna možnost, s katero omejimo zadetke iskanja na to, ali ima določeno knjižno gradivo ilustracije ali ne. Novost, ki je vključena v vzajemni katalog EODISE, je tudi razlaga uporabe iskalnika ali pomoč pri iskanju (Sliki 2 in 3). Do sedaj so morali uporabniki za želene knjige preiskati vsakega od posameznih katalogov knjižnic, da so ugotovili, ali je knjiga na voljo preko storitve EOD. V primerjavi z dosedanjim iskalnikom po EOD katalogih posameznih knjižnic, EODISE ponuja možnost, da lahko uporabniki, zainteresirani za 1 VuFind omogoča funkcije kot so rangiranje, povečevanje, fasetiranje, filtriranje itd. Jedro VuFind je programirano v PHP in Java, za predloge uporablja orodje Smarty, ki je z uporabo HTML in CSS znanj enostavno prilagodljiv (Gstrein, 2011). določeno knjigo, to knjigo poiščejo v enem koraku, iz ene centralne iskalne točke. Osrednja vstopna točka mora omogočati vsaj naslednje zahteve: - hitro iskanje po vseh katalogih oziroma po zadetkih, ki pridejo v poštev za EOD, - da je gumb za naročilo mogoče enostavno vključiti ob posamezen zapis, - da je mogoče zapis vzvratno povezati z izvornim katalogom, - večjezični vmesnik in tehnično podprtost za vključevanje dodatnih jezikov, - formati metapodatkov naj bi bili v evropskem prostoru poznani in skupni, tako da bi pri pretvorbi zapisov iz drugih knjižnic bilo potrebnih čim manj transformacij (Gstrein, 2011). Sliki 2 in 3: Grafični vmesnik EODISE Pri razvoju in vzpostavljanju EODISE smo najprej v letu 2009 preizkusili več odprtokodnih produktov za iskalnike in OPAC sisteme ter začeli s testno fazo izvajanja. Iz praktičnih razlogov in izkušenj s tovrstnimi orodji smo se odločili za VuFind rešitve. Po eni strani nas je prepričala čistost kode odprtokodnih projektov, po drugi pa hitri odgovori na vprašanja svetovne skupnosti razvijalcev in uporabnikov. Istočasno smo povabili sodelujoče knjižnice projekta EOD, da nam predstavijo njihove izvozne formate in vmesnike ter nam posredujejo njihove testne zapise. V začetku oktobra 2010 smo na projektnem sestanku EOD prvič predstavili vgradnjo VuFind s prvimi vnesenimi zapisi. V naslednjem koraku smo zbirali povratne informacije o predlogih za izboljšave, ki smo jih namestili do konca leta 2010. Takrat smo naš skupni EOD iskalnik na povezavi http://search.books2ebooks.eu ponudili na voljo javnosti (Gstrein, 2011). 2.4 EODISE V NUK V okviru projekta EOD smo v NUK konec julija 2011 ustrezno pripravili izpise vsega gradiva, ki je preko storitve EOD na voljo v NUK, in izpise posredovali koordinatorjem projekta v Univerzitetno knjižnico Innsbruck v Avstrijo. V Innsbrucku so podatke vključili v skupni iskalnik, ki omogoča združevalno iskanje po zbirkah partnerskih organizacij mreže EOD, ki so do sedaj posredovale podatke o svojih katalogih. NUK se je v EODISE priključil avgusta 2011. Rezultat vključitve v skupni iskalnik je znatno povečanje naročil izdelave e-knjig v NUK, še posebej iz tujine, saj lahko uporabniki gradivo za digitalizacijo ob omenjenem iskalniku sedaj najdejo tudi direktno preko Googlovega ali katerega drugega komercialnega spletnega iskalnika. 3 REZULTATI Trenutno je v skupnem EOD iskalniku na voljo 2,5 milijona zapisov 14 evropskih knjižnic. Prevzem zapisov iz posameznih zbirk katalogov posameznih knjižnic se izvaja preko OAI-PMH protokola ali preko serije prenosov podatkov na FTP strežnik. Število uporabnikov od začetka vztrajno narašča - trenutno iskalnik uporablja povprečno 600 individualnih obiskovalcev dnevno, z viški pa celo do skoraj 1000 uporabnikov na dan. Zapisi so zelo dobro najdljivi tudi s pomočjo iskanja v Googlu, kjer se uvrščajo med najvišje zadetke (Gstrein, 2011). To se kaže tudi v dejstvu, da je skorajda 90 % uporabnikov storitve EOD v NUK našlo svojo pot do EODISE preko poizvedbe v Googlovem iskalniku. Pred priključitvijo v vzajemni knjižnični katalog EODISE, ki je na voljo uporabnikom od avgusta 2011, so uporabniki do katalogov knjižnega gradiva, dostopnega v okviru storitve EOD v NUK, dostopali preko spletne strani NUK oziroma spletnega portala Digitalne knjižnice Slovenije (dLib. si/eod). Na tak način lahko uporabniki dostopajo tudi sedaj, hkrati pa imajo tudi možnost dostopa iz skupne evropske baze ali celo posredno preko komercialnih iskalnikov. Takoj po priključitvi v EODISE smo opazili znatno povečanje naročil iz tujine (EU, Amerika, Azija), kar lahko pripišemo tudi optimizaciji spletnih strani storitve EOD za iskalnik Google. Kljub kratkemu času izvajanju storitve EODISE, smo primerjali podatke naročil pred in po uvedbi storitve. Avgusta 2010 smo prejeli 3 naročila, od teh je eno že bilo dostopno na dLib, zaradi česar knjige nismo digitalizi- rali. Izdelali smo torej dve EOD e-knjigi v skupnem obsegu 91 strani. Vsa naročila so bila iz Slovenije. Avgusta 2011 smo prejeli 13 naročil, od teh smo jih izvedli 10 (Slika 4). Pri dveh naročilih digitalizacije nismo izvajali zaradi še veljavnih avtorskih pravic, 1 knjiga je bila dostopna na dLib. Ob naštetih naročilih smo prejeli še 5 poizvedb o ceni digitalizacije, vendar se stranke nato za digitalizacijo niso odločile. Skupno število digitaliziranih strani v avgustu 2011 je bilo 1053. Ob nekaj naročilih in poizvedbah o ceni je bilo ob Sloveniji večina naročil iz tujine, in sicer iz Madžarske, Italije, Španije, Portugalske, Nemčije, Velike Britanije, Norveške, Avstrije, Kanade, ZDA in Japonske. 1 -s f i 8 45 C = 6 Obseg naročil avgust 2010-2011 13 avgust 2010 avgust 2011 Časovno obdobje Slika 4: Grafični prikaz primerjave naročil Iz navedenih podatkov vidimo, da EODISE omogoča uporabnikom lažjo dostopnost do želenega gradiva, ne glede na njihovo lokacijo, oziroma omogoča najdljivost gradiva, kar pa je tudi bistveni cilj iskalnikov. Podrobnejše analize in primerjave statističnih ocen digitalizacije so predvidene po nekoliko daljšem obdobju delovanja, prav tako pa poletni meseci niso povsem merodajni pokazatelji odraza dejanske uporabe iskalnika. Vendar pa so že podatki o naročilih preko EODISE za mesec avgust 2011, v primerjavi z avgustom 2010, ko so naročila potekala le preko lokalne povezave, obetajoči. knjižnica: odprt pROsTOR zA dialog iN znanje, strokovno posvetovanje zBDs 2011 4 PRIHODNOST EODISE Za v prihodnje se nadejamo, da bo iskalnik EODISE sprejet s strani uporabnikov knjižničnih storitev tako v Sloveniji, kjer ga statistično v primerjavi z naročili iz tujine uporablja manj ljudi, kot tudi širom sveta. Želimo si sodelovanja s čim večjim številom evropskih institucij oziroma dostopov do različnih zakladov znanja in informacij. Trenutno še ni jasno, ali bo vzajemni knjižnični iskalnik EODISE v bodoče implementiral tudi komercialne storitve, kot so na primer oglaševanje, personalizacija, podpora za elektronsko pošto in prikaz relevantnih pojmov iskanja ter vključitev video in interaktivnih vsebin. Trendi grafičnih vmesnikov in iskalnikov vsekakor narekujejo tudi podporo Twitterju in mobilnim aplikacijam ter različnim socialnim omrežjem. Uvoziti želimo zapise iz katalogov drugih EOD knjižnic, ki še niso uvoženi. Vzporedno s tem delamo na mehanizmu posodabljanja na novo uvoženih zapisov, kot tudi na prevodih vmesnika v vse podprte jezike mreže EOD. Zagotoviti želimo neposredne prikaze stroškov digitalizacije že na spletnih straneh ob samih kataložnih zapisih, načrtovana je vgradnja gumba EODISE v WorldCat. Spletna stran EODISE (search.books2ebooks.eu) pa naj ne bi služila le kot vstopna točka za iskanje knjig, ki so na voljo preko storitve EOD, temveč tudi kot instrument za odkrivanje že digitaliziranih del. 5 CITIRANI VIRI IN LITERATURA 1. Blatnik, A. in Brumen, M. (2010). Ebooks on demand from european libraries. V I. Zemljič in M. Božič (Ur.), Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov: zbornik prispevkov 4. skupnega posvetovanja Sekcije za specialne knjižnice in Sekcije za visokošolske knjižnice Zveze bibliotekarskih društev Slovenije (str. 175-178). Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. 2. Eversberg, B. (2007). On the theory of library catalogs and search engines. Pridobljeno 9. 9. 2011 s spletne strani: http.//www.allegro-c.de/formate/tlcse.htm 3. Gstrein, S. (2011). VuFind: Ebooks on Demand Suchmaschine. Mitteilungen der Vereinigung Oestereichischer Bibliothekarinnen & Bibliothekare, 64 (2), 229-232. 4. Spletni iskalnik. (2011). Pridobljeno 9. 9. 2011 s spletne strani: http://sl.wikipedia.org/ wiki/Spletni_iskalnik 5. Search engines. (2010). Pridobljeno 10. 9. 2011 s spletne strani: http://img.labnol.org/ files/search_engines.pdf Nov ISKALNIK NARODNE IN UNIVERZITETNE KNjIŽNICE nEW SEARCH ENGiNE OF THE nATiONAL AND uNiVERSiTY LiBRARY Srečko Bončina Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana e-pošta: srecko.boncina@nuk.uni-jj.si UDK 004.78:025.4.036 izvleček Google je postavil nova merila na področju iskanja informacij. Preprost in pregleden vmesnik, učinkovito iskanje, milijarde indeksiranih spletnih strani so postali zgled za številne iskalnike, tudi tiste z akademskimi vsebinami. Zavedanje, tako založnikov in drugih ponudnikov informacijskih virov kot tudi knjižničarjev, da zgolj kvalitetne vsebine, ki so pogosto razdrobljene po številnih zbirkah in jih je tako težko odkriti, niso dovolj, da bodo tudi dejansko pritegnile uporabnike. Tako so nastala orodja, ki lahko na enem mestu združijo ogromne količine podatkov in vsebin iz številnih zbirk, omogočijo v enem vmesniku hitro in preprosto iskanje ter tako ponudijo uporabnikom kvalitetne rezultate, ki se čim bolj približajo njihovim dejanskim informacijskim potrebam. Eno izmed takšnih orodij je tudi EBSCO Discovery Service (EDS), za katerega se je odločila tudi Narodna in univerzitetna knjižnica. Ključne besede: informacijsko vedenje, informacijski servisi, spletni iskalniki, EBSCO Discovery Service, uporabniki, iskalnik NUK UDC 004.78:025.4.036 abstract Google has established new standards in searching information. A simple and transparent interface, effective searching, billions of indexed web pages are model to numerous search engines, also of academic contents. It is not enough that editors and other providers of information resources and librarians too, are aware that qualitative contents, often fragmented in several collections thus difficult to be found, would eventually attract users. Tools to gather huge amount of information and contents of many collections in one place were formed: in a single interface they enable a quick and simple search, so users could get good results that respond their actual information requirements. One of such tools is EBSCO Discovery Service (EDS) chosen by the National and University Library. Key words: information seeking behaviour, information services, search engines, EBSCO Discovery Service, users, National and university Library search engine 1 UVOD Neprestano govorjenje o Googlu v superlativih zveni že dodobra obrabljeno, vendar dejstvo je, da je prav ta iskalnik postavil nova merila na področju iskanja informacij. Google je s svojim enostavnim vmesnikom, z milijardami indeksiranih spletnih strani in z natančnimi rezultati iskanj, postal izredno priljubljen pri uporabnikih. Uporabljajo ga tako za iskanje vsakodnevnih informacij kot tudi za študijske in strokovne namene. Običajno je to začetno, pogosto pa tudi edino mesto iskanja. Njegova učinkovitost je povzročila oziroma povzroča njihovo odvračanje od sicer kvalitetnih knjižničnih virov. Knjižničarji smo nekako živeli v prepričanju, da morajo uporabniki v akademskem okolju poznati še kaj več, kot le spletne iskalnike. Odvračanje uporabnikov od uporabe informacijskih virov knjižnic smo razumeli predvsem kot njihovo nezadostno zavzetost in pripravljenost za poglobljeno spoznavanje naših visoko kakovostnih virov. Prevladalo je prepričanje, da lahko povečamo uporabo virov predvsem z intenzivnejšim informacijskim opisovanjem uporabnikov. Ravno to pa posredno kaže, da so naši viri dejansko zapleteni, včasih celo prezapleteni za uporabo. Vsekakor drži, da številne in medsebojno nepovezane podatkovne zbirke z množico vmesnikov in iskalnih sintaks povzročajo uporabnikom, pogosto pa tudi knjižničarjem, precejšnje težave pri pridobivanju ustreznih informacij. To težavo na srečo nismo zaznali samo knjižničarji, temveč tudi založniki in vsi, ki smo vpeti v proces posredovanja informacij. Ali gre zasluga za spremembo v miselnosti in iskanju novih rešitev založnikom, knjižničarjem in ponudnikom informacijskih rešitev ali vztrajanju uporabnikov pri preprostih, a učinkovitih orodjih, je težko reči. Velik napredek pri reševanju omenjenih težav so pomenili združevalni iskalniki, ki pa imajo tudi določene omejitve, kot so počasno iskanje, omejeno število prikazanih rezultatov na posamezen vir, omejeno število virov, ki se lahko hkrati preiskujejo, nezmožnost iskanja po celotnih besedilih, relativno zahtevno nastavljanje t. i. konektorjev itn. Razlogov, da se je Narodna in univerzitetna knjižnica odločila za nabavo novega orodja, temelječega na tehnologiji EBSCO Discovery Service (EDS), je torej več kot dovolj. Osnovni razlog so, kot rečeno, uporabniki, ki potrebujejo in tudi zahtevajo hitra, enostavna in učinkovita iskalna orodja. Dolgoletna vizija naše knjižnice pa je ponuditi podatke in informacije o vsem knjižničnem gradivu, ki ga ima na razpolago na enem mestu in to ne glede na format. Sočasno pa omogočiti dostop do celotnih vsebin, tako prosto dostopnih, kot naročniških. Seveda čim širšemu krogu uporabnikov v skladu z licencami. Pomemben razlog za izbiro EDS je tudi vmesnik, ki je našim uporabnikom že dobro poznan iz zbirk EBSCOHost. Ne moremo seveda niti mimo več kot desetletje dolgega in uspešnega sodelovanja naše knjižnice in konzorcija COSEC s podjetjem EBSCO Publishing. 2 POTEK VZPOSTAVITVE Prve resnejše pogovore smo s ponudnikom pričeli decembra 2009, ko orodje še ni bilo uradno na trgu. Marca 2010 smo postali tako imenovani beta partnerji, kar nam je omogočilo, da smo lahko pričeli s takojšnjim delom na vzpostavitvi storitve. Vmesnik je bil v tem času na našo pobudo preveden tudi v slovenski jezik. V skladu s pogodbami med EBSCO Publi-shing-om in ponudniki zbirk so se v sistem postopoma začeli vključevati podatki iz teh zbirk. Pripravili smo povezave na celotna besedila, za katere imamo licence. Sočasno smo pričeli s pripravami za izvoz in pretvorbo bibliografskih podatkov iz našega kataloga v format MARC 21. Tako smo po ustreznih popravkih julija 2010 uspešno prenesli podatke iz našega kataloga v EDS. Vmesnik smo tudi v celoti prilagodili siceršnji podobi naših spletnih strani. Od februarja 2011 je iskalnik tudi uradno na voljo našim uporabnikom. V skladu z razvojem in nadgradnjami orodja, pa po potrebi vključujemo še nove možnosti. Za iskalnik trenutno uporabljamo delovno ime mEga iskalnik NUK. 3 KOMU JE NAMENJEN? Iskalnik lahko na računalnikih, ki so v vključeni v lokalno omrežje naše knjižnice, uporabljajo vsi uporabniki, tudi nečlani naše knjižnice. Izven lokalnega omrežja knjižnice pa lahko neprijavljeni uporabniki, t. i. gostje, iščejo podatke in pregledujejo celotna besedila v virih, ki so javno dostopni, tj. katalog NUK in nekatere zbirke, kot so: MEDLINE, ERIC, GreenFile, arXiv.org, OAIster itn. Pri nekaterih naročniških virih so vidni zgolj osnovni podatki, podrobnejši podatki pa niso na voljo. Določeni viri pa neprijavljenim uporabnikom ne omogočajo prikaza osnovnih podatkov. Omejena je tudi večina možnosti, ki so na voljo v vmesniku. Vsi člani naše knjižnice, ki se prijavijo preko storitve oddaljenega dostopa, lahko uporabljajo večino virov, za katere ima NUK in drugi konzorciji ustrezne licence. Vse vire pa lahko uporabljajo študentje in zaposleni na Univerzi v Ljubljani, ki so člani naše knjižnice. 4 VSEBINA Podatkovno jedro tvori t. i. osnovni indeks (Basic Index), ki vsebuje meta (bibliografske) podatke za približno 50.000 revij, 6 milijonov knjig, 20.000 zbornikov posvetovanj, 800.000 CD-ROM-ov in DVD-jev in skoraj 1.000.000.000 člankov iz recenziranih revij. EBSCO Publishing pridobiva podatke na podlagi pogodb z založniki (Elsevier, Cambridge University Press, Emerald, IEEE, Ingenta, Oxford University Press, Sage, Springer, Taylor and Francis, Wiley, Thomson Reuters itn.), prosto dostopnimi arhivi (DOAJ - Directory of Open Access Journals, OAIster, arXiv.org, e-Prints itn.) in mnogimi drugimi ponudniki informacijskih virov. V orodje so integrirane tudi vse EBSCO-ve zbirke (npr. Academic Search Complete, Bussines Source Premier itn.), na katere je naročena naša knjižnica. Omenili smo že, da so vključeni tudi podatki iz našega kataloga. V bodoče pa bomo vključili tudi druge podatke. Podatki iz različnih virov se pred uvozom prilagodijo skupni shemi, kar posledično pomeni izredno hitro in natančno iskanje. 5 OPIS VMESNIKA IN FUNKCIONALNOSTI Osnovna stran vmesnika je enostavna in pregledna z iskalnim oknom v sredini, v katerega uporabnik vpiše iskalne izraze. S pomočjo radijskih gumbov, ki se nahajajo tik pod iskalnim oknom, se lahko začetno iskanje omeji na ključne besede, naslov publikacije ali avtorja (Slika 1). Tik pod omenjenimi gumbi so na voljo dodatne Možnosti iskanja, ki omogočajo uporabniku, da pred samo izvedbo iskanja določi dodatne parametre, kot so: iskanje po celotnem besedilu, omejevanje iskanja po recenziranih revijah, določenih jezikih, datumu izida itn. Slika 1: Vmesnik iskalnika NUK Napredno iskanje ponuja dodatna iskalna okna, med katerimi je možna uporaba logičnih operatorjev in možnost izbire polj. Na voljo je tudi vizualno iskanje, ki rezultate iskanj prikaže v grafični podobi z največ 250 zadetki. Stran s poiskanimi rezultati je razdeljena na tri dele (Slika 2). V osrednjem, največjem delu, so prikazani skrajšani zapisi z osnovnimi bibliografskimi podatki. Vsak zapis je opremljen z ikono, ki označuje tip dokumenta (knjiga, članek, zvočni posnetek, video posnetek itn.). Pri določenem številu knjig se pojavljajo tudi podobe platnic. Zapisi vsebujejo podatke (naslov, avtor, predmetne oznake, vir, leto izida), ki omogočijo uporabniku hitro določiti ustreznost publikacije. Pod zapisi člankov s celotnimi besedili se nahajajo ikone za celotna besedila in ikone slik, tabel, grafov, ki so v članku. To velja za članke iz zbirk EBSCOHost. Za članke s celotnimi besedili, ki so na voljo na drugih servisih (npr. Science Direct, EMERALD, SAGE itn.) pa so narejene povezave. Povezave so za knjige iz kataloga NUK narejena na Google Books, kjer v določenih primerih uporabnik lahko pridobi dodatne informacije ali celo celotna besedila. Slika 2: Prikaz rezultatov iskanja Zapisi so privzeto razvrščeni glede na relevantnost. Razvrščanje pa je možno tudi po letu izida naraščajoče oziroma padajoče. Tu je možno tudi spreminjati način prikaza rezultatov, število sočasno prikazanih zadetkov itn. Pri prikazu podrobnejših podatkov posameznega zapisa se pojavijo še dodatne možnosti. Tako se pri knjigah pojavi možnost ogleda recenzij knjige, če so seveda na voljo, prikaz knjig s podobnimi vsebinami in možnost prikaza ostalih knjig istega avtorja (Slika 3). Slika 3: Prikaz podrobnejših podatkov o publikaciji Besedila, ki so v html formatu pa je možno tudi glasovno predvajati in strojno prevajati iz angleščine v različne jezike. Trenutno še niso možni prevodi v slovenski jezik, prepričani pa smo, da se bo zgodilo tudi to. V levem delu zaslona je povsem na vrhu na voljo podatek o številu poiskanih zadetkov, uporabljena iskalna zahteva in podatki o morebitnih drugih nastavitvah iskanja. Pod temi podatki so prikazane možnosti, ki omogočajo dodatno omejiti začetno iskanje po letu izida, celotnih besedilih, predmetnih oznakah, ponudnikih vsebin ipd. Desni del zaslona pa je namenjen prikazu rezultatov, ki so poiskani v virih, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne omogočajo prenosa podatkov v osnovni indeks. V takšnih primerih se podatki poiščejo preko združevalnega iskalnika EBSCOhost Integrated Search (EHIS). Vmesnik ima še dodatne možnosti, ki omogočajo tiskanje, shranjevanje, pošiljanje po elektronski pošti, dodajanje opomb k posameznim zapisom, takojšnja izdelava referenc (citatov), izdelavo trajnih povezav, izvoz zapisov v orodja za upravljanje z bibliografskimi referencami (End Note, End Note Web, Reference Manager, CITAVI, ProCite, RefWorks, BibTeX), izvoz zapisov v xml ali MARC21 formatu. Uporabnik si lahko ustvari osebno mapo, ki omogoča shranjevanje iskalnih zahtev, shranjevanje rezultatov iskanj, izdelavo dodatnih podmap, prilagajanje in shranjevanje osebnih nastavitev vmesnika, podatke v mapi lahko deli z drugimi uporabniki. Za posamezne iskalne zahteve in revije je možno nastaviti opozorila, ki nato v določenih časovnih intervalih preko e-pošte ali RSS vira obveščajo o rezultatih iskanja v določenem časovnem obdobju (mesecu, dveh mesecih, šestih mesecih itn.). Določiti je možnost tudi časovno veljavnost opozoril. Iskanje pa je možno tudi preko pametnih telefonov in drugih mobilnih naprav, na katere je potrebno naložiti ustrezno aplikacijo. Predhodno je potrebna prijava v sistem in na podlagi tega se generira avtentikacijski ključ, ki se pošlje preko elektronske pošte. Na mobilni napravi je potrebna aktivacija ključa in s tem je omogočeno iskanje in prikaz rezultatov. Trenutno podpira naprave z operacijskim sistemom iOS (Apple), v pripravi pa je tudi že aplikacija za telefone in druge naprave z Androidnim operacijskim sistemom. knjižnica: odprt pROsTOR zA dialog iN znanje, strokovno posvetovanje zBDs 2011 6 ZAKLJUČEK Iskalnik z velikansko količino zelo kvalitetnih podatkov, preprostim, prilagodljivim in zelo uporabnim vmesnikom ter zmogljivim iskanjem pomeni gotovo precejšen napredek za lažje iskanje informacij. EBSCO Publishing z novimi sporazumi pridobiva nove ponudnike, ki omogočajo dodajanje novih podatkov v osnovni indeks. Tako se dodatno širijo možnosti, da bo uporabnik pridobil ustrezne informacije. Z nadaljnjim razvojem vmesnika, algoritmov za relevantno razvrščanje rezultatov, vključevanjem novih funkcionalnosti pa pomeni zagotovilo za stalen razvoj, ki bo morda uspel prepričati uporabnike, vsaj tiste v akademskem okolju, da bo postal, ta in podobni iskalniki, njihov najpogosteje uporabljeni iskalnik. Ali se bo to dejansko tudi zgodilo, pa bo pokazal čas. Gotovo pa se razvoj ne bo ustavil na tej točki in v prihodnjih letih lahko pričakujemo iskalna orodja, ki bodo šla v smer še enostavnejše uporabe in visoke zmogljivosti. 7 LITERATURA 1. Breeding, M. (2010). The state of the art in library discovery 2010. Computers in libraries, 30 (1), 31. 2. Kenney, B. (2011). Liverpool's discovery. Library journal, 136 (3), 24. 3. Vaughan, J. (2011). Ebsco Discovery Services. Library technology reports, 47 (1), 30-38. 4. Way, D. (2010). The impact of web-scale discovery on the use of a library collection. Serials review, 36 (4), 214-220. predavatelji lecturers Maja Abramič je leta 2008 diplomirala na Oddelku za kulturne študije in socialno antropologijo na Fakulteti za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem. Istega leta se je kot področna svetovalka pridružila Centru Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS) ter prevzela naloge, povezane s področjem organizacije dogodkov, stikov z javnostjo in publikacijami, ki jih izdaja Center. Leta 2010 je na CMEPIUS-u prevzela koordinatorstvo akcij eTwinning, Comenius asistenti in Grundtvig asistenti. Njeno delovno področje zajema široko paleto aktivnosti: promocijo omenjenih akcij programa Vseživljenjsko učenje, strokovno pomoč prijaviteljem, organizacijo letne eTwinning konference KONFeT ter organizacijo in koordinacijo raznih dogodkov v sklopu akcije eTwinning. Melita Ambrožič ima po več kot treh desetletjih dela v knjižničarstvu na prehojeno pot lepe spomine, še zlasti na prva leta, ko časi še niso bili tako »hitri« kot danes in se je s sodelavci v Osrednji družboslovni knjižnici Jožeta Goričarja spopadala z izzivi uvajanja računalniške tehnologije v delo knjižnice. Le kdo bi pozabil na luknjane kartice in trakove, ogromne računalniške diske in diskete, računalnike »malčke« (Sinclairjeve Spectrume), prvo vključevanje v internet leta 1991 (prek beograjske fakultete za elektrotehniko), gradnjo baze podatkov za področje družboslovja ^ in delovno klimo, ki je bila prisotna tako na Kardeljevi ploščadi 5 kot preko travnika - v Univerzitetnem računalniškem centru in Centralni ekonomski knjižnici. Takratna prijateljstva, ki so se spletla, se ohranjajo še danes. Dve desetletji dela v Narodni in univerzitetni knjižnici pa jo je, kot pravi sama, obogatilo z novimi znanji, ji omogočilo ukvarjanje z različnimi strokovnimi izzivi, tkanje vezi s kolegi širom sveta in utrdilo njeno prepričanje, da je kakovost knjižnice v prvi vrsti odvisna od njenih zaposlenih - zato je ponosna, da lahko dela med »Nukovci«. Ponosna pa je tudi na vse, kar je uspelo do zdaj uresničiti Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, in na »Zbdsejevce«, ki jim ni škoda časa in energije za skupno dobro stroke. MoTO: Ko se zjutraj prebudiš, reci: »Danes me zopet čaka čudovit dan«. Urška Bajda je leta 2003 diplomirala na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Za delo v šolski knjižnici je pridobila pedagoško in andragoško izobrazbo ter na Ministrstvu za šolstvo in šport Republike Slovenije opravila strokovni izpit iz vzgoje ter izobraževanja. Sedem let vzporedno deluje v šolskih knjižnicah osnovnih šol Tončke Čeč Trbovlje in Marjana Nemca Radeče. Poleg vodenja obeh šolskih knjižnic poučuje izbirni predmet Informacijsko opismenjevanje in je mentorica učencem v različnih interesnih dejavnostih ter koordinatorica mednarodnih dejavnosti šole. Uspešno je koordinirala mednarodni projekt COMENIUS Ecologic Expedition (2008-2010) in več IKT projektov eTwinning, zato je bila leta 2009 s strani nacionalne agencije CMEPIUS imenovana za prvo slovensko ambasadorko knjižnica: odprt pROsTOR zA dialog iN znanje, strokovno posvetovanje zBDs 2011 eTwinning. Kasneje so se ji pridružili še štirje in skupaj so za učitelje osnovnih ter srednjih šol izvajali začetne in nadaljevalne delavnice o uporabi spletnega portala ter o vodenju projektov eTwinning. V praksi načelo vseživljenjskosti učenja udejanja z aktivno udeležbo na različnih posvetih, kongresih in pedagoških razvojnih delavnicah ter vse, kar zmore, absorbira in transformira v prakso - poučevanje učencev. Največji znanstveni izziv ji pomeni izdelava magistrske naloge z naslovom Vloga knjižnice pri vseživljenjskem učenju uporabnikov, s čimer se ukvarja že nekaj let. Trenutno je na eni od obeh šol vodja dvoletnega razvojnega projekta Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja (preko Zavoda Republike Slovenije za šolstvo). V okviru drugih izzivov se ukvarja s pridobitvijo licence in naziva učiteljica smučanja. MoTO: Izkoristi dan, ki ti je dan. Alenka Blatnik je diplomantka smeri Grafična tehnika Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2008 zagovarjala diplomsko nalogo z naslovom Zagotavljanje digitalnega poizkusnega odtisa za standardizirani ofsetni tisk. Strokovno izobraževanje nadaljuje na Katedri za informacijsko in grafično tehnologijo te fakultete, kjer zaključuje bolonjski magistrski študijski program Grafičnih in interaktivnih komunikacij. Strokovno usposabljanje na področju raziskav in merjenja barv, izdelave, evalvacije in merjenja standardiziranih testnih barvnih kart ISO/IEC za ICC barvno upravljanje pisarniških map je v okviru študijske prakse opravila na Zveznem inštitutu za raziskavo in testiranje materialov (Bundesanstalt für Materialforschung und -prüfung, BAM) v Berlinu. Strokovne izkušnje na področju priprave za tisk in zagotavljanja odtisa z digitalnimi tiskarskimi tehnikami je pridobivala v vodilnih slovenskih in mednarodnih grafičnih podjetjih (Cetis d.d. in Canon Adria d.o.o.). Bibliotekarski izpit je opravila leta 2009. Zaposlena je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Bibliotekarskem raziskovalnem centru kot sodelavka na evropskem projektu e-knjige po naročilu (EOD), preko katerega uporabnikom omogočajo naročanje elektronskih oblik knjig, ki jih hrani NUK, in so bile natisnjene v obdobju med letoma 1500 in 1945. Leta 2010 je aktivno sodelovala na mednarodnem simpoziju grafične in tiskarske stroke (5th International Symposium on Novelties in Graphics), kjer je projekt EOD tudi predstavila. Istega leta je s pomočjo digitalne tehnologije v okviru domačega in mednarodnega sodelovanja združila celotno vsebino Bockove Kreutterbuch, ki jo hranijo v knjižnici novomeškega Frančiškanskega samostana. Postopki restavracije, konservacije, digitalizacije in pridobivanja posameznih manjkajočih folijev so opisani v znanstveni monografiji avtorice Ines Jerele Flores in colores: barviti dokumenti kulturne dediščine 16. stoletja na Dolenjskem. Njeno strokovno delo v NUK obsega izvajanje storitve EOD, raziskovalno delo, vodenje tehničnih delavnic, razvoj metod in smernic na področju digitalizacije ter obdelave tehničnih metapodatkov in aktivno sodelovanje na mednarodnih projektnih sestankih. ŽIVLJENSKI MOTO: 40 : 40 Milena Bon je diplomirala na Oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dosegla strokovni naziv univerzitetna diplomirana bi-bliotekarka. Enaindvajset let je delala v šolstvu, najdlje kot šolska knjižničarka. Aktivno je sodelovala v projektih Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije (Idejni načrti razvoja in informatizacije slovenskih šolskih knjižnic), s Pedagoškim inštitutom, z Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) ter Filozofsko fakulteto. Bila je članica in spraševalka Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije za opravljanje strokovnih izpitov s področja knjižničarstva. V obdobju 2004-2009 je bila direktorica Knjižnice Pavla Golie v Trebnjem. Od leta 2010 je zaposlena v NUK kot koordinatorica izvajanja posebnih nalog osrednjih območnih knjižnic. V šolstvu ima naziv svetnica, v knjižničarstvu pa bibliotekarska specialistka. Je soavtorica več monografskih publikacij in člankov. Leta 2000 je prejela Čopovo diplomo. MoTO: Živimo samo enkrat, tukaj in zdaj. Srečko Bončina je diplomiral na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter dosegel strokovni naziv univerzitetni diplomirani bibliotekar. V Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) je stalno zaposlen od leta 1986. Opravlja dela in naloge referenčnega knjižničarja ter sodeluje v izobraževalnih programih NUK za uporabnike in knjižničarje. Sodeloval je v projektu vzpostavitve referenčnega servisa Vprašaj knjižničarja. Od leta 2008 je vodja Centra za informacijske storitve NUK, kjer skrbi za podporo različnim informacijskim storitvam. MOTO: Človek mora biti odprtih rok, odprte glave in odprtega srca. Matija Brumen je iz japonologije in filozofije diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Študij nadaljuje na področju vizualnih komunikacij - fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zaposlen je v Bibliotekarskem raziskovalnem centru Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) na evropskem projektu e-knjige po naročilu (EOD). Ob delu v NUK se ukvarja s fotografijo, pisanjem in prevajanjem. S sodelavko Alenko Blatnik sta projekt EOD predstavila na več mednarodnih konferencah in v publikacijah. Mitja Čander je diplomiral iz primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Na slovensko literarno sceno je stopil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Z urednikovanjem se je ukvarjal že na študentski Tribuni. Med letoma 1995 in 2000 je urejal literarno prilogo mariborskih Dialogov. Vse od začetkov v letu 1996 ureja knjižno zbirko Beletrina, od leta 2000 je bil tudi predsednik strokovnega sveta, v letih 2009 in 2010 pa odgovorni urednik Študentske založbe. Leta 2001 je na povabilo Naklade MD uredil tudi antologijo mlajše slovenske proze, ki je doslej izšla v hrvaškem, nemškem, madžarskem, romunskem, angleškem, makedonskem in srbskem prevodu, leta 2004 pa pod naslovom O čem govorimo tudi v Sloveniji v zbirki Kondor. Zasnoval je Slovensko zgodbo, zbirko petdesetih slovenskih romanov od začetkov do danes, ki jo je izdala časopisna hiša Dnevnik. Bil je tudi med snovalci obsežnega projekta Svetovni dnevi slovenske literature. Je član sveta Nove revije (od 2003) in uredništva Sarajevskih zvezkov, regionalno najodmevnejše literarne revije (od 2005). Med leti 2006 in 2010 je bil urednik ter koordinator projekta Sto slovanskih romanov za Slovenijo. Od leta 1992 je doma in na tujem objavil obilo kritiških ter esejističnih besedil o slovenski in svetovni književnosti. Njegova besedila so prevedena v angleščino, nemščino, španščino, ruščino, grščino, litvanščino, poljščino, češčino, madžarščino, romunščino, srbščino, makedonščino, portugalščino, hrvaščino in finščino, v knjižni obliki pa so izšla na Hrvaškem, Madžarskem ter v Makedoniji. Za svoje delo je prejel Stritarjevo nagrado (1998), Glazerjevo listino (2000), nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec (2003) in Lirikonfestov zlat za najboljši esej (2008), trikrat pa je bil nominiran za nagrado za najboljšo esejistično knjigo. Ob literaturi se je ukvarjal tudi z mladinsko kulturo, še vedno je dejaven kot dramaturg, kolumnist in pisec scenarijev za dokumentarne filme. Je član Nacionalnega sveta za kulturo Republike Slovenije (od 2004). Doslej je izdal tri samostojne knjige: Zapiski iz noči, Pokrajine proze in Kuvertirana poteza. Oktobra 2010 ga je Svet zavoda Maribor 2012 imenoval za programskega direktorja Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. (Vir: http://www.maribor2012.info/userfiles/File/CV%20Mitja%20Cander(1).pdf, 27. 9. 2011) Sabina Fras Popovič je zaposlena kot vodja oddelka za knjižnično mrežo v Mariborski knjižnici. Po izobrazbi je univerzitetna diplomirana literarna kom-parativistka in univerzitetna diplomirana bibliotekarka ter magistrica znanosti s področja bibliotekarstva. Bivša štipendistka Mariborske knjižnice prvega delovnega dne ne bo nikoli pozabila, saj je prav na ta dan Mariborska knjižnica na strokovnem posvetovanju Zveze bibliotekarskih društev Slovenije v Radencih prejela Čopovo diplomo. V zadnjih desetih letih je v knjižnici zamenjala dve delovni mesti in vodila vrsto projektov, eden odmevnejših je bil vezan tudi na temo magistrske naloge, za katero je prejela Sajetovo nagrado. Zavezana stroki in Društvu bibliotekarjev Maribor ter zagovornica vrste aktivnosti znotraj Zveze bibliotekarskih društev Slovenije si ne zna predstavljati, da bi ob določenih temah skomignila z rameni in rekla: »Tak pač je«. Strokovni naziv bibliotekarska svetovalka si je pridobila z objavami, predavanji in predvsem z delom v Društvu bibliotekarjev Maribor, Upravnem odboru Kalanovega sklada, Izvršnem odboru Sekcije za izobraževanje in kadre ter v iztekajočem se mandatu tudi v vodstvu Zveze bibliotekarskih društev Slovenije. V slovenski vzajemni bibliografski bazi podatkov COBIB.SI je v času priprave te predstavitve zabeleženo 43 prispevkov, katerih avtorica ali soavtorica je Sabina. MoTo (izposojen od zavoda Iskreni.net): Moja družina. Moj navdih. Jelki Gazvoda je v veselje, da lahko po več kot desetletju ponovno sodeluje na posvetovanju Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, še posebej ker bo spregovorila o eni od tem, ki so najbolj zaznamovale njeno poklicno delo. Govoriti o slabih plateh zakona, po katerem deluje vse knjižnično področje v Sloveniji zadnjih deset let in h kateremu je prispevala vse svoje znanje ter kreativnost v času, ko je zakon nastajal, zanjo nikakor ni najtežja stvar na svetu, kljub temu da se predlagane rešitve v nadaljevanju niso vedno izkazale kot najboljše. Pred dobrim desetletjem, ko so šele začeli ustvarjati strokovno službo za splošne knjižnice na Ministrstvu za kulturo in ko je bilo po šestih letih neuspešnih prizadevanj najprej nujno pripraviti kakršenkoli zakon o knjižničarstvu, ki bo lahko dobil podporo stroke, sta s sodelavko Vesno Čopič po svojih najboljših močeh ter pravzaprav pogumno napisali besedilo zakona. V knjižnično dejavnost sta prinesli številne spremembe, nekatere od njih so bile povsem inovativne in so povzročile novo dogajanje, nova razmerja ter drugačna razmišljanja o knjižnicah. Stroka je zakon podprla in parlament ga je sprejel brez glasu proti, na kar so bili takrat knjižničarji še posebej ponosni. Čeprav večina določb v praksi deluje, pa so bile nekatere morda tudi naivne, najbolj seveda tista o možnosti, da bo mogoče občinam naložiti sankcije, če ne bodo primerno financirale knjižnic! Nekatere določbe so se v odnosu do druge zakonodaje izkazale za neizvedljive, pri tretjih pa je dejanski razvoj pokazal pot v druge smeri. Kljub temu je Jelka počaščena, da je lahko sodelovala pri projektu ustvarjanja novega zakona in njegovih podzakonskih aktov, saj je ob tem imela priložnost sooblikovati celotno knjižnično polje. In če bi se ji še kdaj ponudila takšna priložnost, je zagotovo ne bi hotela zamuditi! Borut Gombač je pesnik in pisatelj, po poklicu in izobrazbi knjižničar. Med letoma 1990 in 1992 je deloval kot samostojni kulturni delavec. Od leta 1992 je zaposlen v Univerzitetni knjižnici Maribor. Je eden od pobudnikov in organizatorjev Slovenskih dnevov knjige v Mariboru (1998-2011) ter dobitnik Glazerjeve listine 2006 za vrhunske dosežke na področju literature Mestne občine Maribor. Njegova umetniška dejavnost obsega knjižne objave, glasbene zgoščenke, gledališke, lutkovne in radijske igre. Kot mladinski pisatelj in pesnik je vključen v več antologij, priložnostno pa se ukvarja tudi z esejistiko ter pisanjem knjižnih ocen. MoTO: Neskončno dolgo šteti do števila ena. Viki Grošelj je alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik, po osnovni izobrazbi pa športni pedagog (leta 1980 je diplomiral na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani). Sodeloval je na več kot tridesetih odpravah v tuja gorstva in je Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki (enajstimi) ter prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišje vrhove vseh celin. Njegova publicistična dejavnost obsega avtorstvo številnih člankov v domačih in tujih revijah ter dvanajstih knjig in soavtorstvo več kot dvajsetih knjig (med njimi Seven Summits angleške založbe Mitchell Beazley leta 2000 in Die Grossen Wände nemške založbe BLW leta 2000, ki sta še posebej proslavili slovenski alpinizem in njegove dosežke v svetu). Dvakrat je bil član ekipe, ki je prejela Bloudkovo nagrado (1975 in 1979), prejel je tudi Bloudkovo plaketo (1984). Odlikovan je bil s častnim znakom svobode Republike Slovenije za izjemne alpinistične dosežke, pomembne tudi za promocijo Slovenije v svetu in posebej za delo z mladimi ter za prispevek gorskemu reševanju (2002). Leta 2005 je vodil in koordiniral uspešno reševanje Tomaža Humarja z Nanga Parbata. Je avtor televizijske dokumentarne serije Velikani Himalaje, ki govori o najvišjih vrhovih našega planeta. Od leta 2005 jo pripravlja v sodelovanju s TV Slovenija. MoTO: Za srečno in polno življenje so potrebni vsaj ljubezen, sočutje in humor. Primož Južnič je leta 1981 prevzel vodenje Osrednje družboslovne knjižnice Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani ter se hkrati začel tudi raziskovalno ukvarjati z bibliotekarstvom in informacijsko znanostjo in to dejavnost povezovati s praktičnim delom na področju knjižničarstva. Stalnemu povezovanju med delovanjem stroke in znanstvenim raziskovanjem je ostal zvest do danes. Leta 1990 je prevzel vodenje Centralne medicinske knjižnice Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in se na tej fakulteti tudi habilitiral kot asistent. Leta 1992 je pričel z vodenjem seminarja Specialne knjižnice na Oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. S tem je svoje strokovno in raziskovalno delo nadgradil s pedagoškim delom s študenti. Od leta 1993 do leta 1996 je kot strokovnjak za področje informatike delal pri Evropski komisiji (Generalni direktorat XII, Raziskave in razvoj). Leta 1999 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pod mentorstvom prof. dr. Jožeta Spanringa zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Metodološka osnova analize citiranosti in njena uporaba v Sloveniji. Naslednje leto se je habilitiral kot docent. Leta 2001 se je kot vodja Centra za informatiko in knjižnice zaposlil na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani ter leta 2004 kot predavatelj na Filozofski fakulteti iste univerze, kjer je bil leto kasneje izvoljen v naziv izrednega profesorja. Trenutno opravlja tudi dela in naloge predstojnika Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. Primož objavlja v znanstvenih revijah s področja bibliotekarstva in informacijske znanosti (predvsem v revijah ugledne britanske založbe Emerald) ter v reviji Knjižnica, zaradi specifičnosti področij, s katerimi se ukvarja, pa tudi v revijah z drugih znanstvenih področij. Od leta 2008 je vodja ciljnega raziskovalnega projekta z naslovom »Ekspertne ocene in bibliometrijske metode: dve strani istega kovanca«. Nadaljevanje projekta poteka od leta 2010. Od tega leta je tudi odgovorni urednik revije Knjižnica. Opravlja tudi naloge predsednika strokovnega telesa za tujo znanstveno literaturo in baze podatkov pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Ivan Kanič je pristal v bibliotekarskih vrstah kot diplomirani jezikoslovec. Je vodja Centralne ekonomske knjižnice Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, del strokovne kariere pa je preživel tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici. Aktivno se je udejstvoval pri vodenju Društva bibliotekarjev Ljubljana in v Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije ter v različnih organih na področju bibliotekarstva. Njegova strokovna usmeritev je veljala predvsem avtomatizaciji knjižnic, informacijskemu delu in terminologiji ter prenosu teh znanj bibliotekarskim kolegom s številnimi objavami in predavanji. Vodil je več slovenskih in mednarodnih projektov, sodeluje tudi v nekaterih mednarodnih bibliotekarskih združenjih. Je soustanovitelj Bibliotekarske terminološke komisije in že dve desetletji njen idejni ter organizacijski vodja in soavtor večjega števila bibliotekarskih slovarjev, najpomembnejša sta angleško-slovenski prevajalni in slovenski razlagalni slovar bibliotekarske terminologije, omeniti pa velja tudi jezikovne priročnike za bibliotekarje, ki so izšli pri nemški založbi v Berlinu. Je aktiven bloger in avtor bloga Bibliotekarska terminologija, ki je kljub pisanju v slovenščini s svojimi objavami pritegnil tudi bralce in avtorje iz tujine. Njegova je tudi zamisel in pred kratkim vzpostavitev javno dostopnega spletnega Korpusa bibliotekarstva, najsodobnejšega spletnega orodja kot pomoč pri dopolnjevanju terminoloških slovarjev. MoTO: Ivan nima življenjskega mota, ga pa pri delu spremljajo besede pesnika, filozofa in slovaropisca Samuela Johnsona (1709-1784): »Slovarji so kot ure; najslabša je bolje kot nič, a tudi najboljšim ne kaže čisto zaupati.« Matjaž Kek je diplomiral na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Je nekdanji slovenski nogometaš in trenutni selektor slovenske nogometne reprezentance. Pot nogometnega igralca je leta 1979 začel pri Nogometnem klubu Maribor. Od leta 1984 do leta 1995 je igral v avstrijskih klubih SV Spittal/Drau in Grazer AK. V zadnjih petih letih nogometne igralske kariere je z Nogometnim klubom Maribor osvojil tri naslove državnega prvaka in naslov pokalnega prvaka. Pozneje se je usmeril v trenerstvo, na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani leta 2003 pridobil profesionalno trenersko licenco PRO in v letu 2006 profesionalno trenersko licenco UEFA PRO, kar je trenutno najvišja možna trenerska izobrazba. Z ekipo Nogometnega kluba Maribor je kot trener dvakrat osvojil naslov državnega prvaka in naslov pokalnega prvaka. Delo je nadaljeval kot trener mlajših reprezentančnih selekcij in bil leta 2007 imenovan za selektorja članske reprezentance. Slovensko ekipo je popeljal na Svetovno prvenstvo 2010 v Južnoafriško republiko, kar je eden izmed največjih uspehov slovenskega nogometa. (Vira: http://sl.wikipedia.org/wiki/Matja%C5%BE_Kek in http://www.nzs.si/slovenija/strokovno-vodstvo/selektor, 27. 9. 2011) Tatjana Kodela je na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani pridobila strokovni naziv univerzitetne diplomirane inženirke tekstilne tehnologije. Po več različnih zaposlitvah v tekstilni stroki se je leta 1999 zaposlila v Pionirskem oddelku Osrednje knjižnice Kranj, kjer se je po opravljenem bibliotekarskem izpitu posvetila pravljičarstvu. Od leta 2002 je zaposlena v Knjižnici Otona Župančiča kot bibliotekarka - informatorka na strokovnem oddelku. Dve leti je opravljala delo vodje matične službe oziroma bibliotekarke analitičarke in arhivarke ter bila urednica internega časopisa Apolon. Po združitvi v Mestno knjižnico Ljubljana se je ukvarjala z organizacijo in promocijo prireditev, mednarodnih simpozijev, razstav ter izobraževanj za knjižničarje in uporabnike. Sodelovala je pri mednarodnih pilotnih projektih računalniškega izobraževanja ranljivejših skupin TUNE (2005) in PuLLS (2006). Trenutno se posveča projektom za promocijo branja in razvijanju Zdravstvenega kotička v splošni knjižnici. Eva Kodrič-Dačic je diplomirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na smeri Primerjalna književnost z literarno teorijo. Leta 1997 je zaključila magistrski študij na Oddelku za sociologijo iste fakultete in na Oddelku za bibliotekar-stvo leta 2002 zagovarjala doktorsko disertacijo Oblikovanje strokovnih izhodišč za izgradnjo fondov v javnih (znanstvenih) knjižnicah na Slovenskem. Eva je od leta 1984 zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je opravljala razna dela. Vmes je bila dve leti koordinatorka knjižničnega programa Zavoda za odprto družbo Slovenija. Od leta 1998 je vodja Državne matične službe za knjižničarstvo oziroma od leta 2005 Centra za razvoj knjižnic. Pridobila je različne znanstvene in strokovne nazive, nazadnje naziv višja bibliotekarska svetnica (2010) in naziv asistentke na Univerzi v Ljubljani (2010). Je dobitnica nagrad Kalanovega sklada (1995 in 2003) ter Čopove diplome (1999). Deluje na strokovnih področjih nabavne politike pri izgradnji knjižničnih fondov, obveznega izvoda publikacij, cenzure v knjižnicah, začetkov slovenskega bibliotekarstva in razvoja sistema javnih knjižnic, knjižničarske zakonodaje ter statistike v knjižnicah. Na tečajih strokovnega usposabljanja v organizaciji Narodne in univerzitetne knjižnice je predavala različne predmete (1994-1990, 1998-2009), od leta 2003 je na bibliotekarskem izpitu izpraševalka za predmet Splošna organizacija knjižničarstva. Od leta 2011 na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo sodeluje pri predmetu Razvoj knjižnic in knjižničarstva. Sodelovala je v dvanajstih nacionalnih in mednarodnih projektih, njena bibliografija obsega preko 60 znanstvenih in strokovnih člankov, med uredniškim delom omenimo urednikovanje revije Knjižnica (2005-2009). Maja Miklič je šolska knjižničarka na Osnovni šoli dr. Vita Kraigherja v Ljubljani. Diplomirala je na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigar-stvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer nadaljuje podiplomski študij informacijske znanosti. Zanima jo uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij pri delu v šolski knjižnici ter z mladimi uporabniki. Kot članica razvojne skupine je sodelovala v začetni fazi razvoja programa WINKNJ in pri organizaciji kongresov ter posvetovanj slovenskih društev (Društvo šolskih knjižničarjev Slovenije, Društvo bibliotekarjev Ljubljana). Aktivna je pri prostovoljnem delu v strokovnih društvih s področja knjižničarstva, ureja spletne strani in učilnice Društva šolskih knjižničarjev Slovenije, je tudi članica Izvršnega odbora Društva bibliotekarjev Ljubljana. Kot vodja študijske skupine sodeluje v študijskih skupinah Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Objavlja strokovne članke na področju spletnih vsebin za mlade uporabnike. Je članica uredniškega odbora revije Šolska knjižnica. V letu 2011 je bila sourednica tematske številke revije o uporabi informacijsko-komunikacijskih tehnologij med šolskimi knjižničarji pri učenju in poučevanju. Na OŠ dr. Vita Kraigherja v knjižnico in šolo v celoti vnaša novosti s področja uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij pri delu z mladimi uporabniki, na tem področju tudi izobražuje (tečaji za sodelavce, izobraževanja za šolske knjižničarje). David Nicholas je direktor Oddelka za informacijske študije (Department of Information Studies) in predavatelj na Univerzitetnem kolidžu London (University College London, UCL). Je tudi direktor UCL Centra za založništvo (Centre for Publishing) in vodja raziskovalne skupine CIBER. Na UCL je zaposlen od leta 2004. Pred tem je bil predstojnik Oddelka za informacijsko znanost (Department of Information Science) na Univerzi mesta London (City University London). Raziskovalno ga zanimajo spletno obnašanje, digitalni uporabniki, prehod v elektronsko okolje, znanstveno komuniciranje, virtualni znanstveniki, zdravje v digitalnem okolju in generacija Google. Ima obsežno bibliografijo znanstvenih in drugih objav s pričetkom v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Od leta 1972 je vodil oziroma sodeloval v 56 nacionalnih in mednarodnih projektih. Bil je urednik znanstvene revije Aslib Proceedings in recenzent revij Journal of Documentation, Journal of Information Science, Information Processing and Management in Journal of the American Society for Information Science and Technology. Deloval je kot zunanji ocenjevalec za različne financerje raziskav in univerze. Na področju evalvacije digitalnih inovacij in sprememb je svetoval veliko nacionalnim ter mednarodnim organizacijam. Trenutno strokovno in raziskovalno sodeluje z univerzama v Varšavi (University of Warsaw) in Haifi (University of Haifa), z univerzo v Tennesseeju (University of Tennessee) ter s Prattovim inštitutom (Pratt Institute). (Vir: http://www.ucl.ac.uk/infostudies/david-nicholas/, 28. 9. 2011) Tanja Oblak-Črnič je izredna profesorica komunikologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer poučuje več predmetov, povezanih z novimi mediji in sodobnimi družbenimi spremembami. Diplomirana sociologinja je doktorirala na temo elektronske demokracije in sprememb v politični javni sferi. Po doktoratu se je raziskovalno ukvarjala z vprašanjem učinkov interneta na tradicionalne, predvsem tiskane medije in analizirala značilnosti slovenskih medijev na spletu. Trenutno proučuje spremembe znotraj zasebnega okolja, predvsem v luči medgeneracijskih razlik, ukvarja pa se tudi z medijskimi in kulturnimi praksami na spletu; tu se podrobneje sprašuje o družbenih ter kulturnih strukturah, ki determinirajo sodobni digitalni vsakdan. Zanimajo jo tudi poskusi vpeljevanja tehnologij v politično participacijo in komuniciranje državljanov. O raziskovalnih temah redno objavlja znanstvene prispevke doma in v tujini. Ingrid Parent je na Univerzi Britanske Kolumbije (University of British Columbia) diplomirala iz zgodovine in bibliotekarstva. Svojo strokovno pot je začela v kanadski nacionalni knjižnici (National Library of Canada). V okviru naslednje zaposlitve na univerzi Leval (Universite Laval) v Quebec Cityju je sodelovala pri razvoju enega od prvih programov vzajemne katalogizacije v kanadskih knjižnicah. Od leta 1994 do leta 2004 je bila generalna direktorica sektorja za pridobivanje knjižničnega gradiva in bibliografskih storitev pri Nacionalni knjižnici Kanade, kjer je bila odgovorna za razvoj zbirk knjižnice, organizacijo informacij in razvoj standardov. Leta 1999 je bila izvoljena v upravni odbor mednarodnega združenja bibliotekarskih društev in organizacij IFLA (International Federation of Library Associations and Institutions), do avgusta 2005 je opravljala naloge zakladnika. V tem obdobju je predsedovala sekciji IFLE za nacionalne knjižnice in sopredsedovala skupni komisiji IFLE ter mednarodni zvezi založnikov (International Publishers Association). Ingrid je bila aktivna tudi v drugih sekcijah IFLE. V obdobju od leta 2005 do leta 2009 je bila pomočnica namestnika ministra za področje zbirke dokumentarne kulturne dediščine pri Knjižnici in arhivu Kanade (Library and Archives Canada), kjer je skrbela za razvoj, opis in hranjenje kanadske dokumentarne kulturne dediščine. Vodila je tudi razvoj digitalne agende te ustanove. Leta 2009 je nastopila delovno mesto univerzitetnega knjižničarja na Univerzi Britanske Kolumbije in bila izvoljena za predsednico IFLE v obdobju od leta 2011 do leta 2013. Bila je članica komisije ravnateljev, ki nadzira razvoj angloameriških katalogizacijskih pravil, kanadskega svetovalnega odbora za OCLC, svetovalne komisije Kanadskega inštitut za znanstvene in tehnične informacije (Canada Institute for Scientific and Technical Information) in drugih teles. Njena bibliografija obsega večje število člankov v revijah s področja bibliotekarske in informacijske znanosti na teme, povezane s strokovnimi in upravljavskimi vidiki. Aktivno se je udeležila mnogih nacionalnih in mednarodnih strokovnih dogodkov. Prejela je več nagrad in priznanj. Junija 2011 ji je Univerza Ottawa (University of Ottawa) zaradi njenega vizionarskega delovanja podelila častni doktorat. Avgusta 2011 je na 77. letni konferenci IFLE v Portoriku prevzela mesto predsednice za naslednje dveletno obdobje. V tem času bo skrbela za izvajanje petletnega strateškega načrta organizacije, ki je osredotočen na digitalne zbirke in storitve. Središčna točka njenega delovanja je prihodnost knjižnic v digitalni dobi. Tema njenega predsedovanja je Libraries: a force for change (Knjižnice: gibalo sprememb). Ingrid verjame, da imajo knjižnice moč za spreminjanje človeških življenj in s tem skupnosti ter družbe. (Viri: http://vpacademic.ubc.ca/Appointment_of_Parent.pdf, http://www.quillandquire.com/google/ article.cfm?article_id=11943 in http://www.ifla.org/files/hq/presidents-program/acceptance-speech-ingrid-parent-2011.pdf, 28. 9. 2011) Tomaž Pevec je s študijem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pridobil naziv diplomirani etnolog in sociolog kulture. Leta 1993 se je zaposlil v Delavski knjižnici, enoti Knjižnice Otona Župančiča. Strokovni izpit je opravil leta 1994. Njegov trenutni strokovni naziv je bibliotekar specialist. Poleg osnovnega dela je sodeloval tudi pri uvajanju nekaterih večjih projektov v knjižnico, predvsem dveh projektov Andragoškega centra Slovenije s področja vseživljenjskega učenja odraslih: Borza znanja in Središče za samostojno učenje. Sicer je bil Tomaž v Delavski knjižnici tudi organizator prireditev (predavanj, predstavitev knjig, pogovorov o knjigah, delavnic). S selitvijo Knjižnice Otona Župančiča v skupno stavbo na Kersnikovi ulici in novo organizacijo dela je postal član skupine za postavitev domoznanske zbirke (s sodelavcem sta zasnovala zbirko z delovnim naslovom Ljubljančani v svetu), a je projekt z združitvijo v Mestno knjižnico Ljubljana zamrl, ker je domoznansko zbirko prevzela Slovanska knjižnica. Občasno še sodeluje pri snovanju in izvedbi prireditev, trenutno pa se posveča dejavnostim v povezavi z Zdravstvenim kotičkom. Miro Pušnik je od leta 1991 zaposlen v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani, znotraj katere je od leta 2003 deloval na Oddelku za razvoj in svetovanje. Od leta 2005 je aktivno sodeloval pri vzpostavitvi Digitalne knjižnice Univerze v Ljubljani in leta 2007 pri implementaciji portala DiKUL ter vodil Delovno skupino za upravljanje DiKUL. Leta 2009 je bil imenovan za direktorja te knjižnice. Simona Resman je leta 1980 zaključila študij na Filozofski fakulteti Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani (A Arheologija, A Umetnostna zgodovina). Leta 1984 je opravila strokovni izpit in pridobila strokovno kvalifikacijo bibliotekar-ka. Leta 1998 ji je bil podeljen strokovni naziv višja bibliotekarka in leta 2009 naziv bibliotekarska specialistka. Njene delovne izkušnje obsegajo dejavnosti na delovnih mestih bibliotekarja-informatorja v enoti Mestna knjižnica Knjižnice Otona Župančiča (1983-1994), vodje te enote (1994-2004), pomočnice direktorice za strokovno delo in vodje Razvojnega oddelka Knjižnice Otona Župančiča (2004-2008) ter od leta 2008 pomočnice direktorice za strokovno delo in vodje Službe za razvoj in območnost Mestne knjižnice Ljubljana. V okviru strokovnega dela z uporabniki ima izkušnje z vodenjem delovne skupine za implementacijo avtomatizirane izposoje v Knjižnici Otona Župančiča (1992-1995) in testiranjem novosti v programu COBISS/Izposoja (1994-2004), oblikovanjem zasnove in vodenjem Središča za mlade kot servisa za posebno skupino uporabnikov (1998-2008) ter pripravo letnih načrtov in poročil izobraževanja ter usposabljanja uporabnikov knjižnice in uvajanje novih metod neformalnega ter priložnostnega učenja. Aktivno je sodelovala v projektih PubliCA (1998-1999), PULMAN (2001-2003), Calimera (2002-2006) in Entitle (2007-2009) ter vodila projekte Library as community centre (1999-2000), TUNE (2005-2006), PuLLS knjižnica: odprt pROsTOR zA dialog iN znanje, strokovno posvetovanje zBDs 2011 (2004-2006), Easy (2008-2010) in CVŽU LUR (2007-2013). Njeno razvojno delo obsega vodenje Službe za razvoj in območnost (Oddelek za razvoj in območnost ter Oddelek za informatiko), pripravo ključnih dokumentov (strateški načrt, program dela, program izvajanja posebnih nalog OOK, letno poročilo), načrtovanje mreže, koordinacijo prijav na slovenske in tuje razpise, pripravo razvojnih projektov (Model stalnega strokovnega izpopolnjevanja zaposlenih, Oddelek za mladostnike, Beleženje informacij, Raziskava zunanjega okolja in segmentiranje uporabnikov, Knjižnica za družine). Z referati in poročili se aktivno udeležuje nacionalnih in mednarodnih posvetovanj ter konferenc (Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, Sekcije za splošne knjižnice, Knjižnica - središče znanja in zabave, mednarodnega knjižničarskega združenja International Federation of Library Associations and Institutions, IFLA). Objavlja v nacionalnih in mednarodnih strokovnih publikacijah (Knjižnica, Knjižničarske novice, Šolska knjižnica, Kakovostna starost: revija za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, Godi-šnjak Gradske knjižnice i čitaonice Metel Ožegovič Varaždin, Slobodan pristup informacijama, Ctenar, The New Review of Libraries and Lifelong Learning). Njen izziv je prek novega strateškega načrta 2013-2016 uveljaviti Mestno knjižnico Ljubljana kot najbolj vidno, prepoznavno in obiskano (fizično ter virtualno) kulturno ustanovo, ki v mestu funkcionira kot fizični, socialni in simbolni javni prostor ter je za prebivalce mesta privlačna, vključujoča in navdihujoča. MOTO: Tako naj bo, saj čuden naš je svet, življenje naše pa je sen samo. (Calderon de la Barca) Tomaž Mihelin Ritlop je direktor projektov in član uprave v družbi SPEM Komunikacije. Je diplomant Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru. Doma in v tujini se je na številnih izobraževanjih dodatno izpopolnjeval s področja komunikacijskih veščin ter priprav komunikacijskih aktivnosti v podporo izvedb strategij. V več kot petnajstih letih delovanja na področju odnosov z javnostmi je sodeloval pri več kot petdesetih mednarodnih in domačih komunikacijskih projektih. Za svoje delo je prejel številne mednarodne nagrade, med njimi tudi nagrado mednarodnega združenja za stike z javnostmi (International Public Relations Association, IPRA) in nagrado Združenih narodov za izredne dosežke na humanitarnem projektu »Celiti rane zemlje in duše« (razminiranje in pomoč žrtvam min, projekt International Trust Fund for Demining and Mine Victim Assistance, ITF). Je prejemnik nagrade Prizma, ki jo za najboljše projekte leta podeljuje Slovensko društvo za odnose z javnostmi (PRSS) ter predavatelj Londonske šole za odnose z javnostmi v regiji Adriatik. Kot gost je predaval tudi na CISEF, na Univerzi v Cranfieldu (Cranfield University), Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru ter Filozofski fakulteti Vseučilišča v Zadru. Je soavtor dveh knjig: Lobiranje je vroče in Krizno komuniciranje. MOTO: Tomaž je tokratno predavanje zasnoval na naslednjih sporočilih: brez jasne vizije in cilja je lahko vsaka pot prava; vredni smo toliko, kolikor je vredna naša zadnja ideja; namere naj zamenjajo jasni cilji; potrebno je delovati, ne reagirati; ugledni postanemo, ko izpolnimo dane obljube; dobra komunikacija ne more rešiti slabe poslovne odločitve; zenice so pogosto važnejše od številk. Anamarija Rožic je diplomirala na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po študiju se je kot mlada raziskovalka zaposlila na Inštitutu za biomedicinsko statistiko in informatiko Medicinske fakultete, kjer je zaključila magistrsko nalogo s področja medicinske informatike. Poleg tega je sodelovala pri izgradnji slovenske nacionalne medicinske bibliografije Biomedicina Slovenica, slovenskem prevodu tezavra MESH in koordinaciji specializiranega informacijskega centra za biome-dicino. Izvoljena je bila v naziv asistent za predmet biomedicinska informatika in pri tem predmetu več let aktivno sodelovala na dodiplomskem ter podiplomskem študiju Medicinske fakultete. Anamarija je bila leta 1996 imenovana za predstojnico Centralne medicinske knjižnice (CMK) Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Kot predstojnica posebno skrb namenja sodobnemu razvoju dejavnosti knjižnice v skladu z razvojem informacijskih ved, napredkom medicine in potrebami uporabnikov. Pod njenim vodstvom se je CMK razvila v sodobno digitalno knjižnico z uspešnimi programi informacijskega opismenjevanja uporabnikov. Med prvimi je zaznala velik pomen spleta za knjižnice in že leta 1997 organizirala postavitev celovitega spletišča, ki ga je pred nekaj leti s sodelavci nadgradila v sodoben portal. Veliko pozornosti posveča izobraževanju kadrov, s katerimi razvija kakovostne in prijazne storitve za uporabnike. Na raziskovalnem področju se je poglobila v analizo vedenja uporabnikov pri uporabi spletnih strani in v zadovoljevanje njihovih potreb po digitalnih informacijah. Zadnja leta kot zdravnica vidi izziv v pospeševanju zdravstvene informacijske pismenosti med občani, in sicer kot rezultat dobrega sodelovanja med splošnimi knjižnicami in CMK. Z raziskovalnimi in strokovnimi prispevki aktivno sodeluje na domačih ter tujih kongresih s področja knjižničarstva in medicinske informatike ter medicinskih ved in objavlja v priznanih mednarodnih revijah. Anamarija je namestnica predsednice Komisije za razvoj knjižničnega sistema UL, kjer aktivno sodeluje v številnih delovnih skupinah, ki pripravljajo strokovne podlage za delovanje visokošolskih knjižnic. V Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije je delovala kot predsednica Sekcije za visokošolske knjižnice in predsednica komisije za Čopove nagrade ter priznanja. Bila je predstavnica Slovenije v svetu evropske zveze za zdravstvene informacije in knjižnice (European Association for Health Information and Libraries, EAHIL), leta 2010 se je pridružila njegovi sekciji za informacije s področja javnega zdravja (Public Health Information Group, PHIG). Vigdis Moe Skarstein je diplomirala iz knjižničarstva in magistrirala iz književnosti na Univerzi Oslo (University of Oslo). Opravljala je vodstvena dela v splošni knjižnici v Trondheimu in na norveški univerzi za znanost in tehnologijo (Norwegian University of Science and Technology), od leta 1998 do 2003 je bila direktorica univerzitetne knjižnice. Sodelovala je v različnih upravnih odborih in delovnih telesih na področju kulture, komunikacij ter visokega šolstva (Board for Norwegian Broadcasting, The Norwegian National Commission for UNESCO, Board of The Norwegian Council for Higher Education, Foreign Minister's Globalization Committee, Minister of Trade and Industry's IT Forum, Ministry of Foreign Affairs Reputation Group, Norwegian University of Science and Technology Board of Globalization in The Council for Ibsen Studies). Od leta 2001 do leta 2009 je bila predsednica Norveškega sveta za kulturo. Leta 2004 je bila imenovana za norveško nacionalno knjižničarko oziroma ravnateljico nacionalne knjižnice. Deluje tudi kot literarna kritičarka in ima obsežno strokovno bibliografijo v norveškem in angleškem jeziku. (Viri: http://no.wikipedia.org/wiki/Vigdis_Moe_Skarstein, http://snl.no/Vigdis_Moe_Skarstein in http://sell.hil.no/icde_scop/keynote.html#Skarstein, 28. 9. 2011) Majda Steinbuch je univerzitetna diplomirana bibliotekarka in magistrica znanosti s področja bibliotekarstva. S knjižničarsko stroko se ukvarja 35 let, najprej je bila šolska knjižničarka v osnovni šoli in nato devetnajst let knjižničarka na gimnaziji. V vzgoji in izobraževanju ima naziv svetnica. Zadnjih enajst let je višja svetovalka za knjižnično dejavnost na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo. Sodelovala je pri nastanku idejnega načrta razvoja slovenskih šolskih knjižnic (1995), je avtorica podprojekta vzorčne šolske knjižnice (1996), v času kurikularne prenove slovenskega šolstva je sodelovala pri pripravi programa za medpredmetno področje knjižnična informacijska znanja za osnovno (1999) in srednjo šolo (2000). Ukvarja se z informacijskim opismenjevanjem učencev, v okviru raziskovalnega projekta Pedagoškega inštituta je vodila podprojekt Informacijska pismenost in knjižnična informacijska znanja v gimnaziji ter bila članica Komisije za sestavo smernic za razvoj pismenosti pri Andragoškem centru Slovenije (2005). V letih od 2006 do 2008 je na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo v okviru posodabljanja učnih načrtov za splošno izobraževanje vodila posodabljanje knjižničnega informacijskega znanja. Kurikula Knjižnično informacijsko znanje za gimnazijo in osnovno šolo sta bila leta 2008 potrjena na Strokovnem svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje. V zadnjih letih se posveča integraciji šolske knjižnice v šolski kurikul. Ukvarja se z izobraževanjem šolskih knjižničarjev in drugih strokovnih delavcev ter ravnateljev šol, objavlja v strokovnih revijah in zbornikih, je soavtorica ter urednica več priročnikov, aktivno sodeluje na posvetih v vzgoji in izobraževanju ter knjižničarstvu doma in v tujini. Od začetka izhajanja revije Šolska knjižnica je članica uredniškega odbora revije (1990), od leta 2001 pa tudi njena odgovorna urednica. Dvakrat je prejela Kalanovo nagrado, leta 1999 za diplomsko nalogo z naslovom Informacijska pismenost in knjižnična informacijska znanja v gimnaziji, leta 2009 pa za serijo prispevkov o vključevanju šolske knjižnice v kurikul. Za prispevek k razvoju slovenskega knjižničarstva je leta 1994 prejela Čopovo diplomo. Luka Šušteršič je leta 1990 doktoriral iz fizike trdne snovi na Univerzi v Ljubljani. V letih od 1981 do 1994 je raziskovalno deloval na Inštitutu Jožef Stefan. Skupaj s prof. dr. Marjanom Ribaričem je leta 1991 pri založbi World Scientific izdal znanstveno monografijo Conservation laws and open questions of classical electrodynamics. Od leta 1994 deluje kot vodja Znanstvenoinformacijskega centra Inštituta Jožef Stefan. Njegov najpomembnejši izziv je prehod iz papirne v elektronsko knjižnico in sodelovanje pri konzorcijskih pogajanjih. Damjana Tizaj Marc se je leta 1999 zaposlila v Narodni in univerzitetni knjižnici ter leto kasneje opravila bibliotekarski izpit. Leta 2007 je magistrirala iz sociologije kulture. Ves ta čas je v Centru za razvoj knjižnic zaposlena na delovnem mestu bibliotekarja - analitika, kjer se ukvarja predvsem z zbiranjem in obdelavo statističnih podatkov o slovenskih knjižnicah. Nada Tržan-Herman, magistra farmacije in specialistka za informatiko s področja farmacije ter medicine, je bila vrsto let zaposlena kot vodja specialne knjižnice v Leku, kjer je uvedla številne novosti na področju elektronskih informacijskih virov. Aktivno je delovala v Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije in bila predsednica Sekcije za specialne knjižnice. Aktivna je bila tudi v evropski zvezi za zdravstvene informacije in knjižnice (European Association for Health Information and Libraries, EAHIL) ter bila dva mandata predstavnica za Slovenijo. Po aktivnem delovanju v predsedstvu sekcije EAHIL za farmacijo se je vključila tudi v sekcijo za informacije s področja javnega zdravja (Public Health Information Group, PHIG). Za svoje delo na področju bibliotekarstva je prejela Čopovo priznanje. MoTO: Preteklega življenja ne moremo deliti s sedanjostjo. Vsakdo, ki prilepljen obtiči v času, v njem obtiči sam. (Alan Lightman: Einsteinove sanje) Tanja Tuma je leta 1988 diplomirala iz francoščine in angleščine s književnostmi (pedagoška smer) ter absolvirala dodatni študij nemščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Med študijem je več mesecev bivala v vseh treh deželah, tako da vse tri tuje jezike tekoče govori in piše. Kmalu po zaposlitvah v prevajalskem oddelku SCT Inženiring in Consulatio d.o.o. je nastopila delo urednice v Cankarjevi založbi, kjer je na željo vodstva leta 1992 prevzela Center Oxford in ga vodila pet let, vse do ustanovitve lastne založbe leta 1997. Založba Tuma d.o.o., znana po številnih izdajah, ki so zaznamovale knjižni trg v preteklih letih, se je po dobrem desetletju delovanja povezala v Knjige itd., kjer je Tanja vodila prodajo in trženje. Po dveh desetletjih managementa je leta 2010 prodala poslovni delež in se podala na svobodno pot, kjer sodeluje pri vrsti kreativnih pobud in projektov z namenom izboljšanja slovenskega knjižnega trga ter promocije branja za zabavo. Poleg vodenja založbe je bila Tanja v vsej svoji karieri aktivistka v založništvu, dva mandata tudi kot predsednica Društva slovenskih založnikov (2004-2008). Borila se je za uvedbo fiksne cene knjige, sodelovala pri predlogu portala »Books in print« v Sloveniji, se v domačih in tujih medijih opredeljevala do ustanovitve javne agencije za knjigo, svobode pisanja, elektronskih knjig, promocije branja, učbeniške problematike, povezave knjigotržcev, založnikov in knjižničarjev itd. Je članica več prostovoljnih organizacij kot so Društvo poslovnih žensk, Rotary klub Nike, Društvo slovenskih založnikov itd. Redno sodeluje pri organizaciji seminarjev, kongresov in predavanj. Članke objavlja v slovenskih in tujih strokovnih revijah ter aktivno sodeluje na posvetovanjih in strokovnih srečanjih v Sloveniji in tujini. MoTO: Družba načitanih in izobraženih ljudi je pravična in močna skupnost. Tjaša Uran kar je univerzitetna diplomirana zgodovinarka s pedagoško-andra-goško izobrazbo. Sprva je kot profesorica zgodovine poučevala na Gimnaziji Ljubljana Šiška in Srednji ekonomski šoli v Novi Gorici. V založbi Didakta Radovljica je delovala kot glavna urednica knjižnega programa, v založbi Prešernova družba Ljubljana pa kot vodja uredništva knjižnega in revijalnega programa ter odgovorna urednica otroške revije Trobentica. Od leta 2006 je bila zaposlena na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije kot podsekretarka v Direktoratu za medije, z ustanovitvijo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije (JAK) leta 2009 pa je prevzela področje bralne kulture in literarnih prireditev v okviru JAK. Je soavtorica učbenika za gimnazije pri pouku zgodovine Zgodovina 1 (DZS, izidi 1997-2008). Izvaja predavanja na strokovnih seminarjih s področja bralne kulture (za knjižničarje, za ravnatelje, v okviru simpozijev Bralne značke itd.). Leta 2009 je v Lizboni na svetovnem srečanju o avtorskih pravicah (Public Lending Right) predstavila slovenski model knjižničnega nadomestila. V avgustu 2011 je imela predavanje o nacionalnem projektu bralne kulture Rastem s knjigo na evropski konferenci o branju v Monsu (Belgija). Kot vodja projekta Rastem s knjigo je poleg projekta za sedmošolce organizirala tudi projekt za srednješolce kot del projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010 (LSPK), kjer je aktivno sodelovala tudi v upravnem odboru. Zanimanje za delo z mladimi, zlasti s srednješolci, jo v prihodnosti žene k spodbujanju mladostnikov k branju oz. motiviranju za branje z različnimi novimi, sodobnimi pristopi. Gorazd Vodeb je zaposlen kot svetovalec za splošne knjižnice v Centru za razvoj knjižnic pri Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK). V NUK se je leta 1994 zaposlil kot informator, od leta 2004 do leta 2007 je bil vodja Informacijskega in referalnega centra. Magisterij znanosti je pridobil na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani iz tematike iskanja informacij s strani podiplomskih študentov. Na spletu je vzpostavil Mrežnik (kažipot po informacijski virih), oddaljeni dostop do informacijskih virov in sodeloval pri vzpostavitvi Digitalne knjižnice Univerze v Ljubljani (DiKUL). Objavil je več strokovnih in znanstvenih člankov ter študij, in sicer predstavitve statističnih podatkov o delu splošnih knjižnic, ukinitve članarin, združenih knjižnicah itn. Trenutno sodeluje v evropskem projektu ENUMERATE, ki namerava pripraviti metodologijo merjenja digitalizacije kulturne dediščine in izvesti serijo treh meritev stanja v Evropski uniji. Damjana Vovk je diplomirana bibliotekarka in zgodovinarka. Od leta 2005 je zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici, v Informacijskem centru za bibliotekarstvo. Ureja publikacijo Knjižničarske novice, je članica uredniškega odbora revije Šolska knjižnica. Od leta 2010 sodeluje v Bibliotekarski terminološki komisiji. MOTO: Kako lahko pomagam? Tatjana Žagar, profesorica kemije in biologije ter magistrica kemije, je vodilna presojevalka različnih sistemov vodenja pri Slovenskem inštitutu za kakovost in meroslovje (SIQ). Izvedla je že več kot petsto presoj. Izkušnje ima z vodenjem in izvajanjem projektov, kot tudi s svetovanjem pri uvajanju sistemov vodenja v različnih organizacijah doma ter v tujini. Številnim ustanovam je svetovala pri vzpostavljanju zahtev za kakovostno delo. Je soavtorica inovativnih modelov kakovosti za šolstvo, kot na primer Kakovost za prihodnost vzgoje in izobraževanja, Kakovost v višjih strokovnih šolah ter standarda kakovosti za nevladne organizacije NVO Standard kakovosti, za katere je prejela različna priznanja. Je tudi soavtorica knjige Odgovorno okoljsko delovanje. Kot članica deluje v različnih domačih in tujih strokovnih združenjih, med drugim v Ameriškem društvu za kakovost (American Society for Quality, ASQ), Združenju analitičnih skupnosti (Association of Analytical Communities, AOAC International) in Združenju za nadzor in razvoj kurikulumov (Association for Supervision and Curriculum Development, ASCD). Na izobraževanjih SIQ je bila dvakrat izbrana za predavateljico leta. MOTO: Hoditi tam, kjer ni poti, in tako pustiti sledi. sponzorji sponsors Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (http://www.mk.gov.si) opravlja upravne in strokovne ter druge naloge na področjih umetnosti, kulturne dediščine, medijev, kulturnega razvoja in mednarodnih zadev, analiz, strategij in kulturnega sistema, kulturnih pravic manjšin, slovenskega jezika, državnih proslav in drugih prireditev državnega pomena ter izvajanja Evropske kohezijske politike. ProQuest Start here. Discover more. ProQuest Central A multidisciplinary collection of ri subject areas 17,000 periodicals, 28 ProQuest databases, 160 subject areas. Broadest range of content types gathered in one place. • Academic journals • Trade and business magazines • International newspapers dissertations • Working papers • Business cases • Health training videos • Health study paths • Industry reports • Country reports and more An unparalleled resource central to diverse research needs www.proquest.co.uk/go/central For new and exciting discoveries in literature, start here^ A world of literary content from the 1400s to the present day is now available, digitised and ready to explore through ProQuest's range of authoritative literature resources. From rare early books from England and Europe to a global canon of prose, poetry and drama, ProQuest's prestigious content is indispensible to the research, teaching and study of literature around the world. "Our focus is on quality, relevance and accessibility when assessing our online resources, and ProQuest Central promises to delivenn a, Karen Donnelly, Business Irforma winning res-ourceto general public Come visit the ProQuest stand or contact marketing@proquest.co.uk and quote EX 75 11 for more information www.proquest.com ProQuest LLC (http://www.proquest.co.uk) z zanesljivimi informacijami povezuje ljudi. Njihovo delo je ključno za knjižnice, ki so odvisne od dobave zaupanja vrednih informacij. Zbirka ProQuestovih virov je dostopna preko nove platforme, ki daje raziskovalcem več možnosti za uporabo, ustvarjanje in posredovanje. Dejavnosti tega hitro rastočega podjetja vključujejo Summon, novo storitev ProQuest Dialog, ebrary, Serials SolutionsR, RefWorks-COST in Bowker. Iulian Herciu (predstavnik za jugovzhodno Evropo) 2 Baltita street, bl.B18, sc.3, ap.83 Bucharest, Romunija 041476 Tel.: 00-407521-88185, faks: 0044(0)1223-215512, e-pošta: iulian.herciu@proquest.co.uk Swets Information Services GmbH Podjetje Swets spada med vodilna podjetja s področja ' naročil in informacijskega menedžmenta, tako za tiskane kot elektronske medije. Naši izdelki in storitve t.i. Swetwise portfolja, podpirajo pri delu strokovnjake in študente v številnih akademskih ustanovah, medicinskih organizacijah, javni upravi in gospodarskih družbah po celem svetu. Na ta način omogočamo našim strankam, da se osredotočijo na naloge, ki v njihovi organizaciji zasedajo osrednje mesto Swets Simplifies www.swets.com Swets Information Services (http://www.swets.com) je dobavitelj informacijskih rešitev. Nudijo inovativne digitalne storitve za pridobivanje, dostop do in upravljanje tiskanih ter elektronskih informacijskih virov, s čimer se poenostavi in olajša delo zaposlenih ter uporabnikov pri iskanju gradiva, uporabi statistik, obnavljanju naročnin in drugih aktivnostih. Mainzer Landstrasse 625-629, 65933 Frankfurt/Main, Germany Tel.: + 49-69/633-988-12, e-pošta: press@de.swets.com Betax d.o.o. VSE ZA IKMjlZisntl S4A E«iM MEST' HAU Hilt r EHIÜCia 4 D a j lüijnlrn tM | IIb | «ErrfM M1* | irin IHCir 1. BETAX d.o.o. (http://www.betax.si) od leta 1997 deluje kot specializirani ponudnik raznovrstne opreme in materiala za potrebe knjižnic. Del poslovanja predstavlja ponudba knjižnih regalov dveh največjih evropskih specializiranih proizvajalcev: EKZ iz Nemčije in LAMMHULTS iz Švedske. Oba proizvajalca nudita tudi mize, stole, različna stojala za predstavitev novosti, table za označevanje v knjižnicah ipd. Drugi segment prodaje predstavlja raznovrsten material za potrebe knjižnic, kot so: samolepilne folije, trakovi za popravilo knjig, oporniki in napisi za knjižne police, različna stojala za predstavitev knjižnega in neknjižnega gradiva, PVC škatle za komplete ^ S ponudbo materiala družba Betax d.o.o. sodeluje s skoraj vsemi osnovnimi in srednjimi šolami, fakultetami in univerzami v Sloveniji. Ponudbo pa širi tudi na Hrvaško. Zadnjih 7 let družba aktivno ponuja tudi izdelke dveh švicarskih ponudnikov RFID tehnologije, firme BIBLIOTHECA RFID LIBRARY SYSTEMS AG in firme TRION AG. Mojca Dečko in Irena Dečko Aškerčeva ulica 59, 1230 Domžale, Slovenija Tel.: +386-i-729-56-i6-(i7), faks: +386-1-729-56-18, e-pošta: info@betax.si Burgundy Information Services Ltd Burgundy distributes a variety of ejournal and ebooks collecWons covering a broad range of academic disciplines from leading Publishers from around the World. _ ^^agu Contact us for product informaWon, trials, demos and quotaWons^ Email: sales@burgundyservices.com Web: www.burgundyservices.com Twitter: Burgundy_info Burgundy Information Services Ltd (http://www.burgundyservices.com) se je specializiral za posredovanje pri dobavi znanstvenih in strokovnih informacij knjižnicam ter informacijskim centrom po vsej Evropi. Založniki, s katerimi sodelujejo in jih zastopajo, so svetovno znani po kakovosti vsebin z različnih področij od družboslovja in humanistike do naravoslovja ter tehnike. 9 Orchard Piece, Mollington, Oxfordshire, OX17 iDP, UK Tel.: +44-(o)-i235-534-i72, skype: eli.markovska, e-pošta: elica@burgundyservices.com EBSCO Information Services GmbH The Most Comprehensive, Customizable Discovery Solution EBSCO Dscover/ Service' (EDS) creates a unified, customized index of an institution's information resources, and an easy, yet powerful means of accessing all of that content from a single search box. The ability to create these custom solutions is achieved by harvesting metadata from both internal (library) and external (database vendors) sources, and creating a pre-indexed service of unprecedented size and speed. Although the resulting collection is massive in size and scope, the fact that it is indexed directly on the EBSCOhosf servers allows for exceptionally fast search response times—and the ability to leverage the familiar powerful features of the EBSCOhosf user experience—across all resources. EDS Base Index + Custom Components Although constantly growing, the EDS Base Index currently provides m 41 Nearly 50,000 Magazines & Journals C Nearly 6 million Books C Nearly 20,000 Conference Proceedings 9 825,000 CDs & DVDs C Hundreds of thousands of additional information sources from various source-types EBSCO Discover/Service Features: ^ A single, simple entry point customized for each library Detailed metadata (e.g., author-supplied abstracts, keywords, subjects) from the most comprehensive collection of primary publisher partners Complete indexing from EBSCOhosf databases to which an institution subscribes (e.g., CINAHL', Historical Abstracts') Book jacket images, book records, entertainment records, annotations, family keys, subject headings, for hundreds of thousands of publications Complete indexing from important non-EBSCOhost databases, including resources from Alexander Street Press, LexisNexis, NewsBank, British Library, and many others Complete OPAC loaded directly into EDS, with real-time availability checks and daily updates Ability to include Institutional archives/i repositories V Consolid. ted, de-duplicated records Ability to limit searches to available fu c & print) Full-featu red user experience (EBSCOhost) ^ Full-text < earching 4/ Guest ac< www.ebscohost.com/discovery EBSCO Information Services (http://www.ebsco.com) nudi svetovanje in najnovejše tehnologije za upravljanje ter dostop do kakovostnih vsebin v tiskanih in elektronskih revijah, paketih elektronskih virov, raziskovalnih podatkovnih zbirkah, elektronskih knjigah in drugih virih. Razvili so programska orodja za organizacijo in iskanje virov kot tudi za njihovo upravljanje. Sachsendamm 2-7, 10829 Berlin, Berlin Tel.: +49-(0)30/34-00-50, faks: 3-42-06-11, e-pošta: salesberlin@ebsco.com Oevice The EDS Base Index represents content from approximately 20,000 provide (and growing) in addition to metadata from another 70,000 book publishe Emerald Research you can use Emerald Management eJournals 24 management disciplines 220+journals 60,000 titles do Emerald eBooks Series Collections ■s in 2011 20 subject areas 100 years of management research 120+journals Over S8,0C Emerald Engineering 19 journals 10000+ a^icles 84% ISI-ranked Emerald Management First 9 management subject areas 300+ inte^iews 1,000+ case st Emerald Subject Collections 24 subject collections (2 new in 2011) 54 journals and book se Emerald Emerging Markets Case Studies Emerald Reading ListAssist www.emeraldinsight.com Emerald Group Publishing Limited (http://www.emeraldinsight.com) je vodilni neodvisni založnik znanstvene literature na področju poslovanja, družbe, javne politike in izobraževanja. Z več kot štiridesetimi leti izkušenj Emerald sedaj izdaja več kot 700 naslovov revij, knjig in knjižnih zbirk. Nudi tudi obsežen nabor spletnih izdelkov in storitev. Howard House, Wagon Lane, Bingley BD16 iWA, United Kingdom Tel.: +44-(0)i274-777700, faks: +44-(0)i274-78520i, e-pošta: emerald@emeraldinsight.com day Emerald Backfiles F.Delbanco GmbH & Co. KG T—* 11 since 1887 F. Delbanco International Books and Journals you need international books & journals fast and at reliable prices? we can help you with professionalism & knowledge please contact: Annette Fürhoff annette@delbanco.de Tel:+49 4131 24 28 23 www.delbanco.de F.Delbanco GmbH & Co. KG (https://www.delbanco.de) je profesionalen in učinkovit dobavitelj monografij, revij in zbirk knjižnicam - v tiskani ali elektronski obliki, izdanih kjerkoli na svetu. Za podporo svojim storitvam so razvili sofisticirano programsko opremo. Verjamejo, da je oseben in stalen stik zelo pomemben za njihovo poslovanje, zato redno ali s posebnim namenom obiskujejo svoje stranke. Organizirajo delavnice, na katerih prikažejo svoje delovanje in osebno predstavijo svoje sodelavce. Annette Fürhoff Tel.: +49-4131-24-28-23, e-pošta: annette@delbanco.de Ovid Technologies GmbH OvidSP f » Transforming Research into Results. To stay ahead of the tremendous rate of healthcare and medical research output today, users need one complete search and discovery management solution they can trust-OvidSP OvidSP recently introduced new productivity tools that help users quickly and effectively find information and manage and organize all of their documents, images and other research materials—retrieved from within Ovid as well as external sources— in one convenient solution Now, users can spend more time focused on their research, stay ahead of advancements in their field, and work the way they want to work • New Work Productivity Tools New search filters, a ^"widget" approach to results management, numerous new citation management options, and more • My Workspace Create work projects and organize all of your research materials—individual articles, search strategies, images, and more—into a dedicated area • Ovid Toolbar This downloadable tool lets you quickly and easily save critical research material to My Workspace while you're working outside OvidSP Ideal for Ovid Universal SearchTM tool • Additional Interface Display Enhancements A new main search page design for more effective search and browse navigation, "drag-and-drop" customization features, consolidation of features and pages, and more See the OvidSP demo www.ovid.com o_ _ rzL-n: Ovid Technologies (http://www.ovid.com) medicinskim, znanstvenim in visokošolskim skupnostim omogoča dostop do visoko kakovostnih temeljnih in specializiranih vsebin, ki jih je možno povezati z zbirkami ustanov. Natančnost iskanja omogočajo najboljša tehnološka orodja, s čimer se izboljša ustvarjalnost raziskovalcev. Za učinkovito rabo virov nudijo nagrajene podporne storitve in izobraževanje. Georgenstr. 23, D-10117 Berlin, Germany Tel.: +49-(o)-30-85-77-99-o, faks: +49-(0)-30-85-77-99-99, e-pošta: germany@ovid.com Oxford University Press Online Resources from Oxford University Press YOUR BEST RESEARCH STARTS HERE Oxford University Press produces online editions of many of its most acclaimed scholarly and reference works including academic and research journals, dictionaries, encyclopedias, general reference material, and monographs in a wide range of subject areas. OUR PRODUCTS INCLUDE: Oxford Scholarship Online www.oxfordscholarship.com University Press Scholarship Online www.aboutupso.com Oxford fiandbooks Online www.oxfordhandbooks.com OED Online www.oed.com Oxford Journals www.oxfordjournals.org Oxford University Press (http://global.oup.com) je eden od oddelkov univerze v Oxfordu. V skladu s cilji univerze založba z izdajanjem publikacij spodbuja odličnost pri raziskavah, v znanstvenem delu in izobraževanju po vsem svetu. Oxford University Press vsako leto izda več kot 4600 novih naslovov knjig. Poleg tega pripravlja tudi spletne izdaje številnih svojih najbolj znanih strokovnih in referenčnih del, med njimi znanstvene revije, slovarje, enciklopedije, splošne referenčne vire in monografije s številnih strokovnih področij. Great Clarendon Street, Oxford, OX2 6DP, UK Tel.: 01865-353528, e-pošta: adina.teusan@oup.com Thomson Reuters CONFERENCE PROCEEDINGS CITATION INDEX Published literature from the most significant conferences, symposia, seminars, colloquia, workshops, and conventions worldwide. Includes citations and is fully integrated in the Web of Science. CENTURY OF SCIENCES AND CENTURY OF SOCIAL SCIENCES Part of the Web of Science. Information from leading scientific, technical journals and social science journals from year 1900. INCITES Customized, citation-based research evaluation tool on the Web that enables you to analyze institutional productivity and benchmark your output against peers worldwide For more information, please visit science.thomsonreuters.com or contact us on david.horky@thomsonreuters.com. THOMSON REUTERS" Thomson Reuters (http://www.science.thomsonreuters.com) podpira celoten raziskovalni proces, od iskanja in raziskovanja do objavljanja in analiziranja. Raziskovalcem, univerzam, založnikom, vladam, financerjem ipd. nudi inovativna orodja, jih spodbuja k sodelovanju in jim pomaga pri ključnih strateških odločitvah. David Horky Tel.: 420-224-190-423, e-pošta: david.horky@thomsonreuters.com Lutkovno gledališče Maribor Lutkovno gledališče M ARI BO f^ Lutkovno gledališče Maribor (http://www.lg-mb.si) deluje že več kot trideset let. Kot pravijo sami, je »sedaj gledališče z najlepšim domovanjem izmed vseh domovanj daleč naokoli. Živi v nekdanjem samostanu minoritov v najstarejšem predelu najlepšega izmed štajerskih mest v srednjem toku reke Drave.« Pripravljajo lutkovne predstave za vse starosti, od najmlajših do odraslih, delavnice in izobraževanja za vrtce ter šole in posameznike. BS ZVEZA BiBLiOTEKARSKiH DRUSTEV SLOVENiJE ISBN 978-961-6683-21-0 9789616683210