-    18    -
Med gorami.
Povest dveh sirot. — Spisal Ivan Česnik (Dalje.)
fanko je prignal domov in je stekel v hišo, da dobi kaj za želodec. Bil je dobro lačen. Pred kočo je sedel ded Andrej in se oziral po nebu.
Jutri bo lepo vreme, Mina." Zagledal se je v skalnale, puste gore, ki so molele s svojimi hrbtičastimi vrhovi proti nebu. Kako je ljubtf te gore, med katerimi je preživel svoje življenje! Tedaj je zazvonilo v dolinici Zdravo Marijo. Počasi so pluli glasovi kvišku k samotni koči, ki je bila poveznjena ob.strmo rebro in je radovedno kukala izmed drevja. Ded se je odkril, za trenutek posluhnil, se prekrižal in molil naglas. Minka v ku-hinji mu je odgovarjala, in Janko je pomagal, kolikor je znal.           .         i
nDober večer, ded!" je rekel Janko po molitvi.                         '   '   v
MBog daj! Kako je bilo na paši?"                                                         ;
BLepo, ded."
»Pojdi v kuhinjo in se najej! Potem pa pridi, da prisedeš k meni in poveš, kako si pasel. Janko, jaz te rad poslušam, ker me spominjaš mla-dosti."
Stopil je paslir v kuhinjo in voščil teti Mini dober večer.
»Lačen si, kajne, fanl? Rekla sern ti zjutraj, da si vzemi več kruha in sira, pa nisi hotel. Vem, da si se kesal."
nRes je, teta Mina.1-
Hlastno je začel Janko zajetnati iz velikega lonca kislo repo in fižol. Dišalo mu je kot domači mački salo ob slovesnih trenutkih.
„Ali nisi nič molil pred jedjo? Janko, predno ješ, moli vselej, da ti blagoslovi Bog."
nSaj smo ravnokar molili."
Dekla Neža prinese medtem s polja culo zelja za prašičc. Debela je bila Neža in hudoben izraz ji je igrai na obrazu.                             ^.
»Dober večer!"                                                                .   "" ** "   •      *
,Bog daj!"        •                                   '= -••;*    - '
Stopila je tik Janka, ki je sedel na klopi pri ognjišču, ga pogledala s sivimi očmi in mu zašepetnila :
nTat, orehe si kradel davi. Čakaj, da pride gospodar. Ta ti pokaže!"
Stresel se je Janko po vsem životu, pustil žlico in lonec, ter hotel pobegniti.
,,Tat grdi, ne- zbežiš ne. Čakaj, da pride gospodar," zavpije Neža in ga zagrabi za rokav.                                                                             *
.Kaj pa je zopet?" vpraša Mina.
nOrehe je kradel davi. Meni jih je kradel, veste. Zato mora biti tepen še nocoj."
—    19   —                .
Ded  Andrej   je  stopil v kuhinjo in je vprašal Nežo, zakaj drži fanta za rokav.                                                                :
BPustite me, saj ne bom nikoli več!"                         ':
nTat mi je pokral skoro vse orehe."                          ¦         ¦      ;
.    »Neža, morda se motiš in si jih sama pojedla."        .        ,           ^     :
»Tiho bodite vi, saj nič ne veste!"            =        .         .        .,  .^;     v
»Pusti fanta meni!'1                                                             •             "   :•
BOče naj ga kaznuje, Neža. Ti ne razumeš tega, jaz tudi ne." BTu ga imate."                          *     '             .: ^.     ..                  •
In zagnala je Janka proti dedu, da bi se bila slcoro prevrgla oba. Ded je sedel na klop in Janko je počenil poleg njega. „Aii si res vzel Neži orehe?"                                                         ¦        '
,Res, ded," je odgovoril fant.     ; .   .                 ¦
BKdaj?«                                                          ¦                               :>>
nDanes zjutraj. Nikoli več jih ne bom."
Mina je pripravljala večerjo,  Neža je odšla mlest krave, jezna in raz-žaljena.
nLe glej, Janko! Čc kaj potrebuješ, prosi mene."                               ;
Mina ga je pogledala proseče, kcr se ji jc smilil od prvega dne. Janko, ti si čuden. Pokojnega Medliška nisi poznal. Tudi on je kradel, v početku po malem, potem mnogo. Dokler je bil mlad, so mu prizanašali; a pomagalo ni nič. Vedno hujši tat je bil. S starostjo je rastla njegova strast. Naposlcd je bilo ljudem preveč: ujezili so se in ga ulovili v gozdu. V jazbečji luknji je imel svoje skrivališče. Zvezali so ga pri ognju, kjer je pekel krompir in cvrl slanino, in tirali so ga v vas. Čuj, kaj so, počenjali z njim : Tepli so ga z ognjenimi šibami. Vzdihoval je revež, in se mi je smilil v dno srca. Prosil sem zanj, ali niso me slušali. Maščevalnosti ne poznaš še ti pri Ijudeh. Trpel je siromak-tat grozne bolečine, dokler niso dospeli orožniki in ga odvedli. Čez leto dni je umrl v ječi. Medlišek ni hotel biti pošten kot drugi ljudje. Janko, človek se mora ravnati po ljudeh, ne Ijudje po človeku."
Spomnil  se  jc  Janko   tisti   hip   svojega  očeta,  ki  je bil tudi zaprt., Spomnil se je obljube, ki jo ie dal maleri na smrtni postelji. Tesno mu je   . postalo v duši in začel je jokati.
Ded je dvignil njegovo glavico in mu pogledal v oči, ki so bile zalite s solzami.
nAN vrneš orehe Neži?"
BKako naj jih vrnem, ded ?"
BJutri ti jih dam."
nVi ste dobri."                                  -'¦ ¦ '
BAli boš še kdaj 4<radel?"         '                                                        ...
BNikoli več."                                                                  .                    ^-   •
Tisti   hip  sta   vstopila   Neža in Janez.   Prva z golido mleka, drugi s   ' sekiro na ratni.
-    20   —
^Dober večer!" je rekel Janez jezno in položil sekiro v kot, ter zaklenil za seboj hišna vrata.                                                               , .   ,.:
nČemu zapiraš, Janez?"
,Ne boj se, Minai Vem, kaj delam. — Lačen sem, napravi hitro večerjo, nocoj irnam še mnogo posla".
Sedel je za mizo in si podprl glavo z dlanmi. Zdajinzdaj je pogledal srepo proti strani, kjer je sedel Janko.
Luč je nalahno brlela in metala motno svetlobo po kuhinji. Po stropu so lazile muhe in brenčale z drobnimi perotnicami.
Zunaj je plavala mirna, tiha noč po' naravi in zavijala skalovite gore v Čudno temo. V dolinici je brlelo mnogo luči in okenca so gledala kot čarobna bitja v višave. \z gozda se je oglašala sova z odurnim glasom. Posijala je luna izza oblakov <am na vzhodu, in prozoren, vijoličastorumen soj je obdal naravo.
Večerjal ni Janko skoro nič; molil je boječe.
Že je hotel v posfeljo, ko pristopi k njemu stric Janez, ga jezno pogleda, zagrabi in ga namaha s koščeno roko.
BTat, ali veš zakaj sem te ?"
Janko je jokal in si zakrival obraz; Neža se je pa smejala, teta Mina in ded Andrcj sta pa gledala začudeno.
nStric, ne bom več kradel orehov. Povrnem jih; ded so mi jih obljubili."
nPotepin, zakaj ne varuješ živine? Po hosti laziš in jemljeS kosom gnezda. Iz lebe ne bo nič. Tak boš, kakor je bil tvoj oče. Zaprt je bil in pijanec. Tak boš ti, te že vidim, da boš tak. Najboljše bi bilo, da te po-ženem po svetu."
»Janez, Janezl Zakaj mu to očitaš, kar je bil oče? Fant mora začeti novo življenje; preteklost naj bo pozabljena! Imej ga za svojega, kakor ga imam jaz za svojega vnuka, in trudi se, da narediš iz njega človeka, kakor se potrudim jaz. — Nc veš li, da so otroci kot njtve. Seješ žito, vzrastc osat. Če mati seje žito in če seje oče osat, potem gotovo zabrstt in bujno vzklije osat, da pa je težko porvati. Morda pa klije med osatom tudi kaj žita; trcba ga je negovati in mu kako pomagati, da vzbrsti in razcvete. Tudi v tem otroku je kaj žita, a nima krepkih korenfn, treba jih je okrepiti. Telo mu je šibko in slabotno. Zakaj je tako, veš dobro. Pametna vzrcja in vzgoja fanta dvigne, da ne bo gazil naprej, ampak da dobi telesno moč in si ojači duševne sile. Ljubimo ga! Ljubezen ga vzbOdi, vzgdji in pripelji od razposajenosti do moči in sreče!" Tako je govoril sivi ded.
nMar naj ga poljubljam, če krade in pobija pličja jajca? Ne boditc premodri in presitni, oče!"
BOče, čemu se vtikate v to, kar vam nič mar?" opomni Neža.
BNeža, ti pa molči! Saj ne razumeš očeta. Stari so in dobro /edo, kaj govore."
»Pametno ravnaj, Janez! Ne jezi se in ne kolni otroka! Božati ga ni treba, tepsti pa tudi ne za vsak ničl"
¦  ¦                                 -    21    —
BStari ste delali drugače, kakor je zdaj navada. Mene je oče dostikrat nabil," ga zavrne Neža.
nZato si tako pridna," jo podraži teta Mina.
nDobro sem vzgojil otroke!" povdari ded. BVsi so prišli k dobremu kruhu. Samo oni se je izkvaril. Tega nisem bil kriv jaz; Ijudje so ga izpremenili v volka. Redkokdaj sem tepel, beseda je zadostovala."
BBojim se, da je fant podedoval strast po očetu. Oče je bil tat, sin je tat. Ko vzraste, bo pijanec," dostavi Neža.
nNe govori tako! Fantu je tLgba vzgoje."                       .      ,          .   .
BNe bojte se! Vzgojim ga pd svoji volji," dL Janez. BTako ga izgladim in zmehčam, da bo voljan kot vosek."
,,Olej, da ti ne pobegne. Janez, pravim ti, pametno ravnaj z njim, po krščansko!"
Tako so govorili še dolgo. Ded in Mina sta bila za milo ravnanje z otrokom; dekla Neža in Janez sta hotela doseči vse s palico.
*
Luna je sijala skozi nizka okna v izbo,  kjer sta ležala ded in Janko. Čudne sencc so švigale po kotih, stcnah in stropu.   Zunaj je vel tih veter in majal vrhove hrušk in orehov. Prijetna nočna pesem je šla skozi naravo.  , Ded Andrej ni mogel spati, Janko pa je še vedno ihtel pod odejo.
BJanko, saj še ne spiš ?"
nNe, ded. Hudo mi je, najrajši bi zbežal odtod. Če bi vas ne bilo, zbežim že jutri."
Janko, priden bodi, pa te bo imel rad tudi stric."
,Saj bi bil rad priden. Ali, dcd, ne veste, kako težko mi je. Navadil sem se v mestu."
nOdvaditi se tnoraš! Odvadiš se, le počakaj tnalo!"
8Ko ste preje pili žganje, ded, je v meni kar kipelo.  Hotel scm pri-   ' skočiti in vam vzeti steklenico in piti dolgo, dolgo."
nTo je strasf, Janko, ki jo je treba zatreti in streti. Pri nas n*> dobiš žganja v rokc. Zdaj ga imam, ker mi ga je prinesla hči iz doline."
,,Ded, jaz scm velik rcvež!"
,To se ti zdi danes; jutri boš vesel in srečen. Kaj je bilo danes na paši?"
ln Janko je pripovedoval natančno, kakor se je dogodilo. O Minki je pripovedoval in o kapclici, o čuvaju in o gnezdu. Ded ga je poslušal verno in se jc zamislil v one lepe dneve, ko je bil tudi on tak in je skakai v prosti naravi in se je veselil in si je razvijal mlade moči.
,Pri kapelici si bil in Minko si videl. Ali si že slišal, kaj se je zgo-dilp ondi?"
»Nisem še slišar."
MA)i naj ti povem tisto lepo in resnično povest?"
BPovejte, ded!"
-    22    —
»Davno je že bilo to. Stoletja in stoietja so že minila od takrat. Tedaj je bilo prijetneje tod okrog, in hosta je rastla, kakor daleč je segalo oko. Glej, v tistih dneh je šel na lov bogat grof iz doline, in mnogo gospodov ga je spremljalo. Med njitni je bil tudi deček, ki je znal nebeško lepo svirati na piščalko.
Zgodilo se je, da je grof zašel od drugih lovcev ; Ie mali deček ga je spremljal. Strastno je streljal grof srne in volkove. Prilomastil je pa tisti hip kosmatinec medved. Grof je nameril in ustrelil. Kosmatinec se je po-praskal za ušesi, pa jo je udaril na gmfe. Ko je to ugledal deček, je po-tegnil piščalko iz žepa in je zažvižjP^ako lcpo pesmico, da je medved obstal na mestu ; groi je pa urno zatrobil v rpg, da so prihiteli lovci in so pomagali usmrtiti divjo zverino. V spomin na srečno rešitev je dal grof sezidati ondi tisto kapelico; dečka je pa vzel za svojega, mu je kupil grad in ga poročil s svojo hčerjo. Tako mi je pravila babica, in jaz tcbi to povem. Zapomni si!"
BAli je bilo res tako, ded ? To je b.lo lepo v tistih časih. Jaz bi takoj šel nad medveda, če bi se prikazal."
BKakšen pa je medved, Janko?"                          '    •        ¦-•
BVelik kot gora."
Jaz sem ga videl često in tudi bežai sem pred njim Koruzo je hodil lomit jeseni. Spravili smo se nanj z dolinci in ga hoteli dobiti v pest. Stražil sem doli pri potoku z nabasano risanico. Kar prilomasti starka z mladičema — naravnost proti meni. Detešmentaj, ujezim se, namerim in jo obstrelim. A spak se zažene proti meni, jaz pa v vodo. Sam Bog ji je dal lo misel, da ni šla za menoj. Dobili je pa nismo, ne nje, ne mladičev, pobegnili so kdove kam."
nVi ste mnogo doživeli, ded!"
nMnogo, mnogo. Tudi risa sem straši!, veš, Janko. Včasih sem veliko gozdaril in vozil v Trst, Gorico in na Laško. Danes so vsc opustili. To so bili časi. Da bi jih mogel še enkrat preživeti!"
,Tako je bilo ! V gozdu sem bil. V bajti sem kuhal večerjo in Bolčkov Groga je bil z mcnoj. Ti ga nisi poznal. Prcdlanskim je Šel pod zemljo. Strahopetnež je bil ta Groga, to ti rečem. Polento sem kuhal in Groga je cvrl zabelo. Kar začujeva — morda dva streljaja od bajte — javskanje."
BRis je !"  pravim.                                                                   ,,
BZapri bajto, Andrejcc!" pravi Groga.                                  /
,,Ne boj se!" mu pravim. nNc bodi šleva!" Letim s sckiro. podirat najbližjo bukvico. Srečo scm imcl. Ravno ko je priletel ris do ba;te, se je podrla proti njemu in ga ostrašila, da je zbežal proti dolini. Groga se je tako trazveselil, da je zmolil tisti večer veseli del rožnega venca.
Zakaj ti to pravim? Da veš, kako sem trpel. Življenjeje trpljenje, le pripravljaj se nanj! Moč si ojačiš v gorah, Janko. Še dober fant boš enkrat. Pošten bodi, pa boš srečen že na zemlji. Zadovoljen boš, če le hočeš biti. Z božjo pomočjo se vse prebije. Če ti ne boš zapustil Boga, Bog tudi tebe ne bo."
—    23    —
Za trenutek sta molčala oba. Luna je kukala skozi motne šipe, in scnce so švigale po kotih, stenah in stropu. Ded se je zamislil v svojo mladost in spet vprašal Janka:
„Ali se še spominjaš, Janko, kako je bilo, ko si bil še prav majhen."
BMalo še vem, ded. Pomlad je bila kot zdaj. Mati so me vprašali, kaj je pomlad, pa scm odgovoril:  ,,Ptič!"
BSamo to?" so vprašali dalje.            "            <
MŠe en ptič," sem odgovoril.
,,To je torej pomlad?" so vprašali nazadnje, se mi nasmehnili in me poljubili."
BJanko, kaj je pomlad ? Zdaj že veš?"       -      • ¦              ¦  '__ .   '.'¦
,,Ded, kukavica. Danes sem jo slišal."
Ded Andrej se je smejal in si je mislil, da je ta preprosti vnuR. še v jedru dober, dasi krade in ima v sebi kal strasti, ki je doslej še ni p/e-magoval in krotil.
»Janko, prekrižaj se in moli! Takolc moli: »Pojdimo spat, svete križe prejemat! Kdor je z Bogom, Bog je z njim, Mitere božje Sin. Pojdimo na gorice, na vodice gledat, kaj Matija Devica dela Verne dušice napaja. Sveti Peter iz raja vernim dušicam odpira. Amen. Priporoči se še angelčku varihu in skleni, da boš odslej pr den. Lahko noč!"
BLahko noč, ded!"                         -; •"             •¦        ".,     .     -   -'   -
Zunaj jc zavel lahen veter, sova je zaskovikala; Janku pa je bilo kljubtemu prijetneje v srcu.                                                         (Dalje prih.)