Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 59
* dr. zgodovine, znanstveni vodja Deželnega inštituta za zgodovino narodnoosvobodilnega gi-
banja Furlanije - Julijske krajine (Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nazio-
nale), Salita di Gretta 38, IT – 34136 Trieste/Trst, Italija, patrick.karlsen@gmail.com
1.01 UDK: 329.15(450):329.15(497.1)"1947/1955"
Patrick Karlsen*
Zadnja bitka v Stalinovem imenu.  
»Komunizem na obalah Jadranskega morja« 
in boj informbiroja proti Titu (1947–1955)
IZVLEČEK
Cilj članka je analiza politike »komunizma na obalah Jadranskega morja« v času od konca 
druge svetovne vojne do razkola med Stalinom in Titom v letu 1948, katerega posledica je bil 
prelom odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ter izgon Jugoslavije iz socialističnega tabora. V 
ospredje je postavljen lik Vittoria Vidalija, Italijana, rojenega v Miljah pri Trstu, komunističnega 
voditelja in poklicnega revolucionarja, ki je dolga leta zelo aktivno deloval v sovjetskih tajnih 
službah, in to na različnih evropskih in ameriških prizoriščih.
Avtor se je osrednjo pozornost odločil nameniti osebnosti Vittoria Vidalia, ker je ta odigral od-
ločilno vlogo v »komunizmu na Jadranu« v obdobju takoj po razkolu med Titom in Stalinom leta 
1948 in nato v naslednjih letih, ko je informbiro organiziral boj proti jugoslovanski komunistični 
partiji in jugoslovanskemu režimu.
Ključne besede: komunizem, hladna vojna, Italija, Jugoslavija, Trst, Vittorio Vidali
ABSTRACT
THE FINAL BATTLE IN THE NAME OF STALIN.
»COMMUNISM ON THE SHORES OF THE ADRIATIC SEA« AND THE FIGHT OF 
THE COMINFORM AGAINST TITO (1947–1955)
The essay aims to analyse the “Adriatic communism” policy implemented in the period from 
World War II to the eve of the schism between Stalin and Tito in 1948, with the subsequent rift in 
relations between Yugoslavia and the Soviet Union and the expulsion of Belgrade from the social-
ist camp. The essay focuses on the figure of Vittorio Vidali, an Italian communist leader (born in 
Muggia, near Trieste) with a long and prominent militant role in the Soviet intelligence services as 
evidenced by his involvement in various events both in Europe and the United States.
The choice to focus the analysis on Vittorio Vidali is based on the decisive role he played in 
the »Adriatic communism« in the stages immediately preceding the Tito–Stalin split and then 
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...60
during the years of the Cominform‘s opposition against the Party and the Yugoslav regime after 
1948.
Keywords: Communism, Cold War, Italy, Yugoslavia, Trieste, Vittorio Vidali
Namesto uvoda
Vittorio Vidali (27. september 1900 – 9. november 1983) je bil eden od vodij 
mednarodnega komunističnega gibanja in »poklicni revolucionar«, ki je deloval v 
različnih kontekstih in v nekaterih ključnih trenutkih zgodovine dvajsetega stoletja, 
in to tudi s pomembnimi nalogami znotraj obveščevalnih služb nekdanje Sovjetske 
zveze. Začetek njegovega aktivnega političnega delovanja sega v zaključno obdobje 
prve svetovne vojne, ko se je vključil v Socialistično stranko in priključil tržaškim 
»Rdečim arditom«, paravojaški organizaciji, ki se je spopadala s fašističnimi skva-
drami. Postal je njihov vodja. Kmalu se je moral umakniti v emigracijo. V začetku 
dvajsetih let je bil v ZDA, kjer je postal sekretar italijanske sekcije Delavske stranke 
(Workers’ Party) in aktivno sodeloval pri vseh velikih socialnih akcijah tistega ob-
Vir: V.U.J.A. 45-47 @ freeterritorytrieste.com, 
pridobljeno 27. 10. 2016, http://freeterritorytrieste.
com/TRSTYU/vidali.jpg
Vittorio Vidali, fotografiran v prostorih Komunistične partije 
Svobodnega tržaškega ozemlja
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 61
dobja, vse od tiste za osvoboditev Sacca in Vanzettija1 naprej. Dvakrat v dvajsetih 
in tridesetih letih in nato v začetku štiridesetih let je bil v Mehiki z nalogami, ki 
so bile usmerjene v poenotenje lokalne komunistične partije na uradnih stalinistič-
nih položajih in proti trockistični opoziciji. Med špansko državljansko vojno je kot 
ustanovitelj Petega regimenta in izvrševalec pomembnih nalog v imenu stalinistič-
ne politične policije postal znan v mednarodnem komunističnem gibanju. Po drugi 
svetovni vojni je dobil nalogo vodenja informbirojevske partije na tako občutljivem 
območju, kot je bilo območje ob meji med Italijo in Jugoslavijo, ki je bilo od leta 
1948 tudi meja med komunisti, ki so bili zvesti Sovjetski zvezi, in »deviacionisti«, ki 
so ostali zvesti Titovi Jugoslaviji. 
Iz Mehike čez Murmansk v Trst
V začetku štiridesetih let preteklega stoletja so se začele priprave na vrnitev Vitto-
ria Vidalija v Italijo. Po vrsti nepojasnjenih mračnih dogodkov, pri katerih naj bi bil 
udeležen, je namreč njegovo nadaljnje bivanje v Mehiki postalo dejansko nemogoče.
Leta 1941 je bil v okviru skupne operacije FBI in lokalnih mehiških oblasti v 
Ciudadu de Méxicu aretiran z obtožbo, da je sodelavec nemških tajnih služb; v nečlo-
veških pogojih je bil mesec dni zaprt v vojašnici konjeniške žandarmerije, zloglasni 
el Pocito.2 To ga je fizično in psihično izčrpavalo, hkrati pa je škodilo njegovemu 
položaju v komunistični partiji in obveščevalni mreži sovjetskega veleposlaništva, 
znotraj katere je dotlej igral pomembno vlogo.3 Ko mu je januarja 1942 za posledi-
cami srčnega infarkta umrla žena, znana fotografinja Tina Modotti, so ga desničarji 
in trockisti zapletli v še en škandal. Eni iz oportunizma, drugi pa so bili dejansko 
prepričani, da gre v resnici za umor, ki naj bi ga izvršil prav Vidali.4 V sumljivo 
dogajanje je bil vpleten tudi leta 1943. V New Yorku je bil umorjen (zelo verjetno 
1 Nicola Sacco in Bartolomeo Vanzetti sta bila italijanska, v ZDA rojena radikalna anarhista, ki sta 
bila obtožena za umor dveh oseb med oboroženim ropom v tovarni čevljev v mestu South Braintree, ki 
se je zgodil leta 1920. Njuno sojenje in večletni pritožbeni postopek, med katerim so trdili, da sta ne-
dolžni žrtvi političnega preganjanja, sta v ameriški in mednarodni javnosti postala cause celebre in eden 
najbolj kontroverznih kriminalističnih primerov v zgodovini ZDA. Leta 1927 sta bila usmrčena in po 
smrti v očeh svetovne levice postala mučenika. Primer še danes ni razjasnjen.
2 Dirk W. Raat, »U. S. Intelligence Operations and Covert Action in Mexico, 1900–1947,« Jour-
nal of Contemporary History, št. 22 (1987): 615–38. Med drugo svetovno vojno in v letih pred njo je 
vpliv FBI, ki ga je vodil Edgar Hoover, segel precej čez mejo na Río Grande: Sebastian Faber, »L’esilio 
degli intellettuali spagnoli e tedeschi in Messico: due esperienze a confronto,« Memoria e Ricerca, št. 31 
(2009): 63–80.
3 NARA, RAS, Intelligence and Investigative Dossiers, Personal Files, Vittorio Vidali File, 
AC857304. TLWLA, Carlo Tresca: Dorothy Gallagher Research Files, šk. 02, 52, United States Na-
val Intelligence Department Files, 1941. To je bil čas sporazuma Molotov-Ribbentrop, ko je Vidali 
po podatkih ameriških obveščevalnih služb in mehiške policije imel nalogo, da vojaško izuri nemške 
agente, ki so v srednji Ameriki delovali proti ZDA. Izpustili so ga na osnovi posredovanja slikarja in 
komunista Davida Alfara Siqueirosa, zanj pa se je zavzel tudi predsednik mehiške republike Manuela 
Avile Camacha.
4 Christiane Barckhausen, Tina Modotti. Verità e leggenda (Milano: Giunti, 2003), 213 isl.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...62
ga je umorila mafija) vodja anarhistov Carlo Tresca, ki je le nekaj mesecev pred tem 
zapisal: »He [Vidali] is here, and I smell the stink of death in the air.« (On [Vidali] 
je tu in v zraku je čutiti vonj po smrti.) 5 Vsemu temu so se pridružile še neljube 
posledice uboja Leva Trockega, za katerega so osumili prav Vidalija. Vse to brezno 
sovraštva ga je na koncu požrlo.6 Leta 1944 je bil odpuščen iz Komunistične partije 
Mehike (KPM). Formalno sicer ni bil njen član in tako ne moremo govoriti o izklju-
čitvi; ni pa nobenega dvoma, da je bil manever, ki ga je z vso odločnostjo pripravljala 
»nemška skupina« v vodstvu partije, usmerjen v to, da bi osamili »propadli osebek«, 
ga uvrstili na seznam provokatorskih agentov in proglasili za gestapovskega vohuna 
ter zarotnika. Za izgovor so uporabili to, da je Vidali odklonil sodelovanje pri »social-
demokratskem« prevratu, torej usmeritvi partije v socialdemokratsko politiko, ki ga 
je v okviru novega zavezništva med ZDA in ZSSR promoviral sekretar Komunistične 
partije ZDA Earl Browder.7
Vidali se tega dogajanja spominja takole: »To skupno politično in policijsko pre-
ganjanje je bilo morda najhujša izkušnja mojega življenja, tako boleča, da sem vča-
sih imel celo občutek, da izgubljam svojo sposobnost odpora.«8 Skratka, padel je v 
nemilost, in to ne le v vse bolj politično medlih mehiških krogih, ampak tudi pri 
sovjetskih partijskih voditeljih.9
Na njegovo srečo so mu možnost za beg iz Mehike omogočili načrti Zavezništva 
Garibaldi (Alleanza Garibaldi), združenja italijanskih emigrantov v Latinski Ameriki, 
ki je bilo pod nadzorom komunistov in je od leta 1944 podpiralo vrnitev svojih vodi-
teljev v domovino (Italijo, op. pr.), da bi bili tam na razpolago Komunistični partiji 
Italije (KPI).10 Vidaliju je tako uspelo pravočasno vzpostaviti zvezo s tisto partijo, ki 
jo je leta 1921 pomagal ustanoviti in v kateri ni deloval že več kot dvajset let: njegova 
vrnitev je bila dogovorjena, preden je kriza v KPM pripeljala do njenega preloma.11
5 Nunzio Pernicone, Carlo Tresca. Portrait of a Rebel (New York: Palgrave Macmillan, 2005), 276 isl. 
Stefano Di Berardo, La poesia dell’azione. Vita e morte di Carlo Tresca (Milano: Angeli, 2012), 328–35.
6 Barry Carr, »La crisis del Partido comunista mexicano y el caso Trotsky 1939–1940,« v: El comu-
nismo. Otras miradas desde America latina, ur. Elvira Concheiro, Massimo Modonesi in Horacio Crespo 
(Mexico D. F.: Universidad Nacional Autónoma de México, Centro de Investigaciones Interdiscipli-
narias en Ciencias y Humanidades, 2007), 605–14. Valentin Campa, Mi testimonio. Experiencias de un 
comunista mexicano (Mexico D. F.: Ediciones de cultura popular, 1978), 157–65.
7 USDJ, FBI, FOIA, Vittorio Vidali’s File, dok. 27937. James G. Ryan, Earl Browder. The Failure 
of American Communism (Tuscaloosa in London: The University of Alabama Press, 1997), 230–45. 
Friedrich E. Schuler, Mexico between Hitler and Roosevelt. Mexican foreign relations in the age of Lázaro 
Cárdenas, 1934–1940 (Albuquerque: University of New Mexico Press, 1998).
8 Vittorio Vidali, Dal Messico a Murmansk (Milano: Vangelista, 1975), 14.
9 Podatek, ki je naveden v njegovih spominih, sem primerjal z dokumenti iz arhivov nekdanje 
Jugoslavije. Enrique Lister ga je obvestil o preiskavi, ki je med vojno v Moskvi potekala proti njemu: 
Vittorio Vidali, Comandante Carlos (Roma: Editori Riuniti, 1984), 114. SI AS 1931, Republiški sekre-
tariat za notranje zadeve, Vidalijev obaveštajni centar (1948–1958).
10 John P. Diggins, »The Italo-American Anti-Fascist Opposition,« v: The Journal of American Hi-
story, št. 3, zv. 54 (december 1967): 579–98. Franco Savarino, »Bajo el signo del Littorio. La comuni-
dad italiana en México y el fascismo,« Revista Mexicana de Sociologia, št. 2, zv. 64 (april–junij 2002): 
113–39.
11 FIG, APCI, Verbali della Segreteria, šk. 436, mf. 269, priloge, 5. 6. 1947. RGASPI, f. 495, op. 
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 63
Tajne službe ZDA so v odgovor na te načrte povečale nadzor nad mejo z Mehi-
ko in imena bodočih potnikov vnesle na sezname tistih, ki so jim odklonile vizo za 
tranzit čez ZDA.12 Razumljivo je, da so bili še posebej sovražni, če je bila določena 
oseba v državi že desetletja nezaželena. »Ni se težko vrniti: a za to se moraš prodati; 
podpišeš menico, s katero prodaš svoje življenje in moralo; dajo ti izdaten kupček de-
narja, da bi služil ne Italiji, ampak … Inteligence Serviceu. To sta naredila Tarchiani 
in Cianca pa tudi mnogi drugi.«13 V teh zadnjih dneh, ki jih je preživel v Mehiki, so 
strani njegovega dnevnika polne grenkobe in morda zavidanja do tistih, ki so doživeli 
boljšo usodo.
Konec druge svetovne vojne za Vidalija ni hkrati pomenil tudi izhoda iz slepe 
ulice, v kateri se je znašel. Če se je njegov prijatelj in kolega iz Zavezništva Garibaldi 
Mario Montagnana14 lahko vrnil v Italijo že leta 1945, da bi potem kot kandidat 
KPI nastopil na volitvah v ustavodajno skupščino, pritisk FBI na Vidalija ni popu-
stil.15 Njihovo ravnanje se ni spremenilo niti po posredovanju sindikalnega voditelja 
Giuseppa Di Vittoria,16 ki je želel, da bi mu Vidali pomagal obnoviti sindikalno 
gibanje.17 Vidalijeve prošnje niso hoteli upoštevati niti v Moskvi, v oddelku za med-
narodno politiko sovjetske partije, na katerega se je obrnil, da bi posredoval pri razre-
ševanju njegovega položaja.18 Njegov ugled je bil tudi tam zelo okrnjen.
Vse to je vplivalo na Vidalijevo odločitev, za katero bi bilo verjetno pretirano reči, 
da je bila sprejeta v obupu, bila pa je zagotovo sklenjena iz oportunizma. Obrnil se je 
namreč na jugoslovanski konzulat v Ciudadu de Méxicu.19 Ta Vidalijev korak lahko 
ocenimo kot takega, če upoštevamo njegova stališča glede tržaškega vprašanja, ki jih 
je zastopal vse od konca vojne. Tudi iz dnevniških zapisov je mogoče razbrati, da je 
bil naklonjen avtonomiji Trsta, saj je zapisal: »Ni dvoma, da mora Trst postati svo-
221, dok. 3776, 5. 8. 1951. To je rekonstrukcija dogajanja, kot sta jo podala generalni sekretar KPI 
Palmiro Togliatti junija 1947 in nato sovjetski veleposlanik v Italiji Mikhail Kostilev leta 1951. 
12 USDJ, FBI, FOIA, Vidali’s File, dok. 28020.
13 AILS, fond Ernesto in Laura Weiss, f. 45: Vittorio Vidali. Spisi 1930–1985, Diario México, dok. 
1064, 30. 8 1943 (original je v španščini). Alberto Tarchiani, italijanski novinar, politik in diplomat, 
eden od vodij organizacije Giustizia e Libertà (Pravica in svoboda), član Mazzini Society (italijansko-
-ameriškega protifašističnega združenja demokratsko-republikanske usmeritve), italijanski veleposlanik 
v ZDA med letoma 1945 in 1955; Alberto Cianca, italijanski novinar in politik, ki je bil tako kot 
Tarchiani eden od vodij Stranke akcije in član Mazzini Society.
14 Član centralnega komiteja KPI od leta 1931. Po letu 1933 je bil v SZ kot italijanski predstavnik 
v Kominterni, nato v Parizu in Španiji. Po 1939 je bil v francoskih taboriščih in od leta 1941 v Mehi-
ki. Januarja 1946 se je vrnil v Italijo. Bil je izvoljen za poslanca in senatorja, član CK KPI in urednik 
časnika Unità.
15 USDJ, FBI, FOIA, Vidali’s File, dok. 27934. In view of the subject’s importance in Communist 
and Soviet activities.
16 Znan tudi pod psevdonimom Nicoletti, italijanski sindikalni vodja, komunistični politik in eden 
od najvplivnejših voditeljev delavskega gibanja po prvi svetovni vojni. 
17 AILS, Diario México, 8. 10. 1945.
18 Ena njegovih prošenj je bila zavrnjena pomladi 1945. Jože Pirjevec, »Vittorio Vidali and the Co-
minform, 1947–1953,« v: The Soviet Union and Europe in the Cold War, 1943–1953, ur. Francesca Gori 
in Silvio Pons (London: Fondazione Giangiacomo Feltrinelli in MacMillan Press LTD, 1996), 264–71.
19 Ibid. SI AS 1931, Vidalijev obaveštajni centar.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...64
bodno mesto. Tako bo prenehal biti jabolko razdora.«20 Vse bolj odkrito je obsojal 
politiko vodstva slovenske komunistične partije, ki je od jeseni 1944 v svojih rokah 
trdno držalo nadzor nad komunističnimi organizacijami v Julijski krajini. Slovenski 
centralni komite je začrtal strategijo, v kateri so se na potencialno rušilni način mešali 
nacionalni in socialni motivi: poraz fašizma naj bi izkoristili za vzpostavitev komuni-
stičnega režima in izgon Italije z območja, ki ga je ta priključila z rapalsko pogodbo 
leta 1920.21  
Razvoju Vidalijevega nasprotovanja slovenski politiki lahko sledimo na osnovi 
ohranjenega gradiva, zlasti korespondence med njim in nekaterimi tovariši iz pri-
jateljskih partij: z že omenjenima Di Vittoriom in Montagnano ter Ivanom Regen-
tom.22 Poleg tega so ohranjeni dokumenti FBI, ki je vse od aretacije leta 1941 naprej 
pregledoval njegova pisma. V njih med drugim zasledimo naslednjo oceno: »[Vi-
dali] is an outspoken defender of Trieste for the Italians and is strongly opposed to 
Tito.« [Vidali] je odkrit branilec tega, da Trst ostane Italijanom, in močno nasprotuje 
Titu).23 Da so ocene FBI točne, nam potrjujejo tudi Vidalijeve besede, ki jih je v za-
četku leta 1946 napisal Montagnani: »Verjamem, da je Komunistična partija Julijske 
krajine s tem, da se je izrekla za priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji, naredila ve-
liko napako.«24 Iz dolgega in argumentiranega pisma bratu Umbertu, ki ga je napisal 
tik pred odhodom iz Mehike, lahko razberemo močno italijansko čustvovanje, in to 
v »garibaldinskem« smislu te besede.25 V dopisovanju s Slovencem Ivanom Regen-
tom pa so bila njegova stališča bolj nejasna. Toda njuno prijateljstvo, ki se je rodilo 
na barikadah boja proti tržaškemu skvadrizmu takoj po koncu prve svetovne vojne, 
je bilo trdno, saj je prav Regent v Moskvi in Ljubljani vneto zagovarjal Vidalijevo 
vrnitev iz Mehike v Trst.26 Če je slovensko vodstvo hotelo obrzdati nasprotovanje 
usmeritvi za priključitev k Jugoslaviji, ki je dobivalo podpornike v partiji in izven nje, 
 
20 AILS, Diario México, 7. 3. 1944 (original je v španščini). V tem dokumentu Vidali komentira 
teze ameriško-slovenskega pisatelja Louisa Adamiča.
21 Nevenka Troha, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama (Ljubljana: Modrijan, 
1999). Patrick Karlsen, Frontiera rossa. Il Pci, il confine orientale e il contesto internazionale 1941–1955 
(Gorizia: Leg, 2010), 2. poglavje.
22 Tržaški Slovenec, eden od vidnih članov KPI, vodilna politična osebnost delavskega gibanja v 
Trstu in hkrati ugleden slovenski kulturni delavec. Leta 1927 je emigriral v Jugoslavijo, od koder so 
ga oktobra 1929 izgnali. V Moskvi je med letoma 1932 in 1941 v Zavodu za prevajanje marksistične 
literature vodil jugoslovansko sekcijo, bil pa je tudi urednik prevodov v slovenščino. Po letu 1941 je bil 
urednik slovenske oddaje na Radiu Moskva. Takoj po vojni se je vrnil v domovino in opravljal vrsto 
najvišjih političnih funkcij.
23 USDJ, FBI, FOIA, Vidali’s File, dokumenti 27937–27940.
24 FIG, AVV, serija (s.) Osebne mape, f. Mario Montagnana. Pismo Mariu Montagnani, 20. 1. 
1946: »Če v Julijski krajini Krščanska demokracija, ki prevladuje v Narodnoosvobodilnem odboru, vodi 
proitalijansko gibanje, smo tega krivi mi sami, ker, kot trdi Regent, ‘mi nismo njegov del’.« Ta Vidalijeva 
trditev se nanaša na odločitev tržaških italijanskih komunistov, sprejeto septembra 1944, da izstopijo iz 
Narodnoosvobodilnega odbora Julijske krajine.
25 FIG, AVV, ser. Mehika, f. Pisma iz Mehike, št. 47.
26 Gre za pisma med Ivanom Regentom in Vittorijem Vidalijem v štiridesetih letih prejšnjega 
stoletja, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije: SI AS 1748, Ivan Regent, šk. 3, 4, 5.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 65
je bilo treba pritegniti ugledno in karizmatično osebnost: Regent, ki je temu vodstvu 
pripadal, je ocenil, da to lahko naredi samo »Toio«.27 
Z malo ironije: v nekem smislu enaka, po vsebini pa ravno nasprotna predvideva-
nja glede Vidalijevega ravnanja (da bo torej podprl zahtevo, da Julijska krajina ostane 
v Italiji, op. pr.) so imele tudi vlade narodne enotnosti, ki so si po osvoboditvi Italije 
sledile na oblasti. Diplomatska bitka za to, da bi rešili, kar bi se dalo rešiti od vzhodne 
italijanske meje, je bila ena od najtežjih in mučnih preizkušenj, pred katerimi se je 
takoj po vojni znašel nov italijanski vodilni politični razred.28 Ponovna vzpostavitev 
italijanskega vpliva na politiko v Julijski krajini, ki je bil pred koncem vojnih spopa-
dov popolnoma izničen, bi bila bistveno lažja, če bi pri njej sodeloval vodja, ki bi bil 
sposoben ublažiti delitve v komunističnih vrstah. Te že dolgo časa niso bile enotne: 
zaradi nepopustljivosti, s katero je jugoslovansko politično vodstvo zasledovalo cilj 
priključitve, je bilo tveganje razkola na narodnostnih osnovah veliko.29
Poleg tega je od sredine leta 1946 Sovjetska zveza glede vprašanja Trsta zagovar-
jala sklenitev kompromisa z zahodnimi silami in ni več podpirala maksimalistične 
jugoslovanske zahteve.30 Na mirovnih pogajanjih se je tako uveljavila rešitev, da se 
ustanovi Svobodno tržaško ozemlje (STO), po imenu sicer neodvisna državica, de-
jansko pa mrtva že pred rojstvom. Ameriški in britanski politiki so namreč v času vse 
bolj rastočega konflikta med vzhodom in zahodom ocenili, da je ohranitev njihove 
zasedbe edina garancija za Trst, ki naj bi bil v stalni nevarnosti, da ga bo Jugoslavija 
»požrla«.31 Po drugi strani pa je bila za Sovjetsko zvezo ustanovitev STO »velik di-
plomatski uspeh«.32 Njegove zahodne meje so bile skoraj identične z mejno črto med 
Italijo in Jugoslavijo, ki so jo na mirovnih pogajanjih predlagali sovjetski predstavni-
ki, poleg tega je bilo sovjetsko vodstvo vse od konca vojne naklonjeno internaciona-
lizaciji Trsta.33 To je dejansko njihov politični uspeh, ki pa ga zgodovinarji po navadi 
prezrejo. STO je s tem, da je nad njim imel nadzor Varnostni svet OZN in da so 
mednarodni organi upravljali s tržaško prosto luko, Sovjetski zvezi omogočal nadzor 
nad centrom v Sredozemlju, katerega strateško vrednost so takrat precenjevale vse 
velike sile. Njihove vlade so gojile iluzijo, da bodo na evropski celini lahko obnovili 
politične in gospodarske razmere, ki so Trst v včerajšnjem svetu, ko je bil pristanišče 
27 Vidali se je v pismih Ivanu Regentu podpisoval s to pomanjševalnico svojega imena Vittorio. – 
Ibid. Gl. tudi Pirjevec, »Vittorio Vidali and the Cominform«.
28 Marina Cattaruzza, L’Italia e il confine orientale (Bologna: Il Mulino, 2006), 8. poglavje.
29 FIG, APCI, fond Mosca [Moskva, M], serija Jugoslavija in Julijska krajina, f. Poročila Giacoma 
Pellegrinija po 25. aprilu 1945, mf. 93; f. Dokumenti o Komunistični partiji Francije, 21. 4. 1946, mf. 
217. Tako je dogajanje opisoval predstavnik KPI v Trstu Giacomo Pellegrini. Togliatti je njegove ocene 
sprejel kot verodostojne in jih ponovil aprila 1946 v pismu sekretarju KPF Mauriceu Thorezu.
30 »Soviet and Yugoslav Records of the Tito-Stalin Conversation of 27–28th May 1946,« Cold War 
International History Project Bulletin, št. 10 (1998).
31 Massimo de Leonardis, »La questione di Trieste,« v: L’Italia del dopoguerra. Il trattato di pace 
con l’Italia, ur. Romain H. Rainero in Giuliano Manzari (Gaeta: Stabilimento grafico militare, 1998).
32 Strinjam se z mnenjem Marine Cattaruzza, navedenem v knjigi L’Italia e il confine orientale, 302.
33 Leonid Gibiansky, »L’Unione Sovietica, la Jugoslavia e Trieste,« v: La crisi di Trieste – maggio-
-giugno 1945. Una revisione storiografica, ur. Giampaolo Valdevit (Trieste: Irsml-Fvg, 1995), 52, 53.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...66
za habsburški imperij in izhod na morje za centralno Evropo, naredile velik. Če bi bil 
Trst priključen k Jugoslaviji, Sovjetska zveza tako velikega vpliva ne bi mogla imeti. 
Poleg tega je dinamičnost jugoslovanske zunanje politike Stalina vznemirjala že pred 
koncem vojne: ozemeljske zahteve, ki jih je do sosednjih držav gojil Tito, so se mu 
zdele pretirane in prenevarne.34 V Trstu Sovjetska zveza tudi ni nameravala dovoliti 
nadaljnjih zaostritev, kakršna je bila tista v maju in juniju 1945, ko je skoraj prišlo do 
oboroženega spopada med Jugoslavijo in zahodnimi zavezniki.35 Zaradi vsega tega so 
morali Jugoslovani opustiti kakršnokoli ambicijo, da bi Trst priključili, in februarja 
1947 sprejeti Mirovno pogodbo z Italijo.
Po podpisu mirovne pogodbe sta KPI in KPJ sprožili usklajeno akcijo, med ka-
tero je bilo sicer veliko nerazumevanja in nezaupanja, da bi tržaško komunistično 
gibanje prilagodili novi stvarnosti. Ohranjalo pa se je nasprotovanje med njimi in 
angloameriško Zavezniško vojaško upravo (ZVU) v coni A STO (v bistvu je ta ob-
segala le Trst in nekaj zaledja). Priključitev k Jugoslaviji je sicer ostajala končni cilj, 
ki pa se je odmaknil v nedoločno prihodnost. V sedanjosti pa je bilo treba prevladati 
nad liberalno-demokratičnim blokom, ki ga je ZVU postopoma obnovila in ščitila.36 
Stalni statut STO, ki naj bi bil kmalu uveljavljen, je predvideval delitev oblasti med 
guvernerjem, ki bi ga imenoval VS OZN, in voljeno skupščino. Komunistična stran-
ka je zato morala radikalno spremeniti usmeritev. Spopad »razreda proti razredu«, 
ki je bil koristen vse do včeraj, da so se v pripravah na združitev z Jugoslavijo borili 
proti tržaški italijanski buržoaziji, je morala nadomestiti politika »ljudske fronte« z 
demokratičnimi strankami. To pa je bila bolj italijanska kot jugoslovanska politika. 
Za generalnega sekretarja KPI Palmira Togliattija je bilo to tudi osebno zadošče-
nje, saj je to stališče zastopal vse od umika jugoslovanskih enot iz cone A Julijske kra-
jine 12. junija 1945.37 Zaradi tega so ga Jugoslovani grobo napadali in ga v Moskvi 
in pri drugih evropskih partijah ovadili, da izvaja politiko »narodne enotnosti«, torej 
politiko, ki jo je takrat v Italiji vodila KPI. Ožigosali so ga, da je »revizionist« in da 
podpira »parlamentarizem«. To so bile v tedanjem komunističnem slovarju zelo težke 
obtožbe. Hoteli so ga zadeti naravnost v njegovo v bistvu zmerno srce: bil je ravno 
pravi mož za Stalina, ki je po vojaškem premirju hotel konsolidirati rezultate zmage 
34 AVP RF, f. 06, op. 7, 53, d. 872, 1. 8–28: Record of I. V. Stalin’s Conversation with the Head 
of the Delegation of the National Liberation Committee of Yugoslavia, A. Hebrang, 9 January 1945, 
http://digitalarchive.wilsoncenter.org/document/118440.
35 Raoul Pupo, Trieste ’45 (Roma in Bari: Laterza, 2011). Leonid Gibianskii, »Tretskii vopros v 
kontse vtoroi mirovoi voiny (1944–1945),« Slavyanovedenie (Moscow), št. 3 (2001): 3–26. Leonid 
Gibianskii, »Tretskii vopros v kontse vtoroi mirovoi voiny (1944–1945),« Slavyanovedenie (Moscow), 
št. 4 (2001), 3–30. Gl. tudi: Kaeten Mistry, The United States, Italy and the Origins of Cold War. Waging 
Political Warfare, 1945–1950 (Cambridge UK: Cambridge University Press, 2014), 38, 39.
36 Z neposrednim vladanjem (direct rule), kakršno je bilo uvedeno v Nemčiji in na Japonskem. 
Tudi na tem območju so zavezniki iz različnih razlogov sodili, da je treba demokracijo ponovno zgraditi 
z ničte točke. – Giampaolo Valdevit, La questione di Trieste 1941–1954. Politica internazionale e contesto 
locale (Milano: Angeli, 1986), 112–16. Roberto G. Rabel, Between East and West. Trieste, the United 
States and the Cold War, 1941–1954 (Durham N. C.: Duke University Press, 1988).
37 FIG, APCI, fond M, s. Jugoslavija in Julijska krajina, šk. 174, mf. 093. Pismo Palmira Togliat-
tija Giacomu Pellegriniju, 11. 7. 1945.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 67
v Evropi, in po drugi strani nezdružljiv z nestrpnostjo Tita in njegovih tovarišev, ki 
so pravkar zmagali v vojni in bili željni novih osvajanj.38
Da bi preprečil razkol v tržaški partiji, ker se je bal njegovih posledic v italijanski 
notranji politiki, je Togliatti sredi leta 1946 v Trstu odprl Informacijski urad KPI. Ta 
je deloval kot oporna točka in ventil za nekatere italijanske komunistične aktiviste, 
ki so vse bolj nasprotovali jugoslovanski (slovenski) politiki. Ustanovitev je naletela 
na ostro nasprotovanje slovenskih voditeljev. Kot je priznal vodja urada Giordano 
Pratolongo,39 med drugim tudi ni bila zadostna.40 Edini izhod je nato vodstvo KPI 
videlo v tem, da v Trst pošlje energičnega voditelja, ki bi mu bila zaupana naloga, da 
od znotraj obnovi partijo. Tudi Togliatti je ocenil, da je Vidali pravi človek za to. Bil 
je spoštovan v krogih Kominterne in v sovjetskem aparatu ter navajen na »čiščenje«. 
Obkrožala ga je tudi legendarna avra komandanta Carlosa. In bil je Tržačan.  
Z drugimi besedami, zato da bi se po štiriindvajsetih letih romanja po svetu Vida-
li končno lahko vrnil v kraje, kjer se je rodil in zrasel, je moralo priti do heterogenega 
zbližanja interesov. V tem obdobju so bili italijanski komunisti in socialisti še vedno 
v vladi narodne enotnosti. Ko so jeseni 1946 končno pospešili postopke za njegov 
odhod, je bil italijanski zunanji minister vodja socialistov Pietro Nenni. Dokument, 
ki ga je potreboval za potovanje – veljavni potni list Republike Italije, ki se je glasil na 
njegovo ime – mu je izročilo italijansko veleposlaništvo v Mehiki.41 Denar za potova-
nje, 490 ameriških dolarjev, pa mu je izročil italijanski veleposlanik v ZDA Alberto 
Tarchiani.42 Z lahkoto je prišel tudi do akreditivov dopisnika iz Evrope za časopis 
Generalne konfederacije mehiških delavcev El Popular. Predsednik konfederacije je 
bil namreč Vicente Lombardo Toledano, velik Vidalijev prijatelj in stalinist. Vse naj 
bi bilo pripravljeno za odhod. 43 Vidali naj bi odpotoval 23. januarja 1947. Potoval 
naj bi deloma z letalom, deloma z ladjo, glavne postaje na poti pa so bile Havana in 
Camegüey (Kuba), La Guaira (Venezuela), Puerto España (Trinidad in Tobago), Rio 
de Janeiro (Brazilija), Alžir. Potovanje naj bi zaključil v Neaplju. Bratu Umbertu je 
pisal, naj mu preskrbi Amg Movement of Civilians Permit – dovoljenje ZVU za pre-
38 O sovjetskih načrtih v povojnem času gl. Vladislav M. Zubok in Konstantin Pleshakov, Inside 
the Kremlin’s Cold War. From Stalin to Khrushchev (Cambridge MA: Harvard University Press, 1996). 
Craig R. Nation, Black Earth, Red Star. A History of Soviet Security Policy, 1917–1991 (Ithaca: Cornell 
University Press, 1992). O usmeritvah jugoslovanske politike gl. John R. Lampe, Yugoslavia as History. 
Twice There Was a Country (Cambridge MA: Cambridge University Press, 2006), 225–28. Jože Pirjevec, 
Tito in tovariši (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011). 
39 Član KPI od njene ustanovitve leta 1921. Leta 1926 je bil zaprt z obtožbo antifašističnega delo-
vanja. Po izpustitvi je emigriral, a se leta 1931 vrnil v Italijo, kjer je bil takoj aretiran, mučen in obsojen 
na dvanajst let zapora. V Trst se je vrnil po kapitulaciji Italije in bil organizator prvih garibaldinskih 
brigad na tem območju. KPI ga je imenovala za člana italijanske ustavodajne skupščine. Umrl je leta 
1953 za posledicami napada skupine neofašistov, ki so ga nanj izvedli v Tržiču (Monfalcone).
40 FIG, APCI, s. Jugoslavija in Julijska krajina, f. Informacijski urad KPI v Trstu 1946–1947, mf. 
96. Zabeležke o položaju v Trstu, 21. 11. 1946.
41 NARA, RAS, Vittorio Vidali File, Counter Intelligence Corps, 12. 12. 1947. Veleposlanik je 
bil Luigi Petrucci.
42 Ibid. 
43 USDJ, FBI, FOIA, Vidali’s File, dok. 27313.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...68
hod –, da bi lahko prišel v Tržič (Monfalcone), kjer je Umberto tedaj stanoval in ki 
je bil takrat še pod angloameriško vojaško upravo. ZVU je dokument izdala 4. marca 
1947.44 Medtem je krog stalinistov radical-chic iz Ciudada de Méxica Carlosu prire-
dil znamenito poslovilno zabavo. Na njej so bili tudi Toledano, pesnik Pablo Neruda, 
dizajner Albe Streiner, arhitekt Hannes Meyer.45 Slednji je za to priložnost veliko 
dvorano preuredil v obliki premca, na katerem so stotine povabljenih nazdravljale 
Vidalijevi vrnitvi v domovino.46
A prišlo je do nepričakovane spremembe programa. V kasnejših spominih Vi-
dali piše o zaupni informaciji, ki jo je dobil od sovjetskega veleposlaništva, da je na 
predvideni poti nastavljena »past«. Prisilili naj bi ga, da se izkrca v eni od držav na 
poti in potem … quien sabe?47 Dovolj je razlogov, da njegovim trditvam verjamemo. 
V dokumentih najdemo podatke o številnih umorih, ki jih je FBI izvršil konec leta 
1946 in v začetku naslednjega. Potovanje so hoteli izkoristiti za to, da ga aretirajo: 
priložnost, da enkrat za vselej ujamejo eno od »velikih rib« med sovjetskimi vohuni 
v Latinski Ameriki, je bila le preveč vabljiva. FBI je bil v podrobnostih seznanjen s 
smerjo njegovega potovanja in je pritiskal na oblasti v Riu de Janeiru, naj mu v za-
dnjem trenutku odklonijo vizo za vstop v Brazilijo.48 Od sovjetskega veleposlaništva 
v Mehiki je torej dobil navodilo, naj se inkognito odpravi v Puerto Mexico, ki je v 
mehiški državi Veracruz; tam naj bi se vkrcal na sovjetsko motorno ladjo Marshal 
Govorov, ki je bila namenjena v Leningrad (Peterburg).49 Na osnovi podatkov, s ka-
terimi razpolagamo danes, ne gre izključiti, da je bil ta rezervni načrt pripravljen v 
dogovoru z jugoslovanskim konzulatom v Ciudadu de Méxicu. Prav tako je mogo-
če – pravzaprav zelo verjetno –, da je to bil dejansko pravi načrt, ki so ga pripravile 
sovjetske tajne službe, da bi z njim ameriške speljale na lažno sled.
Ko je z vlakom potoval v Veracruz, so mu v ušesih odzvanjale besede, ki jih je tik 
pred slovesom na postaji izrekel Albe Steiner:50 »Prudencia! Cuidate!«51 Mehiko je za 
44 NARA, RAS, Vittorio Vidali File, Counter Intelligence Corps, 12. 12. 1947.
45 Dominic Moran, Pablo Neruda (London: Reaktion Books, 2009), 89–90. Marzio Zanatoni, 
Albe Steiner. Cambiare il libro per cambiare il mondo. Dalla Repubblica dell’Ossola alle edizioni Feltrinelli 
(Milano: Unicopli, 2013). Andrea Maglio, Hannes Mayer. Un razionalista in esilio. Architettura, urbani-
stica e politica 1930–1954 (Milano: Angeli, 2002).
46 Vidali, Dal Messico a Murmansk, 15–16.
47 To je verzija, ki jo je Vidali objavil v knjigi Ritorno alla città senza pace. Il 1948 a Trieste, ki je 
izšla leta 1982 (Milano: Vangelista), 7. V knjigi Dal Messico a Murmansk, ki je izšla sedem let prej, je 
prijateljica iz sovjetskega veleposlaništva, ki ga je obvestila o zaroti, namreč »dober tovariš«. To malo 
neskladje priča o verodostojnosti Vidalijevih spominov, ki jih je treba kritično preverjati in jih, ko je to 
mogoče, soočiti z drugimi viri.
48 USDJ, FBI, FOIA, Vidali’s File, dok. 27934 in 27319.
49 To je bila tovorna ladja, narejena po naročilu finske mornarice leta 1938 v Göteborgu na Šved-
skem. Sovjetska mornarica jo je kot vojni plen zasegla leta 1946. Leonid A. Govorov (1897–1955), 
maršal Rdeče armade, je med nemškim obleganjem Leningrada (današnjega Peterburga) poveljeval 
sovjetskim enotam. Po vojni je bil poslanec v Vrhovnem sovjetu in namestnik obrambnega ministra. 
50 Italijanski dizajner. Med letoma 1946 in 1948 je živel v Mehiki. Zagovarjal je nujno povezavo 
med umetnostjo in političnim ter družbenim delovanjem. Bil je eden najvidnejših italijanskih grafikov 
petdesetih in šestdesetih let dvajsetega stoletja.
51 AILS, Diario México, 9. 2. 1947.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 69
vedno zapustil 10. februarja 1947,52 prav na dan podpisa mirovne pogodbe med za-
vezniškimi in pridruženimi silami in Italijo, s katero je bilo med drugim ustanovljeno 
Svobodno tržaško ozemlje.
Potovanje čez Atlantik na ladji Maršal Govorov je trajalo več kot mesec dni. Sprva 
se je nameraval izkrcati v Rostocku, ki je bil takrat v delu Nemčije, ki ga je okupirala 
Rdeča armada, in nadaljevati pot proti Dunaju in Trstu. A kot pripoveduje sam, se 
je hitro prepričal, da je bolje najprej oditi v Moskvo in se tako »izogniti neprijetnim 
postankom v Nemčiji«,53 torej neprijetnemu potovanju v conah, ki so jih zasedli 
Angloameričani. Pri odločitvi mu je pomagala tudi huda zima 1946–1947. Kielski 
kanal in velik del Baltskega morja sta poledenela, zato se je sovjetska ladja morala 
obrniti od Leningrada in pri tem narediti velik ovinek proti severu, še čez točko spoja 
med Norveško in Sovjetsko zvezo (Rusijo) v polarnem krogu: vse do Murmanska v 
Kolskem zalivu.
Monotono vsakdanjost na krovu ladje so prekinjali viharji in nevihte, ki so kdaj 
pa kdaj divjali nad Atlantikom. Da bi se uprl morski bolezni, se je zapiral v svojo 
kajuto, kjer je ženi Isabel pisal dolga plehka pisma. Mehika je bila zanj že preteklost 
in Vidali ni bil človek, ki bi se oziral nazaj. Grabila ga je tesnoba pred novimi dol-
žnostmi, ki se mu jih ni uspelo otresti. Ob večerih, ko je bilo vreme lepo, je pisana 
druščina potnikov na krovu Maršala Govorova – umetnikov, partijskih funkcionar-
jev, političnih izgnancev – veseljačila pozno v noč. O tem je z nekaj slabe vesti pisal 
Isabeli. Medtem ko je zdravil mačka, je z Bronom Freiem – avstrijskim politikom in 
novinarjem, sorodnikom Heinricha Heineja, emigrantom v Mehiki v letu 1941, ki se 
je takrat tudi vračal v domovino – načenjal stare razprave o odnosu med intelektualci 
in partijo, ki jih je pred tem tisočkrat imel s Pablom Nerudo in Davidom Alfarom 
Siqueirosom:54 prav s tistimi, ki niso bili naklonjeni »nekritični, shematični in me-
hanični interpretaciji (partijske) discipline«. Nespremenljiv zaključek – partija je do 
njih kazala svoje »neumno in bedno omalovaževanje«.55 Ob drugih priložnostih je s 
tovariši na potovanju razpravljal o zakulisju vzrokov, ki so pripeljali do tega, da je bil 
njegov odhod preložen. Nekega večera je mehiška prijateljica Ashia povedala zabavno 
anekdoto: »Veš, kaj je rekel nekdo iz ameriškega veleposlaništva našemu Umanskyju, 
ko ga je ta vprašal, zakaj ti ne pustijo oditi? /…/ Da v Italiji ne boš ustanovil novega 
Petega regimenta (Quinto Regimento, op. pr.).« 56 Naš Umansky je bil Konstantin 
Aleksandrovič Umansky, sovjetski veleposlanik v Mehiki, ki je dve leti pred tem (25. 
januarja 1945) umrl v skrivnostni letalski nesreči.57
52 USDJ, FBI, FOIA, Vidali’s File, dok. 27917.
53 Vittorio Vidali, Giornale di bordo (Milano: Vangelista, 1977) 111–13.
54 Mehiški realistični slikar, znan po svojih stenskih freskah. Bil je član KPM in je maja 1940 
sodeloval pri neuspešnem poskusu umora Leonida Trockega.
55 Vidali, Giornale di bordo, 114–28.
56 Ibid., 128. 5. Regimiento de Milicias Populares, navadno poimenovano Quinto Regimiento, je 
bila enota prostovoljcev, ki je na strani republikanskih sil delovala v prvih mesecih španske državljanske 
vojne. Vidali je bil eden njenih poveljnikov.
57 William H. Richardson, Mexico Through Russian Eyes, 1896–1940 (Pittsburgh Pa.: University 
of Pittsburgh Press, 1988), 209.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...70
Vidali se je 2. marca 1947 izkrcal v Murmansku. Po petih dneh vožnje z vlakom 
in 2500 kilometrih je končno prišel v Moskvo. Občutki niso bili dobri: »Vrnitev v 
Sovjetsko zvezo po več kot dvanajstih letih, med katerimi sta Evropo zajeli dve strašni 
vojni (državljanska vojna v Španiji in druga svetovna vojna, op. pr.) in je umrlo ogro-
mno ljudi. Moj položaj člana partije ni bil zavidanja vreden: moral bom pojasniti, 
razložiti veliko zadev.« 58
Med zadevami, ki so terjale pojasnilo, naj na začetku omenimo aretacijo in izgon 
iz KP Mehike; in nato nepopustljivo nasprotovanje Browderjevi usmeritvi, prav ta-
krat, ko je nekdanji sekretar ameriške komunistične partije od sovjetskega zunanjega 
ministra Molotova dobil milostno mini rehabilitacijo (in je začel svojo drugo dono-
sno kariero obveščevalnega agenta sovjetskih obveščevalnih služb v ZDA).59 Poleg 
tega so mnogi Vidalijevi prijatelji izginili v velikih Stalinovih čistkah, drugim se ni 
nikoli uspelo izvleči iz najhujših trenutkov krize. Helena Stasova, Leninova tajnica, 
ki je imela veliko vlogo na negotovih poteh njegovega aktivnega delovanja, je bila, 
čeprav stara in bolna, še vedno v preiskavi. Zahvaljujoč posredovanju dveh ruskih 
funkcionarjev Rdeče pomoči jo je šel obiskat in ob tej priložnosti poslušal zgodbe, ki 
so opisovale »grozljive in neverjetne dogodke in dejanja«.60
Od sredine tridesetih let je bil tudi on tarča strupenih insinuacij, ki jih tudi ne-
oporečno delovanje v Španiji ni razpršilo, pač pa so jih mehiške spletke ponovno z 
vso močjo postavile v ospredje. Kakorkoli paradoksalno zveni, lahko iz sovjetskih 
virov razberemo, da so celo Vidalija – komandanta Carlosa – sumili, da je trockist. 
O njegovem in Montagnanovem domnevnem zbližanju s še bolj domnevnimi troc-
kističnimi krogi v Mehiki piše namestnik komisarja za zunanje zadeve sovjetske vlade 
Vladimir Georgievič Dekanozov v poročilu iz januarja 1947, ki ga je poslal takratne-
mu načelniku Zunanjega oddelka Centralnega komiteja KP SZ Michailu Suslovu.61 
Naj ob tem spomnim, da je bil trockizem kategorija, ki so jo v času stalinističnega 
fanatizma z veliko diskrecijsko pravico uporabljali v nenehnem lovu na čarovnice. 
Tokrat je bilo kot trockizem označeno levičarsko nasprotovanje usmeritvi sekretarja 
KP ZDA Browderja. Poleg tega pa je bil Dekanozov, čigar pravi priimek je bil Deka-
nozishvili, hkrati visok vodja NKVD. To je bil še en dokaz več, kako spodkopan je 
bil Vidalijev ugled in kako potreben je bil rehabilitacije v zvezi z dogajanji v Mehiki.
Kljub vsemu pa je bilo za Vidalija v tistem tednu dni, kolikor je trajalo njegovo 
bivanje v Moskvi, najpomembnejše srečanje z italijanskim veleposlanikom Manlijem 
Brosijem. Iz ameriških dokumentov razberemo, da sta razpravljala o podrobnostih 
58 AILS, Diario México, 12. 3. 1947. Vidali, Giornale di bordo, 134.
59 Philip J. Jaffe, The Rise and Fall of American Communism (New York: Horizon Press, 1975), 
140–42. Vidali naj bi bil zaradi tega ponovnega zbližanja »zbegan«. – Vidali, Giornale di bordo, 137.
60 Ibid.
61 RGASPI, f. 17, op. 128, d. 373. O tako imenovanih Vidalijevih »trockističnih napakah« piše 
tudi sovjetski veleposlanik Mihail Kostilev v poročilu iz leta 1951, ki je citirano v op. 11. Dekanozovo 
poročilo omenja Marco Clementi v L’alleato Stalin. L’ombra sovietica sull’Italia di Togliatti e De Gasperi 
(Milano: Rizzoli, 2011), 272.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 71
njegove skorajšnje vrnitve v Trst.62 Dejstvo, da jugoslovanski voditelji o tem srečanju 
niso bili obveščeni in da so mu pogosto oponašali »tajnost« načina, s katerim so izve-
dli njegovo vrnitev v domovino, lahko kaže na to, kako je bila v dogajanje vpletena 
italijanska vlada.63 Vidali je angloameriškim oblastem v Trstu kasneje sam priznal, da 
je potovanje v Ciudad de México, ker je imel status »begunca italijanskega zunanjega 
ministrstva pri veleposlaniku Luigiju Petrucciju, plačala italijanska vlada«, in v dokaz 
predložil tudi ustrezna potrdila.64
V vsakem primeru je moral, kljub temu da je to bilo bolj »italijansko« kot »sovjet-
sko« potovanje, da bi iz Moskve prišel v Trst, potovati čez Jugoslavijo. Še toliko bolj, 
ker je bilo vodstvo komunističnega gibanja v coni A Julijske krajine še vedno trdno 
v slovenskih rokah. Po obisku pri jugoslovanskem veleposlaniku v Moskvi – ki mu 
je svetoval, naj vzame jugoslovanski potni list, saj bo Trst zagotovo priključen novi 
jugoslovanski socialistični republiki65 – in po hitrem slovesu od Regentove hčerke 
(ta mu je izročila zbirko fotografij, ki jih je v Sovjetski zvezi pustila njegova umrla 
žena Tina) je 24. marca prispel v Beograd. Tam ga je sprejel vodja Kadrovskega od-
delka KPJ Veljko Vlahović,66 s katerim sta se poznala še iz časov španske državljanske 
vojne.
Ko se je počasi bližal rodnemu Trstu in novim nalogam, ki so se kazale na obzorju, 
je v njem raslo zavedanje, da stoji pred odločilnim preobratom: »Pripraviti se moram 
na to, da začnem novo življenje /…/ Konec je s položajem političnega emigranta, 
preganjanega begunca in včasih izobčenca, ilegalca.« 67 Začela se je namreč legalna in 
javna pot voditelja partije: nove Komunistične partije Svobodnega tržaškega ozemlja.
V Ljubljani, kamor je prispel naslednji dan, je lahko končno objel Ivana Regenta. 
Tovariša iz časov protifašističnih bojev v mladosti sta tovarištvo utrdila v Moskvi v 
prvi polovici tridesetih let, ko je tam še živela utopična in liberalna vnema, ki jo je 
Stalinov teror kmalu zatem popolnoma zatrl.68 Pisma, ki sta jih Vidali in žena Tina 
tik pred izbruhom državljanske vojne iz Španije pošiljala tovarišu »Matteu« in njego-
vi ženi Malki, so polne nostalgije po tistih značilnih nekonformističnih in uporniških 
62 NARA, RAS, Vittorio Vidali File, Counter Intelligence Corps, 12. 12. 1947. V dnevnikih, ki 
jih hranijo v Fondazione Luigi Einaudi v Torinu, Brosio tega srečanja ne omenja.
63 AIRSML, oddelek Julijska krajina, fond Gasperini, dok. 3068.
64 NARA, RAS, Vittorio Vidali File, Counter Intelligence Corps, 12. 12. 1947.
65 Vidali, Ritorno alla città senza pace, 7.
66 Črnogorski general in politik, od leta 1935 član KPJ, ki je deloval v jugoslovanskem in evrop-
skem prostoru pri organizaciji mladinskih dogodkov. Bil je pripadnik mednarodnih brigad v španski 
državljanski vojni. Leta 1939 je odšel v Sovjetsko zvezo, kjer je postal jugoslovanski predstavnik v Ko-
munistični mladinski internacionali; v tej vlogi je deloval vse do leta 1944, ko se je vrnil v Jugoslavijo. 
Po vojni je bil predsednik Sveta za zunanje zadeve, namestnik ministra za notranje zadeve, direktor 
časopisa Borba, zvezni poslanec.
67 Navedba je povzeta iz dnevnika in je ponovno navedena v Vidalijevem Giornale di bordo, 138. 
Žal ne vemo, ali je v dnevniku dejansko tako zapisano ali pa jo je Vidali ponaredil.
68 Katerina Clark, Moscow, the Fourth Rome. Stalinism, Cosmopolitanism, and the Evolution of Soviet 
Culture, 1931–1941 (Cambridge Ma.: Harvard University Press, 2011). Karl Schlögel, Moscow 1937 
(Cambridge: Polity, 2012).
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...72
časih, ko je bila revolucija razumljena predvsem kot dejanje morale in etike.69 Naj 
predstavim zelo intimen in pretresljiv dokument, poln velike človeške mehkobe, ob 
katerem raziskovalec s tem, ko ga objavi, občuti, da ga je tudi oskrunil. Toda človek, 
ki je meglenega jutra 25. marca 1947 na ljubljanski železniški postaji izstopil z vlaka, 
ni bil več eden glavnih sodelavcev posebnih služb, ki so delovale pod krinko Rdeče 
pomoči, in se je zavedal, da v Španiji igra igro svojega življenja. Bil je preživeli, ki 
je na sebi in v sebi imel na desetine brazgotin. Ni pa preživela in se mogla srečati s 
prijatelji prelepa ženska, lačna odrešitve in zaljubljena v umetnost, ki mu je usodno 
sledila z ene naloge in z ene celine na drugo. Skratka, medtem so minila težka leta. 
Malka in Ivan sta naredila vse, da bi bil »Toiev« postanek v Ljubljani prijeten, da 
bi se počutil »kot doma« in obkrožen z naklonjenostjo. A ni jima uspelo premagati 
otožnosti, ki se je polastila njegove duše. Nekega dne sta ga peljala v Koper, od koder 
je lahko občudoval svoje mesto na nasprotni obali zaliva: »Spoštovala sta mojo skoraj 
religiozno tišino, polno spominov, hrepenenja in misli, ki so bile večkrat žalostne in 
grenke.«70 Soočenje z mladostnimi spomini ga je potrlo in nenehno jima je pona-
vljal, da se bliža konec.
Vidali ni dolgo čakal na to, da je lahko prešel mejo med Jugoslavijo in komaj 
ustanovljeno cono A STO. Nikakor ne tako, kot nam hoče prikazati v kasnejših 
spominih, ko je skušal retrodatirati spopade z jugoslovanskimi komunisti v luči nji-
hovega razkola s Stalinom, do katerega je prišlo leto dni kasneje: zadnji mejnik svoje 
politične in bivanjske parabole. 
V knjigah Dal Messico a Murmansk (Iz Mehike v Murmansk) in Giornale di bor-
do (Ladijski dnevnik), še bolj pa v Ritorno alla città senza pace (Vrnitev v mesto brez 
miru), skuša predstaviti, da je bil v Ljubljani neke vrste politični zapornik, ki so ga 
nedoumljivo sovražne oblasti nadzorovale in bile odločene, da mu preprečijo svobo-
den odhod, ne da bi mu jasno razložile, zakaj. Resnica pa je bila drugačna. Pisal sem 
o pomislekih, ki jih je imel Vidali (in ne samo on) glede jugoslovanskega ravnanja 
v tržaškem vprašanju; a njegov prihod je bil sklepni del poti, za katero sta se, resda 
s stisnjenimi zobmi, dogovorili KPI in KPJ. Ustanovitev nove partije v STO naj bi 
omogočila spremembo usmeritve tamkajšnjih komunistov. Vidali bi moral biti ga-
rancija za ta načrt, ki naj bi imel tudi Stalinov blagoslov.
Postanek v Sloveniji je bil tako bolj »tehničen« in naj bi obema partijama omo-
gočil, da zaključita zadnje podrobnosti dogovora. Sam se je brez velikega govoriče-
nja predstavil Izvršnemu komiteju Komunistične partije Julijske krajine. Ta je bila 
ustanovljena avgusta 1945 v skladu z navodili slovenskega oz. jugoslovanskega par-
tijskega vodstva, da bi tako naredili prvi korak k upravni združitvi ozemlja, ki so ga 
zahtevali. Zdaj, po sklenitvi mirovne pogodbe z Italijo, pa naj bi na območju STO 
delovala samostojna KP STO.71 Srečanje je bilo 29. marca v coni B, ki je bila pod 
69 SI AS 1748, m. 2a.
70 Vidali, Ritorno alla città senza pace, 12.
71 FIG, APCI, fond M, Zapisniki sekretariata, s. Jugoslavija in Julijska krajina, f. Poročila Giaco-
ma Pellegrinija po 25. aprilu 1945, šk. 438, mf. 271, št. 108. Poročilo Pellegrinija, 28. 7. 1945; Pismo 
Pellegrinija Togliattiju, 30. 7. 1945.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 73
jugoslovansko zasedbeno vojaško upravo, besede, ki jih je uporabil Vidali, pa nam 
bolj kot prepričevanje zvenijo ukazovalno: »Na to predkongresno razpravo se morate 
pripraviti z vero, morate jo razumeti v njenih usmeritvah, morate razumeti, da se je 
začela nova faza. Pretekla bo ostala v zgodovini.«72 Če prevedem: da bi lahko tek-
movala in morda celo zmagala na volitvah, mora partija opustiti sektaštvo; iz avant-
garde delavskega gibanja se mora odpreti do širših plasti srednjih slojev. V mestu, 
ki je narodnostno razdeljeno, kot je Trst, to ne pomeni drugega kot odpovedati se 
projugoslovanski (in protiitalijanski) politiki. Formalni sporazum med KPJ in KPI 
o ustanovitvi KP STO, podpisan 7. aprila 1947 v Beogradu, je poleg zamegljenih in 
zapletenih ideoloških formulacij povzel prav to in podčrtal potrebo za čimprejšnje 
sklicanje ustanovnega kongresa.73 Centralni komite Komunistične partije Slovenije 
(KPS) je dal soglasje k Vidalijevemu odhodu v Trst in tri dni kasneje, 11. aprila, je 
bil v bratovi hiši.74
Simbol nezadovoljstva
Ko sta se v majhni gostilni na Krasu srečala z bratom Umbertom, da bi mu ta 
izročil prepustnico, se je Vidaliju zdelo, da se brat v teh dvajsetih letih ni nič spre-
menil: še vedno je bil lep, visok in robusten moški z zamišljenimi temnimi očmi. A 
bil je čudno živčen, še bolj molčeč in plah, kot se ga je spominjal. Preveval ga je neki 
čuden nemir.75
Vidali seveda ni mogel vedeti in vse kaže, da tega ni nikoli izvedel, da se je njegov 
»100% anti-Communist and 100% pro-Italians brother« že takrat odločil, da bo 
sodeloval z obveščevalnimi službami ZVU in jih obveščal o njegovem delovanju.76 
Tako na primer zahvaljujoč Umbertu – ki je »odpor do tega, da bi poročal v škodo 
svojega brata«, premagal zaradi višjih »domoljubnih čustev« – vemo, da so Anglo-
američani izvedeli za nesporazume, ki so takoj po Vidalijevem prihodu izbruhnili 
med njim in slovenskim vodstvom KP JK. Izvedeli so, da je Vidali takoj na začetku 
odklonil mesto urednika časnika Lavoratore, partijskega glasila v italijanskem jeziku, 
zato da njegovega imena ne bi povezali s projugoslovansko politiko.77 Seveda so ta 
podatek, ki je potrjeval že znana nasprotja, zabeležili z velikim zanimanjem.
Ta rana, ki se je odprla v mikrokozmosu njegovih osebnih naklonjenosti, je po-
membna za zgodovinopisje, saj osvetljuje ruševine, bolj moralne kot materialne, ki 
jih je vojna zapustila v tamkajšnji družbi. Ni naključje, da so se zavezniški poveljniki 
72 SI AS 1569, Centralni komite KP STO, a. e. 160.
73 FIG, APCI, fond M, Zapisniki sekretariata, šk. 435, mf. 268, št. 41, 10. april 1947, priloge.
74 SI AS 1931, Vidalijev obaveštajni Centar. NARA, RAS, Vittorio Vidali File, Counter Intelli-
gence Corps, 12. 12. 1947.
75 Vidali, Ritorno alla città senza pace, 15.
76 NARA, RAS, Vittorio Vidali File, Counter Intelligence Corps, Summary of Information, 23. 
6. 1947.
77 NARA, RAS, Vittorio Vidali File, Counter Intelligence Corps, Summary of Information, 15. 
5. 1947. Tu so navedeni tudi razlogi, ki so navedli Umberta na to, da je tajne službe obveščal o svojem 
bratu.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...74
odločili, da v Julijski krajini uporabijo enak model neposredne uprave, kot so ga pre-
izkusili v Nemčiji. Druga svetovna vojna je v Adriatisches Küstenlandu, Okupacijski 
coni Jadransko primorje, ki je bila vključena v nov Hitlerjev red, imela enak potek 
in vpliv kot v preostali srednjevzhodni Evropi.78 Strukturno prekrivanje socialnih in 
nacionalnih spopadov, ki jih je še podžgala nacistična politika divide et impera, je v 
letu 1945 pripeljala do končnega obračuna: eden od stoletnih »problemov« evrop-
skega vzhoda je prišel do točke, da bi bil »enkrat za vselej« razrešen.79 Uničenje šte-
vilčne in pomembne judovske skupnosti, propad starih in diskreditiranih oblastnih 
struktur, vse to je povzročilo potencialno revolucionaren politični in družbeni potres, 
zato je bil poseg z oblastnega vrha neizogiben.80 V nasprotju s tem, kar se je zgodilo v 
Jugoslaviji in v tistem delu Evrope, kjer je potekala sovjetizacija, je za cono A Julijske 
krajine ostajalo odprto vprašanje, na čigavi strani bo in s kakšnimi cilji. Ali se bo tam 
vzpostavil komunizem ali demokracija?
Vojna je pustila neljube posledice sovraštva in nasilja, ki sta postala vsakdanja de-
javnika takratnega časa. Obe strani – proitalijanska in projugoslovanska – sta organi-
zirali tudi paravojaške enote: neupogljiva kadrovska partija, v katero je bilo vključeno 
komunistično gibanje, je bila nujna za to plazečo se državljansko vojno.81 Na drugi 
strani je bila proitalijanska fronta obnovljena s pomočjo Urada za obmejne pokrajine 
italijanske vlade, ki se ni veliko oziral na to, kako bo to obnovo izvedel: ob demo-
kratičnih strankah so v imenu obrambe italijanstva v njej bili tudi plačani nekdanji 
fašisti in zločinci, ki so bili protagonisti nerazsodnih pogonov »slavo-komunistov«, 
pretepov in napadov na sedeže nasprotnih združenj.82 
Pomlad 1947 se je močno vtisnila v Vidalijev spomin: »Fašisti so se reorganizirali 
v skvadristične skupine, ki so napadale sedeže političnih in sindikalnih organizacij, 
ovirale manifestacije, streljale in metale bombe, in vse to pod naklonjenimi pogledi 
zavezniških zasedbenih oblasti in s finančno podporo vojaškega in policijskega apa-
rata italijanske države. /…/ Nekega večera mi je brat ob vrnitvi domov povedal, da 
78 Giampaolo Valdevit, Trieste. Storia di una periferia insicura (Milano: Bruno Mondadori, 2004), 
42. Galliano Fogar, Sotto l’occupazione nazista nelle province orientali (Udine: Del Bianco, 1968). Karl 
Stuhlpfarrer, Le zone di operazione Prealpi e Litorale adriatico, 1943–1945 (Gorizia: Edizioni Libreria 
Adamo, 1968).
79 Andrea Graziosi, Guerra e rivoluzione in Europa 1905–1956 (Bologna: Il Mulino, 2001), 261–
65. Timoty Snyder, »‘To Resolve the Ukrainian Problem Once and for All‘. The Ethnic Cleansing of 
Ukrainians in Poland, 1943–1947,« Journal of Cold War Studies, št. 2 (1999): 86–120.
80 Ian T. Gross, »War as Revolution,« v: The Establishment of Communist Regimes in Eastern Europe, 
1944–1949, ur. Norman M. Naimark in Leonid Gibianskii (Boulder: Westview Press, 1997). Tony 
Judt, Dopoguerra. Come è cambiata l’Europa dal 1945 a oggi (2005) (Milano: Mondadori, 2007), 50–53.
81 Giampaolo Valdevit, »Dalla crisi del dopoguerra alla stabilizzazione politica e istituzionale, 
1945–1965,« v: Storia d’Italia. Le regioni dall’Unità ad oggi. Il Friuli Venezia Giulia, ur. Roberto Finzi, 
Claudio Magris in Gianni Miccoli (Torino: Einaudi, 2002), 615.
82 AGPCM, UZC, sekcija 2, šk. 33, knj. 1, ff. Circolo Cavana e Consulta d’intesa dei circoli ita-
liani. Cattaruzza, L’Italia e il confine orientale, 298, 299. Anna Millo, La difficile intesa. Roma e Trieste 
nella questione giuliana, 1945–1954 (Trieste: Italo Svevo, 2011). Diego D’Amelio, Andrea Di Michele 
in Gianni Mezzalira, ur., La difesa dell’italianità. L’Ufficio zone di confine a Bolzano, Trento e Trieste 
(1945–1954) (Bologna: Il Mulino, 2015).
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 75
je bil uro pred tem, medtem ko se je s kolesom vračal domov, ubit vodja fašistov v 
ladjedelnici: streljali so nanj in nato izginili. Ta večer smo slišali številne eksplozije. 
Na mestnih zidovih so bili napisi, kot so ti: ‚Italija je enako lakota, beda, fašizem. 
Živela socialistična Jugoslavija‘, ali pa ‚Hočemo Italijo! Dol z infojbatorji! Smrt ko-
munizmu!‘ Sem nista prišla ne demokracija, ne mir /…/ Tako na eni kot na drugi 
strani so izgubili razum. /…/ Na komunistični strani so stalno pozivali na sovraštvo 
proti tistim, ki se niso strinjali s priključitvijo k Jugoslaviji.«83
Ne preseneča torej, da je njegovo delovanje – kot vodje Izvršnega komiteja KP 
JK, ki je bil zadolžen za delo v množičnih organizacijah – v glavnem ciljalo na dvoje: 
na »pomiritev (pacifikacijo)« območja in na »normalizacijo« partije.84 Vredno se je 
ustaviti na konkretnem pomenu, ki naj bi ga ta dva koncepta dosegla v Vidalijevem 
političnem delovanju. Ne samo zato, ker sta bila vzrok in jedro krize, ki je poleti 
1947 izbruhnila med njim in slovenskim vodstvom KP JK, ampak zlasti zato, ker 
lahko s tem v podrobnosti razberemo nasprotja, ki so potihoma razdelila komunistič-
no občestvo s konca vojne.85 Prav ta so kmalu vzplamtela na ustanovnem zasedanju 
informbiroja in so nato v manj kot letu dni privedla do senzacionalne in nepričako-
vane rešitve – Stalinovega izobčenja Tita.
»Pomiriti« STO je za Vidalija torej pomenilo opustiti politiko, ki jo je Togliatti 
poimenoval »nacionalni nihilizem« do Italijanov.86 Pravilno upoštevati italijansko ve-
čino prebivalstva, jo uskladiti z njeno dejansko demografsko in gospodarsko težo, to 
je bil zanj prvi korak, ki ga je bilo treba narediti, da bi znižali vročino narodnostnega 
spopada. Treba se je bilo odreči priključitvi k Jugoslaviji, da bi tako lahko komunisti 
z demokratičnimi strankami ustanovili ljudsko fronto in skušali z njo zmagati na 
volitvah. Samo na ta način bi se Trst lahko rešil tega, da ne bi postal kolonialna baza 
angloameriškega imperializma. Vidali je menil, da bi moralo STO postati majhna 
država s svojo posebno »državno« potjo v socializem: ta je bila v temelju usmerjena, 
kot je bila tista, ki jo je Togliatti začrtal v Italiji, k temu, da se ohrani ravnotežje he-
gemonije velesil v Evropi.87 Kot je izjavil, je bila zato naloga komunistov, da »delajo 
za to, da bo Svobodno ozemlje kraj miru, reda, dela, gospodarskega blagostanja«, ki 
bo koristilo »nujnemu sporazumu, iskrenemu in prisrčnemu, med dvema velikima 
sosednjima narodoma«.88 
Vidimo, da Vidalijeva naloga ni bila izvajanje komunistične revolucije ali pod-
pora tej, ampak je bila v skladu z usmeritvijo in je temeljila na strateških opcijah, 
za katere se je glede ravnanja evropskih komunističnih partij v letih 1943 in 1944 
83 Vidali, Ritorno alla città senza pace, 18, 19.
84 FIG, APCI, sekcija Jugoslavija in Julijska krajina, f. Informacijski urad KPI v Trstu 1946–1947, 
mf. 96. Vidalijevo pismo v imenu KPI za KPJ, april 1947.
85 Silvio Pons, La rivoluzione globale. Storia del comunismo internazionale, 1917–1991 (Torino: 
Einaudi, 2011), 160–77.
86 FIG, APCI, f. Dokumenti o KP Francije, mf. 217, 21. 4. 1946.
87 Silvio Pons, L’impossibile egemonia. L’Urss, il Pci e le origini della guerra fredda (1943–1948) 
(Roma: Carocci, 1999), 166–70.
88 SI AS 1589, CK ZKS, a. e. 302. Pozdravno pismo Izvršnemu komiteju KP Julijske krajine, 12. 
6. 1947.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...76
odločil Stalin. Te pa so bile stabilizacija, in ne poslabšanje mednarodnih odnosov, 
razpustitev Kominterne, odklanjanje državljanske vojne in sodelovanje v koalicijskih 
vladah.89 Stalin je načrtoval, da bi se po zmagi v drugi svetovni vojni komunizem širil 
izključno po treh poteh, z napredovanjem Rdeče armade, zavarovanjem novih impe-
rialnih osvojitev v srednji in vzhodni Evropi ter vzponom Sovjetske zveze na lestvici 
svetovne moči, ne pa z vstajo (uporom); torej po poti, ki je bila polna tveganj in je bila 
poražena že v obdobju po prvi svetovni vojni.90 Da bi torej omejila revolucionarne 
načrte upornikov v okupirani Evropi, je Moskva komunističnim partijam ukazala, naj 
se vrnejo k politiki ljudskih front, torej tisti, ki so jo iz istih vzrokov uporabili deset 
let prej v Španiji.91 Ta v pričakovanju končne vzpostavitve socialistične družbe sicer 
nejasna in začasna pot naj bi bila ustanovitev režimov, ki bi bili nekje med liberalnim 
parlamentarizmom in sovjetskim modelom. V skladu s temi navodili so v delu Evro-
pe, ki jo je zasedla Rdeča armada, vzpostavljali ljudske demokracije. V Italiji, ki je bila 
del angloameriške vplivne sfere, pa je generalni sekretar KPI Palmiro Togliatti pridigal 
o koristih napredne demokracije. Enak recept naj bi v praksi uporabil Vidali v STO.
Če upoštevamo te okoliščine, razumemo, kaj je za Vidalija pomenila »normali-
zacija« partije. Tudi delovanje KP STO je moralo biti usklajeno z uradno politiko 
komunističnega gibanja, ta pa je bila izdelana v skladu s prednostnimi zahtevami 
Sovjetske zveze.
Vendar je bilo to težko, če že ne nemogoče izvesti. Jugoslovanski komunisti so se 
kot edini v Evropi osvobodili Stalinovega diktata, saj so črpali moč iz uspehov svojega 
osvobodilnega gibanja. Revolucija je bila v Jugoslaviji na vseh ravneh družbe in vsaj v 
državi dejansko že izvedena in KPJ je Sovjete obvestila, da se ne namerava ustaviti »na 
polovici poti«.92 Poleg tega se je po ukinitvi Kominterne zmanjšala koordinacija med 
komunističnimi partijami in omogočila združevanje transnacionalnega pola okrog 
jugoslovanske partije. Odmev boja Titovih partizanov proti nacifašizmu je segel čez 
jugoslovanske meje in je mnogim komunistom pomenil odraz zaupanja in klic, ki 
se mu po porazih, preganjanjih in predvojnem terorju niso mogli upreti. Osvobo-
dilna gibanja v Albaniji, Grčiji, Bolgariji in severni Italiji, v katerih je prevladovala 
komunistična komponenta, so na jugoslovansko izkušnjo gledala kot na politični 
89 Eduard Mark, Revolution by Degrees. Stalin’s National-Front Strategy for Europe, 1941–1947. 
Cold War International History Project, Washington (D. C.), Working Paper, št. 31, 2001.
90 Sovjetsko vodstvo je na prvo mesto postavilo interese svoje države, kar je skupaj z njeno iden-
tifikacijo z vse bolj uveljavljajočim se socialističnim sistemom zadušilo vsako željo po nenadzorovanem 
širjenju revolucije. Izognili naj bi se vsaki težko obvladljivi krizi ali jo v težjih primerih vsaj omejili. To 
se je zgodilo konec leta 1944 v Grčiji, saj je bila okrepitev moči grške levice v nasprotju s sovjetskimi 
interesi. Gl. Peter J. Stavrakis, Moscow and Greek Communism, 1944–1949 (Ithaca: Cornell University 
Press, 1989), 35–42. John O. Iatrides, »Revolution or Self-Defense? Communist Goals, Strategy, and 
Tactics in the Greek Civil War,« Journal of Cold War Studies VII, št. 3 (2005), 15–18.
91 Silvio Pons, »Stalin and the European Communists after World War Two (1943–1948),« v: 
Post-War Reconstruction in Europe. International Perspectives, 1945–1949. Past & Present, ur. Mark 
Mazower, Jessica Reinisch in David Feldman, št. 6 (2011).
92 Sovetskij faktor v Vostočnoj Evrope 1944–1953. Dokumenty, 2 voll. (Moskva: Rosspen, 1999–
2002), I, dok. 35, 136, cit. v Pons, La rivoluzione globale, 174.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 77
in organizacijski primer, ki ga je vredno posnemati.93 In Jugoslovani sami so se radi 
predstavljali kot avantgarda revolucije in ekspanzije, zato so rade volje prevzeli vlogo 
voditelja nezadovoljnih in nepotrpežljivih: torej radikalnih smeri, ki so delovale v 
vseh evropskih komunističnih partijah, razočaranih nad zmernostjo uradne linije in 
prepričanih, da je vojna samo začetek splošnega prevrata.
Šlo je za obširen in razvejan vpliv, ki je oživljal ekspanzionistične načrte jugoslo-
vanskega vodstva. Ti so bili v skladu s katastrofičnimi pogledi na odnose s kapitali-
stičnimi državami (značilnimi za Leninove čase), po njih pa se na dolgi rok ni bilo 
mogoče izogniti odločilni vojni med kapitalizmom in komunizmom. Ciljali so na raz-
širitev državljanske vojne v Grčiji in Italiji pa tudi lastne hegemonije v okviru bodoče 
konfederacije balkanskih držav.94 V okviru te strategije je bila Komunistična partija 
Julijske krajine v očeh svojih voditeljev dejansko oborožena sila, ki je delovala za pri-
ključitev Trsta k Jugoslaviji. Ta priključitev naj bi bila odločilna za to, da bi se ohranile 
sanje o vstaji v severni Italiji: »Še nikjer na svetu (govor sekretarja KP JK Borisa Kra-
igherja, op. a.) se ni revolucija izvajala brez orožja in danes ima orožje večjo vrednost 
kot kdajkoli prej. Angleži in Amerikanci vodijo danes svet samo z orožjem. Mi smo 
danes priča oboroženega intervencionizma na vsem svetu (Indokina, Kitajska in tudi 
Italija). Združitev Trsta z Jugoslavijo pomeni nuditi progresivnim silam v Italiji obo-
roženo pomoč /…/ Ako bi se tu ustanovila avtonomna država, ki bi bila pod njihovo 
oboroženo kontrolo (ZDA in VB, op. a.), preprečuje zmago demokratičnih sil v Ita-
liji, ker preprečuje pomoč Italiji res demokratičnih sil z vzhoda. /…/ To poudarjam, 
ker naša linija ni v nasprotju z linijo v Italiji, naša linija je v veliko pomoč italijanskim 
demokratičnim silam in moremo reči začasno, da se tu odloča usoda Italije.«95
A to ni bil politični program, pač pa vizija socialne in hkrati narodne odrešitve, 
s katero bi osvobodili – dejansko sprevrnili – starodavne in zakoreninjene položaje 
podrejenosti. Za istrske Hrvate in primorske Slovence je bilo, kot da bi se zgodovina 
šele začela:96 leto 1945 je odprlo vrata v pravo vstajenje, v popolno spreobrnitev 
vrednot in hierarhij, ki je imela regenerativen značaj, torej parareligioznega, in je 
posledično zahtevala zvestobo in zaupanje. Zato je bil vsakdo, ki je znotraj partije ali 
iz ideoloških ali proitalijanskih čustev nasprotoval tej viziji, obravnavan kot »nezvest« 
in izobčen ali izključen.97
93 Jugoslovanska koncepcija ljudske fronte »od spodaj« (primarno vlogo imajo množične organi-
zacije, ki jih nadzira komunistična partija) je močno vplivala na ustroj Narodnoosvobodilnega odbora 
za severno Italijo (Comitato di liberazione nazionale Alta Italia, CLN AI) in Togliatti se je moral vse od 
marca 1944 močno potruditi, da je te »sektaške« težnje zajezil. Gl. Geoffrey Swain, »The Comintern 
and Southern Europe, 1938–1943,« v: Resistance and Revolution in Mediterranean Europe 1939–1948, 
ur. Tony Judt (London in New York: Routledge, 1989). Geoffrey Swain, »Tito and the Twilight of the 
Komintern,« v: International Communism and the Communist International, 1919–1943, ur. Tim Rees 
in Andrew Thorpe (Manchester: Manchester University Press, 1999).
94 Anatolii S. Anikeev, Kak Tito ot Stalina ušël. Jugoslavija, SSSR i SŠA v načalnyj period »cholodnoj 
vojny« (1945–1957) (Moskva: Isiran, 2002), 86 isl. Pons, La rivoluzione globale, 172–77.
95 SI AS 1569, a. e. 144.
96 Pupo, Trieste ’45, 61, 262. Valdevit, Trieste. Storia di una periferia insicura, 56.
97 FIG, APCI, s. Jugoslavija in Julijska krajina, f. Informacijski urad KPI v Trstu 1946–1947, mf. 
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...78
Iz istega razloga je bil zanje nesprejemljiv kakršenkoli sporazum med partijskima 
centralama v Rimu in Beogradu, ki bi ublažil nasprotja med usmeritvama. Tako so 
se novembra 1946 po srečanju med Titom in Togliattijem v Beogradu, na katerem 
sta se dogovorila, da mirovnim pogajalcem predlagata rešitev, naj Trst ostane v Italiji, 
Gorica pa pripade Jugoslaviji, medtem ko STO ne bi ustanovili, člani KP JK odzvali 
in histerično raztrgali Titove podobe, ki naj bi na oltar realpolitike položil Trst, utri-
pajoče srce slovenskega nacionalizma.98 In do tega naj bi prišlo tudi poleti 1947, 
potem ko so na srečanju med KPI in KPJ v Beogradu uradno potrdili obstoj STO in 
se je jugoslovanska stran tako začasno odpovedala njegovi priključitvi.
Ustanovitev nove KP STO je bila za Vidalija odlična priložnost, da je v njene 
vrste ponovno vključil »dragocene tovariše« – tako jih je z jasnim izzivalnim name-
nom opredelil –, ki so bili pred tem odstranjeni, ker so nasprotovali priključitvi Trsta 
k Jugoslaviji.99 Menil je, da je bil v Trst poklican prav zato, da bi opravil še eno od 
usklajevalnih akcij, po kakršnih je postal znan v preteklosti. Američani so to dobro 
razumeli, ko so ostroumno zabeležili: »Zdi se, da je njegova glavna naloga lokal-
ne komunistične celice očistiti nediscipliniranih elementov.«100 Zaključiti bi moral 
»prenovo« tamkajšnjega komunističnega gibanja in pri tem doseči njegovo »dosle-
dno svobodo delovanja in neodvisnost od Komunistične partije Jugoslavije«.101 Ali 
v skladu s starim rekom geopolitike, sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj: v 
tem okviru lahko razumemo, zakaj je lahko neovirano prišel v cono A pod nadzo-
rom Angloameričanov, saj so se ti v celoti zavedali, »da oblasti v Kremlju vsakič, ko 
potrebujejo človeka, ki je pripravljen na vse, pošljejo Vidalija«. 102 Po mnenju Diega 
De Castra,103 ki je bil takrat politični svetovalec predstavništva Italije v Trstu, je bil 
takoj po Vidalijevi vrnitvi iz Mehike »nenapadalni pakt« med proitalijansko fronto 
in protipriključitvenim krilom lokalnega komunizma sklenjen tudi z blagoslovom 
angloameriških oblasti.104
Pravi namen njegove misije je bil jasen tudi skoraj vsem v partiji, saj so se na 
hodnikih njenih uradov množili govorice in obrekovanja. Eni so bili začudeni nad 
tem, da je sploh še živ, drugi so mu očitali – povsem po krivici –, da je zaradi stra-
96. Poročilo Giordana Pratolonga, 10. 8. 1946. O položaju v Istri gl. Paolo Sema, Siamo rimasti soli. I 
comunisti del Pci nell’Istria occidentale dal 1943 al 1946 (Gorizia: Leg, 2004).
98 FIG, APCI, s. Jugoslavija in Julijska krajina, f. Informacijski urad KPI v Trstu 1946–1947, mf. 
96. Zapiski o položaju v Trstu, 21. 11. 1946 (besedilo Giordana Pratolonga).
99 FIG, APCI, s. Jugoslavija in Julijska krajina, f. Informacijski urad KPI v Trstu 1946–1947. 
Pismo Vittorija Vidalija v imenu KPI za KPJ.
100 NARA, RAS, Vittorio Vidali File, Counter Intelligence Corps, Summary of Information, 16. 
4. 1947.
101 NARA, Central Intelligence Agency (CIA), CREST, Vittorio Vidali – Reorganization of the 
Giulien Communist Party, 6. 8. 1947.
102 NARA, RAS, Vittorio Vidali File, Counter Intelligence Corps, Summary of Information, 5. 
12. 1947.
103 Pirančan, italijanski zgodovinar, pisatelj in statistik, avtor obsežnega dela La questione di Trie-
ste. L‘azione politica e diplomatica italiana dal 1943 al 1954 (Trieste: Edizioni Lint, 1981).
104 Izjava Diega de Castra, 10. 12. 1997, cit. v: Giacomo Pacini, Le altre Gladio. La lotta segreta 
anticomunista in Italia. 1943–1991 (Torino: Einaudi, 2014), 102.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 79
hopetnosti pobegnil iz Italije. Tretji so se spominjali, da so ga v mladosti izključili iz 
partije, ker so ga obtožili pretirane egocentričnosti in opozarjali: »Kamorkoli je odšel, 
od Trsta do obeh Amerik, v Španijo, je prinašal prepire v partiji in ostre boje med 
frakcijami.« Strašili so z njegovim »brutalnim« obnašanjem in s tem, da je povsod, 
kamor je prišel, vzpostavil »posebno mrežo tajnih informatorjev«. Večina je menila: 
»On ni politik, ampak komandant.«105
Njegova karizma in ognjevit značaj sta bila za italijanske aktiviste referenčna toč-
ka, bil je vodja, ki so ga dotlej tako pogrešali. Tega se je zavedal tudi Regent. To je 
bil vidik, ki so ga posebne službe Zavezniške vojaške uprave (njihovi agenti so bili 
na vseh njegovih zborovanjih), vedno znova ponavljale: izjemen govornik, ki ima 
toliko privržencev kot nihče pred njim. Komunistično gibanje je resnično postalo 
bolj kakovostno in rojeval se je nov kult osebnosti. Množica je bila navdušena, ko je 
Vidali z govornice grmel, da fašizem ni mrtev in da mora biti čiščenje popolno, da sta 
ZDA in Velika Britanija psa čuvaja mednarodne reakcije …106 Razburljiva retorika, 
polna agresije. Fotografije iz tistega časa nam kažejo, da je na teh zborovanjih rad 
nosil suknjo iz črnega usnja, podobno tisti iz mitičnih časov vojne v Španiji. Obve-
ščevalci ZVU so opazili tudi grozečo navzočnost številnih osebnih stražarjev: enot, 
sestavljenih iz najbolj fanatičnih in nasilnih pripadnikov sindikatov in množičnih 
organizacij. Praviloma so napadali nacionalistične provokatorje, ki so se infiltrirali 
med občinstvo.107 In le nekaj mesecev kasneje se bodo zagnali v Titove pristaše.
Ni bil uglajen sogovornik. Le nekaj več kot mesec dni po njegovi vrnitvi je vod-
stvo KP JK strnilo vrste in nastopilo proti njemu. Zdelo se je, da je njegovo delo 
resno kompromitirano. »Na škodo vsega tega, zaradi česar smo predlagali njegovo 
vrnitev v Trst«, je z razočaranjem komentiral Giordano Pratolongo, nekdanji vodja 
Informacijskega urada KPI v Trstu in zdaj Vidalijeva desna roka.108 Do srditih spo-
padov s slovenskimi voditelji je prišlo vsakič, ko so sprožili vprašanje vrnitve izklju-
čenih italijanskih delavcev in intelektualcev v partijo s ciljem, kot je poudarjal Vidali, 
»da bi se narodnostna sestava prebivalstva v STO-ju odražala tudi v partiji«.109 Eno 
od zasedanj izvršilnega komiteja, ki je bilo maja 1947 v coni B, se je sprevrglo v pre-
pir. Sredi razprave o prihodnjem statutu STO je Vidali vpil na svoje slovenske kolege, 
naj prenehajo z nacionalizmom, če nočejo končati tako, kot so ukrajinski komunisti. 
Branko Babič,110 od julija 1946 politični sekretar KP JK, mu je jezno odgovoril: 
»Zavedaj se, da bodo tržaško partijo še naprej vodili iz Ljubljane.« Vrnitev z avtom v 
105 Avtor izbora teh senzibilnih odzivov ob Vidalijevem prihodu je Leopoldo Gasperini, takrat 
eden od voditeljev KP JK. – AIRSML, sekcija Julijska krajina, fond Gasperini, dok. 3068.
106 NARA, RAS, Vittorio Vidali File, Counter Intelligence Corps, Report, 25. 7. 1947.
107 Ibid., Report, 13. 12. 1947.
108 FIG, APCI, fond M, Zapisniki sekretariata, šk. 436, mf. 269. Poročilo Giordana Pratolonga, 
27. 5. 1947, priloge.
109 FIG, APCI, s. Jugoslavija in Julijska krajina, f. Informacijski urad KPI v Trstu 1946–1947. 
Pismo Vittorija Vidalija v imenu KPI za KPJ.
110 Slovenski politični delavec, partizan, pisatelj in novinar. Član KPJ od leta 1935. Deloval je 
na Hrvaškem, po vrnitvi v Slovenijo novembra 1942 med drugim namestnik političnega komisarja 9. 
korpusa. Od julija 1946 sekretar KP JK in nato do leta 1953 projugoslovanske KP STO.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...80
Trst je potekala v popolni tišini, dokler ni eden od Vidalijevih sodelavcev zamrmral: 
»Razen tebe smo vsi strahopetci. Ne bi smeli molčati.«111
S sklicem ustanovnega kongresa KP STO, do katerega naj bi v skladu z določili 
beograjskih sporazumov prišlo čim prej, je vodstvo KP JK še vedno odlašalo in vse 
je ostajalo tako, kot je bilo prej. Vidali je začel razmišljati, ali naj odstopi s funkcij, 
o katerih se je dogovoril s KPI, in se vrne v Mehiko. Odšel je v Rim, da bi se tam 
pogovoril s Togliattijem, ki mu je povsem odkrito in jasno predstavil nastali položaj: 
»Sprejeti, da še naprej delam v teh pogojih, bi pomenilo, da sem samo ‚slamnati mož‘ 
ali pa bom postal, ne da bi to hotel, prapor nezadovoljnežev oziroma, da se likvidi-
ram. Nujno je prenehati z negotovostmi in uveljaviti pred kratkim sprejeto rešitev. 
Razumeti moramo, da naš glavni sovražnik ni Italija /…/ Nujno je enkrat za vselej 
prenehati z očitnim sovraštvom do KPI.«112
Zanimivo je primerjati Togliattijev odgovor, ki ga je dobil na tem srečanju junija 
1947, s tistim, ki mu ga je dal nekaj mesecev kasneje, ko je prišlo do novega poslabša-
nja odnosov s Slovenci. Obakrat mu je svetoval, naj vztraja, in odkrito grajal njegovo 
namero, da bi pobegnil v Mehiko. A če je v prvem primeru v Togliattijevih besedah 
najti poskus samoobrambe, je v tistih septembra 1947 samokritika. Napadi KPJ na 
politiko »čakanja« in »malodušja« italijanskih komunistov so bili še vedno enaki; razli-
ka je bila v tem, da so se v vmesnem času spremenili mednarodni odnosi. Če se sekre-
tar KPI junija ni strinjal s polemičnimi sodbami jugoslovanskih voditeljev in je opomi-
njal, da so bile številne ovire premagane samo z »dobro voljo«, je septembra napotek, 
naj Vidali ostane na svojem mestu, pospremil s priznanjem, da »imajo jugoslovanski 
tovariši prav, ko hočejo imeti takšno partijo, kakršno si želijo in ki je podobna neke 
vrste vojski«. In zaključil: »S takšno partijo so zmagali in zanje vojna še ni končana.«113
Med enim in drugim srečanjem so namreč Američani napovedali Marshallov na-
črt in začeli doktrino omejevanja. Hladna vojna je bila v polnem teku. Odgovor Sov-
jetske zveze na načrt ZDA o hegemoniji je bil usmerjen k utrditvi temeljnih stebrov 
njenega imperija.114 Na ljudske demokracije srednje in vzhodne Evrope je dokončno 
padel mračen policijski pokrov, Stalin pa je okrepil in poenotil svojo nadvlado nad 
komunističnimi partijami.
Septembra 1947 so bile evropske komunistične stranke tako poklicane na usta-
novno zasedanje informbiroja, ki je bilo na Poljskem. Na njem so Sovjeti proglasili 
teorijo delitve sveta na dva bloka in Jugoslovanom dovolili, da so s hujskaškimi toni 
napadli legalistično usmeritev italijanske in francoske partije, ki sta bili tik pred tem 
vrženi iz vlad njunih držav.115 Tito je to spremembo usmeritve z zadovoljstvom spre-
111 AIRSML, s. Julijska krajina, fond Gasperini, dok. 3068.
112 FIG, APCI, fond M, Zapisniki sekretariata, šk. 436, mf. 269. 5. 6. 1947, priloge.
113 Vidali, Ritorno alla città senza pace, 25, 26 in 45, 46.
114 Mark Kramer, »Stalin, Soviet Policy, and the Consolidation of a Communist Bloc in Eastern 
Europe,« v: Stalinism Rivisited. The Establishment of Communist Regimes in East-Central Europe, ur. Vla-
dimir Tsmaneanu (Budapest: Central European University Press, 2010).
115 Giacomo Procacci et al., ur., The Cominform. Minutes of the Three Conferences 1947. 1948. 
1949. Fondazione Feltrinelli, Annali, XXX (1994) (Milano: Feltrinelli, 1994), 299–303.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 81
jel, a je njen pomen napačno razglasil na senzacionalističen način. To je bila njegova 
napaka, za katero nekateri zgodovinarji menijo, da pomeni začetek preloma s Sovjet-
sko zvezo, do katerega je prišlo kmalu zatem. Verjetno je verjel, da je po preobratu 
v ameriški zunanji politiki mogoč prehod iz pozicijske v aktivno vojno.116 V resnici 
je bila vodilna vloga, ki so jo v informbiroju Sovjeti odobrili jugoslovanski partiji, 
lahko razumljena kot neke vrste investitura. Dejansko pa je bila njena veljava veliko 
bolj omejena, saj je bila samo instrument za napad na »nacionalne poti« socializma v 
obdobju, ko je potreba po nadzoru za Moskvo spet postala prva prioriteta.117 
Vse do pomladi 1948 so Jugoslovani menili, da jim je dovoljena vsakršna igra. 
Bili so prepričani, da lahko s tihim mandatom Sovjetske zveze delujejo v izvidnici, 
in to prav takrat, ko je njihova drznost za Sovjete postajala vsak dan bolj neznosna, 
saj bi se lahko sprevrgla v odprt spopad z zahodnimi silami, hkrati pa bi jo lahko 
posnemale druge države sovjetskega bloka. Tito in njegovi možje so podžigali k eska-
laciji spopadov v Grčiji, premestili svoje enote v Albanijo, nadaljevali načrt velike 
balkanske federacije. Pred bližajočimi se odločilnimi parlamentarnimi volitvami, ki 
so bile razpisane za april 1948, so znova podpihovali državljansko vojno v Italiji.118 
Ustanovitev STO, ki bi stabilizirala položaj in za katero je Stalin s težavo že dobil 
soglasje, je bila ponovno potisnjena v kot in v ospredje so znova prišli konflikti. Z 
njo je na mestu stopicala tudi politika ljudskih front, glede katere so se za kratek čas 
strinjali s KPI (ki pa so jo lokalni kadri vedno odklanjali). Vidali je v pismu Togli-
attiju namigoval, da Babič »seje oportunistične iluzije o tem, da bi mi v STO, ki bi 
bilo pod zaščito Varnostnega sveta, lahko osvojili oblast«.119 Medtem so zavezniška 
diplomacija in obveščevalne službe pošiljali alarmantna znamenja, da lahko v trenut-
ku vzpostavitve določil mirovne pogodbe, načrtovane za 15. september 1947, pride 
do jugoslovanskega napada na Trst.120 
Branko Babič je ocenil, da je prišel idealen čas za to, da končno skličejo prvi 
116 Geoffrey Swain, »The Cominform: Tito’s International?,« The Historical Journal, zv. 35, št. 3 
(september 1992): 641–63. Dejansko so od poletja 1945, ko so ZDA uporabile atomsko bombo, pa vse 
do leta 1949 Sovjeti ocenjevali, da je mednarodno ravnovesje sil nagnjeno v njihovo škodo: Vladimir O. 
Pechatnov, »The Soviet Union and the World, 1944–1955,« v: The Cambridge History of the Cold War, 
knj. I, ur. Melvyn P. Leffer in Odd A. Westad (New York: Cambridge UP, 2010), 97, 98. 
117 Previdnost, ki jo je malo pred tem pokazal Stalin glede grškega vprašanja, samovoljna menjava 
vlade, ki jo je vsilil Češkoslovaški, in hkratna potrditev Togliattijevega vodstva v Italiji, vse to so ravna-
nja, ki kažejo na kontinuiteto imperativov sovjetske varnosti: obrambo posebnih imperialnih pravic in 
stalno zaviranje vstajniških pobud.
118 Leonid Gibiansky, »The Soviet Bloc and the Initial Stage of the Cold War. Archival Documents 
on Stalin’s Meetings with Communist Leaders of Jugoslavia and Bulgaria, 1946–1948,« Cold War Inter-
national History Project Bulletin, št. 10 (1998). Jeronim Perovic, »The Tito-Stalin Split. A Reassessment 
in Light of New Evidence,« Journal of Cold War Studies IX, št. 2. (2007). Milovan Đilas, Se la memoria 
non m’inganna… Ricordi di un uomo scomodo (1943–1962) (Bologna: Il Mulino, 1987), 154. Pons, La 
rivoluzione globale, 221.
119 FIG, APCI, fond M, s. Komunistične organizacije v Julijski krajini, šk. 85, mf. 196. Pismo 
Vittorija Vidalija, 10. 9. 1947, 
120 NARA, RAS, Vittorio Vidali’s File, Counter Intelligence Corps, Summary of Information, 23. 
6. 1947. Valdevit, »Dalla crisi del dopoguerra,« 608. Cattaruzza, L’Italia e il confine orientale, 308, 309.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...82
kongres KP STO in sprožijo protiofenzivo proti Vidaliju. Njegovo imenovanje za 
političnega sekretarja nove partije naj bi bilo namreč dejanski cilj operacije, v okviru 
katere so načrtovali njegovo vrnitev v Trst. Toda na kongresu je bil Vidali v okviru 
manevra, s katerim jim je uspelo v celoti marginalizirati Togliattijevo krilo, proglašen 
za »sovražnika Tita in Jugoslavije« ter »italijanskega nacionalista«.121 Odločitev za to, 
da je ostal član izvršilnega komiteja, je bila sprejeta le zaradi strahu pred posledicami, 
do katerih bi prišlo, če bi za to izvedela javnost. Oba s Togliattijem sta lahko le ne-
močno opazovala ponovno prevlado slovenske skupine v partiji in čakala na sodbo, 
ki jo bodo dale volitve v Italiji 18. aprila 1948, ki so bile neposredno povezane z ra-
zvojem njenega mednarodnega položaja. Nista vedela, da je Stalin že 27. marca Titu 
poslal pismo, v katerem ga je obtožil, da se je odmaknil od marksistične ideologije. 
Togliatti je vedel le to, da je Stalin tik pred volitvami v Italiji, da bi se izognil pre-
ventivnemu napadu sovražnika, še enkrat poudaril, da odklanja politiko odpora.122 
Poraz levice na italijanskih volitvah 18. aprila123 je potrdil neprepustnost zaho-
dnega bloka in zaledenitev front hladne vojne. Sovjeti so se odločili, da se umaknejo 
v svoje vplivno območje. Napočil je trenutek, da se znebijo tistega, kar je vse od časov 
tržaške krize maja 1945 prinašalo tveganje: Tita, najbolj zvestega in hkrati najbolj 
nezanesljivega Stalinovega učenca.   
Tito’s executioner
Vidali je za novico o »izobčenju« izvedel v nedeljo, 27. junija, zjutraj, med go-
vorom na množičnem zborovanju nekdanjih partizanov v delavski četrti Sv. Jakob v 
Trstu. Ves pretresen se mu je na govorniškem odru približal Pratolongo, ga prekinil 
in mu zašepetal na uho: »Nekaj zelo hudega se je zgodilo. Takoj moraš odpotovati v 
Rim.« Trst je zapustil z večernim direktnim vlakom.124
Sporočilo ga ni presenetilo. Tako kot drugi vodje evropskega komunizma je bil 
ob pravem času obveščen o dopisovanju med sovjetsko in jugoslovansko partijo, ki 
je potekalo na predvečer preloma.125 Zaradi tega je bil pripravljen na to, da ukrepa. 
Srečanje z voditelji KPI v Rimu je še najbolj služilo temu, da so objavili, kako bodo 
napadli Tita. Togliatti, ki je pred razpravo v sekretariatu Vidalija zasebno sprejel, 
je bil nenavadno prisrčen in ironičen, mogoče mu je bilo celo malce žal. Vidali je 
ugotovil: »Med drugim je bilo v njegovi navadi, da je v trenutkih največjega razbur-
jenja poudarjal svojo mirnost. Vsekakor ni zmanjševal možnosti, da lahko pride do 
121 FIG, APCI, fond M, s. Komunistične organizacije v Julijski krajini, šk. 85, mf. 196. Vidalijevo 
poročilo izvršnemu komiteju KP STO, september 1947.
122 Pons, L’impossibile egemonia, 222, 223.
123 Aprila 1948 so bile v Italiji parlamentarne volitve, na katerih sta KPI in Socialistična stranka 
Italije nastopili na skupni listi Ljudske demokratične fronte in s 30 odstotki doživeli zgodovinski poraz. 
Relativna zmagovalka volitev je bila Krščanska demokracija, ki je ostala vodilna stranka in v koaliciji z 
različnimi strankami na oblasti vse do leta 1994.
124 Vidali, Ritorno alla città senza pace, 53.
125 SI AS 1931, Vidalijev obaveštajni centar. Pirjevec, »Vittorio Vidali and the Cominform,« 268.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 83
preloma tudi znotraj italijanske partije, ki jo je močno privlačil mit o jugoslovanski 
izkušnji, niti tega, da bo dogodek diskreditiral podobo enotnosti celotnega komu-
nističnega gibanja. Togliatti je komentiral, da bo razprava tekla tudi v naši partiji. 
Desnica in vsi naši nasprotniki se bodo s hudobnim veseljem vrgli na to resolucijo. 
/…/ Opozarjam te, da se pri vas v Trstu ne bo kmalu uredilo in tokrat boste vi tisti, 
ki boste za to najbolj plačali.«126
S političnega vidika so bili ukrepi, ki naj bi jih na lokalni ravni izvedel Vidali, 
jasni: večina v izvršilnem komiteju se mora izreči za resolucijo in izolirati titoistično 
frakcijo. Toda odtrgati od jugoslovanske partije komponento, kot je bila tržaška, 
ki sta ji jugoslovansko, še bolj pa slovensko vodstvo vse od vojne naprej pripisovala 
ogromen strateški pomen, je bilo vse prej kot preprosto. Še toliko manj, ker se je 
pobuda morala vsaditi na telo jadranskega komunizma, ki so ga že leta trgali močne 
napetosti in notranji boji, ki so divjali pod na videz mirno površino. Vidali je seveda 
predvidel, da se bo oster boj kmalu sprevrgel v prelivanje krvi, in opozarjal, da so nek-
danji tovariši »pripravljeni uporabiti katerokoli sredstvo prisile, tudi policijsko«.127 V 
žargonu državljanske vojne dvajsetega stoletja je to pomenilo, da se na obzorju kažejo 
pretepi in mučenja. In ni trajalo dolgo, da se je njegova prerokba uresničila.
Med potjo nazaj v Trst je – kolikor je bilo mogoče – dodelal naloge, ki so mu bile 
naložene. Izvršni komite partije se je razklal na dvoje, a stran, ki je podprla resolucijo, 
je imela večino šestih glasov proti štirim.128 Klic k zvestobi moskovski materi partiji 
je tržaško partijo privedel do tega, da se je po štirih letih izvila izpod jugoslovanske-
ga vpliva in dokončno vrnila pod okrilje italijanske.129 To ni bilo pomembno le za 
dinamiko lokalne politike, ampak je imelo pridih zgodovinskega razpotja. Vidalijeva 
partija je šla na pot nikoli zares iskrenega indipendentizma130 sui generis; prednost 
protijugoslovanske usmeritve je skoraj zabrisala protiitalijansko konotacijo, ki je bila 
dotlej poglavitna in vseobsegajoča. A ne tudi tiste proti kapitalističnemu sistemu. 
Nadaljnje dogajanje je to pokazalo, in to v majhnih, a ne nepomembnih razlikah. 
Dovolj je, da rečemo, da je Vidali odtlej deloval bolj v korist interesov Sovjetske zveze 
kot Italije.
Razkol je bil nedvomno zmagoslavje na političnem, na srednji rok pa veliko manj 
na organizacijskem in finančnem področju. Oddaljitev od projugoslovanske sku-
pine, ki je bila močno ukoreninjena med tamkajšnjimi Slovenci, je Vidalijevo KP 
STO pripeljal na rob bankrota. Najpomembnejša množična organizacija, Slovansko 
italijanska antifašistična unija, je ostala v Babičevih rokah. Prav tako glasilo SIAU 
v slovenščini Primorski dnevnik, s čimer je informbirojevska linija med slovenskimi 
aktivisti izgubila pomemben propagandni instrument. Ta praznina je bila samo de-
loma zapolnjena v januarju 1949, ko je začel izhajati časnik Delo. Iz jugoslovanskega 
126 Vidali, Ritorno alla città senza pace, 53–55.
127 FIG, APCI, fond M, Zapisniki sekretariata, šk. 447, mf. 278, 7. 7. 1948. 
128 FIG, APCI, fond M, Zapisniki sekretariata, 7. 7. 1948. Vidalijevo poročilo, priloge.
129 Karlsen, Frontiera rossa, 3. poglavje.
130 To je zavzemanja za Trst (z večjo ali manjšo okolico) kot samostojno državo. Mirovna pogodba 
leta 1947 je takšno rešitev sicer sprejela, ni pa bila nikoli dejansko uresničena. 
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...84
vpliva se niso izvile niti najpomembnejše produkcijske zadruge, ki so bile povezane 
z verigo trgovin na drobno in so bile del gibanja. Najbolj razdiralna posledica pa 
se je takoj po prelomu pokazala na finančnem področju, kjer so partijske finance 
utrpele pravi zlom. KP STO so jugoslovanske oblasti namenile reke denarja v višini 
50 do 60 milijonov takratnih lir na mesec (to je približno milijon evrov).131 S tem 
denarjem so vzdrževali »vojsko«, kot je Togliatti imenoval jugoslovansko partijo v 
Trstu, mastodontski aparat, ki se je po prelomu leta 1948 moral drastično zmanjšati: 
v trenutku razkola je bilo na plačilni listi 260 funkcionarjev, po dveh letih le še 40. 
Ker je primanjkovalo sredstev, je bilo ogroženo tudi izhajanje dnevnika v italijan-
skem jeziku Il Lavoratore, ki je dve leti po resoluciji izhajal le še kot tednik. Vtis je, 
da je bila odcepitev Vidalija in njegovih privržencev iz izvršilnega komiteja dejanje 
političnega voluntarizma, ki je bilo v številčnih terminih zmagovalno, a so se s tem 
odrezali od vitalnih vozlišč partijskih organov. Če je proinformbirojevska frakcija na 
koncu prevladala, je to samo zaradi dejstva, da se je skoraj ves tržaški delavski razred, 
znotraj njega tudi Slovenci, odločil za Stalina, in ne Tita, ter tako Vidaliju omogočil, 
da je obdržal nadzor nad najpomembnejšimi industrijskimi naselbinami v regiji.132   
Pomembna je bila tudi finančna pomoč, ki so jo urgentno poslale bratske partije, 
združene v boju proti novemu sovražniku. Brez njih bi se Vidalijeva KP STO zru-
šila kot hiša iz kart. Med poletjem 1948 je Vidali, da bi zbral potrebna sredstva za 
preživetje svoje partije, obiskal glavne centre sovjetske Evrope – Prago, Budimpešto 
in Bukarešto. V romunskem glavnem mestu, ki je po izključitvi Beograda postalo 
sedež informbiroja, je spoznal Pavla Judina, vplivnega ideologa, ki je vodil koordi-
nacijo informbirojevske propagande proti Titu. Kot se spominja Vidali, ga je Judin 
gostil v vili, ki so jo oblasti pred kratkim zasegle, z visokimi stropi in pohištvom, 
ki je bilo še vedno prekrito z belimi rjuhami. Dva policista sta noč in dan tihoma 
nadzorovala vhod vanjo. Posebna kuharica je bila zadolžena le za pripravo Vidalijeve 
hrane. Takšna pozornost ga ni prav nič veselila. Ogromna Judinova pisarna je bila 
skoraj prazna. Na steni je visel ogromen Stalinov portret. Ta Ždanov varovanec v času 
izgona Tita in bodoči veleposlanik ZSSR na Kitajskem je rad dolge ure razpravljal o 
nejasnih vprašanjih marksistične teorije. V sovjetskem bloku je bil znan kot izvede-
nec v stalinistični pravovernosti in tudi vseh mogočih deviacijah od te pravoverno-
sti. Majhne postave, z živahnimi modrimi očmi, ki so bile udrte na debelušnem in 
krepkem obrazu, se je Vidaliju zdel kot miroljuben intelektualec; po navedbah enega 
od Titovih biografov je bil »najboljši profesor med pripadniki NKVD-ja in najboljši 
pripadnik NKVD-ja med profesorji«. Med pogovorom je pokazal na telefon na svoji 
masivni pisalni mizi in z zadovoljstvom pripomnil: »S tem sem neposredno povezan 
s tovarišem Stalinom.«133
131 RGASPI, f. 575, op. 1, dok. 65, l. 1–2. Vidalijevo pismo iz Bukarešte, 16. 8. 1948. Konverzija 
lire v evro je narejena na osnovi koeficientov ISTAT (Istituto nazionale di statistica, Italijanski državni 
statistični urad).
132 Podatki, ki se nanašajo na takojšnje posledice razkola v KP STO, so vzeti iz podrobnega poro-
čila jugoslovanske obveščevalne službe. – SI AS 1931, Vidalijev obaveštajni centar.
133 Vidali, Ritorno alla città senza pace, 64. Vesti o Pavlu Judinu so objavljene v: Sergei Khrus-
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 85
Judin mu je glede finančne pomoči, torej vprašanja, ki je Vidalija najbolj za-
nimalo, dal obsežna zagotovila. Ta so bila potrjena dan kasneje na seji direktorija 
informbiroja. KP STO je zagotovila 28.000 dolarjev na mesec, torej znesek, ki ga je 
Vidali ocenil kot nujnega za njeno redno delovanje: 20.000 naj bi poslali romunska 
in češkoslovaška partija, preostanek pa naj bi zagotovila KPI.134 Težava je bila v tem, 
da je bil znesek le »četrtina tistega, kar so imeli v preteklosti«, in je s težavo pokrival 
zgolj osnovne stroške delovanja partije, če je ta hotela enakopravno tekmovati z dru-
gimi političnimi akterji v STO.135
Ob legalnem političnem boju pa je Vidalijeva komunistična partija morala delo-
vati tudi v podtalnem. Prihranek, ki so ga dobili tako, da so za 70 odstotkov zmanjša-
li število plačanih funkcionarjev, so tako uporabili za pripravo »športnih organizacij« 
(oboroženih enot), ki so se vrgle v boj proti titoističnim ustrojem, in zametka prve 
subverzivne dejavnosti proti jugoslovanskemu režimu.136 Uporaba vandalskih metod 
in fizičnih napadov z namenom, da bi terorizirali »deviacioniste«, zveste Titu, je v 
mesecih pred volitvami v coni A, ki jih je ZVU razpisala za junij 1949, postala siste-
matična.137 Po podatkih jugoslovanske protiobveščevalne službe je »specialna služba« 
KP STO imela posebnega vodjo, ki je bil »odgovoren za skvadristične operacije«. V 
tej enoti pa je delovalo kakšnih 300 oseb, ki so jih novačili predvsem iz krogov nek-
danjih partizanov, pristaniških delavcev in med najbolj »vročeglavimi« mladeniči. V 
skupinah po dvajset do trideset nasilnežev, ki so bili opremljeni »v vojaškem stilu«, 
so napadali udeležence srečanj projugoslovanske (Babičeve) komunistične partije pa 
tudi posamezne člane vodstva in si pri tem pogosto prislužili občudovanje tamkaj-
šnjih neofašistov. Med drugim je bil napaden urednik Primorskega dnevnika , ki so ga 
do krvi pretepli in ki je, kot piše pisatelj Enzo Bettiza,138 nekaj let kasneje umrl za-
radi tumorja na možganih, ki so ga verjetno sprožili ti udarci.139 S svoje strani pa so 
titoisti ponoči pod nezainteresiranim pogledom angloameriških oblasti, ki so menile, 
da je »tem bolje, če se čim več komunistov pobije med seboj«, ugrabljali »vidalijevce«, 
jih prepeljali na jugoslovansko stran meje, kjer so izginili.140 
Novinar in dolgoletni aktivist KPI Sandro Curzi se spominja: »Za varovanje meje 
in organiziranje redarskih služb je Vittorio Vidali prosil različne federacije KPI. To-
hchev, ur., Memoirs of Nikita Khrushchev. 3. knj. Statesman (University Park, PA: The Pennsylvania State 
University Press, 2007), 410. Austin Jersild, The Sino-Soviet Alliance. An International History (Chapel 
Hill, NC: The University of North Carolina Press, 2014). Vladimir Dedijer, Izgubljeni boj J. V. Stalina 
1948–53 (Ljubljana: ZGP Delo, 1969).
134 FIG, APCI, fond M, s. Komunistične organizacije v Julijski krajini, šk. 57, mf. 099. Poročilo 
Vittoria Vidalija iz Bukarešte, 28. 8. 1948.
135 Pripomba je Vidalijeva. – Ibid.
136 FIG, APCI, fond M, Zapisniki sekretariata, 25. 1. 1949.
137 SI AS 1931, Vidalijev obaveštajni centar.
138 Vincenzo Bettiza, italijanski časnikar, pisatelj in politik, večkratni poslanec v italijanskem in 
evropskem parlamentu. 
139 Enzo Bettiza, recenzija Goli Otok. Italiani nel gulag di Tito, avt. Giacoma Scottija, La Stampa, 
21. 11. 2004.
140 Pričevanje Sandra Curzija v: Maurizio Caprara, Lavoro riservato. I cassetti segreti del PCI (Mi-
lano: Feltrinelli, 1997), 98.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...86
variši iz Emilije, Rima in z mnogih drugih območij so mu zagotavljali varovanje pred 
stanovanji najbolj izpostavljenih tovarišev. In to cele noči, ker so ‚titini‘ lahko prišli 
kadarkoli. To so delali za obrambo ideje, a je to bila hkrati tudi obramba italijanstva. 
Jaz sem to delal nekaj časa. Bilo je, kot da bi kakšen mesec služil vojake na nevarnem 
obmejnem območju.«141
Skratka, to prasketanje (pokanje, donenje) v letu 1948 lahko upravičeno opre-
delimo kot nepriznano krvavo državljansko vojno med komunisti na območju ob 
severnem Jadranu.142 To je bila državljanska vojna, ki jo je Vidali vodil na več rav-
neh: vojaški, politični, propagandni in obveščevalni. Star je bil petdeset let, a je bil 
enako kot prej pripravljen, da se razdaja za Stalinove zapovedi, da izvaja ukaze, ki jih 
je formulirala partija, da se odreče manihejskemu pogledu na stvarnost, da izpostavi 
svojo varnost in nedotakljivost svojega telesa. Če povemo bolj preprosto, je šlo za 
surovo preživetje ali – še bolje – za logiko ‚požreti, da ne boš sam požrt‘. Komunist, 
ki je v preteklosti nepoškodovan preživel teror in ki je še naprej glorificiral sistem, 
katerega proizvod je bil, je ohranjal svoje prepričanje. »ZSSR in Stalin imata vedno 
prav. Zaradi tega smo sprejeli resolucijo,« je januarja 1949 vpil na navdušenja pol-
nem zborovanju. »Reakcija je Togliattiju pravkar zadala dva sunka z nožem v hrbet. 
Toda jaz se ničesar ne bojim.« Zaključil je takole: »Imam srečo, da sem preživel vse 
ječe tega sveta in da imam 37 brazgotin na telesu.«143 In preden je čez njegov boj 
proti Titu padel neprijeten zastor, je povedal še marsikaj. Med partijskim zborova-
njem na nekem kraju ob meji leta 1951 so ga poskusili ugrabiti agenti UDV. Stotina 
jugoslovanskih miličnikov se je nenadoma pojavila na ravnici, kjer bi Vidali moral 
govoriti. V trčenju z njegovimi telesnimi stražarji in člani KP STO, ki so se zbrali na 
tem mestu, je izbruhnil množičen pretep, v katerem je bil eden od telesnih stražarjev 
težko ranjen.144
Toda v prvem obdobju boja informbiroja proti jugoslovanskemu režimu, to je 
pred »militarizacijo spopada«,145 ki je bil potrjen na konferenci v Matri konec leta 
1949, je bila Vidalijeva največja skrb pomanjkanje sredstev za delovanje organizacije. 
Sredstev je primanjkovalo tudi za sabotažne operacije na jugoslovanskem ozemlju, 
s katerimi so začeli kakšno leto po sprejetju resolucije, zato je pri njihovem načrto-
vanju pogosto prihajalo tudi do improvizacije. Radij akcij tega »majhnega aparata«, 
kot ga je imenoval Vidali, ki je bil za »delo v Jugoslaviji« ustanovljen v mesecih po 
razkolu, je dolgo časa ostajal omejen na protititoistično propagando v coni B STO 
141 Ibid.
142 Pirjevec, »Vittorio Vidali and the Cominform,« 269.
143 SI AS 1569, CK KP STO, a. e. 324–326. Vidalijev shod na Proseku, januar 1949. Na Togliat-
tija so namreč 14. julija 1948 v Rimu izvedli atentat. Trije streli iz pištole so ga ranili v tilnik in hrbet.
144 FIG, APCI, s. Jugoslavija in Julijska krajina, f. Komunistične organizacije v Julijski krajini, Za-
pisniki komiteja tržaške federacije, mf. 335. 1632–1843. Poročilo o napadu, izvedenem na Škofijah, 18. 
9. 1951. Gl. tudi poročilo o dogodku: »Nizkoten napad titoistov na ljudskem praznovanju na Škofijah,« 
l’Unità, 4. 9. 1951. Telesnega stražarja so s škarjami zabodli v predel med ramo in vratom.
145 Maurizio Zuccari, »Il PCI e la ‘scomunica’ del ’48. Una questione di principi,« v: Dagli archivi 
di Mosca. L’URSS, il Cominform e il PCI (1943–1951), ur. Francesca Gori in Silvio Pons (Roma: Ca-
rocci, 1998), 176.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 87
in na skupinico agentov, ki so jih poslali v pogubo, saj jih je UDV takoj po prihodu 
odkrila in aretirala.146 Le malo je zaleglo, da je Togliatti poudaril, »kako je to delo 
pomembno«, in da je KPI zadolžila enega od svojih najbolj izkušenih vodij Andrea 
Cicalinija, naj ga nadzoruje.147 Poskusi, ki so bili izvedeni po Vidalijevi pobudi, da 
bi se infiltrirali v KPJ in izvedli notranji prevrat, so se na koncu izkazali za zelo vo-
luntaristične. Vodstvo KPI je pravzaprav zavzelo pozicijo čakanja, saj je med njenimi 
člani bilo veliko tistih, ki se z obsodbo KPJ niso strinjali.148 Ta položaj pa je bil tudi 
v skladu s Stalinovimi pričakovanji glede zastavljenih ciljev informbiroja v začetnem 
obdobju: če je bila izolacija KPJ prvi cilj in usmerjen v »postopno ločevanje marksi-
stične skupine v partiji od Tita in njegove skupine« (beri: v njihovo eliminacijo), je 
bil potreben čas in treba je bilo »znati počakati«.149
A Vidaliju je primanjkovalo prav te potrpežljivosti. V dokumentih KPI najde-
mo njegove številne pritožbe zaradi zamud in neučinkovite organizacije boja: »Ni se 
naredilo vsega, kar bi se moralo in lahko naredilo, in to kljub temu, da imamo zelo 
bogate izkušnje, zlasti sovjetske, kako se boriti proti deviacijam /…/ in še zlasti proti 
trockizmu.«150 Razočaranje in utrujenost (»postajam vse bolj utrujen, tudi fizično«) 
151 sta se prepletla s težkim družinskim položajem: prav takrat se je žena Isabel na-
mreč odločila, da se z njunim sinom Carlosom ne bo preselila v Trst. Vittorio je tako 
znova začel hrepeneti po tem, da bi pustil vse skupaj in se vrnil v Mehiko. A zapoved 
političnega poslanstva, boj za to, da ohrani samega sebe, in ponovno odkritje lastnih 
korenin so ga pripeljali do odločitve, da je od te namere odstopil.
V pomanjkanju navodil z vrha je vse do sredine leta 1949 svoje napore usmeril v 
ideološko-politično revizijo KP STO in v pripravo volilne kampanje. Da bi upravi-
čili njegovo zaupanje, so morali vsi aktivisti skozi filter novih doktrinarnih določil. 
To je bil travmatičen prehod, na koncu katerega je partija izgubila več kot tretjino 
svojih članov, saj je njihovo število padlo s 4.222 na 2.802.152 Ob tem pa so prav 
te izključitve Vidaliju ponudile priložnost, da je izvedel »prenovo« tamkajšnjega ko-
146 RGASPI, f. 575, op. 1, d. 100, l. 180–1. Vidalijevo poročilo iz Trsta, 27. 9. 1947. Alfredo 
Bonelli je bil po tem, ko ga je Vidali rekrutiral, novembra 1948 poslan na Reko, da bi tam ustanovil 
informbirojevsko komunistično celico, ki so jo jugoslovanske oblasti v nekaj tednih odkrile in uničile. 
– Alfredo Bonelli, Fra Stalin e Tito (Trieste: IRSML-FVG, 1996). Francesco Privitera, »Socialismo vero, 
socialismo falso. La lotta dei cominformisti italiani nella Jugoslavia di Tito,« v: Marco Galeazzi, Roma e 
Belgrado, gli anni della Guerra fredda (Ravenna: Longo, 1996).
147 FIG, APCI, fond M, Zapisniki sekretariata, 25. 1. 1949. Sestanek sekretariata KPI, 27. 9. 
1948, v: Gori, Pons, ur., Dagli archivi di Mosca, dok. 20. 
148 Promemoria Giuliana Pajette o KPI in resoluciji informbiroja o Jugoslaviji, 20. 10. 1948, v: 
Ibid., 341–47.
149 FIG, APCI, fond M, s. Esteri, Gradivo informbiroja, šk. 11, mf. 192. Stalinovo pismo tovarišu 
Gottwaldu, kopija za tovariša Togliattija, 14. 7. 1948.
150 FIG, APCI, fond M, s. Jugoslavija in Julijska krajina, Komunistične organizacije v Julijski 
krajini, šk. 180, mf. 99. Promemoria (Prispevek k organizaciji boja proti titoizmu), 30. 8. 1949.
151 FIG, APCI, fond M, s. Jugoslavija in Julijska krajina, Komunistične organizacije v Julijski 
krajini, šk. 57, mf. 099. Vidalijevo pismo sekretariatu KPI, 3. 11. 1949.
152 FIG, APCI, s. Jugoslavija in Julijska krajina, Komunistične organizacije v Julijski krajini, šk. 
36. Poročilo Giordana Pratolonga; šk. 25, mf. 135. Sestanek sekretariata KPI, 27. 9. 1948.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...88
munističnega gibanja, torej nalogo, zaradi katere je bil dejansko poklican iz Mehike. 
In še enkrat več je narodnostna pripadnost izvrženih bila sicer nepriznan, a osrednji 
dejavnik: izključeni so bili večinoma tisti Slovenci, ki so se najbolj srdito borili za 
jugoslovansko rešitev tržaškega vprašanja.153
Volilno kampanjo Vidalijeve partije za občinske volitve v coni A STO je ozna-
čevalo močno protijugoslovanstvo, osredotočeno le na eno temo – »teror«, ki ga je 
izvajal Tito v Jugoslaviji in coni B STO. To je za velik del tržaškega volilnega telesa 
zvenelo kot blagoslov. Pri mobilizaciji množic pa je uničujoča obsodba Jugoslavije 
sprožila poveličevanje mita Stalina in ZSSR: zbrali so kar 96.000 podpisov državlja-
nov, ki so jih poslali sovjetskemu diktatorju kot darilo za njegov šestdeseti rojstni 
dan.154 Še ena pomembna podrobnost, protijugoslovanska usmeritev je bila poveza-
na z jasno izbiro, da se »poudarja spoštovanje mirovnih pogodb samo, če je to nujno 
potrebno«,155 oziroma javno se je treba odreči uradni usmeritvi KPI, ki je podpirala 
ustanovitev STO, in pri tem izključiti vsakršno hipotezo o sodelovanju z listo, ki je 
zagovarjala neodvisnost STO (t. i. indipendentisti, op. pr.). Ti naj bi se za nekaj kraj-
carjev, kot je menil Vidali, prodali Beogradu.156 Vidali je nedvomno zelo pazil, da ne 
bi z ničimer prizadel nacionalnih čustev italijanske večine v Trstu.157 S takšno volilno 
kampanjo, ki jo je celo jugoslovanska UDV ocenjevala kot »tehnično dovršeno«, je 
Vidalijeva KP STO dobila 21,4 odstotka glasov in je bila po moči takoj za Krščansko 
demokracijo druga stranka, medtem ko je Slovensko italijanska ljudska fronta, ki 
jo je vodil Branko Babič in je bila dejansko tisti del tamkajšnje KP, ki je v sporu z 
informbirojem podprla jugoslovansko vodstvo, doživela hud poraz in v občini Trst 
dobila le 2,35 odstotka glasov.158 Leto dni po resoluciji so volilni izidi pokazali, da je 
bila Vidalijeva partija dominantna stranka levice, in potrjevali nepomembnost vpliva 
titoizma v coni A STO.
Tretja konferenca informbiroja novembra 1949, ki je bila v Matri na Madžar-
skem, je spremenila usmeritve boja proti Titovemu režimu. Jugoslovansko vodstvo 
je bilo proglašeno za »bando morilcev in vohunov, ki jih je plačeval že gestapo«. 
Sprejeta je bila direktiva, da ga je treba zrušiti in nadomestiti z »novo komunistično 
partijo, ki bi bila vredna tega imena«.159 Dejansko so bili zdaj cilji odstranitve beo-
grajske »klike« in obnovitev jugoslovanske komunistične partije, ki jih je sprejel vrh 
153 FIG, APCI, fond M, s. Jugoslavija in Julijska krajina, Komunistične organizacije v Julijski 
krajini, Zapisniki sekretariata, 7. 7. 1948. Vidalijevo poročilo.
154 RGASPI, f. 356, op. 1, d. 111. Vidalijevo pismo H. Stasovu, 12. 3. 1949.
155 FIG, APCI, fond M, s. Jugoslavija in Julijska krajina, Komunistične organizacije v Julijski 
krajini, šk. 180, mf. 99. Kronika dogajanja v tržaški KP od 29. junija do 14. julija 1948.
156 RGASPI, f. 575, op. 1, d. 100, l. 180–1. Vidalijevo poročilo iz Trsta, 27. 9. 1947.
157 Pirjevec poudarja, da je Vidali dal tej volilni kampanji »strong patriotic slant«. – »Vittorio Vidali 
and the Cominform,« 270.
158 Vidali, Ritorno alla città senza pace, 65. O volilnih rezultatih: Elezioni amministrative trie-
stine del 1949, pridobljeno 4. 4. 2016, https://it.wikipedia.org/wiki/Elezioni_amministra-tive_triesti-
ne_del_1949.
159 Leonid Gibianskij, »The Last Conference of the Cominform,« v: The Cominform, ur. Procacci, 
645–67. FIG, APCI, Zapisniki vodstva. Togliattijeva razprava, 24. 11. 1949.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 89
informbiroja, enaki kot tisti, ki jih je takoj pa izobčenju KPJ zaman skušal uveljaviti 
Vidali. Ukaz za Titov umor, etikete o trockizmu in »fašističnem terorizmu« so se 
že leto pred tem, ko je vrh informbiroja uradno sprejel takšno usmeritev, pojavili v 
besednjaku njegove partije.160
Ponovno lansiranje protititoistične ofenzive se je združilo z zahtevami po mobi-
lizaciji na ideološkem in vojaškem področju, ki jih je narekovalo sovjetsko vodstvo v 
času radikalizacije hladne vojne. Doseženo jedrsko ravnovesje in zmaga revolucionar-
nih sil na Kitajskem sta hkrati z utrditvijo bipolarne delitve Evrope in ustanovitvijo 
Nata Stalina napeljala na prepričanje, da se odločilni spopad z zahodnim kapitali-
stičnim svetom neizprosno približuje.161 Ker so predvidevali, da bi lahko tamkajšnje 
oblasti zahodne komunistične partije postavile izven zakona, so zlasti leta 1950 in 
1951 okrepili vlogo informbiroja. Te bi nato delovale nelegalno, zato je sovjetsko 
vodstvo začelo obnavljati ilegalne organizacije.162 Po analizah, ki so jih izdelali v 
CIA, UDV in Uradu za obmejne pokrajine italijanske vlade, so organizacije, ki so jih 
za boj proti jugoslovanskemu vodstvu vzpostavili na območju Alpe-Adria, formirale 
tajni sovjetski network, ki naj bi ga »obudili« v primeru vojne proti kapitalističnim 
državam ali pa Jugoslaviji. Tajna zasedanja organizacijskega sekretariata informbiroja, 
ki so jih sklicali v letu 1950, da bi na njih razpravljali o načinu aktualizacije odločitev, 
ki jih je sprejela tretja konferenca, so KP STO postavljala v ospredje teh operacij. To 
je Vidali sprejel kot »častno nalogo«, ki ji je bil nato predan z vsem srcem.163 Kakor-
koli že, zavedanje, da imajo tam zaupanja vrednega in učinkovitega izvajalca ukazov 
z dolgoletno izkušnjo delovanja v tajnih službah, ni bilo edini razlog, ki je sovjetsko 
vodstvo navedlo na to, da je cona A STO postala »glavna lansirna rampa« za njihove 
napade na Jugoslavijo. Pomembna razloga za takšno njihovo odločitev sta bila tudi 
veliko število tamkajšnjih protititoističnih disidentov, ki so pred kratkim emigrirali, 
in zlasti lahek prehod med cono A in Jugoslavijo, v nasprotju z neprodušno zaprtimi 
mejami med Jugoslavijo in sovjetskimi satelitskimi državami.164 
Osnovni motiv za takšno odločitev pa je bil pomemben strateški položaj, ki so ga 
območju med Italijo in Jugoslavijo pripisovali sovjetski vojaški strokovnjaki: obmej-
160 V razpravi na izrednem kongresu KP STO julija 1948 je Vidali pozval na »odstranitev nacio-
nalnih in trockističnih voditeljev, ki so zdaj na čelu Jugoslavije«. Marina Bernetich pa je v začetku leta 
1949 govorila o »fašističnem terorizmu«. – SI AS 1931, Vidalijev obaveštajni centar.
161 Za ZSSR v poznem Stalinovem obdobju sta bila poziv k redu v komunističnem gibanju in 
ponovna vzpostavitev hierarhičnih položajev v prstanu »zunanjega imperija« nujna za zagotavljanje var-
nosti. Vzrok za tako ravnanje je bila kriza v mednarodnih odnosih, ki naj bi po mnenju sovjetskega 
vodstva vodila v neizogibno vojno. V: Vojtech Mastny, The Cold War and Soviet Insecurity. The Stalin 
Years (New York: Oxford University Press, 1998), 113–15. Federico Romero, Storia della guerra fredda. 
L’ultimo conflitto per l’Europa (Torino: Einaudi, 2009), 73–75. Fabio Bettanin, Stalin e l’Europa. La 
formazione dell’impero esterno sovietico, 1941–1953 (Roma: Carocci, 2006).
162 Pons, La rivoluzione globale, 242, 243.
163 FIG, APCI, s. Jugoslavija in Julijska krajina, Komunistične organizacije v Julijski krajini, Za-
pisniki komiteja tržaške federacije KPI, 9.–11. 2. 1951, mf. 335. Gibianskij, »The Last Conference of 
the Cominform«.
164 NARA, CREST, CIA, Communist Party Intelligence Operations, The Espionage Apparatus of 
the Pro-Cominform Communist Party of Trieste, January 1952.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...90
no območje in visoka koncentracija vojaških oporišč Nata ter njegovih zaveznikov, 
katerih premike je bilo treba nadzorovati.165 Ključni trenutek za obnovo sovjetske 
obveščevalne mreže na območju severovzhodne Italije je torej sovpadal s spremembo 
usmeritve, ki jo je sprejel Stalin v drugem obdobju boja proti Titu, in to skupaj s 
pripravami na vojno s kapitalističnim blokom. Od leta 1950 je bila torej zgradba 
MGB (Ministerstvo gosudarstvennoy bezopasnosti SSSR, Ministrstvo državne var-
nosti ZSSR, ime za sovjetsko obveščevalno agencijo med letoma 1946 in 1953) na 
območju cone A pomembno okrepljena in postavljena neposredno pod Vidalijevo 
vodstvo, mreža pa je bila vzpostavljena tudi v goriški federaciji KPI.166 Dve veji 
tajnega aparata – anti-Nato in anti-Tito – sta izhajali iz iste strukture in delovali po 
vzporednih kanalih. »Zunanja sekcija« (ali konspirativna sekcija, kot jo poimenujejo 
v dokumentih UDV), se je ukvarjala z rekrutacijo in izobraževanjem agentov, zbira-
njem vojaških informacij, razporeditvijo jugoslovanskih in natovskih sil na območju 
med Italijo in Jugoslavijo, koordinacijo sabotažnih operacij na jugoslovanskem oze-
mlju (oborožitev, pokritje z mrežo tajnih agentov), infiltracijo v stranke, ki so naspro-
tovale ustanovitvi STO. Pri tem so bili v stalni zvezi s sovjetskim veleposlaništvom 
v Italiji, ki je vse to delovanje nadzorovalo.167 Za tajno pošiljanje agentov, katerih 
naloga je bila ustanavljati šole za urjenje vohunov, je bilo ključno tajno sodelovanje 
med Vidalijevo KP STO in avstrijsko ter češkoslovaško partijo.168 Sedež tega ope-
rativnega centra »zunanje sekcije« – njegova šifra je bila T1 – je bila vila na periferiji 
Trsta, ki je bila last premožnega člana partije (v njej je odgovarjal za finance), v kateri 
je med svojimi obiski v Trstu po navadi bival tudi Togliatti.169 Nasprotno pa je bila 
»notranja sekcija«, ki se je ukvarjala z nadzorom znotraj partije in kontrašpijonažo, 
zakamuflirana v okviru rednega delovanja kadrovske komisije. Ta je bila svojčas del 
mreže, ki je nadzirala infiltracije privržencev Titovega režima in je bila v okviru pri-
stojnosti KPI razširjena po vsej Italiji.170 
Poleg opremljanja tajnih skupin v Jugoslaviji, ki jih je UDV vedno znova neu-
165 SI AS 1931, Vidalijev obveščevalni center.
166 NARA, CREST, CIA, Communist Party Intelligence Operations, The Espionage Apparatus of 
the Pro-Cominform Communist Party. MGB (1946–1954). Analitiki Cie so ocenjevali, da je bil pred 
Vidalijem referent MGB Lino Zocchi, sekretar goriške federacije KPI, s code name Ninci.
167 Karel Šiškovič je skrbel za stike med KP STO, Vidalijevim tajnim aparatom in veleposlani-
štvom SZ v Italiji. Jugoslovanska tajna služba je sledila njegovemu delovanju in premikom, zahvaljujoč 
podatkom, ki jim jih je dajala Karlova sestra Marja, ki je bila agentka UDV. Za zvezo med Vidalijevim 
tajnim aparatom in KPI pa je skrbel Andrea Cicalini, ki je bil pred tem italijanski predstavnik v direk-
toratu informbiroja v Bukarešti. – NARA, CREST, CIA, Communist Party Intelligence Operations, 
The Espionage Apparatus.
168 Sporazum je bil podpisan v času tretjega kongresa Vidalijeve KP STO, ki je bil 18. in 19. sep-
tembra 1949, na katerem so bili tudi delegati navedenih partij. Od takrat naprej je Vidalijeva KP STO 
vsako leto v Prago poslala trideset svojih članov. – SI AS 1931, Vidalijev obveščevalni center.
169 AGPCM, UZC, sekc. II, šk. 83, zv. I, Tajne organizacije KP STO, marec 1956. V to vilo so 
Togliattija prepeljali tudi 1. maja 1955, ko mu je na zborovanju na stadionu Valmaura v Trstu postalo 
slabo. – Mario Spallone, Vent’anni con Togliatti (Milano: Teti, 1976), 135, 136.
170 ACS, MI-GAB, Partiti politici 1944–1966, šk. 23, 24, f. 1608/85, KP STO/KPI 1955–1966, 
Prot. 04134/2 zaupno, Tajna organizacija KP STO, december 1955.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 91
smiljeno razbila, je center T1, ki ga je vodil Vidali, načrtoval vrsto atentatov na Tita. 
Ti so bili sicer eklatantni in nedvoumno neuspešni, a je vzdevek Tito’s executioner, ki 
mu ga je že septembra 1948 v svarilo pripela revija Time, kljub temu upravičen.171 
»Tisti tam so vedno budni /…/ Vidali in njegovi možje v Trstu nas hočejo uničiti.« 
To naj bi rekel Tito in iz svoje palače na Brionih pokazal na nasprotno stran Jadrana. 
To naj bi izrekel v trenutku, ko so njegovi osebni stražarji, imenovani Titova garda, 
tik pred tem našli in razstrelili dve mini na železniški progi Divača–Pulj: z njima naj 
bi razstrelili vlak, s katerim se je Tito peljal na počitnice.172 Načrte za drug atentat so 
odkrili v Sežani, kjer je Tito čakal na to, da bi pregledal vojaški oddelek: njegov avto, 
na katerem je bil prilepljen velik kos trinitrotuola, bi moral eksplodirati kakšen meter 
od vojaškega sprevoda in povzročiti smrt ne le Tita, ampak tudi Koče Popovića, ki je 
bil takrat jugoslovanski zunanji minister, ter generalov Ivana Gošnjaka in Milana Že-
žlja. Vidali je za nalogo pridobil mladega oficirja Titove garde, ki je pod predsednikov 
avto namestil eksploziv.173 
Te mahinacije, ki jih je načrtoval Vidali, so se prekrivale s tistimi, ki jih je istoča-
sno načrtoval Josip Grigulević: velik agent sovjetske tajne službe, ki se je leta 1951 
na neverjeten način uspel akreditirati kot veleposlanik Kostarike v Rimu, in to pod 
imenom Teodoro Castro.174 Ta je vodstvu sovjetske MGB predlagal, da bi Tita ubili 
tako, da bi mu na nekem sprejemu razpršili po obrazu bacile pljučne kuge ali da bi 
mu podarili dragoceno skrinjico s čokoladnimi bonboni, ob odprtju katere bi mu v 
obraz bruhnil oblak strupenega plina.175 Glede na razpoložljive dokumente ni veliko 
podatkov, a nedvomno so med načrtovalcema atentatov, Vidalijem in Grigurevićem, 
obstajale povezave; šlo je za obsesivne in nekoliko karikirane Stalinove spletke tik 
pred smrtjo, da bi ubili Tita: »Mario« in »Felipe« sta bila stara tovariša iz specialnih 
služb, skupaj sta delovala v Španiji in Mehiki, in to v času, ko sta bila izpostavljeni 
tarči Andreu Nin in Lev Trocki.176
171 »Tito and the Executioner. A Hunting License,« Time, 6. 9. 1948. 
172 Giacomo Scotti, Il gulag in mezzo al mare. Nuove rivelazioni su Goli Otok (Trieste: Lint, 2012), 
260–64. Vjenceslav Cenčić – Ceco, Atentati na Tita (Delnice: Spectrum, 2006). 
173 Po aretaciji in mučenju naj bi, preden se je v celici obesil, priznal, da je izdajal. Scotti – ki 
pripoved povzema po Vladimirju Dedijerju v knjigi Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita (Za-
greb in Rijeka: Mladost i Spektar-Liburnija, 1980–84) – dogajanje komentira takole: »Vsi izdajalci so 
končali na tak način: samomori, obešeni.« – Il gulag in mezzo al mare, 265–67. NARA, CREST, CIA, 
Communist Party Intelligence Operations, The Espionage Apparatus. Dedijer piše, da naj bi UDV o 
pripravljanju atentata v jeseni 1953 obvestil prav center MGB v Moskvi, saj je takrat po Stalinovi smrti 
že tekel proces približevanja med ZSSR in Jugoslavijo.
174 Christopher Andrew in Vasilij Mitrokhin, L’archivio Mitrokhin. Le attività segrete del KGB in 
Occidente (Milano: Rizzoli, 2007), 215–17. 
175 NARA, CREST, CIA, Comment on FBI Report, 10. 2. 1953. NARA, CREST, CIA, Cen-
tral Intelligence Bulletin, Plan to Assassinate Tito while in England Reported, 3. 9. 1952. Kemične 
sestavine, s katerimi naj bi ubili Tita, so pripravili v Moskvi, v Laboratoriju 12, ki je bil specializiran za 
tako imenovana »oprana dela«. Poročilo Griguleviča o različnih načinih, kako naj bi ubili Tita, je bilo 
verjetno zadnji dokument, ki ga je Stalin pregledal, preden je v zori 1. marca 1953 umrl za posledicami 
možganske kapi. – Pirjevec, Tito in tovariši, 293.
176 Boris Volodarsky, El caso Orlov. Los servicios secretos soviéticos en la Guerra civil de España (Bar-
celona: Crìtica, 2013).
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...92
Da bi se ohranila logistika takšnih razsežnosti, je bilo potrebnih veliko sredstev, 
ki niso bila predvidena v okviru rednih stroškov partije. Samo vzdrževanje tajnega 
aparata v Jugoslaviji je bilo formalno v okviru financ KP STO, in sicer zakrito v 
zaupni bilanci urada za tisk in propagando, sredstva zanj pa naj bi zagotavljale ko-
munistične organizacije in še zlasti KPI.177 Treba je vedeti, da je ta mreža preživela v 
glavnem zahvaljujoč fondom, ki jih je KP STO zagotavljala Sovjetska zveza od leta 
1950 naprej: v povprečju kakšnih 100.000 dolarjev na leto, ki jih je Vidalijeva par-
tija vse do leta 1957 dobivala iz Fonda za pomoč levim delavskim organizacijam.178 
Takrat je bil Stalin že skoraj štiri leta mrtev, boj proti »titofašizmu« pa le še obledel 
in neprijeten spomin. KPI in Zveza komunistov Jugoslavije sta z ramo ob rami zago-
varjali »nacionalno pot« kot alternativen model sovjetskemu monolitizmu. Trst je bil 
vrnjen Italiji leta 1954. Kmalu zatem je Vidali postal član italijanskega parlamenta: 
najprej kot poslanec in nato kot senator. Svet se je v resnici spremenil. Vidali je umrl 
novembra 1983.
Prevod iz italijanščine Nevenka Troha
Viri in literatura
Arhivski viri:
•	 ACS, Archivio Centrale dello Stato:
 º Ministero degli Interni – Gabinetto (MI-GAB): Partiti politici 1944–1966.
•	 AGPCM, Archivio Generale Presidenza Consiglio dei Ministri, Rim:
 º Ufficio Zone di Confine (UZC).
•	 AILS, Archivio Istituto Livio Saranz, Trst. 
•	 AIRSML, Archivio dell’Istituto regionale per la storia del movimento di Liberazione nel Friuli 
Venezia Giulia, Trst. 
•	 AVP RF, History and Public Policy Program Digital Archive. 
•	 Cold War International History Project Bulletin, št. 10 (1998). »Soviet and Yugoslav Records of the 
Tito-Stalin Conversation of 27–28th May 1946.«
•	 FIG, Fondazione Istituto Gramsci, Rim:
 º Archivio Partito comunista italiano (APCI).
 º Archivio Vittorio Vidali (AVV).
•	 Fondazione Luigi Einaudi, Torino:
 º Archivio Manlio Brosio (AMB).
•	 NARA, National Archives and Records, Washington, D.C.:
 º Records of the Army Staff (RAS).
177 AGPCM, UZC, sekc, II, šk. 83, zv. I, 25/4, Delovanje KP STO, 4. junij 1957, Razprava Vit-
toria Vidalija na Izvršnem komiteju KP STO, 25. maj 1957.
178 Valerio Riva, ur., Oro di Mosca. I finanziamenti sovietici al PCI dalla rivoluzione d’Ottobre al 
crollo dell’URSS (Milano: Mondadori, 1999), priloga II, dok. 5, 6, 10, 12, 15, 16, 17: Pisma predsedni-
ka Zunanje komisije CK KPSZ V. Grigorijana Stalinu, 2. 1. 1951, 1. 12. 1951; pismo odgovornega 
sekcije CK KPSZ za odnose z drugimi komunističnimi partijami M. Suslova Prezidiju CK KP SZ, 
7. 5. 1953; M. Suslov Prezidiju CK KPSZ, tovarišema Malenkovu in Hruščovu, 8. 1. 1954; pismo 
odgovornega sekcije CK KPSZ za odnose z drugimi komunističnimi partijami V. Stepanova CK KPSZ, 
25. 2. 1955; pismi odgovornega sekcije CK KPSZ za odnose z drugimi komunističnimi partijami B. 
Ponomareva CK KPSZ, 27. 1. 1956, 4. 12. 1956.
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 93
•	 Procacci, Giacomo et al., ur. The Cominform. Minutes of the Three Conferences 1947/1948/1949, 
Fondazione Feltrinelli, Annali, XXX (1994). Milano: Feltrinelli, 1994.
•	 RGASPI, Russian State Archive of Social-Political History, Moskva.
•	 Riva, Valerio. Oro da Mosca. I finanziamenti sovietici al PCI dalla rivoluzione d’Ottobre al crollo 
dell’URSS. Mondadori: Milano, 1999.
•	 SI AS, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana:
 º SI AS 1569, Centralni komite KP STO.
 º SI AS 1589, Centralni komite ZKS.
 º SI AS 1748, Ivan Regent.
 º SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve.
•	 Sovetskij faktor v Vostočnoj Evrope 1944–1953. Dokumenty, 2 voll. Moskva: Rosspen, 1999–2002.
•	 USDJ, Department of Justice, Washington, D.C:
 º Federal Bureau Investigation (FBI): Freedom of Information Act (FOIA).
•	 TLWLA, Taminent Library/Robert F. Wagner Labor Archives, New York.
Literatura:
•	 Andrew, Christopher in Vasilij Mitrokhin. L’archivio Mitrokhin. Le attività segrete del KGB in Occi-
dente. Milano: Rizzoli, 2007.
•	 Anikeev, Anatolii S. Kak Tito ot Stalina ušël. Jugoslavija, SSSR i SŠA v načalnyj period «cholodnoj 
vojny» (1945-1957). Moskva: Isiran, 2002.
•	 Barckhausen, Christiane. Tina Modotti. Verità e leggenda. Milano: Giunti, 2003.
•	 Bettanin, Fabio. Stalin e l’Europa. La formazione dell’impero esterno sovietico, 1941–1953. Roma: 
Carocci, 2006.
•	 Bettiza, Enzo. Recenzija Goli Otok. Italiani nel gulag di Tito, avt. Giacoma Scottija. La Stampa, 21. 
11. 2004.
•	 Bonelli, Alfredo. Fra Stalin e Tito. Trieste: IRSML-FVG, 1996.
•	 Campa, Valentin. Mi testimonio. Experiencias de un comunista mexicano. Mexico, D. F.: Ediciones 
de cultura popular, 1978.
•	 Caprara, Maurizio. Lavoro riservato. I cassetti segreti del PCI. Milano: Feltrinelli, 1997.
•	 Carr, Barry. »La crisis del Partido comunista mexicano y el caso Trotsky 1939–1940«. V: El comu-
nismo: otras miradas desde America latina, ur. Elvira Concheiro, Massimo Modonesi in Horacio 
Crespo. Mexico, D.F.: Universidad Nacional Autónoma de México, Centro de Investigaciones In-
terdisciplinarias en Ciencias y Humanidades, 2007.
•	 Cattaruzza, Marina. L’Italia e il confine orientale. Bologna: Il Mulino, 2006.
•	 Cenčić-Ceco, Vjenceslav. Atentati na Tita. Delnice: Spectrum, 2006.
•	 Clark, Katerina. Moscow, the Fourth Rome. Stalinism, Cosmopolitanism, and the Evolution of Soviet 
Culture, 1931–1941. Cambridge, Ma.: Harvard University Press, 2011.
•	 Clementi, Marco. L’alleato Stalin. L’ombra sovietica sull’Italia di Togliatti e De Gasperi. Milano: Riz-
zoli, 2011.
•	 D’Amelio, Diego et. al., ur. La difesa dell’italianità. L’Ufficio zone di confine a Bolzano, Trento e 
Trieste (1945–1954). Bologna: Il Mulino, 2015. 
•	 de Leonardiis, Massimo. »La questione di Trieste.« V: L’Italia del dopoguerra. Il trattato di pace con 
l’Italia, ur. Romain H. Rainero in Giuliano Manzari. Gaeta: Stabilimento grafico militare, 1998.
•	 Dedijer, Vladimir. Novi prilozi za biografiju Josipa Broza. Zagreb in Rijeka: Mladost i Spektar-Li-
burnija, 1980–84.
•	 Dedijer, Vladimir. The Battle Stalin Lost. New York: Grosset & Dunlap, 1972.
•	 Di Berardo, Stefano. La poesia dell’azione. Vita e morte di Carlo Tresca. Milano: Angeli, 2012.
•	 Diggins, John P. »The Italo-American Anti-Fascist Opposition.« The Journal of American History 54, 
št. 3 (december 1967).
•	 Đilas, Milovan. Se la memoria non m’inganna… Ricordi di un uomo scomodo (1943–1962). Bologna: 
Il Mulino, 1987.
•	 Faber, Sebastian. »L’esilio degli intellettuali spagnoli e tedeschi in Messico. Due esperienze a con-
fronto.« Memoria e Ricerca, št. 31 (2009).
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...94
•	 Fogar, Galliano. Sotto l’occupazione nazista nelle province orientali. Udine: Del Bianco, 1968.
•	 Gibiansky, Leonid. »L’Unione Sovietica, la Jugoslavia e Trieste.« V: La crisi di Trieste – maggio-giu-
gno 1945. Una revisione storiografica, ur. Giampaolo Valdevit. Trieste: Irsml-Fvg, 1995.
•	 Gibiansky, Leonid. »The Last Conference of the Cominform.« V: The Cominform. Minutes of the 
Three Conferences 1947/1948/1949, ur. Giacomo Procacci et al. Fondazione Feltrinelli, Annali, 
XXX (1994). Milano: Feltrinelli, 1994.
•	 Gibiansky, Leonid. »The Soviet Bloc and the Initial Stage of the Cold War. Archival Documents 
on Stalin’s Meetings with Communist Leaders of Jugoslavia and Bulgaria, 1946-1948.« Cold War 
International History Project Bulletin. Washington (D. C.): Wilson Center, 1998.
•	 Gibiansky, Leonid. »Tretskii vopros v kontse vtoroi mirovoi voiny (1944–1945).« Slavyanovedenie 
(Moscow), št. 3–4 (2001).
•	 Graziosi, Andrea. Guerra e rivoluzione in Europa 1905–1956. Bologna: Il Mulino, 2001.
•	 Gross, Ian T. »War as Revolution.« V: The Establishment of Communist Regimes in Eastern Europe, 
1944–1949, ur. Norman M. Naimark in Leonid Gibianskii. Boulder: Westview Press, 1997.
•	 Iatrides, John O. »Revolution or Self-Defense? Communist Goals, Strategy, and Tactics in the Gre-
ek Civil War.« Journal of Cold War Studies VII, št. 3 (2005). 
•	 Jaffe, Philip J. The Rise and Fall of American Communism. New York: Horizon Press, 1975.
•	 Jersild, Austin. The Sino-Soviet Alliance. An International History. Chapel Hill, NC: The University 
of North Carolina Press, 2014.
•	 Judt, Tony. Dopoguerra. Come è cambiata l’Europa dal 1945 a oggi (2005). Milano: Mondadori, 
2007.
•	 Karlsen, Patrick. Frontiera rossa. Il Pci, il confine orientale e il contesto internazionale 1941–1955. 
Gorizia: LEG, 2010.
•	 Khrushchev, Sergei, ur. Memoirs of Nikita Khrushchev, III. Statesman. University Park, PA: The 
Pennsylvania State University Press, 2007.
•	 Kramer, Mark. »Stalin, Soviet Policy, and the Consolidation of a Communist Bloc in Eastern Eu-
rope.« V: Stalinism Rivisited. The Establishment of Communist Regimes in East-Central Europe, ur. 
Vladimir Tismaneanu. Budapest: Central European University Press, 2010.
•	 Lampe, John R. Yugoslavia as History. Twice There Was a Country. Cambridge, MA: Cambridge 
University Press, 2006.
•	 Maglio, Andrea. Hannes Meyer. Un razionalista in esilio. Architettura, urbanistica e politica 1930–
1954. Milano: Angeli, 2002.
•	 Mark, Eduard. Revolution by Degrees. Stalin’s National-Front Strategy for Europe, 1941–1947. Cold 
War International History Project, Washington (D. C.), Working Paper, št. 31, 2001.
•	 Mastny, Vojtech. The Cold War and Soviet Insecurity. The Stalin Years. New York: Oxford University 
Press, 1998.
•	 Millo, Anna. La difficile intesa. Roma e Trieste nella questione giuliana, 1945–1954. Trieste: Italo 
Svevo, 2011.
•	 Mistry, Kaeten. The United States, Italy and the Origins of Cold War. Waging Political Warfare, 1945–
1950. Cambridge, UK: Cambridge University Press, 2014.
•	 Moran, Dominic. Pablo Neruda. London: Reaktion Books, 2009.
•	 Nation, Craig R. Black Earth, Red Star. A History of Soviet Security Policy, 1917–1991. Ithaca: Cor-
nell University Press, 1992.
•	 Pacini, Giacomo. Le altre Gladio. La lotta segreta anticomunista in Italia. 1943–1991. Torino: Ei-
naudi, 2014.
•	 Pechatnov, Vladimir O. »The Soviet Union and the World, 1944-1955.« V: The Cambridge History 
of the Cold War, ur. Melvyn P. Leffer in Odd A. Westad. New York: Cambridge UP, 2010.
•	 Pernicone, Nunzio. Carlo Tresca. Portrait of a Rebel. New York: Palgrave Macmillan, 2005.
•	 Perovic, Jeronim. »The Tito-Stalin Split. A Reassessment in Light of New Evidence.« Journal of Cold 
War Studies IX, št. 2 (2007).
•	 Pirjevec, Jože. »Vittorio Vidali and the Cominform, 1947–1953.« V: The Soviet Union and Europe 
in the Cold War, 1943–1953, ur. Francesca Gori in Silvio. London: Fondazione Giangiacomo Fel-
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 95
trinelli, MacMillan Press LTD, 1996.
•	 Pirjevec, Jože. Tito in tovariši. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011.
•	 Pons, Silvio. »Stalin and the European Communists after World War Two (1943–1948).« V: Post- 
War Reconstruction in Europe. International Perspectives, 1945–1949, Past & Present, ur. Mark 
Mazower, Jessica Reinisch in David Feldman, št. 6 (2011).
•	 Pons, Silvio. L’impossibile egemonia. L’URSS, il PCI e le origini della guerra fredda (1943–1948). 
Roma: Carocci, 1999.
•	 Pons, Silvio. La rivoluzione globale. Storia del comunismo internazionale, 1917–1991. Torino: Eina-
udi, 2011.
•	 Privitera, Francesco. »Socialismo vero, socialismo falso. La lotta dei cominformisti italiani nella 
Jugoslavia di Tito.« V: Roma e Belgrado, gli anni della Guerra fredda, ur. Marco Galeazzi. Ravenna: 
Longo, 1996.
•	 Pupo, Raoul. Trieste ’45. Roma in Bari: Laterza, 2011.
•	 Raat, Dirk. »U. S. Intelligence Operations and Covert Action in Mexico, 1900–1947.« Journal of 
Contemporary History 22 (1987).
•	 Rabel, Roberto G. Between East and West. Trieste, the United States and the Cold War, 1941–1954. 
Durham N. C., Duke University Press 1988.
•	 Richardson, William H. Mexico Through Russian Eyes, 1896–1940. Pittsburgh, Pa.: University of 
Pittsburgh Press, 1988.
•	 Romero, Federico. Storia della guerra fredda. L’ultimo conflitto per l’Europa. Torino: Einaudi, 2009.
•	 Ryan, James G. Earl Browder. The Failure of American Communism. Tuscaloosa in London: The 
University of Alabama Press, 1997.
•	 Savarino, Franco. »Bajo el signo del Littorio. La comunidad italiana en México y el fascismo.« Re-
vista Mexicana de Sociologia 64, št. 2 (april–junij 2002).
•	 Schlögel, Karl. Moscow 1937. Cambridge: Polity, 2012.
•	 Schuler, Friedrich E. Mexico between Hitler and Roosevelt. Mexican foreign relations in the age of 
Lázaro Cárdenas, 1934–1940. Albuquerque: University of New Mexico Press, 1998.
•	 Scotti, Giacomo. Il gulag in mezzo al mare. Nuove rivelazioni su Goli Otok. Trieste: Lint, 2012.
•	 Sema, Paolo. Siamo rimasti soli. I comunisti del PCI nell’Istria occidentale dal 1943 al 1946. Gorizia: 
Leg, 2004.
•	 Snyder, Timothy. »‘To Resolve the Ukrainian Problem Once and for All’. The Ethnic Cleansing of 
Ukrainians in Poland, 1943–1947.« Journal of Cold War Studies 2 (1999).
•	 Stavrakis, Peter J. Moscow and Greek Communism, 1944–1949. Ithaca: Cornell University Press, 
1989.
•	 Stuhlpfarrer, Karl. Le zone di operazione Prealpi e Litorale adriatico, 1943–1945. Gorizia: Edizioni 
Libreria Adamo, 1968.
•	 Swain, Geoffrey. »The Cominform. Tito’s International?.« The Historical Journal 35, št. 3 (septem-
ber 1992).
•	 Swain, Geoffrey. »The Comintern and Southern Europe, 1938–1943.« V: Resistance and Revolution 
in Mediterranean Europe 1939–1948, ur. Tony Judt. London in New York: Routledge, 1989.
•	 Swain, Geoffrey. »Tito and the Twilight of the Komintern.« V: International Communism and the 
Communist International, 1919–1943, ur. Tim Rees in Andrew Thorpe. Manchester: Manchester 
University Press, 1999.
•	 Troha, Nevenka. Komu Trst? Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: Modrijan, 1999.
•	 Valdevit, Giampaolo. »Dalla crisi del dopoguerra alla stabilizzazione politica e istituzionale, 1945–
1965.« V: Storia d’Italia. Le regioni dall’Unità ad oggi. Il Friuli Venezia Giulia, ur. Roberto Finzi, 
Claudio Magris in Giovanni Miccoli. Torino: Einaudi, 2002.
•	 Valdevit, Giampaolo. La questione di Trieste 1941–1954. Politica internazionale e contesto locale. 
Milano: Angeli, 1986.
•	 Valdevit, Giampaolo. Trieste. Storia di una periferia insicura. Milano: Bruno Mondadori, 2004.
•	 Vidali, Vittorio. Comandante Carlos. Roma: Editori Riuniti, 1984.
•	 Vidali, Vittorio. Dal Messico a Murmansk. Milano: Vangelista, 1975.
•	 Vidali, Vittorio. Giornale di bordo. Milano: Vangelista, 1977.
Patrick Karlsen: Zadnja bitka v Stalinovem imenu. »Komunizem na obalah Jadranskega morja« ...96
•	 Vidali, Vittorio. Ritorno alla città senza pace. Il 1948 a Trieste. Milano: Vangelista, 1982.
•	 Volodarsky, Boris. El caso Orlov. Los servicios secretos soviéticos en la Guerra civil de España. Barcelona: 
Crìtica, 2013.
•	 Zanatoni, Marzio. Albe Steiner. Cambiare il libro per cambiare il mondo. Dalla Repubblica dell’Ossola 
alle edizioni Feltrinelli. Milano: Unicopli, 2013.
•	 Zubok, Vladislav in Constantine Pleshakov. Inside the Kremlin’s Cold War. From Stalin to Khrus-
hchev. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1996.
•	 Zuccari, Maurizio. »Il PCI e la ‹scomunica› del ’48. Una questione di principio.« V: Dagli archivi 
di Mosca. L’URSS, il Cominform e il PCI (1943–1951), ur. Francesca Gori in Silvio Pons. Roma: 
Carocci, 1998.
•	 Zuccari, Maurizio. Il dito sulla piaga. Togliatti e il PCI nella rottura fra Stalin e Tito, 1944–1957. 
Milano: Mursia, 2011.
Patrick Karlsen
L’ULTIMA BATTAGLIA IN NOME DI STALIN.  
IL COMUNISMO ADRIATICO E LA LOTTA DEL COMINFORM CONTRO TITO 
(1947–1954)
R I A S S U N T O
Il saggio ha l’obiettivo di inquadrare la politica del “comunismo adriatico” dalla fine della Seconda 
guerra mondiale fino alla vigilia dello scisma fra Stalin e Tito nel 1948, con la conseguente spaccatura 
nelle relazioni fra Jugoslavia e Unione Sovietica e l’espulsione della Jugoslavia dal campo dei Paesi socia-
listi. Al centro dell’analisi, è stata posta la figura di Vittorio Vidali, dirigente italiano (nativo di Muggia, 
vicino a Trieste) del movimento comunista e rivoluzionario di professione, con una lunga e articolata 
militanza nei servizi di informazione sovietici in diversi teatri dell’Europa e dell’America.
La scelta di concentrare l’attenzione su Vidali trova motivazione nel ruolo decisivo da lui svolto nel 
“comunismo adriatico” nelle fasi immediatamente precedenti la spaccatura Tito-Stalin e poi durante gli 
anni della lotta organizzata dal Cominform contro il partito e il regime jugoslavi dopo il 1948.
Il saggio dedica un’ampia trattazione e cerca, con l’ausilio di una documentazione largamente ine-
dita, di fare chiarezza sulle circostanze che hanno condotto al ritorno di Vidali dal Messico a Trieste nel 
1947, sottolineando la convergenza di interessi che ha fatto da sfondo alla decisione assunta in tal senso 
dal movimento comunista internazionale. Per comprendere al meglio tale decisione, è stato necessario 
soffermarsi in primo luogo sulle posizioni assunte da Vidali in merito alla “questione di Trieste”, ovvero 
la contesa confinaria sorta fra Italia e Jugoslavia all’indomani della guerra in merito alla destinazione 
territoriale della città. Infatti, sin dalla fine del 1945 Vidali prese a maturare una posizione di distanza 
e infine di decisa condanna della politica della dirigenza jugoslava volta all’annessione di Trieste e alla 
sua trasformazione in VII Repubblica all’interno della Federazione di Belgrado. Tali posizioni furono 
espresse da Vidali in forma privata e confidenziale a dirigenti di partito con i quali egli intratteneva 
rapporti di amicizia: una corrispondenza intercettata dall’FBI e quindi nota alle autorità americane, che 
da quel momento giudicarono di buon grado l’arrivo nella Trieste occupata dal GMA (Governo militare 
alleato) di un dirigente comunista contrario alla linea annessionista, portata avanti dal Partito comu-
nista sloveno di concerto con quello jugoslavo. L’intransigenza con cui i dirigenti sloveni perseguivano 
l’obiettivo dell’annessione aveva causato da tempo forti tensioni all’interno del movimento comunista 
locale: erano soprattutto larghi settori della sua componente italiana a manifestare un disagio crescente 
nei confronti di quell’obiettivo, tanto da far apparire concreto il rischio di una scissione su base naziona-
le al segretario del PCI Palmiro Togliatti. Quest’ultimo dunque vide in Vidali, dotato di grande carisma 
e circondato ancora della leggenda del “comandante Carlos” della guerra di Spagna, l’elemento ideale 
per dare ai militanti italiani del partito comunista di Trieste un punto di riferimento e una guida capace 
di arginare il loro scontento e sventare così il rischio di una scissione. Una finalità che, limitatamente 
all’abbassamento delle tensioni interne al movimento, era condivisa dagli stessi dirigenti jugoslavi, i 
quali, messi di fronte all’avallo sovietico e incoraggiati dal parere favorevole di un loro importante diri-
Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 2/2016 97
gente – Ivan Regent, amico di Vidali sin dai tempi della giovinezza –, si risolsero ad accettare la messa in 
porto dell’operazione. In effetti, anche l’Unione Sovietica era alla ricerca di un uomo da inviare a Trieste 
per incarnare la politica di conciliazione e compromesso con le potenze occidentali, imboccata da Stalin 
sin dal maggio 1945 e sfociata due anni più tardi nella sottoscrizione del Trattato di pace con l’Italia, 
che istituiva il Territorio libero di Trieste e rimuoveva dunque l’annessione della città alla Jugoslavia 
dall’orizzonte delle possibilità.
Tuttavia, le linee programmatiche attorno alle quali Vidali cominciò a definire la sua proposta po-
litica una volta giunto a Trieste, finirono per cozzare con gli ambiziosi disegni egemonici coltivati dalla 
dirigenza jugoslava. Questi ultimi, volti a estendere il patronage di Belgrado sui movimenti comunisti 
dei Paesi confinanti e a trasformare la Jugoslavia nella potenza di riferimento dell’area danubiano-
balcanica, acquistarono nuovo vigore man mano che il quadro internazionale dominato dalla Guerra 
fredda andava radicalizzandosi. Si tratta fondamentalmente dei motivi alla base prima dell’attacco del 
Partito comunista jugoslavo al PCI, consumato alla riunione fondativa del Cominform nel 1947, e poi 
della imprevista rottura tra Stalin e Tito dell’anno dopo. Nello spazio tra questi due eventi, la parabola 
politica di Vidali subì un completo ribaltamento di fortuna: dall’essere addittato come «nazionalista ita-
liano» ed emarginato dal gruppo dirigente sloveno del PC del Territorio libero di Trieste, a suo potente e 
indiscusso leader fino alla fine degli anni Cinquanta. Di questo capitolo della sua avventura esistenziale, 
il saggio si sofferma sul ruolo direttivo da lui avuto nella lotta – armata, di intelligence e di propaganda 
– ingaggiata dalle strutture del Cominform contro il regime jugoslavo dal 1948 al 1955, nel tentativo 
di illuminarne i risvolti non solo politici e militari, ma anche psicologici e umani.