Krožki, jedro vzajetnnega delovanja med učiteljstvom in prosvetnimi ohlastmi. Moje učiteljevanje se me ustavi, ko zas prem po diovršenem pouku šolske duri; tudi izven predpisanega učnegai časa se pečam & mladino, pa, bodisi da se vrše sestanki, iz= leti, dtebate ali kaj drugega. To izvenučilnis ško delovanje je; zame največje važnosti, 'ker mi odpira oči za duševno konstruikcijid posameznilkov. Če dr^ugega ne, sem do sedaj temeljko spoznal, da nred našimi splošnimi »šolskimi« nazori in elcmentarnostjo otroške psihe ni origainske vezi, ker je naše splošno naziranje c šolski vzgoji preveč heteronom« ntga značaja. Rad bi našel širši krog prija» teljev, s katerimi 'bi skupmo raziskoval in se poglabljiaJ v svoje naloge. Pa me je ustavil nekdo in rekel: »Nespameten siy ker se tru* diš dn mučiš. Kaj imaš od tega? Nič, raje slabo iloot dobro.« Navajen sem ta!kih nazio= noiv. Zato me te besede indso. dirnile. Viem namreč, da vsatdo^ ki se bavi s tako ideal= nijn delovanjem, seje nehvaležnost, njega delo pa je vendarle setev za prihodnjost. Žrtev je treba, to nam dokazuj« zgodovina. Psihiologija piai nam odkriva tajnosti, ki ute? meljujejo striemljenja posameznikov, ki jdh vzbuja in razvija nagonska plat človebove duševnosti. Le=ta ye tisto gonilo, brez lcate> rega bi so človeštvo ne dvignilo1 do taste kul= ture, do !ka!koršne se je. Siamio umski človek je takorekoč popolnoma nemogioč. Zato se morata razvijati v člioveku obe duševni platiy nagonska in umska. Pri nekatemilkih je na« gonska, -p<r!i drugih pa umsika dušev>woist bolj povdarjena. Prve ljudi vidimo v empiričnem idealnem delovanju, druge pa v opazovainjdh in kritibah. PrenesimO' te osebe na šolsko polje in vprašajmiO', ikatera slkupina tovari« šev j« 'za razvoj našega šolstva pomemb» inejša. Prva sk'upina preizkuša in prinaša v šol» stvo novih impulziov, druga pa v 'raciionals nem smislu presoja in sodd. Rekel bi, da sta o'be skupind tovardšev enako važni, gotovo ¦pa je, da se brez prve skupine tovairišev raz= voj ustavi. Kaj abstrahiramo iz te ugotovit' ve. Dai jie treba obe skupini učiteljev opazo« vati v njuniem delovanju in podpirati. Ta naloga pripiada pro.svetmm instans cam. Kaikior ne >rodi .sad'u pouk, kj ne tiči v otroških doživljajih dn domostalTiosti, tako ne prinaša moibenega pravegia uspeha od« rediba, |ki ne najde odme-va v delovanju uči« teljstva. iPnosvetna oblast naj daje pobude oberoai sik'upkiama učiteljstva: zanimaj se za delovanjie1 posameznikov, obenem pa se ot>« račaj do učiteljstva z raznimi vprašanji, ki bi izzvala ra'zprave. Prosvetrna: oblast bodi faktor, ki vse lorganizir^a in vodi, ki opira svoj delokrog na uč.iteljev'o delovanje, ki uzialvoni z učiteljstvom skupno pretresovane naČTte in piredpise, prosvetn-a: o'blast je, riekel bi, za* kionodajma, eikselklutivna in ' reprez^ntantna oblast. Neki tovariški, neki vzajemni duh bi te= daj vezal učiteljstvo in šolske oblasti, vese« lje do dela, večje notranje občuteno. spošto vanje do svojih pnedstiojnikov ibi se vzbu* dilo, posamezniki bi postajali samostojneši, čutili bi Večjo odgovormoist, vsled oesar bi se še intenzivnejše posvetili svioji nal-ogi, rekel bi, na »šolskih« poljanah bi vzklilo najlepše cvetje. Doka(ze imam za svoje trditve. Ti d'o« :bazi so delovanje posameznilkov in deliova* nje pedagoških krožkov v poedinih krajih. ,Učiteljstvo h€iče delati, prva skupina kot druga, le vcčjega upioštevainja je treba, ziani« manja in^ pirizmanja od strani merodajnih funkcijcmarjev. Kar sem navedel v večjem obsegu, to najdem uresničeno v razredu učitelja, ki s6 jc odzval najnovejšim zahtevam šole. Tudi tu je učitelj le nekak lorganizator, ki piospc ŠJije pouk s te!kmo med dvema »kupdnama otro'k, pri katerih prevladuje ali nagonska ali pa umsk.a plat duševnosti. (Radi pregkda ostajam samo pri dveh skupinah.) Iz te tek^ me sprejema tičitelj snov za pouk, sam pa tudi neopažen:oi marrsikc.j da v razpravo, ki se izvrši po stanju otroške zmožnosti. Do» stikrat spozna deca marsikaj drugače kot pa učitelj, ker ima prva še prcmalo doživljiajiev, da bi dcijela v smdslu učiteljevega spoznanja. Otroško spozrianje obveljaj in učitelj dece ne bo mučil z dokazi, ki jib. deca ne miore sprejeti. Pride pa oas, ko deca svoj prvotni siklep ali spoznanje revidira, ker ji to crmos gočajo nova vmiesna spoznanja, nova obildca doživljajev. — Kakor maj prosvetne oblasti ne silijoi izvajati raznih ukazov. ki so uoitelj« skemu delovanjiu tuji, talfoo tudi učitelj v raz* rediu ne sili ctroke, v svoje specdfično^lastBO duševnost sprejemati tujega, nerazumljivega mdšljenja. Kar je prosvetna oblast v večjem, to je učitelj v manjšem obsegu. Vez mora ibiti med obema. In kaj naj je tai vez? Ničesar dru« gega kot kirožki, ki se po nekiod tako neradd ustanavljajo. T:i naj so verno 'zicalo učit. de= kkvanjia, v posameznih srezih, ik!i naj bi jih vodil sreski' referent. Ti krožki bi vzbudild v piosamezniikiih novih enerigij, novih zmo'ž>no= sti, veselje do vzgoje, potrebo po nadaljnji izobrazbi, biK bi nekako javno mnenje uči« teljskih skupdn. V vzgled naj nam sliuži Mas riboT in nekatcri drugi 'kraji, kjer se -koncen« trira vzgojno dn učno delovianje., kjer po> sebno mladi tovariši najidejo torišoe dela in nadaljnje pobude. Delo v ikrožkih je nepris s.iljeno in zato ga spremlja veselje vn uspeh. Ustainavljajmo jdh torej povsod. Zgo^najšnje vrstice, s katerimi sem se le od daleč dotaknil idejnega Iktompleiksa, ki sem si ga tekom izkušenj ustvaril, se seveda ne dotilkajo delovanjai naših prosvetnih za= stopnikov, pač pta, si želim skupnega delova« nja v i'zrečenem smislu, ikakiOTŠnega posa« mezTii zastopniki tudi izvajajo, a jdh sistem zadržuje. Izireči pa moramo Mjiub temu svoje začudenje, da pTOSvetna oblast stremljenje za upcljavo poizkusnega skupnega poiuka, za proučevanje ukiupnega pouka v nekaterih ipnvih razrediih, oziroma da smejo event. star« ši prisostvovati pouku v razredu, ' premalo podpira. Zato mi p.rihajajio v spomin večlyat bcsede tovairiša: »Čemu se mučiš?« Res, ko bi človeka ne vodil notrainji nagon, bi mu omenjeno dejstw skaldlo veselje dk> diela. L. P.