Uredništvo sprejema le frankirane rokopise ter jih ne vrača.
Uredništvo je v Ljubljani, Knaflove ulice 5, I: nadstr., upravništvo pa ravnotam spodaj.
Posamezna številka 20 vin.
Politično-satirični tednik. =
Ministrskega predsednika gitara.
Naša gitara	Vijaki stokajo,	Če jo navijamo,
je že prestara —	stranice pokajo —	sebe pobijamo —
pok! Pok!	pok! Pok!	pok! Pok!
Kaplanova služabnica.
Ob cesti bela hišica stoji,
Marijina devica v nji živi.
Bogaboječ konsumarski kaplan,
»kaplan s predpasnikom" imenovan,
to hišico postaviti je dal
pobožni in pokorni devi,
da bi odslej nemočen vasoval
pri nji ponoči in podnevi,
kadar bi dolg čas ga nagnal.
Da bi imela piti, jesti,
dal iz »Zadruge" ji prinesti
je polnih škatel, steklenic,
podobic, molkov in potic.
Tako je ta štacuna mala
kaplanovih reči nastala
deset lučajev od »Zadruge",
kjer na debelo in drobno
prodajajo device druge
kmetičem »žegnano" blago!
Gorenjski.
Žalosten junak.
Slovenec brata je zadavil ter Nemcu prostor lep pripravil. Brž Mihelj ga odlikoval: oslovski red mu je poslal. Slovenec, žalosten junak, pa zdaj s ponosom praznik vsak obeša si ta dični znak na prsi, kjer pogum gori le za preganjanje ljudi, ki so sorodne mu krvi!
Slovan.
0
Zlate besede.
Židovska tvrdka neče dati vrhniški klerikalni mlekarnici strojev, dokler ne bo dobivala na teden 2000 litrov mleka.
Zato je stopil vrhniški kaplan Sušnik zadnjo nedeljo na prižnico ter zaklical: »Žene, prinesite v našo mlekarnico vse svoje mleko!"	K.
Nedolžni ,,postillon damour".
i.
Vilček je bil priden deček. Mama mu je sicer rada rekla »Mali nepridiprav", v šoli pa je navzlic tej porednosti napredoval prav dobro.
Katehet, gospod Kazimir, ga je imel najrajši izmed vseh učencev. Še celo takrat, kadar je Vilček odgovarjal bolj zmedeno, je dobil lepo podobico, ki jo je pokazal mamici z zmagoslavnim veseljem.
Njegova mamica je bila mlada in zelo lepa gospa. Kadar je šla po mestu, so se ozirale dame za njo, gospodje so pa kar postajali in tanki lajtnantčki so rožljali s sabljo po tleh, da bi zbudili pozornost krasotice. Zastonj! To javno občudovanje je sicer ugajalo gospe Eli, prav rada je opažala zmago svoje lepote; toda bila je pobožna, spoštovala je postave svete cerkve in hodila pridno h gospodu Kazimiru k izpovedi.
Nihče ji ni mogel očitati ničesar; vsi so bili trdno preverjeni o neomajni zvestobi lepe Ele do soproga, priletnega poštnega uradnika.
II.
Torek je bil in Vilček se je pridno učil katekizem.
»Mamica, to je tako težko," je žalostno potožil gospe Eli, ki je sedela z njim pri mizi in šivala.
»Res, Vilček? Le lepo se uči, pa se pelješ jutri z nami na izprehod. Do Save pojdemo."
»O kako bo to lepo!" je radostno vzkliknil deček in se je pričel učiti iznova prav pridno. —
»Jutri pa vzemi v šolo ono rdečo ovratnico, ta ni nič več lepa."
Gospa Ela je zardela gori do malih rožnatih ušesec; prišlo ji je pač nekaj na misel. . . .
Drugi dan je prihitel Vilček iz šole in je že oddaleč kazal podobico, ki mu jo je podaril gospod katehet, »ker je tako dobro znal". Zadaj pa je bil zapisal darovalec datum in svoje ime. Ko je gospa Ela zagledala znane črke, je zopet živo zardela.
»Popoldan se bosta peljala s papa-nom sama proti Savi, mene tako glava boli!"
Vilčku je bilo to popolnoma prav. Papa ga vsaj pusti, da skače okoli, kakor hoče, pri mamici pa mora biti vedno tako neznosno priden! Veselo je vrgel čepico v zrak in zavriskal od veselja.
Popoldan sta se torej odpeljala Vilček in papa sama, mamica pa je ležala na divanu in stokala : »Oh, ta migrena !" Dekli je dovolila v cerkev; bila je sama. Skoro ji je bil že dolgčas; kar je pozvonilo.
»On je!" je zašepetala, si popravila frizuro, se nasmehnila sama sebi v ogledalu in hitela odpirat.
V veži je stal gospod Kazimir, eleganten in lep gospod. Pozdravila sta se prisrčno in se poljubila.
Gospod Kazimir se je ogledal po sobi in sedel na stol pri divanu.
»Vilček je imel rdečo ovratnico — ali sem prav prišel?" je šepetal gospod katehet. »Tvojega moža ni doma?"
»Peljala sta se z Vilčkom na Posavje, do večera jih ne pričakujem nazaj," je odgovorila lepa gospa Ela in povesila oči.
Da se potem nista menila samo o vremenu, je umevno samoobsebi. In vendar bi bilo bolje, če bi bila pogledala nekoliko na nebo, zakaj prepregli so ga sivi oblaki. Po prvem nalivu je stal pred hišo voz z Elinim soprogom in Vilčkom.
Ela in gospod Kazimir pa nista slišala voza. , . .
III.
Dva tedna potem je zapustil lepi Kazimir mesto. —
Od novega gospoda kateheta ni prinesel Vilček nobene podobice več. Da mu je papa prepovedal nositi domov podobic, katere je mamica vedno imela tako rada, tega ne more razumeti »Mali nepridiprav".	Satyr. %
Gospe tercijalki,
—	Ježešta, gospa Treska, nisem vas videla celo večnost! Povedati vam moram, da ste mi pomagali zamuditi gorenjski vlak, ko sem hotela na Brezje. Povedati vam imam še mnogo novega.
—	Prosim, le hitro, gospa Bobek, da pridem tudi jaz na vrsto do večerje.
—	Oh, gospa Treska, gospod dr. Šusteršič so rekli, da ne dopuste, da bi katoliška cerkev trpela silo. Pa le trpi silo, verjemite mi! Tu imamo gospoda vrhniškega dekana Gantarja. Gospod so se lepo zredili, hvala Bogu in Neži Novakovi, ki je še pravočasno umrla, da niso njenih 60.000 gld. dobili njeni revni sorodniki, temveč sveta katoliška cerkev. Liberalci se hudujejo, ker so denar vzeli gospod dekan. Ti ljudje pač nimajo pojma o cerkveni filozofiji, ki jo uče gospod dr. Krek. Saj je Neža zapustila svoj denar med živimi, cerkev pa je mrtva! Zato so vendar morali denar vzeti gospod dekan, ki predstavljajo na Vrhniki živo cerkev. Pa kaj pomagajo dekanu tisočaki, ko jim pa socialni demokratje in liberalci iz Ljubljane niti ne dajo mirno prebavljati kosilo.
—	Prav imate, gospa Bobek, da se potezate za gospoda dekana! Saj so vam morda celo kaj v sorodu, ker so vam precej podobni. Meni pa se še bolj smi-
lijo borovniški gospod župnik. Vsakdo se more zmotiti razen svetega očeta papeža. Kaj bi se ne mogli zmotiti borovniški gospod! Saj greši najpravičnejši človek najmanj 77 krat na dan, borovniški gospod pa ne greše niti 25 krat na dan. In zdaj pa toliko hrupa. Saj deklicam vendar ni zapisano na čelu, koliko jim je let. V krstno knjigo pa tudi ne utegnejo hoditi gospod gledat za vsako posebej ! Kako bi pa potem pripravljali dekleta temeljito za prvo sveto obhajilo ?
kakor jih poseduje moj gospod župnik. Ker bivam ž njim že tretje leto pod eno streho, ga spremljam v vsako družbo, ga vsestransko poznam." Samo škoda, da niso povedali gospod kaplan, če so spremljali svojega gospoda župnika tudi takrat, ko so pripravljali deklice za prvo sveto obhajilo. Vedno so bili z župnikom, zakaj so jih tukaj same pustili- v izkuš-njavah ?
— Oh, gospa Treska, kako sem gi-njena! Tedaj tudi dobre vrline imajo
gospod župnik! Da bi le gospodje pri sodišču ne našli slabih vrlin, potem bi jih pač morali oprostiti.
—	Seveda, gospa Bobek, ko bi bila pravica na svetu! Pa saj ste menda brali knjigo »Preganjana nedolžnost." Prav tako se godi nedolžnemu borovniškemu gospodu. Ko bi jih bili škof vsaj pravočasno opozorili, naj zbeže v Ameriko, kakor so bili še opozorili drugega gospoda, pa bi bili zmešali liberalcem vse štrene.
—	Veste, gospa Treska,, nekaterim ljudem je že tako namenjeno, da jih pre-
Mene so gospod kaplan Valentin Kajdiž s svojim dopisom v »Slovencu" popolnoma prepričali o župnikovi nedolžnosti. Ko bi le gospodje pri sodišču imeli tudi tako mehko srce! Kdo pa naj bi ne verjel onega, kar verjamejo gospod Kajdiž, ki pišejo: »Ako bi bili vsi ljudje tako prepričani o nedolžnosti mojega gospoda župnika glede hudodelstva, katerega je obdolžen, kakor sem jaz trdno uverjen, bi bila že vsa zadeva davno končana. Pri vseh naših liberalnih faranih skupaj nc naštejem toliko dobrih vrlin in čednosti,
ganja nesreča na tem svetu, drugi imajo zopet neverjetno srečo. Saj ste menda brali, da je šišenskemu podžupanu vrgla svinja petnajst mladičev. Ne vem, ali naj bi čestitala svinji ali gospodu podžupanu.
—- To še ni nič, gospa Bobek. Na razstavi v Zagrebu imajo svinjo, ki tehta 448 kg. Do take teže vam manjka še mnogo. In pa trideset otrok je imela — seveda pujskov.
—	Naj se le ponašajo Hrvatje s težkimi svinjami, največje vole pa ima vendar Kranjska vkljub velikemu številu analfa-betov. Tudi na zagrebški razstavi je največji vol iz Kranjske doma. To vam povem, gospa Treska, da ne boste mislili, da ne berem katoliških časopisov.
—	Ako toliko čitate, gospa Bobek, potem pa tudi veste, kako je kaj v državnem zboru ?
—	Oh, da vam rečem, gospa Treska, v prvi seji je bil parlament popolnoma v svojem elementu. O igralki Odilon je razpravljal in o blaznicah! Rekli so, da bi morali vse kaznilnice izpremeniti v blaznice.
—	Kaj pa, gospa Bobek, ali ste slišali, da je gospod, ki je organiziral vse katoliške gospodarske zadruge, priplaval na prežgani juhi v Ljubljano in da je odplaval na mleku?
—	Seveda sem slišala o tem, pa poprej je lepo posnel več mlekarnic ter odnesel smetano v Ljubljano. — Joj, sedaj ste me pa spomnili, da imam doma pristavljen lonec mleka. Kdo ve, ako se ni že prismodilo kuharici! Saj veste, kakšni so posli! Kar hitro moram domov!
Z Bogom.	B.
&
,,Božji prst".
V Ricmanjsko cerkev je treščila strela, pokvarila zid, razbila železne zapahe pri vratih in zažgala cerkev.
Vaščani so pričeli pridno gasiti, medtem pa je prisopihal Katinarski župnik s cerkvenimi ključi ter gledal, kaj delajo vaščani. Vprašali so ga, ali je bila ta strela tudi »božji prst" ?
Župnik se je odkašljal in izjavil:
»Res, »božji prst" je bila strela, ta strela, ki vam priporoča: Hoditepridno v cerkev!"
Lokav kmetic pa je dejal nato: »Ne, taka ni! — Strela je le hotela povedati: Odprite Ricmanjcem cerkev, kakor sem jim jo jaz!"	F. Pl.
Poznajo ga že povsodi.
Sv. Peter (pri vratih): »Kdo?" —
Duša: »Ljubljanski škof. . . ."
Sv. Peter: »Oj, le poberi se! Tu ni nikakršne — posojilnice".
F. Pl.
Izprevodnikom v pouk!
Ker so se dogajala za III. kat. shoda razne nerednosti in nepravilnosti, opozarjamo izprevodnike, da naj se ravnajo odslej takole:
1.	Najprej si naj natanko ogleda iz-prevodnik popotnike ter naj takoj loči pastirje od ovac. (Pastirje spozna po tem, da so bolj rejeni.)
2.	Od pastirjev ne sme zahtevati nobenih listkov, temveč mora poljubiti vsakemu roko in Oddati svoj — izpovedni listek!
3.	Pastirjem pristaja posebno eleganten predelek.
4.	Vsako ovco naj posadi izprevodnik sam na sedež, da se reva ne izgubi med-potoma, in naj jim bere kaj iz Tomaža K-mpčana ali kaj podobnega.
5.	Pred višjimi pastirji mora izprevodnik pasti na popek!
6.	Za takozvane liberalce se nima brigati prav nič, ker si ti znajo pomagati že sam .
Ravnateljstvo državne železnice. —
F. Pl.
0
Krščanska ljubezen.
Župnik Samoljub je jako genljivo pridigal o božji zapovedi, ki se glasi-Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! — Po maši pride k njemu berač in mu reče: »Vaša pridiga me je ganila do solza! Prepričan sem, da vi najbolj izpolnujete božje zapovedi; zato sem prišel, da se me usmilite reveža s kakšno kronico! Zato bi vam bil vekomaj hvaležen!" »Prijatelj" ga je zavrnil Samoljub, „če bi hotel tebi kaj dati, bi moral vzeti sebi; potem bi ljubil tebe bolj kakor samega sebe! Tega pa ne veleva božja zapoved! Kar izmaži se!	Fred.
0
"Radovedna baculja.
Marinekapitan: Kaj, tudi ti bereš Slovenski Narod, nesrečna grešnica?
Marijina baculja: Hotela sem se samo preveriti, če Narodov dopisun res vse ve tako natanko, kakor je!
Marinekapitan: No, in. . . ?
Marijina baculja: Videla sem, da je izpustil še marsikaj zanimivega.
Iz listnice uredništva ,,Vahtarice".
G. S. R. . . Iz.: Poslanih .10 kron za Bismarckov stolp ne moremo sprejeti. Sploh je to predrzno, da nam pošiljate tako vsoto, kakršne ne zmorejo nemški Celjani vsi skupaj. Po pošti Vam vračamo tedaj 9 K 97 v.
F. PL
0
Aforizem.
Farji pravijo: „Kdor ne da ničza sv. maše, za cerkvene potrebe, za škofove zavode in zamorčke, tega vzame hudič!"
Če bi bilo to res, bi bil moral hudič že davno vzeti vse farje! Fred.
M
Najboljši pripomoček.
Župnik: Kako bi neki naredili, da bi udje bolj pogosto zahajali v naše katoliško izobraževalno društvo?
Društven odbornik: „Kar karte not, karte, pa bo!"	F. Pl.
Ideal in življenje.
„Naš preslavni, veledični, veleodlični umetnik . . ."	„Kako se predrznete, mene javno pozdravljati!"