169 Mame ni več! . ^ L -S&^^ffileči na ruši deklica rumeni, (g ""sPSsOčesci k nebu vpira orošeni: $$& ,,Oh, mama, vse di-ugače je pri hiši, f Odkar vaš glas po nji se več ne sliši. Odhajal oce v jutro je na delo, In srečen se oziral pot je celo, Ko na večer se vračal je, z rokama Iz dalje mahal je na pragu nama. Sedaj na jutro žalosten odhaja, Otožen velo mi roko podaja, In v mraku iz tovarnice se crne Otožnejši še vselej spet povrne. Jaz na vecer sedim ob luči nema, Po belem zidu senca črna drema, Zamišljen oče okenca odpira, Na vse strani se v jasno noč ozira. ,,Oh, ni je!'1 vzdihne v zvezdnato obočje, Ia stopi lc meni, stisne me v narocje, Ihteč s poljubi vroče me obkiada, Po licih solza za solzo mu pada. Ko celi dan doma tugujem sama, Le vi mi hodite na misel, mama; Vse v hiši prazno, prazne v vrtu grede — Pogled nikjer mi mame ne privede." Gheg. Gomik. II. Ko še mamo sem imela, Kolikrat sem i njo sedela Svet je ves drugačen bil; Pod košato lipico, Oj, radostno sem živela, Tam je ptička nama pela Kihče sreče ni kalil. Sladko, milo pesmico. Ko moliti še učila Tudi nama je ogrela Me je mamica Boga, S svojo pesmico srce, Takrat lepo sem molila, Z mamo sem še jaz začela Dvigala se do neba. Fett pesmice drobne. Ko še z mamo sem hodila Dokler klicala sem: ,mama !' Se sprehajat na polje, Nisem znala, kaj je zlo; Takrat sem radostno vila Hiido je nosila sama, Cvetje v venoe prelepe. Meni je šlo vse gladko. 170 Oh, kako se spfemenilo Nje ni vec, ki je ljubila Nagloma je vse pri nas, Vedno me tako gorko; Ko zastrlo zemlje krilo Nje ni več, ki se trudila Mi je maml mili obraz! Noč in dan tako skrbno! Zdaj nobeden več ne vpraša: Mama zlata, mama moja, ,,Kaj se ti oko solzf?" ^ Res odšla si v boljši svet; Vec nobeden se ne zglaša: Vendar plaka hčerka tvoja, ,,Kaj obraz se ti bledi?" Dokler te ne vidi spet. Nina .